N vpDBva ma Mateja Soklič*, mateja.soklic@kis.si Ljudje se vsak dan srečujemo s številnimi povzročitelji bolezni (virusi, bakterijami, glivami ^). O tem, ali se bo bolezen pri posamezniku razvila oziroma kako huda bo, poleg patogenosti odločata tudi količina povzročitelja, s katerim pride v stik (zato je pomembna higiena), in imunski odziv organizma. Na tega lahko neugodno vplivata prehrana, ki ne vsebuje pravih količin vseh potrebnih hranil, in stres, ki ga povzročajo negativni dejavniki iz okolja (neugodna temperatura, vlaga, škodljive snovi). Podobno je s čebelami, in čeprav gre za popolnoma različna organizma, je temeljni princip enak. Med povzročitelje bolezni pri medonosni čebeli sodita tudi Nosema apis in Nosema ceranae. Čebela se okuži, ko zaužije infektivne spore. V obeh primerih gre za enocelično glivo, ki se razmnožuje v epitelnih celicah srednjega črevesa odraslih delavk, matic ali trotov. Navzočnost spor Nosema spp. v čebelji družini lahko potrdimo s pregledom vzorcev zmečkanih čebeljih zadkov s svetlobnim mikroskopom. Leta 2006 so se po svetu začele pojavljati povečane izgube čebeljih družin. Sledile so številne raziskave vzrokov zanje. Nekatere so dajale prednost virusom, druge pesticidom, spet tretje so krivdo pripisale »novemu povzročitelju« N. ceranae, prvotno parazitu azijske čebele (Apis cerana). Za verjetnejši vzrok kot zgolj posamezni dejavniki se je na koncu izkazala kombinacija navedenega in vplivov okolja. Okužba s sporami Nosema spp. pa nikakor ni nedolžna. Negativni vplivi se kažejo kot zmanjšano izločanje prebavnih encimov in absorpcija hranil zaradi poškodb črevesnega epitela, prezgodnji prehod mlade delavke v pašno dejavnost ter zmanjšana sposobnost orientacije in slabša zmožnost vračanja v panj. Poleg tega N. ceranae povzroči zmanjšanje količine trehaloze v hemolimfi, ki je poglavitni vir energije za letenje, za razliko od N. apis pa pri okuženih delavkah zavira tudi imunski odziv. Družina z velikim deležem okuženih delavk le s težavo nadomešča izgube in vzdržuje ravnovesje med krmilkami ter pašnimi čebelami. To lahko privede do zmanjšanega donosa medu in cvetnega prahu ali celo do propada celotne družine. Edini antibiotik, ki ga ponekod zunaj Evrope uporabljajo za zdravljenje nosemavosti, je fumagi- kak® ©kuSba pravzaprav ® dPužBm®? * dr. vet. med., Kmetijski inštitut Slovenije lin. Učinkovit je pri zatiranju obeh vrst noseme pri medonosni čebeli. V Evropski uniji je (z izjemo začasnega dovoljenja v nekaterih državah) uporaba tega sredstva zaradi škodljivosti za človeka in nevarnosti ostankov v medu prepovedana. Poleg tega so najnovejše raziskave pokazale, da kljub uspešnemu zdravljenju okužbe pri predpisani koncentraciji ta antibiotik pri manjših koncentracijah, ki so lahko posledica razgradnje v panju ali napačnega odmerjanja, celo izrazito pospešuje hitrost razmnoževanja spor v srednjem črevesu čebele. Raven okužbe zmanjšujejo tudi posamezni naravni pripravki. Kot je razvidno, bolezni - nosemavosti - ni mogoče v celoti pozdraviti. Zato je v boju proti nosemi na prvem mestu njeno preprečevanje. Dobro je upoštevati veterinarska priporočila in vsaj v treh letih zamenjati vse sate v panju. Potrebna je previdnost ob nakupu novih družin (kupujmo zdrave čebele) in tudi matic, saj je okužena matica prav tako lahko vir spor za čebeljo družino. Nikakor pa ne moremo niti mimo potrebe po zagotavljanju močnih družin (pravilno oskrbovane in dobro prehranjene družine) ter s tem manjše ravni stresa. Na zmanjšanje stresa lahko vplivamo z izbiro mirnega stojišča, na katerem ni preveč vlage in vetra, intenzivnega kmetijstva ali prometnih cest, čebele pa imajo v bližnji okolici dostop do čiste vode in čim bolj raznovrstnih pašnih virov. Pri zagotavljanju teh si lahko s sajenjem medovitih rastlin pomagamo tudi sami. V bližini intenzivnih kmetijskih površin obstaja nevarnost izpostavljenosti pesticidom. Ta povečuje dovzetnost za okužbo z Nosema spp., kombinacija obeh dejavnikov pa skrajšuje življenjsko dobo Nosema spp. pri 400-kratni povečavi čebel. Poleg napačne izbire stojišča so za čebele stresne tudi napake pri apitehničnih ukrepih (npr. napačna uporaba akaricidov, prepozno krmljenje, prepogosto poseganje v panje ipd.). Te dostikrat izvirajo iz preslabega poznavanja biologije čebel, zato je koristno, da si s spremljanjem literature, opazovanjem dogajanj in morebitnih sprememb pri lastnih čebeljih družinah nenehno širimo svoja obzorja. Vzdrževanje zdravih in živalnih družin je velik izziv za vsakega čebelarja. Še posebej pri intenzivni čebelarski pridelavi so te še bolj izpostavljene vplivom iz okolja. Številni med zgoraj omenjenimi ukrepi so univerzalni in veljajo kot preventiva pred različnimi okužbami. Z dosledno prakso tako »ubijemo več muh na en mah« in s tem koristimo našim čebelam. Poleg drugih obolenj, kot je varoza čebel, čebelje družine ogroža tudi no-semavost, saj bolezenskih znakov praviloma ne opazimo, povzroča pa lahko znatno, predvsem zgodnejše odmiranje pašnih čebel. Bolezen moramo zato z veliko skrbnostjo obravnavati tako v čebelarstvih, ki so usmerjena v pridelavo medu, kot v vzrejališčih čebeljih matic. J Dussaubat, C., Maisonnasse, A., Crauser, D., Beslay, D., Costagliola, G., Soubeyrand, S., Kretzchmar, A., Le Conte, Y. (2013): Flight behavior and pheromone changes associated to Nosema ceranae infection of honey bee workers (Apis mellifera) in field conditions. Journal of Invertebrate Pathology, let. 113, str. 42-51. Fries, I. (1988): Comb replacement and nosema disease (Nosema apis Z.) in honey bee colonies. Apidologie, let. 19 (4), str. 343-354. Huang, W.-F., Solter, L. F., Yau, P. M., Imai, B. S. (2013): Nosema ceranae escapes fumagillin control in honey bees. PLoS Pathog, let. 9(3), e1003185. Malone, L. A., Gatehouse, H. S. (1998): Effects of No-sema apis infection on honey bee (Apis mellifera) digestive proteolytic enzyme activity. Journal of Invertebrate Pathology, let. 71, str. 169-174. Mayack, C., Naug, D. (2010). Parasitic infection leads to decline in hemolymph sugar levels in honeybee foragers. Journal of Insect Physiology, let. 56, str. 1572-1575. Pettis, J. S., van Engelsdorp, D., Johnson, J., Dively, G. (2012): Pesticide exposure in honey bees results in increased levels of the gut pathogen Nosema. Naturwissenschaften, let. 99 (2), str. 153-158. Wang, I., Moeller, F. E. (1970): The division of labor and queen attendance behavior of nosema-infected worker honey bees. Journal of Economic Entomology, let. 63, str. 1539-1541. Viri: Anderson, D. L., Giacon, H. (1992): Reduced pollen collection by honey bee (Hymenoptera: Apidae) colonies infected with Nosema apis and sacbrood virus. Journal of Economic Entomology, let. 85 (1), str. 47-51. Botias, C., Martin-Hernandez, R., Barrios, L., Meana, A., Higes, M. (2013): Nosema spp. infection and its negative effects on honey bees (Apis mellifera iberi-ensis) at the colony level. Veterinary Research, št. 44, str. 25. http://www.veterinaryresearch.org/con-tent/44/1/25 (21. 8. 2013). Chaimanee, V., Chantawannakul, P., Chen, Y., Evans, J. D., Pettis, J. S. (2012): Differential expression of immune genes of adult honey bee (Apis mellifera) after inoculated by Nosema ceranae. Journal of Insect Physiology, let. 58, str. 1090-1095.