207
Slovstvene stvari.
Pobirki.
Spisuje Davorin Trstenjak.
7. Norec.
Prof. Erjavec v uže večkrat omenjeni zbirki navaja besedo norec, Vorhemd (Rihenberk), in gospod župnik Matija Sila mi piše, da norec označuje kos platna, kakor mala casula, collare, ki se dene čez srajco,
da jo zakrije, ako je zamazana, in v praznik ni moči se preobleči v čisto. Na Stajarskem v celjski okolici je norec „Verbindungsglied einer Kette", v litovščini nar a s „Gelenk des Leibe3, Glied einer Kette", iz neriu, „ziehe ein, schlinge ein". Norec v pomenu „Vorhemd, casula, collare", je toraj tak trak platna, ki se ovije, — ovitek. V venetščini nahajamo iz istega te-mata: nor ein „der Bruchbandmacher", in v litovščini nurtue, srajca.
8.
IVanjčica.
Po gosp. Erjavcu „Haftel", znano v Krnu. Kaj je to? Nanjčica se je lahko izobrazilo iz nag-nič-ica, kakor srbska in slovenska beseda janje iz jagne, janj, za: jagn, slov. jagne d, drevo. Guturalec se je izpehnol, kakor v ruskih besedah: tj an u t za tjag-nut, „zieben", prjanut za prjagnut, „springen". Korenita nag označuje: „binden, kniipfen", prav naravno poznamenovanje za „Haftel". V sanskritu imamo nahyati iz naghyati, „binden, kniipfen", v latinščini iz te korenike: nec-to, „binden, kniipfen, schniiren", nemški nah-an, *) nere, sarcire, nahen = kniipfen, verbinden", ruski niz-at, „binden, kniipfen", in srbščina je iz korenike nag stvarila neg-ve, „Fesseln, Ketten, die bindenden, kniipfenden". Nanjčica je toraj iz nag-ni ca, nag-nič-ica. Nahaja se tudi v obliki naj n če k, mase. negossa iz negoscia, in to iz slovenske oblike negoška, „die Reuse, Garnsack" prav za prav „der gebundene, gekniipfte" — instrumentom nexum.
9.
Čajiti.
Cajim, po gosp. Erjavcu v Bolcu znana beseda, in pomenja: luščiti, na primer: orehe iz oblatovine. To je prav znamenita beseda. Korotanski Sloveni: a v spremenjajo v aj. Tako govore moji Starotržani „sem prajla" namesto „sem pravila", primeri še panonsko-slovenski zavec, in korotansk. zajec, zaje, osebno ime panonskih Slovenov Dobravec se pri korotanskih glasi: Do bra j c.
Tako tudi čajiti iz č a viti.
Tema je: kav-čav, litovski: kav-al-asinkev-al-as, luščina, „die Hiilse des Roggenkorns". V sta-rogorenji-nemščini nahajamo: cheva, v bavaršč. kefe, siliqua, luska, slov. s-čav-je, collect, silique. Tudi venetščina pozna cai iz ca v i, ker Venetščan glasnik V med samoglasnikoma izpehnuje, „die Getreidehiilsen".
V grkoitalščini ni nič sličnega. C a vi ti, čajiti toraj čavje, lušine, mohune slačiti.
Naj so ti jezikoslovni poberki prof. Erjavca dokaz, koliko zlatega blaga je ž njimi v slovenski besednjak vložil, in naj ga spodbujajo, dalje naprej med narodom nabirati rastlinska in živalska imena, kakor tudi besede in reke. Rea se najde tu pa tam kaka pomota, na pr.: Jerčje namesto: Iverčje, Sagespane, čušzka namesto čoška, Biischel iz koš — košast, tirolsko in koroškonemški tschoschet, a to nič ne dć, kakor tudi nekoliko laških besed, na primer: košper, velik rak, venetski c o s p e t o, canehero , po Boeriu iz lat. c u spis. A tudi take besede so za jezikoslovca imenitne , da spozna, kako narod te besede popačuje, in kako si tuje priređuje.
*) Iz te korenike je  tudi nemški nahe, blizo,   proprie, im Verbande, Verknupfung.