21 Skoraj ducat vrst kitov in delfinov dr- vi proti izumrtju. Mednarodna skupina znanstvenikov, v kateri je sodelovalo tudi društvo Morigenos, je v pregledni raziskavi, ki je izšla decembra 2019 v mednarodni znanstveni reviji Endange- red Species Research, opravila pregled stanja različnih vrst in populacij del- finov ter drugih malih kitov po svetu. Glavni razlog za ogroženost teh vrst so ribiške mreže, ki vsako leto ujamejo in ubijejo več sto tisoč morskih sesalcev. Kiti in delfini so ob ribičih v obalnih mor- jih in rekah uspešno živeli več tisoč let. Toda po drugi svetovni vojni so mreže iz bombaža in konoplje začele nadomeščati cenejše in trpežnejše sintetične mreže. Takšne stoječe mreže ne potrebujejo ve- likih plovil ali drage opreme, zato so izre- dno privlačne za male priobalne ribiče po vsem svetu. Toda zaradi svoje trpežnosti so tudi smrtonosna past za mnoge vrste kitov, delfinov in drugih morskih sesalcev ter morskih želv, ki te mreže težko opazijo in se iz njih ne morejo rešiti. Raziskovalci in naravovarstveniki že 30 let skušajo razviti mreže, ki bi se jim te živali lahko uspešno izognile ali se iz njih rešile, a dobre rešitve za zdaj še ni. Prav tako so vlade različnih držav pozvali, naj sprejmejo strožje ukrepe glede upora- be tovrstnih mrež, a je takšne ukrepe v praksi izredno težko izvajati, še posebej v državah tretjega sveta. Zadeve žal niso preproste, saj so od malega priobalnega ribištva odvisni milijoni ljudi, še posebej v revnejših državah. Ribištvo seveda ni edina ali glavna gro- žnja vsem vrstam kitov in delfinov po svetu. Zadeve se med posameznimi vrsta- mi, državami in območji zelo razlikujejo. Toda globalno gledano so stoječe ribiške mreže glavni dejavnik ogrožanja morskih sesalcev. Največjo težavo predstavljajo v Afriki, Aziji in Južni Ameriki, a vendar je ta grožnja prisotna tudi v Evropi. Omenjena raziskava povzema, da se tre- nutno 11 vrst malih kitov nevarno hitro približuje izumrtju. V pregledu smo upo- rabili podatke o velikosti populacij kitov Moderne metode ribolova nekatere vrste kitov in delfinov rinejo na rob izumrtja Besedilo: Tilen Genov in delfinov, populacijskih trendih in ulovu morskih sesalcev v ribiške mreže po svetu. Jangceški rečni delfin (Lipotes vexillifer), vrsta rečnega delfina na Kitajskem, je skoraj zagotovo izumrl. Kalifornijska rja- va pliskavka (Phocoena sinus), ki živi le na izredno majhnem območju v zgornjem Ka- lifornijskem zalivu v Mehiki, trenutno šte- je manj kot 19 živali in je na samem robu izumrtja. Dolgoročni obeti za atlantskega belega delfina (Sousa teuszii) ob zahodni obali Afrike so precej slabi. Napoved je slaba tudi za novozelandsko kratkogobč- no pliskavko (Cephalorhynchus hectori maui), ki živi le ob obalah Nove Zelandije, za tajvanske bele delfine (Sousa chinensis taiwanensis), jangceško brezplavuto pli- skavko (Neophocaena asiaeorientalis asiaeorientalis), tri populacije iravadskih delfinov (Orcaella brevirostris) in balt- sko rjavo pliskavko (Phocoena phocoena). V vseh primerih je glavni dejavnik Atlantski beli delfin je kritično ogrožen, živi pa le ob zahodni obali Afrike. (foto: Tim Collins, Wildlife Conservation Society) Velika pliskavka, ki se je aprila 2015 nesrečno ujela v ribiško mrežo pred Piranom. (foto: Tilen Genov) 22 ogrožanja prav ulov v ribiške mreže. »Mnoge od teh vrst bodo izginile, če se bodo te mreže še naprej uporabljale v takem obsegu,« pove morski biolog Ro- bin Baird (Cascadia Research Collective, ZDA), ki sicer ni bil del raziskave. A po- udarja, da to zahteva »politični pogum«, saj to pomeni težke in nepriljubljene od- ločitve, kot so območja prepovedi ribolo- va in strogo uveljavljanje teh prepovedi. »Na žalost,« še pove, »je trenutno to edini način preprečitve izumrtja teh vrst.« Na srečo Slovenija ni del te statistike. Prilov delfinov v ribiške mreže se pri nas sicer občasno dogaja, vendar ni prav zelo pogost. Kadar do tega pride, ribiči pravi- loma sami kontaktirajo društvo Morige- nos. Z njimi imamo res dobro sodelovanje. Prav tako za zdaj ni videti, da bi populaci- ja delfinov pri nas upadala. Raziskovalci seveda nismo osredotočeni le na delfine, saj se dobro zavedamo, da so prave re- šitve za ohranjanje narave tiste, ki bodo dobre tako za ljudi kot za ogrožene vrste. Vendar bo za uspešno ohranjanje vrst po- trebnega še ogromno truda, sodelovanja in inovativnosti. Znanstveni članek je prosto dostopen na: https://www.int-res.com/abstracts/ esr/v40/p285-296/, Težava naključnega ulova kitov in delfinov je praviloma največja v najrevnejših državah. (foto: Tim Collins, Wildlife Conservation Society) V prispevku je opisana biologija na- vadne smreke – v gospodarstvu naše najpomembnejše drevesne vrste. Nje- ne biološke lastnosti nam med drugim pomagajo pri razumevanju nastanka različnih biološko aktivnih učinkovin. V zadnjem delu se bom dotaknil še tudi metod in tehnik pridobivanja zdravil- nih učinkovin. Navadna smreka (Picea abies) spada v družino borovk (Pinaceae), najštevilčnej- šo družino iglavcev z več kot 200 vrstami. Njena domovina so evropska gorstva sre- dnjih in severnejših predelov. Razširjena je od južne Skandinavije do južnih pre- delov Alp, na Balkanu in v Karpatih, kjer uspeva na od 600 do 2.000 m n. m., a se v Evropi večinoma pojavlja na območjih, ki niso optimalna za njeno vitalnost. Zaradi poseganja človeka v okolje je težko dolo- čiti njeno naravno razširjenost. Z ozirom na zgodovino naseljevanja v toplejšem obdobju (med ledenimi dobami) ločimo alpsko-jugovzhodno evropsko, karpatsko in nordijsko-baltiško področje, ki so sko- raj ločena med seboj. V Sloveniji je njeno Navadna smreka (Picea abies) kot vir aktivnih učinkovin Besedilo in foto: Marko Jeran naravno rastišče gorski svet, vse od Po- horja do Julijskih Alp, prisotna pa je tudi na mraziščih dinarskokraškega sveta. Zaradi svoje prilagodljivosti je pri nas ena najbolj številčnih drevesnih vrst. Po po- datkih Zavoda za gozdove je njena lesna zaloga za leto 2019 pri nas znašala 30,4 %. Smrekove veje s storži.