ŠOLI O UČITELJSTVU IN STARSEMI (f MLADINI LJUBEZEN « DOMOVINI .ZVESTOBO! 1020 LETO XXX ŠT. 11-12 „Slovenski Učitelj" izhaja sredi vsakega meseca - Uredništvo (Fortunat Lužar) te v Ljubljani, Olinška ul. vrtna kolonija - Uprgv-ništvo ie v Ljubljani, Jenkova ulica štev. 6 Naročnina znaša petdeset dinarjev-Članke in dopise sprejema uredništvo, reklamacije in naročnino pa upravništvo ■ Izdajatelj in odgovorni urednik: Fortunat Lužar Za Jugoslovansko tiskarno v Ljubljani: Karel Čeč, Ljubljana Poitnino plačana a gotovini. SLOVENSKI UČITELJ PEDAGOŠKA REVIJA GLASILO SLOMŠKOVE DRUŽBE V LJUBLJANI Vsebina v štev. 11.—12.: Kako se priljubi učencem poučna knjiga. Fr. Ciček. — Sadje — naše bogastvo. F. Čiček. — Ob desetletnici dunajskega šolstva. V. Rupret. — Dodatek k »Drobtinicam z dunajskih hospitacij«. Ivan Štrukelj. — Nekaj misli ik Fleretovemu abecedniku. »Naša prva knjiga.« Franjo Humar. •— Poročilo o trimesečnem ljudskovisokašolskem tečaju za kmetska dekleta. Ana Lebarjeva. — To in ono iz nadzorniškega življenja. Hribsjti. — Uganke. Hribski. — Mednarodno zborovanje o vzgoji v Cambridgeu. Kriha. — »Pedagoški zbornik« Lige narodov. Prof. dr. Pavel Breznik. — Šolsko vprašanje po svetu. Kriha. — Književnost. — Zapiski. Glasbena priloga: M. Železnik: 10, Trije modri (Fr. Bevk); M. Železnik: 11. Pri jaselcah (Griša); M. Železnik: 12. Mrzle rože (Borisov). NAZNANILO. ■Občni zbor »Slomškove družbe« se bo vršil po običajnem sporedu dne 28. decembra, ob 9. uri, v Ljubljani v beli dvorani hbtela »Union«. Na tem zborovanju bo predaval prevzvišeni škof dr. Gr. Rožman. K obilni udeležbi vabi Odbor. SLOVENSKI UČITELJ PEDAGOŠKA REVIJA IN GLASILO SLOMŠKOVE DRUŽBE LETNIK XXX Ljubljana, 1. decembra 1929 ŠTEV. 11., 12. Kako se priljubi učencem poučna knjiga. Franjo Čiček. Bodisi v šolarski ali katerikoli drugi knjižnici opažamo, da sega ogromna večina le po zabavnem čtivu. Poučne ali znanstvene knjige se malokdo dotakne in šele tedaj, če vidi, da je ilustrirana, da lahko brska in stika za slikami. Koliko poljudnoznanstvenih in strokovnih knjig je že šlo med naše ljudstvo, a redki so oni, ki so imeli od njih kaj koristi. Navadno se take knjige niti niso razrezale ali pa so jih razdelili med otroke za igračo ali prodali trgovcem kot zavojni papir. Bolj redke so hiše, kjer imajo n. pr. Mohorske knjige naročene že od nekdaj, da bi tam našel shranjeno kakšno poučno knjigo, ki jo uporabljajo s pridom ob primernem času. Kak Kneippov »Domači zdravnik« se še najde tu pa tam. Nabožne knjige in molitveniki so ponekod skrbno shranjeni, le poučna knjiga najde tako malo razumevanja pri ljudeh. Na drugi strani pa vidimo, s kakšno slastjo čitajo naši ljudje razne plehke romane ali tako zvano »šundliteraturo«. Vzroki so različni, a najvažnejši je ta, da ljudje ne razumejo dobre knjige, se ne morejo v njo vživeti, je ne shvatati, ker sta vzgoja in pouk polagala premalo važnosti na literaturo. V šolarskih knjižnicah se navadno porazdele knjige med deco ena za drugo, sedaj jo pa obračaj in čitaj doma kakor veš in znaš. Dostikrat se pripeti, da prinese učenec knjigo nazaj, ne da bi jo prečital ali pa nima o vsebini niti pojma. Glavno je, da jo je spet prinesel nazaj in da ni preveč strgana. Zato je važno in potrebno, da že šola usmeri učenca na pravo pot in k pravemu namenu, ki ga ima literatura; posebno pa, da bo znal s pridom in veseljem čitati tudi poučno knjigo, jo razumel ter znal praktično uporabiti. Kaj hvalevredne so poučne knjige »Mladinske matice«, ki so pisane v prikladnem otroškem tonu. Vzemimo n. pr. knjižico »Sadjarčki« v uri čitanja, spisja, kmetijskega pouka ali drugi primerni priložnosti. Učence napeljem najprej na prosti razgovor o sadjarstvu. O tem vedo že mnogo povedati, posamezne panoge so nekateri že porabili za prosto spisje. Nato sledi poziv : »K a j in kako bi spisal o sadjarstvu kakšno knjižic o?« itd. Sedaj se šele vname prava debata. Ta svetuje tako, oni drugače. Eden izpusti nekaj, kar zapazi drugi itd. Seve začnemo sestavljati najprej »kazalo«. Eden pride k tabli, da napiše točke, za katere se zedinijo tekom debate. Po poteku 20 minut izgleda »učna slika« na tabli tako-le: Sadje' — naše bogastvo. 1. Zgodovina sadnega drevja. 2. Korist sadnega drevja. 3. Kaj raste pri nas. , 4. Zbiranje pešek, sejanje, divjaki. 5. Cepljenje; kako cepimo. 6. Sadne vrste. 7. Sajenje sadnega drevja. 8. Gnojenje, obdelovanje in negovanje sadnega drevja. 9. Sadni škodljivci in zajedavci. 10. Obiranje, prešanje, sušenje, shramba sadežev. 11. Prodaja, brezalkoholni soki, marmelada itd. 12. Sadje — zdrava jed. Nekateri so našteli že kar trgovce, ki kupujejo sadje in da jih je treba tudi omeniti v knjigi. Dva sta bila za mošanckarje tako navdušena, da drugih sort sploh nista hotela omeniti v knjigi, češ, da je mošanckar najbolj hvaležno jabolko itd. Ko smo na ta način ustvarili »kazalo«, sem porazdelil posamezna poglavja na skupine 2—3 učencev (lahko tudi več), kojih eden piše (zapisnikar) spis. Pripomnim pa, da morajo učenci oziroma skupine popolnoma samostojno delati. Tako sestavijo skupine tekom pol ure razpravo o sadjarstvu. (Glej str. 156.) Nato isto glasno prečitamo, določimo primerno zvezo, popravo, okrajšavo, razširjavo itd. Na ta način je razred sam sestavil in spisal poučno razpravo o sadjarstvu. V prihodnji uri omenim in razjasnim pojme: založništvo, samozaložba, tisk, prodaja, kritika itd. Nato povem o strokovnih pisateljih, ki več let marljivo študirajo, opazujejo, poizkušajo itd. in potem spišejo poučno knjigo o tem, da se potom te tudi drugi lahko priuče modernega sadjarstva itd. Tak pisatelj je tudi g. A. Škulj, ki je posebno za mladino sestavil poučno knjižico »Sadjarčki«, ki jih imamo par izvodov danes tukaj. Sedaj pa na delo! Kakšno? Učenci že vedo, da bo treba primerjati »našo knjigo« s »Sadjarčki«, kaj smo izpustili ali povedali narobe, kje je bolj zanimivo itd. Eden čita glasno in debatira se kar sproti: »Ilustrirali nismo »naše knjige«, »kazalo se ne ujema z našim«, »kaj je stvarno kazalo«, »,Sadjarčki' so tako pisani kakor povest«, »o zgodovini sadnega drevja nimajo .Sadjarčki' ničesar« (kakšna samozavest!), »mi pa o pomlajevanju ničesar«, »pa smo to delali na šolskem vrtu, le pozabili smo na to . . .« itd. Nadalje izsledijo, da smo precej površno opisali sajenje, škodljivce, škropljenje, sušenje itd., dočim je to g. Škulj »dobro« napravil. Ko smo tako izsledili razliko med našo knjižico in »Sadjarčki«, sledi poziv: »Do ponedeljka (en teden) pazljivo prečitajte ,Sadjarčke' (imeli smo takrat na žalost le pet izvodov in so si jih izposojevali med seboj) ter poročajte, kaj in kako boš uporabil doma v sadonosniku« itd. Prihodnjič so dobili učenci v pogled še druge strokovne knjige in revije o sadjarstvu, posebno jih je zanimal »Sadni izbor«. Ker pa so nekatere za mladino preveč obširne, smo poiskali le gotova poglavja, ki smo potem o njih natančneje govorili. Glavno pri tem je, da dobe učenci primerne direktive, kako snov zagrabiti, da je privlačna in zanimiva in da skušajo izsledke primerno uporabiti doma itd. Vse pa se mora vršiti v duhu samodelavnosti in lastnem udejstvovanju. Učenec ne sme imeti vtisa, da je le pisatelj vsemogočen in vseveden, on pa revež, ki se mu niti sanjati ne sme, da bi sestavil kaj podobnega. Najprej učenec, potem strokovnjak. Seveda jim mora biti snov, ki o njej hočemo podati učencem poučno knjigo, prej znana vsaj v temeljih, n. pr. čebelarstvo, živinoreja, poljedelstvo itd. Kaj priljubljena knjiga je Rohrmanovo »Poljedelstvo«. Seveda smo v njej poiskali le odlomke, ki so jih najbolj zanimali. Cela knjiga, prav za prav več zvezkov, je za učenca preobširna in neprebavljiva. Ko pa doraste, jo bo znal s pridom uporabiti. Pozneje lahko uvedemo tudi poučne knjige, kojih vsebina je manj znana ali celo neznana. Tako se postopoma bližamo smotru, ki ga ima poučna knjiga. Nikakor pa ni potrebno, da bi učenci pri vsaki poučni knjigi, s katero jih hočemo seznaniti, pisali in sestavljali prej sami snov te stroke. Izvrši se lahko le prosti razredni razgovor o tem in nato se razvije debata že pri drugi knjigi sami. To je posebno na mestu pri učencih, ki so »predelali« že par poučnih in strokovnih knjig. Na prosto dano je potem učencem tudi, da prineso tupatam od doma kakšno knjigo, o kateri se nato razpravlja v šoli. S tem raste zanimanje za nadaljnjo izobrazbo in praktično uporabo, in tudi uvidevni starši imajo posredno hasek od šole in knjige. Prepogosto pa naj se to nikar ne uporablja, ampak le, kadar nanese primerna potreba ali zanimanje. Na slični način se tupatam predela tudi kakšna dobra mladinska beletristična knjiga. Ko razdeljujemo knjige v šolarski knjižnici, jih je treba individualno sortirati, da dobi vsak učenec knjigo primerno svojemu intelektu, zmožnosti in potrebi. Ko knjigo vrne, naj pove: naslov knjige, pisatelja, kratko vsebino, kaj mu ugaja ali ne, česar ni razumel, primer-jatev z drugo slično itd. Pri mladinskih revijah naj pove, kaj obsega: pesmi, povestic, potopise, poučne spise, uganke, rebuse itd. Pri letnikih naj pripoveduje večkrat: Sedaj sem čital to, sedaj ono — osobito pri manj nadarjenih. Dati jim je treba navodila, kako se rešujejo križanke, rebusi itd. Potem šele dobi učenec veselje do knjige, in sicer cele knjige, ne da bi samo čital povesti, bajke in pravljice, drugo pa pustil. Učenec naj bo kritik, naj pove, kako bi on to napravil, kaj je novega izvedel, kaj hoče posnemati, kaj opustiti itd. Treba ga je usposobiti, da zna našo literaturo tudi uporabljati in črpati koristi iz knjige v vzgojnem kakor poučnem oziru. Vsakdanji pouk daje za to dovolj priložnosti. Is šolskega dela Sadje — naše bogastvo.' Fr. Čiček. (Pismena razredna razprava v obliki prostega spisja kot uvod k umevanju sadjarskih, poučnih in strokovnih knjig.) 1. Zgodovina sadnega drevja. Kakor so si ljudje udomačili razne živali, tako so tudi opazili po šumah divje hruške in lesnike, ki so jih uživali in posadili okoli svojih stanovališč. Že mostiščarji so poznaLi jabolka. Žlahtna jabolka pa so poznali v Prednji Aziji, odkoder so se naučili stari Slovani okoli Črnega morja in so jih potem prinesli v naše kraje. Stari Slovani so bili že izvrstni sadjarji. Tekom mnogo let pa so spoznali, da so jabolka boljša, če jih cepimo in pravilno goijimo. 2. Korist sadnega drevja. Kako krasen je sadovnjak spomladi, ko je posuto drevje s cvetjem, ali jeseni, ko se mu veje šibe z rumenim in rdečim sadjem. Potnik, po cesti mimo gredoč, se ozira z veselim srcem, se rad ustavi za nekaj časa, da se oddahne v prijetnem hladu. Človek, ki vzgaja drevesca, jih cepi, presaja in brani vseh nezgod; talk človek gotovo ni napačnega, nikar pa hudobnega srca. Kako obilno plačujejo drevesca trud, ki ga je človek imel z njimi. Lahko rečemo, da niti polje, vinograd ne dasta toliko dobička gospodarju kakor sadje. Pri nas smo letos dobili več tisoč dinarjev za sadje, pa ga še imamo. Tudi mošta smo mnogo naprešali. Kako prijetno je, če raste blizu njive kakšno drevo, da lahko gredo delavci v senco južinat, v jeseni pa trgajo jabolka. Kako pusta bi bila naša dežela, če bi ne imela sadnega drevja! 3. Kaj raste pri nas. Sadno drevje je velika božja dobrota. Ko bi ne imeli sadja pri nas, bi bili veliki siromaki. Talko pa imamo: jablane, hruške, slive, orehe, črešnje, kostanje, marelice, breskve, murve itd. Največ imamo jablan, ki jih je več vrst. Nekatere so zelo občutljive. Tudi orehi radi pozebejo. Zato so silno dragi. 4. Zbiranje pešek, sejanje, divjaki. Ko v jeseni prešamo, vzamemo rešeto in nanj nasujemo tropin ter jih prerešetamo. Tako dobimo peške. Najboljše so peške od lesnik. Na vrtu prekopljemo gredico, jo pognojimo in vsejemo peške. Najboljši čas za sejanje pešek je jesen. Lahko pa sejemo tudi spomladi. Iz pešk zrastejo male rastlinice, ki jim pravimo divjaki, ker še niso cepljeni. Ko so ti divjaki debeli kakor svinčnik, jih cepimo na oko ali okuliramo. 5. Cepljenje; kako cepimo. Ako hočemo imeti mnogo lepega sadja, moramo divjake cepiti. Cepimo lahko na več različnih vrst. Male divjake navadno okuliramo. Najboljši čas za to je avgust. Najprej narežemo na žlahtnih drevesih poganjke z lepo razvitimi očmi. Liste odstranimo in jih shranimo v hladno klet, zavite v mokro cunjo. Ko cepimo, vzamemo cepilni nož in rafijo. Na divjaku napravimo zarezo v podobi črke T, nato izrežemo oko in ga vstavimo v zarezo. Sedaj pa z rafijo močno povežemo. Ko ima oko že precej dolgo vejico, jo privežemo k divjakovemu štrceljnu, da je veter ne polomi in da raste kvišku. Nato štrcelj gladko odrežemo in odstranimo divjakove lističe. Sedaj je to že mlada žlahtna jablana in čez par let jo lahko presadimo v sadovnjak ali kamor hočemo. 1 Glej članek »Kako se priljubi učencem poučna knjiga«. Ako pa se nam oko ni prijelo, lahko cepimo v spomladi »v sedlo«, »žlebe ali »pod lubad«. V »razkol« cepimo črešnje in sicer z dvema cepičema, pa tudi debelejše veje. Pri cepljenju je treba paziti, da se stikata zeleni kožici »kambij divjaka in cepiča. Tudi voda ne sme priti zraven. Zato moramo cepiti le ob lepem vremenu. ,, . 6. Sadne vrste ali izbor. Ni vsako drevo za vse kraje. Zato moramo saditi le take vrste, ki jim pri nas ugaja zemlja in podnebje. Poznamo zgodnje in pozne jablane in hruške. Za nas so najboljše: mošanckar, bobovec, reneta; hruške: tepka, maslenka itd.; črešnje: višnja, belice, črnice; orehi: navadni in laški; češplje in slive so tudi različne. Mošanckar je najboljše jabolko in rad raste blizu vinogradov, bobovec pa povsod. Pozimi so mošanceljni zelo dobri 7. Kako sadim sadno drevesce. Ne zrno ne krompir in sploh malokateri pridelek nam ne daje toliko dobička, kakor sadno drevje. Mnogi gospodarji se sploh ne zmenijo za to dobičkonosno rastlino. Drugi pa pravijo, da ne znajo saditi. To ni nobena umetnost. Paziti moramo, da ne sadimo preveč skupaj, ali če ni svet preveč močvirnat. Tamkaj, kjer sadimo, bi naj bilo 1—1'50 na debelo zemlje. Jamo moramo že v jeseni skopati, da zemlja nekoliko premrzne. Globoka mora biti 50 do 70 cm. Premer pa mora meriti najmanj dva metra. Ko drevesce sadimo, moramo najprej nasuti v •jamo komposta. Potem nasujemo nekaj gnoija in nato postavimo drevesce. Med tem časom, ko drevesce zasipavamo, ga moramo trositi in okoli pohoditi. To pa zaradi tega, da pride zemlja med vse korenine. Če tako naredimo, lahko upamo, da se ne bo nobeno posušilo. 8. Gnojenje, obdelovanje in negovanje sadnega drevja. Sadno drevje potrebuje predvsem tele redilne snovi: dušik, fosforjevo kislino in kalij. Zato gnojimo z apnenim dušikom, Tomasovo žlindro in kalijevo soljo. Najboljši pa je kompost. Če je drevo rakasto, gnojimo z apnom. Tudi gnojnica je izvrstna. Gnojimo pa tako, da gnoj potresemo pod kapom krone ali napravimo jarke in ga razkopljemo. Za gnojnico naredimo luknje, da pride bolj do korenine. Odpadlo listje je treba pograbiti in odpraviti, ker se v njem skriva škodljiv mrčes in trosi listne bolezni. Mlada drevesa je treba oviti s slamo, staro skorjo strgati, suhe veje požagati. Nato pomažemo debla in veje z apnenim beležem in en meter od zemlje ovijemo s pasom, kamor se čez zimo skrije mrčes. V zgodnji spomladi pa skurimo te pasove. Tedaj tudi požagamo pregoste in suhe veje, roparje itd. Ako je drevo v cvetju in pade slana, moramo pred solnčnim vzhodom kuriti v sadonosniku, da se dim kadi po drevju in počasi odtali cvetje. 9. Sadni škodljivci in zajedavci. Sedaj pozimi vidimo na vejicah suho listje. To so goseničji razpredki, v katerih sta dva, po tri ali več listov skupaj. Če te liste razgrnemo, vidimo znotraj nekako pajčevino. V pajčevini pa so drobna črna zrnca. Pomladansko solnce izvali iz jajčec sive goseničice. Ko drevje ozeleni, se razlezejo na vse strani in žro cvetje. Goseničja gnezda moramo sedaj v februarju in januarju pobrati in sežgati. Veje in vejice visoko na vrhu moramo odrezati s škarjami, ki so nastavljene na drogu. Krvavo uš zatiramo na ta način, da mažemo arborin ali petrolej s čopičem. Na nekaterih drevesih vidimo kakor zeleno gnezdo. To je lim ali omela. Tudi to moramo odžagati. Pri tem delu pa nam največ pomagajo ptice. Zato jih ne smemo preganjati in pozimi jim moramo napraviti ptičje hišice in nasuti živeža. Tudi tople vode jim moramo nastaviti. 10. Obiranje, prešanje, sušenje in shramba sadežev. Ko jeseni sadje dozori, ga gremo obirat. Jabolka, ki jih mislimo shraniti ali prodati, moramo lepo obrati in rahlo devati v jenbase, da se ne obtolčejo. One, katere ne dosežemo, oberemo z obiralnikom. To je vrečica z zobci na visoki palici. Sadje, ki ga mislimo sprešati, strosimo in nasujemo v kadi polne vode. To pa zato, da se opere in da prilezejo črvi iz jabolk in plavajo na vodi. Nato jih stolčemo ali zmeljemo in denemo na krmico, kjer jih stisnemo, da priteče sladek mošt. Iz tropin delamo jesih. Mi otroci pa tudi odrasli radi jemo pozimi »kloce«. Zato v jeseni narežemo jabolka in hruške v krhlje, ki jih mati posušijo na solncu ali peči. Tista voda, v kateri se taki kloci kuhajo, je zelo zdrava in redilna pijača posebno za bolnika. Sveže sadje pa shranimo na deske v klet, kaščo in na podstrešje. To sadje je treba večkrat prebirati, ker rado gnije. Sedaj smo ga tudi pokrili s slamo in vrečami, da ne zmrzne. Zares, sadje je naše bogastvo! Kaiko žalostno bi bilo, če bi ne imeli sadja! 11. Prodaja, brezalkoholni soki, marmelada itd. Lani je sadje bogato obrodilo. Mi imamo v Pesnici velik sadonosnik in smo vozili sadje na postajo Pesnico. Prodali smo ga osem velikih vozov kilogram po 2'50 do 3 Din. Iz Pesnice je šlo vsak dan veliko vagonov sadja na Nemško. Nemci zelo radi jedo naša jabolka, posebno mošanckarje. Naš oče so rekli, da ;je šlo lani samo iz Pesnice 1000 vagonov mošanckarjev in »goldrajnetlov« v druge države. Iz mošančk sem si doma napravil 30 steklenic brezalkoholnega sadjevca. Mošt smo nalili v steklenice in jih pasterizirali. To se pravi, da smo jih postavili v lonec z vodo in kuhali pol ure pri 70° C. Tako se umorijo vse glivice in bakterije. Nato smo jih zadelali in zalili s parafinom. Te steklenice sem potem znosil v klet na polico in jih položil. Drugi dan sem šel gledat in sta bili dve prazni. Zamašek je vrglo ven in mošt je stekel. Mati pa so med tem časom kuhali mezgo iz jabolk. Marmelado lahko naredimo iz breskev, sliv, jabolk, hrušk itd. Od tistih steklenic jih imam še štiri. Druge smo že izpili. Tako smo opisali o našem sadju. Sadje je res naša dobrota in bogastvo in nam več nese kakor vse drugo. Žalostno bi bilo na svetu, če bi ne imeli sadnega drevja. 12. Sadje — zdrava jed. V šoli smo se učili, da je sadje redilno. Posebno je bogato na vitaminih. Zato, ako sadje jemo, ga ne smemo olupiti, ampak le oprati in obrisati, ker ravno v lupini je največ redilnih snovi. Tudi brezalkoholni sok je redilen, ker ima grozdni sladkor v sebi. Ako pa mošt zavre, se sladkor izpremeni v alkohol in ogljikovo kislino. Taka pijača pa človeku škoduje in ga upijani. Zato ji pravimo »opojna pijača«. Opojne pijače so našemu zdravju škodljive. Zaito se jih moramo varovati in rajši uživati sveže sadje ali delati brezalkoholni sok. Torej, jejmo radi sadje in pijmo sladki sok! Ako si bomo v mladosti nasadili mnogo sadnega drevja, bomo imeli na stare dni dosti sadja. Ob desetletnici dunajskega šolstva. V. Rupret. Letos je preteklo 10 let pričetka tako zvane avstrijske ali bolje rečeno dunajske šolske reforme, ker se ta razteza predvsem na mesto Dunaj, ki ima široko avtonomijo na šolskem polju. Je to pomemben jubilej za vsakega vzgojitelja in učitelja, ker nam jasno dokazuje, kako se dado spraviti moderni izsledki pedagogike in sociologije med šolske stene, v sklad s praktičnim šolstvom, čeprav še ne v dovršeni obliki. Dunajska šolska reforma zato ni nikak »Deus ex machina«, ne da bi bila utemeljena, marveč sloni na razvoju in pridobitvah omenjenih ved, predvsem pa osebnostne pedagogike. Zato je prav, da se mi kot najbližji sosedje spomnimo tega jubileja ter skušamo sadove tega šolstva spraviti tudi k nam. Kaikor vsak kraj hi za vsakega, tako tudi poedino šolstvo ni za vsak narod! Preden pa se hočemo poibliže seznaniti z dunajskim šolstvom, se ozrimo nekoliko nazaj v preteklost. »Stara šola«, kakor jo imenujejo in kakor jo bomo imenovali tudi mi, je imela tri glavne tipe šol. To so bile osnovne, srednje in visoke šole. Vmes so nastale petem meščanske šole in druge strokovne šole. Vsaka izmed teh šol je bila nekaka v sebi zaokrožena celota, brez globljih zvez med seboj. Visoke šole pa so bile namenjene ponajveč visokemu oz. vladajočemu sloju. Začetek in razvoj teh šol datira v čas vladanja cesarice Marije Terezije, saj se ona često imenuje mati avstrijskega šolstva. Šola v tem času je bila svetna oziroma državna in cerkev na njo ni mela nikakega vpliva. Znan je izrek Marije Terezije: Die Schule ist kein Eclesiasticum sonder ein Politicum. Šola ni zadeva cerkve temveč države. Za časa vlaidanja avstrijskega cesarja Franca I. je pa bilo ravno nasprotno. Sola je bila izključna zadeva cerkve, torej verska šola, kar je bila posledica konkordata, sklenjenega z rimsko stolico. Cerkev je imela v vseh pedagoških in didaktičnih zadevah prvo in zadnjo besedo. Državni zakon iz 1. 1869. in popravljen iz 1. 1883. in 1889. pa je uvedel kompromis, t. j. šolstvo je državno, vendar ima cerkev precej pravic. To so tako zvane simultanske šoile. Smoter šole je vensko-nravna vzgoja, verski pouk je obvezen, cerkev ima pravico postavljanja katehetov itd. Ta zakon je pri nas z vsemi dopolnilnimi odredbami še danes v veljavi. Vse druge nasledstvene države pa so uvedle novo šolsko zakonodajo ter jo prilagodile novim narodnostnim, gospodarskim, kulturnim in socialnim potrebam. Prva, ki je započela na preustroju oz. reformi svojega šolstva, je bila premagana Avstrija. Če smo si sedaj ogledali nekak zunanji razvoj »stare šole«, oglejmo si še notranjega. Slonel je največ na snovnem principu. Učencem se je podajala vsemogoča snov in mu na ta način vežbala enostransko intelekt — razum. Prenasičenost s snovjo, ito je eden najbistvenejših znakov te šole. Doma pa je še vedno v nekaterih naših šolah, in sicer v mestnih bolj kot podeželskih. Karakteristično opisuje to prenasičenost univ. prof. dr. med. Plečnik v lanski »Mladiki«, v razpravi o anatomiji. Ker je njegovo razmišljanje vsekakor važno, ga navajamo v celoti. Dr. Plečnik piše: Obiskal sem gospo L. v Ljubljani. Govori/la sva o tem in onem, pa tudi o njeni sedemletni hčerki U. Povprašal sem, ali je zdrava, ali dobro spi, kje je in kaj sedaj dela. Zvedel sem, da postaja bledikasta, da postaja v nočeh nemima, da ji jed ne gre več v pravi tek; vse to, odkar hodi v šolo, kar neprestano da piše in bere — pa še ta nesrečna ročna dela! Pomislite, ta teden naj splete par nogavičk, pa še majice iz prejšnjega tedna ni skvačkala! Začudil sem se v srcu! Otrok hodi dan na dan v šolo — sedi v šoli dve, morda celo tri ure. Zamislil sem se: kaj pa v šoli delajo, ka;j pa je namen šole, če treba še domačega dela. Povprašal sem: Otrok morda ni nadarjen? Kaj pa sošolke? O — je odgovorila gospa L. — pri vseh je tako kot pri naši; pa sedaj že vem — pletla in kvačkala ji bom sama, nekaj ji bodo pa pletli in kvačkali v trgovini K. Povprašal sem, ali vam v trgovini K. vse do pravega časa oskrbe? Seveda — je bil odgovor: vse matere nosijo roična dela deklet tja in trgovina K. živi skoraj le od šolskih ročnih delih. Obiskal sem goispo P. Govorila sva o tem in onem pa tudi o njenem sedemletnem sinčku B. Povpraševal sem, ali je zdrav, ali dobro spi, kje je in kaj sedaj dela. O — je bil odgovor — s tem pobom imam pa sitnosti. Štiri, pet, da, šest strani mora vsak dan napisati, pa mi ob koncu ves obnemore. Zadnjič je grdo pisal, pa je dobil slab red in sedaj je ves zbegan. Sedaj piševa skupaj, po ure sediva, prej ko spiševa. V šoli so pa te dni vprašali, če je zadnjo nalogo res sam tako lepo napisal? Pa je fant povedal: Mamica je pomagala — pa so mu v šoli pod spisano napisali — ne velja. Fant me je vprašal, ali naj v šoli prihodnje razodene, da mu pomagam, ali naj reče — sam sem spisal, mamica ni pomagala. Rekla sem mu: Kadar boš sam pisal, povej: sam sem spisal; če ti bom pomagala, povej: mamica mi je pomagala. Fant je tako delal, pa so ga karali v šoli. Fant mi je to povedal in je dostavil: Mamica! Tovariši mi pravijo, da sem neumen, ker povem, da mi je mamica pomagala pri pisanju; njim vsem pomagajo mamice, pravijo pa vsi, da sami pišejo, pa še pohvaljeni so. Dr. Plečnik zaključi svoje razmišljanje z ne baš laskavo oceno za učiteljstvo, ko pravi: Meni pa se zdi, da ne briga samo države, ampak da briga prav močno vsakega od nas, kaiko vzgajajo naše otroke po javnih šolah za naš denar. Tako dr. Plečnik. Dr. 2geč pa navija v »Pedagoškem zborniku«, letnik 1926, da je v Ljubljani osnovna šola, kjer mora imeti večje število učencev inštruktorje, samo da lahko napredujejo. Vse to so stvari, ki nam dajejo veliko misliti. Karakterističen za »staro šolo« je tudi verbalizem, t. j. učenje na izust različnih formuliranih stavkov, ki jih je izumil učitelj sam in niso otrokova duševna last. Pustimo učence se izražati po svoje, čeprav v narečju; za njihov duševni razvoj je to več vredno, ko še tako polikani formulirani stavki. Znak te šole je tudi moralizovanje, ko hoče učitelj pri vsakem računskem zaključku izluščiti moralen nauk. Stroga disciplina, sedenje z rokami na klopeh brez najmanjšega otrokovega giba so naslednji znaki stare šole. Da se vsemu temu upira otrokova duša in tudi njegovo telo, mislimo, da nam ni treba posebej dokazovati. Drastično je opisal to šolo naš pisatelj Ivan Cankar v črtici o enajsti šoli v zbirki »Moje življenje«, kjer dela primer med »enajsto« šolo pod mostom in pravo šolo, govori o učiteljici, ki ga je učila ena in ena in o nadučitelju, ki ga je po krivici obdolžil, da je porezal mlada drevesa, ga po pouku zaprl ter mu s tem prizadejal prvo krivico v njegovem življenju, ki je vsaka neodpustljiva, tudi če se jo tisočkrat izpove, kdor jo je napravil. Znani pedagog Kerschensteiner pa imenuje »staro šolo« kratko — »pedagoški arest«. ■Metoda, ki je prevladovala v tej šoli, je biila največ govorno-poslušajoča. Posredovalca med učiteljem in učencem sta bila le govor in sluh. Mnogo je častnih izjem, prave učiteljske osebnosti, vendar izjeme ne delajo pravila. Glasovi proti »stari šoli« so bili vedno gostejši. Vstali so reformatorji in zahtevali predvsem umetnostno vzgojo. Vzgoja potom umetnosti k umetnosti! To je bila njihova deviza. V to naj bi služil največ risarski pouk, ki so ga stavljali v ospredje drugim predmetom. Učenci naj sami ustvarjajo risbe, tudi govor naj izražajo z risanjem. Opazujejo naj umetnine in sploh delajo vse, kar doprinaša k estetični vzgoji. Proti temu naziranju, ki poudarja samo estetiko kot bistvo vzgoje, so nastopili drugi, med njimi najvažnejša Herbart in \Veber, ki so povdarjali, da mora biti poleg estetike tudi etika in psihologija podlaga za pedagogiko. Wundt pa že poudarja samodelavnost otrok in uvedbo manuelnega dela v šolo. Kerschensteiner pa je ustanovil de- lavnice, kjer se učenci vežbajo v ročnem delu in se vrši pouk v obliki prostega razgovora. Foerster pa zahteva v svojih spisih socialno vzgojo. Vzgoja iz družbe za družbo! Veliko pa pripomore k razbistritvi pojmov eksperimentalna pedagogika. V Nemčiji se že ustanavljajo poizkusni razredi za reformo šole, med učiteljstvom nastane veliko tozadevno gibanje. Tudi klici po enotni šoli so vedno gostejši. V tem trenutku izbruhne svetovna vojna, ki je zaustavila delo. Svetovna vojna je pustila globoke sledove. Duševnost človeštva se je močno spremenila. Kar je bilo prej nemožno, je postalo sedaj stvarnost. Demokracija je vkorakala v države, kjer je prej ni bilo. Tako se je zgodilo, da je prišel na čelo avstrijskega šolstva in zavzel mesto podtajnika v avstrijskem prosvetnem ministrstvu Otto G 1 o c k e 1 , bivši učitelj in vnet socialističen agitator, ki ga je kot takega pokojni dunajski župan dr. Lueger odslovil iz učiteljske službe. Njemu je bila poverjena naloga reformirati avstrijsko šolstvo po pridobitvah zadnjih 20 let. Otto Glockel je šel z veliko ljubeznijo, z zavestjo moža, ki ve, kaj hoče in kakšen je njegov cilj, na delo. To je bilo 1. 1919. Ustanovil je pri prosvetnem ministrstvu oddelek za reformo šolstva in ljudske prosvete, kamor je poklical izbrane strokovnjake, teoretike in praktike, za vse panoge šolstva. Ustanovil je učiteljske delavne zajednice, ki sličijo našim pedagoškim krožkom. Te so seznanjale učiteljstvo sistematično potom predavanj, diskusij, publikacij o uspehih v poizkusnih razredih, ki jih je tudi oživotvoril Glockel. Vsa izkustva so pošiljale učiteljske zajednice centralnemu uradu, ki je zopet dajal navodila drugam. Učiteljski počitniški tečaji, uradne konference, potovanja Obtona Glockla, učiteljska zbornica, ki je pravi učiteljski parlament, — vse je delalo pri reformi šolstva. Glockel je vedel, da se reforma ne tiče samo učiteljstva, temveč tudi staršev, zato je dal iniciativo za ustanovitev roditeljskih zajednic, kjer so starši z učiteljstvom razpravljali in tako od svoje strani dajali nasvete in navodila po zboljšanju šolstva. Uredil je tudi materialno vprašanje učiteljstva. Znan je njegov izrek: »Ako trpi učiteljstvo fizično pomanjkanje, ga trpi mladina psihično. Ze prej smo omenili, da je bila prvotna metoda govorno-paslušajoča. Ko so pa nastopile realije pot v šolo, je bilo treba predmet, o katerem se je govorilo, tudi pokazati. Pri tem ni sodeloval samo govor in sluh, temveč v i d. To je tako zvana demonstrativna metoda. Vedno bolj pa je prodiralo naziranje, da je treba samodelavnosti in samotvorncsti učencev, ker le na ta način dobi učenec zadostno predstavo o predmetu. Učenec naj sam sestavi predmet, sam naj dela različne poizkuse in ustvarja pesniške in prozaične proizvode, seveda v primitivni obliki. To je ustvarjajoča metoda, ki je bistvo tako zvane reforme šole. Razen tega nastopa v tej šoli razred vedno kot celota — kot delavna zajednica. Prevladovanje boljših učencev »Parade Pferde« je odpadlo. Učenci pomagajo drug drugemu bodisi pri nalogah, pri branju ali pri šolski tabli. Zavest, da je vsak le majhen, neznaten del v tej zajednici in da še le kot celota nekaj pomenijo, ta zavest mora prešinjati vse učence. Izhodišče pouka je življenje, oziroma življenski doživljaji, kakršne gleda in občuti otroška duša. Vse, kar poplemeniti srce, še posebno goji ta šola, t. j. petje in glasbo. Tudi na telesno vzgojo se polaga več pažnje kot poprej. Prejšnja vezanost na strogo disciplino je odpadla ter je deviza nove šole: Po prostosti k samovzgoji! Mnogi reformatorji pa to prostost napačno razumejo. O tem dobro razpravlja Schenek v 2. štev. letošnje »Schulreform«, ko nas svari pred napačno uporabo pojma prostosti, ko pravi: »Ako hočemo odpraviti staro disciplino, glejmo, da ne nastopi mesto dosedanje avtokracije učitelja — oligarhija učencev. Ako se to zgodi, potem je boljše, da ostanemo pri stari strogi disciplini.« Vsa ta načela, ki so tukaj podana An ki so se izkristalizirala na stotine in stotine sestankih, je v polni meri upošteval Otto Glockel in na njih začel graditi stavbo — reforme šole. Veliko njegovo delo je bilo, da je bivše vojaško vzgajališče, namenjeno plemstvu in drugim visokim stanovom, spremenil v državno vzgajališče, kamor so bili sprejeti v prvi vrsti otroci revnih staršev in kjer se jim je nudila prilika brezplačnega šolanja od osnovne šole do vseučilišča. To vzgajališče pa je bilo prvo poizkusno polje, kjer so se delali prvi poizkusi v smislu idej nove šole. Uvedba skupnostnega pouka v delavnih zajednicah po načelu samotvorncsti in samovzgoje je drugo veliiko njegovo delo. Nekaj novega je tudi razdelitev učencev po grupah v nadarjene, manjnadarjene, v take z govornimi napakami, za slabovidne itd. Uveden je tudi popoldanski pouk v glasbi in risanju za tiste, ki kažejo nadarjenost in veselje do teh predmetov. Šolskih knjig v osnovnih šolah ni več. Mesto njih so periodične mesečne izdaje v obliki povesti in pravljic za vsak razred posebej in sicer od preprostih ljudskih povesti do del največjih sodobnih pisateljev. Zakonito je uvedena enotna šola, ki obsega štiri stapnje, t. j. osnovno, glavno (meščansko), nižje srednjo 'in višje srednjo šolo. Prehod iz ene v drugo je vsem nadarjenim učencem omogoičen. Taiko je možno, da pridejo do višje izobrazbe najširše plasti naroda in ne samo srednji in višji sloji, Preosnovala se je tudi učiteljska izobrazba. Bodoči učitelji se vzgajajo na tako zvanih pedagoških inštitutih ter jim je omogočen študij na vseučilišču. Na posameznih šolah poučujejo učitelji z doktorskimi diplomami. Vse našteto delo je vodil in ga še vodi Otto Glockel, ki je sedaj načelnik dunajskega mestnega šolskega sveta. Pri delu mu pomagajo zanositi delavci Fadrus, Linke, dr. Furtmiiller i. dr. Kakor pa je Glockel morda velik po svoji koncepciji za reformo šole, tako se nam zdi majhen po svojem odnosu do religije, kar nas navaja, da moramo biti v tem oziru čuječi. Odpravil je naredbo o obveznosti verskih vaj, o učenju cerkvenih pesmi pri svetnem petju, in po nekaterih zavodih tudi molitev pred poukom in po pouku. On enako tolerira brezverstvo, kot religijo. Človek pa, ki hoče preustrojiti šolstvo in z njim vred narodovo in državno življenje, mora gledati, da vzame za sredstvo za dosego svojega cilja čim višjo moralno vrednoto. In da je religija višja moralna vrednota kot brezverstvo ali tudi indiferentizem, mislimo, da nam ni treba dokazovati. Značilen za presojo tega je njegov govor v državnem zboru v januarju letošnjega leta, ko se ostro obrača proti bivšemu avstrijskemu prosvetnemu ministru, ko je le-ta uvedel zopetno obvezno posečanje verskih vaj v državnem vzgajališču. Glockel vidi v tem klerikalizem, ikakor so mu tudi samostanske šole samo klerikalne šole. (Čisto v bivšem našem političnem žargonu!) Najzadnje hočemo podati še nekaj sodb o dunajski šolski reformi tistih, ki so imeli priliko to šolstvo pobliže spoznavati. Dr. L. Sušnik razpravlja v »Času« in poudarja, da glede znanja (vzeto strogo materialno) zaostajajo učenci nove« šole za učenci »stare« šole. Pač pa je v njih večja samodelavnost. Dr. Ozwald navaja, tudi v »Času«, da je užitek prisostvovati pouku v delovni šoli, vendar je pa vse le odvisno od osebnosti učiteljeve. Učitelj, ki je bil močna osebnost v »stari« šoli, je dosegel isti uspeh, kot doseže učitelj z močno osebnostjo v »novi« šoli. Štrukelj je videl na Dunaju mnogo lepega in koristnega, vendar se mu vidi, da bi moralo biti na vratih vsakega razreda zapisano »Čas je zlato«. Krog okrog »Popotnika« pa se nam zdi premalo kritičen. Kakor ne smemo vsega zavračati ali še celo negirati, kar nam nudi nova šola, tako tudi ne smemo vsega sprejeti kot čisto zlato. V tem oziru bo treba še mnogo pravega kritičnega razmišljanja. Nekaj misli k Fleretovem abecedniku „Naša prva knjiga14.1 Franjo Humar. Ne mislim podati znanstvene kritike o knjigi, temveč samo misli, ki so se mi porajale, ko sem listal po njej. Bavim se že več let z elementarnim razredom in skušam najti pot, ki bi ustrezala otrokovim zahtevam, glede čitalnega pouka v elementarnem razredu. Knjiga, ki nam jo je sestavil Flere, dvomim, da bi izvedla v slovenskih šolah oni preobrat v elementarnem razredu, ki ga zahteva delovna šola in si ga je Flere zamislil. Knjiga sama je sestavljena po vzorcu nemških pedagogov in šolnikov, kateri so upoštevali pri reformi čital-nega pouka za njih elementarne razrede, njihov jezik in duševnost njihovih otrok, a tovariš Flere nam je »za zeleno mizo« napisal knjigo, češ, to je knjiga, ki jo podarim slovenskemu učitelju, da bo izvedlo ono reformo v elementarnem razredu, ki jo zahteva delovna šola. Tako knjigo sem pričakoval od tovarišev Breganta in Pribovca, katera se praktično udejstvujeta v elementarnem razredu in preizkušata razne moderne metode — torej knjigo, ki je izšla iz prakse za prakso! Tovariš Flere pa se že, ako se ne motim, pre-cešnje število let ne udejstvuje v razredu, zato mislim, d.i je utemeljena moja domneva, kljub raznim pripombam v navodilih, da knjiga ni plod praktičnega študija v elementarnem razredu. Recimo, da se je postopek pri Nemcih obnesel, s tem pa še ni dana garancija, da se bo tudi pri nas obnesel in ni vse tudi za nas dobro, kar je za Nemce. Poudaril sem že v svojem članku v »Slov. Učitelju«, da upoštevajmo pri reformi naše šolstvo, naš jezik, duševnost našega otroka in okoliščine, v katerih živi naš otrok! Za veliko tiskano abecedo, kot izhodišče čitalnega pouka v elementarnem razredu, bi bil takoj, če bi naš pravopis odgovarjal nemškemu. Ako bo nemški otrok pisal vse besede z veliko začetno črko, bo napravil manj napak, kakor če bi pisal z malimi — a pri nas je to ravno obratno! Če se ne motim so to nemški pedagogi tudi malce upoštevali. Naša priznana delavka na šolskem polju, E. Kukovčeva, je dovolj jasno označila predsodke glede uvedbe velikih tiskank v »Popotniku«, zato jih ne bom ponavljal. Argumentacije so vsega upoštevanja vredne in pisatelj, ki bo sestavljal čitanko za naš elementarni razred, jih bo moral upoštevati, ako hoče ustvariti knjigo za naše razmere. Da današnje čitanke ne odgovarjajo zahtevam otrokovega duševnega obzorja v prvem šolskem letu — je jasno. Ne morem pa trditi, da bi Fleretova knjiga tem zahtevam odgovarjala, dasi je ista v gotovih ozirih boljša kakor druge izdaje. Čitanka elementarnega razreda bodi tako sestavljena, da bo lahko učenec izvajal iz slike glas in črko luko, da je vsaka pomota izključena. To pogrešam pri vseh čitankah in tudi pri Fl<:retovi. Da se razumemo! Gabrijel Majcen ima v naj-ncvejši »Začetnici« pri črki »z« narisanega zajca, lahko bi otrokom povedal, da je »k« za črko »z«. Učenci bodo smatrali črko »k« za >z«, torej vidimo, da je prehod med sliko in črko nepopoln, da ni logičnega razvoja, na katerega bi se lahko učenec opiral. Zajec je otroku znan, ni mu pa znano znamenje za črko »z«, tudi slika zajca mu ne nudi nikake opore za shvačanje oziroma pisanje ali risanje črke »z«. Torej znamenje za črko »z« se mora učenec mehanično naučiti. Iz tega je razvidno, da moramo ustvariti metodo in čitanko z logično razvojno potjo od glasu do črke, tako da otrok lahko iz glasu izvaja črko in to s pomočjo slike, ki veže glas in črko ter ojačuje otrokovo shvačanje in sprejemljivost. 1 Sestavek ni pisan proti kaki uvedbi te knjige na šolah ter smo ga priobčili samo zato, da se izjasni in izpopolni snov za kako prihodnjo izdajo knjige. — Uredn. Kolikor poznam elementarne razrede so isti večinoma v rokah novink oziroma novincev, le manjše število je v rokah starejših, a uiverjen sem, da ako bi eni kakor drugi hoteli uvesti Fleretovo čitanko, bi se mnogim, mnogim godilo, kakor onemu tovarišu, ki je lani začel z velikimi tiskanimi črkami, a ni vseh obdelal. Zahteva Fleretova v elementarnem razredu je, da naj otroci znamenje za črko, če je le mogoče, sami najdejo in da ni nesreča, ako jo učitelj poda. Torej otrocd naj na podlagi slike sami izražajo znamenje za črko! Tega menda še tovariš Flere sam ne verjame! Ne morem si predstavljati, da bi otrok samostojno, na podlagi slike izvajal črko. Napravite enkrat poskus in videli boste, kake hieroglife bodo otroci izvajali, in a,ko izvajajo, koliko znamenj bo sličnih? Zato trdim, da je potrebna pri prehodu od slike oziroma glasnika do črke od učitelja začrtana razvojna pot, ki naj otroka privede do znamenja za črko. Nato pač stopi učenčeva samodelavnost v ospredje s tem, da samostojno veže pridobljeno črko z znanimi črkami v besede. Oglejmo si sedaj malo Fleretovo čitanko in slike in skušajmo se uživeti v razumevanje iistih. Slika na strani 11. naj bi bila za razvoj velike tiskane črke »I«. Deklica poganja »HI, HI«. Črko »I« moram izvajati iz biča, katerega drži deklica in poganja »HI«, ne pa I«, dočim nima deček nikakega pogoja za izvedbo črke »I« razen glasu. Pri izvedbi znamenja mora učenec preko dečka, kateri se joče: »I« na deklico in njen bič. Deček se ječe radi padca, ne pa radi biča, torej ni isti v najožjem stiku z jokom. Kar bi vsekakor moralo biti, ako hočemo olajšati otroku druženje predstav. Str. 12. Krava ne — uka, temveč muka! Torej ne: »U«, temveč »MU, MU!« Imel sem priliko večkrat, da sem poslušal, kako otroci oponašajo kravo, a vedno so se drli »mu« in nikdar »u«!!« Kateri otrok bo rekel: »Pij, mu!«, mislim, da vsak: Na, pij!« A iz golide izvaja »U«, torej krava da glas, a golida znamenje. Zopet komplicirano shračanje, zakaj bi glas in znamenje ne združili v eno točko!?! A ni zato potrebno otroku precej bujne fantazije, da to shvača!? Jaz izvajam iz krave črko »m«, a iz vlaka črko »u«. Glasom slike na 13. strani se mi zdi glas o« nepriroden! Tu zopet srečamo dečka z »u«, torej kdo naj služi učencu za oporo pri izvedbi črke »u«? Pri »A« bi lahko vzeli tudi »u« na Ana«. Glas .vA« izvajamo iz deklice, ker se čudi lepim jabolkom, dočim bi morali znamenje za črko izvajati iz lestve, ki nima z glasom »a« prav nobene zveze. Vprašanje je, ako si bo otrok zapomnil istočasno deklico, jabolko in lestvo, ki je pri izvajanju glasa nebistveni del, a naj bo pri izvedbi znamenja za črko bistveni del; sicer pa takih lestvic na kmetih nimajo, pač pa jih vidimo pri trgovcih. Vezava samoglasnika »a« in »u« je ponesrečena! Nobeden otrok ne bo izvajal iz slike, da je pes zajavkal »au«, temveč bo vsak otrok povedal, ako je psa zabolelo, da bo zacvilil, ali pa da bo zalajal: >hov, hov«. Kvečjemu če bi jabolko padlo deklici, na glavo, bi ona rekla »au«. — Naravnost nemogoče se mi pa zdi, da bi otrok iz postave v konturi izvajal »E«. Flere pripisuje pač otroku preveč zmožnosti, ali pa misli, da se je otrok z doma naučil znamenje za »E«. Oglejmo si sliko na strani 16. Otroci so pri igri razbili lutko, v tem trenutku vstopi mama in vpraša: On?« A ostali: »Ne, ni on! Oni!« Kako tuje to zveni! Poglejmo si v resnici tak primer. Otrok razlije v šoli črnilo, učitelj stopi v razred in vpraša: »Kdo je to napravil?« Ker po znanem pregovoru: »Vsak zase Boga moli in Bog za vse!«, odgovore otroci: »Jaz nisem!« Tudi ako hoče otrck povedati, kdo je to napravil, bo vedno rekel: »Ivo je,« ali pa »Ana je!« Nikdar pa ne bo rekel: -On je, on ni!«, to se kvečjemu zgodi v šoli. kjer se otroci po imenu dobro ne poznajo. Iz tega izvajam, da si morajo otroci besedilo k sliki priučiti, a kje naj vzame otrok osnovo za črko »ra«? Torej vidimo isti postepek, katerega Flere očita Majcenu. Flere pravi: ...Za našo fizično in umsko nedefektno deco zadostuje v tej dobi, da je živahna in otroško zanimiva ena vsebina, ki iz nje iz oblači novi znak tako, da oživi mrtva črka sama, da ostane živa in jasna v otroški zavesti ter se od tu prevaja v zavestno njegovo delo pri čitanju!« Kako lepe besede in kako točno izraženo načelo, s katerim docela soglašam! Toda na žalost vidimo, da se Flere pri sestavi knjige ni držal teh načel! Da, da, od teorije do praikse je daleč — daleč. Ostale slike so v tem oziru še slabše, nobena ne nudi otroku možnosti za čim lažje priučenje znamenja za črko! Pri črki »F« (str. 36) je vse mogoče narisano, samo predmet, ki bi omogočal otroku shvačanje glasa »F«, pogrešam (da o izvajanju črke »F« niti ne govorim), edini fazan, a koliko otrok pozna fazana? Vsakdo bo rekel, da je na -sliki petelin, toda tega ne sme otrok misliti, ker črko »P« že pozna, slika je narejena za izvedbo črke »F«. Napravimo poskus in dajmo sliko odraslemu v roko, češ, naij dožene, katero črko bi radi izvedli, — besedilo lahko čita. Dvomim, da bi kdo pogodil. V tem oziru dajem prednost Majcenovi čitanki, ker ako vidi otrok fižol, bo mehanično izvajal glas »f«, seveda aiko ga bo znal tudi napisati, je vprašanje zase, itorej vidimo, da mu slika nudi oporo vsaj za glas, medtem (ko Fleretove slike ne za glas in ne za črko, je torej sprejemljivost otrokova za eno točko težja. In potem to iskanje glasu, katerega bi radi izvedli, uverjen sem, da ko bi tov. Flere preij to praktično preizkusil, bila bi knjiga drugačna. Končno to-Ie, koliko otrok bo sliko enako razumelo? Kako različna bodo opisovanja, a posledica bo, da se bo moral učenec tekst k sliki mehanično priučiti. Naj bo dovolj o tem, odkrito povem, da sem pričakoval nekaj boljšega, popolnejšega in za otroka razumljivejišega. Ako pa slike nimajo namena otroku, mogoče bo kdo trdil, olajševati razumevanje razvojne poti od glasa do črke, potem smatram čitanko v elementarnem razredu za nepotrebno! Toda čitanka v elementarnem razredu naj ne bo sredstvo za pridobitev spretnosti v mehaničnem čitanju, temveč ona mora otroku utrjevanje in uporabo pridobljenih znaikov za črke olajšati in nuditi čim širje polje za shvačanje omenjenih znakov. Soglašam pa docela s tov. Fleretom glede teksta (v starih čitankah) k posameznim slikam. Tekst pri posameznih slikah naj obsega, v kolikor je to možno, v markantnih stavkih opis doživljaja ali pa pravljice, katere smo uporabili pri pridobivanju glasu in znamenja za dotično črko. Torej, da upoštevamo miselno čitanje, kateremu pripisujem veliko važnost. Predbacivali mi bodete mogoče, da zahtevam čitanko radi načel gotovega sistema, da po načelih gotovih sistemov mora biti začetnica sestavljena, ker sicer preidemo v brezplodno igračkanje. Sicer pa poglejmo še enkrat sliko na str. 14. Kaj bo vse otrok izvajal iz slike? Koliko misli se bo porodilo v otroški glavici? A iz teh misli moramo zmrcvariti glas »A« in »Av«, ker več ne potrebujemo. Zakaj bi torej radi sistema ne ustvarili slike, katera bi koncentrirala vse otrokovo mišljenje v gotovo točko in iz katere bi izvajali glas in znamenje za črko! In to brez ozira na to, ali je v skladu s teorijo nemških pedagogov. Mislim, da bi s tem: »...ne grešili zoper otroškega duha!« (Flere,) V boljše razumevanje naj navedem primer za črko »e«. (Navajam izrečno črko »e«, da bo lahko vsak čitatelj primerjal izvedbo črke, kakor si Flere predstavlja in kakor jaz mislim.) Slika naj bi bila sledeča: Cesta z ovinkom, ob straneh raste drevje, tako da je vozniku nemogoč pogled, ali je cesta za ovinkom prosta, za ovinkom stoji ob cesti hiša, a na cesti se igrajo otroci (hodijo po prahu ali kar si bodi). Izza ovinka pridrdra voz s konji. Na sliki naj bo posnet moment, ko hlapec zagleda na cesti otroke, prestrašen nategne taikoj vajeti in zavpije: »e, e, e!« Tako smo pridobili glas »e«. Razvoj glasa in črke bi bil sledeči: Pogovorimo celo situacijo, upoštevamo seveda tudi vzgojni moment, ugotovimo kako je hlapec konje ustavil, tudi z gešto, ogledamo si hlapčev prestrašen obraz ter ga preprosto modeliramo in nato narišemo. Tako sem pridobil glas in osnovo za izvedbo znamenja za črko, vse to pa ojačuje otrokovo shvačanje tudi gesta — kako konje ustavimo. Pri izvedbi znamenja za črko modeliramo še enkrat obraz in ga preobrazimo najprej v tiskano, potem v pisano, seveda malo, črko »e«. Vse to potem rišemo in nato pišemo. Na sličen način izvajamo seveda tudi ostale črke. Letos poskušam z novim načinom pri izvedbi črke, in sicer take, da gojim najprej čitainje in pisanje s črkami, ki so približno podobne malim tiskanim. Dosedaj sem prav zadovoljen, kakšen pa bo končni uspeh, bom pozneje iznesel svoje misli in način dela v posebni razpravici. Prehod z velike abecede na malo, opravi Flere v Navodilu str. 33 z Bregantovim citatom: ». . . je lahko priroden!« Točneje ni mogoče označiti sicer pa tovariš Flere prepušča to vsakemu poedincu, naj izvrši po lastni preudarnosti. Če je pa prehod tako naraven v praksi kakor v navodilih — ne vem! Mislim pa, da ni tako priroden za duševno obzorje otrok v elementarnem razredu. To lahko trdim! Kako pa bomo otrokom pojasnili, zakaj pišemo sedaj večino besed z malimi črkami!? Menda je lažje otrokom dopovedati na podlagi utrjene male abc, katere besede bomo pisali z veliko začetno črko! Sicer pa obravnavajmo prehod na male črke po Vogtu n. pr. črko »D«, ko je vse propisno stisnjeno, moramo pridobljeno znamenje za malo črko »d« obrniti, ker je ta znamenje za »b«! (Glej Naivodilo str. 35.) Teoretično je to lepo, na papirju tudi lepo narisano, a vprašanje je, kako je to v praksi izvedljivo. Razvoj je tako kompliciran, da bo otrok celo proceduro težko shvačal, a da bi samostojno prišel do tega je izključeno in menda nii potrebno o tem zgubljati besed. Pribijem pa, da je to za naše razmere neprikladno. Mogoče me bo kdo radi teh vrstic imenoval konservativca, skeptika, ali kaj drugega, vsak očitek sprejmem radevolje, kajti do teh vrstic nisem prišel na podlagi teorije, temveč tekom sedemletnega praktičnega in strokovnega študija v elementarnem razredu. Dodatek k ,,Drobtinam z dunajskih hospitacij“.‘ Ivan Štrukelj. V posesti imam pismo neke dunajske učiteljice. Objavljam ga, da učiteljstvo informiram o sodbi učiteljice, ki preživlja reformo dunajskega šolstva od početka dan za dnem, leto za letom. Pisala ga je svoji prijateljici in se glasi v slovenskem prevodu taiko-le: »Pri Vas pričenjate s šolsko reformo ravno tako, kakor smo bili pričeli mi. Vedno sem si rekla: preizkusiti hočem vse, da bom razsojali mogla. Šaljivo so me nazivali za nadmoderno. Nikar me pa ne posnemaj! Dosegla sem bila, da moj zadnji petletnik, ki je bil drugače prav dober ter sem ga pred tremi leti oddala meščanski šoli, ni znal v III. razredu naštevanke. Računski docenti so nas vedno svarili pred drilom, češ, naj le samo razvijamo, vrste se bodo že prijele in trdno usedle. To pa ni res! Imela sem težave do V. razreda. K sreči pa je bila večina otrok zelo inteligentna, ki je izprevidela, da brez znanja poštevanke ne more hitro računati in je povzela prostovoljno zamujeno. Sodi pa učenje poštevanke samo v II. razred, ker pozneje ni zanjo več zanimanja in se je tudi nauče težje. Bodi pa prav previdna in ne daj opaziti, da si notranje odklonilna. Toliko moči ne boš imela, da bi Te ne razkričali koit starokopitnico. Glockel?... (Kar ije o njem napisanega pa moram pač izpustiti; imam tehtne vzroke za to. Tudi se ne bi rad zameril našim nadreformatorjem do smrti.) Edina res uspela reforma je reforma poučevanja petja, ki so ji kos le učitelji pevski veščaki. Pravopis nima pri nas sploh nobenega pomena, če pa znajo učenci le klepetati (tratschen) ustno in pismeno. Disciplina silno trpi, kar smo vsi opazili, tudi ti, ki se zovejo poborniki za novo stvar. Več boš pa zvedela ustno.« Tako tedaj dunajska učiteljica, katere jaz niti ne poznam. Iz drugega pisma, ki ga je pisal neki učitelj iz Nemčije, navedem samo en stavek, in sicer kar v originalu, ker v prevodu bi ga težko izrazil tako krepko. Tako-le se glasi dobesedno: »Vor allen Dingen darf man sich von allen Neuerungen nicht verbliiffen lassen, denn bei uns Schulmeistem — das werden Sie auch kennen — wird zu leicht Theater- und Paradevorftihrung gemacht, besonders wenn fremde Zuschauer da sind.« * Opomnja. Odobrujem prizadevanje po reformi šole v delovnem smislu. Toda vse to, kar je doslej v tem pogledu izšlo v slovenskem jezilku — izvzemši Ozwaldovih del — so le sladke koreninice, ovijajoče se pred vsem okrog metodičnih vprašanj. Globlje, gospodje, globlje in pri tem ne na vsiljiv način! Vsiljivost dobri stvari lahko več škodi kot koristi. Kerschensteiner, mož, svetovnega slovesa na šolskem polju, je leta 1924, predlaga! na pedagoškem kongresu v Monakovem med drugim tudi nastopno smernico: »Kakor se ne da doseči s silo rešitve znanstvenih, umetnostnih in verskih problemov, tako tudi ne pedagoških.« To naj bi si naši revolucionarni reformatorji zapomnili in po tem uravnali svoje prizadevanje, če hočejo, da pojdemo za njimi. 1 Dodan vsled Vrančevega epiloga v »Popotniku«, štev. 1. in 2. Iszobraszba naroda Poročilo o trimesečnem ljudskovisokošolskem tečaju za kmetska dekleta. (K poročilu z dne 25. marca 1929.) Ana Lebarjeva. Predlogi in načrti. K poročilu z dne 25. marca t. 1. si dovoljujeva staviti naslednje predloge: Dočim se za izobrazbo kmetskih fantov že nekaj let sem zanimajo in jim je dana možnost kmetijske izobrazbe, četudi v omejenem obsegu že v ponavljalnih šolah in pozneje v kmetijskih šolah, je dekletom dana edina taka možnost v maloštevilnih gospodinjskih šolah in potujočih tečajih, kar pa je povečini združeno s precejšnjimi stroški in je le malokaterim kmetskim dekletom dostopna. Izpričana in dokazana resnica pa je, da potrebujemo prav tako dobrih gospodinj, kakor potrebujemo dobrih gospodarjev. Nujno potrebno je, da se doraščajotče deklice, ki ne misliljo na nadaljnji študij, ne odtegujejo od prvotnega poklica žene, gospodinjstva in materinstva z natrpanjem učne snovi, ki jim v bodočem poklicu ne bo prav nič koristila, ampak že v osnovni šoli da primerna smer v gospodinjskem pouku. Osnutek oziroma resolucije za izdelajo prosvetnega programa prinaša v tem oziru svojo zahtevo. Rubrika Poljoprivredna nastava, I. produžne osnovne škole, točka 4. pravi: »U produžnim školama za devojčice treba medu pred-metima da dominira domačinstvo, rad i red u kuči, održavanje čistoče, veština kuvanja, ostavljanje žimnice, odgajivanje dece, ručni rad i dr., a od poljopri-vrednih predmeta: gradinarstvo, živinarstvo, mlekarstvo i svilarstvo.« Za ta pouk imajo v Nemčiji načrt, ki ga prilagava pod A. — V dveh zadnjih letih (V. in VI. šolsko leto) bi bilo obdelati snov, ki jo je podrobneje urediti s podrobnim učnim načrtom. Ponavljalna šola na kmetih naj bi se povsem preuredila v smeri gospo-dinjstva, prav tako tudi v industrijskih krajih. Ker pade ta šola v zimske mesece, bi jo bilo mogoče raztegniti na več dni v tednu in bi se dal za pouk porabiti nekoliko izpremenjeni učni načrt za osemtedenski potujoči gospodinjski tečaj, ki ga prilagava pod B. Meščanska šola, katere absolventinje se bodo prvotno obrnile več k drugim poklicem kot h gospodinjstvu, morajo ko>t bodoče žene in matere že tudi v šoli pričeti z gospodinjskim delom, skrbi že po svojem načrtu za to. Vendar naj bi to še v večji meri storila. V pošolski dobi naj bi se našemu ženstvu nudilo kar največ prilike za razširjanje splošne izobrazbe in izvežbanja v gospodinjstvu. Najmanj, kar se jim more nuditi, so desettedenski kmetijsko-gospodinjski tečaji. Ker so naši načrti prikrojeni našim krajevnim in kulturnim razmeram, prilagam načrt za tak tečaj, kakor jih imajo v Nemčiji Je v informacijo (priloga C). Važno vprašanje za to vrsto gospodinjske izobrazbe je vprašanje gospodinjskih učiteljic. Omeniti moramo tu, kar je polagal dr. Heinen o izbiri gospodinjskih učiteljic vsem udeleženkam tečaja na srce. Rekel je: »Povejte Vaši vladi, da naj pri izbiri gospodinjskih učiteljic, kakor tudi ljudskošoiskih učiteljic na deželi gleda na to, da izbere pravo. Imamo namreč dvoje vrste učiteljic: mestne cvetke, ki se boje umazati bele manikirane roke, a kljub temu zaradi plače in denarja gredo na deželo. Koliko koristi ima od njih podeželsko prebivalstvo si lahko vsakdo sam izračuna. Imamo pa tudi takih, ki jim je učiteljski poklic srčna potreba, pravi božji klic. četudi so morebiti mestne, — boljše so seveda one z dežele — a so z vsem svojim življenjem zvezane z ljudstvom, čutijo ž njim, delajo z njim, skrbe zanj kot za nekaj svojega. — Ni jim baš do tega, da bi morale svoje učenke upodobiti po sebi, vedo in poznajo višje vzore in ik tem jih vodijo. Z vsem svojim delom stremijo za tem, da svoje učenke oblikujejo po Bogu in jih vodijo k njemu. Vaša vlada, ki smatra svoje zvanje za sveto stvar, bo razumela, katere so prave! Naj nima pri tem nobenega vpliva protekcija! Edino merodajno pri izbiri za ta važni poklic bodi znanje in notranje zvanje!« To se res lahko tudi upošteva, ker ije poklic gospodinjskih učiteljic strokovnega značaja in ga pri nas izb er o šele po večletni ljudskošolski praksi. Mnogo važnejši in uspešnejši za izobrazbo kmetskega ženstva so ljudsko-visokošolski tečaji za kmetska dekleta. Ker je največ kmetskega ženstva, govorimo samo o teh tečaijih; za delavsko ženstvo bi se dal prikrojiti učni načrt temu primerno.) Ti tečaji se ne morejo vršiti v domačem kraju, ker tam manjka vseh potrebnih pogojev za to. Morali bi se vršiti na obstoječih gospodinjskih šolah v zimskem času. Takrat bi mogla biti dva taka tečaja: Od 1. oktobra do božiča, in od novega leta do konca marca. Največ kmetskih deklet bi prišlo do te izobrazbe, ako bi bila ta dva tečaja brezplačna. Četudi se na prvi pogled vidi, da je prevelik izdatek, vendar bi temeljita izobrazba naše kmetske žene in racionelno gospodinjstvo kmalu povrnilo te izdatke, saj je vzorni dom, vzomo gospodinjstvo tudi za splošnost in zlasti za kulturni dvig naroda največje važnosti. Pod Č. predlagam učni načrt, 'ki ga rabijo v Nemčiji. (Potek je bil opisan v poročilu z dne 25. marca; tam so navedene tuidi pomožne knjige za vse predmete.) Še temeljitejšo izobrazbo nudijo seveda gospodinjske šole z eno- do dveletno učno dobo. Naše gospodinjske šole so po večini dobro urejene. Izpopolniti bi jih bilo treba nekoliko v modernem smislu in prilagoditi sodobnim zahtevam. Ni toliko važno kuhanje; glavni smoter, tudi ženske izobrazbe, mora biti izobrazba za dobro mater, ženo, gospodinjo, visoke moralne vrednosti, zveste in verne državljanke, ki vestno in zvesto stoje v krogu svojih dolžnosti na domači grudi. Ne smemo pozabiti, da naša domovina ne bo procvitala zaradi dobrih kuharic, ampak da jo bodo dvignili dobri in plemeniti državljani in verne, skrbne in delavne matere, ki so duša našega ljudstva. Zato je umevno, da mora biti taka gospodinjska šola v rokah najboljših in najplemenitejših žen, ki so verne, vestne, požrtvovalne in nesebične. Prave materinske prijateljice morajo biti gojenkam. Z njimi jih mora družiti ljubezen in zaupanje. Zato naj bi se to delo poverjalo le takim, ki jim je v prvi vrsti poklic in potem šele v vse drugo. (Določbe za ustanavljanje in učni načrt za gospodinjske šole prilagava pod D.) Seveda pa manjka pri nas ugodnih prilik za strokovno izobrazbo gospodinjskih učiteljic. Dočim je v Nemčiji vse to dobro urejeno z odloki ministrstva za kmetijstvo, domene in šume, si pri nas pomagamo največ s tem, da pošiljamo primerne učiteljice v Nemčijo, da se tam izobrazijo. Vendar to ni posebno srečna izbira za kmetijsko izobrazbo naših učiteljic, v tujini. Naše kmetske in gospodinjske razmere se ne krijejo z nemškimi, kakor se ne krijejo one kmetijstva in kmetijskega gospodarstva. Nujno potrebno bi bilo, da se otvori doma v Sloveniji seminar za izobrazbo gospodinjskih učiteljic. Mari-janišče bi bilo za to zelo primerno, še bolj pa kako posestvo zunaj mesta z večjo ekonomijo. Potrebne učne načrte in navodila pa bi radevolje dal seminar Nord-Borchen pri Paderbornu ali Selikum na gradu Reuschenberg bei Neuss. Z obema tema zavodoma sva v pismenih stikih in bi se načrti lahko takoj dobili, ako bi bil iizgled na ustanovitev seminarija. Temeljne zahteve za izobrazbo kmetijsko-gcspodinjskih učiteljic v Nemčiji so razvidne iz priloge E. Ako bi se ustanovil tak seminar, bi bila doma dana prilika za to izobrazbo. Dcčim so je bile doslej deležne samo nekatere učne moči in še to z velikimi stroški. Tudi niso prinesle iz tujine niti praktičnega, niti teoretičnega znanja, ki bi ga takoj lahko uporabljale doma. Vselej je bilo treba temeljite predelave, da se je končno dalo deloma porabiti. — Pri sestavi načrtov za ta seminar pa bi se oziralo predvsem na že obstoječe ustanove splošne učiteljske in tudi specielno gospodinjske izobrazbe. Vse, kar se da v tem oziru domačega porabiti, bi prišlo najprej na vrsto, šele potem bi se prevzelo ono iz tujine, v kolikor je pri nas porabno. Docenti in docentinje za seminar bi se prav lahko dobile iz vrst v tej stroki izobražene inteligence. Ker je nujna potreba, da se kmetijska, bodisi gospodarska, bodisi gospodinjska izobrazba čim bolj razširja med našim ljudstvom, je pa istočasno tudi potreba nositeljev(ic) in širiteljev(ic) te izobrazbe prav tako velika. V to so poklicani Ljudskošolski učitelji in učiteljice. Te pa je treba mnogo bolj zanimati za to delo, kar ne bo težko, ako imamo doma zavod, na katerem se lahko v tej smeri izobrazijo. Da se pa že pri prvotni učiteljski izobrazbi zbudi zanimanje za delo pri izobrazbi kmetskega ljudstva ne samo v šoli, ampak tudi v pošolski dobi in izven šole, je nujno potrebna preureditev naših učiteljišč, ki morajo kandidatom nuditi v tem pogledu kar največ prilike za pridobitev teoretičnega in praktičnega znanja. V resolucijah komisije za izdelavo državnega prosvetnega programa, kjer je govor o učiteljiščih je tudi zahteva, da se razširi učiteljišče na pet let; prva tri leta naj nudijo splošno znanje, zadnji dve leti pa strokovno znanje, s posebnim ozirom na prosvetno delo v narodu. — Na vadnicah učiteljišč naj bodo nižje in višje kmetijske šole. — Na ženskem učiteljišču naj bo poleg običajne vadnice tudi vadnica za hišno (gospodinjsko) delo in gospodinjska šola. Dokler pa ni izpeljana ta preosnova in razširitev učiteljišča, naj pa dobi zadnji letnik kakor moškega tudi ženskega učiteljišča vsaj par obligatnih tedenskih ur za teoretični in praktični pouk gospodarstva ozir. gospodinjstva. S tem končava svoje predloge z iskreno željo, da se vsi in prav kmalu uresničijo. Kolikor moreje najine skromne moči k temu pripomoči, sva vedno na razpolago. V Ljubljani, dne 1. maja 1929. To in ono iz nadzorniškega življenja. Hribski. (Konec.) Sršenovo je že samo po sebi prav lep kraj. Lepoto tega kraja še posebno poveličuje krasno šolsko poslopje, stoječe v sredini skrbno negovanega šolskega vrta, v katerem ima šolski upravitelj tudi prav čeden in moderen čebelnjak. Ljudstvo ni napačno. Po mojem površnem spoznanju je tudi šoli dovolj naklonjeno. O tem priča že sama šolska zgradba. Še vselej, kadarkoli sem se mudil v tem kraju, so me obhajale misli, želje in občutki: le zakaj nisem sam šolski upravitelj te lepe sršenovske šole! Svoje dni sem res že prosil za upraviteljsko mesto v tem kraju, pa so me bili gospodje dali na dilco, da sem zdrčal po nji v vsej svoji dolžini in širini. Čudna usoda me je pozneje vendar posadila v položaj in mi dala opravka s to tako nekdaj zaželeno mi šolo, radi katere sem dolgo dobo prej blagroval upravitelja in vse tamkajšnje učiteljstvo za srečo, ko ob kompotenci niso šli po dilci, kakor se je bilo to pripetilo meni. In vendar niso ali pa nočejo biti srečni tam. Je menda le res, da je človeška sreča odvisna v prvi vrsti od človeškega srca ne pa samo od okoliščin, v katerih človek živi. Moj bližnji sosed ima n. pr. šolo, ki prav nič več ne odgovarja šolskim namenom in vendar žvižga in poje, da je veselje. Ž njim vred pa so srečne tudi vse učiteljice in bi ne šle iz kraja proč, če bi jih podili. Ktko drugače je v Sršenovem! Vkljub ugodnim šolskim razmeram in različnim ugodnostim grenijo drug drugemu življenje. »Tovariša« prejemajo vsak leden, tovarištva ne poznajo. Upravitelj se ne more otresti sugeriranih mu misli, da mu hočejo spodnesti upravi,teljski stolček, ostali pa gledajo v upraviteljevem službenem in izvenslužbenem postopanju stremljenje, da bi se jih on znebil rad. Dozorel je v njih sklep: Pomagajmo si! Zberimo obtožbeni materijah1 Kmalu je bil skupaj še za več let nazaj. Iz njega je odsevalo: Mi ali on! Tako se ne damo več; požrli smo jih že dovolj. Svet je dovelj velik in: koder soince teče, povsod se kruh peče. Zahtevamo disciplinarno preiskavo. Če smo krivi mi, kaznujte nas, sicer pa onega, ki je v resnici kriv. Odločni ton mi je imponiral. Pričeti sem moral s predpreiskavo po znani prislovici: Da se resnica prav spozna, čuti moramo oba zvona.« Z urniki se je začenjalo, s hospitacijami nadaljevalo, s konferencami končavalo. Med vrsticami pa se je bralo: vsi bi radi nerazdeljeni dopoldanski pouk, nobenih »okenc«, enako število ur in otrok, kakor je to že običajna pesem prav mnogih večrazrednic, zlasti onih, ki imajo učiteljstvo, gledajoče bolj na lastna ugodja, kot pa na dobrobit šole. Zal, da teh ni tako malo po naši lepi domovini! Še celo takih je nekaj, ki se nočejo ali pa ne morejo zavedati', da smo mi radi otrok in ne otroci radi nas. Privesti pa vsekakor moramo vse do pravega spoznanja in zavesti. Ugled naš zahteva to. Toda vrnimo se k stvari! Spravil sem jim najprej urnik v red, nato vzel v pretres še druge naznanjene mi prestopke in pregreške, kakor: upravitelj nam ne dovoljuje nobene samostojnosti; za vsako malenkost moramo k njemu v pisarno; preveč moramo čutiti, da je le on gospod v šoli, vsi drugi smo pa le njegovi podložniki; kadar pripeljejo šolska drva, nam vzame učence iz raz- redov, da znosijo drva v drvarnice; spomladi nam jemlje učence, da mu hodijo delat na šolski vrt; če zapazi, da se kak učenec bolj nerodno obnaša, ga vpraša po razredu, in ko mu učenec pove razred, tedaj napravi zaničljiv obraz in take geste, da žalijo razredničarja; nam ne odzdravlja tako, kakor se omikanemu človeku spodobi; večkrat primaha v razred ne da bi se odkril in spodobno potrkal prej; žena njegova nas prezira in zviška premotriva; tudi otroci njegovi nam ne izkazujejo potrebnega spoštovanja; šolska služkinja nas izziva s tem, da prepeva po šolskem poslopju in je že tako predrzna, da nas prihaja motit na šolsko dvorišče, ako imamo kak pouk tam; ciba, ciba, ciba, pit, pit, pit kliče nagajivo kokoši, da se smejijo otroci; če se hočemo o čem pritožiti v pisarni, nas enostavno ne sprejme ali pa požene ven; sploh smatra on vse nas za hlapce, sam pa si domišlja, da je Herr Gott! Da, da! Kdor išče, ta najde! In koliko je še-le našel šolski upravitelj! Primerjajoč ves zbrani materijal, se mi je izvilo iz prs: Preljuba samozataja, o kje si doma?! Zares, nisem vedel ali bi se jezil ali smejal... Nehote so se mi obudili spomini na »Lanovca« in tistega slovenskega šolskega upravitelja, ki je prav resno rekel učiteljstvu, da je on zanj »Herr Gott« ter se je smatral za tako uradno vzvišenega, da je pri učiteljskih konferencah vikal svojo ženo. Tja pojdem, sem sklenil, da se na* licu mesta prepričam o vseh teh sršenovih pikih. Mogoče se mi le posreči preprečiti nadaljnjo disciplinarno postopanje. Učiteljstvo v Sršenovem nemara še ne ve, kako neljube so šolskim oblastem disciplinarne preiskave, ki nikomur nič ne koristijo pač pa lahko zelo škodujejo. Upal sem, da se mi bo le posrečilo ta šolski ravs in kavs pomiriti, če že ne zlepa pa vsaj s sredstvi, ki mi jih daje uradniški zakon na razpolago. Prišedši tja, sem vzel najprej na muho šolskega upravitelja. Bil je z menoj silno vljuden in takten. Še predstavljati si ga nisem mogel za »Herr Gotta«. Tudi poučeval je zajemljivo. Obiskal sem še vse ostale učne osebe; vse sem dobil pripravljene na pouk in ugotoviti sem moral zadovoljive uspehe, kakor tudi to, da se učiteljstvo uživlja v moderne pojave delovne šole. V konferenci, ki je sledila nadzorovanju, sem jih moral glede učnega postopanja celo pohvaliti. Radi nekaterih izsledkov delovne šole, ki sem jih bil opazil ob nadzorovanju, me je celo skrbelo, če mi ne bo ta ali oni zastavil v konferenci kako preučeno vprašanje, na katerega bi jim ne znal odgovoriti, n. pr. kaj iz psihoanalize, psihične epidemije, o podzavestnem segmentu človeške duše ali o čem podobnem. In res! Ko sem bil nad z or n iško poročilo prečita! in jim zastavil običajno vprašanje: »Želi kdo besede?« se dvigne roka. Vse svoje duševne sile sem zbral v hipu ter skoraj v strahu pričakoval vprašanja! Rečem pohlevno: »Prosim, govorite!« Pa me je postavil pred to-le uganko: Gospod nadzornik, naj so li prepišna vrata pri peči odprta ali pa zaprta, kadar je peč zakurjena? Iznenadilo in presenetilo me je bilo to vprašanje tako, da bi kmalu odgovoriti ne mogel. K sreči sem se hipno zavedel in odgovoril primerno. Šolski upravitelj pa je vzdihnil: »Moj Bog, kakšno vprašanje!« Interpelant pa je nadaljeval: »Staviti tako vprašanje sem upravičen, ker nam upravitelj sam hodi ta vratca odpirat in zapirat, kar bi mi prav lahko sami opravili. Toliko zaupanja bi že smeli imeti v upravitelju. »Gotovo,« mu pritrdim. Druga roka moli kvišku. Bojazen me je že popustila, zato že bolj pogumno rečem: »Na dan z besedo!« Pri računskem pouku sem se posluževala plodil divjega kostanja, ki so mi ga učenci prinesli v šolo. Naložila sem ga bila na okenske police, ker ni drugega primernega prostora zanj v razredu. Izginil pa mi je čez noč. Prosim pojasnila, ali smem imeti tako učilo, ki mi je v pomoč, da vse učence istočasno ž njim aktivno zaposlujem, na šolskih oknih?« Še preden sem mogel na to vprašanje odgovoriti sam, se oglasi k besedi tretja tovarišica: »V tem razredu poučujem tudi jaz. Na okenskih policah je bilo res mnogo kostanja. Bil pa je že tako zaprašen, da sem bila prepričana, da ga tovarišica več ne potrebuje. Meni je bil tudi v napo tj e pri prezračevanju, zato sem ga odstranila.« Jaz dostavim: »Spravite drugič taka učila v zabojčke, da se kaj podobnega ne ponovi. — Ima še kdo kaj na srcu?« »Sme-li učitelj risanja strgati učencu slabo risbo?« vpraša zopet eden izmed članov učiteljskega zbora. To je vendar nekaj, o čemer se da govoriti, si mislim in rečem: »Poznati moram konkreten slučaj radi pravilne presoje.« »Tak-le je bil ta •slučaj,« prične učiteljica risanja. »Učenec I. I. je velik zanikrnež in zraven še nag&jivec prve vrste. Nalašč mi je zamazal risbo in jo oddal v takem stanju. Še druge risbe bi se bile zamazale ipo nji. Nisem se mogla premagati in za kazen sem mu jo raztrgala.« »V takem slučaju bi jo bil nemara tudi jaz raztrgal, nikakor pa ne, če bi bila risba slaba le vsled učenčevih nezmožnosti. Usmerjati moramo vse svoje postopanje individualno.« Ko sem se vračal z nadzorovanja te šole, isem si mislil: Ne imenuje se ta kraj zastonj Sršenovo. Da je le mogla usoda spraviti tako živčno občutljive ljudi skupaj v enem in istem kraju! Ali pa je živčna občutljivost in vznemirjenost nalezljiva? Na vsaik način je nujna pomoč zaradi zdravija potrebna; kajti: trpijo sami, trpi vzgoja izročene jim 'inladine in vsako izvenšolsko delo je nemogoče Kaj bi se naj ob takih pojavih ukrenilo, je vredno preinišljunja. Sršenovo ni osamljeno v deželi. Uganke. Da so uganke oživljajoče sredstvo za utrujeno otroško duševnost, sem vedel; da pa uganke lahko spravijo učitelja v prav neprijeten položaj, sem se prepričal ob nadzorovanju neke šole, ki sem jo nadzoroval meseca julija t. 1. Vroč dan je bil. Dopoldne sem nadzoroval višja dva razreda, popoldne pa nižja dva. V I. razredu sem bil od 15 dalje. 2e v šolo so bili prišli otroci utrujeni; čakanje name jih je še bolj utrudilo in marsikateri bi bil najrajši zaspal, kar bi ne bilo prav nič čudnega ob soparici, ki je tisti dan vladala v natrpanem razredu. Moj prihod v razred jih je nekoliko zdramil, toda le za trenutek. Tovarišico sem prosil, naj kar nemoteno nadaljuje po programu, jaz pa sem med tem časom pregledoval uradne spise in pismene izdelke otrok ter vlekel na ušesa, če postopa učiteljica metodično pravilno. Učiteljici ni bilo kaj oporekati v metodičnem postopku, odgovori učencev pa niso bili taki, kakršni bi morali biti po prizadevanju učiteljice. Preutrujeni so bili. Z dovoljenjem učiteljice sem stopil sam med nje in posegel v pouk. Najprej sem hotel učence osvežiti duševno. Nagovoril sem jih: »Dečki in deklice! Rad bi izvedel, če znate vi kaj ugank? Kdor izmed vas ve kakšno uganko, naj nam jo pove. Ugibali jo bomo vsi.« Pa so pričeli: »Gola glavica, lesena nožiča, kdo pozna tega možica?« — »Gre, pa nima nog, bije, pa nima rok?« — »Ima liste, pa ni drevo; ima hrbet, pa ni telo.« Itd., itd. Vkljub soparici je bilo naenkrat postalo prav živahno v razredu. Za vse uganke v I. in II. čitanki so vedeli. Tudi več takih, ki jih niti v šolskih knjigah ni, so znali. Ena izmed učenk nam je zastavila tole: »Mati v grobu leži, oče na gavgah visi, sin pa po svetu moti ljudi.« Kaj je to? Ne jaz, ne učiteljica je nisva znala rešiti. Rešila jo je mala deklica. »In še eno tako vem, da je ne boste znali.« »No, pa jo povej, bomo videli.« In ti naivno zine: »Kdo je prvi morje ponesnažil?« Učiteljica zardi, jaz se ugriznem v ustnice in koj smo prešli v računstvo. Domov grede pa sem premišljeval, kaj že vse otroci zvedo in slišijo... Res, težka je vzgoja. Hribski. Kulturni pregled Mednarodno zborovanje o vzgoji v Cambridgeu. Kriha. Svetovna zveza, za vzgojo odraslih (World Assotiation foir Adult Education) je priredila prvo mednarodno zborovanje od 22. do 29. avgusta t. 1. v Cambridgeu na Angleškem. Zveza ima namen, da zainteresira ves svet za vzgojo odraslih, da naveže med pripadniki posameznih držav stike in potom njih deluje na pomirjenju narodov. Na tem prvem zborovanju se je zbralo 400 udeležencev iz 40 držav. Predvsem so proučevali načela in probleme pouka odraslih, nato pa tudi metode in sredstva: knjižnice, tečaji, radijska predavanja itd. Ker je zborovanje trajalo šest dni, so imeli udeleženci dosti časa, da so natančno prerešetali vsa vprašanja. Največ časa so zavzela predavanja; udeleženci so raijši poslušali kot debatirali. Umevno, saj je bilo to zborovanje prvo te vrste. Misli, ki so jih razvijali govorniki, so bile v glavnem te-le: V vseh deželah in državah obstoji dejstvo, da zahtevajo in hrepene delaivci, uradniki, moški in ženske po čimdalje večji izobrazbi, po izobrazbi, ki nad-kriiljuje ono, ki so jo prejeli v šoli, torej bi skoraj lahko rekli, po vseučiliški izobrazbi. Kako naj zadostimo temu hrepenenju? Na prvi pogled se zdi to vprašanje kaj lahko. Le primeren prostor dobimo in povabimo vanj ljudi, nalepimo vabila in stvar je rešena. V resnici pa je zadeva zelo težavna. Težavna je predvsem materielna stran, ki se tiče stroškov, še težjja pa je notranja organizacija pouka. Predvsem: Kaj naj se poučuje? In drugič kako? Torej vsebina in metoda pouka. Tečajniki navadno niti sami ne vedo, česa se hočejo učiti in zakaj. Mnogo jih je — skoraj bi rekli večina — ki si želi znanja, da bi jim služilo kot orodje v razrednem boju, drugi si žele pouka, ker bi radi razumeli, kaj se godi okoli njih, ker bi se radi dvignili v svet, ki jim je zdaj zapnt, v svet umetnosti in znanja. In vtsak izmed njih zasledujje zopet drug cilj: nekateri si žele notranje kulture. Drugi se hočejo potom znanja dvigniti v družbi, zopet tretji se žele usposoibiti za strankarsko ali socialno delo. Največja ovira temu pouku tvori nezaupanje. Učitelji le prevečkrat razširjajo med udeleženci svoje lasitne verske in kulturne nazore. Zato se kaj hitro porodi očitek, da si hoče stranka potom takih tečajev in šol privzgojiti pristašev. To mnenje ima veliko pripadnikov tudi vsled tega, ker se na teh tečajih obravnavajo predvsem in v prvi vrsti ekonomska ali socialna vprašanja. Angleški prosvetni minister je v svojem nastopnem govoru pohvalil svojo stranko (delavsko), da rje pospešila ljudsko visoko lizoibrazbo. Vendar pa je prav vsled tega prevladovala dostikrat socialistična vzgoja. Kongres se je postavil na širše stališče, ki ga je neki zborovalec označil s temi-le besedami: N a il o g a v z g o j e je, da razvija ose ib no s ti in ne da vsilja ideje. Tam pa, kjer so premagali to nezaupanje, se navadno učenec in učitelj tesno navežeta drug na drugega. Na Angleškem je Ljudska izobrazba zelo velika in ljudska visoka šola .se lepo razvija. Največ zaslug za to pa ima gosp. Albert Mansbridge, kateremu se je prvemu posrečilo ustvariti to harmonijo na svojem zavodu. Še drugo veliko težavo morajo premagati ustanovitelji takih ljudskih visokošolskih tečajev: učence navadno nimajo zadostne podlage. Le malo držav je, kjer se jim v tem oziru ni treba pritoževati. Najlepše uspehe na polju visoke ljudske izobrazbe ima vsekakor Danska. Toda v tej državi je šolski pouk postal obvezen že 1. 1814., in že takrat so tudi pričeli ustanavljati izvenšolske tečaje in nadaljevalne šole. Tekom enega stoletja so tam vzgojili) rod, ki more slediti pouku, kakršen je drugod določen le za abituriente srednjih šol. Glede metode so zborovalci iznesli svoje izkušnje in iz teh so določili način, ki bi bil pri tem pouku predvidoma še najbolj uspešen. Pouk naj se vrša le v majhnih skupinah, da je zveza med učitelji in učenci tem lažija. Vsakemu predavanju mora slediti debata, v kateri ilahko vsak učenec sodeluje in se tako povsem vglobi v predelano tvarino. Delo učencev mora učitelj nadzirati. Preden preide na težja vprašanja, mora preštudirati z učenci osnovne pojme. Dalje je treba ves pouk vnaprej organizirali in ga ne prepustiti slučalju. Pouk mora biti zelo prožen: tečaje naj včasih nadomesti tudi pouk potom dopisovanja itd. Kongres je tudi določil, ikakšen naj (bi bil učitelj teh tečajev: takten, dober psiholog, simpatičen, nesebičen; zraven pa mora seveda tudi točno obvladati tvarino, katero predava. Oglejmo si še nekoliko, kako je razvita ljudska visoka šola v posameznih državah. V Avstriji delujeta predvsem dve organizaciji: Volksheim ima vpisanih 38.000 članov v svojih tečajih, Urania pa 14.000. Pri prosvetnem ministrstvu je ustanovljen za te šole poseben oddelek. Na Danskem je 62 ljudskih visokih šol. Med temi jih je 48 v kmečkih po- krajinah. Obiskuje jih 6670 učencev, izVečime kmetovalcev. Neka delavska zveza je nadalje otvorila 300 učnih krožkov in 18 delovnih šol. Dalje je bilo tam 1200 predavanj. Država je prispevala 1,195.000 danskih kron za te visoke in za kmetijske šole ter 901.000 kron za knjižnice. Pa ima Danska manj kot tri miliijo ... -j- -j- W=*4 J' a\- >,z »'■■■-—■ _„ fTrf ; [ 1 -m"-—J—^— f 4 4 j > -ir,-- r- |)44rv H*rt- , H ® i ■ Tfi^r i Ty 4-1- t) hr 'S r' =f=F^ J ^ lit —ih- ( <- d 7 - JO - O o hrtf- p » P°~i 0 -.. 1 1 1 7/e na _—j__^_ vni- na J'a s—r—|t~ -s/? e - /cz, -fJ i— ¥n -& •n-, b a r 'A' • v> mS Y V 4 * -J s - J - r Air ji rt- ■ A ' # 4 J 1 iJ 0 4 • 1 1 ..c jbv —kh r-AF 1-1—5- T- j>. J»i—i faz——-* ka - kor ho ® b< zansh tHf - -j- m 77 ^ ^L eskončnec/ a H i ilarj / v i—|- w 50 - ^<7 J - w h* O: , t 'r=t± t_ — i Y . ?=——- > / M '“ti □ : - “ - Ht! P P H ti i ■* 1= H ~7~ Slovenski Uciielj 1929. Q7ajd. priloga JP-d* s *— —t— -r f—J — m A f Cf :— če - č f=i 1 "M v bi t= -i - /<^r ^ZVč' - za 1 f ~fp :: i — ir 1 . -8 de H P -1 - dorrj je * H»tL p=! — 1 [T- -[rgH — — c -JJr-M 1 ==-y - A - - - H 1 m - - lH=*=q 1 Z 1 r ” 'i * A 4— i L rja - si m naj - Jizj -sa vse Ji /%cai. p- fri^r p * i liTj n t9U Jas/ jJm bi'- Ja. je ne - JccJaj' o c/ - vze - /a, sno- / -:---]- > > -H—r—r ——k >r (jr e. i V -HF#— P* - či po - rJW il 11 sve6 - /7/ w A /'''7'S —1 1 ~f~~ —« dar i. A ■■'■(n -! V -4-1 — bil za f*‘ ir *“ J —1 dan / jL. v ...fo" l>*-—i > i / 9V - -—f- r- 1^=4 UiH ff $ ' A !#ij Nekoliko bolj mizvio -/Ti r *j> a .» > A tam - kaj bi - la. je čpel s j a -da ^oo- |p | i i Mimo - poccz&neje. - o> = . =- ——mf* zuc/rž. J h h -če - 6a,f a kratke L/, , , 7tZ 7JCI/JJ JJCJ ^ -j P—1 uj/'aku zu H 1—r— - cfi - Je /jok _J — ——r ^ f7\ L °» »i -1—^^ i r^ r « znf l^y P i.-f i. J -1 _i -r —i t^ m dan. A # -O O M /-dhir g M ¥ fr* Zirahj20 T # P<* >■ X ,1 Nt1 te ff s / Mt ppl ^ (Deklicle) Živahno ct ne prehitro. o p Kaj ncc - rodna, vo - jha sto - r*/ - /r J ^ F=^ A —# a F=h r 7h ff r ; 1 - /a ? i (-& " /\" "U 'V i v Tlz. - de~zy c?cl U ^=d azj. - tdež; o/ «-/ V »<• . 7 rr fr ' i , v J"71 mf jv 5= - F 'r^r“ ' f' j) V F s v— i P V s- -J—> | . ...d ^ j_ -#■ = -< J—1— - -i j-i 7 • -r - -< - OdJočuo - Jtoj'CiJcojri€i f CVs i) 5 znan: V po - ra - za dan cfe - ča da. rrj-sJfa ne K A A K. * a »" 7ffl T I p=* -r W S s rti u*- A A i fe f p v £ii'oko - radostno - s/e - la, ... fr r/ - ,--S —i =r *-* ir f A j; 1 hJ| J> • i» § -J .c :. M= /nJ' —b—\- 1 t M f= ,=jrk . =f=j ^ i =~ po - zvez - n/a- *fZL.. }. -,^t -M.— ........ g]) ^ ^ jfcrrfe::: ČVv? sprevod se =£ 5—S-... $•--. -K—-f v. 1 rm - mo vi - jt zTs h > ■» 1 . __ ?; -3= hct p p—it— ^—rr~^ spre - 'c/a/ mu - r 4m /rt ^ —&T; efr ri ----------------------- MU *------ — □f. P T> ¥ tiozTgr, J5in - gl, don.gr/, Cft&ifO ----------- f' p 'J $0 t5<9 jv?**? - ce do/ pre - pre - d/e, m ~ J A JV ^ i* , j). == j 2£ f f V $ * v T V P ~v mravlje mr - čoe -ja b £ e fTTTT -cer - jo po -je -dle. 7. Pasi/rj/ Mora/torna. raja/o brog A resa. (fr.J5ev&), Martin Železnik WF /. Naj oo -a. A/č/ Jse ti 1 ^=^EEEfEW=^ nam kres, ncc/ > se soe - ii - se ča - da, na/\ ne oh a.-Ja nutn kres, riči/ *>*{/ čon. - fce, čez - jet — ~š Xi - 1ol -1 na - pet - 1> ~F7 pCL - St se P ja . n soe - če čia. - ča - rtn - ke r?i rTh! z fr?T V:Ir* v p; čin - ke, Čonke}pčin&e, nog' nam egrio urcs?Mz, -17-« naj' pi - sca/ba pi - sba. s. Jesen. (Stepin). Počasi, za/os/no. mf /Varit n J&e/eznib. 3^ g 1. /Cia - c/na, ža - /o 2. Pec/ - bo iz vl ~ 3. *!& - zn a /i /e - 4. J/n bo/ so/ncre - s/na je - sen - sao me - gr/in sen - sba s/i - ba /e po - rea/ bo 1. na - o - brog se razpro - s/i - ra, 2. so/n - Ce na xe - m jo po - p/e - c/a, 3. ja - sna, si s/i- ba s ja - ro - s/i, _ pro - xi ze - in ji žarbe ja - sne, z. bar ooe - /e - /o je neb - - _ c/cj, Z. fyo/ s/ra - bo - oi čez po - /ga. - ne/ 3. ose a - mi - ra, bar coe - /e - /o 4. red - bi a - p/ nam za - ri - jo, -a y. ze/cj z. se s. neb 4. c/a u - - si - ba, u - mi - ra. po % - c/i o - 6/a - boo si - oib. daj o jasni je m/a c/o - s/i. z/v - je nje nam a - ga - sne. iO. Trije modri. (Fr. Bevk). v Me strogo r faktu. Martin 'Lclezmk. -t —P P ar =?=r=M zlzr:z±=EEB: S Starček (jašper, fiveti mož Z. Nit konji- c u pripekljal 3. In zamorec Balbuzai' ii p p z motnjo prirožJjal je Me7. In _ or h ra. _ da _ ti, na ha- me- li' _ ni, m I i w f- -it-)—s J> Jn n -y-vn j—r (A) . i i • # j j * dahnil nam na. pipe rož tu , k a _ di - la nam. podal mi- re nam podal je r da, |=M j j v-j— —«* 1 4 4 J # — ■ in zla _ Az najn dal je. je v po-čo.di zla _ ti. ’ r ča_i>i-ci gre dr— ni. ■■■ 1 r~ ■ i v. |— 7 ‘ tj, ^.... Pripovedujoče -ti or m Tn T a Ti n#^ _ ho fveti Trije Jtralji —=e^_i g ? ^ prililo - m -Iz, yp~^ 7 ——- ■ x #r '-—g 3^ =§ -f—*,’—r—fr~i—i— ? ji > > r*q J—: A?* -fr E f—f— lotico nam pob ra _ //, -^4- ::~ Jneg fo nanj pučti - Ii. /•w: