štev. 15. v Mariboru 1. avgusta 1876. Tečaj V. Izhaja 1. In 15. dne vsakega meseca. Rokopisi ne vračajo se. Stoji na leto: redoma po 4 forinte, izjemoma po S forinte. čASOPIS ZABAVI I PODUKU. Pregled. Poezije: Homerove odiséje tretji spev. Poetičen kalejdoskop. — Odlomki iz ženskega dnevnika. — O malem šmarnu. ^ O Stanku Vrazu. — Svarabhakti. — Spomini na Benetke. — Listnica. — Homerove odiséje tretji spev. Prevel V. K. (Konec.) '^-^'^ 0ni so gornje pečeno meso posneli ze ražnjev Ter se k obedu usedli; i prišli možje so slaviti, Ki so natakali vino po žmuljih zlata bliščečih. A ko pijače so brž i jedi poželenje ugnali, Tedaj povzame besedo Gerenijan viteški Nestor: Moji sinovi, alo ! Telémahu lepe konjiče Brž uprezite pred voz, da se potovanje izvrši. Tako je d'jal, oni pa so čuli in slušali radi. Jadrno vpregli so v voz konjiče brze grivate. Na-nj pa skrbnica je dela i kruha i vina obilo, Déla jedil, katerih uživajo blaženi kralji. Na-nj pak Télemah stopi na krasno sedalo dvovrstno; Štrit pa Nestora sin, Pejzistrat, vodja možakov, Stopi na sedež ob enem i vajeta prime z rokami. Sikne ju, da bi pognal ju, in nista nerada dirjala, V ravno polje, zapustivši Piljanov grad brdoviti. Ves dan drgata jarem o vratih netrudna konjiča. I zatonilo je soince, zmračila povsodi se pota. Zdaj dospeta v Fere do hiše Diókleja kralja, Ki je rodil ga Orsiloh, Alféja sin veličastni. Ondi sta noč prespala, Dióklej pak je gostil ju. A ko je jutranja zora zablisnila z rožnimi prsti, Vpregla sta konje, pa hitro na pisani voz postopila, In iz predvora krenila in iz lope visoke. 15 - 234 - Sikne, da konja pognal bi, in nista nerada dirjala. Prišla na polje pšenično sta zdaj, i dovršena bila Onda je pot; tako sta potirala brže konjiče. I zatomio je solnce, zmračila povsodi se pota. Poetičen kalejdoskop. J. Cimperman. II. Ko zgodovino prebiram slovenske predrage dežele. Žalost mi tare srce, polnijo solze oči, Skoraj da listov mi vsak pričuje o vednem tlačanstvu, '^"'^ Ki ga je trpel naš rod, kar nam je znano, da j e. Čudna usoda Slovenom, na veke so menda prokleti. Vedno je tujec gospod, vedno smo sužnjiki mi! Ali še veča je krivda sinov v domovini rojenih, Geslo je njim le razpor, njega nasledek slabost. * Bratje predragi ! ko mogla bi moja vas prošnja ganiti. Ter izpoznali bi vi svojo visoko dolžnost: Več bi ne čulo pri nas prepirov se, škodonosečili. Brate objela bi vse zlate jedinosti vez. Dvignil bi k višku se rod, temota bi dušna minila. Daleč po svetu o nas čul bi pohvale se glas. Združimo torej se vsi, v zavezo roke si podajmo. Da izobrazimo rod, bodi nam nalog presvet. Čas neprestano hiti, človeško živenje je kratko. Dakle porabimo dan v svojega srečo rodu. m. često zavijem korak na tiho domače grobišče. Križ se pri križu blesti, marmelj, železo, vse vprek : Tukaj leži bogatin, nečuten v životu kot angelj. Ki na ponosni mu grob joče kamnene solze; Ondi počiva prosjak, od glada umrl je na cesti. Ipak sedaj sta oba jedne minljivosti rop. Mnoga po grobih lepota, ponižna a tudi preširna, Mnogo preblagih tam src, mnogo lokavih trohni. Blaznik tu pokoj dobil razburjeni duši jo svoji, Mislij visócih modräk našel je tu svoj mejnik. Mirno mi spavajte vsi ! Izbrisani vaši prestopki Upam, so ; piatii krepost itak je večni sodnik. Skoro zaviden sem vam : miru ste vže palmo dosegli. Meni še bojni vihar vedno na uho buči. - 235 - ^ Odlomki is ženskega dnevnika. p. D. - Pajkova. (Dalje.) Bodi še tako težaven, bodi še tako brez konca in kraja dolg dan, vselej vendar proti njega koncu se oglasi mili večerni zvon. In našemu življenju ne godi-le se mnogokrat baš enako? Viharna in obupa polna je dostikrat življenja pomlad, a miren, kakikrat celo srečen življenja daljni tek. Čudna misel, čudna nada, koja se mi je danas v prsih oglasila in koja, ne tajim, me je zazibala v sladke, da-si tudi morebiti varljive sanje glede moje bodočnosti. Zakaj ne bi smela tudi jaz napajati si mlado dušo z upi in si tako z njimi nekoliko razvedrevati svoje mladostno, temnimi oblaki nezgod krito nebo ? Iluzije, domišljavanja, kako to, da baš dnes ste se jele na mojem nebu prikazovati? — Iluzije, domišljavanja, čemu ta vzdihljaj? Mora-li vse, kar jaz o svojej bodočnosti naslikujem sebi v tešilo, biti iluzija? In ko bi tudi tako bilo, kaj pa zato? One mi vlivajo začasni mir v otožno srce, in to tudi nekaj velja. Zato se mojemu ukusu vidi popolnoma opravičen izrek Viktorja H u ga, ki o tem govore pravi: „po njih izgubah — po izgubah iluzij — življenje izgubiva svojo veljavnost, in brez njih več ne bi vredno bilo dalje živeti." In res, nijso li iluzije, domišljije, skoraj tako potrebne malo veselemu našemu življenju, kakor zrak, koji dihamo? Nij-li stokrat pametneje in zdraveje, domišljijam v oblast se podajati, nego obupu v naročje ? slutiti neko dalnjo srečo, nego omagovati pod tego nadlegujočega nas gorja? Kar se enemu vidi neumnost, drugemu oholost, tretjemu človeška slabost, domišljevati si oddaljeno srečo, vidi se meni dar božje previdnosti, poklonjen človeštvu, da lože nosi breme svoje osode. Iluzije jetniku olajšujejo težke verige sužnjosti; iluzije dajejo tudi najnesrečnejšemu človeku nekojo notranjo zado-voljnost, katera mu zopet pogladi zgrbančeno čelo in mu v dušo novo moč vlije k daljnjej borbi življenja, uže vsled njih samih vsaki izmej nas čuti neko radost in nekaj srečnih trenotkov! Kalco lepo n. p. je prezirati lastne napake, in sebe misliti, bodi-si tudi eno samo uro, kot popolno bitje! Nij-ga človeka, ki, naj bi bil še tako grd in spačen po životu, ne bi menil, da je lep, in ne bi mishl, da je v drugih vzbudil simpatijo do sebe. In ko bi tako ne bilo, svet bi se prepolnil z obupniki. Eecimo kojej devi, daje „lepa", ali kojemu mladenču, da so njegovi peresni proizvodi „izvrstni" in da mu obetujejo bodočnost cvetoče slave, verovala bodeta na prvo besedo; ne bode jima treba tega ponavljati. O človek, človek, v ničem nijsi tolik mojster, nego v prevarjenju samega sebe ! Vzemimo tedaj svetu domišljije, ali bi potem še bila ljubezen? Bi-h imeli narodi še svojih junakov? In moje življenje, kakovo bi pač ono bilo, ko ne bi neprestano po mladej mojej glavi rojile domišljije? — Pač žalostno! A tako v neizmeinej svojej otožnosti uživam mnogo lepih trenotkov, in to takoršnih, da bi jih ne hotela zameniti za marsiktero darovano mi tešilno besedo. Tako n. p. me danas celi dan spremljava misel, da bi vendar utegnil tudi meni še posijati kedaj kakov žar«k sreče. Misel ta pak me je celi dan vzdrževala vedro, in danas v noči še gotovo kaj lepega sanjam. 15* - 236 - Da ženska lepota in sploh vse, kar je lepega, ima velik upliv na človeta in dela prečudovati utis na njegovo srce, to vem uže zđavna. Sej sama to občutim, kadar naletim na kaj nežnega in lepo vstvarjenega. Kadar srečam kakov obraz ali dušo meni simpatično, srečno se čutim. Tedaj se mi dozdeva, kakor da bi se mi srce v prsih tajalo, in veseli čuti se me pelaste. Osvedočena sem tedaj uže preje bila, da lepota in simpatija vladujete srca; da bi pa moč teh dveh lastnostij bila tako velikanska in zmagovita, da bi ona glavni vir bila največih narodovih veleumov in junakov, tega ne bi si bila nikdar domišljevala. Čitala sem do zdaj prav pogostoma našega Preširna in Boris-Mirana, čitala tudi druge bolj lehke italjanske in nemške pesnike, vse sem z veseljem prebirala, posebno one, v kojih so se glasili milo-tožni, veselo-nežni glasovi srca, ljubezni! Ponavljala sem sebi pri delu sede marsiktero rahlo besedico pesni, in mnogo lepih kitic iz njih se na pamet naučila, vendar pak nijsem nikdar prišla do misli, prevdarjati njih izvir. Pesni so mi dopadale, pesnike pak sem častila in spoštovala, ker so znali tako lepo in mehko govoriti, da mi je njih govorjenje globoko v srce segalo ; a dalje se za nje nijsem brigala. Kaj pa danes izvem? Novo knjigo dobim v dar. Odprem jo, in neki članek vzbuja mojo pozornost, ki je mrgolel imen. Čitam in čitam; dopada mi. Je-li tedaj res? Ženske in le ženske? Temu bi bila ženska lepota neusahljivi vir neumrjočih njegovih pesniških proizvodov ; onemu bi bila ženska ljubeznivost mečila trdo srce in je pretvarila v svetišče mehkih občutkov; tretjemu bi bila ženska krepost pripomogla k slavi? A vidi se mi resnično, da bi največ lepota, zapeljiva ženska lepota nam bila prebudila plodonosnih veleumov, in vstvarila prvakov, ki so dika, ponos človeštva! Numa Pompilij, Dante, Torquato-Tasso, Petrarca, Schiller, Goethe, Byron, Silvio Pellico, Metastasio, Michelangelo in še mnogo drugih, ti bi tedaj res bili poštah velikani skoz — žene? A tudi pogubilo, tako čitam, se jih mnogo zavoljo njih. čudna reč, ta lepota ! Tedaj lepota, telesna lepota, ona je, ki razburja in omamlja toliko modrih glav? — Kaj pa je lepota? In koliko časa ona traje? — Nij-li lepota podobna cvetlici, ki se razvije, razcvete in ospe ? — In ta, pravijo, da vzbuja človeku čuvstev, koja se spremenijo v vročo ljubezen do onega, ki je z njo obdarjen! Je-li to mogoče? In ko lepota izgine, kakov nasledek ima nje ovenenje ? Kako potem z ljubeznijo ? Meni se dozdeva, da bi mi blagost kte-rega človeka preje vzbudila ljubezen, nego njega lepota. Se ve da zraven blagosti ne bi on smel baš biti kakov — o rangut a ng! Neprikladno govorjenje! Kaj-li jaz vem o ljubezni, in kako morem jaz soditi nje virov? Ljubezenskih čuvstev še nijsem do zdaj do nikogar gojila, in meni tudi nij še nihče takovih daroval ; edino kar ljubim, je spomin na moje roditelje! A utegnilo bi se vendar pripetiti, da se bode moje srce druzega oklenilo — zakaj pač ne bi? — in takrat bodem iz lastnih izkušenj sodila, katera lepota je močneja: duševna ah telesna. Možkih lepot nij sicer mnogo na izbir; vsaj še do zdaj nisem srečala m ozkega obraza, ki bi bil posebni blagodejni utis na me storil. Tem bolje - 237 - se pa pri možtih najde krepost, pravi neki pisatelj, kojega ime sem pa uže pozabila. Morda je to bolj res. Lepo je mlademu biti ; upi in vedoželjnost so naša hrana. Mlad človek „Gradove svitle zida si v oblake, Zelene trate stavi si v puščave. Povsod vesele lučice prižiga Mu up golj'fivi, k njim iz stisk mu miga." O blažena, blažena mladost! (DaljR pride) O malem šmarnu. Odlomek iz romana „Merjevec." J. Bedének. Zvečer se je Urhova družina okoli velike javorove mize zbrala in večerjala. Kmalu je bilo vse pri kraju. Zdaj prinese mati iz omarice v steni veliko knjigo, ter jo potisne pred Benedikta, ki je k mizi usedel, rekoč: „Nä Benedikt, beri nam kaj iz življenja svetnikov ; tako lep in pripraven čas imaš, mi pa tudi. Podelano je, in vrh tega sobota-večer ; spodobi se, da bi kaj lepega slišah. O tvojem patronu se kaj lepo bere, baš boš slišal, kako je živel. Beri, beri!" „Mati, po jutranjem je mali Šmaren in namenil sem se na blejsko jezero", pravi Benedikt. „I kaj boš le tamkaj delal; na takov praznik se ne spodobi okoli laziti." „Božja pot je, iu prav rad bi bil tam! Sej bo imel fuks časa, da me hlapec z njim popelje jutre po zornej maši." „No, če pojdeš na božjo pot, le pojdi, nimam nič zoper to. Še dobro je, če človek božje poti obiskuje, in si tako pokoro na onem svetu zmanjšuje. Pa nikari ne pozabi izpovedi tamkaj opraviti; sej vem, da tudi izpovedniki tija pridejo. Kaj ne?" „Menda že!" pravi Benedikt. — Drugo jutro po kosilu stal je ličen voziček z zelenim kocem pi-egrnen pred Urhovo hišo. Zaprežen je bil fuks, petletni konj, brzih nog in iskrenega pogleda. Hlapec Primož je bil konjsko opravo na vso moč osnažil, da se je lesketala kakor solnce, in v uzdo je dejal novega škrlata na vsako stran nekaj. Benedikt pride s površno suknjo iz veže, za njim pa skrbna mati. „No tako le srečno vozita! Bog in sveti križ božji, pa še za me pomoli Benedikt, veš, gori pri materi božji. Nikari ne pozabi, in le dobro se jej priporoči, tamkaj materi božji, da ti ona um in pravo pamet izprosi." „Born že, bom že", pravi Benedikt, se obrne proti vozu in skoči na-nj. „Na, Primož, le semkaj k meni sedi, kaj boš spredaj sam tičal, bova po poti ktero vganila, da nama ne bo dolg čas. Ce bi bil spredaj, moral bi jaz preveč upiti, ti pa nazaj gledati, ko bi odgovarjal ; tako bo pa vse opravljeno, ko bova eden zraven druzega sedela." Primož potegne z bičem križ pred fuksom, skoči na voz, pocukne za vajeti in fuks je zbežal po cesti proti Cerkljam in od tod dalje proti Bledu, - 238 - Po vsakdanjih besedah oba utihneta, dokler Primož, M je bil kakih štiriindvajsetletni fant, molk z naslednjo opazko pretrga: „Dobro vem, Benedikt, da ne greš na božjo pot gori na Bled. Nekaj druzega je, kar te gori vleče, naj že bo kar hoče. No pa sej meni že smeš zaupati,'sej me še od takrat poznaš, ko sva krave po pešaških gmajnah pasla, da znam molčati. Majhen si še bil, ko si jel z manoj hoditi, a vendar si že takrat marsikako poredno izpeljal. Ali še veš, kako si nekdaj v poženskih njivah krompir kopal in koruzo krehal; oboje sva pekla potem." „Da, vem. Mari li meniš, da se ti bojim povedati, zakaj grem na Bled? Neki prijatelj iz Ljubljane mi je pisal, naj gori pridem danes popoludne. Nekaj zelo važnega mi ima povedati. Tudi materi bi bil povedal, pa sej jih poznaš, takoj bi mi bili zopet cele litanije napravili, ko bi bil rekel, da ne grem na božjo pot. Skoz Kadoljieo se popeljeva in smodke si morava prižgati. Ljudje gredo ravno iz cerkve. Le postavi se Primož in fuksa nekohko pocukaj, da bo bolj ponosno stopal. Tako! Na jezeru še nijsi bil nikdar?" „Naka, nikoli še ne! Pač bi bil imel iti pred lanskim tja gori služit, pa so me naš oče vzeli in sem rajši v domačem kraju ostal. Po svetu naj tisti gre, ki mora!" „No boš že videl, kako je prijazen ta kraj, mislil si boš, da si v nebesih." „Ne verjamem. Morebiti boš ti tacih mislij, ki'si že kos škrijca, a za me so nebesa skleda dobro zabeljenih špehovih žgancov. Jaz sam ne vem, kako ste gosposki ljudje vstvarjeni." Tako in enako je filozofiral hlapec Primož, a pripeljala sta se vže v prijazno vas Bled. „Kar tukaj notri zapelji, Primož; konja spravi in voz, potlej pa notri pojdi in pij na moj račun. Jaz grem proti jezeru gledat po znanih ljudeh. Izgubil se menda tukaj ne boš in hišne numare tudi poznaš; si pa zapazi, kolika je, če hočeš. „Bom že, sej ne bo treba" odreže se Primož. Benedikt jo mahne po belej gladkej cesti in kmalu prikoraka do Malnar-jevega vrta, po kterem so se še zadnji ostanki gospode letošnje sesone sprehajali. Premišljuje, kam, ali na desno ali na levo. Odloči se za desno in jo krene proti Malnarju, kjer se pred hotelom h kamenitoj mizi vsede in si naroči „maselc" đolenjca. Malo je pil, temveč pa po jezeru plavajoče čolniče ogledoval. Srce mu je jelo težko postajati in vže je parkrat vzdihnil. Zakaj le? — Sam ne ve! V duhu mu je plavala pred očmi bleda njena podoba — podoba milega angelja — pa, sej jej še imena ne ve, ne kako se jej pravi. Kaj bi le dal, ko bi bil sedaj v Ljubljani? „Kaj si tako otožen, prijatelj?" reče glas za njegovim hrbtom nekdo in ga lahno po rami potiplje. Benedikt se strese in ozre. Za njim je stal Selski. — „Ah Karol, težko sem te vže pričakoval! Bog te sprejmi." „No, si Ii pismo prejel? Pa kaj te prašam; sej si tu." „Da, da, pravi Benedikt. Materi sem rekel, da grem romat in nič mi nijso opovirali." „Prav si naredil! Natakar, prinesite mi tudi masliček. Sedaj se bom pa tukaj le k tebi usedel, da se kaj pomeniva. Kako pa živiš doma na počitnicah; čisto nič mi ne pišeš? Gotovo se ti dobro godi!" , iJejuf- - 239 - ; „0 motiš se, močno se motiš, prijatelj! Ees mi ničesar ne manjka, ali pa — manjka mi vsega! Nikogar nimam, s kom bi se prijateljski zgovarjati mogel, kakor s teboj. Popolnoma sem osamljen in zapuščen, kakor nikdar ! Misli, — ah ! te se mi pa vedno vrte okrog bledega in za me brž ko ne izgubljenega, ljubljanskega mojega ideala." „Tedaj še vedno na njo misliš?" „Lepo te prosim, kako pa ne bi? Ko bi mi bilo mogoče srce odkriti, pokazati bi ti hotel, kako ondi le njena podobo v čistej ljubezni kraljuje in živi! Ne morem je pozabiti." „Hvala bogu! vendar se nisem zmotil", pravi Selski poluglasno. „V čem se nisi zmotil?" „Povem ti pozneje; zdaj nij še čas! Tudi vzrok, zakaj sem te danes ravno tu sem gori povabil, zveš bolj pozneje. Ako ti je všeč, podajva se tja doH do Petrana in oglej va si nekoliko goste", pravi Selski. Večerni žarki zahajajočega solnca zlatili so visoke vrhove, varuhe bloškega jezera, in polagano drug za drugim ugaševah. Na jezeru se je pričelo živahno življenje in gibanje. Brezštevilno čolničev plava in hiti drug mimo druzega. Marsikak srečen par sanja se v nebesih nad brezdnom globočine, marsikako oko topi se ljubeče v drugem in marsiktera roka stiska drugo nežno ročico. Na mostu pri Petranu stojita Benedikt in Selski. Poslednji pokliče mimo gredočega domačega hlapca in mu veli čolnič pripraviti. „Kterega si pa izberete, gospod?" Selski ogleduje privezane plavače in reče: „Amorja." „Sej bode prostor za štiri osebe?" Bo, gospod, bo ! „Sedaj pa, ljubi Benedikte, tukaj nekoliko potrpi, kmalu se vrnem." „Kam pa greš, Karol?" „Imam še dva, ki se bosta po jezeru z nama vozila." „Prav, kmalu pridi !" Benedikt malomarno v čistega jezera dno gleda, kjer imajo ribice svoj urni ples. Na površju vode plava dvoje drevesnih Hstov, eden za drugim. Benedikt se zamisli v nju, ter dolgo misli in se globoko zamisli, tako da ne sliši glasu Selškega, ki ga vabi: „Pojdi!" Selski ga je moral celo za ramo potipati in mu še enkrat zaklieati : „Pojdi, Benedikte; čakamo vže na te. čoln je pripravljen in popeljemo se proti sredi in od tamkaj k otoku." Benedikt se obrne in — ostrmi. Nehote mu začudjenja iz grla uide vzklic „o!" Več nij mogel spregovoriti; le gledal in strmel je; in zarudel! •Pa kaj bi ne? — Sej je stala prod njim, kakova je bila v njegovih mislih, idealna njegova bleda podoba iz „Zvezde", poleg nje — pa bolj priletna gospa nekoliko očrnelega obraza. Benedikt prime za klobuk, ter se gospama uljudno pokloni, a danes zdi se sam sebi neokreten! Sladko, kakor rajska devica, se mu bledoličnica nasmehlja in če se Benediktove oči niso zmotile, bila je nekohko bolj rudeča, nego sicer. „No kaj bomo čakali? Škoda časa, pojdimo na mokro ! Prosim, gospa!" in Selski poda starej gospi svojo od solnca ogorelo roko ter jo spi-ovodi k - 240 - čolniču. Kaj če BenediM druzega storiti, nego baš tako z gospodično? Nekoliko boječe jej ponudi roko; ono položi smehljajoč nežno ročico v njegov laket. Sladek čut mu prešine život in želi si, na večno z njo tako zedinjen ostati. Pelje jo do čolna, a ne zineta nobeden nobene. Skoči noter in jej pomaga va-nj. Selski in starikava gospa sedeta na konec, kjer je bilo krmilo ; Benedikt s sladkim nad ves svet mu dragim zakladom pa na drugi konec. Selski pograbi veslo, in čolnič se giblje nad temno globočino. ^ Benedikt ne ve, kako bi pričel primerno govorjenje. Ah srce mu je polno, tako črez vso mero polno, da revež ne ve, kje in kako bi pričel iz-praznovati je. „Davno vže sem želela" — prične gospodična in tako Benedikta reši iz nemale zadrege — „videti raj slovenske dežele: gorenjski Bled, in sreča mi je bila toliko mila, da so se mi sedaj davne moje želje izpolnile." Benediktu seže vsaka teh polagano in poluglasno izgovorjenih besedij do srca. „Tedaj ste danes prvič tukaj? Ali Vam dopade tu?" „0 ne morem Vam dopovedati, kako sem srečna, da sem tukaj. V resnici, dežela Kranjska nima lepšega kraja, kot je okolica ta, podoba raja! Zlati moj ljubljenec! neumrljivi Preširen, prav si imel, ko si o Bledu nekako tako zapel! To je nekaj vzvišenega nam mestjanom, ki smo vedno le med zidovjem, nekaj nadzemskega in srce širečega! — Lejte, kako lahno čolnič po gladkem površju vodenega brezdna plava!" „Prava podoba brezskrbnega življenja", dostavi Benedikt. „In kako mirno je jezero; niti najmanjšega vetrička nij, da bi si nekoliko z valčeki poigral." — Od otoka se zasliši zdaj skrivnostni in osodepolni zvonec, ki na sredi cerkvene strehe v lastnem stolpiču visi, in kojega vrv sega v notranjest cerkve. Tja hodijo potezat, vsi ki so obloženi z revami in težavami ; vsi, kterim stiska bridkost srce; vsi, kterim se je vžgala srčna bolest od plapolajočega ognja ljubavi. Ti vsi upajo tukaj odlajšanja si prizvoniti. „Kaj pomeni mili glas zvona o tem času?" vpraša bleda gospodična in upre svoje črne oči v Benedikta. „Zvonee tam visi v cerkvi, in vsak, komur karkoh si bodi na srcu leži, tamkaj po tem zvoncu doseže, ako je namen pravičen in ako med zvonjenjem s pravo pobožnostjo pomoli. Tako vsaj trdi ljudstvo", dostavi Benedikt in milo pogleda bledo gospodično. „Tako?" pravi z nategnenim gl.asom ona in zamišljena svoj prejšnji mili pogled obrne na-nj. „Poskusiti hočem tudi jaz svojo srečo!" — Med tem čolnič priplava do stopnjic otoka, po kterih se stopa na-nj in k bližnjej cerkvi. Devet in devetdeset jih je. Selski priklene povodnega plavača h količu ter pomaga starej gospi na suho. Benedikt poda zopet gospodični roko in če se zopet nij motil, menil je čutiti, da se je njena roka nekoliko tresla. Vsi četirje pridejo na vrh otoka, in jo zavijejo proti farovžu. (Konec pride.) 241 O Stanku Vrazu. Spisal And. Fr. Fekonja. (Dalje.) D. „Povjestice." Zanimiva je v njih (poetiška) povest: „Babji klanjac" (1. 1839), posvečena dr.-ju Fr. Miklošiču, „Slovencu Eadomier-čaninu", v kterej pesni se slavi junaštvo štajei'skih Slovencev, koje so v nekem dolu, pozneje „Babji klanjec" nazvanom, divje Magjare potolkle. E. „Komari i obadovi" so satire i epigrami, z večine na ondašnje pisatelje. Vendar pak so daljši komadi v njih, ki so v povestnično opravo odeti, da si tudi satirični. Tak je eden iz slovenske poveštnice vzet: „Post a nek T ih ar j a". Tiharski fantje ulovijo nekdaj nekega celjskega grofa po noči pri vasovanju. Grof se grozi in roti, pa zastonj; fanti se ne dado pomiriti, nego mu pravijo : Aj grof negrof, jedan djavó; U vodu s tobom, tako vjere! Ovdje vlada naše pravo: Od slovenskog da s' opere Prodj se naših ti neviest'. Roda tvoja švabska čest. Na čast tebi novci tvoji. Je li tebi za kotrige Koe stekoše naši znoji . . . Draža mlaka il taljige? . . Tako kaže bar poviest. Tako kaže bar poviest. Grofu ne ostane drugega, nego da po želji fantov Tiharčane požlahtni: „Podielit' im mora gratis „Diploma nohilitatis.'* Od tega časa imajo (bi imeli Ur.) Tiharčani pravico, v Gradec svojega posebnega poslanca pošiljati. Pesnik na koncu dostavlja: „Da (=ko) je enak dobrostiva Svakog grofa bila čest, Mi bi bili po toj sriči (=sreči) Svi Slovenci več plemiči, Tako kaže bar poviest." F. „Ose", politično-satirične pesni proti Magjarom in Magjaronom. V teh je St. Vr. mojstra se pokazal. Prevodi so pii Vrazu iz raznih jezikov: Vodnikova „Ilirija oživljena" iz slovenskega; nekoji kosi „Kraljedvorskega rokopisa" in od J. Erbena („Blago") iz češkega; od Homjakova, Jazykova, Lermontova, Puškina, Ve-netianova in Žukovskega iz ruskega; od Mickiewicza in Magnuszewicza iz poljskega; od Byrona („Suženj šiljonski", „Paiizina"), od Oowleya, Gold-smitha, Herricka, Hume-a, Th. Moore-a in drugih iz angleikega; od Orossia in Maffei-a iz italijanskega. Toliko v pregled Vrazovih pesniških proizvodov! V. Zdaj pak pogledimo nekoliko globlje v najkrasneje Vrazovo delo, v „Djulabije". Okusimo nekoliko teh „jabolk", da se barem nekoliko seznanimo z njih duhom. Pri tem pa nam bodi vodnik Iv. Z a h a r, ki je posebno razpravo o njih napisal. Ktere teh „jabolk" je on utrgal izmed drugih, one i mi čemo pobliže ogledati. — 242 — ¦ „Pred vsem", tako piše Zahar (v hrvaščini), „treba premisHti, da je pri vsem tako nazvanem „ilirskom pokretu ali dviganju", veliko važnost imela pesen, in to baš pri njega začetku. Pesen je izi aževala ideje, pesen dajala gibanju pravilo in cilj, pesen srca tešila in spodbujala. Da pa to pesniko-vanje nij vselej čisto in celo zlato bilo, kaže Vraz sam v nekojih vrsticah, v kterih meri na nekoje take pesnike, rekoč: „Dok nam cvatijaše mir, Tyrtliejah*) sto imadosmo ; A sad', gdje buknu rat, svima promuče**) grlo." Kdor je v onih časih navdušenja za narod kaj delati menil, pisal je — pesni. Tako sta n. pr. delala Stoos in ban Jel acid in truma drugih. Možje, ki so se pozneje ali na polju znanosti ali pa javnega narodnega in državnega življenja skazovah, bili so v onem času pesniki, manj ali več od Vil nadahneni, z večine pak pevci imita Minerva. Mnoga teh pesnij zdaj nič ne velja več, ali ondaj, ko je pesen vladala, delala je svojo dolžnost in dostikrat z neprimernim vspehom navduševala k delovanju. Sakeinski je ondaj prav imel rekši: „Mi smo narod — pjevajudi", (tout comme chez nous, baš kakor pri nas Slovencih nekdaj, ur.) Glavni predmeti tega vseobčega pesnikovanja bili so preteklost in bodočnost naroda. Ta preteklost se je pesnikom v čarobnem lesku svetila; koliko se jim je zdela bolja nego tužna tadanjost ! Slovanski narod se jim je v preteklosti kazal šče kot — cel, od Sale do Venecije nepretrgan (po mislih J. Ko 11 ara)! Z vehkim pathosom pripovedovale so se zmage slavjanske nad sovražniki; obnavljalo se nekdanje bogočastje pagansko; po zelenih gajih, po srebrnih jezerih, po temnih oblakih, povsod so se iskaU sledovi nekdanjim „slovanskim bogovom", boginjam in Vilam: zlatoklasa Živa, gromonosni Perun, koji pomaga z oblakov streljati na Slovanom neprijazne narode! S časoma se je nabral ves slovanski Olimp; preteklost je sijala v luči idealiziranja, ter se „pokvarjenim" potomcem kazala kot zrcalo, v kojem se naj oni ogledavajo in popravijo ! S takimi poetiškimi shkami hoteli so pesniki navdušiti prosti narod! Pesen je imela razplamljevati srca k slavnim činom; kajti kje je veča moč in sila, nego baš v srcu, ako ono gori za narodnost, za njega svetosti? Eodoljubje združevali so ti pesniki z vsako drugo idejo, v čem so prav imeli. Nij se čuditi, da so ljubezen k narodu zvezovali z ljubeznijo do (rodoljubnih) žen ter zedinjevali ljubav in rodoljubje. V tem tiči glavni značaj Vjazuvih „Djulabij." Primer tej vrsti poezije je posebno dal Jan K oliar s svojo epično-lirično pesnijo „Slavy Dcera", v kterej Kollar svoje stališče nasproti obema vrstama ljubeznij v sledečej priliki izrazuje. Demon pride k njemu pa mu pravi, da ga je „domovina" poslala vprašat, ljubi li on bolj svojo Mino ali pak njo. Z druge strani ga pa isto vpraša bog ljubezni. Do polunoči razmišljuje pesnik, kaj bi storil; tedaj pak si srce potegne iz života ter jedno polovico da domovini, drugo pak — Mini. Tako ima rodoljubje z ljubeznijo vred v vseh mislih, v vseh odnošajih vladati, pravi Kollar. — Ako pa je ona doba prvega narodnega dviženja bila poetična sploh, bil je Vraz eden najodUčnejših pesnikov te vrste. On je skoz in skoz pes- *) Tyrthej je bil šantav spartanski pesnik, ki je s pesnimi navduševal svoje rojake za boj proti Atencem. **) je umolknolo. .i,,.,-..,. ''i ¦¦" - 243 - niska duša. Vsako čuvstvo in vsaka strast, vsaka narodova radost in vsaka njegova tožnost dotikala seje njegove lyre, udarjala v njegovo dušo, prevračala se v vzvišene akorde. Najraje obletuje on svoje rodne (slovenske) kraje, kterih prirodno krasoto prepogostoma opeva, ali tudi tožno osodo teh krajin Vraz rad, rekel bi skoro, z nekakovo slastjo opeva. Sploh pak v Vrazovih pesnih velika melankonija vlada, no čista in magična kot mesečina. Vraz je bil v poeziji „romantik", ali ne držeč se nijednoga glavnega zastopnika romantike. S Heine-jem se toliko sklada, da v obeh čujemo glas boli, ah razhka je ta, da je Heine bolj svetovno bol opeval, Vraz pak bolj slovansko. Drugega duševnega sorodstva Heine in Vraz nimata, da ! v mnogoterem oziru sta si uprav protivna. Heine je frivolen — Vraz zmeren in skromen, Heine dela mnogo naopačnostij v življenju, samo ker se mu tako ljubi —, Vraz po Byronovo trpi, mirno in dostojno; Heine je brez načela; njegova duša je kot iz kavčuka: sedaj se razteza v neizmernost, sedaj zopet stiska v ozki kotiček; Heine je nestalen; on ne more v nijednom položenju, v nijednoj državi, niti v veri (ah neveri) niti v kojem stanu strpeti, niti realizmu niti idealizmu zvest ostati; Heine sedaj blodi, pretirava, uprav blaznuje, sedaj pak se zopet pokori, ali se brž zopet samemu sebi in svojemu kesu poroguje. Börne o Heine-ju sodi: „Heine ve, da ničesar se bati, ničesar črteti, ničesar ljubiti, ničesar spoštovati, nijednega načela imeti — da to so znamenja vehkega značaja ! " *) Temu kameleonu nasproti ima Vraz trdna načela o morali, ljubi in spoštuje vernost, iskrenost in vztrajnost, veruje, ljubi in upa. Tudi Vraz zna karati, ali on ne kara tega, kar ima človeštvu sveto biti, nego hvah : pravico, krepost, resnico in možkost. (Sicer pak Heine pri Nemcih nikdar nij veljal za pravega možaka in značaj, kakor se tudi njegova poezija, kdor jej pogleda na dno, s časoma človeku silno ustavlja. Heine — kakor jo znano — poviševal se je celo nad Goethe-ja in Schiller-ja, dokler mu je znani Cotta s številkami dokazal, da „Nemci v knjigotržtvu tudi drugim bogovom žrtvujejo, nego Heine-ju." Ur.) Ah ogledajmo si nadalje, kako je bilo Vrazovo stojališče napram romantiki. Pojem romantike se jako različno tolmači. Enim se romantika vidi to, kar je šega, moda, drugim, da je to, kar je tuje; tretjim je romantično to, kar je v lepoglasne in doneče besede oblečeno ; četertim velja za romantiko duhovito opisovanje prirode, duhovita refleksija itd. Eni menijo, da je doba srednjega veka čas romantike, one vrste pisanja, koje je svoja načela jemalo iz verskih in narodnih spominov in tradicij, kar je španjolskoj, italijanskej in francoskej romantiki posebno lastno. Vi-težtvo in katolicizem v borbi s surovstjo in paganstvom („Mauri") — to je nekdaj preobladovalo v špaujskej, francoskej, pa tudi angleškej in nemškej književnosti. V tem slednjem smislu se je barem od 1. 1790—1830 jemal pomen romantike kot reakcije proti vedno mogočneje prevladajočemu vei-skemu racionalizmu in filozofičnemu nagledovanju državnih in družtvenih razmer. (Dalje pride.) *) Ko bi vsi ljudje, ali barem merođajuiki, takove pojme o „velikih znač.