210
Kratkočasno berilo.
Mačoha in pastorka.
Bil je neki udovec, ki je imel dvoje otrok, sina in hčer. Oženi se na novo in z ženo prižem tudi hčer. Ta žena je svoje dete čez vse rada imela, primožena otroka pa je sovražila in mučila, kakor je mogla. Nazadnje reče možu: ^Poslušaj me, mož, jez tvojih otrok ne morem več gledati, spravi ju od hiše, če ne, ne bova več kruha skupej jedla." Mož jo tolaži in miri: „Ne terjaj tega, žena! Kam hočem ž njima?" „Kamor koli hočeš," odgovori žena. „Pelji ju v planino, pa ju tam pusti, delata naj kar hočeta."
Nazadnje vendar pregovori moža; reče ji, da bo jutro v planino odpeljal otroka in ju tam pustil. Vse to pa je slišala njegova hči in jokaje pove bratu, ki je bil mlajši od nje: „Ljubi brat! jutro naju hočejo oče v planino peljati ia tam pustiti; pa veš kaj storiva? Napolniva čepe s pepelom in na poti bova grede za sabo po malem potresala; kadar zmanjka meni, boš počel ti; tako bova potlej iz planine lahko našla pot do doma."
Zjutraj se siroti doli splazite in napolnite čepe s pepelom ; potem ju oče pokliče in oba gresta z njim. Grede tako po dolgem potu sta za sabo posipala po malem pepela. Ko ju oče pripelje v sredo gojzda, jima reče: Posedita tu nekoliko; jez bom berž tukaj." Otroka se vsedeta, oče pa se ukrade od nju in gre domu.
211
Ko otroka en čas čakata, začne ju glad nadlegovati, bliža se tudi noč; tedaj se ona verneta domu, grede po poti s pepelom potreseni. Pridši do hiše, ne gresta precej notri, temuč se stisneta k steni pod okno in poslušata, kaj se v hiši dela in govori.
Mož in žena sta bila ravno pri večerji. Žena pravi po večerji: „Da bi bila naša dva otroka tukaj, dali bi jima te le skorje za večerjo."
Pri tej priči otroka vikneta skoz okno: ??GIejte, tukaj sva, mamica," in hitro skočita v hišo. Ko ju prašajo, kako sta došla nazaj, sin pove po pravici, da sta si pot s pepelom potresala ia tako došla.
Ko se otroka po večerji spat vležeta, žena zopet začne naganjati moža, da naj ju jutro berž odpelje od hiše. - Reče mu, da jima hoče pepel skriti. Otroka tudi to slišita in ko zjutraj vstaneta in pepela ne najdeta, si čepe napolnita z mekinjami, in ko ju oče v planino pelje, po poti mekinje trosita. Oče, dalječ v gojzd ž njima pridši naloži germado in zakuri, uzame bučo in se dela, kakor bi hotel po vode iti. Reče jima, da naj sedita tukaj, ker se bo kmalo vernil. Tako se jima ukrade in gre domu, otroka pa sama ostaneta v gojzdu.
Dolgo sta tu sedela in čakala očeta; ker pa vidita, da ga le ni in ker se mračiti začne, se napravita proti domu. Gredoča tako nekoliko časa po mekinah, naenkrat opazita, da mekinj več ni; pojedle so jih neke živali. Otroka to vi-diti začneta jokati in se verneta k ognju. Zdaj od nekod pridejo neki Judje in ko zagledajo ogenj, stopijo k otroka-ma in ju prašajo, kaj tukaj delata in če imata še koga pri sebi.
Otroka jim povesta vse kako in kaj in j udje jima svetujejo, da naj gresta ž njimi, kjer se jima bo dobro godilo. Otrokoma je to po volji in gresta z judi. Ti ju peljejo v svojo hišo. Doma judje niso imeli druzega, kakor samo mater; pridši tedaj domii, zaprejo fanta in mu dajo živeža, da ee redi, deklico pa izroče materi, da ji streže in služi.
Ko seje fantič že dobro obredil, se nekega dne judje napravljajo na neko delo in od doma grede ukažejo materi, da jim fanta speče, da ga bodo pojedli, ko domu pridejo. Deklica več časa tukaj bivši se je že naučila nekaj judovskega jezika in je razumela, kar so judje materi zapovedali. Gre tedaj k bratu in mu reče: „Slišiš! ko so danes judje nekam šli, so zapovedali materi, da naj te speče; pa midva glejva, da babo v peč potisneva."    (Kon. si.)
215
Kratkočasno berilo.
Mačoha in pastorka.
(Konec.)
Popoldne baba zakuri peč in pripelje fantiča, da bi ga noter porinila; reče mu, da naj se vsede na lopato. Na to reče deklica: „Mati, on je še mlad in slab, in ne ve, kako se to storiti mora; sedite najpopred vi, da on vidi." Baba je berž pripravljena in sede na lopato; ona dva pa jo zgrabita in v peč porineta, da se peče.
Potem otroka pobegneta iz hiše in tečeta dalej. Prideta do neke vode. Tukaj je bil most. Berž skočita čez-nj in na nni strani se skrijeta v gojzd. Ko judje zvečer domu pridejo, kličejo mater, naj jim prinese jest, pa v hiši ni nikjer nobenega, le pečenka jim udari v nos. Ko pečenko iz peči iztečejo, spoznajo svojo mater, in se hitro odpravijo otroka lovit. Ko pridejo do tiste vode, se vlije ploha z oblakov in voda odnese most; ne morejo tedaj čez in se vernejo domu.
Otroka pa sta tavala semtertje po gojzdu in naposled prideta do nekega studenca; pri temu studencu najdeta ženo in jo nagovorita: ^Pomagaj Bog!"Napijeta se vode in se vsedeta, da se opočijeta. Zdaj reče žena deklici: „Hčerka, čaj, da ti glavo položim v naročje, da mi enmalo poiščeš." Deklica odgovori: „Le, mati!" Tako žena položi glavo deklici v naročje, pa jo praša, od kod sta oba. Jokaje ji deklica pove vse, kaj in kako, in nazaduje ji reče: „Mati, kako vam vendar glava lepo diši!" Zdaj žena vstane, pogleda jokajočo deklico in ji reče: „Kodar hodila, bodi srečna; kadar jokala, biser bi ti padel iz oči namesto solz, in kadar govorila, roža bi ti zlata iz ust izrastla." Potem žena otrokama pove, kod bota prišla na pravo pot; ona dva odideta, žena pa ostane pri studencu. Otroka najdeta pravo pot in gresta domu.
Ko deklica zagleda mačoho in očeta, začne jokati; mačoha viditi, da ji mesto solz biseri iz oči padajo, razpne roke in jo začne objemati in poljubovati rekoč: ^Blagor mi, da si došla! Pa kje si tako dolgo bila?" Deklica zdaj začne govoriti, al glej! iz ust ji priraste zlata roža. Zdaj se mačoha še bolj začudi in jo vpraša: „Pa kje si dobila tak blagoslov? Deklica ji pove, kako je v gojzdu tukaj in tukaj našla pri studencu ženo, ktera jo je blagoslovila. Mačoha vpraša: „Ali je ta žena še tam, da tudi jez pošljem svojo hčer k njej, da jo obdaruje tako obilo." Deklica ji reče, da je žena ostala še tam. Zdaj začne mačoha prigovarjati svoji hčeri, naj gre tje, — ona pa se ustavlja in noče; nazadnje jo mati vendar izprosi in hči gre k ženi pri studencu.
Pridši k studencu, mesto da bi jo nagovorila „Poma-gaj Bog!" ne reče nič, temuč sama pri sebi, misli: „Glej tukaj tisto baburo, ubil jo Bog!" Potem se napije vode in se vsede k studencu, kakor so ji veleli. Žena koj stopi k njej in ji reče: w0aj, da ti položim glavo v naročje, da mi enmalo poiščeš." Ona ji odgovori: „No le! Bog ve, kakšno bučo imaš;" sedaj začne jokati in tožiti: ^Gotovo bine bila prišla sem, če bi me ne bila moja mati zapodila." Žena jo pogleda in ji reče: „Naj ti kervave solze iz oči lete, kadar boš jokala in kadar govoriš, naj se ti jezik zavera in jecljaj, da te ljudje ne bodo mogli poslušati." Potem se dekle verne domu k svoji materi. Mati jo že čaka in razpne roke pred njo, — ai kadar hči začne govoriti, se ji jezik mede in jeclja, da se mati prestraši, kaj da ji je. Zdaj dekle začne jokati in tožiti: „Vi ste mi krivi" — pa glej! kervave ji solze teko po obrazu. —
V tem času glas od uboge deklice pastorke pride do čara, car pošlje po njo in jo vzame za ženo svojega sina; ona pa vzame s sabo tudi svojega brata in živela sta prav srečno.
Druga deklica pa s svojo materjo in očetom ostane v revščini.                                                                        Ivan,