ROMANA BERNI





	LJUBIM TE, SKRIVNOSTNO DEKLE





	Romana Berni: LJUBIM TE, SKRIVNOSTNO DEKLE



	Prelom in oblikovanje naslovnice: Bojan Macuh

	Naslovnica: https://www.canva.com/

	Izdaja: Elektronska izdaja

	Založba: Samozaložba

	Leto izdaje: 2024

	Kraj: Ljubljana





	Vse pravice pridržane. Nobenega dela te knjige ni dovoljeno ponatisniti, reproducirati ali posredovati s kakršnimi koli sredstvi, elektronskimi, mehanskimi, s fotokopiranjem, zvokovnim snemanjem ali kako drugače, brez poprejšnjega pisnega dovoljenja založnika Biblos.





	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani



COBISS.SI-ID 176449027



ISBN 978-961-96241-1-1 (ePUB)





LJUBIM TE, SKRIVNOSTNO DEKLE



	 Prva knjiga



	Vojno obdobje





	Ko se je Lara, nežno in čuteče dekle, tistega popoldneva vračala domov, je preskakovala po dve stopnici hkrati, da so ji dolgi temnorjavi lasje živahno nihali sem in tja. Bila je dobre volje, in to razpoloženje se je odražalo tudi v njenem poskočnem koraku ter vedrem izrazu na prikupnem obrazu. Tega dne je Kevinu prvič uspelo zavezati vezalke na čevljih, kar je bil zanj pravcati podvig. Njegovega dosežka se je veselila, hkrati pa je bila to tudi potrditev, da pri teh otrocih ne kaže nikoli obupati. Trdno je verjela, da se jih da z vztrajno vajo in potrpežljivostjo naučiti vsaj določenih osnovnih veščin; res pa, da je bil pri kom lahko uspeh že to, da se je recimo naučil pravilno držati v roki žlico in jo nositi v usta. Pri tistih manj prizadetih ji je seveda uspevalo veliko več.

	Odprla je vrata in z živahnim korakom vstopila v kuhinjo, nato pa se zdrznila in obstala. Pogled se ji je ustavil najprej na materi, ki je nekam zgrbljena slonela ob steni in krčevito jokala, in nato še na bratu Benjaminu, ki je ves skrušen čemel za mizo. Nasmeh na ustnicah ji je v trenutku zamrl.

	»Kaj se je zgodilo?« je vprašala prestrašeno.

	»Beni je vpoklican.« Mati, katere obraz se je Lari zdel mrtvaško bled, je ob teh besedah planila v še hujši neutolažljivi jok.

	Zmrazilo jo je. Da bo moral njen nebogljeni in občutljivi brat na fronto? O bog, samo to ne!

	Stopila je k njemu, počenila ob stolu in se ga nežno dotaknila z roko. »Beni?«

	Ozrl se je k njej; njegov pogled je bil preplašen in obupan. Hotel je nekaj reči, ustnice so mu zatrepetale, toda še preden mu je uspelo izoblikovati besede, so se mu po licih ulile solze.

	»Oh, Lara,« je nenadoma zaječal in jo objel okoli vratu. Videti je bil tako nebogljen, nemočen in poln strahu, da jo je od bridkosti stisnilo pri srcu. Nobene prave tolažeče besede ni mogla najti. Samo nežno ga je božala po laseh in ga skušala na tak način tešiti in miriti.

	»Ubili me bodo. Umrl bom,« je Benjamin jecljajoče spravil iz sebe. Mati, ki ga je slišala, je ob njegovih besedah glasno zaječala.

	»Kdaj je prišel poziv?« je tiho vprašala Lara.

	»Pred kako uro,« je mati povedala med jokom. »Samo še dva tedna življenja ima moj Beni pred seboj. Potem bo odšel in ubili ga bodo ...« Pri tem se je kot v transu gugala naprej in nazaj ter z nekam ugaslim pogledom strmela v hčer.

	Ubili ga bodo! Materine besede so Lari kot kovina pozvanjale v ušesih. Da, ubili ga bodo. Njen neiznajdljivi in mehkužni brat bo hitro tarča topovskih granat. Kar videla ga je že, kako ves razmrcvarjen leži na tleh, in ob tej sliki jo je oblila zona.

	Današnji poziv bratu je bil njeno prvo kruto srečanje z vojno. Saj ne, da se je ne bi zavedala. Povsod se je čutilo, da so vojni časi, toda tisti pravi boji so potekali nekje drugod. Že dva njena varovanca sta v tej vojni izgubila koga od bližnjih. Pred kakim letom je kar nenadoma izostal Andy. Ko se je pozanimala o vzroku, so ji povedali, da je na enem od bojišč na Pacifiku padel njegov oče. Nekoliko pozneje je bil na fronti v Maleziji ubit Ianov brat, in to že kmalu potem, ko je bil vpoklican. Pa vendar prave predstave o vojni le ni imela.

	Tokrat pa mora Beni na fronto! Oh oče, zakaj te ni tu, da bi pomagal, je v sebi neslišno zastokala.



	Oče … Človek, ki ga je imela neizmerno rada, ga občudovala in globoko spoštovala. Bil je tako prijazna in čuteča oseba. Ure in ure sta se pogovarjala. Bila sta si blizu, kot si z materjo nista bili nikoli. Pripovedoval ji je mnoge zanimive zgodbe, jo bodril, tolažil, ji svetoval ... Vzdihnila je. Ni ga bilo več. Še sama je komaj verjela, da je od tiste nesreče v rudniku minilo že polnih enajst let.

	Tolikokrat in tako rad ji je govoril o svojem življenju. Z veliko nostalgije ji je pripovedoval o lepotah domačih krajev, kjer se je rodil in preživljal otroštvo, o zemlji, ki so je doma imeli komaj za ped in so morali hoditi na dnino k velikim kmetom v dolino, opisoval ji je, kako je kot mlad pastirček pasel živino po hribovskih pašnikih in še marsikaj drugega. O vsem je znal tako doživeto in lepo pripovedovati, da je v njej vzbudil pravo hrepenenje po teh daljnih krajih, ki so bili očetova domovina. »Boš videla, prav kmalu bova tja odpotovala skupaj in razkazal ti bom vse, o čemer ti pripovedujem,« je včasih rekel.

	 Oče se je rodil in odraščal v neki daljni evropski deželi, povsem majhni, ji je pravil. Zaradi hude revščine, ki je vladala doma, je moral njegov oče s trebuhom za kruhom v svet; pot ga je zanesla v Ameriko kot takrat še mnoge druge iz tistih krajev. Ob očetovem odhodu je bil sam še majhen deček, najmlajši od štirih otrok, zato se mu je spomin nanj hitro zabrisal; le zelo bledo se ga je spominjal. Pozneje, takrat mu je bilo trinajst let, se je družina na očetovo željo odpravila za njim v Ameriko. Z njimi ni odšla le najstarejša sestra, ki se je še rosno mlada poročila v sosednjo vas. Po neskončnem in mukotrpnem potovanju z ladjo so naposled le prispeli na cilj. Toda tudi v novi domovini, Ameriki, so se otepali s slabim in težkim življenjem. Njegov oče je moral trdo garati v rudniku, da je za silo prehranil družino. Vse jih je mučilo hudo domotožje, je pripovedoval, in v novem okolju se ni mogel nihče od njih prav vživeti. Sam je zelo trpel – navajen domačih hribov se je v novem, neprijaznem okolju počutil odtujenega od vsega. Tega občutka se ni nikoli znebil.

	Pozneje, ko je kot mlad fant tudi že sam garal v istem rudniku kot njegov oče, se je začelo med revnimi priseljenci veliko govoriti o nahajališčih dragih kamnov v Avstraliji, kjer naj bi mnogi kar čez noč obogateli. Takrat je pustil delo v rudniku in se skupaj z nekaj drugimi odpravil iskat opale v Avstralijo ter s tem zase boljše življenje, daleč stran od svojih.

	Očetovih staršev in sester ni Lara nikoli spoznala. Stari oče je zgaran in bolan umrl v Ameriki nekaj let po očetovem odhodu v Avstralijo, mati pa ga je preživela le za malo časa. Sestri sta se tam poročili. Oče si je z vsemi tu in tam dopisoval, srečali pa se niso nikoli več.

	Sprva je v Avstraliji delal vse mogoče, da se je preživel: kopal je na poljih, strigel ovce, postavljal ograje in še marsikaj drugega, ji je razlagal. Potem se je kot še veliko drugih iskalcev opalov, ki so se tja množično priseljevati, znašel v krajih, kjer je bilo eno največjih nahajališč opalov na svetu. Kljub življenju v pustinji, v neznosno vročih vremenskih razmerah, je tako kot mnogi sotrpini užival v razburljivem iskanju dragocenih kamnov.

	Sreča se mu ni nasmehnila čez noč – toda nasmehnila se mu vendarle je, kar se večini iskalcev nikoli ni. Po mnogih napornih mesecih garanja na opalnih poljih, je bil s spletom srečnih okoliščin udeležen pri odkritju dragih kamnov. Tedaj se mu je življenje povsem spremenilo. Z opali je prišel denar, veliko denarja. Zaslužka ni razsipaval, kot so to storili nekateri drugi srečneži, ki so svoje pridobljeno bogastvo sproti zapravili. Sam je denar naložil v nakup rudnika, nekaj pa ga je razpršil še v druge manjše naložbe. Vse, kar si je takrat kot nenadni premožnež privoščil, je bilo popotovanje po Avstraliji, saj si je želel svojo tretjo domovino bolje spoznati. Na tem popotovanju je na vzhodu spoznal njeno mater, ki je izhajala iz razmeroma dobro stoječe staroselske družine, katere predniki so v prejšnjem stoletju prišli iz Anglije. Poročil se je z njo in jo odpeljal s seboj. Pozneje sta se za stalno naselila tu v Melbournu, kjer je oče kupil manjšo hišo. Nato sta se jima rodila otroka, najprej ona in štiri leta za njo še Benjamin. Oče in mati se, vsaj po Larinih opažanjih, nista nikoli preveč skladala; vedno se jima je poznalo, da prihajata iz povsem različnih svetov.

	Oče ji je že od malih nog vtepal v glavo, kako pomembna je izobrazba. »Uči se, Larica,« jo je spodbujal, »ti si se rodila v srečnejših okoliščinah, kot sem se jaz, in imaš vse pogoje, da se primerno izobraziš. Sam nisem nikoli imel takih možnosti, saj so bili moji starši prerevni, da bi mi lahko omogočili šolanje. Pri tebi in Benjaminu pa bo to drugače. Nismo posebno bogati, toda dovolj sredstev imamo, da bom poskrbel za vajino izobrazbo in spodobno življenje. Razsipništvo, potrata, to ni bilo nikoli zame, vselej sem cenil skromnost, in želim si, da bi tudi Benjamin in ti zrasla v skromna in poštena človeka. Vesel sem, Larica, da se mi je življenje tako obrnilo. Če imaš to srečo, da imaš nekaj denarja, ga je treba pametno izkoristiti; vlagati ga je treba tudi v izobrazbo in znanje.«

	Samo oče jo je ljubkovalno klical Larica. Po njegovi tragični smrti je ni nikdar več nihče poklical s to ljubkujočo pomanjševalnico.

	Da, vse bi bilo drugače, če tista strašna eksplozija v rudniku ne bi očeta stala življenja. Takrat je odšel zdoma na svoj običajni obhod rudnika, da preveri situacijo v njem, se ob nepravem času znašel na nepravem mestu, in njegovo življenje se je v trenutku končalo. S tem se je vse spremenilo tudi za preostalo družino. Rudnik so potem prek posrednika v najkrajšem času prodali, saj zaradi tragične očetove smrti niso hoteli imeti z njim nobenega opravka več.

	Res, vse bi bilo drugače, če bi oče še živel; Benjamin bi bil drugačen, mati bi bila drugačna, in tudi zanjo bi bilo vse drugače. Po očetovi smrti se je mati povsem posvetila Benjaminu, ki je bil takrat star deset let. Že prej je mnogo preveč bdela nad njim, stregla je vsem njegovim muham in mušicam, zaradi česar sta se z očetom večkrat celo hudo sporekla. Oče pač ni bil pristaš razvajanja, govoril je, da to ljudi samo kvari in pomehkuži. Z njo se ni mati kaj dosti ukvarjala ne prej ne pozneje. Pogosto je rekla, da je Lara očetova ljubljenka in povsem podobna očetu, Benjamin pa da je njen, čeprav je bil po zunanjosti tudi on podoben očetu. Po očetovi smrti se je takšno materino ravnanje samo še stopnjevalo – Benjamina je razvajala do onemoglosti, ga brez konca in kraja pomilovala, mu govorila »moja uboga sirotica brez očeta« in delala iz njega otroka, ko bi že skoraj moral postati mož.

	Ne da bi to zares hotela, je do Benjamina kmalu še sama prevzela mamine vzorce. Brata je tudi sama razvajala, mu vselej popuščala in včasih se je že zdelo, da ga obravnava kot druga popustljiva mati. Sicer pa sta se vedno zelo dobro razumela. Benjamin se je k njej zatekal ob vseh svojih malih in velikih težavah, iskal je njene nasvete in pomoč. V resnici ni nikoli zares odrastel. Še vedno je bil nezrel in otročji, odvisen od drugih, sicer pa ljubeznive in prijazne narave.

	Očetu se je imela zahvaliti, da se je lahko izobraževala. Kot bi bil daljnoviden in bi slutil, da se bo njegovo življenje prehitro končalo, je v banki odprl poseben račun, ki sta ga z Benjaminom smela črpati samo za šolanje. Na ta način je preprečil, da bi se denar porabil v druge, po njegovem nekoristne in nepotrebne namene. Izobrazba je zelo pomembna, je imel navado govoriti, daje ti znanje in veljavo, prek nje postaneš močan, zagotavlja ti dostojnejše in bolj polno življenje. Tolikokrat je to ponavljal, da so se njegove besede usedle globoko vanjo in je sčasoma njegove poglede spontano sprejela za svoje.

	Očetovim željam in nasvetom je v celoti sledila in se marljivo šolala. Še sama ni vedela zakaj, toda gojila je vročo željo, da bi se ukvarjala z duševno manj razvitimi otroki. Morda ji je ta želja vzniknila takrat, ko je kot mladostnica opazovala malega debilnega fantka iz sosednje hiše, prepuščenega sebi in svoji omejeni bedi, saj se ni z njim nihče ukvarjal. Vedno je bila prepričana, da bi bilo mogoče take otroke marsičesa naučiti, če bi se jim kdo le primerno posvetil.

	In tako si je izbrala svoje poklicno in življenjsko poslanstvo. Del denarja, ki ji ga je zapustil oče, je pozneje vložila v nakup večje pritlične hiše, v kateri je zasnovala neke vrste šolo za te otroke. To seveda ni bila šola v pravem pomenu besede, pač pa je šlo za nekajurno dnevno varstvo in usposabljanje teh otrok v najosnovnejših veščinah. Kar nekaj časa je trajalo, da se je njena zamisel kolikor toliko uveljavila. Sprva so bili ljudje nezaupljivi, in nekateri so se svojih prizadetih otrok tudi sramovali, zaradi česar so jih raje skrivali za domačimi stenami. Postopoma pa se je glas o njej razširil. Najprej dva otroka, potem trije in tako naprej, prihajalo jih je več in več. Bili so različnih starosti in ne vsi enako prizadeti. Sčasoma so v njeni šoli preživeli celo že večino dneva. Obseg dela je naraščal, in ker ga sama že kmalu ni zmogla več, je zaposlila dve pomočnici in pozneje še dva pomočnika. Skrbno je pazila, koga je zaposlila. Zlasti se ji je zdelo pomembno, da ima ta oseba rada svoje delo, da zna ravnati s takimi otroki, da je prijazna in potrpežljiva. Sčasoma so varovance razdelili v tri skupine, kot kriterij pa upoštevali njihovo starost in stopnjo prizadetosti. Tako so z njimi laže delali, hkrati pa raven in zahtevnost usposabljanja bolje prilagodili vsakemu otroku posebej. Zdaj je to ustanovo vodila že tri leta. Bila je polna vneme in vedno novih idej, zadovoljstvo pa je znala najti že v najmanjšem napredku prav vsakega varovanca. Počutila se je izpolnjeno in srečno – navsezadnje je uresničila to, kar je razumela kot svoje življenjsko poslanstvo.

	Po očetovi smrti je bila primorana tudi doma prevzemati stvari v svoje roke, in kaj kmalu so vse obveznosti obležale na njej. Mati je bila nemočna in nekako nedorasla skrbem, ki so se tako nenadoma zgrnile nanje, in se je vsa posvetila predvsem Benjaminu. Nanj pa tako in tako ni bilo mogoče računati. Za razliko od brata je bila sama vedno zelo dejavna, skrbna in vztrajna, življenje je jemala odgovorno in resno, hkrati pa je bila naravnana tako, da se je trudila reševati še težave drugih.



	In zdaj to! Benjamin je dobil poziv!

	»Zakaj nas je morala doleteti še ta strašna nesreča! Moj bog, kaj naj storimo?« Materin stokajoči glas je bil tako skrhan in obupan, da je Laro vsakič znova zmrazilo do kosti.

	Tudi sama vsa skrušena, je sedla na stol poleg brata in mrzlično razmišljala, kaj zdaj. Toda vse se je ustavilo pri pozivu. Beni mora na fronto. Pri tem ji je ves čas kot odmev brnel v glavi materin glas: tam ga bodo ubili.

	Naslednje ure so minevale v moreči tišini, ki jo je vedno znova prekinjalo le materino hlipanje. Večerja je ostala nedotaknjena, saj nikomur ni bilo do hrane.

	Zvečer, ko je Benjamin kot mesečnik odtaval v svojo sobo, je še sama zavila k njemu. »Pomagaj, Lara,« je zašepetal. Njegove modre oči, v katerih je tlel obup, so se proseče zazrle v njene, enako modre barve.

	Žalost ji je stiskala srce, ko ga je gledala tako trpeti.

	»Boš videl, Beni, vse bo še dobro,« ga je skušala tolažiti.

	»Ti znaš vedno najti kako rešitev,« je rekel z upanjem v glasu, zaradi česar je bilo Lari samo še teže pri srcu.

	»Čez noč bom razmislila, ali lahko kaj storimo. Jutri, ko se vrnem iz službe, se bova pogovarjala naprej o tem.«

	Benjamin se je oklenil njenih besed kot rešilne bilke.

	Naslednjega dne je prišla iz službe domov prej kot običajno. Vedela je, kako zamorjena sta doma mati in Benjamin, in oba sta potrebovala njeno oporo. A tudi sama je bila izčrpana. Ponoči je le malo spala, saj je zagrizeno tuhtala o tem, kako Benija iztrgati kruti usodi. Nekoliko se je umirila šele tedaj, ko se ji je zdelo, da je našla vsaj slamico, ki se je je bilo mogoče oprijeti. Ideja se ji je rodila ob misli na svoje varovance.

	Kmalu po njenem prihodu domov sta z Benjaminom odšla v njegovo sobo.

	»Beni, rešitev vidim le v tem, da pred pristojnimi vojaškimi organi narediš vtis malce prizadetega mladeniča,« mu je rekla. »Naučila te bom, kako se pred njimi vesti in govoriti, da se jim bo zdelo, kot da si malo omejen in prismuknjen, tak pa boš morda spoznan za nesposobnega za vojsko in te bodo zavrnili. Kaj praviš na to?«

	Strinjal se je, čeprav je njegov nerazumevajoči pogled kazal, da Larine ideje ne razume najbolje.

	»Upam in verjamem, da nama bo z vsakodnevno vztrajno vajo uspelo doseči zadovoljiv rezultat. Hkrati te bom skušala naučiti, kako taki vlogi prilagoditi še izgovorjavo in zven glasu, da bo tvoj nastop pred odločujočimi ljudmi kar najbolj prepričljiv.« Lara je imela neverjeten smisel za imitacijo. Zelo dobro je znala posnemati glasove in izgovorjavo drugih ljudi, in na ta račun sta se z Benijem pogosto neskončno zabavala, sploh ko sta s tem dražila mater.

	»Ne verjamem, da bom zmogel. Take stvari obvladaš samo ti,« je rekel nemočno.

	»Še in še bova vadila! Pa še eno zamisel imam: bi pristal na to, da ti pogršam obraz? Dobi se neka rastlinska tekočina, ki pušča na koži obarvane madeže, zlasti če je koža izpostavljena soncu. Taki madeži resda ne izginejo čez noč, a to bi pač moral vzeti v zakup. Morda bodo pomislili, da imaš kako nalezljivo kožno bolezen. Vse to, skupaj s prismojenim vedenjem in neumnim govorjenjem, bo morda le zaleglo.«

	Potem sta dolgo v noč šepetala o podrobnostih Larinega načrta. Naslednjega dne sta začela z vajami …



	 *



	Ko je tistega dne Benjamin krenil s pozivom na vojaški nabor, bi ga ljudje, ki so ga poznali, le težko prepoznali. Obraz in deloma tudi vrat je imel posejan z neenakomernimi, na pogled nič kaj lepimi rjavkastimi madeži, ki so jih poudarjale še izrazite brčice pod nosom. Nenavadna oblačila, ki jih je nosil, so delala njegovo postavo nekam izmaličeno in pretirano čokato. V mislih je vso pot obnavljal podrobnosti svojega skorajšnjega nastopa pred vojaško komisijo, kot ga je učila Lara, in se skušal spomniti vseh njenih napotkov. Hkrati je boječe trepetal, kako se bo pred komisijo odrezal, ko bo šlo zares.

	Doma je bila Lara ves ta čas kot na trnih. Bo Beni znal in zmogel odigrati svojo vlogo?

	Žal se ni izšlo, kot je upala in si želela. Ob bratovi vrnitvi domov je že izraz na njegovem obrazu povedal vse, in mati je v trenutku planila v presunljiv jok. Ves trud minulih dni je bil zaman.

	Ko se je Benjamin čez čas nekoliko pomiril, je sestri malce razložil, kako je vse skupaj potekalo.

	»Lara, verjemi, zelo sem se trudil! Pa nisem imel nobenih možnosti. Drugi naborniki so se zaradi mojega videza norčevali iz mene. Še bolj so se norčevali in krohotali, ko so me slišali spregovoriti s tistim visokim nenaravnim glasom. Hkrati so se sami napihnjeno delali junake, kot da jih na fronti čaka ne vem kaka zabava. Komisija jih je vse potrdila, na kar so bili izjemno ponosni. Končno sem prišel na vrsto tudi jaz. Vendar sploh nisem imel prave priložnosti, da bi pokazal, česa vse si me naučila. Pri zdravniškem pregledu so ugotovili, da sem zdrav, kar resda povsem drži, za te madeže na obrazu se sploh niso zmenili, in ko sem nato s tistim izumetničenim glasom spregovoril o svojih namišljenih težavah, me zdravnik ni hotel niti do konca poslušati. Opazil sem sicer, da si tisti v komisiji nekaj šepečejo med seboj in pogledujejo proti meni, a je glavni med njimi samo zamahnil z roko, rekel ›Navaden simulant‹, nato pa so mi v dokument že pritisnili žig ›Sposoben‹! Čez teden dni se moram javiti v kasarni; najprej nas bodo nekaj tednov urili, potem pa bo že treba na fronto!«

	Lara je Benijevo prekinjeno pripoved poslušala z mrliško otrplostjo. Beni mora na fronto, in tam ga bodo ubili. Za njim pa bo umrla še mati, saj je med jokom kar naprej vzdihovala, da brez Benija tudi sama ne bo imela več za kaj živeti.

	Ob vsem tem se je Lara zavedela, kaj to pomeni ...



	V naslednjih dneh je prišlo v družini Gaber do velikih in nenavadnih sprememb. Mati, ki je znala zelo dobro šivati – sama je to že od nekdaj imenovala kreiranje –, je imela polne roke dela. Sosedi, ki se je oglasila na obisku, je med jokom pojasnjevala, da Benjaminu, ki odhaja na fronto, pripravlja oblačila za popotnico. Hkrati ji je omenila, da se bosta s hčerko takoj po njegovem odhodu tudi sami odselili od tod in odšli za nekaj časa živet k njenemu očetu na drugi konec države.

	To zadnje je za Laro pomenilo, da bo morala svoje delo s prizadetimi otroki za nedoločen čas prekiniti. To je bila zanjo ena najhujših stvari, saj je to delo in te otroke nadvse ljubila. Žal drugega izhoda ni bilo. Novica o njeni selitvi je neprijetno odjeknila tudi pri njenih varovancih in njihovih starših ter drugih skrbnikih. Vodenje ustanove, z vsemi pristojnostmi, je sicer prenesla na eno od svojih uslužbenk, ki se ji je zdela dovolj odgovorna in hkrati tudi najbolj sposobna za to.

	Takoj ko se je Benjamin poslovil in odšel, sta z materjo mrzlično nadaljevali priprave na selitev. Nekaj tednov pozneje sta se od bližnjih sosedov na hitro poslovili še sami; obenem sta jih poprosili, naj malce popazijo na hišo. Nato sta odšli na vlak ...



	 *



	Poveljnik Robin Grant in zdravnik Vito Evans sta si po dolgem času končno lahko privoščila sproščen pogovor. Sedela sta v bližini divizijske bolnišnice in se lahkotno pogovarjala.

	Robin Grant, čeden, visok, vitek moški gostih kratko ostriženih rjavih las je že na prvi pogled izžareval moč in pokončnost. Bil je pretkan strateg, z izrazitim smislom za vojskovanje in vodenje. V vojaških krogih si je že zdavnaj pridobil velik ugled, in čeprav se ni obremenjeval z utečenimi ter splošno veljavnimi pravili, se ni nihče vtikal vanj, veljal je za nedotakljivega. V svojih odločitvah je bil hladen in stvaren, ničesar ni prepuščal naključju, in v še tako kočljivih situacijah je znal obdržati mirno in trezno glavo. Spoštovali so ga tako običajni vojaki kot tudi podrejeni in nadrejeni častniki. Moč njegove osebnosti in značaj sta prišla do izraza tudi v načinu, kako je ravnal z ljudmi, ki so mu bili podrejeni. V teh odnosih je bil neposreden in pošten, imel je izostren občutek za pravičnost, in vedno je držal besedo. Po drugi strani ga tak odnos ni oviral, da ne bi bil v svojih zahtevah odločen, natančen in dosleden. Zahteval je strogo spoštovanje in izpolnjevanje svojih ukazov in znal je doseči, da so njegovo besedo takoj in vselej upoštevali. Ob vsej svoji osebnostni veličini, ki jo je izžareval, pa še zdaleč ni bil zadržan ali celo nedostopen. Včasih je bil prav duhovit in se je znal tudi lahkotno pošaliti, zaradi česar so ga častniki in vojaki le še bolj cenili. Vendar je vselej vedel, kje je meja.

	Pa vendar je bila v tem dozdevno tako popolnem človeku, z na videz tako idealno kombinacijo osebnostnih lastnosti, neka neprijetna, kočljiva slabost, ki ga je označevala še na drug, niti najmanj idealen način. Ta temna pega je bila njegov nerazumljivo slab odnos do žensk, ki je prišel do izraza celo v takih okoliščinah, kot je vojna. Za to njegovo posebnost so vedeli vsi, saj je ni niti najmanj skrival. Skriti so ostali le razlogi, zakaj je oblikoval tak odnos. Travma, ki jo je nosil v sebi od otroštva naprej, je bila tista, ki je njegovo na videz tako celovito osebnost osiromašila za eno pomembnih sestavin zrele osebnosti, za ljubezen. Nobena ženska se mu ni mogla čustveno približati, kaj šele, da bi imela vsaj drobec čustvenega vpliva nanj.

	Vito Evans, ki mu je sedel nasproti, je bil čokat moški poznih petdesetih let, že precej plešaste glave, venec rjavih las pa je dajal slutiti, da so mu nekoč krasili glavo močni rjavi lasje. Vzbujal je vtis simpatičnega in dobrodušnega človeka. Njegov obraz je bil običajen, neizrazit, izstopale so le tople rjave oči. Bil je sicer preudaren moški, moder, obziren in prijazen hkrati, brez sledu vzvišenosti. Veljal je za sposobnega in izkušenega zdravnika, pa tudi za odprtega, poštenega in zanesljivega človeka. Ljudje so ga cenili tako zaradi njegove strokovnosti kot tudi zaradi osebnostnih vrlin. Znal se je približati ljudem in jim prisluhniti, zaradi česar so mu radi zaupali svoje težave. Vedno je našel tolažečo besedo za vsakogar, jih opogumljal in bodril, pa tudi grajal. Bil je zelo priljubljen. Njegov raskavi, globoki glas so poznali mnogi, prinašal je spodbudo, tolažbo in pomiritev. Znal je tolažiti na nek stvarni način, brez patetičnosti in pomilovanja.

	Robin in Vito sta se poznala že več let in se že kmalu tudi spoprijateljila. Po izbruhu vojne sta se oba kot častnika avstralske divizije znašla sredi bojev na Bližnjem vzhodu, kjer so se avstralske sile borile proti sovražniku skupaj z britanskimi. Vito je bil tam že od januarja 1940 in je ves čas delal na vojaški postaji za prvo pomoč. Robin je prišel tja dva meseca pozneje. Njegovo področje sta bili pehotna strategija in taktika. Zaradi svojih sposobnosti, ki so prišle zelo hitro do izraza, je naglo napredoval, vse do komandanta bataljona.

	Po vstopu Japonske v vojno so se njune poti za nekaj časa ločile. Robin je bil premeščen na eno od velikih in pomembnih bojišč na Pacifiku – na otok Iks, Vito pa je ostal na Bližnjem vzhodu. Ko je leta 1942 avstralska divizija odšla od tam, je bil tudi Vito premeščen na Pacifik, na isto otočje kot Robin, in tako sta se spet našla na istih bojiščih. Vitov delokrog je bil tukaj precej prožen in spremenljiv; izmenoma je delal tako v bataljonskem obvezovališču in v bolnišnici v bližini bojišča kot tudi v divizijski bolnišnici v zaledju.

	V tem času, poleti 1943, sta Robin in Vito občasno našla nekaj časa za kratka neobvezna srečanja, največkrat takrat, ko so po končanih težkih bitkah počivali v zaledju. Njune prijateljske vezi so se v minulem obdobju še bolj okrepile, vselej sta se lahko zanesla drug na drugega.

	 Vito je Robina izjemno cenil in spoštoval, zato ga je njegov odnos do žensk že od vsega začetka še toliko bolj motil in dražil. Pogosto je razmišljal, kako je mogoče, da je človek tako velikega duha čustveno tako zelo osiromašen, da se je že zdelo, kot bi mu manjkal pomemben del duše. Zaman se je spraševal, kaj ga je naredilo takega. Za to je morala obstajati razlaga, vendar ni Robin ozadja svojega izmaličenega odnosa do žensk nikoli pojasnjeval, tudi njemu ne. Velikokrat sta se okrog tega prerekala, pri čemer mu je Vito, prav nič v rokavicah, pogosto oponesel njegovo slabo vedenje do žensk. Robin se je po navadi odzval s sproščeno ravnodušnostjo in ga s svojimi, za Vita popolnoma nesprejemljivimi stališči, vedno znova spravljal ob živce.

	»Spet si ponovil isto napako!« se je prav zdaj jezil Vito. »Neštetokrat sem ti že rekel, da se ne zapletaj z bolničarkami. Za nekaj časa je zaleglo, zdaj pa slišim šepetati, da se dobivaš z Willisovo! Zdi se, da niso opozorila pri njej nič zalegla, tudi moja ne, čeprav vse novinke že na samem začetku opozorimo, naj se tukaj ne zapletajo z moškimi. Tale Willisova je tako polna sebe, da se še zaveda ne, s kom se je spečala; seveda bo, ne prva, potegnila kratko! Ne uvidi, da jo samo izrabljaš in da jo boš v svojem znanem brezbrižnem slogu slej ko prej odpisal! Ona ali katera druga, tebi je tako ali tako vseeno. Vseh teh razočaranih ženskih solza imam že več kot zadosti.«

	Vito je bil res jezen in slabe volje. Ni več vedel, kako bi nekaterim naivnim bolnišničnim sestram dopovedal, naj privlačnemu poveljniku nikar ne padajo na limanice. Veliko bi storile zase, če bi se ga izogibale. Toda kaj, ko pa si je Robin znal utreti pot v ženska srca. Tako so imele sestre njegovo ime kar naprej na ustnicah in so si pogosto šepetale razne zgodbice o njem. Vse to mu je bilo dobro poznano. Prav tako je že vedel, da si je Willisova, podjetno in samovšečno dekle, zelo prizadevala za to, da poveljnika pobliže spozna. In Robin se je odzval na ponudbo v svojem slogu – tako kot že pri mnogih pred njo je razbrzdano segel po njej.

	»Sprejemam grajo, najbrž je povsem zaslužena,« se je Robin le odzval na Vitovo oštevanje. »Če le morem, upoštevam tvoja opozorila, toda to zadnje se je zgodilo tako rekoč mimogrede. Willisova je uprizorila pravo invazijo name – no, pa sem se odzval, navsezadnje sem le moškega spola, ona pa je tudi kar dobra mrha … Sicer pa mislim, da se z Willisovo glede želja ne razhajava prav dosti – oba naju zanima povsem ista stvar.«

	»Vraga, ja! Sandra Willis je vate tako zatreskana, da sliši travo rasti! To se spet ne bo dobro končalo, že slutim. A si niti najmanj ne želim, da bi bilo treba spet koga premeščati, kot se je to zgodilo z Mossovo.«

	Robin je brezbrižno skomignil z rameni. »Ne pretiravaj, Vito! Zdaj je, kar je, čeprav hkrati menim, da se glede Willisove motiš. Ta je povsem drugačnega kova, kot je bila Mossova.«

	»Tebi, ki se nisi zmožen zaljubiti, se vedno zdi vse tako preprosto,« je vzdihnil Vito.

	Robin se je cinično posmejal. »Zaljubljenost, ljubezen – kako smešna pojma! Nisem bedak, da bi verjel v to. Moški, ki dovolijo, da jim vladajo čustva, so zame ovce. Ženske si pač poželiš, se pozabavaš z njimi … Saj so zato na svetu, ali ne? To je tudi vse, kar hočem od njih.«

	Vito je zavzdihnil. Robin je kot vselej brezobzirno razgaljal svoje slabosti, glede katerih mu je bilo popolnoma vseeno. V tem je bil nepoboljšljiv, in v letih, odkar ga je poznal, je sam že obupal nad njim. Kaj so mu storile ženske, da je tak do njih? Svojo moč nad njimi je zlorabljal brez kanca vesti. Po svoje je bil neke vrste prevarant – če je hotel, je znal biti celo zelo očarljiv, vendar je ženske s takšno površno in navidezno očarljivostjo samo zavajal. V resnici je imel v sebi grob, hladen in ničvreden odnos do njih. Osvajanje in zapeljevanje sta bila zanj le nekakšna priložnostna igra, ljubezen, kot jo je razumel on, pa le prehodna zabava. Vitu se je zdelo, kot da Robin išče vedno nov plen, na katerem izživi svojo trenutno strast.

	»Ta tvoja pohotna narava! Srečna tista, ki te ne pozna in nima opravka s tabo! Kje neki se je izgubila tvoja zmožnost pristnejših čustev!«

	»Vsakdo ima svojo preteklost, Vito, to sem ti že večkrat rekel.« Nikomur ne bo razkrival, s čim se je soočal v tistih trpkih letih, je bežno pomislil. Tega ne bo nihče izvedel.

	»Tvoja preteklost ima očitno neko oblast nad teboj. Vsakdo ima za sabo tudi kako slabo izkušnjo, pa je na čustvenem področju še vedno človek. Ti pa si popolnoma brezčuten, brezobziren in zakrknjen.«

	»Kolikokrat sem ti že ponovil, da se s tem ne obremenjuj, Vito!«

	»Kaj morem! Že toliko časa vedriva skupaj in že dolgo si moj najboljši prijatelj, zato mi ni vseeno. A vse to tako in tako veš. In to tvoje razmerje z Willisovo … Spet boš povzročil samo bolečino.«

	»Glej, niti najmanj mi ni do tega, da bi vzbujal pri Willisovi ali kateri drugi nekakšna ljubezenska čustva. To mi ne pomeni nič. A očitno se ženske rade zatekajo k sanjarijam.«

	»Seveda se! In pogosto sanjarijo prav o tebi! Mnoge si vztrajno prizadevajo spoznati poveljnika, želijo si zbližanja z njim. Sanjarijo celo tiste, ki so doživele prekleto slabe izkušnje s tabo. Razbijaš njihova srca, voljo, marsikaj.«

	»Ne bodi no, tako melodramatičen! Navsezadnje nisva zanje odgovorna ne ti ne jaz. Vsakdo se sam odloča, ali bo živel z glavo ali pač ne. Tudi one! Polnoletne so, odrasle so, odločajo se same. V mojem življenju ni v resnici prostora za nobeno. Meni gre le za užitek – za seks pa ne potrebuješ čustev.« Na obrazu mu je ležal nestrpen in nekoliko prezirljiv izraz, kot vedno, ko je govoril o ženskah.

	»Tvoj način izražanja mi povzroča kurjo polt! Obvladaj se malce! To tvoje neobrzdano skakanje iz razmerja v razmerje, le kdaj se boš tega naveličal!«

	»Bistvo pač ni v zmernosti in zvestobi. V časih, v kakršnih živimo, je lahko že jutri vsega konec ...«

	»Se vrneva k Willisovi?«

	»Le zakaj? Saj je vse jasno.«

	Na žalost, je pomislil Vito. Njena zaljubljenost mu le razvnema sebičnost, srce pa mu ostaja prazno. Ko bi se tudi zanj našel kamen okoli vratu, prav tak, kot je on za toliko žensk! A je hkrati vedel, da se to ne bo zgodilo.

	Za nekaj časa sta obmolknila, nato pa je Robin načel povsem drugo temo.

	»Te dni pričakujem novo pošiljko vojakov. Vpoklicali so obveznike, kot vedno pa je tudi nekaj prostovoljcev. Podatkov o natančnem številu vojakov, ki bodo prišli pod moje poveljstvo, še nimam, jih pa lahko pričakujemo kar precejšnje število. To hkrati pomeni, da bo spet veliko dodatnega dela, brušenja spretnosti dan za dnem, preden bomo te zelence zadovoljivo usposobili. Včasih prihajajo taki, da ne veš, kaj bi si ob tem mislil.«

	Potem sta se še dolgo pomenkovala tudi o drugih stvareh, o dogajanju in razmerah na bojiščih, o svetovni situaciji, o mnogih stvarnih težavah in podobnem. Ob teh resnih temah so bili Vitovi strahovi glede Willisove vsaj pri Robinu v trenutku pozabljeni.



	 *



	Robin Grant se je s pogledom na hitro sprehodil po skupinah novincev, dodeljenih v njegove enote, ki so v strumni drži stali pred njim v zboru. Imel je navado, pa čeprav to ni bila ne njegova dolžnost ne običajni slog drugih poveljujočih častnikov, da z novinci vzpostavi neposredni stik takoj po njihovem prihodu in si jih ob tem poskuša čim bolj zapomniti.

	Tedaj se je rahlo namrščil, saj mu je pogled obstal na vojaku na koncu vrste. O tem čudnem novincu so ga že obvestili, in sploh so mu ga častniki, ki so mu predstavili spiske prispelih novincev, s svojimi neprizanesljivimi opisi orisali več kot nazorno. Novinec je res že na prvi pogled vzbudil pozornost. Ves obraz so mu prekrivali lisasti rjavkasti madeži, ki so jih vpadljivi brki še poudarili, skuštrani kratki temnorjavi lasje so mu uporno štrleli na vse strani, njegovo telo pa je bilo opazno skaženo. Zgornji del telesa je imel v primerjavi s spodnjim povsem nesorazmeren. Pod preohlapnim in malce predolgim vojaškim suknjičem je bilo zaznati široka ramena in izbočen, štrleč prsni koš, na hrbtu pa se je nakazovala grba. Robin je opazil, da se vojaki ob pogledu na nenavadnega novinca pritajeno posmihajo, vendar je že z ostrim pogledom, s katerim jih je ošinil, dosegel, da so se potuhnili in obvladali.

	Potem ko se je novincem na kratko predstavil in jih seznanil s ključnimi dolžnostmi in zahtevami, se je ustavil tik pred čudnim novincem in ga nagovoril: »Tvoje ime?«

	»Benjamin Gaber osebno!« je vzkliknil vojak. Njegov piskavi, vreščavi glas je s svojim nenavadno visokim tonom malce spominjal na nerazvit glas mladega moškega.

	Tokrat se je poveljnikov pogled še bolj zapičil vanj.

	»Kdo, hudiča, pa je tebe poslal v vojsko?« je vprašal s svojim mirnim glasom.

	»Ja, Filip, kmet, pri katerem sem pasel ovce, mi je rekel: ›Benjamin, ti kar pojdi v vojsko, ta bo naredila iz tebe moža.‹ Nisem razumel, kako je to mislil, ga tudi nisem nič dodatno vprašal, a ne. Sem kar šel in tako sem zdaj tukaj.« Novinec ga je svetlo gledal, z rahlo priprtimi usti, ves čas v strumni drži, ki je zaradi njegove skažene postave delovala smešno.

	Robinov obraz ni odražal tega, kar je v sebi v resnici mislil. Kako so mu lahko poslali v enoto to umsko omejeno pokveko! S takimi okrepitvami si bo pa veliko pomagal! To reč mora čim prej razčistiti, je sklenil. Naj to revše razporedijo kam drugam, kjer bo morda v kako korist, in ne v njegove čete, kamor resnično ne sodi.

	»Si ti res tukaj glavni? Poveljnik?« Novinčeve modre oči so ga zvedavo gledale, na marogastem obrazu pa mu je ležal veder izraz.

	Robin ga je ošinil s pogledom. »Govori, ko si vprašan! Red in disciplina veljata tudi zate, vojak Gaber!« Ob njegovih ostreje izrečenih besedah se je novinec tako prestrašeno zgrbil vase, da ga je bilo Robinu za trenutek skoraj žal. Še zlasti ker je, sodeč po njegovem nerazumevajočem izrazu obraza, dojel le ton njegovih besed.

	Malo pozneje se jim je pridružil tudi Vito.

	»Od kod si se pa ti vzel?« se je presenečeno zastrmel v nenavadnega vojaka.

	»Kako od kod? Že glavnemu sem vse povedal, a ne! No, bom pa še tebi. Filip mi je rekel, naj grem v vojsko, ker bo ta naredila iz mene moža. In tako sem zdaj tukaj, a ne!«

	Ko ga je slišal govoriti, je bil Vito še bolj osupel. »Kaj imaš to po obrazu? Stopi no, bliže.«

	»Nič ne bom stopil bliže in me tudi nič ne boš gledal. To imam že od rojstva, rekli so mi, da sem se tak rodil. Ene vrste znamenja imam to, pa kaj.«

	Vito ga je še nekaj časa začudeno opazoval, nato pa dobrohotno popustil: »No, če je tako, potem pa kar hrabro naprej, vojak! Kako se imenuješ?«

	»Benjamin Gaber. In ti?«

	Vito se mu je muzajoč predstavil.

	Novinec si ga je ogledoval z rahlo priprtimi usti. »A ti pa si kar zdravnik?«

	»Če boš imel težave z zdravjem, boš prišel k meni. V redu?«

	Benjamin je resno in na dolgo prikimaval.

	Vito in Robin sta se samo spogledala. Zgodilo se je prvič, da se je med novinci znašel prizadet mladenič. Sklepala sta, da je prišel v enoto pomotoma, druge razlage za to pač ni bilo.



	 *



	Čeprav je imel Robin namen, da se bo takoj naslednjega dne pogovoril s pristojnimi na osrednjem poveljstvu o premestitvi spornega novinca na zanj primernejše mesto, so okoliščine hotele drugače. Nepričakovani zapleti na frontni črti so njegovo pozornost preusmerili drugam in ga zaposlili s povsem drugimi problemi in dolžnostmi. Čudni novinec je v teh okoliščinah postal povsem nepomemben, nihče ni več mislil nanj. Ko se je čez čas spet vrnil v vojaško bazo, si s prismojenim novincem ni več belil glave; ubadati se je moral z drugimi, resnejšimi zadevami.

	 Benjamin Gaber je bil od vsega začetka izpostavljen norčevanju vojakov. Tako rekoč že prvega dne se ga je oprijel vzdevek Maskota. Do tega je prišlo, ko je eden od vojakov ob pogledu nanj spakujoč se izustil: »Tale bo pa prava maskota našega bataljona!« Ni minilo veliko dni, ko so ga vsi imenovali samo še s tem vzdevkom. Sicer pa je Benjamin vzbujal splošno pozornost ne le kot pojava sama po sebi, temveč še z marsičim drugim. Posebno zanimanje so pritegnile njegove čudaške navade pri spanju, in še zlasti nikomur razumljiva sramežljivost. Nikoli se ni slačil pred drugimi, in spat je legal napol odet. Ko so ga, začudeni, dražili zaradi tega, je plaho in malce po svoje pojasnjeval, da ne mara razkazovati svojih telesnih hib. Zaradi te nesmiselne občutljivosti je postal tarča še večje objestnosti in še hujšega izzivanja.

	Morda prav zaradi te izpostavljenosti pred vojaki, ki je kar bodla v oči, je Robin začutil nekakšno odgovornost in dolžnost, da to nebogljeno in prestrašeno bitje vsaj delno zavaruje in zaščiti. Zavzel se je zanj in ga spontano vzel pod svoje okrilje. Novinec je takoj začutil njegovo dobronamernost in naklonjenost ter je nagonsko tiščal v njegovo bližino kot ogrožena žival, ki išče varnost. Tako se je začel že na samem začetku vzpostavljati med njima nekakšen poseben odnos. Robin si ni mogel niti zamisliti, da bi kdaj ta uboga para rokovala z orožjem, zlasti ko je ugotovil, da nima pojma o orožju. Ker pa je neko mesto in naloge le moral imeti, se mu je zdelo še najbolj smiselno, da ga določi za svojega kurirja, podrejenega neposredno njemu.

	Tiste noči, ko je skupina objestnih vojakov skovala malo zaroto – sramežljivega novinca so se nameravali prav posebej lotiti in si ga temeljito privoščiti – se je poveljnik v poznih urah brez pravega cilja sprehodil po taboru. Zdajci je iz spalnih prostorov zaslišal neobičajen direndaj, temu je sledil prestrašen krik. Nagloma je odšel v tisto smer, saj je glede na predirljivost krika v trenutku zaslutil, kaj bi utegnil pomeniti. Vriski so postajali vse bolj predirni, spremljal jih je trušč in pritajeno krohotanje. Njegove slutnje so se hitro potrdile, ko se je v njegovem vidnem polju nenadoma pojavil čudni novinec, ki se mu je očitno uspelo nekako izmuzniti, in je zdaj nerodno in vrešče bežal pred nekaj krohotajočimi se vojaki, ki so tekli za njim. Prav tedaj je eden od vojakov iztegnil nogo in ga spotaknil, da se je s krikom zložil po tleh. Bil je prizor, kot bi trop objestnih mačkov preganjal nebogljeno miš.

	Takrat je eden od vojakov zagledal poveljnika; hitro je nekaj šepnil preostalim, ki so v trenutku obstali, kot bi otrpnili. Robin je z dolgimi koraki prišel bliže in jih drugega za drugim premeril z nevarno bliskajočim se pogledom. Nato je z očmi oplazil še Benjamina, ki se je ves neroden in nebogljen skušal skobacati na noge.

	»Poveljnik, ne grem nazaj, ti vojaki so grdi, nagajajo mi in ne dovolijo, da bi mirno spal. Nočem nazaj k njim,« je jecljaje ponavljal.

	Tudi Robinu se je zdelo, da v tem trenutku ne bi imelo smisla pošiljati prestrašenega in zmedenega novinca nazaj v skupno spalnico.

	Vojake je brez veliko besed, a nič kaj prizanesljivo, poslal nazaj v njihove prostore. »Ti pa stopi po svoje stvari in se vrni semkaj,« je rekel Benjaminu.

	Robin ga je za to noč namestil v stavbi, kjer je imel tudi sam svoje spalne in delovne prostore. Poslal ga je v prostorček na koncu hodnika, ki ni imel kake določne namembnosti, pač pa je služil bolj kot nekakšno odlagališče za razno kramo. A tudi naslednje jutro ni imel srca, da bi tega nebogljenčka poslal nazaj med volkove.

	V nadaljnjih dneh je nato nekako po tihem obveljalo, da je bebasti Benjamin smel ostati v tem prostorčku. S poveljnikovim soglasjem si je prostor temeljito očistil in si tja postavil svojo zložljivo vojaško posteljo. Ob tem je doživel pravcato olajšanje, saj sta mu poveljnikova navzočnost in bližina dajali občutek varnosti tudi med nočnim počitkom.

	Benjamin je bil poveljniku globoko hvaležen za razumevanje in pomoč. Svojo hvaležnost in vdanost mu je izražal na vse možne načine. Da bi se mu vsaj malo oddolžil, je začel spontano, ne da bi mu kdo to delo posebej naložil, vestno skrbeti še za njegove prostore. Zavzeto jih je čistil, da so se kar bliskali od čistoče. Prav kmalu je prišlo do tega, da mu je Robin dovolil uporabljati tudi svoje sanitarne prostore in kopalnico, ki so stali na istem hodniku. Po eni strani je bilo tako še najbolj praktično, po drugi pa je Robin seveda dojel, da nebogljenega novinca pesti v skupinskih kopalniških in sanitarnih prostorih hud strah pred drugimi vojaki. Prek vsega tega se je med njima polagoma razvilo nekakšno prijateljstvo, v katerem je Robin prevzel nase celovito varstvo nad njim.

	Sčasoma je začela tudi večina vojakov sprejemati nenavadnega vojaka z dobrodušnostjo in simpatijami. Njegova omejena pamet, prisrčna naivnost in nekakšna otroška radovednost so jih v teh težkih časih kratkočasile in sproščale. Vsi so ga imenovali samo Maskota in osupljivo hitro je šlo v pozabo, kako mu je zares ime. Ko se je poveljnik nekajkrat obregnil ob to poimenovanje, ga je Benjamin samo začudeno gledal, rekoč: »Meni je ime Maskota zelo zelo všeč in vesel sem, da me vsi kličejo s tem lepim imenom. Zakaj me še ti ne kličeš tako? Tega bom zelo vesel.«

	Robin se je res že kmalu tudi sam ujel na ta vzdevek, ne da bi to v resnici hotel. A glede na to, da vojaka Gabra ni prav nihče klical drugače kot Maskota, se je nazadnje celo njemu samemu zazdelo, da je takšno poimenovanje še najbolj razumljivo in preprosto. Vseeno ga je ob neki priložnosti povprašal: »Ti je res prav, da te kličemo Maskota, z mano vred?«

	»Ja, poveljnik, zelo mi je prav in zelo mi je všeč. Še posebno mi je všeč, kar me tako kličeš tudi ti.«

	Benjamin, pravzaprav poslej samo še Maskota, je sčasoma postal poveljnikova neločljiva senca, najsi so bili zaradi bojnih pohodov ali drugih vojaških nalog na terenu ali pa so se zadrževali v bazi. Ko so bili na terenu, mu je Robin celo dovolil, da si je svoj bivak postavil poleg velikega oficirskega, ki ga je uporabljal sam.

	Kmalu se je izkazalo, da je bebasti vojak povsem uporaben. Resda orožja ni dobil v roke in prav tako ni bil udeležen v neposrednih spopadih s sovražnikom, zato pa je bil pripraven in koristen za mnoge druge stvari. Na bojišču je pomagal kopati kritne rove in zaklonišča pred izstrelki, prenašal je sporočila med poveljnikom in drugimi operativnimi častniki in bilo je prav presenetljivo, kako zanesljiv je bil pri teh nalogah. Sicer pa Robina ni obremenjeval. Bil je zelo poslušen, uslužen in marljiv fantič, vedno v njegovi bližini, in nikoli se ni pritoževal. Po svoje je nastopal kot kak ljubezniv in pohleven kužek. Med njima se je vzpostavilo pristno in popolno razumevanje, tako da Robin niti ni potreboval prav veliko besed, da ga je Maskota v celoti razumel in mu sledil.

	Maskota je bil zaradi svoje nenavadnosti zares prava maskota bataljona. Odzival se je dobrovoljno, prijazno, s svojo preprostostjo in naivnim dojemanjem dogajanja okrog sebe je bil vsem v zabavo in sprostitev. Seveda so si ga tudi privoščili. Robin je sicer vojakom zelo jasno zakoličil mejo, do katere so v svojih norčijah in objestnosti smeli, a so to mejo kdaj pa kdaj skrivaj prestopili, saj je bil Maskota za večino sijajna in hvaležna tarča, na kateri so se lahko vsaj malo izživeli.

	 »Maskota, zakaj pa imaš tako čuden glas?« so ga dražili.

	»O, to je zato, ker sem malo kratke pameti, pa nisem mu … e … mustal. Filip je rekel, da imajo tak glas samo tisti, ki so malo omejeni. Ja, čisto tako je rekel.«

	»Praviš, da nisi mustal? Kaj pa je to?« so se smejali.

	»Ja, kaj vi ne veste tega?« se je odkrito čudil Maskota. »To pa bi lahko vedeli. No, to gre tako: ko si še majhen, imaš tanek glas, ko zrasteš v fanta, pa ga nimaš več. To pa zato, ker si vmes mustal.«

	»Maskota, mutiral se reče, in ne mustal.«

	»Aja? Pa saj je oboje enako,« je resno pomodroval nazaj.

	Naslednjič, ko ga je spet kaka druga skupina vojakov pobarala o istem, se je zgodba z »mustanjem« ponovila.

	Maskota je draženje vojakov sprejemal dobrodušno. Pravzaprav se je zdelo, da niti ne dojema, da ga samo zbadajo in se pri tem na njegov račun zabavajo, saj se je na vse zbadljivke odzival resno in iskreno. Dražili pa so ga vedno, če se je le pokazala priložnost za to.

	 »Zakaj si ne obriješ teh čudnih brkov, Maskota?« mu je kdaj kdo navrgel, on pa je vselej pojasnjeval enako. Navadno je nekaj časa tuhtal, nato pa razložil: »Ja, to pa zato, ker mi je kmet Filip rekel, da sem brez brkov kot ena baba. Rekel je, naj si pustim rasti brke, ker bom z njimi videti bolj odrasel. Ubogal sem ga in zdaj sem zadovoljen.«

	Splošno znano je bilo, da je Maskota nepismen, in tudi na ta račun so velikokrat zbijali šale na njegov račun.

	»Si sploh kaj hodil v šolo?« so ga spraševali.

	»Sem, ja! Samo ne dolgo, ker so v šoli rekli, da sem kratke pameti. Zato se nisem veliko naučil.«

	»To pa ni dobro, da si kratke pameti,« mu je ob neki priložnosti navrgel eden od vojakov, resno zmajujoč z glavo. »Lahko bi bilo celo zate nevarno. Veš, če bi na primer mi vsi tukaj začeli hkrati pihati v isto smer, bi se zemlja nagnila postrani in bi vsi tisti, ki so kratke pameti, padli dol v pekel. Ti imaš med vsemi nami daleč najkrajšo pamet, zato bi prvi telebnil dol.«

	Maskota je s široko odprtimi očmi prestrašeno pogledoval od enega do drugega. »Saj … saj ne boste začeli pihati?« je strahoma rekel. Nekateri so bušnili v smeh, a jih je prestrašeni Maskota samo nerazumevajoče gledal. Ni mu bilo jasno, zakaj se jim zdi smešno, če bi njega odneslo v pekel.

	Nato je boječe pripomnil: »Tega sploh nisem vedel. Res dobro, da ste mi povedali. Od kod pa vi vse to veste?«

	»O teh stvareh večkrat piše v časopisih,« mu je nekdo pojasnil. »Škoda, da ne znaš brati.«

	»No, brati res ne znam. Poznam pa veliko črk. Čez petdeset!« je s ponosom dodal.

	»Potem si ti pravi genij! Vsi drugi jih poznamo precej manj,« so se mu smejali.

	»Daj, pokaži, katere črke poznaš,« mu je nekdo potisnil v roke na glavo obrnjen časopis. Maskota je napeto zrl v besedilo, grbančil čelo, nagibal glavo levo in desno, nato pa časopis vrnil in obžalujoče rekel: »Teh črk pa ne poznam. Vse se mi zdijo malo čudne.«

	 Včasih so pred njim namenoma pripovedovali prostaške in pikantne zgodbice, pri tem pa se ob njegovih kdaj radovednih, kdaj prestrašenih odzivih in nenavadnih komentarjih nadvse zabavali. Vendar so skrbno pazili, da jih ne bi slišal poveljnik, saj takega draženja ni dovoljeval in se je znal zelo ostro odzvati.

	Ob neki priložnosti je Maskoto prineslo mimo, ko je eden od vojakov, nastopaški Mike, skupini vojakov ravno pripovedoval o divjih zabavah, ki se jih je pred vojno redno udeleževal. Pri tem je natančno opisoval zlasti celonočna popivanja, druženja z ženskami in podobne dogodivščine.

	Maskota jih je nekaj časa poslušal odprtih ust. »Nisem vedel, da se temu, če veliko piješ in pijan preganjaš ženske, reče zabava,« se je odkrito čudil.

	»Ti najbrž nisi bil nikoli na kaki zabavi, kaj, Maskota?« ga je nekdo pobaral.

	»Pa sem bil, seveda sem bil,« se je Maskota razživel, »samo da tam nisem nič popival in tudi ženske sem pustil pri miru. Spomnim se, ko smo imeli enkrat v vasi maškarado. Tudi jaz sem hotel biti maškara, pa mi je Lukas predlagal, naj bom krof. Njegov predlog mi je bil takoj všeč. Rekel sem mu: ›Zakaj pa ne?‹ Potem sem si dal v usta marmelado, samo nisem dolgo zdržal in sem jo kmalu pogoltnil. Čez nekaj časa pa je prišel k meni Just, ki je bil maškara debeluh. Vedel je, da sem jaz maškara krof, pa je rekel: ›Uh, sem lačen, bom kar tale krof pojedel; naj vidim, če ima veliko marmelade!‹ Odprl sem usta, marmelade pa nikjer več. Just je bil jezen in je rekel: ›Kak zanič krof, samo testo!‹ Potem je šel kar proč, iskat drugo hrano. Ja, res smo se lepo zabavali.« Maskota se je prešerno smejal svojim spominom na maškarado, še bolj pa so se smejali vojaki, ki so ga poslušali.

	Nasploh so se vojaki pogosto kratkočasili tako, da so Maskoti govorili raznorazne neumnosti, pri tem pa jim je bilo najbolj smešno prav to, da jim je popolnoma vse verjel. Običajno jih je zelo pozorno poslušal, nato pa ves začuden resno in prostodušno sklenil: »Ja, tega pa sploh nisem vedel, hvala, ker ste mi povedali. Tukaj se bom res veliko naučil.«

	Verjel jim je najbolj nore in nemogoče stvari. Tako ga je nekoč Robin zasačil, ko si je nadvse radovedno in z veliko pozornostjo ogledoval dva zajeta vojaka. Ko ga je pobaral, kaj počne, mu je Maskota zaverovano pojasnil, da skuša odkriti, kje imata sovražna vojaka tiste skrite rožičke, o katerih so mu pripovedovali vojaki. Takrat je Robin samo globoko vzdihnil. Maskota je bil še bolj bebast, kot se mu je včasih zdelo.



	 *



	Maskota je poveljnika oboževal. Kljub svoji omejeni pameti je znal prepoznati njegovo človečnost, dobronamernost in poštenost. Ob njem se je počutil varnega. Vedno je pazil, da ga ne bi s čim razjezil, saj se je bal, da ga poveljnik morda potem ne bi več maral.

	Nekega dne je Robin začel z njim pogovor o zadevi, ki je nekako že ves čas visela v zraku in je bil skrajni čas, da se resno pogovorita o tem.

	»Želim, da se končno pomeniva o tvoji hibi,« mu je rekel. Pri tem je zlahka opazil, kako se je Maskota prestrašil. Najprej je v obraz močno zardel, nato pa prebledel.

	»To pa ne, poveljnik! O tem se ne maram pogovarjati,« je izjecljal.

	»Saj ti nočem nič slabega,« ga je skušal pomiriti Robin. »Popolnoma vseeno je, kaka je tvoja hiba ali hibe, če jih imaš več; rad bi ti le dopovedal, da se ti tega ni treba sramovati in hkrati pred vsakomer trepetati.«

	Toda nikamor se nista premaknila, saj se je Maskota krčevito branil govoriti o tem in je motovilil z besedami tako in drugače, dokler ni Robin naposled odnehal. Vedel je, kako navezan je Maskota nanj in če komu, bi zaupal njemu. Želel mu je le malce olajšati njegove bojazni. Žal je dosegel ravno nasprotno – Maskota se je njegovih vprašanj neverjetno ustrašil.

	»O tvojih težavah sem se hotel pogovoriti predvsem zato, da bi ti bilo laže in te ne bi bilo nenehno strah zaradi tega. Vendar ne bom vrtal vate, če te to spravlja v tako stisko,« je nazadnje rekel.

	»Boš zdaj hud name, ker se ne maram pogovarjati o tem?«

	»Ne bom, ne boj se.«

	»Mi boš še naprej pomagal?«

	»Seveda. Vedno ti bom pomagal, kadar koli me boš potreboval.«

	 »Prisežeš, da me boš še naprej ščitil?«

	 »Prav, če to želiš. Prisežem!« je Robin sklenil še enega njunih brezplodnih pogovorov.



	Tako kot vsi, je tudi Vito klical Maskoto s tem nenavadnim vzdevkom, še zlasti zato, ker je Maskota takšno poimenovanje doživljal samo v pozitivnem pomenu. Vito mu je bil tudi sicer nadvse naklonjen. Ta ubogi skaženček je imel, kljub svoji zelo preprosti pameti in vsesplošni nenavadnosti, veliko drugih odlik. Nekako si ga moral imeti rad. Bil je prijeten fantič, njegov vesel nasmeh na lisastem obrazu je deloval nedolžno in iskreno. Pa vendar se je pogosto zdelo, kot da se njegove oči ne smejijo z njim. Te posebne in nadvse lepe oči, katerih bleščeča modrina se je tako malo skladala z obrazom, so človeka spontano privlačile – nekoliko morda tudi zato, ker je bil v njih nek poseben izraz, kot nekakšna žalost.

	Če mu je le dopuščal čas, je Vito z njim ob vsakem njunem srečanju na kratko poklepetal.

	»Prijazen fant si, Maskota,« mu je pogosto navrgel.

	»Filip mi je rekel, naj bom vedno tak do drugih, kot bi rad, da so drugi do mene. Ja, točno tako je rekel.«

	»Filip te je lepo učil.« Pa čeprav še vedno ni bilo nikomur jasno, kdo je Filip. Maskota se je rad poigraval z imeni, ne da bi sploh kdo razumel, kam spadajo osebe, ki jih je omenjal, in kakšno mesto zasedajo v njegovem življenju. Prav tako iz njegovih besed ni bilo mogoče niti približno izluščiti, kaj je z njegovimi starši ali morebitnimi drugimi sorodniki, če jih je sploh imel. Iz njegovih zmedenih pripovedi je bilo nekako povzeti, da iz kdo ve katerega razloga najbrž nima nobenih sorodnikov – morda je bil že ob rojstvu zapuščen otrok in je odraščal pri tujih ljudeh, pozneje pa priložnostno živel in delal na raznih kmetijah, pasel ovce in podobno.

	»Kako dolgo pa si živel pri kmetu Filipu?« ga je nekoč pobaral Vito.

	»Pri Filipu? Srednje dolgo. Tam sem bil večkrat. Vmes sem bil še pri Rossiju, pri Bretu, pri Rose, pri Rikmanu, pri Billu, pa pri … Eh, nisem si zapomnil vseh imen.«

	»Si moral tam trdo delati?«

	»Sploh nisem trdo delal,« je bil začuden Maskota. »Tam mi je bilo zelo lepo.«

	»Poveljnik mi je povedal, da so v tvojih podatkih, ki jih imamo tukaj v vojski, zapisane povsem druge stvari.«

	»Ja, tja, kjer sem se prijavil za vojsko, sem prinesel neke papirje, ki sem jih imel spravljene pri Josephu.«

	»Kdo pa je spet Joseph?«

	 »Kako, kdo? On je tisti, ki ima velika polja in na njih polno bombaža. Pri njem sem bil velikokrat. Je zelo prijazen, pa Jennifer in Ursula tudi.«

	In kdo sta Jennifer in Ursula, se je vprašal Vito. Pa Andrew, Melisa, Ernie in še mnogi drugi, katerih imena je Maskota omenjal. Tako so šli pogovori z njim lahko v neskončnost, ne da bi bila na koncu njegova življenjska pot kaj bolj jasna.

	Včasih sta ga z Robinom od daleč skrivaj opazovala, ko je posedal sam zase ob svojem priljubljenem drevesu. Odsotni izraz na njegovem obrazu je vzbujal vtis, kot da je globoko zamišljen oziroma z mislimi izgubljen v nekem svojem svetu.

	»Ali je tebi kaj bolj jasno, od kod prihaja Maskota in kako je prej živel?« je povprašal Robina.

	»S tem sem se nehal ukvarjati, saj sem v pogovorih z njim o tej temi dokončno obupal. Iz njegovih uradnih podatkov izhaja, da prihaja iz Melbourna. Najbrž je kdaj res živel tam in je ta podatek ostal zapisan v dokumentih, toda večino časa je očitno preživel drugod. Sicer pa iz povzetka ob naboru izhaja, da je tudi na naborno komisijo naredil precej čuden vtis, kratko rečeno, kot da ni povsem gladek. Mislili so, da simulira in zato sklenili, da je zdrav in sposoben za na fronto. Kaki strokovnjaki, da ga takole ocenijo! Povrhu se jim je v zapis vrinila napaka: zapisali so, da je bil vpoklican, in ne, da se je prostovoljno priglasil.«

	Kdaj pa kdaj sta skupaj prisedla k njemu in se skušala z njim pogovarjati. Maskota je znal biti s svojim preprostim razmišljanjem nadvse zabaven in ju je s svojimi izjavami večkrat spravil v dobro voljo in smeh.

	»Vito, imaš ženo in otroke?« ga je Maskota povprašal ob neki taki priložnosti.

	Vito mu je prikimal. »Imam. Ženo in sina.«

	»Imaš križe in težave s sinom?« ga je resnobno spraševal naprej.

	»Zakaj to sprašuješ, Maskota?«

	»Ker je Filip rekel, da so z otroki vedno križi in težave. Kakšne križe in težave imaš ti s sinom, male ali velike?«

	»Nobenih posebnih težav nimam z njim.«

	»Potem pa je tvoj sin precej čuden,« je poznavalsko sklenil Maskota.

	 Vito in Robin sta se muzala.

	»Kaj pa ti, poveljnik, imaš ženo in otroke?« se je obrnil še k Robinu.

	»Nimam,« so se v Robinovih očeh utrnile hudomušne iskre.

	»Zakaj ne?« se je čudil Maskota. »Dovolj si že velik, da bi jih lahko imel.«

	S takimi in podobnimi pogovori ju je kratkočasil vselej, kadar sta si vzela čas in se z njim spustila v pogovor.



	 *



	Tega dne je Vito spet na kratko prisedel k Maskoti, ki je nekam odsoten sedel na svojem običajnem mestu ob drevesu.

	»Kako gre, Maskota?« ga je nagovoril. Njuni pogovori so se vedno začeli na ta način.

	»O, Vito! V redu mi je, vedno mi je v redu. Filip je na takšno vprašanje navadno odgovoril, da kakor koli se obrneš, je rit vedno zadaj. Ja, vesel sem, da te spet vidim.«

	Vito se je nasmehnil. »Kako tvoje zdravje? Tudi v redu?« V pogovorih z Maskoto je uporabljal preprost govor, in tako sta se vedno krasno razumela.

	»V redu, res v redu. Imaš zame tisto, za kar sem te prosil? Nisi pozabil?«

	 »Seveda nisem pozabil, le kako bi! Toda zakaj že končno ne dovoliš, da te pregledam in sam vidim, kaj je pravzaprav narobe s tabo? Slišal sem tudi, da zadnjič nisi bil najbolj zdrav, pa vseeno nisi hotel do mene.«

	»Eh, samo malo sem kašljal. Ne povej poveljniku, da sem te spet prosil za gazo in vato. Že zadnjič se je jezil.«

	»Kaj ti je danes, Maskota? Zdiš se mi nekam žalosten.«

	»Nič mi ni, samo prejle sem se spomnil prejšnjega življenja, Filipa, Fanny, Rose in drugih, pa kako sem včasih ure in ure poležaval ob kakem drevesu in opazoval ptice, metulje, pa mravlje. Takrat mi je bilo tako lepo.«

	»Vsi pogrešamo prejšnje življenje, veš. Te muči še kaj drugega?«

	Maskota se je obotavljal. »Malo sem žalosten tudi zaradi poveljnika. Videl sem ga, kako se je zelo grdo vedel do neke punce, ki dela v tvoji bolnici. Res grdo.«

	Vito se je nejevoljen namrščil. Ah, ta Robin, lep zgled daje Maskoti in vsem drugim okoli sebe! Do žensk ima res nemogoč odnos, in o tem so nenehno krožile vznemirljive govorice. Vseh teh govoric sicer ni poznal, za nekatera šepetanja pa je vsekakor slišal. Ni čudno, da se je Maskota vznemiril, če je svojega oboževanega poveljnika videl takega.

	Želel ga je pomiriti: »Ne delaj si skrbi s tem. Poveljnik se je grdo vedel že do veliko punc, pa kljub temu še naprej letajo za njim. Kdo bi to razumel!«

	Maskota je nerazumevajoče gubal čelo. »Ampak zakaj je tak? Rad bi ga vprašal, pa si ne upam.«

	Tako zaverovano sta govorila, da nista slišala Robina, ki se jima je medtem približal in ujel zadnji Maskotin stavek.

	»Kaj je, Maskota? Kaj bi me rad vprašal, pa si ne upaš?«

	Maskota je presenečen poskočil in ga pogledal kot otročaj, ki so ga zasačili pri prepovedanem početju. Vselej se je bal, da bi storil kaj takega, zaradi česar bi izgubil poveljnikovo naklonjenost.

	Robin se je usedel nasproti in se vprašujoče zazrl v Maskoto. »Na dan z besedo.«

	»Kakšno besedo na dan? Oprosti, poveljnik, ampak tega stavka ne razumem dobro,« je ves prestrašen zamencal Maskota.

	Robin je zavzdihnil: »Rekel sem le, da povej, kaj bi rad vedel, pa si me ne upaš vprašati.«

	»Ne bodi hud,« je plašno odvrnil Maskota, »saj sem se le šalil, ko sem Vitu tisto rekel.«

	»Kaj pa si rekel Vitu? O čem si se šalil?«

	Tokrat se je oglasil Vito: »Ne draži Maskote, saj vidiš, da se je prestrašil. Ti bom jaz povedal! Ne upa si te vprašati, zakaj se grdo vedeš do deklet.« Z ostrejšim tonom je dodal: »Še celo on to opazi.«

	»Prosim, ne bodi hud name,« je zbegano ponovil Maskota.

	Robin se je rahlo smehljal. »Aha, to si želiš vedeti.«

	Spet se je vmešal Vito: »Maskota te je videl, ko si se neprimerno vedel do ene od sester; sklepam, da do Willisove! Spraševal me je, zakaj si tak. No, pa mu zdaj kar sam pojasni … Ali pa ne, mu bom jaz!« Ozrl se je k Maskoti, nato pa s precej poudarki, ki so bili bolj namenjeni Robinovim ušesom, rekel: »Poveljnik se tako vede do deklet zato, ker je v sebi jezen na ves ženski svet. Nobena punca mu nič ne pomeni in nobene nima rad.« Toda ko je videl, da ima Maskota nekam začuden izraz na obrazu, je zavzdihnil: »Zdi se mi, da sem ti slabo pojasnil. Ali sploh razumeš, kaj pomenijo pojmi imeti rad, ljubezen in podobno?«

	Zdaj je Maskota živahno poskočil: »To pa že vem, kaj je ljubezen. Ko sem živel pri Filipu, sem ljubezen dostikrat videl. Vsakič, ko je prišel Tom naokoli, so se Dianine oči zasvetile, in lica je dobila rdeča. Pa je rekla Fanny: ›To pa je ljubezen!‹ In pri tem je resno kimala z glavo.«

	Robin in Vito sta se nehote zasmejala.

	»Lahko še nekaj vprašam, poveljnik?« se je Maskota tokrat ojunačil.

	»Lahko.«

	»Če ne boš hud name.«

	»Ne bom hud.«

	»Slišal sem, ko so se neki vojaki pogovarjali o tebi in so rekli, da si pravi sadist do žensk. Te besede nisem prej še nikoli slišal, pa bi rad vedel, kaj pomeni. Ali mi lahko kateri od vaju to besedo razloži?«

	Robin in Vito sta se spogledala.

	»Kar ti mu pojasni,« je nekoliko privoščljivo navrgel Vito.

	Robin se je ironično nasmehnil: »Ti si boljši v tem.«

	»Da, seveda, ti si v tem predvsem praktik,« ga je zbodel Vito. Nato se je obrnil k Maskoti in rekel: »Zdi se mi, da ti bo to malo teže razložiti. Veš, beseda sadist je nekoliko posebna. Na splošno pa pomeni, da je nekomu všeč, če muči druge.«

	Maskota ga je samo osuplo gledal. Tedaj se je vmešal še Robin: »To, kar je rekel Vito, sicer drži, ne želim pa, da njegove besede narobe razumeš. Jaz nikogar ne mučim, tudi žensk seveda ne, morda le nisem vselej prijazen do njih. Tudi tisto, kar si mogoče videl zadnjič, zagotovo ni bilo mučenje.«

	Maskota je mrščil obraz in vse bolj začudeno pogledoval v Robina. »Tega o mučenju nisem dobro razumel. Bolj sem razumel to, da nisi prijazen z ženskami. Se te ženske bojijo?«

	»Ni potrebe, da bi se me bale … A pustimo to temo, Maskota, ker ne bomo nikamor prišli. Saj se strinjaš, Vito?«

	»No ja … Očitno te je Maskota spravil v nerodno situacijo,« se je Vito zbadljivo zahahljal.

	Pridružil se jim je še Max, eden od častnikov. Nekako je dojel, o kateri temi govorijo, pa se je malce nagajivo še sam obrnil k Maskoti: »Si že sploh imel kako žensko, poba?«

	Maskota je nagubal čelo, kot da globoko razmišlja. »Kje?« je zatem radovedno vprašal.

	»O, Marija pomagaj! Saj je vseeno. Pozabi, kar sem te vprašal.«

	Robin se je zabaval.

	»Pa sploh veš, kaj počno moški in ženske, ko so skupaj?« Maxu vseeno ni dalo miru.

	Maskota se je spet globoko zamislil. »Ko so skupaj?« je nerazumevajoče ponovil.

	»No, če si živel na kmetih, si gotovo videl živali, ko se parijo.«

	Tokrat so Maskotine oči veselo zažarele. »To pa, to! Videl sem, ja, in to velikokrat. Vse vem o tem. Filip mi je razložil, da moški in ženske počnejo podobne stvari in imajo potem otroke. Rekel je tudi, naj jaz tega raje ne počnem, ker za malo omejene, kot sem jaz, takšno parjenje ni dobro početje. Zato tega ne delam.«

	 »Pri moških in ženskah se temu ne reče parjenje. Parijo se živali, pri ljudeh se reče drugače. Na primer, da seksajo.«

	Maskota je zadovoljno kimal: »Aha, seksajo. Hvala, Max, ker si mi to tako dobro razložil.«

	Tokrat se je še Vito, ki mu Maxova vprašanja niso bila všeč in se je ravno nameraval vmešati, nehote nasmehnil. Ob Maskotinih odzivih je bilo pač nemogoče ostati resen.



	 *



	Pri enem svojih naslednjih obiskov je imel Vito z Maskoto precej nenavaden pogovor.

	»Kako gre, Maskota?« ga je kot vselej ogovoril.

	»O, Vito, vesel sem, da te spet vidim. Dobro mi je,« je sledil Maskotin običajni odgovor.

	»Kako tvoje zdravje? V redu?«

	»V redu, ja, zelo v redu.«

	»Nobenih težav?«

	Maskota se je malce obotavljal. »Eno veliko skrb imam. Že dolgo se pripravljam, da bi se pogovoril s tabo o tem.«

	»Kaj pa je? Se lahko zdaj pogovoriva?«

	»Ja, zelo si želim, da bi se. Samo ti me lahko pomiriš. Ti si prijazen človek in ti zaupam.«

	»Bolj kot poveljniku?« se je nasmehnil Vito.

	»Ja. Te moje velike skrbi me lahko rešiš samo ti, poveljnik me ne more. Ti si zdravnik, ljudem lajšaš bolečine, pa tudi po srcu si dober.«

	»Hvala za te ljubeznive besede. Zdaj pa le povej, kaj te tako skrbi.«

	»Rad bi, da mi nekaj obljubiš.«

	Vito ga je z zanimanjem gledal. Maskota je bil videti nenavadno zamišljen in resen, kar mu pri običajnih pomenkih ni bilo ravno v navadi.

	»Obljubim ti, kar koli že je.«

	Neka senca je preletela Maskotine oči. »Imam eno prošnjo in rad bi, da mi jo izpolniš. Vedno me skrbi, da bom v bojih ranjen ali pa ob življenje. Če se mi kaj takega zgodi in bom umrl, me pokopljite kar tako, v vseh teh mojih oblekah. V temle žepu, pa tudi v žepu mojega drugega suknjiča, boš našel listek s telefonsko številko. Na to številko boš sporočil, kaj se je zgodilo. Rekel boš samo, da je Benjamin padel, ne bo treba govoriti na dolgo in široko. Če pa bom ranjen, tudi to se mi lahko hitro zgodi, mi obljubi, da boš poskrbel zame samo ti in nihče drug. Tebi zelo zaupam, zato ker si tako ljubezniv in pošten. Obljubi mi tudi, da ne boš nikomur povedal, kakšno hibo imam. Moja hiba je strašna, in zanjo ne sme nihče nikoli izvedeti.«

	»Hvala za tvoje zaupanje, Maskota. Vendar ne bodi tako črnogled. Verjamem, da se bo zate vse dobro izteklo. Vsekakor pa ti obljubim vse, za kar si me prosil ... Čigava pa je tista telefonska številka, ki jo imaš zapisano na listkih?«

	»Ne vem čisto točno, ampak prav gotovo od nekoga, ki me pozna, a ne. Ljudem, ki me poznajo, mora kdo sporočiti, kaj se mi je zgodilo, seveda če bi umrl. Pa sem pomislil, da bi to naredil ti.«

	»Bom, ne skrbi, čeprav zelo upam, da mi tega ne bo treba storiti. Ob poveljnikovi skrbi zate imaš veliko možnosti, da preživiš. Nečesa pa vseeno ne razumem. Poveljnik te ima rad, zelo te ščiti, pri njem si vedno na varnem. Zakaj njemu ne zaupaš?«

	 »Vito, ti si zdravnik, ti moraš ljudi razumeti, njemu pa tega ni treba. Poveljnik ne sme izvedeti za mojo hibo, ker me potem ne bi več maral.«

	»Zelo se motiš. Nobena tvoja hiba, naj bo še tako strašna, njegovega odnosa do tebe ne bi spreobrnila. Lahko mi verjameš, da bi te tudi on razumel in ti še naprej pomagal, morda še bolj. Preseneča me, da mu ne zaupaš.«

	»Oh, morda nisem prav povedal. Njemu zelo zaupam. Hvaležen sem mu, ker tako lepo skrbi zame in ne dovoli drugim, da bi me gnjavili. Toda za mojo hibo ne sme izvedeti. Če bi se zgodilo, da bi ti kot zdravnik iz nekega razloga izvedel zanjo, mi moraš obljubiti, da ne boš njemu nikoli povedal.«

	»Obljubim ti, če te to pomirja. Ampak verjemi, poveljnik je videl že veliko strašnih stvari, tako da tvoja hiba ne more biti nekaj še bolj strašnega od tega. Najbrž je kdo to tvojo hibo tudi že kdaj videl, pa zato še ni padel v nezavest od groze.«

	»To bi se lahko zgodilo poveljniku.«

	»Da bi padel v nezavest od groze?«

	»Ja,« je Maskota resno pritrdil.

	Vito se je nehote zahahljal.

	»Kaj pa, če bi se takole pogovoril še z njim, kot si se zdajle z mano?«

	»Ne, ne, Vito, to pa ne. Le tebi lahko te stvari zaupam, pa še tebi zelo težko. Toda potrebujem obljubo nekoga, da mi bo pomagal, če se mi kaj zgodi. To si lahko samo ti, nihče drug, v nobenem primeru pa ne poveljnik.«

	»Prav, Maskota. Zanesi se name in ne skrbi več za to.«

	Ko se je Vito pozneje srečal z Robinom, mu je omenil, da je imel tega dne z Maskoto zelo nenavaden pogovor.

	»Pogovori z Maskoto so pogosto nenavadni,« je odvrnil Robin. »Včasih ne veš, ali bi se čudil ali smejal.«

	»Današnji pogovor z njim ni bil smešen. Nekaj me je prosil.« Nato je Robinu na kratko obnovil, o čem sta govorila. In na koncu dodal: »Najbolj nenavadno se mi zdi, da tako skrajno odklanja možnost, da bi ti izvedel za njegovo hibo. Prepričan je, da ga potem ne bi več maral.«

	»Maskota ima neko povsem samosvojo filozofijo, in težko je prodreti vanjo,« je odgovoril Robin. »Njegovemu miselnemu toku ni mogoče vselej slediti. To velja tudi glede te njegove hibe. Pošastno ga je strah, da bi kdo kaj več vedel o tem. Odziva se kot sramežljiva nevesta, ravno s tem pa izzove največ poniglavosti in norčevanja, a tudi radovednosti. Sam sem že zdavnaj nehal drezati vanj, pa tudi drugim sem postavil mejo, do kod smejo. Tebi zaupa kot zdravniku in kot človeku.«

	»Veš, ko sem mu rekel, da je njegovo hibo najbrž že kdo videl, pa ob tem ni padel v nezavest od groze, je resno odgovoril, da bi se to lahko zgodilo tebi.«

	»Da bi padel v nezavest od groze?«

	»Ja, natančno to.«

	Oba sta se zasmejala.

	»Kdo bi razumel našega Maskoto! Ampak v svoji omejenosti je kljub vsemu tako prijeten, da sem po svoje vesel, da sem ga dobil v enoto. Ne obremenjuje me. Je izredno vodljiv, poslušen, marljiv, nobenih težav ni z njim. Sploh pa se na vsakršne neumnosti drugih tako resno odziva, da s tem poskrbi za zabavo in sprostitev prav vseh.«

	»Imel je srečo, da je naletel nate. Samo ti imaš to moč, da ga zaščitiš pred drugimi. Če bo preživel, bo samo po tvoji zaslugi,« je Vito sklenil pogovor o Maskoti.



	 *



	Robin si je pogosto, največkrat ob koncu dneva, vzel nekaj minut časa, da je posedel z Maskoto in poklepetal z njim. Ti pogovori so bili večinoma zanj prav sproščujoči.

	Nekega zgodnjega večera, ko je na kratko spet prisedel k njemu, je Maskota začel govoriti o posebni temi.

	»Filip mi je rekel: ›Benjamin, v vojski ubogaj in naredi vse, kar ti glavni rečejo.‹ Rekel pa mi je tudi: ›Benjamin, boj se pedrov, ker bi bil lahko zanje slasten zalogaj.‹ Čisto tako je rekel, sem si dobro zapomnil. Nisem pa razumel,« je globoko zamišljen kimal, »koga se moram v resnici bati. Ne vem, kaj beseda peder sploh pomeni. Filipa sem pozabil vprašati, in tako mi tega ni razložil.« Pogledal je v Robina: »Ali lahko to tebe vprašam? Ali ti veš, kdo je peder, da bom razumel, koga se moram bati?«

	»No, lepši izraz za to je homoseksualec, ampak pustimo to! Torej, peder je moški, ki ima rad moške,« mu je kratko pojasnil Robin.

	Maskota je ves zbegan široko odprl oči: »Ali sem potem jaz peder, ker imam rad tebe, pa Vita, pa tudi Maxa, ker ste dobri in prijazni z mano? Tebe imam pa najrajši, ker mi tako zelo pomagaš in ne dovoliš vojakom, da bi me gnjavili.«

	»Ne, ne, to ni to. Pedri so tisti moški, ki se ljubijo – no, bom raje rekel parijo, da boš laže razumel, čeprav je to precej neprimeren izraz – z drugimi moškimi in jim je to všeč,« mu je potrpežljivo razložil Robin.

	Maskota je nekaj časa globoko razmišljal. »Tega pa spet ne razumem, ker pri živalih nisem nikoli videl, da bi se samci parili s samci. Vedno samo samci s samicami.« Spet se je zamislil in nato vprašujoče pristavil: »Ampak zakaj mi je Filip rekel, da se moram bati pedrov? Saj se jaz ne bi hotel za nič na svetu pariti z moškim.«

	»Veš, kljub temu bi se lahko kdo s takimi nagnjenji spozabil in hotel početi s tabo kaj takega, ti pa mu morda ne bi znal prav razložiti, da tega nočeš. Nekaj si zapomni: če bi kdo kdaj koli silil vate na tak način, recimo da bi te poskušal božati, poljubljati in podobne reči, mi moraš to takoj povedati. Vendar upam, da se to ne bo zgodilo.«

	»Ti si res prijazen do mene. Ja, takoj ti bom povedal, če bi kdo hotel početi take stvari z mano.«

	»Nič pa ni narobe, če kdaj – eh, kako naj se izrazim – no, seksaš s kako žensko. Tisti Filip je sicer mislil dobro, toda ni imel povsem prav, ko ti je govoril, da to zate ni v redu. Narobe bi bilo samo, če bi naredil otroka. To pa se da preprečiti.«

	Maskota je bil nekaj časa tiho, nato pa resnobno odvrnil: »Poveljnik, saj ne boš hud name, a ne, če tega ne bom počel? Ravno zadnjič, ko smo bili v mestu na izhodu, sem nehote videl enega od vojakov, ki je to delal, pa ženski ni bilo všeč, ker je zelo javkala. Mene je kar stiskalo pri srcu in sem si zatiskal ušesa. Filip je rekel, da se tega ne sme početi, če ženska noče. Rekel je tudi, da morajo biti moški prijazni do žensk.«

	»No, tistega, kar si po naključju videl, najbrž nisi dobro razumel, vendar ne bova zdaj o tem. Glede tega zadnjega pa je moje mnenje drugačno od Filipovega. Sam namreč menim, da do žensk ni treba biti kdo ve kako prijazen. Večina jih je slabih, pokvarjenih.«

	Maskota je z nagubanim čelom zmajal z glavo: »Ni lepo, da tako praviš. Jaz poznam več dobrih kot slabih žensk. Filipova žena Fanny mi je velikokrat dala kak priboljšek, in sosedova Rose tudi. Včasih mi je kaka ženska rekla prav prijazno besedo, na primer: ›Benjamin, kako kaj?‹ ali pa ›Si lačen, Beni?‹ in take stvari.«

	»Eh, Maskota! Hotel sem ti reči to, da so ženske po mojih izkušnjah večinoma lahke. Skratka, lajdre!«

	»To pa ne, poveljnik, zelo se motiš. Morda je tako v velikem mestu, kjer si živel ti, ampak drugod ni tako. To ti lahko rečem zato, ker sem se o tem že velikokrat prepričal na svoje oči. Fanny, na primer, sploh ni lahka, takoj vidiš, da je zelo debela, še ti bi jo težko dvignil. Tudi Rose ni lahka, in Ursula tudi ne. Pa tudi med ženskami, ki jih včasih vidimo v mestu, so nekatere precej težke. Čudi me, da ti tega nisi opazil.«

	Robin ga je nejeverno poslušal, nato pa se šegavo zasmejal in pripomnil: »Ti si res neverjeten.«

	Maskota je bil vesel, saj se mu je zdelo, da ga je poveljnik pohvalil. Nato je dodal: »Prej si izgovoril eno čudno besedo. Landra ali nekaj takega. Kaj to pomeni? Te besede nisem še nikoli slišal.«

	»Rekel sem lajdra. To je enako kot vlačuga. Oboje pa pomeni, da je ženska ničvredna, ker se kar naprej pari z raznimi moškimi.«

	Maskota je spet nagubal čelo: »Razumem, pa ne razumem. Tudi veliko moških se kar naprej pari z raznimi ženskami, na primer s tistimi v mestu, ki se tako glasno smejijo in mi niso všeč. Se takim moškim tudi reče lajdra? Pa tebi, se tebi lahko reče lajdra, ker tudi počneš te stvari?«

	»Lajdra je ženskega spola. Moškim se ne reče tako.«

	»Kako pa potem? Kako se reče tebi?«

	Robin je obupal. »Ne vem, kako se reče meni, toda zagotovo ne lajdra. Morda sem navaden prostak, primitivec, kaj pa vem. Sicer pa zdaj že veš, da imam o ženskah slabo mnenje.«

	»Zakaj pa si tako jezen na ženske?«

	»Dolga zgodba,« je Robin zamahnil z roko.

	»Ampak zakaj se potem objemaš in seksaš z njimi, če jih ne maraš?« je Maskota nerazumevajoče nadaljeval z vprašanji.

	»Jaz se z njimi samo dajem dol,« je suho odvrnil Robin.

	»Spet si mi nekaj čudnega povedal, pa te nisem razumel.«

	Robin je zavzdihnil: »Glej, Maskota, to gre nekako tako. Če ima moški neko žensko rad, se z njo ljubi. Jaz še nikoli nisem imel nobene rad, zato se še z nobeno nisem zares ljubil. Kvečjemu sem se paril, kot ti temu praviš. Žensk ne spoštujem, saj jih večina ni prida.«

	»To pa ni lepo, da tako misliš. Če bi te tvoja mama slišala, bi bila huda nate.«

	Robin je stisnil ustnice. Njegov obraz je naenkrat postal ozlovoljen in jezen. »Moja mati? Ona me ne more slišati, ker ni več med živimi. Sicer pa je bila slaba, ničvredna ženska. Poročena je bila z očetom, a ker je bila vlačuga, se je nenehno parila z drugimi. Ko očeta ni bilo doma, in to je bilo pogosto, je vlačila domov številne moške. Oče je vse to vedel, bilo mu je hudo, a je bil nemočen in se je vdal v usodo. Zame se ni veliko menila, bil sem ji odveč, samo motil sem jo. Potem je nekega dne preprosto odšla z nekim moškim in nikoli več se ni vrnila. Mnogo pozneje mi je oče povedal, da je še naprej živela razvratno, potem pa je zbolela in zaradi bolezni umrla. Oče je vsa leta žaloval za njo, ni je mogel ne preboleti ne pozabiti. Ob njem sem trpel tudi sam. Nato pa ni več zdržal. Nekega jutra je vzel pištolo in se ustrelil v glavo. Našel sem ga jaz ... Pustil je poslovilno pismo, v katerem je pojasnil razloge za svojo odločitev. Po tistem sem začel ženske v sebi še bolj prezirati … Zaradi vseh teh mučnih dogajanj, ki so me spremljala od zgodnjega otroštva naprej, sem verjetno malo nor tudi jaz.« Robin je nenadoma utihnil. Sam sebe je presenetil, saj se je zgodilo prvič, da je o stvareh, ki jih je nosil v sebi, na glas spregovoril. Ta prismojeni Maskota, prav on ga je izzval k temu! Še sreča, da s svojim omejenim umom ne zmore razumeti bistva.

	Obrnil se je k njemu in ga zamišljeno pogledal: »Saj ne vem, zakaj sem vse to sploh govoril. Pozabi, kar sem rekel. No, najbrž me niti nisi razumel.«

	Maskota je bil nekaj časa povsem tiho. Nato pa je nenadoma rekel: »Nisem vsega razumel, ampak vseeno je to, kar si povedal, zelo žalostno. Tvoje slabo mnenje o ženskah izvira iz tvoje lastne prizadetosti. Toda zaradi te jeze in zamere, ki ju nosiš v sebi do matere, ti ni treba slabo misliti o vseh ženskah. Druge ženske niso krive, da se ti je vse to zgodilo, in ni prav, da se grdo vedeš do vseh, se jim maščuješ in se znašaš nad njimi.«

	Robin je osupnil. Bliskovito se je obrnil k njemu, v njegovem glasu sta bili hkrati ostrina in nejevera: »Kaj pa je bilo zdaj to, Maskota? Od kod ti te misli in besede?«

	Maskota se je zmedel in živo zardel do ušes, v naslednjem trenutku pa se je že prešerno smejal: »Filip bi rekel: ›Benjamin, spet klatiš neumnosti …‹ Veš, nekoč sem poslušal, ko sta se Jennifer in Ursula pogovarjali, in je Jennifer razložila Ursuli, da Frankovo slabo mnenje o ljudeh izvira iz njegove lastne prizadetosti. Rekla je tudi, da nosi Frank v sebi preveč jeze in zamere, pa se zato grdo vede do vseh, se maščuje in se znaša nad njimi. Te besede so mi bile strašansko všeč, pa sem si jih zapomnil in sem jih zdaj jaz tebi povedal. Vidim, da so bile tudi tebi zelo všeč.«

	Robin ga je nekaj trenutkov dvomeče gledal, nato pa zmajal z glavo in se dvignil. »Dovolj je bilo za danes, imam še nekaj nujnih opravkov. Zate pa bo najbolje, da odideš spat.«



	 *



	Vojaki so se, umazani in utrujeni, po težkih in mukotrpnih dneh končno spet vrnili v vojaško bazo. Večini se še govoriti ni dalo, vendar je poveljnik zahteval, da se vsakdo brez izjeme najprej temeljito umije pod tuši in se preobleče v čista oblačila, umazano uniformo pa za silo očisti strjenega blata in druge umazanije. Ko je bilo to opravljeno, se jih je večina zvalila po pogradih in kot ubita zaspala.

	Tudi Benjamin se je, ves umazan in izčrpan, zavlekel v poveljnikovo kopalnico. V njenem varnem zavetju je hitro stopil k ogledalu in se s čudnim odporom spogledal s svojo podobo v njem. Vanj je zrl neprivlačen, tuj obraz, posejan z rjavkastimi madeži različnih odtenkov, s košatimi brki pod nosom, s kratkimi razkuštranimi lasmi in z utrujenim pogledom.

	Potem so se njegove roke hitro zganile – z eno roko je napel kožo pod nosom, z drugo pa prijel rob brkov in jih začel s počasnimi in previdnimi gibi vleči stran. Brki so se ob robovih odlepili od kože, in nato je na enak način zelo previdno nadaljeval, se vmes večkrat skremžil ali celo pritajeno zastokal, kot bi ga kaj bolelo, dokler mu ni zaplata brkov obležala med prsti.

	Zdaj se je pogledal v ogledalu od blizu. Na mestu, kjer so bili prej brki, je bila koža močno pordela in boleča. V roke je vzel mazilo, ki ga je nedavno dobil od Vita, in si ga previdno vtrl v poškodovano in razbolelo kožo. Nato si je na hitro snel številna nenavadna oblačila, ki jih je nosil pod ohlapnim suknjičem, stopil pod tuš in se prepustil blagodejnim curkom vode. To je bilo razkošje, ki mu je ogromno pomenilo; če bi lahko, bi takole stal pod tušem ure dolgo. Ko je končal, si je s hitrimi gibi nadel sveža, čeprav enako nenavadna oblačila. Za trenutek je neodločno obstal, nato pa globoko vzdihnil, ponovno stopil k ogledalu in se začel nadvse pozorno opazovati. Ta čudni obraz že dolgo ni bil več podoben Larinemu obrazu. Kajti pred ogledalom je stala Lara.

	Minevalo je že skoraj leto dni, odkar se je znašla v tej absurdni vojni situaciji. Kaj je takrat mislila, ko je v sebi sprejela odločitev, da bo šla namesto Benija na fronto? Kaj sta mislila Beni in mati? Ne, nihče ni nič mislil, vse jih je obvladovala le trenutna situacija in pa misel, da se Beniju ne sme nič hudega zgoditi. Odločitev je sprejela takrat, ko bratu ni uspelo prepričati vojaške naborne komisije o svoji neprimernosti za vojaka in se je ves povožen vrnil domov, depresivna mati pa je nato le še vzdihovala, ker ji je solz že zmanjkalo. Ko ju je seznanila s svojim sklepom, sta jo sprva oba, mati in Beni, gledala povsem nejeverno, kot da jima pripoveduje domišljijsko zgodbo. A pozneje sta se neverjetno hitro oprijela novega upanja. Da, Lara bo zmogla, ona se znajde, tudi to situacijo bo znala obvladati, je mati glasno razmišljala. In tako so, ne da bi se kateri od njih poglobil, kaj to v resnici pomeni, začeli s pospešenimi pripravami na njen odhod na fronto. Mati se je lotila kreiranja in šivanja oblačil, ki bodo prikrila njeno žensko postavo; pri tem je bila zelo domiselna, nekaj zamisli pa je prispevala tudi Lara sama. Predvsem je bilo treba nadaljevati z načrtom, da bo Beni videti malce prizadet in čim bolj čudaški. Predstavljala si je, da bo sama pod okriljem takega videza laže kos zahtevni vlogi. Njena zamisel je tudi bila, da ji mati sešije nekaj kosov posebnih pasov, ki so bili na hrbtni in prsni strani v več plasteh polkrožno podloženi z grobim in trdim blagom. Ko si je tak pas nadela in čezenj oblekla še majico, na kateri je mati s tem čvrstim blagom močno podložila ramena, se je res zazdelo, kot da je njeno telo izmaličeno – videti je bilo, kot da ima rahlo grbo, eno ramo više od druge in kurje prsi. Poseben problem je bil, kako ji spremeniti obraz in ga približati novemu videzu. A so hitro našli rešitev tudi za to: seveda, lase bo treba postriči na kratko, si s tisto tekočino iznakaziti polt, in za piko na i dodati še brke. Beni sicer po obrazu ni bil kaj dosti poraščen, a je sama menila, da bo prav to še največ prispevalo k njenemu novemu fantovskemu videzu.

	Tistega dne, ko je Beni odšel na usposabljanje v zbirni vojaški center, je bil njegov zunanji videz precej skladen s podobo, kakršno si je zamislila zase. Beni je to pač moral vzeti v zakup, če so hoteli, da bo sama pozneje laže prevzela njegovo vlogo. Na sebi je imel veliko čudnih oblačil, obraz je imel posejan z novimi madeži, ki so se ponekod prelivali s prejšnjimi, že malo zbledelimi, in pod nosom je imel poudarjene brčice, ki niso bile njegove. Šele v tistih okoliščinah je prišla materina presenetljiva ustvarjalnost pri izdelkih, če že ne kar mojstrstvo, do polnega izraza; že videz brčic je vzbujal tako prepričljiv vtis, da na pogled ni bilo možno ugotoviti, da niso prave. Večja težava je bila, kako jih namestiti na obraz. Drugače kot z lepljenjem ni šlo, in takrat se ni nihče od njih vprašal, kaj to pomeni skozi daljši čas. Hkrati je še vedno obstajalo tudi medlo upanje, da bo Beni v fazi usposabljanja naredil s svojim vedenjem in nenavadnostjo tako klavrn vtis, da ga bodo poslali domov.

	Pa se to ni zgodilo. Vojaškemu vodstvu je bilo očitno povsem nepomembno, kak čudak je kdo. Pri usposabljanju je bil osnovni poudarek na urjenju telesa in duha, skratka na trdem vojaškem drilu. Benjamin je bil sicer deležen raznoraznih podcenjevalnih in rogajočih se pripomb, vendar nikomur ni prišlo na misel, da bi ga odpustili in poslali domov.

	Ta čas sta doma z materjo nadaljevali s prirejanjem oblačil in drugih čudnih dodatkov ter živčno čakali, kaj se bo izcimilo. Beni jima je od tam poslal dve pismi. V prvem pismu je obupano tožil, da je to urjenje nekaj groznega in da nečloveških naporov ne bo več dolgo zdržal. Drugo njegovo pismo je bilo še bolj presunljivo. Iz pisanja je bilo razbrati, da je z živci na koncu in da neizmerno trpi. Sama ga je v svojih pismih bodrila in mu med vrsticami dala vedeti, naj zdrži, saj bo kmalu minilo.

	Nato jima je sporočil, da bodo čez kak teden odšli iz zbirnega centra in se vkrcali na vojaško ladjo.

	Tedaj je šlo zares. Z materjo sta se še istega dne z vso že pripravljeno prtljago odpeljali z vlakom v pristanišče, kjer je bilo predvideno vkrcanje novincev. Ko so v najeti sobi v bližini pristanišča padli njeni lepi dolgi lasje pod neusmiljenimi škarjami na tla, so se ji od potrtosti zasolzile oči. Toda že v naslednjem trenutku je pogumno dvignila glavo, saj ni bilo časa, da bi se vdajala samopomilovanju. Preveč jo je skrbelo, ali se jima bo z bratom uspelo zamenjati. Pa je seveda uspelo. Pozneje se sploh ni mogla spomniti vseh podrobnosti. V pristanišču, kjer se je gnetla množica vojakov, vpoklicanih in prostovoljcev, pa njihovih bližnjih, ki so se prišli poslovit od njih, in seveda še kopica raznih radovednežev, je mati poiskala Benija, sama pa je medtem čakala na malce skritem mestu v bližini. Ko jo je Beni uzrl, se je zdrznil; zazdelo se mu je, je rekel, kot da vidi svojo lastno pojavo, tako zelo mu je bila v tistem trenutku podobna. V naslednjih petnajstih minutah je skušala izvedeti od njega čim več informacij o raznih pomembnih podrobnostih in se vsaj približno podučiti o nabornikih, s katerimi se je družil. Kmalu zatem so zatulile sirene, kar je bil znak, da se bo začelo vkrcavanje. Samo še kratek stisk z obema, ki sta drhtela od strahu, medtem ko se je sama delala zaradi njiju bolj pogumno, kot je v resnici bila. Nato se je novi Benjamin Gaber, še bolj neroden kot prej, pomešal med rekrute. Mati in Beni sta odšla v najeto sobo, naslednjega dne pa naj bi odpotovala k dedu v Warwick. Stari oče ju je pričakoval, nič pa ni vedel o tem, da bo namesto nje tja pripotoval Benjamin.

	In potem se je zanjo začelo življenje, ki si tega imena skoraj ni zaslužilo. Zelo hitro je na lastni koži spoznala, kako hudo je, če si drugačen, a hočeš biti enak. Kako je sploh možno, da ni prej niti pomislila na vse tegobe in stiske, s katerimi se bo kot ženska v moški preobleki nenehno soočala? Ustavljalo se je že pri tako banalnih stvareh, kot sta opravljanje vsakodnevnih telesnih potreb in skrb za telesno higieno. Prav tako ni prej nihče pomislil na to, kaj pomenijo vsa ta oblačila na sebi v še tako vročem vremenu, lepilo na koži skozi daljše obdobje in še veliko drugega, s čimer se je morala spoprijemati. Da, dan za dnem je bilo toliko povsem običajnih pasti, da je velikokrat že vsa otopela pomislila, da je vsega konec. A nekako se ji je uspelo znova in znova izmazati, deloma z iznajdljivostjo, še večkrat pa z neko noro srečo, resda včasih šele v zadnjem trenutku. Pa vendar je vse vdano prenašala, z mislijo, da rešuje brata.

	Posebna, prav nora sreča je bila že to, da je bila razporejena na otočje Iks, kjer je prišla pod okrilje poveljnika Robina Granta, izjemnega vodje in človeka velikih vrlin. Kot bi ji samoohranitveni nagon veleval, se je že na samem začetku zatekla k njemu in se oprla nanj, on pa jo je kdo ve zakaj zaščitil. Zavaroval jo je tudi pred objestnostjo in provokacijami vojakov ter ji prav zato dovolil uporabljati ta ločeni prostorček za spanje in celo njegove osebne toaletne prostore. Enako razumevajoč je bil, ko so bili na terenu – tudi tam ji je spontano in brez besed marsikaj olajšal. Bil je njen angel varuh. Razporedil jo je pod svoje neposredno poveljstvo, in postala je njegov kurir ter deček za vse. Seveda je hitro ugotovil, da ni vešča orožja in tudi še marsičesa drugega ne. Slišala ga je, kako je v začetku pritajeno klel, zakaj pošiljajo na fronto take neuporabne primerke. In čeprav se je pozneje hitro učila, saj je bilo v bazi veliko časa namenjeno prav nenehnemu urjenju in utrjevanju vojaških spretnosti, borbenih prijemov in podobnih aktivnosti, poveljnik pa se ji je še celo posebej posvetil in jo dodatno uril v tehnikah uporabe različnega orožja, je v bojnih akcijah in spopadih ni nikoli izpostavljal. Kot kurirju in dečku za vse ji orožja sploh ni bilo treba neposredno uporabljati. Ob vsem tem se je ves čas jasno zavedala, da bi brez poveljnika že zdavnaj pogorela, bila razkrinkana in izgubljena, z njo pa seveda tudi Beni. Kdo ve, kakih sankcij bi bila oba deležna.

	Druga oseba, na katero se je lahko zanesla, je bil Vito, ki ji je s svojim očetovskim odnosom prav tako vzbujal občutek varnosti, čeprav drugačnega kot poveljnik. Vito je bil zanjo pojem pristne lepote človeških značajev. Neverjetno, kako jo je spominjal na očeta. Pri njem je s svojim sramežljivim in nerodnim načinom vedno znova dosegla, da jo je založil s sanitetnimi pripomočki, kot so gaza, vata, alkohol in podobno, ne da bi posebej vrtal vanjo, zakaj vse to potrebuje. Razumel je, da so njene potrebe po teh sredstvih povezane s tem, kar tako sramežljivo skriva pred vsemi.

	V teh težavnih okoliščinah, ko je morala biti v vsakem trenutku na preži in pozorna na tisoč drobnih stvari, je pogosto razmišljala o preteklosti. Tedaj, ko je odhajala od doma, pač ni utegnila veliko razmišljati. Ni bilo časa. Takrat je povsem spontano sprejela ta svoj brezumni odhod na fronto, saj je vse doživljala samo prek tega, da bratu rešuje življenje. Niti malo se ni zavedala, v kaj se podaja. V resnici pa je prestopala mejo med dvema povsem različnima svetovoma.

	Res se je kaj hitro soočila z vso kruto resničnostjo – na eni strani z vsemi strahotami vojne, na drugi pa z vsemi strahotami in pastmi lastne preobrazbe v bebavega vojaka. Šele takrat je uvidela vso svojo zaletavost in naivnost. Kajti pasti je bilo nešteto. Preveč. Tako rekoč čez noč se je znašla v svetu, ki ji je bil povsem tuj in neznan. Njeno lastno življenje je nehalo obstajati, začela je živeti življenje nekoga drugega, svojega brata. Pa še to ne povsem zares, saj ni bil brat ne pohabljen ne bebav, pač pa mu je sama določila to vlogo. Seveda bi se hitro našla vrzel med njeno in bratovo podobo, če bi se kdo le malo poglobil. A to ni bilo verjetno, saj so bili zelo daleč od doma, in v teh vojnih okoliščinah se ni nihče ukvarjal s takimi malenkostmi. Huje bi bilo, če bi naletela na koga, ki je brata dobro poznal in bi seveda takoj ugotovil, da ta pokveka zanesljivo ni Benjamin Gaber. K sreči se to še ni zgodilo. Prav zato ji je neznansko ustrezalo, da se je je že na samem začetku oprijel vzdevek Maskota in se je v spominu vojakov njeno pravo ime že skoraj izbrisalo. Tako se je manj bala tudi morebitnih Benijevih znancev.

	 Vojna in način življenja, ki ga je tukaj živela po lastni odločitvi, sta jo prisilila, da je vdano prenašala veliko stvari. Trda vsakdanjost jo je vsrkala vase, živela je od danes do jutri. Bodrilo jo je le upanje na srečen izid svojega poslanstva. Včasih si je poskušala v mislih obuditi predstavo prejšnjega življenja. Vendar se ji je življenje, ki ga je živela prej, že odmaknilo, spreminjalo se je v meglen privid. Zdaj sta bili pomembni samo ta neprizanesljiva, bridka sedanjost in pa zavest, da mora preživeti. Ob tem je neštetokrat tesnobno pomislila na povsem stvarno možnost, da bo na bojišču tudi sama ranjena ali ob življenje. Če bi padla, bi to pomenilo, da je umrl Beni in ne ona, Lara. Ob mislih na takšno možnost jo je vsakič spreletela zona. Kaj bi se potem zgodilo z Benijem? Prav zaradi takih možnih izidov, ki se jih je obupno bala, se je še bolj zavedala, da mora storiti popolnoma vse, da nekako preživi.

	Ob vseh stiskah in strahovih, ki jih je že tako dnevno doživljala, se je morala nenehno soočati še s strahotami vojne. Vse to kruto in krvavo pobijanje, nepojmljivo nasilje, ta groza, trpljenje in bolečina, čemur ni bilo videti konca, jo je, že tako ranljivo, psihično strahotno izmučilo. Ob vsaki novi smrti je zlasti na začetku silovito trpela. Sčasoma pa je otopela in se je smrti ter vseh vrst grozot, kot vsi drugi, nekako privadila. A še vedno je velikokrat pomislila na obraze, s katerimi je hkrati prispela sem, pa jih ni bilo več med živimi; od nekaterih so ostali le razmesarjeni ostanki. Druge spet so, pohabljene in invalidne, poslali domov. Pri tem je vsakič znova pomislila, da bi bil njen mehkužni, nerodni in neiznajdljivi brat gotovo že med njimi, med prvimi ali drugimi. V takih trenutkih je spet razumela sebe in svojo noro odločitev.

	V vsem tem času ni imela ne z Benjaminom ne z materjo nobenih stikov. Ni jim mogla pisati, saj je za vse veljala za nepismeno. Lahko bi sicer komu vsebino pisma narekovala, pa tega raje ni storila, saj si ni upala razkriti naslova svojcev. Verjela je, da je z njima vse v redu. Pri starem očetu, katerega hiša je stala na razmeroma odmaknjenem kraju, je bilo Beniju prav gotovo dobro. Toda kaj, če jo sreča zapusti in bo sredi te morije tudi sama ob življenje? Ob takih razmišljanjih, ki so jo zelo obremenjevala, je vsakič pomislila na Vita. On je bil edini, ki mu je povedala za telefonsko številko svojih bližnjih, čeprav ne naravnost, in ga hkrati prosila, naj jih v primeru njene smrti obvesti o tem.

	Bili so trenutki, ko se je počutila prav boleče osamljeno. Nikogar ni bilo, s komer bi se lahko vsaj tu in tam normalno pogovorila. V tem svetu morije, strahu, groze, brezobzirnih in neredko razbrzdanih vojakov, med katerimi so bili mnogi enako nečloveški in okrutni kot vojaki nasprotne strani, je občutek varnosti neznansko pogrešala. Ta surovi moški svet ni bil njen svet in ni mogel biti njen svet. Ona je potrebovala domačnost, gotovost, ustaljene vsakdanje navade.

	Kdaj pa kdaj si je z zaprtimi očmi poskušala pričarati svojo podobo iz časov, ko je bila še Lara. Ob tem je vsakič le neslišno zavzdihnila, s tihim upanjem v srcu, da bo nekoč v prihodnosti spet smela biti ona sama …

	Zganila se je in se začela hitro ukvarjati sama s seboj. Z alkoholom je z notranje strani umetnih brkov v grobem očistila ostanke starega lepila, nanesla novega, potem pa pritajeno zastokala, ko je tujek previdno pritisnila na razdraženo kožo. Na kratko je postala, da se je pekoča bolečina malce ublažila. Ves ta postopek je bil vsakič kot mazohistično mučenje same sebe, in neredko jo je koža pod lepilom srbela do neznosnosti, a žal drugače ni šlo. Nato je vzela v roke stekleničko s temnorjavo tekočino in si jo pazljivo vtrla na posamična mesta na obrazu. Ta tekočina naj bi vsebovala nekakšna rastlinska barvila, vsaj tako ji je rekla mati. Sama se je spoznala predvsem na njene učinke. Vedela je na primer, da ti madeži sčasoma zbledijo in najbrž bi tudi povsem izginili, le da si tega še ni smela privoščiti. Bili so pač nekakšna njena zaščitna maska. Vito si je skušal njeno marogasto kožo že večkrat ogledati od blizu, pa se je vsakič uprla. Sicer pa se ji ni bilo treba bati, da bi ji zmanjkalo bodisi te čudne tekočine bodisi umetnih brkov. Obojega je imela s sabo na zalogo, to pa je skrivaj shranila na več različnih mestih. Bilo je skoraj nemogoče, da bi se zaradi kakih posebnih okoliščin vse njene skrbno skrite zaloge naenkrat uničile. Če bi se kaj takega vendarle primerilo, pa jo je mati podučila, s katerimi rastlinami, ki rastejo v naravi, si lahko v sili pomaga. Veliko huje bi bilo, če bi se ji uničili vsi umetni brki.

	Vse to pretvarjanje je vsrkavalo njeno pravo osebnost, postajalo je del nje. Včasih se ji je zdelo, kot da je že povsem pozabila, kakšen je bil njen nekdanji videz, in še bolj, kakšen je njen glas. Bila je velika sreča, da je znala tako dobro oponašati človeške glasove. Tu je oponašala nekdanjega petnajstletnega varovanca Grega, ki je bil zelo hvaležen primerek za posnemanje. Po vedenju in načinu govorjenja je tako rekoč postala on.

	Natančno je počistila kopalnico za seboj in se napotila proti svojemu spalnemu kotičku. Na hodniku je srečala poveljnika. Pogosto se je vprašala, od kod mu vsa ta silna energija. Ko so že vsi kar popadali od izčrpanosti, je bil on še vedno ves čil in pokončen; tudi tokrat ni bilo nič drugače.

	»Maskota, kako je? Si se spravil v red?« Robin je cenil Maskotino nagnjenost k čistoči. Pravzaprav ga je presenečalo, da je v tem umsko tako osiromašenem človečku prisotna tolikšna potreba po higieni. To mu je moral kdo privzgojiti, druge razlage ni našel. O tem ga je sicer že povprašal, a je dobil od njega le zmedena in nerazumljiva pojasnila, ki mu niso ničesar povedala.

	Lara ga je veselo pogledala: »O, to pa, to! Zdaj se počutim kot kralj. Malo grem še ven na zrak, potem bom šel pa spat.«

	Splošno znano je bilo, da Maskota rad posedi ob tistem malce odmaknjenem drevesu, zaradi česar so to drevo že zdavnaj poimenovali Maskotino drevo. Pa tudi na terenu si je Lara vedno poiskala kak vsaj malo odmaknjen kotiček. Večkrat je ujela, ko so se vojaki smejali, da bebavi Maskota očitno potrebuje svoj prostor za poglobljeno razmišljanje.

	Tudi zdaj je odšla k svojemu drevesu. Kaj hitro se ji je, kot že tolikokrat, v misli prikradel poveljnik. Že dolgo se je zavedala, kako močno je razgibal njeno srce, in nič več ni mogla ubežati globokemu, nemirnemu hrepenenju, ki ji ga je vzbujal. Še nikoli ni tako jasno dojela privlačnosti moškega, kot se ji je to zgodilo pri njem, in še nikoli ni nihče naredil nanjo tolikšnega vtisa. Bil je prav pregrešno privlačen – zdel se ji je kot Ahil, grški junak iz trojanske vojne, simbol moči, poguma in lepote. Njegov umirjeni, prijazni glas, s katerim se je obračal k njej, nebogljenemu Maskoti, je imel nanjo čaroben vpliv. Njegova očarljivost in moškost pa sta imeli v sebi tudi močan spolni naboj, česar se je prav boleče zavedala. Hkrati ji je bilo hudo, da ji je spodrsnilo pri tej najmanj pričakovani pasti, pri čustvih. Toliko bolj, ker ni imela ne pogojev, ne možnosti, ne svobode, da bi smela kar koli pričakovati. Enakovredna ni bila nikomur – ne vojakom ne kateri koli ženski. Bila je nekaj vmes, nekakšno brezspolno bitje – bila je ubogi, pohabljeni, bebavi Maskota. A kot se je navadila že marsikaj prikriti, je znala prikriti tudi svoja čustva. Njena čustva so bila pač brezpredmetna.

	Kadar je takole sama, zamišljena in odsotna, kje posedala, je tu in tam k njej prisedel poveljnik in jo nagovoril: »Kaj je s teboj, Maskota? Zdiš se žalosten.« Ona pa si je nadela tisti bebavi nasmešek in mu s svojim popačenim glaskom odgovorila še kaj bolj bebastega nazaj. Saj mu pač ni mogla reči, da jo mučijo strahovi in skrbi zaradi mnogih stvari, da se od vsega tega pretvarjanja počuti že neizmerno utrujena, in da jo povrhu vznemirjajo še njegova bližina in skrita čustva do njega.

	Poveljnik ni bil v ničemer običajen moški. Že kaj kmalu je ugotovila, da je to človek z dvema platema osebnosti. Ena plat je bila nekaj izjemnega: požrtvovalna, topla, zaščitniška, včasih sicer stroga in nepopustljiva, a hkrati tako razsodno prizanesljiva do človeških slabosti. Druga plat je bila nekaj groznega: led, kamen, prezir. Prvo je občudovala in globoko spoštovala, te druge plati se je neznosno bala.

	Ko je razmišljala o vsem skupaj, se ji je zdelo, da jo je s svojo osebnostjo prevzel že v prvem trenutku. Pa vendar je njegova neverjetna osebnost ni le privlačila, temveč jo je hkrati tudi odbijala. Občudovala je njegovo pokončnost, voljo, nezlomljivo moč. Bil je kot rojen za vodenje. Znal je opraviti z vsem, pa ni bil ne sebičen ne zaverovan vase. Nato si je pred oči priklicala njegovo drugo podobo. Tedaj je pred seboj zagledala sovražnika žensk – grobega, vulgarnega, čustveno praznega človeka, ki mu je spoštovanje do žensk povsem neznan pojem.

	Nato je na silo le odtrgala misli od njega, saj je bil že čas, da se tudi sama prepusti nočnemu počitku ...



	 *



	Tri mesece pozneje, v nekih hudih spopadih, se je nenadoma vse sesulo. Lari je sreča obrnila hrbet.

	Že nekaj časa so bili na terenu, sredi srditih bojev z nasprotnikom. Sovražne sile so poskušale ponovno zavzeti že osvobojeni del otoka, cilj zavezniških enot pa je bil, da nadaljujejo z osvobajanjem ozemlja in potisnejo sovražnika čim dlje nazaj. Boji so potekali povsod, v zraku, na morju in na kopnem. Na bojiščih je vladal peklenski trušč, slišati je bilo bobneče zvoke najrazličnejšega orožja, vmes so se mešali kriki, vpitje … Lara je hitela z enega konca bojišča na drugega, od poveljnika, ki je vodil in usmerjal boje, k tej ali oni bojni enoti, k temu ali onemu operativnemu častniku pa spet nazaj … Vsepovsod je bil kaos, ponekod so ležala razmesarjena in mrtva telesa vojakov, vmes pa so hiteli bolničarji in se sklanjali k ranjencem. Tu in tam je opazila katero od ambulantnih vozil, ki so prevzemala nosila z ranjenci. Občasno je od daleč uzrla tudi Vita, ki je v premičnem bataljonskem obvezovališču hitel obvezovati laže ranjene. Bil je v reševalni skupini, ki je v tej bitki skrbela za ranjence in jim v mobilnem ambulantnem vozilu, opremljenem s sanitetnimi pripomočki in z vsemi nujnimi zdravili, tudi z morfijem, pomagala neposredno na bojišču.

	Polagoma so boji ponehavali, ozračje se je začelo umirjati, sovražnikove sile jim je končno le uspelo potisniti daleč nazaj prek bojne črte.

	Lara se je ravno spet vračala proti mestu, kjer je bil poveljnikov sedež. Ni več tako hitela, saj so bili boji v glavnem končani. Bila je že povsem blizu, ko jo je ujel zatavan izstrelek. Naenkrat je začutila, da ji je nekaj vročega vdrlo v prsni koš. Hotela je naprej, a so ji noge nagloma odpovedovale poslušnost. Polna groze je začutila, da ji telo postaja vse bolj mlahavo in se ji pred očmi vse bolj megli. Tudi sreče je enkrat konec, je odsotno pomislila z obupom v srcu; temu, kar ti je namenjeno, se ne moreš izogniti. Preden je zdrknila na tla, jo je s slutnjo katastrofe spreletela misel, da se je njena in s tem Benijeva usoda tokrat zares zapečatila.

	Robin je bil nedaleč stran, ko je zadelo Maskoto. Videl je, kako je zakrilil z rokami, naredil še nekaj opotekajočih se korakov in se poskušal obdržati na nogah. Nato se je zamajal in počasi zdrknil na tla.

	Pohitel je k njemu. Maskota je ležal na boku in se poskušal zviti v klobčič. Roke je stiskal k prsim, kolena je pritegnil k sebi in tiho ječal. Njegov suknjič je postajal vse bolj prepojen s krvjo.

	Robin je pokleknil k njemu.

	»Maskota, vse bo v redu,« mu je govoril nežno kot otroku, »pomoč že prihaja. Poskusi se obrniti na hrbet – odstraniti ti moram oblačila in ustaviti krvavitev!«

	Lara se je, bleda in zmedena, zazrla vanj s široko odprtimi prestrašenimi očmi. »Pusti me, nočem tvoje pomoči,« je rekla s šibkim, pojemajočim glasom. Obraz se ji je kremžil in iz oči ji je seval paničen strah. Poskušala se je usesti, a sta se ji zdela glava in telo težka, kot bi bila iz železa.

	»Ne bodi otročji, Maskota, zdaj ni čas za to,« ji je Robin tiho prigovarjal. »Samo pomagati ti hočem, dokler ne pride zdravniška pomoč.« Hkrati jo je previdno, toda z odločno namero obrnil na hrbet.

	Lara je, v obrambi, z zadnjimi močmi dvignila roko in obupano zahropla: »Ne … Ti ne smeš … Vito … naj pride …«

	Robin se ni zmenil za njen protest. Začel ji je odpenjati gumbe na suknjiču: »Ne boj se, Maskota, pomiri se, vse bo v redu,« ji je še naprej mehko prigovarjal. Zaman.

	Lara se je s težavo prevalila nazaj na bok in se spet poskušala zviti v klobčič, vendar so jo moči vse bolj zapuščale. Robin jo je previdno, a hkrati nepopustljivo, zasukal v prejšnjo lego in ji ob tem pomirjujoče govoril. Pa ni pomagalo. Lara se je obupano otepala, nenehno ponavljajoč: »Ne … Ne … Stran … Vito ...« Potem so ji pošle moči, roke so ji omahnile. Ko se je poveljnik spet lotil gumbov njenega suknjiča, je nenadoma začela presunljivo vreščati. Vreščala je in vreščala. To je bilo visoko, obupano, predirljivo vreščanje, ki je Robina zmrazilo do kosti. Lara je vreščala kot v transu in vmes grgrala: »Stran … Pusti me … Vito …«

	Robina je to vreščanje močno razdražilo, Maskotin upor mu je paral živce. Prekleto, dovolj je teh njegovih skrivalnic, ni ne čas ne mesto zanje, je skoraj jezno pomislil. Nehal se je ozirati na to Maskotino brezumno upiranje in presunljivo vreščanje ter se odločno lotil oblačil. Ravno se je spet posvetil gumbom na težkem suknjiču, ko se je zaslišal zvok ambulantnega vozila, ki se je malo zatem tudi prikazalo izza ovinka. Tedaj se je Robin ustavil in se sklonil k njej. »Maskota, zdravniška pomoč je prišla. Zdaj se pomiri, vse bo dobro.«

	Larine oči so še vedno žarele kot v transu, čelo je imela prekrito s potnimi kapljami. »Samo Vito … Vsi drugi stran … Ti stran … Obljubi …«

	Robinu se je zdelo, da Maskota le še z nadčloveškimi napori ostaja pri zavesti. Vito je že hitel k njima, saj je bilo vreščanje tako predirno in polno groze, da ga ni bilo mogoče preslišati. Počepnil je k njej. »Maskota, zdaj pa lepo mirno, vse bo v redu.«

	»Samo Vito … Vsi drugi stran … Poveljnik stran … Nihče ne sme … Obljubi … Vito …«

	Vito in Robin sta se spogledala. V Maskotinem vreščanju in zdaj le še šepetu je bilo toliko paničnega strahu in stiske, da je bilo že skoraj nedojemljivo.

	»Je že v redu, Maskota … Zdaj te bomo prestavili na nosila. Samo jaz te bom pregledal. Nato te bomo prepeljali v bolnišnico.«

	»Samo Vito, vsi drugi stran …« je še naprej šepetaje ponavljala.

	 Robin jo je dvignil in jo preložil na nosila.

	»Tako bo, kot želiš. Nihče te ne bo videl, samo Vito,« ji je rekel pomirljivo.

	Lara je nekje v sebi še kar črpala moč, se oklepala zavesti in se upirala pozabi, ki jo je vse bolj vlekla vase. Zdaj je bila na nosilih v ambulantnem vozilu, in ob njej je bil samo še Vito, ki ji je začel z urnimi prsti odpenjati in odstranjevati oblačila. Tedaj je Lara še zadnjič vročično razprla oči in prek ustnic ji je zdrsnil grgrajoč šepet: »Vito … Jaz … Ne povej … nikomur … Poveljnik ne sme …« Nato ji je glava omahnila na stran in zagrnila jo je tema.



	 *



	Vito je v bolnišnici ravno do konca oskrbel Maskoto. Tudi drugi so imeli polne roke dela, saj je bilo precej ranjencev in ni bilo strahu, da bi mu kdo brez njegove izrecne prošnje hotel pomagati.

	Še vedno se ni pobral od silnega presenečenja, ki ga je doživel, ko se je v ambulantnem vozilu prebil skozi vsa Maskotina oblačila. Maskota je imel na sebi toliko kosov raznovrstnega tekstila, da je samo osuplo strmel. Najprej tisti ohlapni, do kolen segajoči suknjič, nato srajco, pod njo debel pulover, pa še eno majico, zatem pa tisti nenavaden, debelo podložen oklep iz blaga, segajoč od pazduh do bokov, s polkrožnimi trdimi všitki na sprednji in hrbtni strani, zaradi katerih je Maskotino telo že od vsega začetka vzbujalo varljiv videz skaženosti. Ko mu je uspelo z ostrimi škarjami prerezati še ta zadnji kos oblačila, je od osuplosti samo še hlastnil za zrakom in se nejeverno zastrmel v telo pred seboj. Pred njim je ležalo lepo, brezhibno žensko telo, brez sledu najmanjše okvare. Odkritje ga je za trenutek popolnoma iztirilo in zmedlo. A se je takoj spet pobral in začel naglo pregledovati Maskotine rane. Oddahnil si je, saj se je zaradi obilice krvi zdelo stanje na pogled dosti hujše. Rane je v grobem očistil, jih prekril s sterilno gazo in jih prevezal, trudeč se zaustaviti krvavitev. Ko je končal, je na kratko stopil ven in se s še zmeraj zmedenim in nejevernim pogledom ozrl k Robinu, ki je zunaj nestrpno čakal na njegove informacije.

	Robin je takoj zaznal Vitov zbegani pogled. »Kako je z njim? Precej hudo mora biti – sklepam po tvojem izrazu!« Iz njegovih besed je vela zaskrbljenost.

	»Hitro z njim v bolnišnico! Ni pri zavesti,« je Vito strmel vanj s čudnim pogledom. »No, kolikor sem lahko na hitro ugotovil, ni tako hudo, je pa izgubil že veliko krvi,« je mrmraje dodal. »Tudi sam se vračam tja, tako da ga bom lahko pospremil.«

	»Tisto njegovo strahotno vreščanje prej … Izražalo je neko grozo …«

	Tokrat je Vito svoj napeti pogled usmeril nekam mimo njega. »Bil je v šoku. Pustiva zdaj to, Robin,« je zavzdihnil.

	Poveljnik je molče prikimal. Še enkrat se je ozrl v notranjost ambulantnega vozila proti nepremično ležečemu Maskoti, nato pa s pogledom sledil, ko je vozilo naglo odpeljalo proti bolnišnici.



	Lara se je počasi in raztrgano prebujala iz omedlevice. Še vedno je bila ujeta v blodnjave sanje, ki pa jih je vse pogosteje trgala resničnost. V grobem se je že zavedala, da leži na nekem ležišču, na desni strani pod ramo je čutila kljuvajočo bolečino in imela je občutek, da ji na prsih leži težak tovor. S počasno kretnjo je segla z roko po telesu in začutila, da ji prsni koš prekrivajo debeli povoji. Premaknila se je in zaradi nenadne ostre bolečine nehote zastokala. Poskusila je odpreti oči. Veke so ji najprej nekajkrat zatrepetale, nato pa je oči le obdržala odprte. Začela se je zavedati zunanjega sveta. Ni vedela, kje je, in je z očmi blodila okoli. Nato se ji je pogled ustavil na človeku. Prepoznala ga je. Ob postelji je sedel Vito in sklonjen naprej gledal vanjo. Zdajci jo je obšla nedoločna slutnja, da se je zgodilo nekaj strašnega. Začela se je nepovezano spominjati, kako ji poveljnikov glas nekaj prigovarja, vendar ni mogla izluščiti, kaj ji govori. Postopno so ji prihajali v zavest posamezni iztrgani prizori dogajanja. Nenadoma ji je rdečica prekrila obraz, a se je hitro spet prelila nazaj v bledico. Izraz v njenih očeh je prekril nekakšen brezup. Pogled je odvrnila stran od Vita, nato pa zaprla oči in se ni več zganila; spet je potonila v nemiren sen.

	Ko se je nekaj ur pozneje ponovno predramila, se je počutila bolje. Tokrat je bil njen spomin razmeroma jasen, in ob tem sta jo zajela globok strah in občutek poloma. Pogled se ji je spet ustavil na znani silhueti. Vito je bil še vedno ali pa že spet ob njej. Takoj je opazil, da se je prebudila; pomaknil se je bliže in se nagnil k njej. Nato jo je prijel za roko in ji jo lahno stisnil.

	»Maskota,« jo je poklical, »kako se počutiš?«

	Zaprla je oči, najraje bi se kam skrila. Ampak zdaj je bilo vse tako in tako vseeno. »Lahko bi bilo slabše … Ali še kdo drug ve razen tebe, Vito?« Njen glas je bil komaj slišen šepet in Vito se je moral skloniti niže k njej, da jo je slišal.

	»Pomiri se, razen mene ne ve nihče drug. Sploh pa bom tu skrbel zate samo jaz. Vsem bolniškim strežnikom in drugemu osebju sem že takoj po prihodu rekel, da je taka poveljnikova zahteva. Vse bo še v redu … Zdaj pa počivaj. Nisi prehudo ranjen, hitro si boš opomogel.« Govoril ji je tiho in umirjeno.

	»Nič mu ne smeš povedati. Niti besedice mu ne smeš reči,« je spet zašepetala.

	»Ne utrujaj se zdaj s temi mislimi,« jo je rahlo pogladil po laseh.

	Lara je utihnila. Nekaj časa so ji po glavi še begale neprijetne, težavne misli, nato pa je spet potonila v sen.

	Naslednjega dne se je počutila veliko bolje. Vito ji je previl in oskrbel rane, in brez besed se je prepustila njegovim rokam.

	Rekel ji ni ničesar, saj je ni hotel razburjati. Čakal je, da bo prva spregovorila. To se je kmalu tudi zgodilo.

	»Vem, da si presenečen. Ne obsojaj me, prosim … Neke zelo posebne okoliščine so me pripeljale v to situacijo … Zelo me je strah. Najbolj se bojim poveljnika in njegovega odziva. Saj veš, zakaj …«

	Vito je resno strmel vanjo. Tista prva osuplost in nejevera sta se mu polegli, a sta ga zdaj presenetila Maskotin način govorjenja in pa glas, ki je zvenel naravno, brez sledu tistega čudno visokega in piskavega prizvoka. Sicer pa je tako in tako že doumel, da je Maskota povsem razumno in bistro dekle.

	Spontano jo je pogladil po razmršenih laseh, zavedajoč se njene vznemirjenosti in stiske.

	»Maskota, dojel sem, kako je s teboj. Res pa, da popolnoma ničesar ne razumem in sem zaradi te čudne resnice o tebi povsem zmeden.«

	»Saj si lahko predstavljam … Prosim, Vito, nikar me ne izdaj poveljniku. On ne sme izvedeti resnice. Saj veš, kaj bi pomislil – da sem ga imel za norca, medtem ko je on tako potrpežljivo in pozorno ravnal z mano,« je Lara vznemirjeno šepetala naprej.

	»Vidim, da se še naprej izražaš v moški osebi. Tako je tudi prav. Tudi jaz bom poskušal še naprej razmišljati o tebi kot o fantu in se s tabo tako tudi pogovarjati.« Kratko je pomolčal, nato pa dodal: »Ne smeš se toliko vznemirjati, škodovalo ti bo. Zdaj ne misli na poveljnika in na njegov odziv.«

	Lara je še vedno vročično strmela vanj in ponavljala: »Prosim, ne povej mu, ne izdaj me! Rotim te, ničesar mu ne reci! Poveljnik ne sme izvedeti resnice. Tako strašno sem se vedno bal prav tega. Vito, prosim! Prosim …«

	Vitov pogled je prijateljsko in prijazno zavrtal v njenega. Razumel je Maskotino stisko in strah, saj si je zlahka predstavljal Robinov odziv, sploh ob njegovem že tako spornem odnosu do žensk. Hkrati se je z obžalovanjem zavedal, da Maskotini prošnji ne more ugoditi. Bila je vojna, dogajale so se resne stvari, to ni bil čas za take igre. Njegova dolžnost je bila, da Robina seznani s situacijo.

	»Odgovori mi, prosim! Obljubi mi! Poznaš ga, veš, kakšen je, razpočil bi se od jeze … Poskusi me razumeti …« Tako roteče in ponižno je upirala svoj pogled vanj, da ga je stisnilo pri srcu.

	»Nikar se toliko ne boj, Maskota. Dokler si v bolnišnici, si lahko miren, nič se ne bo zgodilo.« Njegove besede so zvenele dvoumno, vendar Lara tega ni začutila.

	Počasi se je pomirila. Namenila mu je hvaležen, čeprav utrujen pogled, nato pa zaprla oči in se prepustila počitku.



	 *



	»Kako je z Maskoto?« so bile Robinove prve besede, ko se je Vito pojavil pri vratih njegovih delovnih prostorov.

	»Ne bo hudega, stanje se mu hitro popravlja. Izgubil je veliko krvi, sicer pa je imel srečo, saj ni dobil nobene usodne poškodbe; tudi zdrobljenega ni nič, kosti so cele. Skratka, hitro bo okreval.« Vitov glas je zvenel zamišljeno in nekam odsotno. K Robinu je prišel z nehvaležno nalogo, da mu pove resnico o Maskoti in s tem opravi svojo mučno in neprijetno dolžnost.

	»Tisto njegovo predirljivo vreščanje mi ne gre iz glave. Saj si ga slišal! Kot bi ga kdo dajal iz kože! Potem pa še tvoja čudna zbeganost, ko si prišel od njega …«

	Vito se je zavedal, da ni več kaj zavlačevati, a ga je hkrati resnično skrbelo. Ni mogel povsem predvideti, kako se bo Robin odzval.

	»Pogovoriti se morava o njem! Če bi bilo možno, bi se temu raje izognil, vendar okoliščine zahtevajo drugače.« Premolknil je, Robina na hitro ošinil s pogledom, nato pa obotavljivo nadaljeval: »Gre za njegovo hibo! Maskota me je sicer rotil, naj ga nikomur ne izdam, še zlasti ne tebi, žal pa si take odgovornosti ne morem naložiti.« V njegovem glasu je bilo čutiti pristno obžalovanje.

	»O čem sploh govoriš?«

	Vito je zavzdihnil, nato pa s čudnim glasom rekel: »Z Maskoto je zelo hudo, vendar drugače, kot si morda misliš. Gre za nekaj, kar se ne bi smelo nikoli zgoditi.«

	Robin, ki ga je že ves čas pazljivo in resno motril, se je namrščil. »Kako dolg uvod! Ne vem, zakaj toliko ovinkariš. Daj, izpljuni že! Kaj se ne bi smelo zgoditi?«

	»Težko mi gre z jezika, res, neverjetno težko. Zato ker te poznam!«

	»Kaj, hudiča, je lahko z njegovo hibo tako hudega, da ti predstavlja tolikšno težavo govoriti o tem?«

	»Je pač tako nenavadna.«

	»Daj no, zdaj že napletaš tako kot Maskota. Nenavadna, pa kaj! Povej že, če meniš, da moram vedeti, ne motovili toliko! S tem zavlačevanjem mi vzbujaš le neprijetne občutke. Zdaj samo še manjka, da ponoviš tiste Maskotine besede, da bom padel v nezavest od groze.«

	»Morda se Maskota niti ni tako zelo motil. Šokiralo te bo …« se je še vedno obotavljal Vito.

	»Zdaj pa si že smešen!« Robin ga je razdraženo ošinil izpod čela in s členki prstov nestrpno bobnal po mizni plošči.

	Na Vitovem obrazu je bil napet izraz. »Kot sem že rekel, nikoli se ne bi smelo zgoditi, da se je Maskota znašel tukaj. Sploh ker stvari niso vselej take, kot so videti od zunaj. Pri njem …« je za trenutek pomolčal, »ne gre za resnično pohabljenost.«

	»Pač pa za kaj, vraga?« Robinov pogled je presenečeno obstal na njem.

	Tokrat je Vito kar izstrelil: »Bistvo vsega je, da Maskota sploh ni moški. Je pristna ženska.«

	Za trenutek je v prostoru zavladala popolna tišina. Zdelo se je, kot da Vitove besede poveljniku niso takoj prodrle v možgane. Potem pa je naenkrat odrinil mizo in s tako silo skočil pokonci, da se je s treskom prevrnil stol. Bled v obraz se je zastrmel v Vita: »Kaj si rekel?«

	»Maskota nima nikakršne hibe. Na sebi ima le goro raznih nenavadnih oblačil in podobne kamuflaže, da navzven prikrije svojo žensko podobo in hkrati naredi vtis skaženosti.« Vito ga je zaskrbljeno opazoval. Do zdaj se še ni zgodilo, da bi hladnokrvnega poveljnika kar koli zares iztirilo. Tokrat pa se je na njem jasno videlo, kako je razburjen.

	»Kako, za božjo voljo, ženska?« Robin je stresal z glavo kot razjarjen bik.

	»Ne vem, ker tudi sam še ne razumem,« je zavzdihnil Vito, »vendar drži vse, kar sem ti rekel. Maskota ni niti najmanj pohabljen; z navidezno pohabljenostjo le prikriva, da je ženska.«

	»Ženska … Prekleto … Prekleto … Kaj pa brki?«

	»Tudi kamuflaža. Prilepljeno. Maškarada pač. Enako velja za tiste madeže po koži. Tudi ti so namerno izzvani. In glas – namenoma ga pači.«

	Robin, ujetnik lastne osuplosti, je strmel v Vita kot brez uma. »Ženska …« je s težavo iztisnil med zobmi. Kot da ne more dojeti tega, kar mu je razkril Vito.

	»Ko sva že pri tem ... Maskota seveda ni slaboumen, omejenost samo igra. Je povsem normalno, bistro dekle.« Vito se je zavedal, da mu česa hujšega skoraj ne bi mogel reči.

	Tokrat so Robina dokončno izdali živci. Izbruhnil je v silovitem napadu besa. Divje je preklinjal, s prav neverjetnim repertoarjem kletvic. Z vso silo je brcnil v stol, ki je ležal na tleh, da se je z glasnim ropotom zapeljal nekam proti sredini sobe.

	»Ne dojemam … Maskota je ženska … Ni slaboumen …« je med kletvicami vrelo iz njega. V očeh mu je gorel skoraj ubijalski bes.

	»Rekel sem ti, da te bo šokiralo, pa nisi hotel verjeti.«

	»Prekleto! Povej, kako je to sploh mogoče?!« Slep od jeze je začel hoditi sem in tja po sobi ter ves razpenjen neprenehoma bruhal iz sebe besne psovke.

	Vito ga je nekam zmedeno opazoval. Čeprav je vedel, da ga bo resnica o Maskoti razjezila, pa tako hudega odziva niti v sanjah ni predvidel.

	»Si res prepričan o tem, kar si mi povedal o Maskoti?« je Robin iztisnil med zobmi, ko je svoj nemirni korak za trenutek ustavil tik pred Vitom.

	»Seveda sem prepričan, kaj pa drugega. Take šale si ne bi drznil izreči, in še manj bi si kaj takega lahko izmislil.« Vito mu je ves zaskrbljen vračal pogled. Robina, vselej obvladanega, ki ga še tako kočljiva situacija ni spravila iz tira, še nikoli ni videl zares besnega. Tokrat pa je res povsem ponorel.

	»Ta odvratni, zlagani, skaženi sprijenec!« je razjarjeno bruhal iz sebe z odkritim zaničevanjem na obrazu. »Ta prekleta kača! Več kot leto dni torej grejem na prsih gada, ga ščitim, skrbim zanj! In to prav jaz!« Spet je začel divje hoditi sem in tja po prostoru. »Kako bi lahko kdaj sploh pomislil na kaj tako absurdnega! In da se to zgodi prav meni!« Ponovno je obstal pred Vitom. »Maskoto bom uničil! Bog mi je priča, da ga bom uničil!«

	Vitu se je zdelo, da Robin kar plameni od razkačenosti in da je v teh trenutkih izgubil že vsak občutek za razumno presojo situacije. Vse bolj napeto in zbegano ga je gledal.

	»Za božjo voljo, poveljnik, pomiri se! Ne dovoli, da te bes zapelje v skrajnost!«

	Zdelo se je, da ga Robin sploh ne sliši, saj je še naprej drhtel od silnega besa. »Kako, hudiča, mi je bilo podtaknjeno to kukavičje jajce? Povej, Vito, kako je to sploh mogoče?«

	»Ne vem, ker tudi sam ne razumem. Maskota za zdaj ne govori o tem. Precej je še slaboten, zato nisem mogel pritiskati nanj s poizvedovanjem. Že ves čas pa se neznosno boji zlasti tega, da bi ti izvedel, kako je z njim. Sodeč po tvojem odzivu, njegov strah ni brez podlage … Zdaj pa se končno skušaj vsaj malo zbrati in umiriti!«

	Robin je s stisnjenimi očmi gledal naravnost predse. Vedno znova ga je zgrabila tako krčevita jeza, da doslej še slutil ni, da je sploh mogoča.

	»Takoj jutri bom obvestil vrhovno poveljstvo! Te pokveke se hočem nemudoma znebiti! Ah, če samo pomislim, kako se mi bodo vsi smejali, od najvišjega po činu do najnižjega pešaka! Kaka sramota!«

	To je bilo res, in tega se je zavedal tudi Vito. Ob dejstvu, da je veliki poveljnik, z vsem dobro znanim odnosom do žensk, nadvse požrtvovalno skrbel za ubogega vojaka, ki je bil v resnici premetena ženska, bi se nedvomno vsi izjemno zabavali.

	»Robin, ne prenagli se,« mu je previdno svetoval. »Poglej, vojna ne bo trajala večno, najhujše je že za nami, v najslabšem primeru se lahko zavleče še za nekaj mesecev. Maskoto imaš že več kot leto dni v svojih vrstah in ob svoji strani. Kaj, vraga, boš pridobil ali rešil, če ga zdaj razkrinkaš, razen da boš deležen splošnega in privoščljivega posmeha? Vsi se bodo še leta po vojni zabavali na tvoj račun. To so dejstva, stvarna in trezna dejstva. Zakaj ne bi vzel stvari takih, kot so, se sprijaznil z njimi in se do Maskote še naprej vedel enako kot doslej? Zakaj mu ne bi pustil mesta, kakršnega je imel do zdaj, in mu dovolil, da gre po vojni svojo pot? Premisli o tem in videl boš, da bo to zate najbolje.«

	Robin je mračno in razdraženo strmel predse. Zavedal se je, da ima to, kar mu je govoril in svetoval Vito, logiko in smisel.

	»Preden sem danes prišel k tebi, sem veliko tuhtal o vsem tem, še zlasti zaradi Maskote,« je nadaljeval Vito. »Bilo mi je žal zanj, sploh ker me je znova in znova ves skrušen prosil, naj molčim. Žal tega nisem smel zadržati zase, kajti kaj bi bilo, če bi se kdaj pozneje razkrilo, da ti nisem poročal o tem? Po drugi strani menim, da bo za vaju oba najbolje, da vse ostane tako kot doslej, še sploh ob upoštevanju dejstva, da bi ostala resnica še naprej skrita, če ne bi bil Maskota po naključju ranjen.«

	Robin je še vedno nepremično strmel v neko točko pred seboj in ne da bi dvignil pogled, rekel: »Tak bes me razjeda, da bi Maskoto brez kanca vesti celo linčal! Razmisliti moram. Kdo sploh je ta ženska? Kako je zašla v to skrajnost?« Besedo ženska je kar siknil med zobmi.

	»Ne vem še. Do zdaj se nisva mogla veliko pogovarjati, saj je še zelo bolan in slaboten. Rekel je le, da so ga v to pripeljale neke zelo posebne okoliščine. Predvsem je nenehno ponavljal, naj ga ne izdam tebi. Tako roteče me je prosil … Prav zato se že ves čas, odkar sem tukaj in ti razkrivam njegove skrivnosti, počutim kot izdajalec.« Vito je o Maskoti še naprej vztrajno govoril kot o fantu. Tako je bilo laže za oba, pa tudi pametneje z vidika vseh treh, njiju in Maskote.

	»Skrivnostna pustolovka in sleparka torej.« Robina je vedno znova grabil bes in je besede sikal iz sebe.

	»Težko se vživim v to, da bi Maskota v vojnih razmerah posebno užival in se po nepotrebnem izpostavljal življenjski nevarnosti, morebitni invalidnosti in večni grozi, da bo razkrinkan. Kaj drugega mora biti za tem,« je zamišljeno odvrnil Vito.

	»Naš omejeni, nebogljeni, sramežljivi Maskota! Ubogi skaženi fantiček!« Robin je spačil besede. »Si mu rekel, da nameravaš k meni?«

	»Nisem. Za to je še vedno čas. No, mimogrede, ni tak fantiček, kot se kaže, saj je starost ena od redkih stvari, ki jih je povedal o sebi. Maskota ima šestindvajset let. Toliko da boš vedel ... Hvaležen ti bom, če boš moj nasvet upošteval, saj bo tako za vse najboljše, verjemi! Maskoti pa lahko še vedno zagotovim, da bom njegovo skrivnost zadržal zase, za kar mi bo celo večno hvaležen ...« Vitov glas je bil rahlo trpek, saj si takih misli ni štel v čast.

	Robin je nekaj časa molčal, nato pa zlovoljno rekel: »Pojdi zdaj. Jutri ti bom povedal, kako sem se odločil.«

	Po Vitovem odhodu si je glavo podprl z dlanmi, misli pa so mu z veliko naglico begale sem in tja. V njem je kar vrelo. Tudi sam se je zavedal, da ni bil še nikoli tako močno vržen iz tira. Zdaj, ko je najhujši šok prešel, se je naenkrat počutil čudno dotolčenega. V spomin si je priklical Maskotino podobo. O Maskoti je lahko še naprej razmišljal le kot o moškem bitju, saj si tega, kar mu je razkril Vito, nikakor ni mogel zares predstavljati. Ni mu šlo v glavo, da Maskota nima nikakršne resnejše hibe, in da sploh ni ne umsko omejen ne iznakažen. Kako je lahko sam to spregledal, zakaj je bil ves čas tako prekleto zaščitniški in popustljiv? To je bila strahotna napaka. Prav zato je Maskoti prevara uspevala. Vse jih je imel za norca. Najbolj seveda njega, ki je naivno padel na vse njegove trike in mu je šel od samega začetka v vsem več kot na roko.

	Nato so se mu prikradli v spomin njuni pogovori, in od ponovnega navala besa je glasno zaškripal z zobmi. Kako si ga je Maskota privoščil, kako nesramne in neokusne burke se je šel ves čas z njim! Še zlasti ni mogel prenesti misli, da je pred njim odkrito spregovoril celo o svojih starših in travmah, povezanih z njimi. O tem ni nikoli prej nikomur govoril. Zdaj se je počutil, kot bi bil zlorabljen. Ni čudno, da ga je takrat Maskota presenetil s svojim mnenjem – očitno ga je zaneslo in se je za trenutek pozabil sprenevedati, da je bebast … Oh, in tista njegova hiba, je spačil ustnice, kako je skrbel za to, da ga ne bi izpostavljal!

	Ob misli, za kakega bedaka ga je imel in kako vrhunsko je bril norca iz njega, se je počutil skrajno osmešenega. Nikoli se ni nihče norčeval iz njega, zlasti ne na tak grotesken način. Od ranjenega ponosa je stiskal čeljusti tako srdito, da ga je bolelo v sklepih, saj je vse to občutil kot najhujši napad na svojo osebnost. In povrhu je to storila prav ženska. Prekleti ... prekleta Maskota!

	Ta trenutek je sovražil vse ženske, od prve do zadnje, in med vsemi je najbolj sovražil Maskoto. Preklinjal je usodo, ki mu je podtaknila tega stvora.

	Vito mu je rekel natanko to, kar je tudi sam dobro vedel. Vsi se mu bodo smejali, zagotovo še leta, sploh ob obujanju spominov na to vojno obdobje. Vitov nasvet v bistvu ni bil slab, toda v teh okoliščinah se je zdel prav nenormalen. Kako naj se do Maskote vede enako kot prej? Kako naj se pretvarja, da ne ve ničesar? Bo sploh prenesel njegovo bližino? Kako naj obvlada to neznansko razkačenost, ki se je tako nepričakovano zarezala vanj? Ne, vsega tega preprosto ne bo zmogel …

	Maskota ima torej šestindvajset let, je spet pomislil. Noben otrok več, odrasla ženska! Kaj lahko pripelje žensko pri teh letih v takšno blaznost, se je divje spraševal. In kdo sploh je ona?

	Ni se mogel dovolj zbrati, da bi trezneje razmislil o situaciji; sicer je poskusil, vendar ni šlo. Vedno znova ga je premagal bes, in na usta so mu privrele nove in nove sikajoče kletvice. Nazadnje je sklenil, da bo najbolje, če se odpravi spat. Tako je tudi storil, a je nato noč bolj ali manj prebedel, saj je bil preveč razdražen, da bi se lahko prepustil spancu. Skoraj do jutra je neprenehoma samo tuhtal.

	Vstal je navsezgodaj, s polno glavo težkih in jeznih misli, zlasti ker se je zavedal, kaj ga čaka. Odločil se je ponoči, pravzaprav že proti jutru. Upoštevati bo moral Vitov nasvet, to je bilo v teh okoliščinah najpametneje, še sploh ker je bilo na dlani, da vojna ne more več prav dolgo trajati. Dovolil bo, naj stvari tečejo svojo pot naprej. K vragu še Maskota, se bo že kako obvladal in se vedel do njega tako kot doslej. Kaj do njega – do nje, do nje, se je srdito posmejal sam pri sebi.

	 Nato se je odpravil ven. Bil je nataknjen in zlovoljen kot že dolgo ne. Mračno se je oziral okoli sebe, in vsakomur je bilo hitro jasno, da je poveljnik tokrat izredno nerazpoložen. Mrk in razdražen se je zaprl v molk. Vest o njegovi slabi volji se je bliskovito razširila. Kadar je bil tak, to pa je bilo le izjemoma, so se vojaki gibali neslišno kot mravljice in se čim manj izpostavljali. Po navadi se je vedelo, kaj ga je vznejevoljilo, toda tokrat ni nihče vedel nič določnega.

	»Poveljnik, slišali smo, da Maskoti ni hudega, da bo že v kratkem okreval in se nam spet pridružil.« Glas, da je Maskota ni preveč skupil, se je že razširil, zato so pričakovali, da bo poveljnik vesel tega.

	»Res je. Imel je srečo,« je kratko odgovarjal, ne da bi si zmogel na obraz priklicati vedrejši izraz.

	Kmalu zatem se je odpeljal k Vitu.

	»Odločil sem se. Naj ostane pri tvojem predlogu! Zanesem se nate, da boš do smrti molčal kot grob o tem. Če pa boš kdaj komu kaj zinil, se me boj!« je rekel mrko.

	Vito si je oddahnil. Maskoto je imel rad, zato bi mu bilo resnično žal, če bi ga Robin javno razkrinkal, saj bi to zanj pomenilo hude probleme. Na srečo bi poveljnik s tem tudi sebe postavil na sramotilni oder, in le to je pretehtalo in odločilo v Maskotin prid.

	»Poizvedi, kdo sploh je on, pravzaprav ona, in zakaj vse to!« je Robin zamrmral z glasom, iz katerega je vela težko zadrževana jeza.

	»Ostaniva kar pri ›on‹ ... Glede informacij o njem pa – težka bo! Poskusil sem ga že izprašati, pa nisem ničesar izvedel, saj noče ničesar povedati. Rekel je, da o sebi ne more govoriti in naj ga zato ne sprašujem, saj se mi bo kvečjemu zlagal. Povedati ni hotel niti tega, kako mu je … ji je ime,« je na koncu tiše pristavil.

	Robin je ob teh besedah spet besno zaklel. »Izvrtaj, kar največ moreš, prekleto! Mora spregovoriti, moram vedeti, kdo vraga je. To reč moram imeti pod nadzorom!«

	»Trudil se bom. Morda bo pripravljen kaj več povedati, ko se bo pomiril in sprostil.« Za trenutek se je ustavil, nato pa s poudarkom dodal: »Mislim, da je zaradi previdnosti in hkrati varnosti nujno, da o Maskoti vedno govoriva le kot o njem, nikoli kot o njej. No, saj to pravzaprav že počneva. Upam tudi, da se zavedaš, da boš moral v prihodnje v vsem ravnati tako, kot bi sicer. Za začetek boš moral pri obhodu ranjencev v bolnišnici seveda obiskati tudi njega.«

	Robin je to vedel. In čeprav mu je bila odvratna že sama misel na to, se je zavedal, da nima izbire in se bo moral k temu nekako prisiliti.

	»Maskota se naglo pobira, danes bo že počasi vstal,« je čez čas dodal Vito. »Počakaj še nekaj dni, nato pa se le prikaži. Vendar me prej obvesti, da ga bom na tvoj obisk ustrezno pripravil. Kakega nepotrebnega presenečenja si pač ne smemo privoščiti.«



	 *



	Robin je imel ustaljeno navado, da je ranjence, ki so se zdravili v bolnišnici, občasno obiskal. To je čutil kot svojo dolžnost, vojaki pa so njegovo navado zelo cenili.

	Tokrat mu je obisk pri ranjencih predstavljal neverjetno muko, in le s skrajnim naporom se je pripravil k temu. O svojem prihodu je Vita res vnaprej obvestil.

	Vito se mu je v bolnišnici pridružil tik pred obiskom pri Maskoti. Hotel je biti zraven, da bi posredoval ali kaj zgladil, če bi bilo treba. Lahko si je zamislil, kako se Robin počuti; pravzaprav se je kar videlo, s kolikšno težavo se obvladuje.

	Preden sta vstopila v prostor, kjer je bila Lara, je moral Robin malce postati in nekajkrat globoko vdihniti zrak, trudeč se obvladati bes, ki se ga je že spet loteval. Z vsemi močmi si je prizadeval, da ne bi mislil na to, kaj se skriva pod Maskotinim varljivim videzom, saj teh misli sploh ni prenesel.

	»Obisk!« je Vito zavpil že od vrat.

	Lara je sedela na stolu ob oknu, njena rahlo grbasta, skrivenčena postava, s širokimi rameni in deformiranim prsnim košem se je izgubljala pod brezobličnim bolnišničnim oblačilom. Ob Vitovem vzkliku je pogledala k vratom. Ob pogledu na obiskovalca se ji je obraz skremžil v nasmeh.

	»Poveljnik! Prijazen si, ker si me prišel pogledat. Zelo sem te vesel,« je hitela govoriti. Njen popačeni glas je zvenel kot po navadi.

	»Slišim, da se je dobro izšlo in nisi huje poškodovan,« jo je brez nasmeha in tiste značilne hudomušne topline togo ošinil z očmi. Nato je pogled hitro umaknil.

	 »Da, čisto res. Prav kmalu se bom vrnil v enoto.«

	Lara je pričakovala poveljnikov spodbudni nasmeh, a jo je popolnoma presenetil. Bil je molčeč, hladen in resen. To jo je zelo vznemirilo. Ni pač mogla vedeti, koliko moči ga stane, da zaduši svojo silno jezo, in kako skrajno se mora obvladovati, da lahko na videz mirno stoji ob njej.

	»Kako se počutiš, Maskota?«

	»Oh, dobro, poveljnik, dobro. Doktor tako lepo skrbi zame,« se je zaupljivo nasmehnila proti Vitu.

	Za trenutek se je Robinov pogled spet pomudil na njej. Kar naenkrat je odkril malenkosti, na katere doslej ni bil pozoren in jih je pripisoval Maskotinemu posebnemu in netipičnemu videzu. Zdaj je opazil njene lepo urezane oči, ki so jih krasile dolge trepalnice, majhen raven nos, mehke poteze obraza. Pa ta glas! Kako so se vojaki vselej norčevali iz tega glasu! Prekleto, pa je šlo samo za popačen ženski glas, in zdaj je vedel, da ga Maskota namenoma pači. Na drugi strani pa ta čudna, pokvečena postava, pod katero si je bilo nemogoče predstavljati žensko telo …

	Robin se še zmeraj ni mogel zares vživeti, da Maskota ni telesno iznakažen in da se pod vso to navlako skriva ženska, ki povrhu sploh ni bebava. Samo prebrisana! Začutil je, kako mu razdraženost in jeza spet naraščata, in moral se je še bolj truditi, da se je obvladal.

	»Videl sem, ko te je zadelo in si padel. Hotel sem ti pomagati, vendar si tako nečloveško vreščal in se otepal, da je bilo nemogoče kaj storiti,« je malce zlobno pripomnil in se namrgodeno ozrl navzdol vanjo.

	»Jaz … jaz … moja hiba …« je začela vznemirjeno jecljati, in Robinu ni ušlo, kako je pri tem temno zardela.

	Tokrat je Vito priskočil na pomoč. »Maskota ne mara razkazovati svoje hibe, tudi poveljniku ne. To je bolj stvar zdravnika.«

	Lara ga je hvaležno pogledala, medtem ko se je Robin nekoliko zaničljivo obrnil stran. Nato se je na hitro poslovil.

	Vito ga je pospremil iz sobe. »Poveljnik, brzdaj se!« mu je svetoval. »Prosim, ne izzivaj Maskote s pikrimi pripombami, zelo je občutljiv! Odmisli, kar veš, in se trudi biti do njega tak kot doslej. Vedi se modro! Ne dovoli si, da te zapelje v zajedljivost.«

	Robin je mrko prikimal in sikajoče rekel: »Čim dlje ga zadrži tukaj! Ne vem, kako se bom lahko obvladoval, ko ga bom spet nenehno imel v svoji bližini. Že zdaj me je groza.«

	Vito je zaskrbljeno in s slabimi občutki gledal za njim. Bilo mu je več kot jasno, da za Robina ne bo preprosto. Veliko bolje bi bilo, da ne bi vedel resnice.



	 *



	Lari so se iz dneva v dan hitreje vračale moči. Dobro je okrevala in vse pogosteje se je dogajalo, da sta se z Vitom zapletla v pogovor.

	»Tudi ko bova sama, se bova pogovarjala tako, kot da si fant. Se strinjaš?« ji je rekel že na samem začetku.

	»Seveda, Vito, saj drugače ne more biti.« Vsakič, ko sta bila sama, je z njim govorila s svojim naravnim glasom. To ji je nadvse godilo, saj je minilo že vse preveč časa od takrat, ko je smela tako govoriti.

	Tega dne je prvič odšla na krajši sprehod zunaj bolnišnične stavbe. Vito jo je spremljal. Pozneje sta poiskala prijeten kotiček in se prepustila pogovoru.

	»Vsekakor si ogromno tvegal, ko si se spustil v to več kot sporno pustolovščino,« je Vito speljal pogovor k občutljivi temi.

	»Vem. A včasih v življenju nanese, da je treba tako ravnati.«

	 »Le kakšne skrivnosti se skrivajo za tem nedolžnim pogledom, za tem nasmehom!« jo je zamišljeno premeril z očmi. »Pravzaprav si popolna uganka … Maskota-Benjamin.«

	»Najbrž res. Žal tako mora biti in tako mora ostati,« je tiho odgovorila. Trenutek zatem je opravičujoče dodala: »So razlogi, zaradi katerih ne morem govoriti o sebi. Ne zameri mi tega! Menim, da ne bi bilo pametno, da bi kdo veliko vedel o meni. Tako se lahko celo prijateljstva hitro pogubijo.«

	»Zakaj mi ne zaupaš vsaj svojega imena?«

	»Iz istih razlogov. Zdaj sem že dolgo le Maskota in naj tako tudi ostane.« Gledala ga je proseče, skoraj plaho. »Hudo mi je, verjemi, ker te zavračam in molčim o vsem. Poskusi me razumeti.«

	Toda Vito je še vztrajal: »Od kod ti ime Benjamin? Pa dokumenti na to ime?«

	»Oh, nikar, prosim te! Ne maram ti govoriti izmišljenih stvari, resničnih pa ti tudi ne morem. Ne spominjam se več, zakaj mi je ime Benjamin in zakaj imam dokumente na to ime. Preprosto se nočem ničesar spominjati. Živim iz dneva v dan, v upanju, da bom živ dočakal konec vojne in da ne bo razkrita moja prava identiteta. Neznansko sem ti hvaležen, da me nisi izdal poveljniku. Upam, da boš zmogel ohraniti mojo skrivnost zase do konca. Še zlasti mi je pomembno, da zanjo ne izve poveljnik! No, seveda tudi nihče drug ne. Vse to moje tveganje bi bilo zaman, če bi resnica prišla na dan.«

	Vito se je nelagodno presedel. V spomin se mu je prikradel Robinov odziv, in spet ga je zaskrbelo. Se bo Robin zmogel brzdati?

	Lara je zamišljeno nadaljevala: »Ko je prišel poveljnik na obisk, se mi je zdel precej drugačen kot navadno. Imel sem občutek, kot da je zelo slabe volje. Misliš, da je zaradi česa jezen name? Morda zaradi mojega tedanjega vpitja, ko mi je hotel pomagati? Vem, da je bilo tisto vreščanje obupno, in tudi ti si to potrdil. Ampak jaz sem se takrat drl od groze, ker mi je začel slačiti plašč. Ti zdaj to razumeš, toda kako naj pojasnim njemu? Naj se mu opravičim?«

	 »Mislim, da ne bo treba, Maskota,« jo je skušal pomiriti. Pogosto je takole miril njene strahove pred Robinom, vsakič s cmokom v grlu.

	Prek takih pogovorov je Vito Maskoto vse bolj spoznaval in jo tudi vse bolj spoštoval. V vsem ga je presenečala. Cenil je njen resni, ljubeznivi značaj – bila je toplo bitje, človek z dušo. Njuna medsebojna naklonjenost se je postopoma poglabljala. Sklenila sta tiho zavezništvo, ne da bi se posebej dogovorila za to.

	Nekoč je beseda med njima nanesla na vojno.

	»Preden sem pristal v tej kruti vihri, si vojne nisem znal niti prav predstavljati. Poslušal sem novice, slišal za take in drugačne vojne zgodbe, vendar se je to dogajalo drugim in drugod, mene se ni zares dotikalo.«

	»Logično in razumljivo, da si tako doživljal. Šele ko si v tem, vidiš vso grozljivo razsežnost vojne. Kot veš, sem sam zraven že od vsega začetka. Situacija se je dodatno zapletla, ko se je vključila še Japonska. Svoje sile je neverjetno hitro raztegnila na vse strani in je sprva zlahka zmagovala. K sreči so postajale tudi zavezniške sile vse bolj učinkovite, tako da nam je končno le uspelo ustaviti njeno nadaljnje napredovanje.«

	»Vojna je tako strašna stvar, kajne, Vito. Toliko groze in trpljenja, toliko nepravične, krvave morije! Vse to človeka psihično zaznamuje do konca njegovih dni. Pa nič ne moremo proti temu.«

	»Tako zelo se strinjam s tabo,« je vzdihnil Vito. »V vojni je ogromno ljudi prizadetih, ločenih od vsega, kar jim kaj pomeni. Nasilje je vedno krivično in hkrati tragično dogajanje, v njem ni nikoli nič dobrega.«

	»Sam že od nekdaj preziram vsakršno nasilje,« je zamišljeno rekla Lara. »A res je tudi, da se sčasoma vsega hudega navadiš, postaneš odpornejši, manj občutljiv. Meseci, leta življenja pa gredo v nič – če imaš seveda sploh srečo, da preživiš. Življenje je za mnoge postalo kratko, prekratko. Toliko smrti … In se vprašaš – zakaj?«

	»Da … Zakaj?« je ponovil Vito za njo.

	»Zadnji, za katerega vem, je bil Jeel,« je rekla žalostno. »Kako se je pred tem vznemirjal zaradi žene, otrok! Potem pa ena sama krogla, in vsega je bilo zanj v trenutku konec – nič več skrbi, nič več vznemirjanj, v trenutku ničesar več.« Vzdihnila je. »Samo droben trenutek, in človekove misli, čustva, načrti, vse se razblini v nič.«

	Še dolgo sta se resno pomenkovala. Lara je obujala spomine na tovariše, ki jih ni bilo več med živimi ali pa so utrpeli tako hude poškodbe, da so jih kot vojne invalide poslali domov. Vito je nekatere poznal, drugih spet ne. Bil je presenečen, kaj vse je Maskota doživljala in čutila, pa tega nihče ni vedel. Tudi njemu samemu bi ostalo skrito, kako občutljiva in globoka oseba se skriva za tem zunanjim balastom, če ne bi usoda hotela drugače.

	»Kaka sreča, da imamo takšnega poveljnika, s tako močnim čutom odgovornosti,« je rekla priznavajoče. »Vedno išče in tudi najde poti za večjo možnost preživetja nas vseh. Pri ljudeh vzbuja vero, da obvlada položaj in da natančno ve, kaj dela. Ob njem se mnogi počutijo nekako bolj varne. Izžareva zanesljivost, in sploh se zdi, kot da ga nobena stvar ne more vreči iz tira.«

	»Da, res je tako. Sam ga že dolgo poznam, tako rekoč od prvih začetkov vojne. Vedno je bil samozavesten, neustrašen, iznajdljiv, v svojih odločitvah pa premišljen, nikoli ni tvegal na slepo srečo. Že od nekdaj je cenil pogum, ne pa tudi slepega junaštva. S svojim izostrenim občutkom je znal rešiti že mnoge težave. Pravzaprav je neverjetno žilav in stabilen človek, s silno energijo.«

	»Pravi vojskovodja, kajne,« se je nasmehnila Lara z odkritim občudovanjem. »Zelo verjame vase. In kakšen je šele v odnosih! Sproščen, umirjen, malokdaj privzdigne glas, težave in spore vedno rešuje na miren način.« Dodala je: »Da ne govorim o tem, da nebogljenim in slabotnim vselej priskoči na pomoč. Tudi sam imam to izkušnjo.«

	»Povsem se strinjam s tabo, Maskota. Poveljnik zna delati z ljudmi. Po tej plati je izjemen psiholog. In čeprav je včasih neprijeten in morda celo grob, je hkrati plemenit in velikodušen človek. Ni čudno, da ga vsi tako spoštujejo.«

	»Ah, če bi naju zdajle slišal govoriti – kdo ve, kaj bi si mislil!« se je nenadoma nasmehnila Lara. »Še prevzel bi se!«

	Tudi Vito se je nasmehnil, pa vendar z neprijetnim priokusom. Robin bi bil res skoraj idealen človek, če ne bi imel tiste grozne slabosti. Bo zmogel ohraniti visoko mnenje, ki ga ima Maskota o njem, ali pa bo šlo vse po zlu? Zakaj ga to že ves čas tako skrbi? Pa si je znal odgovoriti – dovolj je bilo že, da si je priklical v spomin njegov odziv. Ta mu žal ni vzbujal pretiranega zaupanja v njegov prihodnji odnos do Maskote.



	 *



	Nekega dne je Vito smehljaje se navrgel Lari: »Maskota, glede na vse, kar sem v minulih dneh izvedel o tebi, seveda ne drži, da si nepismen.«

	»Ne drži,« je odgovorila.

	 »Spominjam se, kolikokrat si me zaprosil za kako revijo ali celo knjigo, češ da tako rad gledaš slike v njih. Ni bila slaba ideja, da si prišel do branja. Spominjam se tudi, koliko smeha in šal je bilo nekoč na tvoj račun, ko si vpričo drugih tako resno in zavzeto bral narobe obrnjen časopis.«

	Samo lahno se je nasmehnila.

	»Da ne omenjam vseh tistih pogovorov, v katerih si se delal popolnega bebca. V resnici pa smo bedaki izpadli vsi drugi – poveljnik, jaz in seveda vojaki.«

	»Oprosti mi, Vito. Tega nisem nikoli počel iz veselja, objestnosti ali podobnih razlogov. Toda če hočem biti prepričljiv, se moram tako vesti.«

	»Vem. Pa kako sijajno znaš igrati to svojo vlogo! Od kod ti ta dar?«

	»Morda pa imam res kaj te slaboumnosti v sebi, kdo ve,« je rekla resnobno. »Nobena razsodna ženska se najbrž ne bi znašla v položaju in v vlogi, kot sem se jaz ...« Nato se je vrnila k prejšnji temi, rekoč: »Vesel bom, če mi boš še kdaj posodil kako knjigo, seveda skrivaj. V svojem prejšnjem življenju sem veliko bral.«

	»S čim pa si se še sicer ukvarjal?«

	»Pasel sem ovce pri kmetu Filipu.«

	Spogledala sta se in obema je obraz preletel nasmešek.

	»Kmet Filip mora biti pameten mož. Veliko dobrih in koristnih naukov za življenje ti je dal.« Vito se je še kar smehljal.

	»Res je.« Tudi Lara se je smehljala, nato pa se spet zresnila. Zamišljeno se je zazrla nekam predse in rekla: »Ne bom več dolgo tu, saj sem že skoraj okreval.«

	»Da, kmalu se boš spet vrnil pod poveljnikovo okrilje.« To dejstvo je Vita skrbelo bolj, kot si je upal priznati.

	»Hvala za vso tvojo pozornost in skrb. Hvala tudi, da mi nisi zameril, ker sem tako malo povedal o sebi.«

	Vito ji je položil roko okoli ramen in jo stisnil k sebi. Glas mu je čudno zazvenel: »Je že v redu, Maskota. Čeprav hkrati menim, da bi moral spregovoriti, saj noben razlog ne more biti strašnejši od tega, da si se tako nepredušno zaprl pred ljudmi ...«

	Ob tem se mu je v misli spet prikradel Robin. Bo zdržal?



	 *



	Nekaj dni pozneje je Vito obvestil Laro: »Včeraj sem bil v taboru. Vsi so me spraševali po tebi! Prinašam ti kup pozdravov in še več dobrih želja za okrevanje.«

	»Hvala, zelo prijazno od njih. Pa poveljnik … Kaj pravi on?«

	Vito je v mislih uzrl Robinov nasršeni pogled, in v ušesih so mu še vedno odmevale pritajene kletvice, ki so mu privrele na usta, takoj ko mu je omenil Maskotino vrnitev.

	»Tudi on pravi isto,« je nato rekel.

	»To me res veseli,« se je mehko nasmehnila. Počasi je dodala: »Precej sem razmišljal o tem, kar sva se zadnjič pogovarjala o njem. Tako poseben človek je, kajne?«

	»Da, zelo poseben,« ji je pritrdil Vito. »Poveljnik je človek s karizmo, in takih je malo.«

	Lara je tiho strmela predse, po glavi so se ji motale mnoge misli o poveljniku. Nato se je vprašujoče ozrla v Vita in rekla: »Ob vsem tem toliko bolj bode v oči, da ima tako značajen in plemenit človek hkrati tako pritlehen odnos do žensk, ki ga vsak hitro zazna. Tudi jaz sem ga ...« Bilo je prvič, da je omenila to drugo, manj prijetno plat poveljnikove nravi.

	Vito jo je na hitro ošinil s pogledom. »To načeloma sicer drži, toda ne vedno. Kadar sam hoče ali ima interes, je lahko do žensk celo zelo šarmanten in uglajen. Zaplete se, ko bi morala stopiti na plan čustva, teh pa ravno ne razmetava.« Premolknil je, nato pa le nadaljeval: »No, dejstvo je, da je v sebi do žensk hladen, brez pravih čustev. Hkrati si jemlje pravico, da jih spolno izkorišča. Včasih se jih zna tako pretkano lotiti, da se niti ne zavedajo, kaj dela z njimi. Vse to počne brez vsakega občutka odgovornosti, kakor je sicer odgovoren. Ženske so pravzaprav zanj le prehodna zabava.« Pristavil je: »Ni sicer lepo, da govorim o njem take stvari, a žal tako je.«

	»Vem, da je. V tem letu, ki sem ga prebil v njegovi bližini, sem tudi sam prišel do številnih uvidov o njem. Po svoje je izrazit šovinist. Ženske zanj niso enakovredne, v bistvu jih skrajno podcenjuje.« Po kratkem molku je zamišljeno dodala: »Kako to, da jih kljub temu tako privlači?«

	Vito jo je nekaj trenutkov radovedno gledal, nato pa se nekam dvoumno nasmehnil. »To bi moral ti vedeti skoraj bolje od mene ...«

	Lara se je na hitro ozrla vanj, nato pa, kot da ne bi slišala njegove dvoumne pripombe, nadaljevala: »Mar ženske ne prepoznajo njegovega pravega odnosa do njih? Ali ne doumejo, da jih ne spoštuje in jih samo spolno izkorišča? Ga res ne vidijo takega, kot v resnici je?«

	»Vidijo, ali pa tudi ne. Vidijo tisto, kar hočejo videti, in slišijo, kar hočejo slišati. Ne pravijo zaman, da je ljubezen slepa in gluha. V bolnišnici večkrat slišim šepetati sestre med seboj, da od poveljnika veje prav posebna očarljivost in moškost, in nekatere so kot omamljene od njega. Na splošno sicer mislim, da ženske v resnici vedo, kakšen je, pa kljub temu dobi od njih, kar se mu zahoče. One pa najbrž dobijo z njim takega moškega, kakršnega si zaslužijo … No, to zadnje je bilo rečeno nekoliko hudobno …«

	 »Da, brez dvoma,« je kratko pritrdila.

	»Moram pa reči,« je nadaljeval Vito, »da je njemu precej vseeno, kaj ženske čutijo do njega. Pomemben mu je le lastni cilj, ta pa je predvsem spolna potešitev. To je žal edino, kar ga zanima.«

	Lara je nekaj trenutkov zamišljeno molčala, nato pa nenadoma vprašala: »Vito, če bi se moral ti sam odločiti med možnostma, da si ali ljubljen ali da sam ljubiš – kaj bi izbral?«

	»To je kar težka odločitev,« se je zasmejal. »Vendar bi se najbrž odločil za prvo.«

	»Dvomim, da bi bila to prava izbira. Zase vem, da bi se brez pomislekov odločil za drugo možnost. Ljudje, ki ne ljubijo, imajo v resnici precej prazno življenje. Kar poglej poveljnika! Misliš, da je srečen? Po mojem mnenju ne! Zato pa potrebuje toliko zunanjih dražljajev, da vsaj malo zapolni praznino v sebi. Če bi zmogel imeti koga rad, bi bil drugačen. Predvsem srečnejši!« Pomolčala je, nato pa z rahlim posmehom dodala: »Nekoč mi je rekel, da se pravzaprav še nikoli v življenju ni ljubil, da se samo daje dol.«

	»To ti je rekel?« Vito je bil popolnoma začuden.

	»Pa še kaj drugega mi je rekel,« je odvrnila. »Vsak človek kdaj začuti potrebo, da vrže iz sebe to, kar ga obremenjuje, in tudi poveljnik ni izjema. Mislim celo, da mi je govoril o stvareh, o katerih se ni mogel pogovarjati z nikomer, niti s tabo ne. Potreboval je predvsem poslušalca, jaz pa sem bil več kot primerna oseba za to – bil sem mu vselej pri roki, povrhu pa je bil tudi prepričan, da zaradi slaboumnosti tako in tako ne razumem, o čem govori. Sam sem tak vtis o sebi z raznimi bebastimi vprašanji in komentarji le še podkrepil.«

	Vita je ob Maskotinih besedah nehote zmrazilo.

	Po kratki tišini je nato nekam napeto dodala: »Pravzaprav se zdi, da poveljnik vsako žensko, ki se ji približa, onesreči ...«

	Vito ji je moral pritrditi. »Res se tako zdi. Kdo ve, koliko ranjenih ženskih src ima že na vesti, še celo v teh vojnih okoliščinah!«

	»Zakaj misliš, da je tak?«

	»Ne vem, res ne vem. V tem ga nihče ne razume, tudi jaz ne! V njegovem preteklem življenju mora biti neka temna pega, o kateri pa molči. Nekajkrat sem ga pobaral o tem, vendar zaman. Glede na to, da je v vsem drugem tako globok in človeški, domnevam, da mora biti v ozadju neko izjemno razočaranje nad ženskami, kar mu je zaznamovalo vse njegove odnose z njimi.«

	Lara se je za trenutek zazrla predse, nato pa nenadoma rekla: »Zdi se mi, da vem, kaj je ta njegova mora. Nekoč je nepričakovano spregovoril o tem.«

	»Tebi?« Vito je bil skrajno presenečen.

	»Ne ravno meni,« se je nehote nasmehnila, »pač pa omejenemu Maskoti. Ob neki priložnosti sem ga napeljal na to temo, in takrat je omenil neko travmo iz svojega življenja.«

	Vita je ta Maskotina navedba povsem zresnila. Robin jo bo na ta račun sovražil z dvojno mero, saj ga je poleg vsega opeharila še celo za njegovo strašno skrivnost, kakršna koli že je. Bilo ga je vse bolj strah.

	»Kaj pa ti je rekel?« se je skušal nasmehniti.

	»Povedal je za nekaj travmatičnih izkušenj, povezanih s svojimi starši, zlasti z materjo. Te izkušnje so ga, kot kaže, onesposobile, da bi lahko ljubil in spoštoval sploh kako žensko. Mislim, da se v njem skriva čustveno ranjen človek. Svoja negativna občutja do matere je razširil na ves nasprotni spol, vsaj tako je videti. Vzbuja občutek, kot da se ženskam zaradi svoje nekdanje prikrajšanosti in prizadetosti nekako maščuje. A to je nezrelo ravnanje, saj mu boleča življenjska izkušnja ne daje nobene pravice, da se do žensk vede tako neprebavljivo.«

	Vito ji je zamišljeno sledil, presenečen nad njenimi mislimi in sklepi.

	»Kaj pa ti, Vito, si v življenju našel pravo ljubezen, pravo žensko?« ga je nenadoma vprašala.

	»Mislim, da sem,« se je zdramil. »Imam ženo, ki mi ogromno pomeni, in v teh težkih časih se nanjo neštetokrat spomnim ... Kako pa je s tabo, Maskota?« ji je v rahlo šegavem tonu vrnil vprašanje. »Veliko časa si že prebil v družbi možatega in šarmantnega poveljnika. Do tebe je bil vedno pozoren, prijazen in zaščitniški. Kako je to vplivalo nate? Ne verjamem, da ne bi vsaj malo, saj si tudi ti pod svojo strašno preobleko predvsem ženska. Se nisi niti malo zaljubil v čednega poveljnika?«

	Lari se je od presenečenja skoraj zaletelo. V trenutku je zardela kot kuhan rak. »Toda Vito,« je vzkliknila, »kako bi se lahko zaljubil v poveljnika? Saj vendar nisem peder!«

	Za trenutek sta se spogledala. Nato se je začel Vito smejati. Od srca. »Maskota, ti si največji zaklad, kar sem jih odkril v vojski. Pravi mali biser,« se je raznežil. »Prav, ne bom ti več postavljal tako nerodnih vprašanj.«



	 *



	Lara se je po uspešnem okrevanju vrnila v bazni tabor. Pripeljal jo je kar Vito, čeprav to ni bilo ravno običajno. Malo zatem je že korakala po vojašnici v svojem znanem slogu, pri tem pa kot običajno malce zmedeno krilila z rokami in se neumno smehljala. Vojaki so jo veselo pozdravljali, jo dražili, tu in tam jo je kdo tudi tovariško potrepljal po ramenih ali hrbtu. Temu trepljanju se je sicer skušala čim bolj izogniti, saj ni prenesla nobenih dotikov.

	Ko je končala s svojim bebastim pozdravljanjem na vse strani, je sedla na svoje običajno mesto pod drevesom. Vito se je usedel poleg nje. Poveljnika ob njunem prihodu ni bilo v taboru – izvedela sta, da je na posvetu divizijskega štaba. Zdaj sta čakala nanj, da se vrne. Oba sta bila zamišljena, vendar vsak iz svojih razlogov.

	Robin se je prikazal kako uro pozneje in prišel k njima.

	»Maskota,« je zadržano rekel in Lari precej na kratko podal roko.

	»Pozdravljen, poveljnik,« se mu je spontano nasmehnila, a se tokrat na njen veseli pozdrav ni odzval.

	Robin se je zdel Vitu že kar grozeče miren. Je to dobro ali slabo znamenje, se je nelagodno spraševal.

	»Kako ti gre, Maskota?« Robinov glas je zvenel hladno, imel je celo rahlo ciničen prizvok.

	»Hvala, poveljnik, z mano je vse v najlepšem redu.« Ob njegovem hladnem tonu jo je obšla negotovost; počutila se je, kot bi se ji v času, kar je ni bilo, nekako izneveril in odtujil. Do nje se je vedel drugače kot prej, brez sledu tiste dobrohotne in naklonjene hudomušnosti, ki je je bila vajena. Zakaj je tako zadržan in odmaknjen? Kam sta se skrili njegova vedrina in toplina? Kaj je pomenil njegov pogled, s katerim jo je tu in tam oplazil izpod obrvi?

	»Kaj ti je, poveljnik? Zakaj si tak? Imaš probleme?« je plaho vprašala.

	Stisnil je čeljusti, obraz se mu je pomračil. »Da,« je kratko odvrnil. Potem je hitro navrgel, da mora urediti še nekaj nujnih zadev, se nekam zviška posmehnil in odšel stran.

	Lara se je zbegano ozrla v Vita, ki je s pogledom sledil oddaljujočemu se Robinu.

	»Kaj mu je?« je vprašala zaskrbljeno.

	»Najbrž ga obremenjujejo kake resne skrbi, to bo! Ne vznemirjaj se zaradi tega,« je rekel na videz mirno, umikajoč pogled pred njo. Skušal je prikriti lastno negotovost in zaskrbljenost, saj je zlahka ugotovil, da se ni Robin niti približno pomiril z okoliščinami. Maskota pa bo ostala tu sama z njim ...



	Za Robina so se začeli naporni dnevi. Maskota se je tako kot prej nenehno vrtel v njegovi bližini. Stanje je bilo zanj nevzdržno iz dveh razlogov: po eni strani zaradi strahovito ponižujočega občutka, da se je prekleti Maskota tako ponorčeval iz njega, po drugi pa zato, ker je moral še naprej hliniti, da ne ve ničesar, in mu dopuščati, da s svojim bebavim vedenjem nadaljuje, misleč, da ga še vedno zavaja. Oboje mu je bilo enako odvratno. Na vso moč si je prizadeval obvladati jezo in se prenarejati, da nič ne ve. To ni bilo zanj niti najmanj preprosto, sploh ker si je v resnici silno želel, da bi z njim neusmiljeno obračunal. Kaj z njim, z njo! Imel je neznanske težave, ko je skušal njun odnos vzdrževati na prejšnji ravni. Marsikaj bi mu lahko spregledal in oprostil, tega pa nikoli.

	Že vse od takrat, ko ga je Vito seznanil z resnico o njem, je bil slabe volje in kot na trnih. Toliko, kot je preklinjal ta zadnji mesec, zagotovo ni v vsem dotedanjem življenju skupaj. Ko ga je tistega dne, ko se je vrnil iz bolnišnice, uzrl sedeti na običajnem mestu ob drevesu, ga je dobesedno spreletel srh. Prav prisiliti se je moral, da se mu je približal.

	Maskota je čez noč postal njegov sovražnik številka ena, njegova rak rana. Kot je bil prej vselej zelo potrpežljiv do njega, je po novem čutil ravno nasprotno. V njem je nenehno plamenel prikrit bes, svoje občutke pa je komaj še nadzoroval. Maskoto je sovražil iz dna duše; najraje bi mu zavil vrat.

	Po drugi strani si kljub stvarem, ki jih je zdaj z gotovostjo vedel, še vedno ni mogel zares predstavljati, da se v tej duševni in telesni pokveki skriva nekaj povsem drugega. Vsakič, ko je zaslišal njegovo bebavo čenčanje, se mu je temperatura dvignila do vrelišča, in nemalokrat se mu je že zdelo, da bo zdaj zdaj eksplodiral kot mina. Tudi čas, ki je mineval, ni prinesel izboljšanja – njegovi negativni občutki se niso omilili, nasprotno, Maskotina stalna navzočnost jih je le še podžigala. Po svoje je bilo vse, kar je bilo povezano z Maskoto, prav groteskno. Pravi absurd je bil že to, da sta oba z Vitom vztrajno govorila o Maskoti kot o moškem liku, kot da bi to kaj pomenilo. No, najbrž je bilo tako res pametneje, saj je bilo manj možnosti, da bi kateri od njiju storil napako in se v nepravem trenutku zagovoril. Po drugi strani je v sebi že prešel v stanje, ko je o Maskoti lahko razmišljal samo še kot o ženski, to pa je le še razpihovalo njegova besna občutja do nje. Jeza v njem je kar prekipevala, in včasih se je že bal, da bo vse to ogorčenje samodejno planilo iz njega.

	Kdaj pa kdaj si je poskušal predstavljati Maskotin videz, potem ko z obraza in telesa odvrže vso to šarado. Vendar si njene preobrazbe v žensko ni mogel zares zamisliti. V nekaterih posamičnostih še nekako, kot celovito podobo pa niti približno.

	Pogosto se je tudi spraševal, kdo je Maskota v resnici. V dneh, ko je bila še v bolnišnici, se je natančneje informiral o Benjaminu Gabru. O njem je res zdaj vedel več kot prej, a to se je zdelo bolj samo sebi namen. Maskota pač ni bila Benjamin Gaber. Vsekakor pa bo slej ko prej rešil tudi to uganko – izvrtal bo resnico, naj stane, kar hoče …



	 *



	Lari je bilo od prvega trenutka očitno, da je poveljnikov odnos do nje drugačen kot prej. Čutila je, da se je poveljnik spremenil. Resda je še naprej neopazno bdel nad njo in jo ščitil že s svojo prisotnostjo, toda nekaj v njegovem odnosu je bilo drugače. Njegov pogled že dolgo ni bil več prijazen. Tista obzirnost, blagost in naklonjenost do nje so se izgubile v neznano. Njegovo vedenje je razodevalo nemir in zadrževano jezo, in pogosto je deloval zelo razdraženo. Nič več ni iskal njene družbe, le še malokdaj je z njo govoril in še takrat je bil največkrat nestrpen, piker ali celo posmehljiv. Takega zajedljivega vedenja prej pri njem ni opažala, zdaj pa se ji je zdelo, da je postalo skoraj stalnica. Vsak njen poskus, da bi se mu približala, je odločno zatrl že v kali.

	Njegova spremenjenost jo je izjemno begala, zlasti ker ni razumela, kaj je narobe. Ni pomislila na možnost, da bi poveljnik vedel za njeno skrivnost. To je bilo zanjo tako rekoč izključeno, saj se je povsem zanesla na Vitova zagotovila, da je to njuna skrivnost.

	»Kaj ti je? Zakaj včasih tako jezno gledaš vame? Težko mi je, ker si kar naprej slabe volje,« mu je ob neki priložnosti rekla in se ga spontano dotaknila z roko. Otresel se je njene roke, jo hkrati prebodel s pogledom, v katerem je iskrila s težavo zadrževana jeza, vendar ni odgovoril.

	»Na koga si hud? Si name hud?« mu je plašno sledila z očmi.

	»Utihni, Maskota!« je nenadoma zadirčno rekel, da se je odkrito zdrznila. Ni se mogel zadržati. Tega ponarejeno bebavega glasu ni več prenesel. Njegova mera je bila skoraj polna.

	Lara je – potem ko jo je tako neprizanesljivo ustavil – povsem otrpnila. Občutila je leden hlad, kot bi se nenadoma znašla pred tujcem.

	Poveljnikov odnos je imel nanjo neverjeten vpliv. Ob pogledu nanj jo je prevzemala tesnoba. Ni se mu več mogla približati, ostajal je popolnoma nedostopen. Bila je zaskrbljena in nemirna, vendar je svoj nemir skrbno skrivala za vedrim bebastim izrazom. V poveljniku se je očitno dogajalo nekaj neprijetnega, in kar slutila je, da je občutek varnosti, ki ji ga je toliko časa zagotavljala že samo njegova navzočnost, za vedno minil. Jo bo ta vihar v njem, njo, trhlo vejo, zlomil?

	V tem času je Vito redno prihajal v tabor in jo, tako kot včasih, vselej poiskal. Razlika je bila le ta, da se jima ni poveljnik pri njunih klepetih nikoli več pridružil. Čeprav je Lara vedela, da bi jo Vito znal pomiriti in ji morda tudi pojasniti poveljnikovo vedenje, ga s svojimi težavami ni hotela obremenjevati. Na njegova previdna vprašanja, ali je poveljnik še kdaj slabe volje, je smehljaje se odkimavala z glavo: »Najbrž je imel takrat kake skrbi, zdaj je spet vse po starem.«

	Vito se je že privadil, da o Maskoti razmišlja kot o dekletu, hkrati pa o njej ali z njo še naprej razpravlja, kot da je fant. Maskoto je imel že od nekdaj rad, po novem pa jo je imel še rajši. Bila je tako globoka in ljubezniva oseba, hkrati pa veliko močnejša, kot se je zdelo na pogled. Posebno rad je opazoval njene oči – v njih je bila neka zastrta žalost, ki jo je šele zdaj razumel. Koliko bremen in stisk je nakopičenih v tem drobnem telesu, je včasih pomislil. To, da je odšla na fronto, je bila blazna odločitev, pa kar koli že jo je pripravilo k temu. Le sreča jo je privedla pod Robinovo okrilje. Toda … ali je to še vedno prednost? Z Robinom se o Maskoti sploh ni dalo več pogovarjati. Dovolj je bilo, da mu jo je samo omenil, pa je že izbruhnil s kletvicami. Sodeč po njenih besedah pa se je vendarle zdelo, da se je pred njo dobro obvladoval. Bo vzdržal do konca? Ali pa ga bodo nekega dne izdali živci in bo pahnil Maskoto v brezno, iz katerega se ne bo mogla rešiti? Kajti to, da jo Robin sovraži, mu je bilo popolnoma jasno.



	 *



	Že nekaj časa so bili na terenu, kjer so izvajali naloge nadzora in varovanja ozemlja. Vse osvobojeno področje so prečesali po dolgem in počez z dveh različnih koncev.

	Nekega dne je skupina vojakov v izvidnici zajela mlajšo domačinko, o kateri so zaradi njenega sumljivega vedenja posumili, da vohuni za nasprotno stran. Bilo je znano, da so nekateri domačini na tem otoku naklonjeni sovražnikovim silam, zato previdnost ni bila odveč. Žensko so zasačili na kraju, kjer ni imela kaj iskati, in po prijetju so jo privedli s seboj v začasni tabor.

	Bila je zelo preplašena. S široko odprtimi očmi je s pogledom švigala okoli sebe in nekaj nerazumljivega jecljala. Vojaki so se zgrnili okoli nje, delili prostaške dovtipe in se nesramno smejali. Laro je stiskalo pri srcu in je kljub temu, da so žensko sumili vohunjenja, od bojazni zanjo vsa nekam drhtela. Ženska se ji je neznansko smilila, sploh ker je vedela, da se ji ne obeta nič dobrega. Ne ob takem poveljniku. Na hitro je s pogledom poblisnila k njemu. Dekle je ravnodušno opazoval, na njegovem obrazu ni bilo niti sledu mehkobe.

	Ženska je hitro spoznala, kdo je tu glavni. Nenadoma se je vrgla poveljniku pred noge in mu s prosečim glasom nekaj govorila. On je zožil oči v dve ozki reži, se umaknil za korak in ukazal najbližjima vojakoma, naj jo potegneta stran.

	Za Laro je bil prizor srhljiv in je samo nemo opazovala, kaj se dogaja. Kake brezčutne živali naredi vojna iz moških, popolnoma jih razčloveči, je z odporom pomislila. Zlahka se je vživela v občutke in grozo te ženske. Vojne razmere so neredko prinesle s sabo tudi razuzdanost, ki je včasih prešla vse meje. Slišala je razne zgodbe o tem, delno pa se je to dogajalo tudi pred njenimi očmi. Takšno vedenje ji je vzbujalo gnus, enako pa so se ji studili tudi tisti, ki so to počeli. Ta razuzdanost je bila po njenem posledica nenormalnih življenjskih okoliščin, polnih nasilja, ki so uničile mehkobo v ljudeh in jih oropale zdravega čustvovanja. Vse preveč je bilo takih, ki so se vedli surovo ali celo okrutno ter so hlastali po kakršni koli zabavi, ki jih je vsaj na kratko in navidezno sprostila. Celo poveljnik je kdaj kazal takšne slabosti. Prav zato je bil še slabši od njih, saj bi moral te stvari strogo preganjati, namesto da je zamižal na eno ali celo obe očesi in nasilnikom dajal potuho. Dekle ni moglo slabše naleteti.

	»Kaj storimo s to žensko?« se je tedaj poveljnik nedoločno ozrl okoli sebe. V resnici si je že izbral svojo tarčo, le da tega nihče ni vedel.

	 »Se ve, kaj,« je nekdo navrgel, ob čemer so se nekateri razbrzdano in opolzko zasmejali.

	Vojaki so čakali, kaj bo rekel poveljnik.

	»Bi jo malce preizkusili? Takole eden po eden? Da vidimo, koliko ženska lahko zdrži?« se je z zlohotnim pogledom sprehodil po njih.

	Vojaki so se zmedeno spogledovali, saj je bil tak odkrit poveljnikov poziv povsem nenavaden. Slutili so, da ima nekaj za bregom, le da še nobenemu ni bilo jasno, kaj.

	Tedaj se je nenadoma obrnil k Lari. Ko je videl, kako zbegano ga gleda, se je hladno nasmehnil. »Kaj ti misliš o tem, Maskota?« je vprašal.

	Vzdrhtela je. Je v njegovem glasu spet zazvenel tisti mrzel posmeh? Čutila je, kako so se vsi pogledi uprli vanjo. Naenkrat jo je zajela nekakšna slabost, kot bi jo sililo na bruhanje. Od nenadnega odpora do poveljnika je v njej kar trepetalo. »Pusti žensko, naj gre,« je rekla, s težavo prikrivajoč svoje občutke.

	»A kar pustil bi jo, ti mehka dušica,« se je zasmejal. To je bil grob, zahrbten smeh. »Pozabi.«

	Ni se mogel upreti skušnjavi. Nekaj trenutkov je še strmel vanjo, potem pa z neko svojevrstno zlobo rekel: »Maskota jo bo! Kaj praviš na to, Maskota? Enkrat moraš začeti! Ponuja se ti edinstvena priložnost, da prenehaš biti devičnik in si tudi sam privoščiš malce užitka.«

	 Vojaki so se smejali, norčavo zmigujoč z rameni. Lara pa je otrpnila, ker jo je šok skoraj ohromil. Vsa zgrožena je pogledovala vanj, vendar izraz na njegovem obrazu ni kazal znakov, da se šali.

	Čutila je, da zgublja nadzor, in začela je jecljati: »Poveljnik … Jaz nisem za take reči …«

	On je za trenutek zviška ošinil žensko, ki je v nemi grozi samo še neslišno odpirala in zapirala usta, kot bi bila lutka, nato pa so se mu oči zlovešče zasvetile. Spet je pogledal v Laro. Zdrznila se je, saj se ji zdel njegov pogled neusmiljen in strašno hladen.

	»Ti odloči, lahko izbiraš! Ponujam ti možnost izbire: ali jo boš ti ali pa se bodo na njej zvrstili vsi, od prvega do zadnjega vojaka! Torej?« Tokrat je bil njegov glas osoren, in Laro je kar streslo od mrzlih besed. Prebledela je. Zakaj to počne? Zakaj se je sploh spravil nanjo? Hkrati je nekako vedela, da misli zares.

	Vsi pogledi so se zasukali k njej.

	»O … No prav, bom pa jaz,« je nenadoma rekla. Njen glas je bil brez barve. Morala se je krepko zbrati, da je v teh trenutkih zmogla naprej igrati svojo vlogo.

	Vojaki so se spogledovali, nekaj jih je planilo v objesten smeh, k njej so začeli leteti prostaški predlogi. Poveljnik je dvignil obrvi in jo tako zlohotno prebodel z očmi, da jo je do konca pretreslo.

	»Obljubiš, da jo bomo potem spustili?« je rekla.

	»Obljubim.«

	»Ej, Maskota, kaka čast te je doletela! Pa sploh veš, kaj moraš narediti?« je nekdo zaklical.

	»Kako ne! Max mi je že vse razložil, pa poveljnik tudi. Tako je treba, kot se parijo živali.« Neumno se je smehljala, v sebi pa do zadnje celice prezirala nečastnega poveljnika. Vojaki so se smejali, se norčevali in zabavljali. Tudi če je kateri mislil ali čutil drugače, tega ni pokazal, sicer bi bil deležen splošnega posmeha. Sploh pa je bil poveljnik tukaj zakon.

	»No, Maskota, kar začni, drugi pa ti bodo sproti dajali napotke!« Gledal jo je s takšno zlobo, da je bila že na koncu z živci.

	»Poveljnik, ne potrebujem napotkov, natančno vem, kaj je treba narediti, saj sem videl pri živalih. Ampak Filip mi je velikokrat rekel, da ni dobro, če takšni, malo omejeni, delajo te stvari.«

	»To o Filipu si že večkrat povedal, jaz pa ti rečem, da lahko,« se je rahlo, a ledeno nasmehnil. Njegov pogled je bil pri tem tako skrajno porogljiv, da se je Lara komaj še zmogla za silo zbrati.

	»Toda saj veš, da sem jaz malo sramežljiv in ne bi mogel tega početi pred drugimi. Želim opraviti tam zadaj, v tisti lopi.«

	 »Maskota, kako bomo pa potem vedeli, da si jo res?« se je oglasil nekdo med vojaki.

	»Bom tako naredil, da boste vedeli, a ne.«

	Ozrla se je v dekle. Ženska je čutila, da se glede nje nekaj dogovarjajo; v njenem pogledu je odseval paničen strah.

	Poveljnik je nekaj časa s zahrbtnim nasmehom opazoval razplet dogodkov. Naposled se je spet zganil in rekel proti vojakom: »Prav, naj bo po Maskotino!« Dvema vojakoma je namignil proti dekletu: »Odpeljita žensko v lopo in jo tam zvežita, sicer ji Maskota ne bo kos. Nato se vrnita – naj Maskota opravi sam.«

	Vojaka sta pristopila k ženski in jo prijela vsak z ene strani. Zakričala je in najprej otepala okoli sebe, nato pa je le še tiho hlipala. Upirajočo sta odvlekla v lopo. Lara je šla počasi za njimi.

	»Kako pa jo boš, Maskota? Kot oven ovco ali kako drugače?« ji je eden od njiju zabavljaško navrgel, medtem ko sta, smejoč se, dekletove roke privezala na drog. Nato sta odšla, njun prostaški smeh pa je še nekaj časa odmeval okoli.

	Lara se je sočutno zazrla v žensko, ki je polna groze bolščala vanjo. Blago in pomirljivo se ji je nasmehnila, položila prst na ustnice, češ naj bo tiho, pokazala nase in spet nanjo ter ob tem zmajevala z glavo, skušajoč ji dopovedati, da ji ne bo nič storila. Zdelo se je, da dekle polagoma dojema, kaj ji dopoveduje.

	Nato ji je z gestami in mimiko skušala dopovedati, naj vpije. Ženska jo je najprej nerazumevajoče gledala, a ko ji je Lara še in še potrpežljivo dopovedovala ter ji s pritajenim glasom celo nakazala, kaj naj stori, je nenadoma razumela in zavpila. Lara ji je odobravajoče prikimala in jo spodbujala, naj še vpije, močneje in še močneje, in ženska se je res začela dreti kot za stavo. Zdelo se je, kot da iz nje prihajata vsa tista groza in smrtni strah, ki ju je doživljala prej; njeni kriki so bili strašljivi.

	Lara jo je potrpežljivo usmerjala, kako se naj dalje odziva. Ženska je dojela njene napotke in jim sledila, in tako so se njeni kriki postopoma spremenili v onemoglo, zateglo ječanje. Nato so končno zamrli in utihnili.

	Takrat se je Lara naglo vzpela k njej, ji natrgala oblačila, ji odpela nekaj gumbov in jo pri tem ves čas mirila, naj se ne boji. Odstranila ji je vezi in ji pokazala, naj se zvije v dve gubi in potihoma ječi. Ženska je poslušno ponavljala, kar je Lara želela.

	Vtem je zaslišala, da se bližajo glasovi. Takrat si je na hitro odpela nekaj gumbov na plašču in odvezala vrvico v pasu hlač. Ko so trije vojaki vstopili v lopo, je bila še vedno s hrbtom obrnjena proti vhodu in si dala opraviti z zapenjanjem in ravnanjem svojih oblačil. Nato se je čez ramo ozrla k njim in se bebasto zasmejala.

	»Kaj, hudiča, si počel z njo, da je ženska tako grozljivo vreščala? Takih krikov pa še ne! Tisti vrišč nam je šel vsem do kosti, kar zmrazilo nas je. Kaj si ji delal?«

	»Kako, kaj? Paril sem se z njo, a ne! Ampak mi ni bilo posebno lepo, ker je preveč kričala.«

	Vojaki so samo osuplo zmajevali z glavami in nekam nejeverno strmeli vanjo.

	Tedaj se je obrnila proti ženski in ji rezko zavpila, naj vstane. Ženska je to storila, zaradi navzočnosti vojakov pa je bila spet vsa prestrašena. Lara, ki je vojakom kazala hrbet, ji je ob hkratnem rezkem vpitju dajala z očmi in mimiko znake, da je vse v redu. Nato jo je prijela za roko in jo povlekla s sabo, da se je ženska opotekla za njo.

	»Poglej, Maskota, še obleko si ji strgal! Kdo bi si mislil, da znaš biti tak grobijan in tak pacek,« je nekdo navrgel. Lara se je še naprej samo neumno hahljala. Počutila se je neskončno olajšano. Če bo poveljnik držal besedo, in ni bilo dvoma, da jo bo, je dekle rešeno.

	On je stal na istem mestu kot prej in jo z nekim nedoumljivim izrazom na obrazu opazoval, ko se mu je bližala, držeč žensko za komolec.

	»Poveljnik, opravil sem. Zdaj lahko ženska gre, dal si besedo,« se je Lara topoumno zasmejala.

	Robin jo je nekaj trenutkov gledal, ne da bi trenil. Njegov pogled je bil srep in brez izraza. Nato mu je obraz prešinil porogljiv nasmeh in končno je rekel: »Prav. Naj ženska gre.«

	Lara je začela nemudoma mahati proti ženski, naj odide. Ta se je res spustila v divji tek in kmalu izginila iz vidnega polja.

	Vojaki so pozneje še dneve drezali v Laro, kaj je počela z žensko, da je ta tako kričala, ona pa jim je odgovarjala vedno enako: da se je z njo parila. Hkrati je čutila, da je dogodek marsikomu obležal v želodcu in mu pustil slab priokus. Le poveljnik ni nikoli ničesar rekel o tem, niti ne česa vprašal; vedel se je, kot da dogodka sploh ne bi bilo.

	Lari se je po tem dogodku, ko si jo je tako kruto privoščil, zdelo, da je vse, kar je povezano s poveljnikom, za vedno umazano in skaženo. Spoznala je, da je dotlej domišljijo in resničnost vse prevečkrat mešala med seboj. Kake nespametne, romantične sanjarije je predla o njem, se je skrušeno posmejala sama sebi. Poslej je neštetokrat pomislila, da je poveljnik norec, nasilnež – pa vendar so vsi njeni upi za srečen izid te kalvarije sloneli prav na njem. Tako je še naprej stiskala zobe, in čeprav ji je bilo hudo, se ni pritoževala. Komu le? Mar njemu, ki jo je izpostavil? Zakaj je sploh ravnal tako, po več kot letu dni prijateljstva med njima? Skušala je razumeti, česar se ni dalo razumeti. Ob tem ji je bilo, kot bi se njeni občutki do poveljnika znašli na razpotju – vse se je nekako pomešalo med seboj.



	 *



	Vest o pripetljaju z domačinko je kaj kmalu po ovinkih pricurljala tudi do Vita.

	»Si že slišal za Maskotin podvig?« ga je vprašal eden od bolničarjev. Nato mu je ponovil, kar mu je o dogodku pripovedoval eden od udeleženih vojakov.

	Vito je poslušal zgodbo z izrazom popolnega nerazumevanja in zaskrbljeno gubal čelo. Ni mu bilo niti najmanj jasno, kaj se je zgodilo. Nekaj strašansko srhljivega je bilo v tej zgodbi, in zelo ga je zaskrbelo. Si je Robin privoščil barabijo na Maskotin račun? Pomislil je na njegove občutke, na njegovo silovito jezo do nje, in zavedal se je, da je to povsem mogoče. Robin je pač znal biti ne samo velikodušen in požrtvovalen prijatelj, temveč tudi neusmiljen sovražnik. Prav zaradi zadnjega ga ni bilo pametno raniti na občutljivem mestu. Maskota pa je storila prav to.

	Vedel je, da mora z njo čim prej govoriti, da sliši iz prve roke, kaj se je v resnici zgodilo. Še zlasti ker se je čutil soodgovornega za to.

	V najkrajšem času je odšel v tabor in najprej poiskal Maskoto.

	»Do mene so prodrle neke čudne govorice o tebi – o tvojem domnevnem posilstvu neke domačinke. Priznam, prav ničesar ne razumem. Kaj se je v resnici zgodilo?«

	Lara ni takoj odgovorila. Topo je gledala predse in molčala, končno pa pobito rekla: »Nerad govorim slabo o poveljniku, zato bi najraje molčal. Toda očitno moram kaj reči, saj so pripovedi o tem prodrle tudi že do tebe. A kaj naj sploh rečem? Morda to, da bi ga lahko upravičeno označil s kakim res grdim imenom, a preprosto ne najdem dovolj grde besede zanj.«

	Vita je zmrazilo. Zelo hudo je moralo biti, če jo je tako prizadelo.

	»Si je poveljnik privoščil kako grdo šalo s tabo?«

	»Ni bila šala … Mučno mi je govoriti o tem.« Nato mu je v skopih besedah le opisala, kaj se je dogajalo. »Ne vem, zakaj je to storil. Prvič se je zgodilo, da si me je res grdo privoščil in me hkrati na tako oduren način izpostavil pred drugimi. Počutil sem se osramočenega in ponižanega. Še vedno se počutim tako, in hudo mi je, ker moram navzven kazati ta bebasto veseli izraz.«

	Vito je ob njeni pripovedi lezel sam vase. Absurdna izkrivljenost tega, kar se je zgodilo, ga je močno prizadela. Globoko je zajel sapo, obraz se mu je nagubal in zmračil. Čutil je, da se je začelo med Robinom in Maskoto dogajati nekaj pogubnega. Maskota ima prav, poveljnik je prava zver! Torej se je spravil nanjo, ni mogel drugače. Ubogo dekle! Hkrati se je zavedal, da je Maskoto sam porinil v to past.

	Ozrl se je k njej. Tiho in mrko je zrla predse. Zdelo se mu je, kot da je z mislimi kilometre daleč, sploh ne tukaj. Tedaj pa je nenadoma rekla: »Vidiš, jemlje si pravico, da drugim povzroča trpljenje in v tem očitno celo uživa. Res je sadist.« Po kratkem premolku je tiho nadaljevala: »Tudi sicer opažam, da se je po moji vrnitvi iz bolnišnice zelo spremenil do mene. Tega ti prej nisem hotel omenjati. Vzbuja mi strah, Vito! Ne prepoznam ga več! Postal je nestrpen in zajedljiv, le še malokdaj govori z mano, in včasih me izpostavi pred drugimi, česar ni prej nikoli storil. Iz vsega tega sklepam, da mi je očitno zelo zameril, da sem se takrat tako otepal njegove pomoči in vreščal kot nor.« S potrtim glasom je dodala: »Zelo pogrešam njegovo prejšnjo prijaznost in obzirnost.«

	Vita je ob njenih besedah stiskalo pri srcu, od jeze na Robina pa je v njem kar bučalo. Postalo mu je jasno, da se Robin ne more obvladati. Hkrati se mu je v misli vtihotapila neprijetna slutnja, da je bil ta dogodek šele začetek. Z Robinom se je moral takoj pogovoriti.

	Ves nasršen in zaskrbljen ga je nemudoma poiskal.

	»Do mene so prodrle čudne govorice o Maskoti. Z njim sem že govoril, in povedal mi je za tvoj in svoj podvig. Prosim, mi lahko še ti pojasniš to reč? Vse se sliši tako kočljivo, da sem brez besed!« ga je jezno napadel.

	Robin ga je predirno pogledal in nekam izzivalno rekel: »Nisem si mislil, da bi te to zanimalo. Privoščil sem si malce šale na njegov račun, pa kaj! Nekoliko sem moral sprostiti jezo in napetost in vse drugo, kar se je nabralo v meni. Tisti domačinki nisem nameraval storiti ničesar žalega, le Maskoto sem si hotel malce sposoditi. No, pa je dokazal, da se dobro znajde. Pravzaprav me je presenetil, saj takega njegovega odziva nisem pričakoval, predvidel sem drugačen scenarij … No, kljub temu je bilo prav zabavno.«

	»Pa se sploh zavedaš, kaj vse to pomeni? Ne le, da si iz podlih osebnih motivov izrabil in ustrahoval tisto ubogo domačinko, zato da prizadeneš Maskoto, kar vse ti močno zamerim, lahko bi se grdo zapletlo tudi drugače! Razočaral si me, Robin.«

	Robin je stisnil ustnice in se namrščil, na obrazu se mu je pojavil mrk izraz. »Najbrž si sploh ne predstavljaš, kaj doživljam v sebi!« je ostro rekel. »Z besedami skoraj ne bi znal izraziti grdih misli, ki me ves čas prevevajo, in besnih občutij, ki so me že povsem prepojila. Nekako si moram dati duška.«

	»Ne nori, obvladaj se! Do Maskote nisi bil prej nikoli hudoben, v tebi je imel vedno oporo in pomoč. Zdaj pa mu kar naenkrat jasno kažeš povsem drug odnos! Kako si lahko tako hitro pozabil na vajino spontano prijateljstvo in ga zatajil? Maskota ti je vedno zaupal – no, upravičeno, saj si se tako rekoč ovil okrog njega in ga zaščitil!«

	»Prej, Vito. Takrat ko sem še mislil, da je Maskota ubogi pohabljenec in omejenček in ne premetena, potuhnjena ženska. Ženske so zame plevel, Maskota pa največji plevel med vsemi! In kaj storimo s plevelom? No ja. To, kar je bilo prej, je končano, ostalo ni nič,« je hladno odvrnil.

	Vito je bil zgrožen. »Pa kaj je s tabo? Še nikoli te nisem slišal izgovoriti tako ničvrednih besed. Vsakomur, ki bi te zdajle slišal, bi šli lasje pokonci! Tudi meni gredo, kolikor jih še imam, zlasti če pomislim, da je te besede izgovoril moj najboljši prijatelj, človek z veliko začetnico v vsem drugem! No, ta trenutek ne bom razpravljal o tvojih stališčih do žensk, saj se zavedam, da si preveč pod vplivom zadnjih dogodkov in o ženskah še z večjo ihto trosiš svoje bolne sodbe. Pogovoriva se raje o Maskoti! Potožil mi je, da si se po njegovi vrnitvi iz bolnišnice zelo spremenil do njega. Misli sicer, da je temu krivo tisto zavračanje tvoje pomoči, ko si mu ranjenemu skušal pomagati … Vem, da je zdaj zate vse drugače, in da se vajin odnos ne more več vrniti v stari tir. Pa vendar, brzdaj se! Mar ne uvidiš, v kaki stiski je Maskota in da tvojo naklonjenost še kako potrebuje? Ti pa ga vse bolj puščaš na cedilu. Ne bodi vendar tak malopridnež! Zakaj se ne potrudiš in se obvladaš?«

	»Zakaj, sprašuješ?« je Robin kar zapihal. »Odgovor je precej preprost. Ali veš, da je Maskota edina oseba, ki se je kdaj norčevala iz mene in si me celo silovito privoščila? Torej se ne čudi, da norim od želje, da bi tudi sam storil enako z njim.«

	»V svoji zlobnosti do njega bi bil lahko malo manj prostaški. Vedno si bil njegov angel varuh, tvoje sedanje ravnanje pa je bolj ravnanje hudiča.«

	Robin se je z nedoločljivim pogledom zazrl v Vita in se pikro nasmehnil: »Bo Maskota vsaj vedel, da se iz hudičev ni pametno norčevati.« Preden je Vitu uspelo kaj odgovoriti, je mrko nadaljeval: »Iz malopridnosti in žalitve se rodi isto, Vito! Tudi jaz nimam železne volje, vsaj v tej stvari ne! Obremenjen sem s tem, komajda se še krotim. To sprenevedanje, da je vse v najlepšem redu, mi je neznosno, zlasti ker me v resnici kar razganja od besa in sovraštva. Ne vem, kako bo sploh šlo naprej.«

	Vito je bil iz sekunde v sekundo bolj vznemirjen in zaskrbljen. »Nevarne igre si se lotil, Robin. Ali to veš?«

	»Vem. A to je moj način, da vsaj malo poravnam račun z Maskoto.«

	»Nimaš pravice, da mu že tako težko življenje še dodatno otežuješ ...«

	Robin ni odgovoril, samo pomenljivo se je nasmehnil. Vita pa je ob tem nasmehu spet prešinila neprijetna slutnja. Ni mu zaupal. Obšel ga je strah, da bo nekega dne Robin prizadel Maskoto tako močno, da tega ne bo vzdržala in bo klonila.



	 *



	Lara je, sključena v dve gubi, sedela v kotu svoje sobice in pritajeno čakala, da se poveljnik vrne s svojega nočnega potepa. Vedela je, kam je šel, kot še nekaj drugih častnikov. K ženskam, kot že tolikokrat prej.

	Vedno je bilo tako. Kadar koli ga zvečer ni bilo v bližini, ker se je šel zabavat, ga je čakala budna, in si do njegove vrnitve nikoli ni upala v posteljo. Tega sploh ni vedel. Bala se je morebitnih objestnih izpadov vojakov, ki bi si jo v njegovi odsotnosti lahko privoščiti. To bi bila prava katastrofa. Njegova navzočnost v sosednjem prostoru ji je vselej vlivala občutek varnosti, tudi zadnje čase, ko do nje ni bil nič več prijazen in hudomušen kot prej. Kljub temu jo je pred drugimi še naprej ščitil. Ničesar pa ni vedela o tem, da ji je poveljnik že zdavnaj postavil »psa čuvaja«, in to Torsa, pravega hrusta, ki ga je že kmalu po njenem prihodu v enoto zadolžil, da v njegovi odsotnosti diskretno pazi nanjo in poskrbi, da ne bi prišlo do kakih težav. Drugi, ki je imel podobno zadolžitev, je bil Max. Vse to ji je ostalo skrito.

	Tudi tega večera je iz istih razlogov budna čakala na njegovo vrnitev. Posebej ji je vzbujal strah tisti Paul, v enoti je bil kake tri mesece, ki se je rad vrtel v njeni bližini in si jo je včasih vse preveč pozorno in vsiljivo ogledoval. Vedela je, da ima Paul homoseksualna nagnjenja, pravzaprav so to najbrž vedeli vsi. Zadnje čase pa se je zdelo, da ga zanima in privlači prav ona, v vlogi fanta, seveda. Ob misli na to jo je spreletela zona. Pa ne zaradi Paulove usmerjenosti, imel je pač taka nagnjenja, in tudi ni bil edini. Nad tem se ni nikoli zgražala. Zona jo je spreletavala ob misli, kaj bi se zgodilo, če bi se Paul v svoji strašni zmoti spravil nanjo – da bi nekega dne izkoristil poveljnikovo odsotnost in se ji hotel približati.

	Končno si je lahko oddahnila. Zunaj je bilo slišati hrup in glasove, nekdo je poklical poveljnika. Nato je čakala, da zasliši znane korake na hodniku in ropot njegovih vrat.

	Res so koraki kmalu zadoneli po hodniku – le da se tokrat niso ustavili pred njegovimi, temveč pred njenimi vrati. Potrkalo je, in skoraj hkrati so se odprla vrata. Poveljnikova roka je segla proti stikalu, in v naslednjem trenutku je sobico osvetlila medla svetloba. Lara se je dvignila s tal, kjer je sedela in presenečeno strmela vanj. Že od daleč je zaznala, da je pil, saj je prinesel s sabo vonj po alkoholu.

	»Poveljnik!« je nejeverno vzkliknila in si z roko zasenčila oči, saj jo je nenadna svetloba za trenutek oslepila. »Zašel si! Vrata tvoje sobe so nekaj metrov prej!«

	Zaprl je vrata in se nekam hudobno zasmejal: »Nisem zašel, Maskota, namenoma sem prišel sem.«

	Lara ga je zbegano gledala. V njegovem vedenju, pogledu in smehu je bilo nekaj objestnega, in začela se je je lotevati tesnoba. »Ampak … ampak … zakaj ob tej pozni uri? Bolje bo, da greš takoj počivat, pozno je že.«

	Preslišal je, kar je rekla. »Zakaj še ne spiš, Maskota?« je vprašal.

	»Ko si kje zunaj, vedno buden počakam, da se vrneš. Bojim se, da bi vojaki izkoristili tvojo odsotnost in me gnjavili,« je rekla.

	»Potem te bom pa drugič vzel kar s sabo,« se je spet zasmejal in dodal: »Mislil sem, da te bom našel v postelji, lepo v pižamici, brez teh čudnih oblačil na sebi. Že dolgo me muči, zakaj si takrat, ko sem ti skušal nuditi prvo pomoč, tako prekleto vreščal in se otepal. Vzbudil si mi radovednost. Kot tvoj nadrejeni imam menda pravico vedeti, kaj je narobe s tabo. Hočem vedeti in hočem videti ...«

	Larine zle slutnje so se začele potrjevati. O bog, ne! To zdaj se sploh ne dogaja, si je v mislih zmedeno ponavljala, medtem ko ji je srce burno razbijalo. Prestrašeno ga je gledala. Poveljnikov obraz je bil videti napet in divji, njegove oči pa so izžarevale nekakšno grožnjo.

	Slabotno je rekla: »Poveljnik, napil si se. To ti ni v navadi, saj le poredko piješ. Pojdi raje spat.«

	Tudi tokrat se ni zmenil za njene besede. Ravno je bliskovito razmišljala, kako naj pogovor preusmeri, ko se je njegov pogled z vso težo zapičil vanjo.

	»Benjamin, naša maskota! Maskota je pravzaprav neverjetno skrivnosten fantič … Kajne, Beni?« je nenadoma hinavsko zategnil, na obrazu pa se mu je pojavil grd nasmešek. Hkrati se je pomaknil bliže, in Lara je povsem otrpnila. V načinu, kako jo je gledal, je bilo nekaj tako čudnega, da je nenadoma vzdrhtela. Vsa zgrožena je začutila, da tokrat vidi v njej nekaj drugega kot običajno.

	S široko razprtimi očmi je nemočno stala pred njim, prizadevajoč si, da umiri burno utripanje srca.

	»Poveljnik, v žalost me spravljaš s takim govorjenjem. Pil si, pa ne veš, kaj govoriš,« je zajecljala.

	Na njene besede se ni odzval. Še bolj se ji je približal in jo z naglo kretnjo roke nepričakovano prijel za komolec. »Maskota, se strinjaš, da smem pogledati pod tale tvoj suknjič in si razjasniti, kake sorte hibo imaš?« Stisk njegove roke je popustil in prešel v mehkejše, skoraj masirajoče gibe. Z dlanjo je počasi drsel navzgor do njenega vratu, se s prsti rahlo zadržal na zatilju, nato pa se spet sprehodil po isti poti nazaj. V njegovem dotikanju je bilo nekaj zahrbtnega, toda hkrati skoraj omamljajočega. Nato jo je njegova roka ponovno stisnila za komolec.

	Laro sta zajeli tolikšna panika in groza, da je bila kot okamnela. Zdelo se ji je, da sanja. Odganjala je misel, da bi razumela, kaj je vzrok temu njegovemu strašljivemu vedenju. Je mar spil več pijače, kot je videti, pa ne ve, kaj dela? Prosim, poveljnik, spametuj se, je želela reči, vendar iz njenih ust ni bilo glasu. Poskušala je ujeti njegov pogled, toda ob hladu tega pogleda se je zdrznila. Bilo jo je neizmerno strah in od tesnobe je trepetala kot šiba na vodi.

	Tedaj se ji je v glavo prikradla neka misel, in od nenadne groze je še bolj otrpnila. Kaj pa, če je tudi on … tako kot Paul … Naprej ni zmogla razmišljati, saj je bila misel že sama zase preveč strašna.

	Robin je začutil, kam so ji zašle misli, in ustnice so se mu zvile v porogljiv nasmešek. Hkrati ga je obšla posebna zloba. Njegova roka se je v trenutku spet premaknila in počasi, še bolj mehko kot prej, tokrat odpotovala navzdol, ji z rahlo silo razprla pest, se nežno poigrala z njeno dlanjo in prsti ter tam obstala. Ti njegovi dotiki so bili kot nekakšno izzivanje. Hkrati mu je v očeh ves čas žarel neprikrit posmeh. Užival je, naslajal se je ob Maskotinem paničnem strahu. Res je bil rahlo opit, vendar še zdaleč ne toliko, da ne bi vedel, kaj dela. Maskota-ženska mu je zadnje tri mesece kratila mir, naj zdaj malce trpi.

	»Poglej, poglej, nekdo se trese kot trepetlika! Zakaj se tako bojiš, Maskota? Saj nameravam samo poškiliti pod tvoja oblačila, da končno izvem, kake vrste hibo skrivaš!« Govoril je povsem potihoma, vendar je bil ton njegovega glasu rezek in neprijeten.

	Lara je, obnemela in do konca prestrašena, še naprej samo negibno stala, najraje še dihala ne bi več. Panika jo je povsem omrtvila. V vsem tem dogajanju je bilo nekaj nestvarnega. Ni imela moči, da bi se ponovno srečala z njegovim pogledom ali da bi lahko kar koli rekla. Poveljnik jo je še vedno držal za dlan in prste. A tedaj se je njegova roka spet zganila in začela drseti navzgor. V naslednjem trenutku jo je že stisnil za nadlaket in jo začel počasi, po milimetrih, vleči proti sebi. Še sam se je nagnil naprej, in njune ustnice so se nezadržno bližale druge drugim. Hkrati je dvignil drugo roko in šel z njo proti njenemu obrazu. Nenadoma pa se je ustavil, roka, s katero je segel proti njenemu obrazu, mu je sredi kretnje počasi omahnila navzdol. Nato sta oba, negibno stoječ, samo še odrevenelo strmela drug v drugega.

	V teh nekaj trenutkih je postalo vse jasno. Lari se je zazdelo, kot bi se dvignil zastor. Posvetilo se ji je, da poveljnik ve, in Robin je uvidel, da se je izdal.

	Zdaj je počasi izpustil tudi njeno nadlaket. Odmaknil se je, ji obrnil hrbet in se osredotočil na to, da bi se spet zbral.

	Lara je skozi stisnjene zobe zajela zrak in s težavo rekla: »Pojdi spat, poveljnik …« Glas se ji je silovito drgetal.

	Obrnil se je k njej. Spet se je imel pod nadzorom in s priprtimi očmi se je zazrl vanjo. Obraz mu je preletel nenavaden izraz. »Da, Maskota,« je odvrnil s posmehom, ji ponovno pokazal hrbet in nato mirno odšel iz sobe.

	Lara se je sesedla na tla, zavedajoč se, kako pogubno je stanje. Prevevala jo je nekakšna groza, pomešana z občutkom izgubljenosti. Vsega je bilo konec, njene muke so bile zaman. Kaj bo zdaj z njo? In kaj bo z Benijem?

	Z razočaranjem in globoko prizadeta je pomislila na Vita. Mislila je, da se na njegovo prijateljstvo lahko zanese, a se je izkazalo, da se je zmotila. Dal ji je besedo, da bo molčal, v resnici pa jo je zahrbtno izdal, in to prav njemu, poveljniku!

	Razočarana, tresoča se, z bremenom neznosnega strahu se je spravila spat. Dolgo je trajalo, da je končno le potonila v plitek in nemiren spanec.



	 *



	Robin je po vrnitvi v svojo sobo še dolgo vznemirjen hodil po prostoru, zavedajoč se, da se je izdal. Tega zares ni imel v načrtu, Maskoto je hotel le nekoliko prestrašiti. Toda v tistih trenutkih ga je zaneslo. Kar naenkrat je počil oklep njegovega samoobvladovanja, povsem se je zavedel Maskote kot ženske in kratek čas se ni mogel brzdati. Vleklo ga je, da bi ji snel navlako vsaj z obraza, če že ne s telesa. Ti trenutki so bili dovolj, da je dojela resnico.

	Sicer pa je že dolgo čutil, da je le vprašanje časa, kdaj se ne bo mogel več obvladati. Resda ni predvidel, da bo do tega prišlo že ta večer, vendar ga je zgrabila nekakšna sla in kar zgodilo se je. Hkrati ga je prav presenetilo, kako pristen občutek olajšanja in zadoščenja mu je to prineslo.

	Zavedal se je, da mora Vita čim prej seznaniti s tem svojim spodrsljajem, če je temu sploh bilo mogoče tako reči. Tako se je že naslednjega dne navsezgodaj odpeljal k njemu.

	Vito je takoj zaslutil, da Robinov zgodnji obisk ni naključje.

	»Kaj je novega, Robin? Kaj se je zgodilo?« je nemudoma vprašal.

	Robin se je z nedoumljivim izrazom zazrl vanj. »Zgodil se je trenutek resnice. Bojim se, da imam slabo novico zate. Maskoti sem se izdal, da vem.«

	Vito je trznil in opazno zardel. »Ali te prav razumem?«

	Robinova ramena so se dvignila in spustila v počasnem skomigu. »Bržkone da. Sinoči po vrnitvi v bazo sem zavil v njegovo sobo. Hotel sem ga samo malo izzivati, a sem pri tem storil napako – izzival sem ga za kanec preveč in bojim se, da je v tistem trenutku spoznal, da vem … Očitno je čas prenarejanja minil,« je nekoliko cinično pristavil na koncu.

	»Kaj, vraga, si naredil?«

	»Pravzaprav nič posebnega. Pa vendarle nekaj, česar ne bi nikoli storil, če bi bil Maskota res to, kar sem še do nedavnega mislil, da je.«

	»Prekleto, kako si mogel! Pred njim si me postavil na laž! Izpadel sem hinavec, ker nisem držal besede,« mu je razburjeno oponesel Vito.

	Robin se za njegove očitke ni dosti zmenil. Hladnokrvno je odvrnil: »To pač vzemi v zakup! O sebi moram reči, da sem zadovoljen, da je ta igra pri koncu. Kolikokrat sem zadnje čase v sebi kar drhtel od togote, ko se je Maskota v vlogi prismuknjenca sukal okoli mene, jaz pa naj bi se pri tem vedel do njega celo prijazno in razumevajoče! To vse je bilo zame preveč. Zdaj pozna stanje, in tako je končno tega obojestranskega vlečenja za nos konec.«

	»Kaj boš zdaj, prekleto?« Vitovo vprašanje je zvenelo srdito.

	»Nič, kaj pa naj bi? Svoj del burke bom, zaradi sebe in drugih, igral naprej. Do neke mere, seveda.« Glas mu je zazvenel odločno in hladno.

	Nastopila je kratka tišina.

	Vito se je začel vznemirjeno sprehajati sem in tja. »Maskota je povsem odvisen od tebe, in ti to veš! Zdaj gotovo preživlja hude trenutke ...«

	Na poveljnikovem obrazu se je pojavil ciničen izraz, toda rekel ni nič.

	»Robin, roke stran od njega! Ne stori ničesar takega, kar bi pozneje obžaloval! Da se ne bi kdaj še kako drugače spozabil!«

	»Ah, in bi Maskota spet pomislil, ali nimam nemara kaj homoseksualnih nagnjenj, kot je to v določenem trenutku pomislil sinoči,« se je porogljivo zasmejal.

	»Dvomim, da je na kaj takega pomislil, ob poveljniku s slovesom in podvigi, kot so tvoji,« mu je Vito zajedljivo odgovoril. Bil je izjemno jezen nanj.

	»Vprašaj ga, pa boš videl!« Robinov izraz je bil še vedno posmehljiv. Nato je dodal: »Ni se ti treba tako bati zanj.«

	Kmalu zatem je odšel. Vito je ves razkurjen in hkrati zaskrbljen gledal za njim. Bilo mu je jasno, da mora še tega dne nujno govoriti z Maskoto.



	 *



	Lara se je po nemirnem spancu zbudila izredno zgodaj. Imela je težko in zmedeno glavo. Njena preplašenost se ni čez noč prav nič polegla. V njej se je vse nekako sesulo in vse bolj jo je preplavljal obup. Bilo je konec upanja, da se bo zanjo in za Benija dobro izteklo.

	Poveljnika ni bilo nikjer videti. Od drugih vojakov je po ovinkih izvedela, da se je nekam odpeljal in se bo vrnil popoldne ali zvečer.

	Proti večeru, ko so vojaki po napornem dnevu lenobno posedali okoli, se je v tabor pripeljal Vito. Maskoto je uzrl na običajnem mestu – kot vedno je sedela malce vstran od drugih. Vito je vedel, da ga je opazila, vendar se ni zganila ali mu prišla naproti, še naprej je zgubljeno gledala nekam v daljavo.

	Šel je k njej in brez besed prisedel. Še vedno se ni zganila.

	»Maskota, kako si?«

	Ni se takoj odzvala. Zdelo se je, kot bi poniknila v odrevenelo otopelost. Končno pa je zadržano in z grenkobo v glasu rekla: »Čudovito sem, hvala. Bi mi rad kaj povedal, Vito?« Njen izraz na obrazu je odseval pobitost in nemoč. »Si mi morda lagal, ko si mi zagotavljal, da mu ne boš povedal?«

	Vito se je kratko obotavljal, nato pa z vzdihom rekel: »Žal mi je, Maskota, res mi je žal. No, ne bom olepševal stvari. Moral sem mu povedati, to je bila moja dolžnost. V resnih okoliščinah, kot je vojna, je tako stvar nemogoče zamolčati. Takega tveganja si nisem mogel naložiti. S tem, ko sem ga seznanil s tvojo skrivnostjo, sem odgovornost v bistvu prenesel nanj …«

	»Oh, kaj si storil!« ga je komaj slišno prekinila, z bolečino v glasu. »Pa ravno njemu! Če bi res hotel, bi mu to lahko zamolčal. V roke si mu položil najhujše orožje proti meni!« Šepetaje je nadaljevala: »Jaz pa sem neomajno verjel vate in ti zaupal. Nikoli nisem niti pomislil, da boš prelomil obljubo. Verjel sem ti na besedo. Ne moreš si misliti, kako sem razočaran nad tabo!«

	»Vem, Maskota. Toda besedo sem ti dal zato, da bi te pomiril. Pozneje me je pogosto grizla vest zaradi te hinavščine. Zavedam se, kako zelo sem te razočaral. Upal sem, da ne boš tega nikoli izvedel in boš ostal za vselej prepričan, da sem tvojo veliko skrivnost obdržal zase. Kako licemerstvo! Kdo ve, kaj si zdaj misliš o meni ...« Umolknil je, toda čez čas je dodal: »Maskota, ponavljam, tega mu nisem smel zamolčati! Upal sem le, da se bo poveljnik, potem ko se je odločil, da ne bo ukrepal, zmogel obvladovati. A očitno je njegova jeza prehuda, da bi mu to uspelo.«

	 »Kdaj si mu povedal?« V njenem glasu sta se mešala razočaranje nad Vitom in strah, kaj bo zdaj.

	»Že takoj naslednjega dne.«

	Zajela je zrak in osuplo obmirovala. Nekaj časa je bila povsem tiho, nato pa zgroženo rekla: »To pomeni, da že ves čas ve! Torej je tisto svinjarijo z domačinko izpeljal s povsem drugimi motivi, kot sem ves čas mislil. Namenoma! Šele zdaj v celoti vidim, kak podlež je bil takrat do mene. Njegova edina tarča sem bil jaz, vse je bilo namenjeno meni! Kar ne morem verjeti …«

	»Res je, Maskota, tega ni mogoče zanikati. Kolikor sem se pozanimal, je bilo vse namenjeno izključno tebi. Tisto ubogo žensko je uporabil samo kot orodje.«

	Z brezbarvnim in praznim glasom je zamrmrala: »Kaka brezčutna žival je poveljnik ...«

	»Do neke mere že, vendar ne v vsem, kar tudi sam veš. Spomni se, koliko podpore in zaščite si bil od njega ves čas deležen!«

	»Vem,« je vzdihnila in za nekaj časa utihnila, kot bi se ji misli vrtele kdo ve kod, potem pa napeto vprašala: »Kako to, da ni nemudoma ukrepal in zadeve prijavil? To bi bilo vsekakor logično in razumljivo ...«

	»Prvi njegov odziv je bila prav ta misel, saj je bil ob moji informaciji, kako je v resnici s teboj, popolnoma šokiran. Pozneje, ko sva skupaj malce pretehtala vse okoliščine, pa mu je postalo hitro jasno, da bi naredil s tem sebi kaj slabo uslugo. Uvidel je, koliko posmeha bi bil deležen, če bi se razvedelo, kakšno hibo ima vojak, za katerega že od vsega začetka tako vestno in nesebično skrbi. Tako se je po premisleku odločil, da bo še naprej ravnal s tabo enako kot prej in se delal, kot da nič ne ve. Jaz pa bi pred teboj izpadel kot zaupanja vreden človek ...«

	»Kakšna zarota!« je zagrenjeno pripomnila.

	»Ni bilo mišljeno slabo zate, ravno nasprotno!« je odgovoril. »Navsezadnje je tvoja skrivnost že takrat segla le do njega in se pri njem tudi ustavila. Najhujšega se ti torej tudi zdaj ni bati.« Čez čas je resno nadaljeval: »Veš, vse to ni niti najmanj preprosto. Lahko si predstavljaš, kako se odtlej poveljnik počuti. Zanj je pravzaprav kot božja kazen, da mora še naprej skrbeti prav zate, torej za eno tistih, do katerih ima tako ničvreden odnos. Priznam, ves čas me je malce skrbelo in kar slutil sem, da se ne bo zmogel brzdati do konca …«

	»Ti je prišepnil, da se je izdal? Si danes zato prišel sem, kajne?«

	 »Da, vendar mi ni kaj dosti povedal. Kaj se je pravzaprav zgodilo? Kako se je izdal?«

	»Mučno mi je govoriti o tem ... Kakor koli, sinoči je bil nekoliko opit, pa je storil nekaj takega, česar v normalnih okoliščinah ne bi.«

	»Veš, kaj mi je rekel? Da si v določenem trenutku pomislil, da je homoseksualen.«

	Lara se je presenečeno zdrznila: »Da, res sem pomislil. Ampak da je to opazil …«

	»Je. Kaj pa sicer … Ti je kaj storil?«

	»Ne, ne, nič mi ni storil. Vendar je bilo nekaj njegovih gibov dovolj, da sem uvidel resnico.«

	Mednju je legel molk.





»Vidim, da te vse to zelo skrbi …« je Vito pretrgal tišino.

	»Da, strah me je. Kaj bo zdaj? Ostal sem brez edinega zaščitnika tukaj. Pa kako se ga zdaj bojim! Strah me je njegovega zahrbtnega maščevanja, zlobe, brezobzirnosti, kot je bila na primer tista reč z domačinko. Bojim se, da me bo prefinjeno trpinčil, sploh ker se zaveda, da se ne morem braniti.«

	»Ne boj se ga toliko. Mislim, da te bo pustil pri miru.«

	»Me bo res? Poveljnik se prekleto rad igra z ženskimi živci in vzdržljivostjo. Do žensk je zares nesramen. To sem imel že nekajkrat priložnost videti, zadnjič pa sem to občutil tudi na lastni koži.«

	»Kljub temu verjamem, da te bo še naprej ščitil.« Vito je bil v resnici veliko bolj zaskrbljen, kot je to pokazal. Njene bojazni so se mu zdele povsem upravičene. Zavedal se je, da jo bo Robin najbrž odslej še bolj izzival in pri tem ne bo ravno nosil rokavic.

	Prav tedaj sta ga oba uzrla od daleč. Ravno se je ustavil pri skupini vojakov in se nečemu razposajeno zasmejal.

	»Vito, pojdi zdaj,« je tiho rekla.

	 »Maskota … Upam, da boš še naprej sprejemal prijateljstvo, ki sva ga začela gojiti …« Njegov skesani pogled se je ustavil na njej.

	Molčala je, le komaj zaznavno je prikimala. Njeno zaupanje vanj je bilo vse preveč razdejano.

	Vstal je. »Oprosti mi, če lahko. Toda razumi, da nisem imel izbire – moral sem mu povedati!« Pri tem se je zavedal, kako plehko ji zvenijo te besede.

	Larin pogled se je zdel nekam prazen: »Ne opravičuj se … Raje pojdi in mi ničesar več ne reci …« Počutila se je tako sama, žalostna in zapuščena.

	Vito je odšel z občutkom krivde in z mislijo, da bi resnico o njej morda vendarle lahko zamolčal. Kajti Robin in Maskota sta si postala tujca prav po njegovi zaslugi.

	Nekoliko pozneje se je tudi Lara dvignila in se odpravila proti stavbam. Poveljnika k sreči ni bilo nikjer več videti. Potem pa se je pojavil pred njo tako nepričakovano, da se mu ni mogla izogniti. Pogleda sta se jima srečala, in njegov je Lari povedal vse. Ta strmi pogled, tako poln odpora in prezira, jo je udaril kot klofuta po licu.

	»Kako je, Maskota?« Njegov glas je bil jedek in mrzel.

	»Hvala, poveljnik, vse je v redu,« je rekla komaj slišno.

	»Kdor se igra z ognjem, se opeče. Pazi se me! Vedno!« Pritajene besede so zazvenele zlovešče.

	Vzdrhtela je, ledena grožnja jo je zmedla. Z nekaj besedami ji je poveljnik zatrl vsakršno upanje – njegova sovražnost se ji je zazdela skoraj otipljiva, vzela ji je dih. Vse med njima je bilo uničeno. Pa ne šele zdaj, temveč že pred nekaj časa – le da sama vse do prejšnjega večera tega ni vedela.



	 *



	V dneh, ki so sledili, se je Robin vedel do Lare na videz tako kot vselej – toda le pred drugimi. Nihče ni opazil, da se med njima dogajajo nenavadne stvari. Njegovo vedenje do nje je bilo pravzaprav spremenljivo: včasih je bil skrajno hladen in zadržan, a poln ledene jeze, drugič spet robat, žolčen in odkrito nestrpen.

	Misel, da poveljnik pozna njeno skrivnost, je bila za Laro strašljiva. Ni se več znašla. V besedni komunikaciji je imela hude težave, saj je pred njim le še mukoma zmogla tisti popačeni glas in slaboumno izražanje. Resda je sam še vedno govoril z njo kot s slaboumnim Maskoto, a je bilo pri tem ves čas čutiti njegovo ironijo in posmeh.

	Lari se je življenje ob poveljniku sprevrglo v pekel. Zaradi okoliščin je kot vselej veliko časa prebila ob njem ali blizu njega, saj drugače ni šlo, vendar je poslej prav trpela v njegovi bližini. Ni dobro vedela, kako naj se pravzaprav vede, da ga ne bi še bolj izzvala. Bila je izredno tiha, odmaknjena, in sploh je skušala biti kar najbolj neopazna; če bi se dalo, bi se skrila pred njim v mišjo luknjo. Odnos, v katerem je bila od njega tako skrajno odvisna, je bil zanjo izjemno stresen. Njegovih namenov ni poznala, ta negotovost pa jo je še dodatno ubijala. Podtalna vojna, ki ji jo je napovedal, je postala nevarna in boleča resnica, in nobenega upanja ni bilo za preobrat. Med njima je nastala nepremostljiva razdalja in še je naraščala. Zaradi Benija in sebe, zaradi vsega, kar je poveljnik vedel, se je morala zatekati v skrajno ponižnost. Nobene možnosti ni imela, da bi se vsaj malo postavila zase. Bila je brez vsake obrambe pred njim in morala se je upogibati do konca, sicer bi jo, tako je čutila, brez milosti zlomil.

	Bila je povsem obupana. Ozračje med njima je bilo napeto, nabito z negativnimi vibracijami. Njena prejšnja čustva do njega so ugašala. Notranje se je še bolj osamila in se povsem potegnila vase. Kadar je le lahko, se je predajala svetu sanjarij, v katerem se je kruti vsakdan razblinil v nič. Takrat je v mislih videla pred seboj očetov dobrodušni nasmeh, bratov predani izraz na obrazu, materine zaskrbljene oči, nedolžne obraze svojih varovancev …

	Toda to tu je bila sedanjost. Tukaj in zdaj je bila prepuščena vojnim strahotam, surovosti, grobostim, in po novem še sovražno razpoloženemu poveljniku. Že neštetokrat si je postavila vprašanje, zakaj je moralo biti tako. Ampak odgovor je bil vedno enak: da bi Beni, njen brat, preživel.

	Pravzaprav se ji je zdelo, da se poveljnikov odnos do nje iz dneva v dan obrača še na slabše. Le še malokdaj sta naravnost spregovorila kako besedo, in sploh je do nje postajal vse bolj odkrito sovražen. Znal jo je prizadeti, nagloma in zahrbtno, in ves čas ji je dajal prikrito vedeti, da je povsem odvisna od njega in je moč odločanja v njegovih rokah.

	Ko ga je gledala pred seboj tako tujega, hladnega, kot da je iz ledu, si skoraj ni mogla predstavljati, da niso prav daleč časi, ko je imel do nje drugačen odnos in ji je odkrito izkazoval svojo naklonjenost. Ti nekdanji časi so se zdeli že skoraj neresnični. Pogrešala je njegov včasih pomirjujoči včasih spodbudni nasmeh, pa tisto toplino v njegovih očeh. Spominjala se je, kako ji je obljubil, da jo bo vedno ščitil in ji pomagal, kadar koli ga bo potrebovala. Zdaj je bil ta občutek varnosti, da je v bližini in pazi nanjo, izgubljen za vselej.

	Osamljenost in strah, ki sta jo razžirala, so ji lajšali le Vitovi občasni obiski. Vito ji je bil v teh težkih časih edina opora. Sprva ga je sicer nezaupljivo in zagrenjeno zavračala, saj je bilo njeno razočaranje nad njim prehudo. A sčasoma se je omehčala. Potrebovala je koga, morala se je s kom pogovarjati. In tako sta se postopoma spet zbližala.

	Vito ni bil slep in ni mu bilo težko dognati, kaj se med Robinom in Maskoto dogaja. Glede na to, da sta oba molčala, sprva tudi sam ni hotel preveč drezati v žerjavico, sploh ker se je po tihem obtoževal, da je za nastalo situacijo sam kriv. Toda vsakič, ko je ponovno prišel naokrog, se mu je stanje zdelo slabše, Maskota pa še bolj tiha in žalostna. Sčasoma ni mogel več molčati in nekega večera, ko je prisedel k zamorjeni Lari, je dregnil v osje gnezdo.

	»Maskota, že ves čas molčiš in se ne pritožuješ, toda vidim, da se dogajajo slabe stvari.«

	Lara ga je samo žalostno pogledala.

	»Tako tih si,« jo je skušal spodbuditi k pogovoru.

	Na ustnicah se ji je pojavil klavrn nasmešek: »Poveljnik pravi, da so tihe vode potuhnjene.«

	»Pravi še marsikaj. Kakšen je zdaj vajin odnos?« je vprašal naravnost.

	»Vprašaj njega,« je zamrmrala.

	»Njega sem že, pa nisem dobil jasnega odgovora. Zato zdaj sprašujem tebe.«

	Odgovorila mu je šele po daljšem molku: »Kaj naj ti rečem, Vito? Zagotovo dobro veš, kaj čuti poveljnik do mene, tega mi menda ni treba razlagati. Sovražnost, ki puhti iz njega, je najbrž dovolj očitna tudi tebi. Naj ti govorim o svojem počutju? Zakaj sploh? Nič dobrega nimam povedati.«

	»Tako slabo je torej …«

	»Da, tako slabo je. Poveljnik je do mene odkrito sovražen, iz dneva v dan bolj. To je presunljiva izkušnja.«

	Vitu je postalo hudo, ko je spoznaval, kako Maskota trepeče pred Robinom. Žal ni vedel, kako bi jo potolažil.

	Prizadeto je rekel: »Zavedam se, da levji delež krivde za vse nosim prav jaz. Toda nisem si predstavljal, da bodo te stvari zašle tako daleč.«

	»Tega, kar si storil, se ne da spremeniti, pa če sem še tako jezen nate. Nočem, da mi še ti odrečeš podporo.«

	»Ne bom ti je odrekel,« je rekel ganjeno. Njene besede so mu občutek krivde le še podkrepile. Dodal je: »Ne smeš pozabiti, da je poveljnik v svojem bistvu vendarle dober in velikodušen človek, z občutkom za pravičnost.«

	 »Vem. In rad se ga spominjam, ko je bil do mene še tak. Zdaj pa je vse ravno nasprotno! Ne vem, kako se sploh obraniti pred tem, kar morda še pride. Če bi se mu zahotelo, bi me zlahka uničil.«

	»Ta bojazen nima osnove. Če bi te hotel uničiti, bi to storil že na začetku. Nevaren ti je na drug način – tako, da ti otežuje že tako težko sedanjost.«

	»Zelo mi jo otežuje. Ne trpi me več in mi to vsakič tudi jasno pokaže, jaz pa moram vse to ponižno prenašati. Ampak drugega mi ne preostane,« je rekla zagrenjeno.

	»Sčasoma se bo pokazalo, da stvari niso tako tragične, kot jih vidiš zdaj,« jo je skušal pomiriti.

	Trpko se je nasmehnila: »Žal tega ne verjamem. Sicer pa sem se za to pot v neznano odločil sam, ne da bi vedel, kje bom pristal in ne da bi poznal pot nazaj. Zdaj pač moram ostati v tem neprijaznem svetu in se mu prilagoditi, saj se ne da vrniti na začetek. Zaradi razlogov, ki so botrovali moji odločitvi, moram privoliti v vse možne posledice, s tem pa sprejeti tudi vse slabo, ki morda še pride.«

	Tako sta se še dolgo tiho pomenkovala. Ko je Vito naposled odšel, se je Lara počutila malce bolje; pogovor z njim ji je prinesel vsaj navidezno olajšanje.



	 *



	Vito je zaradi skrbi za Maskoto prihajal v tabor tako pogosto, kot je le lahko, pa čeprav le za nekaj minut. Ni mu dalo miru, moral je preverjati, kaj se tam dogaja.

	Njej so ti obiski ogromno pomenili. Vito je znal blažiti njene stiske in strah. Včasih se ji je že zdelo, kot da je prevzel poveljnikovo vlogo, seveda v stvareh, v katerih je bilo to mogoče. Bil ji je v oporo, dajal ji je moč, da zdrži, s svojo stabilnostjo in pristno skrbjo zanjo jo je pomirjal.

	»Oprostiti mi moraš, Maskota, da sem mu povedal. Že velikokrat sem ti pojasnjeval, kaj me je vodilo k temu,« ji je spet in spet ponavljal.

	»Zakaj si mi sploh prikril, da si mu povedal?«

	»Da te ne bi prestrašil. In ker sem upal, da se bo poveljnik obvladal.«

	 »Toliko že razumem, da te k temu ni vodil slab nagib. Toda ali se res nisi zavedal posledic zame?«

	»Ne smem reči, da ne. Skrbelo me je, vendar sem vseeno upravičeno pričakoval, da se bo poveljnik znal in zmogel krotiti. Oprosti mi.«

	»Saj ni samo tvoja krivda,« je trpko rekla. »Hkrati sem ti hvaležen, ker zdaj toliko skrbiš zame.«

	»Kaj morem, ko pa se ti je poveljnik izneveril,« se je malce pošalil.

	»Kako je sploh mogoče, da ima dva tako različna obraza?« je tiho rekla. »Po eni strani tako srčen in pravičen, po drugi pa tako neusmiljen in grob! Kot bi šlo za dve osebnosti! Prej je bil nadvse prijazen do mene, odkar pa pozna resnico, se je povsem spremenil. Ko ga zdaj gledam in poslušam, me je strah.«

	»Zelo mi je žal, da je tako. Kot veš, se z njim že od nekdaj zelo dobro razumem. Na žalost pa nimam vpliva nanj ...« Prijel jo je za roko in ji jo spodbudno stisnil. »Mogoče pa se bo sčasoma le unesel – morda tedaj, ko mu bo uspelo ta pretres preboleti.«

	»Ko bi se le! Vendar se ne bo. To je žalostna resnica ...« Okrog ust se ji je zarisala ostra črta.

	»Ne bodi tako črnogled! Poveljnik je ponosen in zahteven človek, vendar ne širi sovraštva. Prezir, to že, sovraštva pa ne. Le pri tebi ga je odkrito zaneslo. Očitno ti vrača udarec. To se nekako celo da razumeti, saj si mu prizadejal eno najbolj bolečih ponižanj v življenju. Po svoje je ranljiv in občutljiv moški, ti pa si ga zadel naravnost v to točko.«

	»Pa sva spet pri njegovem odnosu do žensk! V tem je pravi čustveni pohabljenec!«

	 »To je prehuda oznaka. Bolje je reči, da ne zmore normalno čustvovati ...«

	Lara je zamišljeno zrla predse. »Pravzaprav mi je hudo za ljudi, ki občutka ljubezni nikoli ne izkusijo. Gotovo je bolje, da vsaj enkrat v življenju nekoga ljubiš, pa čeprav nesrečno, kot če nikoli ne doživiš tega občutka.«

	»Strinjam se s tabo. Poveljnik nedvomno nima te izkušnje, saj gre pri njem vse le enosmerno – ženske se zaljubljajo vanj, ne pa tudi on vanje. To opazujem in spremljam že ves čas, kar ga poznam.«

	»Očitno jih prevara njegov zunanji čar, s katerim prikrije svojo prazno notranjost. Pravzaprav je neverjetno, kako ta človek privlači ženske.«

	»Resnici na ljubo, ni tako neverjetno,« je odvrnil Vito. »Čutnost, očarljivost, čeprav le navidezna, drznost, moč, vse to jih privlači. No, vsaj po mojem mnenju.«

	»Najbrž imaš prav. Toda ali ni žalostno, da lahko ženska komu pomeni le nekakšno sredstvo, s katerim skuša doseči telesno zadovoljitev?« Za trenutek je pomolčala, nato pa trpko nadaljevala: »Verjetno pa k temu svoje prispevajo tudi vojne razmere. Samo poglej mnoge moške tukaj – neznosni so! Vse je naravnano na ›ta trenutek‹, na hlastanje za bežnim ugodjem …« Zamišljeno je pristavila: »Čeprav je lahko ljubezen zelo lepa. Vredna človeka. Ne takšna, kot jo moški prikazujejo tukaj, s poveljnikom na čelu.«

	Vito jo je z zanimanjem in hkrati začudeno poslušal. Nato jo je smehljaje se vprašal: »Kako pa je s tabo, Maskota? Ni ostalo nič od velike ljubezni?«

	»Ljubezni?« Zmedeno se je zazrla vanj. »Čigave ljubezni?«

	»Ah oprosti, govorim neumnosti, ki v teh okoliščinah res niso na mestu ... Si zelo nesrečen zaradi poveljnika?«

	Lari se je na obrazu pojavil utrujen nasmeh: »Zelo. Nekoč mi je obljubil, da mi bo vedno pomagal, ko ga bom potreboval, a žal je prelomil vsa svoja zagotovila in obljube ...« Utihnila je, nato pa potrto nadaljevala: »Zame je naenkrat vse drugače. Do mene je samo še sovražen, na vsakem koraku, vedno in povsod. Grozen je!«

	»Verjemi, tak njegov odnos se mi upira! Na žalost pa ne morem nič pravega storiti, da bi ti pomagal,« jo je nemočno pogledal.

	Lara je z odsotnim pogledom strmela nekam v daljavo. »Vem. Poveljnik si ne dovoli, da bi kdo vplival nanj in na njegove odločitve, celo ti ne, ki si mu tu najbližji in te zelo ceni. Res žalostno, da ni zmožen prisluhniti niti tebi, svojemu najboljšemu prijatelju.«

	Vito ni rekel ničesar. Zavedal se je predvsem tega, da je pot, ki jo je ubral Robin, najslabša možnost – peljala je tja, od koder ni bilo vrnitve.



	Nekega dne, ko se je Vito spet oglasil v taboru, je rekel Lari: »Sprehodiva se!«

	Napotila sta se proti bližnji jasi, kjer sta sedla na trhlo podrto deblo.

	Tedaj je Vito pobrskal po žepu vrhnjega oblačila in privlekel na plan majhno stekleničko šampanjca in dva mala kozarca.

	»Šampanjec! Kaj boš z njim?«

	»Želim, da simbolično nazdraviva najinemu znanstvu in prijateljstvu ter si zaželiva srečen izid te kalvarije.«

	Nasmehnila se je. »No, pa dajva! Že tvoja domislica je tega vredna.«

	Vito je odprl stekleničko, v kozarca natočil za nekaj požirkov pijače, ji enega podal in nato izgovoril zdravico: »Na zdravje najinemu prijateljstvu in na srečen zaključek vojne! Z željo, da mi oprostiš, ker sem te izdal poveljniku.«

	Lara je dvignila kozarček: »Oprostim ti. Tudi jaz nazdravljam vsemu, kar si naštel. In na zdravje poveljniku, tej barabi, ki je zavrgel najino prijateljstvo in mi obrnil hrbet!«

	Trčila sta.

	»Nekoč, ko bo vsega konec, si bova takole nazdravila na kakem prijetnejšem kraju in pila izbran šampanjec iz izbranih kozarcev. Obljubim!«

	Lara se je potrto nasmehnila: »Ta trenutek si takšno situacijo težko predstavljam, saj sem preveč vpet v neprijazno sedanjost. Toda kdo ve, morda bo vsega tega res enkrat konec in se bo tvoja obljuba uresničila. Ko bi se vsaj!«



	 *



	Robin se nikakor ni zmogel sprijazniti z dejstvom, da je Maskota ženska in da ga je toliko časa vlekla za nos. Toda po novem je bil na boljšem: nič več se mu ni bilo treba truditi in se sprenevedati, da nič ne ve. Sicer pa si še vedno ni mogel predstavljati, da bi se v tej Maskotini podobi lahko skrivala ženska. Prej se je zdela kot bitje srednjega spola, nekaj nedoločnega, pol-pol, ne tič ne miš.

	 Za razliko od prejšnjih časov, ko je bil do Maskote v vsem potrpežljiv, je že dolgo ravnal z njo ravno nasprotno. Zadoščalo mu je že, da jo je videval v svoji bližini. Ves čas je bil prav nevarno razpoložen in neka strupena zlobnost ga je polagoma vsega obsedla. Do nje je postajal iz dneva v dan bolj grob in izzivalen, in tega se je docela zavedal. Bila je odvisna od njega in brez možnosti, da se mu kakor koli upre. Hotel je, da si dobro zapomni, kdaj si je dovolila tako ponižujočo komedijo z njim. Pazi se, Maskota, je srdito razmišljal, z menoj ni mogoče nekaznovano zbijati bizarnih šal! Posebej ga je skelelo, da je prav njej govoril o zanj tako občutljivih osebnih stvareh, ki jih je skrival pred vsemi. To je samo še spodbujalo njegovo sovražno razpoloženje do nje. V sebi je bil poln agresije in pripravljen na vse. Kako spretno ga je ukanila! Čutil je skorajda slo, da zdaj on poniža njo. Malo po malo, si je govoril, pa bo izravnal vse, kar je doslej zanjo dobrega storil.

	Neka posebna besnost je napajala in krepila te njegove občutke. Ne, Maskote ni preziral ali je na tihem zaničeval, kot se mu je to dogajalo pri mnogih drugih ženskah. Njegovi občutki so bili drugačni – prekipeval je od nenavadnega, prav samosvojega sovraštva do nje. Zanj je bila Maskota nehvaležen, potuhnjen stvor, ki ga je treba pokoriti, zlomiti. In dosegel bo to, brez dvoma bo dosegel! Škarje in platno sta bila v njegovih rokah ...



	Tega dne se je poveljnik spet odpravljal na enega svojih rutinskih obhodov pomembnih strateških točk. Lara, ki ga je na vseh prejšnjih obhodih vedno spremljala, je bila trdno prepričana, da tokrat ne bo šla z njim. Preveč vsega se je spremenilo med njima.

	Vse pomembno, kar je bilo treba tega dne opraviti, je že postorila. Pred poveljnikom se je umikala. Nazadnje se je zatekla na svoje priljubljeno mesto in tam obsedela. Čakala je, da poveljnik odpotuje.

	Tedaj je uzrla Briana, ki se ji je naglo bližal.

	»Kaj, vraga, delaš tukaj? Poveljnik te čaka in poslal me je, naj te poiščem!«

	V trenutku je postala še bolj vznemirjena.

	»Tukaj bom še nekaj časa,« je rekla.

	»Maskota, zadnje čase si res čuden. Poveljnik je jasno poudaril, da takoj! Menda razumeš ta ukaz?«

	Ni ji preostalo drugega, kot da gre. Počasi se je odpravila za Brianom, skušajoč odriniti tesnobne občutke, ki so jo vse bolj prevevali.

	Poveljnik je stal ob terenskem avtu in nekaj ravnal.

	»Si pripravljen, Maskota? Zelo kmalu odrinemo,« se je s temnim pogledom zazrl vanjo.

	»Ampak jaz … jaz bom ostal kar tukaj,« je rekla negotovo in v mučni zadregi.

	Na sebi je čutila njegov pogled. »Z mano greš!« Njegov glas je bil ukazovalen.

	»Danes … danes bi raje ostal tukaj. Kaj, če pride Vito in bo žalosten, če me ne bo našel?« se je nemočno branila, spet v zadregi zaradi načina govorjenja, ki ga je ubrala pred njim.

	Zadel jo je leden pogled, ki ji je v trenutku zaprl usta. »Dovolj!« Dodal je: »Mislim, da je pred tabo razburljiv izlet ...« Nekaj grozečega je švignilo iz njegovih oči, da se ji je naježila koža.

	Drugi so se negotovo spogledovali, saj poveljnik navadno ni govoril z Maskoto na tako oster in grob način, vsaj opazili niso tega.

	Lara ni imela možnosti, da se upre. Ko se je poveljnik usedel za volan, je morala prisesti.

	Vožnja je bila moreča. Oba sta ves čas molčala, njej pa se je zdelo, kot bi se po razdrapani cesti peljala v ledeniku.

	Nenadoma je poveljnik zapeljal s ceste in ustavil. Mučne vožnje je bilo začasno konec, toda Lara je vedela, da tukaj ni cilj poti.

	»Izstopi!« je velel.

	Izstopila je, in tudi sam je izstopil. S počasnim in negotovim korakom se je odpravila naprej. V prsih jo je tiščalo od tesnobe.

	»Maskota!« Ob zvoku njegovega glasu ji je zastal korak. Togo je obstala, se počasi obrnila in ga preplašeno pogledala. Stal je na mestu, njegov obraz se je zdel brezizrazen, toda toliko zgovornejše so bile njegove oči – v njih je žarela mrzla sovražnost.

	Povesila je pogled in se zastrmela v tla.

	»Pridi bliže!« je rekel s strupeno hladnim tonom.

	Laro je bilo strah. Tu sta bila sama, in tega se je še kako zavedala. Močna bledica ji je pobelila obraz.

	Negotovo se mu je približala za korak, toda potem je spet obstala. Bila je neverjetno zmedena in imela je občutek, da se je celo zrak zgostil okoli nje.

	Še vedno jo je gledal na enak način, nato pa pokazal s kazalcem predse: »Bliže!« Beseda je izzvenela ukazovalno in zviška.

	Kljub ukazujočemu tonu ga ni ubogala, saj so ji noge odrekle poslušnost. Še naprej je okamnelo stala na mestu, ni se premaknila ne naprej ne nazaj.

	Tokrat je bil on tisti, ki se ji je začel približevati. Vsak njegov korak se ji je zdel kot tiha grožnja. Koža se ji je naježila in komaj si je še upala dihati, tako prestrašena je bila. Čutila je njegovo sovražnost, bila je skoraj otipljiva.

	Obstal je malo pred njo. Tiho je rekel: »Z mano se ne bo šel nihče potuhnjenih burk, sicer utegne drago plačati. Naj ti pokažem, Maskota, kako ravnam s tistimi, ki si privoščijo takšno poniglavost na moj račun?«

	Že ko je govoril, se je stegnil naprej, jo zgrabil za podlakti in ji roke grobo zvil za hrbet, da jo je v trenutku zasukalo. Samodejno se je poskušala iztrgati in se osvoboditi tega primeža, a se ni mogla niti premakniti.

	»Nikar …« je zgroženo zašepetala. V glavi se ji je zavrtelo od nejevere.

	»Ti kaj ne ugaja, Maskota?« je rekel z narejeno mehkim glasom in pri tem svoj primež še okrepil. Njegove roke so bile tople. Ta toplota je žarela vanjo, ona pa je drgetala od hladu in pretresa. Za trenutek jo je preblisnila misel, kako je še nedavno fantazirala o poveljnikovih nežnostih do nje. To zdaj ne bi moglo biti dlje od tega – bilo je srhljivo.

	Nemočno se je upirala njegovim prstom. Malce je popustil prijem, vendar ji ni dovolil, da bi se izvila. Že naslednji trenutek jo je, kot bi si premislil, najprej z eno roko in nato še z drugo, robato stisnil za zapestja, nato pa jih obračal tako dolgo, da jo je spravil na tla. Nato jo je izpustil. Obležala je popolnoma tiho, z obrazom, potisnjenim v razmočeno prst. »Obrni se,« je odsekano ukazal in jo s škornjem grobo porinil na bok. Storila je tako. Nepremično je stal ob njej in jo srepo opazoval, kako leži pred njim na blatnih tleh. Nič ni rekel, niti besedice, a tudi ni bilo treba. Doumela je, da bi jo najraje zdrobil, zmendral. Kako je sploh mogoče, so jo spreletele zgrožene in zmedene misli, da se je poveljnik iz prijetnega, strpnega, ljubeznivega človeka spremenil v ponorelo žival? In še pred kratkim je gojila do njega prav posebna čustva ... Pretresena je zaprla oči in si z rokami zakrila od prsti umazan obraz.

	Poveljnik se je naposled le zganil in tiho rekel: »Potrudil se bom, da se boš krepko pokesal za svojo predrznost, Maskota! Časa za to bo dovolj … Vstani!« je osorno dodal in se hitro za korak odmaknil, kot bi se mu v trenutku vse skupaj zagabilo.

	Vstala je. »Povedal bom Vitu ...« Grlo je imela otrdelo in le s težavo je spravila teh nekaj besed prek ustnic. Bala se je, da se bo zlomila in zajokala.

	»Samo poskusi, pa se boš zares znašel v peklu!« Hripavo se je zasmejal, in ta smeh je bil nabit z odporom in sovraštvom.

	Potem jo je kar pustil tam in se sam odpeljal naprej. Ko se je dve uri pozneje vrnil, je Lara še vedno tičala na povsem istem mestu. Čas do njegove vrnitve ji je minil kot v nekakšni megli. Čudna groza jo je povsem ohromila. Bila je odsotna, prazna, brez misli, brez čustev.

	Molče se je dvignila in prisedla. V avtomobilu je vladala mrtvaška tišina, in Lara se pozneje niti ni mogla prav spomniti te vožnje nazaj proti bazi.



	 *



	Po tem dogodku se je nekaj v njej dokončno prelomilo. Poveljnikov brutalni izbruh je v nekaj trenutkih izbrisal vse, kar je kdaj čutila do njega. Hkrati se je v njej rodilo sovraštvo. Odtlej ga je videla samo še kot človeka, ki si je roke omadeževal z nasiljem nad njo. Spomin na njegove grobosti v gozdu jo je venomer preganjal. Tokrat ji je že drugič demonstriral, kako nizkotnih dejanj je zmožen do nje. Strah pred njegovim maščevanjem je po tem dogodku še narasel, prav tako pa tudi občutek nemoči.

	To, kar je v teh časih tako nujno potrebovala – razumevanje, prijateljstvo, toplino –, vse to je našla pri Vitu. Njegova moralna opora ji je ogromno pomenila. Toda Vita je videvala le tu in tam. Ta, ki je bil ves čas ob njej in jo je še do nedavnega ščitil, se je spremenil v človeka z najslabšimi nagibi. Njeno edino upanje je bilo, da bo vojne kmalu konec. Če je poveljnik ne bo prej ubil …

	V tem prizadetem stanju jo je našel Vito. Njen bledi in mrki obraz, odsotni pogled, v dve gubi stisnjeno telo, vse to mu je dalo vedeti, da je nekaj narobe.

	»Kaj je s tabo? Videti si izčrpan,« ji je rekel in se je dotaknil z roko. Njegov pogled je bil blag in preiskujoč.

	»Nič takega, saj je vse v redu,« je rekla brezbarvno.

	»Misliš, da ne opazim tvoje zamorjenosti? Hkrati mi je jasno, zaradi koga si tako potrt. Nekaj se je moralo zgoditi – tega pred mano ne moreš skriti! Kaj je bilo?« je vrtal vanjo, njegov prodorni pogled pa se ni umaknil z nje.

	Vzravnala se je, skomignila z rameni in se nekam prazno ozrla vanj. Nato je potihoma rekla: »Šele zdaj prav vem, kako strašljivo sovraštvo nosi poveljnik v sebi. V njem se je prebudila žival v najslabšem pomenu te besede! Kar težko mi je verjeti, kako hitro se da prestopiti prag med dobrim in zlim …«

	Moj bog, je zaskrbljeno pomislil Vito, torej Robin stopnjuje pritisk! Le kje se bo ustavil, ob svojem tako nestrpnem in sovražnem odnosu do nje! Med njima se dogajajo pogubne stvari … Toda kriv je tudi sam, ga je spet prešinilo.

	»Kaj se je zgodilo? Prosim, povej mi!« je zaprosil.

	»Ne morem, Vito,« je zmajala z glavo. V ušesih ji je še odmevala poveljnikova grožnja, kaj ji sledi, če bo povedala Vitu. Očitno se pred njim vsaj malo sramuje svojega ravnanja, je trpko pomislila.

	Vito je opazil, da si Lara nezavedno masira zapestje. Nežno je privzdignil njeno roko in se zdrznil ob podplutbi, ki jo je tam uzrl. Prijel jo je še za drugo roko in tudi tam opazil sledi podplutb. Prekleto, kaj je Robinu, so mu tekle razburjene misli, ko je molče proučeval podplutbe.

	»On je kriv za te podplutbe, kajne?« je rekel prizadeto.

	V odgovor je najprej samo zganila glavo, potem pa je nenadoma bruhnilo iz nje: »Bilo je strašno! Ne veš, kak podivjan norec je lahko! Groza me je, na smrt me je strah! Nemogoče mi je razumeti, da je to še vedno isti človek. Odločil se je, da mi bo tukajšnje življenje zagrenil do konca. Toda ne bi me smel na tak način kaznovati!«

	Vito je docela začutil njeno stisko, le vedel ni, kako bi ji sploh lahko pomagal. Robin je bil na to uho popolnoma gluh – tako zelo gluh, da bi si to kdaj prej težko predstavljal o njem.

	 »Maskota, ta trenutek trpim s teboj bolj, kot si lahko misliš! Le kaj mu je, da pri tebi ubira taka pota! Po naravi vendar ni tak divjak!«

	Nenaravno se je nasmehnila. »Do mene žal je. Spoznal sem, da je predvsem velik nasilnež in surovež, nič drugega ...« Čez čas je malodušno dodala: »Kaj lahko storim, Vito? Nič! Kaže, da bom moral prenašati njegova ponižanja, izpade, žalitve vse do konca, kakršen koli že ta bo. Glede na okoliščine sem se pravzaprav že vnaprej predal ...«

	Vitove roke so jo pomirjujoče objele. »Nič ne traja večno, Maskota! Življenje tako ali drugače vsakomur izstavi račun! Tebi ga je že, a tudi njemu ga bo. Sicer pa še vedno mislim, da se bo sčasoma unesel.«

	»Ne verjamem več v to. Predobro sem ga spoznal, da bi upal drugače. Nenehno čutim to strašno negotovost in strah pred njim.«

	»Zdaj morda res nimaš izbire, a videl boš, vse bo še dobro, minilo bo. Če drugega ne, konec vojne ni več daleč!« je poskušal nekako pomiriti njeno zagrenjenost.

	»Bojim se, da se bom prej sesul,« je vdana v usodo sklonila glavo.

	»Ne, to pa ne! Misliti moraš nase!«

	»Nase sem prenehal misliti že davno, takrat ko sem vstopil v vojsko ...« Vendar pa mora misliti na druge, na primer na Benija, je boleče pomislila.

	»Potem se vsaj kdaj pa kdaj zjoči, odleglo ti bo.«

	»Moški nikoli ne jočemo,« se je turobno posmehnila. »Tako mi je nekoč rekel poveljnik. Zato sem trdno odločen, da ne bom nikoli jokal, še zlasti ne pred njim.«

	Vito je po razgovoru z Maskoto nemudoma poiskal Robina. Našel ga je sredi posveta, ko je z operativnimi oficirji ravno pretresal navodila za naslednje dni. Počakal je, da so končali s sestankom in je Robin ostal sam.

	 »Kaj se je spet zgodilo med vama?« mu je jezno pogledal v oči. Čeprav je navzven dajal miren vtis, je bil v sebi napet in razburjen.

	Robin je brezbrižno skomignil z rameni. »Ti je Maskota kaj rekel?«

	»Nič ni rekel, molči kot grob. Toda njegova prizadetost, podplutbe na rokah … Strašno! Glej, cenim te kot človeka, kot vojaka, kot poveljnika, vse to veš! Zato mi je toliko teže razumeti, da si se pri Maskoti spustil tako nizko. Kako je sploh mogoče, da se takole znašaš nad njim, še celo z nepojmljivo grobostjo? Nobeni ženski doslej nisi storil žalega na tak način!«

	»Ker me še nobena ni zares izzvala. Do zdaj ...« Njegove besede so zazvenele ostro, mrzlo.

	Vito je kljub jezi ubral prigovarjajoč, spravljiv ton: »To je napačno izhodišče! Postajaš kot orkan, ki ruši vse, kar se je dobrega zgradilo med vama. Maskota se te na smrt boji!«

	»Dovolj upravičenih razlogov ima, da se me boji! Slabe stvari vodijo k slabim stvarem, rekel sem ti že ...« Mrko se je zazrl v Vita in nadaljeval: »Maščevanje, povračilo – najprej te samo mika, da bi kaj storil, potem te premami, da to res storiš! Z Maskoto bova vsekakor poračunala ...« Glas mu je zvenel tiho, vendar je bil v besedah poseben prizvok.

	Vito se je zgrozil. Tokrat je tudi sam ubral oster ton. »Se sploh zavedaš, kaj govoriš in kaj počenjaš?«

	»Da. Dobiti hočem svoje zadoščenje! Maskota me je ponižal, toda potrudil se bom, da bo to krepko obžaloval. In zapomni si, ne boš mi stal na poti!« Nato je hladno dodal: »Maskota pa tako nima izbire.«

	Vitu je vzelo sapo. Ni dvomil, da Robin misli resno.

	»Zberi se vendar!« je zgroženo rekel. »Ali ne vidiš, kako hudoben in agresiven si postal? Vse to nenormalno dogajanje med vama se ne more dobro končati. Odurno je, da Maskoto tako načrtno trpinčiš!«

	»Oh, kajne, tega prisrčnega, prilagodljivega, nezahtevnega fantiča,« se je rezko ponorčeval Robin.

	»Ne govori tako! Nad nemočnim Maskoto si se ustopil kot jastreb nad nebogljenim piščetom. Takšno nečedno početje ti ni v čast.«

	»Daj no, Vito, ne ženi se toliko!« Robinov glas je imel piker podton. »Z Maskoto sva samo malce zamenjala vlogi. Zdaj sem jaz tisti, ki se bo zabaval ...«

	»Tukaj ti manjka kanček nepogrešljive razsodnosti, prijatelj! Iz tebe govorita le še jeza in prizadetost. V tvojem odnosu do Maskote gre za izjemno neugodno kombinacijo moči in ranljivosti, vsaj tako je videti. Svojo ranljivost si skril za moč, in to je najslabše.«

	»Vsakdo ima pravico biti močan, ali pa ranljiv, prizadet, jezen, kdaj celo nerazsoden. Zakaj bi bil jaz izjema?«

	»Vseeno … Zakaj ne odnehaš? Kaj hočeš doseči?«

	»Samo zadoščenje, rekel sem ti! Maskota je zlagan v vsem, zato ne čutim do njega nikakršnega usmiljenja. Zadovoljen sem, da končno lahko izrazim svoje občutke do njega.«

	Vito je spoznaval, kako nemočen je ob takem Robinu. Slabe volje je rekel: »Obžalovanja vredno in sramotno je, da mu kot njegov nadrejeni kažeš svojo premoč na tak način! Nekoč boš spoznal svojo zmoto, a se bojim, da bo takrat prepozno.«

	»V tem zadnjem se motiš,« je kratko odvrnil Robin. In dodal: »Po drugi strani, vsaka stvar v življenju ima vsaj dve plati, tudi ta! Mislim, da dobro veš, kako srečo ima pravzaprav Maskota, da je pristal pod mojim okriljem. Če bi bil razporejen kam drugam in ne pod moje poveljstvo, bi bil že zdavnaj razkrinkan, če že ne mrtev. Ta sleparija bi se mu že kdaj zategnila okoli vratu in ga zadavila!«

	»Vem in temu ne oporekam. Tudi Maskota to zelo dobro ve in ti je hvaležen.«

	»Ni mi do hvaležnosti, še najmanj do njegove … Sicer pa ne maram, da se vtikaš v stvari, ki te ne zadevajo! To je moj obračun z Maskoto in ne s tabo!«

	Vito je zardel od jeze. »Nehaj, preden boš rekel kaj takega, kar boš obžaloval …« Čez čas je sprijaznjeno pristavil: »Škoda, da so ženske zate le nekakšen balast. Če bi bil tvoj odnos do njih drugačen, bi bilo marsikaj drugače, tudi to! Ni čudno, da te je Maskota označil za čustvenega pohabljenca ...«

	»Oh, kaj takega! To ti je kvasil Maskota?« se je cinično zasmejal Robin.

	»Da, to je kvasil, če uporabim tvoj način izražanja. Še kaj drugega je rekel, veliko opažanj in sklepov o tebi, vendar nima smisla govoriti o tem.«

	Na hitro se je poslovil, še bolj nabit z neprijetnimi občutki kot ob prihodu. Hkrati se je zavedal, da se bo za vse to dogajanje vedno čutil krivega.



	 *



	Lara je živela v stanju krčevite napetosti, nenehno so jo morile temačne misli. Počutila se je brezupno negotovo, izpostavljeno in ogroženo. Prepričana je bila, da ji bo poveljnik pripravil nove grdobije. Predobro ga je spoznala, da bi lahko upala drugače.

	Po tistem dogodku v gozdu sta si postala še bolj tuja in še bolj zoprna drug drugemu. Včasih jo je njegov pogled malone presekal, tako oster je bil. Najhuje je bilo to, da ni imela nobene izbire. Uteho pred surovo sedanjostjo je kot vedno iskala v domišljijskem svetu, v katerem ni bilo ne vojn ne krutih poveljnikov.

	 Vito je zadnje obdobje prihajal redkeje, saj si zaradi dodatnih nalog, ki so mu bile odrejene, ni mogel privoščiti pogostejših prihodov v tabor. Njegove obiske, pa čeprav so bili včasih izredno kratki, je zelo pogrešala, saj brez njega ni imela nikogar, komur bi lahko vsaj malo izlila svojo stisko. Najhuje od vsega pa je bilo dejstvo, da kmalu še teh obiskov ne bo več. Vito ji je namreč povedal, da bo moral za najmanj mesec dni v drugo, oddaljeno bolnišnico, kjer ga nujno potrebujejo. Ta vest jo je še dodatno potrla.

	Nekega dne je spet prišlo do zanjo izredno bolečega in mučnega dogodka.

	Ko se je tega dne z Maxovim vodom vračala z neke prostovoljne akcije, so jih med potjo v bazo dosegli čudni glasovi – razločiti je bilo veseljaški direndaj, krohot in ženske vriske. Že kmalu se je v njihovem vidnem polju pojavila skupina vojakov, prerivajočih se okoli treh mlajših žensk. Vsi v vodu so malce pospešili korak in se z Maxom na čelu pridružili skupini. Lara ni vedela, kaj naj stori, in obotavljivo je obstala. Takoj je doumela, da so te ženske ene tistih, h katerim se vojaki zatekajo v mestu, ko si zaželijo zabave.

	Ob robu skupine je stal poveljnik; ni ga takoj opazila, ker je stal na drugi strani. Videla je, da gleda proti njej.

	»Maskota, pridi bliže!« jo je glasno poklical.

	Z omahljivim korakom se je počasi približala.

	»Kje ste pa tegale našli?« se je zasmejala ena od žensk.

	»To je naš vrli Maskota. Pravi fant od fare je, korenjak, da mu ni para! Še zdaj ni nikomur jasno, kaj je zadnjič počel s tisto žensko, da je spuščala tako grozljive krike ...« Poveljnikove ustnice so se ukrivile v hladen, grob, porogljiv nasmeh. Bilo je prvič, da je omenil tisti pripetljaj z domačinko.

	Vse oči so se uprle v Laro.

	»Aja? Kaj pa si počel, mali?« se je oglasila druga ženska.

	 »Morda bi bil Maskota pri volji, da nam svoje početje z domačinko vsaj približno prikaže na kateri od vas,« se je zasmejal eden od vojakov.

	Odgovoril mu je poveljnik: »Bilo bi zanimivo, res. Toda še bolj smiselno bi bilo, da se tega žrebca malce poduči, kako se tej stvari streže. Lahko pa tudi oboje! Najprej bo Maskota na katerem od deklet prikazal, kaj je zadnjič počenjal s tisto žensko, nato pa ga bo ena od njih podučila, kako se tega bolje lotiti. Kaj menite?« V njegovem glasu je bilo nekaj tako neznosnega, da je Laro od tesnobe stisnilo v želodcu. S široko odprtimi prestrašenimi očmi je nemo zrla vanj. Poveljnik ji je odkrito in nesramno vračal pogled. Tako napeto sta strmela drug v drugega, da sta za trenutek pozabila na vse druge.

	»To je dobra ideja, poveljnik,« se je oglasilo več glasov. »Dajmo, Maskota, pridi sem!«

	Lara je začela drhteti in mrzel pot ji je stopil na čelo.

	»Ampak jaz nisem ne korenjak ne žrebec, in Filip mi je rekel, da to ni za take malo omejene, kot sem jaz,« je jecljajoč ugovarjala in poskušala spet ujeti poveljnikov pogled. Toda njegove oči so jo gledale povsem brezdušno.

	»Maskota, ne boj se, nedvomno ti bo všeč. Pravzaprav sem prepričan, da boš nadvse užival ...« Samo onadva sta vedela, kako podlo se je je tokrat lotil in kako se izživlja nad njo. Bolj nesramen in prostaški skoraj ne bi mogel biti. Najraje bi brezglavo pobegnila, pa ni imela kam.

	Z brado je namignil vojakom. »Obstopite ga no, da ne pomisli na beg! Nekam plah je danes ...« Poslal ji je tisti grozni smehljaj, ob katerem je še bolj vztrepetala.

	Vojaki so se hrupno smejali, govorili spotakljivosti, in Lara se je naenkrat znašla ujeta sredi njih. Dogajanje je bilo skrajno ponižujoče in že prav okrutno. Ob pogledu na te razuzdane moške jo je prevzel hromeč občutek silnega strahu, zmogla ni niti najmanjše obrambne kretnje. Proseče se je spet ozrla v poveljnika, vendar so se njegove oči kar iskrile od zlobnega uživaštva. V stiski je sklenila roke in se živčno obrnila stran. Tedaj je pristopilo k njej mlajše močno naličeno dekle in si jo začelo pozorno ogledovati.

	»Kak čuden stvor, pa še omejen povrhu! To ne bo poceni. Kdo bo plačal zabavo? Ti, poveljnik?« S prsti je rahlo potegnila po Larinem suknjiču, da se je stresla od odpora.

	Tedaj se je oglasila še druga ženska, ki je delovala najbolj robustno in brez zadržkov. »Pridi bliže, mali, da si te bolje ogledam! Nekam čudne obleke imaš na sebi ...«

	Lara je od groze popolnoma otrpnila. Vse je bilo kot težka mora. Take sramote in ponižanja ne bo vzdržala. Spet se je obupano obrnila k poveljniku, ki pa je samo zmignil z rameni in ji dal znamenje, naj uboga.

	Ženska je stopila tesno k njej in ji začela odpenjati plašč. Potem se je ustavila in nenadoma z roko segla proti Larinemu mednožju. Lara je zakričala in odskočila, pri tem pa se spotaknila in padla po tleh.

	Prav takrat je tudi poveljnik iztegnil roko in z bliskovito kretnjo ustavil dekle. Lari je velel, naj vstane. Vsa drgetajoča se je spravila pokonci in se komaj še premagovala, da ne zajoče. Bila je ponižana, hkrati pa ji je bilo jasno, da je bil prav to njegov namen.

	»Dobro, dovolj je bilo za danes. Nadaljevali bomo kdaj drugič, ko bo Maskota bolj navdušen za tako zabavo. Velja, Maskota?« Hladno se je smehljal.

	Molčala je. Odmerek njegovih tokratnih žalitev je bil prehud. Želela si je samo to, da bi lahko čim prej odtavala v zavetje.

	»Ničesar nisem slišal! Sem se mar zmotil in si v resnici želiš, da te dekleta vendarle vzamejo v roke?« V njegovih besedah je čutila bodečo ost.

	»Ne, poveljnik, ne želim si tega,« je komaj slišno zašepetala.

	»No, potem lahko greš. In vsi drugi tudi! Zabava je končana. Čas je za vrnitev v tabor!«

	Vojaki so se počasi odmaknili od žensk in se odpravili proti taboru. Nekaterim je bilo žal, da si je poveljnik glede Maskote v zadnjem trenutku premislil. Obetala se jim je enkratna zabava, nazadnje pa ni bilo nič iz tega.

	 Lara se je s sklonjeno glavo vračala v tabor. Bila je popolnoma tiho, na zbadljive pripombe vojakov se ni bila zmožna odzivati. Ponižanje, ki ji ga je pripravil poveljnik, se ji je zalezlo v vsako celico telesa. Nepretrgoma je drhtela in ni se mogla pomiriti. Po prihodu v tabor se je takoj oddaljila od drugih, zavila k svojemu drevesu in se kot spodkopana sesedla ob njem. To njegovo grozljivo izživljanje – bo kdaj konec temu? Kako nizkotno si jo je privoščil! Tega ni več prenesla. Žal ni imela nikogar, ki bi jo zaščitil pred njim. Celo Vito je ni mogel.

	Počutila se je na dnu življenja. Bila je polna najglobljega, a nebogljenega obupa. V tem popolnem brezupu se ji je zdelo, da ne bo vzdržala. Toda morala je živeti, morala se je boriti za preživetje – zaradi Benjamina in tudi zaradi matere. Onadva sta bila poleg ostarelega deda edino, kar jo je povezovalo s prihodnostjo, če jo je seveda sploh imela. Toda mora jo imeti, jo je prešinilo – ker če je ne bo imela sama, je tudi Beni ne bo imel. Vendar si prihodnosti ni mogla več predstavljati. Čudno, da sploh še živi – to je bila resda poveljnikova zasluga, toda cena za to je bila visoka, previsoka, sploh odkar jo je premišljeno trpinčil.

	In to današnje ponižanje, ta podlost! Sovražila ga je iz dna duše.



	 *



	Prav tega dne je po naključju prišel Vito. Laro je kot običajno našel stran od drugih.

	»Kako gre, Maskota?«

	Samo skomignila je, nepremično strmeč nekam v daljavo. Niti ozrla se ni vanj. Videti je bila strahotno pobita, obraz ji je izražal globok obup.

	»So bile spet težave s poveljnikom?« je z neprijetno slutnjo zaskrbljeno vprašal.

	Brez besed je odkimala in še naprej strmela v daljavo. Na obrazu ji je še vedno odsevala nedoločna groza.

	Vito se je resnobno zastrmel vanjo. »Ne verjamem ti. Povej, Maskota, kaj je narobe? Kaj se je zgodilo?«

	Tedaj je presenečen opazil, kako se ji začenjajo na robovih trepalnic nabirati solze. Nenadoma je sklonila glavo in z globokim drgetom obupano zaihtela. Bilo je prvič, da jo je premagal jok, in zelo ga je prizadelo.

	»Maskota, kaj se je zgodilo?« je vztrajno ponavljal vprašanje.

	Toda Lara je samo ihtela in ihtela in mu ni odgovorila. To je bilo silovito, skoraj otroško ihtenje. Položil ji je roko okoli ramen, da bi jo tolažil in pomiril, a se je je v trenutku otresla. »Pusti me! Stran pojdi!« je hlipala.

	»Maskota …«

	»Ti si vsega kriv, ti si mu povedal! Ne tolaži me zdaj. Pusti me ...« Njen glas je bil spremenjen, tih in obupan.

	Popadla ga je jeza. »Prekleti poveljnik! Kaj ti je spet storil?«

	Njen jok je le počasi ponehaval. Z velikim naporom je končno le zatrla ihtenje. Še nekaj časa je trajalo, da se je za silo umirila.

	»Saj je vseeno, Vito. Vse je brez pomena. On je krut človek, premišljeno me trpinči in kaznuje. Nesrečen sem in … tako se bojim. Tako se bojim.« Njen glas je bil le šepet.

	Spet jo je objel. Zdaj se je brez upiranja zatekla v njegove roke.

	»Drgetaš, kot da te zebe!«

	»Ne zebe me. Samo obupan sem.« Glas ji je zvenel zamolklo, prazno.

	Vitu je bilo jasno, da se je moralo pripetiti nekaj hudega, če jo je tako dotolklo. To je grozno, da je tako do konca prepuščena Robinovi nabrušeni jezi, je razburjeno pomislil.

	»S čim te je tako prizadel?«

	Samo odmahnila je z glavo in molčala.

	»Povej mi, laže ti bo.«

	»Ne morem govoriti o tem, a saj boš izvedel od drugih. Danes si me je zelo grdo privoščil. Ima pretanjen občutek za to, kako me učinkovito prizadeti, ponižati in žaliti. Nespodoben je in prostaški!«

	»V imenu moških se ti opravičujem, kar koli že se je zgodilo,« je tiho rekel in jo še čvrsteje objel. »Zdaj pa se skušaj pomiriti. Ne smeš dovoliti, da te vse to stre! Slej ko prej bo spet vse dobro.«

	Iz oči ji je še vedno žarela tesnoba in še vedno je drgetala. Žalostno ga je pogledala: »Zaradi njega še dolgo ne bo dobro. Vsaj tako dolgo ne, dokler ta prekleta vojna ne bo končana!« V njenem glasu je bilo toliko trpkosti, da ga je stisnilo pri srcu.

	»Maskota, ko bi ti vedel, kako se kesam, da sem mu povedal zate! Sovražim tisti dan, tisto uro, ko sem mu iz občutka dolžnosti izdal tvojo skrivnost! Tega ne bi smel storiti. To zdaj vem, žal pa sem takrat mislil drugače. Ne morem se sprijazniti, da je človek, ki ga tako visoko cenim, zmožen ravnati s tabo tako podlo in nizkotno.«

	»Tudi sam čutim podobno. Žal nazaj ni več mogoče ...«

	Vito jo je še dolgo tolažil, ji skušal blažiti žalost in ji kar naprej tiho prigovarjal, naj ne izgubi poguma.

	Ko se je končno poslovil od nje, je iskal Robina tako dolgo, dokler ga ni našel. Odkril ga je v oficirskem klubu, kjer je posedal in razpravljal z nekaj štabnimi častniki.

	»Nameni mi deset minut, prosim!« je rekel srdito.

	Oddaljila sta se od drugih in si sedla nasproti.

	»Kaj je, Vito? Gre spet za Maskoto?« je hladno vprašal Robin.

	»Kaj, hudiča, si mu tokrat storil?«

	»Pa ne, da je spet tožil čez poveljnika!« je bil Robin posmehljiv.

	»Robin, kako moreš? Psihično ti ga je uspelo spraviti že povsem na tla. Ne vem, kaj si mu danes storil, saj ni hotel ničesar povedati. Samo jokati je začel in vse, kar je rekel, je bilo, da sem jaz vsega kriv, ker sem ga izdal.«

	»O, kaj takega! Maskota se je zjokcal! Kaka škoda, da mi ni bilo dano videti tega prizora!« je pripomnil Robin skrajno porogljivo.

	Vito ga je besno oplazil s pogledom. »Neverjetno, kako si zadrt! Ali ga nisi že dovolj prizadel, ti res še ni zadosti? Zakaj se toliko znašaš nad njim? Pusti ga že končno pri miru! To, kar zadnje čase počneš z njim, je nepopisno kruto. Vedeš se, kot da je divjad!«

	»S tem tonom lahko govoriš z mano o čemer koli, samo o Maskoti ne!«

	»Te moti moj ton? Prav zaradi Maskote si ga zaslužiš!«

	Robin mu je hladno vrnil pogled. »Ne dajaj mi naukov glede njega! Rekel sem ti že, da se v moj odnos do Maskote ne vtikaj preveč. Maskoti nameravam posvetiti toliko, kot se bo meni zdelo prav. Naj ti še enkrat razložim, kako to njegovo lumparijo doživljam? Občutim jo kot najhujši napad na svojo osebnost! Pa ne le na osebnost, tudi na svojo moškost. Je eno mojih najhujših ponižanj! Drugega ti nimam reči ...«

	Vita je ob teh besedah streslo, toliko pristne sovražnosti je zavelo iz njih. Šele zdaj je v celoti uvidel, kako skrajno ponižanega se počuti Robin; tak pa je bil za Maskoto pogubno nevaren.

	»To vse doživljaš preveč osebno, pa ni nobene potrebe za to,« je poskušal z besedami omiliti Robinove občutke. »Kje je tvoj razum? Maskota še pomislil ni, da bi se iz koga norčeval, vse skupaj je golo naključje! K tej preobleki so ga vodili neki osebni, kdo ve kateri razlogi. Zato je še teže razumeti, da mu ne zmoreš odpustiti tega, da ni to, kar si mislil, da je.«

	»Vito, prosim, ne vpletaj se. To nima nič s tabo.«

	»Brez dvoma ima kaj z mano! Kdo bi Maskoto bolje razumel kot jaz? Vidim vso globino njegove stiske! Da ne omenjam, da je pri tebi padel v nemilost samo po moji zaslugi.«

	»Z zadnjim se nikar ne obremenjuj! Maskota si je za vse skupaj sam kriv. Ti si storil samo to, kar si moral!«

	»Vendar takrat nisem mogel vedeti, kam to pelje. In še zlasti ne, da bom kdaj tako razočaran nad tabo! Ne morem dojeti, kako si lahko postal tako brezčuten, neprizanesljiv, tako brez usmiljenja! Od kod ti naenkrat toliko surovosti?«

	»Do Maskote? Si res želiš slišati še kako podrobnost? Prav, potem prisluhni! V zadovoljstvo mi je, da ga trpinčim. To me osrečuje, uživam v tem!« Besede je izgovoril s silovitostjo, ki je Vita povsem zmedla. Za trenutek je ostal brez besed.

	»Si ponosen nase?« je čez čas jedko rekel. »Zaradi gorja, ki mu ga povzročaš?«

	»Takšno ravnanje si zasluži!«

	»Grozno te je poslušati …«

	Robinu se je na obrazu zarisal hladen posmeh, vendar je molčal.

	Tudi Vito je obmolknil in se srdito zastrmel nekam predse. Nato je spet dvignil pogled, se zazrl v Robina in rekel: »Vidva sta srhljiva kombinacija, v kateri žal Maskota vleče prekleto kratek konec. Nekaj ti bom predlagal! Kot veš, bom za najmanj mesec dni premeščen na delovne dolžnosti v drugo bolnišnico. Že nekaj časa premišljujem, kako bi se dalo urediti, da bi šel Maskota z mano. To bi bil izhod za vaju oba – vsaj za nekaj časa bi se rešila bližine drug drugega in s tem tudi teh strašnih trenj. Vem, da bo to težko doseči, toda zdi se mi nujno, da vsaj poskusim kaj storiti. Zato te prosim, da primakneš kako besedo za to, saj so tvoje besede tu zakon in bi gotovo zelo koristile. Želel bi …«

	»Čakaj, čakaj, Vito,« ga je tedaj prekinil Robinov jekleni glas. »Nikar ne skušaj narediti česa takega. Maskote ne dam!«

	Vito se je zdrznil od presenečenja. »Kaj?«

	»Slišal si me. Maskota bo ostal tukaj!«

	»Ampak zakaj to hočeš? Ne le Maskoti, tudi tebi bi dobro delo, da se ločita. Sploh ker ga tako silovito sovražiš.«

	»Morda pa ravno zato! Maskota se mi ne bo izmaknil.«

	»Ne morem verjeti, da praviš kaj takega ...«

	»Verjemi ali ne, vseeno je. Zdaj pa se resno pomeniva še o neki drugi stvari, na katero v svoji vnemi pozabljaš, pa čeprav je presneto pomembna! Prav ti bi se moral zavedati, da bi Maskoto še kako izpostavili, če bi ga takole premestili. Jaz sem edini, ki ga lahko zavaruje, in ti to veš. Zato niti pomisliti ni, da bi šel s tabo. Z mano bo ostal do konca, v dobrem in slabem, tu ni več česa reči.«

	»Presenečaš me, Robin ...«

	»Ne vem, zakaj. Tokrat sem predvsem stvaren in upoštevam dejstva, medtem ko si se ti pustil zavesti čustvenim vzgibom in svoje zamisli nisi ravno pretehtal. Vidim, da iz tebe govori občutek krivde, saj se neprenehoma žreš, da si ga izdal. Ponavljam, nobene potrebe ni, da te to tako vznemirja, saj si le ravnal po predpisih in v skladu s svojo dolžnostjo. Pravzaprav sem zdaj jaz tisti, ki ravna samovoljno, zato da zaščitim svoj ugled, koristi in seveda svoj ponos ...«

	»Razumem. Toda ne morem mirno opazovati, kako se izživljaš nad Maskoto! To ne spada zraven.«

	»Pa še kako spada! V to situacijo me je pripeljal prav on. Kako in koliko se bom izživljal nad njim, pa je izključno moja stvar.« Njegov glas je spet zazvenel nadvse hladno.

	»Zakaj si tako neomajen, zakaj se ne omehčaš?« je še enkrat poskusil Vito. »Posledice so lahko pogubne. Maskoto bo zlomilo!«

	»Ne bo, tega se nikar ne boj! Njegov prag vzdržljivosti je visok, višji, kot mislimo ...« Strmo ga je pogledal in nadaljeval: »Nekam preveč iz sebe si zaradi njega! Bodi razsodnejši, pa boš stvari videl še v drugačni luči. Glej, eno je, kar bi Maskoti morda res storil, če se ne bi zadržal, nekaj drugega pa, kar mu zares storim. Če natančno pogledaš, mu do zdaj skoraj nisem skrivil lasu na glavi.«

	»To je čudno in nesprejemljivo stališče! Kaj pa to neprestano psihično trpinčenje in vse, kar gre zraven?« je bil ogorčen Vito.

	»Bojim se, da se preveč ženeš zanj!« je nepopustljivo odvrnil Robin. »Vedi pa, da to ničesar ne spremeni. Prav, nič nimam proti, če ga tolažiš in poslušaš njegove tožbe čez strašnega poveljnika, če to obema kaj pomeni, v kako korist pa tudi ni. Ne bi pa hotel, da bi bilo zaradi njega na tehtnici najino prijateljstvo, ki sva ga gojila vsa vojna leta, saj Maskota ni vreden tega. Zato ne izgubljajva več besed o njem!«

	Vito je vstal. Za trenutek je mrko strmel v Robina, nato pa rekel: »Tudi sam si ne želim, da bi se najino prijateljstvo omajalo, vendar ne meri tega prijateljstva z Maskotino vrednostjo. Glede vsega preostalega, kar si danes rekel, pa srčno upam, da te bo nekoč ta tvoja neprizanesljivost krepko udarila po glavi. To si zaslužiš!« Takoj zatem se je obrnil in odšel, ne da bi počakal na Robinov odgovor.



	 *



	Lara je poveljnika ponovno srečala šele naslednjega dne. Niti ozreti se ni mogla vanj – tako neizmerno ga je sovražila, da ji je bil že bežen pogled nanj prehud napor. A tudi z njegove strani ni bilo ne besede ne pogleda.

	Vsi ti dogodki so jo popolnoma izčrpali. Tudi v poznejših dneh se ni mogla pobrati in je le s težavo krotila svoj strah. On ni rekel ničesar, le kdaj pa kdaj jo je ledeno ošvrknil s pogledom.

	Nekaj dni zatem se je spet oglasil Vito. Tokrat se je prišel poslovit od nje.

	»Kako si, Maskota?« jo je zaskrbljeno vprašal kot vsakič zadnje čase.

	Skomignila je, njene oči so bile žalostne.

	»Opažam, da težav še ni konec,« je dodal, ko je videl njen nesrečni izraz.

	»Ni jih konec, saj zanje skrbi poveljnik,« se je potrto nasmehnila. Po premolku je dodala: »Nikoli mu ne bom mogel odpustiti, Vito! Njegova neopisljiva hudobija me je že povsem izžela. Če bom preživel, in upam, da bom, ne bom nikoli več dovolil, da bi me še kdo tako močno prizadel.«

	»Veš, kaj šepetajo sestre v bolnišnici o njem? Da je brezobziren, nevaren, a hkrati najbolj omamen moški,« je skušal Vito nekoliko omiliti vzdušje.

	»Imenitne oznake!« se je posmehnila.

	Oba sta bila nekaj časa tiho. Vitove misli so se mudile pri Robinu. Ali se Robin sploh zaveda, kako zelo je ranil to nežno, a pogumno bitje? Vsekakor je dosegel, je hkrati pomislil, da se je njeno srce nepredušno zaprlo pred njim.

	Ozrl se je k njej in nenadoma tiho rekel: »Zdaj vem, kaj se je takrat zgodilo, slišal sem od vojakov! Grda zgodba – sramujem se je namesto njega …«

	Molčala je, in tudi on je nekaj časa molčal. Čez čas je rekel: »Zadnjič sem ga poiskal, govorila sva. Bil je čuden pogovor ...«

	 »Kakšen?« je topo vprašala.

	»Brezupen. Ne morem vplivati nanj. Ne vem, zakaj, toda za moje pripombe in predloge je gluh. Nobenega vmešavanja ne trpi in se z njim sploh ni možno sporazumeti.« Po premolku je nadaljeval: »Njegov odnos do tebe je pravzaprav nenavaden. Za razliko od drugih žensk, ki ga pustijo ravnodušnega in hladnega, ga ti neverjetno zaposluješ, resda z negativnim predznakom. Kar naprej ti kaže kremplje in s tem dokazuje, kako ga vznemirjaš.«

	»Čudna tolažba … Njegovo ustrahovanje mi je postalo že nekakšen vsakdan in bojim se, da njegovim barabijam še ni konca. Prav gazi po mojem dostojanstvu – no, če ga tukaj sploh kaj imam, saj sem ga pred časom že sam zavestno pohodil ...«

	»Lahko si predstavljam, kako ti je. Toda išči moč v tem, da je tvoj poraz samo začasen in minljiv. Stavim na tvojo vzdržljivost! Na koncu bo on poraženec, zapomni si moje besede! Vsakdo enkrat plača za svoje grehe. Njegovo vedenje do žensk, in še posebej do tebe, ga bo prej ko slej udarilo nazaj, v to sem prepričan.«

	»Kot da njega sploh lahko kaj udari,« je trpko rekla.

	»Nič na tem svetu ni popolno, Maskota! V življenju se nikomur ne cedita samo med in mleko. Zdaj vsi trpimo zaradi vojne, eni bolj, drugi manj. Ti spadaš bolj med prve, saj vsaj tisti del življenja, ki ga poznam, ni prijazen s tabo. Tolažbo najdi v tem, da ti je ostalo življenje in s tem upanje.«

	»Da, dokler živimo, tudi upamo. Samo da jaz skoraj ne vem več, na kaj!«

	»Morda pa ti je bilo to namenjeno ...« Po kratki tišini je pristavil: »Nikoli ni dobro živeti v ekstremih, in še manj čutiti v ekstremih. To velja za vaju oba – zate prvo in zanj drugo …«

	»Najbrž res,« je vzdihnila. »Oh, Vito, da bi se le kar najhitreje končalo!«

	»Saj se bo, Maskota.«

	»Kdaj odideš?« je tiho vprašala.

	»Čez tri dni.«

	Zdrznila se je. »Že? Brez tebe mi bo tako samotno, pogrešal te bom! Tvoja opora mi ogromno pomeni.«

	Vito jo je miril: »Ne bo dolgo trajalo, vrnil se bom. Sicer pa bo kmalu vsega konec. Oprimi se tega, pa ti bo laže vzdržati.«

	Kmalu zatem sta se poslovila. Lari je bilo hudo zaradi njegovega odhoda, pa čeprav je odhajal le za krajši čas. Njegove dobrohotne in bodrilne besede so ji vselej prinesle vsaj nekaj tolažbe in jo vsakič vsaj malo dvignile.



	 *



	Spet so bili na terenu, tokrat le kot izvidniška enota. Ogledne naloge naj bi končali v nekaj dneh. Pohod je vodil poveljnik, in zato je bilo samo po sebi umevno, da bo poleg tudi Lara.

	Prispeli so do prvega cilja, do že zdavnaj opuščene bojne postojanke. Vojaki so utrujeni posedli okoli, nekateri so si že začeli postavljati šotore.

	Lara ni vedela, kaj naj stori. Ji bo tokrat poveljnik sploh dovolil postaviti šotor v bližini njegovega? Omahujoč je šla k njemu. Prošnjo je izgovorila z zadrgnjenim glasom, zavedajoč se, da ga prosjači za naklonjenost.

	»K meni bi rad, Maskota?« ji je odvrnil z nesramnim tonom. »Kaj, če ti prihranim napor in te vzamem kar v svoj šotor? Priložnost bi lahko izrabil še za to, da preverim, ali je v meni kaj pedrskih nagnjenj ...« Njegove prostaško zveneče besede so ob hkratnem mrkem pogledu delovale nanjo kot hladen tuš. Kaj bi dala, da ji njegovih nesramnosti ne bi bilo treba več prenašati! Vendar ni mogla ničesar storiti. On edini jo je lahko zares zaščitil, prav njega se je morala držati, naj ji je bilo to še tako odvratno.

	Ne da bi še kaj rekel, je odšel nadzorovat skupino, ki je malo niže postavljala poljsko kuhinjo.

	Lara je neodločno obstala s prtljago pred seboj in ni vedela, ali sme začeti s postavljanjem šotora v bližini njegovega ali ne, saj ji tega ni izrecno dovolil. Še tega ni vedela, ali se sploh sme zadrževati na tem mestu. Utrujena, živčna in polna zoprnih občutkov je sedla na tla, ne da bi kar koli storila.

	Tedaj se ji je približala skupinica vojakov. »Maskota, si spet razkuril poveljnika? Zdi se, da zadnje čase to pogosto počneš, saj ti ni nič več tako naklonjen kot včasih!«

	»Ne, nisem ga razkuril,« je kot vselej resno odgovorila.

	»Zdi se že tako. Mu hodiš v zelje pri kateri od bolničark?«

	»Kakšno zelje? Jaz nikomur ne jemljem zelja, pa čeprav ga imam rad, tudi bolničarkam ne.«

	Vojaki so se zasmejali in ga zbadali naprej.

	»Vidim, da si šotora nisi niti še začel postavljati,« je rekel nekdo.

	»Moram se najprej malo odpočiti.«

	»Kaj pa, če si ga raje postaviš med našimi, morda poleg Paula, ki te rad vidi blizu? Utegnilo bi biti prav zabavno,« so se smejali in že sipali razne dvoumne šale.

	Lara je bila vse bolj živčna. Kaj naj stori? Če ji poveljnik ne bo dovolil ostati blizu njega, se ji ponoči lahko zgodijo hude reči. Niti za trenutek si ne bo upala zaspati. Ta občutek varnosti ji je še vedno dajala le poveljnikova bližina.

	Prav tedaj se je Robin vrnil in s pogledom naglo ošinil najprej njo, nato pa še vse navzoče vojake.

	»Pa ne, da si se odločil oditi z njimi?« je rahlo izzivajoče navrgel proti Lari.

	»Noče z nami. Pravi, da mu je s tabo lepše, poveljnik,« se je nekdo oglasil.

	»Ali res, Maskota?« je zajedljivo zategnil glas.

	»Da, čisto res. Ali zdaj lahko postavim šotor tukaj, poveljnik?« To prosjačenje je bilo tako ponižujoče, da je kar gorela.

	Ni takoj odgovoril, pač pa je najprej z migljajem glave nakazal vojakom, naj odidejo.

	»Šotor, praviš?« se je zazrl vanjo, medtem ko so jo njegove oči hladno prebadale.

	»Ali smem?« je spet ponižno rekla.

	»Postavi ga,« je odbijajoče odgovoril, »toda enkrat se bo to moralo končati.«

	To poniževanje pred njim ji je bilo ogabno. To ni imelo ničesar skupnega z njeno vlogo malega bebčka, ko je spontano sprejemala vse, kar je bilo s tem povezano: razna norčevanja, na katera se je morala povsem resnobno odzivati, zbadanje na tisoč in en način, kdaj pa kdaj tudi nizki udarci … To s poveljnikom je bilo nekaj povsem drugega. Poniževal jo je iz povsem drugih nagibov in jo z neko prenapeto zlobo vedno znova soočal s tem, kako mu je podrejena in kako je odvisna.

	Ko je končala s postavljanjem šotora, se je pridružila drugim pri večerji. Poveljnik je bil že tam, dobro razpoložen se je šalil z vojaki.

	»Maskota, opiši nam, kaj natančno si takrat počel s tisto domačinko,« se je po končani večerji obrnil k njej opravljivi Mike. »Tistega vreščanja sploh ne morem pozabiti, še zdaj mi odmeva v ušesih!«

	Lara je samodejno zardela in se neumno smehljala.

	Tedaj je začutila, da jo poveljnik gleda. »No, Maskota, kar povej jim, dovolim ti, saj je že čas, da izvejo,« je rekel na videz pokroviteljsko, njegove oči pa so bile polne posmeha.

	Spreletela jo je zona in vsa negotova se je zazrla vanj. Kaj ima za bregom, kaj spet snuje, so jo prešinile misli.

	»Eh, se obotavljaš povedati?« jo je zbadal naprej. Nato je vzdihnil in rekel: »Dajva končno vsem naliti čistega vina, saj mnogi sploh ne morejo pozabiti tistega vreščanja! Najbolje, da stvar kar sam pojasnim. Torej …« je pomolčal, in Lara je popolnoma otrpnila. Le kaj bo zdaj rekel?

	»Šlo je za dogovor med nama. Ideja je bila seveda moja. Maskoti sem predlagal, da ob prvi priložnosti uprizoriva kaj takega, predvsem da se izogne vašim nadaljnjim zbadanjem o tem in da se hkrati tudi malce postavi pred vami. Tisti ženski ni seveda ničesar storil, in jasno, da je tudi posilil ni. Še sam ne vem, kako mu jo je uspelo prepričati, naj vpije, saj se je ženska res drla, da je bilo veselje … No, vidite, taka je ta zgodba. Pravzaprav je bil že skrajni čas, da vam povem za to najino šalo, saj so natolcevanja o tem dogodku že presegla zdrav razum. Tudi naš doktor je bil zaradi narave šale hudo ogorčen in me že vseskozi opominja, da moram povedati resnico.«

	Robinovo pojasnilo je izzvalo med vojaki burne odzive, pri nekaterih pa tudi olajšanje. Tudi Lara, ki je pričakovala, da jo bo poveljnik spet grdo izpostavil, se je zdaj malce sprostila.

	»Zato si bil takrat, ob tistem norem vreščanju, ti edini popolnoma miren! Mi pa smo se čudili, zakaj si tako brezbrižen do dogajanja,« se je Max obrnil k Robinu.

	Robin se je zasmejal: »Vendar je takrat Maskota tudi mene presenetil. Nisem si mislil, da bo stvar vzel tako zares.«

	 »Kako pa si dosegel, da je tista ženska tako vreščala?« je spet sledilo vprašanje Lari.

	»No, le povej jim,« se je lenobno smehljal poveljnik.

	Larine misli so hitro stekle. »Ja, najprej sem jo malo žgečkal, pa vlekel sem jo za obleko, potem pa se je ustrašila in je vreščala, jaz pa sem bil vesel in sem ji nekako razložil, naj še bolj vrešči,« je resno pojasnjevala.

	»Žgečkal? Ta je pa dobra!« Vsi so se smejali, razen poveljnika. Ta ji je namenil nedoumljiv pogled, nato pa odkorakal stran.



	 *



	Dnevi, ki so jih preživeli na terenu, so na Larino olajšanje minili brez večjih pretresov. Vseeno si je oddahnila, ko so se spet vrnili v bazo.

	V bazi se je življenje nadaljevalo na ustaljen način. Lara je zelo pogrešala Vita, zdelo se ji je, da dnevi do njegove vrnitve minevajo vse prepočasi.

	Bilo je nekaj dni pozneje, ko se je po napornem dnevu odpravljala spat. Ko je končala s svojim običajnim obredom v kopalnici, je odšla proti svoji sobici. Vse od začetka njunega odkritega spora se nista s poveljnikom niti enkrat srečala na hodniku – nekako je poskrbel, da se ni to nikoli zgodilo ne v jutranjem času ne pred spanjem.

	Toda tokrat je bilo drugače. Ko je odrinila vrata svoje sobice, je od presenečenja obstala in glasno zajela zrak. Na prosti steni je slonel poveljnik. Čutila je, kako se ji mehčajo kolena. To, da ga je našla tukaj, ni obetalo nič dobrega.

	»Kaj delaš tu, poveljnik?« Njen osupli pogled se je ujel z njegovim.

	»Tebe čakam.« Kotička ustnic sta se mu ukrivila v porogljiv nasmešek, ko je hudobno pristavil: »Glej, glej, kako zanimiva sprememba Maskotinega glasu!« Samo to je rekel in jo z rahlo priprtimi vekami ves čas opazoval. Roke je potisnil v žepe, z eno ramo pa se je še naprej naslanjal na steno.

	Ob njegovih besedah je Lari butnila kri v glavo, saj se je zavedela, kaj se je zgodilo. V tisti osuplosti, ko ga je uzrla tukaj, je povsem pozabila popačiti svoj glas in tako se je prvič primerilo, da je pred njim spregovorila s svojim naravnim glasom. Tako je govorila samo z Vitom. Ampak saj je vseeno, so ji letele prestrašene misli, saj vse ve in mu njene skrivnosti že dolgo niso več neznanka. Se ji vsaj ne bo več treba mučiti pred njim s tem ponarejanjem glasu.

	 »Zakaj … zakaj me čakaš?« Ni se več trudila spreminjati glasu.

	Dolgo ni odgovoril. Moreča tišina je kar brnela v prostoru in postajala vse bolj zadušljiva. Izraz na njegovem obrazu je bil napet in hkrati izzivalen. Nato se je odlepil od stene in nenadoma tiho rekel: »Hočem te videti, Maskota. Moram te videti ...«

	Njuna pogleda sta se nepričakovano srečala. Lara je strmela vanj kot uročena. Pogled ji je vračal s čudnim nasmehom na obrazu, in ta njegov nasmeh se ji je zdel grozen.

	Odvrnila je pogled in za trenutek zaprla oči. A že jo je zdramil njegov odsekani glas: »Menda svojih obraznih okraskov ne smeš sneti, vsaj tako mi trdi Vito. Toda brez škode lahko snameš vse drugo, kajne! Hočem, da to storiš! Takoj zdaj, tukaj pred mano!« Zvenelo je kot ukaz.

	Stresla je z glavo in zdelo se ji je, da sanja. Stala je negibno, kot priraščena v tla.

	»Nadrejeni se ne smejo znašati nad svojimi podrejenimi,« je po dolgem času panično izustila. Tako močno je upala, da je to le njegova groba šala, da ne misli resno. Toda že je ostro odvrnil: »Pusti fraze. Raje ubogaj!«

	Glas ji je drhtel: »Poveljnik, ti si nor!«

	»Torej me norost opravičuje,« se je zlohotno nasmehnil. Takoj zatem je dodal: »Na razpolago imaš dve možnosti: da to storiš sam ali da ti pomagam. V drugem primeru bo zate veliko manj prijetno, verjemi.«

	Njene široko odprte zbegane oči so se znova srečale z njegovimi. Ni umaknil pogleda.

	»Tega ne bom storil,« je potihoma rekla.

	Izzivalen nasmešek mu je legel na obraz, pogled se mu je zaostril: »Ne kljubuj mi, Maskota. Zgodilo se bo, hočeš ali ne. Storil boš, kar ti bom velel!«

	»Tega ne.« Larin glas je bil le še šepet.

	»Oh?« Vzravnal se je in se razkoračil kot na preži.

	Zdaj sta bila oba tiho in samo čakala. Tišina med njima je postajala vse težja.

	»Neumno je, kar si rekel,« je poveljnik pretrgal tišino. »Le dva, največ trije kratki koraki me ločijo do tebe. Toliko časa imaš, da si premisliš. Ko bom prišel do tebe, bo prepozno. Potem bo zate precej manj prijetno, opozoril sem te! Hitro razmišljaj, kaj ti je ljubše ...« Njegove besede so bile težke kot skala, vsaj tako se ji je zdelo.

	Kratko je še čakal, nato pa stopil korak naprej in obstal. Posmehljivo jo je motril, toda rekel ni nič. Potem je naredil nov korak naprej in se ji že povsem približal.

	Lara je kot začarana spremljala njegove gibe in hkrati bliskovito razmišljala. Vedela je, da je v pasti. Poveljnik je bil dovolj brezobziren do nje, da bo grožnjo uresničil in ji storil kaj slabega.

	»Samo še ta zadnji korak, Maskota,« je rekel počasi.

	Zaznala je, da se namerava premakniti.

	»Počakaj!« je nenadoma zamolklo vzkliknila. Prisilil jo je k vdaji.

	Pogledal jo je in čakal.

	Zavedala se je, kako je nemočna. Njegovo vedenje ji je vzelo še zadnje ostanke pičlega poguma; ni se upala več upirati.

	»Storil bom, kar zahtevaš in k čemur me siliš,« je rekla tiho. Glas ji je drhtel.

	Ciničen nasmešek mu je preletel obraz. Pomaknil se je nazaj k steni, kjer je stal prej, se z ramo spet naslonil obnjo in se strmo zazrl vanjo.

	»Čakam. Začni!«

	Lara je še nekaj trenutkov odrevenelo stala na mestu, nato se je počasi in negotovo zganila. Zasukala se je s hrbtom proti njemu.

	»Obrni se! Tako, kot si stal prej.«

	Za trenutek mu je še kazala hrbet, nato pa se spet obrnila proti njemu. Ni ga pogledala, strmela je v neko nedoločno točko na steni.

	Čisto počasi si je začela odpenjati gumbe težkega plašča.

	Gledal jo je.

	Ko so bili vsi gumbi na plašču odpeti, si ga je snela. Plašč je imel široka ramena, in ko ga je slekla, se je njena postava zožila. Nato si je začela odpenjati gumbe na srajci. Tudi srajca je imela močno podložena ramena. Ko jo je snela, so se njena ramena še bolj zožila.

	Zdaj je stala pred njim v široki majici. Tudi ta je imela gumbe. Odpenjala jih je z vse bolj počasnimi gibi. Nato jo je snela. Tokrat je obstala pred njim v nekakšnem brezrokavnem oklepu iz debelo podloženega blaga, z močno izbočenim prsnim in hrbtnim delom, ob strani spetima s trakovi.

	Poveljnik je ves čas nepremično spremljal njene gibe, in ona je ves čas nepremično gledala v isto točko pred seboj. Zrak v sobi se je zdel nasičen z nečim težkim, pritiskal je na oba.

	Lara je odvezala trakove in jih zrahljala. Nato si je to čudno oblačilo polagoma potegnila s telesa.

	Obstala je pred njim gola do pasu. Drobna, vitka dekliška postava ozkih ramen, tankega pasu in lepo oblikovanih prsi. Nikjer kurjih prsi, nikjer grbe.

	Robinu je kri udarila v glavo, za trenutek se je zmedel. Maskotino slačenje je bilo kot lupljenje čebule, plast za plastjo, in to, kar je na koncu stalo pred njim, je bilo žensko telo v pravem pomenu besede. Nobenih čudnih nesorazmerij, nobenih nemogočih okvar in pomanjkljivosti, vse ena sama brezhibnost.

	Lara se je obotavljala. Preširoke hlače so ji, potem ko je izvlekla iz njih del oblačil, zdrknile niže na boke. Počasi je segla proti pasu, da bi ga odpela.

	»Lahko se oblečeš nazaj,« je nenadoma rezko spregovoril. Nato se je vzravnal, se prisilil, da je odmaknil pogled od nje, nepričakovano stopil k vratom in na hitro odšel.

	Tresk vrat je Laro zdramil iz odrevenelosti. Po njegovem nenadnem odhodu je za trenutek otrplo obstala, nato pa se začela naglo spet oblačiti. Roke so ji silovito drhtele. Vse, kar se je maloprej odvijalo, se je šele zdaj dodobra zgrnilo nanjo.

	»Preklet bodi, poveljnik,« je zašepetala in se sesedla na tla. Solze ponižanja, jeze in nemoči so ji orosile oči. V teh trenutkih je bilo njeno sovraštvo do poveljnika nad vsem dojemljivim, tako skrajni so bili njeni občutki.

	Nato je še dolgo otopelo sedela na tleh, zgubljena v svojih zmedenih mislih, strmeč srepo predse. Čustvena napetost jo je povsem izžela.

	Precej časa je minilo, da se je splazila do ležišča, in še več ga je poteklo, preden je iz tope dremavice naposled potonila v odrešilni spanec.



	Robin je po prihodu v svojo sobo globoko zajel zrak. Ta Maskotina preobrazba ga je popolnoma iztirila. Pravzaprav še sam ni vedel, kaj je sploh pričakoval, vsekakor pa ne take spremembe. Vito mu ni nikoli niti z besedo nakazal, kaj se v resnici skriva pod to čudno, nenavadno preobleko. Je že vedel, zakaj, ga je prešinilo.

	Maskotino slačenje je bilo zanj nekaj najbolj erotičnega, kar je kdaj doživel. Niti trenutka dlje ni smel ostati tam. Tako je na hitro odšel, v strahu, da ne bi storil česa nedopustnega.

	Počutil se je divje. Sla, ki ga je prežemala, se je začela prelivati v hladen bes, poželenje pa mu je le še krepilo občutek sovraštva. Prekleta Maskota, ki mu že toliko časa zaposluje možgane! Kako strašno se je ponorčevala iz njega – to je posebej uvidel prav maloprej! Bila je ženska v pravem pomenu besede, a hkrati brez pravega obraza in brez imena. In bila je edina ženska, do katere ni zmogel ne prezira ne zaničevanja. Samo besno jezo in silovito sovraštvo. Kako jo je sovražil …

	V teh trenutkih se je zavedel še nečesa. To, kar je uničilo njun prejšnji odnos in ju nepopravljivo ločilo, ju je po drugi strani na poseben način tudi povezalo. Zaradi te skupne skrivnosti jo je imel v precepu, bila je življenjsko odvisna od njega, in prav zato mu je na čuden način tudi pripadala.



	 *



	Po tem dogodku so odnosi med njima še bolj oledeneli. Poveljnik je Laro še bolj sovražil, in njo je že ob misli nanj, kaj šele ob stiku z njim, spreletaval srh od odpora. Pa vendar jo je še naprej neopazno ščitil in skrbel, da ji kdo ne stori česa slabega.

	Seveda je bil on v boljšem položaju. Od nje je lahko zahteval ponižnost, lahko ji je kazal svoje občutke, lahko jih je tudi izživel na njej. Ona ni mogla storiti ničesar od tega. Bila je skrajno tiha, popolnoma se je podrejala, stiskala je zobe in molče trpela.

	Ko se je nekega dne pojavila v bližini skupine razpoloženih vojakov, so ji zaklicali, naj pride bliže. »Nekaj te moramo vprašati!«

	Približala se jim je.

	»Ej, Maskota, kje si boš izbral ležišče? Morda blizu vrat, da boš lahko vsakič zdirjal k poveljniku po zaščito?« jo je predirljivo meril z očmi Mike.

	Lara je nerazumevajoče pogledovala zdaj k enemu zdaj k drugemu, znotraj pa jo je že začelo stiskati.

	»Kakšno ležišče? Saj ga že imam,« se je široko smehljala.

	»To že. Toda poveljnik je rekel, da te ne bo večno ujčkal. Pravi, da je že čas, da se vrneš v skupno spalnico.«

	Lara je čutila, kako postaja vznemirjena in kako ji kri odteka z obraza.

	»Poglejte no, našega Maskoto, kakšno barvo obraza je dobil!« so se smejali.

	»S čim si se zameril poveljniku, Maskota? Pa ne, da si mu prevzel kako dekle?«

	»Nisem mu prevzel dekleta, to pa že ne. Poveljniku ne bi hotel za nič na svetu prevzeti dekleta.«

	Zaslišal se je krohot, ki pa je v trenutku potihnil, saj se je nenadoma od nekod pojavil prav on.

	»Kaj se dogaja tukaj?« je strogo vprašal. Pogled mu je obstal na Lari, ki je bledega obraza zgubljeno stala poleg vojakov. Roke so ji mlahavo visele ob telesu.

	»Samo Maskoto smo povprašali, katero ležišče bi želel v skupni spalnici, zdaj pa je ves prestrašen ...«

	»In? Se je Maskota že odločil? Mu boste res odstopili prav tisto ležišče, ki si ga bo sam izbral?«

	Ob hladnem nasmehu, ki ga je barval še zlohoten izraz njegovih temnih oči, je Lara postala v obraz še bolj bleda. Tako torej, poveljnik se je odločil, da jo prepusti mrhovinarjem! Je to tisti poslednji, odločilni udarec? Če je tako, potem je zares izgubljena.

	 »Poveljnik,« je šibko rekla, »meni je všeč sedanja postelja in je ne bi rad zamenjal z nobeno drugo ...« Proseče se je obrnila k njemu in ga rotila z očmi, a se je zdelo, da je ne razume ali pa da mu ni mar.

	Zmignil je z rameni in si rahlo zasenčil oči, ki so se mu hudobno iskrile. »Maskota, ne moreš vsega svojega vojaškega življenja preživeti ovit v vato. V skupno spalnico spadaš, med druge vojake. Iz tebe bo navsezadnje le treba narediti korenjaka.«

	»Narediti vojaka korenjaka …« je rekla brez vsakega smisla in vojaki so se zasmejali. Ni razumela, kaj jih sploh tako zabava, vedela pa je, da se njen mučitelj namerno poigrava z njenim strahom.

	 Poveljnik je hladno strmel vanjo, njegov pogled pa jo je le še bolj prestrašil. V stiski in obupu je samo še nekaj zajecljala, nato pa se togo obrnila in se naglo odmajala stran.

	V varnem okrilju svoje sobice je razmišljala o zastrašujočem poveljniku, in v njej je vse kar trepetalo. Zakaj ni Vita tukaj, da bi ji stal ob strani? Počutila se je vročično, v glavi pa je imela popolno zmedo. Bila je nekako prepričana, da namerava poveljnik tokrat iti do konca. Zmožen je bil marsičesa, da je le dosegel svoje zadoščenje. Hkrati ji je po glavi neprestano rojilo, da ji tega ne sme narediti. Ne sme!

	Morala ga bo poiskati, morala se bo nekako prisiliti, da se z njim pogovori o tem na samem ...



	 *



	Robin jo je pričakoval, nekako je slutil, da bo prišla. Tudi želel si je, da pride – vlekla ga je skušnjava, da bi jo spet prizadel in ponižal. Hotel je, da ga prosi, da moleduje, da joče pred njim. Užival je v svojih grobostih do nje in v njenih stiskah. Njegovo razpoloženje do nje se je nagibalo že k okrutnosti in postalo je že skoraj stalnica.

	Res je prišla. Čim jo je uzrl, se mu je obraz zakrknil.

	»Poveljnik, vljudno prosim za pogovor ...« Govorila je z naravnim glasom, mirno, vendar ji je njeno stisko zlahka bral z obraza.

	»Kaj bi rad, Maskota?« Stal je pred njo, mrzel kot kamen.

	Grizla si je ustnice. Videlo se je, da ne ve, kako bi začela.

	»Poveljnik, prosil bi te, da mi dovoliš še naprej prenočevati v tisti sobici. Trudil se bom, da ne bom nikomur v napoto,« je rekla.

	»Da ne boš v napoto?« je brezizrazno ponovil.

	»Se ti ne zdi, da si me že dovolj kaznoval? Ne moreš me vendar poslati nazaj ...«

	»Lahko. Seveda lahko.«

	»Saj vendar nisi tako neusmiljen človek!«

	»Kako pa to veš?« Njegove stisnjene oči so jo prebadale. Ni skrival, kaj čuti.

	Močno vznemirjena je zajela sapo: »Ne moreš biti do mene tako brezvesten! In sploh, kaj vse se lahko izcimi iz tega!«

	»To je samo moja stvar,« je hladno odvrnil.

	Na obrazu se ji je izražal obup. »To je enako, kot bi me vrgel mrhovinarjem ...«

	»Zakaj pa te ne bi? Veselilo me bo! Ne vem, zakaj nisem tega že storil! V zadovoljstvo mi je, da ti otežujem življenje. To me osrečuje!« ji je brezobzirno zabrusil. V njegovih očeh, ki so jo prebadale kot rezilo, ni bilo sočutja.

	Za trenutek sta se spogledala. Kot bi se srečala obup in prefinjena krutost! Nato je Lara povesila pogled.

	Tišina je napolnila prostor.

	Robin jo je opazoval. Noro si je želel, da bi jo zlomil. Pričakoval je, da bo začela vsak trenutek moledovati, vendar ni prišla iz nje niti beseda.

	Lara se je tedaj, ko je povesila pogled, pravzaprav vdala v usodo. Strta in poražena se je potegnila vase. Sklonila je glavo, v očeh se ji je zarisal trpek brezup. Naenkrat se je počutila neskončno utrujeno. Besede, ki jih je izpljunil poveljnik, je pravzaprav ne bi smele presenetiti, nekje v sebi jih je skoraj pričakovala. Pa vendar so se ji zdaj boleče zarezale naravnost v srce.

	Nobenega smisla se ni imelo še kaj truditi. Bilo je enako brezupno, kot bi poskušala s prsti zdrobiti kamen. Preveč jo je sovražil. Očitno se je glede nje že odločil. Vsako prosjačenje bi njegovo brezsrčnost samo še podžgalo.

	»Oprosti, da sem tratil tvoj čas,« je nenadoma rekla, glas ji je zvenel brezbarvno in prazno. Njen razočarani in potrti obraz je bil zaprt vase. Obrnila se je proti vratom.

	»Maskota!« jo je rezko poklical. Glas mu je zazvenel ostro kot britev.

	Napol se je ozrla.

	»Kdo si?«

	Vprašanje je prišlo tako nenadno, da se je Lara zdrznila. Toda kljub presenečenju ni niti za trenutek oklevala z odgovorom. Zadržano, vendar mirno je odgovorila: »Benjamin Gaber, ali po domače Maskota. Vojak znanega bataljona, tebi podrejeni vojak.«

	»In kdo še?« je nabrušeno pristavil in se dvignil s sedeža.

	»Preprosto ni pomembno. Ne delaj si skrbi z mano.« Tokrat je njen glas zazvenel jedko in uporno.

	Robin je zardel od jeze in se bliskovito pognal k njej. »Kako si drzneš govoriti z mano na tak način in v takem tonu!« Iztegnil je roko, jo z močnim prijemom zgrabil za ramo in jo brezobzirno stresel. »Z užitkom bi te ubil, Maskota!« je izbruhnil z divjim, hladnim besom.

	Ta divji in nepričakovani izbruh je Laro zmedel in nekaj časa ga je samo nemo gledala. Nato pa je nenaden naval jeze odplavil njeno žalost in samopomilovanje. »Pa me ubij!« je naenkrat silovito vzkliknila.

	Tokrat je bil Robin tisti, ki se je ob njenem strupenem glasu vidno zdrznil. Zastrmel se je vanjo, osupel ne le nad njenim, temveč tudi nad lastnim izpadom. Sprevidel je, da ga je zaneslo in je šel predaleč. Kot bi v tej kratki minuti prvič vsaj malo dojel, kaj počne z Maskoto. Naenkrat ga je prešinilo, kako surov je s človekom, ki ga je imel še pred kratkim čisto rad, in ob tem spoznanju ga je obšel nekakšen sram. Takole se spravljati na šibko Maskoto, to mu res ni bilo podobno in ga ni bilo vredno.

	V trenutku se je potegnil nazaj. Pogled se mu je nekoliko omečil in obžalujoče je rekel: »Žal mi je za ta izbruh. Bilo je v afektu. Po naravi pravzaprav nisem vzkipljiv ...«

	»Kaj pa misliš, da počneš vse te zadnje mesece, kot da me ubijaš, takole po malem, po žličkah? Tvoje brezumno vedenje do mene in tvoja brezumna dejanja niso nobeno junaštvo. Tvoja vojna proti meni je ena najbolj umazanih in brezsrčnih vojn!« V njenih obtožujočih besedah in njihovem tonu so odsevala vsa občutja, ki so se v minulih mesecih nakopičila v njej.

	Robin je ostal brez besed in nekam nemočno gledal vanjo, v njen zagrenjeni in prizadeti obraz.

	Oplazila ga je z uničujočim pogledom: »Želim si, da bi ti se nekoč povrnila vsa ponižanja, ki sem jih morala sama pretrpeti ob tebi. Da bi kdo tudi tebe enako trpinčil in ti psihično uničeval življenje, kot se ti trudiš uničiti moje. Ne pričakuj, da ti bo kdaj odpuščeno. Preklet bodi, poveljnik! Vedi, nikogar v življenju nisem niti kanec toliko sovražila kot tebe, in tebe še nihče ni tako sovražil kot te jaz! Sovražim te še mnogo bolj kot ti mene!« Lari so v teh trenutkih popustile vse zavore, vsa njena občutja so planila iz nje in v silnem vznemirjenju se še zavedala ni, da se izraža v ženski osebi. Takoj zatem mu je obrnila hrbet, s hitrim korakom odšla k vratom in brez pozdrava zapustila prostor.

	Robin je otrplo obstal. Popolnoma je obmiroval. Bilo je, kot bi se razpočil milni mehurček in bi se v njem nekaj zganilo. V teh trenutkih ni občutil niti sledu sovraštva, le nekakšno notranjo izpraznjenost. Naenkrat je povsem jasno videl vso bednost svojega vedenja do nje in se skoraj zgrozil nad samim seboj. Le kaj mu je bilo, ga je prešinilo.

	Hkrati je pomislil, da se je tokrat prvič malce odstrla Maskotina kulisa, saj jo je popolnoma zaneslo, celo tako daleč, da je govorila v ženski osebi. Vajen je bil njenega bebavega govorjenja, pravzaprav prenarejanja, zato so ga njene besede še bolj zadele. Pa še nekaj je v teh trenutkih spoznal: čeprav je hotel ponižati in poraziti Maskoto, je v resnici ponižal in porazil predvsem samega sebe.



	 *



	Larine misli so otopelo blodile vsepovsod, le o tistem spopadu s poveljnikom ni hotela razmišljati. Zgodilo se je, kar se je zgodilo – za trenutek je nehala biti tisto poniževano, klečeplazno bitje, predmet njegovega izživljanja. Zdaj je z nekakšnim sprijaznjenim obupom čakala, da se ji izpolni usoda, ki ji jo je namenil.

	Toda v naslednjih dneh se ni zgodilo nič. Preselitve v skupno spalnico ni nihče niti omenil, in tako je še naprej prenočevala v svojem starem prostorčku. Ko pa ji je nekega dne Mike rekel, češ, Maskota, ali si se zjokal pred poveljnikom, da se je omehčal in si premislil, si je sicer nadela tisti bebavi smehljaj, a si je v sebi neizmerno oddahnila. Je mar Mikeova pripomba pomenila, da je poveljnik odstopil od svojih grdih namenov? Vendar si še ni dovolila toliko upati.

	S poveljnikom po tistem dogodku še nista spregovorila. Lara se mu je izogibala, in on se je izogibal nje.

	Dva tedna pozneje se je vrnil Vito in jo tudi nemudoma obiskal. Njegova vrnitev je bila Lari v silno olajšanje, sploh v teh njenih stiskah.

	»Vito, tako dolgo te že nisem videl! Zelo sem te pogrešal …« Bila ga je res neizmerno vesela.

	»To bi moral Maskota šepniti komu drugemu, ne pa staremu mačku,« se je pošalil Vito.

	Nasmehnila se je. »Takega, ki bi se lahko meril s teboj, tukaj ni najti.«

	»Zdiš se mi vedrejši in bolj umirjen. Je kak razlog za to?«

	Zamišljeno ga je pogledala. »Trenutno je, vendar še ne vem, za kako dolgo.«

	Njegove dobrodušne in tople oči so jo pozorno opazovale. »Za kaj gre?«

	»S poveljnikom sva se nekoliko spopadla. Od takrat naprej me pusti pri miru.«

	»Kaj misliš s tem, da sta se spopadla?«

	»Nameraval me je poslati nazaj med druge v veliko spalnico. Ni te bilo, da bi se zatekel k tebi po pomoč, zato sem šel k njemu in ga prosil, naj tega ne stori. Hitro sem uvidel, da sem prišel zaman. Nato je grdo izbruhnil, in jaz sem izbruhnil nazaj. Vendar se od takrat naprej ne zaletava več vame, in tudi nazaj med vojake me ni poslal.«

	Vito je bil videti začuden. »Nemogoče, da bi hotel poveljnik storiti kaj tako nesmiselnega, kot je tvoja vrnitev v skupno spalnico! Tega si ne bi upal storiti, pa če si še tako želi, že zaradi sebe vendar! Samo izzival in strašil te je. Saj veš, da v takih zastraševanjih uživa.«

	»Zdelo se je že tako, kot da to namerava! A ga je nekaj tik pred zdajci le ustavilo. Ne vem sicer, kaj, in tudi ne, za kako dolgo. Neizmerno upam, da si ne bo lepega dne spet premislil.«

	Vito se ji je dobrohotno smehljal, zagotavljajoč ji, da si poveljnik zagotovo ne bo premislil. »Morda pa je sprevidel svojo napako, da te je tako trpinčil,« je dodal na koncu, ne da bi to tudi res mislil.

	»Ko bi le,« je vzdihnila. Vitove besede so delovale nanjo pomirljivo, čeprav vanje ni verjela.

	»Zdi se mi, da dvomiš o mojih besedah. Zaupaj vendar moji presoji!«

	»Zaupam tebi! Hkrati moje življenje še naprej ostaja v njegovih rokah,« se je trpko nasmehnila.

	»Kak izbruh pa sta imela?«

	»Ne morem govoriti o tem. Vse skupaj je preveč mučno, da bi hotel to še enkrat podoživljati.«

	Še dolgo sta se takole tiho pogovarjala. Kaj bi brez Vita in njegove pomirjujoče razsodnosti, je Lara kot že tolikokrat olajšano pomislila.

	Preden je odšel, je Vito omenil še eno temo.

	»Maskota, že kmalu bo vojne konec in vsi bomo odšli svojo pot. V ospredje bodo stopile druge stvari, prihodnost, načrti …« Od strani jo je pogledal in navrgel: »Pa tvoji načrti? Jih že imaš?«

	Zmignila je z rameni. »Da, vsi bomo odšli svojo pot, tudi jaz. Moji načrti? Razmisliti bom moral o njih. Vojna in vse, povezano z njo, je tudi od mene zahtevala svoj davek.«

	»Pa poveljnik? Kakšno mesto bo on ohranil v tvojih spominih?«

	»Nikoli mu ne bom mogel odpustiti,« je jedko odvrnila.

	Nato sta prenehala govoriti o tem.



	Vito se je pozneje oglasil še pri Robinu.

	»Slišim, da si se do Maskote unesel. Čemu je to pripisati?«

	»Reciva tvojemu vplivu! Morda se mi je zdelo prav, da končno do neke mere ugodim tvojim zahtevam in željam.«

	 »Lažeš, Robin. Nisem tako zelen, da bi me lahko tako poceni preslepil. Nekaj drugega je moralo biti.«

	Robin je ostal miren in zbran. »Prav, pa nekaj drugega. A saj je vseeno,« je malce zviška odmahnil z roko, kot da nima smisla zgubljati besed o tem.

	Vendar Vito še ni bil pripravljen odnehati.

	»Maskota mi je rekel, da si ga nameraval poslati nazaj v skupno spalnico. Nemogoče, da ti je prišla na misel tako nora misel! Si hotel to res storiti?«

	»Vsaj ti bi lahko vedel, da tega ne bi storil, že zaradi zaščite samega sebe ne!«

	»Na to sem seveda tudi sam najprej pomislil. A najbrž tudi sicer le nisi tak izprijenec?«

	Pa bi bil, če bi si smel to privoščiti, je pomislil Robin. Do takrat še … Po tistem pa ne več. Na glas je odvrnil: »Že ves čas bdim nad njim, ali ne opaziš tega? Morda pa le nisem taka zver, kot si misliš.«

	»Saj ne vem več, kaj naj si mislim – navsezadnje sem v zadnjih mesecih spoznal mnoge tvoje slabosti! Pa vendar, zakaj si Maskoti sploh pretil s tem?«

	»Vse moje vedenje do njega je bilo pogojeno z istimi nagibi.«

	»In zdaj? Imaš naenkrat povsem druge nagibe?«

	Čez poveljnikov obraz je šinil bežen nasmeh: »Da, odslej se bom ravnal po tvojih željah. Pustil ga bom pri miru. To ti povem, da bosta oba vedela ...«

	Robin odlaga orožje, je to sploh mogoče, je presenečeno pomislil Vito. Vendar je raje je ostal modro tiho, saj se mu v to presenetljivo Robinovo odločitev ni zdelo pametno še kaj drezati. Hkrati je kar čutil, kako je končno odleglo tudi njemu samemu.



	 *



	Življenje je teklo naprej, vendar je bilo za Laro naenkrat vse drugače. Ko ji je Vito povedal za poveljnikovo odločitev, si je oddahnila in se naposled malce sprostila. Nič več ji ni bilo treba neprenehoma prežati, na kak način jo bo poveljnik izpostavil. Spet je bila tisti dobrovoljni, pavlihovski in poslušni Maskota. Sovražni občutki do poveljnika pa so ostali, saj so se vse grde stvari, ki ji jih je povzročil, pregloboko vtisnile. Ni se hotela poglabljati v to, zakaj je po tistem spopadu med njima spremenil vedenje do nje – štelo je le dejstvo, da jo odtlej pusti pri miru.

	Poveljnik se je je še naprej dosledno izogibal, nikoli se ji ni naravnost približal in nikoli je ni naravnost ogovoril. Vse je teklo nekako posredno, prek drugih, pa vendar dovolj neopazno, da pri nikomur ni vzbudilo večje pozornosti. Kdaj pa kdaj jo je resda trdo ošinil izpod čela, vendar v njegovih očeh ni bilo več tistega porogljivega leska, ki je bil v zadnjih mesecih tako značilen zanj. Prav tako je nekako čutila, da od daleč še naprej bdi nad njo. Seveda je vedela, zakaj: ščitil je sebe!

	Vse več je razmišljala o koncu vojne. Odkar se je psihično nekoliko umirila, ji je prihodnost postala bliža. Ne bo več dolgo, ko bo spet postala del ženskega sveta. Kakšen je že ta občutek, ko smeš biti to, kar si? Pa vendar bo po svoje spet sama. Ne bo več Vita, ki bi jo spodbujal in ji bil v oporo. Kdo ve, kakšne težave in čeri jo še čakajo, zaradi vsega, kar sta z Benijem zapletla. O bratu ni imela nobenih informacij. A to je le vedela, da bi svojci našli način, da jo obvestijo, če bi se tam zgodilo kar koli posebnega.

	Nekega dne se je Vito spet zadržal pri njej nekoliko dlje. Sedela sta na vzpetini in se zaverovano pogovarjala.

	»Kmalu bo vsega konec, Maskota. Se veseliš?«

	»Veselim? Ne vem več, kaj to pomeni. Bojim se, da sem v tej vojni izgubil samega sebe. Bilo je toliko bridkosti vseh vrst, in tega se ne bo dalo kar tako pozabiti. Sit sem vojne, vojakov in vsega, kar je povezano s tem. Vojna ljudi privadi na ubijanje, na brutalnosti vseh vrst, razčloveči jih. Tisto, česar se lahko veselim, je sprostitev telesa, mir, razkošje domače postelje, srečanje z ljudmi, ki mi kaj pomenijo …«

	»Taki ljudje obstajajo?«

	»Da,« je kratko odvrnila.

	»Si imel v tem času kakršne koli stike z njimi?« je vprašal zamišljeno.

	»Ne.«

	Vitu je bilo jasno, da o tem ne bo govorila, da je to tabu tema, zato ni več drezal v to.

	»Ko bo konec … Kam boš odšel?«

	»Daleč,« je povsem nedoločno odgovorila. »Ampak o tem se nama ni treba pogovarjati …«

	Prikimal je in spremenil temo. »Kaj pa poveljnik? Se drži tega, kar je rekel?«

	»Da, pusti me pri miru. To mi je v neizmerno olajšanje.«

	»Ga še vedno tako močno sovražiš?«

	Ni takoj odgovorila. Da, sovražila ga bo do konca življenja in še dlje. Pa saj Vito to ve, pronicljiv je in vse ve, so ji hitele misli. Vedel je, kaj je sprva čutila do poveljnika, in tudi ve, kaj čuti zdaj. Rekla je le: »Uspelo mu je uničiti vse, kar sem kdaj dobrega mislil o njem.«

	»To ni povsem pošteno do njega. Natanko veš, da bi brez njegove podpore in zaščite težko preživel. Zato ne smeš gledati nanj samo v tem slabem smislu in kar pozabiti na vse dobre stvari, ki jih je storil zate.«

	»Moški vedno najdete lepo besedo drug za drugega,« se je posmehnila. »Vseeno mislim, da razumeš moje občutke, tudi če jim odkrito in naravnost ne pritrdiš.«

	Vito ni utegnil ničesar odgovoriti, saj se mu je pogled prilepil nekam za njen hrbet. Še sama se je ozrla in otrpnila; uzrla je poveljnika, ki je prav tedaj prečkal prostor za njenim hrbtom in prihajal k njima. Ko se je približal, je kratko pozdravil in prisedel kot v starih časih.

	Vito jo je na hitro ošinil z očmi. Bilo je očitno, da jo je Robinov nenadejani prihod zmedel in se izogiba, da bi ga pogledala. Nato je brez besed vstala in hotela oditi.

	»Sedi nazaj, Maskota,« jo je poveljnik nenadoma ustavil. Njegov obraz ni ničesar izdajal, gledal jo je srepo, nedoumljivo. Potem mu je ob njenem zbeganem pogledu, s katerim se je ozrla k njemu, obraz za trenutek preletel šibek smehljaj. Zlahka je opazil, kako nelagodno se počuti.

	Lara je vsa napeta in negotova sedla nazaj na prejšnje mesto.

	»Nekaj stvari te moram vprašati,« je rekel. »To hočem namenoma storiti zdaj, v Vitovi navzočnosti!« Govoril je tiho, vljudno, odločno.

	Lara je zadržala dih.

	»Najbrž nisi pričakoval, da ti bom dovolil oditi iz vojske kar tako, ne da bi mi prej pojasnil nekaj stvari … Do zdaj sem to godljo pustil zavestno vnemar, a se je nameravam počasi lotiti. Za začetek hočem končno izvedeti, kdo si – in vedeti hočem resnico!«

	Ob njegovem vprašujočem, a predirljivem pogledu je zardela. Krčevito je stiskala prste druge ob druge in molčala.

	»Nekaj sem te vprašal!« Njegov glas je zazvenel ostreje.

	Še vedno je molčala.

	»Naj ti ponovim vprašanje?« je rekel zdaj že odkrito zajedljivo.

	»Benjamin …« je začela s pridržanim dihom.

	»Počasi bo dovolj te šale!« jo je rezko prekinil. Z namrščenim čelom jo je nekaj časa molče proučeval, nato pa odsekano nadaljeval: »Nikar ne misli, da ne bom izvedel! Raziskal bom, kdo je vojak Benjamin Gaber, ki ga imam domnevno že skoraj dve leti v enoti, to mi kar verjemi! Toliko da veš, Maskota! Da se ne boš slepil in morebiti upal, da bo ta stvar ostala nerazčiščena.«

	 Lara je prebledela in ga nekam zgroženo gledala, a je hitro povesila pogled, saj njegovega predirljivega pogleda ni zdržala. Nato je z glasom, ki je slišno drhtel, rekla: »Nikar … Prosim!« Vitu se je zdelo, da se je le s težavo prisilila k tema besedama.

	Poveljnik jo je poizvedujoče motril. »Zakaj neki ne? Od tebe ne pride nikakršno pojasnilo, jaz pa vsekakor hočem vedeti, kdo je vojak, ki je bil lepo dobo tukaj, v resnici pa ga ni bilo.«

	Lara je proseče in zmedeno pogledala najprej v Vita, nato pa spet vanj.

	»Nikar!« je tiho ponovila. In še tiše dodala: »Stvari bi se lahko zapletle …« Nato je spet umolknila.

	»Kaj in kako bi se lahko zapletlo, ko bom pobrskal po tej godlji?« Njegov obraz je bil resen, medtem ko je pogled neprizanesljivo prilepil nanjo.

	Lara je samo nemočno zganila z rameni, saj v odgovor ni našla nobenih besed. Spet se je ozrla v Vita in ga z očmi prosila, naj pomaga.

	Vito ji je priskočil na pomoč. »Poveljnik, pusti Maskoto, ne vrtaj toliko vanj! Če skriva te stvari in noče govoriti o njih, ima zagotovo močne razloge za to. Poglej, kmalu bo vojne konec in potem bo vse to popolnoma nepomembno.«

	»Pustimo vljudnostno obzirnost ob strani, Vito! Nikoli ne bo vseeno. Izvedel bom, kar hočem vedeti, saj ta reč zaudarja do neba!«

	S strogim izrazom se je spet obrnil k prestrašeni Lari: »Povej, Maskota, kaj si pravzaprav mislil? Da bom to priskutno zadevo pustil vnemar za vse večne čase?«

	Kako to, da doslej nekako ni pomislila, da bi poveljnik hotel vse to raziskati, jo je spreletelo. Dvignila je pogled, in spet sta se ujela z očmi. Hotela mu je nekaj reči, a ji besede niso šle z jezika, preveč jo je prestrašil. Nato ni več zdržala, saj jo je s svojim nepričakovanim vrtanjem popolnoma vrgel iz tira – kot vsakič, kadar se je je lotil. Sunkovito je vstala, in ne da bi prosila za dovoljenje, brezglavo odšla. Ne poveljnik ne Vito je nista ustavljala.

	Po njenem odhodu se je Vito obrnil k Robinu in neodobravajoče zmajal z glavo: »Zakaj si nenadoma začel drezati v to stvar? Komaj si se malce unesel in si je Maskota od tvojega nenehnega trpinčenja oddahnil, že si ga spet stisnil ob zid in ga začel strašiti.«

	»Nisem ga strašil, samo seznanil sem ga z dejstvi. Naj ne misli, da se bo s tem, ko molči kot s svincem zalit, izmaknil. Na tak način še zlasti ne!«

	»Morda pa je vmes kaj takega, da je prisiljen prikrivati resnico ...«

	»Nedvomno da je! Vendar mi nikar ne reci, da se ti vsa ta odvratna reč ne zdi nič posebnega. Če že Maskota ni računal s tem, pa bi moral vsaj ti vedeti, da bom temu prej ko slej zagotovo skušal priti do dna. Ne bom dovolil, da se izmuzne – na takšno možnost nisem nikoli niti pomislil! Vedeti hočem, kdo je, vedeti hočem vse o Benjaminu in o Maskoti, ženski brez obraza in brez imena! In do tega se bom vsekakor dokopal na lastno pest.«

	»Hm. Kljub temu ne boš resnice morda nikoli izvedel ...«

	»Potrudil se bom, da jo bom. Toda ali tebe ne mika vedeti kaj več o tem vojaku, bolje rečeno vojakinji, s katero se družiš že toliko časa? Ali te ne moti, da ne veš niti imena? Daj, odkrito povej.«

	Vito je nekaj časa molčal, nato pa rekel: »Tega seveda ne morem reči. Sem pa sprejel, da Maskota iz nekega razloga tega bodisi ne želi bodisi ne more povedati. Morda bo nekoč celo spregovoril o tem. Toda takole na silo – ne vidim smisla, Robin! Želel bi si, da umakneš te svoje strupene lovke in mu pustiš, da mirno odide.«

	»Zdi se ti torej, da mu hočem spet storiti krivico! Oba veva, da ni bebast in da dobro ve, kaj taka sleparija pomeni. Še zdaleč ni tako nedolžen, kot je videti.«

	»Tega tudi nisem trdil. In če se boš res dokopal do resnice – kaj boš z njo?«

	»To bom še videl. Odvisno, kakšna bo ta resnica.«

	»Pa ne, da hočeš Maskoto vse življenje stiskati za vrat?«

	»Daj no, Vito, že ves čas si preveč lojalen in nekritično popustljiv do njega. Prav zato nenehno zapiraš oči pred dejstvi.«

	»Saj jih ne, le pravi prijatelj sem mu! Vedno sem ga branil in vedno ga bom branil. Čutim, da vse, kar zadeva Maskoto, posredno nekako zadeva tudi mene. Prav zato me tvoje vedenje do njega že ves čas hudo boli. Rad bi, da mi obljubiš, da ne boš drezal v to.«

	»Si me sploh dobro poslušal? Ne morem ti obljubiti nečesa, česar ne mislim izpolniti.«

	Robin se je dvignil, se za trenutek zamislil, nato pa z zlobnimi iskrami v očeh nepričakovano pristavil: »Zanimivo, kako se z njim in o njem že mesece pogovarjava, kot da je on, čeprav prekleto dobro veva, da je ona. Ali nisva malce smešna v tem, kaj misliš?«

	»Najbrž sva res. A je tako za vse nas najbolj varno,« se je tudi Vito malce nasmehnil. Nato sta odšla vsak po svojih poteh.



	Lara si kljub dobrodejnim spremembam v poveljnikovem vedenju, ki jih je sicer zelo občutila, ni zares oddahnila. Po tem zadnjem pogovoru, ko ji je napovedal, da bo stvari raziskal, pa so se v njej naselile nove napetosti, nov strah in še večje skrbi. Njegova grožnja je visela nad njo kot Damoklejev meč. Spraševala se je, ali je že storil kak korak v to smer. Je morda celo že začel raziskovati Benijeve podatke? Bilo ji je jasno, kako težke bodo posledice, če se bo poveljnik dokopal do pravih podatkov in se bo hotel maščevati.

	Tudi Vito ji ni dal nobenega upanja – nasprotno, potrdil je, da namerava poveljnik zares raziskovati in je v svoji odločitvi neomajen. Skrbi ji je poskušal omiliti vsaj z navedbo, da si poveljnik, tudi če se dokoplje do resnice, s svojimi izsledki ne bo mogel dosti pomagati; zagotovo ne bo tvegal, da bi se razvedelo, da je kar nekaj časa vedel, kakega vojaka ima v svojih vrstah. To je bila edina tolažeča bilka, na katero je lahko oprla svoje upanje. Toda že možnost, da bi poveljnik, z vsem svojim sovraštvom do nje, poznal resnico, ji je povzročala slabost. Zavedala se je, da bi že znal najti način, kako to uporabiti proti njej in se ji maščevati, ne da bi sebe pretirano ogrozil. In ni šlo več samo zanjo, hudo ogrožen bi bil tudi Benjamin. Kdo pa sta Beni in ona proti poveljniku? Koliko sploh tehta njuna beseda proti njegovi? No, se je skušala tolažiti, tudi če se kaj takega zgodi – Beni je ostal živ in že zato se ni žrtvovala povsem zaman.

	Na drugi strani so se tudi pri poveljniku in njegovem doživljanju Maskote dogajale spremembe. Zgodile so se postopno, še sam ni vedel, kdaj. Globoka jeza do nje je sicer ostala, pa vendar se je nekaj v njem vse bolj tajalo. Če je premišljeval za nazaj, se je zelo dobro zavedal, kaj je počel in kako podlo se je vedel do nje. Rahlo se je sicer kesal, na splošno pa si ni dovolil nobenih občutkov krivde. Še največkrat je le zmignil z rameni, češ, kar je bilo, je bilo, takrat pač ni zmogel drugače.

	Sčasoma se je začel z odporom zavedati, da mu Maskota-ženska postaja simpatična. Kljub temu se je odločno otresel najmanjše možnosti, da bi to simpatijo začelo barvati kar koli bolj osebnega.



	 *



	Za njimi je bila težka bitka, poslednja, so vsi upali. Na bojišču je po vsem tistem neskončnem, oglušujočem trušču raznorazne bojne »mašinerije« postopoma zavladala čudna tišina. Le tu in tam je bilo še slišati kak oddaljen, šibak zvok posamične salve ali eksplozije. V tej tišini je bilo nekaj osvobajajočega in utesnjujočega hkrati. Vojaki so še vedno čemeli v kritnih rovih ali pa posedali na robu svojih kritij, čakajoč na nadaljnje smernice in ukaze, čeprav je bilo že povsem jasno, da so boji končani.

	Lara edina ni počakala nanje. Z mislijo, da je vsega konec, se je dvignila iz kritja in nepazljivo zakorakala naprej. Bila je zatopljena, ni pazila, kaj se dogaja okoli nje.

	Pač pa je pazil na to on. Vzpel se je iz kritja, kot bi zaslutil nevarnost, hkrati pa ga je zjezilo, da spet ni počakala na njegova navodila. Tedaj je s kančkom očesa zagledal mino, ki se je vzela kdo ve od kod in se je zdaj počasi kotalila po grebenu navzdol, naravnost proti njej. V istem trenutku je planil, se z dolgimi koraki pognal naprej, Laro z vso močjo zrušil na tla, se skupaj z njo bliskovito zakotalil v najbližje kritje in jo tam prekril s svojim telesom. Tedaj je že počilo, in na mestu, kjer je Lara še malo prej stala, se je dvignila v zrak masa zemlje, kamenja, kosov razcefranega drevja in še česa. Nekaj ostrih skalnih okruškov in kamenja je še vedno doseglo tudi njiju. Oplazili in laže ranili so poveljnika, njej, ki jo je poveljnik s svojim telesom povsem zaščitil, pa ni bilo nič.

	Vse se je dogajalo s tolikšno hitrostjo, da se je Lara odzvala šele potem, ko se je odmev eksplozije samo še zamolklo odbijal od bližnjih skal. Spominjala se je le tega, da jo je nekaj za hrbtom nenadoma podrlo na tla, da se je nagonsko poskušala izviti, vendar se je to, kar jo je podrlo, z vso težo zvalilo nanjo in jo pokopalo pod seboj. Šele potem je spoznala, da se je nanjo vrgel poveljnik. Zdaj je ležala s trebuhom na tleh, on pa je ležal na njej in jo prekrival s telesom. Njegov obraz je bil tesno ob njeni glavi, njegove roke, s katerimi ji je še dodatno zaščitil glavo, so ležale na njenih laseh. Dotik njegovega telesa in rok sta jo čudno zmedla in za trenutek je bil zanjo samo moški. Nato je prišlo spoznanje, da ji je ta moški pred nekaj trenutki rešil življenje. Šele takrat je začela trepetati.

	Poveljnik ni rekel niti besede, molče se je odmaknil z nje, se prestavil v sedeč položaj in na hitro ošinil kri na svojih rokah. Tudi po obrazu in temenu je bil krvav, in prav v tem trenutku mu je iz razmršenih las spolzel droben curek krvi. Nekaj prestrašenih vojakov je prihitelo do njiju. Videli so, kaj se je zgodilo in kako malo je manjkalo, da bi se za njiju oba končalo drugače.

	»Je vse v redu, poveljnik?« so zgroženi spraševali.

	»Vse je v redu,« je rekel mirno.

	Lara, ki je medtem tudi že sedla, je bila kot omamljena. Vse skupaj jo je popolnoma pretreslo in le s težavo je dojemala.

	Poveljnik se je ozrl k njej. »Si v redu, Maskota?« Njegov pogled je bil mehak, glas nenavadno blag, kot bi jo želel potolažiti. Lari se še nikoli ni zdel tak, povrhu je bil zadnji, od kogar bi pričakovala tolažbo.

	Zmogla je le prikimati, saj iz sebe ni spravila glasu.

	Naprej se je vse hitro odvijalo. Poveljnika so odpeljali v bataljonsko bolnišnično postajo, da mu tam oskrbijo rane, Lara pa se je medtem z drugimi vrnila v bazo. Vso pot je morala poslušati še vedno močno razburjene vojake, ki so obnavljali dogodek in razpravljali o poveljnikovem tveganju. Ves čas je molčala in se ni odzvala na nobeno, še tako bolečo pripombo.

	Tiho se je odpravila spat. Vedno znova je podoživljala minulo strašljivo doživetje, in ob tem ji je bilo neverjetno hudo. Hkrati je ves čas mislila na poveljnika.



	 *



	Robin je sedel na stolu v velikem bolnišničnem šotoru, in Vito mu je oskrboval rane. Šlo je za bolj površinske poškodbe, le na dveh mestih je bilo potrebno nekaj šivov.

	»Kako se ti je to zgodilo?« ga je mrmraje spraševal Vito in zmajeval z glavo.

	»Bil sem še v dosegu mine, ko jo je razneslo.«

	»Še dobro, da je nisi huje skupil, takole tik pred koncem vojne! Čez noč boš ostal tukaj.«

	Robin je začel ugovarjati, vendar ga je Vito odločno prekinil, rekoč: »Brez ugovorov, poveljnik! Vsaj enkrat boš upošteval moje mnenje.«

	Robin se je vdal.

	Ko ga je oskrbel do konca, je Vito poiskal vojaka, ki ga je pripeljal in je zunaj čakal na nadaljnje ukaze. Rekel mu je, naj se vrne v bazo, ker bo poveljnik čez noč ostal v bolniški oskrbi.

	»Je z njim kaj hujšega?« je zaskrbljeno vprašal vojak.

	»Ni, vendar bo do jutri ostal tukaj.«

	»Kaka sreča v nesreči!« je nadaljeval vojak. »Vse sem videl in še zdaj me strese, če samo pomislim na to, kako za las je šlo. Tisti zblojeni Maskota je kar odtaval, kotaleče mine še opazil ni. Mislil sem, da je že po njem, ampak tedaj je poveljnik planil k njemu, ga podrl in se z njim zakotalil v zavetje. Vse se je dogajalo bliskovito. Samo drobec sekunde je manjkal, pa bi oba razneslo. Ta bebasti Maskota se najbrž sploh ne zaveda, da mu je poveljnik rešil življenje in pri tem celo tvegal svojega.«

	Vitovo presenečenje je bilo popolno. »Za Maskoto je šlo?« je vprašal nejeverno. »Mar njemu ni nič?«

	»Ne, popolnoma nič, ker ga je poveljnik s svojim telesom zaščitil in je leteče drobce iztržil samo on.«

	Na Vitovo vztrajanje je podrobno opisal vse, kar se je zgodilo. Vito je bil popolnoma zgrožen. Tako malo je manjkalo, pa bi bila zdaj oba mrtva. Maskota in Robin, njegova največja prijatelja tukaj.

	Potem se je ves pod vtisom tega, kar je slišal, globoko zamislil. Robin jo je torej skupil, ko je pogumno reševal Maskoto. Prav njo! Vsega skupaj ni najbolje razumel. Sicer res, da je s takšno gesto nekako reševal tudi samega sebe, pa vendar je bilo v vsem tem nekaj čudnega.



	 Robin je posedal na čistini nedaleč od bolnišničnega šotora. Vse naokoli je vladal skoraj spokojni mir, le tu in tam je iz notranjih prostorov prodrl zamolkel, pritajen stok, kašelj ali podoben glas. Vito ga je malo prej do konca oskrbel in zdaj se je lahko mirno prepustil svojim mislim. Skrajno zamišljen je podoživljal današnji dogodek. Tako blizu smrti je bil, lahko bi rekel, da ga je le hipec časa ločil od nje. In to prav zdaj, na pragu konca vojne. Pa vendar bližnje srečanje s smrtjo ni bilo to, kar ga je tako vznemirjalo. V bližini smrti je bil v minulih letih pač že neštetokrat. Zaposlovalo in vznemirjalo ga je nekaj drugega. Maskota. V tistem delčku sekunde, ko se je pognal naprej, je mislil le na to, da jo mora rešiti. Pa ne iz razloga, na katerega bosta pomislila tako ona kot verjetno tudi Vito – da je poskušal zaščititi samega sebe. Prišlo je neko drugo spoznanje: da je tako ravnal iz notranje nuje, iz strahu, da je ne bi izgubil. Takrat ko je ležal na njej, zavedajoč se, da mu jo je uspelo rešiti, ga je kot silovit preblisk preplavilo neko izjemno močno čustvo … V tistem trenutku se je prvič soočil s tem, koliko mu Maskota v resnici pomeni. Ne bi prenesel, da bi jo smrtno ranilo, da bi umrla, da preprosto ne bi več obstajala. Nenadoma je uvidel, da ima Maskota zanj globljo vrednost, in to spoznanje ga je pretreslo.

	Tedaj je začel prav pikolovsko razčlenjevati tisto svoje sovraštvo do nje, ki ga je tako dolgo napajalo in zastrupljalo. Jo je ves tisti čas res tako močno sovražil? Da, res jo je. Ampak zakaj? Zaradi tega, ker ga je na svojstven način osmešila? Morda zato, ker ji je edini govoril o svojih travmah? Bolj ko je razmišljal o vsem tem, bolj so prihajala nova spoznanja. Sam sebe je zavajal, da so ti njegovi občutki do nje le in samo sovraštvo. Tokrat si je moral priznati še nekaj: da jo je sovražil ne le zaradi tega, v kar je doslej verjel, pač pa tudi zaradi mnogih drugih občutkov, ki mu jih je vzbujala, zaradi vsega, s čimer ga je zaposlovala, ga priklepala nase in vznemirjala, in kar vse ji je podzavestno silno zameril. Kaj pa, če je samo mislil, da jo sovraži, ker si je to želel? Z nekaterimi svojimi občutki se pač ni hotel nikoli prej soočiti, in določenih stvari ni hotel vse do danes videti, kaj šele, da bi si jih priznal. Začel si jih je priznavati zdaj, ko je s svojim vedenjem že zdavnaj porušil vse mostove med njima. Za obnovitev nekdanjih prijateljskih vezi je bilo že davno in dokončno prepozno. Ni bilo poti nazaj. No, saj te poti tudi želel ni. Vedel pa je, da Maskote po današnjem doživetju ne bi mogel nikoli več prizadeti, vsaj namerno ne. Kar pomeni, da se bo moral odreči tudi svoji nameri, da razišče in izvrta resnico o njej, saj je tudi to spadalo k temu, s čimer bi jo prizadel. Nič več mu ni bilo do tega, da bi še naprej trepetala pred njim. Odslej se ji ne bo treba bati ničesar več, je pomislil s čudno mehkobo v srcu.

	Nato se je v mislih spet vrnil k današnjemu dogodku. Zdaj, ko je bilo vse za njim – bi bil zmožen še enkrat toliko tvegati, svoje življenje za njeno? Bi ponovno tako ravnal? Odgovor je bil nedvoumen: bi! Za Maskoto vsekakor. Za to deformirano, grdo bitje, na katerem je tako malo pristnega. Ampak vse tisto pristno, kar je poznal, ni bilo ne grdo, ne popačeno, ne deformirano. Oči, ki jih ni mogla skriti, telo, ki ga je videl le za tisti kratek trenutek, glas, ko ga ni zavestno pačila, značaj, ki se je kazal izza tiste maske bebca … Potem je skušal vse te misli odgnati, saj je začutil, da ga je spet začelo preplavljati tisto neznano, čudno čustvo do nje. Tega pa ni maral; hkrati se je tega čustva bal.



	Precej pozneje se mu je pridružil Vito.

	»Vojak, ki te je pripeljal, mi je pojasnil nekaj podrobnosti o dogodku,« je rekel zamišljeno. Še vedno ga je misel na to, kaj bi se lahko zgodilo, globoko mrazila.

	»No ja,« je lenobno odgovoril Robin, »za Maskoto je šlo, za njegovo varnost. Maskota bi moral ubogati moje vnaprej dane ukaze. A jih ni.«

	»Če te ne bi poznal, bi se mi zdajle celo zazdelo, da je bilo v tvojih besedah začutiti kanček nežnosti,« ga je podražil Vito, nato pa s porednim prizvokom dodal: »In potem si ga reševal in zaščitil, kot samec ščiti svojo samico …«

	Robin se ni pustil izzvati. Ravnodušno je zamahnil z roko in se ležerno posmejal. Vendar je Vito čutil, da poveljnik v sebi le ni tako ravnodušen, kot se zdi na pogled, le navzven se zna neverjetno obvladati.

	»Pa saj situacijo popolnoma razumem,« je spet pripomnil.

	Robinova obrv se je dvignila: »O, ali res?«

	»Pravzaprav je ne,« je potem priznal. »Zlasti ne tvojega odziva, ko imaš vendar toliko proti Maskoti.«

	»Nekatere stvari se ne izključujejo vselej …« Robin se je s površnim in ne najbolj jasnim odgovorom izmaknil vprašanju. »Res pa tudi, da se še nikoli nisem znašel v podobnih okoliščinah.«

	»Bi rekel! Še nobenemu vojaku in nobeni ženski se nisi doslej toliko posvečal.« Vitove besede so zvenele dvoumno. S premetenim nasmeškom je dodal: »Maskota nekam čudno deluje nate.«

	 »Nehaj trapati, Vito.«

	 Vito se je le še blago nasmehnil in se počasi oddaljil. Ničesar, s čimer ga je dražil, pravzaprav ni mislil resno, šalil se je iz veselja, da se je za Maskoto in Robina vse tako srečno izteklo. Pa vendar ga je Robinov odziv presenečal; zdelo se je, kot bi mu bilo nekam nerodno.



	Lara je ponovno videla poveljnika šele naslednjega dne proti večeru, ko se je vrnil v bazo. Ob robu lasišča je imel dva obliža, na podlakti leve roke pa je opazila povoj. Ni vedela, kaj naj mu reče. Grlo ji je otrdelo in ni hotelo spregovoriti. In tako mu je rekla samo: »Hvala,« čeprav je čutila veliko več. Samo bežno ji je prikimal, rekel pa ni nič.

	»Maskota, se zavedaš, da bi bil že v večnih loviščih, razstavljen na tisočero koščkov, če poveljnik ne bi tvegal življenja in te rešil?« je že spet ponovil Mike svojo lajno.

	»Vem,« je kratko odgovorila in v prsih jo je stiskalo, ker se ni zmogla poveljniku srčneje zahvaliti.

	On je bil glede dogodka redkobeseden. Na vprašanja vojakov, kako je z njegovimi poškodbami, jih je odpravil s površnimi odgovori, da ni hudega in se bo vse hitro zacelilo. Bilo je očitno, da ni pripravljen razpravljati o tem.

	Tudi v poznejšem obdobju se je vedel, kot da dogodka sploh ne bi bilo. Nikoli ga ni omenil, vsaj ne pred njo. Njun odnos je še naprej ostal odtujen in na razdalji, morda se je je on le še bolj izogibal. Naravnost jo je nagovoril le izjemoma, če drugače ni šlo, in to največkrat na rahlo zbadljiv način.

	Ko se je za silo umirila, je začela o minulem dogodku trezneje razsojati. Sčasoma je spet lahko vse videla v pravi luči – da ji je poveljnik sicer res rešil življenje, vendar je to storil samo zaradi samega sebe …



	 *



	Nihče ne bi pomislil, da se v poveljniku kaj dogaja. Toda dogajalo se je veliko, celo vedno več. V mislih se je ogromno ukvarjal z Maskoto. Zavedal se je, da se je marsikaj v njegovem doživljanju začelo spreminjati že takrat, ko mu je Vito povedal, da je Maskota ženska. Od takrat naprej ni bilo nič več tako kot prej. Njegov čustveni svet, prej tako hladen in jasen, se je čudno zamajal, stvari niso več potekale po znanem vzorcu. Maskota je porušila njegov duševni mir, v njem je izzvala občutke, kot so bes, sovraštvo, potreba po maščevanju, agresivnost … in nazadnje še željo po njej. Zdaj je moral vse svoje moči usmeriti v to, da je navzven skril vsakršen znak svoje šibkosti.

	Čutil je, da se z njim dogaja nekaj vznemirljivega in pomembnega. Bil je tako poln notranjega nemira, da ga je hotelo raznesti. V sebi je bojeval neobičajne bitke, kljuboval je tem zapletenim, njemu popolnoma tujim občutkom, se trudil, da se ne meni zanje in jih skušal zatreti. Potem so mu moči pošle, popustil je, čudne sile so ga povlekle za seboj.

	Do sebe je začel čutiti svojstven odpor, kot da bi zaradi čustev, ki jih je v njem vzbujala Maskota, izdal svoja načela. Le kaj se je zgodilo z njim, se je skoraj ogorčeno spraševal. Že davno se je zaklel, da ne bo nikoli podlegel slabosti, ki se imenuje ženska. Izrabljati ženske, to da, toda kaj drugega, to nikoli. Njegovi odnosi z ženskami so bili vedno popolnoma jasni – one njemu vselej dostopne in dosegljive, on sam visoko nad njimi, nedosegljiv. Zdaj pa se je to čudno spremenilo, vsa njegova tako trdno zgrajena obramba se je zamajala v samih temeljih. Njegova slabost je postala Maskota. Če je pomislil nanjo, ga je vsakič nekje znotraj čudno stisnilo, prevzemala ga je nepoznana nežnost. Takšni občutki so bili zanj povsem nenaravni, vznemirjali so ga in hkrati jezili. Ni bil vajen nežnosti in mehkobe do žensk, a so ga zdaj prevevali prav ti občutki.

	Prvič, odkar je odrastel, se je počutil nebogljenega in brez moči. Maskoto je doslej zlahka obvladoval s sovraštvom. Zdaj pa se mu je vse, kar je v minulih mesecih občutil do nje, obrnilo na glavo. Sovraštvo, ki ga je napajalo, je izpuhtelo, hkrati pa je sam ostal nezaščiten in ranljiv. Povrhu ga je spreletavalo nelagodje še zaradi vsega, kar ji je hudega storil. Tega nelagodja se ni mogel več otresti.

	Seveda je bilo jasno, da je Maskotin videz, čeprav varljiv, njena najboljša obramba pred njim, njemu pa obramba pred njo. Po taki Maskoti zagotovo ne bi segel. Toda Maskota-ženska je bila resnična, zlahka bi prišel do nje. Odstraniš obrazno okrasje, odstraniš preobleko, in že jo imaš. Včasih ga je obšla želja, da bi to res storil, a se je hkrati zavedal, da ne bi tega v resnici nikoli naredil. Maskota je bila zanj pač nedotakljiva. Tudi zato se ji je poslej še bolj umikal.

	Kdaj pa kdaj je brezciljno odšel iz tabora, v želji, da prežene dražljive misli in se umiri. Pa ni veliko pomagalo. Razdraženost, jeza, nežnost, želja, vse se je pomešalo. To, kar je čutil do nje, je vzniknilo spontano, mimo njegove volje, in nobene razlage ni našel, zakaj je tako.

	Ni vedel, kaj naj stori. Pa saj ni bilo kaj storiti. To, česar si je želel, se pač ne bo nikoli zgodilo. Maskote ne bo nikoli ne objel ne poljubil – vrata do nje so se že zdavnaj nepredušno zaprla. Zdaj je imel to, kar je hotel imeti: njeno sovraštvo. Še malo, in odšla bo svojo pot. Želja, da jo prizadene, se mu je izpolnila, a hkrati mu je usoda lepo zagodla: poigrala se je z njegovimi lastnimi čustvi.

	Vito je kdaj poskušal kak njun pogovor speljati na Maskoto, vendar se Robin ni odzval, iz bojazni, da se ne bi pred njim s čim izdal. Seznanil ga je le s svojo odločitvijo, da spornih nejasnosti okrog Benjamina Gabra ne bo raziskoval. »Tako sem se po premisleku odločil, in moja odločitev je nepreklicna,« je suho rekel, ne da bi svojo odločitev kakor koli obrazložil. »Vem, da boš Maskoti prenesel to vest, vem pa tudi, da si bo Maskota prekleto oddahnil ob njej.«

	Vito ga o razlogih za njegovo odločitev ni ničesar vprašal, raje je ostal tiho. Sicer pa se je po tihem strinjal z Robinom – tudi sam je vedel, da si bo Maskota ob tej novici neizmerno oddahnila.



	 *



	Konec vojne je bil pred vrati. Vsi so se tega zavedali, tudi Lara. Vojna v Evropi je bila

	že končana, in bilo je le še vprašanje časa, kdaj bo tudi vojna na Pacifiku. O tem so vsi kar naprej premlevali, in tudi Lara je bila z dogajanjem na tekočem. V zadnjem času se je zlasti veliko razpravljalo o končnem napadu na Japonsko. Potem se je to res zgodilo, in temu je sledila njena kapitulacija. Vojna je bila naposled končana.

	Od takrat naprej so vsi čakali na ukaz o demobilizaciji. Vzdušje in razpoloženje med vojaki je bilo že kar prekipevajoče veselo. Bilo je konec strahot, konec ubijanja, pustošenja in rušenja; pred njimi je bilo življenje.

	Nekega večera je večja skupina vojakov posedala na prostem. Okvirni datum odhoda domov je bil ta čas že znan. Ljudje so se prešerno šalili, veliko je bilo dobre volje, razposajenosti in smeha. Tudi poveljnik je bil tam – v teh zadnjih dneh se jim je že nekajkrat pridružil, in tudi tokrat se je pogovarjal in šalil z njimi.

	Lara je kot po navadi sedela nekoliko vstran, s hrbtom ob podpornem tramu. V sebi se je počutila razbremenjeno in mirno. Njene strašne skrbi so popustile, še posebno po tistem, ko ji je Vito povedal za poveljnikovo odločitev. Zdaj je tako kot drugi nestrpno čakala na demobilizacijo. Oditi domov, kakšno olajšanje! To je pomenilo konec vseh srhljivih travm, ki jih je doživljala v minulih dveh letih. In vojno je preživela, preživela jo je! Pa Benjamin tudi! Spet bo videla svoje bližnje, spet bo Lara, spet se bo ukvarjala s prizadetimi otroki. Krvava vojna, poveljnik, vse to bo ostalo daleč za njo. Še vedno ni imela glasu od doma, bilo je preveč tvegano. A bila je nekako prepričana, da je vse v redu.

	»Maskota že spet meditira. Kdo ve, o čem razmišlja,« je prodrla do nje pripomba, ki jo je glasno in smeje se izrekel nekdo med vojaki. Veliko pogledov se je usmerilo k njej, in Mike ji je zaklical: »Maskota, ali veš, da je konec vojne?«

	»Vem,« se je Lara obrnila proti njim in se srečno nasmehnila.

	»Kam nameravaš zdaj, ko je vojna končana, Maskota?« je nekdo navrgel vprašanje.

	Videla je, da se je tudi poveljnik ozrl k njej.

	»Oh, o tem še nisem razmišljal, bom pa prav kmalu začel.«

	»Mi bomo odšli domov. Kaj pa ti, kje si doma? Tega nam nisi nikoli jasno povedal.«

	»Ja, vsak človek je kje doma, tudi jaz sem kje doma,« je bebasto pomodrovala. Kadar

	je bil poveljnik kje blizu, ji je bilo takšno topoumno govorjenje izredno mučno in vse teže ga je izpeljala.

	»Kje pa je to?«

	»Na mnogih koncih sem doma. Pri Filipu, včasih tudi pri Rose, pri Josephu, pa gor v hribih in še drugod.«

	Vojaki so se smejali.

	»Tebi se res gode, ko nimaš samo enega doma, pač pa jih imaš celo več! Kaj boš delal po vojni? Boš spet pasel ovce?«

	»Rad pasem ovce, ležim pod jasnim nebom, zvečer štejem zvezde in sem sam svoj gospod, kot pravi Filip. Zelo lepo mi je, ko takole pasem ovce.«

	»Si vesel konca vojne?« je spet nekdo vprašal.

	»O, vesel sem, ja. Pa tega, da bom prav kmalu odšel od tod!« To je izgovorila tako doživeto in občuteno, da se je Robin nehote zdrznil. Ni mogla vedeti, koliko nemira in čudne otožnosti je s svojimi besedami vzbudila v njem.



	Dan pozneje se je pripeljal Vito. S poveljnikom sta imela najprej pogovor na samem, nato pa je poveljnik ukazal, naj se vojaki zberejo v zbor. Ko se je to zgodilo, jih je seznanil, da iščejo prostovoljce za razselitev in pospravljanje bolnišnice ter za čiščenje njene okolice. Nato je besedo prevzel Vito, ki je natančneje pojasnil, kako naj bi delo potekalo. V nekaj dneh bi moralo biti vse končano.

	Lara je stala v zboru bolj spredaj, v tretji vrsti, in s tipajočim pogledom opazovala poveljnika. Kako strašen in nenavaden človek, v dobrem in slabem, so ji rojile misli. Samo še malo, pa se bosta njuni poti razšli. Kako se je tega veselila!

	Nenadoma je poveljnik obrnil glavo proti njej in ujel njen pogled. Nekakšen zamišljen nasmešek mu je hušknil čez obraz, njej pa se je zdelo, kot bi jo zalotil pri nespodobnem početju in kri ji je planila v lice. Naglo je odvrnila pogled in si ni več upala pogledati k njemu – gledala je samo še v Vita ali pa v tla.

	»Za delo potrebujemo kakih deset, največ petnajst prostovoljcev. Kdo se javi?«

	Med prvimi je dvignila roko Lara, nato je bilo teh vse več. Vito se je ozrl po dvignjenih rokah in nekaj tiho rekel poveljniku. Ta je komaj opazno prikimal. Nato jih je Vito odbral po vrsti, med njimi tudi Laro.

	»Krenili bomo čez dve uri. Pospravite svoje stvari in jih vzemite s sabo, ker ni gotovo, da se boste še vrnili sem. Ko bo prišlo povelje za odhod, to pa bo najbrž že v kratkem, se boste lahko drugim pridružili kar od tam.«

	Preden se je Lara odpravila pospravit svoje stvari, jo je Vito za trenutek zadržal. »Veseli me, da si se tudi ti javil, res pa, da sem to po tihem pričakoval,« je rekel. »Poskrbel bom, da ti bo tam udobno in da ne boš imel nobenih večjih skrbi.«

	Robin je ta čas stal ob strani in se na videz sproščeno pomenkoval z nekaj vojaki. Toda v sebi je bil ves napet. Z vso silo se je upiral obžalovanju, da Maskota odhaja, in želji, da bi jo s kakim izgovorom zadržal ter jo imel vsaj še teh nekaj dni v svoji bližini.

	Preden se je oddaljil, jo je s pogledom na hitro ošinil izpod čela, vendar ni ničesar rekel ali vprašal. Nihče ne bi mogel uganiti, kako turobne misli so mu ta trenutek rojile po glavi.



	 *



	Lara je marljivo in po svojih močeh delala v bolnišnici. Sodelovala je pri čiščenju prostorov, preostali čas pa je Vitu pomagala pri pakiranju zdravil in opreme. Vse hujše ranjence in bolnike so že prepeljali drugam in so bili z ladjami, nekateri pa celo z letali, že na poti domov. Lažji primeri naj bi krenili na pot skupaj s preostalo vojsko, in Vito se je že priglasil, da jih bo spremljal.

	Vito je poskrbel, da je Lara dobila svoj prostor za spanje, in tudi sicer je z enim očesom ves čas budno pazil, da se ji ne bi zgodilo kaj neprijetnega. Kadar koli so šli vojaki prek meje in stresali razne neokusne pripombe na njen račun, jih je grdo okrcal, kar je vsaj za kratek čas zaleglo.

	Dela je bilo veliko, in tako sta le ob večerih pred spanjem našla čas za pogovor. Pogovarjala sta se o marsičem, vendar sta poveljnika kot po nekakšnem tihem dogovoru zelo malo omenjala.

	»Nisi hotel ostati ob njem do konca?« jo je Vito enkrat vendarle pobaral.

	»Nisem. Vesel sem, da sem lahko odšel,« je odvrnila.

	Še kako jo je razumel.

	Tri dni pozneje se je pozno popoldne oglasil Robin. Sprehodil se je naokoli, v resnici pa je iskal njo. Pogrešal jo je. Našel jo je, ko je skupaj z drugimi čistila notranje prostore. Ni si ji upal pogledati v oči. V dneh, odkar je odšla, je že nekajkrat pomislil, da bi se moral pogovoriti z njo in se ji opravičiti. Zdaj tu pa je spoznal, da tega ni zmožen storiti.

	Pozneje sta se zapletla v pogovor z Vitom. Vitu se je zdel Robin nekam mrk. Razpravljala sta predvsem o načrtu za razhod vojske, potem ko bo prišel ukaz o demobilizaciji. Pričakovali so ga vsak dan.

	»Kot že veš, bom potoval z ladjo. Nekdo pač mora spremljati ranjence in bolnike do konca poti, in odločil sem se, da bom to jaz. Pa še na Maskoto bom lahko malce popazil,« je rekel Vito.

	»Ti pa še ne veš, da se ti bom na poti pridružil. Tako sem se po razmisleku tudi sam odločil,« mu je odvrnil Robin.

	»Kako pa to?« je bil presenečen Vito. »Zakaj se odrekaš ugodnosti prevoza z letalom, ki ti kot osebi z višjim činom pripada?«

	»To velja tudi zate, pa boš kljub temu potoval z ladjo. Meni se to ne zdi tako pomembno. Glede na vse, kar smo že preživeli v tej vojni, mi je ljubše, da ostanemo skupaj do konca poti.«

	»Torej bo imel Maskota na poti kar dvojno varstvo, moje in tvoje,« je ugotovil Vito.

	»Tako kaže,« je bil Robin kratek. Nato je dodal: »Ti je v pomoč?«

	»Da. Zelo je marljiv. Zlasti veliko pomaga meni. Še dobro, da nisi po svoji navadi nasprotoval njegovemu odhodu sem. Ko je kot prvi prostovoljec dvignil roko, sem najprej pomislil prav na to, da boš spet trmasto rekel ne.«

	»Ni bilo razloga. Zdaj ga lahko tudi ti zavaruješ, takrat pa ga ne bi mogel.«

	»Da, res je. Ampak takrat sem bil povsem pod vtisom vajinih trenj! Maskoto sem želel na vsak način zaščititi pred tabo.«

	»Saj to je jasno. Vendar je bilo tako najbolje za vse.«

	Vito ga je nekaj trenutkov molče gledal. Nato pa je pripomnil: »Ne vem, zakaj imam občutek, da te nekaj tišči ...«

	»Pravzaprav še sam ne vem dobro, kaj mi je. Kar naenkrat se tako živo zavedam minljivosti vsega – bolj kot takrat, ko smo bili sredi bojev in je smrt prežala na vsakem koraku.«

	»Minljivosti vsega, praviš. Veš, tudi sam včasih razmišljam o tem. Vendar dobro, da je mimo. Ta strašna vojna, toliko hudega … Vmes pa tovarištvo, prijateljstva, ki se stkejo! S tabo, na primer. In seveda z Maskoto … Maskota je s svojo izjemnostjo in navideznim čudaštvom sploh poseben biser, ki sem ga odkril sredi te vojne vihre. Njegova pojava je marsikaj zasolila, tudi med nama! Vesel sem, da si se vsaj proti koncu spametoval, in zatem opustil tudi misel, da bi raziskoval naprej. Zasluži si, da živi v miru.«

	»On ali ona?« se je posmehnil Robin.

	»Ona in on,« se je nasmehnil še Vito. In nadaljeval: »Nekaj vendarle še lahko storiš! Lahko bi se mu vsaj opravičil za vse muke in neprijetnosti, ki si mu jih povzročil. Molk ne zgladi ničesar. Zdaj imaš še priložnost za to, kmalu pa te priložnosti ne bo več. Zakaj ne bi tega storil še danes?«

	Robin je bil videti zamišljen. »Opravičevati se … To je prekleto težko.«

	»Morda. Ampak le tako dolgo, dokler tega ne narediš. Ne bom te silil, to je tvoja odločitev! Če pa boš zbral voljo za to, boš spoznal, da je bilo tako prav.«

	Ker je Robin molčal, je Vito nadaljeval: »Premisli! Vedeti pa moraš, da se čas izteka. Samo še malo, in odšli bomo vsak po svoje. Potem se boš morda nekoč spraševal, zakaj tega nisi storil. In ti bo žal.«

	Vendar ni Robin ničesar ukrenil. Kmalu po tem pogovoru se je poslovil, ne da bi prej poiskal Laro.

	Pač pa jo je pozneje poiskal Vito.

	»Kako si se počutil, ko si danes spet videl poveljnika?« jo je pobaral.

	»Slabo. Vesel sem bil, ko je šel stran,« je rekla odkrito.

	»Midva pa sva se kar dolgo pogovarjala. Razpravljala sva o demobilizaciji, o vrnitvi v domovino in podobnem. Demobilizacija je možna vsak trenutek … Veš, da tudi on potuje z nami? Tako se je odločil.«

	Lara je samo rahlo prikimala.

	»Zdiš se mi zamišljen ...«

	»Danes sem nehote ujel razgovor med dvema bolničarkama. Starejša je svarila mlajšo, naj se spametuje, ker bo zaradi poveljnika izgubila ne le glavo, temveč še vse kaj drugega. Za primer ji je navedla neko drugo sestro, Sandro Willis. Poznal sem jo! Menda je bilo pri njej tako hudo, da se ji je nazadnje malce zmedlo v glavi in so jo morali poslati domov. Je to res?«

	»Do neke mere. Pa saj ni on vsega kriv,« ga je tokrat Vito poskušal braniti.

	»Ampak kdo? So mar krive te uboge ženske, ki jih poveljnik obrača, kot se mu zdi?«

	»Nikar ne verjemi vsega. Tisto dekle je bilo vedno nekoliko neuravnovešeno …«

	»Ne opravičuj ga pred mano na tak način! Njena domnevna neuravnovešenost ga ni prej očitno prav nič ovirala …«

	Vito ni vedel, kaj naj odgovori. Nekaj časa je bil tiho, nato pa je raje prešel na povsem drugo temo. »Kako si boš po vrnitvi domov uredil življenje, Maskota?« je vprašal.

	Larin glas je zvenel nekam odmaknjeno: »Prihodnost … To je nekaj, o čemer sem v zadnjem obdobju veliko razmišljal. Načrte pa bom raje delal pozneje. Vsekakor se nameravam spet postaviti na lastne noge. V tej vojni sem veliko trpel, bolj kot drugi, saj sem imel več skrbi in tudi zelo specifične, ženske probleme. Zelo dolgo sem bil le figura, ki jo je na svoj način premikal poveljnik. Nikoli več si ne bi želel take odvisnosti od koga. Prehudo je! Želim si življenja, ki bo vredno tega imena ...«

	»Pa vendar nobena stvar ni tako strašna, kot se zdi sprva. Sčasoma se marsikaj uredi. Tudi ta neprijetnost med vama se je.«

	»Da, na mojo srečo. A ko se nekaj poruši, se poruši.«

	»Vem, kaj imaš v mislih.«

	»Ta trenutek imam v mislih prijateljstva,« je rekla zamišljeno. »Prijateljstva, ki se rojevajo, ena obstanejo, druga se podrejo. Nič ni večno. Najino prijateljstvo se je obdržalo, tisto s poveljnikom pa je izginilo.«

	»Zelo mi je žal, da se je to zgodilo … Kaj pa vse drugo, je tudi preminilo?« je nedoumljivo vprašal. »Tvoja čustva, na primer?« je zdajci dodal.

	Lara je povsem dobro razumela, kaj mu naenkrat roji po glavi. Začudeno ga je pogledala, nato pa povsem naravnost rekla: »Vito, prijatelj si mi, vsaj doživljam te tako. Bi meni, svoji prijateljici, želel takega moškega, kot je poveljnik? Pomisli! Poznaš ga, veš, kakšen je, veš, kako ravna z ženskami, da jih ne spoštuje. Veš tudi, kako je ravnal z mano. Bi mi ga privoščil?«

	Vita je vprašanje spravilo v zadrego. »Ne, ne bi ti ga želel,« je končno rekel. »Vendar bi želel poveljniku takšno žensko, kot si ti,« je počasi dodal.

	»Pa čeprav natančno veš, da bi jo onesrečil, da bi ob njem trpela?«

	»Maskota, spravljaš me v zadrego! Nimam besed, da bi ti odgovoril na to ...«

	»Vidiš. Jaz pa ne bi privoščil poveljnika niti svoji najhujši sovražnici.«

	Razumel jo je, ne da bi ji naravnost pritrdil. Po krajšem molku je rekel: »Čutim, da globoko v sebi tudi meni še nisi oprostil. Veliko hudega si moral preživeti prav po moji krivdi.«

	»Mislim, da sem ti oprostil. No, raje ne govoriva več o tem ...«

	Ko sta se kmalu zatem ločila, sta bila oba zamišljena in pod vtisom besed, ki sta si jih izmenjala.



	 *



	Lara je počasi, z vso svojo prtljago, stopala po vagonih, polnih ljudi v uniformah. Za njo je bilo naporno potovanje z ladjo, in zdaj je že ure dolgo tičala na vlaku. Prevevali so jo posebni, težko opisljivi občutki. To ni bila neka sproščujoča sreča, pač pa bolj neskončno olajšanje. Naposled je bilo konec! Njena mukotrpna kalvarija se je iztekala, nepreklicno in dokončno.

	Zdaj je iskala Vita. Približno je vedela, kje ga bo našla. Največ se je zadrževal v zadnjih dveh vagonih, ki sta bila nekakšna ambulantna vagona.

	Res je bil tam.

	»Lahko stopiš za trenutek na hodnik?« ga je poklicala.

	Ko se ji je pridružil na hodniku, se je začudeno ozrl v njeno prtljago. »Kaj se dogaja, Maskota?«

	»Rad bi se poslovil! Na naslednji postaji izstopim.«

	Vito je bil popolnoma osupel. »Kaj? Kako že zdaj? Saj nas ne misliš kar tako zapustiti? Ne, tega že ne moreš storiti!«

	»Bal sem se, da boš to rekel. Toda jaz moram že zdaj oditi,« je tiho rekla.

	»Ampak kako to? Doslej mi nisi nič omenil, da boš moral z vlaka prej kot drugi.«

	»Saj veš, da je pri meni vse malo drugače,« se je bežno nasmehnila.

	Vito je še naprej nerazumevajoče strmel vanjo. »Od poveljnika si se že poslovil?« je naposled vprašal.

	Lara se je nesrečno zazrla nekam v mimobežno pokrajino. »Nisem, ker si tega ne želim. Tudi od drugih se nisem. Prišel sem samo do tebe.«

	»Res hočeš oditi, ne da bi se poslovil od njega?« se je Vito skoraj zdrznil. »Z gotovostjo vem, da bo zelo neprijetno presenečen, da mu nisi dal niti roke v slovo in mu rekel vsaj na kratko hvala. Bil je tvoja vedno navzoča senca, tvoj varuh! Ne glede na vse je zate storil ogromno dobrega.«

	Lara je odgovorila šele po daljšem premolku: »Vsega tega se dobro zavedam. Toda slovo od njega … Ne morem! Vem, da ni prav. A poskusi me razumeti, Vito ...« Rahlo je sklonila glavo, medtem ko jo je on samo molče gledal.

	Potem je nenadoma dodala: »Mi lahko daš listič papirja in pisalo? Poveljniku bom napisal nekaj besed …« Izraz na njenem obrazu je bil nekam krčevit.

	Vito je iz vrhnjega žepa potegnil majhno beležko in svinčnik. Lara se je pripognila, prislonila beležko na koleno in začela hitro pisati: »Poveljnik! Hvala za vso pomoč, razumevanje in zaščito. Posebej hvala za življenje … Za vse, kar si mi hudega storil, pa … Nikoli ne bom ničesar pozabil. M.«

	Iztegnila je roko proti Vitu. »Daj mu ta listič! Zdaj pa se moram počasi pripraviti, saj se bližamo postaji ... Vito, hvala ti za vse. Mislil bom nate. Ne morem se ti dovolj zahvaliti, saj so besede premalo ...« Njen glas je bil ves zadrgnjen.

	»Maskota, toliko časa sva preživela skupaj, tolikokrat sva se pogovarjala, pa še vedno ne vem ničesar o tebi,« je vznemirjeno rekel.

	»Oh, ničesar posebnega nisi zamudil,« je spet dvignila glavo in se bežno nasmehnila.

	»Moj naslov imaš in številko telefona tudi. Natančno veš, kje me dobiš. Če boš v kakršnih koli težavah ali boš kar koli potreboval, ne odlašaj niti za trenutek, nemudoma me pokliči!« ji je dajal napotke.

	Lara je medlo prikimala. Že ves čas je vedela, da se ne bosta več videla. Ne z njim ne s poveljnikom.

	»Obljubiš, da se mi boš zelo kmalu oglasil?«

	Molčala je in strmela skozi okno. Nato se je počasi ozrla k njemu in zmajala z glavo: »Tega ne morem obljubiti, Vito. Tukaj in zdaj nekako zaključujem ta del svojega življenja. Potem ko bom izstopil iz vlaka, bom že kmalu prenehal biti Maskota. Spet bom to, kar v resnici sem, in čez svoje življenje v zadnjih dveh letih bom skušal narediti križ. Preteklost bom pustil za sabo in šel naprej ...«

	Vito jo je strmo gledal. Nenadoma je dojel in stisnilo ga je pri srcu; Maskota se je poslavljala za zmeraj. Tiho je rekel: »Zelo čudne in neprijetne slutnje imam. Nihče te ne bo več videl, kajne, Maskota?«

	Ni takoj odgovorila. Nato mu je pogledala v oči in rahlo prikimala. »Nihče.«

	»Toda saj ni mogoče, da se poslavljaš za vedno!« je rekel zgroženo.

	Z otožnim glasom je odvrnila: »Trenutki slovesa so del življenja, sprijazniti se moramo z njimi. Zdaj vsi nekam odhajamo, vsakdo v svoje življenje. Tudi jaz in ti in poveljnik … Ostali pa nam bodo mnogi spomini. Spomin nate me bo še dolgo osrečeval. Glede poveljnika pa … sem samo vesel, da je konec. Spomin nanj bo imel vedno grenak okus.«

	Vlak je začel zmanjševati hitrost. Bili so že skoraj na postaji.

	Podala mu je roko, njene oči so bile solzne. »Zbogom, Vito. Želim si samo, da bi ti se lahko primerno zahvalil za vse, kar si zame dobrega storil. A se bojim, da ni dovolj besed za to ...«

	Vita so za trenutek premagala čustva. Iztegnil je roko, jo potegnil bliže in jo stisnil k sebi. Zašepetal je: »Zbogom, Maskota, dekle, kdor koli že si! Naj ti bo življenje naklonjeno. Pazi nase! In vselej pomisli name kot na prijatelja.«

	»Tudi ti se kdaj spomni name ...«

	Vlak se je ustavil. Lara je pobrala svojo prtljago, se pomaknila k vratom, se tam še enkrat ozrla k Vitu, mu mahnila z roko in izstopila. Vito jo je za trenutek še videl na peronu, nato pa se je pomešala med množico. Tako, Maskote ni več, je pomislil z neko čudno prizadetostjo, otožnostjo in nežnostjo hkrati. To prijazno in preskušano bitje, tako čudne zunanjosti, ki se mu je izjemno prikupilo, je odšlo za vedno ...



	 *



	Robin je bil neverjetno živčen. Ves čas, na ladji in nato na vlaku, se je zavedal, da bi moral z Maskoto govoriti, a je brez pravega razloga s tem odlašal. Čas pa se je iztekal. Bo mar kar dovolil, da odide, se je ošteval. Potem se je v trenutku odločil. Samo še nekaj ur vožnje so imeli pred sabo, dovolj, da se z Maskoto pogovorita. Dolžan ji je bil vsaj opravičilo. Nikoli v življenju se ni nobeni ženski opravičil za nič, a pri Maskoti je šlo za drugačne občutke. Ne, ni šlo za vprašanje ponosa in časti, odlašal je zaradi nekakšne obupne zadrege, ki jo je doživljal že ob misli na pogovor z njo. Zdaj pa časa za zavlačevanje ni bilo več. Komu od vojakov bo naročil, naj jo poišče in jo pripelje v njegov kupe, je sklenil. V kupeju je bil sam; kdaj pa kdaj je sicer za nekaj časa prisedel Vito, toda večino časa je sameval. Seveda, posebna čast in razkošje zanj, preostali vojaki so se drenjali vsepovsod. Ampak prav to je bila zdaj prednost, saj se bosta lahko tu z Maskoto v miru pogovorila.

	Dvignil se je in začutil napetost v vseh vlaknih telesa. Toda ni smel več zavlačevati.

	»Najdi Maskoto in jo privedi k meni v kupe!« je na hodniku naročil enemu svojih vojakov.

	»Mislim, da je šel Maskota proti zadnjim vagonom, saj je rekel, da gre k Vitu. Nekaj časa bo trajalo, preden ga najdem ...« je sledil odgovor.

	Robin je za trenutek pomislil, nato pa se je odločil, da bo kar sam stopil do Vita. Morda mu bo pogovor z Maskoto laže začeti, če bo poleg še Vito.



	Vlak je spet brzel naprej s polno hitrostjo, Vito pa je še vedno slonel na hodniku in gledal skozi okno.

	Tedaj ga je iz zamišljenosti zdramil Robinov glas: »Si kaj videl Maskoto? Menda se je napotil k tebi.«

	Vito se je obrnil k njemu in mu namenil dolg pogled. Nato je zelo počasi rekel: »Maskote ne bomo več videli. Odšel je. Izstopil je na prejšnji postaji ...«

	»Odšel?« Robinov glas je bil docela nejeveren.

	»Da. Tudi sam sem bil presenečen. Malo pred tem, ko je vlak privozil na postajo, je prišel k meni, da se poslovi.« Čez trenutek je dodal: »Maskoti sem dal že pred časom svoj naslov in telefonsko številko. Toda ko sva se prejle poslavljala, sem nenadoma zaslutil, da ga ne bomo več videli. Mislim, da je odšel za vedno, vsaj po tem, kar je rekel ...« Z roko je segel v žep in potegnil iz njega zganjen papir. »Preden je izstopil, je napisal zate tole sporočilo ...«

	Robin je vzel listič iz Vitovih rok, naglo ošinil dvoumno besedilo, nato pa se brez besed zastrmel skozi okno. V sebi je bil silno vznemirjen, začutil je, da ga tišči v grlu.

	Po dolgem molku se je z nerazložljivim izrazom obrnil k Vitu: »Ali se mu ni zdelo vredno, da bi mi za slovo vsaj podal roko in rekel adijo?«

	»Mislim, da stvari pri Maskoti niso tako preproste. Nekako se ni ne mogel ne hotel posloviti od tebe. In tako, vidiš, je kar odšel.« Pri tem se je zavedal, da Robin ne bo najbrž Maskote nikoli več videl.

	Robin je bil v sebi nenavadno prizadet. Počutil se je, kot bi ga kaj udarilo. Sto misli se mu je vrtelo po glavi. Maskota … Tako dolgo je zbiral pogum, da bi se z njo pogovoril. Predolgo! In zdaj je nepričakovano odšla. Odslej bo moral živeti z mislijo, da se ji za grdobije, ki ji jih je storil, ni niti opravičil.

	Sredi misli ga je zmotil Vito, ki je zamišljeno pripomnil: »Že vse od tedaj, ko se je Maskota poslovil, čutim neko čudno žalost. Poznal sem ga drugače kot ti, pa tudi doživljal sem ga drugače. Ogromno sva se pogovarjala. O marsičem, seveda tudi o tebi. Bolj ko sem ga spoznaval, bolj sem ga cenil. Rad sem imel njegov resni, ljubeznivi značaj, potrpežljivost, modrost … Smešno, nikoli nisem pomislil, da bo takole odšel, ne da bi ga imel možnost še kdaj srečati. Pa tako rad bi ga še kdaj videl, govoril z njim! Ampak nekako vem, da se to ne bo zgodilo.«

	Robin ni rekel ničesar.

	»Lahko skleneva, da je s tem končana tudi neka stranska epizoda te vojne,« je z vzdihom nadaljeval Vito. »Seveda po Maskotini odločitvi. Pa vendar mi je tega obupno žal. Imela sva povsem drugačne odnose kot vidva. Resda mi je silno zameril, da sem ti izdal njegovo skrivnost in mi prav zaradi tega marsičesa o sebi ni nikoli povedal, a sva bila kljub temu velika prijatelja.«

	Robin je še naprej molčal.

	»Vedno mi je bilo žal, da se je vajin odnos tako grdo zapletel in porušil. Marsičesa, kar sem ti govoril, nisi hotel slišati in marsičesa nisi hotel videti. Tvoje vedenje je bilo popolnoma nerazumljivo – pa ne le Maskoti, meni in bržkone še komu, bojim se, da tudi tebi samemu. Vajina trenja so ga v tem grozovitem vojnem orkanu še dodatno mrcvarila in mu onemogočala, da bi vsaj kdaj mirneje zadihal.« Premolknil je, nato pa nenadoma jezno prhnil: »Prekleto, o Maskoti se ne bom več izražal kot o fantu! V sebi že ves čas razmišljam o njej kot o dekletu in res je nesmiselno, da jo celo zdaj, ko je odšla, še vedno označujem po starem. Pred drugimi, to ja, ampak pred tabo pa to res nima več smisla.«

	Zazrl se je v molčečega Robina, ki je zdaj prikimal in kratko rekel: »Strinjam se, res nima več smisla.«

	Čez čas je Vito spet mirno nadaljeval: »Po tistem, ko se je razkrilo, kako je z njo v resnici, sem marsikaj drugače dojel in tudi bolje razumel. No, zdaj ko je vse mimo, najbrž lahko o nekaterih stvareh spregovorim tudi na glas. Predvsem mi ni ostalo skrito njeno nagnjenje do tebe. Predstavljaj si Maskoto, dekle, ki ves čas igra omejenega in pohabljenega fanta in hkrati trepeče, da je ne bi kdo po naključju ali namerno razkrinkal! Pri tem pa je nenehno v družbi možatega in privlačnega poveljnika, ki ji stoji čvrsto ob strani in jo rešuje iz vseh kočljivih situacij! Po drugi strani taisti poveljnik ves ta čas z besedami in dejanji odkrito izraža svoj izkrivljeni in že malce bolni odnos do žensk, se norčuje iz ljubezni in daje Maskoti nemogoče nasvete, kako naj v življenju ravna z ženskami ...«

	Spet se je ozrl v Robina in dodal: »Veš, Maskota je veliko čutila do tebe, čeprav mi ni hotela tega ob mojih občasnih namigih nikoli priznati. Žal si šel ti ne le čez rob, temveč še precej dlje, in njena ljubezen se je strla. Takrat se je v njej rodilo sovraštvo do tebe.«

	Tokrat je Vitov pogled nepremično obležal na Robinu in se ni več umaknil. Nekaj trenutkov ga je tiho gledal, nato pa nenadoma vprašal: »Odkrito povej, si vedel, kaj Maskota čuti do tebe? Moral si vedeti …«

	Robin dolgo ni odgovoril in Vito je že mislil, da ne bo dočakal odgovora. Potem pa se je le oglasil: »Vedel sem, seveda sem vedel, kako ne bi! Po tistem tvojem razkritju sem to zelo hitro zaslutil, saj svojih občutkov ni mogla dovolj dobro skriti. To me je dodatno razdražilo in me spodbodlo, da sem se še z večjo gorečnostjo spravil nanjo. Z zadoščenjem sem opazoval, kako so tiste iskrice v njenih očeh ugašale, kako jih je začelo nadomeščati nekaj povsem nasprotnega ...«

	Vito je bil presenečen, kako spontano je tudi Robin spregovoril o Maskoti kot o ženski.

	Nekaj časa sta molčala, oba zamišljena in z mislimi pri njej. Tedaj pa je Robin nenadoma pripomnil: »Zakaj si ji dovolil oditi?«

	Vito ga je začudeno pogledal. »Kaj pa naj bi storil?«

	»Pravzaprav ne vem … Toda nekako ne morem sprejeti, da je odšla, ne da bi se poslovila … Kar tako, celo brez pozdrava!«

	»Kdo je kriv za to? Jaz? Njeni spomini so še preveč sveži, ne glede na to, kar si zanjo dobrega storil. Le spomni se, kako si se izživljal nad njo! Bilo bi čudno, če ti tega ne bi do konca zamerila. Največ, kar lahko upaš, je, da je iz tvojega življenja odšla brez pretiranega sovraštva do tebe ...« Dodal je: »Govoril sem ti, da stori kaj, dokler je še čas, a si to zamudil!«

	Robin se ni niti zganil, pa vendar je pod njegovo navzven mirno držo silovito vršalo. Vito ima prav, zamudil je. Kaj, pravzaprav? Da bi se ji opravičil, se poslovil od nje, ji ob slovesu stisnil roko? Danes, ko je stala na peronu in čakala, da se v tisti gneči tudi sama vzpne na vlak, in pozneje, ko se je sprehodil po vlaku, da preveri, ali je vse v redu in je Maskota varno nameščena v kupeju pri Maxu, jo je vsakič na hitro in na videz povsem ravnodušno ošinil z očmi. Takrat ni vedel, da jo zadnjič vidi. Jo je res zadnjič? Da, skoraj zagotovo. Tudi Vito, ki je bil z njo najbolj povezan, je enakih misli. Srečno, Maskota, ga je spreletelo, odpusti mi vse težave in muke, ki sem ti jih namenoma povzročil.

	Ozrl se je v Vita in s čudnim glasom rekel: »Škoda, da se nekaterih stvari ne da priklicati nazaj in jih v ponovljeni inačici drugače zastaviti. Zdaj mi je presneto žal za marsikaj. Zlasti mi je žal, da sem se po nepotrebnem spravil prav nanjo …« Tiše je dodal: »Kajti Maskoto pravzaprav … zelo spoštujem.«

	»Sem prav slišal? Njo?« Vito je dvomeče privzdignil obrvi.

	Robin je komaj opazno prikimal.

	Vito je bil zares osupel. »To pomeni, da govoriš o spoštovanju do Maskote kot ženske? Več kot začuden sem! V vseh tistih mesecih, ko si se tako neusmiljeno izživljal nad njo, ni bilo ravno videti tako. Danes me zares neverjetno presenečaš.«

	»To sem uvidel pozneje. Precej pozneje.«

	Vitova osuplost je bila res velika. Robinove besede so zvenele tako … tako čudno, neskladno z vsem, kar je vedel o njem. Izgovoril je besedo spoštovanje. In to prav on, ki ni nikoli spoštoval nobene ženske. Zamišljeno ga je motril, trudeč se uganiti skrivnost njegovih misli. Preveval ga je nejasen občutek, da bi moral Robinovo brezumno vedenje do Maskote začeti gledati v drugačni luči kot doslej.

	»No, kljub temu nisem pričakoval takega slovesa …« je nadaljeval Robin. »Rad bi jo vsaj še enkrat v življenju srečal … Storil to, kar sem zamudil … Se ji opravičil …«

	Vito ga je samo presenečeno gledal. Prvič, odkar ga je poznal, je imel občutek, da iz Robina pronica nekaj zanj zelo neobičajnega: nežnost do ženske.

	Vtem se je Robin spet malce zbral. Začutil je, kod se sprehajajo Vitove misli, in postalo mu je silno neprijetno, še sam ni vedel, zakaj.

	Vito je tedaj z obžalovanjem vzdihnil: »Prepozen si! Imel si ogromno časa in veliko priložnosti, pa tega nisi storil.«

	»Da, vem.« Po dolgem molku pa je nenadoma nekam suho vprašal: »Si jo kdaj videl? Takole zares, brez krinke?«

	»Nisem. Samo telo. Hotela je ostati neprepoznavna do konca. Ko bo snela vso to preobleko in se spet uredila v žensko, je najbrž ne bo več mogoče prepoznati. Nihče je ne bo nikoli povezal s tistim Maskoto, ki smo ga poznali. Najbrž je kanček take preobrazbe celo že izvedla.«

	Oba sta utihnila in dolgo molče gledala skozi okno, opazujoč mimobežečo pokrajino. Potem se je Robin zganil in odločno rekel: »Dovolj je bilo besed o Maskoti! To poglavje je očitno mimo. Raje mi kaj povej o svojih bližnjih načrtih ... Kje boš nadaljeval svoj zdravniški poklic? Boš delal naprej v državni bolnišnici ali se boš odločil za zasebno prakso?« Spet je nastopal kot tisti običajni Robin, ki ga je Vito poznal, s podjetnim in stvarnim odnosom do življenja.

	»Ne vem, za zdaj o tem še razmišljam. A preden se bom česa lotil, se bom najprej pošteno spočil … Kaj pa ti? Boš takoj nadaljeval s poslovnim življenjem?«

	»Verjetno, saj ni kaj čakati. Moj prvi korak bo, da temeljito pregledam stanje; ta dolgotrajna odsotnost se zagotovo zelo pozna. Bržkone bom moral vso dejavnost malce prevetriti. Kot veš, sem tudi lastnik nekaj poslovnih stavb v Sydneyju in drugod. Pogledati bom moral, kako je zdaj z njimi. Skratka, nadaljeval bom družinsko tradicijo in vodil družinske posle naprej. Seveda pa se bom lotil tudi kakih novih poslovnih načrtov, takih, ki si jih bom sam izbral. Zlasti se nameravam posvetiti novim naložbam.«

	O svojih bodočih načrtih sta se še kar nekaj časa pomenkovala, oba odločena, da uresničita želene cilje.

	»Dogovor, da se čez šest mesecev srečamo, velja?« je na koncu vprašal Vito, preden sta se razšla vsak na svojo stran vlaka.

	»Seveda velja. Kar precej jih je izrazilo željo po ponovnem snidenju.«

	»Prepričan sem, da jih bo veliko tudi zares prišlo,« je menil Vito.

	Ob tem ju je spontano prešinila enaka misel. Nekoga pa zanesljivo ne bo: Maskote …





LJUBIM TE, SKRIVNOSTNO DEKLE





	Druga knjiga





	Povojno obdobje





	Laro so prevevali prav neverjetni občutki ob spoznanju, da je končno spet svobodna. Ti prvi meseci po končani vojni so bili sploh nekaj posebnega. Snidenje z materjo, in še bolj z Benjaminom, je bilo že samo zase posebno doživetje. Najprej tisti radosten občutek, da so spet vsi trije skupaj, živi in zdravi, hkrati pa še neizmerno olajšanje, da se je ta lahkomiselna zgodba kljub toliko pastem srečno iztekla. Tokrat sta se tudi Benjamin in mati povsem zavedala, kakšno srečo so imeli, da se ni nič zapletlo, nič dokončno zalomilo, pa čeprav je bilo bore malo možnosti za tak izid. In vendar se je vse končalo tako, kot so si lahko samo želeli. Benijeva edina »žrtev« v tej vojni je bila pravzaprav to, da sta morala z materjo zamenjati okolje in se začasno preseliti k dedu stotine kilometrov stran.

	Bližnjim, tudi dedku, je opisovala svoje življenje v vojaških vrstah, vendar je marsikaj olepšala. Niti najmanj si ni želela, da bi materi ali bratu vzbujala še dodatne občutke krivde, saj sta bila z njimi že tako obremenjena. Precej stvari jim je povedala tudi o poveljniku, o njegovi zaščitniški vlogi do nje in njegovih zaslugah za to, da je preživela. Hkrati jim je malce opisala tudi poznejše dogajanje, ko je bila razkrinkana, in nad poveljnikovim odzivom so bili vsi popolnoma zgroženi. Sicer pa jim je še največ in z veliko topline pripovedovala o Vitu, o svojem prijateljstvu z njim in o neprecenljivi opori, ki ji jo je ves čas dajal. Ob tem jo je obšla misel, da mora Vitu pisati in se mu zahvaliti za vse; vedeti mora, da se ga spominja z globoko hvaležnostjo.

	Iz strahu pred morebitnimi zapleti so se soglasno odločili, da se v prejšnje okolje ne bodo več vrnili. Varneje bo, da pustijo vse za seboj, prijatelje, znance, prejšnji dom, in se ustalijo drugod. V Melbourne naj bi se vrnila samo še mati, a le za toliko časa, da poskrbi za prodajo hiše.

	Tako se je potem tudi zgodilo. Okvirno so predvideli, da bo mati lahko vse obveznosti okrog prodaje izpeljala v dveh, treh mesecih. Lara in Benjamin sta ta čas ostala pri dedku.

	V prvih mesecih je Larino življenje sicer teklo na povsem samosvoj način. Skorajda zaprla se je v dedovo hišo in je iz nje stopila le izjemoma, toliko da se nadiha svežega zraka, pa še to le v poznih večernih urah. Vse, po čemer je tako dolgo hrepenela – duševni počitek, mir, topla in čista postelja – je končno le imela. A tudi telesno je morala priti k sebi in popraviti škodo, ki si jo je povzročala, ko se je maskirala v telesno pokveko.

	Kadar je bila sama, je včasih zagrebla obraz v dlani in premišljevala o preživeti kalvariji. Nekako se ni mogla zares sprostiti. V mislih so jo strašili spomini na vse, kar je preživela, in nič kolikokrat se je vprašala, kako je sploh lahko zdržala. Ampak človek je pogosto v sebi močnejši in zdrži več, kot misli; sila kola lomi, pravijo. Vendar je bila zaradi vsega, kar je pretrpela, utrujena in izžeta, in pogosto so jo obhajali že znani občutki, kot so malodušje, potrtost, žalost … Čutila je, da je vsa prežeta s preteklostjo in bo potrebovala kar nekaj časa, da se postavi na noge in počisti s spomini. Veliko je mislila na sotrpine, na Vita … in na poveljnika. Kaj bi dala, da bi ga lahko pozabila! Nikoli več ga ni želela ne videti ne ničesar slišati o njem. Srh jo je spreletaval, ko se je spominjala tistih mesecev posebnega pekla, tistega ponižujočega občutka svoje popolne podrejenosti, tiste brezumne odvisnosti in pokornosti, kar vse ji je vsilil prav on.

	Nato se je začela zavestno truditi, da se čim bolj odvrne od preteklosti in se posveti načrtom za sedanjost in za svojo prihodnost. Nujno je potrebovala nekaj, s čimer bi zapolnila življenjsko praznino in bi jo poneslo naprej, proč od spominov. Bil je že čas, da spet začne misliti nase. Vojna ji je povsem spremenila življenje, vse bo morala zastaviti na novo. Kam naj se usmeri? Za zdaj je vedela le to, da se mora odločiti za takšno življenje, ki ji bo zagotavljalo neodvisnost in občutek svobode. Sicer pa ni bilo kaj razmišljati – nadaljevala bo tam, kjer je končala. Spet se bo ukvarjala s prizadetimi otroki, le da tokrat v drugem kraju.

	Tako je počasi, malo po malo, posvečala vse več pozornosti vsakdanjemu življenju. Tudi telesno stanje se ji je sčasoma izboljšalo – madeži po obrazu so ji zbledeli in že skoraj izginili, razdražena koža si je odpočila in se umirila. Njena polt je postajala vse bolj sijoča, taka, kot je bila nekoč. Tudi lasje so ji nekoliko zrasli. Šele tedaj se je, po več mesecih prostovoljne osamitve, spet čutila zmožno, da stopi med ljudi kot Lara Gaber. Takrat sta se z Benijem tudi odselila iz dedove hiše in odšla živet v najeto stanovanje v Brisbanu. Beni je nameraval tam nadaljevati svoje prekinjeno šolanje, sama pa se je pripravljala, da se spet začne ukvarjati s svojim tako želenim poklicem.

	Matere do takrat še ni bilo nazaj, vendar je sporočila, da se zadeve okrog prodaje hiše dobro odvijajo in da ji bo po njenih predvidevanjih uspelo vse dokončno urediti v mesecu ali dveh. In nato se je naposled le vrnila. Šele takrat so od nje izvedeli osupljivo vest, da je Laro nedavno na naslovu v Melbournu po telefonu iskal poveljnik. Menda zaradi nekakšnega srečanja. Ob tem je pojasnila, da je s to novico namenoma počakala vse do svoje vrnitve, ker jim jo je želela osebno povedati. Ta vest jih je vse na smrt prestrašila, mati pa je bila tako in tako vsa panična že od tistega klica naprej. Poveljnikov klic jim je hkrati samo potrdil, kako pametno so storili, da so prejšnji dom dokončno zapustili in se preselili daleč stran.

	Lara je res začela svojo dejavnost spet nekako postavljati na noge. Prav to jo je najbolj dvignilo in ji dalo polet. Dela se je lotila zagnano, prizadevno in odločno. Začela je s tem, da je najela primerne prostore, in nato ji je veliko časa vzelo še to, da jih je ustrezno opremila. Potem so stvari stekle po že znanem in doživetem vzorcu – začeli so prihajati otroci. Dela z otroki se je lotila zavzeto in požrtvovalno, ni ji bilo škoda ne časa ne truda. Poiskala je tudi nove sodelavce, ki jih je izbrala nadvse premišljeno in skrbno. Tudi sicer se je odločno spopadla z vsemi še tako zapletenimi težavami in postajala pri delu vse bolj učinkovita in uspešna. Svoj cilj je dosegla – bila je svobodna in hkrati neodvisna ženska.

	A v trenutkih samote se je še vedno vračala v spomine. Toliko obrazov se ji je zvrstilo pred očmi! Pa spet in spet tisti obraz, njegov obraz … Spomini nanj so jo še vedno neznansko boleli. Zakaj sploh še razmišljati o tem, zakaj se spominjati, to ni več pomembno zanjo, si je dopovedovala. A kaj, ko se je vse njeno življenje na fronti odvrtelo prav okoli njega.

	Hkrati z njegovo podobo se ji je vselej zarisal pred očmi tudi Vitov lik. Če je pomislila na enega, je samodejno pomislila še na drugega, tako tesno sta bila v njenih predstavah prepletena med seboj. Vito je bil zanjo spomin, ki se mu kot enemu redkih ne bi mogla nikoli odreči. Njegova podoba, dobrosrčnost, pravičnost, njegovo toplo in pomirjujoče prijateljstvo, vse to se ji je nepozabno vtisnilo v spomin. Bil je čudovit človek, kakršnih ni bilo veliko, vsaj ne med tistimi, ki jih je poznala – resen, pošten, zanesljiv. No, razen enkrat … Rada se je spominjala njegovega prijaznega, umirjenega, dobrohotnega glasu. Bil je njen tolažnik, zavetnik in podpornik.

	Sčasoma se je tu in tam sestala s kakim fantom, saj si je želela zapolniti tudi to praznino. Vendar je bila do moških silno razdvojena. Zlasti so se ji upirali taki, ki so si po njenem videnju domišljali, da lahko obvladujejo ženske. Hkrati je koprnela po neznani podobi nežnega, toplega, zanesljivega človeka, ki bi se ji znal približati in jo razumeti. Samo tak moški bi jo lahko osvobodil onega drugega, ki jo je zasledoval v spominih. Poveljnik je bil spomin, ti moški tu so bili sedanjost.

	Vendar je že kmalu obupala in odnehala. Noben od teh fantov ji ni nič pomenil, bili so le jalova izguba časa. Uvidela je, da nima ne volje, ne potrpljenja, ne poguma za te stvari. Pravzaprav ji je bilo vse to odveč in se ji nekako upiralo: moški, te večne igrice spogledovanja, osvajanja, ljubimkanja ... Čas potrebuje, si je brezvoljno ponavljala, še vedno je preveč izčrpana in otopela. S tem mora počakati, izživela se bo pozneje ...



	 *



	Bila je noč, blizu polnoči. Ob tej uri je Robin Grant, kot velikokrat v zadnjem času, zleknjen sedel na terasi svoje razkošne vile in prazno strmel predse. Kljub negibnosti je v sebi čutil razdraženost in globok nemir. Iz sprejemnika v sosednjem prostoru so prihajali mehki zvoki neke melodije, vendar jih ni slišal.

	Tolikokrat je mislil na eno samo žensko. Mislil je na Maskoto, na dekle brez pravega obraza in brez imena. Bila je ženska, pri kateri je lahko celo on začutil dušo. Čeprav si je prizadeval odgnati misli nanjo in je sam sebe prepričeval, da je ne pogreša, je bilo vse zaman. Njena podoba se mu je prav vsiljevala v misli in mu obteževala vest. Vselej je bil prepričan, da zadostuje sam sebi, zdaj pa si je po tihem priznaval, da potrebuje še nekoga … In vedel je, koga. Maskoto. Toda ona je odšla, spremenila se je v vznemirljive in boleče sanje. Kaj naj s tem, si je govoril. Moral je nadaljevati življenje, kot si ga je že zdavnaj zastavil, še preden ga je prekinila vojna. Vojna, ki mu je prinesla Maskoto. Samo zaradi nje se je počutil tako samotno. V tej vojni jih je večina kaj izgubila – eni lastno življenje, drugi zdravje, tretji premoženje, četrti svoje bližnje. Ob tem je pomislil, da je tudi sam izgubil nekaj velikega in pomembnega. Njo.

	Zanj je bila posebna ženska. Samo njej je na koncu zmogel vse odpustiti – da, celo to, da je ženska, se je posmehnil. Vdihnila mu je čustva, ki jih prej ni poznal, in mu zapletla njegovo tako jasno in premočrtno življenje. So ta čustva to, kar imenujejo ljubezen? Vedno je trdno verjel, da se sam ne bo nikoli srečal z njimi, pa vendar je kot zrela hruška padel v isto past kot toliko drugih. Očitno nihče ne more temu ubežati.

	Čas, ki je tekel naprej, ni ničesar rešil. Bolj ko se je vse odmikalo, bolj se je zavedal, kaj mu je Maskota pomenila. Le da je bilo zdaj za vse prepozno. Že dolgo nazaj je dojel, da je ne bo več videl, da Maskote ne bo nikoli v njegovem življenju. To je bilo dejstvo in moral ga je sprejeti. S tem se je popolnoma sprijaznil, saj druge možnosti ni bilo.

	Sprva ga je sicer mikalo, da bi jo poskušal najti. Pravzaprav ne neposredno nje, pač pa Benjamina Gabra. Če bi našel njega, bi najbrž našel tudi njo. Toda bolj ko je razmišljal o tem, manj smisla je videl. Tudi če bi jo našel, kaj bi s tem? Še bolj bi ga zasovražila, zlasti ker je zajamčil Vitu in s tem posredno njej, da tega ne bo storil. Naj torej Maskota ostane nespoznano.

	Pa vendar vse le ni bilo tako preprosto. Želel si je vedeti, kako ji je, kako živi, ali ima kakršne koli težave … Zakaj mu ni dano ničesar vedeti o tem? Saj bi rad samo to, da bi bila srečna, kjer koli, s komer koli. Želel je zagotovilo, da ji je dobro. Maskota, je s čudno mehkobo pomislil, zakaj se ne morem rešiti skrbi zate?

	Kje je? Kaj dela zdaj? Bila je kot izgubljena nekje v vesolju. Lahko bi šla mimo njega, pa je ne bi prepoznal. Skušal si je priklicati njeno podobo. Videl je oči, tiste lepe, široko odprte modre oči … telo, kot se ga je spominjal … tiste nikoli počesane, na vse strani štrleče kratke rjave lase … Ampak vsega tega ni znal povezati v celostno podobo, da bi si lahko predstavljal, kakšna bi bila lahko Maskota zdaj. Kot celovito podobo si je lahko v misli pričaral le tisto skrotovičeno, ničemur podobno postavo, tisti čudni, nič ženski obraz …

	Se kdaj spomni nanj, se je spraševal. Da, marsičesa bi se lahko spominjala, le da so slabe stvari zasenčile in prekrile tisti prijaznejši del. Zato mu je bilo povsem jasno, da ji spomin nanj ne bo nikoli ljub.

	Pomislil je na čase, ki sta jih preživela skupaj. Lahko bi jih razdelil na štiri obdobja. Najprej tisto prvo obdobje, ko še ni vedel, kaj se skriva v malem nebogljenem tepčku. Nato obdobje izživljanja nad njo. Pa obdobje osebne pomiritve in sprijaznjenja s stanjem. In nazadnje obdobje tistega neverjetnega spoznanja … Pa njen odnos? Kakšen je bil njen dejanski odnos do njega? Po tistem razkritju resnice o njej je sam zelo hitro dojel, kaj Maskota čuti do njega. To je priznal tudi Vitu. Da, vedel je. In takrat mu je bilo v čudno zadoščenje, da mu je v kratkem času uspelo ubiti vsa njena čustva do sebe in namesto njih izzvati odpor in sovraštvo. Pozneje, ko ji je neposredno rešil življenje, pa je lahko v njenih očeh videl samo še zmedo in nerazumevanje.

	Obstajajo moški v njenem življenju? Da, brez dvoma. Kdo jo drži za roko, kdo jo objema, ljubi? Morda celo že živi s kom? To so bile boleče misli, odganjal jih je, ni hotel misliti na to.

	Nato je spet zaječal od ogorčenja. Zakaj je tako lahkomiselno zapravil priložnost svojega življenja? Saj jo je vendar potreboval, prav njo, Maskoto! V času, ki sta ga preživela skupaj, ko je bila ves čas kot njegova senca in on njena, mu je postala nujno potrebna. Po svoje mu je vedno pripadala – da, tudi takrat, ko se je izživljal, ko jo je trpinčil, morda takrat še najbolj. Tisto izživljanje je bilo sploh eno najbolj brezobzirnih, brezpogojnih in hkrati popolnih prilastitev, kar si jih je kdaj dovolil do kake ženske.

	Vzdihnil je. Ničesar več ni bilo mogoče ne spremeniti ne popraviti. Priložnost, ki mu jo je ponudilo življenje, je bila izgubljena. In živeti je bilo treba naprej ...



	Robin Grant je stanoval v veliki vili, polni udobja. Njegovo življenje je označevalo blagostanje, ki je bilo v družini že od nekdaj samoumevna danost. Njegov oče je izhajal iz zelo premožne družine. Kolikor je poznal zgodovino svojih prednikov, je bogastvo prihajalo iz različnih virov, najpomembnejša pa so bila vselej zemljišča z bogatimi nahajališči naravnih surovin. Ta so prinašala ogromne dobičke. Premoženje je pozneje – z nakupi novih in novih pomembnih zemljišč ter širjenjem lastništva še na druga področja – samo še naraščalo.

	Iz izkušenj je vedel, da bogastvo prinaša s seboj moč in vpliv, ne odpravlja pa življenjske praznine in še manj razočaranja. To je lahko nazorno opazoval pri očetu, občutil pa je tudi na lastni koži. Nadomestek za praznoto osebnega življenja je že zdavnaj našel v hlastanju po telesni ljubezni. Premožen, izkušen, po potrebi prefinjen in očarljiv, samski – to so bile tiste čudne odlike, ki so zlahka osvajale in obračale ženska srca.

	Nato je prišla vojna, med prvimi se je odločil vstopiti vanjo, ne da bi natančno vedel, zakaj. Morda je šlo za način bega pred vso to praznino v sebi, morda za kaj drugega. O svojih vzgibih pač ni razmišljal, še manj jih je razčlenjeval. A tudi vojna, ki je trajala veliko dlje, kot si je na začetku sploh lahko zamislil, je nazadnje minila. Po vrnitvi domov se je prepustil že utečenemu življenju – zdelo se je, kot bi ga nadaljeval tam, kjer ga je nekoč prekinil, čeprav ni bil več isti, tako kot ni bil nihče, ki je preživel vso to krvavo morijo. Vseeno ga je vojna ožigosala manj, kot bi ga lahko. Že prej bogat in vpliven, je po končani vojni, tudi zaradi ugleda, ki si ga je pridobil med vojno, postal samo še vplivnejši in še bolj spoštovan.

	Pa vendar je zdaj, pogosteje kot kdaj koli prej, premišljeval o svojem življenju. Nihče ga ni zares poznal in razumel. Že v otroštvu se mu je po krivdi odraslih, ki bi mu morali biti najbližji, življenje usmerilo po svoje. Najbolj mu ga je ožigosala neodgovorna, lahkoživa, vlačugarska mati, ki je postavila neizbrisne temelje njegovemu doživljanju ženskega sveta in njegovemu poznejšemu odnosu do žensk. Potem razočarani in zagrenjeni oče, ki ga je vzgajal in usmerjal k zaničevanju vsega ženskega, in mu s svojim zgledom samo še utrjeval nezaupljivost do žensk. Pika na i je bila njegov samomor, ki je samo dokazal, da ni nikoli presegel bolečine, ki mu jo je povzročila ženska, Robinova mati.

	Vse to ga je trajno zaznamovalo. Na eni strani mati, ki si niti ni zaslužila te oznake, saj je bilo v njej bolj malo materinskega. Na drugi tragična očetova figura. Pozneje, kot odrasel moški, pa je imel življenje, kakršnega je najbrž hotel imeti. Živel je po pravilih, ki si jih je postavil sam in h katerim so svoje prispevale prav te zgodnje, čustveno travmatične izkušnje. Še v svojih rosnih letih si je prisegel, da ne bo nikoli podlegel čustvom do kake ženske. Zgradil si je samosvojo obrambo in nobeni ženski ni nikoli dovolil, da bi mu čustveno kaj pomenila. Samega sebe je prepričal, da ni nobena nič prida. Za ženske je postal zaželeni, a neulovljivi Robin Grant. Vse to je dobro vedel. V resnici pa je bil, če je razmislil, le nekakšen primitiven samec, ki mu je šlo le za potešitev gole telesne sle. Štela je le predaja telesa. Drugega ni bil ne voljan ne zmožen dajati, pa tudi sprejemati ne. Nežnost do žensk mu je bila nepoznana, tuja; ženske so mu pomenile le minljiv užitek. Pri tem mu ni šlo za nabiranje nekakšnih trofej, kot bi se to njegovo hlastanje po telesnih užitkih lahko razumelo. Ne, le tako prazen je bil. Kratkotrajno ljubimkanje, to je bilo največ, kar je lahko ženski ponudil. Pa vendar jih to ni odvračalo od njega. »Dovoli, da te ljubim, ni ti treba vračati ljubezni,« mu je nekoč reklo neko dekle. To je postal njegov vzorec. Jemal je, ne da bi dajal, in s tem je povsem dobro shajal. No, nekaterim med njimi je gotovo tudi dajal – tistim, ki so tako kot on hotele le spolno potešitev in nič drugega; v njem so našle to, kar so iskale, je kdaj cinično pomislil.

	Toda življenje je šlo svojo pot. Prišla je vojna, in z njo ona. Maskota. Zdaj je vedel, da je lahko življenje več kot to, kar je poznal. Zdaj je znal povezati telesno slo in ljubezen, kajti spoznal je, da v resnici šteje predaja srca. Maskote, do katere je čutil nekaj tako posebnega, ni nikoli niti poljubil. A kljub njenemu obupnemu videzu je bila v njej prikrita, oddaljena čutnost, in te se je vselej prekleto dobro zavedal.

	No, po vsem, kar se je dogajalo med njima, se je na koncu izšlo tako, kot se je edino lahko. Mnoge besede, ki mu jih je govoril Vito, pa je šele pozneje zares dojel in razumel.



	 *



	Na prvem povojnem srečanju nekdanjih soborcev se jih je zbralo lepo število. Prav poveljnik je bil tisti najbolj povezovalni člen med njimi, hkrati pa tudi pobudnik srečanja. Sicer pa njihove povojne usode niso bile vedno najlepše. Dogajale so se različne tragedije, veliko je bilo depresivnih stanj, predajanja alkoholu, razpadali so jim zakoni, nekaterim je celo povsem zavrtelo pamet. Pogovoru o temnejših plateh svojih usod so se na srečanju izogibali ali pa so se jih dotaknili le bežno.

	»Maskote nič ne omeniš,« se je Max obrnil k Robinu.

	»Z njim nisem imel nobenega stika,« je kratko odgovoril Robin.

	Potem se je razvila debata o Maskoti. Je kdo kaj slišal o njem? Ga je morda kdo videl? Pa se je hitro izkazalo, da ne prvo ne drugo.

	»Takrat je z vlaka kar odtaval. Kdo ve, ali se je sploh zavedal, na kateri postaji je izstopil,« je nekdo rekel.

	»Eh, toliko se je gotovo znašel,« je odvrnil drugi.

	»Je res, da se ni poslovil niti od tebe, poveljnik? Menda si ga iskal še potem, ko je že zdavnaj izstopil,« je sledilo vprašanje Robinu.

	Robin je samo zmignil z rameni: »Tako pač je ...«

	»Čudno. Toliko si se z njim ukvarjal in ga reševal iz vsakršnih neprijetnih situacij, pa je na koncu kar izginil,« so nekateri zmajevali z glavami.

	 »Maskoti tega ne gre zameriti.«

	»Proti koncu pa ti je šel že precej na živce, kajne? To smo lahko videli po tem, kako nestrpen si bil kdaj do njega. Nekajkrat si si ga celo pošteno privoščil, čeprav nam drugim česa podobnega nisi dovolil. Ti je načenjal živce, a?«

	»Celo belega kruha se človek preobje, pa se ne bi Maskote?« se je posmehnil Robin. Kaj bi rekli, če bi poznali resnico, je pomislil ob tem.

	»Tak zblojen tip, kot je, je imel izjemno srečo, da je preživel vojno. Brez tvoje pomoči se to zagotovo ne bi zgodilo, že zdavnaj bi končal pod granatami. Ampak tega se najbrž niti ni zavedal. In kako je bilo šele takrat, ko si mu rešil življenje! Malo je manjkalo, pa bi šel tedaj, skupaj z njim, tudi ti v cesarstvo sanj.«

	Robin se je samo površno in hladno nasmehnil, kar naj bi pomenilo, da o tem nima smisla govoriti.

	»Se kdaj spomniš nanj?«

	Da, tolikokrat mislim nanjo, je pomislil Robin. Hkrati je spet samo skomignil z rameni in odvrnil: »Kdaj pa kdaj že; navsezadnje je bil eden najbolj neobičajnih vojakov. Razmišljal sem tudi o tem, kje bi lahko zdaj živel, vendar nisem prišel do nobenega smiselnega zaključka. Saj veste, kako je vselej govoričil o svojih dozdevnih domovanjih, omenjal te in one ljudi, vse skupaj pa nič otipljivega.«

	Začeli so obujati številne zgodbice o njem, kar je sprožalo salve smeha. Robin in Vito sta se tu in tam spogledala. Ko bi vsi ti prisotni junaki vedeli, kdo se je v resnici iz koga norčeval …

	Nato so začeli razpravljati o tem, kakšno hibo je imel Maskota. Je imel poleg grbe in kurjih prsi še kako drugo, manj opazno telesno okvaro? Padale so vsemogoče misli in domneve o tem.

	»Poveljnik, odkrito povej, ali si vedel kaj več o tem?« ga je nekdo pobaral.

	»Nisem. Nikoli ga nisem spraševal in sam ni nikoli ničesar povedal. V bistvu me ni niti zanimalo, saj ni bilo pomembno,« je mirno odgovoril.

	»Vito, ti pa si poznal Maskotino hibo, kajne? Ko je bil ranjen, si ga zdravil ...«

	»Res je. To, kar sem videl, ni bila nikakršna posebna hiba. Vsekakor pa bo to ostalo Maskotina in moja skrivnost,« je Vito odločno končal debato o tej temi.

	Srečanje se je zavleklo tja do večernih ur. Robin in Vito sta vztrajala precej časa, nato sta se hkrati poslovila. Po odhodu sta ostala še nekaj časa skupaj.

	»Kako živiš, Robin?«

	»Tako, kot sem načrtoval. Nič bistveno drugače kot pred vojno. Skratka, običajno življenje.«

	»In … ženske?«

	»Tudi kot običajno,« se je rahlo posmehnil Robin.

	»Pred časom sem slišal misel, da polno živi samo tisti človek, ki zna občutiti ljubezen ...« Zamišljeno je dodal: »To je rekla Maskota. Vedno sem rad prisluhnil njenim besedam.«

	Robin ni rekel ničesar.

	»Veliko besed je bilo danes o njej,« je nadaljeval Vito.

	»Da,« je suho odvrnil Robin. Na njegovem brezizraznem obrazu ni bilo opaziti zmešnjave občutkov, ki jih je v sebi občutil ob omenjanju Maskote.

	»Veš, da sem prejel njeno pismo?«

	»Pismo?« Robin se je presenečeno ozrl vanj.

	»Da. Nameraval sem ti ga zamolčati, saj me je Maskota v njem zaprosila, naj ti ga ne omenjam. Pa se ne morem zadržati, da ti ne bi povedal zanj. Presenetljivo lepo pismo, pravzaprav najlepše, kar sem jih kdaj prejel. V njem mi je med drugim pojasnila, zakaj se je odločila prekiniti stike tudi z mano. Po njenem mnenju se tak prijateljski trikotnik, kot je moje prijateljstvo s tabo in z njo, ob vseh odklonilnih občutjih med vama, ne more iziti. Zato se je sama umaknila iz njega, ker ne želi z ničimer motiti najinih prijateljskih vezi.«

	»Zanimivo, da ti je pisala. Je napisala kaj o tem, kako zdaj živi?« Robinov glas je zvenel suhoparno in na videz brez posebnega zanimanja, a je v njem vse drgetalo.

	»Nič določnega, le nekaj splošnih misli. Približno v tem smislu, da si prizadeva svoje življenje ponovno uravnovesiti in ga spraviti v red. Sicer pa se je s tem pismom nekako dokončno poslovila tudi od mene. Dala je vedeti, da se ne bo več oglasila.«

	»Kje je bilo oddano pismo?«

	»V Sydneyju.«

	»Tukaj?« Robin je bil vidno osupel.

	»Zanimivo, kajne? Vendar menim, da to ničesar ne pomeni. Zdi se mi celo, da gre za nekakšno slepilo. Prepričan sem, da v resnici ne živi v Sydneyju. Lahko da je kdo tu oddal pismo na njeno željo, ali pa je imela sama kak opravek tu.«

	»Da, zelo verjetno,« se je po premisleku strinjal Robin.

	»Maskotino pismo me niti ni preveč presenetilo. Zdi se mi celo, da sem ga po tihem pričakoval. Nisem pa pričakoval, da se bo prek njega le ponovno poslovila, in hudo mi je ob tem. Hkrati me spremlja občutek, kot bi neka lučka za zmeraj ugasnila.«

	Tudi meni je hudo, verjemi, je pomislil Robin.

	»Vedno se bom čutil malce krivega pred njo,« je nadaljeval Vito. »Pogosto razmišljam o njej in upam, da si je uspela urediti življenje. Tuhtam, kje je, kaj počne, kako živi. Nekako se ne morem sprijazniti z mislijo, da se je izgubila v svetu in da nimam z njo nobenega stika več. Spominjam se mnogih stvari in dogodkov, ki smo jih preživeli skupaj. Neredko se ob teh spominih sam s sabo smejim, zlasti ko si jo predstavljam iz tistega prvega obdobja. Kako pristno je ves čas igrala vlogo slaboumnega fanta! Povsem jo je obvladala; v vsakem trenutku je zmogla biti natančno taka, kot smo od nje pričakovali – telesno in umsko prikrajšana, nebogljena živalca, ki jo je lahko vsakdo suval po mili volji.«

	Robin ga je molče poslušal.

	»Se spominjaš, kako sva se takrat skupaj smejala mnogim njenim vprašanjem in izjavam?«

	»Da, seveda se. Tudi sam včasih razmišljam o istih stvareh. Res je bila spretna in prepričljiva v svoji vlogi.«

	Nato sta začela obujati številne spomine nanjo iz obeh obdobij. Marsikaj je bilo znano le njima.

	»Všeč mi je, da lahko po dolgem času odkrito govorim o njej, saj tudi ženi ne morem ničesar povedati o tem. Bila je tako prijeten in topel človek. Toliko stvari sem cenil pri njej! Škoda, da si nisi dal priložnosti, da bi jo spoznal takšno, kakršno sem jo spoznal jaz.«

	Robin je nenadoma ugotovil, da je tudi njemu všeč, da se lahko s kom pogovarja o njej.

	»Kdo ve, kje je zdaj,« je pripomnil zamišljeno.

	»Da, kdo ve … Kako se je vedno bala, da bi prav ti izvedel za njeno skrivnost! In kako sem sam sprva varljivo upal, da se ne boš izdal!«

	»Težko mi je bilo, ker sem pač vedel resnico. Bil sem poln sovražnih občutkov do nje, saj je vse preveč prizadela in ranila moj ego. Odtlej sem videl v njej le še podlo premetenko in potuhnjenko, in kri mi je kar vrela od ogorčenja.«

	»Veliko sem razmišljal o vsem, kar se je dogajalo med vama.«

	»Imaš v mislih moje vedenje do nje?«

	»Da, kaj pa drugega! Podlosti, ki si si jih privoščil z njo! Veš, Maskota se je v sebi sramovala svoje popolne odvisnosti od tebe in tega, da je morala vdano prenašati vse tvoje malopridnosti. Za podrobnosti nekaterih tvojih grdobij sem izvedel od drugih. Sama je o tem večinoma molčala. Še danes, na primer, ne vem, na kak način si se takrat izdal …«

	»No ja … Takrat me je sicer malo zaneslo, vendar sem se pravočasno ustavil. V bistvu ji nisem storil ničesar slabega.«

	»Upam, da res ne. Kaj pa tedaj, ko si jo vzel s sabo na izvidniški obhod? Od tam se je vrnila povsem pretresena. Kaj se je takrat dogajalo med vama?«

	Robin je nekaj časa strmel predse, nato pa zamišljeno rekel: »Takrat sem ji zelo nazorno demonstriral svojo telesno premoč.«

	»To sem opazil, imela je podplutbe … Menda ne boš rekel, da si jo udaril?«

	»To ravno ne. Nobene ženske nisem nikoli udaril in nobene tudi ne bom, saj si res ne bi mazal rok še s tem. Sem pa bil takrat do nje nerazumno grob, kar ni nič bolje. To, kar sem storil takrat, je bilo pravzaprav še precej slabše od udarca. Nikoli nisem nobeni ženski niti približno storil česa takega kot tedaj njej. No, podrobnosti niso za tvoja mehka ušesa.«

	»Oh. Grozen si bil z njo.«

	»Vem.«

	»Kaj pa … Si ji kdaj storil kaj kot … ženski?«

	Robin se je rahlo posmehnil. »Nenavadno se izražaš. Me hočeš vprašati, če sem jo posilil? Že takrat sem ti rekel, da se je nisem dotaknil. Posilstva niso moj slog postopanja z ženskami. Sicer pa po videzu ni ravno pokala od ženskosti.«

	»No, saj to sem rekel kar tako. Torej je nisi nikoli videl drugače kot takšno navzven skaženo figuro?«

	Robin je nekaj časa molčal, medtem ko ga je Vito radovedno opazoval. »Če že hočeš vedeti: enkrat sem jo videl. Do pasu.«

	»Si jo zasačil?«

	Tudi tokrat je trajalo nekaj časa, da je Robin odgovoril. »Ne.«

	Vito je privzdignil obrv. »V kakih okoliščinah potem?«

	»Nerad bi ti odgovoril na to vprašanje.«

	»Vidim, da imata kar nekaj skupnih skrivnosti in nenavadnih doživetij v dvoje.«

	»Niso bila prijetna zanjo.«

	»O tem niti najmanj ne dvomim.«

	Nekaj trenutkov sta molčala, nato se je prvi oglasil Robin: »Rad bi, da mi nekaj pojasniš, o čemer sem velikokrat tuhtal. Trdil si mi, da Maskota ne more in ne sme sneti svojih obraznih okraskov. To se mi je vselej zdelo precej nerazumljivo in čudno že zaradi posledic za njeno kožo. Mi zdaj lahko kaj več poveš o tem?«

	Vito se je namuznil: »Seveda to ni bilo res, vendar sem ti ušesa namenoma polnil s takimi navedbami. Hotel sem jo zaščititi, za vsak primer, če bi se te lotevale kake neprimerne želje … Jasno, da je to počela. Kožo na obrazu si je mazala s posebno kremo, da jo je vsaj malo zaščitila pred škodljivimi učinki večne uporabe lepila in tistih čudnih maž, zaradi katerih je bila njena polt taka, kot je pač bila. Vendar je brez obraznega okrasja tudi sam nisem nikoli videl. Nekoč je omenila, da se ji je koža pod lepilom vnela. Prosil sem jo, naj si kot zdravnik ogledam stanje, pa ni privolila.«

	»Hm … No, morda je tudi boljše, da tega nisem z gotovostjo vedel. Kajti nisem prepričan, ali bi se lahko uprl skušnjavi.«

	»Do nje si bil zares vsestransko pasji. Dovolil si si celo veliko več, kot sem mislil.«

	»Da, z Maskoto imava precej skupnih spominov,« se je rezko zasmejal Robin. »Nisi se zaman jezil name.«

	»Vem … No, še nekaj mi morda lahko poveš. Kaj se je pravzaprav zgodilo med vama takrat, ko sta se besedno spopadla?«

	»Takrat se je prvič in edinkrat primerilo, da se mi je postavila po robu. Drug drugemu sva rekla kar nekaj neprijetnih stvari. Zelo sem se razjezil nanjo. Zabrusil sem ji celo, da bi jo najraje ubil.«

	»Kaj? To si ji rekel?« Vito je bil zgrožen.

	»Žal. Svoje besede sem sicer skušal že naslednji trenutek potegniti nazaj, a so bile že izrečene.«

	»Po tistem si odnehal …«

	»Da. Spoznal sem, kako bedno je to, kar počnem.«

	»Veliko časa si potreboval za takšno spoznanje … Si ji tudi zato rešil življenje?«

	»Oprosti, ampak ne bi o tem …«

	Umolknila sta. Čez čas je Vito vzdihnil: »Toliko smo se družili, pa vendar je Maskota ostala skrivnost do konca. Nič ne veva o njej, svoje skrivnosti je odnesla s sabo.«

	»Res. Ampak samo zato, ker sem ji to dovolil. Če bi hotel, bi bilo lahko drugače.«

	»Nedvomno! Se spomniš, kako se je takrat prestrašila, ko si ji rekel, da boš raziskal zadevo?«

	Robin se je zamišljeno nasmehnil. »Je že vedela, zakaj … Sicer pa komaj lahko verjamem, da ni tebi povedala kaj več o sebi, glede na to, kako dobro sta se razumela.«

	»Pa mi ni. Bala se je, da bi informacije posredoval tebi.«

	»Bi jih?«

	»Ne bi. Mislim, da veš, zakaj ne. Vendar mi v tem ni več zaupala.« Trenutek pozneje je dodal: »Se kdaj spomniš nanjo, poveljnik?«

	Robin ga je čudno pogledal in odgovoril šele po krajšem molku: »Nekaj ti bom povedal ... Ko sem v arhivu dvignil seznam svojih vojakov, sem med podatki našel tudi naslov in domačo telefonsko številko Benjamina Gabra. Po krajšem omahovanju sem na tisto številko poklical. V Melbourne. To je bilo pred tremi meseci. Oglasila se mi je, sodeč po glasu, starejša ženska. Povedal sem, da iščem Benjamina, in tudi pojasnil, kdo sem. Kot izgovor sem navedel, da ga želim samo spomniti na načrtovano srečanje nekdanjih soborcev. Zdelo se mi je, da se je ženska na drugi strani močno zmedla. Potem je rekla, da je Benjaminova daljna priženjena sorodnica. Da Benjamin nima nobenih drugih sorodnikov, in da si tudi onadva nista ravno blizu. Da se je ob koncu vojne na kratko oglasil po telefonu, toliko da je sporočil, da je vojno preživel in da še ne ve, kje bo živel. Pozneje da se ni več javil, in tako ničesar ne ve o njem.«

	Vito ga je začudeno poslušal. »Presenetil si me. Sploh ker si zagotovil, da ne boš raziskoval.«

	»Saj v bistvu nisem. Najbrž res ni bilo posebno pametno, da sem klical. Bil je le nesmiseln preblisk, ki sem ga takoj obžaloval. Sprijaznil sem se, da bo Maskota ostala skrivnost. Kar je mimo, je mimo, končano je.« Zadnje besede je izgovoril z mrko odločnostjo na obrazu.

	Pozneje, ko sta se razšla, je Vito še dolgo razmišljal o tem pogovoru. Nekaj ga je motilo in vznemirjalo, še sam ni vedel, kaj. Jasno mu je bilo le to, da je Maskota za Robina več kot le bežen spomin.



	 *



	Po končani vojni je Vitu življenje steklo po željah. Z ženo Jane sta začetno odtujenost, ki je bila pričakovana posledica dolgotrajnega ločenega življenja, uspešno prebrodila in odtlej sta si bila bliže kot kdaj koli prej. Glede poklica se je odločil, da bo nadaljeval z delom v državni bolnišnici. Ravno v času, ko je bil pred vrati njegov šestdeseti rojstni dan, je v službi dosegel pomembno napredovanje – imenovan je bil za predstojnika kirurške klinike. Ženi in sinu, ki sta ga že nekaj časa prepričevala, da bi v čast njegove srečne vrnitve s fronte pripravili slavje s širšim krogom povabljencev, se je naposled pustil prepričati. Ugotovil je, malce tudi njima na ljubo, da je morda prav zdaj najprimernejši trenutek, da vse dogodke – vrnitev s fronte, rojstnodnevni jubilej in napredovanje v službi – združijo in primerno proslavijo. Pripravo slavja je prepustil Jane, rekoč, da se bo strinjal z vsem. Skupaj sta se dogovorila le za datum zabave – bila naj bi natanko na njegov okrogli rojstni dan čez dva meseca. Do takrat je bilo ravno še dovolj časa za izpeljavo vseh organizacijskih podrobnosti.

	Vito je poklical Robina in mu predstavil situacijo. Na koncu je rekel: »Pričakujem, da se boš vabilu na zabavo zanesljivo odzval, saj mi je povsem nepredstavljivo, da bi po kakem naključju manjkal prav ti. Vsakogar bi lahko pogrešal, samo tebe ne.«

	Robin mu je iskreno čestital za napredovanje. Hkrati se je na Vitovo veliko razočaranje izkazalo, da na zabavo ne bo mogel priti, saj bo takrat v Ameriki. Robin je namreč svoje poslovne načrte zastavil zelo velikopotezno, in prav v tem času so bile v teku zaključne priprave za prodor na ameriško tržišče. Iz tega razloga se je tudi sam za nekaj mesecev selil tja, in to že v kratkem.

	»Ravno v teh dneh sem te nameraval poklicati, da ti to povem,« je še rekel. »Resnično mi je žal, da je zabava sovpadla z mojim bivanjem na tujem. Žal odhoda ne morem več preložiti, ker imam že natančno dogovorjene številne obveznosti v tem času. Saj veš, s kakim veseljem bi sicer prišel.«

	Vito je bil izjemno razočaran. »Kakšna smola!« je rekel. »Če kdo, sta prav ti in Maskota tisti osebi, katerih navzočnost na zabavi bi mi največ pomenila. Zdaj pa bosta manjkala prav vidva. Kar zadeva Maskoto, gre seveda samo za mojo nestvarno in neuresničljivo željo, za iluzijo, če hočeš, saj je glede nje že ves čas vse jasno. Nisem pa pomislil, da se lahko tudi pri tebi kaj zatakne. Očitno mi zvezde niso naklonjene.«

	Vito se je res le s težavo sprijaznil, da Robina ne bo na njegovo slavje. V tistih težkih vojnih časih sta se zelo zbližala, in njuno prijateljstvo je bilo, kljub starostni razliki, iskreno in trdno. K temu so svoje prispevali tudi vsi zapleti z Maskoto, ki so ju nekako še bolj povezali in celo zbližali, pa čeprav sta se nekaj časa prav zaradi nje precej jezno gledala. Resnici na ljubo, Vito nikakor ni odobraval Robinovega čudnega odnosa do žensk, saj je puščal za sabo vse preveč prizadetih in ranjenih src. Svoje mnenje o tem mu je velikokrat odkrito povedal, čemur se je Robin le posmihal, ne da bi mu zameril še tako težko besedo. Po drugi strani je Vito sam sebe prepričeval, da o Robinovem načinu življenja nima pravice soditi. Robin je bil čudovit in nesebičen prijatelj, in to je bilo edino, kar je v njunem odnosu smelo šteti.

	V naslednjih dneh so ga – morda prav zaradi teh nepričakovanih okoliščin pri Robinu – kar naprej obhajale misli na Maskoto. Do nje je gojil posebne občutke, saj ju je vse tisto dogajanje v zadnjem letu vojne zelo povezalo. Pravzaprav je povezalo vse tri, le da je Maskota zaradi zapletenih odnosov z Robinom iz tega kroga izstopila. Zdaj pa mu je vse pogosteje rojilo po glavi, kako osupljivo in enkratno bi bilo, če bi prav ona prišla na njegovo slavje.

	Pod vtisom takih želja se je začel vse bolj ukvarjati z mislijo, da bi jo poskusil najti. Imel je naslov in telefonsko številko Benjamina Gabra, ki si ju je že zadnjič priskrbel od Robina, in morda bi se mu po tej posredni poti celo posrečilo priti v stik z njo. Od tiste ženske v Melbournu, s katero je govoril že Robin, mu bo morda uspelo izvedeti kaj več o njej, je nestrpno razmišljal.

	Nemudoma se je lotil akcije, a žal je bil na koncu rezultat ničen. Kljub vztrajnim večdnevnim klicem ob različnih urah dneva se mu na tisti številki ni nikoli nihče oglasil. Zdelo se je, kot da tam ni nikogar. Potem ga je prešinila nova misel: kaj pa, če preprosto sam odpotuje v Melbourne in se prepriča, kakšna je situacija?

	Zdaj ga ni moglo nič več ustaviti. Nekaj dni pozneje je bil že na poti v Melbourne. Po dolgotrajni in utrudljivi vožnji z vlakom je končno le prispel na cilj. S postaje se je s taksijem odpeljal naravnost na tisti naslov. Znašel se je pred srednje veliko družinsko hišo, ki je stala v naselju drugih podobnih hiš. V nestrpnem pričakovanju je pozvonil. Mlajša ženska, ki se je pojavila pri vratih, je radovedno prisluhnila njegovi razlagi, da išče Benjamina Gabra. Ženska mu je nato pojasnila, da sta z možem nova lastnika hiše, kupila sta jo pred kratkim, in sta trenutno še sredi selitve. Povedala mu je tudi, da sta hišo kupila prek posredniške agencije in je prejšnjo lastnico videla le dvakrat, ob ogledu hiše in še enkrat ob podpisu pogodbe. Kolikor ji je bilo znanega, naj bi se gospa odločila za prodajo hiše zaradi selitve v drug kraj. Ne, ni povedala, kam se namerava seliti. Potem mu je sogovornica svetovala, naj se oglasi še pri sosedih, morda bodo ti vedeli kaj več povedati.

	Tako je tudi storil. Najprej je kazalo precej slabo, saj v obeh sosednjih hišah ni našel nikogar doma. Več sreče je imel tri hiše naprej. Tam je od prijazne starejše gospe končno le dobil nekaj otipljivih podatkov. Ženska mu je osvetlila kratko zgodovino prejšnjih stanovalcev in mu voljno odgovorila na vsa njegova vprašanja. Tako je izvedel, da je na tem naslovu prej živela družina Gaber, mati, hčerka in sin, medtem ko se je starejši Gaber že pred leti smrtno ponesrečil v rudniku. Vedela je tudi, kako je bilo hčerki in sinu ime: Lara in Benjamin. Ko je sin odšel na fronto, sta se mati in hči odselili k sorodnikom, ni vedela, kam. Gospa se je pred nekaj meseci vrnila, a le za toliko časa, da je uredila vse za prodajo hiše. Menda je bila ob vrnitvi zelo zadržana, zelo malo se je pogovarjala s komer koli, pretežno se je omejila le na vljudnosten pozdrav ob srečanjih; bila je sama zase in se ni družila z nikomer. Najbrž se ji je moralo med vojno primeriti kaj hudega, da je postala tako odljudna in zaprta vase. Nič ni vedela o tem, kje bi lahko Gabrovi zdaj živeli.

	Vito se je na koncu oglasil še pri posredniški agenciji. Žal ni izvedel ničesar novega, saj o stvareh, ki so ga zanimale, niso imeli nobenih podatkov.

	Čeprav to njegovo potovanje v Melbourne ni obrodilo kakih oprijemljivih sadov, je Vito vendarle pridobil malce drugačne podatke kot Robin. Domneval je, da je Robin takrat bržkone govoril po telefonu prav z gospo Gaber. Bi bilo možno, da sta Maskota in Benjamin Gaber, v katerega imenu se je Maskota pustila mobilizirati, sestra in brat? Nemogoče, je stresel z glavo, tako preprosto spet ne more biti. Pa vendar, ga je mučilo naprej, glede na opis zunanjosti, ki ga je podala tista soseda, ima Maskota nekaj podobnosti z Laro Gaber. Najmanj enako barvo oči.

	Ni mu preostalo drugega, kot da odpotuje nazaj domov. Vendar je v naslednjih dneh neprestano razmišljal o vsem, kar je izvedel. Hkrati je naraščala njegova želja po ponovnem srečanju z Maskoto. Misel mu ni dala več miru. Ali res ni načina, da se nekako le poveže z njo?

	Morda se je prav zato, ker se je v mislih toliko ukvarjal z vsem tem, nenadoma spomnil na listek s telefonsko številko, ki mu ga je Maskota dala med vojno. Tisti listek je takrat nekam shranil, ni ga vrgel stran. Sistematično se je lotil pregledovanja svojih vojaških stvari. Preiskal je vse, kar je prinesel s seboj s fronte, pa je bilo, kot da išče iglo v senu. Kazalo je že, da si zaman prizadeva, a ga je nazadnje le preplavilo zmagoslavno zadovoljstvo. V notranjem žepu vojaškega suknjiča se je poleg nekaj drugih drobnarij nenadoma prikazal tudi iskani listič, ves zmečkan in že malo razcefran, vendar se je dalo telefonsko številko na njem dovolj dobro razbrati.

	Poklical je še istega dne. Na drugi strani linije se je oglasil starikav moški glas. Potem ko je pojasnil, kdo je, koga želi, od kod ima telefonsko številko in hkrati poudaril, da gre za nujno zadevo, je na drugi strani zavladal dolg molk, nato pa je glas rekel, da gre najbrž za pomoto. Takoj zatem je bila zveza prekinjena.

	Vito je bil zbegan. Odločil se je, da bo še enkrat poskusil. Ponovno je zavrtel številko, in spet se je oglasil isti glas. Še enkrat je na hitro zdrdral, koga želi, in še bolj poudaril nujnost zadeve. Vendar je tudi tokrat dobil samo zadirčen odgovor, da ima očitno napačno številko in naj ne kliče več. Tedaj je razočaran odnehal. Kot je kazalo, so bile vse možnosti za obnovitev stikov z Maskoto izčrpane.

	Toda naslednjega dne proti večeru se je zgodilo nekaj, česar res ni pričakoval. Ko je ob zvonjenju telefona dvignil slušalko, je pomislil, da se je zgodil čudež. Od presenečenja je kar zasopel, saj je ta topli, ljubeznivi, rahlo zamolkli glas na drugi strani linije v trenutku prepoznal. Čutil je, kako ga je spreletelo radostno čustvo.

	»Kako neverjeten občutek, da spet slišim tvoj glas!« je rekel razneženo in ganjeno.

	»Enako velja tudi zame. Mislila sem, da se ne bova več slišala.« Vito ni mogel vedeti, kako Lari razbija srce. Njegov glas ji je pomenil srečanje s preteklostjo, potem ko je že verjela, da je s preteklostjo dokončno prekinila.

	»Zanimivo te je poslušati, ko se pogovarjaš z mano v ženski osebi. Takole te še nisem slišal govoriti. Pa saj te tudi sam ne bom več nagovarjal kot fanta! Tisti časi, ko je bilo to potrebno, so mimo ...« Malce prizadeto je dodal: »Hudo pa mi je, ko te slišim reči take stvari. Marsikaj sva preživela skupaj, zato me ne bi smela kar tako zradirati iz spomina.«

	»Kako le! Ne veš, kako živo si ves čas v mojem spominu, kolikokrat pomislim nate! Nikoli te ne bi mogla pozabiti. Tebe ni mogoče pozabiti, verjemi mi.«

	»Oh, Maskota, tudi jaz se tolikokrat spomnim nate. Razmišljam, kje si, kako živiš … Po glavi mi rojijo mnogi spomini. Toliko je spominov nate!« Robina ni namenoma omenil niti z besedico.

	»Da, spomini, veliko jih je …« Za trenutek je nastala tišina, nato pa je dodala: »Torej tistega lističa, ki sem ti ga dala med vojno, nisi vrgel stran.«

	»Na srečo ne. Sicer pa, ko hočeš nekoga najti, iščeš vse možne poti …«

	»Si dobil moje pismo?«

	»Dobil sem ga. Res lepo pismo, hvala zanj.«

	»A si se kljub pismu potrudil, da bi me našel … Priznam, bila sem zelo osupla, ko sem izvedela za tvoj klic. Menda si rekel, da gre za nujno zadevo. Zaskrbelo me je. Je kaj narobe, Vito?«

	»Da, nekaj je zelo narobe.«

	»Vito, kaj? Zadeva … mojo vlogo med vojno?« Ni vedela, kako bi se izrazila. Glas ji je zvenel napeto in zelo zaskrbljeno.

	»Da,« je jedrnato odgovoril.

	»Kaj je narobe? Povej!«

	Vito je kar čutil, kako je napeta.

	»O tem ti ne morem govoriti po telefonu. Morala se bova srečati.«

	»Srečati? Prosim, nikar! Saj vendar veš, da nisem več tisti čudni Maskota. Rada bi, da me ohraniš v spominu takšno, kot si me poznal.«

	»Žal mi je, Maskota, ampak ne gre drugače. Tega ne moreva rešiti po telefonu. Nujno je, da se srečava.«

	Nekaj časa je na njeni strani vladal molk. Nato je počasi rekla: »Je ta nujna zadeva kakor koli povezana z … no, saj veš, s kom?«

	»Ne morem ti odgovoriti na kratko. Lahko ti rečem le to, da je srečanje res nujno.«

	Spet je sledil njen molk. Končno je omahujoče rekla: »Prav, Vito, naj bo tako, čeprav na snidenje pristajam s težkim srcem. Zelo me skrbi, kaj mi imaš reči ... Najbolje, da se srečava čim prej.«

	»Tudi sam mislim tako. Kje, kdaj in kako bi ti najbolj ustrezalo? Prišel bom, kamor koli boš rekla.«

	Tuhtala je. »Morda čez kak teden v Sydneyju. Bo to zate v redu? Se boš lahko pripeljal tja?«

	»Seveda, Maskota, Sydney mi zelo ustreza.« Čutil je neverjetno olajšanje, da mu jo je uspelo prepričati in je pristala na srečanje. Morda bo zelo jezna, ko bo ugotovila, da jo je ukanil, toda to bosta že še zgladila.

	Potem sta se pogovarjala o podrobnostih, v kateri restavraciji se bosta srečala in ob kateri uri.

	»Povej mi, te bom sploh prepoznal?«

	»Ne vem,« se je nasmehnila, »toda brez dvoma bom jaz prepoznala tebe. Prepričana sem, da si se manj spremenil kot jaz.«

	Ko je Vito odložil slušalko, so ga navdajali prav posebni občutki. Še sam ni vedel, zakaj je tako vesel, da bo spet videl Maskoto.

	Na drugi strani pa je Lara globoko zamišljena še nekaj časa odsotno držala slušalko v roki. Zaradi Vitovega vztrajanja pri srečanju jo je prevevala globoka zaskrbljenost. Nekaj se je moralo zaplesti.



	 *



	Vito je prišel v hotelsko restavracijo že precej pred dogovorjeno uro. Od mize, za katero je sedel, je imel dober pogled na vhodna vrata. Bil je vznemirjen. Bo prišla ali pa se bo v zadnjem trenutku premislila? Bo zelo jezna nanj, ko bo ugotovila, da je njuno srečanje izsilil s pretvezo?

	Ozrl se je na uro. Še nekaj minut je manjkalo do petih. Pozorno je opazoval ljudi, ki so vstopali v prostor. Med njimi je bilo tudi nekaj mlajših žensk, toda nobena ga ni spominjala na Maskoto.

	Nekaj minut čez peto se je na vhodu pojavilo vitko, rjavolaso, po modi oblečeno dekle. Ustavilo se je korak od vrat in se začelo nekam negotovo ozirati okoli. Vito jo je napeto gledal; bi bilo mogoče, da je to prikupno dekle Maskota?

	Mladenkin pogled je nenadoma obstal na njem. Ustni kotički so se ji rahlo zavihali navzgor in z odločnim korakom je krenila proti njegovi mizi.

	Preden se je znašel od presenečenja, je že stala poleg njega. »Vito,« je dahnila s svetlim nasmeškom na obrazu.

	Vito je ob njeni pojavi osupnil. Je to lepo, urejeno, bleščeče dekle res Maskota? Za trenutek jo je gledal brez besed, nato pa se je naglo dvignil in jo ganjen objel. »Maskota! Kar težko mi je verjeti, da si to res ti! Saj ne zameriš, da te objemam, kajne, ampak tako srečen in ganjen sem, da te vidim! Kako si drugačna – nikoli te ne bi prepoznal! Tvoja preobrazba je neverjetna! Nič skupnega nimaš več z nekdanjim Maskoto.«

	»Imam, imam, več, kot si misliš,« je rekla resno in ga objela nazaj.

	Primaknil ji je stol, in sedla mu je nasproti. Potem je strmel vanjo, zmajeval z glavo in se čudil: »Oprosti, ker tako bolščim vate, toda s svojim videzom si me povsem osupnila.«

	»No, saj se zavedam, da navzven nisem kaj dosti podobna prejšnji Maskoti,« se je nasmehnila in oči so se ji iskrivo zasvetile. »Sicer pa sem tudi jaz vesela, da te vidim. Veliko skupne preteklosti naju druži.«

	Vito jo je gledal z odkritim občudovanjem. Njen lepo oblikovani obraz je bil nežen in mil. Lasje so ji v minulem času precej zrasli in ji zdaj valovito obkrožali obraz. Tistih grdih madežev po obrazu ni bilo nikjer več, nasprotno, njena polt je bila gladka in mehka. Na pogled je bila tako nenavadna in tako nič podobna Maskoti, ki jo je poznal. Le oči so bile še vedno iste, njen jasni, prijateljski pogled enako znan … Da, to mu je bilo še vedno domače.

	Zazrla se je vanj in rekla: »Povej, Vito, kaj je tako nujnega, da sva se morala srečati? Nekako sem prelomila prisego sami sebi, da se v svoji pravi podobi ne bom dovolila nikomur spoznati. Tudi tebi ne. Toda po telefonu si me dodobra prestrašil. Zato sem se odločila, da kljub vsemu pridem.«

	»Oh, ti si že kar prešla k stvari! Počakaj s tem, nikar ne hiti! Najprej se te moram nagledati. Saj še vedno skoraj ne morem verjeti, da si tukaj! In prav nenavadno se počutim, ko se obračam k tebi kot ženski.« Potem je nekam hudomušno pristavil: »Prej nisem ujel tvojega imena …«

	»No ja …« je malce v zadregi zmignila z rameni.

	»Je tvoje resnično ime še vedno skrivnost?«

	Videl je, da menca. »Za zdaj me še ničesar ne vprašaj, prosim …«

	»Ne bom, če je to tvoja želja. Kako pa naj te kličem? Še naprej Maskota?«

	»Kakor koli, vseeno je,« je resno odvrnila.

	»Svoji ženi sem razlagal, da poskušam najti dekle, s katerim sva dalj časa delala skupaj, a sem ob koncu vojne z njo izgubil zvezo. Potem je ves čas zavzeto sodelovala pri iskanju in mi z različnimi nasveti skušala pomagati. Nerodno je bilo, ko me je seveda vprašala po imenu tega dekleta. Vzdevka Maskota iz varnostnih razlogov nisem hotel omenjati, saj je v vojaških krogih preveč znano, komu je pripadalo to ime. Tako sem ji rekel, da ti je ime Benjamina,« se je nasmehnil.

	Tudi Lara se je ob tem pojasnilu široko nasmehnila. »Kako preprosto, kajne? No, pa naj ostane pri tem. Torej bom Benjamina. Ime mi je zelo všeč, nisi mogel bolje izbrati.«

	»Čeprav ob tem seveda upam, da mi boš zaupala svoje pravo ime. Sicer pa je res nenavadno, kako trdno se te je med vojno oprijel vzdevek Maskota. Nihče te ni klical Benjamin, celo poveljnik ne.«

	Zdaj je njun pogovor hitro preskočil na skupne vojne čase. Obujala sta spomine, in čeprav sta poveljnika posredno venomer omenjala, o njem naravnost nista spregovorila; Vito zato ne, ker je čutil, da se ona ne želi pogovarjati o njem.

	Povedal ji je za minulo srečanje nekdanjih soborcev in ji malce opisal dogajanje.

	»Veliko besed je bilo tudi o tebi, spominov na razne dogodke in tudi veliko smeha na ta račun. Za nekatere prigode, povezane s tabo, sem takrat sploh prvič slišal.«

	»Da, verjamem,« se je nasmehnila.

	Čez mizo jo je prijel za roko. »Kako si se znašla po vojni? Povej mi kaj o tem.«

	»Večjih težav nisem imela. Sicer se še vedno trudim vključiti v običajno življenje, a to velja tudi za mnoge druge.«

	»Ti je dobro?«

	»Kaj naj rečem? Da, kar dobro mi je … Pa ti? Kako ti živiš?«

	»Po pričakovanjih. Vrnil sem se na delo v prejšnjo bolnišnico.« Nato ji je povedal malce več o svojem napredovanju v službi. Te novice je bila Lara zelo vesela, sploh ker je bila prepričana, da mu je tak položaj pisan na kožo.

	»Pa žena in sin?«

	»Oba sta v redu. Sin se je osamosvojil, žena pa se tudi kar dobro znajde. Vojno obdobje je bilo za vse nas precej stresno, kar pa seveda ni nič čudnega.«

	»S tem zadnjim se še kako strinjam,« je rekla. Nato se je povsem zresnila in ga nekam zamišljeno pogledala. »Občutek imam, da se namenoma izogibaš začeti pogovor o zadevi, zaradi katere sva danes tukaj. Najbolje, da kar poveš, saj ni kaj odlašati!«

	Vito je bil nekam v zadregi: »Bojim se, da se boš zelo jezila name, ko boš slišala, za kaj gre.«

	»Kljub temu bi rada, da ne zavlačuješ. Ali je kar koli v zvezi s poveljnikom?« Tokrat ga je prvič naravnost omenila.

	»Samo posredno.« Zavedal se je, da se njeni občutki do Robina niso spremenili.

	Nato je le prešel k stvari. Podrobno ji je razložil vse okoliščine in načrte v zvezi s predvidenim slavjem. »Pri tem sem si najbolj želel, da bi prišla na moje slavje Robin in ti. Glede na to, da poveljnik, kot sem že povedal, ne bo prišel, saj je že odpotoval v Ameriko, je moja srčna želja, da prideš vsaj ti. To si mi kot prijatelju dolžna, Maskota! Ne smeš odkloniti ali se izgovarjati na to in ono.«

	Lara je bila nemalo presenečena. Ni ji šlo v račun, da jo je Vito zvabil na srečanje samo iz tega razloga.

	»Oprosti, da sem to srečanje izsilil s pretvezo. Vendar sem moral tako zastaviti, saj bi sicer možnost snidenja odločno odklonila. Bistvo vsega je pravzaprav v tem, da se nikakor nisem mogel sprijazniti, da sem s tabo izgubil vse stike.«

	»Kaj naj rečem? Res si me presenetil. Da le ne tiči v ozadju kaka neprijetnost zame?«

	»Oh, nikakor!« Toda moral je porabiti še veliko besed in energije, preden mu jo je uspelo prepričati.

	»Če ti to res toliko pomeni …« je nerada pristala.

	»Zares mi. In ne skrbi, nihče ne bo vedel, kdo si in od kod se poznava.«

	»Pa tvoja žena?«

	»Kot sem že prej omenil, ji je znano le nekaj obrobnih stvari. Bila je vesela, ko sem ji povedal, da mi je Benjamino uspelo najti. Ni pa nobene bojazni, da bi vrtala vate z radovednimi vprašanji in hotela za vsako ceno poizvedeti še to ali ono. Žena je bolj zadržane narave in nima navade riniti v ljudi.«

	Nato sta še dolgo razpravljala o njegovi družini in o podrobnostih tega slavja.

	»Kam si me spravil, Vito!« je vzdihnila Lara, preden sta se poslovila. »Vse moje dosedanje sklepe si izničil! Upam le, da se iz tega ne bo izcimilo kaj slabega zame.«

	Zagotovil ji je, da se ne bo. In dodal: »Tako sem vesel, da boš prišla na slavje! In kako sem vesel šele tega, da sem te našel …«



	 *



	Lara je prispela k Vitu že večer pred slavjem.

	Vitova hiša je bila precej velika, zgrajena v klasičnem slogu. Stala je na lepem mestu sredi bujnega zelenja, in od nje se je širil prijeten razgled na lesketajočo se vodo v majhnem zalivu.

	Vitova žena Jane jo je prisrčno sprejela. »Tako vesela sem, da si prišla, Benjamina! Vitu to ogromno pomeni, in hvaležna sem ti, da si tukaj.«

	Laro je nadvse zabavalo, ko jo je Vitova žena imenovala Benjamina. Zabavalo pa jo je tudi, ko je opazila, kako se Vito trudi, da se ne bi zmotil in jo poklical s tistim navajenim imenom Maskota.

	Lara seveda ni vedela, da je Vito svojo ženo natančno podučil, kako naj se vede do nje in da ji je še posebej zabičal, naj ji nikar ne omenja Robina. Rekel ji je, da se nista nikoli trpela in sta prav alergična drug na drugega.

	Del večera sta imela z Vitom povsem zase. Sprehajala sta se po prostranem vrtu in se pogovarjala.

	»Nikoli mi nisi govorila o svojem domu, domačih, o tem, kaj v svojem življenju počneš …« je Vito speljal pogovor na občutljivo temo.

	Bežno se je nasmehnila: »To bova vse nadoknadila. Zdaj najbrž ni več razlogov, da se ne bi pogovarjala o tem.«

	Ojunačil se je in ji povedal za svoj obisk v Melbournu. »Glede na stvari, ki mi jih je povedala tista soseda, sem veliko razmišljal o tem, ali nisi nemara prav ti Lara, Benjamin Gaber pa potemtakem tvoj brat ...«

	Lara se je odkrito zdrznila. Kako preprosto ji je prišel na sled! Če bi se poveljniku zahotelo, da ji zagreni življenje, s tem pa seveda tudi Beniju, se mu ne bi mogla nikoli dovolj skriti; njegovo maščevanje bi jo našlo povsod. Kaka sreča, da je odnehal.

	»Kaj od tega ve poveljnik?« je vprašala.

	Vito ji je z vso resnostjo zagotovil, da poveljnik ne ve o vsem tem ničesar. Kljub temu je želela njegovo prisego, da mu res ne bo nikoli ničesar povedal o njej. Vito ji je rade volje prisegel. Razumel je njene strahove, čeprav niso imeli več osnove. Toda očitno se je strah pred Robinom zavrtal v vsako njeno poro in se ga ne bo mogla nikoli povsem otresti.

	Nato mu je pripovedovala o sebi. O očetu, bratu, materi, o svojem delu, o razlogih, da se je znašla na fronti. Vse.

	Vita je njeno zaupanje ganilo; pomenilo mu je več kot le zaupanje. »Torej nisi ne Benjamin, ne Maskota, ne Benjamina, temveč si Lara,« se je pošalil. »Kako te naj kličem v prihodnje? Lara?«

	»Tako me kliči le takrat, ko bova sama.«

	»Kako se počutiš v Brisbanu? Ali kaj pogrešaš Melbourne?«

	»Seveda ga pogrešam. Tam sem preživela večino življenja. Vendar sem prilagodljiv človek in sem se v novo okolje že kar dobro vživela.«

	Naposled sta spregovorila tudi o Robinu.

	»Maskota, neznansko mi je žal, da se je vajin odnos končal tako klavrno. Kljub temu ne smeš nikoli pozabiti, koliko je poveljnik storil zate.«

	»Ne bom pozabila,« je kratko odgovorila.

	»Takrat na vlaku je bil zelo osupel, ker se nisi od njega niti poslovila.«

	»Najbrž to od mene ni bilo posebno lepo. Toda tudi marsikaj, kar je storil on, ni bilo posebno lepo.«

	»No, saj vem in razumem tudi. Vendar sem si vedno želel, da bi se po vojni še kdaj srečali v troje.«

	»Ne pride v poštev! Nobenega smisla nima bezati po tistih obdobjih življenja, kjer se skrivata strah in bolečina. Poveljnika nočem več srečati,« je rekla nekam mrko.

	»Je tvoja zamera do njega tako dokončna?«

	»Da.«

	Vitova žena, ki je bila ta čas zaposlena z zadnjimi pripravami na slavje, se jima je pozneje pridružila pri pogovoru. Jane je bila mirna ženska in Lari je bila takoj všeč. Poleg tega ji je Vito že prej razložil, koliko in kaj Jane ve, tako da pri pogovoru ni bilo nikakršnih neprijetnih zadreg. Lara je dovolj dobro poznala utrip v tisti zaledni bolnišnici, da ni bila z odgovori in pojasnili nikdar v zagati. Sicer pa sta tako Jane kot Vito z obžalovanjem sprejela njeno pojasnilo, da se bo morala zaradi obveznosti, ki jo čakajo doma in jih ni mogla preložiti, posloviti že naslednjega dne proti večeru, se pravi takrat, ko se bo zabava šele prav razmahnila.



	 *



	Začetek slavja je bil dogovorjen za opoldne. Zdaj je bila ura dve popoldne. Lara je s kozarcem v roki stala bolj pri robu prostranega vrta in zamišljeno opazovala številne goste, ki so v skupinicah postavali okoli in klepetali. Ob njej so bili Vitov sin Jon, njegovo dekle Ann in nekaj njunih prijateljev. Vito in Jane sta še vedno sprejemala goste, ki so še kar prihajali. Zabava se je odvijala na prostranem vrtu za hišo in ni se bilo bati, da bi bili s prostorom na tesnem. Po Larini oceni se je zbralo že čez sto ljudi. Pogostitev je tekla samopostrežno. Na več koncih so stale bogato obložene mize z raznovrstnimi jedmi, in ob njih bifeji z alkoholnimi in brezalkoholnimi pijačami. Nedaleč od nje je bil postavljen oder, in tam je skupina glasbenikov že pripravljala svoje inštrumente.

	Lara je malce odsotno spremljala vse to veselje. Okoli nje so žuboreli različni glasovi in se prelivali med seboj. Gostje so se v tej fazi spravili na hrano in vsepovsod je bilo slišati ropot pribora in krožnikov.

	Potem je spet nadaljevala klepet s svojo trenutno družbo. Eden od Jonovih prijateljev je ves čas po malem drezal vanjo in jo spraševal o njenem življenju. Videti je bilo, da ga Lara zanima in bi jo rad bolje spoznal, njej pa je bilo ob tem neprijetno in je z nasmeškom preusmerjala vprašanja na druga področja.

	Vito, nenehno razpet med gosti, se je večkrat ustavil pri njej. Skrbelo ga je, ali se med vsemi temi neznanimi ljudmi dovolj dobro počuti. Vsakič ga je potolažila, da se ima prav prijetno in naj si ne dela skrbi še s tem, saj se sama povsem dobro znajde.

	Zabava je pridobivala na zagonu. Svoje je prispevala še glasba, ki je ljudi spodbodla k plesu. Tudi Lara se je nekajkrat znašla na plesišču, zdaj s tem zdaj z onim plesalcem, večinoma iz Jonove družbe. Prepustila se je splošnemu razpoloženju in se tudi sama precej sprostila.

	Ura se je nagibala proti peti. Vito se je ravno spet ustavil pri Lari, ko je prihitel k njemu eden od natakarjev in mu prenesel ženino sporočilo, naj nemudoma pride v sprejemnico. »Gospa je rekla, da pohitite! Menda boste zelo presenečeni.«

	Vito se je opravičil Lari in naglo odšel proti hiši. Je že moralo biti kaj pomembnega, sicer ga Jane ne bi motila s takimi sporočili.

	In res je bilo nekaj pomembnega. V sprejemnici je našel Robina v vedrem klepetu z Jane. Osupnil je.

	»Ti tukaj! Saj ne morem verjeti!« Z razširjenimi rokami je stopil k njemu in ga burno pozdravil.

	»Malce presenetljivo, vem! Toda spoznal sem, da bi bilo neodpustljivo, če bi zamudil tvoje današnje tako pomembno slavje. Zato sem se potrudil in za nekaj dni prekinil svoje bivanje in dejavnosti v Ameriki. Prispel sem danes zjutraj, se na kratko odpočil, nato pa se že odpravil na pot. Hotel sem te presenetiti, zato ti tega namenoma nisem sporočil,« se je zasmejal Robin.

	»Saj si me, še kako!« Hkrati je ves zaskrbljen pomislil na Maskoto. Ne bo verjela, da gre za naključje. Vse to bo razumela kot še eno njegovo izdajo, in ni dvakrat reči, da bo njune komaj obnovljene stike spet prekinila. Kako naj zdaj vse skupaj izpelje? Moral je rešiti, kar se je največ dalo. Čim prej se mora z njo pogovoriti in ji nastalo situacijo pojasniti, v upanju, da mu bo verjela.

	 »Torej si se vrnil samo za nekaj dni,« je povzela Jane. Z Robinom sta se v minulih mesecih že nekajkrat srečala, zato sta si bila že kar domača.

	»Da, vrnil sem se le na kratko zaradi slavja. Sredi tedna, natančneje v sredo zvečer, odpotujem nazaj.«

	»Robin, Janino sporočilo me je našlo sredi nekega pomembnega opravka. Za trenutek se ti moram opravičiti, da končam tisto reč, a bom hitro nazaj. Ta čas bo Jane poskrbela za prigrizek in ti razkazala nekaj stvari,« je zamencal Vito. Jane je po nekem sedmem čutu dojela, kaj ga ta trenutek muči.

	»Ne skrbi, za najinega dragocenega gosta bom spodobno poskrbela,« je pripomnila.

	»Jane, lahko za trenutek stopiš z menoj do bifeja, da mi pokažeš, kje je tista presneta pijača, ki sem jo že prej iskal?« jo je zvabil stran od Robina.

	Jane je nemalo začudena stopila z njim do polic s pijačami, kjer ji je Vito z napetim in pritajenim glasom, vendar dovolj razločno, zašepetal: »Robinu niti besedice o Benjamini! Ne sme vedeti, da je tukaj.«

	Čeprav Jane ni bilo prav nič jasno, je dojela sporočilo in mu komaj opazno prikimala. Vrnila se je k Robinu, ga prijela pod roko in odšla z njim proti jedilnici.

	Vito je odhitel ven in začel naglo iskati Laro. Našel jo je na spodnjem koncu vrta, kjer se je pogovarjala s skupino gostov.

	Njenim sogovornikom se je opravičil in jo potegnil vstran.

	»Lara, prišlo je do nenavadnega zapleta. Verjemi, tega res nisem predvidel ...« Njegov glas je zvenel tako zaskrbljeno, da ga je vsa začudena samo vprašujoče gledala.

	»Prosim te, ne razumi narobe, toda Robin … poveljnik … je nenadejano prišel … Iz tujine je pripotoval samo zaradi tega slavja. Nič takega mi ni niti namignil … Hotel me je presenetiti – in me tudi je! Zelo sem vesel, da je prišel, da se je potrudil … Ampak zdaj sta oba tukaj … Kaj naj storim? Strašno neprijetno mi je pred tabo, sploh zaradi zagotovil, ki sem ti jih dajal! Ne razumi, prosim, kot da sem te hotel prelisičiti. Nisem vedel, res ne, moraš mi verjeti … Presenečenje je …«

	Lara, ki je ob njegovih prvih besedah samo zajela zrak, je nejeverno strmela vanj. Poslušala je Vitovo nekam zbegano pojasnjevanje, a je pol besed preslišala; možgane ji je blokirala začetna vest, da je poveljnik tukaj. Čutila je, kako se ji zatezajo mišice na obrazu in kako se je polašča otrplost. Ni hotela vedeti več za tega človeka – zdaj pa je bil celo tu.

	»Kaj pa zdaj?« je skoraj zajecljala.

	»Res ne vem; ti povej! Vendar mi moraš verjeti, da se to ni zgodilo namerno. Gre za popolno naključje … popolno naključje …«

	»Saj … saj verjamem,« je rekla neprepričljivo.

	»Vidim, da ne verjameš. Pa nimaš prav.« Vito se je zdel povsem zbegan. »Kakšno naključje, res … Zdelo se je tako neuresničljivo, da bi oba prišla na moje slavje, zdaj pa se je zgodilo prav to. Tako vesel bi bil tega dogodka, ampak zdaj, oh … Zaradi tebe mi je resnično žal, da se je tako obrnilo. Sicer gre za njegovo zares prijazno in lepo gesto, a le kako bi lahko zaslutil, da bo tako ravnal …« Tako zbegano in nesrečno jo je gledal, da se je Larina nezaupljivost porazgubila. Dojela je, da ga res ni pričakoval in da je poveljnik s svojim prihodom presenetil tudi njega.

	»Res ti verjamem,« se ga je dotaknila z roko.

	Nato sta se nekaj trenutkov samo gledala. Končno se je Lara zganila in vprašala: »Si mu povedal, da sem tukaj?«

	»Ne. Pustil sem ga z Jane, sam pa sem pohitel k tebi, da se pogovoriva …«

	»Potem je rešitev povsem preprosta: še naprej boš molčal o tem! Ne bo me prepoznal, zlasti ne v tej množici ljudi tukaj. Ti se mu le posveti, ne imej slabe vesti glede mene, povsem dobro se zabavam! Sploh pa bom tako in tako tu samo še kake tri ure. Torej res ni potrebe, da se žreš.«

	»Maskota, misliš resno?« Vito je spet osupnil. »Tu sta oba, ti pa nočeš, da se vsaj pozdravita?«

	»Žal mi je, nočem.«

	»V to se težko vživim in to še teže sprejmem – a če tako meniš, ti ne bom nasprotoval. Spoštoval bom tvojo odločitev, najsi mi je še tako nerazumljiva.«

	»Hvala, Vito. Verjemi, da je tako najbolje … Zdaj pa le stopi nazaj k svojemu novemu gostu! Zame ne skrbi! Le ob svojem odhodu te bom prosila, da mi nameniš nekaj minut in me pospremiš.«

	Lara se je vrnila k skupini, s katero se je prej pogovarjala, Vito pa se je napotil nazaj proti hiši.

	Ko se je pojavil pri vratih jedilnice, se je Jane pozorno zazrla vanj.

	»Si uredil, kar si nameraval?« je vprašala.

	»Urejeno je,« ji je prikimal. Nato se je obrnil k Robinu: »Zdaj pa mi zaupaj, kdaj si se odločil, da mi pripraviš to prvovrstno presenečenje!«

	Robin se je zasmejal. »Pravzaprav že kmalu po prihodu v tujino. V nekem trenutku sem pomislil na to in se takoj navdušil nad idejo.«

	»Hvala za tvoj trud. Povsem se zavedam, kako naporno je vse to zate, zato tvojo gesto še toliko bolj cenim.«

	Jane se je opravičila in odšla h gostom, da vidi, ali vse poteka v redu. Vito se je pridružil Robinu pri prigrizku, vmes pa sta govorila o marsičem. Robin mu je pripovedoval o svojih poslih in življenju v Ameriki. Vse mu je teklo po načrtih. »Na splošno je sicer kar naporno in človeka malce izčrpa. Še dobro, da sem vzdržljiv in imam kondicije na zalogo,« je sklenil pripoved.

	Vito je bil ves čas precej živčen. Zdelo se mu je naravnost absurdno, da se Maskota in Robin ne bosta soočila. Vendar je bil Maskotino odločitev dolžan spoštovati.

	»Zdiš se mi nekam nemiren,« je njegovo živčnost začutil tudi Robin. »Te današnje slavje tako močno vznemirja?«

	»Pa me res.« Vznemirjata me Maskota in ti, nenavadnost vajine sočasne navzočnosti tukaj, pa Maskotina odločitev, je hkrati pomislil. Le kako bi se Robin odzval, če bi vedel, da je tudi ona tukaj? Tega si ni mogel povsem natančno predstavljati.

	»Kako pa voziš z ženskami tam čez? Se vedejo kaj drugače kot naše?« je pogovor z nasmeškom preusmeril drugam.

	»Nimam kaj dosti časa zanje. Sploh sem pa bolj vajen tukajšnjih žensk,« je hudomušno odvrnil Robin.

	»Težko verjamem, da si zanje ne vzameš časa. Ženski teren si vselej dobro obvladoval, tudi ko si bil s časom zelo na tesnem.«

	»No ja, morda pa mi trenutno ni toliko do tega,« se je izmuznil Robin.

	Ko sta pojedla, sta se odpravila ven k drugim. Čim sta stopila na prosto, je Vito z bliskovitim pogledom preletel teren. Maskote ni bilo nikjer v bližini. Ni se mogel odločiti, ali bi si ob tem oddahnil ali mu je tega žal.

	Sprehodila sta se naokoli, in Vito ga je predstavil številnim gostom. Zlasti pri ženskah je Robin vzbudil takojšnjo pozornost. Hitro se je tudi razširilo, kdo je novi gost, in odtlej je bil Robin tako rekoč zapečaten. Okoli njega je bilo vedno več ljudi. Sproščeno se je šalil, odgovarjal na številna vprašanja, se z lahkotno nonšalanco odzival na žensko spogledovanje z njim in bil v svojem slogu lagodno očarljiv.

	 Vito je izkoristil nastalo situacijo in se napotil k Lari. Stala je le kakih dvajset metrov stran, in bilo mu je jasno, da ji dogajanje okoli Robina zagotovo ni ušlo.



	Lara se je po pogovoru z Vitom, v katerem ji je naznanil, kdo je novi gost, sicer vrnila k prejšnji skupini, vendar se ni mogla več osredotočiti na pogovor. Misel, da se je tako nepričakovano znašel tu tudi poveljnik, jo je povsem iztirila. Kot hitri film so se ji v mislih spontano zvrstili prizori iz vojnega obdobja – poveljnik v vlogi njenega angela varuha in v vlogi mučitelja. Nehote se je stresla.

	Iz zamišljenosti jo je nenadoma zdramil glas mladeniča, ki ji je stal nasproti. »Kam ste pa vi odtavali s svojimi mislimi, gospodična?«

	»Oprostite, samo razmišljala sem o tem, ali naj se malce sprehodim naokoli,« mu je naklonila opravičujoč nasmeh.

	»Ne bi škodilo, če se še drugi premaknemo od tod,« je ob tem pripomnil Jon, nato pa že prijel Laro pod eno, in svoje dekle pod drugo roko. Odšli so naprej, a se že kmalu spet ustavili in se zapletli v nov pogovor.

	Lara se je na hitro razgledala. Tedaj ga je uzrla in za trenutek je povsem otrpnila. Ves samozavesten, eleganten in lep je stal ne prav daleč od nje v Vitovi družbi. Okoli njiju se je prav takrat nabirala gruča ljudi.

	Močno vznemirjena se je s pogledom zelo na kratko ustavila na njem. Tu, v civilni opravi, je bil videti še bolj poseben in še bolj zapeljiv, kot se ga je spominjala. Bil je dovolj blizu, da je lahko slišala žuborenje vse večjega števila glasov okoli njega. Potem se je obrnila stran in se oddaljila. Ni hotela ničesar videti, ničesar slišati. Srce ji je stiskal nekakšen hladen krč. Bil je njen rešitelj, a tudi njen sovražnik in mučitelj … Človek, ki bi ga rada izbrisala iz spomina, če bi ga le mogla.

	Tedaj se je nenadoma pojavil ob njej Vito in jo spet potegnil vstran. »Maskota, je s tabo vse v redu?«

	Bila je malce zmedena in zelo živčna: »Ja, v redu je.«

	»Si si morda premislila? Bi vseeno hotela …«

	»Ne bi, pozabi!« je rekla odsekano. »Ne vznemirjaj se toliko zaradi mene! Sicer pa se je poveljnik, kot sem mimogrede opazila, med ženskami takoj udomačil,« je dodala z rahlim sarkazmom.

	Vito je nadaljnji čas preživljal deloma ob Robinu in deloma ob Lari, se vmes sprehajal še med drugimi gosti in z njimi poklepetal, pri strežnem osebju in drugod preverjal, ali vse teče v redu, in sploh je bil ves čas več kot polno zaseden.

	Ta trenutek se je ravno spet vrnil k Robinu. »Kako se zabavaš? Vidim, da se tudi brez mene lepo znajdeš. Prišel sem ti le povedat, da me zdaj dalj časa ne bo naokrog. Ena od meni dragih gostij se bo kmalu poslovila, pa se ji želim do takrat malce bolj posvetiti,« se mu je opravičil. Bližal se je namreč čas Larinega odhoda.

	»Seveda, Vito. Sploh je tukaj nadvse družabno in zelo dobro se počutim. Midva bova imela še veliko časa za klepet.« Robin se je namreč na Vitovo in Janeino prigovarjanje odločil, da bo ostal pri njih do naslednjega dne popoldne.

	Vito je pohitel k Lari, ki se je že začela poslavljati od svoje družbe.

	»Škoda, da morate tako kmalu oditi,« je obžalujoče rekel eden od mladeničev.

	»Prišla sem že včeraj, zato pa moram danes prej na pot,« se je opravičila.

	Trajalo je kar nekaj časa, preden se je poslovila od vseh, ki jih je tega dne spoznala. Vito in Jane sta jo nato pospremila v hišo, da vzame prtljago.

	Jane se je poslovila od nje nadvse prisrčno: »Resnično mi je žal, da že moraš oditi. S svojim prihodom si nas zelo razveselila in vesela sem, da sem te spoznala. Upam, da te bomo kmalu spet videli pri nas.«

	Lara je z zamišljenim nasmeškom prestregla Janein pronicljivi pogled. Koliko Jane v resnici ve, se je nehote vprašala. Kakor koli, cenila je njeno nevsiljivost in diskretnost. Vito ima res čudovito ženo, ji je v sebi izrekla priznanje.

	Ko je Jane odšla, jima je z Vitom ostalo še nekaj časa za pogovor.

	»Na svojo ženo si lahko ponosen. Čudovita oseba je.«

	»Vem,« se je strinjal. »Kaj pa ti, imaš koga?« jo je prodorno pogledal.

	»Nič stalnega, nič resnega,« je površno odgovorila. Trenutek zatem je dodala: »Veš, moški so se mi med vojno malce uprli. Težko si predstavljam, da bi se prav kmalu na koga tesneje vezala.«

	Prikimal je: »Razumem, kako ne …«

	»Vesela sem, da sem spoznala tvojo družino,« je spremenila temo.

	»Tudi mene veseli. Morda bom nekega dne tudi jaz spoznal tvojo,« je previdno pripomnil.

	Skomignila je z rameni. »Morda, nekega dne … Nič na tem svetu ni dokončno razen smrti … Zdaj pa je čas, da se odpravim.«

	»Kdaj te bom spet videl, Maskota … Lara?« je dodal še njeno pravo ime.

	»Ne vem. Ne živiva dovolj blizu drug drugega, da bi se lahko pogosteje videvala. Se pa bova poslej lahko večkrat slišala po telefonu.«

	»Te bom moral vselej klicati prek posrednika tako kot zadnjič, ali obstaja možnost bolj neposredne zveze s tabo?«

	»Za zdaj naj ostane tako,« je odgovorila. »Sicer pa te bom lahko tudi sama poklicala, saj imam tvojo številko … No, zdaj pa se res že mudi.«

	Robina v pogovoru nista več omenila.

	Lara je začela pripravljati prtljago, Vito pa je medtem poklical za taksi. Nato sta počasi odšla iz hiše in se ustavila ob cesti, na začetku dovoza k hiši. Tedaj se je tudi že pripeljal taksi.

	Poslovila sta se.

	»Ne pozabi poklicati, ko prideš domov! Da bom vedel, da si srečno prispela,« ji je na koncu zabičal Vito.

	Ko je taksi speljal, mu je Lara pomahala skozi šipo. Vito pa je z mešanimi občutki še nekaj časa zrl za avtomobilom, vse dokler se ni izgubil v daljavi.



	 *



	Vito je po Larinem odhodu spet odšel do Robina.

	»Sprehodiva se malce!« mu je namignil Robin. Ko sta se odmaknila od drugih, je šaljivo dodal: »Potrebujem malo prediha. Toliko žensk na kupu je prenaporen zalogaj.«

	»Vidim, da te niti za trenutek ne spustijo iz rok. Se sicer dobro počutiš?«

	»Presenetljivo dobro! Zelo zabavno je tukaj. In ti? Si odpravil svojo gostjo?«

	»Da, odšla je … To je bila meni posebno ljuba gostja.« Vitov pogled je bil zelo zamišljen. Nato pa se je naenkrat strmo zazrl vanj in počasi rekel: »Hotel sem ti zamolčati, toda čutim, da ne morem. Ta meni posebno ljuba gostja je bila … Maskota. Ona je bila tukaj.«

	Robinu je zastal korak. Vidno se je zdrznil, na obrazu pa se mu je pojavil osupel in nejeveren izraz. Z roko se je silovito oprl ob bližnje drevo, naenkrat ves zbegan in presunjen.

	»Maskota … je bila tukaj?« je izdavil. Za trenutek ni zmogel nadzirati svojih občutkov. Hlastno je začel iskati po žepih cigarete, čeprav že več mesecev ni kadil.

	Vito ga je predirljivo opazoval. Znal je odkrivati človeške tajne. Robinova tako očitna zmedenost, njegov vznemirjen in napet izraz obraza, trzljaji mišic … A, tako je torej s tem! Zdaj ko je nenadoma vse dojel, ga to spoznanje niti ni presenečalo. Bilo je le potrditev, da Maskota niti približno ni za Robina samo še ena ženska več, temveč ima zanj drugačno vrednost. Pa saj je to že večkrat slutil, le da tega ni nikoli tako jasno prepoznal kot tokrat.

	Spogledala sta se, in Vito se je presenečen rahlo namuznil. Ali prav vidi – je Robin res zardel?

	»Tukaj je bila, in jaz tega nisem vedel,« je čez čas kakor sam zase zamrmral Robin. »Da, sliši se neverjetno.«

	»Kako se je sploh zgodil ta čudež? Da si jo našel in celo privabil sem …« Robin je bil še vedno videti povsem zbegan.

	Vito je glasno zavzdihnil, nato pa mu v grobem orisal potek dogodkov, vse do trenutka, ko se je Lara odpeljala s taksijem.

	Robin ga je ves čas samo nemo poslušal. Ko je Vito obmolknil, je odsotno rekel: »Torej me ni hotela niti pozdraviti.«

	»Žal mi je, ni hotela.«

	V tem trenutku se jima je približala Jane. Ni prezrla nenavadnega izraza na Robinovem obrazu.

	»Kaj je z vama, da sta tako resna? Pa ne, da je kaj narobe?« je pripomnila.

	Robin se je za silo zbral in se prisiljeno nasmehnil. »Nič ni narobe, Jane. Zašla sva v resne teme, ki pa nikakor ne spadajo na današnjo zabavo.«

	Jane ju je še nekaj trenutkov sprašujoče gledala, a ni več ničesar rekla. Kmalu nato so vsi trije počasi krenili nazaj in se pridružili drugim.

	Na Robina se je prav kmalu spet navesilo nekaj deklet. Vendar se ni več odzival tako vedro in razpoloženo kot še malo prej. Vitu, ki ga je kdaj pa kdaj na hitro ošvrknil s pogledom, je deloval zadržano in odsotno, in več kot očitno je bilo, da mu gre tokrat vse to frfotanje okrog njega precej na živce. Do vseh deklet se je vedel enako in ni bilo videti, da bi ga katero od njih kaj bolj zanimalo. Tu in tam je odplesal kak ples, in to je bilo vse. Verjetno bi bilo bolje, da mu ne bi povedal, je pomislil Vito, a kaj, ko ni mogel molčati.



	 *



	Zabava se je zavlekla v pozne nočne ure. Robin se je odpravil v hišo malo pred koncem. Jane mu je že prej pokazala njegovo sobo, tako da je odšel naravnost tja. Počutil se je psihično prenapetega in utrujenega, potreben je bil miru. Če bi bilo po njegovem, bi z zabave odšel že prej, vendar je vztrajal zaradi Vita. Še na misel mu ni prišlo, da bi se poskušal zbližati s katerim od deklet; že misel na to mu je bila odbijajoča in nadležna.

	Bil je neverjetno potrt. Vedel je, da se tako počuti zaradi Maskote. Občutek, da se ji je tako skrajno zameril, da ga ni hotela niti pozdraviti, je bil zanj izredno boleč. Potem ko mu je Vito povedal za njen obisk, se ni mogel več sprostiti, misli so mu neprestano uhajale k njej. Pa vendar si še vedno ni mogel zares predstavljati, da je bila še pred kratkim tu, morda je stala samo korak od njega …

	Glasovi zunaj so potišali, kar je pomenilo, da se zabava naposled le končuje. Kmalu so zamrli še zadnji glasovi, slišati je bilo le še posamične klice strežnega osebja, ki je v grobem pospravljalo za ljudmi.

	Še vedno oblečen in z rokami pod glavo je zleknjen počival na postelji, ko je po rahlem trkanju previdno pokukal v sobo Vito.

	»Še buden?« je vprašal.

	»Vstopi! Lepo, da si prišel še malo naokoli. Presneto utrujen moraš biti, se mi zdi.«

	Vito je zaprl vrata za seboj in sedel na vznožje postelje. »Da, res sem. Navsezadnje sem celo vesel, da je vse mimo … In ti? Zdi se mi, da sem ti pokvaril večer. Ne bi ti smel povedati zanjo.«

	»Naj ti ne bo žal. Drži pa, da se misli nanjo nisem mogel več znebiti. Morda je bila povsem blizu mene in jaz je nisem prepoznal ...«

	»Tako blizu tebe spet ni bila, vendar sta se kdaj pa kdaj le znašla v bližini.«

	»Neverjetno … Kakšna sploh je? Opiši mi jo.«

	»Lepa je. Zares nič podobna Maskoti iz vojnih dni! Vendar ti njenega sedanjega videza ne bom podrobneje opisoval. Do tega imam zadržke in prosim, da to razumeš.«

	»Ne vem sicer, čemu zadržki, vendar te ne bom gnjavil s tem. Navsezadnje je tako in tako vseeno, kakšen je njen sedanji videz,« se je ves zamišljen strinjal Robin. »Pa vendar ... Zakaj mi nisi, dokler je bila še tukaj, vsaj rahlo namignil?«

	»Oprosti, ampak ničesar nisem hotel tvegati. Njene želje sem bil dolžan spoštovati.«

	»Da, seveda. Saj razumem.«

	Nekaj časa sta kar molčala. Vito ga je zamišljeno opazoval. Ni bilo težko uganiti, kdo zaposluje Robinove misli.

	»Povej mi kaj o njej! Od kod je prišla in kam je šla?« je Robin pretrgal molk.

	Vendar mu Vito tudi o tem ni mogel ničesar povedati, saj mu je Larino zaupanje preveč pomenilo. Zatekel se je v običajno, a hkrati verjetno laž: »Ne vem. O sebi se še zmeraj noče pogovarjati.«

	»Misliš, da se še vedno boji, da bi povedal naprej – recimo meni?«

	»Da, domnevam … Premočno si jo ranil, a saj to dobro veš.«

	»Morda sem sam še bolj trpel zaradi nje kot obratno, zato bodi pomirjen,« je nenadoma rekel Robin.

	»Govoriš v preteklem času?«

	Robin ni odgovoril.

	Vitove oči so ga prodorno merile: »Čutim, da so v tebi čustva, ki se jih bojiš.«

	»Vsakdo nosi v sebi kaka čustva, ki se jih boji. Zakaj bi bil jaz izjema?« se je izmaknil

	Robin.

	»Ne govorim na splošno – v mislih imam seveda Maskoto. Marsičesa dolgo nisem razumel in marsikaj me je begalo. Tvoje vedenje je bilo takšno, kot da skušaš njo, mene in še zlasti samega sebe prepričati, da je ona zate nekaj odvratnega. Dolgo je trajalo, preden sem uvidel še tisto drugo plat. Nikoli te nobena ženska ni kaj bolj zaposlila, prihajale in odhajale so kot številke, ali pa še to ne. Pri Maskoti je bilo drugače. Ona ni bila zate nikoli samo številka. Kar naprej si jo imel v mislih, bodisi da si jo preklinjal, sovražil, ji pripravljal grdobije … Vsekakor si se z njo ogromno ukvarjal.«

	»Kaj mi skušaš povedati, Vito?« ga je nekam srepo pogledal Robin.

	»Samo to, da sem že kdaj prej malce slutil resnico. Tvoje brezumno sovraštvo do nje, v katerem je bilo vse preveč neznank, me je vedno begalo. Sčasoma sem dojel, da morda ne gre le za sovraštvo, da se morda za tem skriva nekaj več. Preveč je bilo tega sovraštva, preveč tvojega trpinčenja, preveč vsega.«

	Robin je molčal, ni mu ne pritrdil ne poskušal zanikati. Čutil je prehudo zadrego, da bi lahko o svojih občutkih do Maskote spregovoril na glas, pa čeprav je bilo več kot jasno, da je Vito stanje bolj ali manj spregledal. Ni bil vajen, da bi se komu izpovedoval.

	Ker je tudi Vito obmolknil, je Robin čez čas nepričakovano vprašal: »Kaj misliš, da je Maskota po tistem razkrinkanju pričakovala od mene?«

	»To, kar si ji dajal na začetku,« je nemudoma odvrnil Vito. »Občutek sprejetosti, varnost! Vendar si pozneje ravno to dvoje do konca pohodil. Tudi sama je nekoč rekla, da si jo pustil na cedilu, ko te je najbolj potrebovala.«

	»Nisem je pustil na cedilu.«

	»Načeloma res ne. Toda tvoj spremenjeni odnos je tako doživela.«

	Še dolgo sta se pogovarjala o njej. Naposled je tudi Robin na glas spregovoril o svojih čustvih, čeprav še vedno precej izmikajoče se in z veliko zadrego. Pa vendar mu je dobro delo, da se je lahko prvič s kom odkrito pogovarjal o tem.

	Skoraj danilo se je že, ko se je Vito končno le odpravil proti svojim spalnim prostorom.



	 *



	Jane je ob njegovem prihodu v spalnico še vedno bedela.

	»Vito, z besedo na dan! Popolnoma jasno mi je, da se nekaj dogaja. Prepričana sem, da mi še zdaleč nisi povedal resnice. Tvoja prizadevanja, da najdeš Benjamino, vsa tvoja vnaprejšnja opozorila glede nje in Robina, ki si jih naslavljal name, popolna ignoranca med njima, ki sem ji bila danes priča, Robinova slaba volja po njenem odhodu … Nekaj mi prikrivaš!«

	»Ne bodi smešna ...«

	»Nikar ne zanikaj! Ta skrivnostnost me bega; vem, da nekaj ni prav. Počutim se neprijetno, ker se greste skrivalnice pred mano. Sprašujem se, kaj je temu vzrok! Nisem vredna tvojega zaupanja, ali pa mi kaj prikrivaš iz povsem osebnih razlogov?«

	Vito je zavzdihnil. Janeine misli so stekle v povsem napačno smer.

	»Jane, ne vem, kaj naj ti odgovorim. Res gre za neko skrivnost, vendar je stvar preveč tvegana in celo nevarna, da bi kar tako pripovedoval in razpravljal o njej. Tudi sam sem po svoje vmešan …«

	»Saj! Sicer pa, je mar tvoje zaupanje vame tako majhno? Se bojiš, da bi izblebetala? Je res mogoče, da imaš o meni tako nizko mnenje?« se je usulo iz nje.

	»S takimi sklepi me spravljaš v zelo neprijeten položaj. No, prav … Vidim, da ti bom moral vsaj v grobem pojasniti …«

	»Mislim, da boš moral!« je rekla s poudarkom.

	»Lahko počaka do jutri? Poglej, koliko je že ura! Tudi ti se mi zdiš že precej zaspana.«

	»Pol ure gor ali dol! Najbolje, da kar nadaljujeva ...«

	Vdal se je, saj mu je postalo jasno, da bi pri Jane z nadaljnjim zavlačevanjem ali molkom slabo opravil.

	»Povedal ti bom neko zelo zaupno zgodbo, ki pa je malce kočljiva. Pravzaprav sem že večkrat tuhtal, ali naj ti pripovedujem o tem ali ne. Gre za Robina in Benjamino.«

	»Se mi je kar zdelo! Benjamina se mi zdi tako prijetno dekle. Robin pa mi je še vedno hkrati domač in tuj. Ob njem se vselej počutim malce v zadregi in se preveč sprašujem, ali sem nanj naredila dovolj dober vtis. Zaradi vsega, kar vem o njegovih odnosih z ženskami, sem bila danes prav začudena, kako prijeten je bil z dekleti. Zna se jim približati … No, kaj je torej z njima? Domnevam, da sta bila prej par, a se je pozneje njuna zveza razdrla in je prav to izvor njunega sedanjega ignoriranja. Povej, imam prav?«

	»Nimaš. Naj še dodam, da njej v resnici ni ime Benjamina.«

	Presenečeno ga je pogledala. »Kakšne igre so pa zdaj to?«

	»Vse ti bom pojasnil. Potem boš razumela.«

	Za trenutek je bil tiho, nato pa je začel govoriti. Najprej o Maskoti, in hkrati še o Robinu. V grobem ji je orisal vso zgodbo, vse do današnjega presenetljivega zapleta. Pripovedoval je povsem odkrito in ni ničesar olepševal. Zamolčal ji je le stvari, ki mu jih je Lara prejšnjega dne povedala o sebi. Nekako se mu je zdelo, da mora o tem molčati pred vsemi, celo pred Jane, da je to Lari dolžan. Povedal ji je le za njeno pravo ime in ji hkrati zabičal, naj tega nikar ne omenja Robinu.

	Jane je bila nad zgodbo popolnoma osupla. Kaj takega! Pripoved o tako imenovani Maskoti, ki jo je poznala kot Benjamino, zdaj pa je celo izvedela, da ji je v resnici ime Lara, jo je presunila. Nikakor si je ni mogla zamisliti v vlogi malce bebastega in pohabljenega fantiča. Kake travme je moralo ubogo dekle doživljati sredi vojne vihre in med vsemi tistimi vojaki, pred katerimi je moralo skrivati, da je v resnici ženska! To je moralo biti res strašno. In Robin, ta genialni poveljnik, ta sicer tako plemenit in strpen človek – pa hkrati tako pošasten?

	Pripoved jo je povsem prebudila. Z nestrpnimi vprašanji in zagrizenimi komentarji, kar ji sicer ni bilo v navadi, je Vita venomer prekinjala, saj je želela slišati kar največ podrobnosti; hkrati je pripovedi nenehno dodajala še svoje sodbe in sklepe.

	Pozneje, ko je Vito že zdavnaj zaspal, je sama še vedno ležala budna in razmišljala o vsem, kar je to noč izvedela. Le kako jih je Lara lahko tako uspešno vlekla za nos?! In Robin … Neverjetno! Kdo sploh je to dekle, o katerem Vito in Robin tako malo vesta, Robin celo še pravega imena ne?



	 *



	Naslednjega dne je Jane opazovala Robina z novo pozornostjo. Vse to prikrito dogajanje med vojno, o katerem ji je ponoči pripovedoval Vito, jo je miselno povsem zaposlilo. Vito ji je sicer marsikaj o Robinovem odnosu do žensk namignil že kdaj prej, tako da ji to ni bilo povsem novo. Ponoči ji je ta odnos orisal le malce bolj nazorno in podrobno. To, kar jo je tako osupnilo in zaposlilo, je bila pripoved o tem dekletu. Maskota … Kako nenavaden vzdevek so ji dali! Dekle, ki ga je ves čas obiska klicala z imenom Benjamina, je torej Lara. Koliko neznank je okoli tega dekleta! In ta odnos z Robinom – vse skupaj povsem nenormalno!

	Robin ji je to jutro deloval kot nekdo, ki ima za sabo neprespano noč. Jane se je spraševala, ali mu nemara misel na Maskoto ni dovolila mirno spati. Kako je sploh mogoče, da se je ta očarljivi moški vedel do nje tako svinjsko? Pravi odgovor ve najbrž samo on. Toda pozneje … Koliko je tvegal zanjo, celo življenje! Torej mu je Maskota v resnici ogromno pomenila. Čudno, da ni Vito tega prepoznal že davno prej. Se mu mar Robinovo vedenje, njegov tako nenormalen in prenapet odnos do nje, ni zdelo nič sumljivo? Le kako se mora Robin počutiti zdaj, ko ve, da je bila Maskota tukaj, a ga ni hotela niti pozdraviti?

	Robin se je poslovil kmalu po kosilu. Vrnitev v Ameriko je načrtoval sredi tedna. Sicer pa je imel namen ostati v tujini vsaj še tri mesece. Jane ga je ob slovesu zamišljeno gledala. Bila je polna mešanih občutkov do njega; jeza nanj se je mešala s sočutjem. Nekega dne se morata z Laro spet srečati, je pomislila.

	V naslednjih dneh sta se Jane in Vito veliko pogovarjala ne le o minulem slavju, pač pa še več o Lari in Robinu. Te pogovore je vedno znova začenjala ona, kot bi se jih ne mogla naveličati. Sicer pa je tudi Vitu godilo, da se je lahko o kočljivi temi pogovarjal z nevtralno osebo in da je smel na glas izraziti svoje misli, dvome in dileme o tem. Jane pa si še vedno ni mogla zamisliti šarmantnega Robina, da se je lahko tako odurno in brez milosti znašal nad nemočno Maskoto. Večkrat se je spraševala, kaj vse se je med njima zares zgodilo. Vita je pripravila do tega, da ji je povedal prav vse, kar je vedel o tem. Sočustvovala je z Laro, jo razumela, hkrati pa se na Robina nekako ni mogla zares jeziti. Zlahka si je tudi predstavljala, kako hudo je moralo biti za mehkosrčnega Vita, ko je ves čas od blizu spremljal to čudno dramo.

	»Kako zdaj, po pogovoru z obema, vidiš njune prihodnje odnose?« je vprašala, ko sta se z Vitom ravno spet pogovarjala o tej temi.

	»Teh ni, to je povsem jasno! Lara Robina odklanja, obtežil jo je kot kamen; mučno ji je že, če ga mora samo omeniti. Robin se tega zaveda in ničesar ne pričakuje, čeprav je hkrati res, da je Maskota ženska, ki mu je obležala v srcu in je ne more pozabiti. Do nje veliko čuti, zdaj je to popolnoma jasno. No, morda je kar prav, da se je ujel v lastno past. V ljubezen. Morda mu to po tihem celo nekoliko privoščim,« je rekel zamišljeno.

	»Ali se ti ne zdi, da je med njima ostal neporavnan dolg? Po vsem, kar zdaj vem, sem trdno prepričana, da sta drug drugemu ostala nekaj dolžna. Lara dolguje Robinu spodobno slovo, in on dolguje njej opravičilo,« je ne le enkrat ponovila Jane.

	Janeini komentarji so Vita vsakič dregnili na občutljivo mesto in ga vznemirjali. Jane je imela prav. Tudi sam je večkrat razmišljal povsem enako. To poglavje ni moglo in ni smelo ostati nekončano. Med Laro in Robinom je res ostal nekakšen dolg.

	»Vem, Jane, tudi sam čutim enako. Toda kaj je tu sploh storiti? Če se bom kakor koli vpletel, lahko Larino prijateljstvo zapravim za vselej. Tega pa nočem.«

	»Prepričana sem, da ga ne boš zapravil. Že res, da bo skoraj zagotovo jezna in slabe volje, a jo bo jeza slej ko prej minila. Prav ti bi moral poskrbeti, da tvoja prijatelja poravnata ta medsebojni račun – kajti sama od sebe ga ne bosta! Potrebujeta zunanjo spodbudo, ti pa si edini, ki se sme vplesti.«

	Vito se je zamislil. Mogoče pa res – morda je to celo dolžan storiti. Nekako bi moral poskrbeti, da se Maskota in Robin ponovno srečata.

	Ob Janeinem nenehnem spodbujanju je sčasoma v njem dozorel sklep. Samo še tokrat se bo vmešal, potem pa nikoli več, si je rekel, pa kar koli že se bo iz tega izcimilo!



	 *



	Priložnost se je sama od sebe ponudila štiri mesece pozneje, ko je dobil povabilo na slovesni shod veteranov, ki so se med vojno tako ali drugače odlikovali. Z njim je nameravala odpotovati tudi Jane, da malce spremeni vsakdanji ritem življenja. Slovesnost je bila organizirana v Newcastlu, trajala pa naj bi štiri dni. Odkar se je Robin vrnil iz Amerike, kar je bilo pred dobrim mesecem, ga Vito še ni videl, sta se pa v tem času že slišala po telefonu.

	»Kaj meniš o tem, da bi zvabil tja še Laro?« je predlagala Jane. »Morda bi pristala na to, da se ponovno vidimo.«

	»Res misliš, da bo hotela priti, če bo vedela, da bo tam tudi Robin?«

	»Saj ni treba, da ve. To ji boš pač zamolčal. Ti jo samo nekako prepričaj, da se srečamo, ostalo bomo že kako…«

	Dolgo sta razpravljala o vseh možnih scenarijih, a se nobeden ni zdel dovolj popoln. Naposled sta sklenila, da bo treba določene stvari prepustiti naključju.

	V minulih štirih mesecih se je Vito dvakrat slišal z Laro. Obakrat ga je poklicala ona. Prvič se je to zgodilo dan ali dva po tistem slavju. Takrat je želela govoriti tudi z Jane, zato da se ji je ponovno zahvalila za topel sprejem in prijetno bivanje. Kaka dva meseca pozneje je ponovno poklicala. Ne prvič ne drugič ni Robina niti omenila, zato si tega tudi sam ni upal.

	Tokrat je poklical on na že poznano številko. Spet se mu je oglasil isti moški, o katerem je zdaj že vedel, da je Larin dedek. Sicer pa je bil zelo kratek: izrazil mu je le prošnjo, naj ga Lara pokliče.

	To se je naslednjega dne tudi zgodilo.

	»Vito, tako prijetno te je spet slišati. Je kaj posebnega, da si klical?«

	Obširno ji je razložil vse o bližnjem shodu v Newcastlu, vendar ji narave same slovesnosti ni določneje predstavil. Njegov opis je izzvenel bolj v smislu, da gre za nekakšno strokovno srečanje.

	»Pomislil sem, da bi se ob tej priložnosti morda lahko videla, saj je Newcastle razmeroma blizu tvojega kraja bivanja. Tudi Jane bo prišla z mano. Kaj meniš o tem?«

	Lara je potrebovala le nekaj trenutkov za razmislek, nato pa je že prišel njen pritrdilni odgovor: »Z veseljem, navsezadnje je to dobra priložnost za ponovno snidenje! Veseli me tudi, da bom ponovno videla Jane.«

	Potem sta se še nekaj časa pogovarjala o podrobnostih srečanja. Na koncu sta se dogovorila, da se znova slišita dan pred njegovim odhodom.

	Vendar so se stvari tik pred zdajci zapletle. Jane je malo pred odhodom zbolela – ujel jo je hud prehlad s povišano temperaturo –, in čeprav se je po nekaj dneh že počutila nekoliko boljše, naporno potovanje zanjo ni prišlo v poštev.

	»Kaka smola!« se je pridušala. »Še takrat, ko se mi ponudi priložnost za potovanje, mi ni usojeno! Da ne govorim o tem, kaj bom zamudila!« V mislih je imela zrežirano srečanje Lare in Robina. Kaj bi dala, da bi njuno snidenje videla od blizu! Vito ji je moral vnaprej obljubiti, da jo bo večkrat poklical in jo sproti obveščal, kaj se dogaja in kako stvari potekajo.

	Lara, ki je res poklicala dan pred Vitovim odhodom, je novico o Jane sprejela z velikim obžalovanjem: »Res škoda, da je zbolela. Pa tako sem se veselila, da jo bom ponovno srečala!«

	Sicer pa sta z Vitom tokrat bolj natančno dorekla, kdaj in kje se dobita. Vito ji je povedal za ime restavracije, kjer je zanju že rezerviral prosto mizo.

	»Kaj pa prenočišče, naj ti ga jaz uredim?« jo je vprašal.

	»Ne bo treba. Zaradi določenih obveznosti, ki jih imam že dan pozneje, ne bom mogla ostati čez noč. Na srečo imam ponoči dobro zvezo do doma s spalnikom. Vlak odide iz Newcastla opolnoči, kar pomeni, da bova vendarle lahko preživela nekaj uric skupaj.«



	Robin je pripotoval v Newcastle prvi, Vito pa dobri dve uri za njim. Namestitev sta si že prej uredila v istem hotelu, saj bi sicer glede na organizatorjev načrt bivala v različnih hotelih. Oba sta bila vesela ponovnega snidenja. Veliko sta si imela povedati, in čeprav sta se pogovarjala tudi o Vitovem minulem slavju, Lare nista omenila niti z besedo. Vitu se je zdelo, da se Robin namenoma izogiba pogovora o njej, in tega se je držal tudi sam.

	Prvega dne sta čas zabijala sproščeno – udeleževala sta se uradnih in neuradnih družabnosti, tu in tam pa sta zavila tudi kam po svoje. Robin je bil ves čas glavna zvezda, oblegali so ga moški in ženske, in to mu je malce tudi presedalo. Vito pa je samo upal, da Lara ne bo kje slišala ali prebrala kake novičke o tem srečanju.

	Robina je sicer že prej seznanil, da bo bivanje v tem mestu izkoristil še za srečanje z novinarko časopisa News, ki bi rada intervju z njim o njegovem zdravniškem delovanju med vojno.

	»Novinarka je hčerka Janeine dolgoletne znanke, pa sem predvsem zato pristal na ta intervju. Dogovorjena sva, da se srečava v četrtek ob petih v hotelu Metropol. Vendar te bom moral prositi za pomoč. S to novinarko že imam nekaj izkušenj in moram reči, da je včasih precej naporna, povrhu se je je težko na vljuden način znebiti. In tukaj zdaj nastopiš ti. Prosil bi te, da okoli sedmih prideš tja in me odrešiš njene družbe.«

	»O, z veseljem! Bom moral biti uglajen ali je dovoljena tudi kaka netaktnost?«

	»Niti približno! Jane je v dobrih odnosih z njo in bi nama vsakršno nevljudnost do nje zamerila.«

	»Prav, torej se bom potrudil, da bom olikan.«

	»Aha, pa še nekaj: vem, da imaš konec tega meseca rojstni dan. Imam darilo zate, a ga boš dobil v četrtek, zadnji večer najinega skupnega bivanja tukaj.«

	»Oho, to pa je presenečenje!« se je zasmejal Robin.

	Pa še kakšno, se je tudi Vito nasmehnil; Robin ne bi nikoli uganil, kakšno darilo ima v mislih …



	 *



	Bolj ko se je bližalo srečanje z Laro, bolj je Vita prevzemal neprijeten občutek. Malce ga je pekla vest. Ali ravna prav? Bo Lara vse skupaj spet razumela kot izdajstvo? Povsem mogoče, je nelagodno pomislil. V teh trenutkih je pogrešal Jane, ki bi kot nevtralna oseba znala postaviti stvari na pravo mesto. Pa vendar, je sam pri sebi iskal opravičilo, to njuno srečanje bo drugačno! Navsezadnje Lara ni več odvisna od Robina, on pa ji tudi že dolgo ne greni več življenja. To, kar sta ostala dolžna drug drugemu, bosta naposled poravnala. Vsaj upal je tako.

	Tega dne je sedel v restavraciji že od pol petih popoldne. Lara je prispela nekaj minut pred peto. Občudujoče jo je gledal. Njen prikupni videz ga je vsakič znova presenetil, saj se mu še ni povsem privadil. Od zadnjega srečanja ob njegovem slavju so ji lasje še nekoliko zrasli in ji ob ljubkem obrazu mehko padali vse do ramen.

	 Po radostnem snidenju sta se zdaj že nekaj časa živahno pogovarjala o vsem mogočem. Vendar je bil Vito v sebi precej zaskrbljen in se kar ni mogel povsem sprostiti. Nekajkrat je ošinil kazalce na uri, ki so se naglo bližali sedmi. Zdaj zdaj bo Robin tukaj.

	»Ne vem, zakaj se mi danes zdiš nekam napet in nemiren. Te kaj tare, Vito?« je tedaj pripomnila Lara.

	Vzdihnil je. Lara mu je dala iztočnico, sploh pa je do Robinovega prihoda manjkalo le še malo časa.

	Nekaj trenutkov jo je samo molče gledal; obotavljal se je. Nato jo je prijel za roko in rekel: »Bojim se, da boš danes ponovno razočarana nad menoj, verjetno pa tudi zelo jezna name. A čas je, da ti nekaj povem.«

	»Sliši se, kot da gre za nekaj hudo neprijetnega ...« je zaskrbljeno pripomnila.

	»Da, najbrž res. No, nekomu nekaj dolgujem, in svoj dolg nameravam danes poravnati ...«

	Nerazumevajoče je zrla vanj. Imela je čuden občutek.

	»Obnoviti bom moral neko znano zgodbo in prek nje pojasniti nekaj dejstev. Potem boš razumela. Za začetek pa naj povem, da se bomo danes tu srečali v troje.«

	»V troje? Kdo je tretji?« Njen glas je dobil rezek prizvok.

	Pogledal ji je v oči in po krajšem omahovanju rekel: »Poveljnik.« Videl je, kako je otrpnila in kako ji obraz zaliva rdečica. Hitro je nadaljeval: »Poveljnik ne ve, s kom sem se danes dobil tukaj, zato skoraj ni verjetno, da bi te sam od sebe prepoznal. Pozneje ti bom pojasnil, zakaj sem to storil.«

	Lara je bila nekaj trenutkov kot odrevenela. Presenečenje jo je zadelo popolnoma nepripravljeno. Nato je že začela vstajati s stola, v očeh pa ji je odseval preplah.

	»Žal mi je, Vito, odhajam! In zamerim ti, da si me skušal poriniti v to nemogočo situacijo! Le kako si mogel? Po vsem, kar veš,« je ostro zašepetala.

	Ni izpustil njene roke, le še močneje jo je stisnil. Drugo roko ji je položil na ramo, da bi jo pomiril. »Tudi če mi še tako zameriš, je zdajle prepozno. Srečanju se ne moreš več izogniti, saj je poveljnik že pri vratih. Sedi nazaj, hitro! Ponavljam, ne ve, kdo si. Misli, da sem tukaj z neko novinarko.«

	Še preden ji je uspelo odgovoriti, ga je začutila za seboj in nehote ji je zastal dih. Spustila se je nazaj na sedež. Hkrati je že zaslišala znani glas za svojim hrbtom: »Pozdravljen, Vito.« Obstal je na njeni desni, in z Vitom sta izmenjala nekaj besed. Stal je tako blizu nje, da je s pospešenim pulzom in z vsem zavedanjem občutila njegovo bližino. Zberi se, si je krčevito prigovarjala.

	Za trenutek se je od strani ozrla k njemu. Videti je bil ves odličen, čeden, sproščen. Kako se je ta človek izživljal nad njo, koliko hudih trenutkov ji je povzročil, ji je kot že tolikokrat prešinilo misli, in nekaj ledenega jo je znova stisnilo v prsih.

	»Naj vaju predstavim! Moja prijateljica, novinarka pri časopisu News. Moj prijatelj, s katerim sva bila skupaj v vojni.« Vito je šele zdaj izpustil njeno roko.

	Robin ji je na svoj brezhibno ravnodušen način podal roko: »Dober večer. Robin Grant. Me veseli,« se je predstavil in jo brez zanimanja ošinil z očmi.

	»Dober večer,« je zamrmrala, ne da bi ga pogledala. Ni se predstavila. Čutila je, da drgeta in da je bleda v obraz. Z vso močjo se je trudila, da bi se umirila in zbrala.

	Robin se je usedel na prost stol nasproti Vitu.

	»Upam, da vaju nisem zmotil ravno sredi pogovora?« se je ozrl najprej v Vita in nato še bežno proti njej.

	»Sploh ne. Tako rekoč končujeva z intervjujem,« se je namuznil Vito. »Obdelala sva že vse plati obravnave ranjenih in bolnih med vojno. Vendar gospodično močno zanimajo tudi druge teme in dogodki iz tega obdobja. Pred tvojim prihodom sem ji ravno pripovedoval zgodbo o nekem poveljniku in njegovi skrbi za pohabljenega vojaka z vzdevkom Maskota. Gospodično je zgodba zelo pritegnila.«

	»Daj no, novinarki bi lahko pripovedoval kaj bolj zanimivega, kot je to,« se je ostro odzval Robin.

	Lara je bila še naprej kot ohromela. Molčala je, hkrati pa se je do zadnjega vlakna zavedala poveljnikove navzočnosti. Bilo ji je izjemno mučno. Povrhu se je ves čas zaskrbljeno spraševala, kaj ima Vito za bregom.

	Vito se je delal, kot da ne vidi Robinovega opominjajočega pogleda. Prijateljsko je položil svojo roko na Larino in dodal: »Brez strahu, gospodična, zgodbe ne mislim prekiniti tik pred koncem. Toliko časa si bomo že še vzeli, da jo dokončam. Naj torej nadaljujem z njo in jo dokončam ...«

	S pogledom, uprtim v Laro, je začel nemoteno govoriti o tem, kako se je, iz njemu neznanega razloga, poveljnikov odnos do tega vojaka čez čas obrnil v nasprotno smer. Nato je začel celo opisovati nekatere podrobnosti o tem. Tu in tam je malce zastal in se prodorno ozrl zdaj k enemu zdaj k drugemu. Lara in Robin sta vsak iz svojega razloga mrko strmela vanj. Njej je bilo jasno, da Vito vse to pripoveduje z določenim namenom. Robin pa ga je nasršeno pogledoval izpod čela in skušal ugotoviti, za kaj pravzaprav gre. A ker se Vito na njegove opozorilne znake ni odzival, ga je čez čas nestrpno prekinil: »Pusti vendar to zgodbo!«

	»Ne morem je prekiniti tako rekoč tik pred koncem! To bi bilo do gospodične novinarke zelo netaktno. Dovoli, da pripoved končam,« mu je odvrnil Vito.

	In jo tudi je. V kratkih strnjenih stavkih je povzel, kako sta se poveljnik in pohabljeni vojak na koncu razšla: brez poveljnikovega opravičila in brez vojakovega poslovilnega pozdrava.

	Robin je, lagodno zleknjen v stolu, še naprej namrščeno sledil Vitovim besedam, vendar se v pripoved ni več vmešaval. Zdaj je že dojel, da Vito vsega tega ne pripoveduje brez razloga, le da mu ni uspelo razvozlati, zakaj se je sploh lotil te teme. Lara pa je bila preveč živčna, da bi lahko kaj pripomnila.

	Ko je Vito pripoved le pripeljal do konca, se je spet obrnil k Robinu: »Veš, gospodično ta zgodba zanima še zlasti zato, ker je že prej slišala določene štorije o tem poveljniku.«

	»Res je,« se je nenadoma oglasila Lara, ki se je malce že otresla odrevenelosti. Njen glas je bil tih, rezek in kanček ponarejen. »Znano mi je, da je slovel po svojem nadvse spoštljivem odnosu do žensk.« Besedo spoštljivem je izgovorila z močno zajedljivim prizvokom. Ošvrknila ga je s pogledom in obrnjena napol k njemu ostro pristavila: »Veste, slišala sem, da se je znal tisti poveljnik vesti do žensk izjemno grdo. Menda je bil njegov moto, da so ženske na svetu samo zato, da kratkočasijo moške in strežejo njihovim zadovoljstvom.«

	Ta glas? Ta pogled, s katerim ga je ženska ošinila? Robina je spreletelo nekaj nelagodnega. Toda to je trajalo le droben trenutek, saj se je že z neko vzvišeno posmehljivostjo zasukal k njej: »Oprostite, mi lahko pojasnite, zakaj to sploh omenjate? V čem je naenkrat težava?«

	»Težava?« je ponovila, raztreseno opazujoč njegove močne roke z dolgimi prsti. Te roke so nekoč pri njej uprizorile pravi pretres.

	»Kdo vas je tako natančno podučil o tem človeku, da si dovoljujete navajati take trditve?« Prevzela ga je nenadna razdraženost do te ženske. Hkrati je čutil, da podobno razdraženost in nestrpnost čuti tudi ona do njega.

	Lara se je nehote stresla, nato pa pikro odvrnila: »Dober glas seže v deveto vas, gospod, slab pa tudi.«

	»In vi ste bili ravno v deveti vasi, ko je segel glas do tja, kajneda?« je bil ciničen.

	»Da, dovolj blizu, da sem slišala,« je sledil njen rezek odgovor.

	Robin je čutil, da se bo ob tej Vitovi znanki težko brzdal. Z vprašujoče privzdignjenimi obrvmi je nasršeno pogledal v Vita in pripomnil: »Ne vem, zakaj si vse to sploh pripovedoval. To ni tema za novinarje.« Pomignil je proti Lari in z nekoliko prezirljivim tonom dodal: »Menim, da prisotno novinarko vse to prav nič ne zadeva.«

	Vito je začutil, da se Robin v svoji nestrpnosti do domnevne novinarke komaj še zadržuje; vsak trenutek ji bo zabrusil kako nesramnost, kot to le on zna. Hitro je rekel: »Ne želim, da pride do ostrih in težkih besed med vama.«

	Obrnil se je k Lari in pritajeno zamomljal: »Ne zameri mi preveč, toda čas je, da …«

	»Vito …«

	»… da nekaj storiš. Rad bi, da to storiš takoj, ali pa te bom prehitel. Saj nočeš, da izpadem izdajalec?« ji je tiho šepnil.

	Lara je molčala. Vito jo je gledal in čakal. Ker se ni zganila, je z obžalovanjem rekel: »Vidim, da bom moral še v drugo …«

	»Že prav, razumela sem,« ga je naglo in precej ostro prekinila.

	Robin ju je namrščeno opazoval. Njunega prerekanja ni razumel, vendar mu je začel zelo pozorno slediti. Kar naenkrat ga je prešinilo, da ima ta novinarka neko zvezo z Maskoto. Jo pozna? V trenutku je postal ves živčen in napet. Nekam zbegano se je ozrl najprej v Vita, nato pa je njegov pogled obstal na njej.

	Prav tedaj se je Lara obrnila k njemu in ga odkrito in jasno pogledala. Njuna pogleda sta se srečala. Robin je nenadoma prebledel in se močno zdrznil, zadelo ga je kot strela z jasnega neba. Še preden je Lara kaj rekla, in še preden mu je docela prodrlo v možgane, je vedel; njune oči so se prepoznale. Spoznanje ga je presekalo s tolikšno močjo, da je bil za trenutek povsem zmeden. Nejeverno je strmel vanjo. Ta pogled, te oči … Kolikokrat je zrl vanje in v njih opazoval raznolične čustvene izraze! Da, te oči je poznal, čeprav je bila lastnica teh oči zdaj zanj popolnoma neprepoznavna. Ne, nikdar je ne bi prepoznal.

	»Maskota?« je zbegano izgovoril, kot da ne more verjeti svojim očem. O njegovi prejšnji posmehljivosti ni bilo več niti sledu. Tu je, tako blizu njega. Njegova Maskota.

	Prikimala je in tiho rekla: »Maskota, da. Oseba, ki jo dobro poznaš, čeprav v malce drugačni podobi.«

	Nenadoma je jasno dojel vse. Vso tisto Vitovo nerazumljivo in netaktno pripoved, njene pikre pripombe, vse.

	»Maskota,« je mrmraje ponovil. Bil je povsem pretresen in le s skrajnimi napori se je obvladal. Maskote se ne bi nadejal tu niti v sanjah.

	»Na žalost, poveljnik. Zelo mi je žal, da me Vito ni pripravil na to srečanje, saj bi se potrudila za ustrezno preobleko,« je rekla malce pikro.

	Za mizo je zavladala tišina. Za trenutek sta še napeto strmela drug v drugega, nato pa je Lara odvrnila pogled in se zazrla nekam predse.

	Robin je v sebi globoko dihal, kar mu je pomagalo, da se je nekoliko zbral. Na obraz si je s težavo priklical nekakšen negiben izraz. Toda v njem je vladal pravi kaos. Ta lepa tujka tu je Maskota, je hrumelo v njem. Maskota – zanj nedosegljiva, izgubljena.

	»Komajda lahko verjamem, da te ponovno vidim – da je tule pred mano tisti zamaskirani Maskota! Dolgo se nisva videla,« je končno počasi spregovoril. Silovito vznemirjenost mu je uspelo malce potlačiti. Zdaj je njegov glas zvenel mirno in zadržano, njegov obraz pa je imel neverjetno tog izraz. Hkrati je s pogledom nepremično počival na njej, kot bi hotel vsrkati vsako potezo, vsak delček njene podobe.

	»Da, dolgo, in v tem času se je marsikaj spremenilo ...« Lara je njegov napeti pogled dojemala po svoje, kot odraz odklonilnih občutkov do nje, ki jih je še kako dobro poznala.

	S pikrim nasmeškom je dodala: »Vito mi je šele tik pred zdajci povedal za tvoj prihod. Zvito od njega! Kot si najbrž razbral iz njegove prejšnje zgodbe, je prepričan, da ti dolgujem spodobno slovo. Torej mu bom željo izpolnila – če ti seveda ne bo odveč, da sem danes nekoliko netipičnega videza za Maskoto, in če te ne bo osebno žalilo, da sem to, kar sem …«

	Na te zbadljive besede ni imel česa odgovoriti. Marsikaj o njem je vedela do potankosti.

	Vito je pogledoval zdaj k enemu zdaj k drugemu in ju molče ter hkrati radovedno opazoval. V tem njunem srečanju je bilo po svoje nekaj ganljivega. Čutil je tisto napeto valovanje med njima, skoraj bi ga lahko otipal. Natančno je vedel, da nista ne eden ne drugi povsem pri stvari, pa čeprav se na prvi pogled ni zdelo tako. Vse skupaj je bilo bolj podobno igralskemu prizoru.

	»Oprostita mi, ker sem precej hinavsko poskrbel za vajino srečanje,« se je končno glasno vmešal, »toda čutil sem se nekako poklican, da to storim. Drug drugemu sta namreč ostala dolžnika. Maskota, ti dolguješ poveljniku spodobno slovo, in ti, poveljnik, dolguješ Maskoti opravičilo.« Nato je pogledal v Laro in opravičujoče dodal: »Upam, Maskota, da mi ne zameriš preveč.«

	»Zdaj je, kar je. Smo se pač srečali v troje,« je zamrmrala z neprepričljivim nasmeškom na ustnicah.

	»Menim, da je tako prav,« je ponovil, kot da hoče sam sebe prepričati v to. Nato je predlagal: »Najbolje, da zdaj naročimo! V ponudbi imajo nekaj izvrstnih jedi ...« Upal je, da bo ukvarjanje s hrano malce razbilo napeto vzdušje.

	Sklonili so se vsak nad svoj jedilni list in za trenutek je zavladala tišina. Lara je jedilnik na videz pozorno proučevala, v resnici pa sploh ni vedela, kaj bere. Poveljnikova navzočnost jo je preveč begala in v sebi je nenehno čutila nasprotujoče si občutke glede njega.

	»Si že kaj izbrala?« jo je čez čas vprašal Vito.

	»Prosim? Ne še.« Bila je nemirna in živčna. »Izbiro bom prepustila kar tebi.«

	»Potem že vem, kaj ti bom naročil, gotovo ti bo všeč. In ti, Robin?«

	Tudi Robin se nikakor ni mogel osredotočiti na jedilni list. Venomer ga je spreletavala ena sama misel: Maskota je tukaj. Ženska, ki ga že toliko časa čustveno zaposluje. Na trenutke se mu je že zdelo, kot da ni povsem resnična. Pa saj nekako tudi ni bila, bolj je spominjala na privid. Čutil je, kako mu srce burno utripa – tolikšno čustveno vznemirjenje je pri njem lahko izzvala samo ona. Vse do tega dne si ni mogel predstavljati njene resnične podobe. Zdaj jo je končno spoznal, in spoznanje ga je vrglo iz tira. Bila je lepa, veliko lepša, kot si jo je predstavljal v mislih. Imela je nežen obraz, mehko obkrožen s srednje dolgimi rjavimi lasmi; nikjer ni bilo niti sledu o tistih marogastih madežih na koži vseh barvnih odtenkov in oblik, nikjer tistih razmršenih, na vse strani štrlečih las, tistih čudnih brkov, brezoblične pohabljene postave … Pa vendar, dlje ko jo je gledal, bolj je prepoznaval znane obrazne linije in poteze. Pri tem se je spomnil tistega obiska pri njej v bolnišnici, ko je s pozornim proučevanjem odkrival prav te obrazne poteze.

	Zdaj je ob Vitovem vprašanju počasi dvignil pogled in ga odsotno pogledal: »Tudi sam bom zaupal tvoji izbiri,« je zamrmral.

	Vito se je spraševal, kako Robinu uspeva navzven hliniti tolikšno obvladanost in zadržanost. Zlahka si je predstavljal, kaj se pod tem njegovim nepristnim površjem v resnici dogaja. Prav mu je, sam si je kriv, je za trenutek privoščljivo pomislil, toda že v naslednjem trenutku se je sramoval svojih misli. Ne, ni mu tega privoščil, pa čeprav se ni sam nikoli oziral na ranjena čustva mnogih žensk, ki so imele to smolo, da so se vanj zaljubile. Po svoje se mu je zgodilo nekakšno maščevanje v podobi Maskote: ne le za vse, kar je grdega storil njej osebno, temveč tudi za vso brezbrižnost do občutkov številnih drugih žensk, ki jih je v življenju prizadel.

	»Oba torej prepuščata izbiro hrane in pijače meni! Izbira ne bo posebno težka, saj vajina okusa kar poznam. Potrudil se bom, da bosta zadovoljna. Poudarek bo na morskih jedeh ...«

	Poklical je natakarja in mu predal naročilo za hrano in pijačo. »Za začetek pa prinesite steklenico najboljšega šampanjca, kar ga premore vaša hiša,« je dodal.

	Da bi premostil splošno zadrego, je po natakarjevem odhodu pogovor preusmeril v povsem druge vode. Začel je pripovedovati zgodbice iz svoje zdravniške prakse. Čez čas je odnehal, saj je čutil, da mu Maskota in Robin komajda sledita.

	Nastalo tišino je prvi prekinil Robin, ki se je togo obrnil k Lari: »Kako si, Maskota? Kako živiš?«

	»Hvala, kar gre. Živim, delam …« je zmignila z rameni.

	»S čim se ukvarjaš?« Vprašanja so zvenela skoraj rezko.

	»Z istimi stvarmi, kot pred odhodom na fronto,« je po premisleku odvrnila.

	»In to je …?«

	Ni takoj odgovorila. Nato je rahlo cinično rekla: »Spet pasem ovce pri kmetu Filipu.«

	Vito se je nehote nasmehnil, Robin pa jo je samo ošinil s čudnim pogledom.

	»Maskota, poveljnik ve, da si bila na mojem slavju. Povedal sem mu kmalu potem, ko si odšla.«

	Lara je zardela. Torej je imela prav, ko je domnevala, da Vito ne bo zdržal, da mu tega po njenem odhodu ne bi povedal. Bila sta pretesna prijatelja, da bi mu to zmogel zatajiti.

	»Takrat me nisi hotela niti pozdraviti?« se je suho oglasil Robin.

	Nekaj trenutkov je bila tiho, nato pa zadržano rekla: »Nekako nisem bila razpoložena za to.«

	Rahlo je prikimal, po premolku pa nenadoma vprašal: »Kdo pravzaprav si, Maskota? Odgovora na to nisem doslej nikoli dobil. Ga lahko dobim zdaj?«

	»Kdo sem? Še vedno samo Maskota, nekdanji vojak tvojega bataljona. Naj ostane pri tem.«

	»Rad bi, da poveš več. Torej Maskota kako?«

	»Ni pomembno. Tisti trenutek, ko sem odstranila vso tisto navlako z obraza in telesa, je nekdanji Maskota nekako prenehal obstajati. Postala sem nekdo drug, vendar pa nikakor ne več isti človek, kot sem bila nekoč. Vojna in vse, povezano z njo, je žal v meni pustilo nepopravljive posledice.«

	»Kaj te sili k temu, da še vedno skrivaš svojo identiteto?« se je tokrat vmešal še Vito. Z ničimer ni dal slutiti, da marsikaj o njej že ve.

	Lara se je ozrla k njemu: »Gre za preveč resne in tvegane stvari, da bi hotela govoriti poveljniku o tem, saj nimam razloga, da mu zaupam.«

	»Nobenega razloga tudi ni, da mi ne zaupaš,« se je odzval Robin. »Lahko bi že vedela, da se nimaš česa bati. Ne morem ti škodovati. Tudi če bi ti hotel, si tega ne morem privoščiti, saj bi v tem primeru škodil tudi samemu sebi.«

	»Sovražnikom navadno ne zaupamo, tudi če niso v položaju, da bi nam lahko škodili,« ga je mirno zavrnila. »Naj ostane tako, kot je.«

	Vito jo je presenečeno in hkrati radovedno poslušal. To nikakor ni bil več tisti nebogljeni, prestrašeni Maskota, ki se je tresel pred poveljnikom. Tukaj pred njima je bila sicer hudo preizkušena, vendar močna in ponosna ženska s samosvojim, malce trpkim čarom, in nič več ji ni bilo treba sklanjati glave pred nikomer.

	»Pa ti? Kako ti živiš?« se je tokrat sama obrnila k Robinu.

	»Po pričakovanjih,« je kratko odvrnil.

	»Si poslovnež tako kot pred vojno?«

	»Da. Nič posebnega se ni spremenilo.«

	»Kolikor sem lahko prej ugotovila, se tudi tvoj odnos do nasprotnega spola ni kaj dosti spremenil. Do žensk si ostal enako podcenjujoč in vzvišen, kot si bil vselej.«

	Robin ni rekel ob teh besedah ničesar, ostal je tiho. Pač pa se je spet vmešal Vito: »Ne sodi poveljnika prestrogo, Maskota.«

	»Mislim, da je povsem nepomembno, kako ga sodim.«

	»Naj bo kakor koli, želim si, da si danes vsi trije nazdravimo s šampanjcem! Maskota, se še spominjaš najine zdravice ob robu gozda? Takrat sem ti obljubil, da si bova nekoč, ko bo vsega konec, nazdravila na primernejšem kraju in pila izbran šampanjec iz izbranih kozarcev ...«

	»Spominjam se, kako se ne bi. Bilo je eno redkih lepih doživetij med vojno.«

	»Zadnjič, ko si bila pri meni doma, sem se na svojo tedanjo obljubo kar nekajkrat spomnil, vendar okoliščine v tisti zmešnjavi nekako niso bile najprimernejše za to. Danes pa se mi zdi prava priložnost, še posebno ker se nama lahko pridruži tudi poveljnik.«

	S pogledom se je zadržal na njej in zamišljeno pristavil: »Da, tisto je bilo lepo doživetje. Sredi vojne vihre, z improvizirani kozarci, z le za vzorec šampanjca, pa vendar s toliko nepozabne simbolike.«

	Robina je zbodlo pri srcu. Maskota in Vito sta imela veliko prijaznih skupnih spominov. V njunem odnosu ni bilo nobenih senc in grdobij, no, razen ene same, pa še ta je bila povezana prav z njim. Začutil je, da jima tak odnos zavida. K njemu se ne bo nikoli obračala s toplino, kot se k Vitu, je nekam trpko pomislil.

	Prišel je natakar, s šampanjcem in kozarci. »To je daleč najboljša znamka penine, kar jih premore naša hiša,« je rekel. Vito si je steklenico poznavalsko ogledal. Bil je res vrhunski šampanjec. Steklenico je vrnil natakarju, ta pa jo je ob glasnem poku zamaška odprl in penečo se pijačo nalil v kozarce. Nato se je umaknil.

	»Maskota, se še spomniš najinih besed ob zdravici?«

	»Spominjam se jih,« se je rahlo nasmehnila.

	»Bi znala ponoviti moje besede?«

	»Bi! Rekel si nekako takole: ›Na zdravje najinemu prijateljstvu in srečnemu zaključku vojne. Z željo, da mi oprostiš, ker sem te izdal poveljniku.‹«

	Prikimal je. »Da, res so bile prav te besede. Tudi sam se natančno spominjam tvojih. Dvignila si kozarec in rekla: ›Oproščam ti. Tudi jaz nazdravljam vsemu, kar si naštel. In na zdravje poveljniku, tej barabi, ki je zavrgel najino prijateljstvo in mi obrnil hrbet.‹«

	Spogledala sta se in se drug drugemu nasmehnila, Lara v precejšnji zadregi zaradi izrečenih besed vpričo poveljnika, ki ju je zbegan, a tudi sam v zadregi, tiho opazoval.

	Dvignila je kozarec: »Vito! Poveljnik! Torej na zdravje!«

	Tudi Vito je dvignil kozarec: »Na zdravje srečnemu koncu vojne in na srečno prihodnost, posebno vajino!«

	Robin ni rekel ničesar, molče je dvignil kozarec. Na zdravje ženski, ki jo ljubim, je v sebi nazdravil.

	Nastalo tišino je prekinil natakar, ki je na vozičku pripeljal hrano in jim postregel.

	Med jedjo so se večinoma pogovarjali o minulem slavju. Največ je govoril Vito, ki je opisoval priprave na slavje, pripovedoval zanimivosti o nekaterih takratnih gostih in podobne reči. Robin se je oglasil komaj kdaj, in še to samo s kako kratko pripombo ali vprašanjem, Lara pa je precej spraševala predvsem o Jane in Jonu.

	Kmalu po končani večerji je Vito poklical natakarja in zaprosil za račun.

	»Dovoli, da jaz plačam! V zadovoljstvo mi bo,« se je Lara obrnila k Vitu.

	»Niti pod razno, Maskota, saj sem vaju danes jaz povabil. Počaščen pa bom, če boš to storila ob naslednji priložnosti.«

	»Kdo ve, kdaj bo naslednja priložnost. Če sploh bo ...«

	»Ej, Maskota, pustil se bom presenetiti …«

	Natakar je prinesel račun in Vito ga je poravnal.

	»No, zdajle se bom od vaju poslovil, saj me čez pol ure res čaka intervju – sicer ne z novinarko, pač pa z novinarjem,« se je z nasmehom ozrl vanju.

	Lara se je začela živčno presedati na stolu. Nikakor si ni želela sama ostati s poveljnikom, in prepričana je bila, da zanj velja enako. Še preden pa ji je uspelo kaj reči, je Vito nadaljeval: »Po drugi strani vaju želim pustiti sama, da bosta imela nekaj časa le zase. Mislim, da bi si lahko marsikaj povedala, če bosta to le hotela. In seveda, nek dolg imata drug do drugega, saj vesta!«

	Ne Lara ne Robin nista rekla ob teh besedah ničesar. Vendar se je Lara že nekako sprijaznila s situacijo – morda je imel Vito prav in je do tega srečanja enkrat moralo priti. Morda je res treba spregovoriti o stvareh, ki jo bodo vedno bolele.

	Vito je vstal. Tudi sama je vstala. »Ne vem, če je bila tvoja zamisel o današnjem srečanju ravno smiselna in pametna, toda … No, vsekakor mi je jasno, da tega nisi storil iz hudobije,« je mrmraje rekla.

	Vito jo je potegnil k sebi in jo objel: »Ravno nasprotno, Maskota. Sploh pa sem izjemno vesel, da smo se našli vsi trije. Upam, da se bova kmalu spet videla. Težko bi prenesel misel, da bi do ponovnega snidenja preteklo preveč časa. Tudi Jane si te želi čim prej spet srečati ... Če pa boš kdaj v kakršnih koli težavah, ne pozabi, da imaš nekje prijatelja.«

	»Ne bom pozabila, hvala, Vito.«

	Od Robina se je poslovil z besedami: »Natanko veš, kaj dolguješ Maskoti. Poskrbi pa tudi, da se bo Maskota spodobno poslovila od tebe.« Nato je oba naglo preletel s pogledom in dodal: »Kot hčerka in sin sta mi. Rad bi, da se spravita med seboj ...« Potem se je napotil k vratom, od daleč še enkrat dvignil roko v pozdrav in že ga ni bilo več.

	Lara in Robin sta obsedela za mizo in nenadoma je med njima zavladala popolna zadrega. Zdaj, ko sta ostala sama, se je mednju spustil mučen molk. Onemela sta si sedela nasproti, kot bi se bala besed.

	»Srečanje s tabo je zadnje, na kar bi pomislil, da se mi bo danes zgodilo,« je končno prvi spregovoril Robin. Glas mu je zvenel tiho, vendar obvladano. Skrbno je pazil, da je prikril vsako sled svojih čustev do nje.

	»O sebi moram priznati, da me je današnje srečanje vrglo iz tira. Česa takega pač nisem pričakovala. Toda Vitu se je očitno zdelo potrebno, da poskrbi za to.« Obmolknila je, čez čas pa nadaljevala: »Ne misli, da sem nehvaležna. Zavedam se, da si bil moj zaščitnik in da si mi prihranil ogromno težav in težkih trenutkov. Ne vem, kako bi bilo, če ne bi bil prav ti moj poveljnik. Po drugi strani pa sem pozneje ravno ob tebi doživela veliko hudega. To je bila zame zelo kruta izkušnja. Med naju si vnesel sovraštvo, zabeljeno z maščevalnostjo in poniževanjem.« Pred očmi so se ji spontano zvrstile posamične slike njegovega ponižujočega izživljanja nad njo: tista odvratna scena z domačinko, pa njegov nočni prihod k njej, tisto zastrašujoče dogajanje v gozdu, pa še in še … Nehote se je stresla od odpora.

	Robin je molčal. Ko je končno le spregovoril, mu je glas zvenel izredno togo: »Rad bi se opravičil zaradi vseh tistih izživljanj nad teboj. Ne vem, kaj naj sploh rečem v zagovor! Preprosto se nisem mogel zadržati ...«

	Tiho je odgovorila: »Zelo si me mučil. Pa saj to dobro veš, navsezadnje je bil to tvoj osnovni namen! Moralo ti je ugajati in si užival, ko si lahko razkazoval svojo vsestransko premoč nad mano.«

	»Nisem vselej mislil tako slabo, kot je bilo videti. Zelo mi je žal, res. Lahko bi sicer vedela, da ti kaj resnično slabega ne bi nikoli storil.«

	»Pa saj si mi, veliko hudega si mi storil!« je trpko vzkliknila. »Šlo je za podlo psihično trpinčenje, pri katerem sem zelo trpela. Strašno je bilo …«

	Zamišljeno jo je gledal: »Nisem prepričan, če razumeš. Po tistem, ko mi je Vito pojasnil, kako je s tabo, je bilo res hudo. Nekaj časa sploh nisem mogel priti k sebi od besa. Nikoli nisem hotel imeti nič osebnega s kako žensko, tak povezujoč odnos sem vselej popolnoma odklanjal. Potem pa se je nenadoma izkazalo, da že več kot leto dni vestno skrbim prav za žensko, jo ščitim in varujem, ji pomagam, si z njo delim prostore … Bil je pravi šok. Lahko sem si predstavljal, kako bi se smejala vsa vojska, če bi se to razvedelo. A temu je sledilo še nekaj hujšega: do tebe sem se bil primoran še naprej vesti enako kot prej. Nimam besed, da bi opisal, kako sem se ob tem počutil, ko pa sem vendar vedel, da nisi pohabljen in slaboumen fantič. Vse do konca mi ni uspelo, da bi se sprijaznil s tem dejstvom. Prav zato se občasno nisem mogel brzdati in me je zaneslo v tista izzivanja. Vem, da sem se grdo izživljal – a tega sem se dobro zavedal tudi že takrat.«

	»Nedvomno. Bila sem krasna tarča za tvoje sproščanje, vsa nebogljena in povsem odvisna od tebe,« je jedko pripomnila.

	»Res je, bila si. Vito je sicer na začetku od mene pričakoval, da se bom obvladal, a so bila njegova pričakovanja čista iluzija. Preprosto se nisem zmogel v neskončnost sprenevedati, da ne vem, za kakega bedaka me imaš. Tisto noč, ko sem opit zabredel v tvojo sobo, pa me je dokončno zaneslo. Vendar sem si takrat nekako oddahnil, saj se mi odtlej ni bilo treba več pretvarjati pred teboj. Vedela si, da poznam resnico.«

	Lara je tiho strmela predse. »Še dobro, da sem imela Vita. Tolažil me je in bodril,« je čez čas pripomnila.

	»Vem. Pogosto je bil zaradi mojega vedenja neznansko besen name in me je dodobra okrcal. Posebno še takrat, ko me je zaneslo čez rob.«

	»Čemu se torej lahko zahvalim, da si se proti koncu vendarle unesel in me pustil pri miru?«

	»Nenadoma sem uvidel, da mi vedenje do tebe ni v ponos,« je kratko odvrnil.

	»Oh, kak dosežek!« se je nehote ponorčevala. Potem je dodala: »Nikoli tudi nisem povsem dojela, zakaj si mi takrat rešil življenje. Si se tako močno ustrašil za svojo čast, da si za trenutek pozabil, da te ta gesta lahko stane življenja?«

	»To ni nič več pomembno,« je kratko odvrnil. Njegov obraz se je zdel zelo miren, njegova občutja pod površjem pa so bila vse kaj drugega. Nikoli ne bo vedela, kaj mi je že takrat pomenila in kaj mi še vedno pomeni, so mu divjale misli. Bila je njegova sreča in hkrati njegova nesreča, žalost.

	Za dolg trenutek so se njune oči srečale. Dva zastrta, hladna pogleda, ki drug drugemu nista dovolila videti v dušo.

	»Se spominjaš nekega najinega pogovora, ko si še mislil, da sem slaboumni Maskota?« je zdajci omenila. »Govoril si mi o svoji materi.«

	Sledila je tišina. Končno je tiho in hkrati mrko rekel: »Da, zelo se ga spominjam. Izpovedoval sem ti stvari, ki jih nisem nikomur ne prej ne pozneje. Ne veš, kako me je pozneje tisti pogovor žrl in kolikokrat sem razmišljal o tisti situaciji! Ampak takrat je tudi tebe zaneslo, saj si za trenutek pozabila na vlogo slaboumnega Maskote – to mi je postalo jasno šele pozneje! Takrat si rekla nekaj, o čemer sem mnogo pozneje veliko razmišljal.«

	»Vem, kaj sem rekla ... Tvoja takratna odkritost je bila zame veliko presenečenje. Ko pa se je čez čas razkrilo, da nisem slaboumni fante, mi je bilo jasno, da me boš zaradi tistega pogovora še bolj sovražil.«

	»O tem se nisi motila.« Pogledal jo je, kot da hoče še nekaj reči, toda potem je pogled obrnil vstran in ostal tiho.

	Tudi Lara je molčala. Naposled je rekla: »Mislim, da je čas, da izpolnim Vitovo željo … Za začetek, poveljnik, dolgujem ti opravičilo, ker sem ob koncu vojne odšla brez slovesa. Hkrati moraš vedeti, da nisem pozabila, koliko dobrega si storil zame in kaj bi pomenilo, če ne bi bila deležna tvoje zaščite. Povsem se zavedam, kaj ti dolgujem: najmanj življenje ...«

	»Zakaj si potem odšla, ne da bi se vsaj poslovila od mene?« Njegov glas je imel čuden zven.

	»Še sama ne vem; tako mi je bilo pač najlaže oditi. Pozneje sem pogosto pomislila, da najbrž ne bi smela tako ravnati. A zamujenega se ne da popraviti tako, kot si je zdaj zamislil Vito – da je na lastno pest izpeljal to najino današnje nenadejano snidenje ...«

	»O sebi lahko rečem, da sem vesel tega snidenja. Zadnjič, ob Vitovem slavju, sem bil razočaran, ko sem izvedel, da si bila tam, pa me nisi hotela niti pozdraviti. Sam sem si vedno želel, da bi te ponovno srečal.« Tiho je pristavil: »Da bi te vsaj enkrat videl v pristni podobi.«





Nekaj časa sta bila spet oba povsem tiho. Molk je pretrgal Robin, ki je nenadoma rekel: »Kmalu po koncu vojne sem te poskušal najti ...«

	 »Torej si vseeno raziskoval, čeprav mi je Vito takrat zajamčil, da tega ne boš počel?« Zvenelo je očitajoče.

	»To ni bilo nikakršno raziskovanje. Samo tvoje osnovne podatke sem znova preveril v arhivu. No, ne tvoje, pač pa vojaka Benjamina. Tam sem našel naslov in telefonsko številko, na katero sem pozneje poklical. Izvedel nisem nič otipljivega ... Ali veš za moj klic?«

	»Vem …«

	»Živiš tam?«

	»Ne. Vendar me je informacija kljub temu dosegla … Kaj si hotel s tistim klicem?« je potihoma dodala.

	»Pravzaprav ne vem, kaj sploh,« je zadržano odvrnil in obmolknil. Čez čas se je spet zganil: »Mi lahko poveš vsaj to, kako ti je ime?«

	Odkimala je. »Ne vidim smisla. Ti si poznal Benjamina oziroma Maskoto, in teh dveh ni več. Kdo sem jaz, pa je povsem nepomembno.«

	Medlo se je nasmehnil. Pa saj je razumel – popolnoma ga je zavračala.

	»Mi ne bi hotela osvetliti niti tega, kako si se znašla v vlogi Maskote?« je čez čas poskusil še s tem. »Je šlo za pustolovstvo?«

	»Bila bi res slaboumna, če bi iskala te vrste pustolovščin. Šlo je za druge, zame zelo tehtne razloge, o katerih pa ne morem govoriti.« Ozrla se je na uro. »Oditi bo treba! Moj vlak odpelje čez dobro uro.«

	Robin se je zdrznil. Bo mar že odšla? Ostani, Maskota, potrebujem te, si je v mislih govoril, medtem ko so jo njegove oči napeto opazovale. Hkrati se je zavedal, da ne bi bilo nič drugače, tudi če bi ga lahko slišala. Prav nič ni moglo preprečiti njune ločitve.

	»Me ne bi klicala po imenu?« je vznemirjen pretrgal molk.

	Zmajala je z glavo. »Zame boš vedno ostal poveljnik. In jaz v tvojem spominu najbrž Maskota, čeprav od danes naprej z dvema podobama.« Obraz ji je preletel šibek smehljaj. Potem je vstala.

	Vstal je tudi on. »Te lahko pospremim na vlak?«

	»Ne, ne, zakaj le, šla bom s taksijem! Poslovila se bova kar tu pred hotelom.«

	Napotila sta se proti vratom. Lara se je za trenutek ustavila pri točilnem pultu in zaprosila, naj ji pokličejo taksi.

	Obstala sta zunaj pred hotelom, čakaje na taksi. Robin je skušal pomiriti divje razbijanje srca. Stala je čisto ob njem in za trenutek je zaprl oči, da bi se laže obvladal. Nato se je malce odmaknil, v strahu, da ga ne bi zaneslo.

	»Torej, poveljnik,« je tiho rekla, »na splošno sicer ne maram poslavljanj, a izpolniti moram svoj dolg, kot temu pravi Vito. Kljub besedam, ki sem ti jih nekoč izrekla, ti želim v življenju vse lepo in dobro. Še enkrat tudi iskrena hvala za ves tvoj trud z Maskoto-Benjaminom …« Pomolčala je, nato pa naglo dodala: »Maskota-ženska pa se ti nima za kaj zahvaliti, razen za številna ponižanja …«

	Komaj opazno je prikimal in nato dolgo molčal. Končno je zamolklo rekel: »Ne bom te več videl, kajne?«

	Zmajala je z glavo. »Ne.« Zanjo je bilo slovo dokončno.

	Robin se je docela zavedal te dokončnosti, bila je dejstvo, in ob tem je občutil nenavadno žalost.

	»Me še vedno sovražiš, Maskota?« Glas mu je zazvenel težko in skrušeno.

	Zazrla se je nekam mimo njega in čez čas rekla: »Na tehtnici so dobre in slabe stvari. Sovražim tisti del tebe, ki kaže tvoj odnos do žensk. Vse tisto, kar sem slišala od drugih, videla na lastne oči, doživela na svoji koži. To so same grde reči, ki ti jih ne morem odpustiti. Preostali del tebe pa sem vedno globoko spoštovala. Ravno zaradi tega dobrega v tebi mi je uspelo preživeti, kajti ta tvoj drugi del me je ščitil, podpiral, bil prijazen z mano in še veliko drugega.«

	Komaj opazno je zavzdihnil: »Zavedam se, da mnogih mojih dejanj ni mogoče z ničimer opravičiti …« Obmolknil je, nato pa s prosečim glasom skoraj šepetaje dodal: »Pa vendar, ne sovraži me, Maskota ...«

	Spogledala sta se, in zdelo se je, kot da sta za trenutek oba pomislila na čase, ko so ju povezovale prijazne in dobre stvari. Brž nato sta hkrati odvrnila pogled in se ozrla vstran.

	»Moj prevoz prihaja ...« Lara je z roko pomahala proti taksiju in začela počasi stopati naprej. Robin je šel za njo do avtomobila.

	»Samo še trenutek,« je rekla taksistu, se pri priprtih vratih obrnila k Robinu in mu podala roko. »Torej …«

	Bil je silno vznemirjen, zavedajoč se, da Maskota odhaja. Hkrati ga je prešinilo, da je ni nikoli niti objel. V navalu hrepenenja se je komaj še zadržal, da ni stegnil rok k njej in jo stisnil k sebi. Pač pa je samo na kratko prijel ponujeno roko, nato pa se naglo za korak odmaknil.

	»Adijo, poveljnik,« je zamrmrala, ko sta se za bežni trenutek še zadnjič ujela z očmi. Ta njen adijo je imel zanj poseben pomen – pomenil je vso dokončnost med njima.

	Sedla je v taksi, zaprla vrata in povedala taksistu, kam naj pelje. K njemu se skozi okno ni več ozrla.

	Med vožnjo je malodušno opazovala mimohiteče stavbe, ne da bi sploh kaj videla. Vsa potrta je spoznala, da poveljnika nič več ne sovraži. Hkrati se je tudi zavedala, da ga ne bo več videla ...



	 *



	Robin je dolgo odrevenelo stal na mestu in strmel v smer, v katero je odpeljal taksi. Maskota, ljubezen moja, vem, ne morem te imeti, so mu po glavi rojile trpke misli. Z Vitovimi zvitimi prizadevanji jo je še enkrat srečal samo zato, da jo je ponovno izgubil.

	S počasnim korakom se je napotil peš proti hotelu. Čeprav je bil ta na drugem koncu mesta, se ni odločil za taksi. Pešačenje se mu je bolj prileglo – moral je prevetriti težko glavo in zmedene misli. Niso bili še daleč časi, ko je bilo vse tako preprosto zanj in se je neobremenjeno lahko prepuščal mnogim svojim strastem, je otopelo razmišljal. Nato pa se je zaradi Maskote vse spremenilo, saj se je začel prav nje drugače zavedati.

	V prsih ga je čudno stiskalo. Globoko v sebi je vedel, da je prav to, kar čuti do nje, tista prava ljubezen. Ne, to ni bila zaljubljenost, ta pride in gre, to so bila mnogo globlja čustva. Bilo mu je tako vseeno, kdo in kaj je Maskota; vedel je le to, da jo ima neznansko rad. Že zdavnaj je bilo tako, le da si tega dolgo ni ne upal ne hotel priznati – najbrž zato ne, ker je zmotno mislil, da bi s tem izničil in izdal svoje osrednje življenjsko načelo. Mnogi predsodki so usmerjali in omejevali njegove odnose z ženskami ter mu v marsičem zakoličili osebno življenje. V misli se mu je spet prikradla podoba staršev – materin lik z vsemi njenimi sprijenimi odlikami, pa klavrna slika zagrenjenega in samopomilovalnega očeta, kakršen sam ne bi hotel nikoli postati. Nato je spet pomislil na Maskoto – prav ona je pomenila prelomnico v njegovem občutenju in doživljanju ženske. Toda to drugačno občutenje ni vključevalo žensk na splošno. Tega se je povsem zavedal, saj je v sebi še vedno občutil isti brezbrižni, hladni in rahlo prezirljivi odnos do ženskega sveta. Zadevalo je samo Maskoto. Pred njo ni bilo nobene, in za njo ne bo nobene …

	Že dolgo je razumel svoja čustva do nje. Ni sicer znal natančno opredeliti, kdaj se je rodilo to tako močno nagnjenje do nje, natančno pa je vedel, kdaj je to dojel. Zgodilo se je takrat, ko jo je v zadnjem trenutku rešil pred gotovo smrtjo. A hkrati s tem so prišli tudi tisti drugi občutki, bolečina, saj je ljubil brez upanja, brez možnosti izpolnitve.

	Maskota … Pritajeno je vzdihnil. Bila je drugačna, kot si jo je v mislih predstavljal. Drugačna po zunanjosti – lepša. Drugačna po nastopu – bolj pokončna, odločnejša, trša. Natančno je vedela, česa noče. Že dolgo ni hotela več ne njegovega prijateljstva ne bližine, celo nobenega stika z njim ni več hotela.

	Misli so mu preskočile na tisto nazdravljanje s šampanjcem. Kako zelo se je v tistih trenutkih, ko je Vito ponavljal njene besede, sramoval! Počutil se je neizmerno klavrno, česar pa najbrž nista opazila. In koliko spontane topline je bilo med Vitom in Maskoto! On je bil izločen iz tega – saj se je že davno izločil sam.

	Ob vsem tem se je počutil, kot da mu je že drugič med prsti zdrknilo lastno življenje. Maskota je bila njegovo življenje, in zdaj je že drugič odšla …



	Z Vitom sta se ponovno srečala naslednje jutro. Vito ga je v prvem trenutku samo vprašujoče gledal.

	Robin se mu je medlo nasmehnil: »Hvala za sinočnje darilo. Bilo je res osupljivo presenečenje ...«

	Vito je prikimal: »Vem. Takega darila se zagotovo nisi nadejal. In kakšni so zdaj tvoji občutki?«

	»Popolnoma kaotični,« je priznal Robin.

	»Ne čudi me.« Vito je za trenutek pomolčal, nato pa naravnost vprašal: »Sta se pogovorila?«

	»Ne ravno. Saj veš, preveč je spominov, takih in drugačnih ...«

	»Ti je pozneje morda povedala kaj več o sebi?«

	»Ni.«

	»In … sta se poslovila?«

	»Sva.«

	»Mislil sem …« je začel Vito, nato pa utihnil. »Eh, pustimo to. Po tvojih besedah sklepam, da se ne bosta več srečala. Imam prav?«

	»Imaš.« Robinovi odgovori so bili kratki in suhoparni. »Vsekakor pa hvala za trud. Izpolnil si mi željo, da jo še enkrat vidim. Takšno pristno, nezakrinkano Maskoto.«

	»Ti je tako prav?«

	»Pravzaprav ne vem. Ničesar več ne vem. Preveč zapleteno je. Že od sinoči se mi marsikaj mota po glavi. Po tem srečanju z njo se počutim precej čudno.« Uničeno, prazno, se je dopolnil v mislih.

	»Ni potrdila tvojih predstav o njej?«

	»Nasprotno. Zato, ker jih je potrdila in presegla.«

	»Zakaj si se potem umaknil?«

	Na Robinovem obrazu se je pojavil razočaran nasmeh. »V bistvu se je že vnaprej umaknila ona. Zakaj sem se umaknil jaz? Mislim, da veš.«

	Da, vem, je pomislil Vito. Ker se še vedno bojiš svojih čustev. Ker še vedno vesoljnemu svetu, vključno z njo, skrivaš, kaj čutiš do nje. Ker še vedno nisi zmožen pogoltniti svojega ponosa in nočeš, da bi Lara vedela, kaj se v tebi dogaja. Ker te je strah tako njene ženskosti kot tudi njene neprizanesljivosti. In ker slutiš, da bi te tako in tako bržkone zavrnila.

	»Poveljnik, so te tokrat spretnost zapeljevanja, drznost in pogum pustili na cedilu?« ga je vseeno dobrohotno pičil.

	 »Žal da, v celoti. Vse sem uničil, toda že davno pred sinočnjim večerom. Pa saj vse veš! Človek kdaj s svojimi dejanji sam sebi izkoplje jamo. Konec koncev pa je pravično, da vsakdo plača svoj račun.«

	»To je vse res, kar si rekel. A dokler je življenje, je upanje. Večnega ni nič – sovraštva, ljubezni, vsega je enkrat konec.«

	»So bile te besede mišljene kot tolažba ali nasprotno?«

	»Odvisno, kako jih kdo razume.« Vito ga je zamišljeno gledal. Robin mu je deloval odsotno, z mislimi drugod. Kako obremenjen je ta človek v sebi, je pomislil; Maskoto ima rad kot še nikogar doslej, pa vendar se še naprej skriva za videzom nekakšne ravnodušnosti. Sicer pa je morda tudi bolje tako, je razmišljal naprej, saj mu je Lara odločno obrnila hrbet. Celo če še vedno čuti do njega kaj več, je malo verjetno, da bi se hotela z njim še kdaj zbližati.



	 *



	Vito se je vrnil s poti domov v večernih urah. Jane ga je že nestrpno pričakovala; potek srečanja med Laro in Robinom ji je resda nekoliko orisal že po telefonu, a je neučakano želela slišati kar največ podrobnosti o tem.

	Po večerji, med katero ji je pripovedoval o vsakodnevnem dogajanju v Newcastlu, sta se vsak s svojim kozarcem vina udobno namestila v dnevni sobi.

	»Tako, zdaj pa mi pripoveduj o njima ...« je rekla Jane.

	Vito ji je začel podrobno opisovati vse, kar se je dogajalo ob tistem snidenju, in tudi, kaj mu je pozneje povedal Robin.

	»Zavedam se, da je bilo srečanje za oba stresno in le predstavljam si lahko, kako je vse skupaj teklo, ko sta po mojem odhodu ostala sama. Med njima pač leži marsikatero neprijetno in temno izkustvo, ki ga natančno poznata le onadva. Omenil sem ti že, da si je takrat Robin v svojem slepem gnevu Laro na čuden način nekako lastil. Bila sta si sicer kaj neenakovredna nasprotnika – na eni strani on z vso svojo brezdušno agresivnostjo do nje, na drugi pa ona s svojo popolno nemočjo, da bi se lahko umaknila pred njim. Zdaj pa je Lara neodvisna in odločna ženska. Domnevam, da se Robin s svojim opravičilom za svoje nekdanje slabo vedenje ni odkupil pri njej. Pravzaprav sem skoraj prepričan, da mu Lara ni oprostila in mu tudi nikoli ne bo.«

	Jane ga je zelo pozorno poslušala. Poskušala si je predstavljati Robinove občutke v trenutku, ko je dojel, s kom sedi za mizo. Morali so biti neverjetni.

	»Zame zelo nenavadno doživetje je bilo, da sem videl Robina tako presenetljivo nemočnega,« je zamišljeno nadaljeval Vito. »Sploh če upoštevam še dejstvo, da sicer obvladuje ženske s tolikšno lahkoto. Ima spretnost in moč, da jih zlahka pridobi, jih mimogrede zapelje, potem pa žal marsikatero tudi pogubi. Sestre v bolnišnici sem vedno svaril pred njim, vendar brez pomena, nanj so padale kot muhe na med. No, pa saj si to zadnjič na slavju tudi sama videla – dekleta so se dobesedno obešala nanj, njemu ni bilo treba niti s prstom migniti.«

	»Da, res je bilo tako. Kaj pa misliš, kakšen je pri seksu?« ga je vprašala radovedno.

	»O tem nisva nikdar govorila. Sem pa o tem slišal marsikatero pripoved in izpoved! Menda je pravi grobijan, že kar malo razuzdan. Pa seveda brezobziren, a to je že skoraj javna skrivnost.«

	»Misliš, da ga takšno vedenje osrečuje?«

	»Dvomim. Zdi se mi, da gre bolj za doseganje nekakšnega osebnega zadoščenja, pri čemer pa še naprej ostaja enako razočaran in čustveno nepotešen. V resnici je v sebi precej nesrečen človek.«

	»Morda pa je narobe prav to, da so mu ženske od nekdaj tako lahko dosegljive,« je poznavalsko pripomnila Jane. »Pravijo, da moškim več pomeni tista ženska, pri kateri se je treba za zmago malce potruditi.«

	»Tega ne kaže posploševati. Posebno zanj to še zdaleč ne velja.«

	»Kako pa si potem razlagaš njegov odnos do Lare?«

	Vito se je zamišljeno zazrl v spomine: »To njegovo nagnjenje se je razvijalo postopoma – tkalo se je prek mnogih drobnih stvari, ki so ju povezovale skozi precej dolgo časovno obdobje. Maskota se ga je nekako dotaknila, in on, vedno tako neosvojljiv, ji je podlegel. Pa vendar se tega navzven ni prepoznalo. Pripovedoval sem ti že, sem bil celo sam nemalo osupel, ko sem odkril skrite vezi, ki ga čustveno vežejo nanjo. Drugi so to opazili še manj, skratka, nihče ga ni spregledal.«

	»Po svoje je presenetljivo, da je na koncu po vsej tisti kalvariji prav ona osvojila to čudno moško srce. Ljubezen ima res veliko obrazov in izrazov. Pri Robinu se je ne da kar tako prepoznati,« se je strinjala Jane.

	»Res se je ne. Pravijo, da za vsakega človeka živi nekje prava oseba, vprašanje je le, ali ima to srečo, da jo najde. Kar zadeva mene, sem to srečo imel,« je s toplim nasmeškom objel Jane čez ramena in jo stisnil k sebi, »Robin pa tudi. Vendar gre pri njem za to smolo, da jo je prepoznal takrat, ko je bilo že prepozno.«

	»Škoda, da je tako. Kot veš, je njegova ljubezen do Lare naredila name velik vtis.«

	»Res je škoda,« je vzdihnil, »saj čutim, da bi le uresničena ljubezen lahko obrusila to čudaško, pravzaprav že malce bolno plat njegove nravi. Lara je zanj edina vredna ženska na tem svetu. Nje ne ljubi samo malo, ljubi jo preveč ... Mislim, da jo bo vedno pogrešal in hrepenel po njej, pa čeprav je že zdavnaj sprejel, da nima česa pričakovati.«

	»Potem pa je to zanj prava žaloigra ljubezni,« je rekla Jane z obžalovanjem. »Kajti takrat, ko se je začel svoje ljubezni do nje zavedati, je bila ona zanj že izgubljena.«

	»Bojim se, da res. Dejstvo je, da ni ljubezni nikoli priznaval, norčeval se je iz čustev drugih. No, zdaj pa se ljubezen maščuje njemu – je v pravi posmeh njegovemu vedenju! Plačuje za vse, kar je slabega storil tako Lari kot tudi drugim.«

	»Povedal si mi, da je tudi ona do njega veliko čutila, dokler se ni tako robato in brezobzirno spravil nanjo. Kako to, da Robin tega ni začutil?«

	»Ob nebogljenem pohabljenčku pa res ni mogel pomisliti na kaj takega!« jo je začudeno pogledal. »A je pozneje to prav hitro dognal.«

	»Ona pa njegovih čustev ni prepoznala,« je pripomnila obžalujoče.

	»Ni, kako le! Pred njo se je obdal s predebelim oklepom, da bi tisto plimovanje njegovih čustev lahko prodrlo skozenj.«

	»Kako čudno, res. No, morda pa je to ob tem zadnjem srečanju le prišlo na dan.«

	»Močno dvomim. Pravzaprav mislim, da ni,« je odvrnil z nekakšno gotovostjo.

	»Pa ji ne bi tega malce namignil?« je predlagala.

	»To bi bila povsem zgrešena poteza. Sicer pa sem nepreklicno sklenil, da se v njun odnos ne bom več vmešaval.«

	 »Zakaj? Misliš, da Maskoti ni več popolnoma nič do njega?«

	»Ne, tega ne mislim. Ob tem skupnem srečanju sem spoznal, da med njima tisto ›nekaj‹ še vedno obstaja. Ja, tudi pri njej.«

	»Iz vsega, kar si mi do zdaj povedal o njej, se tudi meni tako dozdeva,« mu je pritrdila. »Pa Robin … Kdaj ji bo sploh zmožen priznati, kaj čuti do nje?«

	»Ne vem. Najbrž nikoli. Med tem, kar bi med njima lahko bilo in tistim, kar med njima zares obstaja, je prevelik razkorak. Sploh pa imam občutek, da se ne bosta več videla, razen po golem naključju,« je Vito sklenil njun pogovor.



	Vito je pričakoval, da ga bo Lara v naslednjih dneh poklicala, vendar se to ni zgodilo. Zamerila mu je, je pomislil. Svoje misli je razodel tudi Jane.

	»Morda ti je res malce zamerila. Navsezadnje si jo nepripravljeno potisnil v situacijo, ki si je ni želela. A kriva sem pravzaprav jaz, ker sem te k temu nagovorila. Kaj boš zdaj?«

	»Ne vem,« je odvrnil zamišljeno, »vendar me njen molk preveč moti, da bi se kar sprijaznil z njim. Malo bom še počakal, nato pa bom spet poklical na tisto številko. A če je res jezna in užaljena, se bojim, da mi ne bo hotela vrniti klica. Druge njene številke pa seveda nimam.«

	Lara tudi v nadaljnjih dneh ni poklicala. Pač pa je Vito dva tedna pozneje prejel njeno pismo. Ne, ni mu preveč zamerila, je ugotovil, čeprav se je zaradi presenečenja, ki ji ga je pripravil, malce le jezila nanj. Robina ni veliko omenjala. Poudarila je le, da sta mu s poveljnikom željo izpolnila: sama se je poslovila od njega, in on se ji je opravičil za svoje vedenje. Pismo je končala z besedami, da se bo čez čas spet kaj oglasila.

	Jane, ki je prav tako prebrala pismo, si je kar nekako oddahnila. Vito, ki je Laro bolje poznal, pa je znal prebrati tudi tisto med vrsticami. Vse je kazalo, da se Lara do nadaljnjega spet umika ...



	 *



	Lara je po vrnitvi domov ogromno premišljevala o poveljniku in njunem snidenju. Po glavi ji je rojilo marsikaj. To srečanje ni bilo prijetno ne zanj ne zanjo. Na Vita je bila sicer malce jezna, zamere pa le ni gojila. V bistvu je razumela, kaj sta bila njegova želja in namen. Spraševala se je, kako je vse to dojel poveljnik. Žal Vitova poteza, ne glede na njegove dobre namene, ni nikomur koristila. To srečanje preprosto ni imelo smisla. Pri njej, na primer, je samo ponovno razgibalo prenapeta razmišljanja o poveljniku in ji prebudilo spomine na mnoge grenke izkušnje z njim.

	Odločila se je, da Vita nekaj časa ne bo klicala. O poveljniku ni hotela govoriti z nikomer, če pa bi Vita poklicala, se temu ne bi mogla izogniti. Dovolj bo, da mu kdaj pa kdaj napiše pismo, da bo vedel, da nanj ni pozabila.

	Po svoje jo je jezilo, da je svidenje s poveljnikom spet tako razvihralo njene občutke. Že tisto čudno srečanje z njim na Vitovem slavju se je je dotaknilo bolj, kot si je upala priznati. Ampak takrat je vse teklo enostransko, do stika med njima ni prišlo, in on še vedel ni, da sta se znašla tako blizu drug drugega. To zadnje srečanje z njim pa je bil pravi pretres. V vseh pogledih. Pustilo je posledice, odprlo rane, ki so se šele začele dobro celiti.

	Zdaj je neodvisna ženska, si je dopovedovala, čas je, da pozabi nanj in na vse travme in stiske, povezane z njim. Vse to je preteklost. Zdaj živi naprej, misliti mora nase. Z njim je opravila – ne sme dovoliti, da bi jo njegova podoba še naprej preganjala ali da bi bilo njeno srce izdajalec. Vito se očitno ni zavedal, da so med njima ostale nepremostljive ovire, ki jih nobena stvar ne more izbrisati.

	A zlasti zvečer pred spancem, ko je zaprla oči, se je pred njo vedno znova zarisala znana podoba – njegov elegantni, očarljivi lik, kakršen se ji je vtisnil v spomin ob njunih zadnjih srečanjih, in v spominu so se ji obudile besede, ki jih je tokrat govoril. Hkrati so se ji vsiljevale razne slike in njegove besede iz vojnih časov, zlasti tiste strašne, ki jih kot ženska ni mogla oprostiti. Ob vsem tem se je samo trpko nasmehnila.

	Potem se je vprašala, ali bi si ga želela še kdaj srečati. Odgovor je prišel sam od sebe: ne bi. Škoda, da se je minulo srečanje sploh zgodilo, saj bi bilo za oba veliko bolje, da do njega ne bi prišlo. Vito je vse skupaj povsem napačno ocenil. Preteklost je treba pozabiti, si je odločno rekla. Le to šteje.



	Na drugi strani se je Robinovo življenje odvijalo naprej v utečenem ritmu. Obilica dela, mnogo potovanj, veliko zabave in žensk. Vendar nič ni bilo več isto, saj nikakor ni našel miru. Počutil se je kot ujeta žival. Globoko v njem je gorelo zastrašujoče močno čustvo, prežeto s hrepenenjem in s silno željo po Maskoti. Nič ni moglo potešiti tega hrepenenja. Maskota, Vito, kako drago plačujem, je kdaj zagrenjeno pomislil.

	V mislih je pogosto taval po spominih. Spomnil se je svojega nekdanjega tako jasnega in trdnega načela, da bi moral vsak moški ljubiti z glavo, in se pri tem posmehnil samemu sebi. Ob Maskoti je to njegovo načelo popolnoma zvodenelo, kajti njo je ljubil s srcem. Ljubil jo je nepopisno, z globoko, nepotešljivo ljubeznijo. In neštetokrat se je ustavljal ob vprašanjih: zakaj jo je prizadel? Zakaj je brezčutno poskrbel, da je trpela? Zakaj je ravnal tako, da jo je za vselej odgnal od sebe? Njo, svojo edino ljubezen …

	Želel ji je vse najlepše. Želel ji je, da bi uresničila vse svoje sanje in načrte, da bi dosegla vse svoje cilje. Vse bi storil za njeno dobro – na žalost pa ni imel česa storiti.

	V mislih je pogosto podoživljal njuno srečanje. Delovala je tako žensko in tako privlačno. Toda to je bilo pravzaprav nepomembno. Veliko žensk je že srečal v življenju, z mnogimi se je ljubil, z lepimi, manj lepimi, zelo lepimi, z veliko lepšimi od Maskote, a se ga nobena ni niti malo dotaknila. Maskote ni imel rad zaradi njene ljubke, privlačne zunanjosti, njo je ljubil že takrat, ko sploh ni vedel, kakšna je, ko je imela še podobo tistega grdega račka. Ljubil jo je zaradi nje same. Nikoli je ne bi mogel primerjati z drugimi. Samo njo je lahko občutil na tisti drugačen način. To ni bila le telesna želja, bilo je samosvoje hrepenenje, želel si jo je s posebno slo. Nanjo je vselej mislil z nežnostjo, za kakršno si ne bi mogel kdaj prej nikoli predstavljati, da jo je zmožen občutiti. Bila je izvor njegove bolečine, dolgo znane le njemu samemu in pozneje še Vitu, vedno navzoča v njegovih mislih in vedno z njim. V resnici pa je bila nekje daleč, nedosegljiva.

	Večkrat je razmišljal tudi o tem, kdo je Maskota v resnici, kaj počne v svojem življenju. Vendar je vse kazalo, da tega ne bo nikoli vedel. Ali je mogoče, da je ne bo več videl, nikoli več slišal njenega glasu? Da, tako kaže. Naj ji bo življenje naklonjeno, naj bo srečna, kjer koli in s komer koli že je, je nič kolikokrat otožno pomislil.

	Pa vendar je ob takih mislih začutil, kako mu srce stiska nekaj trpkega. Ustavljal se je ob predstavah, da najbrž že ima ob sebi koga, ki ga ima rada, ki se mu posveča in predaja. Bila je prikupna in lepa ženska, ob njej moški zagotovo ne ostajajo ravnodušni. Ob takih predstavah se je moral nenadoma soočiti z novim neprijetnim čustvom, z ljubosumnostjo. Pa ni imel pravice do ljubosumja. Nedvomno si vsak drug moški bolj zasluži njo in njena čustva, ga je spreletelo, pa čeprav na tem svetu ni moškega, ki bi si jo bolj želel in jo močneje ljubil kot on.

	Vito mu je nekoč oponesel, da premočno sovraži. Ali ni njegov problem tudi to, da zdaj premočno ljubi? Hkrati pa ni imel niti toliko poguma, da bi se boril zanjo. Največ, kar je še lahko storil, je bilo to, da se jo trudi pozabiti.



	Vito in Robin sta negovala precej redne stike. Če drugega ne, sta se večkrat vsaj na kratko slišala po telefonu. Pogovora o Lari pa sta se oba kot po tihem dogovoru zavestno izogibala in je skorajda nista omenjala.

	Ponovno sta se srečala v začetku poletja, ko je imel Vito opravke v Sydneyju in je dva dneva gostoval pri Robinu.

	Prav zdaj sta se družila v Robinovi hiši in se pogovarjala o ponovnem srečanju z nekdanjimi soborci, ki je bilo načrtovano čez dober mesec.

	 »Si predstavljaš, da bi na srečanje prišla Maskota v svoji sedanji podobi in povedala, kdo pravzaprav je?« je Vito nenadoma načel pogovor o njej.

	»Raje ne pomislim na to,« je togo odvrnil Robin.

	»Še kdaj misliš nanjo?«

	Mislim nanjo, veliko mislim nanjo, mu je v sebi odgovoril Robin, hkrati pa samo zmignil z rameni.

	»Te kaj muči, poveljnik?« Vitovo vprašanje je zazvenelo pomenljivo.

	Robin se je z zastrtim pogledom zazrl predse in nagloma priznal: »Ne boš verjel: Maskota!« Zamišljeno je dodal: »Ob tistem srečanju, ki si ga tako pretkano pripravil, sem bil brez moči. Morda bi bilo drugače, če bi bil pripravljen nanj, kaj vem. Tako pa sem se popolnoma zmedel.« Obmolknil je, nato pa zadržano vprašal: »In ti? Imata redne stike?«

	»Na žalost ne,« je vzdihnil Vito. »Čutim, da mi je tisto srečanje v troje zamerila, čeprav v pismih zatrjuje, da ne.«

	»Nedvomno ti ga je,« se je strinjal Robin.

	Vito je zadržal pogled na njem, nato pa nenadoma pronicljivo pripomnil: »Potrebuješ jo, pogrešaš jo, kajne?«

	»Vendar ona ne potrebuje in ne pogreša mene,« je mrko odvrnil Robin.

	»Nisem povsem prepričan. Res si ti tisti, ki jo je prizadel in se je zaprla pred tabo, to vse drži … A morda potrebuje prav tebe, morda si ti edini, ki lahko to popravi. Že ves čas se nekako ne morem znebiti misli, da vidva potrebujeta drug drugega, ne le ti njo, temveč še vedno tudi ona tebe. Škoda, da tega nisi uvidel takrat, ko je bila še priložnost in sta imela še veliko časa pred seboj.«

	»Krog se je zaprl, Vito. Maskota – to so samo še sanje ...«

	Vito je začutil Robinovo stisko. Iskal je besede, ki bi mu jih rekel v spodbudo, a jih nekako ni našel. Tako je rekel le: »Najbrž imaš prav. V življenju se je treba znati z marsičim sprijazniti. Tudi s tem.«

	Robin ni rekel ničesar, samo prikimal je. Nato o Lari nista več govorila ...



	 *



	Robin se je vrnil v hotel v poznih nočnih urah. V Brisbane je pripotoval prejšnji večer, in sicer zato, ker je tega dne kot eden glavnih investitorjev prisostvoval otvoritvi velikega trgovinskega centra, ki so ga postavili v mestu. Otvoritvi je sledila razkošna zabava, in zdaj se je po končani zabavi utrujen znašel v hotelskem apartmaju. Letalo za vrnitev v Sydney je imel rezervirano za naslednji dan opoldne.

	Stopil je k oknu in se, ravnodušen do zunanjega sveta, zazrl v mestno obzorje. Prežemala ga je potrtost, občutek, ki ga je že tako dobro poznal. Prav ničesar še ni zabrisal čas.

	Življenjska stvarnost se mu je že dolgo zdela tako banalna. Veliko je potoval, službeno in kar tako, po vsem svetu. Zdelo se mu je, da je dan enak dnevu. Imel je na videz vse – kupil in dobil je lahko kar koli, če je to le hotel. Pa mu je to sploh kaj pomenilo? Ne, ni mu. V resnici je bilo vse tako nezanimivo, dolgočasno, vedno enako; bolj ali manj so se menjavali le obrazi. Bil je utrujen od takega življenja, od tega neprestanega beganja, od bolečih spominov. Če bi bil med njimi tisti obraz, ki ga je ljubil …

	Ko bi vedela, kako se mu je maščevala, kako močno ga je kaznovala, koliko bridkosti in grenkobe mu je vrnila! Z obrestmi mu je poplačala za vse nazaj.

	Stresel je z glavo, saj je bil spet pri znanih mislih. Ne bi smel toliko zreti v preteklost, k njej … Pa vendar ni mogel drugače. Samo njo je hotel in si jo želel, in prav nje ni mogel imeti. Še tega ni vedel, kje sploh živi, pa kako ji je ime, je nekam otopelo pomislil.

	Minili so že meseci od tistega srečanja, s katerim ga je presenetil Vito. Od takrat ni kaj dosti slišal o njej. Vito mu je trdil, če mu je seveda govoril resnico, da se mu je v tem času javila le z nekaj pismi, in pozneje še z nekaj kratkimi klici. Torej si celo stikov z Vitom ni več želela.



	Naslednjega dne je s taksijem prispel na letališče le dobre pol ure pred napovedanim odhodom letala. Nato pa je v letališki avli na tabli ves jezen prebral, da bo imelo letalo daljšo zamudo. Zamuda ga je jezila še zlasti zato, ker je med vožnjo nestrpno priganjal taksista, misleč, da je pozen – zdaj pa je bila naenkrat pred njim preobilica časa. Oddal je kovček, kupil revijo, se udobno namestil na enega od sedežev in začel brez posebnega zanimanja listati po njej. Čez čas je pomislil, da bi stopil do bifeja in si naročil pijačo. Odložil je revijo, dvignil pogled in se razgledal okoli sebe.

	Tedaj jo je uzrl. Imel je občutek, kot bi ga oplazila neka strašna sila. Še prejšnjega večera je tako zavzeto mislil nanjo, in zdaj je bila tu, nedaleč pred njim. Stala je blizu pulta za oddajo prtljage, z obrazom obrnjena proti njemu, in se pogovarjala z mlajšim moškim, le za spoznanje višjim od sebe; videl ga je le od strani, le del njegovega profila. Bila je v krilu in majici s kratkimi rokavi, lase pa je imela spete v čop. Prav takrat sta se s spremljevalcem za kak korak premaknila in se malce zasukala, tako da mu je zdaj Maskota kazala hrbet, mladenič pa je stal tako, da ga je Robin lahko videl v obraz. Zdrznil se je, saj je bil čedni fant precej podoben Maskoti.

	Kot okamnel je nepremično zrl proti njima. Prav tedaj sta si podala roki, in fant je stopil proti vhodu v cono za odhode letal. Tik preden je izginil za vrati, se je še enkrat obrnil in pomahal. Robin je videl, kako mu je Maskota pomahala nazaj.

	V njem je noro bučalo. Vstal je. Neobvladljiva želja, ki se ga je nenadoma polastila, mu je samodejno usmerila korak. Ne da bi razmišljal, je začel stopati proti njej. Bilo je, kot da ga neka višja sila žene naravnost k njej.

	»Maskota!« jo je tiho poklical, ko je bil že povsem blizu nje. Bliskovito se je obrnila. Ko ga je uzrla, ji je izraz na obrazu otrpnil in temna rdečica ji je obarvala kožo. Prizor, kakršnega je pri njej že tolikokrat videl, se je ponovil tudi tokrat.

	»Poveljnik ...« Glas ji je malce zatrepetal.

	Podala mu je roko, in Robin njene roke ni več izpustil.

	Oba sta bila zmedena.

	»To pa je res presenečenje,« je mrmraje rekla Lara, prizadevajoč si, da bi se zbrala.

	»Tudi zame, da si ti tukaj,« je zamrmral nazaj.

	»Ne bi si mislila, da se bova še kdaj srečala … Potuješ?« Kljub hudi vznemirjenosti je skušala govoriti čim bolj mirno.

	Robin je strmel vanjo kot začaran. Gledati jo, govoriti spet z njo, dotikati se je … Maskota se je iz sanjske podobe zares spremenila v živo bitje.

	»Da … Ne … Pravzaprav odvisno …« je nepovezano odvrnil. Običajna odločnost, obvladanost, hladnokrvnost, vse to se je razblinilo v nič.

	»No, saj ni pomembno … Kako si sicer, poveljnik?« Njen glas je bil ves zadrgnjen.

	»Hvala, tako nekako,« je nedoločno in prav tako zadrgnjeno odgovoril. »In ti?«

	»Kar gre. Kako tvoji posli?«

	»Nimam pripomb … Kaj delaš tu, Maskota?«

	»Pospremila sem … e … hm … nekoga, ki je odpotoval.«

	Še vedno jo je držal za roko.

	»Uzrl sem te prej, ko sta se ravno poslavljala z nekim fantom … Opazil sem, da sta si precej podobna. Tvoj sorodnik?«

	Še bolj se je zmedla in komaj vidno pokimala, nato pa naglo spremenila temo: »Kako je z Vitom? Ga kaj vidiš?«

	»Včasih se slišiva po telefonu in kdaj pa kdaj se srečava. V redu je z njim.«

	Obmolknila sta, kot bi jima že zmanjkalo besed. Nekaj naslednjih trenutkov sta samo tiho stala drug nasproti drugega. Lara je upirala pogled vanj in on ji ga je molče vračal. Ne, nič med njima ni bilo razčiščeno, nič končano … Tega sta se v teh trenutkih zavedala oba.

	Lara je v sebi začutila nenadni vzgib, da se umakne iz te situacije. »No … Zdaj pa moram iti. Lepo, da sva se srečala. Pozdravi Vita.«

	Lahno je potegnila roko k sebi. Ni je izpustil.

	Njegovo nenavadno vedenje je samo še prispevalo k njeni nelagodnosti in zmedenosti.

	Robin pa se je počutil povsem nemočnega. Vsa siceršnja iznajdljivost ga je pustila na cedilu. Ta prazen pogovor, to izgubljanje besed, ko ji ima vendar reči toliko drugega …

	»Ne odidi že spet! Prosim! Kam se ti mudi?!« je izbruhnil. V njegovem glasu je bilo nenadoma toliko silovitosti, da je Lara vsa zbegana otrpnila. Pa kaj mu je? Takšnega ni poznala.

	»Danes imam pred sabo še precej dolgo pot,« je zamrmrala. Nameravala je na obisk k dedu, ki je bil zadnje dni malce bolan in je bila trenutno pri njem tudi mati.

	Spet je poskušala odtegniti roko. Še vedno je ni izpustil. Lari se je zdelo, kot da se poveljnik sploh ne zaveda, da se je oklepa.

	»Toliko stvari bi se morala pogovoriti,« je zdaj tiho rekel. Nič več se ni mogel pretvarjati. Pregrada v njem je popustila in čustva so bolj in bolj butala iz njega.

	Zmedeno ga je gledala. »Mislila sem, da si me že zdavnaj pozabil.«

	»Kako bi te lahko kdaj pozabil?« Njegov pogled je izžareval mehkobo. Potem je nekam roteče zamrmral: »Pojdi z mano, Maskota. Pojdiva kam.«

	»Kam vendar, poveljnik?« Stresla je z glavo, kot bi se poskušala otresti njegovega močnega in zavajajočega vpliva.

	»Kamor koli. Samo pojdi.«

	»Zakaj? Ne morem kar iti.«

	»Prosim. Nujno moram govoriti s tabo.« Besede je izgovoril tako proseče, kot ga še ni slišala govoriti.

	Branila se je. »Ne morem, res. Stopiva na pijačo tja v bife, povabim te.«

	»Dolžna si mi kaj več kot pijačo v tukajšnjem bifeju,« je nepričakovano šepnil.

	»Poveljnik?« se je zdrznila.

	»Res je. Dolguješ mi življenje.«

	Samo nemo ga je gledala. Ni bil človek, ki bi kdaj koli iskal ali pričakoval hvaležnost od ljudi. Zakaj ji zdaj govori prav o hvaležnosti?

	»Življenje, da,« je naglo nadaljeval. »Dolguješ mi ga. Mojega si skazila do konca, zato imam vso pravico do tvojega. Tvoje življenje za moje, Maskota.«

	Zmedena in prestrašena ga je poslušala, ne da bi ga razumela. Čutila je, da je smrtno resen. Iz njega je udarjala neobvladana, a hkrati silovita in globoka čustvenost, kakršne ni pri njem še nikoli opazila in si do tega trenutka tudi ne bi znala predstavljati, da je je zmožen. Popolnoma jo je vrgel iz tira.

	»Ne … ne razumem te. Kaj je narobe?« je zbegano rekla.

	»Vse.«

	»Si … si pil?«

	»Oh ne. Trezen sem, čeprav ne najbolj priseben.« Za trenutek je utihnil, nato pa burno rekel: »Pojdi z mano, prosim, pojasnil ti bom! Vendar ne tja v bife, pojdiva drugam.«

	»Ampak ne morem! Mudi se mi,« se je krčevito še naprej branila njegove družbe. Morala je stran, morala je uiti nevarnemu vplivu, ki ga je imel ta trenutek nanjo.

	»Ne umikaj se mi … Pomagaj mi vendar, Maskota ...« Besede je izgovoril tiho, proseče.

	»Poveljnik?! Kaj se dogaja? Kako naj ti pomagam?« Spreletaval jo je srh. Gledala je vanj s široko razprtimi očmi, nezmožna doumeti, kaj ji dopoveduje.

	»Pomagaj mi, da bom končno zmogel izpovedati vse to, kar že tako dolgo nosim v sebi. Kar čutim do tebe.« Skrušeno je povesil glavo.

	Lara je neizmerno osupla dolgo strmela v njegov obraz. Nenadoma je deloval tako negotovo in ranljivo. Ni ji šlo v glavo, da se lahko poveljnik s toliko čustev obrača prav nanjo, na osovraženo Maskoto. Na žensko.

	»Saj si me vendar …« je vznemirjeno začela.

	»Ne, ne, nisem,« jo je prekinil, vedoč, kaj bo rekla. »Nikoli te nisem zares sovražil, Maskota, čeprav sem si k temu zelo prizadeval in mi je v ihti celo uspelo samega sebe prepričati, da je tako. Zelo te spoštujem, že ves čas.«

	Njegov glas je zvenel povsem nemočno, ko je nenadoma tiho pristavil: »Nenehno se te spominjam, ne morem drugače … Mučim se … Preganjaš me, vedno in povsod …«

	Stala sta nepremično, oba kot brez diha. Pogleda sta se jima ujela, toda le na kratko. Nato pa sta se oba skoraj hkrati zganila in brez besed spontano krenila proti izhodu in nato naprej, stran od ljudi.

	Ko sta prišla dovolj daleč, sta se ustavila.

	Njegove roke so se obotavljivo stegnile k njej in jo potegnile bliže. »Ljubim te, veš,« je nenadoma dahnil.

	Bila je brez besed. Ozrla se je kvišku in prestregla njegov pogled. »Kaj?« je slednjič zajecljala.

	»Ljubim te … Maskota, ko bi ti vedela …« Besede so zazvenele izredno čustveno. Dvignil je roko in jo pobožal po licu.

	Lara je bila v njegovih rokah kot omamljena, nezmožna, da se kakor koli upre.

	»Ljubim te bolj, kot to sploh lahko izrazim. Vse mi pomeniš …«

	Besede so prihajale k njej od daleč, kot nedojemljiv šepet. Bila je močno vznemirjena, vse je šlo zanjo prehitro. Ni bila zmožna dojeti, da ji vse te besede ljubezni izpoveduje ravno hladni in nenaklonjeni poveljnik.

	»Moje nepojmljivo ravnanje s teboj, ko sem te zavestno prizadel, te trpinčil in ti grozil … Tisti prestrašeni pogled, zgroženost v tvojih očeh, kolikokrat mi vse to lebdi pred očmi … V resnici pa si mi takrat segla v srce …«

	Larina obvladanost se je zdaj že povsem scefrala. Ničesar ni hotela slišati, ničesar čutiti, vendar teh razorožujočih, neverjetnih besed, izgovorjenih s tako čustvenim tonom, ni bilo mogoče preslišati, potegnile so jo za sabo. Nenadoma ji je bil tako blizu, da je to komaj dojemala. Znova prebujeni občutki so jo zmedli do konca.

	»Ljubim tvojo bližino. Vse te dolge mesece sem hrepenel samo po tebi … Tako grozno mi je bilo ob misli, da te ne bom več videl. Ne veš, kako mi manjkaš, kako hudo mi je brez tebe …« je tiho govoril.

	Še vedno je stala nepremično, malce zgrbljena vase. Tedaj jo je zelo počasi potegnil čisto k sebi in njegove roke so se trdno ovile okrog nje. Vse tesneje jo je objemal. Ni se mu skušala izviti. Z obrazom se je stisnil k njej, roke pa so mu z obotavljivo počasnostjo zdrsele po njenem telesu. Ni se uprla. Začutila je, kako poveljnik drhti, kako mu razbija srce. Počasi in nežno jo je božal. Ni bil ne napadalen ne grob, samo neskončno nežen. Imela je občutek, kot da lebdi. Prepustila se je njegovemu ljubkovanju in za trenutek je bila vsa njegova.

	»Nikoli te nisem niti poljubil,« je zamrmral.

	Molčala je, vsa zmehčana v njegovih rokah.

	Njegove ustnice so se približale njenim. Nekoliko se je obotavljal, nato so se njune ustnice združile. To je bil zelo nežen, hrepeneč, predan poljub.

	»Kolikokrat sem si želel tega,« je tiho rekel.

	Stala sta objeta, njegove ustnice so polzele po njenih. Lara si je želela, da bi ga tako čutila za vselej.

	»Ostani danes z mano. Potuješ lahko jutri! Prosim,« je zamrmral.

	Zdrznila se je. Opojnost trenutka je minila. Začela se je odmikati od njega, in on jo je izpustil. »Ne morem,« je žalostno zašepetala. Njegove slabosti je preveč poznala.

	Zdaj se je naglo treznila. Morala se je rešiti njegovega magnetskega vpliva. V zavest se ji je nenadoma prikradel spomin na drugačnega poveljnika. Na njegove grobosti. Tisto je bila realnost, to danes je bilo le čarobno slepilo.

	»Ne reci tega! Ostani …« je še enkrat zaprosil.

	Samo odkimala je, brez besed.

	»Nisi … več … sama?« je pretrgano izgovoril.

	Otožno se je nasmehnila. »To je tako nepomembno pri tem. Toda če me že sprašuješ: sama sem.«

	Njegove oči so vztrajno zrle v njene. »Tako dolgo že hrepenim po tebi! Vem, bil sem grozen do tebe, počel sem najbolj nepotrebne in napačne stvari ...« Postal je, nato pa sunkovito in proseče rekel: »Pa vendar … Tvegaj z mano, Maskota!«

	Njen otožni smehljaj se je izgubil. Zresnila se je. »Ne bi mogla in ne bi si upala, poveljnik. Preveč je spominov. Slabih. In še zlasti – predobro te poznam ...«

	»Prosim, Maskota! Tvegaj, prosim! Trudil se bom, da se ti oddolžim za vse, kar sem ti slabega storil. Ne pozabi, dolguješ mi življenje! Ti si moje življenje. Potrebujem te ...« Vročično jo je gledal, glas mu je drhtel.

	Lara je od vznemirjenosti komaj še dihala. Vse te njegove besede so bile zanjo preveč. Čutila je, da govori iskreno. Pa vendar je molčala.

	»Tako rad bi te imel ob sebi,« je šepetal naprej, »da bi bila moja, da bi bila vedno ob meni. Samo tako si lahko zase zamislim srečno življenje. Vse bi storil za to. Silno te ljubim ...«

	Besede so kar bruhale iz njega, ni jih mogel ustaviti. Še nikoli ni govoril česa podobnega. Vodila ga je nuja, pa čeprav je zdaj že skoraj dojel, da ne bo ostala, da bo odšla.

	Še bolj se je odmaknila od njega, ni ga več pustila k sebi. »Oditi moram, poveljnik.«

	»Prosim, nikar. Ne veš, kako hudo mi je bilo vsakič, ko si odšla.«

	»Žal mi je. Toda moram oditi.«

	»Kam … kam vendar?«

	»Domov.«

	»Kje si doma?«

	»Daleč od tebe.«

	»Kako daleč?«

	»Zelo daleč.«

	Razumel je in se žalostno nasmehnil. »Ne moreš mi oprostiti. Vem, sam sem kriv. Strašno sem te prizadel. A te kljub temu še enkrat prosim: premisli, Maskota! Odločaj se po srcu ...«

	Obmolknil je in jo dolgo tiho gledal, z nesrečnim izrazom na obrazu. Potem je z otožno resnobo nadaljeval: »Oh, saj vem, kaj boš storila. Odšla boš svojo pot. Razumem te ali to vsaj poskušam, čeprav si obupno želim, da ne bi bilo tako. A kakor koli se boš odločila, vedeti moraš, da te bom vedno ljubil. To vem z gotovostjo.«

	Pogled je umaknil z nje in nekaj trenutkov strmel nekam v daljavo. Nato se je spet obrnil k njej: »Še nekaj ti moram reči: želim si, da me ne bi klicala poveljnik, saj nisem več tvoj poveljnik in to tudi ne bi hotel še kdaj biti. Ime mi je Robin, kar tako veš. A hkrati bi si želel, da mojega imena ne bi nikoli izgovarjala z odporom.« Premolknil je in nato povsem tiho dodal: »Veš, kje me najdeš, če se boš odločila tako, kot si neizmerno želim ...«

	Lara je ves čas otrplo molčala, neodločna, kaj naj reče ali stori. Pri srcu jo je stiskalo, v grlu je čutila cmok. Poveljnik jo je danes popolnoma presunil, z besedami in vedenjem. Pa vendar upanja zanju ni bilo. Zaradi vsega, kar je bil in kar bo ostal, zaradi vsega, kar je nosil v sebi. Zaradi tiste plati njegove osebnosti, ki je ni marala. Ne more se odločiti za napačnega človeka, kar je on vsekakor bil, ne glede na to, kaj in koliko ji je še pomenil.

	»Maskota, povej mi, kako ti je zares ime?« je potihoma vprašal.

	Samo za trenutek je oklevala: »Lara.«

	»Lara.« Ime je ponovil s toliko mehkobe, da jo je ganilo.

	»Tisti mladenič prej je bil najbrž tvoj brat, kajne?«

	Prikimala je.

	»Benjamin?«

	Spet je prikimala.

	»Namesto njega si šla na fronto. Zakaj?«

	»Bil je poseben splet okoliščin.«

	»To mi boš morala naslednjič bolj natančno razložiti.« Tiše je dodal: »Tedaj, ko boš zbrala moč in pogum, da tvegaš z mano. Ko mi boš zmogla odpustiti.«

	Zmajala je z glavo. Hotela je odgovoriti, a ji je položil prst čez ustnice in odkimal: »Nikar nič ne reci. Pusti mi upanje. Upanje potrebuje tako malo, da preživi. Zmogel bom čakati ...«

	Toda v njegovem glasu in pogledu je bila vdaja. Vedel je, da je to slovo. Nikoli ne bo tega, po čemer je hrepenel. Maskoto je izgubil že veliko pred današnjim dnem, že takrat, ko je zaigral njeno zaupanje in vero vanj. Ali pa morda še veliko veliko prej, takrat, ko se je njegov prevladujoči odnos do žensk šele oblikoval in niti slutil ni, da bo nekoč srečal Maskoto. Nobene pravice ni imel, da bi se zanjo naprej boril.

	Dolgo jo je molče gledal, kot bi si hotel njeno podobo še posebej vtisniti v spomin. Končno se je premaknil, se še zadnjič ozrl vanjo, jo s prsti nežno pobožal po licu, nato pa se brez besed obrnil in počasi odšel.

	Lara je odrevenelo zrla za njim. S suhim grlom in vlažnimi očmi je gledala, kako se oddaljuje. Vedela je, da ne bo nikoli tvegala …



	 *



	Robinu je srečanje z Maskoto na letališču samo še otežilo življenje. Žaloval je za nečim lepim, kar se mu ni moglo izpolniti. Bil je brez vsakih želja; edino, kar si je želel, je bilo tisto nemogoče – da bi bil skupaj z njo. Z Laro. Vsaj vedel je, kako ji je ime. Zdaj je bil še bolj prepojen s čustvi do nje. Ves čas se je zavedal, da mu Maskote ne more nič in nihče nadomestiti. Pomenila mu je vse ženske – do katerih ni sicer nikoli čutil kake posebne naklonjenosti.

	Vitu je povedal za to njuno srečanje že kmalu potem. Ponovno sta o tej temi razpravljala kake tri mesece pozneje, ko je prišel Robin k njemu na obisk. Takrat mu je tudi natančneje orisal, v kakih okoliščinah sta se srečala, medtem ko podrobnosti srečanja ni opisoval. Vito ni silil vanj, vendar je slutil, da se je med njima zgodilo nekaj, kar je Robina močno potrlo.

	»Ime ji je Lara,« je zdajci rekel Robin.

	»Vem,« je malce v zadregi priznal Vito. »Povedala mi je takrat, ko je prišla na moje slavje.«

	»Kako sem sploh pomislil, da morda ne veš!« se je odkrito posmehnil Robin. »Verjetno veš še marsikaj drugega iz njenega življenja.«

	»Morda. Vendar sem ji obljubil, da ne bom pripovedoval o tem.«

	»Da, razumem …« Res je razumel in hkrati vedel, da ne sme vrtati v Vita.

	Lara ni sicer Vita v tem zadnjem obdobju niti enkrat poklicala, zato ga je že močno skrbelo, zakaj se nič ne oglasi. Zdaj je svoje skrbi zaupal tudi Robinu.

	»Najbrž tako ravna zaradi tvojih stikov z menoj,« je turobno menil Robin.

	Vito mu je zamišljen pritrdil. »Da, zelo verjetno. Zares obžalujem, da jo najini stiki tako ovirajo. Maskota mi je prirasla k srcu in bi mi veliko pomenilo, da bi bil z njo bolj povezan. Tudi ženi se je zelo priljubila in si močno želi, da bi nas spet obiskala.«

	»Ali Jane ve kaj več o Maskoti … o Lari?« se je popravil. »Si ji pripovedoval o njej?«

	»Da, precej ve,« je nerad priznal Vito, saj se je zavedal, da to ne bo Robinu niti najmanj po volji. »Pravzaprav sem ji prvič pripovedoval o njej tisto noč po mojem slavju. Opazila je, da se je nekaj zgodilo, in tudi sprememba tvojega razpoloženja jo je zbodla v oči. Nato je tako dolgo vrtala vame, da sem ji vse bistveno povedal.«

	»Tudi o …«

	»Tudi,« ga je prekinil Vito, saj je vedel, kaj hoče Robin vedeti. »Vendar je Jane kljub vsemu ostala na tvoji strani. Tisto vajino prvo srečanje sem takrat izpeljal prav na njeno prigovarjanje.«

	Robin je to Vitovo priznanje nekaj časa premleval v sebi. Izredno ga je motilo, da je tudi Jane seznanjena s temi problematičnimi zadevami.

	»Nisem vesel tega, da Jane ve …« je slednjič namrgodeno zamrmral.

	»Vem, da nisi. Ampak takrat preprosto ni šlo drugače, kot da ji povem.« Nato mu je povsem odkrito pojasnil, kaj vse Jane ve.

	Robin ga je ves nejevoljen molče poslušal.

	»Ne bodi tako čemeren in mrk zaradi tega! Konec koncev je Jane moja žena in popolnoma ji zaupam … No, če sem odkrit, v prvem trenutku je bila povsem osupla nad vsem, in še posebej je bila zgrožena nad teboj. Temu se tudi ne gre čuditi, saj je imela povsem drugačno sliko o tebi. Še vedno ne verjame povsem, da se je vse tisto zares dogajalo, vendar pa zelo razume Maskotin … no, torej Larin sedanji odnos do tebe.«

	Pozneje se je zgodilo, da je Robin ostal v jedilnici sam z Jane.

	»Vito mi je povedal, da si seznanjena z vsem …« je nenadoma zadržano pripomnil.

	Jane je takoj vedela, o čem govori. »Ni ti prav, kajne?«

	»Ne preveč,« je priznal. »Gotovo si razočarana nad mano.«

	»Nekoliko. Težko si zamislim, da si bil, ali si morda še vedno, tudi tak. Vendar sem prišla do sklepa, da morajo moji občutki do tebe temeljiti na tem, kakšnega te jaz poznam. Ti občutki so zelo pozitivni. Tvojega odnosa do žensk seveda ne odobravam in, odkrito rečeno, tudi ne razumem najbolje. A najbrž nimam pravice soditi, še manj obsojati! Vem, da nisi ne lahkomiseln ne plitev človek, torej so gotovo tehtni razlogi, zakaj je tako … Vse tisto, kar se je dogajalo med vama z Laro, ali bolje z Maskoto, pa je nekaj povsem drugega. Oprosti, če to rečem, toda malce ti privoščim, da …« Prekinila se je in zamahnila z roko. »Preveč govorim …«

	Robin je ostal tiho, njegov pogled je bil mrk in zamišljen.

	»Slišala sem, da sta se nenadejano srečala.« Jane si ni mogla kaj, da ne bi tega omenila.

	»Sva,« je kratko pritrdil.

	»In?«

	»Nič …« Ni hotel govoriti o tem. »Vito pravi, da se mu Lara le še redko oglasi.«

	»Da, res, in zelo mi je žal, da je tako. Zelo rada bi jo ponovno videla, poklepetala z njo … Tako resno dekle je, tako prijetno … Veliko hudega je že doživela, precej tega tudi po tvoji zaslugi … Vito sicer nenehno poudarja, da si samo ti zaslužen, da ji je uspelo premagati vse težave in ovire, in sploh, da je preživela ... Tvoja vloga v njenem življenju je pravzaprav zelo črno-bela … No, kakor koli, zelo posebno dekle je. Še vedno pa ne zaupa ljudem, ki jih pozna iz vojnih časov. Škoda …«

	V tem trenutku se je vrnil Vito. Takoj je uganil, o čem sta Jane in Robin govorila, saj je bilo vzdušje med njima nekam napeto.

	Robin je vstal. »Jane, hvala za pogovor.« Pogovora o Maskoti ni hotel nadaljevati.

	Pač pa sta ga – potem ko se je Robin proti večeru poslovil – nadaljevala Jane in Vito. Zlasti za Jane sta bila Lara in Robin neizčrpna tema. Spet je pomislila na tisti njen vzdevek ›Maskota‹. Ta vzdevek je pravzaprav Laro tako lepo označeval!



	 *



	Od njenega srečanja s poveljnikom na letališču je minilo že več mesecev. Ravno dovolj, da se je Lara spet nekoliko uravnovesila in da je zmogla misli nanj potisniti vstran. Kljub temu so ji njegove besede še in še rojile po glavi. Vsakič ji je kar zagomazelo po hrbtu, ko je pomislila na njegovo priznanje, da jo ima rad. Zavedala se je, da je bilo iskreno. Poveljnik – še vedno ga je v sebi imenovala samo poveljnik – ji ne bi nikoli govoril takih stvari, če ne bi tega tudi zares mislil. Neštetokrat je pomislila na njegove besede, naj tvega z njim. Nato pa so ji vsakič spet zaplesale pred očmi slike njegove surovosti, ob katerih se je vse končalo: kako jo, nemočno, ležečo na umazanih gozdnih tleh, kamor jo je spravil sam, grobo sune z nogo od sebe, kako se prefinjeno psihično izživlja ob njenih strahovih, kako ji zaničljivo govori mnoge grde besede … Te boleče spomine je morala s silo potisniti vstran.

	Ne, ni mogla tvegati, bila je preveč stvarna, da bi se slepila. Zveza s poveljnikom ji ne bi prinesla nič posebno dobrega, torej je tudi osrečila ne bi. Pa vendar jo je s svojo izpovedjo ljubezni močno obremenil.

	Življenje ji je sicer teklo precej utečeno. Še bolj zavzeto se je posvetila otrokom; ure in ure dolgo je požrtvovalno vadila s posamezniki in se iskreno veselila vsakega najmanjšega napredka. Pri Janusu je bil ogromen napredek že to, da je zmogel držati žlico v roki in jo pravilno nositi v usta, pri Alanu, da je že brez težav zapenjal gumbe na oblačilih, rezal s škarjami in obvladal še kake druge natančnejše gibe, pri Kim, ki je imela največ možnosti, da se je naučila črk in jih že povezovala v pisane besede … Večinoma so bili to mlajši otroci. Delo z njimi je teklo pretežno prek igre, saj jih je bilo tako najlaže pritegniti k ponavljajočim se vajam in vzdrževati njihovo največkrat le kratkotrajno koncentracijo. Imela je nekaj sijajnih in požrtvovalnih sodelavk in sodelavcev, ki so imeli radi svoje delo in ga tudi z veseljem opravljali. Kot ekipa so se odlično ujeli, pri svojem delu pa bili domiselni in ustvarjalni. Preizkušali so nove metode in oblike dela ter iskali načine, kako otroke različnih starosti prek kombiniranih programov spodbuditi k čim boljši vključitvi v skupinske dejavnosti in v skupinsko življenje. Še celo v prostem času so ure dolgo premlevali o učinkovitosti tega ali onega pristopa k posameznemu otroku.

	Vse to ji je zapolnjevalo čas, in tako vsaj podnevi ni toliko mislila na poveljnika. Ob večerih pa se je vračal, znova in znova. Z Benjaminom, ki je v minulem času postal zrelejši in se je zdaj še kar pridno šolal, se je pogovarjala o marsičem, le pogovora o poveljniku se je strogo izogibala. Sploh je poskušala čim manj govoriti o tistih časih na fronti, čeprav sta tako Beni in še bolj mati večkrat začenjala to vsebino. Razumela je, da tako blažita občutke krivde, ker se zavedata, da je to, da je Beni preživel, imelo svojo ceno, in da jo je plačala ona. Neštetokrat jima je že rekla, da se je zavestno odločila za to, in da imajo zdaj vsi skupaj otipljive razloge za zadovoljstvo in veselje, ne pa za očitke vesti – navsezadnje so vsi živi in zdravi.

	Bil je še en razlog, zakaj poveljnika ni rada omenjala. K temu je svoje prispevala neka posebna okoliščina: pri Beniju, materi in, nenavadno, še najbolj pri dedku, je bil še vedno prisoten že prav uničujoč strah pred njim in njegovim preiskovanjem. Tega ni moglo nič spremeniti, strah se je prav zajedel vanje. Če bi to lahko že takrat zaslutila, jim nemara ne bi govorila toliko o njem. Toda, se je spomnila, takrat je morala govoriti, saj je bila tudi sama polna brezglavega strahu pred njim. Zdaj pa je bil že čas, da se vsi skupaj umirijo in take občutke potisnejo vstran. A to je bilo laže reči kot storiti. Tako kot so njene bližnje obvladovali strahovi pred poveljnikom, so njo obvladovala druga zapletena in nasprotujoča si čustva …



	 *



	Robin in Vito sta se odpravljala na veliko svečano podelitev državnih priznanj za vojne zasluge. Nekaj posameznikom, med njimi tudi Robinu, »slovitemu in že večkrat odlikovanemu poveljniku znamenitega bataljona«, kot je bilo zapisano v razlagi na vabilu, naj bi bile podeljene medalje za posebne zasluge, eno najbolj uglednih vojaških odlikovanj. Slovesnost se naj bi zgodila v kraju nedaleč od Sydneyja, oddaljenem kakih trideset kilometrov od središča mesta. Vito se je na poti tja najprej ustavil pri Robinu doma, saj sta bila tako dogovorjena. Čeprav bi Robin načeloma lahko prisedel v Vitov avto ali pa obratno, sta se odločila drugače. Zaradi njunih različnih načrtov po končani slovesnosti je bila boljša rešitev, da potujeta vsak s svojim vozilom. Robin je vozil prvi, vendar sta bila njuna avtomobila ves čas bolj ali manj drug za drugim.

	Zgodilo se je na obrobju mesta, vsega dvajset minut po tem, ko sta krenila. Izza blagega ovinka je pridivjal motorist na težkem motorju, ki zaradi velike hitrosti ni obvladal vozila; na ovinku ga je zaneslo na nasprotno stran vozišča, kjer je z vso silo čelno priletel naravnost v Robinov avto. Robin ni imel najmanjše možnosti, da se trku izogne. Strahovito je počilo, slišati je bilo lomljenje pločevine. Motorista je vrglo na pokrov avtomobilskega motorja, od tam pa spet nazaj na cesto, kjer je priletel v obcestni stebriček in tam v bližini obležal. Robin je dobil silovit sunek v zgornji del telesa, stisnilo ga je med volan in sedež, hkrati je z glavo močno udaril ob rob zveriženega ohišja vozila.

	Vito je pripeljal na mesto nesreče pet minut pozneje, ko se je tam že ustavilo nekaj vozil in so Robina prav takrat trije moški previdno potegnili iz razbitin avtomobila ter ga polegli na tla. Dva druga sta klečala pri motoristu, ki ni kazal znakov življenja.

	Vito je potreboval trenutek ali dva, da je dojel situacijo. Kot nor je planil bliže. Z izurjenimi rokami in očesom izkušenega zdravnika je skušal oceniti, kako hude so poškodbe. Robin je bil napol pri zavesti in v šoku, ni se zdelo, da bi zaznaval okolico. Na Vitovo nagovarjanje in spodbujanje se ni odzival. Nenadoma pa so se prek njegovih ustnic šepetaje, toda povsem razločno privalile besede: »Maskota … Maskota …« In potem spet in spet. Njeno ime je ponavljal kot v nekakšnem transu, zdelo se je, da jo kliče, ne da bi se tega zavedal.

	Vito se je ves pretresen sklanjal k njemu in mu hitel nuditi prvo pomoč. Takrat se je že slišalo zavijanje sirene reševalnega vozila, ki se je kmalu zatem ustavilo na prizorišču nesreče. Vito je ostal tudi še naprej ves čas ob Robinu; reševalni ekipi je pomagal pri nujnih ukrepih prve pomoči na mestu samem in tudi pozneje v reševalnem vozilu, ki je oba ponesrečenca z vključeno sireno odpeljalo proti bolnišnici. Motorist je še kazal rahle znake življenja, vendar je bilo že na prvi pogled jasno, da so njegove poškodbe prehude.

	Vito se je počutil, kot bi ga nekdo postavil na led. Nesreča ga je strašno prizadela. Ni še bilo mogoče natančneje določiti, kako hude so Robinove poškodbe, vendar so bile nekatere očitne. Zlomljena roka v podlakti, skoraj gotovo nalomljena rebra, najmanj pretres možganov … Ni pa bilo še jasno, kakšne so morebitne notranje poškodbe. Robin je bil med potjo do bolnišnice ves čas napol pri zavesti, in Vita je grozljivo stiskalo pri srcu, ko je vedno znova nezavedno ponavljal zdaj Maskotino zdaj Larino ime. Šele malo pred bolnišnico je utihnil, ostal je brez zavesti.

	Ob njem je ostal vse dotlej, dokler ga niso odpeljali v operacijsko dvorano. Sam se ni počutil psihično zmožnega, da bi sodeloval pri posegu. Pač pa je zdaj napočil trenutek, da opravi nekaj drugega, nekaj, kar je v sebi sklenil že ob prvih Robinovih klicih. Moral je nemudoma ukrepati, saj je bil tu čas izredno dragocen in kdo ve, ga je kljuvalo pri srcu, morda ga je ostalo samo še malo ...



	 *



	Lara je še vedno stiskala slušalko v tresočih se rokah. Malo prej jo je klical Benjamin in jo previdno vprašal, ali že ve za zadnjo radijsko vest. Pred nekaj minutami je bilo po radiu objavljeno, je rekel, da se je tega dne v prometni nesreči hudo poškodoval Robin Grant. Motorist, povzročitelj nesreče, pa je poškodbam že podlegel.

	Novica jo je pretresla. V prsih jo je stiskalo, da je komaj dihala, dlani je imela hladne in vlažne. S suhimi očmi je prazno strmela v neko nevidno točko pred seboj in bilo ji je grozno. Vito, mora ga poklicati, je vzdrhtela. Prav tedaj, ko je hotela dvigniti slušalko, je telefon spet zazvonil, zazdelo se ji je, da s tolikšno močjo, da je kar poskočila. Na drugi strani je bil ded.

	»Klical te je tisti zdravnik, Vito Evans, zdel se je zelo vznemirjen. Čeprav je poudarjal, da gre za nekaj izjemno nujnega in da te mora kar najhitreje dobiti, mu nisem hotel dati tvoje telefonske, sem pa mu obljubil, da te bom skušal o njegovem klicu takoj obvestiti. Naročil je, da ga nemudoma pokliči v neko bolnišnico v Sydneyju, pustil je tudi številko zate. Čez nekaj minut me bo klical nazaj, da preveri, ali mi je uspelo dobiti zvezo s tabo.«

	S tresočimi se rokami si je zapisala številko. Vse v njej je trepetalo in zdelo se ji je, da je le napol prisebna. »Takoj ga bom poklicala. Ti ostani v bližini telefona … Če te pokliče prej, kot bo uspelo meni dobiti zvezo z njim, mu daj mojo številko. Nujno!«

	Zvezo z bolnišnico je dobila hitro, in še hitreje je dobila Vita.

	»Lara, to je strahota, kar se je zgodilo … Prišla boš sem, nujno je …«

	»Ka … kako je z njim?« je komaj zmogla oblikovati vprašanje.

	»Trenutno je še v operacijski. Upajmo na najboljše …Ves čas te je klical, samo tebe! Zato moraš k njemu! Z vojaškimi oblastmi sem že vse uredil, da bodo opravili poseben let, samo še midva se morava dogovoriti.«

	»Prav, Vito …« je rekla brez misli.

	»Vrzi skupaj najnujnejše stvari in se s taksijem čim prej odpelji do vojaške baze. Tam so že obveščeni, pričakujejo te …«

	 Lara je brez besed mehanično prikimavala v slušalko. Da, seveda, šla bo tja, k njemu, takoj … Nič se ni spraševala, nič pomišljala, nič razmišljala. Samo to je vedela, da mora k njemu ...



	Zdaj je bila v bolnišnici, ob Robinovi postelji, in počutila se je neznansko potrto. V mislih so se ji še vedno podile slike dogodkov minevajočega dne: naglica, s katero je razdelila potrebna opravila med sodelavce, noro hitenje domov, da vzame nekaj nujnih stvari za na pot, vožnja s taksijem do vojaškega centra, kjer so jo res pričakovali in ji ni bilo treba ničesar pojasnjevati, in zatem let v Sydney, kjer jo je v bolnišnici že nestrpno čakal Vito.

	»Lara, ne ve se še, kako se bo izšlo. Notranje poškodbe niso prehude, roka se bo tudi zacelila, prav tako rebra in mnoge praske, ampak še vedno je v komi in to je najbolj zaskrbljujoče. Po nesreči je bil skoraj vse do bolnišnice pri zavesti, čeprav v šoku, in venomer je ponavljal tvoje ime, zdaj Maskota zdaj Lara. Takrat sem si prisegel, da te bom spravil k njemu, da te bom dal s silo privesti sem, če se boš obotavljala priti … Hvala, da si prišla.«

	»Prav je, da si me poklical.« Še vedno je bila povsem pretresena, in vsa je drhtela.

	»Od vojne naprej je bil vedno nemiren in nesrečen zaradi tebe. Nisem te hotel obremenjevati s tem, a po tej nezgodi … Samo tvoje ime je imel kar naprej na ustnicah. In tedaj sem pomislil, da si Robin zasluži, da si v teh težkih trenutkih, ob njegovi morebitni poslednji uri, poleg njega …« Vitov glas se je skrhal, samo stegnil je roko k njej in jo objel.

	Lara se je zatekla v Vitove roke, po licih so ji zdrsele solze. »Tako mi je hudo zaradi poveljnika, Vito … Saj … saj ne bo …?« Besedo umrl jo je bila groza že izgovoriti.

	»Upati in čakati, to je vse, kar lahko storimo. Toda ti lahko storiš precej več. Tudi če te ne vidi in ne sliši, bodi ob njem, pogovarjaj se z njim, morda pa bo tvoj tako zaželeni glas prodrl do njega …«

	Tako je zdaj že ure dolgo, času ni sledila, sedela ob njegovi postelji. Pustili so jo samo z njim, z naročilom, naj nemudoma pritisne na zvonec, če bi se zgodilo kaj nepredvidenega. Tu in tam je kdo od osebja na kratko vstopil v sobo, da preveri njegovo stanje, se ji spodbudno nasmehnil in se spet umaknil. Strmela je v njegov prsteno bledi obraz, in po licih so ji vedno znova zdrsele solze. Njegove oči so bile zaprte, niso je videle, pa tudi ušesa ne slišala. A kljub temu mu je govorila, obujala je spomine na dogodivščine iz njunih srečnejših vojnih časov, mu pripovedovala o svojem delu in življenju, o vsem, kar ji je prišlo na misel. V teh trenutkih se je zavedela, da še vedno goji do njega globoka čustva in bi zdaj naredila zanj prav vse, da bi se le vrnil v ta svet.

	 Krčevito je stiskala njegove prste brez življenja, mu božala dlani, hrbtišče rok ... Ti dotiki so bili obupani, nemočni poskusi, da bi ga obudila v življenje.

	»Poveljnik, vrni se, ne potapljaj se v temo. Ne smemo te izgubiti…« Njen šepet se je izgubljal v prostoru, od njega pa ni bilo odgovora, še naprej je negibno ležal z zaprtimi očmi in kot brez življenja. Prsi so se mu lahno dvigale in spuščale, in ob vsakem njegovem vdihu se ji je zdelo, da sliši njegov glas, kako izgovarja: ljubim te, Maskota …

	Sklonila se je k njemu, se z ustnicami dotaknila njegovih, kot bi mu hotela vdihniti nekaj življenja, mu nepovezano šepetala nežne besede … Nato se je, nemočna, z licem naslonila ob njegovo nepoškodovano roko in mu tiho izpovedovala ljubezen. Končno je utihnila in se vsa nesrečna prazno zazrla v neko točko na rjuhah pred seboj. Tako je ostala nekaj časa, nato se je počasi spet dvignila. Sede pokonci se je spet zazrla v njegov obraz … in vzdrhtela.

	Poveljnikove oči so bile odprte, počivale so na njej, nato so za trenutek zablodile po prostoru in se ponovno vrnile k njej. Še vedno je bila v njih koprena miselne odsotnosti, a bile so odprte, naznanjale so življenje.

	»Ma…sko…ta,« je nenadoma pretrgano in s težavo oblikoval njeno ime. Poskušal se je zganiti, a neuspešno. Zaprl je oči, jih spet odprl, jo odsotno gledal … Nato se je njegova roka komaj zaznavno oprijela njene, stisk je komaj čutila, pa vendar je bil … Polagoma je prijem popustil, njegove oči so se zaprle in spet ga je odneslo v temo.

	Lara je strmela vanj popolnoma odrevenela, kot da ne dojema, da so se njegove oči prav zares odprle, da so njegove ustnice oblikovale besedo, da … da se poveljnik vrača v življenje. Ni se mogla zganiti vse dotlej, ko je spet potonil v nezavest. Šele tedaj je planila, vihravo in neučakano pritiskala na zvonec, ne da bi se tega povsem zavedala, in trenutek pozneje, ko so se sobna vrata sunkovito odprla in sta planila noter zdravnik in sestra, takoj za njima pa še Vito, je sprva samo nekaj jecljala, da so v prvem trenutku vsi najprej pomislili, da je končano, nato pa ji je le uspelo oblikovati besede: »Zbudil se je.«

	Odmaknila se je od postelje in prostor prepustila osebju; stopila je k oknu in tedaj so jo oblile solze. To so bile solze sprostitve in olajšanja ob tem, kar se je zgodilo. Vedela je sicer, da to še ni dovolj, da se lahko še vedno slabo konča, toda bil je prvi otipljivi znak, da se bo vse dobro izteklo.

	Slišala je glasove osebja za svojim hrbtom, zdaj se jih je tam nabralo že več, vendar ni bila zmožna prisluhniti, kaj govorijo. Drgetajoča se je naslanjala na steno ob oknu in si zdaj z eno zdaj z drugo roko otirala solze.

	Tedaj je začutila za sabo Vita. Z roko jo je objel čez ramena in rekel: »Očitno mu gre na bolje. Njegovi odzivi se normalizirajo, hvala bogu.«

	Samo prikimala je in hkrati čutila, kako se ji ob njegovih besedah skala vali s srca.

	»Poskusi mi kar najbolj natančno opisati, kako je bilo videti, ko se je Robin zbudil iz nezavesti. Čim bolj podrobno mi vse opiši.«

	V pretrganih stavkih mu je orisala, kako se je vse zgodilo. »Ampak potem je spet padel v komo,« je žalostno dokončala.

	»Ne, ne, to zdaj ni več to. Lahko bi se reklo, da zdaj spi. Najhuje je mimo. Danes si ogromno storila zanj, najbrž se tega niti ne zavedaš.« Nekaj časa je molčal, nato pa počasi rekel: »Že dolgo vem, kaj Robin čuti do tebe. Tudi ti to veš, kajne?«

	Komaj opazno je prikimala.

	»Vidiš, prav on, ki ni nikdar ne iskal ne hotel ljubezni, je najbolj padel v to zanko. Ljubezen je pri njem prišla spontano, ne da bi si sam tega želel. Si edina ženska, ki ga je čustveno razgibala in prevzela. In danes … Zagotovo je čutil, da si ob njem, dala si mu voljo! Ja, tako dobro vplivaš nanj …«

	»Ne govori mi o tem, prosim,« je zaprosila.

	»Ne vem, Lara, ali je prav ali narobe, da sem ti ravno zdaj vse to rekel. Vendar … No, ne bova zdaj o tem,« se je naglo prekinil in se ozrl k postelji. Ena od sester je bila še vedno tam, drugi so odšli.

	»Verjetno si zelo utrujena. Pametno bi bilo, da se greš malce spočit, nato pa se vrneš.«

	»Ne, ne, nisem preveč utrujena, le psihično se počutim izžeto. Nekaj časa bom še tu pri njem, potem … potem pa bom odšla.«

	»Boš šla v hotel?« Vito ji je uredil nastanitev v hotelu v neposredni bližini.

	»Ne, vendar vseeno hvala za trud. Na vse si mislil. Šla bom na zgodnji jutranji vlak in z njim proti domu. Počivala bom v spalniku.«

	Vito je ostal tiho. Dojel je, kako Lara razmišlja.

	»Te ni mogoče prepričati, da nekaj časa vendarle še ostaneš?«

	»Zdaj ni več potrebe. In sploh … čas je, da se vrnem domov.«

	»Moraš domov?«

	»Da. Tudi tam so ljudje, ki me potrebujejo.«

	»Vem. Kaj pa, če bi bilo Robinovo stanje še vedno nespremenjeno?«

	»Potem bi ostala. Ampak zdaj ni več potrebe,« je ponovila.

	Razumela sta se brez veliko besed. Vito je zavzdihnil: »Nobene pravice nimam vplivati nate. Vem, da se odločaš tako, kot misliš, da je zate najbolje ...«



	Robin se je dokončno prebudil šele okoli poldneva. Vito, ki je bil tedaj pri njem, je čakal na njegove prve odzive; se Robin spominja Larine navzočnosti ob svoji postelji? Opazil je, da z očmi preiskujoče bega po prostoru, kot bi kaj iskal. Slednjič je s pogledom obstal na Vitu, in v tem pogledu je bilo zaznati razočaranje.

	Vito je stopil bliže. »Pozdravljen med živimi, Robin ...«

	Na Robinovih ustnicah se je prikazal bled nasmešek: »Med živimi?«

	Vito mu je na hitro pojasnil, kaj se je zgodilo.

	Robin je mrščil čelo: »Ničesar se ne spominjam. Če se zelo potrudim, pa se mi le zdi, da si lahko pred oči prikličem motor, ki drvi proti avtu. Ubogi mladenič, torej ni preživel ...«

	Vstopila je sestra in postorila to in ono okoli Robina, Vito pa mu je medtem pojasnjeval, kakšne poškodbe je utrpel, in o nezavesti, ki jih je najbolj skrbela. Zaradi sestrine navzočnosti mu Lare ni omenil; s tem je sklenil počakati do tedaj, ko se bo sestra umaknila.

	Končno sta spet ostala sama.

	»Tukaj je bila.« Vitove besede so z vso težo padle v prostor.

	Robinov vznemirjeni odziv je pokazal, da je dojel, koga ima Vito v mislih. »Mislil sem že, da se mi je sanjalo. Kje je ... zdaj?« je vprašal po začetni tišini.

	Vito se je obotavljal. »Odšla je, potem ko si se prebudil iz kome ...«

	»Odšla kot vsakič … Kako se je sploh zgodilo, da se je znašla tukaj?«

	»Moja krivda, če hočeš ...« Vito je previdno izbiral besede. Ni povsem natančno vedel, kako bo Robin sprejel razlago.

	»Klical si jo, nenehno si ponavljal njeno ime ...«

	»Oh,« je bilo vse, kar je uspelo izustiti Robinu.

	»Hotel sem, da …« je nadaljeval Vito in utihnil.

	A ga je Robin vseeno razumel: »Da je ob mojih morebitnih zadnjih trenutkih življenja ob meni ...«

	»Da, vsaj toliko ti je bila dolžna.«

	Opisal mu je, kako je uredil vse potrebno za njen prihod v bolnišnico. »Nato je ob tvoji postelji vztrajala vse dotlej, dokler se nisi zbudil iz nezavesti. Šele ko je bilo gotovo, da si zunaj vseh nevarnosti, je odšla.«

	»Hvala za trud.« Robinov glas je bil tih in zamišljen. Za nekaj časa je obmolknil, in bilo je očitno, da je z mislimi pri njej. Nato pa je kot odmev na lastne misli dodal: »In … ne bo več prišla.«

	Vito mu ni odgovoril, a je bil njegov molk isto kot pritrdilni odgovor.

	Potem sta kot po tihem dogovoru nehala govoriti o njej in se začela pogovarjati o Robinovem zdravstvenem stanju. Vito mu je odkrito razložil, kako je z njegovim stanjem, in da bo moral ostati v bolnišnici še kar nekaj časa. Robin je samo skomignil z rameni. Počutil se je čudno in bilo mu je nekako vseeno.

	Ko ga je Vito končno pustil samega, so mu misli spet zajadrale k njej. K Maskoti. K Lari ...



	 *



	Lara je v naslednjih dneh veliko mislila na poveljnika. Tudi Vitu je že dvakrat telefonirala in si oddahnila ob njegovih zagotovilih, da poveljnik uspešno okreva. Vito ji ni niti omenil možnosti ponovnega obiska pri njem. Vedel je, da ne bi prišla.

	Vendar se je v svoji presoji malce motil. Lara ni bila glede ponovnega obiska pri poveljniku niti približno tako trdna, kot je mislil Vito. V sebi je nenehno tavala po labirintu svojih čustev. Kar naprej je imela pred očmi poveljnikov pogled, ki ga je upiral vanjo, potem ko se je tako nepričakovano prebudil iz globoke nezavesti in jo presenetil, pa tisti komaj zaznavni stisk roke … Vse to jo je preganjalo, jo gnalo k njemu, jo sililo, naj ga še enkrat obišče. Zavedala se je sicer, da v tem nagibu ni modrosti in da bi taka gesta le opozorila na njeno šibkost in slabost do njega, pa vendar … Kaj lahko izgubi, če ga obišče, res samo še enkrat? Zakaj čuti tolikšno potrebo po tem, da ga ponovno vidi? V tej notranji borbi sama s seboj se je naposled omahujoč odločila. Mora ga še enkrat videti ...



	Robinu se je zdravje hitro popravljalo in če ne bi imel mavca na roki, se navzven sploh ne bi prepoznalo, da z njim ni vse v redu. Vito je ves čas bdel nad njegovim zdravstvenim stanjem in rehabilitacijo, vmes je le na kratko odšel domov.

	Ta trenutek sta ravno sedela za mizo in se pogovarjala – Robin je bil s hrbtom obrnjen proti vratom, Vito pa je sedel na njegovi levi. Tedaj so se odprla vrata. Vito, ki je Robinu ravno pojasnjeval vse o poteku celjenja zlomljene kosti, se je ozrl tja in obstal sredi besede, kajti pri vratih je stala Lara. Robin, ki ga je Vitovo vedenje zmotilo, se je še sam zasukal in pogledal k vratom – in nenadoma ves vzdrhtel. Nato je vstal in negibno obstal poleg mize.

	»Maskota!« Vitov vzklik je bil poln pristnega veselja. S pogledom je naglo poblisnil k Robinu. Ta je strmel v Laro s tolikšno mehkobo in predanostjo v očeh, da ga je pogled nanj nenavadno ganil.

	»Pozdravljena, oba ...« Lara se je obotavljala pri vratih in se v zadregi neodločno smehljala. »Pet minut sem dobila,« je zamrmrala proti Vitu, ki je z razklenjenimi rokami stopil k njej. »Rekli so mi, da je čas obiskov potekel.«

	»Pa kakih pet minut! Takoj bom to uredil.« Ni bilo težko opaziti, kako ji je nerodno.

	»Prav dolgo tako ali tako ne morem ostati, saj imam že kmalu vlak proti domu. Tu v mestu sem imela opravke, pa sem mimogrede prišla še sem,« je mrmrala v zadregi.

	Vito jo je prešerno objemal. »Da, seveda, opravke … Kako sem te vesel, Maskota, kako vesel!« je še in še ponavljal. »Hvala, da si ponovno prišla,« ji je šepnil na uho.

	Robin še vedno ni rekel nič, kar stal je tam na mestu in jo gledal. Njen tako nepričakovani prihod ga je povsem zmedel. Tam stoji moja sreča, ga je za trenutek spreletela misel, medtem ko je njegov pogled nepremično počival na njej.

	Vito je prijel Laro za roko in jo popeljal k Robinu. Ni natančno vedel, kaj lahko reče. Ta dva sta bila tako ranljiva in občutljiva drug do drugega, da iz previdnosti raje ni tvegal nobene besede.

	»Vidim, da si dobro, poveljnik,« je zamrmrala Lara in mu z razbijajočim srcem podala roko. »Morala sem se prepričati, ali si res v redu, pa sem se odločila priti …«

	Na svojem obrazu je začutila njegov pogled, kot bi jo pobožal.

	Vito je zaznal valove, ki so butali med njima. »Grem uredit glede tvojega obiska!« je rekel. »Danes je tu ekipa, ki te še ne pozna. Z odhodom si ne delaj skrbi, sploh pa te bom kar sam odpeljal do postaje. Kdaj si rekla, da imaš vlak?«

	»Ob šestih ...« je rekla napeto.

	Nato je Vito že odšel iz prostora. Lara in Robin sta ostala sama, in z njima vsa silovitost njunih čustev, ki so ju povezovala že toliko časa in na tako čuden način.

	»Veseli me, da ti je bolje,« je zašepetala.

	Robin ni mogel odtrgati pogleda od nje in ni mogel skriti svojega vznemirjenja. Pomaknil se je čisto k njej, vendar se je ni dotikal. »Zelo si me razveselila s svojim obiskom,« je potihoma rekel. »Bal sem se, da te ne bom več videl.« Glas mu je zvenel skoraj plaho, kot bi se bal, da bi jo z besedami odpihnil.

	Larin obraz je preletel otožen, mehak nasmešek. »Je zdaj s tvojim zdravjem v redu?«

	»Skoraj. Imel sem srečo, poškodbe niso bile tako hude.«

	»Te boli?«

	»Neke druge bolečine so hujše,« je zamrmral. Potem ni več zdržal – zdravo roko je nenadoma iztegnil k njej in jo stisnil k sebi. To je storil z nepopisno nežnostjo, kot bi ga bilo strah, da lahko njegov gib pretrga resničnost in se mu bo Lara razblinila.

	»Ljubim te,« je tiho zamrmral, »že toliko časa … Tako zelo sem te pogrešal …« Stiskal jo je k sebi in ji šepetal o svoji ljubezni. »Vse v meni hoče tvojo bližino, ne smeš mi tega zameriti …«

	Lara je čutila, da jo s svojo nežnostjo in milino obvladuje, hkrati pa jo je silovitost njegovih besed neverjetno begala. Ni več vedela, kaj naj si misli o njem. »Poveljnik, pretiravaš,« je zamrmrala, vznemirjena zaradi njegove mehkobe.

	»Robin,« jo je popravil.

	»Robin,« je mehanično ponovila.

	»Tako, ja.«

	Izpustil jo je in ji ponudil stol. Tudi sam se je usedel, se malce nagnil naprej in proučeval njen obraz. »Tako dolgo te že poznam, in vendar tako malo vem o tebi. Toliko je stvari, ki jih skrivaš pred mano, a bi jih hotel vedeti. Nekega bližnjega dne ...«

	Lari je ob njegovem strmem pogledu postalo neprijetno. Da bi omilila kočljivo vzdušje, ga je začela spraševati o poteku zdravljenja, počutju v bolnišnici, o tem, kako dolgo bo še ostal tukaj … Zdelo se ji je, da mu postavlja sama izrabljena, rutinska vprašanja. Voljno in resno ji je odgovarjal. Na tak način se še nista pogovarjala, saj so bili vsi njuni dosedanji pogovori tako ali drugače skrajni.

	Nato je med njima spet nastopila neželena tišina. Lara je začela gledati v tla in hitro razmišljati, kaj bi ga še vprašala. Tedaj je Robin stegnil roko in ji obraz obrnil tako, da ga je morala pogledati. Z malce zamolklim glasom je šepetaje rekel: »Med vojno sem se velikokrat znašel ob hudo ali na smrt ranjenih vojakih, in včasih se je zgodilo, da sem komu obljubil, da mu bom izpolnil to ali ono, za marsikoga poslednjo željo. Naj je bila želja še tako nenavadna ali težko izvedljiva, sem se vedno potrudil, da sem obljubo izpolnil. Človeku pred smrtjo ali kjer se tako samo zdi, se pač ne sme obljubljati stvari, ki jih ne mislimo izpolniti.« Za trenutek je premolknil, in njegova roka se je oklenila njene, ko je tiho dodal: »Slišal sem te, Lara.«

	Takoj je vedela, kam meri, in nenadoma je škrlatno zardela. Opominjal jo je na njene besede in obljube, ki mu jih je s tolikšno vnemo ponavljala v želji, da bi se zbudil iz nezavesti. Pa jo je slišal … Takrat je vse resno mislila, ker ni mislila, vodila jo je ena sama misel: da bi se poveljnik vrnil v življenje. Zdaj pa je bilo drugače in zato se je pogreznila v molk.

	Robin jo je pozorno gledal. Opazil je njeno omahovanje, negotovost. »Zdaj pa kar molčiš,« je rekel, »pa tako rad bi spet slišal vsaj katero od tistih besed …«

	»To ne bi bilo ne smiselno ne modro,« se je naposled zganila in se zmedeno nasmehnila.

	»Ne dvomim, da si tudi glede današnjega obiska razmišljala podobno, a si vseeno zbrala pogum, da si prišla. Človek mora včasih narediti stvari, ki se ne zdijo niti smiselne niti modre.«

	Da, res, je pomislila. Morda pa bi morala preseči svoje strahove, potisniti na stran vse, kar ve slabega o njem in se osredotočiti samo na to, kakršen se ji kaže zdaj.

	»Samo en skupni konec tedna, Maskota!« je zdajci hripavo zaprosil, »vidiš, ne pričakujem veliko. Zadovoljen bom že, če boš pripravljena po mojem odpustu iz bolnišnice preživeti z mano nekaj dni …«

	Njegov namig in željo je razumela po svoje. Razočarana se je zaprla vase. Kaj pa je mislila, jo je spreletelo, en skupni konec tedna je vendar vse, kar potrebuje poveljnik. Samo to. Tako pač on razume in pojmuje ljubezen. Kako je lahko kar pozabila na to? V tem trenutku je spet z vso gotovostjo vedela, da ne bo nikoli tega, na kar poveljnik upa in čaka.

	Robin je opazil, kako se ji tisti prejšnji mehak pogled izgublja iz oči. Dojel je, da je to povezano z njegovimi besedami, vendar ni razumel, na kakšen način.

	»Sem te kakor koli užalil? Nič nisi odgovorila …«

	Medel in trpek smehljaj se ji je zarisal na obrazu. »Saj ni kaj reči.« Takoj zatem je ošinila kazalce na uri. Kje je Vito, skoraj bi že morala oditi!

	Robin je sledil njenim očem, videl je tisti pogled na uro. Odšla bo, vsak trenutek bo spet odšla, ga je prešinilo in obšla ga je potrtost.

	»Lara, zavedam se, da nimam pravice ničesar pričakovati, še manj zahtevati od tebe. Toda potrebujem občutek, da vem, kje si, kako živiš, da si v redu, moram te kdaj slišati, videti, preživeti kak trenutek s teboj. Brez tega mi je tako, kot bi umrla, ali pa še hujše. Brez tega mi je nemogoče mirno živeti …«

	Vstal je, jo potegnil kvišku in jo stisnil k sebi z nekakšnim divjim obupom. Ne sme je povsem izgubiti, je nesrečno pomislil, ne more se ji docela odpovedati, rad bi uresničil vsaj kanček svojih želja in hotenj, ona pa se umika pred njim, vsak trenutek bo spet odšla …

	Tedaj je potrkalo; bil je Vito, ki je molče obstal pri vratih.

	Robin jo je izpustil in jo s tesnobnim pogledom vznemirjeno gledal. »Lara, kdaj se bova spet videla?«

	»Ne vem,« je potihoma rekla. Slovo od poveljnika je bilo zanjo vsakič tako boleče.

	»Pomembno je le to, da me ne zavrneš popolnoma in da boš spet prišla k meni,« je zamrmral. Hotel je njeno pritrditev, ki bi mu dajala upanje. Ker ni odgovorila, je dodal: »Se bom moral spet ponesrečiti, da te bom videl?«

	Zganila se je: »Videla se bova … tudi brez tega. Ostani dobro.«

	»Obljubi!« Zdaj je hotel njen jasen odgovor.

	Komaj opazno je prikimala, hkrati se je njena roka rahlo dotaknila njegove.

	»Ta tvoj dotik mi pomeni obljubo,« je tiho rekel.

	»Poveljnik, zdaj pa moram oditi, mudi se že ...«

	»Robin,« jo je spet popravil.

	»Robin,« je ponovila.

	Zdravo roko ji je položil na ramo in zašepetal: »Vedno te bom čakal, Lara. Nikar me ne pozabi ...« Nato se je odmaknil od nje.

	Ko je bila že pri vratih, se je Lara še enkrat ozrla in ga pogledala, nato je nadaljevala pot. Oči so se ji nepričakovano napolnile s solzami, ki pa jih Robin ni mogel več videti.



	 *



	»Koliko časa imava še do odhoda vlaka?« je med vožnjo proti postaji vprašal Vito.

	»Ne prav veliko.« Bila je tiha, zamišljena in nekam zamorjena.

	»Danes si storila pogumno dejanje. Presenetila si tako mene kot njega.«

	»Morda je bilo res pogumno, ni pa bilo najbolj premišljeno. Na koncu spoznaš, da mora vsakdo naprej po svoji tirnici.«

	Tudi Vito je bil zamišljen. »Obudil ti bom spomin na nek najin pogovor. Nekoč, kar dolgo je že tega, si me vprašala, ali bi tebi, svoji prijateljici, želel moškega, kot je poveljnik, se spominjaš? Odgovoril sem ti, s pomislekom sicer, da ti ga ne bi želel … Danes mislim drugače. On je brez tebe brezupno nesrečen. A tudi tvoja čustva do njega so se spet zbudila, tega nikar ne zanikaj! Dejstvo je, da čutimo do istih ljudi v različnih obdobjih različno, in to še posebej velja za vaju.«

	»Tvoje misli gredo v napačno smer, Vito! Pozabljaš, da se človekov značaj težko kaj dosti spremeni. Poveljnik pač zna očarati ženske, vedno jih je znal, tudi jaz nisem izjema, je že tako ... A dejstvo je, da se ni v resnici prav nič spremenil. Njegov odnos do žensk ostaja na splošno enak – nikoli jih ne bo spoštoval.«

	»Tebe spoštuje.«

	»To je premalo. Kakšna pa je sploh globina tega spoštovanja? Bojim se, da ne seže prav daleč.«

	»Ni res. Nate ga vežejo pristna čustva.«

	»Tak človek se nikoli zares ne spreobrne – njegova načela se kvečjemu za kako krajšo dobo malce zamaskirajo in potuhnejo,« je rekla nekam malodušno. »Oprosti primerjavi, a pri njem gre za nekaj podobnega kot verjeti, da se divja zver lahko spremeni v krotkega jagenjčka. Prav zato se ne bi mogla trajneje zbližati z njim, saj bi se vedno bala, kdaj bo spet prišel na svetlo tisti stari poveljnik, kakršnega me je na smrt strah. Izkušnje, ko je bil do mene tak kot zlodej, se ne da preprosto izbrisati. Tega nočem še kdaj doživeti. Mislim, da se vsega tega popolnoma zaveda tudi sam.«

	»Oh, Lara, razmisli vendar! Razumem tvoje pomisleke in strahove, ki pa niso utemeljeni. Robin se je res spremenil, in ima te neizmerno rad. Samo ti lahko zapolniš praznino v njegovi duši, nihče drug, nobena druga. Razumem, da še vedno gojiš zamero do njega, vendar je zamera že sama po sebi slaba karta. Prav bi bilo, da tudi ti dovoliš svojim čustvom prosto pot, tako kot je to storil on s svojimi čustvi. Sama si spoznala, da nič več ne skriva, koliko mu pomeniš.«

	 »Res je, čutim, kaj mu pomenim. Pa vendar si ne želim take ljubezni. Razdvojena sem, toliko stvari me bega! Njegov odnos do žensk, izkušnje z njim, kaj vse je zmožen hudega storiti … Nočem takega človeka, nočem take ljubezni, kot jo lahko daje on. Povzdignil me je v nekakšno božansko bitje, s tem pa zavaja le samega sebe. Za ljubezen so potrebne čustvena zrelost, odgovornost in še kaj, teh vrlin pa on nima. Predstavljaj si, kako bi se odzval, ko bi nekega dne spoznal, da sem le ženska kot vse druge, da nisem v ničemer nič drugačna! Njegovo veliko čustvo bi se stopilo kot led na soncu. Spet bi se nabrusil proti meni. Preveč sem že trepetala pred njim – ne bi hotela, da se to še kdaj ponovi.«

	Vito je bil vse bolj zamišljen. Po glavi mu je rojilo, da Lara ne more prezreti, kakšen je Robin do žensk, in ne more pozabiti, kako je ravnal z njo. Po premolku je rekel: »Žalosti me, da si do njega tako skrajno nezaupljiva, hkrati pa tudi tako zagrenjena. Sam vidim njegov odnos do tebe precej drugače kot ti in predvsem bistveno bolj realno. Ljubezen do tebe je nekaj najboljšega, kar mu je življenje ponudilo. Robin je postal odvisen od te ljubezni, hkrati pa ga kar naprej pesti zavest, da si te ne zasluži. Tako nenehno niha med tem, da te po eni strani hoče imeti, ker mu daješ smisel in vsebino, po drugi pa se ti skuša odreči. A si ne more pomagati, da te ne bi ljubil.«

	»Mene pa instinkt opominja, da se ne smem pustiti zavesti njegovim sedanjim izlivom čustev. Na koncu bi se zame spet slabo izšlo. Pekla ob njem pa, kot sem že rekla, nočem nikoli več doživeti.«

	Vito je glasno vzdihnil. »Ta vajina ljubezen je že sama po sebi pekel, in to je slabo za vaju oba. Rezultat je, da sta oba nesrečna. Pa bi drug drugega lahko osrečila, če bi si le dala priložnost.«

	»Le od kod ti danes tako sentimentalne misli, Vito!« je tudi Lara zavzdihnila. »Dejstvo je, da ne bo poveljnik nikoli izpolnil mojih pričakovanj, jaz pa ne njegovih. Najini življenji tečeta po različnih tirnicah, ki se kdaj sicer križata, to pa je tudi vse,« se je trpko posmehnila.

	»Vajini tirnici lahko tečeta tudi malce po svoje, če je le med njima pravo razmerje med bližino in razdaljo,« je blago odvrnil.

	Bližala sta se cilju.

	»Kaj boš storila zdaj?« je vprašal, tik preden je ustavil.

	»Sedla bom na vlak in se odpeljala proti domu,« je rekla.

	»Nisem te vprašal tega. V mislih sem imel Robina, dobro veš.«

	»Ne vem, kaj bom storila.«

	»Ga boš še obiskala?«

	»Niti tega ne vem. Če bom dovolj pametna, ga ne bom.«

	»Pa vendar to stori! V bolnišnici bo ostal vsaj še kak mesec. Hudo mu je. Robin je sicer neverjetno močan človek, toda v določenih okoliščinah so tudi močni ljudje hudo ranljivi.«

	Ni odgovorila.

	Pospremil jo je na peron in počakal z njo do odhoda vlaka. Nato je še dolgo zrl za oddaljujočim se vlakom, tudi ko se je ta že izgubil v daljavi. Še sam si ni znal pojasniti, zakaj mu je tako čudno in tesno pri srcu.



	 *



	Lara je z razklanimi občutki strmela predse in napeto razmišljala. Pred njo se je zarisovala nejasna prihodnost. Naj stori tako, kot hočejo mati, Beni in dedek?

	Pred nekaj dnevi je ded ves iz sebe sporočil, da se morajo nemudoma srečati vsi skupaj. Po telefonu ni hotel ničesar razlagati, rekel je le, da bo vse pojasnil, ko se vidijo. Niti pomisliti ni bilo, da bi morda on pripotoval k njim, saj bi bilo takšno potovanje zanj prenaporno, pa tudi sicer se je, starejši ko je postajal, vse teže spravil zdoma. Po telefonu je deloval preveč resno in prestrašeno, da bi odlašali, in tako so se že naslednjega dne po njegovem klicu odpravili na pot. Ded jih je pričakal na postaji, kar pri njem ni bilo običajno. Že na prvi pogled se je videlo, da je močno vznemirjen in zaskrbljen. Presenečala je tudi njegova zahteva, da prenočijo v hotelu v mestu. Kaj kmalu je bilo jasno, kaj ga je tako prestrašilo. S sosedom se je sprl zaradi banalnosti, je pojasnjeval v zavetju hotelske sobe. Sosed, tudi že prileten, se je pritoževal, da vejevje drevja na dedovem zemljišču meče preveč sence na njegov vrt. Beseda je dala besedo, in tedaj mu je sosed navrgel, da on že ve, kako je bilo med vojno z njegovim vnukom – kdo ve, kako se je izognil mobilizaciji, ali pa je morda celo dezertiral, saj ga je občasno videval; da bo svoja opažanja sporočil naprej, naj se vojaška oblast malce pozabava s tem in razišče zadevo, bodo že videli hudiča!

	Po tej dedovi razlagi ni bil več v skrbeh in prestrašen samo on, ampak vsi štirje. Zvenelo je strašljivo – ko so že mislili, da se je uredilo, je bilo naenkrat spet vse obupno narobe. Zajela jih je nekakšna panika. Ded in mati sta vztrajala, da je treba nemudoma kaj storiti in neprijetne dogodke prehiteti, preden bodo ti prehiteli njih. Nekaj prisebnosti je zadržala le Lara, a je bila ravno tako prestrašena. Saj ne, da bi lahko neki ostareli sosed odločilno škodoval, toda dovolj bi bilo že, da bi se začelo o tem razpravljati. Beni je tako mehak mladenič, in če ga bodo vzeli v precep, ne bo zdržal, vse bo povedal. Je bila mar njena žrtev zaman, ji je rojilo po glavi. Ne, ni bila, se je tolažila; navsezadnje je smrt tisto najhujše, kar bi se Beniju, in seveda tudi njej, lahko zgodilo. Temu pa sta se le izognila, saj je vojna mimo, in oba sta preživela.

	Ko so se v hotelski sobi vznemirjeno posvetovali, kaj naj storijo, so kaj hitro sprejeli sklep: oba morata v najkrajšem času iz države! Benjamin zato, ker mu grozi neposredna nevarnost, Lara pa zato, da mu bo pomagala in mu stala ob strani.

	In tako se ji je življenje ponovno začelo bliskovito spreobračati – kar naenkrat je spet lebdela v praznem prostoru. Priprave na njun odhod so stekle z vso naglico in v največji tajnosti.

	Ti zadnji dogodki so ji oddaljili misli od poveljnika, na katerega je po tistem obisku v bolnišnici neprenehoma mislila. Dedove vznemirljive vesti, ki so padle kot z neba, so ji tok misli povsem preusmerile.

	Kot vedno, ko ji je v življenju zaškripalo, je tudi tokrat pomislila na Vita. Čutila je, da se od njega želi in tudi mora posloviti; če tega ne bi storila, bi jo še dolgo pekla vest.

	Poklicala ga je. Vito je bil spet doma, saj ni bilo več potrebe, da bi venomer bdel nad Robinom.

	»Moram te kar najhitreje videti! Zelo nujno je,« mu je rekla.

	Vito je že po telefonu zaznal, da je nekaj narobe. Lara je delovala zelo živčno, hkrati pa redkobesedno. Rekla je le, da mu po telefonu ne more ničesar pojasnjevati. Tudi to se mu je zdelo čudno, da ni Robina in njegovega zdravstvenega počutja niti omenila. Čutil je, da gre za nekaj resnega, in pošteno ga je zaskrbelo. Iz njenih besed je udarjala nekakšna nuja, sploh pa mu brez tehtnega razloga tudi ne bi predlagala, da se srečata. Pravzaprav ga je za srečanje bolj prosila, kot pa ga predlagala. Dogovorila sta se, da se dobita natanko čez teden dni v Sydneyju. Tako in tako je nameraval v kratkem tja na obisk k Robinu.

	Lara in Benjamin sta odpotovala v Sydney z ladjo. Slovo je bilo žalostno. Mati, ki je bila neutolažljiva, se je tokrat spet odločila za preselitev k očetu, saj v teh neprijetnih okoliščinah ni hotela živeti sama v Brisbanu.

	Po prihodu v Sydney je bila Larina prva misel poveljnik. Toda čeprav se je po sili okoliščin znašla zelo blizu njega in je celo natančno vedela, kje ga lahko vsak trenutek najde, je možnost obiska pri njem popolnoma odmislila. Nista se smela več srečati. Njeni živci so bili tudi brez tega povsem na koncu.

	Dogovorjenega dne pozno popoldne sta se dobila z Vitom v isti restavraciji kot že prvič. Vitu je bilo že na prvi pogled jasno, da je Lara v težavah. Njen izraz ga je spominjal na čase, ko je bila zaradi Robinovega izživljanja enako vznemirjena, kot je to opažal tokrat.

	Z besedami ni takoj dregnil v njene težave, pač pa sta se sprva – dokler se je natakar sukal okoli njiju – pogovarjala o drugih stvareh. Čakal je tudi na kakšno njeno besedo o Robinu. Res ga je prav kmalu, obotavljajoč se, povprašala po njem. Razložil ji je, da bo Robin najpozneje v dveh tednih zapustil bolnišnico. Nagovarja ga, je rekel, da bi prišel za nekaj časa živet k njim, da ne bo v Sydneyju povsem sam, vendar se o tem še ni dokončno odločil.

	»Mislil sem, da ga boš morda že danes obiskala. Nič ne de, ga bova pa jutri skupaj. To bo presenečen!« Čakal je na njen odziv, ki pa ga ni bilo, kot da njegovih besed sploh ne bi slišala.

	Ko jima je natakar prinesel že vse, kar sta naročila, je bil pravi čas za njun pogovor.

	»Lara, kaj je? Zamorjeno in utrujeno mi deluješ.«

	Na obrazu se ji je pojavil čuden smehljaj. »V bistvu sem te hotela videti zato, ker … sem se prišla poslovit.«

	Presenečen se je zdrznil. »Poslovit? Kako to misliš?«

	»Hude stvari so se zgodile.«

	V jedrnatih stavkih mu je orisala, kaj se je zgodilo. »Beni se bo za nekaj časa umaknil od tod, jaz pa z njim … Odšla bova na tuje.«

	Vito ji je komajda sledil. »Saj menda ne mislita na vrat na nos oditi iz države samo zaradi bežno navrženih besed nekega jeznoritega soseda? Kaj je s tvojo razsodnostjo, Lara?«

	»Prevladujoče mnenje v družini je, da je tako najbolje. Ne bomo tvegali.«

	»Pa to je nesmiselno in brezglavo ravnanje! Odločitve, sprejete v paniki, niso nikoli dobre! Prosim, da z bratom ne storita ničesar, preden se ne bom o vsem natanko pozanimal in se posvetoval še z Robinom. Najbolje bo, da greva jutri do njega in se o vsem tem skupaj pogovorimo.«

	»Nemogoče, Vito, saj smo odločitev sprejeli doma kot dokončno. Z Benjaminom nadaljujeva pot že jutri zjutraj. Vse je rezervirano in urejeno, vključno z vozovnicami.«

	Vito je bil povsem osupel. »Ne morem verjeti …« Za trenutek je zavladala moreča tišina. »Mar ni nobene možnosti, da si premislita?«

	»Ne,« je kratko rekla in obmolknila.

	»Za kako dolgo mislita od tod?«

	»Ne vem … Za mesec ali dva, morda za nekaj mesecev, za leto ali dve … Morda za zmeraj …«

	Vita je nenadoma prevzel nelagoden občutek, da se Lara poslavlja za dolgo, zelo dolgo časa. S trpko nežnostjo je rekel: »Oh, moja Lara, kdaj se ti bo življenje umirilo? Se boš spet izgubila v svetu?«

	»Da, povsem mogoče … Pravzaprav tako nekako kaže,« je pobito zganila z rameni.

	Nenaravni strah za brata, je pomislil, ta Laro včasih žene v prav nore odločitve. Tudi ta je bila taka. Dovolj dobro jo je poznal, da je vedel, da je ne bo mogoče pregovoriti in da te družinske odločitve ne more nihče več spremeniti. Zato tega niti ni poskušal, čeprav se je vse v njem upiralo temu, kar je nameravala storiti. Toliko neverjetnih stvari je že storila za tega svojega mehkužnega brata, tvegala je skrajno drzne, čeprav ne najbolj domišljene stvari, in tudi tokrat bo ravnala enako.

	»Kaj pa Robin? Posloviti se moraš od njega,« je slednjič zelo resno rekel.

	»Ni časa. Pravzaprav … sem se želela posloviti samo od tebe.«

	»Kadar se od nekoga nočemo posloviti, to pomeni, da upamo na čim prejšnje ponovno snidenje s to osebo. Tako pravijo.«

	»Eh, to pa si si bržkone kar izmislil! Jaz ne upam na nič takega.«

	To je vedel tudi sam. Ali ni morda njen odhod v tujino hkrati tudi njen zavestni umik pred Robinom, se je nenadoma vprašal.

	»Hudo mu bo. Prizadelo ga bo,« je rekel.

	»Ima na kupe žensk za tolažbo.«

	Vendar le eno Maskoto, le eno Laro, je pomislil. Eno samo žensko, ki jo lahko ljubi.

	»Oh, Lara, ko bi že nehala bežati pred njim,« je vzdihnil.

	»Zakaj te vedno tako skrbi zanj?«

	»Mene vedno skrbi za tistega, ki je v slabšem položaju. Med vojno si bila to ti, zdaj je to on. Kako lepo bi bilo, če bi vidva našla soglasje! Potem mi ne bi bilo treba za nobenega od vaju več skrbeti,« se je medlo pošalil, a je v resnici tako tudi mislil. »No, morda pa to še pride, prepustimo času čas,« je tiše dodal.

	Lara je zmajala z glavo: »Najin čas ne bo nikoli prišel.«

	»Da, v tem je težava. Ni ti vseeno zanj, še zdaleč ne, Lara, to sem ti že zadnjič rekel. Ne bom na glas izrazil, kaj mislim, da čutiš do njega. Je pa žalostna resnica, da ti življenje vse preveč krojijo občutek dolžnosti do drugih, strah, dvom. Tudi glede Robina. Ti bi potrebovala trdno prepričanje o njegovi ljubezni, žal pa ti on te gotovosti ne more dati zaradi tvojih pretiranih pomislekov in nezaupanja vanj. To je čuden krog, in morda imaš prav, ko praviš, da vajin čas ne bo nikoli prišel.«

	Ni mu odgovorila. Pač pa je čez čas rekla: »Nikoli mu ne pripoveduj o stvareh, ki sem ti jih povedala o sebi.«

	Vzdihnil je: »Ne bom, če misliš, da je tako prav. Pravzaprav drži, da se človek ne sme vpletati med druge. Pa vendar se ga kdaj spomni, posebno takrat, kadar ti bo hudo; tedaj pomisli, da je tudi njemu hudo.«

	Nato sta se dolgo pogovarjala še o marsičem: o Robinu, o prijateljstvu, o dogodkih med vojno, o njegovi in njeni družini ter še zlasti o njenem odhodu. Vito je kaj hitro ugotovil, da gre za skrajno zaletav umik na tuje, da nima Lara izdelanega nikakršnega jasnega načrta, da ne ve, ne kje bosta z bratom živela, ne kako bosta živela, ne kaj bosta počela. Imela je sorodnike okrog po svetu, to že, dve teti in njuno potomstvo nekje v Ameriki ter še eno teto v Evropi, vendar niso bili povezani, komaj so še vedeli drug za drugega. Zanašala se je na svojo intuicijo in iznajdljivost, toda Vito je vedel, da je to premalo.

	»Kaj pa sredstva za življenje? Kako je s tem? Rad bi pomagal, če smem. Zelo bom vesel, če mi to dovoliš storiti.«

	»Ne dovolim! Denarja imam dovolj. Če pa se bom znašla v finančni stiski, se bom spomnila na tvojo ponudbo.« Pa sta oba vedela, da se to ne bo zgodilo.

	Slovo med njima je bilo žalostno. Lari so tekle solze. Vito pa je imel čuden občutek, da se bo Lara izgubila v svetu in je ne bo več videl.



	 *



	Robin je Vita pričakoval kak teden pozneje, ob svojem predvidenem odpustu iz bolnišnice. V naslednjih dneh ga je čakalo še nekaj kontrolnih preiskav, in če bodo izvidi v redu, bo bolnišnico lahko zapustil. Bolnišničnega okolja je bil že izjemno naveličan. Na prigovarjanje Vita in Jane, ki ga je prav tako že obiskala, se je že skoraj odločil, da bo po odpustu odšel za nekaj dni k njima. Zdelo se mu je, da bi mu prijalo malce počitka v tistem mirnem in prijetnem okolju, preden se bo spet vpregel v običajne življenjske tokove.

	Veliko je mislil na Laro. Kje je, kaj dela? Vito je vedel kar precej o njej in njenem življenju, o tem ni bilo več nobenega dvoma. Gotovo sta se o vsem že zdavnaj pogovorila, a je Vito molčal pred njim, sam pa je moral njegov molk spoštovati.

	Mučilo in peklilo ga je, da se ni več oglasila. Večkrat se je vprašal, kaj bo storil glede nje, ko bo spet zunaj, pa ni poznal odgovora. Če bo sploh lahko kaj storil.

	Vitov nenadejani obisk ga je presenetil. Čim pa je uzrl njegov zresnjeni obraz, je zaslutil, da se je nekaj zgodilo. Bila je slutnja nečesa slabega.

	Vito se ni izmikal; takoj mu je odkrito povedal, zakaj že zdaj njegov obisk in kaj se je zgodilo z Laro. Presunilo ga je, ko je gledal, kako skrajno se Robin obvladuje, da bi skril svoj obup in prizadetost.

	Potem sta dolgo molčala, Robin zato, ker je bil preveč pretresen, Vito zato, ker je vedel, da ga njegove besede ne bodo pomirile. Čez čas pa je Vito le poskusil: »Saj morda vse skupaj ni tako brezupno. Zadevo bova raziskala, pa si bova o vsem hitro na jasnem. Laro in njene svojce je po nepotrebnem zagrabila panika. Pričakovati je, da se bosta z bratom že v kratkem vrnila.«

	»Ti je tako rekla?« Robinov glas je zvenel čudno zamolklo.

	»Ni,« je priznal Vito. »Toda zakaj bi ostala v tujini, če jima tukaj ne preti nevarnost?«

	»Ti je pustila kak naslov?«

	»Tudi ni, vendar je zagotovila, da se mi bo oglasila.«

	»Lepo.« V Robinovem glasu je bil odkrit dvom. Nato se je pogreznil v molk. Premišljeval je o čudnih silah, ki so se vedno znova vpletle in jo trgale stran od njega. Zdaj je odšla na tuje. Ljubil jo je, a niti tega ni mogel reči, da jo je izgubil – ker je ni v resnici nikoli imel. Še za en konec tedna ne! Morda največ za kak utrinek časa. Zdaj je spet odšla, in odšla je tako, kot se je najbolj bal – brez vsake možnosti, da bi bil z njo vsaj kdaj v stiku. Najbrž tako hoče usoda. V življenju ne dobi vsakdo tistega, česar si želi. Morda pa je sam vendarle dobil več, kot zdaj misli? Naletel je na Laro, ob njej je spoznal ljubezen, rodila se je želja, da bi z nekom delil svoje življenje … No, ve se, s kom.

	»O čem premišljuješ?« Vitov glas ga je predramil v resničnost.

	»Ugani!« ga je Robin temno pogledal.

	»No, saj vem. O Lari. O vaju.«

	»O naju? Naju dveh ni, nikoli naju ni bilo. Najine želje se žal niso ujele, niti se ne bodo. Med nama bo vedno neskončnost ...«

	»Občutiš, da si poražen?«

	»Kaj bi to! Občutim, da sem zdaj dokončno ostal brez tistega, kar bi morda lahko imel, pa nisem znal imeti ...«



	 *



	Vito je v prvem obdobju po Larinem odhodu dvakrat ali trikrat telefoniral Larinemu dedu. Skušal mu je pojasniti, da Benjaminu ne grozi nikakršna nevarnost, da je ves ta občutek ogroženosti le votel strah, vendar se ded sploh ni hotel pogovarjati. Čez čas se je odločil celo za obisk pri njem. Ugotovil je, da je Larin ded ostarel, preplašen in hkrati silno nezaupljiv človek, mati, ki jo je takrat prav tako spoznal, pa nič manj bojazljiva in prestrašena. Ni čudno, da sta ob tisti pripombi dedovega soseda ustvarila tolikšno paniko in jima je uspelo z njo okužiti še Laro, ki je bila daleč najbolj pogumno in pokončno bitje v tej družini. O Lari in Benjaminu mu nista hotela ničesar povedati. Trdila sta, da jima ni znano, kje sta pristala, da se ne javljata. Vedel je, da ne govorita resnice. Iz njunih besed je tudi zlahka razbral, se je v njuni zavesti trdno zasidral podatek, da se je Lara vedno bala poveljnika, da se je skrivala pred njim, da je on sicer prijateljski človek, vendar je hkrati povezan z onim drugim.

	Pred tremi meseci je prejel njeno pismo. Oddano je bilo v Londonu. Bilo je ljubeznivo pismo, kot vsa, ki jih je doslej dobil od nje. A hkrati je bilo tudi neke vrste poslovilno. V njem se mu je Lara ponovno zahvalila za vso pomoč in za njegovo prijateljstvo, ki ji je v letih njunega znanstva ogromno pomenilo. O svojem trenutnem življenju pa je napisala zelo malo, pravzaprav nič določnega. Nekako le to, da se z Benjaminom kar dobro znajdeta in nimata večjih težav. Ne ve, kdaj se bo vrnila, če se sploh bo, saj resno razmišlja, da bi se nekje v novem okolju kar ustalila. Spoznala je pač, in to ne prvič, da je treba sanje in resničnost ločiti med seboj. »Oprosti mi, Vito, vendar vem, da boš razumel,« je še zapisala. Razumel jo je, kar je predobro vedela. Na koncu pisma je pripisala le še pozdrave za Jane in za Robina. Naslova pa ni napisala.

	Takrat sta se z Robinom veliko pogovarjala o tem pismu. Njegova vsebina je dajala vedeti, da se je Lara zares in zavestno izgubila v svetu. In oba sta vedela, zakaj ...



	Sčasoma se je tudi Robinovo življenje spet utirilo v stare kolesnice. Nesreča mu začuda ni pustila posledic, le tu in tam ga je še vedno pestil glavobol. Tudi roka se je že zdavnaj zacelila. Z Vitom sta ohranjala pogoste stike. Najmanj enkrat mesečno sta se slišala po telefonu, občasno pa sta se tudi osebno srečala. Jane je bila vselej vesela njegovih obiskov – že na samem začetku sta se dobro ujela in tako je ostalo. Sprejemala ga je na poseben način, morda prav zato, ker je toliko vedela o njem, dobrega in slabega; vedela je tudi, da je Robin razočaran in nesrečen.

	Njemu se je ves ta čas zdelo, da živi prazno življenje. Po stikih, kolikor sta jih z Laro kljub vsemu le imela, je bil njegov občutek praznine samo še večji. Brez nje je videl svoje življenje kot brezkončno pustinjo; zdelo se mu je, kot bi bila pred njim samo še pusta sivina. Malce mu je bila v uteho le zavest, da Lara ni odšla v novo življenje z mislijo, da jo sovraži, da ji je svoja čustva nazadnje le zmogel priznati. Tako vsaj ve, kako zelo jo v resnici ljubi ...

	Nič več se ni počutil gospodarja svoje usode in svojega življenja. Ustvarjalec že, navsezadnje si je svoje življenje in usodo sam ukrojil. Prav tako se že dolgo ni več počutil močnega. Zdaj je bil ranljiv, ranljiv tam, kjer si nekdaj ne bi mogel niti zamisliti, da je to mogoče. Zdaj so imela pomembno vlogo čustva. Čutil je slo po ljubezni, pa ne po kateri koli – želel si je Larine ljubezni, tiste ljubezni, ki je ni bilo.

	Kdaj pa kdaj si je privoščil, da se je prepustil sanjarjenju, česar ni prej nikoli počel. V teh sanjarijah so prišle do izraza njegove želje, da bi živel z njo daleč od vsega, in jo, predano in ljubečo, imel zase. Velikokrat ga je zgrabilo silovito hrepenenje. Tako zelo mu je manjkala, tako noro jo je pogrešal. Včasih se mu je že zdelo, da to, kar čuti do nje, presega meje razumnega. Pa saj ljubezen ni razumna, se je sam pri sebi posmehnil.



	Vito je dobro vedel, kaj prijatelj doživlja, pa čeprav se je Robin vse bolj zapiral vase in vse več molčal; zdelo se je, kot bi ga besede o Lari še bolj zabolele, če se jih izgovori na glas.

	Ob nekem njegovem obisku, ko sta se precej zaupljivo pogovarjala o marsičem, je Vito spet speljal pogovor tudi na Laro.

	»Vem, da ti je hudo, ker so se stvari obrnile tako, kot so se,« mu je rekel.

	»Vem, da veš,« je odvrnil Robin. Po krajšem molku je dodal: »V življenju sem po čudnem spletu okoliščin naletel na nekaj lepega v podobi Lare, žal pa tega nisem znal obdržati. Pogosto se mi zdi, kot da je z njo odšlo vse, kar mi je kaj pomenilo.«

	»Sčasoma bo otopilo,« ga je skušal bodriti Vito. »Čas je vedno naš zaveznik. No, morda pa jo zdaj, ko je dokončno odšla, celo že malo idealiziraš! Tudi Lara ima napake, tako kot vsi.«

	»Kot da tega ne bi vedel!« se je posmejal Robin. »Pa vendar je bila zame samo ona tista prava. V meni je prebudila sama velika čustva. O sebi sicer dobro vem, da nisem bil do žensk nikoli ravno poštenjak. Šlo mi je le za bežne avanture. Tudi zdaj ni nič drugače – po svoji ustaljeni navadi neprestano begam od ene do druge,« je bil odkrit. »Ampak to mi niti v zadoščenje ni več.«

	Vito se je ob tem nehote spomnil Larinih besed, ki jih je izrekla med njuno vožnjo na železniško postajo. Takrat je govorila o tem, kaj bi se zgodilo, ko bi Robin nekega dne ugotovil, da je tudi ona samo ženska. Zdaj je tiste njene besede ponovil Robinu.

	»Dvomi, vedno toliko njenih dvomov! Pač odraz tega, kaj si je mislila o meni, kake sodbe si je oblikovala. V ključnih stvareh nisem bil po njenih merilih – sicer pa tak, kot sem, tudi nemogoče, da bi bil! To zadnje sva vedela oba, ti in jaz, kajne?«

	»Mislim, da sva vedela,« mu je pritrdil Vito. »Po drugi strani pa je tudi res, da so se v njej ves čas nekako prepletali ljubezen do tebe in odpor ter strah pred teboj. Na koncu je zmagalo zadnje, kapitulirala je.«

	 Robinove misli so spet zašle k njej. Če bi imel priložnost, bi ji dokazal, da se ji ga ni treba nikoli več bati, je sam pri sebi pomislil; do nje bi hotel biti samo še nežen in ljubeč. Pa te priložnosti ni bilo in je tudi ne bo. In niti najmanj ni verjel, da bo bolečina sčasoma otopila, kot je rekel Vito ...



	 *



	Justine je vstopila v Robinovo življenje pred štirimi meseci. Spoznal jo je na neki zabavi, ki se je končala tako, kot se je to pogosto dogajalo: ko je odšel z zabave, ga je spremljala prikupna ženska, ki ji je trohico več pozornosti posvetil v zadnjem delu večera. Zanj je bilo to znanstvo kot vsa druga, in ona ženska kot vse druge.

	Za Justine pa je znanstvo z njim pomenilo nekaj posebnega, saj jo je Robin že takoj silovito očaral. Hladen in zadržan, celo kar nekam mračnega razpoloženja, ji je že od prvega trenutka predstavljal svojevrsten izziv. Po štirih mesecih druženja z njim pa je že doumela, da se zaman trudi in da preživlja čas z moškim, ki je z mislimi pogosto pri drugi ženski. Imela je njegovo telo, njegovo grobo strast, njegovo poželenje – in ničesar drugega. Ni se mu mogla približati. Njena izkazovana čustva je povsem zavračal, včasih celo z jezo. Zdel se ji je povsem nedoumljiv moški in pogosto ji je vzbujal občutek, da je zamorjen in da zaradi nečesa trpi.

	Tudi tega večera je bilo tako. Ljubila sta se divje in strastno, a ko je bilo vsega konec, se je že odmaknil od nje. Justine je imela celo občutek, kot da je kar pozabil, da je ona še vedno tukaj ...

	Robinove misli so ta trenutek tavale po svoje. Zakaj Justine izgublja čas z njim, škoda zanjo, ni slabo dekle, se je nenadoma vprašal. Ženske, take in drugačne Justine, so v njegovo življenje prihajale in spet odhajale, bile so mu le prehodna popestritev življenja. Nobena ni bila Lara, ženska, ki jo je ljubil in spoštoval. Nje ni bilo več, dokončno je postala del preteklosti. Zakaj ima lahko vse druge, samo tiste ne, ki si jo edino želi imeti, je trpko pomislil. Zakaj ne more prenehati misliti nanjo? Zakaj ga vsaka misel nanjo še vedno tako boli? Morda pa so se ta čustva do nje rodila kot kazen za vse slabe stvari, ki jih je v življenju počel. In jih še vedno počne …

	»Pojdi zdaj,« se je čez čas utrujeno obrnil k Justine.

	»Upala sem, da me imaš vsaj malo rad,« je rekla potrto.

	 »Ne morem ti dati tega, česar si želiš,« je odvrnil. »Zakaj sploh še prihajaš k meni?«

	Žalostno ga je pogledala: »Ljubim te.«

	»Ni me vredno ljubiti, Justine,« je tiho rekel. »Ljubezen moramo včasih predrago in preveč boleče plačati. To sicer ni prav, a žal v življenju tako nanese. Sam si niti najmanj ne želim, da bi ti zaradi mene trpela.« Prizanesljivo se je ozrl vanjo in skoraj blago dodal: »Pojdi zdaj, prosim. In ne vračaj se več ...«

	Po kratki besedni drami, ki je sledila, je Justine končno le odšla. Robin si je oddahnil. Zakaj se sploh zapleta v vsa ta nesmiselna razmerja, je malodušno pomislil. Nič mu niso pomenila, in neredko je z njimi celo sam sejal bolečino, kot recimo tudi tokrat pri Justine. To od njega ni bilo pošteno. Sicer pa niti ni razumel, zakaj se kaka ženska sploh zaljubi vanj; bil je vendar tako prazen, nezmožen celo najneznatnejšega dajanja.

	Začel je nemirno hoditi gor in dol po prostoru. Spet je imel svoje »mračne minute«, kot je takšno razpoloženje sam pri sebi že pred časom ironično poimenoval. Kadar je bil tak, je pomenilo, da je z mislimi pri Lari. Vsaj v spominih mu je bila blizu. A žal je bilo to tudi vse, kar mu je ostalo od nje.

	»Tako hudo mi je, moja Lara,« je pritajeno zastokal. Začutil je, da ima vlažne oči.

	Nato se je usedel in dolgo v noč s povešeno glavo zrl predse. Želel si je edino njo, a kaj, ko ni imel čarobne paličice, da bi jo lahko pričaral nazaj. Že pred časom se je prenehal slepiti, da se bo res vrnila. Vsega je bilo dokončno konec. Misel, da je ne bo več ne videl ne še kdaj objel, ga je obupno težila. Kdo ve, ali Lara kdaj pomisli, kako hudo mu je živeti brez nje, brez vsake vesti o njej, brez vsakršnega upanja … Marsičesa mu ni mogla odpustiti. Pri njej mu je spodletelo po lastni krivdi – a žal je svoje spodrsljaje uvidel prepozno ...

	Potem pa se je nenadoma stresel in planil pokonci. Zakaj je tako otopel, tako vdan v usodo? Zakaj se je kar sprijaznil, da je ne bo več videl? In tedaj je naenkrat uzrl pred sabo en sam smiseln cilj: iskat jo gre! Iskal jo bo, sistematično jo bo iskal, ni pomembno, kako dolgo! Nekje v tem svetu živi, nekje je – našel jo bo, mora jo najti! Najprej bo poiskal njene tukajšnje sorodnike in od njih skušal izvabiti vsaj kako informacijo o njej; na kolenih jih bo prosil, če bo treba! Nato bo ukrepal naprej … Zakaj je sploh čakal tako dolgo, zakaj ni že česa ukrenil?

	Prvič po dolgem času se mu je zazdelo, da njegovo življenje spet dobiva smisel. V njem se je rodilo novo upanje ...



	Odločil se je, da bo za začetek obiskal Vita in si od njega priskrbel nekaj ključnih informacij.

	Vito je bil presenečen nad nenadejanim obiskom, saj ga Robin ni obvestil, da prihaja. Doma je bil sam; Jane je odšla za nekaj dni na obisk k sestri.

	Zdaj sta sedela v dnevnem prostoru in se pogovarjala.

	»Vito, potrebujem naslov Larinih sorodnikov, s katerimi si imel tudi ti stike ...«

	»Kaj ti bo naslov?«

	»Naj se zlažem ali povem po resnici? Naj bo drugo. Obiskal jih bom.«

	»Kaj nameravaš?«

	»Poiskati Laro. Najprej pa izvrtati kaj o njej od njenih sorodnikov.«

	»Oh, Robin, ne drezaj več v to! Mimo je, saj veš, da je mimo. A tudi če kaj izveš – kaj boš s tem? Lara si je morda v tem času …« Pomenljivo je prenehal sredi stavka.

	»… uredila novo življenje, si ustvarila družino, pozabila name,« ga je dopolnil Robin. »Prvo in drugo že mogoče, pozabila pa me zagotovo ni.«

	»Kaj hočeš zdaj s tem? Zakaj po vsem tem času spet brskati? Morda bo potem samo še bolj bolelo.«

	 »Ne razumeš, Vito. Najbolj boli ta popolni mrk o njej. Hočem vedeti, kako ji je, hočem jo spet videti in slišati, hočem jo vprašati, ali je zdaj srečna. Tako sem se odločil in tako bom storil!«

	Vito se je kar nekam ustrašil te Robinove odločitve. Spominjala ga je na tisto njegovo nepopustljivost med vojno, ko ga z ničimer ni mogel ne prepričati ne ustaviti, da se ne bi izživljal nad Laro, pravzaprav takrat še Maskoto.

	»Kaj te je nenadoma prijelo? Menda ji ne misliš kako škodovati?« ga je spreletela čudna bojazen.

	»Nič me ni prijelo, to je že ves čas v meni – žal mi je le, da sem čakal tako prekleto dolgo! Ne, ne mislim ji škodovati, ne vem, od kod ti sploh taka misel! Samo videti jo hočem.«

	Vito je popustil. Bilo mu je jasno, da bi bilo vsakršno nadaljnje prepričevanje, naj ne beza več v to, brez pomena.

	Ko je Robin odšel od njega, je imel pri sebi naslov Larinega deda ...



	 *



	Lara in Benjamin sta v prvem obdobju po odhodu iz domovine predvsem veliko potovala. Na začetku sta sicer še razmišljala, ali ne bi morda le odšla v Ameriko, kjer sta živeli obe očetovi sestri, njuni teti, nato pa sta se glede tega dokončno premislila. Najprej sta prepotovala skoraj vso Anglijo, se za nekaj časa ustavila v Londonu, zatem pa nadaljevala pot proti Franciji. Marsikje so bile še zelo vidne posledice vojne. Njuno popotovanje je bolj spominjalo na nekakšno beganje brez pravih ciljev, in dolgo se nista nikjer ustalila. Finančno sta kar shajala, saj sta bila razmeroma premožna. Zdelo se je, da Benjamin v tem brezciljnem potepanju še kar uživa; všeč mu je bila ta nenadna pestrost in raznolikost življenja. Povsem drugače je bilo z Laro, ki takega nekoristnega potikanja ni najbolje prenašala. Ves čas jo je spremljal občutek praznine, pogrešala je svoje delo, svojo običajno organiziranost življenja, hudo je pogrešala nekaj obrazov … Morala bi se kje ustaliti in se s čim ukvarjati, je včasih pomislila. Želela si je, da bi spet delala to, kar je vedno rada delala – s prizadetimi otroki. To pa v novih okoliščinah ni bilo mogoče, ali vsaj ne še v kratkem.

	Z materjo in dedkom sta si redno dopisovala. Že prav kmalu po njunem odhodu jima je dedek napisal vse o Vitovem obisku in njegovih zagotovilih, da se Beni nima česa bati. A to je že nekaj časa – potem ko je tista začetna panika minila in si je vzela čas za temeljit in trezen razmislek – vedela tudi sama.

	Dedek ji je poslal tudi pismo, ki ga je Vito napisal zanjo. To je bilo zelo stvarno pismo, polno podatkov in brez vsakega osebnega sporočila. To ni bilo nič čudnega, saj ga je Vito pustil pri dedku odprtega, v cenzuro; v njem je napisal le to, kar je pred tem že pojasnjeval dedku in materi. Očitno se ni zanesel, da ji bosta svojca znala njegovo ustno sporočilo pravilno prenesti.

	Vendar se dedek in mati nista na Vitova zagotovila niti najmanj zanesla. Še naprej sta ju svarila, naj se zaradi lastne varnosti nikar še ne vračata. Tisti zdravnik, se je zapisalo dedku, je sicer spodoben in častivreden človek, zato pa morda oni drugi pripravlja kako grdobijo … Lara je zavzdihnila. Svojca sta njeno skrivanje in strahove pred poveljnikom doživljala na poseben način – poosebljal jima je najhujšo grožnjo, ki visi nad njeno in Benijevo usodo. O stvareh, ki so se dogajale v zadnjem času, recimo o čustvih, ki ji jih je poveljnik izpovedal, nista seveda vedela ničesar. Tako se ji je zdelo bolje. Tudi Beniju tega ni omenjala, pa čeprav sta bila zdaj nenehno skupaj in sta se pogovarjala o marsičem.

	Misel na vrnitev domov je zavestno odlagala. Za razliko od svojcev je Vitova zagotovila sicer pravilno dojela, a je vse več razmišljala o nečem drugem. To je bila priložnost, da zbeži pred zasvojenostjo s poveljnikom, človekom, ki ji je tako odločilno obarval življenje, jo z izpovedjo svojih čustev na novo omrežil in jo celo že malce vpel v svoje spone. Bila je v nevarnosti, da čustveno klone pred njim, znal jo je obračati … A kaj bi bilo potem? Saj ga pozna, si je govorila, že od nekdaj ve, da je do žensk predvsem baraba … Zdaj je imela možnost, da požene korenine in se ustali v novem okolju. No, ni se še odločila, še zdaleč ne, za zdaj je samo veliko razmišljala o tem. Vitu je napisala zahvalno in hkrati poslovilno pismo. On bo razumel njene nagibe, vedno je vse dojel in jo razumel.

	Francija jo je najbolj pritegnila. Francoski jezik ji tudi ni bil povsem tuj; resda je bila brez pogovornih izkušenj, a se je zdaj hitro učila. Prav kmalu je Francija dodobra očarala tudi Benija. V Parizu je spoznal Frances, živahno temnolaso dekle iskrivih oči in veselega smeha. Bila je prijetna oseba, in Beni se je vanjo zaljubil do ušes. Kar naenkrat mu ni bilo več do tega, da bi potovala naprej, in to je bil tudi vzrok, da sta se v Parizu nekako ustalila. Beni je veliko časa prebil s Frances, Lara pa je bila tako vse več sama s seboj.

	Nekako v tem času je sprejela odločitev, da naveže stik s teto, očetovo najstarejšo sestro, ki je edina ostala v očetovi prvotni domovini. Oče si je z njo dopisoval, dvakrat, trikrat na leto, in v pisma je vedno priložil tudi denar. Ko se je ponesrečil, je bila Lara tista, ki je teti napisala pismo o njegovi nesrečni smrti in ji v nekaj poznejših, ne prav pogostih pismih celo poslala nekaj denarja, kot je to videla pri očetu. Potem je prišla vojna, stiki so se prekinili. Tetin naslov je še vedno imela, vzela ga je s seboj, ni pa vedela nič natančnega o tem, kakšne so zdaj tam okoliščine. Tudi v tisti deželi je divjala vojna, spremenil se je politični sistem in sploh so se dogajale mnoge hude stvari; o vsem tem je slišala in tudi brala.

	Trajalo je nekaj časa, preden je na svoje pismo, ki je, kot je pozneje izvedela, potovalo po precej ovinkastih poteh, saj teta že dolgo ni več živela na prejšnjem naslovu, celo dobila njen odgovor. Pravzaprav ne ravno njenega, saj je vlogo dopisovalke prevzela hči Cilka, Larina sestrična. Zatem sta si začeli s Cilko precej redno dopisovati – Lara je še vedno znala nekaj slovenščine, ki ji jo je v glavo vcepljal oče od njenih najzgodnejših let naprej in se je z njo vselej pogovarjal le v svojem maternem jeziku, malce narečno obarvanem, kot ji je razložil. Njej se je to vedno zdel lep, pojoč, melodičen jezik in imela ga je rada že zato, ker je imela rada očeta. Ko očeta ni bilo več, pa v tem jeziku ni več spregovorila, saj ni imela s kom; sicer je oče pri Beniju ubral enak način učenja kot pri njej, a je bil brat vendarle mlajši in to se je poznalo. Po drugi strani ni bilo po očetovi smrti ne potrebe ne razloga več, da z Benijem še kdaj govorita v tem jeziku. Tisti časi, ko so se vsi trije pogovarjali po slovensko in je bil oče videti tako zadovoljen in srečen, ko je slišal svoja otroka govoriti v svojem maternem jeziku, so z njegovo smrtjo za vedno minili. Tokrat pa se je spet znašla v situaciji, da se je dejavno izražala v očetovem jeziku. Nekatere besede so se ji že izgubile, ali pa jih je poznala malo po svoje, tako kot jo je naučil oče in so bile morda le narečne, tudi pisava ji je šla težko od rok, saj je ni bila vešča, pa vendar sta se s Cilko zelo dobro sporazumevali in se prek dopisovanja tudi precej zbližali. Cilka je bila tetina najmlajša hčerka, a še vedno več kot deset let starejša od Lare, imela je svojo družino, moža in otroke. Pisala je o tem, da jih je vojna zelo prizadela, oče je umrl v italijanskem koncentracijskem taborišču, najstarejši brat pa je padel v partizanih. Zdaj mati živi pri njej, druga sestra pa je v Ljubljani in jih včasih obiskuje. Cilka je delala v tovarni, prav tako njen mož, živeli so skromno, vendar so nekako shajali. Lara je v vsako svoje pismo priložila kak bankovec, nekajkrat pa je poslala tudi paket. Iz Cilkinih povratnih pisem je lahko razbrala, da so jim njeni darovi veliko pomenili, in Lari je bilo hitro jasno, da najbrž živijo veliko skromneje, kot je bilo to razbrati iz Cilkinega pisanja.

	 S Cilko sta si izmenjali že precej pisem, preden je Lari uspelo urediti vse potrebno za potovanje v očetovo domovino. Beni je ostal v Franciji, saj so bili v Jugoslaviji negotovi časi in se je zlasti Lari zdelo, da bo bolje, če odpotuje sama. Sicer pa se je Beni v Parizu kar lepo udomačil, tudi zresnil se je, tista zveza s Frances pa je vse bolj preraščala v resno zvezo.

	Že pred nekaj časa sta z Benijem vzela v najem neko ne preveliko gostišče s prenočišči; zaposlila sta dva kuharja in sobarico, in posel jima je lepo stekel. Pobudo za to je dal pravzaprav on, ker ga je takšno delo veselilo in se je tudi zelo hitro našel v tem poslu. Lari je bila ta dejavnost manj pisana na kožo – pomagala je po svojih močeh, skrbela za finančni del poslov, vendar je pobudo prepuščala Beniju. Sama je imela več veselja s tem, da je nekaj otrok individualno poučevala angleški jezik, čeprav je tudi to ni zares zadovoljevalo.

	Z dedkom in materjo si je ves ta čas redno dopisovala. Onadva sta bila še vedno mnenja, naj kako leto le še ostaneta v Evropi, za vsak primer, čeprav ju je njuno dolgo bivanje na tujem tudi že skrbelo, še zlasti Benijeva zveza s Frances. Začela sta se bati, še zlasti mati, da se Beni čez čas ne bo več hotel vrniti domov.

	V očetovo domovino je odpotovala poznega poletja, založena s številnimi darovi za sorodnike. Prevevali so jo čudni občutki, ko se je prvič znašla na tleh očetove nekdanje domovine. Sorodniki so jo nadvse prisrčno sprejeli. Cilka in njen mož Franc sta jo pričakala v Ljubljani. Začetna zadrega je bila premagana že ob prvih Larinih besedah, saj se je Cilka, ki je bila vesele narave, začela nezadržno smejati, za njo pa še Franc, ko sta slišala Laro, prihajajočo iz povsem drugega sveta, spregovoriti v tako značilnem domačem narečju. Seveda, govorila je tako, kot jo je naučil oče. Potem so najprej odšli na policijo, kjer se je morala prijaviti. Tam so si natančno zapisali vse njene podatke, od tega, zakaj je odšla iz Avstralije v Evropo, s čim se ukvarja, kaj je počela v Franciji toliko časa in še marsikaj drugega. Prav tako je morala natančno in obširno pojasniti, s kakim namenom je prišla na obisk v Slovenijo in kako dolgo namerava ostati. Lari so se zdela vsa ta podrobna vprašanja izredno nadležna in nepotrebna, vendar je nanje vsaj približno odkrito odgovorila, z nekaj nujnimi priredbami, ki sta ji jih že prej svetovala sorodnika. Na koncu tega dolgega in zanjo precej mučnega postopka, v katerem so popisali kar nekaj papirja in izpolnili kopico obrazcev, so ji rekli, da se mora ob odhodu iz Slovenije ponovno zglasiti in se odjaviti. Ko je bil postopek naposled le pri koncu in so smeli oditi, so se z avtobusom odpeljali na Dolenjsko. Cilka in Franc sta, z dvema otrokoma in Cilkino mamo, živela v precej skromni hiši v eni od vasi. Lara je na teti iskala podobnosti z očetom, vendar razen modrih oči, kakršne je imela tudi sama, druge podobnosti ni opazila.

	Kak dan pozneje, v nedeljo, na dela prost dan, so jo odpeljali na nekdanji očetov dom. Že prej je v Cilkinih pismih izvedela, da od hiše, pravzaprav bolj kajže, ni ostalo skoraj nič, ker je bila med vojno požgana. Kar precej visoko v hribe so se morali vzpeti, da so prišli do tistega kraja nekje bogu za hrbtom. Hiška je stala na samem, spominjala se je, da ji je o tem pripovedoval tudi oče, sicer pa je bila zdaj tu le še požganina, ostanki nekoč že tako bornega doma. Hiše ni nameraval nihče obnavljati, bila je preveč odmaknjena od vsega, oni pa so živeli v dolini; bila je le še ubog preostanek nekih minulih časov.

	Lara je ostala pri sorodnikih skoraj mesec dni. V tem času je nekajkrat odšla na nekdanji očetov dom povsem sama, kot bi jo tja vlekla nekakšna nevidna sila. Sorodniki so jo svarili, naj ne hodi tja sama, lahko bi bilo nevarno zaradi divjih živali, vse polno jih je. Pa je kljub temu šla, nič je ni bilo strah in nobene nevarne živali ni srečala. Posedala je na hribčku nedaleč od pogorišča in se, osamljena in sama, izgubljala v spominih. S čudno melanholijo se je spominjala mnogih stvari iz svojega življenja. Mislila je na očeta, ki je tukaj preživljal svoje otroštvo in mladost, potem pa se je, ne več otrok in še ne mladenič, znašel v nekem daljnem svetu in tam kljub lagodnejšemu življenju, do katerega se je prebil s spletom srečnih okoliščin, nesrečno umrl. Mislila je na njegov ne najbolj posrečen zakon z njeno materjo, na njegovo predanost otrokoma, Beniju in njej. Nikoli več ni videl ne svoje domovine ne svojega doma, pa čeprav je tolikokrat sanjaril prav o tem. Na koncu se življenje vsakomur izteče, tako ali tako, najsi uresniči svoje sanje in želje ali ne.

	Nato so ji misli zašle v sedanji čas. K materi in dedku, ki doma še vedno trepečeta za njiju z Benijem, no, malce bolj za Benija. Pa k Vitu, človeku, ki ji je bil blizu, ki ji je vedno stal ob strani, ki ji je bil pravi, razumevajoč in iskren prijatelj, pravzaprav že kar neke vrste nadomestni oče. In potem k njemu, poveljniku; tako težko mu je rekla Robin. S trmo in celo že z nekakšno prisilo je ves ta čas odganjala misli nanj, a kaj, ko ga je odnesla s seboj v srcu in ga je še vedno nosila s seboj. Zdaj, tukaj, v tem samotnem in odljudnem kraju, pa so bili spomini nanj spet z njo. Zdelo se ji je, kot bi se ji njegova podoba že malo razblinjala; tudi spomini nanj, zdaj še tako živi, bodo sčasoma morda zbledeli in se razblinili. Vedela je, da je še ni pozabil, saj ji je mati prav nedavno pisala, da se je nenadoma pojavil pri njih doma in skušal izvabiti kako informacijo o njej. Seveda sta bila z dedkom, je še posebej poudarila, čvrsta in mu nista ničesar izdala.

	Poveljnik in Vito. Vito in poveljnik. Dvojica tako povezanih mož – če si pomislil na enega, si se spomnil na drugega. Prav zato je tudi z Vitom pretrgala vse stike, in razen tistega edinega pisma na začetku se mu pozneje ni več oglasila. Morala je tako ravnati, je razmišljala. Vito je bil njena najbolj živa vez s poveljnikom, in dokler je imela stike z enim, je bila povezana tudi z drugim. Če se je že odločila pretrgati vse niti s poveljnikom, je morala to storiti tudi z Vitom. Vedela je, da je Vito to dojel in jo tudi razumel.

	Ah, ta poveljnik. V svoji fantaziji si je postopoma ustvarila podobo takega poveljnika, kakršnega si je želela, da bi bil. Pa je dobro vedela, da je to le domišljijska igra, da v resnici ni tak in ni bil nikoli tak. V resnici je bil čuden človek, poosebljena kombinacija dobrega in zlega; v njem sta se lomili človeška lepota in neverjetna grdobija, ki pa je bila naravnana samo k ženskam. Sicer pa je bil požrtvovalen in nesebičen tovariš, predan prijatelj, čvrst in pogumen voditelj, velik človek. Zanjo je bilo, žal, odločilnejše tisto drugo; s takim poveljnikom ne bi mogla dolgo shajati, niti poskusiti ne bi hotela tega. Pa vendar se je, v svojem osamljenem srcu in tukaj v samoti, spet vprašala: ali ravna prav? Ali je glede njega res storila vse tako, kot je najbolje? A tudi zdaj ni našla pravega odgovora, kot ga ni našla nikoli doslej. Morda pa njena odločitev le ni bila povsem prava. Navsezadnje, odkar živi v Evropi, daleč od njega, se ne počuti nič srečnejšo kot prej. Morda pa bi le morala domov …



	 *



	Vito in Robin sta sedela v Vitovi hiši in se resno pogovarjala. Robin je semkaj prispel pred kako uro.

	»Zadnje tri mesece, ko ni bilo nobenega glasu od tebe, me je že resno zaskrbelo zate,« mu je rekel Vito. »Spraševal sem na sedežu korporacije, pa mi tudi tam niso znali ali hoteli ničesar določnega povedati.«

	»Malce sem zataval ... Laro sem dolgo brezuspešno iskal. Najprej sem sicer obiskal njena tukajšnja sorodnika, a se ju ni dalo omajati. Ne vem, kaj jima je Lara govorila o meni – no, najbrž samo resnico – a prav v oči je bodlo, kako sta se mojega obiska prestrašila. Nisem jima mogel dopovedati, zakaj bi rad vedel, kje Lara živi, saj preprosto nista dojela, da ji nočem slabega, da bi jo rad le videl in govoril z njo. Doživljala sta me kot njenega najhujšega sovražnika. Skušal sem ju prepričati, da nisem njen sovražnik, da jo želim videti iz drugih razlogov, a sta mislila, da se prenarejam, da igram. Poskušal sem zlepa, poskušal zgrda, pa nisem nič dosegel. ›Ne jaz ne kdo drug od sorodstva ne bo povedal ničesar, česar Lara ni hotela in še vedno noče, da se pove,‹ je bil trden njen stari oče. Mati in ded sta ostala neomajna do konca; govorila sta, naj se maščujem njima, če mi je že do tega, Laro in Benjamina pa naj pustim živeti v miru. Ded je sicer poskušal na koncu vse izrečeno ublažiti z besedami, da je Lara povedala o meni tudi veliko dobrega, da vedo, kake zasluge imam za njeno preživetje, ampak vedo pa tudi, da sem bil njen mlinski kamen okoli vratu in je Lara sklenila, da nikdar več ne bo tako. Neprijetna človeka, ali pa sem ju le sam tako doživel, ker mi nista hotela pomagati ...

	Nato sem jo iskal na slepo, a sem se sčasoma zasitil tega brezplodnega tavanja, saj je bilo, kot da iščem čisto določeno slamico v brezkončni kopi sena. Takrat sem dokončno obupal, dvignil sem roke. Malo se mi je zmedlo; začel sem iskati nadomestilo zanjo, a se je spet potrdilo, da se vse skupaj zoži samo na telovadbo z različnimi prvinami: stoje, leže, zgoraj, spodaj … Ni bilo nadomestila zanjo, nobena mi je ne more nadomestiti. No, lahko bi jo nadomestila ena sama – Maskota!« se je nekam trpko posmehnil.

	»In tako si se končno vrnil,« je mrmraje pristavil Vito.

	»Da. Sprijaznil sem se z dejstvom, da Lare ni več v mojem življenju, da je morda že v življenju koga drugega. Zdaj pa je treba živeti naprej.«

	Vito ga je nekaj trenutkov mirno in sproščeno gledal, nato pa rekel: »Vesel sem, da si se naposled vrnil in se mi tudi takoj oglasil. Sam nisem več vedel, kako naj pridem do tebe.« Vstal je. »Zdaj pa stopi z mano v delovni kabinet! Nekaj ti moram pokazati ...«

	V kabinetu je Vito pobrskal po predalu pisalne mize in potegnil na plan neko pismo. Obrnil se je k Robinu: »To je Larino pismo, ali Maskotino, kakor hočeš. Prejel sem ga pred približno dvema mesecema.«

	Robin je bil osupel: »Pisala ti je? In to mi poveš šele zdaj?«

	»Nisem te hotel takoj vznemirjati s tem. Naj povem, da sem poskušal prav zaradi tega pisma še bolj nestrpno vzpostaviti zvezo s tabo, a je bilo vse zaman. Ni moja navada, da bi tuja pisma kazal drugim. Toda to pismo ni namenjeno samo meni. Pravzaprav je bolj namenjeno tebi, jaz sem tukaj le vezni člen. Zakaj tako pravim, boš kmalu razumel … Zdaj te bom pustil za nekaj časa samega s pismom. V miru ga preberi! Potem ti bodo nekatere stvari jasne.«

	Robinu so roke rahlo zadrhtele, ko je brez besed vzel pismo iz Vitovih rok. Še preden je Vito zaprl vrata za seboj, ga je začel mrzlično brati …



	Ko se je Vito čez čas vrnil, je prvič po dolgem času, če ne celo prvič doslej, videl prijatelja zares srečnega.

	Robin se je z iskrivim pogledom zazrl vanj in rekel: »Spet me čaka pot v Evropo. V Francijo, v Pariz! To bo eno mojih najlepših potovanj, vsaj zdi se tako. Končno bom morda le dobil to, za kar sem že mislil, da ni mogoče imeti.« S hudomušnim nasmehom je dodal: »Zdi se, da se je Lara nazadnje le odločila za mlinski kamen okoli svojega vratu ...«