List 49
Kadajderva največ gorkote dajo?
Govoril sem že v ^Novicah" o terpežnosti lesa; naj se danes podani nekoliko verstic o drugi važni lastnosti lesa, namreč o gorljivosti in naj v kratkem povem, kadaj derva največ gorkote dajo in kako naj tedaj gospodinje kurijo;
Ce zapalimo več ali manj lesa, bo ta tudi več ali manj zgorljive snovi oddal in tako napravil gorkoto, ktero Merimo po tem, da opazujemo, kako visoka je stopnja in kuko dolgo terpi. To lastnost lesa, gorljivih snovi odda-vati in gorkoto narejati, pa imenujemo — gorljivost.
Pravi les obstoji iz 51 odstotkov ogelca, 6 odstotkov volenca, 41 do 44 odstotkov kiselca in J/2 do 3 odstotkov rudninskih stvari.
Da derva gorijo in po tem ogenj in toploto napravljajo, 8Q pa zgodi zato, ker se zgorljivi deli lesa, tedaj posebno ogelc s kiselcom, v zraku združijo kot plameči ali sopuhui izvodi, kakor ogeljno-kislina in voda, pobegnejo ali pa kot terdi deli v pepelu zaostauejo. Kadar derva gorijo, lahko vidimo tri dobe gorenja, namreč: 1) kader se derva u žgejo, 2 j kadar plamtijo in 3) kadar potem že rja vi j o.
Da bodo derva gorele, se jim mora s posojeno gorkoto podnetiti, da se do določne stopnje pregrejejo. To pervo pregrevanje lesa pa stori, da se izsopari mokrota (vlaga), ki je šče v njem. Sopuh pa, ki pri tej priložnosti iz lesa beži, poteguje mnogo gorkote na-se, ktero po tem takem ogenj brez vsega dobička zgubi. Toraj kolikor manj suh je les, ki se v ogenj dene, toliko več gorkote potrebuje, se posuši, in toliko več toplote gre pri prižiganji v zgubo. Zato se tisti gospodarji in gospodinje celo motijo, ki mislijo, da je bolje gospodarstvo, ako vlažne derva za kurjavo rabijo.
Ce se pa popolnoma posušene derva podkurijo, je ta zguba na gorkoti le majhna in moč ognja toliko veča. Plamtenje soptihov, ki se po vročini razvijejo, razdeli po gorečem lesu največ toplote in potrebuje prostega zraka. Ako se plamen po pomanjkanji sape ali zraka in po brez-mernem dokladanji moti in pači, ali pa če se ogenj ne more po celem poveršji lena razprostirati, tedaj derva le nepopolnoma gorijo, in ne le veliko zgorljive snovi pobegne kot sajevina, ki se ni bila unela, ampak ostane tudi več nepogorelih ostankov. Največjo moč ima plamen, toraj le tedaj, kadar dovolj unanjega zraka (sape) na-nj vleče in piha in se gorenje ne moti, in kadar je plamen primerno in enako razdeljen čez vse derva, posebno ako so manj suhe. Toraj je veliko bolje, da se s pod klad a njem novih d e r v čaka, dokler plamen popolnoma d o-gori in preneha, in se še le potle ne predebelih pa kratkih derv podpali. To stori, da ima o°:enj potle večjo moč. Pri tem pa pazi še na to, da derv ne položiš s ekorjasto stranjo na žerjavico, ker bi blizo ognja ležeča skorja ali lub motila enakomerno anemanje lesa.
390
V
Žerjavica ali živo oglje postane se le tedaj, kadar so se derva izplamenele, in uapravija ostalo gorkoto najbolj popolno in najdelj terpeeo, ako se sapa bolj pozapre. Bolj ko se je popred plamen zadušil, toliko več ostane živega oglja. Žerjavica derži vročino bolj skupaj, kakor plame-neči ogenj in je totaj priličnejsi ondi, kjer se vročina na tesno zakupiti mora. Po tem takem dobimo največjo gorkoto od derv, ako popolnoma gorijo s plamenom, od oglja pa, ako žerjavico prav porabimo, namreč tako-le: ako dobre, popolnoma suhe derva v ne predebelih, čisto kratkih, od ognja popolnoma obdanih polenih ne prepočasno in tudi prenaglo ne gorijo in če se podlaga, naj se to zgodi tedaj, kadar plamen že vpada in nehuje, in poslednjič se mora žerjavica dobro zapreti.
Kdor umno kuri in ogenj sposobno hranjuje, si mnogo derv in marsikler krajcar prihrani!
Janko P. Vijanski.