OPOZORILO Čeprav je eden osnovnih ciljev planinskih vodnikov povečati varnost obiskovalcev gora, pa avtor in založba ne moreta sprejeti odgovornosti za morebitno nesrečo ali škodo, ki bi jo utrpel uporabnik vodnika. Na nevarnosti opozarjamo, vendar so opisi subjektivni, poleg tega pa se stanje na terenu lahko spreminja. Uporabnik se za turo odloči sam in tudi tvega sam. Beseda urednika V osrednjem delu Julijskih Alp stoji najpomembnejša slovenska gora, naš najvišji vrh Triglav. Tako nam je pomemben, da ga imamo v nacionalnem grbu in da se nanj vsaj enkrat v življenju želi povzpeti skorajda vsak Slovenec, vsekakor pa vsak slovenski planinec. To je torej vodnik po najpomembnejšem gorovju Slovenije. Triglav je najvišji in zagotovo je treba enkrat nanj, toda njegovi sosedje so za obiskovalce pogosto še privlačnejši. Če je Triglav kralj, potem je Škrlatica kot druga najvišja nedvomna kraljica naših gora. Ob odsotnosti visoke koče pod njo je dostop na njen vrh še zahtevnejši od vzpona na Triglav. Še naprej proti severu je Martuljkova skupina, ki pa k sebi ne spusti kar kogar koli. Markiranih in zavarovanih poti na njene strme, visoke in pogosto krušljive vršace skorajda ni, to je svet za najbolj izkušene gornike, ki si znajo poiskati brezpotne prehode in jih ni strah prijeti za skalo. Zahtevni so tudi Razor in Prisojnik ter njuni sosedi nad Kriškimi podi, kjer je sicer kar nekaj planinskih poti. Vendar je večina skrbno opremljenih z jeklenimi varovali in je zato tudi zanje potrebno ustrezno znanje. Visokogorskih užitkov tu nikoli ne zmanjka. Južno in vzhodno od Triglava je pogorje nekoliko manj ostro oblikovano, več je zaobljenih oblik, zelenih zaplat, prostranih visokogorskih podov, tja proti Bohinju, na Pokljuko in Mežaklo pa celo gozdov. Pa vendar tudi na teh območjih lahko preživimo dneve in dneve pohajkujoč po visokogorskih poteh. Na južni strani smo samo zaradi omejitve obsega posameznega vodnika določili umetno mejo med osrednjim in južnim delom Julijskih Alp. Andraž Poljanec je v vodniku Julijske Alpe, južni del, izdanem leta 2016, opisal gore južno od Komne, Bogatinskih vratc in Krnskih jezer. Ta vodnik pa opisuje gore severno od te namišljene meje. Na zahodnem koncu je razmejitev med vodniki jasnejša – prelaz Vršič. Gore zahodno od njega je opisal Jože Drab v vodniku Julijske Alpe: Skupini Jalovca in Mangarta. Četrti zvezek zbirke vodnikov PZS po Julijskih Alpah pa pokriva vodnik Klemna Janše Zahodne Julijske Alpe iz leta 2015. Avtor tega vodnika Roman Tratar je novinec med pisci vodnikov, nikakor pa ne v gorah. Prehodil je tako rekoč vse, kar se v Julijcih da prehoditi. Če sva med pripravo tega vodnika ugotovila, da kaj manjka ali pa ni dobro opisano, je kar takoj pohitel na teren in raziskal, kako je tam. Opisi so kratki, jasni in ravno prav natančni, da bodo pomagali pohodniku. V užitek mi je bilo vse prebrati in obujati spomine na že davno prehojene poti ali pa načrtovati, kam moram pogledat še neznane mi lepote. Upam, da bodo opisi tudi vam v pomoč pri raziskovanju visokogorskega sveta osrednjega dela Julijskih Alp. Sveta, ki je navidez tako nekoristen, a nam lahko daje tolikšne koristi. Ne materialnih, one druge, ki nam jih naš dinamični vsakdan v dolinah vse prevečkrat in pregrobo odžira. ANDREJ STRITAR Uvodne misli Območje gora, opisanih v tem vodniku, obsega Julijske Alpe od prelaza Vršič na zahodu pa vse do Komne in Krnskih jezer na jugu. Na severu oziroma severovzhodu ga omejuje Sava Dolinka, na jugu Sava Bohinjka z Bohinjskim jezerom ter Komna in na zahodu Soča. Zajema naše najvišje gore s Triglavom na čelu, ki skupaj z bogatimi naravnimi znamenitostmi pritegujejo najmnožičnejši obisk pri nas. Tu se je pisala tudi naša planinska zgodovina. Prebivalci na območju osrednjih Julijskih Alp so od nekdaj sobivali z gorami. Arheološke najdbe kažejo, da so ljudje živeli tu že v prazgodovini. Nad Bohinjem se je že davno razvilo planšarstvo. Posamezne vasi so imele za pašo živine na višini vsaka svojo planino. Zelo zgodaj so v gore te skupine za potrebe fužinarstva zahajali iskalci železove rude in vedno je bil donosen tudi lov. Gore so obiskovali le z gospodarskega vidika, drugače pa je v odnosu do njih med prebivalci v dolini dolgo vladalo strahospoštovanje. Vseeno lahko domačine štejemo za predhodnike današnjega planinstva. Najprej so visokogorje obiskovali med raziskovanji, predvsem pri iskanju nahajališč rude in pri botaniki. Proti najvišjim vrhovom so se prvi podajali pretežno tuji raziskovalci, šele kasneje so jim sledili domačini. Tako so leta 1778 prvič osvojili Triglav, le leto po neuspelem poskusu znanega naravoslovca Baltazarja Hacqueta. Še do konca 19. stoletja so se v Julijskih Alpah z alpinizmom ukvarjali v glavnem le tujci nemškega rodu, ki so jih v gore vodili domači vodniki. Največji vtis je v tem času s svojo ljubeznijo do gora in botanike pustil Julius Kugy, ki je odkril številne pristope na vrhove. Po prvi svetovni vojni so se pojavili tudi slovenski alpinisti. Z dosežki v osrednjih Julijskih Alpah, predvsem v Triglavski in Špikovi steni, so tlakovali pot našemu alpinizmu, ki je po drugi svetovni vojni doživel razcvet in pričel žeti uspehe tudi v tujini. Triglav kot najvišja gora v osrčju Julijskih Alp je imel v času razvoja planinstva tudi velik nacionalni pomen in je še danes simbol slovenstva. Zato smo lahko hvaležni Jakobu Aljažu. Njegova dejanja v povezavi s Triglavom na prelomu 19. in 20. stoletja so odločilno vplivala na razvoj nacionalne zavesti in hkrati slovenskega planinstva. Med prvo svetovno vojno so v neposredni bližini osrednjih Julijcev potekali boji na soški fronti. Kasneje je rapalska meja med Italijo in Kraljevino Jugoslavijo potekala prav po tem delu Julijcev, celo vrh Triglava je bil na meji. Dediščina vojaškega merjenja moči so danes tu le še posamezne utrjene poti in nekaj zgradb, med katerimi so bile redke preurejene in predelane v planinske objekte – koče. Vso to zgodovino planinstva, ki je najožje povezano s Triglavom, si lahko ogledamo v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani na vstopu v dolino Vrata. V osrednjih Julijskih Alpah je za potrebe planinstva zraslo precej planinskih koč, največ okoli Triglava. Nekatere nižinske so dostopne po cestah, do nekaterih je speljana tovorna žičnica, za oskrbo najvišje ležečih pa skrbi helikopter. Do njih in naprej proti vrhovom vodi razvejana mreža planinskih poti, ki so označene, na zahtevnejših delih tudi zavarovane. Za njihovo vzdrževanje skrbijo planinska društva, po zahtevnosti pa so razvrščene od lahkih do zelo zahtevnih. V Martuljški skupini označenih poti skorajda ni, prevladujejo neoznačene poti, lovske steze in brezpotja. Koče tu nadomeščajo bivaki, na vrhove pa vodijo plezalni vzponi. Celotno območje osrednjih Julijcev je znotraj Triglavskega narodnega parka, katerega zametki segajo v leto 1924, ko so razglasili prvotni narodni park okoli Doline Triglavskih jezer. Leta 2010 je po zadnji razširitvi park dobil današnji širši obseg v skupni izmeri 840 kvadratnih kilometrov. V njem velja poseben naravovarstveni režim z omejitvami predvsem pri gradnji, gorskem prometu in bivakiranju. Park zaznamuje obilica naravnih znamenitosti, ki obiskovalcem ponujajo neizčrpne možnosti za izlete v naravo. Najznamenitejše in lažje dostopne so urejene za ogled turistov, precej jih lahko obiščemo v sklopu planinskih tur, nekatere pa ostajajo dobro skrite in poznane le redkim avanturistom. V narodnem parku so predpisane omejitve, kakršne bi bilo smiselno upoštevati kjerkoli v divjini. Živali nam bodo hvaležne, če ne bomo povzorčali hrupa in če se bomo gibali predvsem po označenih poteh. Živali in rastline občudujte tako, da s svojo prisotnostjo ne boste motili njihovih zgodb, ki so prav tako edinstvene kot vaša. Pse vodite na vrvici. Kampiranje in bivakiranje izven za to določenih mest ni dovoljeno. Predvsem bodite nemoteči obiskovalci, ki v prostor ničesar ne prinašajo in iz njega ničesar ne odnašajo. Na izhodiščih osrednjega dela Julijskih Alp so parkirišča žal večinoma pomanjkljivo urejena. Najbolj priljubljena so zelo zasedena in prenatrpana predvsem v viških sezon. To zelo obremenjuje gorsko naravo, zato je naša naloga, da podpremo celovito ureditev parkirnega režima v gorah, ki na najbolj obiskovanih območjih že dobiva ustrezne rešitve. Sami lahko spremenimo zavest in vozilo pustimo na obrobju, za vstop v osrčje gora pa se, kjer je to le mogoče, prepustimo javnemu prevozu oziroma pristopimo peš. Na ta način bomo naše gore in doline ohranili tudi zanamcem. Zahvaljujem se mojemu očetu, ki me je že v rani mladosti navdušil za hojo v gore. Hvala moji Andreji za družbo in pomoč na poteh, ki sem jih obiskal in raziskoval med pisanjem vodnika. Hvala tudi uredniku Andreju Stritarju za napotke, urejanje in pregled besedil. Naša najvišja gora Triglav ima prav posebno energijo. Ni naključje, da je pri Slovencih postal magnet in skoraj sinonim za obisk gora. Tudi meni je zelo pri srcu, vzljubil sem ga, že ko sem prvič stopil na njegov vrh. Od takrat nisem prenehal zahajati v gore in lahko rečem, da se tam počutim kot doma. Naj vas torej povabim k sebi v gore z napevom, ki ga je Triglavu na čast spisal Matija Zemljič in uglasbil Jakob Aljaž: Oj, Triglav, moj dom, kako si krasan, kako me izvabljaš iz nizkih ravan, v poletni vročini na strme vrhe, da tam si spočije v samoti srce, kjer potok izvira v skalovju hladan, oj, Triglav, moj dom, kako si krasan. Zasnova vodnika Vodnik Julijske Alpe – osrednji del zaključuje zbirko enciklopedičnih vodnikov po Julijskih Alpah, ki jo sestavljajo še Južni del, Skupini Jalovca in Mangarta ter Zahodne Julijske Alpe. Zasnovan je enciklopedično, tako da so opisani vsi vrhovi določenega območja in vse markirane poti, po možnosti oziroma po potrebi pa tudi brezpotja in neoznačene poti, ki omogočajo pristope na vrhove brez markacij. Poti so praviloma opisane v smeri vzpona, pri istih odsekih pa je zaradi smotrnejše izrabe prostora uporabljeno sklicevanje na obrobne zaporedne številke (npr. Š102), ki označujejo pomembnejše odstavke. V vodniku so najprej opisana vsa izhodišča s kratkimi opisi dostopov do njih. Opremljena so s podatki o nadmorski višini, lokaciji in smereh, v katere se lahko od tam napotimo. Sledijo opisi posameznih podskupin gora. Skupaj jih je šest: skupina Prisojnika in Razorja, Martuljška skupina, skupina Triglava, skupina Triglavskih jezer in Fužinskih planin, pokljuške gore ter Mežakla. Pri vsaki skupini so najprej opisani planinske koče oziroma bivaki in pristopi do njih bodisi z izhodišč ali od drugih, predvsem nižje ležečih koč. Dodani so podatki o prenočiščih, odprtosti skozi leto in nadaljnjih vzponih oziroma prehodih do drugih koč. Podrobnejše podatke o koči lahko najdemo na dodanem spletnem naslovu. Za prenočevanje v kočah je zaželeno, da prinesete svojo posteljnino. Priporočljivo je, da si prenočišče rezervirate vnaprej po telefonu. Spodobi se tudi, da če zaradi kakršnega koli razloga ne boste izkoristili rezervirano prenočišče, o tem obvestite oskrbnika. Člani planinskih društev imajo v kočah do 50 % popusta pri prenočevanju. Opisi dostopov do koč vsebujejo koordinato izhodišča, višinsko razliko in zahtevnost poti s pripadajočimi časovnicami, ki jih na poti porabi povprečen hodec. Ta se v eni uri vzpne za 300–400 višinskih metrov ali spusti za 600 metrov, po ravnem pa prehodi 4 kilometre. Sledijo opisi vrhov v posameznih skupinah in dostopov nanje. Opremljeni so podobno kot dostopi do koč, po potrebi je dodano še kako opozorilo oziroma priporočilo. Opozoriti je treba, da se poleg vrhov, ki opisani v vodniku, na terenu najde še kakšen manj znan vrh, ki je dosegljiv le najbolj izurjenim plezalcem ali pa je manj priporočljiv kot cilj in zato v tem vodniku ni opisan. Večina opisov je zasnovana tako, da so najprej opisani vzponi z izhodišč do koče, nato pa od koče naprej na okoliške vrhove. Če koče ni, so opisi seveda podani od izhodišča do vrha. Pri nekaterih vrhovih je turo mogoče izpeljati s sestopom po drugi poti, pogosto pa le po isti, saj nas često omejuje tudi prevoz. Z nekaj domišljije si s pomočjo opisov lahko sestavimo krožno turo oziroma prečenje, kakršna v gorah najraje izvedem tudi sam. Z uporabo javnega prevoza ali z uslugami novonastalih taksi prevozov med posameznimi izhodišči si lahko obogatimo planinska doživetja. Koordinate vseh točk v vodniku (izhodišč, koč, vrhov) so v uradnem slovenskem koordinatnem sistemu GRS80, ki pa je skorajda enak svetovno znanemu WGS84. To so koordinate, ki jih prikazujejo sodobne GPS-naprave. Primer: GRS80 (WGS84): 46,3784, 13,8364. Prva številka pomeni geografsko širino, tj. stopinje nad ekvatorjem, druga pa dolžino, tj. stopinje vzhodno od Greenwicha. ZAHTEVNOST POTI Zakon o planinskih poteh razvršča planinske poti v tri skupine glede na tehnično zahtevnost. V tem vodniku so na enak način razvrščeni tudi neoznačene poti in brezpotja. Opozoriti je treba, da opisi najlažjih pristopov le nekajkrat sežejo v območje alpinizma, tj. do III. stopnje zahtevnosti, in sicer pri vrhovih Martuljške skupine. Priporočamo, da se izkušeni planinci, gorniki, teh vzponov lotijo v spremstvu gorskega vodnika. ZAHTEVNOST OPIS LAHKA OZNAČENA POT Omogoča varno hojo brez pomoči rok tudi manj izurjenim planincem ob upoštevanju osnovnih načel za varno hojo. NEZAHTEVNA NEOZNAČENA POT Ni markirana, omogoča pa varno hojo brez pomoči rok tudi manj izurjenim planincem (ob upoštevanju osnovnih načel za varno hojo); na posameznih odsekih je priporočljiv smisel za orientacijo. NEZAHTEVNO BREZPOTJE Gre za večinoma lahko prehoden svet brez nadelanih poti, ponekod lahko sledimo stečinam oziroma ostankom poti; pri hoji si ni treba pomagati z rokami, potrebujemo pa orientacijsko sposobnost. ZAHTEVNA OZNAČENA POT Markirana, vodi pa tudi čez izpostavljene ali težje prehodne odseke, kjer so pogosto nameščena varovala – zaradi varnosti si pri hoji pomagamo z rokami. Takšna pot je na planinskem zemljevidu označena s prekinjeno rdečo črto, na usmerjevalni tabli pa nas nanjo opozori trikotnik. ZAHTEVNA NEOZNAČENA POT Ni markirana, speljana je tudi čez izpostavljene ali težje prehodne odseke, kjer si zaradi varnosti pri hoji pomagamo z rokami, pri čemer izkoriščamo naravne danosti. Potreben je smisel za orientacijo. ZAHTEVNO BREZPOTJE Gre za težje prehoden svet z mestoma izpostavljenimi prehodi, kjer si zaradi varnosti pomagamo z rokami, pri čemer izkoriščamo naravne danosti. Nujna sta orientacijska sposobnost in smisel za določanje smeri gibanja glede na naklon, obliko in podlago oziroma poraščenost sveta. ZELO ZAHTEVNA OZNAČENA POT Speljana čez strmo in izpostavljeno pobočje, steno ali po grebenu; običajno je opremljena z varovali, ki jih uporabljamo za (samo)varovanje in napredovanje. Potrebna je torej ustrezna oprema, nujna je dobra telesna pripravljenost. Takšna pot je na naših planinskih zemljevidih označena z rdečimi pikami, na usmerjevalni tabli pa nas nanjo opozori trikotnik s klicajem. ZELO ZAHTEVNA NEOZNAČENA POT Ni markirana, speljana je čez strmo in izpostavljeno pobočje, steno ali po grebenu. Za napredovanje pogosto uporabljamo roke, pri čemer izkoriščamo naravne danosti; gre torej za lažje plezanje do II. stopnje. Na izpostavljenih mestih poskrbimo za varovanje z vrvjo, potrebna sta dober smisel za orientacijo in osnovno alpinistično znanje z ustrezno opremo, sicer pa spremstvo vodnika. ZELO ZAHTEVNO BREZPOTJE Gre za težko prehoden in izpostavljen svet, kjer moramo obvladati plezanje do zgornje II. stopnje, poleg tega pa varovanje in spuščanje po vrvi ter vse, kar sodi zraven (gre za osnovno alpinistično znanje z ustrezno opremo). Nujna sta tudi zelo dobra orientacijska sposobnost in smisel za določanje smeri gibanja glede na naklon, obliko in podlago oziroma poraščenost sveta. Če ne izpolnjujemo vseh naštetih pogojev, razmislimo o spremstvu vodnika. ZAVAROVANA PLEZALNA POT Speljana čez zelo strmo, izpostavljeno steno ali po grebenu. Takšna pot je okovana z železjem (ferata), ki služi za napredovanje, obvezno je samovarovanje, lahko je potrebna tudi dodatna pomoč z vrvjo. Nujna je torej ustrezna oprema, potrebna je zelo dobra psihofizična pripravljenost. Po avstrijsko-nemški lestvici ferat ocena C ali več. Glede na to, v katerem letnem obdobju in gorskem okolju poteka tura, razmislimo o nujnosti nekaterih pomembnih kosov opreme: čeladi (nevarnost padajočega kamenja), cepinu in derezah (poletna snežišča). Vsekakor pa na zavarovanih zahtevnih, zelo zahtevnih poteh ter plezalnih poteh uporabljajmo čelado, samovarovalni komplet in plezalni pas. Za njihovo uporabo moramo biti seveda ustrezno usposobljeni. OBVESTILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE UPORABNIKOM PLANINSKIH POTI Uporabnikom planinskih poti priporočamo, da se na spletni strani stanje-poti.pzs.si, v bližnji planinski koči ali pri lokalnem planinskem društvu predhodno informirajo o dejanskem stanju planinskih poti. Če opazite poškodbe planinskih poti ali njihovo neustrezno urejenost (poškodbe varoval, podori, zelo obledele markacije, močno zaraščene poti ipd.), prosimo, da na naslov: Planinska zveza Slovenije, p.p. 214, Ob železnici 30a, SI-1000 Ljubljana ali poskodbe.poti@pzs.si pošljete sporočilo, v katerem navedite, nakateri planinski poti ste opazili pomanjkljivost, pomanjkljivost opišite ter, če je možno, dodate tudi fotografijo. OPOZORILO: Uporabniki uporabljajo planinske poti na lastno odgovornost. Uporabniki morajo pri uporabi planinskih poti ravnati samoodgovorno in odgovorno do drugih tako, da ne ogrožajo ali poškoduje sebe ali drugega. Uporabnik je dolžan planinsko pot uporabljati tako, da se po njej ter na in ob zemljišču, preko katerega poteka in na drugih nepremičninah ter favni in flori ob njej ne dela škoda. Prepovedano je omejevati dostop na planinske poti ter poškodovati, odstranjevati ali uničevati markacije, usmerjevalne table, skrinjice in varovalno opremo in druge oznake ali uporabljati neoznačene bližnjice. Gibanje po neoznačenih poteh ali brezpotju in gibanje v zimskih razmerah odsvetujemo vsem, ki niso dobri poznavalci terena oziroma zelo izkušeni in dobro opremljeni planinci. RAVNANJE V PRIMERU NESREČE Obiskovalcem gora v stiski ali ob morebitni nesreči pomaga Gorska reševalna zveza Slovenije (GRZS), ki po potrebi pokliče na pomoč helikopter. V primeru nesreče moramo najprej poskrbeti za varnost ter zaščito sebe in ponesrečenca (padajoče kamenje, plazovi, mraz). Nato obvestimo reševalce na klicno številko 112 (Center za obveščanje) žal pa v gorah zaradi razgibanega sveta mobilni telefon ne deluje povsod (signal je včasih boljši nekoliko pod vrhom hriba). V tem primeru mora pisno sporočilo o nesreči prispeti do obveščevalne točke (planinske postojanke, visokogorske kmetije, druge postojanke v gorskem svetu ali do policijske postaje v dolini), od koder bodo klic na pomoč posredovali GRZS. Obveščevalne točke so vidno označene z znakom GRZS. Posredovati je treba naslednje podatke: kdaj in kje se je zgodila nesreča, kaj se je zgodilo, kdo in koliko je poškodovanih, kakšne so poškodbe, razmere na kraju nesreče ter podatke o sporočitelju. Če nobena od zgoraj omenjenih možnosti obveščanja ni mogoča, je treba uporabiti mednarodni klic v sili, ki je šest znakov na minuto v enakih presledkih. Slišne ali vidne znake (klic, pisk, svetilo, ogledalo ...) ponavljamo, dokler ne dobimo odgovora - treh znakov na minuto v enakih presledkih. Na klic v sili se mora odzvati vsak in vest posredovati naprej. Prisojnik in Razor z juga Razor, Kriški podi in Pihavec z juga Od Stenarja do Dovškega križa nad Vrati Od Dolkove špice do Kukove špice nad Vrati Martuljška skupina s severa Martuljška skupina z Vršiča Prisojnik nad Vršičem s poti na Mojstrovke Triglav in njegovi sosedje nad Vrati Gore nad dolino Kot Triglav z južne strani Nad dolino Zadnjico Lepa Komna in dolina Triglavskih jezer Nad Vrsnikom Gore nad Pokljuko Mežakla nad Jesenicami Izhodišča in doline Severne doline od Vršiča do Jesenic ————— Prelaz Vršič, 1611 m GRS80 (WGS84): 46,4345, 13,7436 IZHODIŠČE ZA: › Prisojnik, Š-77, Š-78, Š-79 in Š-80 › Razor, Š-82 › Jalovec, (6 h) › Mojstrovke, (2 h) › Slemenovo špico, (2 h) Na vrhu prelaza Vršič, med Prisojnikom na vzhodu in Malo Mojstrovko na zahodu, je parkirišče na vzhodni strani ceste Kranjska Gora–Bovec. V sezoni je plačljivo. V neposredni bližini je Tičarjev dom, le nekaj minut več sta oddaljeni Erjavčeva koča in Poštarski dom. Sam prelaz je pogost cilj turistov z avtomobili in motorji, zato zna biti tu ob viških sezone precej gneče. Iz Kranjske Gore in Trente je na prelaz po 12 km ceste, ki se vije v serpentinah. V zimskem času je zaradi snega in nevarnosti plazov večinoma zaprta. ————— › Iz Kranjske Gore IZHODIŠČE: most čez Pišnico, 850 m GRS80 (WGS84): 46,4669, 13,783 VIŠINSKA RAZLIKA: 840 m LAHKA OZNAČENA POT, 2.30 h Na Vršič lahko prispemo po asfaltni cesti, vzporedno pa poteka označena pešpot. Do Mihovega doma sledimo kar cesti ali pa ga dosežemo iz Krnice. Zavitim serpentinam se od tod pot umakne na bližnjice v gozd. Pred Kočo na Gozdu prestopi raven odsek ceste pri odcepu neoznačene poti na Mavrinc, nato se nadaljuje po gozdu in se cesti pridruži šele pred Erjavčevo kočo, od koder še četrt ure nadaljujemo po cesti do prelaza. ————— › Iz Trente IZHODIŠČE: Koča pri izviru Soče, 886 m GRS80 (WGS84): 46,4093, 13,7257 VIŠINSKA RAZLIKA: 800 m LAHKA OZNAČENA POT, 2 h Iz Trente na Vršič pripelje asfaltna cesta preko gosto zavitih serpentin, od Koče pri izviru Soče pa je speljana tudi označena pešpot. Začne se nekaj metrov pred kočo in vodi ob desnem bregu potoka Limarica. Večinoma gozdna pot nas prek Strme frate privede do Velike planine (1495 m), od koder sledi še vzpon do ceste tik pred prelazom. ————— Parkirišče pod 3. ovinkom vršiške ceste, 997 m GRS80 (WGS84): 46,4444, 13,7748 IZHODIŠČE ZA: › Kočo v Krnici, Š-65 › Križ, Š-90 › Špik, Š-163 › Veliko Ponco, Š-157 S ceste iz Kranjske Gore proti Vršiču se nekaj metrov pred 3. označenim ovinkom levo navzdol odcepi makadamska cesta, ki v nekaj zavojih prispe na mesto nekdanjega taborišča ruskih vojnih ujetnikov, kjer parkiramo. Od tod je najbližje do Koče v Krnici in gora nad njo. ————— Most čez Pišnico, 850 m GRS80 (WGS84): 46,4669, 13,783 IZHODIŠČE ZA: › Krnico, Š-64 › Špik, Š-162 › Veliko Ponco, Š-157 › Križ, Š-90 Skozi Kranjsko Goro se peljemo v smeri Bovca mimo jezera Jasna. Pred mostom prek Velike Pišnice na levi naletimo na manjše parkirišče. Ker je pogosto premajhno, lahko uporabimo nekoliko večje parkirišče dobrih sto metrov prej. Izhodišče najpogosteje uporabljajo izletniki, ki gredo proti koči v Krnici in vršiškim kočam. ————— Nad Jasno, 950 m GRS80 (WGS84): 46,4679, 13,7894 IZHODIŠČE ZA: Kurji vrh, Š-168 Za nekdanjim gostiščem Jasna na koncu Kranjske Gore se s ceste proti Vršiču levo navzgor odcepi asfaltna cesta, ki vodi skozi počitniško naselje. Na koncu naselja se spremeni v makadamsko gozdno cesto. Po njej prispemo do možica, ki označuje začetek poti, kjer lahko parkiramo. Lahko pa avto pustimo tudi pri jezeru in v slabe pol ure do konca makadamske ceste pridemo peš. ————— Na kopi, 890 m GRS80 (WGS84): 46,4774, 13,8256 IZHODIŠČE ZA: › Okrepčevalnico pri Ingotu, Š-108 › Kurji vrh, Š-169 › Bivak pod Špikom, Š-115 › Bivak III za Akom, Š-112 › Malo Ponco, Š-159 ali Š-160 › Rutarski Vršič, Š-171 Odpeljemo se skozi Gozd - Martuljek proti Kranjski Gori in po kilometru zavijemo levo prek travnika. Po makadamski cesti skozi gozd se dvignemo levo na gozdarsko čistino pod pobočje Na kopi, kjer na neurejenem parkirišču najdemo le nekaj parkirnih mest. Neoznačene gozdne poti se od tam ponujajo proti Kurjemu vrhu, najudobnejša pa je ravninska pot proti jugu, po kateri v nekaj minutah dosežemo markirano pot Š-110 iz Gozda - Martuljka. ————— Gozd - Martuljek, 750 m GRS80 (WGS84): 46,4821, 13,8377 IZHODIŠČE ZA: › Martuljške slapove, Š-112 › Okrepčevalnico pri Ingotu, Š-108 › Kurji vrh, Š-108 › Bivak pod Špikom, Š-115 › Bivak III za Akom, Š-112 › Malo Ponco, Š-159 ali Š-160 › Rutarski Vršič, Š-171 Če se pripeljemo iz osrednje Slovenije, v Gozdu - Martuljku tik za mostom cesta zavije desno, na levi pa je parkirišče z eno najlepših razglednih kulis, vencem Martuljških gora. Tu se ob kolesarski poti začneta še turistična in planinska pot proti Martuljškim slapovom ter k severnim plezalskim pristopom na Martuljške gore. V poletnem času je zaradi mikavne pokrajine in bližnjih lahko dostopnih znamenitosti precej vrveža. ————— V logu (Lengar), 699 m GRS80 (WGS84): 46,4793, 13,8695 IZHODIŠČE ZA: Rutarski Vršič, Š-172 Približno na sredini med krajema Belca in Gozd - Martuljek na cesti Jesenice–Kranjska Gora parkiramo na parkirišču pri starem železniškem mostu. (Na parkirišče lahko zavijemo iz smeri proti Jesenicam!). Začetek pristopa v dolino Belega potoka in naprej na Rutarski Vršič najdemo na drugi strani mostu na kolovozu, ki vodi v desno. ————— Mojstrana, parkirišče, 650 m GRS80 (WGS84): 46,4553, 13,932 IZHODIŠČE ZA: › Vrtaško planino, Š-147 › Vrtaško Sleme, Š-147 › Vrtaški vrh, Š-152 › Grančišče, Š-155 S ceste proti Kranjski Gori zavijemo v Mojstrano in peljemo mimo trgovine ter Slovenskega planinskega muzeja do konca vasi. Ob cesti najdemo nekaj urejenih parkirnih mest. Lahko pa parkiramo tudi malo prej, pri muzeju. Ture proti Vrtaški planini začnemo pri smerokazu na koncu vasi, ki nas usmerja desno v gozd. Od Slovenskega planinskega muzeja lahko obiščemo tudi dve krajši ferati na Grančišče. ————— Tilešov rovt (Črlovec), 905 m GRS80 (WGS84): 46,4315, 13,8782 IZHODIŠČE ZA: › Škrnatarico, Š-143 › Kukovo špico, Š-145 › Vrtaško Sleme, Š-149 Po cesti iz Mojstrane v Vrata po kakih osmih kilometrih, le malo naprej od odcepa pešpoti skozi Galerije na levi, prispemo do prodišča grape Črlovec, ki je le nekaj deset metrov pred Tilešovim rovtom. Nekaj parkirnih mest, obdanih s prodnimi nanosi, navadno zadostuje potrebam obiska brezpotnega sveta Kukove špice in njenih sosedov, neoznačeno stezo pa najdemo na gozdnem robu na desni. ————— Poldov rovt, 941 m GRS80 (WGS84): 46,4228, 13,8639 IZHODIŠČE ZA: › Bivak II na Jezerih, Š-104 › Srednji Rokav, Š-130 › Visoki Rokav, Š-128 › Oltar, Š-132 › Dovški križ, Š-137 in Š-138 Po cesti iz Mojstrane po 9 km za jaso na desni ob cesti najdemo velikega možica, ki označuje pristop proti Bivaku na Jezerih in Rokavom, Oltarju in Dovškemu križu. Od tod v Martuljško skupino ni označenih poti, zato je zelo priporočljivo spremstvo vodnika. Za parkiranje se znajdemo ob cesti, a pretirane gneče zaradi brezpotnega sveta ni. ————— Turkov rovt, 941 m GRS80 (WGS84): 46,4178, 13,8584 IZHODIŠČE ZA: › Cmir, Š-237 › Dom Valentina Staniča, Š-215 › Požgano Mlinarico, Š-242 Turkov rovt leži slab kilometer pred koncem ceste v Vratih. Prepoznamo ga po kamniti hiški približno 10,5 km iz Mojstrane. Na levi strani je manjše parkirišče, s katerega pot prestopi strugo Triglavske Bistrice. Tu je tudi izhodišče za turno smuko po dolini Za Cmirom, ki je običajno aktualno šele v spomladanskem času. V kopnem pa se neoznačena pot s Staničevega doma pretežno uporablja za sestop v Vrata. ————— Kosmačev preval, 847 m GRS80 (WGS84): 46,4375, 13,931 IZHODIŠČE ZA: Črno goro, Požar, Rušnato Mlinarico in Požgano Mlinarico, Š-245 Na Kosmačev preval so iz Mojstrane po cesti proti Radovni dobri 3 km. Na prevalu se desno odcepi makadamska cesta v Kot. Parkiramo na manjšem parkirišču nekaj deset metrov pred križiščem. S ceste se pri smerokazu po kolovozu prek poseke začne neoznačeni pristop na greben med Vrati in Kotom. ————— Kot, Lengarjev rovt, 950 m GRS80 (WGS84): 46,4162, 13,8977 IZHODIŠČE ZA: › Dom Valentina Staniča, Š-216 › Rjavino, Š-249 › Vrbanove špice, Š-240 › Macesnovec, Š-254 › Rušnato Mlinarico, Š-242 Iz Mojstrane se peljemo proti Radovni na Kosmačev preval in tam zavijemo desno po makadamski cesti v Kot. Solidno prevozna cesta se konča na gozdni ravnici poleg Lengarjevega rovta, kjer se začno prve markacije v smeri Doma Valentina Staniča. Iz Mojstrane 6,5 km. ————— Na tnalu, 730 m GRS80 (WGS84): 46,4517, 13,9363 IZHODIŠČE ZA: Jerebikovec, Š-406 Edino izhodišče za markirani pristop na Jerebikovec je ob cesti Mojstrana– Radovna 1,5 km iz Mojstrane. Neurejeno parkirišče ob cesti omogoča parkirno mesto nekaj avtomobilom. Začetek označene poti označuje planinski smerokaz na levi, vzhodni strani ceste. ————— Jesenice, Kurja vas, 580 m GRS80 (WGS84): 46,4334, 14,0454 IZHODIŠČE ZA: Zakop, Partizansko bolnico, Planski vrh, Š-408 Na Jesenicah v Kurji vasi se zapeljemo mimo hokejske dvorane Podmežakla in nadaljujemo proti zahodu še 400 m do podvoza pod avtocesto. Tik za njim je na desni manjše parkirišče, na levi pa nas smerna tabla usmerja na označeno pot na Zakop oziroma Planski vrh. ————— Kočna, 674 m GRS80 (WGS84): 46,4187, 14,0836 IZHODIŠČE ZA: Poljansko babo, planino Obranco, Snežno jamo, Planski vrh, Š-409 Z gorenjske avtoceste na izvozu Lipce peljemo v smeri Spodnjih Gorij. Na začetku naselja Kočna, preden se cesta prevesi proti Gorjam, je parkirno mesto na levi strani ceste. Na desni se začne označena pot proti planini Obranci. ————— Kočna (pri spomeniku), 660 m GRS80 (WGS84): 46,413, 14,0791 IZHODIŠČE ZA: planino Obranco, Snežno jamo, Planski vrh, Š-410 Gorenjsko avtocesto zapustimo na izvozu Lipce in v smeri Spodnjih Gorij zapeljemo do konca naselja Kočna, kjer je na desni pred spominskim obeležjem manjše parkirišče. Na skali ob obeležju je zbledel smerokaz, ki označuje pričetek poti na planino Obranco. Pokljuka in Krma ————— Krma, parkirišče Pri lesi, 944 m GRS80 (WGS84): 46,3854, 13,9068 IZHODIŠČE ZA: › Vodnikov dom na Velem polju, Š-194 › Vernar, Š-203 › Triglavski dom na Kredarici, Š-209 › Dom Planika pod Triglavom, Š-203 › Triglav, Š-209 in Š-220 › Dom Valentina Staniča, Š-217 › Rjavino, Š-249 › Debelo peč, Š-398 › Blejsko kočo na Lipanci, Š-361 Iz Mojstrane ali z Bleda se pripeljemo v dolino Radovne. Nadaljujemo po makadamski cesti v dolino Krme mimo Kovinarske koče in še dobra 2 km naprej do parkirišča z zapornico. Iz Mojstrane dobrih 10 km, od Kovinarske koče pol ure hoda. ————— Krnica (vstop v Pokljuško sotesko), 660 m GRS80 (WGS84): 46,3792, 14,0463 IZHODIŠČE ZA: Pokljuško sotesko, planino Klek, Klečico, Debelo peč, Š-403 Cesto z Bleda proti Pokljuki zapustimo na koncu vasi Zgornje Gorje in zavijemo desno navzdol v vas Krnica. Že po nekaj metrih na razcepu opazimo smerokaz proti Pokljuški soteski. Ozki cesti sledimo kilometer vse do parkirišča ob pričetku soteske. Od tod v desno krene pot proti planini Klek in Debeli peči, najpogosteje pa se najvzhodnejše pokljuško izhodišče uporablja pri obisku Pokljuške soteske. To naravno znamenitost je ustvarila rečica Ribščica, ogledamo pa si jo lahko po označeni poti. Z nje opazimo naravni most in obiščemo Pokljuško luknjo, skozi katero lahko nadaljujemo v smeri planine Pokljuke. ————— Bohinjska Bela, Podklanec, 550 m GRS80 (WGS84): 46,3327, 14,0587 IZHODIŠČE ZA: Galetovec, Š-377 S ceste z Bleda proti Bohinjski Bistrici zavijemo desno proti Bohinjski Beli. Peljemo se skozi vas do železniške postaje, malo za njo pa zavijemo desno navzgor na cesto proti Pokljuki. Sledimo ji do križišča, kjer opazimo planinske oznake. Parkiramo na manjšem parkirišču. ————— Bohinjska Bela, Zgornja vas, 520 m GRS80 (WGS84): 46,3479, 14,0601 IZHODIŠČE ZA: Galetovec, Š-376 Z Bleda se peljemo proti Bohinjski Bistrici in dober kilometer za Bledom zavijemo desno proti Bohinjski Beli. Zapeljemo skozi Spodnjo vas in sledimo oznakam za Iglico, ob katerih prispemo v Zgornjo vas, kjer je na koncu ceste manjše parkirišče. Parkiramo lahko že nižje ob cerkvi sv. Marjete ali pri železniški postaji. Nad Zgornjo vasjo sta plezališče in naravna znamenitost slap Iglica. ————— Strmec, 1520 m GRS80 (WGS84): 46,3857, 13,9703 IZHODIŠČE ZA: planino Klek, Klečico, Debelo peč, Š-401 Z glavne pokljuške ceste pri Mrzlem studencu zapeljemo severno mimo Kranjske doline, za njo pa zavijemo desno. Na naslednjem razpotju (1286 m) zavijemo ostro levo v smeri Medvedove konte, na prvem naslednjem odcepu (1361 m) pa desno proti planini Klek in Debeli peči. Na naslednjem odcepu brez zapornice zopet zavijemo ostro desno in nadaljujemo kake 3 km do oznak za planino Klek. Parkiramo na manjšem parkirišču na desni. ————— Medvedova konta, 1410 m GRS80 (WGS84): 46,3755, 13,9401 IZHODIŠČE ZA: Blejsko kočo na Lipanci, Š-357 Medvedova konta je izhodišče za najkrajši dostop na planino Lipanco. Dosežemo jo po cesti od Mrzlega studenca na Pokljuki proti planini Javornik. Kmalu za Kranjsko dolino na razcepu zavijemo desno in nato ostro levo, nakar vozimo naravnost do konca makadama, kjer je nekaj parkirnega prostora. Proti zahodu vodi označena pot proti Lipanci. ————— Planina Javornik, 1302 m GRS80 (WGS84): 46,363, 13,9487 IZHODIŠČE ZA: Blejsko kočo na Lipanci, Debelo peč, Š-357 Z glavne ceste na Pokljuko pri Mrzlem studencu zavijemo desno in se po makadamski cesti mimo Kranjske planine pripeljemo do manjšega parkirišča tik nad planino Javornik. Tu sta informacijska tabla GRS in kažipot severozahodno proti Lipanci. Parkirnega prostora ni veliko. Večji problem je pozimi, ko je cesta splužena zelo na ozko, prostora za parkiranje pa je še manj. ————— Pri Rupah, 1342 m GRS80 (WGS84): 46,3661, 13,934 IZHODIŠČE ZA: Blejsko kočo na Lipanci, Debelo peč, Š-357 Do manjšega parkirišča pri spomeniku NOB pod Veliko preseko se pripeljemo od Mrzlega studenca, če nadaljujemo po makadamski cesti mimo planine Javornik (Š-26). Druga možnost je po gozdni cesti iz Rudne doline, ki se od glavne ceste odcepi približno na pol poti med Šport hotelom in Rudnim poljem. ————— Razpotje pri Šport hotelu, 1250 m GRS80 (WGS84): 46,3427, 13,9585 IZHODIŠČE ZA: Blejsko kočo na Lipanci, Debelo peč, Š-357 Ko na Pokljuki peljemo od Mrzlega studenca proti Rudnemu polju, po približno 2,5 km pridemo do odcepa levo k Šport hotelu. Le nekaj metrov naprej proti desni krene označena gozdna cesta proti planini Javornik in Lipanci. Ob križišču je nekaj parkirnih mest. ————— Rudno polje, 1345 m (parkirišče pri športnem centru Pokljuka) GRS80 (WGS84): 46,346, 13,9235 IZHODIŠČE ZA: › Viševnik, Š-372 › planino Lipanco, Š-360 › planino Uskovnico, Š-353 › Triglav, Š-187 › Mali Draški vrh, Š-370 › Veliki Draški vrh, Š-187 in Š-367 ali Š-368 › Vodnikov dom na Velem polju, Š-187 › planino Konjščico, Š-188 Nekdanja planina Rudno polje leži na čistini ob vznožju Viševnika. Na njej so nekdanja vojašnica, biatlonski center z mrežo tekaških prog in večje plačljivo parkirišče. Od tega parkirišča se je možno peljati še dobrega pol kilometra naprej do smučišča Viševnik (1410 m) in lovske koče, kjer je prostora za nekaj vozil. To je najvišje izhodišče za Triglav, primerno pa je tudi za krajše ture na Viševnik in planini Lipanco ter Uskovnico, kjer sta najbližji planinski koči. Pristop na Triglav je od tod najblažji, a časovno še vedno podobno dolg kot ostali. Do Rudnega polja prispemo po asfaltni cesti z Bleda, 22 km, ali iz Bohinjske Bistrice, 23 km. ————— Konec ceste pod planino Konjščico, 1339 m GRS80 (WGS84): 46,3388, 13,9043 IZHODIŠČE ZA: › planino Konjščico, Š-188 › Vodnikov dom na Velem polju, Š-188 › Veliki Draški vrh, Š-366 › Triglav, Š-219 Od športnega centra na Rudnem polju se lahko peljemo naprej kak kilometer do razpotja, kjer je zapornica, ki omejuje promet proti Uskovnici. Zavijemo desno še do enega križišča, kjer gremo še enkrat desno in čez dobrega pol kilometra pripeljemo do konca ceste. Parkirnih mest je malo. Največ obiska Konjščice od tod po zložnih poteh prispevajo pokljuški izletniki. Bohinj ————— Srednja vas, 583 m GRS80 (WGS84): 46,2975, 13,9253 IZHODIŠČE ZA: Kočo na Uskovnici, Š-352 V Srednjo vas prispemo od Bohinjskega jezera ali skozi Zgornjo Bohinjsko dolino, v katero zavijemo ostro desno s ceste Bled–Bohinjska Bistrica pri vasi Bitnje. V Srednji vasi parkiramo na parkirišču pri cerkvi ali pri osnovni šoli. Pešpot na Uskovnico se začne levo od šole po strmem kolovozu, ki nas po nekaj metrih privede do prve markacije z napisom Uskovnica na vodnem zajetju. ————— Uskovnica, parkirišče Lom, 1076 m GRS80 (WGS84): 46,3141, 13,9057 IZHODIŠČE ZA: › Kočo na Uskovnici, Š-352 › Rudno polje, Š-353 › Vodnikov dom na Velem polju, Š-190 in Š-191, in naprej na Triglav, Š-219 › Tosc, Š-190 in Š-364 › Veliki Draški vrh, Š-191 in Š-367 ali Š-368 Do parkirišča pridemo po 7 km dolgi, dobro utrjeni makadamski cesti iz Srednje vasi v Bohinju. Majhno parkirišče pred znakom, ki omejuje javni promet, je izhodišče za vrhove nad Pokljuko in Triglavsko pogorje. ————— Hudičev most, 570 m GRS80 (WGS84): 46,2927, 13,8901 IZHODIŠČE ZA: › Studor, Š-384 › Planinsko kočo v Vojah skozi korita Mostnice, Š-198 › Kočo na Uskovnici, Š-354 Do leta 1777 zgrajenega mosta čez korita Mostnice prispemo skozi Staro Fužino po lokalni cesti, ki je zaradi živine pogosto zaprta za promet, ali v nekaj minutah po označeni pešpoti s parkirišča na koncu Stare Fužine (Š-35). Pred mostom je neurejeno parkirišče. Od tam je v desno odcep pešpoti na Uskovnico. ————— Okrepčevalnica Slap v Vojah, 760 m GRS80 (WGS84): 46,3292, 13,8752 IZHODIŠČE ZA: › Kočo na Uskovnici, Š-355 › planino Krstenico, Š-293 › Vodnikov dom na Velem polju, Š-189 Do okrepčevalnice je speljana cesta po dolini Voje, vendar javni promet po njej ni dovoljen. V okrepčevalnici, ki je v zasebni lasti, je v letnem času gostinska ponudba z domačo hrano. Do slapa v Vojah je 10 min. ————— Stara Fužina, 600 m GRS80 (WGS84): 46,2907, 13,8871 IZHODIŠČE ZA: Vogar, Š-259 V Ribčevem Lazu zavijemo čez most naprej v Staro Fužino. Tu pred mostom zavijemo ostro levo in po 600 m dosežemo plačljivo parkirišče. Od parkirišča naprej proti Fužinskim planinam in dolini Voje vodi asfaltna cesta, ki je prav tako plačljiva. ————— Planina Blato, 1147 m GRS80 (WGS84): 46,3118, 13,8498 IZHODIŠČE ZA: › planino V Lazu, Š-290 › planino Krstenico, Š-294 › Kočo na planini pri Jezeru, Š-261 › planino Viševnik, Š-261 in Š-265 › Kočo pri Triglavskih jezerih, Š-261 in Š-273 Od parkirišča v Stari Fužini (Š-35) se peljemo dobrih 7 km po drzno speljani cesti do odcepa za Vogar, kjer zavijemo desno. Cesto, ki je večinoma asfaltirana, le nekaj sto metrov je makadama, je v Stari Fužini treba plačati. Pri zapornici pred planino Blato je majhno parkirišče, zato je predvsem v sezoni neredko avto treba pustiti nižje ob cesti. To je najbolj priljubljeno izhodišče za Fužinske planine. Zaradi velikega obiska in prenapolnjenosti parkirnih mest so uvedli tudi prevoz z avtobusi. ————— Planina Vogar, 1100 m GRS80 (WGS84): 46,301, 13,8644 IZHODIŠČE ZA: › Kosijev dom na Vogarju, Š-258 › Pršivec, Š-348 › Kočo na Planini pri Jezeru, Š-262 › planino Viševnik, Š-267 S ceste iz Stare Fužine na planino Blato (Š-36), pri zadnjem razcepu, kjer se k Blatu zavije desno, pa nadaljujemo levo še kaka 2 km. Po makadamski cesti mimo obronkov planine prispemo na manjše parkirišče pred začetkom planine Vogar. Tam je kažipot proti Pršivcu, do Kosijevega doma pa je prek planine še slabe četrt ure hoje. ————— Konec ceste pod Pršivcem, 1350 m GRS80 (WGS84): 46,2956, 13,8412 IZHODIŠČE ZA: › Pršivec, Š-348 › planino Viševnik, Š-267 Iz Bohinja do planine Vogar se zapeljemo kot pri Š-37. Od parkirišča pred planino nadaljujemo z vožnjo po makadamski cesti vse do njenega konca, kjer je sredi gozda parkirišče. Iz Stare Fužine 11 km. ————— Brod, 512 m GRS80 (WGS84): 46,2751, 13,923 IZHODIŠČE ZA: Rudnico, Š-380 S ceste Bled–Bohinj pri prvem odcepu za Bohinjsko Bistrico zavijemo desno proti vasici Brod. Ko prečkamo most čez Savo Bohinjko, nadaljujemo še nekaj sto metrov skozi Brod in na drugi strani vasice pred mostom v vas Savico na desni najdemo nekaj parkirnih površin. Smerna tabla za Rudnico je na drevesu nekaj deset metrov prej, pri zadnjem odcepu vaške ceste. ————— Ribčev Laz, Jezersko polje, 532 m GRS80 (WGS84): 46,2829, 13,889 IZHODIŠČE ZA: Rudnico, Š-382 Po cesti iz Bohinjske Bistrice se pripeljemo v Ribčev Laz in nadaljujemo preko mostu pri jezeru mimo cerkve Janeza Krstnika do križišča, kjer je levo odcep na plačljivo parkirišče. Če želimo parkirati brezplačno, poiščemo edino brezplačno parkirišče na začetku Ribčevega Laza, kar nam podaljša hojo za četrt ure. Pot na Rudnico se začne takoj za tablo Stara Fužina prek mosta čez Mostnico. Nad Sočo ————— Mlinarica, 1089 m GRS80 (WGS84): 46,4076, 13,755 IZHODIŠČE ZA: Goličico, Š-87 Po cesti Kranjska Gora–Bovec se prek Vršiča ali iz Trente pripeljemo do 38. ovinka, kjer so ob cesti razpadajoča nekdanja cestarska stavba in le nekaj parkirnih mest. 100 m nižje je ob cesti še eno manjše parkirišče. ————— Zadnjica, parkirišče pri 50. ovinku vršiške ceste GRS80 (WGS84): 46,3824, 13,7601 IZHODIŠČE ZA: › Pogačnikov dom na Kriških podih, Š-53, in naprej na Razor, Š-83 › Planjo, Š-85 › Pihavec, Š-98 › Stenar, Š-94 › Križ, Š-92 › Triglav, Š-223 › Kočo na Doliču, Š-180 ali Š-181 › Zasavsko kočo na Prehodavcih, Š-176 › Zadnjiški Ozebnik, Š-315 Na 50. ovinku vršiške ceste zavijemo na stransko cesto. Po slabih 100 m parkiramo na parkirišču, saj je nadaljevanje v sezoni zaprto za javni promet. Naprej po cesti mimo hiš po 15 min hoje pridemo do starega izhodišča za Kriške pode na levo pri tovorni žičnici, desno po dolini pa nadaljujemo v zatrep Zadnjice za cilje okoli Triglava. ————— Trenta, odcep za planino Lepoč, 590 m GRS80 (WGS84): 46,3757, 13,7476 IZHODIŠČE ZA: › planino Lepoč, planino Trebiščino, Zasavsko kočo na Prehodavcih, Š-175 › Zadnjiški Ozebnik, Š-175 in Š-315 Ko se peljemo iz Bovca v Trento, se kmalu za mostom čez Sočo in kampom Triglav, le slab kilometer pred vasjo Trenta, desno odcepi z zapornico zaprta makadamska cesta. Ob cesti so smerokaz in nekaj parkirnih mest. ————— Vrsnik, Pezdilč, 610 m GRS80 (WGS84): 46,3334, 13,6881 IZHODIŠČE ZA: Kaluder, Š-303 S ceste iz Bovca v Trento v vasi Soča zavijemo prek mosta čez reko Sočo. Peljemo mimo kampa Korita ter naprej po asfaltni cesti med travniki in hišami vasi Vrsnik v gozd. Kmetija Pezdilč je nekoliko pred transformatorjem. ————— Vrsnik, Pod Zjabci, 745 m GRS80 (WGS84): 46,3259, 13,6984 IZHODIŠČE ZA: › Lanževico, Š-297 › Kočo pri Triglavskih jezerih, Š-271 › Kočo pod Bogatinom, Š-280 Kot pri Š-44 peljemo skozi Vrsnik mimo Pezdilča. Ko opazimo planinske smerokaze, smo pod Zjabci. Avto pustimo nekje ob cesti. ————— Vas na Skali, 1000 m GRS80 (WGS84): 46,3404, 13,7102 IZHODIŠČE ZA: Čisti vrh, Š-311 Kot pri Š-44 peljemo proti Vasi na Skali vse do uravnave, na kateri je vas. Nadaljujemo po cesti do razcepa, kjer glavna cesta zavije ostro levo, na desni cesti pa je malo naprej od razcepa postavljena zapornica. Tu parkiramo. Skupina Prisojnika in Razorja Skupina Prisojnika in Razorja leži v severozahodnem delu osrednjih Julijskih Alp. Vršič jo navezuje na skupino Jalovca in Mangarta, prelaz Luknja pa na skupino Triglava. Proti vzhodu jo z Martuljško skupino povezujeta Dolkova špica in Škrlatica. Severne stene njenih gora padajo v Krnico, južna pobočja na trentarsko stran, vzhodna pa v zgornji del Vrat. Vrhovi te skupine se dvigajo neposredno od vznožij, sredogorja s planinami skorajda ni. Že iz imena je lahko razbrati, da sta osrednji gori skupine Prisojnik in Razor, ki se lahko pohvalita z bogatim obiskom predvsem zaradi številnih dobro vzdrževanih pristopov. Le redko kateri vrh ima toliko zavarovanih poti kot prav Prisojnik. Če k temu prištejemo še privlačni naravni okni, skozi kateri so speljane poti, je jasno, da je tu raj za ljubitelje visokogorja. Tudi visokogorska kraška planota Kriških podov, ki predstavlja osrčje skupine, je polna naravnih znamenitosti. Kriška jezera ustvarjajo čudovito podobo neokrnjene narave, kjer so si domovanje ustvarili številni kozorogi. Sredi podov stoji Pogačnikov dom, ki je edina visokogorska koča v tem predelu. Venec gora okrog njega ponuja pestro izbiro tur, ki jih lahko opravimo krožno ali med dostopom iz doline do koče oziroma obratno. Najmanj obiskan pa je skupek brezpotnih gora na zahodnem delu skupine: Goličica, Germlajt in Kanceljni. Prav tako slabo obiskana so še zahodna pobočja Pihavca. Koče in zavetišča ————— Koča pri izviru Soče, 886 m GRS80 (WGS84): 46,4093, 13,7257 ODPRTOST: april–konec oktobra HTTP://www.planinske-koce.si/koca_pri_izviru_soce IZHODIŠČE ZA: › Bavški Grintavec (5–6 h) › Jalovec (6 h) PREHODI: › Zavetišče pod Špičkom (3.30 h) › na Vršič (3 h) Koča stoji na trentarski strani vršiške ceste 2 km zahodno od odcepa ceste pri sotočju Soče in Limarice. Kot izhodišče je opisana v vodniku Julijske Alpe, skupini Mangarta in Jalovca, tu pa jo omenjamo predvsem kot možnost prenočevanja. Zaradi bližine izvira reke Soče ima bolj izletniški pomen, kljub temu premore 34 ležišč. Upravlja jo Planinsko društvo Jesenice. Iz Bovca do koče je 25 km, z Vršiča po cesti 12 km. ————— Pogačnikov dom na Kriških podih, 2050 m GRS80 (WGS84): 46,402, 13,8006 ODPRTOST: sredina junija–sredina septembra HTTP://www.planinske-koce.si/pogacnikov_dom_na_kriskih_podih IZHODIŠČE ZA: › Razor, Š-83 › Planjo, Š-85 › Križ, Š-92 › Pihavec, Š-98 › Bovški Gamsovec, Š-101 › Škrlatico, Š-125 V skupini Prisojnika in Razorja je to edina prava visokogorska planinska koča, saj za razliko od vršiških ne leži tik ob cesti. Stoji na vzpetini Griva na robu planote Kriških podov, ki jo krasijo Kriška jezera. Dom je bil zgrajen leta 1951 in poimenovan po pobudniku gradnje Jožetu Pogačniku, načelniku gospodarske komisije PZS, ki se je smrtno ponesrečil na poti k otvoritvi. Koča ima skupaj z zimsko sobo okrog 80 ležišč, ki pa so v sezoni pogosto prenatrpana, saj v neposredni bližini ni drugih prenočišč. Dom, ki ga upravlja Planinsko društvo Radovljica, je odlično izhodišče za sprehod do Spodnjega Kriškega jezera in ture na okoliške vrhove. ————— › Iz Vrat čez Sovatno IZHODIŠČE: Aljažev dom v Vratih (1015 m), Š-57 GRS80 (WGS84): 46,4092, 13,8433 VIŠINSKA RAZLIKA: 1035 m LAHKA OZNAČENA POT, 4 h Od Aljaževega doma se mimo spomenika partizanom, padlim v gorah, sprehodimo do prvega razcepa za Luknjo. Uberemo jo desno v gozd Bukovlje, skozi katerega se vzpnemo mimo studenca v votlini na desni. Približno v eni uri gozd zapustimo. Na čistini pri balvanu (1400 m) nas odcep naravnost vabi k nekaj minut oddaljenemu Bivaku pod Luknjo, mi pa izberemo vzpon po prostrani, strmi, zagruščeni dolini desno navzgor. Med enoličnim, precej dolgočasnim dvigovanjem nam počitke popestrijo pogledi na severno steno Triglava. Vzpnemo se med ostenje Bovškega Gamsovca na levi in Stenarja na desni. Žlebu, ki je pogosto zasnežen tudi v poletni sezoni, se lahko ognemo ob jeklenicah nad njim in prispemo v domovanje kozorogov. Svet se končno položi in mimo ostankov staj se povzpnemo na preval Dovška vrata(2180 m), kjer je razcep levo na Gamsovec, desno na Stenar, naprej proti zahodu pa se nam odpre pogled na Pogačnikov dom na Kriških podih, ki ga ne spustimo več izpred oči. Od razcepa v slabi uri zložno sestopimo levo pod vznožje Bavškega Gamsovca na zakrasel, podast svet, ki ga v blagem spustu hitro premagamo vse do najzahodnejše vzpetine Kriških podov, na kateri stoji Pogačnikov dom. ————— › Iz Vrat čez Križ IZHODIŠČE: Aljažev dom v Vratih (1015 m), Š-57 GRS80 (WGS84): 46,4092, 13,8433 VIŠINSKA RAZLIKA: 1035 m LAHKA OZNAČENA POT, 5 h Od Aljaževega doma gremo kot pri Š-62 do Bivaka IV na Rušju in kot pri Š-92 do razcepa na Bovških vratcih (2375 m). Od tod lahko nadaljujemo z vzponom čez Križ oziroma pod njim zavijemo desno in si prek južnih pobočij skrajšamo prehod do poti na Stenar, po kateri prek Dovških vrat (2180 m) sestopimo h koči. Vzponu na Križ ali tik pod njim pa se lahko izognemo tako, da z Bovških vratc sestopimo do Pogačnikovega doma po poti Š-51 iz Krnice. ————— › Iz Krnice IZHODIŠČE: Koča v Krnici (1113 m), Š-63 GRS80 (WGS84): 46,4322, 13,7875 VIŠINSKA RAZLIKA: 1300 m vzpona, 380 m spusta ZELO ZAHTEVNA ZAVAROVANA POT, 4.30 h Priporočljiva sta čelada in samovarovalni komplet. Pot ni primerna za vrtoglave. Vzpon proti Kriški steni začnemo po gozdni poti za kočo, ki se dviguje sprva zložno, nato pa vse strmeje. Studenec v pečinah obidemo po levi in skozi ruševje preidemo na prostrana prodišča pod steno, preko katerih se vzpnemo v ravni zatrep krnice V Kotu pod vznožjem Kriške stene. Ta skupaj z mogočnim ostenjem Prisojnika na desni in Rakove špice na levi skrbi, da smo tu skoraj vso poletno sezono v senci. Lahke poti je za nekaj časa konec. Z melišč se začne drzno speljana in ne najbolje oskrbovana zavarovana pot, ki se v ozkih prehodih intenzivno dviguje vse do roba Kriške stene. Tu potrebujemo vso koncentracijo predvsem zaradi drobirja na skalnih policah in varoval, ki so na več mestih v slabem stanju. Oddih si lahko privoščimo šele na platoju nad steno (3 h). Z roba stene zavijemo desno in se povzpnemo na Bovška vratca (2375 m) na prevalu med brezpotnim Kriškim Robom (2366 m) na desni in Križem, na katerega se tu v levo odcepi pot Š-90. Mi se spustimo desno na škrbino. Odpre se nam pogled na Kriške pode, pod nami pa je Zgornje Kriško jezero. Zložno sestopimo v jugozahodni smeri prek strmih pobočij Kriškega roba visoko nad jezerom do škrapljastega vznožja pod vzpetino, na kateri stoji Pogačnikov dom. Tu se nam z desne priključi pot Š-52 z Vršiča, do doma pa nas loči le še nekajminutni vzpon. Do koče lahko pridemo tudi po nekaj daljši neoznačeni poti, ki se s škrbine spusti do Zgornjega Kriškega jezera, ga obide po levi in se v vzponu priključi prej opisani poti nekaj minut pred razpotjem na Razor. ————— › Z Vršiča IZHODIŠČE: Poštarski dom na Vršiču (1685 m), Š-269 GRS80 (WGS84): 46,4324, 13,7475 VIŠINSKA RAZLIKA: 950 m vzpona, 600 m spusta ZELO ZAHTEVNA ZAVAROVANA POT, 7 h Prava visokogorska, zahtevna in naporna tura. Večino sezone zahteva vso opremo. Lahko jo podaljšamo z vzponom na katerega od vrhov (Prisojnik, Razor, Planja), kar pa pomeni zelo dolgo celodnevno turo. Do sedla Planja (2349 m) sledimo opisu Š-82. S sedla se sprva spustimo po južnih meliščih Razorja in pod njimi v levo preko gladkih pečin z dobro nadelanimi varovali stopimo na spodnje melišče. Z njega sestopimo vzhodno na pode, ostane nam le še krajši vzpon na vzpetino s kočo. ————— › Iz Trente IZHODIŠČE: Zadnjica (650 m), Š-42 GRS80 (WGS84): 46,3824, 13,7599 VIŠINSKA RAZLIKA: 1400 m LAHKA OZNAČENA POT, 4 h S parkirišča krenemo po cesti skozi Zadnjico, po 2 km pa zavijemo levo proti tovorni žičnici do Pogačnikovega doma v neposredni bližini slapu Belega potoka. Cesta se konča, nadaljujemo proti severu po udobni mulatjeri. Vzpenja se skozi gozd po levi strani slikovite grape Belega potoka, v katero padajo gladke prepadne stene. Med vzponom prečimo grapo izpod Goličice, za grapo, ki pada izpod Kanceljnov, pa se za nekaj časa pot zasuče proti vzhodu in se kmalu spet vzpenja v gostih serpentinah. Postopoma zapustimo gozdno mejo. Pot nas vodi nad grapo na desni, le lučaj od lovske koče na levi, do katere vodi neoznačena stezica. Proti severovzhodu pridemo na golo pobočje pod Kriškimi podi. Ko nas v kotanji na desni pozdravi Spodnje Kriško jezero, nadaljujemo levo in se v slabe pol ure povzpnemo do koče. ————— › Iz Trente po stari stezi pod Kanceljni IZHODIŠČE: Zadnjica (650 m), Š-42 GRS80 (WGS84): 46,3824, 13,7599 VIŠINSKA RAZLIKA: 1400 m ZAHTEVNA NEOZNAČENA POT, 4 h V spodnjem delu je pot orientacijsko zelo zahtevna in slabo sledljiva. Previdno v mokrem na izpostavljenih travnatih pobočjih! Primerno zgolj za zelo izkušene gornike ali v spremstvu gorskega vodnika. Nekaj deset metrov nad 50. ovinkom vršiške ceste se proti severovzhodu začne neoznačena pot proti Pogačnikovemu domu. Poteka po gozdnem pobočju, a je predvsem v spodnjem delu slabo sledljiva. V strmem vzpenjanju po gozdnatem pobočju Malega Proseka pod vrhovoma Debele peči in Goličice dosežemo razgledno Čelo (1741 m). Tam premagamo tehnično najzahtevnejši odsek poti, na katerem si pomagamo s staro lestvijo in celo nekaj jeklenice. Sledi precej udobno in razgledno prečenje prostranih strmih pobočij pod Kanceljni po ozki, slabo uhojeni, a dovolj sledljivi stezi vse do lovske koče, ki je le nekaj minut od markirane poti Š-53 iz Trente na Kriške pode. Po njej nadaljujemo do Pogačnikovega doma. ————— › Čez planino Zajavor (Abramova pot) IZHODIŠČE: Zadnjica (650 m), Š-42 GRS80 (WGS84): 46,3823, 13,7597 VIŠINSKA RAZLIKA: 1400 m ZAHTEVNA NEOZNAČENA POT, 5 h Pot, imenovana po Josipu Abramu -Trentarju, je vse manj v uporabi. Na več mestih je v zelo slabem stanju in težje prehodna, zato je primerna le za izurjene, avantur željne planince. Čez pobočja Pihavca mimo nekdanje planine Zajavor (1479 m) vodi zanimiva, razgledna neoznačena pot. Strm dostop do planine se odcepi malo pred koncem makadamske ceste v Zadnjici. Nadaljevanje okoli Pihavca je nekoliko uredil Gorniški klub Skala. S planine moramo najprej po travnatih pobočjih iskati ostanke steze v zahodnih pobočjih Pihavca. Višje prečimo travnata in ruševnata pobočja ter številne grape na Pihavčevem zahodnem pobočju. Na neizrazitem, ruševnatem Vrhu Osojne Krnice (1957 m) zahodno od Pihavca sta vpisna knjiga in majhen Aljažev stolp. Od tod sestopimo z neizrazite škrbine skozi kratko grapo v Osojno krnico pod vznožjem Šplevte ter v grapo Na Utrci, kjer prečkamo potok in se priključimo poti Š-53 iz Zadnjice na Kriške pode le malo nad lovsko kočo. Do nekdanje planine Zajavor lahko pridemo tudi čez travnata jugovzhodna pobočja Pihavca s prelaza Luknja. Zelo razgledna pot je vse manj v uporabi in ni več uhojena. Z Luknje do planine je uro hoda. ————— Bivak pod Luknjo, 1430 m GRS80 (WGS84): 46,3912, 13,8218 ODPRTOST: stalno odprt HTTP://www.planinske-koce.si/bivak_pod_luknjo IZHODIŠČE ZA: › Bovški Gamsovec čez Luknjo, Š-182 in Š-102 › Bovški Gamsovec čez Sovatno, Š-49 in Š-101 › Triglav čez Plemenice, Š-223 Bivak stoji na gozdni vzpetini tik pred zatrepom Vrat pod ostenjem Bovškega Gamsovca. S poti Š-49 čez Sovatno je umaknjen le dobrih deset minut proti zahodu, še manj pa s poti Š-182 proti Luknji. Bivak je zaprtega tipa, v zgornjem delu pa ima zimsko sobo, ki je stalno odprta in ima 10 ležišč. Iz Vrat do bivaka je 1.30 h. ————— Aljažev dom v Vratih, 1015 m GRS80 (WGS84): 46,4092, 13,8433 ODPRTOST: začetek maja-konec septembra, občasno tudi aprila in oktobra HTTP://www.planinske-koce.si/aljazev_dom_v_vratih IZHODIŠČE ZA: › Triglavski dom na Kredarici, Š-205 ali Š-206 › Triglav, Š-220 › Dom Valentina Staniča, Š-214 › Kočo na Doliču, Š-182 › Pogačnikov dom na Kriških podih, Š-49 › Bivak pod Luknjo, Š-56 › Bivak IV na Rušju, Š-62 › Škrlatico, Š-124 › Bovški Gamsovec, Š-102 › Stenar, Š-94 Na jasi pod Severno Triglavsko steno je triglavski župnik Jakob Aljaž že leta 1896 dal postaviti kočo, kasneje pa so tu zgradili dom, ki ga je leta 1909 porušil plaz. Leto kasneje so na današnjem mestu postavili sedanjo kočo, ki ima še enak videz in nosi ime po Aljažu. Z domom upravlja Planinsko društvo Dovje-Mojstrana. V domu je 44 ležišč, v sosednjem objektu pa še 52. Krasi ga prelep pogled na mogočno Triglavsko steno, na severni strani se dvigujejo pobočja Stenarja, Dolkove špice in Škrlatice, vzhodno pa se strmo pne stena Cmira. Aljažev dom velja za eno najpriljubljenejših izhodišč za Triglav. Zaradi lahke dostopnosti in bližnjih znamenitosti je tudi pogost izletniški cilj. Do koče se lahko pripeljemo iz Mojstrane po cesti do njenega konca, kjer nam pot do le 5 minut oddaljenega doma zapira zapornica. Pred zapornico je večje parkirišče, ki je kljub plačljivosti v sezoni večkrat premajhno. Za parkiranje je v uporabi tudi čistina na kakih 100 m oddaljenem Anceljnovem rovtu pred parkiriščem na levi. ————— › Pot Triglavske Bistrice IZHODIŠČE: Koča pri Peričniku (750 m), Š-106 GRS80 (WGS84): 46,3823, 13,7597 VIŠINSKA RAZLIKA: 265 m LAHKA OZNAČENA POT, 1.45 h Pot je slikovita in lepo urejena, bogata z informacijami o znamenitostih. Primerna je za izlet za vse starostne skupine. Pri obilnejšem vodostaju velja pozornost obutvi zaradi prečkanja struge. S parkirišča pri koči krenemo po cesti v smeri zatrepa Vrat. Čez most pod slapom Peričnik sledimo cesti po strmem klancu, za katerim se kmalu levo odcepi Pot Triglavske Bistrice. Poteka po strmem pobočju nad reko. Sprva se rahlo spusti, nato pa povzpne do gozdne ceste, ki ji sledimo levo. Cesta se kmalu spremeni v kolovoz, ki nas v vzponu hitro pripelje do Galerij. Po sprehodu pod znamenitimi previsnimi stenami, s katerih v mokrem curlja, pot preide v gozd in se malo za Poldovim rovtom (941 m) priključi cesti, ki vodi k Aljaževemu domu. Sledimo ji do Turkovega rovta, kjer se naša pot ponovno pridruži Triglavski Bistrici. Tu prečkamo strugo in nekaj minut nadaljujemo po levi strani reke, nakar se čez mostiček vrnemo na desno stran. Po udobni učni poti, opremljenimi s tablami, skozi gozd prispemo do grbinastega travnika na Anceljnovem rovtu. Z njega se nam odpre pogled na Triglavsko steno in Stenar. Mimo hiške prečkamo travnik in prispemo na spodnje parkirišče v Vratih, s katerega nadaljujemo skozi gozd na obsežna prodišča. Sledimo jim vse do Aljaževega doma, h kateremu pristopimo z jugovzhoda. ————— › Iz Trente čez Luknjo IZHODIŠČE: Zadnjica (650 m), Š-42 GRS80 (WGS84): 46,3823, 13,7597 VIŠINSKA RAZLIKA: 1110 m vzpona, 750 m spusta LAHKA OZNAČENA POT, 5 h Prehod čez prelaz Luknja so že davno uporabljali lovci in trgovci, saj je bila to najkrajša povezava med Trento in Gorenjsko. Prelaz je imel strateški pomen tudi med prvo svetovno vojno. Z njega je lep razgled predvsem na trentarske gore. Od parkirišča nadaljujemo po makadamski cesti, ki je v sezoni zaprta za javni promet, mimo izhodišča za Kriške pode na levi še dobre 3 km naprej po dolini Zadnjice. Cesta vodi mimo hiš čez travnike in kasneje skozi gozd vse do ravnice Planja, kjer se makadam konča. Tu se desno odcepi pot Š-176 na Prehodavce, mi pa nadaljujemo levo. Prek zidane zapore prestopimo grapo Korita, ki z leve strmo pada z Luknje. Po dveh serpentinah na čistini nad gozdom naletimo na nov razcep. Desno se odcepi zavarovana pot Š-181 čez Komar na Dolič, mi pa nadaljujemo levo po mulatjeri, ki vodi po vzhodni strani grape. Po dobri uri vzpenjanja se desno odcepi pot Š-180 proti Doliču, mi pa v podobnem naklonu nadaljujemo prek vse bolj golih pobočij do Luknje (1758 m). Do sem smo potrebovali 3 h. Z Luknje se po melišču spustimo na gorenjsko stran. V vse bolj zložnem spustu se pot med grmičevjem oprime struge Triglavske Bistrice, ki žubori izpod zasneženega vznožja Severne Triglavske stene. V sprehodu mimo spomenika dosežemo Aljažev dom. ————— Šlajmerjev dom v Vratih, 1015 m GRS80 (WGS84): 46,4108, 13,8437 ODPRTOST: začetek maja-konec septembra, občasno tudi aprila in oktobra. HTTP://www.planinske-koce.si/slajmerjev_dom_v_vratih IZHODIŠČE IN PREHODI: glej Aljažev dom v Vratih, Š-57. V neposredni bližini Aljaževega doma stoji Šlajmerjev dom, postavljen na mestu nekdanje Šlajmerjeve vile. Z njim upravlja PD Dovje-Mojstrana, ima 81 ležišč. ————— Bivak IV na Rušju, 1980 m GRS80 (WGS84): 46,4175, 13,82 ODPRTOST: stalno odprt HTTP://www.planinske-koce.si/bivak_iv_na_rusju IZHODIŠČE ZA: › Škrlatico, Š-124 › Dolkovo špico, Š-120 › Križ, Š-92 › Stenar, Š-95 ali Š-96 › Visoki Rokav, Š-129 › Spodnji Rokav, Š-131 PREHODI: › Pogačnikov dom na Kriških podih (3 h, Š-50) › Koča v Krnici (4 h, Š-50 in Š-126) Najprostornejši jeseniški bivak stoji na obrobju planote Na rušju ob markiranem razpotju poti iz Vrat na Križ oz. Kriško steno in na Škrlatico. V zadnjih letih je pogost cilj tujih dopustnikov, zato nam kljub prostornemu in varnemu zatočišču ponuja manj udobja kot bivaki sicer. Prostora je za 10 planincev. ————— › Iz Vrat IZHODIŠČE: Aljažev dom v Vratih (1015 m), Š-57 GRS80 (WGS84): 46,4092, 13,8433 VIŠINSKA RAZLIKA: 965 m LAHKA OZNAČENA POT, 2.30 h Z jase pred Aljaževim domom jo uberemo po markirani poti skozi mešani gozd proti Škrlatici, torej proti severozahodu. Sprva udobna gozdna steza vodi v vse bolj strm svet. Pod skalno zaporo naletimo na prvo pravo razgledišče s krasnim pogledom na Severno Triglavsko steno. Strm travnik prečimo v levo in se prek poraščenega skrotja v nekaj stopnjah vzpnemo vse do gole globeli pod ostenji Stenarja. Na to mogočno goro bi lahko nadaljevali čez melišča naravnost po Š-95, mi pa sledimo markacijam desno. Svet postaja zahtevnejši, tako da nam iskanje skalnega oprimka popestri monotoni vzpon. Ko zapustimo ruševje, na čistini naletimo na razpotje. Bivak je na levi. ————— Koča v Krnici, 1113 m GRS80 (WGS84): 46,4322, 13,7874 ODPRTOST: maj-oktober, sicer ob vikendih. O odprtosti nas obvešča tabla pred mostom čez Pišnico. HTTP://www.planinske-koce.si/koca_v_krnici IZHODIŠČE ZA: › Špik, Š-163 › Veliko Ponco, Š-157 › Križ čez Kriško steno, Š-90 › Škrlatico čez Kriško steno, Š-126 PREHODI: › Mihov dom (1 h), › Bivak I (3 h, Š-117) › Bivak IV (4.30 h, Š-126 in Š-50) › Pogačnikov dom na Kriških podih (5 h, Š-51) Koča stoji na gozdni jasi sredi zatrepa Krnice ob vznožju mogočnih sten Martuljških gora, Škrlatice, Razorja in Prisojnika. Zgrajena je bila leta 1933 in ima še vedno prvotno podobo. Z njo upravlja Planinsko društvo Kranjska Gora, ima skupaj 18 ležišč. Koča je priljubljen cilj izletnikov iz Kranjske Gore in izhodišče za visokogorske ture. ————— › Od mostu čez Veliko Pišnico IZHODIŠČE: most čez Pišnico (850 m), Š-5 GRS80 (WGS84): 46,4664, 13,7836 VIŠINSKA RAZLIKA: 265 m LAHKA OZNAČENA POT, 1.30 h Od parkirišča pred mostom, kjer vršiška cesta prečka Veliko Pišnico, ozka makadamska cesta, ki je zaprta za promet, krene po levem bregu struge in mimo odcepa za Špik prispe na prostrano planino V klinu. Tu prestopimo široko strugo. Na planini na desni strani ceste se nam pri spomeniku žrtvam gora z desne pridruži pot s 3. ovinka vršiške ceste. Nadaljujemo po cesti, ki po desni strani prodišča Pišnice in levem robu gozda v slabe pol ure zmernega vzpenjanja pripelje do Koče v Krnici. S planine V klinu, kjer pot preide na desni breg, lahko po nekaj deset metrih v desno krenemo tudi po udobni markirani gozdni poti, ki se drži bolj pod vznožjem Prisojnika (25 min). ————— › S 3. ovinka vršiške ceste IZHODIŠČE: parkirišče pod 3. ovinkom vršiške ceste (997 m), Š-4 GRS80 (WGS84): 46,4443, 13,7748 VIŠINSKA RAZLIKA: 130 m LAHKA OZNAČENA POT, 45 min Pod 3. serpentino vršiške ceste sledimo smerokazu in se spustimo do konca makadamske ceste. Od tam proti vzhodu prestopimo Pišnico prek brvi in zložno sestopimo na dno planine V klinu, kjer se malo naprej od spomenika pridružimo poti Š-64 od mostu čez Pišnico. ————— Mihov dom na Vršiču, 1085 m GRS80 (WGS84): 46,4432, 13,7719 ODPRTOST: začetek maja–konec septembra, sicer ob vikendih. Pozimi, kadar je cesta zaprta, je tudi koča zaprta. HTTP://www.planinske-koce.si/mihov_dom_na_vrsicu IZHODIŠČE ZA: › Mavrinc › Špik, Š-162 PREHODI: › Koča na Gozdu (30 min) › Koča v Krnici (1 h) › ostale koče na Vršiču Dom stoji tik ob vršiški cesti malo nad njenim 3. ovinkom na razglednem mestu, obdanem s smrekovim gozdom. Zgrajen je bil po prvi svetovni vojni kot vojaška postojanka. Leta 1948 ga je kupilo Planinsko društvo Kranjska Gora, ki z njim upravlja še danes. Poimenovan je po alpinistu Mihu Arihu, padlem pri partizanih. Obnovljen je bil leta 1987 in ima skupaj 22 ležišč. Od doma je lep razgled na vrhove Martuljške skupine, proti jugu se nad dolino Pišnice dviga ostenje Prednje Glave in Goličice v Prisojniku. Po cesti iz Kranjske Gore je 6 km oz. 1.30 h peš, na Vršič prav tako 1.30 h. ————— Koča na Gozdu, 1226 m GRS80 (WGS84): 46,4393, 13,7625 ODPRTOST: začetek maja–konec septembra, sicer ob vikendih HTTP://www.planinske-koce.si/koca_na_gozdu IZHODIŠČE ZA: › Hanzovo pot na Prisojnik, Š-75 › Mavrinc Koča stoji na jasi ob vršiški cesti nad dolino Pišnice. Postavili so jo že leta 1922. Po drugi svetovni vojni jo je prevzelo Planinsko društvo Kranjska Gora. Sredi osemdesetih so zgradili novo kočo, ki ima 53 ležišč, od tega 18 tudi v sobah s kopalnicami. Zaradi enostavne dostopnosti skozi vse leto kočo obišče tudi precej izletnikov iz Kranjske Gore, od koder je do sem 8 km ceste oz. 1.45 h peš. ————— Tonkina koča, 1380 m GRS80 (WGS84): 46,4389, 13,754 ODPRTOST: sredina junija–sredina septembra, sicer vse leto od petka do nedelje HTTP://www.julijana.info/sl/tonkina-koca IZHODIŠČE ZA: › Prednje Robičje › Kumlehovo glavo Koča stoji nekaj deset metrov nad razgledno jaso nad 15. ovinkom vršiške ceste. Odprta je bila leta 2014 po preureditvi iz stare cestarske hiše. Zaenkrat ni v registru koč PZS, a planincu vseeno nudi prenočišče in dobro hrano. ————— Erjavčeva koča na Vršiču, 1525 m GRS80 (WGS84): 46,4392, 13,7495 ODPRTOST: stalno odprta HTTP://www.planinske-koce.si/erjavceva_koca_na_vrsicu IZHODIŠČE ZA: › Kopiščarjevo pot na Prisojnik, Š-76 › Malo Mojstrovko po Hanzovi poti › Slemenovo špico PREHODI: Planinski dom Tamar (3 h) Koča stoji na vzpetini ob vršiški cesti slabih 100 m pod prelazom. Postavljena je bila leta 1901, Slovensko planinsto društvo jo je prevzelo leta 1922 in jo poimenovalo po naravoslovcu Franu Erjavcu. Po drugi svetovni vojni jo je prevzelo Planinsko društvo Jesenice, ki je v osemdesetih letih zgradilo novo kočo in jo odprlo leta 1993. Danes ima skoraj 100 ležišč. Krasi jo pogled na severne stene Prisojnika z Ajdovsko deklico ter vzhodno na gore Martuljške skupine s Škrlatico, Poncami in Špikom na čelu. Po cesti iz Kranjske Gore je 10 km oziroma 2 h peš. ————— Tičarjev dom na Vršiču, 1620 m GRS80 (WGS84): 46,4327, 13,7444 ODPRTOST: sredina junija–konec septembra HTTP://www.planinske-koce.si/ticarjev_dom_na_vrsicu IZHODIŠČE ZA: › Prisojnik, Š-76, Š-77, Š-79 ali Š-80 › Razor, Š-82 › Jalovec › Malo Mojstrovko › Slemenovo špico PREHODI: › Koča pri izviru Soče (1.30 h) › Zavetišče pod Špičkom (4 h) › Planinski dom Tamar (3 h) › Pogačnikov dom na Kriških podih (6-7 h) Najbolj obiskana koča na Vršiču stoji na trentarski strani prelaza le minuto hoda s ceste. Prva koča je bila postavljena leta 1913, sedanja pa leta 1963. Po snežnem plazu leta 1975 je bil dom obnovljen. Poimenovan je po soustanovitelju GRS Josipu Tičarju. Upravlja ga Planinsko društvo Jesenice, skupaj ima 91 ležišč. Od koče je lep razgled na gore južnega dela Julijskih Alp in nad Trento, na vzhodu stoji masiv Prisojnika, zahodno pa Mojstrovke. Iz Kranjske Gore je po cesti 12 km oz. 3 h peš. ————— Poštarski dom na Vršiču, 1688 m GRS80 (WGS84): 46,4323, 13,7475 ODPRTOST: sredina junija–konec septembra HTTP://www.planinske-koce.si/postarski_dom_na_vrsicu IZHODIŠČA IN PREHODI: glej Š-70 Najvišja vršiška koča stoji na planotastem prevoju tik pod vrhom Vršičem (1738 m). Do koče s prelaza vodi makadamska cesta, ki pa ni odprta za javni promet, zato je Poštarski dom med vsemi vršiškimi kočami ohranil najbolj planinsko vzdušje. Postavljen je bil leta 1953, v letih 1978 in 1985 dograjen, po prenovah v zadnjih letih pa sodi med najsodobnejše tovrstne objekte pri nas. Ima skupno 66 ležišč, z njim upravlja Planinsko društvo Pošte in Telekoma Ljubljana. Z razgledne točke malo nad kočo je lep pogled na vse strani. Vzhodno vidimo Martuljške gore in mogočno ostenje Prisojnika, proti jugu se odpirajo pogledi na Veliko Špičje, Krn in Bavški Grintavec, zahod nam zapira Mojstrovka, proti severu pa se vidijo Kranjska Gora in Karavanke. Za dostop s prelaza Vršič mimo Tičarjevega doma potrebujemo manj kot četrt ure. Na severozahodni strani koče se nahaja vrh Vršiča, na katerega vodi lahka pot. Obisk tega hišnega razglednika nam vzame le 10 min. ————— › Od Erjavčeve koče po stari cesti IZHODIŠČE: Erjavčeva koča na Vršiču (1525 m), Š-69 GRS80 (WGS84): 46,4391, 13,7494 VIŠINSKA RAZLIKA: 165 m LAHKA OZNAČENA POT, 20 min Od Erjavčeve koče se lahko ognemo asfaltni cesti, tako da krenemo jugovzhodno proti Prisojniku in se po nekaj minutah priključimo stari vršiški cesti. Tej lahko sledimo že od Tonkine koče (Š-73). Udobne zelene serpentine, ki so kot nalašč za sprehode, nas do koče pripeljejo s severne strani. Stari cesti se lahko priključimo tudi višje, malo pred ostanki zgornje postaje nekdanje tovorne žičnice. Z vršiške ceste tik pred prelazom sledimo makadamskemu odcepu v levo. Cesta nas popelje mimo vikendice na udobno gozdno stezico, ki po severovzhodni strani obide vzpetino Vršič, se priključi stari vršiški cesti in nas v četrt ure pripelje do koče. ————— › Od Tonkine koče po stari cesti IZHODIŠČE: Tonkina koča, 1380 m, Š-68 GRS80 (WGS84): 46,439, 13,7539 VIŠINSKA RAZLIKA: 310 m LAHKA OZNAČENA POT, 1 h Za kočo stopimo na več kot sto let staro vršiško cesto, ki nas vodi v širokih udobnih serpentinah skozi gozd. Ko se cesta tretjič obrne v levo, se nam z desne priključi pot Š-72 z Erjavčeve koče. Gozd postaja vse redkejši, vse gosteje zavite serpentine pa travnate. Malo pred ostanki zgornje postaje žičnice iz časa I. svetovne vojne se nam z desne priključi še steza, ki vodi s spodnje strani vršiškega parkirišča. Od tam nas do koče loči le še nekaj minut prijetnega sprehoda. Od Tonkine koče slabo uro hoda. Vzponi na vrhove ————— Prisojnik (Prisank), 2547 m GRS80 (WGS84): 46,4247, 13,7696 Prisojnik je velika samostojna gora, ki skupaj s predvrhovi stoji nad dolinama reke Pišnice in Krnice na severu oziroma dolino Mlinarice na jugu – dejansko je ravno na ločnici med črnomorskim in jadranskim povodjem. Na zahodu se njegove strme stene spuščajo na prelaz Vršič (1611 m), proti jugovzhodu pa se prek vrhov Zvonikov (2472 m) in Zadnjega Prisanka (2392 m) čez Škrbino (1989 m) navezuje na masiv sosednjega Razorja (2601 m). Masiv te mogočne gore tvori še kup drugih vrhov. Najzahodnejši je Kraj sten (2311 m), na severni strani so Hudičev steber (2237 m), Mali Prisank (2215 m), Goličica (2078 m) in Prednja glava (1684 m), ki so zanimivi le plezalcem, nad Vršičem pa sta še Sovna (1750 m) in Osovna glava (1678 m). Prisojnik je gora z mnogimi pristopi, a nobena pot nanj ni prav lahka. Ker je bil v medvojnem času na meji med Kraljevino Jugoslavijo in Italijo, so Slovenci nanj speljali zahtevne severne pristope, da ga je sploh bilo možno obiskati brez prestopanja državne meje. Danes pa visoko izhodišče na Vršiču in naravne znamenitosti, kot so Ajdovska deklica in obe Prisojnikovi okni, pritegnejo mnoge obiskovalce tudi na najbolj atraktivne in zahtevne poti. Ime Prisojnik izhaja iz dolgih prisojnih pobočij, ki se stekajo proti topli Trenti. Druga inačica imena gore, Prisank, je bližje domačinom s severne strani, iz Kranjske Gore. Več kot sto let stara dilema o tem, katero ime je ustreznejše, ostaja, v uporabi pa sta še danes obe. V tem vodniku uporabljam pogosteje uporabljeno ime – Prisojnik. ————— › Hanzova pot IZHODIŠČE: Koča na Gozdu (1226 m), Š-67 GRS80 (WGS84): 46,4393, 13,7625 VIŠINSKA RAZLIKA: 1320 m ZELO ZAHTEVNA ZAVAROVANA POT, 5 h Resna in zahtevna tura. Nevarna snežišča vse leto, obvezni so cepin, dereze, čelada in samovarovanje, na določenih odsekih pa tudi varovanje z vrvjo. Od Koče na Gozdu gremo po cesti proti Vršiču in kmalu pri smerokazu stopimo levo na pot, ki se sprva spusti čez korito Suhe Pišnice, a se hitro v serpentinah vzpne na strmo melišče, ki podpira severno ostenje Prisojnika. Na vrhu melišča ob vstopu v steno se začne zahteven teren in z njim ena najatraktivnejših poti v Julijskih Alpah. Čez skalne pragove in police po zavarovani poti napredujemo v desno. Ne bodimo presenečeni nad prho slapu, ki ga drzno prestopimo. Jeklenicam sledimo vse do začetka trikotnega snežišča v izteku Hudičevega žleba. Cepin in dereze sta tu obvezna sopotnika vse leto. Včasih, predvsem v zgodnjem poletju, na tem delu ponagaja krajna poč, ki otežuje prestop z zavarovane poti na snežišče. Priporočljivo je varovanje z vrvjo, ob prečenju snežišča tudi vrvna ograja ne bo odveč. V poznem poletju, ko sneg skopni, pa je prehod zelo zahteven zaradi neprijetno spranega terena, v katerem je treba marsikdaj izkopati stopinje. Snežišče zapustimo na desni in se mimo balvanov vzpnemo levo na travnat hrbet, ki nam ponuja pravo oazo zelenja sredi tesnobne in divje pokrajine. Po njem se nam z desne v prečenju nad obrazom Ajdovske deklice pridruži povezava s Kopiščarjeve poti (Š-76). Smerokaz s časovnico na razpotju nam da vedeti, da smo nekako na polovici. Od razpotja se strmo vzpnemo levo čez dobro zavarovane skalne stopnje in splezamo na prostrano melišče, ki je tudi poleti pogosto zasneženo. Pri njegovem prečkanju ni večjih težav vse do vstopa levo na razdrapano gredino za Hudičevim stebrom. Tu nam je spet lahko v pomoč cepin. Na sedlu pod vrhom Hudičevega stebra je zadnja priložnost za oddih, kajti takoj desno sledi zavarovana vertikala, ki popelje v svet »dolomitskih« polic in prehodov. Ko se ob jeklenicah povzpnemo nekaj deset metrov, sledimo stezicam v steni proti desni, vse dokler se na razčlenjenem skrotju ne obrnemo strmo navzgor. Tu nas čaka lažje plezanje ob skromnih varovalih. Svet je enoličen, markacije pa nas privedejo na položno teraso tik pod vrhom. Prečimo melišče in se povzpnemo na vzhodno stran gore. Dosedanje tesnobno vzdušje zamenjajo veličastni razgledi v prostrane globeli Krnice in Suhe Pišnice ter na skupino Martuljških gora. Ostaneta nam le še zavarovan ciljni del po železni lestvi in drzen prehod v izpostavljeni prečki ob jeklenici vse do samega vrha ene najmogočnejših gora v Julijskih Alpah. ————— › Kopiščarjeva pot skozi Prednje okno IZHODIŠČE: Erjavčeva koča na Vršiču (1525 m), Š-69 GRS80 (WGS84): 46,4391, 13,7494 VIŠINSKA RAZLIKA: 1020 m ZELO ZAHTEVNA ZAVAROVANA POT, 3.45 min Pot so kmalu po drugi svetovni vojni nadelali jeseniški železarji. Obvezna sta čelada in samovarovanje. Od Erjavčeve koče se dokaj udobno sprehodimo po gozdni stezi proti jugu preko grape do vstopa v severno steno Prisojnika. Nad gruščnato grapo se v masivni skali začne zavarovana pot, na katero nas opozori kovinska plošča, postavljena jeseniškim železarjem. Tu si že nadenemo samovarovanje in čelado, ki ju bomo potrebovali vse do vrha. Do vstopa v steno lahko pridemo tudi od Tičarjevega (Š-70) ali Poštarskega doma (Š-71). Z makadamske ceste sestopimo tik pred Poštarskim domom, na odcepu pri tabli z opisom Ajdovske deklice. Lahko pa gremo po poti Š-77 proti Prisojniku čez Sovno glavo (1750 m) in sestopimo levo po grušču s prevala pred Prisojnikom, kjer se pot na Gladki rob (1867 m) prek melišč usmeri desno. V steno vstopimo po prečki levo pod previsno steno, nato pa takoj strmo navpično in izpostavljeno navzgor, kjer že potrebujemo nekaj moči v rokah. Med ruševjem se svet položi in od tod imamo obraz Ajdovske deklice kot na dlani. Nadaljujemo desno prek serpentin proti desnemu robu stene. Redka varovala nam po razdrobljenih skladih pomagajo pridobiti višino, hkrati pa služijo kot orientir. Pot nas povede levo pod gladko ostenje. Sledimo gruščnatemu prehodu vse do vstopa v temačen, vlažen, navpičen oz. celo previsen kamin, ki je ključno mesto ture. S pomočjo dobrih varoval ga premagamo v dveh stopnjah. Izstopimo levo preko ozkega, izjemno izpostavljenega preduha, kjer moramo uporabiti kar nekaj spretnosti. Nahrbtnik moramo tu celo sneti in ga potiskati pred seboj, a nikar ne pozabimo na samovarovanje. Ob lažjem poplezavanju nadaljujemo preko gruščnatega pobočja do skalnega pomola, prek katerega se levo odcepi povezava, ki nad obrazom Ajdovske deklice vodi na Hanzovo pot (Š-76). Proti Hanzovi poti se s skalnega pomola pri oznaki strmo spustimo v zagruščeno krnico in po levem robu sestopimo do njenega navadno tudi poleti zasneženega dna. Teren je krušljiv, pot pa slabo uhojena. Snežišče je najbolje obiti spodaj po levi, krajši vzpon pa nas iz njega privede na zelene livade, posejane z redkimi macesni. Znajdemo se nad obrazom znamenite Ajdovske deklice, zelena oaza pa je kot nalašč za oddih v sicer resnobnem in temačnem okolju Prisojnikovega severozahodnega ostenja. V nekaj minutah vodoravnega sprehoda proti severu se priključimo Hanzovi poti (Š-75). Od odcepa povezave proti Hanzovi poti je že vidno Prednje okno, do katerega se pomujamo po razčlenjenem grebenu, ki se ga sprva lotimo z desne, nato pa po levi vstopimo v razbito vznožje okna. Svet je zelo krušljiv, stezo iščemo po občutku, saj markacije na skalah pogosto odnese melišče ali pa so celo pod snegom. Iz okna izstopimo po izjemno gladki, a dobro zavarovani plošči v levo. Na okenski polici si le oddahnimo in se razglejmo proti Trenti. Čaka nas še dobra ura nadaljevanja po razgledni grebenski poti (Š-77), kjer temačnosti praktično več ni. ————— › Mimo Prednjega okna IZHODIŠČE: prelaz Vršič (1611 m), Š-1 GRS80 (WGS84): 46,4346, 13,7436 VIŠINSKA RAZLIKA: 950 m ZELO ZAHTEVNA ZAVAROVANA POT, 3.30 h Obvezna sta samovarovanje in čelada. S prelaza mimo Tičarjevega doma krenemo proti Poštarskemu domu. Pri ostankih žičnice iz prve svetovne vojne se čez Sovno glavo (1750 m) usmerimo na prostrana melišča pod zahodnim ostenjem Prisojnika. Prečimo jih desno na Gladki rob (1876 m), kjer pri smerokazu zavijemo levo. Nadaljujemo po jugozahodnem grebenu, ki se ga lotimo sprva skozi ruševje, nato premagamo strmo grapo in stopimo na travnata južna pobočja Prisojnika. V serpentinah hitro pridobimo višino, nato pa po dolgi prečki desno pokukamo skozi Prednje okno v dolino Pišnice. Tu se nam pridruži Kopiščarjeva pot (Š-76). Desno nad oknom nas strm vzpon požene do zakraselih lukenj pod steno, kjer je zgodaj poleti še sneg. Izpostavljen raztežaj nas levo navzgor privede na greben s prostranim razgledom. Napredujemo kar po grebenu. Zahtevnejšim delom se pot umika zdaj v levo, zdaj v desno pobočje. Večjih težav več ni, nekateri grebenski prehodi pa kljub temu kličejo po dobrem ravnotežju. Med tem razglednim visokogorskim grebenskim prečenjem se mimo odcepa proti Zadnjemu oknu hitro znajdemo na vrhu. ————— › Iz Mlinarice po Jubilejni poti IZHODIŠČE: prelaz Vršič (1611 m), Š-1 GRS80 (WGS84): 46,4345, 13,7436 VIŠINSKA RAZLIKA: 1100 m ZELO ZAHTEVNA ZAVAROVANA POT, 5–5.30 h Pot, ki je ena najlepših zavarovanih poti pri nas, je bila odprta leta 1953 v čast 60-letnice Slovenskega planinskega društva. Najpogosteje je uporabljena med prečenjem z Vršiča čez Prisojnik proti Razorju in Kriškim podom. Zaradi dolžine, izpostavljenosti in snežišč je pogosto prehodna šele v visokem poletju in primerna le za izurjene, seveda z vso potrebno opremo (cepin, dereze, čelada, samovarovanje). Do razcepa za Razor v Mlinarici sledimo poti Š-82 od Poštarskega doma. Tu se povzpnemo levo sprva po gruščnatem svetu, nato pa skozi strmo grapo, iz katere izstopimo na Škrbino (1995 m) nad severovzhodnim ostenjem Prisojnika. Pot naprej je zavarovana in vodi proti severozahodu. S Škrbine se povzpnemo prek gladke gredine v grapo pod Zadnjim oknom. Po izjemno izpostavljeni vertikali napredujemo po desni gladki steni do vedno zasneženega okna, skozi katero se prebijemo na severno stran Prisojnikovega masiva in pokukamo v Krnico. Tu nas pričakajo zanimivi prehodi in police, kakršni so sicer značilni za Dolomite. Sprva je pot dokaj udobna in po njej obidemo severozahodne raze in grape. Pri Kajzljevi škrbini (2250 m) pod Zvoniki naletimo na odcep Š-80 na južna pobočja proti Vršiču, mi pa nadaljujemo po severni plati. Prehodi so vse skromneje zavarovani. V zgodnjem poletju nas nad grozljivo prepadnim ostenjem preseneti več manjših snežišč, ki jih ponekod lahko obidemo, sicer pa je obvezna uporaba cepina in derez. Prek zadnje zavarovane vertikale v škrbini dosežemo križišče s Slovensko potjo (Š-79). Od tod varoval ni več, po gruščnatem svetu v nekaj minutah dosežemo vrh. Iz Mlinarice 2.30 h. ————— › Slovenska pot IZHODIŠČE: prelaz Vršič (1611 m), Š-1 GRS80 (WGS84): 46,4345, 13,7436 VIŠINSKA RAZLIKA: 950 m ZELO ZAHTEVNA ZAVAROVANA POT, 3.30 h Kljub zavarovanemu drugemu delu poti je to najlažji pristop na Prisojnik, vsekakor v kopnem najpogostejša izbira za sestop. Možna snežišča v zgodnjem poletju! Do razcepa na Gladkem robu (1870 m) sledimo opisu poti Š-77. Le nekaj minut naprej, pri naslednjem razpotju s smerokazi na macesnu, jo uberemo levo čez travnata južna pobočja Prisojnika. V ravnem prečenju nekajkrat prestopimo grape, z desne se nam najprej pridruži slabo uhojena steza iz Mlinarice oziroma s Kranjske planine, nekaj zatem pa se desno odcepi še Južna pot na Prisojnik (Š-80). Po prečenju travnatih pobočij se obrnemo navzgor v strm žleb, ki ga premagujemo v glavnem po desni. Pot je tudi zavarovana. V tej grapi nas zgodaj poleti lahko preseneti sneg, takrat je cepin obvezen del opreme! Izstopimo na greben in nadaljujemo levo prek gladkih pečin v škrbino pod vrhom, kjer se nam z desne priključi Jubilejna pot (Š-78). Po razdrtem gruščnatem pobočju vrh dosežemo v 10 min. ————— › Južna pot IZHODIŠČE: prelaz Vršič (1611 m), Š-1 GRS80 (WGS84): 46,4345, 13,7436 VIŠINSKA RAZLIKA: 970 m ZELO ZAHTEVNA ZAVAROVANA POT, 4.30 h Pot služi bolj za sestop oz. umik z Jubilejne poti kot za vzpon na vrh, saj je daljša, bolj vroča in predvsem v spodnjem delu manj privlačna od ostalih pristopov. V zgodnjem poletju so možna snežišča. Cepin je vsekakor dobrodošel del opreme. S prelaza Vršič gremo kot pri Š-79. Kmalu za tem, ko se nam z desne pridruži slabo uhojena povezava iz Mlinarice oziroma s Kranjske planine, na razpotju zavijemo desno proti Zvonikom oz. Zadnjem oknu, Slovenska pot pa krene levo navzgor. Še nekaj časa prečimo travnato pobočje, ki nas preko široke grape, v kateri pogosto leži položno snežišče, privede pod vznožje strmejših skalnatih pobočij. Pot se začne dvigovati in nas na zahtevnejših delih ob jeklenicah privede na vzhodno stran Zvonikov, kjer po skalnem pobočju v zmernem vzpenjanju dosežemo Kajzljevo škrbino (2250 m). Tu se pridružimo Jubilejni poti (Š-78) in po njej nadaljujemo v levo do vrha. ————— Razor, 2601 m GRS80 (WGS84): 46,412, 13,7915 Razor je eden najimenitnejših dvatisočakov pri nas, ki se ponaša s častitljivo višino in je prav v osrčju osrednjih Julijskih Alp. Malo prostorni član kluba 2600 nam na vrhu ne ponuja veliko udobja, a vsekakor enega najlepših razgledov v Julijcih. Njegova strma in dolga ostenja v Krnico in Trento kažejo vso mogočnost in mu dajejo vtis nedostopnosti. Izraziti vrh, ki je predvsem v vršnem delu izjemno krušljiv, se proti severu navezuje v greben nad Mlinarico proti Prisojniku, na jug pa na greben Planje in Kanceljnov proti Trenti. S Kriških podov in iz Mlinarice sta na vrh speljana dostopa, ki se združita na sedlu Planja (2349 m). Od tam na vrh vodi zelo zahtevna zavarovana pot, ki so jo zaradi podora na novo nadelali leta 2013. Noben dostop na Razor ni lahek ali krajši od šestih ur, zato se ga je bolje lotiti v dveh dneh, najbolje s prenočevanjem na Kriških podih. ————— › Z Vršiča IZHODIŠČE: prelaz Vršič (1611 m), Š-1 GRS80 (WGS84): 46,4324, 13,7474 VIŠINSKA RAZLIKA: 1350 m vzpona, 250 m spusta ZELO ZAHTEVNA ZAVAROVANA POT, 6 h Pot do sedla Planja je običajno prehodna šele v visokem poletju, prej sta obvezna sopotnika cepin in dereze. V zgornjem delu sta obvezna samovarovanje in čelada. Mimo Poštarskega doma na Vršiču gremo čez Sovno glavo in prečimo prostrano melišče na Gladki rob. Za razcepom na Prisojnik se podamo okrog zelenega pomola in se za smerokazi spustimo na južna pobočja Prisojnika ter še naprej do nekdanje Kranjske planine. Tam se pot nadaljuje vzhodno proti Mlinarici. Višine več ne izgubljamo, med ruševjem večkrat prestopimo ne prezahtevne grape in prek poraščenih pobočij Zadnjih plat vstopimo v zatrep Mlinarice. Po travnatem trebuhu se vzpnemo vse do melišč pod sedlom med Prisojnikom na levi in Razorjem na desni. Tu se levo odcepi Jubilejna pot (Š-78) na Prisojnik, mi pa jo uberemo desno skozi Mlinarico v ostenje Razorja. V zgodnjem poletu nas pred steno pogosto pozdravi snežišče. Sledi mu zavarovana prečka v desno, na kateri hitro pridobivamo višino. Na izpostavljenem pomolu se pot spusti levo v razbito grapo, imenovano Galerija, tam pa zopet levo navzgor. Vseskozi nas spremljajo varovala, plezanje terja kar nekaj atletike in kondicije. Iz grape izstopimo po daljši gredini na Razorjeva zahodna pobočja, ki jih premagamo v nekaj serpentinah in prečimo desno prek pogosto zasneženih melišč vse do sedla Planja. Do sem je pot zahtevna. S sedla do Razorja je le slaba ura. Sprva se dvignemo levo mimo luknje in prek južnih melišč na sedlo pred Vrhom Žlebičev (2486 m). Tam se obrnemo levo in nadaljujemo proti zahodu. Obidemo razbit skalnat masiv, pri čemer pazimo na krušljive skale. Po nekaj minutah naletimo na zaporo stare poti, nova pa se odcepi desno gor. Med razbitim in krušljivim skalovjem se v nekaj zavojih stmo povzpnemo pod vršne pečine. Preko njih je speljana drzna vertikalna pot, opremljena z jeklenico, klini in skobami. Od nas terja kar nekaj poguma, izkušenj in moči, vzpon pa nas popelje na vršni greben, po katerem hitro dosežemo vrh. ————— › S Kriških podov IZHODIŠČE: Pogačnikov dom na Kriških podih (2050 m), Š-48 GRS80 (WGS84): 46,4019, 13,8005 VIŠINSKA RAZLIKA: 560 m ZELO ZAHTEVNA ZAVAROVANA POT, 2 h Od Pogačnikovega doma se rahlo spustimo proti severu do razpotja za Križ oziroma Škrlatico, kjer jo uberemo levo pod vznožje Razorjevih melišč. Zavarovan skok nas dvigne na obširna melišča, ki jih premagamo po levi. Sedlo Planja dosežemo po zložnih skalnih gredinah v dobri uri, od tam pa sledimo poti Š-82. ————— Planja, 2453 m GRS80 (WGS84): 46,4073, 13,7874 Planja je najvišja v skupini redko obiskanih vrhov, ki se vrstijo od Razorja proti jugozahodu, torej proti Trenti. Če se nam z Razorja morda Planja zdi skromna, je toliko veličastnejša iz Trente. Dokaj enostaven pristop z istoimenskega sedla (2349 m) nas popelje na zgornji rob čarobne trentarske divjine. Ob poti je tudi zelo zanimiva naravna posebnost Utrujeni stolp, visok skalnat steber, ki se je »utrudil«, se s svojim vrhom naslonil na vršna pobočja Planje in s tem naredil naravno okno. ————— › S sedla Planja IZHODIŠČE: sedlo Planja, Š-82 ali Š-83 VIŠINSKA RAZLIKA: 100 m LAHKA OZNAČENA POT, 20 min Do sedla Planja prispemo z Vršiča po Š-82 v 4–5 h ali s Kriških podov po Š-83 v 1 h, od tod pa je na Planjo le še sprehod. S sedla se sprva spustimo nekaj deset metrov v smeri Kriških podov, a že za prvo gladko ploščo se pot na Planjo odcepi v desno. Brez posebne zahtevnosti se v zmernem vzponu mimo Utrujenega stolpa sprehodimo do njenega vrha. ————— Goličica, 2108 m GRS80 (WGS84): 46,3997, 13,7707 Redko obiskani vrh nad Trento je oblaste oblike in stoji v spodnjem delu divjega grebena gora, ki se nizajo od Planje proti jugozahodu. Na Goličico ni markiranega dostopa, za obisk po skromni stezici pa so nujne predvsem orientacijske izkušnje. ————— › Iz Mlinarice IZHODIŠČE: Mlinarica, 1089 m, Š-41 GRS80 (WGS84): 46,4076, 13,7549 VIŠINSKA RAZLIKA: 1100 m ZAHTEVNA NEOZNAČENA POT, 3.30 h Zlasti v zgornjem delu je neoznačena steza slabo sledljiva in je orientacija zahtevna. Od cestarske bajte krenemo po kolovozu, ki se rahlo spušča. Po stotih metrih nas možic povabi desno navzdol proti strugi Mlinarice, ki jo prestopimo le nekaj metrov nad slapovi v soteski. V obilju vode je tu potrebna previdnost. Nadaljujemo desno prek strmega pobočja skozi gozd. Steza je na več delih v slabšem stanju, razgled nam zastira gozd, podrto drevje pa ovira vzpenjanje. Sprva pot zavije rahlo levo, višje pa desno skozi vse redkejši gozd in ruševje pripelje na sedlo med Debelo pečjo (1693 m) in Goličico. Tu steza zavije levo na strma pobočja in postaja vse težje sledljiva. Napredujemo skozi ruševje in čez travnike, odpirajo se nam pogledi na sosednje vrhove in proti vrhu. Višje dosežemo delno poraščen greben, po katerem v nekaj minutah prispemo na razgledni vrh z možicem. ————— Prevčev stolp, 2213 m, Kanceljni, 2133 m, Germlajt, 2051 m GRS80 (WGS84): 46,404, 13,7777; 46,4022, 13,777; 46,4015, 13,7738 Ostro nazobčan greben, ki se vleče od Planje proti jugozahodu, sestavljajo vrhovi Prevčevega stolpa, Kanceljnov in Germlajta, konča pa se z Goličico. Le na zadnjo vodi neoznačena steza, na ostale pa se lahko povzpnemo le po gamsjih stečinah in lovskih prehodih. Obisk teh gora je zato zelo redek, še najpogosteje nanje priplezajo med prečenjem celotnega grebena. Prvi, ki so kmalu po drugi svetovni vojni preplezali ta malo znani, a veličastni greben, so bili plezalci z Jesenic. Leta 1956 je greben prečil tudi planinski samotar in ljubitelj zahtevnih grebenov Marjan Prevec, a je kmalu za tem za vedno ostal v gorah. Po njem se imenuje dotlej neimenovani Prevčev stolp. Danes je v stenah teh gora precej plezalskih smeri. Izmed vrhov v grebenu so še najlažje dostopni Kanceljni, ki si izhodišče v Mlinarici delijo z Goličico. Vzpon poteka skozi naravno okno in po gladki grapi v skrito krnico Kotel, iz katere je treba po desnem robu izplezati čez krajši skok, po široki grapi na sedelce in na vršni greben. Vzpon terja precej smisla za orientacijo, plezarija pa dosega in spodaj v oknu presega drugo stopnjo. Zato podrobnega opisa tukaj ne podajam. Lotijo naj se ga najbolj izkušeni gorniki ali v spremstvu gorskega vodnika! ————— Križ, 2410 m GRS80 (WGS84): 46,41, 13,8115 Križ sodi med manj izrazite gore v Julijskih Alpah, čeprav se uvršča med višje dvatisočake. Njegov greben, ki poteka med Bovškimi (2375 m) in Stenarskimi vratci (2295 m), ločuje Kriške pode na jugu in zakraselime pode nad Bivakom na Rušju na severu. Več pristopov na vrh, na katerem smo nagrajeni z razkošnim pogledom na severno ostenje Triglava in Kriške pode z jezeri pod nami, se združi na sorazmerno nezahtevnem grebenu. Križ je tudi priljubljen turnosmučarski cilj predvsem v pozni pomladi. ————— › Iz Krnice čez Kriško steno IZHODIŠČE: Koča v Krnici (1113 m), Š-63 GRS80 (WGS84): 46,4322, 13,7874 VIŠINSKA RAZLIKA: 430 m ZELO ZAHTEVNA ZAVAROVANA POT, 4 h Do vrha Kriške stene sledimo opisu Š-51. Zahtevnemu delu sledi enostavno nadaljevanje v desno. Na prostranih podih je nekoliko težja orientacija, pot pa nas v 15 min privede na križišče na Bovških vratcih, kjer se lahko naravnost spustimo na Kriške pode, levo pa se po grebenu v dobre četrt ure povzpnemo na Križ. Razen manjšega detajla z ozkim prehodom ob razklanem balvanu tik pod vrhom pot ni več zahtevna. ————— › Od Bivaka IV na Rušju IZHODIŠČE: Bivak IV na Rušju (1980 m), Š-61 GRS80 (WGS84): 46,4176, 13,82 VIŠINSKA RAZLIKA: 430 m LAHKA OZNAČENA POT, MESTOMA ZAHTEVNO, 2.15 h Od bivaka krenemo jugozahodno preko podov in se zložno vzpenjamo po škrapljastem terenu proti robu Kriške stene. Na odprtem svetu se najprej odcepi pot Š-125 desno na Škrlatico, nekaj za tem pa se prek roba stene pridruži pot Š-51 iz Krnice. Po njej nadaljujemo do Bovških vratc (2375 m). Od tam se povzpnemo levo na greben, po katerem po poti Š-90 v četrt ure dosežemo vrh. Zadnji metri do vrha so zahtevni. ————— › Od Pogačnikovega doma IZHODIŠČE: Pogačnikov dom na Kriških podih (2050 m), Š-48 GRS80 (WGS84): 46,4021, 13,8007 VIŠINSKA RAZLIKA: 400 m ZAHTEVNA OZNAČENA POT, 1.30 h Od Pogačnikovega doma v nekaj minutah sestopimo v smeri Škrlatice do odcepa za Razor. Tu krenemo desno in se prek pobočij Kriškega roba visoko nad Zgornjim Kriškim jezerom povzpnemo do Bovških vratc (2375 m). Tu krenemo po Š-90 desno na greben, po katerem kmalu dosežemo vrh. ————— Stenar, 2501 m GRS80 (WGS84): 46,408, 13,8185 Značilna, skoraj kilometer in pol visoka stena jasno nakazuje ime mogočne gore, ki zapira zatrep doline Vrat. Le na jugozahod, proti Kriškim podom, je Stenar položnejši, na ostale strani pa se bohoti s stenami, ki so pogost cilj plezalcev. Slovi po enem najlepših pogledov na Severno Triglavsko steno in je eden najlažje dostopnih vrhov, višjih od 2500 metrov, pri nas. Podenj pristopimo iz več smeri, na najvišjo točko pa se povzpnemo prek zahodnega slemena. ————— › Čez Dovška vrata IZHODIŠČE: Aljažev dom v Vratih (1015 m), Š-57 GRS80 (WGS84): 46,4091, 13,8433 VIŠINSKA RAZLIKA: 1500 m LAHKA OZNAČENA POT, 4.30 h Pot je sorazmerno nezahtevna, nagrada z razgledom na vrhu pa izjemna. Na Dovška vrata (2180 m) pridemo iz Vrat v 3 h po poti Š-49 čez Sovatno ali pa v 30 min iz Pogačnikovega doma. Na razpotju na sedlu se usmerimo proti severu. Po nekaj deset metrih se začnemo vzpenjati po gruščnatem svetu. Pod Stenarskimi vratci (2295 m) se nam z leve pridruži pot Š-96 s Križa. Nadaljujemo desno prek melišč in pečin na travnata pobočja, kjer zavijemo levo proti vrhu. ————— › Od Bivaka IV na Rušju čez Stenarska vratca IZHODIŠČE: Bivak IV na Rušju, 1980 m, Š-61 GRS80 (WGS84): 46,4175, 13,82 VIŠINSKA RAZLIKA: 530 m ZAHTEVNO BREZPOTJE, 2 h Tura je zaradi terena naporna in zahtevna, pot že več let ni vzdrževana. Udobnejša, a daljša varianta je Š-96 čez pode in Križ. Od bivaka sestopimo po markirani poti proti Vratom v dolino, ki se spušča izpod Križa in Stenarskih vratc. Po tej dolini se brez markacij usmerimo navzgor in jo ob pomoči možicev uberemo direktno v smeri Stenarskih vratc. Strmo melišče pod sedlom je dolgo poleti zasneženo, zato je cepin koristen pripomoček. Kadar ni snega, pa je pobočje zelo neprijetno zaprodeno. Ko dosežemo Stenarska vratca (2295 m), se spustimo po grušču na pot Š-94 z Dovških vrat. ————— › Od Bivaka IV na Rušju čez Križ IZHODIŠČE: Bivak IV na Rušju (1980 m), Š-61 GRS80 (WGS84): 46,4175, 13,82 VIŠINSKA RAZLIKA: 600 m ZAHTEVNA OZNAČENA POT, 2.30 h Do Križa gremo po poti Š-91, malo pred njegovim vrhom pa desno prečno vse do Stenarskih vratc (2295 m), kjer se pridružimo poti Š-94. ————— Pihavec, 2419 m GRS80 (WGS84): 46,393, 13,806 Pihavec je samostojna gora, ki stoji južno od Kriških podov na zahodni strani Luknje. Proti jugu, v dolino Zadnjice, z vrha padajo strma travnata pobočja, polna cvetja. Kot mejnik med podnebnimi vplivi je z zahodne strani prek Trente pogosto deležen vetrov, po čemer se ga je prijelo ime. Z vrha nudi imeniten razgled na Triglav, Kriške pode in gore nad Trento. Dolgo je bil brezpoten, sedaj je s Kriških podov speljana markirana pot, ki pa je bila zaradi podorov v zadnjem času pogosto zaprta. Še razglednejši je brezpotni pristop z Luknje, kjer pa je potrebnih nekaj plezalskih veščin. Na poti prek teh botanično zanimivih jugovzhodnih pobočij je leta 2004 svojo bogato planinsko pot zaključil pisec planinskih vodnikov Tine Mihelič. ————— › Od Pogačnikovega doma IZHODIŠČE: Pogačnikov dom na Kriških podih (2050 m), Š-48 GRS80 (WGS84): 46,402, 13,8006 VIŠINSKA RAZLIKA: 400 m ZELO ZAHTEVNA ZAVAROVANA POT, 1 h Čelada je v kaminu obvezna. Od koče krenemo proti Sovatni in Vratom po Š-49. Na podastem svetu, polnem škrapelj, moramo biti pozorni, da čez 10 min pri napisu ujamemo odcep, ki usmerja južno, proti Pihavcu. Če nadaljujemo proti Dovškim vratom, nas ob možicih proti Pihavcu povabi še neoznačen pristop, ki se nam kmalu pridruži z leve. V nekaj minutah prečkamo pode in prek zahodnega melišča pod Gamsovcem napredujemo desno proti škrbini Pihavca pod prepadnim ostenjem Bovškega Gamsovca. Pot je jasna in se strmo vzpne v kamin, skozi katerega splezamo s pomočjo varoval. Naprej med skalovjem napredujemo ob jeklenicah do škrbine Čez kamen. Tu zavijemo desno in po skrotastem svetu proti zahodu v nekaj minutah dosežemo dokaj prostrani vrh. ————— › Čez Luknjo IZHODIŠČE: Aljažev dom v Vratih (1015 m), Š-57 GRS80 (WGS84): 46,4091, 13,8434 VIŠINSKA RAZLIKA: 1410 m ZAHTEVNO BREZPOTJE, 4.30 h Plezanju se lahko ognemo nižje preko travnikov v levo. Prek prelaza Luknja (1758 m) sledimo opisu Š-102 iz Vrat na Bovški Gamsovec do ravnice v krnici med Bovškim Gamsovcem in Pihavcem. Tu označeno pot zapustimo levo in krenemo čez strma jugovzhodna pobočja prek širokih travnikov do skalne zapore. Tu je potrebno nekaj plezanja (II. stopnja) skozi žleb na melišče, po katerem nadaljujemo do škrbine Čez kamen. Pridružimo se poti Š-98 s Kriških podov in po njej v nekaj minutah dosežemo vrh. Z Luknje 2 h. ————— Bovški Gamsovec, 2392 m GRS80 (WGS84): 46,3983, 13,8127 Bovški Gamsovec je izrazito grebenast vrh v osrčju Julijcev, ki ločuje Kriške pode in dolino Vrat. Čezenj vodi Slovenska planinska pot. Ime Gamsovec pove, da so na njegovih pašnikih domovali gamsi, danes pa so ta pobočja dnevna soba kozorogov. Na vrh vodita dve poti, in če se nanj vzpnemo z Luknje in sestopimo na Dovška vrata (2180 m), smo deležni vseh sladkosti, ki jih ponuja visokogorje. Panorama Severne Triglavske stene nam pri vzponu prek travnatih pobočij nad Luknjo vreže nepozaben gorski pečat. Bovški Gamsovec ne spada med najzahtevnejše gore, a med gorskimi sladokusci zavzema visoko mesto tako zaradi prekrasnih razgledov kot zaradi pestrosti rastlinskega in živalskega sveta. ————— › Od Pogačnikovega doma IZHODIŠČE: Pogačnikov dom na Kriških podih (2050 m), Š-48 GRS80 (WGS84): 46,402, 13,8006 VIŠINSKA RAZLIKA: 350 m ZELO ZAHTEVNA ZAVAROVANA POT, 1.30 h Na zavarovanem delu poti je priporočljivo samovarovanje. Od Pogačnikovega doma gremo po poti Š-49 proti Vratom do Dovških vrat, ki jih lahko dosežemo tudi od Aljaževega doma. Na razpotju krenemo desno po gruščnati poti, ki kmalu preide na skalne pragove. V manj zahtevnem plezanju pridemo na zahodno stran grebena, ki je izpostavljena, 400 m visoko nad Spodnjim Kriškim jezerom. Dobro zavarovana pot nas vodi prek polic in skozi tesen kamin na greben le nekaj deset metrov od vrha. Na vrhu pogledu na Kriške pode dodamo še razgled na Severno Triglavsko steno in gore nad Trento. Z Dovških vrat 45 min, iz Vrat 4.30 h. ————— › Z Luknje IZHODIŠČE: Aljažev dom v Vratih (1015 m), Š-57 GRS80 (WGS84): 46,4091, 13,8434 VIŠINSKA RAZLIKA: 1380 m ZELO ZAHTEVNA ZAVAROVANA POT, 4.30 h Pot zaradi izpostavljenih delov terja vso pozornost in previdnost, višinska razlika pa tudi dobro kondicijo. Do prelaza Luknja sledimo opisu poti Š-182 iz Vrat ali Š-59 iz Trente. Na križišču se desno odcepi dobro uhojena označena pot čez romantične cvetlične pašnike. Dviguje se prek posameznih skalnih pragov, kjer je postanek z razgledom na Severno Triglavsko steno skorajda obvezen. Po desni obidemo lepo krnico, ki jo oklepa greben med Pihavcem in Gamsovcem. Prek travnatega hrbta dosežemo izpostavljeni del poti, ki je drzno speljana nad prepadno globeljo Vrat. Varovala so dobra, a gibanje zlasti v vlažnem vremenu terja vso našo pozornost. Zahtevnega vzpona z zanimivim plezanjem je hitro konec in pogled prek vrha na Spodnje Kriško jezero globoko pod nami nam vzbudi zadovoljstvo, bližnji stražarji Kriških jezer Stenar, Križ, Razor in Pihavec pa kar kličejo po obisku. Škrlatica in Martuljške gore Martuljška skupina, včasih imenovana tudi Špikova skupina, je gorska veriga, ki se s severnimi stenami dviga nad Zgornjesavsko dolino nad Gozdom - Martuljkom. Njena južna pobočja so manj strma, stekajo pa se v dolini Vrata in Krnica. Z zahoda se na Martuljško skupino navezuje naša druga najvišja gora Škrlatica, ki s svojo zahodno sosedo Dolkovo špico tudi še sodi v to poglavje. Na večino Martuljških gora ni označenih pristopov. Poleg zgoraj omenjenih Škrlatice in Dolkove špice sta izjemi še Špik z markiranim pristopom iz Krnice na severozahodu in Sleme z markirano potjo iz Mojstrane na vzhodu. Na ostale vrhove skupine vodijo torej le neoznačeni pristopi ali plezalski vzponi, zato so rezervirani samo za najbolj izurjene ali v spremstvu gorskega vodnika. Planinskih koč tu ni, planincem in plezalcem pa zatočišče ponuja več bivakov. Vsekakor gre za enega najmikavnejših predelov naših Julijskih Alp, ki je bil že leta 1949 razglašen za krajinski park. V Martuljških gorah še najdemo mir in divjino, planinske apetite pa si tu lahko potešijo največji gorniški sladokusci. Koče in bivaki Aljažev dom v Vratih, 1015 m Glej Š-57 na strani 68. Bivak IV na Rušju, 1980 m Glej Š-61 na strani 70. ————— Bivak II na Jezerih (pod Rokavi), 2118 m GRS80 (WGS84): 46,4335, 13,8385 ODPRTOST: stalno odprt HTTP://www.planinske-koce.si/bivak_ii_na_jezerih_pod_rokavi IZHODIŠČE ZA: › Srednji Rokav, Š-130 › Visoki Rokav, Š-128 › Veliki Oltar, Š-133 › Dovški križ, Š-138 › Šplevto, Š-137 Leta 2016 postavljena kopija 80 let starega legendarnega predhodnika stoji visoko nad Vrati na razglednem robu planote Na jezerih, v zavetju Rokavov in Oltarja na severozahodu ter Šplevte na vzhodu. V kovinsko sijočem bivaku je prostora za 6 oseb, voda je kapnica, drv naokoli ni. Poleg izjemne kulise ga krasi eden najlepših pogledov na Severno Triglavsko steno. Bivak je zato že sam po sebi priljubljen cilj. Vsi vzponi na sosednje vrhove zahtevajo kar nekaj orientacijskih, z izjemo Šplevte pa tudi plezalskih znanj in izkušenj. ————— › S Poldovega rovta IZHODIŠČE: Poldov rovt v Vratih (941 m), Š-12 GRS80 (WGS84): 46,4227, 13,8639 VIŠINSKA RAZLIKA: 1180 m ZAHTEVNO BREZPOTJE, 3 h Takoj za jaso Poldovega rovta na desni ob cesti naletimo na velikanskega možica, ki označuje začetek naše poti. Sprva udobna gozdna steza se skozi iglast gozd zložno dviguje, precej pogosti možici nam že v gozdu pritrjujejo, da smo na pravi poti. Tik pred iztekom grape Rdečega potoka je pri možicu desno odcep poti Š-105 čez Brinje in udobne lovske poti Š-150 proti Slemenu. Mi nadaljujemo levo, prestopimo suho strugo in ji nato sledimo. Med grmičjem in balvani se stezica vije v glavnem po levi vse do skalnega praga, prek katerega prši plaz »našega« Rdečega potoka. Zdaj se dvigujemo po desni strani in se po nekaj drznih prečkah vzpnemo nad slap. Tu je razgibanosti naše poti za nekaj časa konec. Pred nami je dolgo melišče, ki ga z veseljem izkoristimo pri sestopu. Pri vzponu pa se ga sprva ognemo po desni, nato med macesni po levi vse do votline v značilni vzpetini, ki so jo alpinisti zaradi videza poimenovali kar Mali Matterhorn. Sledimo melišču in preko skalnega praga kmalu stopimo na njegov vršni del. Možici nas povabijo levo v travnate brežine. Če orientacijsko nismo najbolj gotovi, je bolje, da uberemo nekoliko napornejši vzpon po melišču na desni tik pod mogočnim ostenjem Šplevte. Na zelenem platoju pred sabo od tod že vidimo bleščeči bivak, ki ga dosežemo v pol ure. ————— › Čez Brinje IZHODIŠČE: Poldov rovt v Vratih (941 m), Š-12 GRS80 (WGS84): 46,4227, 13,8639 VIŠINSKA RAZLIKA: 1300 m ZAHTEVNO BREZPOTJE, 4 h V megli je orientacija zahtevna – sledimo stezicam in možicem. Turo začnemo kot pri Š-104 in ji sledimo do razcepa pred grapo Rdečega potoka. Tam zavijemo desno in sledimo opisu poti Š-137 na Dovški križ vse do sedla med Šplevto in Dovškim križem. S sedla prek melišč in zelenic v dobre četrt ure sestopimo do bivaka, ki ga vidimo na zelenem prevalu jugozahodno pod sabo. ————— Koča pri Peričniku, 750 m GRS80 (WGS84): 46,4382, 13,8964 ODPRTOST: konec aprila–konec septembra IZHODIŠČE ZA: › Vrtaško planino, Š-153 › Sleme, Š-153 › slap Peričnik Zasebna koča stoji na 6. kilometru ceste Mojstrana–Vrata v neposredni bližini slapa Peričnik, do katerega sta speljani dve turistični poti. Gostinske storitve nudi predvsem v sezoni, ko je cesta v Vrata kopna. Parkirišče je brezplačno za goste koče. Dovoz po cesti iz Mojstrane, od koder je dobro uro hoda po delno asfaltni, delno makadamski cesti. ————— Okrepčevalnica pri Ingotu, 915 m GRS80 (WGS84): 46,4697, 13,8316 ODPRTOST: stalno odprta HTTP://www.jasenje-priingotu.com IZHODIŠČE ZA: › Rutarski Vršič, Š-173 › Kurji vrh, Š-169 › Malo Ponco, Š-159 PREHODI: › Bivak III za Akom, Š-112, › Bivak pod Špikom, Š-115 Dobre pol ure hoda iz Martuljka, deset minut nad prvim slapom, na gozdni jasi Jasenje oz. na nekdanji planini Martuljek stoji brunarica. Precej zunanjih miz in odprta kuhinja z domačo hrano dajejo planincu in izletnikom možnost okrepčila predvsem poleti. Okrepčevalnica ni v registru koč PZS, a je priljubljen cilj, predvsem zaradi Martuljških slapov in izjemnega razgleda na Martuljške gore s Široko pečjo v ospredju. ————— › S konca ceste Na kopi IZHODIŠČE: Na kopi (890 m), Š-7 GRS80 (WGS84): 46,4775, 13,8254 VIŠINSKA RAZLIKA: 25 m LAHKA OZNAČENA POT, 15 min To je najkrajši pristop na jaso Jasenje. Z neurejenega parkirišča na gozdarski čistini ob koncu makadamske ceste pod pobočjem Na kopi sledimo gozdni cesti proti vzhodu. V nekaj minutah se z desne priključimo kolovozu Š-109 iz Martuljka in po njem nadaljujemo do okrepčevalnice. ————— › Iz Martuljka IZHODIŠČE: Gozd - Martuljek (750 m), Š-8 GRS80 (WGS84): 46,4821, 13,8374 VIŠINSKA RAZLIKA: 265 m LAHKA OZNAČENA POT, 45 min Tik za mostom v Zgornjem Martuljku pustimo vozilo na makadamskem parkirišču. Od tod proti jugu vodi sprehajalna in kolesarska steza, ki ji sledimo kak kilometer skozi gozd do jase Za Rutom z oglarsko kopo. Strmo navzgor se požene kolovoz, ki se po slabe pol ure položi v udobno pot nad sotesko potoka Martuljka. Na ravnem delu se ji z leve pridruži pot Š-110, ki vodi mimo slapov. Nadaljujemo po poti, ki se počasi zasuče vzhodno na ravnino. Za leso, ki omejuje prehod živini, se desno odcepi pot Š-115 proti Bivaku pod Špikom, mi pa nadaljujemo levo in se rahlo spustimo proti strugi Martuljka. Pred njo se desno odcepi še pot Š-112 proti Bivaku za Akom in k Zgornjemu Martuljškemu slapu. Prestopimo strugo in se znajdemo na prekrasni jasi Jasenje. ————— › Iz Martuljka mimo Spodnjega Martuljkovega slapu IZHODIŠČE: Gozd - Martuljek (750 m), Š-8 GRS80 (WGS84): 46,4821, 13,8376 VIŠINSKA RAZLIKA: 265 m LAHKA OZNAČENA POT, 45 min Do okrepčevalnice lahko pridemo tudi po turistični poti po soteski Martuljškega vintgarja, ki z jase Za Rutom krene levo proti strugi. Slikovita pot z mostički in drznimi prehodi ob brzicah Martuljka in nad njimi nas v pol ure ob desni strani Spodnjega Martuljkovega slapu privede na ravan, kjer se še pred odcepom za Bivak pod Špikom pridruži prej opisani poti Š-109 iz Martuljka. ————— Bivak III za Akom, 1340 m GRS80 (WGS84): 46,4591, 13,837 ODPRTOST: stalno odprt HTTP://www.planinske-koce.si/bivak_iii_za_akom IZHODIŠČE ZA: › Rutarski Vršič, Š-171 › Široko peč, Š-141 › Malo Ponco, Š-159 PREHOD: Bivak pod Špikom, Š-113 Klasična jeseniška »pločevinka« stoji v gozdičku nad krnico Za Akom, ki jo obdaja venec Martuljških gora: Široka peč, Oltar, Velika Ponca, Mala Ponca in Špik. Pot iz Martuljka do bivaka je označena, v zgornjem delu zavarovana in priljubljena pri pohodnikih, predvsem obiskovalcih Martuljških slapov. Od bivaka naprej ni označenih poti, a je odlično izhodišče za brezpotja in plezarijo. Bivak je odprtega tipa, premore 6–8 ležišč in nekaj skromne opreme. ————— › Iz Martuljka mimo zgornjega slapu IZHODIŠČE: Gozd - Martuljek (750 m), Š-8 GRS80 (WGS84): 46,482, 13,8376 VIŠINSKA RAZLIKA: 590 m ZAHTEVNA OZNAČENA POT, 1.40 h Do odcepa poti proti krnici Za Akom sledimo dostopu Š-109 do Okrepčevalnice pri Ingotu. Tik pred nekdanjo planino pri manjših izvirih se desno odcepi pot v smeri bivaka in drugega Martuljkovega slapu. Proti jugu in skozi gozd se v nekaj stopnjah vzpnemo k naslednjemu smerokazu, kjer se levo odcepi pot k drugemu slapu. Obisk te naravne znamenitosti nam ne vzame veliko časa, le 10 min poti, ki je na koncu zavarovana z jeklenico. Proti bivaku pa nadaljujemo navzgor. Pot se zasuče levo, po zavarovanem delu obide skalni trebuh in še naprej preči levo, vse dokler nad slapom ne izstopimo iz gozda v strugo krnice Za Akom, kjer je tudi zadnja markacija. Po strugi gremo slabih sto metrov, pri balvanu sredi proda pa nas možic povabi desno v gozd. Le še slabih 10 min vzpona na gozdnato vzpetino nas loči od pločevinastega zavetišča. Od Okrepčevalnice pri Ingotu 1 h. ————— › Čez Mahovje IZHODIŠČE: Gozd - Martuljek (750 m), Š-8 GRS80 (WGS84): 46,482, 13,8376 VIŠINSKA RAZLIKA: 590 m NEZAHTEVNA NEOZNAČENA POT, 2 h Krožna pot je primerna za krajše izletniško obiskovanje znamenitosti Martuljka. Do razcepa v gruščnati grapi sledimo poti Š-115 pod Špik. Tam prestopimo strugo in po gozdni stezici proti vzhodu prečimo gozdno pobočje v smeri proti Zgornjemu Martuljkovemu slapu. Neoznačena pot postreže z zanimivim presihajočim slapom, ki v suhem proizvaja le glasove v preduhu, skalovje pa je poraščeno z mahom. Poti v smeri Aka se pridruži pri zadnjem smerokazu 30 min od bivaka. Od razpotja v grapi do tu je 30 min. ————— Bivak pod Špikom, 1424 m GRS80 (WGS84): 46,4569, 13,8159 ODPRTOST: stalno odprt HTTP://www.planinske-koce.si/bivak_pod_spikom IZHODIŠČE ZA: › Malo Ponco, Š-160 › Kurji vrh, Š-169 PREHOD: Bivak III, Š-113 Brunarica stoji na zahodni strani krnice Pod Srcem pod severno steno Špika, ki je od tod videti prav fascinantna. V lepo oskrbovanem bivaku je 6–8 ležišč in štedilnik, a ker ni stalno odprt, moramo prositi za ključ pri Omanovih (Gozd - Martuljek 24), kjer pustimo podatke in nekaj evrov za oskrbo. Vodo zajamemo v studencu 15 min pod bivakom. V zgornjem delu je stalno odprta zimska soba. Bivak je odlično izhodišče za plezanje v stenah Špika, Rušice in Frdamanih polic ter za brezpotni vzpon na Malo Ponco čez Kotle. ————— › Iz Martuljka IZHODIŠČE: Gozd - Martuljek (750 m), Š-8 GRS80 (WGS84): 46,482, 13,8376 VIŠINSKA RAZLIKA: 675 m LAHKA OZNAČENA POT, 2 h Do odcepa na ravnini na desni strani soteske Martuljkovih slapov pridemo po Š-109 ali po Š-110 (30 min). Najkrajši pa je pristop z gozdnega parkirišča Na kopi, od koder je do odcepa le 10 min po kolovozu. Od smerokaza se po udobni gozdni poti zložno dvigujemo, po kake četrt ure se desno odcepi neoznačena pot Š-169 na Kurji vrh, ki je bolj podobna gozdni vlaki, mi pa nadaljujemo naravnost do gruščnate grape, kjer nas na razpotju pozdravi lesena klop. Levo preko struge prestopi neoznačena pot Š-113 čez Mahovje na Bivak III, naša označena pot pa se nadaljuje desno navzgor. Strmina je vse večja in hitro pridobivamo višino. Kakih sto višinskih metrov pod bivakom naletimo na studenec, kjer si še lahko natočimo vode, ki je višje več ni. Od studenca se levo dvignemo na bolj raven svet spodnjega roba krnice Pod Srcem. Pot se v nekaj minutah med grmičevjem izvije na manjšo vzpetino na desni, kjer stoji bivak. Koča v Krnici, 1113 m Glej Š-63 na strani 71. ————— Bivak I v Veliki Dnini, 2180 m GRS80 (WGS84): 46,4387, 13,8192 ODPRTOST: stalno odprt HTTP://www.planinske-koce.si/bivak_i_v_veliki_dnini IZHODIŠČE ZA: › Veliko Ponco, Š-157 › Veliki Oltar, Š-134 Najstarejši jeseniški bivak so leta 1935 postavili na drznem skalnem robu nad vznožjem samotne krnice Velike Dnine, tik pod zahodno steno Velike Ponce. Je stalno odprt, ima 4 ležišča in rezervoar s kapnico. Druge vode v bližini ni. Privlačno umeščeno visokogorsko zavetišče služi kot izhodišče za vzpone na Veliko in Malo Ponco in za plezanje v severnem ostenju Škrlatice, Rakove špice ter Rogljice. ————— › Iz Krnice IZHODIŠČE: Koča v Krnici (1113 m), Š-63 GRS80 (WGS84): 46,4322, 13,7874 VIŠINSKA RAZLIKA: 1060 m ZAHTEVNO BREZPOTJE, 3–4 h Vzpenjanje je naporno, orientacija pa zahtevna, najbolj v grapi, ki zaradi razdrtega in krušljivega sveta zahteva precej previdnosti. Od koče v Krnici krenemo proti vzhodu skozi bukov gozd in sledimo markirani poti Š-163 na Špik vse do grape Gruntovnice. Kjer markacije zavijejo levo proti Špiku, nadaljujemo po udobni nemarkirani stezi navzgor po levi strani grape na melišče v soteski, s katerega stopimo na običajno s snegom zapolnjeno dno grape. Svet je samoten in divji, nad nami so strma pobočja Ponc in Lipnice. Grapo zapustimo desno na travnato pobočje in po stezici prečimo vse do skalnatega žleba, ki z leve strmo pada izpod Škrlatice. Po njem se vzpenjamo naravnost navzgor do zelenega izteka na robu prostranih melišč. Med redkimi macesni si vzemimo čas za razgled in oddih. Če smo prej iskali redke možice, nam na meliščih pomaga uhojena steza, ki nas v dolgem prečenju proti vzhodu povede v iztek doline Velika Dnina. Od tod že vidimo bivak, do katerega se vzpnemo pod steno Ponce, zasučemo se levo in po ozki polici preko krajšega kamina zlezemo na balkon z drzno umeščenim zavetiščem. Vzponi na vrhove ————— Dolkova špica, 2591 m GRS80 (WGS84): 46,426, 13,8144 Grebenasta gora zavidljive višine stoji jugozahodno od Škrlatice, njen pa greben poteka od Rdeče škrbine tik ob Rogljici proti jugovzhodu in se izteče na zelene police nad Bivakom IV. Pobočja se proti severovzhodu stekajo v krnico Zadnji dolek in na podasti svet Na rušju na nasprotni strani. Kljub višini in pristopom, ki niso posebno zahtevni, Dolkova špica ne privabi številnega obiska. Poleg spodaj opisanih dostopov je dosegliva tudi v lažjem plezanju po jugovzhodnem grebenu, ki se ga lahko lotimo s poti od Bivaka IV proti Škrlatici. ————— › Od Pogačnikovega doma IZHODIŠČE: Pogačnikov dom na Kriških podih (2050 m), Š-48 GRS80 (WGS84): 46,402, 13,8005 VIŠINSKA RAZLIKA: 700 m vzpona, 170 m spusta LAHKA OZNAČENA POT, 2.30–3 h Do Rdeče škrbine (2500 m) sledimo opisu Š-125 proti Škrlatici. Na škrbini zavijemo desno, vzhodno, na greben, po katerem se v dobrih 10 min povzpnemo na prostrani in razgledni vrh. ————— › Z Bivaka IV čez pode IZHODIŠČE: Bivak IV na Rušju (1980 m), Š-61 GRS80 (WGS84): 46,4175, 13,8199 VIŠINSKA RAZLIKA: 615 m NEZAHTEVNO BREZPOTJE, ZAHTEVNA OZNAČENA POT, 1.30 h Nad bivakom se po brezpotnih južnih pobočjih vzpenjamo proti Rdeči škrbini, kjer se prek melišč priključimo poti Š-119 s Pogačnikovega doma. ————— › Iz Zadnjega dolka IZHODIŠČE: Bivak IV na Rušju (1980 m), Š-61 GRS80 (WGS84): 46,4175, 13,8199 VIŠINSKA RAZLIKA: 630 m ZAHTEVNA OZNAČENA POT, 2 h Od Bivaka IV gremo po poti Š-124 v krnico Zadnji dolek tik pod vršno skalno gmoto Škrlatice. Tam zavijemo levo na markirano pot proti Pogačnikovemu domu in se vzpnemo na Rdečo škrbino. Z nje kot pri Š-119 na vrh. ————— Dovški Gamsovec, 2240 m, Rogljica, 2547 m, Rakova špica, 2545 m Venec vrhov z veličastnimi stenami, ki jih gledamo iz doline Krnice desno od vrha Škrlatice, tvorijo Dovški Gamsovec, Rogljica in Rakova špica. Dostopni so le plezalcem. Vzponi nanje s poti Š-125 s Kriških podov na Škrlatico so sicer kratki, zahtevajo pa plezanje I. do II. stopnje. Kamnina v tem predelu je zelo krušljiva, v zadnjih letih je bilo tu več skalnih podorov. ————— Škrlatica, 2740 m GRS80 (WGS84): 46,4329, 13,821 Naša druga najvišja gora že z imenom pove, da je posebna, čarobna, saj ga nosi zaradi svojih barv ob sončnem zahodu. Včasih pa so jo imenovali Suhi plaz po melišču, ki jo krasi na jugovzhodu. Škrlatica je na zahodni strani Martuljške skupine. Proti severu strma stena nad Dnino privablja plezalce. Na zahodu se njen greben navezuje na Rakovo špico in Rogljico ter naprej proti Dolkovi špici, na vzhodu pa proti Visokemu Rokavu in Oltarju. Poleg Dolkove špice in Špika je edina večja gora Martuljške skupine z markirano potjo. Na njenem vrhu v spomin vsem gornikom, ki so umrli v slovenskih gorah, stoji visok kovinski križ, ki je tudi svojevrstna priča družbenim spremembam v naši deželi v minulem stoletju. Prvič so ga postavili pred drugo svetovno vojno, potem so ga po osvoboditvi podrli in vrgli čez severno steno, po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 pa so ga ponovno postavili. Čeprav Škrlatica s svojim dolgim pristopom pri marsikaterem planincu vzbuja strahospoštovanje, tehnično ni pretirano zahtevna. Med potjo ne najdemo planinskih koč, le Bivak na Rušju, mimo katerega vodi pristop iz Vrat. S prenočevanjem v njem si lahko pričaramo nepozabno dvodnevno doživetje, goro pa naredimo lažje dostopno. Mogočni razgled na vrhu nam da vedeti, da smo z vzponom opravili pravo planinsko dejanje. Če je Triglav kralj, je Škrlatica kraljica naših gora! ————— › Iz Vrat IZHODIŠČE: Aljažev dom v Vratih (1015 m), Š-57 GRS80 (WGS84): 46,4091, 13,8434 VIŠINSKA RAZLIKA: 1740 m ZELO ZAHTEVNA ZAVAROVANA POT, 5.30–6 h Zaradi višinske razlike in dolžine ture je nujna dobra kondicija. Zahtevnost v steni kliče po samovarovanju, izkušnje so dobrodošle. Pozorni bodimo na zadostno tekočino, saj vode med potjo ni. Do razcepa pri Bivaku na Rušju sledimo opisu Š-62. Vzpon proti vrhu Škrlatice nadaljujemo desno preko botanično izjemnega travnatega pomola, ki polkrožno obide vznožje jugovzhodnega grebena Dolkove špice. Tu se nam že pokaže Škrlatica v vsej svoji mogočnosti. Po dokaj strmem skrotju se mimo votline Snežnice na desni sorazmerno hitro vzpnemo na travnato teraso, ki se dviguje levo na gruščnato pobočje. Premagamo ga po tršem levem delu in se vzpnemo v krnico Zadnji dolek, kjer se nam pridruži pot Š-125 čez Rdečo škrbino. Pred nami je strmo melišče, ki se ga ognemo po desni. V zgodnjem poletju tu prestopimo kakšno snežišče, zato cepin ni odveč. Znašli smo se v jugozahodnem ostenju Škrlatice. Strme prehode skozi kamin in čez monolitne skalne trebuhe nam olajšajo varovala, ki so na teh mestih nujna. Nekoliko višje je skala bolj krušljiva. Zahtevnost pojenja in kmalu zakoračimo na južni grebem. Od tod pogledamo v krnico Kotel, ki jo obdaja veličastno ostenje Rokavov. Ostane nam le še greben, ki ga premagujemo po desni. Varoval skorajda ni več, teren je manj zahteven. Na vrhu nas pozdravi velik križ. Od Bivaka IV 2.30–3 h. ————— › Od Pogačnikovega doma na Kriških podih IZHODIŠČE: Pogačnikov dom na Kriških podih (2050 m), Š-48 GRS80 (WGS84): 46,402, 13,8005 VIŠINSKA RAZLIKA: 1100 m vzpona, 400 m spusta ZELO ZAHTEVNA ZAVAROVANA POT, 5 h Če si želimo dvodnevno turo na Škrlatico olajšati s prenočevanjem v koči, lahko spimo v Pogačnikovem domu na Kriških podih, od koder pa do Škrlatice v resnici ni prav blizu. Od doma na Kriških podih se sprva podamo proti Razorju. Po nekaj minutah spusta zavijemo desno in po krušljivih pobočjih nad Zgornjim Kriškim jezerom prečimo desno vse do sedla Bovška vratca (2375 m) na levem pobočju Križa. Če se ne odločimo za obisk tega 15 min oddaljenega razglednika, na tem razpotju nadaljujemo naravnost z zložnim sestopom na pode. Pot je nezahtevna, pravi sprehod, več pozornosti pa moramo nameniti orientaciji, saj na gladkih pečinah podov hitro spregledamo markacijo. Sprva se približamo robu Kriške stene, kjer se levo odcepi pot v Krnico. Mi pa se še naprej rahlo spuščamo proti Vratom. Kmalu se desno odcepi pot proti Bivaku IV, mi pa nadaljujemo levo po gruščnatih pobočjih proti Dolkovi špici. Po strmem vzponu prek zahodnega melišča se znajdemo na Rdeči škrbini (2500 m) na levem ramenu grebenastega temena Dolkove špice. Od tod nam bo skok na vrh Dolkove špice po Š-119 vzel le 10–15 min. Smo na najzahtevnejšem delu poti. Teren je izpostavljen, skala krušljiva, pogled v globel Krnice impozanten. Prehod na drugo stran terja vso pozornost, a težav je hitro konec. Škrbino zapustimo po zdrsanem melišču, ki je v hladnem vremenu hitro poledenelo. V krnico Zadnji dolek sestopimo po desnem pobočju prek melišč. V samem dnu krnice se pridružimo poti Š-124 iz Vrat na Škrlatico in ji sledimo do vrha. ————— › Iz Krnice IZHODIŠČE: Koča v Krnici (1113 m), Š-63 GRS80 (WGS84): 46,4321, 13,7874 VIŠINSKA RAZLIKA: 2000 m vzpona, 370 m spusta ZELO ZAHTEVNA ZAVAROVANA POT, 7 h Od Koče v Krnici do vrha Kriške stene sledimo opisu poti Š-51 na Kriške pode. Na vrhu stene se po nekaj deset metrih priključimo poti Š-125, ki ji sledimo preko Rdeče škrbine vse do vrha. ————— Visoki Rokav, 2647 m, Srednji Rokav, 2589 m, Spodnji Rokav, 2500 m Vrhovi, ki se od našega petega najvišjega vrha, Visokega Rokava, spuščajo proti jugu, sodijo med najtežje dostopne v Julijskih Alpah. Po vrsti si sledijo Visoki, Srednji in Spodnji Rokav, tako nekako pa lahko ovrednotimo tudi težavnost pristopov nanje. Na Visoki in Srednji Rokav se lahko povzpnemo z dveh strani: z vzhodne od Bivaka II in z zahodne skozi krnico V kotlu, od koder lahko pristopimo tudi na Spodnji Rokav. Vrh Visokega Rokava povezuje greben od Škrlatice proti Oltarju, ki je na obe strani zelo robat in predvsem krušljiv, zato je težko preplezljiv tudi za izkušene plezalce. Vsi trije Rokavi sodijo med redko obiskane vrhove, pristop nanje pa je zato toliko bolj nepozabno doživetje, vendar je potrebno alpinistično znanje ali spremstvo gorskega vodnika. ————— › Visoki Rokav od Bivaka II IZHODIŠČE: Bivak II na Jezerih (2118 m), Š-103 GRS80 (WGS84): 46,4335, 13,8385 VIŠINSKA RAZLIKA: 530 m PLEZALNA SMER DO III. STOPNJE, 2.30 h Za turo izberemo zgodnje poletje, da nam sneg v ozebniku olajša pristop. Cepin in dereze so obvezni. Zelo zahtevno brezpotje oziroma plezalna smer terja zelo izurjenega gornika, alpinista ali spremstvo gorskega vodnika, saj plezanje dosega III. težavnostno stopnjo. Sestopimo po isti smeri. Skozi vstopni kamin nad ozebnikom se je najbolje spustiti po vrvi. Od bivaka se napotimo proti zahodu na strmo melišče v izteku ozebnika med Visokim in Srednjim Rokavom. Ozebnik je običajno do konca poletja v snegu in najlažje ga premagujemo s cepinom ter derezami. V kopnem je vzpon prek grušča in kamnitih zapor bolj zoprn, predvsem pa pobere več energije. Tik pod škrbino med Rokavi se na ravnici usmerimo v desno ostenje, kjer preplezamo strm kamin III. težavnostne stopnje. Izstopimo na položnejši, drobljiv svet na vzhodni strani vršne zgradbe, po katerem napredujemo proti severu. Prehodi nas povedejo bolj v levo in preplezamo še nekaj mest II. stopnje. Vseskozi smo na krušljivem in izpostavljenem terenu, ki zahteva vso resnost. Na vrhu je le malo prostora, vendar tudi pretirane gneče ni pričakovati. ————— › Visoki Rokav od Bivaka IV IZHODIŠČE: Bivak IV na Rušju (1980 m), Š-61 GRS80 (WGS84): 46,4176, 13,8199 VIŠINSKA RAZLIKA: 800 m vzpona, 130 m spusta PLEZALNA SMER DO III. STOPNJE, 4–5 h Vzpon je bistveno daljši, a primernejši od vzpona skozi ozebnik zlasti v poznem poletju in jeseni, ko ta ni več zasnežen. Zelo zahtevno brezpotje oziroma plezalna smer terja zelo izurjenega gornika, alpinista ali spremstvo gorskega vodnika, saj plezanje dosega III. težavnostno stopnjo. Od bivaka sledimo markirani poti Š-124 proti Škrlatici do mesta, kjer zavarovani del izstopi na njen vršni greben. Tam zapustimo označeno pot na vzhodno stran pobočja in se po lahko prehodnem gladkem pečevju z gruščnatimi nanosi spustimo v krnico V kotlu. Ta je proti jugu odprta, z ostalih strani pa jo obdajajo melišča, ki padajo izpod Rokavov ter grebena med Škrlatico in Visokim Rokavom. Prekoračimo zasneženo dno in se po melišču vzpnemo proti škrbini med Visokim in Srednjim Rokavom (Rokavski škrbini). Ko premagamo strm in neuhojen grušč, preplezamo strm prag in stopimo na škrbino. Od tam sledimo smeri Š-128. ————— › Na Srednji Rokav IZHODIŠČE: Bivak II na Jezerih (2118 m), Š-103, ali Bivak IV na Rušju (1980 m), Š-61 GRS80 (WGS84): 46,4335, 13,8385 oz. 46,4176, 13,8199 VIŠINSKA RAZLIKA: 470 m ali 750 m PLEZALNA SMER DO II. STOPNJE, 2 h z Bivaka II, 4 h z Bivaka IV Vzpon je rezerviran le za izurjene izbrance, ki tu doživijo samoto v soseski veličastnih vrhov Martuljške skupine. Zelo zahtevno brezpotje oziroma plezalna smer terja zelo izurjenega gornika, alpinista ali spremstvo gorskega vodnika. Pristopa do Rokavske škrbine sta opisana pri Š-128 od Bivaka II in pri Š-129 od Bivaka IV. S škrbine se lotimo razčlenjene stene Srednjega Rokava. Začnemo proti levi, nakar se plezanje vse bolj približuje desnemu grebenu. Oprimkov ne manjka, a je skala zelo krušljiva. Pri izbiri prehodov potrebujemo nekaj orientacijskih izkušenj, kajti teren ni pregleden, zahtevnost plezanja pa dosega II. stopnjo. Če smo vešči takega terena, nam vzpon s škrbine ne vzame več kot dobre pol ure. Vsekakor si velja dobro zapomniti možice v smeri pristopa, saj sestopimo po isti poti. ————— › Na Spodnji Rokav IZHODIŠČE: Bivak IV na Rušju (1980 m), Š-61 GRS80 (WGS84): 46,4176, 13,8199 VIŠINSKA RAZLIKA: 650 m vzpona, 130 m spusta PLEZALNA SMER DO II. STOPNJE, 4 h Vzpon je primeren le za zelo izurjene ali v spremstvu gorskega vodnika. Zahteva kar nekaj orientacijskih izkušenj, težavnost pa ne presega II. stopnje. Sestopimo po isti smeri najbolje s spusti po vrvi. Do krnice V kotlu gremo enako kot pri Š-128 proti Visokemu Rokavu. Tu se vzpnemo desno po zložni gredi na južni greben Srednjega Rokava. S prostornega razgledišča se po ravnih policah po jugovzhodni strani gore vzpnemo preko grape naprej do grebena v desno, kjer premagamo še stopničaste pragove vse do vrha. Na vrhu smo za naporno turo nagrajeni z razgledom na martuljške vršace s posebnega zornega kota, proti jugu pa nam edinstveno kuliso kaže Severna Triglavska stena. ————— Veliki Oltar, 2621 m GRS80 (WGS84): 46,439, 13,8299 Ena najimenitnejših gora, naš peti najvišji vrh, leži v osrčju Martuljške skupine. Z njega gledamo v kar tri doline – Vrata, Martuljek in Krnico – medtem ko ga iz doline le stežka opazimo, saj ga skrivajo Velika Ponca na severozahodu, Dovški križ na vzhodu in Visoki Rokav na jugu. Z odmaknjenostjo, divjino in mogočnostjo je cilj gorskih sladokuscev, ki tu resnično lahko poiščejo mir. Tako kot na njegove sosede tudi na Oltar ni označene poti, zato ga v vsem letu obišče le kakih sto ljudi. ————— › Iz Vrat IZHODIŠČE: Poldov rovt v Vratih (941 m), Š-12 GRS80 (WGS84): 46,4228, 13,8639 VIŠINSKA RAZLIKA: 1700 m PLEZALNA SMER DO II. STOPNJE, 2 h Plezanje v vršnem delu dosega II. stopnjo, še več pozornosti pa namenimo orientaciji. Obisk gore je rezerviran le za izurjene gornike, najbolje v spremstvu gorskega vodnika. Za spust z vrha lahko uporabimo vrv. Do Bivaka II na Jezerih sledimo opisu Š-104. Od tam jo čez zelenice uberemo prek skalnega hrbta na ravan, ki se proti severu zoži v gruščnat zatrep pod prevalom Grlo med Oltarjem in Dovškim križem. Povzpnemo se po krajšem melišču. Kmalu potem, ko pridemo do skalnatih pobočij, zavijemo z melišča levo v razdrto ostenje desno pod Grlom, ki ga po ozkih prehodih prek poličk in žlebov preplezamo v levo. Pri vzpenjanju nam na ključnih mestih pomagajo redki možici. Poskusimo si jih zapomniti, saj nam bodo v pomoč tudi pri sestopu. Iz skrotastega sveta izstopimo na gruščnato sleme, po katerem malo sestopimo, potem pa prečimo na sam prelaz Grlo. Nadaljujemo prečenje v levo na melišče v izteku grape, ki pada desno od vrha Oltarja. Po levi strani grape se dvigujemo naravnost proti vrhu po strmem, krušljivem skalnatem hrbtu. V zgornjem delu nam zmanjkuje prehodov, čeprav nas k sebi vabi celo kakšen odvečen možic. Tik pod vrhom se znajdemo pod pečino, čez katero se je pri sestopu najbolje spustiti po vrvi. Gor grede pa jo uberemo po prehodu desno in po drzni polički nas privede na zahodno stran izpostavljenega grebena, po katerem poplezamo do vrha. Na razbitem, samotnem vrhu ni prav dosti prostora, vendar je občutek veličasten, obdajajo nas najbolj divji vrhovi naših gora, pogledi v doline pa so globoki. ————— › Iz Krnice mimo Bivaka I IZHODIŠČE: Koča v Krnici (1113 m), Š-63 GRS80 (WGS84): 46,4321, 13,7873 VIŠINSKA RAZLIKA: 1540 m ZAHTEVNO BREZPOTJE, PLEZALNI VZPON DO III. STOPNJE, 5–6 h Vzpon je primeren le za zelo izurjene ali v spremstvu gorskega vodnika. Zaradi snega v Veliki Dnini dolgo v poletje potrebujemo zimsko opremo. Do Bivaka I pridemo po poti Š-117. Nato krenemo navzgor skozi Veliko Dnino vse do njenega zatrepa. Po krušljivem žlebu in čez kratek prag (II. stopnja) splezamo na škrbino med Veliko Ponco na levi in Oltarjem na desni. Škrbina je precej krušljiva, vendar dovolj široka. Po izpostavljenem razu na desni se približamo vznožju vršne gmote Oltarja, s katerega se spušča njegov severozahodni greben. Ker je skala tu manj drobljiva, je plezanje po njem (I–II) prijetnejše. Na glavni greben izplezamo po gruščnatem žlebu. Takoj proti desni je že vrh Oltarja. ————— › Iz Martuljka čez Grlo IZHODIŠČE: Gozd - Martuljek (750 m), Š-8 GRS80 (WGS84): 46,4821, 13,8376 VIŠINSKA RAZLIKA: 1880 m ZAHTEVNO BREZPOTJE, PLEZALNI VZPON II. STOPNJE, 7 h Tura je zahtevna in naporna ter primerna le za zelo izurjene ali v spremstvu gorskega vodnika. Do Bivaka III za Akom sledimo markirani poti Š-112. Po krnici nadaljujemo v smeri Treh macesnov po poti Š-159, ki jo nad prvim meliščem zapustimo v levo. Po precej razdrtem terenu se proti desni povzpnemo na prehod Grlo med Oltarjem in Dovškim križem. Orientacija je manj zahtevna kot sama težavnost, predvsem zaradi »aktivnega« terena. V krušljivem svetu se med naloženimi balvani spustimo na južno stran, kjer se pridružimo poti Š-133 iz Vrat. Po njej nadaljujemo do vrha. ————— Dovški križ, 2542 m GRS80 (WGS84): 46,4408, 13,8422 Dovški križ velja za najlažje osvojljivo neoznačeno goro Martuljške skupine. Običajni pristop nanj ni pretirano zahteven, vseeno pa zahteva nekaj orientacijskih izkušenj in ga zato lahko označimo kot zahtevno brezpotje. Vrh na zahodu zaključuje prestižni greben, ki poteka od Gulc preko Škrnatarice. Hkrati je to najvišja točka slikovitih »tribun«, ostenij, ki oklepajo skrito krnico Amfiteater, kot tribune oklepajo kak nogometni stadion. ————— › Iz Vrat za Brinovo glavo IZHODIŠČE: Poldov rovt v Vratih (941 m), Š-12 GRS80 (WGS84): 46,4227, 13,8638 VIŠINSKA RAZLIKA: 1600 m ZAHTEVNO BREZPOTJE, 4.30–5 h Samo za izurjene, priporočljivo je spremstvo gorskega vodnika. Kot pri Š-104 gremo vse do gozdnega grebena, ki omejuje grapo Rdečega potoka. Za vzpon proti Bivaku II bi morali levo preko struge, mi pa sledimo odcepu naravnost navzgor po grebenu. Strma, dobro vidna stezica se vztrajno dviguje nad globeljo na levi v divjino vse do višine bogato poraščene Brinove glave. Tu se pot končno prelomi. Kmalu stopimo na neokrnjena travnata pobočja, s katerih se v levo umaknemo v gozdič pod skalno zaporo. Po komaj vidnih stečinah med redkim ruševjem najdemo trdo melišče, ki ga prečimo in zapustimo zgoraj na levi, ko pred skalno zaporo vstopimo na razgibano zelenico med Šplevto (2272 m) na levi in ostenjem Kopice na desni. Naporno vzpenjanje naenkrat zamenja razgledno sprehajanje z iskanjem zložnih prehodov. Izkoristimo postanek za malico, za nami se namreč ponuja eden najlepših razgledov na Severno Triglavsko steno! Nič ne bo narobe, če se odločimo še za obisk Šplevte, zanj ne potrebujemo niti posebnih veščin niti veliko časa. Njen lahko prehodni greben na levi strani našega vzpenjanja bomo dosegli z nekaj serpentinami med skalnimi policami. Med balvani po udobnih travah visoke krnice Na brinju napredujemo vse do sedla v vznožju Dovškega križa, kjer se nam z leve pridruži pot Š-138 od Bivaka II. Vzpon nadaljujemo preko grušča v desno in preko krušljivih prehodov zakoračimo na strm travnik z možici. Dvigujemo se proti levi, dvakrat prestopimo razbito grapo, pozorni moramo biti na krušljivost. Višje naletimo na izpostavljeno sedelce, ki velja za ključno mesto ture, a ne doseže II. stopnje. Po desnem pobočju premagamo še nekaj manj zahtevnih neuhojenih prehodov in kmalu na vrhu stopimo v svet neoznačenih velikanov. Pogled na krnico Amfiteater pod nami je veličasten, na Široko peč pa strahospoštovanja vreden. Zelo mikaven je greben proti Škrnatarici (Š-142), a ga priporočam le izurjenim v spremstvu vodnika-alpinista. Za sestop do sedelca med Šplevto in Dovškim križem izberemo isto pot, drobna melišča in naklon pa ne dopuščajo hitenja. V dolino se vrnemo po Š-104 mimo Bivaka II, kjer z veseljem izkoristimo dolgo, mehko melišče. ————— › Iz Vrat mimo Bivaka II IZHODIŠČE: Poldov rovt v Vratih (941 m), Š-12 GRS80 (WGS84): 46,4228, 13,8638 VIŠINSKA RAZLIKA: 1600 m ZAHTEVNO BREZPOTJE, 4.30–5 h Samo za izurjene, priporočljivo je spremstvo gorskega vodnika. Do Bivaka II pridemo po Š-104. Za bivakom se prek zelenih pragov povzpnemo proti severu na ravan v vznožju Dovškega križa in Oltarja. Tu se levo odcepi smer Š-133 proti Grlu in Oltarju, mi pa se v blagem vzponu povzpnemo desno na preval med Šplevto in Dovškim križem, na katerem se prdružimo poti Š-137 in po njej nadaljujemo do vrha. ————— › Iz Martuljka skozi Amfiteater IZHODIŠČE: Gozd - Martuljek (750 m), Š-8 GRS80 (WGS84): 46,4822, 13,8376 VIŠINSKA RAZLIKA: 1800 m ZAHTEVNO BREZPOTJE, PLEZALNI VZPON III+/II. STOPNJE, 7 h Tura zahteva precej orientacijskih in plezalskih izkušenj ali spremstvo gorskega. Priporočljivo je prenočevanje v Bivaku za Akom. Do samotne krnice Amfiteater sledimo opisu Š-140. Od tod se v plezanju II. stopnje povzpnemo na greben med Dovškim križem in Široko pečjo. Po dobro razčlenjenem grebenu nadaljujemo levo proti vrhu, ki ga dosežemo z lažjim plezanjem. ————— Široka peč, 2497 m GRS80 (WGS84): 46,4438, 13,8422 Široka peč stoji v osrčju Martuljške skupine. Ne sodi med naše najvišje gore, vsekakor pa je med najtežje dostopnimi. Proti Martuljku kaže široko in strmo steno s sedmimi mogočnimi stolpi, ki s temačno podobo v dolino pošiljajo strahospoštovanje. Proti jugu se z grebenom navezuje na Dovški križ. Skupaj s Škrnatarico pa oklepa visokogorsko krnico Amfiteater, dragulj gorskih sladokuscev. Ta skrita gorska dolinica se je včasih imenovala tudi Krnica za Široko pečjo, a ker je zaprta s kar treh strani, sedaj nosi primernejše ime. Poleg omenjenih vrhov lahko vanjo pokukamo le še s Kukove špice. Skozi Amfiteater v prvobitni divjini vodi na vrh Široke peči alpinistični vzpon, ki pa je namenjen le izbranim, saj od gornika zahteva vse alpinistično znanje in opremo. ————— › Iz Martuljka skozi Amfiteater IZHODIŠČE: Gozd - Martuljek (750 m), Š-8 GRS80 (WGS84): 46,482, 13,8375 VIŠINSKA RAZLIKA: 1750 m ZAHTEVNO BREZPOTJE, PLEZALNI VZPON III. STOPNJE, 6–7 h Tura je alpinistično dejanje, tako tehnično kot orientacijsko izredno zahtevna. Nanjo se odpravimo le z dobro kondicijo, v spremstvu gorskega vodnika, seveda z vso opremo. Za sestop obvezno uporabimo vrv, sidrišča so urejena. Priporočljivo je prenočevanje v Bivaku za Akom. Do stičišča dveh prodnatih grap nad Martuljškimi slapovi, le nekaj minut pred Bivakom za Akom, gremo kot pri Š-112. Zavijemo v levo grapo in po desni strani napredujemo pod steno Široke peči. Ko se grape razcepijo, nadaljujemo po desni. Med balvani se vzpenjamo čez gladke pragove, zahtevnost (do III) pa je odvisna od količine snega, ki nam je v zgodnjem poletju tudi v pomoč. Po grapi sprva plezamo po levi strani (možici). Ko naletimo na zaporo, se zasučemo levo in po gredini z varovalnim klinom v plezanju II. stopnje dosežemo rušnato ravan. Z nje po skrotju in grušču levo ob gruščnatih ploščah napredujemo na razgleden pomol. Nadaljujemo proti vzhodnemu stolpu Široke peči do skalne zapore, ki se ji umaknemo v desno. Prispeli smo do strme grape, ki jo zaključuje 30-metrski skok – ključno mesto ture. Plezanje čezenj je v prvem delu lažje (II), v drugem (III) pa je varovanje obvezno. Skala je dobro opremljena z varovali. Nato lažje plezamo čez pragove od desne proti levi vse do vstopa v gruščnati Amfiteater. Čez melišča in plošče se vzpnemo na položnejši teren, s katerega vidimo zatrep krnice. Za osrednji vrh Široke peči se iz zatrepa v plezanju II. stopnje pomujamo čez gredino na škrbino, naprej je plezanje še zahtevnejše. Če pa nam kot cilj zadostuje vzpon na katerega koli izmed stolpov, se čez melišča na desni povzpnemo do skalovja. V krušljivem skrotju s plezanjem do II. stopnje izbiramo prehode desno v lažji svet vse do vznožja Vzhodnega stolpa. Nanj se povzpnemo po kratkem žlebu in čez skrotje. ————— Škrnatarica, 2448 m GRS80 (WGS84): 46,4436, 13,85 Značilno odsekani ravni vrh zahodne sosede Kukove špice prepoznamo že iz doline. Kljub prostornosti najvišje točke na njej ni gneče, saj se Škrnatarica ne more pohvaliti s pogostim obiskom. Strma stena nad Amfiteatrom, nad Vrati pa strme police ne ponujajo lahkih pristopov. Robat greben z Dovškega križa in razdrt žleb z Gulc pa na vrh privabita le izurjene gornike, ki jim gibanje po zahtevnem brezpotju ni tuje. Zelo mikaven je greben proti Dovškemu križu a ga priporočam le izurjenim v spremstvu gorskega vodnika. Z vrha Škrnatarice se najlepše vidi v nenavadno, samotno visokogorsko krnico Amfiteater in na ostale martuljške vrhove. ————— › Iz Vrat čez Gulce IZHODIŠČE: Tilešov rovt (905 m), Š-11 GRS80 (WGS84): 46,4313, 13,8781 VIŠINSKA RAZLIKA: 1550 m ZAHTEVNO BREZPOTJE Z MESTI DO II. STOPNJE, 4.30–5 h Tura je zahtevna in naporna. Tudi poleti se je ne lotimo brez derez in cepina. Za sestop je najbolje uporabiti vrv. Na samem pragu in v žlebu je nekaj sidrišč. Pozor pred padajočim kamenjem! Do ravnice v zgornjem delu krnice Gulce sledimo opisu Š-145 na Kukovo špico. Tu melišče na desni zapustimo proti levi in po večjih kamnih izstopimo na levo, prav tako zagruščeno pobočje. Po shojeni stezici se povzpnemo v strm severovzhodni žleb Škrnatarice. V njem napredujemo naravnost navzgor po razbitem terenu. Tu navadno leži sneg dolgo v poletje, kar nam ob uporabi cepina in derez celo olajša pristop. Žleb se izteče na sedelcu levo od vršnega pobočja, do katerega nas loči le še petmetrski prag. Kratko plezanje čezenj uvršča Škrnatarico po zahtevnosti pred Kukovo špico in sosednji Dovški križ. Lahko pa se mu izognemo, če na polovici žleba izstopimo desno v tehnično nekoliko lažje pečevje, po katerem se vzpnemo do vrha. ————— Kukova špica, 2427 m GRS80 (WGS84): 46,4475, 13,8548 Značilna pravilno zobata oblika gore na začetku verige martuljških velikanov je z vseh strani že od daleč prepoznavna. Izpostavljena lega botruje tudi lepim razgledom z vrha. Stene Kukove špice strmo padajo proti dolini Belega potoka in krnici Za Akom. Steni proti Vratom, proti vzhodu in jugu, sta nekoliko blažji. S te strani je speljan razmeroma lahek, a neoznačen pristop na vrh. Proti jugozahodu se Kukova špica čez Gulce navezuje na Škrnatarico, proti Slemenu, na vzhod, pa vodi oster greben z vmesnim Vrhom nad Mužiči (2257 m). Sicer so vsi grebeni Kukove špice robati in redko privabijo plezalce. Kukova špica je primerna a turo izkušenih gornikov, ki želijo v visoke gore tudi po neoznačenih pristopih. ————— › Iz Vrat čez Gulce IZHODIŠČE: Tilešov rovt (Črlovec, 905 m), Š-11 GRS80 (WGS84): 46,4313, 13,8782 VIŠINSKA RAZLIKA: 1530 m ZAHTEVNA NEOZNAČENA POT, 4–5 h Pot je konstantno strma, zaradi velike višinske razlike pa zelo naporna. Južna sončna lega nakazuje, da se zlasti poleti lotimo ture dovolj zgodaj zjutraj. Vzpon je bolj orientacijsko kot plezalsko zahteven. Primeren je le za izurjene gornike z dobro kondicijo. Cesto zapustimo malo pred Tilešovim rovtom, kjer grapa Črlovec razleze svoj prod. Udobna steza nas skozi park borovih grmičev na gruščnatih nanosih povede v gozd na lovsko pot, ki se preko strmega pobočja vzpenja po desni strani grape. V dolgih serpentinah ali pa kar strmo po rebri napredujemo skozi gozd do podrtih macesnov, za katerimi kmalu naletimo na prečno pot. Od tod desno krene pot Š-149 na Sleme. Zavijemo levo nekoliko navzdol in na plitvem prehodu prestopimo Črlovec. Teren je tu zdrt in neroden. Po travnati polici med redkim drevjem nadaljujemo vodoravno proti zahodu do čistine z meliščem desno nad nami. Pot Pokljuka–Planica, po kateri smo hodili nekaj minut od grape, zapustimo pri večjem možicu in se poženemo desno navzgor proti Gulcam. V grušču izbiramo bolj uhojene prehode, strmina melišča kar ne odneha. Višje naletimo na skalno zaporo, ki jo premagamo po sredini. Melišče se umakne bolj levo, mi pa višino najlažje pridobivamo po njegovem desnem robu. Shojeni prehodi pod desnim ostenjem nas za hip povedejo v položnejši svet nad zgornjim delom krnice Gulce. Levo se odcepi smer Š-143 na Škrnatarico, mi nadaljujemo po desni v travnat zatrep, iz katerega se naravnost vzpnemo na razgledno sedlo Čez Gulce (2257 m). Levo od nas je vrh Škrnatarice, desno vrh Kukove špice, pod nami zazija Gozd - Martuljek, a najimenitnejši je pogled zahodno v krnico Amfiteater. Ostal nam je še vršni vzpon po krušljivem skrotju in delno travnatem pobočju. Najbolje je, da se držimo desno tik ob grebenu, kjer nam korak narekujejo tudi možici. S sedla do vrha je dobre pol ure delno zahtevnega brezpotja. ————— Sleme, 2077 m GRS80 (WGS84): 46,4517, 13,8718 Travnata gora, ki jo zaradi prepoznavnosti imenujemo tudi Vrtaško Sleme, je najvzhodnejši dvatisočak Martuljške skupine. Z vrha je dober razgled predvsem na Zgornjesavsko dolino in Vrata. Kljub temu da nanj vodita dva nezahtevna pristopa – pot iz Mojstrane je označena, neoznačeni pristop iz Vrat pa zahteva dobro orientacijo – ni pogosto obiskan. Iz doline Belega potoka preko vrha vodi tudi VI. etapa poti Planica–Pokljuka (Š-414). Sleme največ obiskovalev pritegne jeseni, ko trave in macesni pozlatijo, razmere višje pa so že zimske. ————— › Iz Mojstrane IZHODIŠČE: Mojstrana, parkirišče (650 m), Š-10 GRS80 (WGS84): 46,4554, 13,9322 VIŠINSKA RAZLIKA: 1430 m LAHKA OZNAČENA POT, 4 h S ceste v Vrata pri smerokazu na koncu naselja, malo naprej od Slovenskega planinskega muzeja, krenemo desno navzgor. Uhojena označena pot nas hitro dvigne na vršno pobočje Grančišča, na katerega sta speljani ferati Š-155. Zasuče se levo in se nadaljuje strmo vse bolj proti levi na razgledni rob nad dolino Cerkovnico. Iz strmega, vse bolj skalnatega pobočja izstopimo mimo tovorne žičnice in po zložnejšem svetu zapustimo gozd na Vrtaški planini (1440 m). Do sem vsaj 2 h. S planine krenemo desno navzgor, a kmalu na razpotju zavijemo levo po prečni razgledni poti prek pobočij Vrtaškega vrha, po katerih se zložno vzpnemo na travnato raven Njivice. Pred nami je zeleni vrh Slemena, ki ga dosežemo v pol ure. ————— › Od Peričnika IZHODIŠČE: Koča pri Peričniku (750 m), Š-106 GRS80 (WGS84): 46,4382, 13,8964 VIŠINSKA RAZLIKA: 1300 m NEZAHTEVNA NEOZNAČENA POT, 3.30 h Do Vrtaške planine sledimo slikoviti neoznačeni lovski poti, opisani pri Š-153, nato pa nadaljujemo po markirani poti Š-147. ————— › Iz Vrat od Tilešovega rovta IZHODIŠČE: Tilešov rovt (905 m), Š-11 GRS80 (WGS84): 46,4313, 13,8782 VIŠINSKA RAZLIKA: 1180 m NEZAHTEVNA NEOZNAČENA POT, 3.30 h Pot ni označena in predvsem v zadnjem delu terja nekaj iznajdljivosti v poraščenem svetu. Do križišča s prečno lovsko potjo sledimo opisu poti Š-145 na Kukovo špico, ki jo še v gozdu zapustimo v desno. Kmalu prečkamo nekaj gruščnatih grap Malega Črlovca. Vzpnemo se skozi pas ruševja, nakar naletimo na razpotje, kjer se desno odcepi pot proti Vrtaški planini. Nadaljujemo levo in se vzpenjamo v severovzhodni smeri. Višje prečkamo še nekaj melišč, višine ne pridobivamo več. Po vse težje sledljivi stezi nekoliko proti levi nadaljujemo vse do roba travnika Njivice, kjer se pridružimo markirani poti Š-147. ————— › Iz Vrat od Poldovega rovta IZHODIŠČE: Poldov rovt (941 m), Š-12 GRS80 (WGS84): 46,4228, 13,8638 VIŠINSKA RAZLIKA: 1140 m NEZAHTEVNA NEOZNAČENA POT, 4.30–5 h Neoznačena pot, po kateri je speljana tudi gorniška pot Planica–Pokljuka, je razmeroma dobro sledljiva, še najmanj v zgornjem delu. Vredna je obiska, saj ponuja prekrasne razglede na Vrata, Triglav in njegovo severno steno, Cmir ter ostale vrhove Triglavske skupine. Od velikega možica ob cesti tik za Poldovim rovtom krenemo po poti Š-104 proti Bivaku II. Na gozdnem grebenu, ki omejuje grapo Rdečega potoka, se desno navzgor odcepi pot Š-137 za Brinovo glavo. Po njej zakorakamo le nekaj metrov in že skrenemo vodoravno desno na udobno lovsko stezo, ki zložno preči gozdnata pobočja nad Vrati. Poteka vzdolžno pod ostenji Brinove glave in Tičarice, pod katero se v serpentinah strmo vzpne. Od tod nas proti severovzhodu privede do razcepa na čistini, kjer se levo navzgor odcepi neoznačena pot Š-145 na Kukovo špico. Nadaljujemo v isti smeri čez grapo Velikega Črlovca do razpotja v gozdu malo naprej od grape, kjer se pridružimo poti Š-149 in po njej nadaljujemo do vrha. ————— Vrtaški vrh, 1898 m GRS80 (WGS84): 46,4553, 13,888 Sredogorski predvrh Slemena na najvzhodnejši strani Martuljške skupine se dviguje nad dolino Save Dolinke. Lahka označena pot iz Mojstrane z lepim razgledom na vrhu pritegne obisk zlasti jeseni. ————— › Iz Mojstrane IZHODIŠČE: Mojstrana, parkirišče (650 m), Š-10 GRS80 (WGS84): 46,4553, 13,932 VIŠINSKA RAZLIKA: 1250 m LAHKA OZNAČENA POT, 3.30 h Do Vrtaške planine in še naprej do razcepa markiranih poti sledimo opisu Š-147. Na razcepu krenemo desno, proti severu, in se prek travnika skozi redek macesnov gozd vzpnemo do glavnega grebena, po katerem dosežemo planotasti, delno poraščeni vrh. Pot krožno nadaljujemo v isti smeri s sestopom na ravnico Njivice, kjer se pridružimo poti Š-147 na Sleme. Po njej sestopimo na Vrtaško planino ali pa turo nadaljujemo na Sleme. ————— › Od Peričnika IZHODIŠČE: Koča pri Peričniku (750 m), Š-106 GRS80 (WGS84): 46,4382, 13,8964 VIŠINSKA RAZLIKA: 1150 m NEZAHTEVNA NEOZNAČENA POT, 3.30 h Do Vrtaške planine lahko prispemo po prijetni in razgledni lovski poti, ki ni označena, a je dobro sledljiva. Od Koče pri Peričniku se povzpnemo po turistični poti k slapu. Nekaj deset metrov, preden dosežemo zgornji slap, se na ravnem delu poti levo odcepi skromna neoznačena steza. Med naravnimi kamnitimi skulpturami premagamo stopnjo, čez katero nekoliko bolj desno pada slap. V strmem terenu se stezica vije levo nad strugo potoka Peričnika vse do makadamske ceste s Tilešovega rovta. Tu prečkamo strugo po brvi in nadaljujemo po strmi gozdni poti, ki se v udobnih serpentinah vije vse do skalne zapore, Lengarjevega Komna (1520 m). Pot je solidno sledljiva, le na nekaj mestih nas ovira podrto drevje. Pod mogočnimi stenami na ok. 1250 m se zasučemo desno in po dobro vidni stezi prečimo strma pobočja proti severovzhodu. Gozd postaja redkejši, spremlja nas pre--krasen razgled na gore Triglavske skupine. Sledi še strm vzpon na Krasje (1447 m), kjer ob jeklenicah po izpostavljenem golem pobočju stopimo na jugozahodni rob planine. Po goli poseki in travnikih v desetih minutah ravninskega prečenja desno dosežemo stan na Vrtaški planini. Tu se pridružimo markirani poti Š-152 iz Mojstrane in po njej nadaljujemo proti vrhu. Od Peričnika do Vrtaške planine 2.15 h. ————— Grančišče, 844 m WGS84: 46,4601, 13,9316 Grančišče je prepadna vzpetina, ki se dviga zahodno nad Mojstrano. Z njim se na zahodu pričenja gozdnat greben, ki se dviguje proti Vrtaški planini in nadaljuje proti Slemenu. Na vrh sta iz Mojstrane poleg lahkega pristopa po Š-147, ki vodi naprej proti Vrtaški planini, speljani dve zahtevni ferati. Na terasasto odsekanem vrhu sta klop in miza, od tam se nam ponuja lep razgled na Dovje in Mojstrano, greben Karavank, Jerebikovec, Luknjo in vrhove nad Vrati. ————— › Ferata Mojstrana IZHODIŠČE: Mojstrana, parkirišče (650 m), Š-10 GRS80 (WGS84): 46,4553, 13,932 VIŠINSKA RAZLIKA: 190 m ZAVAROVANA PLEZALNA POT, ferata B oz. C/D po avstrijsko-nemški lestvici, 45 min–1 h Sestopimo po označeni sprehajalni poti, ki nas k cesti v Vrata pripelje nekaj minut od izhodišča. Obvezna sta čelada in samovarovanje. Izposoditi si ju je možno tudi v Slovenskem planinskem muzeju. Od Slovenskega planinskega muzeja nas k ostenju Grančišča usmerja smerokaz. Do vstopa v strmo steno je le nekaj minut, v ostenju pa sta nadelani dve zelo zahtevni zavarovani poti, katerih potek je podrobno vrisan na informativni tabli. Označeni sta z modro in rdečo barvo, tako da jima lahko sledimo. Modra ferata, imenovana Aljaževa pot, je lažja, dolga 300 m in primerna za manj izurjene. Rdeča ferata z imenom Pot mojstranških veveric je težja, dolga 250 m in primerna le za izkušene, ferat vajene gornike. Predvsem ta ferata zahteva znanje in precej fizične moči. Ferati je možno tudi kombinirati, saj se večkrat prekrižata. Obe nas v zahtevnem plezanju pripeljeta na vrh Grančišča. ————— Velika Martuljška Ponca, 2621 m GRS80 (WGS84): 46,4415, 13,8259 Velika Ponca stoji na zahodnem delu pahljače vrhov Martuljške skupine med Malo Ponco oziroma Špikom na severozahodu in Oltarjem na jugovzhodu. Severna stena bdi nad krnico Za Akom, na jug pa se stekajo položnejša pobočja in melišča v dolino Dnino. Ime Ponca so gori nadeli domačini v Martuljku in izhaja iz poldnice oz. poldnevnice, saj se, gledano iz doline, sonce sredi dneva pokaže ravno nad njo. Je zelo krušljiva, o čemer pričajo obilna melišča, dostop do vrha pa je zato naporen in tehnično zahteven, namenjen le izurjenim ali v spremstvu gorskega vodnika. Na vrhu je nenavadno prostrano in položno teme, na katerem pozabimo na zahtevnost pristopa. Edini – in še ta brezpotni – pristop je speljan iz Krnice mimo Bivaka I, ki nam lahko naporno turo polepša v dvodnevni užitek. ————— › Iz Krnice mimo Bivaka I IZHODIŠČE: Koča v Krnici (1113 m), Š-63 GRS80 (WGS84): 46,4322, 13,7873 VIŠINSKA RAZLIKA: 1500 m PLEZALNI VZPON II.– III. STOPNJE, 5–6 h Tura je primerna za zelo izurjene, najbolje v spremstvu gorskega vodnika. Pri sestopu se varujmo z vrvjo. Do bivaka sledimo poti Š-117. Na melišču pred bivakom proti desni obidemo vznožje zahodnega ostenja Ponce in se iz Velike Dnine povzpnemo levo. Med pasovi grušča plezamo po krušljivem skrotju proti severu ter ob možicih iščemo neuhojene prehode. Prek zgornjega melišča napredujemo desno do izteka strme, kaminu podobne rdeče grape, ki pada po sredini z vrha Ponce. Vstop vanjo nas pozdravi s plezanjem, ki proti vrhu postaja vse zahtevnejše. Pred izstopom levo je potrebno tudi varovanje, saj se težavnost približa III. stopnji. V izredno drobljivem skalovju izstopimo na položen hrbet, po katerem v nekaj minutah dosežemo prostrani vrh. Tu se lahko nagledamo severovzhodnega ostenja sosede Škrlatice, veličasten pa je tudi razgled proti Martuljku. Od bivaka 1.30 h. Pri vzponu z zgornjega melišča lahko izberemo tudi pristop bolj desno proti grebenu, po katerem je mogoče tudi na Veliki Oltar. Plezanje je na videz lažje, a še bolj krušljivo. ————— Mala Martuljška Ponca, 2502 m GRS80 (WGS84): 46,4432, 13,8212 Med martuljškimi velikani je Mala Martuljška Ponca pravzaprav palčica. A ne po višini, saj sodi v klub 2500. V drugi plan sta jo potisnila njena mogočna soseda Velika Ponca in Špik, čeprav si kot gorniški cilj pri obiskovalcu zasluži vse spoštovanje. Zahtevnost, dolžina in orientacija na njenih pristopih terjata dobro telesno pripravo in precej gorniških izkušenj. Na vrh ne vodi označena pot. Najpogostejši sta dve smeri, obe z martuljške strani. Zaradi dolžine in višinske razlike je pri pristopu mimo Treh macesnov smotrno prenočevati v Bivaku III oziroma v Bivaku pod Špikom, če smo za vzpon izbrali pot čez Kotle. Tretji pristop, od Bivaka I, je manj obiskan in ga zaradi vse bolj krušljive in podrte grape tudi ne priporočam. ————— › Mimo Treh macesnov IZHODIŠČE: Gozd - Martuljek (750 m), Š-8 GRS80 (WGS84): 46,482, 13,8375 VIŠINSKA RAZLIKA: 1760 m ZAHTEVNO BREZPOTJE, 7 h Naporna in dolga tura po brezpotju, orientacija je zahtevna, zato je primerna le za izurjene gornike z vso opremo in dobro kondicijo. Pozor v zasneženi grapi pod vršno škrbino med Poncama, obvezni so dereze in cepin. Pri sestopu z vrha do sedelca lahko uporabimo vrv. Do krnice Za Akom sledimo označeni poti Š-112. Tam markacije zamenjajo možici, ki jim sledimo po širokem prodnatem dnu krnice. Zapustimo jo v levo malo pred skalnatim zatrepom. Po gruščnatem pobočju se med grmičevjem po dobro vidni stezi zložno vzpenjamo proti jugovzhodu do grape, ki pada izpod temačnih sten Široke peči. Pred tem na levi opazimo odcep stezice Š-139, ki vodi proti Amfiteatru. Naša pot se pred grapo zasuče desno in se sprva dviguje po njenem peščenem desnem robu, nakar grapo prestopimo levo, prek gladkih pečin v desno prekoračimo njeno dno in izstopimo na strmo poraščeno pobočje na njeni desni strani. Kratek strm vzpon nas pripelje na zelenico Pri treh macesnih, ki jih opazujemo že iz krnice Za Akom. To je ključni orientir ture in nadvse primerno mesto za oddih. V južni smeri sledimo raztresenim možicem po travah, ki kmalu preidejo na prostrano melišče pod Oltarjem in Poncama. Ko sredi melišča ujamemo uhojeno stezo, po njej nadaljujemo desno, proti zahodu, premagamo skalnat greben pod Oltarjem in v dolgem prečenju prispemo do peščene grape, ki ločuje melišče. Če je drobir mehak, s prečenjem ni težav, v zmrznjenem pa je prehod zoprn. V takem primeru je najbolje, da prehod poiščemo nekaj deset metrov nižje. Na drugi strani nas steza kmalu popelje do krušljive skalnate glave v rebri, ki poteka z Velike Ponce. Obidemo jo z lažjim plezanjem po desni, na drugi strani pa se v razdrtem svetu povzpnemo na melišča nad Zgornjim Kotlom. Tu se nam z desne pridruži pristop Š-160 skozi Kotle. Pot gre proti jugu v zložno gruščnato pobočje, ki postaja vse strmejše in preide v običajno vse leto zasneženo grapo med Poncama. Dereze in cepin so obvezni! Vzpenjanje postaja vse zahtevnejše, orientacija pa je dokaj preprosta. Na sedelcu levo od vrha pokukamo na drugo stran v Dnino. Do vrha nas čaka le še nekaj minut plezanja, ki pa ne presega II. stopnje. Skala je v tem delu začuda čvrsta. Na malo prostornem vrhu nam razgled nad Krnico in ostale martuljške veljake daje občutek velikega dejanja. ————— › Skozi Kotle IZHODIŠČE: Gozd - Martuljek (750 m), Š-8 GRS80 (WGS84): 46,482, 13,8377 VIŠINSKA RAZLIKA: 1760 m ZAHTEVNO BREZPOTJE, 6–6.30 h Pot je primernejša za vzpon kot za sestop. Orientacijsko in tehnično je precej zahtevna, gibanje po brezpotnem svetu pa terja izkušnje ali spremstvo gorskega vodnika. Pozor v zasneženi grapi pod vršno škrbino med Poncama, obvezni so dereze in cepin. Pri sestopu z vrha do sedelca lahko uporabimo vrv. Do Bivaka pod Špikom sledimo markirani poti Š-115. Tu je konec označene poti. Na mestu, kjer se pot zasuče desno v zadnje metre proti bivaku, krenemo ostro levo, proti vzhodu, in prečkamo prodnate nanose na dnu krnice. Izstopimo na gosto poraščen desni breg in se po slabo uhojeni stezici povzpnemo okrog vznožja sten Vrha na Pečeh (2039 m) na desni. Dosežemo bujno poraščen dol, iz katerega proti jugu splezamo po desni med strmim ruševjem. Nad njim se svet odpre, strmina pa položi. V zložnem vzpenjanju sledimo možicem, ki nas vodijo po valovitem zelenem žlebu skozi Kotle levo pod grebenom Vrha na Pečeh vse do odprtega melišča nad Zgornjim Kotlom, kamor se izteka grapa izpod Ponc. Tu se pridružimo poti Š-159 mimo Treh macesnov in po njej nadaljujemo do vrha. ————— Špik, 2472 m GRS80 (WGS84): 46,4486, 13,8145 Če katero goro ime značilno opisuje, potem to velja za Špik. Sicer šele šesti po višini v Martuljški skupini je eden najznačilnejših in zagotovo najprepoznavnejših vrhov pri nas. Njegova tisočmetrska severna stena s pravilno piramidasto obliko in ostrim vrhom mogočno bdi nad Martuljkom, s svojo podobo pa simbolizira pojem gore. Njegova špičasta podoba tudi gorniškemu laiku da vedeti, da upravičeno nosi svoje ime. Proti severozahodu se Špik navezuje na nekoliko nižje Frdamane police, proti vzhodu pa skupaj s Poncami, Oltarjem in Široko pečjo tvori veličastno kuliso velikanov. Edini izmed njih se lahko pohvali z markiranim dostopom. S severa je dostopen le s plezalskimi podvigi, z zahodne, krniške strani pa sta označena kar dva dostopa, ki ju navadno povežemo v krožno turo. Najprimernejši je vzpon mimo Koče v Krnici, sestopimo pa skozi strmi Kačji graben. Tura je mikavna in lepa, zmerno zahtevna, dostopna tudi manj izurjenim. Po fizični plati sodi med napornejše predvsem zaradi višinske razlike in izpostavljenosti soncu, s čimer je povezano pomanjkanje vode. Na ošiljenem vrhu pa je ravno dovolj prostora za zasluženi počitek, ki ga je vredno izkoristiti. Razgled na Špikove martuljške brate in sestre je od tod fantastičen. Še fascinantnejši in drznejši je pogled čez severno steno v krnico Pod Srcem, ki nas zagotovo ne pusti ravnodušnih. ————— › Skozi Kačji graben IZHODIŠČE: most čez Pišnico (850 m), Š-5 GRS80 (WGS84): 46,4662, 13,7837 VIŠINSKA RAZLIKA: 1630 m ZAHTEVNA ZAVAROVANA POT, 5 h Pot je vseskozi strma, zaradi grušča in izpostavljenosti soncu zelo naporna, zato je primernejša za sestop. Od parkirišča krenemo po markirani poti Š-64 ob strugi Velike Pišnice proti Krnici do odcepa poti na Špik. Do tja lahko pridemo tudi s 3. ovinka vršiške ceste Š-4 v dobre pol ure. Pot krene levo navzgor skozi gozd na gruščnat iztek Kačjega grabna, ki ga po kakih dvesto višinskih metrih prestopimo in se po njegovi desni strani v serpentinah strmo vzpenjamo v vse strmejši gozd. Na nekaj mestih so nam pri napredovanju v pomoč varovala. Gozd zapustimo čez več strmih žlebov, ki jim sledi nekaj zelenic. Znajdemo se na položnih meliščih v zatrepu krnice. Premagujemo jih levo navzgor vse do vznožja Špika, kjer zavijemo desno v strmo gruščnato korito med Špikom in Lipnico (2418 m). Tu je v zgodnjem poletju pogosto še sneg, zato cepin ne bo odveč. Melišča zapustimo tik pred škrbino med vrhovoma in se v levo priključimo poti Š-163 iz Krnice, po kateri opravimo še z zadnjo strmino do vrha. ————— › Od Koče v Krnici IZHODIŠČE: Koča v Krnici (1113 m), Š-63 GRS80 (WGS84): 46,4322, 13,7876 VIŠINSKA RAZLIKA: 1360 m ZAHTEVNA OZNAČENA POT, 4–4.30 h Od Koče v Krnici krenemo po markirani poti vzhodno skozi gozd, prestopimo hudourniško strugo, ki pada s Kriške stene, in se po desni približamo grapi Gruntovnici. Na desni slišimo skrit slap, ki je zadnja tekoča voda na naši poti. Med balvani v hudourniku vstopimo v suho grapo in jo zapustimo med ruševjem v strmo zasekanem izhodu. Po položni stezi gremo vse do vznožja velikega melišča, ki se konča tik nad grapo. Tu pri večjem balvanu naša pot zavije ostro levo in v enakomernem vzponu preči celotno melišče vse do poraščenega roba. Čezenj med macesni preidemo na severozahodno stran. Po zeleni debri se strmo, dokaj monotono povzpnemo na travnike pod grebenom Lipnice (2418 m). Tu se prvikrat soočimo z varovali, ki nam v lažjem plezanju pomagajo čez greben. Čez vrh Lipnice se spustimo vzhodno v grebenast prehod, ki nas pripelje do vznožja vršnega dela Špika. Najvišjo točko dosežemo v pol ure po levi strani grebena po zavarovani poti v dobro razčlenjenem in krušljivem svetu. ————— Frdamane police, 2284 m GRS80 (WGS84): 46,4518, 13,8089 Malo obiskani vrh severozahodno od Špika se ponaša s strmo steno nad krnico Pod Srcem. Proti zahodu, v dolino Velike Pišnice, kaže prijaznejši obraz, a na vrh ni označene poti. Markiran dostop do vznožja vršnih sten si deli s Špikovim Kačjim grabnom, nadaljevanje po brezpotju pa je le za izurjene. ————— › Iz doline Pišnice IZHODIŠČE: most čez Pišnico (850 m), Š-5 GRS80 (WGS84): 46,4663, 13,7837 VIŠINSKA RAZLIKA: 1440 m ZAHTEVNO BREZPOTJE, 4 h Od melišča navzgor je svet brezpoten, skalovje zelo krušljivo, plezanje pa ni pretirano zahtevno. Do vršne gmote Špika sledimo opisu Š-162. Tu na meliščih zavijemo levo in se povzpnemo do razdrapanega žleba, po katerem se vzpnemo na škrbino med Špikom in Frdamanimi policami. Po strmih travah in naprej po gladkih, z drobirjem posutih skalah se povzpnemo levo do bolj razčlenjenega grebena. V lažjem plezanju hitro dosežemo dvoglavi vrh. ————— Vrh nad Rudo, 2108 m, Rušica, 2096 m, Rigljica, 2075 m Severozahodni del venca Martuljških gora sestavlja greben težko dostopnih vrhov, ki se proti jugu navezujejo na Frdamane police, na severu pa se njihova pobočja čez Kurji vrh potopijo v gozdove nad Kranjsko Goro in Martuljkom. Na vzhodu dajejo zavetje krnici Pod Srcem, na zahod pa se njihova globoka, poraščena pobočja spuščajo proti Pišnici. Zaradi zahtevnosti so zanimivi predvsem za plezalce, ki stene obiskujejo iz Bivaka pod Špikom ali prečijo greben od Kurjega vrha. ————— Kurji vrh, 1762 m GRS80 (WGS84): 46,4661, 13,8061 Poraščen vrh na severnem preddverju Martuljških gora je krasen sredogorski razglednik, ki je kot tolažilni vzpon primeren planinski cilj izven sezone. Nanj ne vodi označena pot, osvojimo pa ga lahko po lovskih in gozdnih poteh iz več smeri. Na vrhu sta vpisna knjiga in nekaj metrov neporaščenega prostora. Razgled se na sever razteza na zgornji del Zgornjesavske doline, proti zahodu na Jalovec in Mangart, proti jugovzhodu pa na ostenja Martuljške skupine. ————— › Od jezera Jasna IZHODIŠČE: Nad Jasno (950 m), Š-6 GRS80 (WGS84): 46,4754, 13,7828 VIŠINSKA RAZLIKA: 815 m NEZAHTEVNA NEOZNAČENA POT, 2.30 h Napornost poti je celo večja od zahtevnosti orientacije. S parkirišča pri jezeru prečkamo vršiško cesto in krenemo po cesti skozi naselje Ivana Krivca. Po solidno vozni makadamski cesti nadaljujemo še kak kilometer proti jugu. Tik preden cesta prečka strugo potoka, se neoznačena pot odcepi levo navzgor in sledi strmi strugi Rogarjevega grabna. V strmih serpentinah ozka steza kmalu zapusti strugo v levo in nas privede na strm gozdnat greben. Tu naletimo na prvo razgledišče, od koder nam je med drevjem dovoljeno pogledati na jezero Jasna in v dolino Male Pišnice. Strmo nadaljujemo po dobro sledljivi stezici. Na ključnih mestih nam pomagajo dovolj pogosti možici. Po daljšem prečenju levo se ponovno strmo vzpnemo na krajšo ravan (ok. 1500 m). Gozd počasi preide v macesne in ruševje, med katerim z vzpenjanjem proti desni po drzni stezici v pol ure dosežemo vrh. Prostrani razgled je prava nagrada za strm gozdni vzpon. ————— › Iz Martuljka IZHODIŠČE: Gozd - Martuljek (750 m), Š-8 GRS80 (WGS84): 46,482, 13,8376 VIŠINSKA RAZLIKA: 1020m NEZAHTEVNA NEOZNAČENA POT, 2.30 h Iz Martuljka sledimo markirani poti Š-115 proti Bivaku pod Špikom. Četrt ure naprej od odcepa poti proti krnici Za Akom zapustimo markacije desno po strmi gozdni vlaki. Sprva se v serpentinah dviguje po gozdu, nato pa se prelevi v stezico, ki se izvije na čistino. Tu se z leve pridruži pot Planica–Pokljuka iz smeri Bivaka pod Špikom. Nadaljujemo naravnost navzgor proti škrbini levo od vrha. Na grebenu se zasučemo desno in po ruševnatem terenu dosežemo poraščeni vrh. ————— Vršič, 1699 m GRS80 (WGS84): 46,4646, 13,8471 Vršič ali tudi Rutarski Vršič je sredogorski vrh v severnem preddverju martuljške skupine, s katerega se nam ponujajo prekrasni razgledi v najbolj divje kotičke naših gora. Na severu se dviguje nad Gozdom -Martuljkom, na jugu mu zaslombo delata divji ostenji Kukove špice in Široke peči. Na vzhodu ga oklepa dolina Belega potoka, na zahodu pa soteska Martuljka, obe bogati s slapovi. Na vrh ni označene poti, čeprav nanj vodijo kar trije pristopi. Čezenj je speljana tudi pot PP iz krnice Za Akom in naprej proti Vrtaškemu Slemenu. Vršič je primerna izbira za turo, ko višje vladajo zimske razmere. ————— › Iz krnice Za Akom IZHODIŠČE: Gozd - Martuljek (750 m), Š-8 GRS80 (WGS84): 46,4821, 13,8376 VIŠINSKA RAZLIKA: 950 m NEZAHTEVNA NEOZNAČENA POT, 2.30–3 h Do vstopa v krnico Za Akom tik pred Bivakom III sledimo opisu Š-112. Na začetku prodnatih nanosov zavijemo v levo zagruščeno strugo in po nekaj deset metrih poiščemo gozdno stezico na levi, ki sprva po gozdnem robu sledi strugi. Skozi množico podrtih dreves se neoznačena steza, ki je del poti Planica–Pokljuka, kmalu začne strmo vzpenjati. V pomoč so nam možici. Čez nekaj časa se priključi na desno lovsko pot, ki je v dolgih serpentinah udobno speljana vse do sedelca na desni strani Vršiča. S sedelca ga dosežemo po vršnem slemenu v nekaj minutah. Od Bivaka III 1 h. ————— › Iz Belega potoka IZHODIŠČE: V logu (Lengar, 699 m), Š-9 GRS80 (WGS84): 46,4793, 13,8692 VIŠINSKA RAZLIKA: 1000 m ZAHTEVNA NEOZNAČENA POT, 3 h Pot ni označena in je na nekaterih delih predvsem zaradi podrtega drevja težje prehodna. S parkirišča po kolesarski stezi prečkamo most in na križišču krenemo desno. Pri tabli TNP ponovno zavijemo desno in po gozdni cesti nadaljujemo do hudournika, ki ga prekoračimo, v gozdičku pa zopet poiščemo gozdno cesto. Pri drugem hudourniku prečimo prodišče proti levi in po nekaj minutah na desni strani pri možicu najdemo stezico, ki krene v gozd. Po udobni lovski stezi se hitro povzpnemo na razgledišče, nato v zmernem vzpenjanju po desni strani prečimo strmo gozdno pobočje nad sotesko. Preden prekoračimo spolzko strugo, se ostro desno odcepi prečna pot proti planini Zaprete, mi pa nadaljujemo levo in se čez gozdnato pobočje Sušje v zmernem vzponu proti jugu približujemo soteski Belega potoka, katerega šumenje se sliši vse glasneje. Kmalu dosežemo slapove Skočnike. Do najlepšega se je vredno potruditi čez potok nekaj minut proti levi v smeri lovske koče, skrite v gozdu nad slapom. Previdnost pri ogledu te znamenitosti ni odveč! Nadaljujemo desno, mimo klopce in po vse redkejšem gozdu. Višje v gruščnatem svetu pot postane manj uhojena. Na nekdanji Robičevi planini, kjer sploh ni več ostankov, se nam z desne pridruži pristop Š-173. V nadaljevanju sledimo stezicam in možicem, ki nas pospremijo čez več pasov manj prehodnega grmičevja vse do razpotja na sedelcu pod vršnim grebenom. Od tod naravnost navzdol vodi pot PP proti krnici Za Akom, mi pa nadaljujemo po lažje prehodnem grebenu desno na vrh, kjer je vpisna knjiga. Z delno poraščenega vrha se nam odpre krasen razgled na martuljške vršace, v dolino pa na Gozd - Martuljek. ————— › Mimo Okrepčevalnice pri Ingotu IZHODIŠČE: Gozd - Martuljek (750 m), Š-8 GRS80 (WGS84): 46,4821, 13,8376 VIŠINSKA RAZLIKA: 950 m LAHKA NEOZNAČENA POT, 2.45 h Do okrepčevalnice sledimo opisu Š-109, nadaljujemo po jasi planine Martuljek v južni smeri do Finžgarjeve kapele. Za njo proti jugovzhodu krene strma pot, ki se vztrajno vije naravnost čez gozdnato pobočje, imenovano Sence. Na gozdni meji se zasuče levo, proti severovzhodu, in v strmem svetu v loku obide vršno gmoto Vršiča do nekdanje Robičeve planine, o kateri pa na terenu ni več sledi. Od tam se proti jugu priključimo poti Š-172 iz Belega potoka. Po njej nadaljujemo do vrha. Skupina Triglava Skupina Triglava po marsičem prekaša ostale skupine Julijskih Alp – še najbolj zaradi najvišjega vrha Triglava, ki s svojimi 2864 metri kraljuje v osrčju Julijcev in kot simbol planinstva pritegne daleč največ obiskovalcev med vsemi našimi vrhovi. V njegovi okolici je tudi največ visokogorskih koč, do katerih vodijo dobro označene in vzdrževane poti, ki so predvsem v poletni sezoni zelo obljudene. Od gora skupine Razorja in Prisojnika ter Martuljških gora to skupino na severozahodu ločujejo dolina Zadnjice, prelaz Luknja in dolina Vrat. Bohinjska vratca jo delijo od gora Pokljuke. Na jugozahodu oziroma jugu bi k njej lahko prišteli tudi celotno skupino Triglavskih jezer in Fužinskih planin, ki pa je zaradi obsežnosti opisana v ločenem poglavju. Značilni za gore triglavske skupine so izrazito strme severne stene in blažja južna pobočja. Tu se stikata tudi dva podnebna vpliva, prelaz Luknja pa razmejuje porečji naših alpskih rek Save in Soče. Koče in zavetišča ————— Zasavska koča na Prehodavcih, 2071 m GRS80 (WGS84): 46,3586, 13,7921 ODPRTOST: začetek julija-konec septembra, občasno junija HTTP://www.planinske-koce.si/zasavska_koca_na_prehodavcih IZHODIŠČE ZA: › Veliko Špičje, Š-309 › Vršac, Š-239 › Kanjavec, Š-230 › Triglav, Š-185 in Š-224 › Tržaško kočo na Doliču, Š-185 › Veliko Zelnarico, Š-318 Na mestu italijanske obmejne stražnice postavljena postojanka stoji na dvignjenem pobočju nad Prehodavci, prehodom med Trento in Triglavskimi jezeri. S kočo, ki ima 55 ležišč, upravlja Planinsko društvo Radeče. Služi kot prenočišče pri turah skozi Dolino Triglavskih jezer proti Triglavu ali obratno. Od nje je čudovit razgled na gore okrog Triglavskih jezer, nad Trento in na Zahodne Julijce. ————— › Iz Trente čez Trebiščino IZHODIŠČE: Trenta, odcep za planino Lepoč (590 m), Š-43 GRS80 (WGS84): 46,3757, 13,7476 VIŠINSKA RAZLIKA: 1480 m LAHKA OZNAČENA POT, 4 h Z izhodišča v Trenti gremo sprva po makadamski cesti in kolovozu, nato pa po bližnjici mimo počitniških hiš navzgor proti opuščenima planinama Krotica in Lepoč. Strmina se ob potoku poleže, udobna mulatjera nas povede nekoliko v levo, potem pa se začne spet vzpenjati v ključih mimo planine Trebiščine na levi. Pot se vije nad globokimi Koriti, zarezanimi med travnatim pobočjem Ozebnika in poraščenim ostenjem Tičarice. Nad Trebiščino dolina zavije levo v Trebiški dol, skozi katerega se mulatjera povzpne mimo lovske koče pod grebenom Špičja na desni in Veliko glavo na levi vse do prevala Čez dol (1632 m). Na njem se z nasprotne strani pridruži pot Š-176 iz Zadnjice, mi pa se že nekaj deset metrov pred prevalom obrnemo na desno mulatjero, po kateri se udobno vzpenjamo po kamnitih tleh še dobro uro na Prehodavce. ————— › Iz Trente skozi Zadnjico IZHODIŠČE: Zadnjica (650 m), Š-42 GRS80 (WGS84): 46,3824, 13,7601 VIŠINSKA RAZLIKA: 1420 m LAHKA OZNAČENA POT, 4 h Med vzponom na sedlo Čez dol naletimo na studenec, ki je zadnja tekoča voda na poti do Prehodavcev. Pot je prijetnejša kot pristop skozi Trebiški dol. Do zatrepa Zadnjice v Planji (992 m) sledimo opisu Š-59. Ko se cesta konča, nas smerokaz povede desno v Zadnjiški dol, ki je ujet med visokim ostenjem Vršaca na levi in Zadnjiškega Ozebnika na desni. Med grmičevjem se pot v serpentinah po zagruščenem svetu strmo dvigne na sedlo Čez dol (1632 m), na katerem se priključimo mulatjeri Š-175 skozi Trebiški dol in po njej nadaljujemo še dobro uro do koče. ————— › Po Dolini Triglavskih jezer IZHODIŠČE: Koča pri Triglavskih jezerih (1685 m), Š-269 GRS80 (WGS84): 46,3188, 13,7792 VIŠINSKA RAZLIKA: 390 m LAHKA OZNAČENA POT, 2 h Po Dolini Triglavskih jezer sledimo opisu Š-184 vse do Zelenega jezera, kjer pri odcepu zavijemo levo in se čez razgiban kraški svet povzpnemo na sleme severno nad Dolino Triglavskih jezer. Odpre se nam razgled na gore nad Trento, do koče pa se sprehodimo v nekaj minutah. ————— › Po dolini Za Kopico IZHODIŠČE: Planina pri Jezeru (1453 m), Š-260 GRS80 (WGS84): 46,31, 13,8273 VIŠINSKA RAZLIKA: 700 m vzpona, 190 m spusta LAHKA OZNAČENA POT, 4 h Tura je po samotnosti pravo nasprotje vzporedni prometnici po Dolini Triglavskih jezer. Z vzponom na Zelnarice jo lahko obogatimo tudi s pogledom na jezera iz ptičje perspektive. S planine Dedno polje, kamor prispemo od Koče na Planini pri Jezeru po poti Š-287, se usmerimo proti severozahodu čez nekaj stopenj v položno dolino Za Kopico, ki je na zahodu obdana z vrhovi Kopice in Zelnaric, na vzhodu pa s tremi Vogli. Manj uhojena pot nam da vedeti, da tu prej srečamo rogatega štirinožca kot planinca. Samota je izjemna. Dolina se konča z vzponom čez golo pobočje na preval Vrata (2192 m) med Veliko Zelnarico in Zadnjim Voglom. Od tod lahko obiščemo Zelnarici po (Š-318) v levo, na lahko prehodna brezpotja Voglov pa se povzpnemo v desno. S prevala nadaljujemo proti severu in čez melišča dospemo pod ostenje Vršakov desno nad nami. Kmalu se pridružimo poti Š-184 čez Hribarice in se po njej spustimo levo proti Triglavskim jezerom. Pod nami je Zeleno jezero, pogled proti Zelnaricam pa je od tod prav poseben. Na razcepu se v gruščnatem pobočju pod Poprovcem (2491 m) držimo desno in gremo mimo Rjavega jezera (2002 m) ter naprej do dobro vidne koče na Prehodavcih. ————— Koča na Doliču, 2151 m GRS80 (WGS84): 46,3651, 13,8193 ODPRTOST: začetek julija-konec septembra, občasno junija in oktobra HTTP://www.planinske-koce.si/koca_na_dolicu IZHODIŠČE ZA: › Kanjavec, Š-229 › Triglav, Š-224 › Mišeljski konec, Š-326 › Debeli vrh, Š-343 PREHODA: › Zasavska koča na Prehodavcih, Š-185 › Dom Planika pod Triglavom, Š-201 Koča stoji na sedlu med Kanjavcem in zahodnim pobočjem Triglava ob križišču poti z Velega polja, od Triglavskih jezer, iz Zadnjice in z Luknje. Kljub razmeroma varni legi jo je že večkrat porušil snežni plaz, prvič leta 1951, nato še leta 1999. Z obnovljeno kočo upravlja Planinsko društvo Gorje. Ima 80 ležišč, pozimi je odprta zimska soba. ————— › Iz Zadnjice po mulatjeri IZHODIŠČE: Zadnjica (650 m), Š-42 GRS80 (WGS84): 46,3825, 13,7605 VIŠINSKA RAZLIKA: 1500 m LAHKA OZNAČENA POT, 4 h Pot je dolga, a precej udobna. S parkirišča sledimo poti Š-59. Približno na dobri polovici višine grape Korita se desno odcepi nekdanja mulatjera proti Doliču. V gostih zavojih se položno vije prek zahodnega pobočja Triglava. Botanično bogat predel na vse bolj golem pobočju z lepim razgledom proti zahodu nas v zložnem vzpenjanju privede do koče, ki jo lahko opazujemo že dobršen del poti. Slabe pol ure pred Doličem se nam z desne priključi še pot Š-181 čez Komar, še malo višje pa pot Mire Marko Debelakove (Š-185). Od odcepa mulatjere v Koritih 1.30 h, iz Zadnjice pa 4 h. ————— › Iz Zadnjice čez Komar IZHODIŠČE: Zadnjica (650 m), Š-42 GRS80 (WGS84): 46,3825, 13,7605 VIŠINSKA RAZLIKA: 1500 m ZELO ZAHTEVNA ZAVAROVANA POT, 4 h Pot je slabše uhojena, strma in v spodnjem delu precej izpostavljena, a primerno zavarovana. Primerna je samo za izurjene. Obvezna je čelada. Do odcepa za Komar na čistini nad iztekom grape Korita sledimo opisu Š-59, nato pa gremo po komaj vidni stezici desno v vznožje strmega skalnega pobočja. Sprva se vzpenjamo desno, nato strmo navzgor. Pot je dokaj izpostavljena, a dobro zavarovana. Dvigujemo se po levi strani strme stene Kanjavca. Ko vstopimo v grapo, jo zapustimo v levo in stopimo med ruševje, ki postaja vse redkejše, svet pa vse položnejši. Po travnati dolini Komar se vzpnemo do gruščnate kotanje, iz katere se levo priključimo mulatjeri Š-180 na Dolič. Po njej v slabe pol ure dosežemo kočo. ————— › Iz Vrat čez Luknjo IZHODIŠČE: Aljažev dom v Vratih (1015 m), Š-57 GRS80 (WGS84): 46,409, 13,8434 VIŠINSKA RAZLIKA: 1400 m vzpona, 250 m spusta LAHKA OZNAČENA POT, 4.30–5 h Z gorenjske strani Dolič ni pogost cilj. Od Aljaževega doma krenemo mimo spomenika žrtvam gora in naprej po dolini Vrat do izvira Triglavske Bistrice, pred katerim je odcep poti Š-205 čez Prag. Nadaljujemo zložno navzgor in med redkim grmovjem vse hitreje pridobivamo višino. Tik preden zapustimo poraščen svet, se desno čez suho strugo odcepi steza k Bivaku pod Luknjo. Nadaljujemo na melišča, čez katera se strmo vzpenjamo vse do desnega roba Triglavske stene na levi in vznožja ostenja Bovškega Gamsovca na desni. Prek zdrsanega žleba se povzpnemo na prelaz Luknja (1758 m), kjer se nam odpre pogled na trentarsko stran v Zadnjico, na Kanjavec in Zadnjiški Ozebnik. Do zadnjega vzpona pod Luknjo lahko prispemo tudi mimo Bivaka pod Luknjo s poti Š-49 čez Sovatno. Na pomembnem križišču na prelazu je odcep levo na zavarovano pot Š-223 čez Plemenice, desno Š-102 na Bovški Gamsovec, proti Zadnjici in Doliču pa nadaljujemo s sedla naravnost navzdol, na zahodno stran. Pri sestopu sprva izgubimo dragocenih 250 metrov, ki jih moramo nadoknaditi, potem ko zavijemo levo proti Doliču po poti Š-180. Od Luknje 2.30 h. ————— › Z Velega polja IZHODIŠČE: Vodnikov dom na Velem polju (1817 m), Š-186 GRS80 (WGS84): 46,356, 13,8613 VIŠINSKA RAZLIKA: 450 m LAHKA OZNAČENA POT, 2 h Od Vodnikovega doma se spustimo v iztek Velske doline, ki leži globoko med pobočji Triglava in Mišelj vrha. Po desni strani doline zložno napredujemo sprva proti severozahodu, nakar se dolina zoži in zasuče zahodno v smeri Kanjavca. Ko smo pod gladko steno Zoba Kanjavca, zavijemo desno na bližnji prelaz Dolič, s katerega je koča na dosegu roke. Pri dostopu do Vodnikovega doma iz Voj si pot mimo Vodnikovega doma lahko skrajšamo po bližnjici od prevala na Zagonu na Malo polje in mimo lovske koče na Velo polje. ————— › Od Triglavskih jezer čez Hribarice IZHODIŠČE: Koča pri Triglavskih jezerih (1685 m), Š-269 GRS80 (WGS84): 46,3188, 13,7792 VIŠINSKA RAZLIKA: 680 m vzpona, 210 m spusta LAHKA OZNAČENA POT, 3 h Pot velja za eno najslikovitejših poti v Julijcih in simbolizira pojem Triglavskega narodnega parka, zato je skorajda dolžnost vsakega ljubitelja gora. Na Hribaricah je zaradi višine dolgo sneg, zato pozor pri orientaciji. V poletni vročini ne pozabimo na dovolj tekočine. Pot od koče krene severno navzgor po Dolini Triglavskih jezer. Mimo jezerca Močivec se zložno previje na rob melišča pod Tičarico. V poletni sezoni tu uživamo med izjemnim planinskim rastlinjem z vse redkejšimi macesni. Na poraščeni ravninici se levo odcepi pot Š-308 na Veliko Špičje. Nadaljujemo v isti smeri in po krajšem vzponu prispemo k jezeru Ledvička, ki ga obidemo po desni, vzhodni strani. Nad nami se iz melišča dviga strma rdeča stena Zelnarice. Prečimo ga naprej po dolini vse bolj severovzhodno. Svet je vse bolj gol, bogatijo ga redke ozelenele naplavine prsti. Po vzpenjanju čez nekaj stopenj dosežemo Zeleno jezero. Tu je levo odcep poti Š-177 proti Prehodavcem, desno pa se vzpnemo proti sedlu med Poprovcem na levi in Vršaki na desni, ki ga dosežemo skozi gruščnato globel. Gola pokrajina deluje precej filmsko, v vročini pa je sredi dneva senca iskana dobrina. Ko pridemo mimo odcepa Š-178 desno proti Zelnaricam, sledi levi odcep Š-230 na Kanjavec. Nadaljujemo desno, vzhodno, na prostrani preval Hribarice (2358 m), s katerega v levo na Kanjavec vodi še en pristop. S prevala se po melišču spustimo v zatrep Velske doline. Pot se okrog Zoba Kanjavca postopoma zasuče levo, proti severu, in po zložnem grušču dosežemo prelaz Dolič s križiščem poti Š-183 in Š-201. Do koče je še 10 min. ————— › Pot skozi Rižo (Pot Mire Marko Debelak) IZHODIŠČE: Zasavska koča na Prehodavcih (2071 m), Š-174 GRS80 (WGS84): 46,3587, 13,7921 VIŠINSKA RAZLIKA: 200 m vzpona, 120 m spusta ZELO ZAHTEVNA ZAVAROVANA POT, 2.30 h Izjemno privlačna pot prek mogočne severne stene Kanjavca, urejena leta 1961 in kasneje večkrat podrta, je imenovana po znameniti alpinistki Miri Marko Debelakovi oz. po polici Skozi Rižo, po kateri poteka, v uporabi pa je tudi naziv Kanjavčeve police. V zgodnjem poletju nam na njej prehode otežujejo snežišča, zato se na pot ne podajmo brez cepina. Preden se je lotimo, se pozanimajmo o stanju snega in varoval. Primerna je le za izurjene planince z vso opremo. Ni za vrtoglave! Od koče na Prehodavcih se po pobočjih nad Jezerom pod Vršacem spustimo severovzhodno pod vznožje Vršaca. Dvignemo se na škrbino (2140 m) med Kanjavcem in Vršacem. Za njo se spustimo po gruščnatem svetu v kotanjo ob robu Kanjavčeve stene, iz katere vstopimo v drzne prehode po policah in skladih njegovega severnega ostenja. Levo pod nami zija kilometrski prepad v Zadnjico, kar daje poti posebno draž in kljub varovalom terja vso previdnost. Višine v glavnem ne izgubljamo, pri prehodu čez grape pa nas obdaja resnoben občutek prave divjine. Ko zapustimo temačno ostenje, vstopimo v gruščnato korito pod Doličem, iz katerega se povzpnemo na udobno mulatjero Š-180 in po njej v četrt ure dosežemo kočo. ————— Vodnikov dom na Velem polju, 1817 m GRS80 (WGS84): 46,356, 13,8613 ODPRTOST: začetek julija-konec septembra, občasno junija HTTP://www.planinske-koce.si/vodnikov_dom_na_velem_polju IZHODIŠČE ZA: › Mišelj vrh, Š-328 › Triglav, Š-202 in Š-221 › Vernar, Š-256 PREHODI: › Koča na Doliču, Š-183 › Dom Planika pod Triglavom, Š-202 › Triglavski dom na Kredarici, Š-210 › Dom Valentina Staniča pod Triglavom, Š-213 › Blejska koča na Lipanci, Š-195 Vodnikov dom stoji na platoju na zahodnih pobočjih Tosca, nad planino Velo polje. Stara koča je bila zgrajena že leta 1895 v čast 100. obletnice vzpona pesnika Valentina Vodnika na Triglav, leta 1958 pa so postavili novo in jo preimenovali v Vodnikov dom. Nazadnje so ga obnovili leta 1986. Z njim upravlja Planinsko društvo Srednja vas v Bohinju. Ima skupaj 53 ležišč in zimsko sobo z 8 ležišči, ki je obiskana v času turne smuke. Ker Vodnikov dom stoji ob poti iz Bohinja na Triglav, ga pogosto obiskujejo pristopniki na našo najvišjo goro. ————— › Z Rudnega polja IZHODIŠČE: Rudno polje (1345 m), Š-29 GRS80 (WGS84): 46,346, 13,9233 VIŠINSKA RAZLIKA: 460 m vzpona, 100 m spusta LAHKA OZNAČENA POT, 3.30 h Pot je del enega najpriljubljeneših pristopov na Triglav, ki med vsemi ponuja najmanjšo višinsko razliko. S parkirišča na Rudnem polju gremo po cesti proti zahodu do smučarske vlečnice in potem po stezi levo naprej. Pot se skozi gozd dokaj strmo vzpenja, nato se nekoliko položi in obide gozdnat hrbet. Po blažjem sestopu prestopi nekaj grap in proti severozahodu preči pobočje, ki z Viševnika pada proti Konjščici. Pod ostenjem Sivih polic na desni se steza požene navkreber in čez Klance doseže ravnico Jezerce. Malo pred tem se nam z leve priključi pot Š-191 z Uskovnice mimo Konjščice, po kateri nadaljujemo. ————— › Z Rudnega polja čez Konjščico IZHODIŠČE: konec ceste pod planino Konjščico (1339 m), Š-30 GRS80 (WGS84): 46,3388, 13,9043 VIŠINSKA RAZLIKA: 590 m vzpona, 100 m spusta LAHKA OZNAČENA POT, 3 h S parkirišča krene kolovoz v severni smeri. Kmalu se spremeni v široko, udobno pot, ki se vije po gozdu nad levim bregom potoka Ribnica. Zložni pristop popestri krajši vzpon skozi gozd, nato pa z jugovzhoda dosežemo čistino planine Konjščice (1438 m). V zložnem travnatem vzponu prispemo do sirarne, kjer se priključimo poti Š-191 z Uskovnice. Po njej nadaljujemo do Velega polja. ————— › Iz Bohinja skozi Voje IZHODIŠČE: Stara Fužina (600 m), Š-35 GRS80 (WGS84): 46,2907, 13,8869 VIŠINSKA RAZLIKA: 1220 m LAHKA OZNAČENA POT, 4 h Eden izmed klasičnih pristopov na Triglav vodi mimo Vodnikovega doma in se začne v Bohinju, od koder so se nanj pred več kot 240 leti prvič povzpeli. Pot je dolga in precej monotona. S plačljivega parkirišča pri Stari Fužini krenemo severno po asfaltirani cesti do Planinske koče na Vojah, do katere se sicer lahko tudi pripeljemo. Lepša pot je s parkirišča desno mimo Hudičevega mosta in skozi korita Mostnice, od katerih se vzpnemo do koče. Nadaljujemo po cesti, ki je zaprta za javni promet, čez travnike Voj. Na koncu ceste pred Beraškim mostom zavijemo levo na kolovoz, ki nas po levem bregu privede v zatrep doline. V bližini je okrepčevalnica Š-34. Do okrepčevalnice lahko od Beraškega mosta prispemo tudi po sredi doline po makadamski cesti, po kateri javni promet ni dovoljen. Široka gozdna pot se v serpentinah strmo vzpenja na planino Spodnjo Grintovico. Pri koritu z vodo se levo odcepi pot Š-293 na Krstenico, nadaljujemo pa čez planino proti severu. Povzpnemo se proti desni čez strm gozdni preval v koritasto dolino pod pečino. Klanec se položi na ravnini nad Jurjevčevo vrtačo vzhodno pod Jezerskim Stogom. Pot se s kuliso Triglava v ozadju zasuče desno, proti severovzhodu, in nas v krajših vzponih skozi Razorje privede pod vznožje Tosca, kjer se nam z desne priključi pot Š-187 z Rudnega polja. Če smo namenjeni na planino Velo polje ali naprej na Dolič, lahko tu izberemo direktni pristop levo mimo lovske koče. K Vodnikovemu domu nadaljujemo čez melišča pod ostenjem Tosca in ga dosežemo v 20 min. ————— › Z Uskovnice čez Čiprije IZHODIŠČE: Uskovnica, parkirišče Lom (1076 m), Š-32 GRS80 (WGS84): 46,314, 13,9057 VIŠINSKA RAZLIKA: 750 m LAHKA OZNAČENA POT, 3 h S parkirišča pred Uskovnico krenemo mimo Koče na Uskovnici do bližnjega razcepa. Tam izberemo markirano pot proti severozahodu in čez travnike do roba planine pod Pšincem. Nadaljujemo bolj ali manj v isti smeri mimo studenca v Čiprijah, čez čas pa se počasi obrnemo proti severu. Skoraj vodoravno prečimo strma pobočja nad Vojami in se prek številnih grap bližamo Toscu. Ko prestopimo še največjo grapo izpod Studorskega prevala, stopimo na planino Spodnji Tosc, iz katere se povzpnemo levo na pot Š-191 z Uskovnice čez Konjščico oziroma Š-187 z Rudnega polja. Nadaljujemo levo in v prečenju proti zahodu obidemo masiv Tosca. Pod njegovimi stenami se po široko vklesani poti zložno spustimo do križišča, kjer se nam pridruži pot Š-189 iz Voj. Po njej nadaljujemo do koče. ————— › Z Uskovnice čez Konjščico IZHODIŠČE: Uskovnica, parkirišče Lom (1076 m), Š-32 GRS80 (WGS84): 46,314, 13,9057 VIŠINSKA RAZLIKA: 850 m vzpona, 100 m spusta LAHKA OZNAČENA POT, 3.30 h Do razpotja pri znamenju na Uskovnici gremo kot pri Š-190, tu pa izberemo kolovoz severno proti Pokljuki. Po 45 min stopimo v dolgo, široko dolino, ujeto med pobočjem Slemena na levi in Viševnikom na desni. V njenem zgornjem delu je še živa planina Konjščica, čez katero se sprehodimo. Iz zatrepa se skozi Klance v serpentinah dvignemo na ravnico krnice Jezerca, ki leži med Srenjskim prevalom na vzhodu in Studorskim prevalom na zahodu, proti severu pa jo obdaja široko južno pobočje Draških vrhov. Z desne se nam z Lipance pridruži pot Š-195, nadaljujemo pa levo mimo solidnega studenca. Ko dosežemo Studorski preval (1892 m) med Velikim Draškim vrhom in Ablanco, se nam odpre pogled na Bohinjsko-Tolminske gore. Po kratkem spustu prečimo prostrana pobočja Tosca proti zahodu in se na opuščeni planini pridružimo poti Š-190 čez Čiprije. Po njej nadaljujemo proti Vodnikovemu domu. ————— › S Krstenice IZHODIŠČE: planina Krstenica (1670 m), Š-291 GRS80 (WGS84): 46,3256, 13,8518 VIŠINSKA RAZLIKA: 420 m vzpona, 270 m spusta LAHKA OZNAČENA POT, 2.30 h Orientacijsko je teren precej zahteven in prepreden z nemarkiranimi stezami. S planine Krstenice krenemo proti severozahodu na travnato sleme Krsteniškega Stoga in po njegovem zahodnem pobočju nadaljujemo proti zapuščeni planini Jezerce. Na razcepu pot na Lazovški preval zavije levo, mi pa se držimo desno in se povzpnemo na Jezerski preval (1945 m) med Jezerskim Stogom na desni in Prevalskim Stogom na levi. S prevala sprva še nadaljujemo proti severu, nato pa se po grušču spustimo desno v redek macesnov gozd. Po njem sestopamo do planine Pod Mišelj vrhom (1645 m), kjer se nam z leve pridruži še pot Š-336 z Lazovškega prevala. Nadaljujemo čez Mišeljsko planino po dolini proti severovzhodu na planino Velo polje, s katere se v četrt ure vzpnemo do koče. ————— › S planine V Lazu čez Mišeljski preval IZHODIŠČE: planina V Lazu (1560 m), Š-288 GRS80 (WGS84): 46,3287, 13,8252 VIŠINSKA RAZLIKA: 660 m vzpona, 400 m spusta LAHKA OZNAČENA POT, 3.30 h Pot je označena, a pretirane gneče v pretežno pustem svetu ne bomo imeli. Na planini V Lazu poiščemo pot pri smerokazu nad sirarno. Krenemo severno proti Lazovškemu prevalu (1966 m) po strmi poti, ki se v zavojih vije po dolini med Ogradi na desni in Debelim vrhom na levi. Nanj se na grušču še pred prevalom v levo odcepi neoznačeni pristop Š-342. Na prevalu, ki ga dosežemo v uri konstantnega vzpenjanja pa je razpotje. Od tu v desno krene Š-346 na Ograde, preko prevala se spusti pot proti planini Jezerca in Krstenici, mi pa s prevala nadaljujemo rahlo levo, proti severozahodu. Označena steza nas povede skozi travnat dolec na kamnito planoto med Debelim vrhom in Škednjovcem, ki jo dolgo prečimo proti severu. Po zasuku v desno se povzpnemo na Mišeljski preval (1995 m), ki je najvišja točka naše poti. Na desni imamo Prevalski Stog, na levi Škednjovec. Oba sta od tod dosegljiva po brezpotju. S prevala se po gruščnatem pobočju strmo spustimo na slikovito planino Pod Mišelj vrhom (1645 m). Z desne se nam priključi pot Š-192 in po njej nadaljujemo do Vodnikovega doma. ————— › Iz Krme čez Bohinjska vratca IZHODIŠČE: Krma, parkirišče Pri lesi (944 m), Š-20 GRS80 (WGS84): 46,3853, 13,9069 VIŠINSKA RAZLIKA: 1040 m vzpona, 160 m spusta LAHKA OZNAČENA POT, 3.30 h Pot je obiskana tudi v času turne smuke. S parkirišča na koncu ceste v Krmi krenemo severozahodno, po dolini navzgor. Zložen vzpon med bukovjem se izteče na travnato ravnico Vrtačo. Med vse redkejšim drevjem se nato strmeje vzpnemo na ravan v kotanji Malo polje (1580 m). Na levi nad nami bdi mogočna stena Velikega Draškega vrha, na desno se odpirajo pobočja proti Rjavini. Na zahodnem delu travnika se naša pot odcepi levo in se med macesni dvigne na melišča pod Bohinjskimi vratci. Sprva jih premagujemo desno navzgor, nato pa jih pod steno Vernarja prečimo levo in se prek koritastega izteka povzpnemo na preval Bohinjska vratca (1973 m), ujet med Toscem in Vernarjem. V četrt ure sestopimo do koče, ki jo vidimo pod sabo. ————— › Z Lipance IZHODIŠČE: Blejska koča na Lipanci (1630 m), Š-356 GRS80 (WGS84): 46,3756, 13,9272 VIŠINSKA RAZLIKA: 600 m LAHKA OZNAČENA POT, 4 h Pot je pravo horizontalno potovanje, polno lepih razgledov. Ob zanemarljivi višinski razliki prehodimo precejšnjo razdaljo. Na krajšem odseku poti s Srenjskega prevala je pot zavarovana z jeklenicami. Od koče na Lipanci krenemo zahodno navzgor. Po četrt ure se desno odcepi pot Š-392 na Mrežce. Povzpnemo se na gozdnat hrbet, ki ga zložno obidemo v desno. Po udobni stezi premagujemo poraščena južna pobočja pod oblimi vrhovi nad Krmo. V njeno globel pokukamo za Debelim vrhom, ki ga obidemo po levi. Skozi dolino Solnice nato opravimo z edinim strmejšim vzponom, po zložnem nadaljevanju pa se dvignemo na Srenjski preval (1959 m). Tu smo na križišču. Izberemo zavarovani prehod desno prek južnih sten Malega Draškega vrha. Varoval je kmalu konec in znajdemo se na strmem travnatem pobočju, ki nas popelje na razgleden greben med Draškima vrhovoma. Z njega se pot umakne levo in nas v zložnem spustu med vrtačami privede pod Studorski preval (1892 m), kjer se pridružimo poti Š-191 s Konjščice. ————— Planinska koča na Vojah, 690 m GRS80 (WGS84): 46,3107, 13,882 ODPRTOST: začetek maja-konec septembra, občasno oktobra HTTP://www.planinske-koce.si/planinska_koca_na_vojah IZHODIŠČE ZA: › korita Mostnice PREHODI: › Vodnikov dom na Velem polju, Š-189 › Koča na Uskovnici, Š-355 › planina Krstenica, Š-292 Dom stoji na južnem robu travnatih livad v dolini Voje 4 km iz Stare Fužine. Leta 1982 so ga zgradili bohinjski prvoborci. Z njim upravlja Planinsko društvo Srednja vas v Bohinju, skupno ima 40 ležišč. Je priljubljen cilj bohinjskih izletnikov ob ogledu znamenitih korit Mostnice. Cesta do koče je na parkirišču v Stari Fužini plačljiva, od koče naprej pa je zaprta za javni promet. Pri koči je približno deset parkirnih mest. ————— › Iz Stare Fužine IZHODIŠČE: Stara Fužina (600 m), Š-35 GRS80 (WGS84): 46,2907, 13,887 VIŠINSKA RAZLIKA: 90 m LAHKA OZNAČENA POT, 45 min S parkirišča v Stari Fužini nas ob cesti približno 3 km vodi označena pot mimo odcepov za Vogar in planino Blato vse do doma v Vojah. ————— › Ob koritih Mostnice IZHODIŠČE: Hudičev most (570 m), Š-33 GRS80 (WGS84): 46,2925, 13,8902 VIŠINSKA RAZLIKA: 120 m LAHKA OZNAČENA POT, 45 min Od fužinske znamenitosti, Hudičevega mostu, je ob koritih Mostnice speljana prijetna turistična pot. V sezoni je plačljiva, pot pa vodi po obeh bregovih kanjona Mostnice in jo prehodimo krožno. Če od drugega mostu nadaljujemo nad levim bregom še četrt ure gor, dosežemo Planinski dom na Vojah. ————— Kovinarska koča v Krmi, 870 m GRS80 (WGS84): 46,4006, 13,9235 ODPRTOST: začetek julija-konec septembra, občasno junija in oktobra HTTP://www.planinske-koce.si/kovinarska_koca_v_krmi IZHODIŠČE ZA: › Debelo peč, Š-398 › Triglav, Š-209 in Š-220 PREHODI: › Blejska koča na Lipanci, Š-361 › Vodnikov dom na Velem polju, Š-195 › Triglavski dom na Kredarici, Š-209 › Dom Valentina Staniča pod Triglavom, Š-217 Kovinarska koča stoji na Zasipski planini v spodnjem delu doline Krme. Nad njo se dviga ostenje Debele peči, Lipanski vrh, Mali in Veliki Draški vrh, Tosc ter Vernar pa tvorijo slikovit venec gora nad južnim delom doline. Na severozahodni strani Krmo oklepajo prepadna ostenja Rjavine, Luknje peči, Dimnikov in Macesnovca. Kočo so zgradili leta 1948, z njo upravlja Planinsko društvo Javornik-Koroška Bela in ima 23 ležišč. Do parkirišča Pri lesi je po cesti od koče še 2 km oz. 30 min peš, iz Mojstrane pa je do koče 10 km ceste oziroma 2 h peš. ————— Dom Planika pod Triglavom, 2401 m GRS80 (WGS84): 46,3716, 13,8463 ODPRTOST: začetek julija-konec septembra, občasno junija HTTP://www.planinske-koce.si/dom_planika_pod_triglavom IZHODIŠČE ZA: › Triglav, Š-221 ali Š-222 PREHODI: › Triglavski dom na Kredarici, Š-211 › Koča na Doliču, Š-201 › Vodnikov dom na Velem polju, Š-202 Na visoki planoti Ledina na južni strani vršne gmote Triglava so ljubljanski (nemški) planinci leta 1871 postavili prvo planinsko postojanko v naših gorah. Leta 1911 so zraven zgradili nov Dom Marije Terezije, ki ga je po prvi svetovni vojni Slovensko planinsko društvo preimenovalo v Aleksandrov dom. Po drugi svetovni vojni je kočo prevzelo Planinsko društvo Gorje in ji dalo današnje ime. Skupaj s sosednjim objektom ima 143 ležišč, voda je kapnica. Od koče je proti jugu lep pogled prek bohinjskih gora vse do Kvarnerja, pogled na severno stran pa zapira južna stena Triglava. ————— › Z Doliča IZHODIŠČE: Koča na Doliču (2151 m), Š-179 GRS80 (WGS84): 46,3651, 13,8192 VIŠINSKA RAZLIKA: 260 m ZAHTEVNA OZNAČENA POT, 2 h Od Koče na Doliču gremo proti jugovzhodu na vrh prelaza in razcep poti proti Hribaricam, Velemu polju in Planiki. Slednji sledimo levo navzgor okrog kamnitih pobočij, ki se s planot okrog Triglava stekajo v dno Velega polja. Ko se približamo vršni gmoti Triglava, se začnemo nekoliko strmeje dvigati in čez zavarovan del obidemo greben Rjavca. Za njim se po dolgem melišču povzpnemo na planoto Ledina, vrh katere je dom. ————— › Od Vodnikovega doma IZHODIŠČE: Vodnikov dom na Velem polju (1817 m), Š-186 GRS80 (WGS84): 46,356, 13,8612 VIŠINSKA RAZLIKA: 590 m ZAHTEVNA OZNAČENA POT, 1.30 h Od koče na Velem polju krenemo čez gruščnata pobočja Vernarja proti severu. Ob jeklenici obidemo skalno polico, zložen vzpon pa nas privede do skalne zapore, čez katero so speljane stopnice, opremljene z jeklenico. Po gladkih pečinah prečimo planotast svet pod brezpotnim vrhom Cesarjem (2092 m) na desni in v zložnem sestopu med kotanjami prispemo do križišča na travnatem Konjskem sedlu. Od tod se lahko proti jugu v četrt ure vzpnemo na Cesarja po neoznačeni stezici. Pot na Planiko se odcepi levo, proti zahodu, na povsem gruščnato pobočje, ki ga sprva prečimo levo, nato pa se v serpentinah dvigujemo proti severu. Za vrhom Mokra skala (2278 m) na levi se pot skrije v položnejši dol, čez katerega po grušču nadaljujemo na kopasto gmoto. Planiko zagledamo le nekaj minut pred ciljem, v pustem kamnitem svetu pa imamo občutek, da se nam kar nekako izmika. ————— › Iz Krme IZHODIŠČE: Krma, parkirišče Pri lesi (944 m), Š-20 GRS80 (WGS84): 46,3853, 13,9067 VIŠINSKA RAZLIKA: 1460 m LAHKA OZNAČENA POT, 5 h S parkirišča na koncu ceste v Krmi krenemo severozahodno kot pri Š-194 do Malega polja. Pri smerokazu gremo desno in se skozi ozko dolino vzpenjamo proti severu, malo višje pa se čez travnate stopnje povzpnemo levo na odprto teraso Zgornje Krme, kjer na levi stoji pastirska koča Prgarca (1725 m). V njej je v sezoni včasih možno dobiti tudi okrepčilo. Nadaljujemo mimo studenca nad planino in kmalu pridemo do odcepa Š-209 desno proti Kredarici, mi pa se levo čez strmo pobočje pod Kurico povzpnemo na Konjsko sedlo (2020 m). Od tod nadaljujemo kot pri Š-202. ————— Triglavski dom na Kredarici, 2515 m GRS80 (WGS84): 46,3791, 13,8485 ODPRTOST: začetek junija-konec septembra, zasilno je odprta vse leto HTTP://www.planinske-koce.si/triglavski_dom_na_kredarici IZHODIŠČE ZA: › Triglav, Š-220 › Rž, Š-208 Naša najvišje ležeča in največja postojanka stoji vzhodno od vršne zgradbe Triglava, malo pod vrhom oble Kredarice in tik nad Triglavskim ledenikom. Slovenski planinci so jo postavili leta 1896. Po prenovah in razširitvah (nazadnje leta 1983) ima Kredarica 340 postelj, ki pa ob viških sezone le stežka zadostijo povpraševanju. Ker je najpogostejše izhodišče za vrh Triglava, je med vsemi triglavskimi kočami najbolj obiskana. Pomembna je tudi kot turnosmučarska postojanka. V njej je vremenska postaja s stalno posadko vremenarjev, ki poskrbijo za minimalno oskrbo in prenočevanje obiskovalcev tudi izven sezone. Na vzhodni strani poleg doma stoji kapela Marije Snežne, ki je najvišji tovrstni objekt pri nas. Postaviti jo je dal že Jakob Aljaž, a je bila kasneje podrta. Novo so zgradili leta 1992. Zaradi odprte lege imamo s Kredarice proti severu lep razgled na Pihavec, Bovški Gamsovec, Prisojnik, Razor, Škrlatico in Martuljške gore. Proti vzhodu so na dlani Begunjski vrh, Cmir, Vrbanove špice, Rjavina in Rž, južneje pa se odpira pogled na Pokljuške gore in gore nad Bohinjem. ————— › Iz Vrat čez Prag IZHODIŠČE: Aljažev dom v Vratih (1015 m), Š-57 GRS80 (WGS84): 46,4091, 13,8434 VIŠINSKA RAZLIKA: 1500 m ZELO ZAHTEVNA ZAVAROVANA POT, 5.15 h Najstarejši severni pristop k Triglavu so že davno uporabljali lovci. Pot je zavarovana, v zgornjem delu precej zdrsana. Zaradi velikega obiska je potrebna pozornost pred padajočim kamenjem. Čelada in samovarovanje sta obvezna oprema. Pot je nekoliko daljša od sosednje Tominškove poti, a primernejša za sestop. Na podih posvetimo pozornost orientaciji, ki je zahtevna v megli ali snegu. Od Aljaževega doma gremo po dolini Vrat vse do izvira Triglavske Bistrice, kjer se naravnost nadaljuje pot Š-182 na Luknjo. Tu zavijemo levo in prestopimo strugo, ki je zgodaj poleti lahko še zasnežena. Kratek vzpon nas požene na skalno pobočje, ki ga preplezamo ob pomoči klinov. Nato dolgo prečimo trave v levo. Če smo med zmernim vzponom pozorni, opazimo pričetek katere od plezalnih smeri (možici) v severni steni. Po prečenju se usmerimo desno navzgor in napredujemo po strmem žlebu. Vmes naletimo na izrazit vlažen skalni prag, imenovan Medvedova skala. Ime nosi po medvedu, ki naj bi v lovskem pregonu tu končal svojo pot. Skoraj previsno, a zavarovano skalno stopnjo preplezamo s samovarovanjem. Sledi naporno vzpenjanje po gruščnatem žlebu, ki preide na skalnato pobočje. Po njem se v desno približamo steni, pod katero po zagruščeni gredini napredujemo ob jeklenici levo in izstopimo na rob gruščnate kotanje pod Begunjskim vrhom. Drobljivega materiala se ognemo po delno poraščeni rebri na levi, po kateri se vzpnemo do stika s Tominškovo potjo (Š-206) pri Begunjskem studencu. Nadaljujemo navzgor in čez grušč prestopimo iz strmine na rob Triglavskih podov. Levo se odcepi pot Š-214 do Staničevega doma. Čez gladke ploščadi in pogosta snežišča prekoračimo položne pode proti desni. Nekoliko višje se pred ostanki ledenika pot zasuče levo in po zavarovanih odsekih premaga zadnjo strmino neposredno proti koči. ————— › Iz Vrat po Tominškovi poti IZHODIŠČE: Aljažev dom v Vratih (1015 m), Š-57 GRS80 (WGS84): 46,4091, 13,8434 VIŠINSKA RAZLIKA: 1500 m ZELO ZAHTEVNA ZAVAROVANA POT, 5 h Najdirektnejši pristop k Triglavskemu domu je v začetku prejšnjega stoletja zgradilo Slovensko planinsko društvo na pobudo Frana Tominška. Pot, polna železja, prečenj strmih sten in zasneženih prehodov, velja za naporno in zahtevno, zato ni primerna za neizkušene ali slabo opremljene. Čelada, samovarovanje in cepin so v zgodnjem poletju obvezni. Od Aljaževega doma krenemo po dolini Vrat do spomenika, kjer nas smerokaz povabi levo čez suho strugo v gozd. Udobni sprehod zamenja garaško vzpenjanje skozi gozd. V desno prestopimo grapo in se po izredno strmih serpentinah povzpnemo iz gozda. Pot se na odprtem rahlo zasuče desno, strmina se ne odneha vse do razglednega pomola. Tu se nam pokaže Triglavska stena v svoji mogočnosti, nad nami so strme stene Cmira. Nadaljujemo desno čez prehode in police, ki nas vodijo čez grape, v katerih tudi poleti še leži sneg. Spremlja nas serija varoval, pot je vse bolj na gosto opremljena z jeklenicami. Ko se previje na zahodno stran v ostenje Kozje dnine, redko rastje zamenjajo skale. Zložnejše, a tehnično še vedno zahtevno vzpenjanje ob varovalih nadaljujemo v južni smeri nad zatrep pod Begunjskim vrhom, kjer nas pod stenami pozdravi studenec. Z desne se nam priključi pot Š-205 čez Prag, po kateri nadaljujemo do Kredarice. ————— › Od Staničevega doma čez Triglavske pode IZHODIŠČE: Dom Valentina Staniča pod Triglavom (2332 m), Š-212 GRS80 (WGS84): 46,3874, 13,8599 VIŠINSKA RAZLIKA: 190 m ZAHTEVNA NEOZNAČENA POT, 1 h Orientacija na podih je lahko zahtevna, zlasti v megli. Pot je bila nekoč markirana, sedaj pa uradno ni več vzdrževana. Od koče se podamo zahodno, sprva v smeri Vrat, a pot že po nekaj minutah zapustimo v levo prek zagruščenih prehodov na Triglavske pode. S podov se vzpnemo na severna ledeniška pobočja Kredarice. Mestoma zavarovana pot prek pogostih snežišč nam da vedeti, da je tod nekdaj kraljeval ledenik. Na pot Š-205 iz Vrat se priključi le nekaj minut pred Triglavskim domom. ————— › Od Staničevega doma čez Rž IZHODIŠČE: Dom Valentina Staniča pod Triglavom (2332 m), Š-212 GRS80 (WGS84): 46,3874, 13,8599 VIŠINSKA RAZLIKA: 200 m ZAHTEVNA ZAVAROVANA POT, 1 h Pristop je zelo razgleden. Od Staničevega doma krenemo čez gruščnate pode proti jugu na melišče pod Ržjo, ki ga prečimo v desno. Po zavarovani gredini se vzpnemo proti Rži (2538 m), a sam vrh obidemo po skalnatem severnem pobočju. Nato prestopimo na južno plat in se po razglednem grebenu povzpnemo na kopo Kredarice, po kateri se mimo vodnega zbiralnika zložno spustimo vse do naše najvišje postojanke. ————— › Iz Krme čez Kalvarijo IZHODIŠČE: Krma, parkirišče Pri lesi (944 m), Š-20 GRS80 (WGS84): 46,3854, 13,9067 VIŠINSKA RAZLIKA: 1570 m LAHKA OZNAČENA POT, 5.30 h Pristop je dolg in naporen, pobočja prostrana, posebno zahtevnih mest pa ni. To je običajni turnosmučarski pristop. S parkirišča na koncu ceste v Krmi sledimo opisu Š-203 proti Planiki vse do razcepa v Zgornji Krmi. Tu se pristop na Kredarico odcepi desno v kotanjo Muravo, za katero kmalu naletimo na razcep proti Staničevemu domu. Zavijemo levo navzgor, proti severovzhodu. Sprva strma pot se položi na prostrane planote pod Ržjo, ki jih dokaj hitro premagamo proti dolinicam na levi strani Rži. V izteku doline preidemo na skalnat svet, po katerem ob jeklenicah napredujemo pod vrh vzpetine Kalvarija. Po gruščnatem pobočju v serpentinah zagrizemo v zadnji vzpon, ki nas pripelje na položnejši svet na samem hrbtu Kredarice. Od tod v levo v nekaj korakih dosežemo kočo. ————— › Od Vodnikovega doma čez Konjsko sedlo IZHODIŠČE: Vodnikov dom na Velem polju (1817 m), Š-186 GRS80 (WGS84): 46,356, 13,8612 VIŠINSKA RAZLIKA: 700 m ZAHTEVNA OZNAČENA POT, 2 h Do Konjskega sedla sledimo opisu Š-202 proti Planiki. S sedla nadaljujemo proti severu in prečimo gruščnato pobočje na levi. V desno prestopimo grapo in nadaljujemo z enakomernim vzponom po monotonem kamnitem pobočju. Strme pečine premagamo ob jeklenici desno in se povzpnemo na pomol Kalvarije. Priključimo se poti Š-209 iz Krme, po kateri se prek gruščnatega hrbta povzpnemo do koče. ————— › S Planike na Kredarico IZHODIŠČE: Dom Planika pod Triglavom (2401 m), Š-200 GRS80 (WGS84): 46,3716, 13,8463 VIŠINSKA RAZLIKA: 130 m LAHKA OZNAČENA POT, 1.15 h Prvotna, nekoliko krajša različica te poti je od grebena potekala po meliščih tik pod vzhodnim ostenjem Malega Triglava, a je bila zaradi padajočega kamenja in nevarnih snežišč ukinjena in ni več markirana. Od koče krenemo severovzhodno po ravnem svetu Zgornjih Ledin. Kmalu se pot zasuče povsem vzhodno in preko pečevja obide greben Triglavskega Vogla. Po gruščnatem pobočju nadaljujemo v isti smeri in po južni strani Snežne konte sestopimo do poti Š-209, po kateri nadaljujemo do koče. ————— Dom Valentina Staniča pod Triglavom, 2332 m GRS80 (WGS84): 46,3874, 13,86 ODPRTOST: sredina junija–konec septembra HTTP://www.planinske-koce.si/dom_valentina_stanica_pod_triglavom IZHODIŠČE ZA: › Begunjski vrh, Š-234 › Cmir, Š-236 › Visoko in Srednjo Vrbanovo špico, Š-238 › Rjavino, Š-248 PREHOD: › Triglavski dom na Kredarici, Š-208 Ta triglavska postojanka stoji na visoki planoti med zahodnimi sosedi Triglava. Rjavina, Rž, Begunjski vrh in Visoka Vrbanova špica skupaj s Cmirom ter Triglavom planincu ponujajo vso paleto različnih vrst visokogorskih tur tako glede zahtevnosti kot obiskanosti. Ker z izjemo Triglava na noben vrh ne potrebujemo več kot dve uri, si lahko dvodnevno triglavsko potovanje popestrimo z obiskom enega ali celo več vrhov, za sestop pa si lahko izberemo eno izmed kar petih dolin. Dom je bil zgrajen že leta 1887, po prvi svetovni vojni je prevzel današnje ime po slovenskem alpinistu. Z njim upravlja Planinsko društvo Javornik-Koroška Bela. Ima okrog 100 ležišč. Ker se nahaja na odličnem območju za turno smuko, je obiskana tudi zimska soba v sosednjem objektu. Voda je kapnica, zunaj je suho stranišče. ————— › Od Vodnikovega doma čez Konjsko sedlo IZHODIŠČE: Vodnikov dom na Velem polju (1817 m), Š-186 GRS80 (WGS84): 46,356, 13,8612 VIŠINSKA RAZLIKA: 520 m LAHKA OZNAČENA POT, 3 h Do Konjskega sedla (2020 m) sledimo opisu Š-202 proti Planiki. S sedla gremo nekaj metrov proti Kredarici, potem pa zavijemo desno na manj uhojeno pot, ki poteka v vznožju pobočij pod Kalvarijo čez Ržke pode na Ravnico pod Ržjo. Tu se priključimo poti Š-217 iz Krme in po njej zložno sestopimo do koče. ————— › Iz Vrat IZHODIŠČE: Aljažev dom v Vratih (1015 m), Š-57 GRS80 (WGS84): 46,4091, 13,8433 VIŠINSKA RAZLIKA: 1320 m ZELO ZAHTEVNA ZAVAROVANA POT, 4 h Od Aljaževega doma sledimo poti Š-205 čez Prag ali pa Tominškovi poti (Š-206) do Begunjskega studenca. Nekaj minut naprej se s poti na Kredarico levo odcepi pot, ki po južni strani Begunjskega vrha po razgibanem gruščnatem terenu v dobre pol ure doseže kočo. ————— › Po dolini Za Cmirom IZHODIŠČE: Turkov rovt (941 m), Š-13 GRS80 (WGS84): 46,4179, 13,8584 VIŠINSKA RAZLIKA: 1400 m ZAHTEVNO BREZPOTJE, 4 h Orientacija je zahtevna predvsem nad melišči. V pomoč so nam možici, v grušču pa solidno uhojene steze. Pot poteka po trasi turnega smuka in je primernejša za sestop, zaradi samotnosti omogoča umik pred triglavskim vrvežem. Na Turkovem rovtu prestopimo Triglavsko Bistrico in krenemo levo po udobni gozdni stezici. Po položno speljanih serpentinah in vlaki se povzpnemo na rob gozda. Steza se sprva nadaljuje po dolinici levo, nato se med ruševjem dviguje na desno pobočje melišč, ki padajo izpod Cmira. Ko se po tršem terenu povzpnemo na vrh gruščnatih nanosov, v levo nekajkrat prestopimo gruščnate grape in pod steno napredujemo do melišča v kotanji pod skalno zaporo. Strmo, skrotasto, dobro razčlenjeno pobočje prekoračimo v levo. Pri iskanju prehodov so nam v pomoč skromni možici. Povzpnemo se na zelena, delno poraščena pobočja doline Za Cmirom, po kateri med balvani in po zelenicah nadaljujemo jugozahodno vse do gruščnatega zatrepa. Po melišču se vzpnemo pod ostenje Begunjskega vrha in vodoravno prečimo levo pod njegovimi vzhodnimi stenami na preval Begunjska vratca. Od tam le še zložno sestopimo do koče. ————— › Iz Kota IZHODIŠČE: Kot, Lengarjev rovt (950 m), Š-15 GRS80 (WGS84): 46,416, 13,8979 VIŠINSKA RAZLIKA: 1380 m ZAHTEVNA OZNAČENA POT, 4 h Pot je večinoma nezahtevna, a vseeno naporna predvsem zaradi strmine. Zahtevna je v spodnjem delu do studenca. Za dostop do Staničeve koče je bolj priljubljena kot Š-217 iz Krme, med pristopi na Triglav pa je še vseeno med najmanj obiskanimi. Z Lengarjevega rovta sledimo markacijam udobne gozdne poti po dolini. Po desetih minutah steza prestopi prodnato hudourniško strugo. Tu se začne vzpon po levem pobočju. Strmina hitro narašča, pot je vse bolj nerodna, med vzponom okrog skalnih pečin hitro pridobivamo višino. Gozd postaja vse redkejši, prek ledeniških polic pobočje prečimo proti desni vse do studenca, kjer lahko zadnjikrat dotočimo vodo. Tik za studencem prestopimo grapo in se vzpenjamo proti desni, dokler na dnu koritaste doline ne zapustimo gozdne meje. Na levi nad nami kraljuje ostenje Rjavine, na desni se strmo dvigujejo vrhovi Vrbanovih špic. Čez gruščnate kotanje se proti zahodu vzpenjamo naprej proti Debelemu kamnu, balvanu, ki nam služi za orientir. V zgodnjem poletju je tu še precej snežišč, ki pa za napredovanje ne predstavljajo ovire. Od Debelega kamna se hitro dvignemo na rob krnice Pekel, pod katero se desno odcepi pot Š-240 na Vrbanove špice, nekoliko višje pa levo še Š-249 na Rjavino. Udobna pot nas od tod po pobočjih nad kotanjo zložno privede na vzpetino, kjer proti zahodu že vidimo podobo Triglava, do koče pa imamo le še nekaj lučajev. ————— › Iz Krme čez Apnenico IZHODIŠČE: parkirišče Pri lesi (944 m), Š-20 GRS80 (WGS84): 46,3854, 13,9067 VIŠINSKA RAZLIKA: 1390 m LAHKA OZNAČENA POT, 5 h Precej položen in zato dolg pristop. Do kotanje Murave nad Zgornjo Krmo sledimo opisu poti Š-209. Levo se odcepi pot proti Kalvariji, mi pa se prek travnatih polic povzpnemo na planoto Apnenico. Zložno zapustimo gozdno mejo pod pobočjem Pungrta, kjer pot zavije levo proti že vidnim Dovškim vratcem (2254 m) med Ržjo in Rjavino. Dosežemo jih po gruščnatem svetu in se tik pred prevalom povzpnemo levo, proti zahodu. Tu se z leve priključi pot Š-213 s Konjskega sedla prek Ržkih podov, nekaj za tem sledi odcep desno na Rjavino, do koče pa nas loči le še četrt ure sprehoda. Aljažev dom v Vratih, 1015 m Glej Š-57 na strani 68. Šlajmerjev dom v Vratih, 1015 m Glej Š-60 na strani 70. Bivak pod Luknjo, 1430 m Glej Š-56 na strani 68. ————— Bivak na Črni gori, 1350 m GRS80 (WGS84): 46,436, 13,9147 ODPRTOST: stalno odprt IZHODIŠČE ZA: Predelov vrh, Lengarjevo glavo, Požar, Rušnato Mlinarico in Požgano Mlinarico, Š-245 Majhna brunarica, ki se imenuje tudi Hanžkov bivak, stoji na vzpetinici na desnem robu ravnice na začetku gozdnatega grebena le nekaj minut pred vrhom Črne gore. V njej sta dve ležišči, nekaj opreme in peč na drva. Ob bivaku je razgledišče na Vrata in vrhove Martuljške skupine. Dostop je po neoznačeni poti Š-245 s Kosmačevega prevala, 1.10 h. Vzponi na vrhove ————— Triglav, 2864 m GRS80 (WGS84): 46,3784, 13,8364 V osrčju Julijskih Alp je gora, ki izstopa tako po višini kot po razsežnosti. Z vseh strani je podoba Triglava dominantna nad ostalimi vrhovi, tako da mu naziv očaka naših gora pripenjamo povsem upravičeno. Izvor imena ni v celoti pojasnjen, v davni preteklosti so ga častili kot domovanje božanstev, v novejši zgodovini pa je postal simbol slovenstva in svobode. Njegova podoba se nahaja v državnem grbu in zastavi. Triglav sestavljajo trije vrhovi – Rjavec (2568 m), Mali Triglav (2725 m) in vrh Triglava – ki dajejo gori ime. Celotna vršna zgradba je videti kot veličastna, masivna celota. Najbolj nazorno jo vidimo z južne strani, ki je skupaj z vzhodno razmeroma položna in lahko dostopna. Proti zahodni, trentarski strani je ostenje Triglava strmejše in globlje, proti severu pa ga krasi razsežna stena, ki strmo pada v zatrep Vrat. Triglav so prvič osvojili pred več kot 240 leti. 26. 8. 1778 naj bi na vrh stopili štirje Bohinjci: rudarja Luka Korošec in Matija Kos, lovec Štefan Rožič in ranocelnik Lovrenc Willomitzer. Vzpon je z nagrado šestih cekinov vzpodbudil baron Žiga Zois, ki je zapisal, da so bili na vrhu samo trije, brez Willomitzerja. Pred dvestoletnico prvega vzpona so Zoisov rokopis razkrili, a ker je bil spomenik, ki danes stoji v Bohinju, že narejen, so razglasili, da so bili na vrhu vsi štirje. Povzpeli naj bi se po klasičnem bohinjskem pristopu do stanov na Velem polju, od koder so se po današnji zimski smeri povzpeli vse do ledenika, ki je takrat segal bistveno višje. Spoprijeti so se morali še z ostrim grebenom in tako so osvojili enega prvih velikih vrhov Alp. Veliko zaslug pri prvih obleganjih Triglava ima tudi botanik in naravoslovec Baltazar Hacquet, ki je svoja odkritja redno zapisoval in objavljal. Na vrh je pristopil leta 1779 in prvi izmeril višino Triglava z živosrebrovim barometrom. Konec 19. stoletja je bila planinska dejavnost v naših Alpah pod močnim nemškim vplivom, čemur se je hotel upreti župnik z Dovjega Jakob Aljaž. Od občine Dovje je odkupil 16 kvadratnih metrov vrha za en goldinar (takratna cena 50 jajc) in načrtoval ter financiral postavitev valjastega stolpa s piramidasto streho na vrhu Triglava, ki naj bi služil kot zavetišče pred strelo. Stolp je izdelal Anton Belec iz šestih delov, ki jih je šest nosačev v enem tednu znosilo na vrh Triglava. Postavili so ga 7. avgusta 1895, slavnostno odprli in blagoslovili pa petnajst dni kasneje. Izdelava in postavitev je Aljaža stala 300 goldinarjev. Aljažev stolp je bil kasneje deležen nekaj obnov, temeljite prenove pa septembra 2018, ko so ga z vrha tudi začasno odstranili. Petdeset metrov pod vrhom se nahaja še eno zavetišče, ki ga je prav tako naročil Jakob Aljaž. Izklesali so ga v živo skalo, zaprli z lesenimi vrati, vanj postavili mizo in klopi, poimenovali pa Staničevo zavetišče po Valentinu Staniču. V njem je bilo prostora za do 16 stoječih ljudi. Danes je na tem mestu le skalna votlina. Proti Triglavu vodi mreža zavarovanih pristopov, skleneta pa jih dve poti, z vsake strani vršnega grebena po ena. Najbolj obiskana smer je z naše najvišje postojanke Kredarice in v njej smo v viških sezone pogosto priča precejšnji gneči. Da se ji izognemo, je bolje turo izvesti v zgodnji ali pozni sezoni, najbolje med tednom. Za pravo doživetje je vredno Triglav osvojiti v dveh dneh, kajti noben pristop iz doline ni krajši od 6 h. Kot najvišja gora Julijskih Alp Triglav nudi tudi temu primeren razgled, prostran in obširen. Najzanimivejši je pogled na sosednje vrhove proti severozahodu. Prisojnik, Razor in desno Škrlatica ter Martuljške gore nam dajo vedeti, da stojimo na vrhu dežele. Pogled proti vzhodnim in južnim nižjim predelom ter morju pa priča o raznolikosti naše državice. V jasnem jesenskem ali zimskem vremenu se z vrha vidi tudi na Alpe preko meje, najbližje v Avstriji in Dolomite v Italiji. Danes lahko rečemo, da ima Triglav največ obiska med vsemi našimi gorami. Vzpon nanj je že leta izziv za vsakega »pravega« Slovenca,v zadnjem času pa ga obiskuje vse več tujcev. ————— › S Kredarice IZHODIŠČE: Triglavski dom na Kredarici (2515 m), Š-204 GRS80 (WGS84): 46,379, 13,8486 VIŠINSKA RAZLIKA: 370 m ZELO ZAHTEVNA OZNAČENA POT, 1.15 h Če na vrh stopimo na višku sezone, ne bodimo presenečeni nad gnečo. Pristop je izredno razgleden. Pot je dobro zavarovana, največja nevarnost predstavljajo gneča in zlizane skale, pod Malim Triglavom pa tudi padajoče kamenje. Obvezna sta samovarovanje in čelada. Od Triglavskega doma na Kredarici se spustimo na sedlo pod Malim Triglavom, od koder naravnost, proti zahodu, vstopimo v ostenje Triglava. V skalovju se začne dobro zavarovana pot, ki nas ob klinih in jeklenicah vodi sprva navzgor, nato po prečki levo obide rob, za katerim se po vzhodni, dokaj gladki steni vzpnemo naprej na greben in po njem na Mali Triglav. Tu se nam z leve priključi pot Š-221 s Planike. Udobno nadaljujemo ob jeklenicah po grebenu, ki je bil pred miniranji v Aljaževem času precej ostrejši in zato vreden strahospoštovanja. Nekaj višinskih metrov spusta po grebenu je hitro za nami, potem pa se pot postavi bolj pokonci. Na ozkih prehodih s pomočjo dobrih jeklenic hitro pridobimo višino in se povzpnemo na vodoravno ramo, ki jo po južni strani grebena prekoračimo do zadnjega vzpona. Spominska plošča Valentina Vodnika nas pozdravi med zadnjimi metri plezanja, po katerih že vidimo Aljažev stolp lučaj pred sabo. V zmagoslavnem sprehodu po vršnem grebenu zasledimo še smerokaz levo proti Staničevemu zavetišču. Z najvišje točke v Sloveniji se nam odpre razgled na vse strani in zasluženo se ga lahko naužijemo. ————— › S Planike IZHODIŠČE: Dom Planika pod Triglavom (2401 m), Š-200 GRS80 (WGS84): 46,3716, 13,8463 VIŠINSKA RAZLIKA: 460 m ZELO ZAHTEVNA OZNAČENA POT, 1.30 h Pristop so uporabljali že triglavski prvopristopniki leta 1778. Obvezna sta samovarovanje in čelada. Od doma se malenkost spustimo čez planoto Ledine do gruščnatega vznožja Malega Triglava. Strmina hitro naraste, vzpenjamo se čez police, kjer naletimo na prva varovala. Po poševnem žlebu izstopimo desno na strme kamnite plošče, ki jih v cikcaku premagujemo vse do Malega Triglava, kjer se pridružimo poti s Kredarice in nadaljujemo po Š-220. ————— › S Planike čez Triglavsko škrbino IZHODIŠČE: Dom Planika pod Triglavom (2401 m), Š-200 GRS80 (WGS84): 46,3716, 13,8463 VIŠINSKA RAZLIKA: 460 m ZELO ZAHTEVNA OZNAČENA POT, 1.30 h Obvezna sta samovarovanje in čelada. Krenemo proti zahodu do vznožja strme grape pod Triglavsko škrbino, ki razdvaja vzpetino Rjavca na levi in Triglava na desni. Do škrbine se dvigujemo desno od grape po strmi zavarovani poti. Tu se nam z leve pridruži pot Š-224 z Doliča in Plemenic, po kateri napredujemo do vrha. ————— › Pot čez Plemenice (nekdanja Bambergova pot) IZHODIŠČE: Aljažev dom v Vratih (1015 m), Š-57 GRS80 (WGS84): 46,388, 13,8148 VIŠINSKA RAZLIKA: 1750 m ZELO ZAHTEVNA OZNAČENA POT, 7 h Ena najbolj izpostavljenih zavarovanih poti pri nas in zagotovo najtežji pristop na Triglav. Varovala so v solidnem stanju. Tura je tudi fizično naporna, zato je primerna le za izurjene planince z dobro kondicijo in vso opremo. Obvezna sta samovarovanje in čelada. Na poti so snežišča skozi vse poletje. Pozornost velja nameniti orientaciji, zlasti na Plemenicah. Zaradi zahtevnosti in dolžine pretirane gneče tu ni. Do prelaza Luknja gremo kot pri Š-182 iz Vrat ali Š-180 iz Zadnjice. Levo, proti jugovzhodu, se začne naša pot. Izpostavljenost in tehnična zahtevnost sicer dobro zavarovane poti sta v prvem delu največji, zato si že pred vstopom nadenemo samovarovanje in čelado. Prvih nekaj raztežajev se po previsnih gredinah hitro poženemo navzgor. Višje se stena rahlo položi, nekajkrat nam je dovoljeno pokukati čez njen rob. Po 1.30 h strmega vzpenjanja dosežemo vodoravno ramo, po kateri nadaljujemo desno in jo zapustimo v strmem, izpostavljenem prehodu. Po zahodnem boku grebena, s katerega je dobro viden kamniti obraz Sfinge, nadaljujemo do škrbine, kjer se v zadnjem zahtevnem delu spustimo na rob Plemenic, kakor se imenuje velika planota nad severno steno Triglava. Varoval ni več, pot nad Sfingo nas zložno vodi čez pode. Orientacija je zahtevnejša, zlasti ker tu dolgo v poletje leži sneg. Čez gladka skalna pobočja se vzpnemo na višjo planoto, levo od 10 min oddaljenih ostankov vojašnice iz časov, ko je tu bila Italija. Tu se priključimo poti Š-224 z Doliča, ki ji sledimo do vznožja vršne zgradbe Triglava. Če smo na vrhu Plemenic čelado in samovarovanje morali zamenjati z derezami, moramo tu vajo obrniti in si ponovno nadeti opremo za samovarovanje. Zanesljiva varovala nas popeljejo desno gor v rdečo grapo, po kateri se vzpnemo do Triglavske škrbine. Z nje pokukamo na Dom Planika, s katerega se nam pridruži pot Š-222. S škrbine se po gladkih južnih pobočjih ob spremstvu jeklenic hitro vzpenjamo vse bolj v levo na greben, po katerem v zanimivih prehodih dosežemo vrh. ————— › Z Doliča IZHODIŠČE: Koča na Doliču (2151 m), Š-179 GRS80 (WGS84): 46,365, 13,8192 VIŠINSKA RAZLIKA: 720 m ZELO ZAHTEVNA OZNAČENA POT, 2.30 h Obvezna sta samovarovanje in čelada. Od koče se spustimo proti Trenti mimo ruševin nekdanje koče do razcepa, kjer nas udobna mulatjera povede desno navzgor. Sledimo ji po številnih serpentinah na veliko planoto pod vznožjem vršne zahodne stene Triglava. Na levi strani le nekaj minut vstran, tik pod Glavo v Zaplanji (2556 m), stoji ruševina italijanske vojašnice Vittorio Emanuelle III, ki je bila dolgo časa napačno poimenovana kot Morbegna. S planote se vzpnemo čez melišča vse do vstopa v steno, kjer se priključimo poti Š-223 in ji čez Triglavsko škrbino sledimo do vrha. ————— › Po stari Kugyjevi poti IZHODIŠČE: Zadnjica (650 m), Š-42 GRS80 (WGS84): 46,3824, 13,76 VIŠINSKA RAZLIKA: 2040 m ZELO ZAHTEVNA NEOZNAČENA POT, 6–7 ur Pot je danes skorajda pozabljena, nekoč pa je bila glavni dostop iz Trente na Triglav. Nastala je leta 1905, le dve leti za nadelano potjo čez Komar, ki so jo Trentarji v tekmi z Nemci zgradili kot svoj pristop na vrh Triglava. Danes je opuščena, na njej najdemo le redke oznake, zato je primerna le za izurjene gornike z dobrim smislom za orientacijo. Po dolini Zadnjice krenemo po poti Š-59 proti Luknji. Na višini ok. 1500 m zavijemo desno na mulatjero proti Doliču, ki se vije v ključih, vsekana v skalo. Na Skoku se levo odcepi Kugyjeva pot. Odcep je skrit na mestu, kjer čez oporni zid mulatjere vodi šest majhnih stopnic, malo nad njimi pa stojijo ruševine stare italijanske tovorne žičnice. Sprva je steza široka in lahko sledljiva, višje se izgubi na meliščih. Najbolje se je povzpeti po strmih travah desno od melišča tik pod steno, kjer je poti zopet lažje slediti. Ko pobočja postanejo strmejša, se držimo bolj levo in se čez police povzpnemo proti Plemenicam, kjer se priključimo poti Š-223. ————— › Kugyjeva polica IZHODIŠČE: Plemenice, 2365 m Š-222 GRS80 (WGS84): 46,3803, 13,8305 ZAHTEVNO BREZPOTJE, 1.30 h Težavni prehod med Triglavskim ledenikom in Plemenicami nad severno steno Triglava so že davno uporabljali trentarski lovci, kasneje je bila pot tudi zavarovana, danes pa je opuščena in težko prehodna, zlasti zaradi krušljivosti in snega, ki leži tod dolgo v poletje. Na pobočju Zaplanje vzhodno od Sfinge označeno pot v levo zapusti komaj vidna stezica, ki vodi po severni strani pod vršno zgradbo Triglava proti Triglavskemu ledeniku. Gruščnata polica nad globokim prepadom zahteva vso izurjenost in previdnost. V glavnem jo uporabljajo le še plezalci pri izstopu iz plezalskih smeri v prehodu do Kredarice ali pri sestopu v Vrata. Šmarjetna glava, 2358 m GRS80 (WGS84): 46,3646, 13,8269 Šmarjetna glava štrli iz planotastega sveta jugozahodno od vršnega dela Triglava. Njena značilna kopasta oblika nad Velsko dolino je prepoznavna že od daleč. Z vrha, kjer je žig Bohinjske planinske poti, se nam odpre lep razgled proti Triglavu, Velski dolini, Mišelj vrhu in Mišeljskemu koncu ter Kanjavcu. Dostopna je po zahtevnem brezpotju, a jo predvsem zaradi bližine Triglava obiščejo le redki planinci. Smiselno jo je obiskati iz bližnje koče na Doliču, kadar imamo na razpolago nekaj časa. Je tudi priljubljen cilj turnih smučarjev. ————— › Z Doliča IZHODIŠČE: Koča na Doliču (2151 m), Š-179 GRS80 (WGS84): 46,3651, 13,8192 VIŠINSKA RAZLIKA: 200 m ZAHTEVNO BREZPOTJE, 1 h Od koče gremo proti Vodnikovemu domu ali Planiki, a le do bližnjega helikopterskega pristajališča. Tam krenemo z označene poti levo navzgor na brezpotje. Po skalnatem pobočju se povzpnemo na neizrazit greben, s katerega se nam odpre pogled na Šmarjetno glavo. Vzpenjamo se proti sedlu na njeni levi strani, na njem pa se oprimemo strmega grebena, ki je mestoma označen z možici. V lažjem plezanju jim sledimo strmo proti vrhu, malo pred njim pa nas popeljejo desno. Do vrha nas loči le še kratek vzpon prek grušča. ————— Kanjavec, 2568 m GRS80 (WGS84): 46,3602, 13,8096 Kanjavec je masiv, ki stoji vzhodno od zgornjih Triglavskih jezer, severno od Hribaric in zahodno od Doliča. Ponaša se s severno steno največjih razsežnosti pri nas, ki strmo pada proti Zadnjici, po privlačnosti pa vendarle daleč zaostaja za bolj znano Triglavsko severno steno. Zaobljena oblika vršnega dela gore omogoča, da so nanjo speljani trije precej nezahtevni pristopi, prijazna pa je tudi turnim smučarjem. Lega in višina ji prispevata bogate snežne padavine, pa tudi razglede predvsem proti jugu in zahodu. Le lučaj od glavnega vrha proti zahodu je še drugi vrh Kanjavca, ki je celo meter višji, in po dveh vrhovih prepoznamo Kanjavec že od daleč. Spada med bolj obiskane bohinjske gore, a je vendarle globoko v senci dobre tri ure oddaljenega Triglava. ————— › Z Doliča IZHODIŠČE: Koča na Doliču (2151 m), Š-179 GRS80 (WGS84): 46,3651, 13,8192 VIŠINSKA RAZLIKA: 420 m ZAHTEVNA OZNAČENA POT, 1.30 h Za kočo pot krene proti zahodu in se vzpenja po zložnem, valovitem pobočju. Kmalu se zasuče jugozahodno, še višje pa zopet na zahod. Pod vršnim delom s pomočjo varoval premagamo krajšo steno in hitro se znajdemo na vršnem grebenu, do vrha nas loči le nekaj korakov. ————— › Čez Hribarice IZHODIŠČE: Koča na Doliču (2151 m), Š-179, ali Koča pri Triglavskih jezerih (1685 m), Š-269 GRS80 (WGS84): 46,3651, 13,8193 VIŠINSKA RAZLIKA: 420 m z Doliča ali 900 m od jezer LAHKA OZNAČENA POT, 1.45 h Na Hribarice prispemo po Š-184 od Triglavskih jezer ali z Doliča po Š-318 (1 h). Od tod se nam ponujata dva markirana pristopa. Če smo prišli z Doliča, je najbolj izbrati tistega s prevala Čez Hribarice, s katerega se pot odcepi proti severu. Po lahko prehodnem, kamnito-gruščnatem jugovzhodnem grebenu v zložnih serpentinah lahko tako rekoč z rokami v žepu dosežemo vrh. Od odcepa 45 minut. Če pa smo prišli s Triglavskih jezer ali Prehodavcev, se pot na vrh Kanjavca odcepi že takoj, ko pridemo na zahodni konec planote Hribarice. Po pustem kamnitem svetu proti severovzhodu v lahkem pristopu po kakšni uri vzpenjanja dosežemo vrh z zahodne strani. Od Triglavskih jezer 3 h, s Prehodavcev ura manj. ————— Vršac, 2194 m GRS80 (WGS84): 46,3636, 13,7976 Vršac ali tudi Vodnikov Vršac se kot rama naslanja na zahodno stran Kanjavca. Dviguje se nad zatrepom Doline Triglavskih jezer, a največji vtis naredi pogled na njegovo tisočmetrsko steno nad Zadnjico. Vršna planota je precej ravna in kraško razbita, sam vrh pa označuje možic. Dostop je nezahteven, zaradi bližine Zasavske koče na Prehodavcih velja za njeno hišno goro. Njegovo ime je omenjal že Valentin Vodnik v svoji odi, vendar ni gotovo, da je pri tem mislil ravno na to goro. ————— › S Prehodavcev IZHODIŠČE: Zasavska koča na Prehodavcih (2071 m), Š-174 GRS80 (WGS84): 46,3586, 13,7921 VIŠINSKA RAZLIKA: 170 m vzpona, 50 m spusta ZAHTEVNO BREZPOTJE, 1 h Do škrbine med Vršacem in Kanjavcem sledimo poti Š-185. S škrbine zavijemo levo in zapustimo označeno pot. Čez travnato strmino se vzpnemo na razbito teme Vršaca. Vrh je nenavadno prostoren, pod nami pa proti Zadnjici zija prepadno ostenje. Druga možnost pristopa je po brezpotju neposredno s sedla Prehodavci (2021 m) tik pod kočo, a je potrebno nekaj lažjega plezanja čez skalne pragove. Od koče 45 min. ————— Begunjski vrh, 2461 m GRS80 (WGS84): 46,3906, 13,854 Begunjski vrh stoji na severovzhodnem robu Triglavskih podov. Strmo se dviguje nad Vrati, proti vzhodu pa se njegova gruščnata pobočja zložno stekajo na zakraselo planoto pred Domom Valentina Staniča. Čez ta pobočja je speljan sorazmerno lahek označen pristop na vrh, s katerega se ponuja izjemen razgled na Triglavsko steno in vrhove osrednjih Julijskih Alp. Kljub višini in širnim razgledom pa je Begunjski vrh precej zapostavljen na račun svojega soseda Triglava in je pri planincih le redko izbran kot samostojen cilj. ————— › Od Staničevega doma IZHODIŠČE: Dom Valentina Staniča (2332 m), Š-212 GRS80 (WGS84): 46,3874, 13,86 VIŠINSKA RAZLIKA: 130 m LAHKA OZNAČENA POT, 30 min Od koče krenemo severozahodno po označeni poti proti Cmiru, mimo odcepa na Vrbanove špice do prevala Begunjska vratca (2342 m). Do sem lahko prispemo tudi iz doline Za Cmirom po Š-215. Na zakraselem svetu sledimo napisu, ki nas usmeri levo na zagruščeno pobočje Begunjskega vrha. Po njem v strmih serpentinah v dobre četrt ure od razcepa dosežemo razgledni vrh. ————— Cmir, 2394 m GRS80 (WGS84): 46,4008, 13,8598 Izjemna severozahodna stena Cmira ne nakazuje, da je ta stražar leve strani Vrat precej lahko dostopen. Na jug se z grebena stekajo prijaznejša pobočja v dolino Za Cmirom, skozi katero vodi neoznačeni pristop iz Vrat. Bolj obljudena je označena in zavarovana pot od Staničevega doma po grebenu, a je obisk Cmira kljub spoštljivi višini v globoki senci bližnjega Triglava. ————— › Od Staničevega doma IZHODIŠČE: Dom Valentina Staniča (2332 m), Š-212 GRS80 (WGS84): 46,3874, 13,86 VIŠINSKA RAZLIKA: 100 m vzpona, 30 m spusta ZELO ZAHTEVNA OZNAČENA POT, 2 h Na kratkem zavarovanem odseku sta nujna čelada in samovarovanje. Za kočo krenemo proti severu. Po nekaj minutah se desno odcepi pot Š-239 na Vrbanove špice, mi pa nadaljujemo proti vznožju Begunjskega vrha, ki ga obidemo čez melišča po severovzhodnem pobočju. Tu nam v zgodnjem poletju lahko ponagaja ostanek snežišča. Na sedlu med Cmirom in Begunjskim vrhom se nam odpre veličasten pogled na Severno Triglavsko steno in proti Luknji. Pot zavije desno na ploščata južna pobočja. V rahlo dvigajočem se prečenju dosežemo skalno stopnjo, čez katero se navpično spustimo ob dobrih varovalih, od sedelca pod njo pa se držimo grebena. Pod vrhom prestopimo še nekaj polic in se znajdemo na umaknjenem razgledniku, na katerem si mir pred triglavskimi obleganji poiščejo tudi kozorogi. ————— › Iz Vrat skozi dolino Za Cmirom IZHODIŠČE: Turkov rovt (941 m), Š-13 GRS80 (WGS84): 46,4179, 13,8584 VIŠINSKA RAZLIKA: 1450 m ZAHTEVNO BREZPOTJE, 3.30–4 h Poti na pobočju skorajda ni, zato je zelo pomembna dobra orientacija oziroma spremstvo gorskega vodnika. Do zelenih ravni doline Za Cmirom sledimo opisu poti Š-215. Dolgo kotanjo med ostenji Vrbanovih špic in Cmirom zapustimo pri izteku melišča na desni. Po njem se čez skalnat prehod vzpnemo levo na strma gladka pobočja Cmira. Sprva jih prečimo levo, nato neuhojeno stezico poiščemo naravnost navzgor do sedelca pred vrhom. Od tam je po označeni poti desno na vrh Cmira le še 10 min. ————— Visoka Vrbanova špica, 2408 m, Spodnja Vrbanova špica, 2299 m GRS80 (WGS84): 46,3919, 13,8618 in 46,3966, 13,869 Robati greben Vrbanovih špic ločuje krnico Pekel nad Kotom in dolino Za Cmirom, z njega pa na obe strani padata strmi steni. Na Spodnjo Vrbanovo špico dostopimo iz Pekla po izpostavljeni zelo zahtevni zavarovani poti. Dostop od Visoke Vrbanove špice, ki je na vrhu navkljub špičastemu imenu presenetljivo prostrana in s smeri Staničevega doma lahko dostopna, je še za odtenek zahtevnejši. To je vsekakor ena najbolj drznih in slikovitih poti pri nas, ki se ponaša tudi s prekrasnimi razgledi. ————— › Od Staničevega doma IZHODIŠČE: Dom Valentina Staniča pod Triglavom (2332 m), Š-212 GRS80 (WGS84): 46,3874, 13,86 VIŠINSKA RAZLIKA: 75 m vzpona, 110 m spusta ZELO ZAHTEVNA OZNAČENA POT, 2 h Obvezna sta samovarovanje in čelada. Pot je primernejša za sestop. Od doma krenemo sprva proti severu, a hitro sledi odcep desno čez zaobljena pobočja na vrh Visoke Vrbanove špice (30 min). Naprej se pot v izpostavljenih prehodih drži zobatega grebena. Na razglednem mestu na desni naletimo na Plesišče, izjemen ploščat podij, ki ob veličastnih razgledih vabi na visokogorski valček. Vse do vrha Spodnje Vrbanove špice plezamo po zavarovani poti. ————— › Iz Pekla IZHODIŠČE: Kot, Lengarjev rovt (950 m), Š-15 GRS80 (WGS84): 46,395, 13,8717 VIŠINSKA RAZLIKA: 310 m ZELO ZAHTEVNA OZNAČENA POT, 4 h Izpostavljenost in nevarnost zdrsa sta veliki predvsem v mokrem. Pot je primernejša za vzpon. Obvezna sta samovarovanje in čelada. Na spodnjem robu krnice Pekel se s poti Š-216 desno odcepi zavarovana pot na Vrbanove špice. Strmo ostenje načnemo desno po polici, nato pa se strmo vzpnemo po delno poraščenem hrbtu po zavarovani poti vse do vrha. Iz Pekla 1 h, od izhodišča v Kotu 4 ure. ————— Rušnata Mlinarica, 1777 m, Požgana Mlinarica, 1862 m GRS80 (WGS84): 46,4133, 13,8804 in 46,4079, 13,8797 Rušnata in Požgana Mlinarica sta redko obiskana vrhova v verigi med Kotom in Vrati, in sicer si sledita v grebenu med Požarom (1543 m) na severu in Vrbanovimi špicami na jugu. Nahajata se v popolni divjini kljub bližini obljudenih gora. Z obeh vrhov je lep razgled na dolini in vrhove nad njima. ————— › Iz Kota IZHODIŠČE: Kot, Lengarjev rovt (950 m), Š-15 GRS80 (WGS84): 46,4159, 13,8976 VIŠINSKA RAZLIKA: 830 m ZAHTEVNA NEOZNAČENA POT, ZAHTEVNO BREZPOTJE, 3 h Pot do Rušnate Mlinarice na grebenu je na nekaterih mestih zahtevna. Orientacija ni prezahtevna. Iz Kota krenemo proti Staničevemu domu. Po nekaj minutah hoje, preden pot prestopi hudournik, gremo po kolovozu desno. Kmalu se desno gor odcepi neoznačena pot, ki se zložno vzpne ob potoku, ga prestopi in se strmo vzpenja do travnatih pobočij. Zopet napredujemo skozi gozd na reber, kjer se nam kmalu odpre lep razgled. V prečnem vzpenjanju proti levi dosežemo gruščnat travnik, naprej skozi gozd pa prispemo desno na vršni greben. Po poraščenem grebenu nadaljujemo levo čez več predvrhov, čez zahteven skok in nekaj grap vse do prostranega, neporaščenega vrha Rušnate Mlinarice, ki je obdan s kuliso visokih triglavskih sosedov. Izurjeni lahko turo podaljšajo na dobro uro oddaljeno Požgano Mlinarico. Pot se vije po ozkem grebenu, prehodi pa so zahtevni in izpostavljeni. Turo lahko krožno sklenemo v Kot po VII. etapi poti PP (Š-415). ————— › S Turkovega rovta IZHODIŠČE: Turkov rovt (941 m), Š-13 GRS80 (WGS84): 46,4179, 13,8584 VIŠINSKA RAZLIKA: 950 m NEZAHTEVNO BREZPOTJE, 2.30 h Pot je bolj orientacijsko kot tehnično zahtevna, na določenih mestih pa nam pomagajo možici in oznake poti Planica–Pokljuka. Neoznačeni pristop na Požgano Mlinarico vodi po dokaj nezahtevnem brezpotju iz doline Za Cmirom. S poti Š-215 skrenemo levo proti vrhovom Vrbanovih špic na meliščih pod Cmirom. Ko se proti jugu vzpnemo do vrha doline, skalnato pobočje pod ostenji prečimo levo in po slabše vidnih stezicah prek melišč dosežemo ruševnat vršni del. Po njem nas lažje sledljiva steza v strmem vzponu pripelje na vrh, kjer stoji miniaturni Aljažev stolp. Razgled z vrha na bližnje vrhove je izreden. ————— Črna gora, 1379 m GRS80 (WGS84): 46,4353, 13,9118 Črna gora je najbolj severovzhodni vrh v sredogorski verigi, ki ločuje Vrata in Kot. Stoji nad Kosmačevim prevalom, čez katerega poteka cesta v Radovno. V celoti je gozdnata, z nekaj minut oddaljenega bivaka pa se odpira razgled v Vrata, na slap Peričnik in na vrhove Martuljške skupine od Slemena pa vse do Stenarja. Nanjo vodi mestoma težko sledljiva neoznačena pot, ki se slabo uhojeno nadaljuje proti ostalim vrhovom vse do Požgane Mlinarice. ————— › S Kosmačevega prevala IZHODIŠČE: Kosmačev preval (847 m), Š-14 GRS80 (WGS84): 46,4377, 13,9309 VIŠINSKA RAZLIKA: 532 m NEZAHTEVNA NEOZNAČENA POT, 1.15 h S Kosmačevega prevala krenemo čez poseko po kolovozu, s katerega zavijemo levo na kolovoz proti zahodu. Ob redkih možicih se sprva zložno vzpenjamo, kolovoz pa se kmalu spremeni v pot, ki se v isti smeri zagrize v pobočje. Strmina lep čas ne odneha. Ko se pot malo položi, nas povede v desno, nakar zopet zavije strmo levo. Ko se nam v gozdu že začno odpirati pogledi proti Vratom, se steza oprime strmega gozdnega slemena, ki mu sledi vse do ravnice na vršnem grebenu. Na vzpetinici desno je nekaj deset metrov oddaljeni Hanžkov bivak na Črni gori z razglediščem. Od bivaka se spustimo v kotanjo in proti zahodu nadaljujemo do poraščenega vrha Črne gore. ————— Predelov vrh, 1460 m, Lengarjeva glava, 1498 m, Požar, 1543 m Slabo vidna steza se s Črne gore po grebenu vije naprej proti Predelovemu vrhu, Lengarjevi glavi in Požaru, ki je neporaščen in zato razglednejši, na njem pa stoji možic. Neoznačena pot po grebenu je težko sledljiva in mestoma težje prehodna, a če se držimo grebena, orientacija ni zahtevna. Pred Rušnato Mlinarico (1777 m) se priključi lovski poti Š-242 iz Kota, po kateri lahko v krožni varianti tudi sestopimo ali nadaljujemo proti Požgani Mlinarici. Zahtevno! ————— Rjavina, 2532 m GRS80 (WGS84): 46,3921, 13,8806 Med severovzhodnimi sosedi Triglava je Rjavina najpomembnejša. S svojim grebenom skupaj z Luknjo pečjo, Dimniki in Macesnovcem ločuje dve alpski dolini, Krmo in Kot. Njene veličastne stene nad obema dolinama jo delajo prav mogočno. Proti zahodu se prek Dovških vratc navezuje na Rž in naprej na Kredarico. Na njen vrh vodita dve označeni poti, ki ju lahko povežemo v krožno turo. Z vrha ponuja prostran razgled skoraj na vse osrednje Julijce z bližnjim Triglavom na čelu, ponaša pa se tudi z zanimivimi naravnimi okni v vršnem grebenu. ————— › Od Doma Valentina Staniča IZHODIŠČE: Dom Valentina Staniča (2332 m), Š-212 GRS80 (WGS84): 46,3874, 13,86 VIŠINSKA RAZLIKA: 200 m ZELO ZAHTEVNA ZAVAROVANA POT, 2 h Pot je zahtevna in izpostavljena soncu, a razgled poplača vse napore. Če se Rjavine lotimo krožno, je ta pot priporočljivejša za sestop. Od doma krenemo proti Krmi na Ravnico pod Ržjo, kjer zavijemo levo in se spustimo na preval Dovška vratca (2254 m). Od tod gremo levo gor na greben. Nanj se vzpnemo čez drobljivo pobočje in po približno uri hoje dosežemo vrh Male Rjavine (2530 m), ki je le spoznanje nižja od svoje vzhodne sestre. Teren postaja zahtevnejši in varovala vse pogostejša, še najzahtevnejši pa je prehod v škrbino, pri kateri se nam z leve pridruži zavarovana pot Š-249 iz Pekla. Od tod zahtevnost pojenja, mimo naravnega okna v razglednem visokogorskem sprehodu kmalu dosežemo vrh. ————— › Skozi Pekel IZHODIŠČE: Kot, Lengarjev rovt (950 m), Š-15 GRS80 (WGS84): 46,4159, 13,8976 VIŠINSKA RAZLIKA: 1600 m ZELO ZAHTEVNA OZNAČENA POT, 5 h Tura je zahtevna, obvezno je samovarovanje. Senčna stran pristopa je v močnem soncu prednost v primerjavi z lažjo potjo Š-248 po grebenu. Če se Rjavine lotimo krožno, je ta pot priporočljivejša za vzpon. Iz Kota sprva sledimo poti Š-216 in jo zapustimo levo pri smerokazu v kotanji Pekel (do Staničevega doma je še 30 min). Po kratkem, strmem melišču vstopimo v izpostavljeno skalovje, ki ga s pomočjo varoval premagujemo naravnost navzgor. Zanimivo speljana pot skozi kamine in čez police ob dobrih varovalih vztraja vse do grebena, kjer se pred škrbino priključimo poti Š-248 in ji sledimo do vrha. Iz Pekla 1.30 h. ————— › Čez Teme IZHODIŠČE: Dom Valentina Staniča (2332 m), Š-212 GRS80 (WGS84): 46,3874, 13,86 VIŠINSKA RAZLIKA: 700 m ZAHTEVNO BREZPOTJE, 4 h Od doma sledimo poti proti Krmi v obratni smeri kot v Š-217. Po prvem spustu do bližnjega Pungrta moramo biti pozorni na križišče z nemarkirano potjo PP. Zavijemo levo nanjo in ji sledimo obratno, kot je opisana v Š-416, v manjšo krnico pod Rjavinin vzhodni predvrh Teme (2136 m). Iz krnice poiščemo nekoliko zahteven prehod na sedelce za Temenom. Tam zapustimo PP in se usmerimo levo naravnost navzgor brez poti, a tudi brez posebnih tehničnih težav vse do 400 m višjega vrha. ————— Luknja peč, 2249 m GRS80 (WGS84): 46,3961, 13,8925 Luknja peč je težko dostopen vrh, ki je z značilno zobato obliko prepoznaven že od daleč. Nahaja se med Rjavino in Dimniki v dolgem grebenu, ki poteka proti severovzhodu vse od Kredarice do Macesnovca in se steka v gozdove nad dolino Radovne. Oster, mestoma nažagan greben s svojimi strmimi stenami na obeh straneh razmejuje Krmo in Kot, iz katerih sta na vrh možna alpinistična vzpona. Na delu poti si pomagamo s potjo Planica–Pokljuka Š-416, ki poteka okrog vrha. Pristop iz Krme je nekoliko lažji od tistega iz Kota, a vseeno dolg, naporen in orientacijsko zahteven, zahtevnost plezanja dosega II. stopnjo. Varovanje je obvezno. Obisk gore zato zahteva izurjenega gornika ali spremstvo gorskega vodnika, izvedljiv pa je le v dobrih razmerah. ————— Dimniki, 2101 m GRS80 (WGS84): 46,3986, 13,8978 Ostroroba piramida v grebenu med Krmo in Kotom je med zadnjim poraščenim vrhom Macesnovcem in Luknjo pečjo, na katero jo veže ostro nažagan greben. Nanjo ne vodi pot, obiščemo pa jo lahko med plezalnim vzponom, ko dostopamo na Luknjo peč. Posebno poslastico pri plezalcih predstavlja prečenje celotnega grebena od Macesnovca čez Dimnike in Luknjo peč do Rjavine. Plezalska tura je vsega spoštovanja vredno alpinistično dejanje sredi prvobitne visokogorske divjine. Ta podvig je še zahtevnejši od pristopov na Luknjo peč, saj je zahtevnost plezanja mestoma od III. do IV. stopnje. Namenjen je le plezalcem ali v spremstvu gorskega vodnika. ————— Macesnovec, 1926 m GRS80 (WGS84): 46,4037, 13,9068 Macesnovec je prvi večji vrh med Krmo in Kotom v zobatem grebenu, ki se prek Dimnikov in Luknje peči dviguje vse do Rjavine. Edini dostop iz Kota ni označen, a je tura priljubljena predvsem izven sezone, najbolj jeseni, ko nas očara zlato oranžna barva macesnov, ki gori dajejo ime. ————— › Mimo studenca nad Kotom IZHODIŠČE: Kot, Lengarjev rovt (950 m), Š-15 GRS80 (WGS84): 46,4159, 13,8977 VIŠINSKA RAZLIKA: 980 m NEZAHTEVNA NEOZNAČENA POT, 3.30 h Tura je orientacijsko zahtevna, pot ni označena, a zadnje čase kar dobro uhojena. Do studenca sledimo poti Š-216. Lovska steza se tik za studencem odcepi levo navzgor in višje na meliščih zavije levo. Še naprej prečimo levo vse do z macesni poraščenega strmega pobočja Macesnovca. Po precej nerodni, strmi poti se dvignemo do grebena med Dimniki in Macesnovcem, kjer za trenutek prestopimo na južno stran in v nekaj minutah med ruševjem dosežemo neporaščeni vrh. ————— Vernar, 2225 m GRS80 (WGS84): 46,3612, 13,8612 Manj obiskan, a zelo postaven vrh stoji v samem preddverju Triglava, nad zatrepom Zgornje Krme na vzhodu in nad Velim poljem na zahodu. Njegov greben poteka od Bohinjskih vratc (1973 m) do Konjskega prevala in proti Triglavu. Do Bohinjskih vratc se lahko povzpnemo po dveh označenih poteh, naprej pa vodi neoznačena grebenska smer. ————— › Od Vodnikovega doma IZHODIŠČE: Vodnikov dom na Velem polju (1817 m), Š-186 GRS80 (WGS84): 46,3561, 13,8612 VIŠINSKA RAZLIKA: 410 m ZAHTEVNO BREZPOTJE, 1.15 h Od Bohinjskih vratc pot ni markirana, a plezanje ni zahtevno. V krušljivi skali vseeno terja vso previdnost in dobro orientacijo. Do Bohinjskih vratc se vzpnemo desno strmo navzgor po travnatih serpentinah v dobrih 20 min. Od tod gremo levo, proti severu, na greben, ki se mu umaknemo levo na strma travnata pobočja. Stezica nas čez čas privede na predvrh. V lažjem plezanju večinoma po levi strani razbitega skalnatega grebena v nekaj minutah dosežemo vrh. ————— › Iz Zgornje Krme IZHODIŠČE: Krma, parkirišče Pri lesi (944 m), Š-20 GRS80 (WGS84): 46,3854, 13,9069 VIŠINSKA RAZLIKA: 1320 m ZAHTEVNO BREZPOTJE, 3.30 h Do Bohinjskih vratc gremo po poti Š-194, do vrha pa sledimo Š-256 desno. Triglavska jezera in Fužinske planine Nad Bohinjskim jezerom se severno proti Triglavu razprostira prostrano planotasto območje, ki je pretežno gozdnato in polno pašnih planin. Na vzhodu ga omejuje globoka in dolga dolina Voje, na zahodu pa eden najlepših predelov Julijskih Alp, Triglavska jezera. Pogorje okrog Doline Triglavskih jezer se na zahod konča nad Trento, proti jugu pa se navezuje na visoko planoto Komne. Območji Triglavskih jezer in Fužinskih planin sta si reliefno precej podobni, za obe je značilen zakrasel svet. Izoblikovala ga je voda, ki se skozi porozne kamnine steka v Bohinjsko jezero. Vrhovi so tu povečini manj izraziti, vsaj delno poraščeni oziroma travnati, le na redke je speljana markirana pot. Proti severu se gore dvigujejo, zelenje se umika, a zahtevnost pristopov bistveno ne naraste predvsem zaradi precej oblih, kopastih oblik. Območje Fužinskih planin je polno neoznačenih poti iz časov, ko so bile planine aktivne in je še živelo planšarstvo. Danes se te steze povečini izgubljajo, ohranjajo se v glavnem označene poti. Tudi okrog Doline Triglavskih jezer je podobno. Čim se umaknemo z glavne prometnice, ki poteka mimo jezer od Savice proti Triglavu, se hitro znajdemo na neoznačenih poteh ali celo brezpotjih. Zaradi podobnih značilnosti in neposredne bližine sta obe območji opisani v istem poglavju. Največ planincev v ta svet krene z bohinjskih izhodišč, od Savice in iz Stare Fužine, od koder je visoko pod planine speljana plačljiva cesta. Iz Trente pristope na gore okrog Triglavskih jezer ponuja dolina Vrsnik. Pri obisku Fužinskih planin nam prenočišče najpogosteje nudi Koča na Planini pri Jezeru, Koča pri Triglavskih jezerih pa je ena izmed najbolj obiskanih pri nas. Koče, zavetišča in planine ————— Kosijev dom na Vogarju, 1054 m GRS80 (WGS84): 46,2967, 13,8671 ODPRTOST: začetek junija–konec septembra, izven sezone med vikendi oz. po dogovoru HTTP://www.planinske-koce.si/kosijev_dom_na_vogarju IZHODIŠČE ZA: Pršivec, Š-348 PREHODI: › Koča na Planini pri Jezeru, Š-263 › Koča pri Triglavskih jezerih, Š-263 in Š-273 › Bregarjevo zavetišče na planini Viševnik, Š-267 Kosijev dom stoji na planini Vogar nad Bohinjskim jezerom. Preurejen je bil iz pastirske koče. Krasijo ga lepi razgledi in lahek pristop, zato je pogost cilj izletnikov iz Bohinja. Imenuje se po zaslužnem članu Planinskem društva Železničar, slednje z njim tudi upravlja. Skupno ima 63 ležišč. Dostopen je tudi po cesti Š-37 iz Stare Fužine. Cesta je v poletnih mesecih plačljiva. Od zadnjega parkirišča je do doma še 10 min peš. ————— › Iz Stare Fužine IZHODIŠČE: Stara Fužina (600 m), Š-35 GRS80 (WGS84): 46,2907, 13,8869 VIŠINSKA RAZLIKA: 470 m LAHKA OZNAČENA POT, 1.15 h S parkirišča v Stari Fužini gremo po cesti naprej nekoliko navzgor proti Vojam do smerokaza pri znamenju. Tam se odcepi steza čez travnik levo navzgor. V dolgih serpentinah se dvigne na rob planote in spodnji del planine Vogar, po kateri mimo zmajarskega vzletišča in hišk v nekaj minutah dosežemo kočo. ————— Koča na Planini pri Jezeru, 1453 m GRS80 (WGS84): 46,3096, 13,8277 ODPRTOST: začetek junija–konec septembra HTTP://www.planinske-koce.si/koca_na_planini_pri_jezeru IZHODIŠČE ZA: › planino Viševnik, Š-265 › Planino v Lazu, Š-289 › planino Krstenico, Š-289 in Š-295 › Pršivec, Š-265 in Š-349 › Malo Tičarico, Š-273 › Vogle in Veliko Zelnarico, Š-178 › Slatno in Kredo, Š-321 PREHODI: › Koča pri Triglavskih jezerih, Š-273 › Bregarjevo zavetišle na planini Viševnik, Š-265 › Kosijev dom na Vogarju, Š-263 › Vodnikov dom na Velem polju, Š-289 in Š-193 Koča s 95 ležišči stoji nad manjšim jezerom, poimenovanim Jezero. Odprta je od leta 1984 na mestu nekdanje sirarne. Z njo upravlja Planinsko društvo Integral. Kot edina planinska postojanka v osrčju Fužinskih planin je izhodišče za mnoge, predvsem družinam primerne ture po ostalih planinah. ————— › S planine Blato IZHODIŠČE: planina Blato (1147 m), Š-36 GRS80 (WGS84): 46,3116, 13,8501 VIŠINSKA RAZLIKA: 310 m LAHKA OZNAČENA POT, 1 h S parkirišča pred planino krenemo zahodno po kolovozu, ki se vse strmeje vije po gozdu. Čez četrt ure se desno odcepi pot Š-290 na planino V Lazu, mi pa se držimo široke poti, ki premaga še en strmejši vzpon, nato pa zložneje pripelje na planino s kočo. ————— › Čez planino Vodični vrh IZHODIŠČE: planina Vogar (1100 m), Š-258 GRS80 (WGS84): 46,2967, 13,8669 VIŠINSKA RAZLIKA: 360 m LAHKA OZNAČENA POT, 2 h S parkirišča pred planino Vogar gremo dobrega pol kilometra naprej po cesti, dokler je ne prečka markirana pot. Po njej se desno skozi strm gozd vzpnemo na planoto s planino Vodični vrh (1481 m). Obidemo jo po desni, nato pa se dvignemo na valovito sleme Vodičnega vrha (1621 m). Po redkem gozdu v isti smeri prek terasastih pobočij sestopimo do poti Š-261 s planine Blato, po kateri kočo dosežemo v nekaj minutah. ————— › Z Vogarja nad cesto IZHODIŠČE: Kosijev dom na Vogarju (1054 m), Š-258 GRS80 (WGS84): 46,2967, 13,8669 VIŠINSKA RAZLIKA: 400 m LAHKA OZNAČENA POT, 1.45 h Od doma krenemo po širokem kolovozu proti Pršivcu in Planini pri Jezeru. Mimo manjšega križa pridemo do označenega razpotja. Nadaljujemo desno po slabši makadamski cesti, ki nas vodi čez zgornji del planine Vogar. Mimo domačije Dolenc prispemo do manjšega križišča, kjer gremo naravnost. Čez nekaj metrov zapustimo cesto, nato pa nadaljujemo rahlo desno na pešpot, ki se sprva vzpne čez travnik, nato pa prečka gozd in se vrne na cesto, ki ji sledimo desno. Na bližnjem označenem razpotju jo zopet zapustimo levo in nadaljujemo po vzporedni označeni poti. Po prečenju gozdnatega pobočja nad dolino Suhe proti desni se priključimo traktorski vlaki, s katere nas markacije usmerijo na pešpot. Ta se po vzponu priključi uhojeni kolovozni poti Š-261 s planine Blato. Po njej nadaljujemo levo do koče. ————— Bregarjevo zavetišče na planini Viševnik, 1625 m GRS80 (WGS84): 46,3055, 13,8173 ODPRTOST: začetek junija–konec septembra HTTP://www.planinske-koce.si/bregarjevo_zavetisce_na_planini_visevnik IZHODIŠČE ZA: Pršivec, Š-349 PREHODI: › planina Dedno polje, Š-286 › planina Ovčarija, Š-283 › Dom na Komni, Š-266 in Š-277 › Koča pri Triglavskih jezerih, Š-284 in Š-274 Lepa razgledna planina leži med Pršivcem in Strmo Grivo. Pastirski stanovi so preurejeni v počitniške hišice, ena pa v planinsko postojanko – Bregarjevo zavetišče, ki mimoidočim nudi tudi nekaj gostinske ponudbe. Leta 1982 so razpadajočo sirarno vzeli v najem člani tedanjega Planinskega društva Draga Bregarja-Ljudska pravica in ga leta 1987 prenovljenega dali v uporabo planincem. Postojanka je bila najprej zaprtega tipa, odprta le ob vikendih, od leta 1997 pa je odprta vso sezono. V zavetišču dežurajo člani društva PD Draga Bregarja Ljubljana. S planine Viševnik je lep razgled proti Komni, na Debeli vrh, Lazovški preval, Triglav, Ograde, planino Krstenico, Jezerski Stog, Tosc, Viševnik itn. ————— › S Planine pri Jezeru IZHODIŠČE: Planina pri Jezeru (1453 m), Š-260 GRS80 (WGS84): 46,3096, 13,8278 VIŠINSKA RAZLIKA: 180 m LAHKA OZNAČENA POT, 45 min Od Koče na Planini pri Jezeru sta na planino Viševnik speljani dve poti. Prva se takoj na Planini pri Jezeru vzpne proti jugozahodu strmo skozi gozd in med vrtačami v serpentinah privede do Viševnika. Po 15 min daljši različici čez Krištofojco, pa gremo proti Dednemu polju in se vzpnemo čez prvi klanec. Čez 15 min zavijemo levo čez skalnat preval proti jugu v vrtačo, iz katere se strmo vzpnemo pod Grivo na planino Viševnik. ————— › Od Savice mimo Črnega jezera IZHODIŠČE: Koča pri Savici (653 m), Š-268 GRS80 (WGS84): 46,2981, 13,7975 VIŠINSKA RAZLIKA: 340 m LAHKA OZNAČENA POT, 1.30 h Tik preden po poti Š-270 od Savice čez Komarčo prispemo k Črnemu jezeru (1294 m), se desno odcepi steza. Sprva vodi proti vzhodu, nato pa proti severovzhodu v Dol pod Studorjem pod pečinami Riglja in Vrtca na levi. Pod Vrtcem se nad presihajočim jezercem Mlaka strmo vzpne na preval pod Grivo in do planine. ————— › Z Vogarja IZHODIŠČE: Kosijev dom na Vogarju (1054 m), Š-258 GRS80 (WGS84): 46,2967, 13,8671 VIŠINSKA RAZLIKA: 590 m LAHKA OZNAČENA POT, 2.30 h Do konca gozdne ceste, kjer je manjše parkirišče, sledimo opisu Š-348 na Pršivec. Tam nas kažipot usmeri na označeno pot proti Viševniku. V zmernem vzponu prek razgibanega gozdnega pobočja gremo mimo vhoda v Brezno pri gamsovi glavici (1609 m), ki je z globino 817 m ena globljih jam v osrednjih Julijcih. Pot se nato strmo vzpne preko prevala na zgornji del planine Viševnik. Od tam v lahkem sprehodu čez pašnike in redek gozd sestopimo do stanov. ————— Koča pri Savici, 653 m GRS80 (WGS84): 46,2902, 13,8028 ODPRTOST: začetek aprila–konec septembra HTTP://www.planinske-koce.si/koca_pri_savici IZHODIŠČE ZA: › Pršivec, Š-270, Š-266 in Š-349 › Komno, Š-276 PREHODI: › Koča pri Triglavskih jezerih, Š-270 › Koča na Planini pri Jezeru, Š-270, Š-266 in Š-265 Koča pri Savici stoji v zatrepu Ukanca. Odprta je od leta 1948 in je zaradi bližine slapu Savica (20 min) služila predvsem kot turistična postojanka. Prenovljena je bila v letih 1970, 1990 in 2019, z njo pa upravlja Planinsko društvo Ljubljana-Matica. Dostop je po asfaltni cesti mimo Bohinjskega jezera, iz Ukanca 4 km. Pred kočo je parkirišče s plačljivo parkirnino. Poleg je od leta 2017 tudi moderen gostinski objekt s prenočišči, imenovan Planinski dom Savica. Iz Ukanca vodi dostop tudi po markirani poti mimo HE Savica. ————— Koča pri Triglavskih jezerih, 1685 m GRS80 (WGS84): 46,3185, 13,7796 ODPRTOST: sredina junija–konec septembra, občasno oktobra HTTP://www.planinske-koce.si/koca_pri_triglavskih_jezerih IZHODIŠČE ZA: › Veliko Špičje, Š-308 › Triglav, Š-184 in Š-224 › Malo Tičarico, Š-273 PREHODI: › Zasavska koča na Prehodavcih, Š-177 › Koča na Doliču, Š-184 › Koča na Planini pri Jezeru, Š-273 Ena bolj obiskanih koč v Triglavskem pogorju leži med Dvojnim jezerom in umetnim jezerom Močivec. Leta 1880 jo je postavil Avstrijski turistični klub, leta 1919 jo je prevzelo Slovensko planinsko društvo, od leta 1955 pa z njo upravlja Planinsko društvo Ljubljana-Matica. Ima 68 ležišč v sobah in 150 na skupnih ležiščih. ————— › Od Savice čez Komarčo IZHODIŠČE: Koča pri Savici (653 m), Š-268 GRS80 (WGS84): 46,2902, 13,8027 VIŠINSKA RAZLIKA: 1050 m ZAHTEVNA OZNAČENA POT, 2.45 h Pot je dolga in zanimiva, zaradi Doline Triglavskih jezer pa zelo priljubljena in pogosto obiskana. Kljub lepotam jo vzemimo resno, predvsem zaradi vzpona čez Komarčo. Od Koče pri Savici krenemo desno čez most in kakih 100 m sledimo poti proti Bohinjskemu jezeru. Pri kažipotu zavijemo levo na udobno, zložno stezo skozi gozd proti ostenju Komarče. Kar naenkrat steza postane strma. Vije se med pečinami v številnih, še vedno udobnih serpentinah, domiselno speljanih mimo sten. Strmina ne poneha, na vse bolj izpostavljenih mestih pa je previdnost vsekakor dobrodošla. V spodnjem delu nas neoznačen odcep povabi nad izvir Savice. Z obiskom drznega mesta nad izvirom voda iz Triglavskih jezer okusimo divjino tega naravnega okolja in turi dodamo nekaj adrenalina. A previdno na izpostavljenem odseku! Ko premagamo strmino, nas pozdravi klopca na razgledišču. Ob pogledu na Savico se zavemo, kako visoko smo se povzpeli v uri in pol. V nekaj minutah se spustimo po zložni gozdni stezi v kotanjo k Črnemu jezeru. Pred jezerom se desno odcepi pot Š-266 proti planini Viševnik, za jezerom pa levo Š-277 na Komno. Nadaljujemo proti severozahodu po dnu Lopučniške doline in pod stenami Stadorja. Slikovito pot skozi gozd nam pred skalno zaporo popestri korito z vodo. Pod Belo skalo (1500 m) se vzpnemo desno na planoto nad gozdno mejo, po kateri med macesni nadaljujemo proti Dvojnemu jezeru. Z desne se nam priključi razgledna pot Š-274 s planine Ovčarije. Ko se pogledu na Tičarico pridruži prizor jezer s kočo na drugi strani, vidimo sliko prave gorske idile. Dvojno jezero obidemo po vzhodni strani in mimo odcepa poti Š-273 čez Štapce prispemo do koče. ————— › Iz Soče čez Velika vrata IZHODIŠČE: Vrsnik, Pod Zjabci (745 m), Š-45 GRS80 (WGS84): 46,3259, 13,6985 VIŠINSKA RAZLIKA: 940 m LAHKA OZNAČENA POT, 5.30 h Od izhodišča pod Zjabci nas kažipot usmeri desno na udobno stezo, ki pelje ob potoku in nato čez gozdno strmino v številnih okljukih po zahodni strani do planine Za skalo (1510 m, 2 h). Tu nadaljujemo za markacijami jugovzhodno do razcepa, kjer zavijemo levo v Dol za bajerjem in po strmi poti na prelaz Velika vrata (1924 m) med Kalom na desni in Čelom na levi. Do sem potrebujemo 3.30 h. S prelaza se po škrapljastem in nato kotanjastem svetu spustimo v dolino mimo nekdanje planine Lopučnice, kjer se nam z desne pridruži pot Š-271 s Komne. Po njej gremo levo čez poraščen hrbet in v pol ure dosežemo kočo. Z Velikih vrat 2 h. Vrhova Kal (2001 m) in Čelo (2228 m) lahko obiščemo po zanimivem kraškem brezpotju. Na prvega je z Velikih vrat (1924 m) slabo uro hoda proti jugu, na drugega pa dobro uro proti severu. ————— › S Komne IZHODIŠČE: Dom na Komni (1520 m), Š-275 GRS80 (WGS84): 46,2842, 13,7734 VIŠINSKA RAZLIKA: 200 m LAHKA OZNAČENA POT, 2.30 h Od Doma na Komni sestopimo sprva proti Savici, čez 5 min pa zavijemo levo, proti severu, na Rušnati vršič. Po poraščeni planoti dosežemo dolino Razor, v kateri se nam z leve pridruži pot Š-278 s Koče pod Bogatinom. Nadaljujemo po valovitem poraščenem terenu na planotasto nekdanjo planino Na Kalu. Od tam naprej hodimo nad globoko dolino Kosovo konto, dokler po dolgem, zložnem sprehodu ne pridemo do nekdanje planine Lopučnice, kjer z leve pride markirana pot Š-271 od Zjabcev. ————— › S Planine pri Jezeru čez Štapce IZHODIŠČE: Koča na Planini pri Jezeru (1453 m), Š-260 GRS80 (WGS84): 46,3096, 13,8278 VIŠINSKA RAZLIKA: 400 m vzpona, 170 m spusta ZAHTEVNA ZAVAROVANA POT, 2.30 h Opisu Š-289 sledimo mimo planine Dedno polje do razcepa pri planini Ovčariji. Tam zavijemo desno in se dvignemo med rušjem na planotast prelaz Štapce (1851 m) južno pod vrhom Male Tičarice. Odpre se nam razgled nad Dolino Triglavskih jezer. Do koče sestopimo čez skalnat prag Štapce, ki predstavlja edini zahtevni del na tej poti. Od tam v pol ure po gruščnati poti dosežemo obalo Dvojnega jezera, kjer se tik pred kočo pridružimo poti Š-270 od Savice. ————— › S Planine pri Jezeru čez Prode IZHODIŠČE: Koča na Planini pri Jezeru (1453 m), Š-260 GRS80 (WGS84): 46,3095, 13,7958 LAHKA OZNAČENA POT, 1.30 h Daljša, a slikovitejša in udobnejša pot kot Š-273. S planine Ovčarije, kamor pridemo po Š-287 preko Dednega polja, lahko namesto zahtevne poti Š-273 čez Štapce izberemo razgledno pot proti jugozahodu čez valovit macesnov svet na preval Prodi. Tu se nam odpirajo pogledi na prostrano Komno in vence južnih gora. Nadaljujemo naprej v desno prek južnih pobočij Rušnate glave (1899 m) v Dolino Triglavskih jezer. V gozdu se pot za kratko vzpne, nakar se nam z leve pridruži pot Š-270 od Savice, po kateri zložno nadaljujemo do koče. ————— Dom na Komni, 1520 m GRS80 (WGS84): 46,2841, 13,7735 ODPRTOST: stalno odprt HTTP://www.planinske-koce.si/dom_na_komni IZHODIŠČE ZA: › Lanževico, Š-298 › Plaski Vogel, Š-272 in Š-306 › Mahavšček in Krn, opisana v vodniku Julijske Alpe, južni del PREHODI: › Koča pri Krnskih jezerih, Š-282 › Koča pod Bogatinom, Š-282 › Koča pri Triglavskih jezerih, Š-272 Dom stoji na razglednem vzhodnem robu planote Komna, visoko nad zatrepom Bohinjske doline pri Savici. Iz Bohinja je opazen že od daleč. Postavljen je bil leta 1936, leta 1941 je pogorel. Po vojni ga je leta 1948 obnovilo Planinsko društvo Ljubljana-Matica, ki z njim upravlja še danes. Leta 1964 so zgradili še tovorno žičnico. Dom je bil večkrat povečan in prenovljen, nazadnje v letih 2004 in 2005. V sobah, na skupnih ležiščih in v depandansi ima skupno okrog 100 ležišč. Pogosto je obiskan tudi v času turne smuke, za kar so na Komni odlični pogoji. Opomba: Dom na Komni leži na meji osrednjega in južnega dela Julijskih Alp, zato je opisan tudi v vodniku PZS Julijske Alpe, južni del. Tu je omenjen predvsem zaradi povezav proti Triglavskim jezerom. ————— › Od Savice IZHODIŠČE: Koča pri Savici (653 m), Š-268 GRS80 (WGS84): 46,2899, 13,8026 VIŠINSKA RAZLIKA: 870 m LAHKA OZNAČENA POT, 2.30 h S parkirišča pri Koči pri Savici krenemo proti zahodu. Pot k slapu Savica se pri hiški, kjer pobirajo vstopnino, odcepi desno, mi pa nadaljujemo po široki mulatjeri levo navzgor. V dolgih, udobnih serpentinah se vzpenjamo prek strmega gozdnega pobočja vse do gozdne dolinice. Tu se še vedno široka pot usmeri na njeno desno stran. V zmernem, a konstantnem vzponu napredujemo proti domu, ki ga zagledamo slabe pol ure, preden ga dosežemo. V zadnjem delu gozd postopoma zamenja ruševje, med katerim se mimo odcepa proti Triglavskim jezerom povzpnemo do koče. ————— › Mimo Črnega jezera IZHODIŠČE: Koča pri Savici (653 m), Š-268 GRS80 (WGS84): 46,2991, 13,7957 VIŠINSKA RAZLIKA: 880 m LAHKA OZNAČENA POT, 1.30 h Do razcepa malo nad Črnim jezerom prispemo od Koče pri Triglavskih jezerih ali čez Komarčo po Š-270. Na razcepu krenemo prek skalovja proti jugozahodu in v krajšem vzponu obidemo jezero na zahodni strani. Kmalu dosežemo razgledni rob Komarče, po katerem zložno nadaljujemo proti jugozahodu. Na kratko se spustimo, manjšo dolino obidemo v desno. Pot se umakne v notranjost planote in se v gostem gozdu vije mimo kraških udornin, vse dokler se ne pridruži poti Š-276 od Savice. Po njej v nekaj minutah dosežemo Dom na Komni. ————— Koča pod Bogatinom, 1513 m GRS80 (WGS84): 46,2876, 13,7636 ODPRTOST: sredina junija–konec septembra; med novoletnimi prazniki HTTP://www.planinske-koce.si/koca_pod_bogatinom IZHODIŠČE ZA: glej Dom na Komni, Š-275 Koča stoji na planini Na Kraju, ki leži med Spodnjo in Lepo Komno. Zgrajena je bila na temeljih nekdanje avstrijske vojaške bolnišnice, v kateri so med prvo svetovno vojno zdravili vojake, ranjene v bojih na Krnu. Odprli so jo avgusta 1932, jo večkrat prenavljali in leta 1981 temeljito obnovili. Zraven koče stoji spomenik v obliki piramide, zgrajen v spomin na tu umrle vojake, na planini pa je še nekaj zasebnih koč. Od konca druge svetovne vojne s kočo upravlja Planinsko društvo Bohinj-Srednja vas. V sobah in na skupnih ležiščih ima 56 ležišč. Opomba: Koča leži na meji območij osrednjega in južnega dela Julijskih Alp kot smo jih razdelili v vodnikih Planinske zveze Slovenije. Opisana je tudi v vodniku PZS Julijske Alpe, južni del. Tu je omenjena predvsem zaradi povezav proti Triglavskim jezerom. ————— › S Komne IZHODIŠČE: Dom na Komni (1520 m), Š-275 GRS80 (WGS84): 46,2842, 13,7734 LAHKA OZNAČENA POT, 15 min Za Domom na Komni krenemo proti severozahodu po dobro ohranjeni mulatjeri. Skoraj vodoravno med posameznimi iglavci in redkim ruševjem v kratkem sprehodu prispemo nad čistino, na kateri se nahaja planina Na Kraju. Do Koče pod Bogatinom se spustimo v nekaj minutah. ————— › Iz Vrsnika čez Oslovo škrbino IZHODIŠČE: Vrsnik, Pod Zjabci (745 m), Š-45 GRS80 (WGS84): 46,326, 13,6985 VIŠINSKA RAZLIKA: 1350 m vzpona, 330 m spusta LAHKA OZNAČENA POT, 4.30 h S ceste pod Zjabci sledimo oznakam mimo Planine za Skalo in naprej do razcepa poti proti Triglavskim jezerom kot pri Š-271. Tu krenemo desno, jugovzhodno, proti Komni. Vzpenjamo se po macesnovem gozdu, nadaljujemo v zložnejšem svetu skozi Predolino in se med ruševjem povzpnemo na Oslovo škrbino (1825 m), najnižji prehod med Kalom in Lanževico. S škrbine se spustimo proti dolini Poljanici, pred katero se desno odcepi označena pot na Lanževico. Iz Poljanice nadaljujemo jugovzhodno preko ruševnate Lepe Komne na Turška vratca (1804 m) in sestopimo na planino Na Kraju. ————— Koča pri Krnskih jezerih, 1385 m GRS80 (WGS84): 46,2887, 13,6962 ODPRTOST: začetek junija–konec septembra, v zimski sezoni marca in aprila HTTP://www.planinske-koce.si/planinski_dom_pri_krnskih_jezerih IZHODIŠČE ZA: › Krn in Gomiškovo zavetišče › Krnsko jezero › Batognico › Veliki Šmohor › Bogatin › Veliko Babo, Š-300 › Kaluder, Š-302 Na osnovi trideset let stare ideje so po arhitekturnem vzoru tamkajšnjih pastirskih staj zgradili štiri objekte, ki so jih v uporabo predali leta 1984. Skupaj z zimsko sobo in zasilnimi ležišči premore prek 150 ležišč. Dom, s katerim upravlja Planinsko društvo Nova Gorica, je nad Dupeljskim jezerom na obronkih smrekovega gozdiča. Od Krnskega jezera je oddaljen le dvajset minut, najpogosteje pa je obiskan iz doline Lepene, od koder v bližino doma vodi tudi tovorna žičnica. Pot od Doma Klementa Juga iz Lepene je udobna in široka. V 2 h vzpenjanja po serpentinah nas skozi gozd mimo zgornje postaje žičnice privede do doma. Opomba: Planinski dom pri Krnskih jezerih leži na meji območij osrednjega in južnega dela Julijskih Alp. Opisan je tudi v vodniku PZS Julijske Alpe, južni del. Tu je omenjen predvsem zaradi pristopa na Veliko Babo in povezave s Komno. ————— › S Komne IZHODIŠČE: Dom na Komni (1520 m), Š-275 GRS80 (WGS84): 46,2842, 13,7734 VIŠINSKA RAZLIKA: 300 m vzpona, 420 m spusta LAHKA OZNAČENA POT, 2.30 h Pot je udobna in predvsem zaradi vojaških ostalin ter bogatega rastlinja zanimiva, vsekakor vredna obiska. Od Doma na Komni do Koče pod Bogatinom sledimo opisu Š-279. Nadaljujemo zahodno po udobnih, širokih ostankih mulatjere v zmernem vzponu prek pobočja desno nad dolino Gracijo. V uri konstantnega vzpenjanja v isti smeri dosežemo sedlo Bogatinska vratca (1804 m), kjer je križišče s potmi na Lanževico (Š-298) in Bogatin (1977 m) oziroma Mahavšček (2005 m). Na drugi strani sedla sestopimo proti zahodu mimo ostankov zgradb iz prve svetovne vojne. V zložnem sprehodu skozi dolinico ob vojaških ostankih na obeh straneh prispemo v strmejši dolec, skozi katerega sestopimo na nekdanjo planino Za Lepočami. Tu so ostanki vojaške bolnišnice, ene največjih stavb iz prve svetovne vojne na tem koncu. Nadaljujemo s spustom proti zahodu skozi Doliče. Mimo odcepa za Prehodce nas pot v zmernem spustu privede pod vznožje Velikega Šmohorja (1939 m) nad planino Duplje. Ta je približno na sredini poti med Krnskim jezerom na levi in Planinskim domom pri Krnskih jezerih na desni. Kočo dosežemo po ravnem v nekaj minutah. ————— Planina Ovčarija, 1660 m GRS80 (WGS84): 46,309, 13,8002 Ovčarija je ena najvišjih in od ceste najbolj oddaljenih planin pri nas. Razpotegnjena je v smeri vzhod– zahod in ima močan izvir. Čeznjo poteka povezava med Planino pri Jezeru in Triglavskimi jezeri. Na planini se poleti pasejo ovce, v enem izmed stanov pa je običajno možno dobiti kak mlečni izdelek. ————— › S planine Viševnik IZHODIŠČE: Bregarjevo zavetišče na planini Viševnik (1625 m), Š-264 GRS80 (WGS84): 46,3054, 13,8173 LAHKA OZNAČENA POT, 50 min S planine se vzpnemo zahodno na preval med Grivo in Vrtcem. Pot se pod pečinami Grive nadaljuje severozahodno skozi macesnov gozd. Po zložnem svetu po desni polkrožno obidemo konto in se v rahlem vzponu zopet usmerimo na zahod. Po kolovozu v prijetnem sestopu stopimo na vzhodni rob planine in mimo stanov nadaljujemo do križišča na Ovčariji. ————— › S planine Dedno polje IZHODIŠČE: planina Dedno polje (1560 m), Š-286 GRS80 (WGS84): 46,3151, 13,8114 LAHKA OZNAČENA POT, 50 min Do razpotja na Dednem polju prispemo po opisu Š-287. Nadaljujemo naravnost proti Koči pri Triglavskih jezerih (desno dolina Za Kopico) po poti, ki se najprej zložno vzpenja skozi večinoma redek gozd. Pot, s katere se nam odpre lep pogled na Bohinjsko-Tolminske gore, se nato spusti in nas zložno pripelje na zahodni del planine Ovčarije. ————— Planina Dedno polje, 1560 m GRS80 (WGS84): 46,315, 13,8116 Dedno polje je ena bolj živih planin, na njej je možno kupiti sir in mleko. Na planini se cepita poti Š-273 s Planine pri Jezeru proti Triglavskim jezerom in Š-178 proti dolini Za Kopico ter Zelnaricam. ————— › S Planine pri Jezeru IZHODIŠČE: Planina pri Jezeru (1453 m), Š-260 GRS80 (WGS84): 46,3096, 13,8277 VIŠINSKA RAZLIKA: 120 m LAHKA OZNAČENA POT, 35 min Od planinske koče sprva krenemo zahodno navzdol do označenega razpotja, od katerega nadaljujemo v isti smeri po desni poti proti Dednemu polju (levo planina Viševnik in Pršivec). Pot je široka in se vse strmeje vzpenja skozi redek smrekov gozd. Čez četrt ure se levo odcepi pot na planino Viševnik čez Krištofojco, mi pa nadaljujemo po široki stezi, ki se višje nekoliko položi in zatem zavije rahlo desno. Ko zagledamo Dedno polje, pot zavije levo in nas po nekaj korakih pripelje na južni rob planine, kjer je označeno razpotje. Le malo naprej je sredi planine naslednje razpotje, desno proti planini V Lazu in levo proti dolini Za Kopico oziroma Prehodavcem. ————— Planina V Lazu, 1560 m GRS80 (WGS84): 46,3286, 13,825 Planina V Lazu je ena najlepših še živečih planin. Leži na dnu prostrane kotline, ki jo oklepajo Slatna, Kreda, Debeli vrh in Ogradi. Ima močan izvir, v poletnem času pa tu obratuje sirarna, kjer je mogoče dobiti mleko in sir. Je izhodišče za najvišji vrh Fužinskih planin, Debeli vrh. Čeznjo vodi označena pot z Velega polja proti Triglavskim jezerom. Planina je zanimiva je tudi v času turne smuke. ————— › S Planine pri Jezeru IZHODIŠČE: Planina pri Jezeru (1453 m), Š-260 GRS80 (WGS84): 46,3096, 13,8277 VIŠINSKA RAZLIKA: 120 m LAHKA OZNAČENA POT, 1 h Od Koče na Planini pri Jezeru krenemo desno mimo jezera, nakar se vzpnemo na gozdnat hrbet, čez katerega sestopimo v ravnico doline Poljane. Sledimo ji sprva severozahodno, nato pa severno. Skozi korito dosežemo kotanjast svet zahodno od Žagarjeve glave, kjer se levo odcepi pot proti Dednemu polju. Preko skalnega praga se vzpnemo na rob planine s prvimi stanovi. ————— › S planine Blato IZHODIŠČE: planina Blato (1147 m), Š-36 GRS80 (WGS84): 46,3115, 13,8501 VIŠINSKA RAZLIKA: 420 m LAHKA OZNAČENA POT, 1.30 h S parkirišča na koncu ceste iz Voj sledimo poti Š-261 proti Planini pri Jezeru. Čez četrt ure na razcepu izberemo desno pot. Po dnu dolinice v kratkem pridemo do naslednjega razcepa, kjer gremo spet desno in zapustimo eno od poti na Planino pri Jezeru, ki se nadaljuje levo. Nekaj časa se strmo dvigujemo, nato se strmina ublaži, pot pa se obrne proti severozahodu skozi strnjen gozd. Sledimo dolgi globeli, gozdna pot nas privede na planotast svet, na katerem se nam tik pred planino z desne priključi pot s Krstenice proti Lazu. Do planine je od tam le še četrt ure. ————— Planina Krstenica, 1670 m GRS80 (WGS84): 46,3255, 13,8517 Zelo prostrana in razgledna planina leži na odprtem slemenu, s katerim se končuje greben Stogov. Poleti na njej še pasejo. Krstenica je izhodišče za Stoge in Škednjovec ter križišče pristopov iz Voj, s planine Blato in planine V Lazu. ————— › Iz Voj IZHODIŠČE: Planinska koča na Vojah (690 m), Š-196 GRS80 (WGS84): 46,3103, 13,8824 VIŠINSKA RAZLIKA: 980 m LAHKA OZNAČENA POT, 2.30 h Dva ovinka pred kočo na Vojah se s ceste levo navzgor odcepi gozdna steza. Vzpne se nad gozdnat hrbet nad dolinama Voje in Suha, po katerem nadaljujemo severozahodno. Po uri in pol strmine se svet položi v rovt Na vrhu (1346 m), kjer pot prekriža neoznačena steza s planine Blato proti planini Grintovici. V zložnejšem nadaljevanju po gozdu v isti smeri po eni uri dosežemo rob Krstenice. ————— › Čez planino Grintovico IZHODIŠČE: okrepčevalnica Slap (760 m), Š-34 GRS80 (WGS84): 46,3294, 13,8759 VIŠINSKA RAZLIKA: 850 m LAHKA OZNAČENA POT, 2.30 h Od okrepčevalnice Slap v zatrepu doline Voje krenemo proti Velemu polju čez mostiček skozi gozd do jase s smerokazom. Z leve se nam pridruži pot od Planinskega doma v Vojah, mi pa nadaljujemo po gozdni cesti v smeri Velega polja. Najprej se dvignemo nad Mostniški slap, nato pa se v nekaj dolgih serpentinah zasučemo levo in se prečno vzpenjamo po razmeroma strmih pobočjih. V slabi uri vzpona prvič zapustimo gozd in prispemo do zapuščene planine Spodnja Grintovica, kjer je korito z vodo. Od tod se naravnost prek planine nadaljuje pot Š-189 proti Vodnikovemu domu, mi pa pri smerokazu zavijemo levo proti planini Zgornji Grintovici (1250 m), ki jo dosežemo v četrt ure vzpenjanja po udobni in široki poti proti jugu. Na sicer majhni, a reliefno razgibani planini je nekaj koč. Na eni izmed njih nas oznaka usmerja na stezico, ki vodi proti Krstenici. Ko prečkamo planino, pot preide v gozd in postaja vse slabše sledljiva, a pri orientaciji nam poleg neuradnih oznak mestoma pomagajo obledele stare markacije. Skozi gozd se sprva dokaj strmo vzpnemo, nakar pot zavije rahlo levo in se v vse redkejšem gozdu prehodno položi. Po prehodu skozi visoke trave se vrne v gozd in strmo vzpne. V desno prestopimo še grapo hudournika, ob katerem se nato vzpenjamo proti jugu po njegovi desni strani. Strmina vse bolj narašča, dokler se končno ne unese na razglednem vzhodnem robu Krstenice. Od tam nas zložen sestop čez travnike proti jugozahodu popelje do koč še žive planine. ————— › S planine Blato IZHODIŠČE: planina Blato (1147 m), Š-36 GRS80 (WGS84): 46,3117, 13,8499 VIŠINSKA RAZLIKA: 520 m NEZAHTEVNA NEOZNAČENA POT, 1 h Ta neoznačena lovska pot je najkrajši pristop na Krstenico. Tja pripelje tudi neoznačena, udobnejša, a daljša kolovozna pot, ki poteka bolj desno. Z zadnjega parkirišča na cesti iz Voj gremo naprej proti planini Blato in le malo naprej zavijemo desno na strm kolovoz. Ko po daljšem vzponu pridemo na nekoliko položnejši teren, moramo pozorno poiskati odcep neoznačene lovske steze v levo. Sledimo ji v zložnem sprehodu po gozdu. Mimo lovske koče na levi v nekaj minutah v severni smeri stopimo na planino. ————— › S planine V Lazu IZHODIŠČE: planina V Lazu (1560 m), Š-288 GRS80 (WGS84): 46,3285, 13,8252 VIŠINSKA RAZLIKA: 100 m LAHKA OZNAČENA POT, 1 h Pot je predvsem v snegu mestoma težko sledljiva. S planine krenemo proti jugovzhodu sprva proti planini Blato, že kmalu nad planino pa zavijemo levo. Pod pobočji Ogradov po kotanjastem zaraščenem svetu dosežemo preval južno pod Ogradi. Nadaljujemo levo pod vznožje Ogradov in naprej nad kotanjo Bušnico po zložnem svetu prispemo na Krstenico. Vzponi na vrhove ————— Lanževica, 2003 m GRS80 (WGS84): 46,2969, 13,7245 Lanževica skoraj neopazno štrli iz prostrane planote Komne. Proti severovzhodu njena pobočja padajo proti Lepi Komni, proti jugu pa se prek Bogatinskega sedla (1803 m) navezuje na greben Bohinjsko-Tolminskih gora. Vrh je neizrazit, pobočja položna in zaobljena, brez skal in drevja. Pozimi je zato idealen za turno smučanje v vseh smereh. Na Lanževico je več pristopov, do vrha pa je markirana le ena pot. V megli je orientacija v dokaj enoličnem terenu lahko zahtevna. ————— › Prek Lepe Komne IZHODIŠČE: Dom na Komni (1520 m), Š-275 GRS80 (WGS84): 46,326, 13,6984 VIŠINSKA RAZLIKA: 500 m LAHKA OZNAČENA POT, 3 h Pot je dokaj enolična, a nezahtevna. Od Doma na Komni gremo najprej po poti Š-282 mimo Koče pod Bogatinom na Planini na Kraju. Malo naprej od koče je razcep, kjer zavijemo desno na pot Š-280 proti Oslovi škrbini in Vrsniku. Vzpnemo se na manjši preval Turška vratca in nadaljujemo skorajda vodoravno po valovitem kraškem svetu, poraslem z ruševjem – Lepi Komni. Ko se pot nekoliko dvigne in zavije proti levi, se na razcepu (1681 m) desno odcepi pot proti Oslovi škrbini. Nadaljujemo levo za oznakami skozi ruševje v dolinico. Steza nekajkrat zavije, a vztraja proti jugozahodu, dokler desno od Vrha nad Gracijo ne dosežemo manj izrazitega grebena, po katerem se vzpnemo desno na zaobljeni vrh Lanževice. S Komne slabe 3 h, od Koče pod Bogatinom še pol ure manj. ————— › S Komne čez Bogatinsko sedlo IZHODIŠČE: Dom na Komni (1520 m), Š-275 GRS80 (WGS84): 46,2841, 13,7735 VIŠINSKA RAZLIKA: 500 m LAHKA OZNAČENA POT, 2 h (298) Do Vratc oz. Bogatinskega sedla (1804 m) prispemo s Komne ali od Koče pri Krnskih jezerih po poti Š-282. Tu se pot na Lanževico odcepi proti severu in se čez razgiban ruševnat svet vzpenja do Vrha nad Gracijo (1917 m), kjer se pridruži poti Š-297 iz Lepe Komne. ————— Velika Baba, 2016 m GRS80 (WGS84): 46,2946, 13,7081 Velika Baba je najvišji vrh vzhodnega grebena nad dolino Lepene, hkrati pa najbolj jugovzhodni vrh osrednjega dela Julijskih Alp. Redko obiskani, delno travnati vrh krasi razgled na Krn in Krnsko jezero. Edini označeni pristop nanj je speljan s Krnskih jezer, dosegljiva pa je tudi po neoznačeni stezi po grebenu s Kaludra. ————— › Od Koče pri Krnskih jezerih IZHODIŠČE: Koča pri Krnskih jezerih (1385 m), Š-281 GRS80 (WGS84): 46,2887, 13,6963 VIŠINSKA RAZLIKA: 630 m LAHKA OZNAČENA POT, 2 h Od Koče pri Krnskih jezerih krenemo nekaj minut proti Lepeni do odcepa poti za Veliko Babo. Pot se rahlo vzpenja čez visoke trave in nas po nekaj minutah pripelje na pobočja pod Veliko Babo. Nadaljujemo zložno sprva proti levi, sledi zasuk v desno. Naprej se v zmernem vzponu prečno dvigujemo po melišču, kratkočasi nas razgled na Krn. Po strmem vzponu med ruševjem prispemo pod ostenja Velike Babe. Pot pod južno steno nas vodi po delno zaraščenem melišču naprej v dolinico med Veliko Babo na levi in Veliko Monturo (1958 m) na desni. Na razpotju označene in neoznačene poti jo uberemo levo, proti severu, sprva rahlo navzdol, nato pa se vzpnemo po delno ruševnatem pobočju. Strmina vse bolj narašča, nakar v nekaj minutah z rahlim zasukom proti zahodu dosežemo razgledni vrh. ————— Kaluder, 1980 m GRS80 (WGS84): 46,3055, 13,7033 Kaluder je razgledna gora, za katero malokdo ve in jo le redkokdaj obišče. Dviga se v samotnem grebenu severno od Velike Babe nad nekdanjo ovčjo planino Za Črnim vrhom. Prav samotnost, široki razgledi in ostanki prve svetovne vojne pa so najboljši razlogi za obisk. ————— › Od Koče pri Krnskih jezerih IZHODIŠČE: Koča pri Krnskih jezerih (1385 m), Š-281 GRS80 (WGS84): 46,2888, 13,6964 VIŠINSKA RAZLIKA: 620 m NEZAHTEVNO BREZPOTJE, 2 h Nekdanja pot je zelo slabo ohranjena, a se ji da slediti do vrha. Od Koče pri Krnskih jezerih sledimo poti Š-300 proti Veliki Babi. Ko markirana pot na višini ok. 1800 m zavije ostro desno, jo zapustimo in nadaljujemo naravnost po nemarkiranih ostankih nekdanje mulatjere. ————— › Iz Vrsnika IZHODIŠČE: Vrsnik, Pezdilč (610 m), Š-44 GRS80 (WGS84): 46,3334, 13,6881 VIŠINSKA RAZLIKA: 1400 m ZAHTEVNO BREZPOTJE, 4–5 h Orientacija nad planino je izredno zapletena! Do planine Za Črnim vrhom se vzpnemo prek severnega pobočja gorskega hrbta, ki se vleče do nje od Kaludra. V spodnjem, travnatem delu tega pobočja desno nad cesto je več senikov in počitniških hišic. Dvigujemo se med njimi proti najvišje ležeči stavbi v izteku doline izpod sedla Predel. Nad njo se obračamo proti levi brez prave steze. Prek travnika z dvema kamnitima ograjama se dvignemo do gozda. Do sem smo hodili četrt ure. Naš naslednji cilj je spodnji del velikega podora, ki se ga dobro vidi iz doline. V gozdu najdemo slabo shojeno stezo, ki nas bo vodila do planine. Do lovske opazovalnice pod podorom je speljana precej strmo, od opazovalnice pa ji je težje slediti. Vodi proti desni položno čez grušč in skalovje na nasprotno stran podora. Ob gozdu se vzpne v nekaj ključih, nato pa se obrne levo med drevje. Dvigujemo se ves čas prečno proti levi. Dobra steza nas pripelje v široko, že iz doline dobro vidno grapo, ki se v Vrsnik spušča izpod Kaludra. Kar takoj prestopimo na njen orografsko desni rob (levi v smeri našega vzpona). V ključih se ob njej dvignemo dvesto višinskih metrov. V zgornjem delu nas pot spet povede levo v gozd. V zmerno strmem vzponu pridobivamo višino ves čas proti levi. Pod planino še nekajkrat zavijemo v ključih, nato pa stopimo na odprt svet pod ostanki planšarije. Nad planino steze skorajda ni več. Nadaljujemo južno do spodnjih melišč v dolinici vzhodno od Kaludra. Usmerimo se desno v zagruščeno in skrotasto grapo. Po njej se zahtevno in krušljivo vzpnemo na greben severno od Kaludra, po katerem sledimo slabi stezici med rušjem proti vrhu. ————— Travnik, 2252 m, Travniški rob, 2135 m, Planja, 2092 m, Plaski Kuk, 2019 m Vrhovi v grebenu od Velikega Špičja proti planini Za skalo so redko obiskani, najbolje dosegljivi pa so s planine Za skalo po brezpotnih travnatih pobočjih iz Travniške doline. ————— Plaski Vogel, 2348 m GRS80 (WGS84): 46,3377, 13,7507 Plaski Vogel je najvišji v verigi brezpotnih vrhov, ki jugovzhodno nadaljujejo greben od Velikega Špičja proti planini Za skalo. Na trentarsko stran ga krasi mogočna stena, proti Bohinju pa se njegova strma pobočja stekajo na planoto Zgornje Komne. Svet je tu zakrasel in poraščen, težko prehoden, zato na vrh vodijo le brezpotni pristopi. Po označeni poti se mu najbolj približamo iz smeri Triglavskih jezer, drugi pristopi terjajo še več brezpotja. ————— › S Triglavskih jezer IZHODIŠČE: Koča pri Triglavskih jezerih (1685 m), Š-269 GRS80 (WGS84): 46,3186, 13,7794 VIŠINSKA RAZLIKA: 670 m ZAHTEVNO BREZPOTJE, 4 h Težak kraški svet zahteva dobro orientacijo in celo nekaj plezanja. Od koče krenemo po markirani poti proti Komni. Na začetku doline Lopučnice na razcepu sledimo desni poti proti Velikim vratom in Vrsniku. Na koncu te doline zapustimo markacije, ki zavijejo levo navzgor, in nadaljujemo brez poti severozahodno navzgor med Čelo (2228 m) na levi in Gladki lašt (2100 m) na desni. V zakraselem svetu plošč in bujnega ruševja iščemo prehode severno proti vznožju Plaskega Vogla, kjer se rušje vse bolj umika travam. Ko pridemo pod vznožje, se povzpnemo proti desni na lahko prehoden greben, po katerem proti severu kmalu dosežemo vrh. ————— Veliko Špičje, 2398 m GRS80 (WGS84): 46,3438, 13,7674 Veliko Špičje je najvišji vrh v verigi, ki tvori grebensko ločnico med Dolino Triglavskih jezer na vzhodu in Spodnjo Trento na zahodu. Nad slednjo kaže mogočno, stolpasto ostenje, proti jezerom pa se stekajo zložnejša, delno poraščena pobočja. Proti jugozahodu poteka greben preko Plaskega Vogla in Travnika proti planini Za skalo, proti severovzhodu pa se preko Malega Špičja (2312 m) izteče na Prehodavce. Ponaša se z izrednim razgledom, v obilici planinskega cvetja so svoj mir tu našli tudi kozorogi. Na vrh Velikega Špičja vodita dve poti, ki omogočata, da eno najlepših tur izvedemo krožno. Veliko Špičje pogosto poimenujejo tudi Lepo Špičje ali celo Lepa špica. ————— › S Triglavskih jezer IZHODIŠČE: Koča pri Triglavskih jezerih (1685 m), Š-269 GRS80 (WGS84): 46,3186, 13,7793 VIŠINSKA RAZLIKA: 720 m ZAHTEVNA ZAVAROVANA POT, 2.30 h Pot je sprva udobna, proti vrhu pa zahtevnejša. Na strmih travah pozorno zaradi nevarnosti zdrsa! Od koče krenemo po poti Š-184 po dolini navzgor proti Prehodavcem in Triglavu. Po zložnem polurnem vzpenjanju se na travnati livadi Pri utah naša pot odcepi levo. Dviguje se proti severozahodu po zakraselem, poraščenem svetu. Vse strmejši vzpon nas prek strmih travnikov po ozki stezici privede v zahtevnejši svet. Ob varovalih premagamo skalno stopnjo in se povzpnemo na vršni greben, kjer levo po nekaj minutah dosežemo vrh. ————— › S Prehodavcev IZHODIŠČE: Zasavska koča na Prehodavcih (2071 m), Š-174 GRS80 (WGS84): 46,3586, 13,7921 VIŠINSKA RAZLIKA: 350 m ZAHTEVNA ZAVAROVANA POT, 2.15 h Pot po grebenu je mestoma zavarovana, a ni prezahtevna. Od koče gremo mimo križišča poti Š-175 proti Trenti in naprej do odcepa poti Š-177 levo proti Triglavskim jezerom. Tu nadaljujemo desno, proti jugozahodu. Prek izrazitih teras sledimo zaobljenemu grebenu. Po levi obidemo vrhova Zadnja Lopa (2115 m) in Malo Špičje. Spustimo se in spet povzpnemo na greben, ki postane bolj izpostavljen in zahtevnejši. Večinoma se vzpenjamo po levi strani, z grebena pa nas ob zelo verjetni družbi kozorogov vseskozi spremlja lep razgled. Naravnost pod nami je jezero Ledvička. Na razčlenjenem vršnem grebenu se nam z leve tik pred vrhom priključi pot Š-308 od Triglavskih jezer. ————— Čisti vrh, 1875 m GRS80 (WGS84): 46,3555, 13,7525 Stranski gorski hrbet, ki se odcepi od Velikega Špičja proti severozahodu, se vleče v širokem loku prek Plaskega Vršaca in Čistega vrha do Velike in Male Tičarice. Med njim in glavnim grebenom leži svojevrstna planota s prijetno zvenečimi imeni: Ravni dol, Dol pod Plazmi, Plazijanske lope, planina V Plazeh. Velika in Mala Tičarica se na severni strani strmo prelomita v dolino Soče. Do opuščene planine V plazeh je speljana gozdna cesta, ki je zaprta za promet. Najvišja Velika Tičarica (1892 m) ima najizrazitejšo podobo v omenjeni stranski verigi. Dobro je vidna iz doline in z okoliških vrhov, z nje pa se nam odpira izvrsten razgled. Poti na vrh pa ni, brani se tudi z ruševjem. Le 17 metrov nižji Čisti vrh nad prelazom Čez Drt (1808 m) je enostavneje dostopen, ponuja pa nam skorajda enake užitke. ————— › Iz Vrsnika IZHODIŠČE: Vas Na Skali (1000 m), Š-46 GRS80 (WGS84): 46,3404, 13,71 VIŠINSKA RAZLIKA: 900 m NEZAHTEVNA NEOZNAČENA POT, 2.30 h Podamo se mimo zapornice po gozdni cesti proti severovzhodu. Po dveh ovinkih in po slabem kilometru pridemo do odprtega sveta, kjer na levi poiščemo neoznačeno pot, običajno označeno z možicem. Sledimo ji po dolini navzgor. Kmalu še enkrat prečkamo cesto, nato pa postopoma pridemo na odprt svet pod ostenji in plazovi Travnika ter Plaskega Vogla. V Dolu pod Plazmi (ok. 1370 m) prečkamo zgornjo cesto, sekamo ovinek po bližnjici in na koncu kar po cesti dosežemo travnike planine V Plazeh. Obnovljeno in zaprto planšarijo zagledamo nekaj sto metrov proti levi, na našem koncu pa je lovska opazovalnica. Tik za njo je začetek še precej ohranjene stare steze, ki se od ceste odcepi proti levi (možic). Vodi nas varno rahlo navzgor proti desni do sedelca Čez Drt, kjer se stara steza prevali v dolino Trebiščine. Naš cilj je le še nekaj deset brezpotnih metrov na naši levi. ————— Na prelaz Čez Drt se je možno povzpeti od lovske koče v zgornjem delu Trebiškega dola po ostankih nekdanje steze. Žal je že precej uničena, tako da je ta dostop v veliki meri brezpoten. Omenjen je predvsem kot možnost prehoda iz Dola pod Plazmi v Trebiški dol. ————— V Dol pod Plazmi lahko pridemo tudi s planine Za skalo. S planine je stezica speljana sprva vodoravno proti severu pod južna pobočja Plazkega Kuka, potem pa okoli njega in postopoma navzdol pod stenami prek pobočja Zaskalska Ščanovca in pod Plazjansko Ščanovco v Dol pod Plazmi. ————— Zadnjiški Ozebnik, 2084 m GRS80 (WGS84): 46,3689, 13,7825 Mogočni stražar nad vasjo Trenta je samostojna gora, ki je prek prelaza Čez dol priraščena na Prehodavce in Triglavsko pogorje. Nad dolino Zadnjico bdi s strmimi stenami, proti jugu pa prav tako segajo strma, a poraščena pobočja. Proti severozahodu se na Zadnjiški Ozebnik prirašča Veliki Vršovec (1856 m). Izpod njegovih strmih zahodnih pobočij proti severu pada globoka soteska Kloma s slapovi. Ocenjevali so celo, da je med njimi najvišji slovenski slap, a se je šele leta 2018, ko so se prvič spustili skozi sotesko, izkazalo, da le ni rekorder. Z vrha Ozebnika je razgled nad Trento in Zadnjico impozanten, edinstvena pa je tudi kulisa mogočnih ostenij Kanjavca na vzhodni strani. ————— › Iz Trente skozi Trebiški dol IZHODIŠČE: Trenta, odcep za planino Lepoč (590 m), Š-43 GRS80 (WGS84): 46,3757, 13,7476 VIŠINSKA RAZLIKA: 1500 m NEZAHTEVNA NEOZNAČENA POT, 4 h Od ceste v Trenti sledimo opisu Š-175 skozi Trebiški dol mimo lovske koče proti prevalu Čez dol. Na razcepu poti, kjer se pot na Prehodavce nadaljuje desno, izberemo levo stezo proti Zadnjici. Le nekaj metrov pred prevalom se pri možicu v levo odcepi skromna neoznačena steza. Dokaj nezahtevna pot, ki poteka po delno ruševnatem in travnatem pobočju, je ponekod težje sledljiva. Ob pomoči redkih možicev se vzpnemo na razgleden greben, ki je vse redkeje poraščen. Po njem nadaljujemo desno naravnost proti vrhu. ————— › Iz Trente skozi Zadnjico IZHODIŠČE: Zadnjica (650 m), Š-42 GRS80 (WGS84): 46,3824, 13,7599 VIŠINSKA RAZLIKA: 1450 m NEZAHTEVNA NEOZNAČENA POT, 4 h Do prevala Čez dol gremo po Š-176 skozi Zadnjiški dol. Na odcepu proti Prehodavcem zavijemo desno proti Trenti. Le nekaj deset metrov naprej pri možicu zavijemo severno na stezo Š-315, ki ji sledimo vse do vrha. ————— Velika Zelnarica, 2310 m, Mala Zelnarica, 2320 m, Kopica, 2190 m, Velika Tičarica, 2092 m, Mala Tičarica, 2071 m GRS80 (WGS84): 46,3427, 13,7908 (Velika Zelnarica) 46,3385, 13,7894 (Mala Zelnarica) 46,3322, 13,7874 (Kopica) 46,3225, 13,7856 (Velika Tičarica) 46,3206, 13,7854 (Mala Tičarica) Veriga vrhov na vzhodni strani Doline Triglavskih jezer daje s svojimi zahodnimi stenami tej dolini čudovito kuliso. Na severu se greben začne z Zelnaricama, katerih značilni obliki v Julijcih ni para. Zanimivo je, da je Mala Zelnarica za 10 m višja od severne sosede Velike Zelnarice. Južneje se nanju navezuje izrazita Kopica s prepoznavno odsekano steno na zahodu in prijaznim pobočjem na vzhodu. Še naprej proti jugu se greben nadaljuje do Tičaric. Vsi vrhovi z izjemo Velike Tičarice so lahko dostopni. Preko njih je speljana pot, s katere si je pri vračanju s Triglava vredno ogledati Dolino Triglavskih jezer iz ptičje perspektive. Hkrati pa se na njej ognemo vrvežu, ki je v visoki sezoni običajen po dolini. V ta namen so vrhovi opisani skupaj. Verigo lahko obiščemo tudi s planine Ovčarije ali od Koče pri Triglavskih jezerih, s katerih je pogost cilj najbližja Mala Tičarica. ————— › S Prehodavcev nad Triglavskimi jezeri IZHODIŠČE: Zasavska koča na Prehodavcih (2071 m), Š-174 GRS80 (WGS84): 46,3586, 13,7921 LAHKA OZNAČENA POT, 4–5 h Izredno razgledno turo lahko opravimo tudi v obratni smeri in jo zaokrožimo s sestopom skozi dolino Triglavskih jezer. Pristopa na Veliko Zelnarico in Veliko Tičarico nista označena. Od koče se napotimo proti Hribaricam in Doliču. Sprva se spustimo k Rjavemu jezeru, nakar se vzpnemo jugovzhodno po skalnatem pobočju vse do poti od Triglavskih jezer proti Doliču. Še nekaj časa se vzpenjamo proti prevalu Čez Hribarice in se priključimo na pot Š-178 iz doline Za Kopico. Po njej pod ostenjem Vršakov sledimo označeni poti proti Planini pri Jezeru do prevala Vrata (2192 m). Tu v desno prek gladkih gruščnatih pobočjih krene označeni vzpon na Malo Zelnarico. Po nekaj minutah prečenja gruščnatega pobočja prispemo do sedelca med Zelnaricama, s katerega se lahko precej enostavno povzpnemo tudi na Veliko Zelnarico. Dosežemo jo v četrt ure po neoznačeni stezici, ki se odcepi proti desni. Ko se vrnemo na označeno pot na sedelcu, se povzpnemo na vrh Male Zelnarice in nadaljujemo po kar ozkem grebenu proti jugu prek zelenic do Kopice, ki štrli iz masiva. Obiščemo jo v nekajmetrskem sprehodu s poti. Nadaljujemo po razglednem, ravnem, večinoma travnatem grebenu. Naslednja v vrsti je Velika Tičarica, ki nam vzame kakih 10 min vzpona v desno z markirane poti. Neoznačeni pristop na vrh pa zahteva nekaj plezanja v z ruševjem poraščenih skalah, zato ni za vsakogar. Po poti nadaljujemo proti Mali Tičarici, ki jo obidemo po vzhodni strani, nato pa se po travnatem pobočju obrnemo desno in se v nekaj minutah povzpnemo do njenega vrha, ki je prvovrstno razgledišče nad Dvojnim jezerom. Do Male Tičarice prispemo tudi prek prevala Štapce od Koče pri Triglavskih jezerih ali s planine Ovčarije v 1 uri po Š-283. Sestopimo čez Štapce h Koči pri Triglavskih jezerih ali pa turo nadaljujemo preko planin Ovčarija in Dedno polje h Koči na Planini pri Jezeru (Š-287). ————— Vršaki, 2448 m GRS80 (WGS84): 46,3511, 13,8077 Greben Vršakov tvorijo trije vrhovi (2448 m, 2422 m in 2431 m) jugozahodno od Hribaric. Proti Triglavskim jezerom kažejo kratke, strme stene nad melišči, pod katerimi poteka pot po dolini Za Kopico proti Hribaricam. Na jugovzhodno stran so položnejši in lažje dostopni, a ker nanje ne vodi pot, so zelo redko obiskani. ————— Vogli, 2181 m, 2226 m in 2327 m GRS80 (WGS84): 46,3405, 13,7978 (Zadnji Vogel) 46,3341, 13,7985 (Srednji Vogel) 46,3301, 13,7999 (Prvi Vogel) Vogli so zaobljeni in neporaščeni vrhovi, ki se razprostirajo od juga proti severu na vzhodni strani doline Za Kopico. Po vrsti si sledijo Prvi (2181 m), Srednji (2226 m) in Zadnji Vogel (2327 m). Proti vzhodu se njihova bolj strma pobočja stekajo proti planini V Lazu. Lahko jih obiščemo iz več smeri, najlažje po dolini Za Kopico čez preval med Slatno in Prvim Voglom. Zadnji Vogel je dosegljiv po brezpotju v desno z Vrat (2192 m) na koncu doline Za Kopico, kjer se levo odcepi pot na Malo Zelnarico (2320 m). Pri vseh imamo opravka z značilnostmi Fužinskih planin, tako z zakraselim svetom kot z bogatim rušjem, ki nam predvsem v vznožjih otežuje pristope. Najprivlačnejši so v času turne smuke, zlasti Zadnji Vogel. Delno zahtevna brezpotja! ————— Kreda, 2025 m, Slatna, 2077 m GRS80 (WGS84): 46,3291, 13,8048 (Slatna) in 46,3262, 13,8115 (Kreda) Kreda in Slatna sta brezpotna travnata vrhova jugovzhodno od Voglov, zahodno od planine V Lazu in severno od planine Dedno polje, s katere sta najlažje dostopna. Z njiju je lep razgled na Fužinske planine in vrhove okoli njih. Če gledamo od spodaj, je predvsem s travo poraščeni podolgovati masiv Krede lahko prepoznaven. Redko sta obiskana, saj na vrh ni označene poti. Prehode po neoznačenih stezah ovira tudi ruševje, ki otežuje orientacijo. ————— › Z Dednega polja čez preval med Slatno in Prvim Voglom IZHODIŠČE: Planina Blato (1147 m), Š-36 GRS80 (WGS84): 46,3152, 13,8116 VIŠINSKA RAZLIKA: 970 m NEZAHTEVNA NEOZNAČENA POT, 3 h Do planine Dedno polje (1560 m) sledimo poti Š-287 s planine Blato proti Triglavskim jezerom. Pri razpotju na koncu planine, kjer se desno odcepi pot na planino V Lazu, nadaljujemo mimo napajališča po poti Š-178 v smeri doline Za Kopico. Vzpenjamo se med iglavci in čez 30 min se pot položi, odpre pa se nam razgled na vrhove, ki obdajajo začetek doline Za Kopico. V zložnem nadaljevanju pri možicu naletimo na odcep neoznačene steze desno, po kateri se prečno vzpnemo prek melišča na travnato pobočje, za katerim dosežemo neizrazit preval. Po slabše sledljivi stezici se dvigamo po vedno ožji dolinici med Prvim Voglom na levi in Slatno na desni. Ko dosežemo preval med tema vrhovoma, se zasučemo desno in po travnatem pobočju v nekaj minutah dosežemo prostrani, razgledni vrh Slatne. ————— S Slatne lahko nadaljujemo proti jugovzhodu na Kredo. V rahlem spustu dosežemo dolinico. Ko se pobočje razširi, se pot zravna. Prek škrapelj ji sledimo do vznožja Krede, s katerega nam do njenega prostranega travnatega vrha ostane le še nekaj minut vzpona. S Slatne 20 min. Poti so slabo sledljive, orientacija v slabem vremenu je težavna. ————— Kredo lahko dosežemo tudi direktno s poti z Dednega polja proti Lazu po lovski poti skozi redek gozd in ruševje, vendar je orientacija bolj zapletena. ————— Mišeljski konec, 2464 m GRS80 (WGS84): 46,3548, 13,8178 Mišeljski konec je od daleč prepoznavna glava, ki štrli iz pobočja Hribaric jugovzhodno od Kanjavca. Po višini zaseda drugo mesto med gorami nad Hribaricami, takoj za Kanjavcem. Kljub temu da nima označenega pristopa, je razmeroma lahko dostopna. ————— › Z Doliča IZHODIŠČE: Koča na Doliču (2151 m), Š-179 GRS80 (WGS84): 46,365, 13,8192 VIŠINSKA RAZLIKA: 420 m NEZAHTEVNO BREZPOTJE, 1.30 h Vzpon po grebenu je precej strm in predvsem v zadnjem delu tudi nekoliko krušljiv, kljub vsemu pa v dobrih razmerah ni pretirano zahteven in planincem, ki so vajeni brezpotij, ne povzroča težav. Od koče na Doliču krenemo na bližnje sedlo Dolič (2164 m), kjer je razpotje. Izberemo desno pot proti Triglavskim jezerom, ki se začne sprva rahlo, nato pa strmeje vzpenjati proti Hribaricam. Sledimo ji pod ostenja Mišeljskega konca. Tu zavijemo levo na nemarkirano, a v začetku še dobro uhojeno pot. Vse slabše vidna steza kmalu zavije desno in se precej strmo dviguje po melišču proti manjšemu sedlu med Mišeljsko glavo (2273 m) in Mišeljskim koncem. Na sedlu krenemo desno na brezpotni greben proti vrhu Mišeljskega konca. ————— Mišelj vrh, 2350 m GRS80 (WGS84): 46,3566, 13,8375 Mišelj vrh je mogočna gora, ki se dviga nad Velim poljem. Ponaša se z resnično zavidljivo obliko in strmimi stenami na vseh straneh. Z vrha, kjer sta vpisna knjiga in žig, se odpira izreden razgled. Kljub vabljivosti, ki jo kaže triglavskim pristopnikom na poti proti Vodnikovemu domu, je le redko obiskan. Pristop nanj je mogoč po orientacijsko zahtevnem brezpotju s Planine pod Mišelj vrhom. ————— › Od Vodnikovega doma IZHODIŠČE: Vodnikov dom na Velem polju (1817 m), Š-186 GRS80 (WGS84): 46,356, 13,8612 VIŠINSKA RAZLIKA: 180 m spusta, 710 m vzpona ZAHTEVNO BREZPOTJE, 3 h Tura je zaradi orientacije v osrednjem delu vzpona zahtevna, a zato toliko bolj veličastna. Od koče se po poti Š-192 spustimo na Velo polje, kjer pot zavije proti jugozahodu v smeri Mišeljske planine. Mimo Planine pod Mišelj vrhom (1645 m) se vzpenjamo še nekaj deset višinskih metrov proti zahodu po označeni poti Š-193, ki s planine V Lazu pride čez Mišeljski preval. Preden markirana pot zavije levo, krenemo desno navzgor na neoznačeno lovsko stezo, po kateri v četrt ure prispemo do skalne zapore. Pod njo zavijemo levo in se strmo vzpnemo na ravninico v Mišeljski dolini. Tu nadaljujemo desno navzgor brez poti proti že vidnemu sedlu zahodno od našega vrha. Mimo melišča po lahko prehodnem brezpotju dosežemo zahodni greben. V lažjem plezanju proti vrhu premagamo še skok. ————— › Čez Koštrunovec IZHODIŠČE: Vodnikov dom na Velem polju (1817 m), Š-186 GRS80 (WGS84): 46,356, 13,8612 VIŠINSKA RAZLIKA: 800 m ZELO ZAHTEVNO BREZPOTJE, 3 h Tura je zaradi orientacije v osrednjem delu vzpona zahtevna. Na Mišelj vrh se je možno vzpeti tudi tako, da se nad Planino pod Mišelj vrhom usmerimo v desno proti vzhodnemu predvrhu Koštrunovcu (2102 m). Po strmem rušnato-travnatem pobočju nas pot prek ravnice pripelje do gruščnate grape, nad katero dosežemo melišča pod Koštrunovcem. Proti vrhu nadaljujemo po travnatem hrbtu, kjer so nam v pomoč redki možici. Na sam vrh lažje splezamo po skrotju. Z grebena naprej proti Mišelj vrhu se sprva umaknemo v levo in se po žlebu povzpnemo na strmo travnato polico, po njej pa zopet na greben. Po njem nadaljujemo, dokler gre, izpostavljenosti pa se umaknemo sprva po grapi v desno, nato pa še v levo. Izstopimo na položen vršni teren, po katerem hitro dosežemo vrh. ————— Vrh Hribaric, 2388 m GRS80 (WGS84): 46,3497, 13,8182 Vrh Hribaric je manj izrazit, a vseeno najvišji vrh nad Mišeljsko dolino. Nahaja se med Vršaki na zahodu in Škednjovcem na vzhodu. Dostopen je prek slemena s prelaza Hribarice (2358 m) v tri četrt ure po lahkem brezpotju. Zaradi oble oblike je precej obiskan v času turne smuke. ————— Škednjovec, 2309 m GRS80 (WGS84): 46,3494, 13,8249 Zobati Škednjovec sodi med najlepše gore v tem delu Julijskih Alp. Dviga se med Dolino za Debelim vrhom na jugovzhodu in Mišeljsko dolino na severu. Njegov zahodni sosed je Vrh Hribaric, vzhodno pod njim pa je Mišeljski preval (1995 m). Na vrh ni poti, najlažje pa je dostopen po izpostavljenem zahodnem grebenu od Vrha Hribaric. Z njega se nam ponuja lep razgled na Triglav in ostale Fužinske gore ter planine. ————— › Po vzhodnem grebenu IZHODIŠČE: planina Blato (1147 m), Š-36 GRS80 (WGS84): 46,3118, 13,8498 VIŠINSKA RAZLIKA: 1170 m ZELO ZAHTEVNO BREZPOTJE, 4.15 h Z izhodišča krenemo po Š-294 preko planine Krstenice na opuščeno planino Jezerce (1720 m). Od tam po ostankih pastirski stez nadaljujemo severozahodno proti zatrepu doline med Ogradi in Prevalskim Stogom. S konca doline se vzpenjamo po travnatem pobočju bolj severno proti Mišeljskemu prevalu (1995 m), ki ga s Krstenice, potem ko smo se pridružili markirani povezavi Š-193 z Lazovškega prevala, dosežemo v uri in pol. Na prevalu zavijemo levo na brezpotje in se vzpenjamo po širokem slemenu Škednjovca, katerega vrh imamo pred seboj. V škrapljastem, a lahko prehodnem terenu izbiramo najlažje prehode, pozorni bodimo na številna brezna, v pomoč pa so nam tudi možici. Prvemu predvhu se izognemo po desni, z manjšega sedla pa se nam pokaže drugi predvrh. Tu v lažjem plezanju desno preplezamo gladko kamnito ploščo in prispemo pred strmo kamnito pobočje. Prek melišča se povzpnemo levo v žleb in po njem splezamo na travnat greben. Do vrha nadaljujemo kar po grebenu, ki je višje mestoma krušljiv in izpostavljen, plezanje po njem pa nikjer ne presega II. stopnje. Na presenetljivo prostornem vrhu nas pozdravita možic in prostran razgled. ————— › Po zahodnem grebenu IZHODIŠČE: planina Blato (1147 m), Š-36 GRS80 (WGS84): 46,3118, 13,8498 VIŠINSKA RAZLIKA: 1170 m ZELO ZAHTEVNO BREZPOTJE, 4.30 h Pristop je malenkost daljši in lažji od pristopa po vzhodnem grebenu in zato bolj priporočljiv za sestop. Smer je jasna, največja težava sta krušljivost in izpostavljenost. Do markirane povezave med Lazovškim in Mišeljskim prevalom sledimo opisu Š-332. Na Mišeljskem prevalu se obrnemo levo po poti Š-193 proti Lazovškemu prevalu, dokler kmalu pri možicu ne naletimo na neoznačen odcep desno. Steza vodi po dolini med Debelim vrhom na levi in južnimi stenami Škednjovca na desni. Vzpenjamo se po meliščih na desni strani proti prelazu med Vrhom Hribaric (2388 m) in Škednjovcem. Po razbitem kamnitem svetu se povzpnemo na prelaz, kjer se nam odpre pogled proti severu na vrhove okrog Triglava. Nadaljujemo desno po zahodnem grebenu. Ostrina grebena in prepadna severna stena Škednjovca narekujeta, da se težavam mestoma umikamo v desno, a od grebena ne odstopamo vse do vrha. Zahtevnost plezanja ne presega I. stopnje. ————— Prevalski Stog, 2075 m GRS80 (WGS84): 46,3448, 13,8377 Ta redko obiskani vrh se nahaja južno od Mišelj vrha nad Planino pod Mišelj vrhom (1645 m), med Mišeljskim in Jezerskim prevalom. Označene poti nanj ni, dosežemo pa ga lahko po strmih travah z Mišeljskega prevala (30 min), na katerega prispemo po Š-193 od Vodnikovega doma ali s planine V Lazu (1560 m) v slabih dveh urah. ————— Adam, 2012 m, Eva, 2019 m GRS80 (WGS84): 46,3407, 13,8385 in 46,3414, 13,8397 Brezpotna vrhova, ki stojita drug ob drugem med Prevalskim Stogom in Jezerskim prevalom, strmo bdita severno nad opuščeno planino Jezerce. Spadata med naravni znamenitosti Triglavskega narodnega parka, imeni pa sta dobila po anekdoti o dovškem vitezu Adamu in njegovi grajski gospe, ki sta okamenela v lovu za Zlatorogom. Markirane poti nanju ni, dosežemo pa ju lahko v 30 min po neoznačeni stezici in brezpotju z Jezerskega prevala, ki ga dosežemo po poti Š-192. S prevala se usmerimo proti jugozahodu v dolinico pod melišča, kjer poiščemo neoznačeno stezico. Potka se sprva malo vzpne, nato pa v rahlem spustu preči pobočja pod pečinami na desni. Malo naprej zavijemo desno in se vzpnemo po vse slabše vidni stezici, ki nas prek valovitega terena pripelje pod pobočja Prevalskega Stoga. Na desno se nam odpre prehod v dolinico med Prevalskim Stogom in Adamom, ki ji sledimo vse do sedla med Adamom in Evo. Od tod v desno po le nekaj minutah brezpotja dosežemo prepadni vrh Adama. Za obisk njegove sosede Eve se vrnemo na sedlo in se v nekoliko lažjem svetu po ruševju povzpnemo na vrh, ki leži le dober lučaj severovzhodno. ————— Jezerski Stog, 2040 m GRS80 (WGS84): 46,3385, 13,8448 Razgledni vrh, ki kot zob štrli iz poraščene zakrasele planote nad Fužinskimi planinami, leži jugovzhodno od Jezerskega prevala (1945 m). Nanj ni označene poti, najlažje pa je dostopen po zelenem grebenu z omenjenega prevala. Obisk vrha nam lahko popestri prečenje s Fužinskih planin proti Vodnikovemu domu. ————— › Prek Jezerskega prevala Jezerski preval dosežemo s Krstenice po Š-192 v 1.30 h, z Vodnikovega doma pa v 2 h. Do vrha Jezerskega Stoga poplezamo po kamnitem brezpotju vršne glave. ————— › Prek Krsteniškega prevala Možen je tudi pristop s Krstenice po neoznačenih stezicah Š-340 prek Krsteniškega Stoga in Krsteniškega prevala, ki pa je tehnično in orientacijsko zahtevnejši. S Krsteniškega prevala po levem pobočju sledimo skromni stezici naprej proti Jezerskemu Stogu. V zadnjem delu vzpona svet postane precej strm. S Krsteniškega Stoga dobre pol ure. ————— Krsteniški Stog, 1879 m GRS80 (WGS84): 46,3315, 13,8489 Krsteniški ali tudi Mali Stog je pretežno poraščena gora, ki se strmo dviga severno nad planino Krstenica. Vrh z možicem ponuja lep razgled na Bohinjsko-Tolminske gore, Fužinske planine, Ograde, Debeli vrh, Jezerski Stog, Triglav, Vernar, Tosc, Ablanco in dolino Voje. Dosežemo ga lahko po neoznačeni stezi. Privlačno pa je tudi prečiti greben od Krstenice čez Krsteniški Stog na Jezerski Stog (glej Š-338). ————— › S planine Krstenice IZHODIŠČE: planina Krstenica (1670 m), Š-291 GRS80 (WGS84): 46,3118, 13,8497 VIŠINSKA RAZLIKA: 200 m LAHKA NEOZNAČENA POT, 45 min Stanove še žive planine Krstenica zapustimo proti vzhodu in se vzpnemo po razglednem travnatem slemenu proti severu na zgornji del planine. Tam najdemo stezo, ki vodi desno pod strma vzhodna pobočja Krsteniškega Stoga. Po njej se bomo vrnili. Na robu travnikov pa je razcep, kjer se od te steze levo odcepi stezica po grebenu našega Stoga. Sledimo ji skozi ruševje vse do možica na vrhu. Povratek si popestrimo tako, da gremo po grebenu naprej navzdol do Krsteniškega prevala (1818 m). Tam zavijemo desno na stezo, ki nas prek vzhodnih pobočij popelje nazaj na travnike nad Krstenico. ————— Debeli vrh, 2390 m GRS80 (WGS84): 46,3408, 13,8149 Mogočni osrednji vrh Bohinjskih gora se nahaja v osrčju brezpotnega sveta severno od Fužinskih planin. Na vzhodu mu je najbližja pot čez Lazovški preval (1966 m), na zahodu mu družbo delajo vrhovi Voglov, severno od Debelega vrha pa je pust, nepregleden kraški svet Hribaric. Njegova zaobljena oblika in strme stene poleg planincev privabljajo tudi turne smučarje. Pristop na goro je dolg in zahteven, osvojimo pa jo lahko po dveh neoznačenih smereh. ————— › Prek Lazovškega prevala IZHODIŠČE: planina V Lazu (1560 m), Š-288 GRS80 (WGS84): 46,3289, 13,8252 VIŠINSKA RAZLIKA: 770 m ZAHTEVNO BREZPOTJE, 3 h S planine se po poti Š-193 vzpnemo severno na Lazovški preval, na katerega lahko pridemo po označenih poteh tudi s Krstenice in Velega polja. Tik pred prevalom zapustimo označeno pot v levo do vznožja krajših sten, od koder se po prehodu ob levi strani grape povzpnemo na široki vzhodni greben. Nadaljujemo zahodno po vse bolj zložnem, delno travnatem grebenu, ki nas privede do skalnatega predvrha. V krajšem izpostavljenem plezanju se spustimo v škrbino, nakar po manj zahtevnem svetu kmalu prispemo na prostrani visokogorski pašnik na vrhu Debelega vrha. Plezanju se lahko v veliki meri izognemo tako, da že precej pred predvrhom poiščemo prehode levo spodaj okoli njega v škrbino. ————— › S Hribaric IZHODIŠČE: Koča na Doliču (2151 m), Š-179 GRS80 (WGS84): 46,365, 13,8191 ZAHTEVNO BREZPOTJE, 1.30–2 h Tura je zaradi dolgega pristopa naporna in predvsem v zadnjem delu orientacijsko zahtevna. Do Hribaric prispemo po poteh z Doliča ali tudi s Triglavskih jezer (Š-184) oziroma Velega polja Š-183 (aktualno v času turne smuke). Hribarice zapustimo proti jugu po brezpotnem, orientacijsko zahtevnem svetu. Po vzhodni strani Vrha Lašt prispemo do vznožja Debelega vrha. Povzpnemo se na strm severovzhodni greben, ki nas v lažjem plezanju privede na vrh. ————— Ogradi, 2087 m GRS80 (WGS84): 46,3349, 13,833 Med planinama V Lazu in Krstenica se proti severozahodu razprostirajo Ogradi. Delno poraščena gmota gore tvori dolgo sleme s strmima stenama, ki padata v gozdove nad obema planinama. Na njeni vzhodni strani je veriga Stogov, na zahodu pa Debeli vrh. Na dokaj lahko dostopni travnat vrh s križem vodita dva pristopa, ki nista markirana, a označena z možici. ————— › S planine V Lazu IZHODIŠČE: planina V Lazu (1560 m), Š-288 GRS80 (WGS84): 46,3289, 13,8253 VIŠINSKA RAZLIKA: 530 m NEZAHTEVNA NEOZNAČENA POT, 1.30 h Planino V Lazu zapustimo na vzhodu in dobrih 15 min sledimo poti Š-295 proti Krstenici. Pri možicu zavijemo levo na neoznačeno stezo, ki se strmo vzpne do travnikov opuščene planine na južnem delu Ogradov. Tu se pot zasuče levo in se proti vrhu vse zložneje vzpenja po širokem, delno poraščenem grebenu. V krajšem vršnem vzponu po udobni poti kmalu dosežemo prostrani vrh. ————— › Čez Lazovški preval IZHODIŠČE: planina V Lazu (1560 m), Š-288 GRS80 (WGS84): 46,3289, 13,8252 VIŠINSKA RAZLIKA: 530 m ZAHTEVNO BREZPOTJE, 1.30 h Do Lazovškega prevala (1966 m) s planine V Lazu prispemo po poti Š-193 proti Velemu polju. Do Lazovškega prevala lahko v dobri uri pridemo tudi s Krstenice po markirani poti, ki se od poti Š-192 Krstenica–Velo polje odcepi na nekdanji planini Jezerce pod Jezerskim prevalom. Na prevalu je razcep markiranih poti proti Mišeljskemu prevalu (1995 m) in planini Krstenici, mi pa se brez oznak usmerimo proti vzhodu. Po drobljivem, delno poraščenem grebenu je do vrha Ogradov dobre pol ure po brezpotju. ————— Pršivec, 1761 m GRS80 (WGS84): 46,2973, 13,8211 Eden najlepših razglednikov v naših gorah stoji severno nad Bohinjskim jezerom, v katerega pada njegovo strmo ostenje. Ob sorazmerno skromni višini in s skoraj do vrha poraščenimi pobočji je vendarle pogost cilj obiskovalcev v vseh letnih časih. Najlepši je jeseni, ko ga obarvajo macesni. Kot osamelec na tem predelu je gotovo posebna gora, skrivnostnost pa mu dodaja tudi podzemni kraški svet, ki s planin prenaša vodo v Bohinjsko jezero. Na vrh vodi več pristopov. ————— › Z Vogarja IZHODIŠČE: Kosijev dom na Vogarju (1054 m), Š-258 GRS80 (WGS84): 46,2966, 13,867 VIŠINSKA RAZLIKA: 710 m LAHKA OZNAČENA POT, po levi različici v zgornjem delu ZAHTEVNO, 2.30 h Varianta grebenske poti v zadnjem delu je izpostavljena in primerna le za izurjene. Če so markacije pod snegom, je orientacija zapletena. Od koče proti zahodu sledimo kolovozu, ki nas v nekaj minutah privede do razcepa s smerokazi. Zavijemo levo mimo zidane hiške, kolovoz se kmalu spremeni v pot, ki nas zložno pelje ob robu visoko nad Bohinjskim jezerom do planine Hebat. Pot zavije severozahodno in se čez strmino kmalu vrne do razglednega roba planote. Na razglednem mestu, le nekaj korakov levo s poti, nam je dovoljeno pogledati na Bohinjsko jezero globoko pod nami. Nadaljujemo sprva vzporedno z gozdno cesto do gozdnega vznožja na planoti Voket pred vršnim delom Pršivca. Poti se lahko v tem delu priključimo tudi s konca ceste pod Pršivcem Š-38, od koder je do vrha 1.30 h. Pot se zasuče desno in kmalu med vse pogostejšimi macesni pridemo do razcepa. Levo vodi izpostavljena pot po grebenu naravnost na vrh, desno pa se lažja pot ogne vršne strmine in se višje na grebenu ponovno pridruži levi. Po razglednem neporaščenem slemenu v nekaj minutah dosežemo vrh. Z Vogarja 2.30. ————— › S planine Viševnik IZHODIŠČE: Bregarjevo zavetišče na planini Viševnik (1625 m), Š-264 GRS80 (WGS84): 46,3055, 13,8175 VIŠINSKA RAZLIKA: 140 m LAHKA OZNAČENA POT, 45 min S planine krenemo proti jugozahodu. Pot se vije levo po zelenem, valovitem svetu in med macesni po lahkem ter vse razglednejšem terenu privede na vrh. ————— Vrtec, 1809 m, Stadorski Orliči, 1782 m, Rigelj, 1768 m GRS80 (WGS84): 46,3046, 13,8069 (Vrtec) 46,302, 13,8036 (Stadorski Orliči) 46,3014, 13,8001 (Rigelj) Trije manj znani sredogorski vrhovi se dvigajo med planino Viševnik na vzhodu in Črnim jezerom na zahodu. Njihova južna pobočja nad Dolom za Stadorjem so strma, nad Črnim jezerom celo prepadna, proti severu proti planini Ovčariji pa blažja. Ti manj izraziti vrhovi so dosegljivi po neoznačenih stezicah skozi redek macesnov gozd s poti Š-284, ki povezuje planino Viševnik s planino Ovčarijo. Z vrhov se ponuja prostran razgled na Bohinjsko-Tolminske gore in tudi proti Triglavu ter na ostale vrhove nad Fužinskimi planinami. V zadnjem desetletju so obisk tega osamljenega območja precej povečali jamarji, ki raziskujejo podzemni svet na južnih pobočjih Vrtca. Pokljuške gore Pokljuške gore se na gore Triglavske skupine povezujejo preko Bohinjskih vratc na zahodu, na vzhodu pa se stekajo v gozdove nad dolino Radovne. Na severu jih s strmimi stenami omejuje dolga dolina Krma, z juga pa jih podpira prostrana planota Pokljuka, polna naravnih znamenitosti in še živečih planin. Njeni gozdovi so zakladnica lesa, gozdnih sadežev je tod v izobilju. Na Pokljuko vodita asfaltirana dostopa z Bleda in iz Bohinja. Združita se na Mrzlem studencu in združena pripeljeta do športnega centra na Rudnem polju, ki je na voljo tako športnikom kot rekreativcem. Tu je tudi izhodišče, ki med drugim velja za eno najpriljubljenejših za vzpon na Triglav. Prek planote je speljan splet solidno vzdrževanih cest, kar omogoča visok dostop z avtom in posledično bogat obisk gora skozi vse leto. Zahtevnost planinskih poti je povečini zmerna predvsem zaradi položnih južnih pobočij. Vrhovi so prijazni tudi turnim smučarjem, medtem ko strme severne stene pokljuških gora privlačijo plezalce iz doline Krme. Koče in zavetišča ————— Planinska koča na Uskovnici, 1154 m GRS80 (WGS84): 46,3209, 13,9091 ODPRTOST: začetek januarja-konec septembra, občasno decembra HTTP://www.planinske-koce.si/planinska_koca_na_uskovnici IZHODIŠČE ZA: › Veliki Draški vrh, Š-191 in Š-367 › Mali Draški vrh, Š-191 in Š-370 › Tosc, Š-190 in Š-364 › Triglav, Š-190, Š-202 in Š-221 Koča stoji na spodnjem delu pokljuške planine Uskovnice, kjer se poleti še vedno pase kar nekaj živine, danes pa so številni pastirski stanovi preurejeni v počitniške hiše. Koča je bila zgrajena leta 1955, leta 1965 je bila povečana, od leta 1994 nosi današnje ime. V sobah ima 46, v zimski depandansi še 28 ležišč. Z njo upravlja Planinsko društvo Srednja vas v Bohinju. Od koče je lep razgled predvsem na Bohinjsko-Tolminske gore. Do neposredne bližine se je možno pripeljati. ————— › Iz Srednje vasi IZHODIŠČE: Srednja vas (583) m, Š-31 GRS80 (WGS84): 46,2977, 13,9253 VIŠINSKA RAZLIKA: 570 m LAHKA OZNAČENA POT, 1.30 h Za osnovno šolo krene iz Srednje vasi kolovoz, ki se večkrat pridruži makadamski cesti na Uskovnico. Dolge cestne serpentine pot skrajša skozi gozd, v zadnjem delu pa gre zopet po cesti, po kateri čez parkirišče na Lomu prispemo na Uskovnico. ————— › Z Rudnega polja IZHODIŠČE: Rudno polje (1345 m), Š-29 GRS80 (WGS84): 46,346, 13,9235 LAHKA OZNAČENA POT, 40 min Od športnega centra na Rudnem polju nadaljujemo po cesti kak kilometer proti jugozahodu do Razpotja pred planino Praprotnico, kjer je cestna zapora. Nadaljujemo po cesti, spotoma z ovinkom v levo obidemo grapo, vse do korita z vodo na obrobju planine Uskovnice. Od tam sestopimo čez planino proti jugu do nekaj minut oddaljenega doma. Z Razpotja dobre pol ure hoda. ————— › Iz Stare Fužine IZHODIŠČE: Hudičev most (570 m), Š-33 GRS80 (WGS84): 46,2926, 13,8899 VIŠINSKA RAZLIKA: 585 m LAHKA OZNAČENA POT, 1.30 h Od Hudičevega mosta desno, proti severovzhodu, krene strm vzpon proti planini Blatca, do katere pripelje tudi pot iz vasi Studor. S planine se povzpnemo do ovinka ceste iz Srednje vasi in po njej nadaljujemo do Uskovnice. ————— › Iz doline Voje IZHODIŠČE: okrepčevalnica Slap (760 m), Š-34 GRS80 (WGS84): 46,3294, 13,8759 VIŠINSKA RAZLIKA: 400 m LAHKA OZNAČENA POT, 1.15 h Nad okrepčevalnico Slap v Vojah desno navzgor krene gozdna steza, ki se nekaj časa strmo vzpenja, nato pa se zasuče proti jugovzhodu, prekorači dve grapi in nas popelje na prvi travnik Uskovnice s hišo. Pot se razširi in nas v zložnem nadaljevanju čez planino s severozahoda privede do koče. ————— Blejska koča na Lipanci, 1630 m GRS80 (WGS84): 46,3756, 13,9271 ODPRTOST: stalno odprta HTTP://www.planinske-koce.si/blejska_koca_na_lipanci IZHODIŠČE ZA: › Mali Draški vrh, Š-195 in Š-370 › Mrežce, Š-392 › Lipanski vrh, Š-393 › Brda, Š-397 › Debelo peč, Š-397 PREHOD: › Vodnikov dom na Velem polju, Š-195 Koča, ki stoji na planini Lipanci, je bila predelana iz planšarije. Z njo upravlja Planinsko društvo Bled in ima skupaj 48 ležišč. Je odlično izhodišče za lahke družinske ture na vrhove v okolici. Zaradi lahkega dostopa je tudi turnosmučarsko izhodišče oz. primeren cilj pohodnikov v zimskem času. ————— › S Pokljuke IZHODIŠČA: planina Javornik (1302 m), Š-26, Pri Rupah (1342 m), Š-27, ali Medvedova konta (1410 m), Š-25 GRS80 (WGS84): 46,3755, 13,9401 (Medvedova konta) VIŠINSKA RAZLIKA: 220 m LAHKA OZNAČENA POT, 30 min Z glavne pokljuške ceste proti Lipanci vodi več markiranih dostopov. Pot si lahko skrajšamo po makadamskih cestah do posameznih izhodišč, s katerih je planina Lipanca dosegljiva v tri četrt ure ali še manj. Od razpotja pri Šport hotelu vodi markirana gozdna cesta prek planine Javornik, za katero je eno izmed izhodišč. Do sem 45 min. Naprej sledimo udobni gozdni stezi, ki v zmernem vzpenjanju proti severozahodu v nadaljnje tri četrt ure privede na Lipanco. ————— Od spomenika Pri Rupah gre označena pot severno skozi gozd. Priključi se poti Š-357 s planine Javornik in gre po njej do Lipance. ————— Še nekoliko višje se z desne priključi najkrajši dostop z Medvedove konte, s katere do Blejske koče potrebujemo le 30 minut. Pot z izhodišča ob koncu ceste krene zahodno vzdolž gozdnatega pobočja po vlaki, ki se postopno zoži v udobno pot. ————— › Z Rudnega polja IZHODIŠČE: Rudno polje (1345 m), Š-29 GRS80 (WGS84): 46,3461, 13,9236 VIŠINSKA RAZLIKA: 270 m LAHKA OZNAČENA POT, 1.15 h Od parkirišča gremo po gozdni cesti proti zahodu do vlečnice smučišča Viševnik. Tu krenemo ob vlečnici navzgor do dobre polovice spodnje vlečnice, kjer smučišče v desno prečka gozdna cesta. Nekaj časa se je držimo, nato pa se rahlo levo odcepi kolovoz, ki nas v zmernem vzponu vodi skozi gozd proti severu. Po dobre pol ure se pot zasuče desno in po gozdnem pobočju z jugozahoda pripelje do koče. ————— › Iz Krme IZHODIŠČE: Krma, parkirišče Pri lesi (944 m), Š-20 GRS80 (WGS84): 46,3855, 13,9071 VIŠINSKA RAZLIKA: 950 m vzpona, 270 m spusta ZELO ZAHTEVNA OZNAČENA POT, 3.30 h Dokaj drzno, zelo strmo in naporno pot so naredili železarji, člani PD Javornik leta 1952. Čeprav je zelo zanimiva, je sorazmerno malo obiskana. Po njej hitro premagamo tisočmetrsko ostenje nad Krmo in se povzpnemo na prijaznejšo pokljuško stran. V zgodnjem poletju nam lahko ponagaja sneg, zato cepin ne bo odveč. Pot se začne nekaj deset metrov pred parkiriščem Pri lesi, kjer se s ceste odcepi levo po zložnem gozdiču proti vzhodu. Teren hitro postaja strmejši, po nekaj minutah prispemo do grape, iz katere se v skalovju vzpnemo desno in po zelenju strmo navzgor do grape, ki jo tokrat prestopimo v levo. Od tod se vzpenjamo po strmem gozdu vse do meje listavcev in naprej skozi ruševje naravnost navzgor. Prehodi so strmi, mestoma nam je v oporo jeklenica. Ob barvitih skalnih galerijah na desni se povzpnemo med redke macesne, kjer nas pod mogočnimi stenami pot povede desno. Tu zapustimo gozd, odpre se nam razgled nad Krmo, na Rjavino in ostale vrhove na nasprotni strani doline. Po delno poraščenem gruščnatem svetu v zložnejših ovinkih opravimo zadnji del vzpona vse do prvega razcepa (1880 m). Desno se odcepi pot na Lipanski vrh, mi pa prečimo levo pod pečinami. V nekaj minutah prispemo na Lipanska vrata (1898 m), kjer je tik za robom nov razcep. Od tam levo vodi pot Š-398 na Debelo peč, mi pa nadaljujemo proti jugovzhodu in se po travnatem pobočju spustimo v macesnov gozd. Tam se priključimo običajni poti Š-397 na Debelo peč in po njej sestopimo do koče. ————— › Iz Krnice IZHODIŠČE: Krnica (660 m), Š-21 GRS80 (WGS84): 46,3792, 14,0463 VIŠINSKA RAZLIKA: 1000 m LAHKA OZNAČENA POT, 4 h Pot je dolga in predvsem zaradi možnih višjih izhodišč le redka izbira za pristop do Blejske koče. Z izhodišča, ki je pred vstopom v Pokljuško sotesko, krenemo desno v smeri oznak za Lipanco in planino Klek. Do razpotja na planini Pokljuka sledimo opisu Š-403 na Debelo peč. Tam zavijemo levo in nadaljujemo jugozahodno skozi gozd. Pot nekajkrat prečka makadamske ceste in mimo Zgornjih Pokljuških rovtov v zahodni smeri zložno privede na planino Kranjsko dolino. Tu se priključi makadamski cesti, po kateri v pol ure prispemo do planine Javornik, enega izmed običajnih izhodišč za pot Š-357 proti Lipanci. Po njej nadaljujemo na Lipanco. Kovinarska koča v Krmi, 870 m Glej Š-199 na strani 129. Vzponi na vrhove ————— Tosc, 2275 m GRS80 (WGS84): 46,357, 13,8681 Ime gore, ki ga narekuje njegova podoba, izvira iz besede Tolstec. Skoraj z vseh strani je videti debela, zaobljena, le proti Krmi je povsem odrezana s strmo steno. Na južno stran spušča proti Vojam večinoma travnata pobočja. Znamenita je po prostranem vrhu in enem najlepših razgledov na Triglav. ————— › Čez planino Zgornji Tosc IZHODIŠČE: Planinska koča na Uskovnici (1154 m), Š-351 GRS80 (WGS84): 46,3209, 13,9091 VIŠINSKA RAZLIKA: 1120 m LAHKA OZNAČENA POT, 3.30 h Na planini Zgornji Tosc (1788 m) se združita poti Š-187 s Pokljuke in Š-190 z Uskovnice na Velo polje. Na vzhodnem robu te, že davno opuščene planine zapustimo markirano pot v desno, proti severu. Sprva se strmo dvigujemo po skromni neoznačeni stezici, ki se višje vije med skalnimi pragovi na pleča masivne vzpetine. Na vršni planoti se sprehodimo desno do najvišje točke. ————— Ablanca, 2004 m GRS80 (WGS84): 46,3532, 13,8839 Ablanca je najvišji vrh v Slemenu, raznolikem, a brezpotnem grebenu od Studorskega prevala (1892 m) proti Uskovnici. Kot eden naših najnižjih dvatisočakov je dosegljiv po neoznačenem krušljivem skrotju s Studorskega prevala v slabe pol ure. Lažje plezanje zahteva kar nekaj previdnosti, prostrani razgled z vrha pa je prava nagrada za dodan vzpon s triglavske magistralke. ————— Veliki Draški vrh, 2243 m GRS80 (WGS84): 46,3604, 13,8757 Veliki Draški vrh stoji v verigi gora nad Zgornjo Krmo med Toscem na zahodu in Malim Draškim vrhom na vzhodu. Gora dveh obrazov kaže proti jugu, od koder je pogost turnosmučarski cilj, značilno piramidasto obliko, proti severu, v Krmo, pa jo krasi mogočna stena, privlačna za plezalce. S svojimi južnimi pobočji je zelo pogost turnosmučarski cilj. Pohvali se lahko z lepim razgledom na Triglav in gore nad dolino Krme. ————— › S Studorskega prevala, 1892 m IZHODIŠČE: Rudno polje (1345 m), Š-29 GRS80 (WGS84): 46,3461, 13,9236 VIŠINSKA RAZLIKA: 900 m NEZAHTEVNO BREZPOTJE, 3 h Do Studorskega prevala sledimo poti Š-187. Na prevalu se obrnemo proti našemu cilju. Skozi nerodno ruševje se povzpnemo na enostavno skalovje. Vseskozi se držimo grebena, ob katerem hitro napredujemo večinoma po levi. Preko zložnega vršnega slemena prispemo na vrh. S Studorskega prevala 1 h. Varianta poti pod grebenom se ogne ruševja. S Studorskega prevala krenemo desno proti Malemu Draškemu vrhu. Prek gruščnatega vznožja prispemo na travnato pobočje, na katerem poiščemo stezo na vršni greben. ————— › Z Jezerc IZHODIŠČE: Rudno polje (1345 m), Š-29 GRS80 (WGS84): 46,3461, 13,9236 VIŠINSKA RAZLIKA: 900 m NEZAHTEVNA NEOZNAČENA POT, 3 h Pot ni markirana, a je nezahtevna. V kotanji Jezerca zapustimo pot Š-187. Obrnemo se desno proti Srenjskemu prevalu, a kmalu zavijemo levo z označene poti in se po melišču povzpnemo na markirano pot, ki vodi od Malega Draškega vrha na sedlo med Draškima vrhovoma. Nadaljujemo večinoma ob robu stene po golem vršnem pobočju zahodno vse do vrha. Z ravnice Jezerce 1.30 h. ————— Mali Draški vrh, 2132 m GRS80 (WGS84): 46,3631, 13,8916 Mali Draški vrh je značilna ostrica v verigi gora nad Krmo, prepoznavna iz vseh smeri. Nad Krmo se do vrha dviguje odsekana stena, proti kotanji Jezerca in Srenjskemu prevalu pa strmina tudi ni dosti blažja. Na prostorsko skromni vrh ni označenega pristopa, pomujati se moramo po brezpotju s Srenjskega prevala, kar zahteva nekaj plezanja. Možen je tudi pristop po zahodnem grebenu, ki pa je še nekoliko zahtevnejši. Imeniten razgled na Triglav od tod je prava nagrada za redke obiskovalce. ————— › Čez Srenjski preval IZHODIŠČE: Rudno polje (1345 m), Š-29 GRS80 (WGS84): 46,3461, 13,9237 VIŠINSKA RAZLIKA: 510 m ZAHTEVNO BREZPOTJE, 2.30 h Zaradi krušljivosti in orientacije pri izbiri poti je vzpon primeren le za izurjene gornike. Do Srenjskega prevala (1939 m) pridemo z Rudnega polja po poti Š-373. Od razpotja na prevalu se proti severu lotimo grušča in razbitega skalovja. Sproti izbiramo bolj čvrste prehode, čeprav velike izbire ni. Strmina in krušljivost ne odnehata vse do vršnega grebena, ki ga dosežemo v slabe pol ure. Do samega vrha nas loči le še nekaj metrov po grebenu v desno. ————— Viševnik, 2050 m GRS80 (WGS84): 46,3592, 13,898 Viševnik je eden najpriljubljenejših dvatisočakov v preddverju Triglava, zelo obiskan v vseh letnih časih. Zaradi dokaj varnih južnih pobočij mu ne manjka niti turnosmučarskih obiskovalcev, v poletnem času pa sta lahek dostop in okus po visokogorju kot nalašč za uvajanje planincev. Z vrha se proti severozahodu kot na dlani vidi Triglav s svojima najvišjima kočama, pred njim pa se vrsti venec gora nad Krmo: Tosc, Veliki in Mali Draški vrh. ————— › Z Rudnega polja IZHODIŠČE: Rudno polje (1345 m), Š-29 GRS80 (WGS84): 46,3461, 13,9236 VIŠINSKA RAZLIKA: 700 m LAHKA OZNAČENA POT, 2 h Pot je lahka, le tik pod vrhom zahtevnost nekoliko naraste. Od športnega centra krenemo za vojaškim objektom desno v gozd po makadamski cesti in ji sledimo do smučišča Viševnik, ki se odpre na prvi čistini. Do sem lahko pridemo tudi z avtom. Ob smučarski vlečnici sledimo označeni poti. Za zadnjo hišico nad drugo vlečnico pot med redkim smrečjem zapusti čistino in se po desni strani poraščenega žleba vzpne na ravnino Zlata voda, kjer se desno odcepi pot Š-374 čez Kačji rob. Strm vzpon levo med macesni nas privede na Plesišče, razgledno ramo ruševnatega grebena, po katerem nadaljujemo severno proti vršnemu travnatemu pobočju. V cikcaku se dvignemo vse do grebena, po katerem levo v nekaj minutah dosežemo vrh. ————— › Prek Srenjskega prevala IZHODIŠČE: Rudno polje (1345 m), Š-29 GRS80 (WGS84): 46,3461, 13,9236 VIŠINSKA RAZLIKA: 700 m LAHKA OZNAČENA POT, 2.30 h Pot od Srenjskega prevala do vrha je zaradi krušljivosti, izpostavljenosti in strmih trav zahtevnejša, predvsem pa terja nekaj previdnosti. Do ravnice Jezerce med Studorskim in Srenjskim prevalom sledimo opisu Š-187. Tam se začnemo vzpenjati desno po gruščnatem pobočju, ki do samega prevala postaja vse bolj strmo in drobljivo. Na Srenjskem prevalu zapustimo pot proti Lipanci in nadaljujemo desno po vzhodni strani grebena proti Viševniku. Po nekaj minutah razdrtega vzpona prestopimo greben in ga po zahodnem travnatem pobočju obidemo vse do skalnega izstopa na vrh. ————— › Čez Kačji rob IZHODIŠČE: Rudno polje (1345 m), Š-29 GRS80 (WGS84): 46,3461, 13,9236 VIŠINSKA RAZLIKA: 750 m LAHKA OZNAČENA POT, 2.15 h Z Rudnega polja krenemo kot pri Š-372 vse do ravnine Zlata voda. Tu se desno odcepi pot proti Srenjskemu prevalu in Lipanci, ki se vije po travniku navzgor med redkimi iglavci. Višje preide v rušje in obide vzhodni greben Viševnika, ki se imenuje Kačji rob. Zanimiva pot nas udobno pripelje na ravnico na severni strani Viševnika, po kateri nadaljujemo v smeri Malega Draškega vrha, ki ga imamo pred seboj. Iz ravnice se v krajšem vzponu povzpnemo na pot Š(199) z Lipance na Velo polje, po kateri krenemo levo (desno Lipanca) in po nekaj minutah prispemo na Srenjski preval. S križišča na Srenjskem prevalu nadaljujemo do vrha Viševnika po Š-373. ————— Galetovec, 1265 m GRS80 (WGS84): 46,3314, 14,0389 Galetovec je manj izrazit, a hkrati najvišji vrh v grebenu vzpetin, ki na vzhodu in jugovzhodu omejuje Pokljuko. Proti dolini Save Bohinjke prepada s kratko steno. Na vrhu, kjer so miza, klop in vpisna skrinjica, je tudi vzletišče za jadralne padalce. Na informativni tabli je nekaj informacij o samem vrhu in fotografija prostranega razgleda na Bled, gorenjsko kotlino in Karavanke nad njo. Pred nami sta kot na dlani Babji zob in planota Jelovica, na južno stran pa se kažejo Bohinjsko-Tolminske gore. Vrh je priljubljen cilj za družinske izlete, pristopi nanj so pretežno lahki, a različnih dolžin. ————— › Po vzhodni poti čez Iglico IZHODIŠČE: Bohinjska Bela, Zgornja vas (520 m), Š-23 GRS80 (WGS84): 46,3479, 14,0601 VIŠINSKA RAZLIKA: 750 m LAHKA OZNAČENA POT, 2.30 h Začetni del poti do vrha Iglice je zavarovan. Del poti je precej oviran zaradi podrtega drevja. Od ceste se povzpnemo do vznožja plezališča. Skozenj se po ozkem, zavarovanem kaminu z lestvijo povzpnemo pod Iglico, vzpetino nad Bohinjsko Belo. Nad kaminom lahko stopimo desno čez mostiček, da zaužijemo razgled z vrha Iglice. Nadaljevanje naše poti pa nas mimo mostu kmalu pripelje iz gozda v vasico Brezje, kjer se po asfaltni cesti povzpnemo levo do zadnjih hiš. Od konca vasi nadaljujemo po makadamski cesti do razpotja, kjer zavijemo desno skozi gozd in naprej do spodnjih pobočij Slamnikov. Ob levi strani hiše prispemo do križišča, kjer smerokazu sledimo levo v smeri Galetovca. Najprej premagamo kratek gozdni pas, nato pa zopet nadaljujemo skozi gozd in po cesti do križišča, kjer krenemo desno. S ceste nas slabo vidne markacije usmerijo levo po strmi gozdni poti. Napredovanje na tem delu ovira drevje, podrto zaradi vetroloma. Že na vršni planoti spet prispemo na gozdno cesto in gremo po njej levo, pri naslednji oznaki pa krenemo ostro levo proti Galetovcu. Sprva gremo rahlo navzdol čez travnik in nato navzgor v gozd, po katerem kmalu dosežemo razgledni vrh. ————— › S Podklanca čez planino Za Jamo IZHODIŠČE: Bohinjska Bela, Podklanec (550 m), Š-22 GRS80 (WGS84): 46,3327, 14,0587 VIŠINSKA RAZLIKA: 715 m LAHKA OZNAČENA POT, 2 h S parkirišča gremo po cesti, kmalu za daljšim desnim ovinkom pa levo navzgor na slabo označen kolovoz, ki se mestoma kar strmo vzpenja in se po prečkanju gozdne ceste vrne na cesto. Sledimo ji levo do desnega ovinka, kjer zavijemo levo na pešpot. Ta naprej še nekajkrat prečka gozdno cesto in nas preko ograje za živino pripelje na planino Za Jamo. Čez planino nadaljujemo naravnost v gozd. Na slabo označeni poti kmalu zavijemo desno in se hitro zopet pridružimo cesti z Gorjuš. V nadaljevanju sledimo oznakam in smerokazom prek neporaščenega pobočja do zadnjega razpotja. Tam zavijemo desno in po nekaj minutah skozi gozd dosežemo vrh Galetovca. ————— Vodnikov razglednik, 1017 m GRS80 (WGS84): 46,3021, 13,9767 Razgledna vzpetina na jugovzhodnem obrobju planote Pokljuke komajda presega višino 1000 m. Nanjo je v času svojega službovanja v Koprivniku pogosto zahajal Valentin Vodnik, zato jo domačini še vedno poimenujejo tudi Gospodovec. Z vrha, kjer je nekaj lesenih klopi, križ in vpisna knjižica z žigom, je imeniten razgled na obe bohinjski dolini ter gore nad njima. Nanj vodi povsem lahka, s smerokazi opremljena pot iz Koprivnika od cerkve prek travnikov in gozda. Po njej do vrha ne potrebujemo več kot četrt ure. Za nekoliko daljši sprehod pa se proti vrhu lahko odpravimo tudi po urejeni tlakovani poti iz 18. stoletja, ki se začne v nižje ležeče vasi Jereka. Od tam je do Razglednika 1 h. ————— Rudnica, 946 m GRS80 (WGS84): 46,2855, 13,9205 Razgledna gora skromne višine je najnižja in geografsko najjužneje med opisanimi v tem vodniku. Leži na jugovzhodnem robu Triglavskega narodnega parka in kot stražar bdi nad Bohinjem. Razprostira se vzdolžno na vzhodni strani Bohinjskega jezera ter razmejuje Spodnjo in Zgornjo Bohinjsko dolino. Z njenega vrha z vpisno knjigo in klopjo se ponuja imeniten razgled na najvišje pokljuške vrhove, obronke Pokljuke in zgornje bohinjske vasi. Z razgledišča na nasprotni strani, le nekaj minut stran od vrha, pa imamo na dlani Bohinjsko-Tolminske gore in vasi vse do Bohinjske Bistrice. Rudnica je dostopna iz več smeri, poti so dobro uhojene in označene, čeprav niso vse uradno markirane. Dostopi in izhodišča so opremljeni z lesenimi kažipoti. Zelo primerna je za krajši izlet turističnih obiskovalcev Bohinja ali za obisk manj izurjenih planincev v obdobjih, ko obisk višjih gora še ovira sneg. ————— › Iz Broda po direktni IZHODIŠČE: Brod (512 m), Š-39 GRS80 (WGS84): 46,2751, 13,923 VIŠINSKA RAZLIKA: 440 m LAHKA OZNAČENA POT, 1 h Dobro sledljiva pot je označena z redkimi zbledelimi markacijami in lesenimi smernimi tablami. Turo lahko smiselno zaokrožimo s povratkom preko Široke police nazaj k izhodišču ali proti Srednji vasi, kjer še nad smučiščem Senožeta zapustimo pot na makadamsko cesto in se po njej vrnemo v Brod. Z manjšega parkirišča na levi strani Save Bohinjke pri mostu v vasi Savica krenemo kakšnih sto metrov proti vasi Brod in pred rojstno hišo pisatelja Janeza Mencingerja zavijemo levo. Makadamska cesta se že po nekaj metrih požene strmo v gozd in se sprva spremeni v vlako, kmalu za tem pa v široko in globoko pot. V direktnem vzponu hitro pridobivamo višino, a že po nekaj minutah naletimo na odcep, kjer levo zavije pot Š-381 preko Široke police. Nadaljujemo kar direktno proti vrhu. Strmina popusti šele, ko se steza zasuče rahlo desno in preči strmo pobočje. Nekaj deset metrov pred strmimi pečinami se nam z desne priključi Ivanova pot, ki do sem pripelje z drugega konca Broda. Pod omenjeno skalno zaporo se pot prvič obrne levo in nas v dveh dolgih, zložnejših serpentinah pripelje na položnejše vršno pobočje. Po njem nadaljujemo v redkem gozdu sprva proti severu, nato pa vedno bolj zahodno proti nekaj minut oddaljenem vrhu. Pred zadnjim krajšim vzponom se nam z desne priključi še dostop iz Srednje vasi oziroma Češnjice, tik pod vrhom pa je razpotje, na katerega pripelje pot Š-382 iz Ribčevega Laza oz. Stare Fužine. Na razgledni, čeprav poraščeni vrh se povzpnemo ob desnem robu prepadnega ostenja nad Srednjo vasjo. Pod sabo opazimo tudi manjše lokalno smučišče Senožeta. ————— › Čez Široko polico IZHODIŠČE: Brod (512 m), Š-39 GRS80 (WGS84): 46,2733, 13,9322 VIŠINSKA RAZLIKA: 440 m LAHKA OZNAČENA POT, 1.10 h Z izhodišča v Brodu začnemo kot pri Š-380. Pri prvem odcepu zapustimo direktno pot in zavijemo levo. V konstantnem vzpenjanju prečimo strmo pobočje proti severozahodu in pod južnim ostenjem Rudnice dosežemo ploščad s travnato livado (ok. 800 m) zahodno od njenega vrha. Tu se pridružimo poti Š-382 iz Ribčevega Laza, po kateri v zložnem nadaljevanju dosežemo vrh v slabe pol ure. ————— › Iz Ribčevega Laza IZHODIŠČE: Ribčev Laz, Jezersko polje (532 m), Š-40 GRS80 (WGS84): 46,2829, 13,889 VIŠINSKA RAZLIKA: 420 m LAHKA OZNAČENA POT, 1.45 h Pot je označena z rumeno-belimi turističnimi markacijami. Od cerkve Janeza Krstnika gremo po cesti proti Stari Fužini. Tik za tablo za začetek vasi zavijemo desno po mostu čez Mostnico. Turistična oznaka za pešpot proti Rudnici in Peči nas kmalu usmeri rahlo levo na travnik. Dvigamo se skozi gozd in mimo razgledišča s klopco v dobrih 20 min dosežemo prvo križišče. Oznake nas desno usmerjajo proti Peči, kjer je le nekaj minut oddaljeno razgledišče, proti Rudnici pa nadaljujemo levo, proti vzhodu. Gozdna pot se previje na položne senožeti, prek katerih se rahlo spustimo. Ko nas pot zopet pospremi v gozd, se nam pri hudourniku pridruži gozdna cesta iz vasi Studor. Blag vzpon se nadaljuje v isti smeri in med smrečjem prispemo na livado, kjer na njenem desnem robu naletimo na odcep poti Š-381 čez Široko polico. Ob lepih razgledih zložno nadaljujemo v isti smeri. Desno od poti so strma ostenja. Ko prečkamo še zadnjo travnato pobočje s hiškama, se znajdemo na odprti terasi s klopjo, ki je imenitno razgledišče na južne bohinjske gore. Po razgled na Zgornjo Bohinjsko dolino pa moramo opraviti še z nekajminutnim vzponom po gozdu na vrh Rudnice, ki ga dosežemo mimo zadnjega smerokaza. ————— Studor, 1002 m GRS80 (WGS84): 46,2956, 13,9059 Studor komajda presega tisočmetrsko mejo, vendarle pa z značilno stebrasto obliko štrli iz bohinjskega podolja, na katerega se z njegovega vrha ponuja prostran razgled. Na vrh ni označene poti. Dosežemo ga lahko po neoznačeni stezi z neizrazitega prevala, čez katerega je speljana cesta iz Srednje vasi proti Uskovnici. Razglednik nad bohinjsko kotlino je tudi priljubljeno vzletišče jadralnih padalcev. ————— › Od Hudičevega mostu IZHODIŠČE: Hudičev most (570 m), Š-33 GRS80 (WGS84): 46,2927, 13,8901 VIŠINSKA RAZLIKA: 430 m LAHKA OZNAČENA POT, 1.15 h Od Hudičevega mostu se po Š-354 povzpnemo proti Uskovnici vse do planine Blatce (893 m) na sedelcu pod Studorjem. Pri hišah zavijemo desno in po kolovozu pridemo do odcepa, kjer gre desno s kamni utrjena pot. Po njej prispemo na nemarkirano stezo, ki nas v 10 min proti jugu privede na travnato jaso, s katere se nam že ponuja razgled. Tu je vzletišče jadralnih padalcev. Vrh je oddaljen nekaj minut. ————— Gore nad Lipanco V grebenu gora nad Krmo od Malega Draškega vrha proti severovzhodu se vrstijo nekoliko nižji vrhovi, ki niso več povsem skalnati. Veliki Selišnik (1952 m), Debeli vrh (1952 m) in Vrh Razora (1893 m) so manj izraziti. Mrežce (1966 m) in Lipanski vrh (1975 m), ki stojita tesno skupaj, sta najbolj obiskana predvsem z Lipance. Naprej proti Debeli peči (2014 m) sta še vrhova Brda (2009 m) in Okroglež (1965 m), ki ju lahko obiščemo sproti med turo na Debelo peč. Severna plat teh gora je strmo odsekana in prepadna, medtem ko so južna pobočja prav prijetno zaobljena in preko njih vodijo lahki dostopi. Mreža poti v vencu gora nad Lipanco je pestra in planincu omogoča zanimivo izbiro krožnih tur s startom in ciljem v Blejski koči. Poti so z redkimi izjemami dobro označene in vzdrževane ter tako primerne za širok krog planincev. Območje okrog Lipance je pogosto obiskano tudi v času turne smuke. ————— Veliki Selišnik, 1956 m GRS80 (WGS84): 46,3662, 13,9028 Veliki Selišnik je manjša gora v verigi pokljuških gora, ki kot samostojen vrh stoji vzhodno od Draškega roba (1979 m). Nekoliko je umaknjen od prepadne stene nad dolino Krme. Z njegovega neporaščenega vrha je lep razgled na Viševnik in Mali Draški vrh ter Triglav in Rjavino. Dostopen je po kratkem brezpotju z označene poti med Lipanco in Srenjskim prevalom. ————— › Z Rudnega polja IZHODIŠČE: Rudno polje (1344 m), Š-29 GRS80 (WGS84): 46,3461, 13,9236 VIŠINSKA RAZLIKA: 610 m DELNO ZAHTEVNO BREZPOTJE, 2 h Kratko brezpotje terja nekaj orientacije in lažjega plezanja. Z Rudnega polja krenemo do vrha smučišča Viševnik in naprej preko strmega pobočja na ravnico Avšje. Tam se desno odcepi pot čez Kačji rob proti Lipanci. Ozka stezica nas vodi med redkim drevjem, višje skozi ruševje, nakar obide greben Viševnika. V neporaščenem svetu vznožja severne strani Viševnika zložno prispemo do razpotja in zavijemo desno proti Lipanci, vse dokler se steza ne začne spuščati. Tu zapustimo označeno pot v desno in med ruševjem poiščemo prehod na greben Velikega Selišnika. Po njem nadaljujemo ob ruševju, v katerega se na najbolj izpostavljenih mestih umikamo v desno. Po nekaj minutah lažjega plezanja po delno poraščenem grebenu levo navzgor dosežemo vrh. ————— Debeli vrh, 1962 m GRS80 (WGS84): 46,3725, 13,9087 Debeli vrh je v grebenu med Malim Draškim vrhom oz. Draškim robom in Vrhom Razora ter Mrežcami. Njegova severna stena se strmo dviga nad Krmo. Obiščemo ga lahko spotoma v prehodu s Srenjskega prevala proti Lipanci. Z vrha, na katerem je žig, je lep razgled na vrhove osrednjega dela Julijskih Alp, v dolino Krme in nad Pokljuko. Pozimi je priljubljen cilj turnih smučarjev. ————— › Z Rudnega polja IZHODIŠČE: Rudno polje (1344 m), Š-29 GRS80 (WGS84): 46,3461, 13,9236 VIŠINSKA RAZLIKA: 620 m LAHKA OZNAČENA POT, 2.30 h Markacije v vršnem delu so redke, pot je slabše sledljiva, a orientacija ni zahtevna. Poti Š-388 sledimo, dokler se na Selišnik ne zavije desno v brezpotje. Mi gremo po markirani poti, ki se malo spusti, potem pa zravna na deloma travnatih pobočjih in se vzpne na glavni greben pokljuških gora. Nadaljujemo proti Lipanci in na južni strani Debelega vrha naletimo na odcep, kjer slabše markirana pot zavije levo proti vrhu. Vse slabša pot se vzpne med pasom rušja in redkega gozda na vršna travnata pobočja. Čaka nas še pas ruševja. Z razglednega vrha lahko nadaljujemo vzhodno in se v sestopu po poraščenem pobočju priključimo nazaj na pot proti Lipanci. ————— Vrh Razora, 1893 m GRS80 (WGS84): 46,3762, 13,9128 Vrh Razora stoji v verigi pokljuških gora nad Krmo, med Mrežcami in Debelim vrhom. Z vrha, poraščenega z ruševjem, je lep razgled na Pokljuko, Bohinjsko-Tolminske gore, gore okrog Triglava in del zahodnih Karavank. Redko obiskano goro lahko obiščemo le po nezahtevnem brezpotju med potjo z Mrežc oziroma Lipance proti Srenjskemu prevalu. ————— Mrežce, 1966 m, Lipanski vrh, 1968 m GRS80 (WGS84): 46,3779, 13,9193 (Mrežce), 46,3789, 13,9198 (Lipanski vrh) Mrežce in Lipanski vrh sta zraščena vrhova, ki stojita nad strmo steno Krme na severozahodu in nad Lipanco na jugovzhodu. Z nje sta tudi lahko dostopna. Poleg Debele peči sta med vrhovi nad Lipanco najbolj obiskana. Z njunih vrhov se odpira prostran razgled na celotno Pokljuko, Triglav in okoliške vrhove. ————— › Z Lipance na Mrežce IZHODIŠČE: Blejska koča na Lipanci (1630 m), Š-356 GRS80 (WGS84): 46,3756, 13,9271 VIŠINSKA RAZLIKA: 340 m LAHKA OZNAČENA POT, 1 h Pristop je lahek in prijeten, pogost cilj tudi v času turne smuke. Od Blejske koče na Lipanci četrt ure sledimo poti Š-195, nakar pri prvem razcepu zavijemo desno. V dokaj strmem gozdnem vzponu se mimo desnega odcepa za Lipanski vrh dvignemo na slemenasto, redko poraščeno pobočje, po katerem v severni smeri kmalu dosežemo vrh Mrežc. Turo lahko nadaljujemo po delno poraščenem, izpostavljenem grebenu proti vzhodu na Lipanski vrh (1975 m). Na grebenu je tudi nekaj varoval, zato ta pristop terja več previdnosti kot vzpon do vrha Mrežc. Z zahodnega, travnatega pobočja Mrežc vodi neoznačena pot v smeri Srenjskega prevala. V prijetnem sestopu se priključi označeni poti Š-195 z Lipance na Srenjski preval. ————— › Pod Mrežcami na Lipanski vrh IZHODIŠČE: Blejska koča na Lipanci (1630 m), Š-356 GRS80 (WGS84): 46,3756, 13,9271 VIŠINSKA RAZLIKA: 350 m LAHKA OZNAČENA POT, 1 h Vzpon začnemo po poti Š-392 proti Mrežcam do drugega razcepa, kjer zavijemo desno. Skozi redek macesnov gozd proti severu prečimo pobočje pod strmo steno Mrežc. Gozdno mejo zapustimo z vzponom med ruševjem na gruščnato pobočje neposredno pod Lipanskim vrhom, kjer se strmo priključimo poti Š-394 z Lipance in po njej nadaljujemo do vrha. ————— › Z Lipance na Lipanski vrh IZHODIŠČE: Blejska koča na Lipanci (1630 m), Š-356 GRS80 (WGS84): 46,3756, 13,9271 VIŠINSKA RAZLIKA: 350 m LAHKA OZNAČENA POT, 1 h Od Blejske koče krenemo čez planino proti severu. Pot se hitro začne vzpenjati skozi macesnov gozdič. Macesne postopoma zamenja ruševje, med katerim v severozahodni smeri pridobivamo višino vse do gruščnate strmine, ki nas vodi neposredno pod Lipanski vrh. Tu se nam z leve najprej pridruži pot Š-393 pod Mrežcami, takoj za tem pa še z desne povezava s poti na Debelo peč s planine Brda. V nekaj serpentinah dosežemo greben, na katerem je naslednje križišče. Tu krenemo levo in v nekaj minutah prispemo na delno poraščeni vrh z žigom, s katerega se nam odpre prostran razgled na vse strani. Na križišču na grebenu se z desne priključita dva vzporedna pristopa iz smeri Lipanskih vrat (1898 m). Prvi je lahek in poteka po zahodni strani skalnatega grebena kot iztek poti Š-361 iz Krme. Različica poti na vzhodni strani pa je zahtevna, saj je vmes strm zavarovan kamin. ————— Brda, 2009 m GRS80 (WGS84): 46,3852, 13,9253 Razgledni vrh leži v verigi gora nad Lipanco, med Lipanskim vrhom in Debelo pečjo na severovzhodu. Nad Krmo spušča strmo steno, pobočja na južno stran, proti Lipanci, pa so položnejša, zanimiva tudi turnim smučarjem. Z delno poraščenega vrha je prostran razgled proti Triglavu in goram na nasprotni strani Krme. Proti jugu se vidi nad Pokljuko, na vzhod pa tudi proti Karavankam in Kamniško-Savinjskim Alpam. Brda lahko obiščemo po označeni poti v nekajminutnem ovinku s poti Š-398 od Lipanskih vrat proti Debeli peči. Odcepa sta dva, eden zahodno, drugi pa vzhodno od vrha Brd. Oba sta označena. ————— Debela peč, 2014 m GRS80 (WGS84): 46,3908, 13,9331 Najvzhodnejši dvatisočak osrednjih Julijskih Alp je zadnji v verigi gora nad Krmo, kamor pada njena severozahodna stena, cenjena pri plezalcih. Južna pobočja Debele peči so obla in travnata. Nižja pobočja prekriva gozd, iz katerega se proti vrhu vije več udobnih poti, tako da je dobro obiskana vse leto. Njeni lahki pristopi so kot nalašč za družinsko planinarjenje. Z vrha je proti zahodu bogat razgled na osrednje Julijske Alpe s Triglavom na čelu. ————— › Z Lipance IZHODIŠČE: Blejska koča na Lipanci (1630 m), Š-356 GRS80 (WGS84): 46,3756, 13,9271 VIŠINSKA RAZLIKA: 390 m LAHKA OZNAČENA POT, 1.30 h Od Blejske koče krenemo sprva vzhodno čez planino, nakar pot zavije proti severu skozi macesnov gozd. Povzpnemo se skozi zagruščen žleb do razcepa proti Lipanskemu vrhu in Krmi. Nadaljujemo desno čez oblo vzpetino na razgibano vršno sleme, kjer po travnatem vzponu naletimo na nov razcep. Levo gre pot proti Brdom, z desne pa se priključita pot Š-402 s planine Klek in še ena različica vzpona. Z Lipance lahko uporabimo tudi vzhodnejši pristop, ki se ogne vzponu skozi žleb in se preko planine Brda pridruži običajni poti na križišču na vršnem slemenu. V vodoravnem sprehodu nato obidemo Okroglež (1966 m) na desni, potem pa na levi še nekaj vzpetin vse do zadnjega travnatega vzpona na prostrano vršno pobočje oblega dvatisočaka. Nagrajeni smo z razgledom na Julijce iz posebnega zornega kota, prepadna stena v Krmo dodaja tudi veličastnost. ————— › Iz Krme IZHODIŠČE: Krma, parkirišče Pri lesi (944 m), Š-20 GRS80 (WGS84): 46,3855, 13,9066 VIŠINSKA RAZLIKA: 1070 m ZAHTEVNA OZNAČENA POT, 4 h Iz Krme gremo po Š-361 do Lipanskih vrat. Na južni strani grebena pri razcepu zavijemo levo in prečimo travnato pobočje Brd. Na vrh Brd se lahko tudi vzpnemo v kratkem vzponu in na drugi strani sestopimo. Kmalu smo na križišču, kjer se pridružimo običajnemu pristopu Š-397 z Blejske koče in po njem nadaljujemo do vrha. Z Lipanskih vrat slabo uro, iz Krme 4 ure. ————— › Lovska pot iz Krme IZHODIŠČE: Kovinarska koča v Krmi (870 m), Š-199 GRS80 (WGS84): 46,4006, 13,9235 VIŠINSKA RAZLIKA: 1150 m ZELO ZAHTEVNO BREZPOTJE, 3.30 h V zgornjem delu potrebujemo kar nekaj orientacijskih in plezalskih izkušenj, zato je pot primerna le za izkušene gornike ali v spremstvu gorskega vodnika. Za Kovinarsko kočo poiščemo lovsko stezico, ki se vije naravnost navzgor po desnem bregu grape pod Debelo pečjo. Višje se zasuče bolj desno in se dviguje po gozdnem hrbtu. V dolgih položnih okljukih nekajkrat prestopi grapo in se po travnatem pobočju v redkem gozdu približa severnemu ostenju Debele peči. Tu se obrne desno, proti vzhodu, in nekaj časa poteka skoraj vodoravno pod steno. Po nekaj spustih in vzponih naletimo na vzporedno stezo nekaj metrov nižje, ki nam omogoči lažje prečkanje naslednje grape. Ko premagamo še glavno grapo, nadaljujemo z vzpenjanjem desno po slabo vidni stezici pod steno. Iščemo najlažje prehode, dokler ne prispemo do grobega, delno zaraščenega melišča z balvani. Ob pomoči možicev krenemo rahlo levo, še vedno dokaj strmo navzgor, do prvega skoka. V plezanju II. stopnje preplezamo krušljivo skalovje in nadaljujemo po gruščnati grapi. Preden se razpre, preplezamo še dva, za spoznanje lažja skoka. Teren nato postane lažje prehoden, možici nas usmerjajo nekoliko bolj levo in po grušču ter skrotju dosežemo odprt svet, kjer se počasi položi. Med ruševjem poiščemo markirano pot Š-398 z Lipanskih vrat in po njej levo v dobre četrt ure dosežemo vrh. ————— › Čez Klečico IZHODIŠČE: Strmec (1520 m), Š-24 GRS80 (WGS84): 46,3856, 13,9704 VIŠINSKA RAZLIKA: 500 m LAHKA OZNAČENA POT, 2.30 h Nekaj metrov pred manjšim parkiriščem na Strmcu cesto prečka označen kolovoz od planine Meja dolina (1331 m) oziroma Lepih kopišč (1246 m). Po njem krenemo severno, mimo napajališča in zložno nadaljujemo severozahodno do prvih koč na robu planine Klek (1556 m). Tu se nam odpre razgled po celotni planini, ki jo prečimo po desni mimo stanov in jo zapustimo na severozahodu v macesnov gozd. 30 min od planine pridemo na označeno razpotje. Levo gre pot Š-401 v smeri oz. Lipance, mi pa nadaljujemo desno za oznakami za Debelo peč čez Klečico. Po slabše sledljivi stezi se vzpenjamo skozi redek gozd v dolinico, po kateri se dvigamo vse do oznake za Debelo peč, kjer se zasučemo levo, proti zahodu. Skozi pas rušja se vzpnemo pod greben Klečice (1889 m), ki stoji le lučaj proti severu. Še pred poraščenim grebenom markirana pot zavije levo, proti jugozahodu, proti Debeli peči, katere vrh opazujemo pred seboj. Sprva se rahlo spušča skozi ruševje, nato pa zavije desno in se zelo strmo vzpenja proti grebenu, s katerega večkrat pokukamo prek prepadnih sten v dolino Krme in Radovno. Medtem se nam z leve pridruži stara pot Š-401 s planine Klek. Nadaljujemo med ruševjem nekoliko levo od grebena do vrha izrazite grape, od katere se v nekaj minutah po grebenu levo vzpnemo na razgledni vrh Debele peči. ————— › S planine Klek IZHODIŠČE: Strmec (1520 m), Š-24 GRS80 (WGS84): 46,3856, 13,9704 VIŠINSKA RAZLIKA: 500 m LAHKA OZNAČENA POT, 2.15 h Do razpotja, kjer pot čez Klečico zavije desno, sledimo opisu Š-400. Od tam nadaljujemo levo proti Lipanci. Ravninska pot nas proti jugozahodu skozi redek gozd pripelje na neporaščeno pobočje. Na večji skali opazimo odcep, kjer zavijemo desno gor po strmem travnatem pobočju, poraščenem z ruševjem. Pot je slabo sledljiva, pomagajo nam obledele markacije. Čez ruševnato pobočje se vzpenjamo kar naravnost. V dveh zavojih se dvignemo še preko poraščenih pečin. Pot nato zavije desno in se priključi poti Š-400 s Klečice, po kateri nadaljujemo do vrha. ————— › Mimo Spodnjih Brd IZHODIŠČE: Strmec (1520 m), Š-24 GRS80 (WGS84): 46,3856, 13,9704 VIŠINSKA RAZLIKA: 750 m LAHKA OZNAČENA POT, 2.45 h Pot do vrha naredi kar precejšen ovinek in celo izgublja višino, zato se bolj kot za vzpon na Debelo peč uporablja v prehodu proti Lipanci ali nazaj. Do drugega razpotja od planine Klek sledimo opisu Š-401. Desno navzgor se odcepi direktna pot na Debelo peč, mi pa nadaljujemo levo rahlo gor proti Lipanci. Pot, ki se nekajkrat celo spusti, poteka pretežno jugozahodno skozi macesnov gozd do razpotja v bližini vzpetine Spodnja Brda (1844 m). Tu pri talni oznaki krenemo desno proti Debeli peči strmeje navzgor, levo pa bi sestopali naprej proti Lipanci. Po vzponu po pobočju z redkimi iglavci se tik pred grebenom priključimo običajnemu pristopu Š-397 na Debelo peč z Lipance. ————— › Iz Krnice IZHODIŠČE: Krnica (660 m), Š-21 GRS80 (WGS84): 46,3792, 14,0463 VIŠINSKA RAZLIKA: 1360 m LAHKA OZNAČENA POT, 5 h Pot je na nekaterih mestih slabše uhojena, a vseskozi označena. Zaradi dolžine in možnih višjih izhodišč je le redka izbira za dostop na Debelo peč. S parkirišča krenemo po cesti desno za oznakami proti Kleku oz. Kranjski dolini. V gozdu se cesta sprva strmo vzpenja, ko pa se položi, nas mimo znamenja pripelje pod planino Pokljuko. Mimo pašnikov in pastirske koče prispemo do kapelice, za katero na označenem razpotju krenemo desno, levo pa se nadaljuje pot Š-362 proti Blejski koči. Slabši cesti sledimo le še nekaj korakov in že nas markacije usmerijo na pešpot v gozd, skozi katerega se vzpenjamo ob robu prostrane planine Pokljuka. Pot nas ob robu pašne ograje pripelje na širok kolovoz, po katerem nadaljujemo vzpon. Nekajkrat prečkamo gozdno cesto. Vseskozi nas oznake vodijo v smeri planin Klek in Meja dolina. Skoraj povsem zaraščena pot nas prek večje poseke pripelje na kolovoz, ki mu sledimo do bližnje ceste. Po cesti krenemo desno, a jo pri oznaki za Klek zapustimo levo na precej zaraščeno pešpot. Ta se vrne na cesto in nas usmeri na gozdno vlako, ki jo kmalu zapustimo v levo. Po zmernem vzpenjanju skozi gozd ponovno prečkamo cesto, slabo sledljiva steza pa nas mimo spominskega obeležja pripelje do opuščene planine Meja dolina. Obidemo jo po levi in višje spet prečkamo gozdno cesto. Strmo se vzpenjamo, po še enem prečkanju ceste pa se pot postopoma položi in nas privede do manjšega parkirišča ob cesti (Strmec, Š-24). Tu le nekaj korakov stran opazimo smerokaz, ki nas usmerja levo na pot Š-400 proti planini Klek. Po njej nadaljujemo do planine (3 h) in naprej proti vrhu Debele peči. ————— Klečica, 1889 m GRS80 (WGS84): 46,3974, 13,9411 Klečica je zadnji večji vrh v verigi nad Lipanco. Leži severovzhodno od Debele peči, naprej proti vzhodu pa se njena gozdnata pobočja spuščajo proti dolini Radovne. Proti Krmi so njene stene strme, dostopna pa je z južne strani, s planine Klek. Z markirane poti Š-400 proti Debeli peči se nekaj minut vzpenjamo proti severu skozi rušje na mestu, kjer pot pod grebenom zavije levo. Z ruševnatega vrha se nam odpre lep pogled na Debelo peč, Triglav, Rjavino in vrhove nad dolino Vrat, na vzhod pa proti Karavankam in Kamniško-Savinjskim Alpam. Mežakla Med Zgornjesavsko dolino in dolino Radovne se razprostira gozdnata planota Mežakla. Omejujejo jo tri reke: Radovna na jugu, Sava Dolinka na severu in Triglavska Bistrica na zahodu. Njen zahodni del se najviše vzpne na Jerebikovcu, vzhodni pa na Planskem vrhu. Mežakla je sicer redko obiskana, vendar nam poleg prostranih gozdov in številnih pašnikov postreže z mnogimi naravnimi znamenitostmi ter lepim razgledom na Julijske Alpe in Karavanke. Vzponi na vrhove ————— Jerebikovec, 1593 m GRS80 (WGS84): 46,4428, 13,9555 Neporaščeni najvišji vrh Mežakle stoji na zahodnem robu te povsem gozdnate planote in je eno lepših razgledišč na osrednje Julijce. Z njega se vidi v tri triglavske doline – Vrata, Kot in Krmo – pa tudi na gore nad njimi. Najlažje pridemo nanj prek Mežakle po zavitih makadamskih cestah, markirani pristop s ceste proti Krmi pa je prava sredogorska izbira. ————— › S Tnala IZHODIŠČE: Na tnalu (730 m), Š-16 GRS80 (WGS84): 46,4517, 13,9362 VIŠINSKA RAZLIKA: 770 m LAHKA OZNAČENA POT, 2.15 h Na vzhodni strani ceste pri smerokazu zakoračimo po vedno strmejšem kolovozu, ki se zelo naravnost dviguje kakih 20 min. Ko v strmem gozdnatem svetu dosežemo greben, se nam proti severu odpre pogled na Dovje in Mojstrano, pot pa se zasuče desno in po še vedno strmem pobočju napreduje proti sedlu, kjer se prvikrat položi. Mimo spomenika NOB se pot zasuče desno proti jugu in nadaljujemo nekaj minut po ravnem svetu ob robu gozda na Tilčetovem rovtu, do kamor pripelje tudi cesta z Mežakle. Z obračališča krenemo po cesti in po le nekaj metrih se naša pot odcepi desno v gozd, ki postaja vse redkejši. V slabe pol ure med drevesi prispemo na neporaščeni vrh, na katerem je skromno zavetišče. Pogled proti triglavskim goram in dolinam je prava nagrada za opravljeni strmi vzpon. ————— Planski vrh, 1299 m GRS80 (WGS84): 46,4216, 14,0488 Planski vrh v grebenu na robu Mežakle je najvišja vzpetina na njenem vzhodnem delu. Nima žiga ali skrinjice niti sam po sebi ni posebno privlačen, zanimiv je predvsem zaradi razgleda na Jesenice in greben Karavank s Stolom na čelu. Čezenj so speljane označene poti iz treh smeri, ki obiščejo tudi nekaj kulturnozgodovinskih in naravnih znamenitosti. Najenostavneje pa poti povežemo tako, da začnemo v Kočni in končamo v Kurji vasi pri Jesenicah. ————— › Iz Kurje vasi čez Zakop IZHODIŠČE: Kurja vas (580 m), Š-17 GRS80 (WGS84): 46,4335, 14,0454 VIŠINSKA RAZLIKA: 720 m LAHKA OZNAČENA POT, 2.15 h Pot ni najbolje uhojena, a je vseeno dobro sledljiva. Z izhodišča krenemo po dobro označeni poti južno navzgor. Steza, ki se vse strmeje vzpenja, nas čez nekaj časa pripelje do razpotja. Tu se usmerimo levo, še strmeje v klanec proti jugu. Dvigamo se v glavnem južno ali jugovzhodno po označeni ali po stari, nekoliko udobnejši poti vse do skalovja na levi pod vrhom planote, kjer na razpotju nadaljujemo naravnost proti jugozahodu in prispemo na Zakop. Pri spomeniku opazimo prireditveni prostor s klopmi. Do sem 1.30 h. Nadaljujemo levo ob robu planote mimo partizanske bolnice, ki si jo je vredno ogledati. Nekajminutni dostop pod skalnim robom je zavarovan z ograjo. Še naprej gremo vzhodno proti vrhu Škrbina (1210 m), kjer na pečinah severnega roba planote stoji oddajnik Mežakla. Tu se nam odpre prekrasen razgled na greben Karavank in Jesenice. Če smo s tem zadostili cilju ture, se lahko s Škrbine v eni uri vrnemo na izhodišče neposredno pod daljnovodi po strmi, neoznačeni poti. Pot proti Planskemu vrhu se nadaljuje v isti smeri ob robu planote. V 10 min dosežemo naravni most, ki je le nekaj metrov levo od naše poti, od tam pa v 20 min po gozdni poti pridemo na najvišji vrh poraščenega severovzhodnega roba Mežakle. ————— › Mimo Poljanske babe in čez Obranco IZHODIŠČE: Kočna (674 m), Š-18 GRS80 (WGS84): 46,4186, 14,0837 VIŠINSKA RAZLIKA: 630 m LAHKA OZNAČENA POT, 2 h Oznake so solidne, pot je slabše uhojena, na nekaterih mestih pa prehode ovira podrto drevje. Z izhodišča krenemo jugozahodno proti planini Obranci. Sprva nas čaka strm vzpon, nakar se pot za hip celo spusti. Čez slabe pol ure nas odcep povabi desno k nekaj minut oddaljeni Poljanski babi – skalnemu osamelcu, ki kot stolp štrli iz pobočja. Vrnemo se na pot, ki nas ob dobrih oznakah pripelje do ceste nad planino Obranco (1035 m). Na planini so pastirska koča, kjer se poleti lahko okrepčamo, in lipe, ki so jih razglasili za naravno dediščino. Na levem robu planine se ponuja lep razgled na Blejsko jezero in Radovljiško kotlino. Nadaljujemo desno. Označena pot večkrat prečka cesto in se v 45 min povzpne na greben Planskega vrha. ————— › Čez Obranco mimo Snežne jame IZHODIŠČE: Kočna (pri spomeniku, 660 m), Š-19 GRS80 (WGS84): 46,4109, 14,0774 VIŠINSKA RAZLIKA: 640 m LAHKA OZNAČENA POT, 2.15 h Od konca vasi Kočna krenemo zahodno čez travnik mimo spomenika. S starimi markacijami označena pot se požene zahodno strmo navzgor in se vztrajno dviga proti levi do roba planine. Tik pred njo je zelo strma in slabo vzdrževana. 50 m nad planino se priključimo makadamski cesti, po kateri krenemo levo, proti zahodu. Čez 10 min desno skrene markirana pot, s katere nas kmalu povabi oznaka k Snežni jami. Jama je globoka 20 m in dolga 70 m, obiščemo pa jo lahko s svetilko prek z lestvami opremljenih prehodov vse do velike dvorane s snegom in ledom. Vredna je ogleda, če nam le ni mar za umazano obutev. Od jame sledimo oznakam po gozdni poti in kolovozu. Z desne se nam pridruži pristop Š-409 iz Kočne mimo Poljanske babe. Prek zložnega gozdnega pobočja proti severozahodu dosežemo greben in bližnji Planski vrh. ————— Pot Planica– Pokljuka (PP) Svojevrstna posebnost na severnem delu Julijskih Alp je t.i. gorniška planinska pot, ki poteka od Planice do Pokljuke. Pogosto ji pravimo kar pot PP. Za razliko od ostalih povezovalnih poti ne obiskuje vrhov in koč, celo markiranim potem se izogiba ali pa jih uporabi le na mestih, kjer drugače ne gre. V letih 1972–1979 sta jo trasirala alpinista Dušan Vodeb in Uroš Župančič in jo z drobnim vodničkom obelodanila ob 80-letnici PZS v počastitev 200-letnice prve osvojitve Triglava. Pot poteka vzdolžno po severnih pobočjih Julijskih Alp in samo dvakrat preseže višino 2000 metrov. Le na redkih mestih je označena z rdečo piko in rdečima črkama PP. Te bolj označujejo začetek odsekov poti, ki so nemarkirane. Planinska zveza Slovenije poti PP ni sprejela pod svoje okrilje, saj ni zavarovana niti nadelana, na njej tudi ne bomo našli žigov. Civilizacijska izjema sredi težko prehodnih področij je nekaj vpisnih knjig, ki so danes že bolj ali manj v vprašljivem stanju. Redki poskusi izsekavanja rušja na trasi so se končali kot predmet polemike o smiselnosti tega početja in o ohranitvi poti v čim bolj prvinskem stanju. Pot PP tako pritegne le redke avantur željne planince, ki morajo biti dobro izurjeni. Zato je malo uhojena z izjemo nekaterih odsekov, po katerih potekajo tudi drugi pristopi. Precej prehodov je zaraščenih z ruševjem, ki otežuje tako orientacijo kot samo gibanje. Zahtevnost plezanja na prečenjih skalnih polic večkrat dosega drugo stopnjo, zato je vrv obvezen del opreme na večini trase. Pot Planica–Pokljuka je razdeljena na osem smiselnih odsekov (etap), ki jih lahko premagamo v osmih dneh, a zelo težko v enem kosu. To je do sedaj uspelo le redkim, najhitreje v samo štirih dneh. Najpogosteje obiskovalci obupajo po nekaj etapah ali pa se jih lotijo posamezno. Prvi trije odseki z začetkom v Planici so opisani v vodniku Jožeta Draba Julijske Alpe: Skupini Jalovca in Mangarta. Nadaljevanje poti vse do roba Pokljuke sem razdelil na enodnevne etape z izhodišči v dolinah. Opisi posameznih etap se opirajo na moje lastne izkušnje, na redke objavljene zapise, še najbolj pa na opis Tineta Miheliča, ki je pot opisal v vodniku Julijske Alpe, severni pristopi. ————— › Krnica–pobočja nad Pišnico–okoli Kurjega vrha (IV. etapa poti PP) IZHODIŠČE: Koča v Krnici (1113 m), Š-63 GRS89(WGS84): 46,4321, 13,7875 ZELO ZAHTEVNO BREZPOTJE Etapa poti nad dolino Pišnice je dolga in naporna. Zahtevna za en dan. Mikro orientacija je zapletena, premagovanje težko prehodnega terena pa je prava pustolovščina. Najtežje je v ruševju, ki nam ne bo prizaneslo vsaj s praskami. Od gornika zahteva dobro znanje, pripravljenost, iznajdljivost in še kaj. Zmagoslavne občutke občuti šele, ko je pot za njim, med premagovanjem divjine pa se zave njenega pravega pomena z vsemi njenimi čari, ki jih premore severna plat Martuljških gora. 12–13 h (lahko tudi več) Od Koče v Krnici krenemo po markirani poti Š-163 v smeri Špika skoraj do vrha melišč (ok. 1700 m, 1 h). Tu je proti levi neizrazit odcep poti PP, oznako lahko zasledimo na nižje ležečem balvanu. V rahlem sestopu iščemo prehode do zatrepa grape Tarmanova žlefa. Na podoben način nadaljujemo skoraj vodoravno v sosednji Lipni graben, za njim pa se povzpnemo k lovski solnici. Pod previsnimi pečmi sestopimo do izpostavljenega prehoda, ki nas pripelje na slabšo lovsko pot. Po njej se strmo vzpnemo, nakar se steza zasuče levo in nas privede na markirano pot Š-162, ki vodi na Špik skozi Kačji graben. Po njej se spustimo slabih 100 m. Ko se strmina položi, markirana pot zavije levo, nato pa desno. Tu nekje spet zapustimo markacije in se podamo desno proti razglednemu pomolu nad grabnom, kjer najdemo vpisno knjigo. Do sem nismo imeli težav, sledi pa eden najzahtevnejših delov poti PP nasploh. S pomola se spustimo v Kačji graben, iz njega pa gremo po stečini do manjšega gozda in skozenj v strmo grapo. Nad prelomom grape najdemo izpostavljen prehod, ki nas pripelje čez rob. Za njim sledimo izpostavljenemu žlebu pod previsi. To je tehnično najzahtevnejši del, varovanje je obvezno. Po opazni stečini se pot naprej vije pod navadno mokrimi lapornimi skladi. V stmem macesnovem pobočju se vzpnemo pod Stržič (1877 m), kjer na pomolu na levi najdemo še eno vpisno knjigo. Pred nami je nepregleden in težko prehoden teren. Najbolje je slediti spretno speljanim gamsjim stečinam. Prebijamo se čez z ruševjem poraščen svet, premagujemo grape, pri prehodih pa pogosto izgubimo precej višinskih metrov, ki jih moramo nato nadoknaditi. Lomastenje po ruševju nas spremlja vse do Ruševega grabna, ki ga prestopimo preko grušča. Na drugi strani grabna stopimo na gozdnati pomol Ruševc, ki nas vabi k zasluženemu počitku. V nadaljevanju prečimo pobočje Rigeljnov. Na izrazit zelen pomol se povzpnemo po stečinah, potem ko splezamo pod ali nad trikotno rumeno steno. Nadaljujemo po stečinah ob vznožju vršnih pečin Rigeljnov, prečkamo nekaj grap in po ruševju dosežemo polico, kjer je ob možicu nahaja. Prehod po polici nas prek nadaljnjih nekaj grap pripelje v povsem ruševnat svet. Za robom sestopimo v 100 m nižjo travnato dolinico. Skozi ruševje na desni se povzpnemo v strm macesnov gozd, po katerem napredujemo poševno navzgor na gozdnati hrbet na severni strani Kurjega vrha. Tu se nam z leve pridruži pot Š-168 na Kurji vrh. Nadaljujemo po stezi, ki vodoravno obide Kurji vrh, na njegovi vzhodni strani pa se začne spuščati proti gruščnati krnici Siljici pod Rigljico. Tu lahko skozi gozd po poti Š-169 dokaj udobno sestopimo v Gozd - Martuljek in zasluženo zaključimo enodnevno etapo. ————— › Pod Srcem–Za Akom (V. etapa poti PP) IZHODIŠČE: Gozd - Martuljek (750 m), Š-8 GRS80 (WGS84): 46,4819, 13,8372 ZELO ZAHTEVNO BREZPOTJE Peto etapo gorniške poti Planica–Pokljuka zlahka razglasimo za veličastno, saj poteka v izjemno odmaknjenem svetu pod severnimi ostenji mogočnih martuljških vrhov in povezuje dve divji krnici z bivakoma. Do njiju sta speljani markirani poti, ki nam omogočata razmeroma lahek dostop oziroma sestop. Etapa je zelo zahtevna tako s tehničnega kot orientacijskega vidika. Zaradi obilice vzponov in spustov ter gibanja po ruševju je tudi fizično naporna. Varovanje z vrvjo je potrebno na več mestih. 9 h Po poti Š-169 iz Gozda - Martuljka krenemo proti Kurjemu vrhu vse do razcepa v krnici Siljica pod Rigljico, kjer se steza drugič približa ostenju na levi. Do sem lahko prispemo tudi s Kurjega vrha oziroma med sestopom po četrti etapi PP Š-412. Pri odcepu nas levo na police v ostenju Rušice povabi dobro opazna oznaka PP. Prečkamo nekaj gruščnatih žlebov in se zmerno vzpenjamo po polici vse do z ruševnatega dela, kjer se strmo vzpnemo do večje grape. Prečkamo jo po dobro vidni krušljivi polici, ki je v začetku izpostavljena, nato pa sorazmerno udobna. Po levem žlebu izplezamo iz grape in se med redkimi macesni ter ruševjem povzpnemo k naslednji prepadni grapi. V strmem poraščenem svetu prehodov ni v izobilju. Edina prava smer je med rušjem, kjer nam polica ponudi prehod čez grapo, iz katere se povzpnemo v poraščen svet. Slabo uhojene stečine med ruševjem nas povedejo do macesnov pod stenami, kjer se odpre prehod na melišča pod južno steno Rušice. Sprva jih prečimo v smeri Špika, nakar sestopimo v gozdič, po katerem v nekaj minutah prispemo k Bivaku pod Špikom. Tu je priložnost za oddih. Če imamo pustolovščine dovolj, lahko po poti Š-115 sestopimo v Martuljek. Če želimo nadaljevati, gremo po omenjeni markirani poti, kmalu skrenemo desno in sledimo široki strugi v krnici Pod Srcem. Preden se zoži, na levi strani opazimo oznako PP, strugo pa zapustimo v gozd na desni. Gozdni sestop se sprevrže v iskanje prehodov med ruševjem, sledi pa mu še sestop med drevjem vse do debelega grušča. Na njegovem začetku nam je v orientacijsko oporo možic. Grušč prekoračimo v smeri skalnega pomola, ki se v grušču zajeda najgloblje. Po stečini pod njim sledimo pobočju proti strmemu žlebu in se po njem povzpnemo na ruševnat greben. Z njega sledimo stečini levo v travnato globel. Pri drevesu s prislonjeno skalo se zasučemo desno, nato pa skalovje med travnatimi žlebovi premagamo v kar zahtevnem plezanju, tako da je varovanje dobrodošlo. Višje postane svet zložnejši, po stečini prispemo za rob in po stmem žlebu dosežemo ravnico z možicem. Pobočje se prevesi v dolino proti krnici Za Akom. Pot naprej je enostavna, dostop k Bivaku III pa nam v zadnjem delu oteži še strm sestop. V dolino se lahko vrnemo po označeni poti Š-112. ————— › Za Akom–Rutarski Vršič– Vrtaško Sleme–Vrata (VI. etapa poti PP) IZHODIŠČE: Gozd - Martuljek (750 m), Š-8 GRS80 (WGS84): 46,4819, 13,8372 ZELO ZAHTEVNO BREZPOTJE Na šesti etapi poti Planica–Pokljuka dokončno obkrožimo severni del Martuljških gora, stopimo na prvi vrh (Sleme) in spustimo v Vrata, natančneje do Turkovega rovta. Etapa je orientacijsko in tehnično lažja kot prejšnji dve, a še vedno se na njej precej borimo z ruševjem. Najtežji del je neokrnjeni svet nad Belim potokom, kjer le po velikem naključju srečamo živo dušo. 11 h iz Martuljka, 9.30 h od Bivaka III Etapo začnemo pri Bivaku III, od katerega sestopimo na dno nekaj minut oddaljene krnice, kjer v stičišču dveh prodnatih grap navadno žubori potok Martuljek. Do sem prispemo po Š-112 iz Martuljka. Nekaj deset metrov jo uberemo po levi grapi in kmalu pri možicu poiščemo pot Š-171 na Rutarski Vršič. Sledimo ji vse do sedelca nekaj minut vzhodno od vrha. S tega sedelca se spustimo na nasprotno stran, proti severovzhodu, naravnost po lahko prehodnem gozdu. Pobočje nas vodi vse bolj proti desni k poraščenim pečinam. Po dvestometrskem sestopu proti zatrepu doline nad Belim potokom prečimo pobočje ostro desno do vznožja skalne zapore, pod katero nadaljujemo po udobni stezici. Tik preden se pot požene na visok gruščnat jezik, naletimo na vpisno knjigo in oznako PP. Nad gruščem poiščemo izsekan prehod skozi rušje. Naša smer vodi prečno, sprva skoraj vodoravno, prek zaraščenega pobočja. Edina, vsaj nekoliko izrazita orientacijska točka je nekakšno poraščeno skalnato sleme, ki se izpod stene izrazito spušča približno na sredi razdalje do Slemena. Prehod si moramo poiskati pod njim, tik preden se prevesi v skok. Pogumno začnemo iskati skromne prehode med ruševjem. Telovadba je manj naporna, kot je videti pred začetkom. Sprva moramo malo gor in dol čez ne prezahtevne grapice. Ko dosežemo najizrazitejšo grapo tik pred prej omenjenim slemenom nad nami in nad iztekom Macesnovega grabna pod nami, preidemo iz pretežno vodoravnega dela v vzpon. Brez posebnih težav (razen ruševja) pridemo okoli slemena pod severovzhodna pobočja Kukove špice. Ruševje je tu prizanesljivejše, saj lahko najdemo kar dobre obvoze. Prehodi nas silijo vedno bolj navzgor, še vedno pa se držimo proti levi. Višje pod stenami je manj zelenja, zato se čim prej dvignimo. Stečine nas nato vodijo pod stenami. Že precej visoko se znajdemo pred na videz neprehodno grapo, kjer je videti prehod kakih sto metrov nižje, vendar se razmeroma lahka možnost ponuja tudi nad nami tik pod steno. Zadnja orientacijska točka je že skoraj pod južnim grebenom Slemena: nekakšen velik skalni rogelj, okoli njega pa moramo rahlo navzdol. Še nekaj ne preveč sitnih grap in vzpona in pogledamo v Vrata na grebenu med Slemenom in Vrhom Mužičev. Greben do vrha proti levi je zelo slikovit in ponekod krušljiv, vendar nam posebnih težav ne povzroči. Pogled v Vrata z vrha Slemena odpira novo, prijaznejše poglavje poti Planica–Pokljuka. Lagodno sestopimo po cvetočih travnatih livadah po poti Š-147 do travnika Njivice, kjer se usmerimo desno, proti jugozahodu. Po lovski poti sledimo opisu Š-150 vse do grape Rdečega potoka pod Brinovo glavo, kjer lahko končamo etapo s sestopom levo v Poldov rovt (Š-12) ali pa še malo nadaljujemo do Turkovega rovta. ————— › Vrata–Mlinarica–Kot (VII. etapa poti PP) IZHODIŠČE: Turkov rovt (941 m), Š-12 GRS80 (WGS84): 46,418, 13,8579 ZELO ZAHTEVNO BREZPOTJE Sedma etapa ponuja vse, kar lahko pričakujemo od gorniške poti Planica– Pokljuka. Zaznamuje jo bolj sončna lega od severnih etap, tudi ta etapa pa je orientacijsko zelo zahtevna. Brez vrvi je nevarnost zdrsa na izpostavljenih in krušljivih policah prevelika. 9 h (do Staničevega doma), 8 h (s sestopom v Kot) S Turkovega rovta sprva sledimo poti Š-215 po dolini Za Cmirom in nadaljujemo po Š-243 na greben Požgane Mlinarice. Z ozke grebenske škrbine se lahko levo podamo do nekaj minut oddaljenega vrha. Za nadaljevanje po poti PP se vrnemo v škrbino in začnemo sestop v Kot po strmi, krušljivi grapi. Prvi del je lažji, v spodnjem pa je preveč krušljivo, zato se je najbolje spustiti po vrvi vse do markacije pri polici. Po drznem prehodu proti desni stopimo na udobnejšo gredino, ki se postopoma prevesi v strmino proti macesnom. Pred njimi sestopimo po drobirju na spodnjo polico z uhojeno gamsjo stezo. Po njej obidemo raze in grape strmega pobočja do melišča pod steno, kjer je vpisna knjiga. Prečkamo melišče in med drevjem dosežemo ravnico V Gubah. Tu naletimo na markirano pot Š-216 iz Kota, po kateri se lahko vzpnemo k Staničevemu domu ali pa sestopimo v Lengarjev rovt. ————— › Kot–police Luknje peči– Luknja–Teme–Pungrt– Konjsko sedlo–Pokljuka (VIII. etapa poti PP) IZHODIŠČE: Kot, Lengarjev rovt (950 m), Š-15 GRS80 (WGS84): 46,4158, 13,8978 ZELO ZAHTEVNO BREZPOTJE Zadnja etapa poti PP je pravo visokogorsko doživetje, ki nas povede po slikovitih in divjih prehodih iz Kota okoli samotne Luknje peči in Rjavine do planote Pungrt južno pod Rjavino. Na tem odseku s severa prestopimo skozi greben na južno stran skozi naravno okno, kar je v naših gorah možno doživeti le na nekaj mestih. Na Pungartu se končno izvijemo iz brezpotij in nadaljujemo pohajanje do Pokljuke po markiranih poteh. Za razliko od prejšnjih etap tu nimamo opravka z ruševjem, ponuja pa nekaj plezalsko zahtevnih mest (II. stopnja) in predvsem terja kar nekaj orientacijskih izkušenj. Nujna je previdnost na krušljivih prehodih prek polic. Tura je zaradi razdalje precej naporna. 12 h (na Rudno polje), 10 h (v Krmo) Če etapo začnemo v Kotu, po označeni poti Š-216 do studenca in še malo naprej do gruščnate ravnice V Gubah potrebujemo 1.30 h. Tudi če prenočimo v Staničevem domu, do tam sestopamo približno toliko časa. Na velikem balvanu je oznaka PP. Vzpnemo se po snegu ali ob njem do kratkega skoka v izteku velikega nagnjenega prodišča, ki se spušča izpod Luknje. Čezenj splezamo ob pomoči nekaj starih klinov. Pri zadnjih klinih je bolje splezati nekoliko bolj levo. Nad skokom se vzpnemo proti levi na travnato sleme, s katerega se nam odpre razgled proti steni Luknje peči. Vzpnemo se do štirih velikih skal kakih 50 višinskih metrov nad nami. Tam nekje sta spet oznaka PP in začetek skromne stezice v levo. Popelje nas sprva po poraščenem svetu do bližnjega roba, kjer se odprejo na videz neprehodne police severne stene Luknje peči. Nekdanji lovski prehod nas vodi pod velikim oranžnim odlomom, pri katerem je tudi osamljen macesen. Kakih 100 m pred njim v majhnem rušnatem gaju raste še en, manjši macesen. Že pred njim postane glavna polička nerodna in jo obidemo po spodnji polici. Pri prvem macesnu pa se je pametno spustiti slab raztežaj na udoben nižji sistem polic. V nadaljevanju glavne police je namreč tik pred oranžno steno težje mesto, ki je kljub nekaj starim klinom precej neprijetno. Po spodnji polici brez težav pridemo pod velikim macesnom do mesta, kjer se v kratkem plezanju vrnemo na glavno polico. Kakih 20 m proti levi pridemo mimo možica iz severne stene. Nekoliko se spustimo v manjšo grapo in se iz nje v lahkem plezanju dvignemo rahlo proti desni. Na steni ob dnu poševne leve gredine nad sabo opazimo rdečo oznako. Po tej gredini se vzpnemo do najvišje točke na tej strani gore nad Kotom. Sledi še prehod proti levi pod greben Dimniki–Luknja peč, ob njem se rahlo spustimo in nenadoma se nam na desni odpre majhno okno. Skozenj stopimo na južno stran gore, nad Krmo. Spustimo se ok. 15 m in poiščemo prehod v skrotastem svetu proti desni (najvišja možnost je na videz uhojena, vendar ni prava, moramo se spustiti »nadstropje« nižje). Pod Luknjo pečjo neprijetno prečimo. Naš naslednji cilj je sleme pod njenim južnim grebenom, kjer že od daleč vidimo nekaj podobnega stečini. Do tja pa se moramo še spustiti v široko, krušljivo grapo in se iz nje spet dvigniti. S prvega slemena se nam takoj pokaže naslednje, višje sleme, na katero se dvignemo in končno zagledamo Rjavino ter sedlo Luknja. Od tod se je možno vzpeti na vrh Luknje peči po ne pretežkem južnem grebenu. Do Luknje spet prečimo precej trde in neprijetne vesine. S sedla krenemo naravnost po grebenu Rjavine. Po prvem vzponu (10 min) se nam proti levi ponudi udobna polica, po kateri pridemo v južna pobočja Rjavine. Čeznje se nekoliko spustimo do snežišča, ki kljub sončni legi ostaja pozno v poletje. Do sedelca pod izrazitim Temenom ostane še enostavna hoja. Od tod se je možno brez večjih tehničnih težav povzpeti po jugovzhodnem pobočju oz. Š-250 na 400 m višji vrh Rjavine. V isti smeri sestopimo po grušču v prostrano krnico pod Temenom. Tu naletimo na še nekaj ostankov vojaškega letala, ki je let med drugo svetovno vojno končalo v ostenju Rjavine. Pot Š-213 proti Konjskemu sedlu pod Ržkimi podi ujamemo potem, ko prečkamo markirano pot Š-217 iz Krme k Staničevemu domu. Nadaljevanje po markirani poti mimo Vodnikovega doma čez Studorski preval proti Pokljuki Š-187 je v primerjavi s prehojeno potjo precej enostavno. Gorniško pot Planica– Pokljuka tako končamo na Rudnem polju. Literatura in elektronski viri › Lado Brišar: Mežakla, priloga, Planinski vestnik 2009/4, Ljubljana, PZS, 2009 › Jože Drab: Julijske Alpe, Skupini Mangarta in Jalovca, Ljubljana, PZS, 2015 › Vladimir Habjan: Zimski vzponi v slovenskih gorah, Ljubljana, Sidarta, 2003 › Vladimir Habjan: Manj znane poti v slovenskih gorah, Ljubljana, Sidarta, 2004 › Igor Jenčič: Turnosmučarski vodnik, Ljubljana, Sidarta, 1998 › Tine Mihelič: Julijske Alpe, planinski vodnik, Ljubljana, PZS, 2009 › Tine Mihelič: Julijske Alpe, Bohinjske gore, Ljubljana, Sidarta, 2001 › Tine Mihelič: Julijske Alpe, Severni pristopi, Ljubljana, Sidarta, 1998 › Andraž Poljanec: Julijske Alpe, južni del, Ljubljana, PZS, 2016 › Andrej Stritar: 111 izletov po slovenskih gorah, Ljubljana, Sidarta, 2013 › Andrej Stritar: Julijske Alpe, Gore nad Sočo, Ljubljana, Sidarta, 1997 › Gore-ljudje, www.gore-ljudje.net › Hribi.net, www.hribi.net › Planinska zveza Slovenije, www.pzs.si › Planinski vestnik, www.planinskivestnik.com Zemljevidi › Bohinj, 1 : 25.000, Ljubljana, PZS, 2019 › Triglav, 1 : 25.000, Ljubljana, PZS, 2016 › Triglavski narodni park, 1 : 50.000, Ljubljana, PZS, 2017 Abecedno kazalo Številke ob imenih pomenijo številke strani, na katerih se pojavi to ledinsko ali krajevno ime. Z odebeljenimi številkami so označene strani, kjer je podroben opis te točke. A Ablanca, 191 Adam in Eva, 180 Ajdovska deklica, 76, 78 Aljažev dom v Vratih, 65, 68, 70, 85, 86, 87, 98, 122, 132, 133, 135 Amfiteater, 103, 104, 105, 107 Anceljnov rovt, 69 Apnenica, 136 B Bambergova pot, 141 Begunjska vratca, 136, 145 Begunjski studenec, 132, 133, 135 Begunjski vrh, 145 Bivak I v Veliki Dnini, 95, 111 Bivak II na Jezerih, 90, 99, 100, 101, 102, 104 Bivak III za Akom, 93, 102, 112, 213 Bivak IV na Rušju, 68, 70, 84, 85, 97, 98, 100, 101 Bivak pod Luknjo, 68 Bivak pod Špikom, 94, 112, 212 Blejska koča na Lipanci, 128, 187, 199, 200, 201 Bogatinska vratca, 163 Bogatinsko sedlo, 169 Bohinjska Bela, 55, 194 Bohinjska vratca, 128, 151, 152 Bovška vratca, 65, 66, 84, 85, 98 Bovški Gamsovec, 64, 68, 86, 87, 122, 131 Bregarjevo zavetišče, 156 Brezno pri Gamsovi glavici, 157 Brinje, 91 Brinova glava, 103 Brod, 195 Bušnica, 167 C Cesar, 130 Cmir, 145 Č Čelo, 159 Čez dol, 120, 173, 174 Čez Drt, 173 Čez Gulce, 107 Čez kamen, 86 Čiprije, 126 Čisti vrh, 172 Črlovec, 52, 107 Črna gora, 148 Črno jezero, 158, 161 D Debela peč, 200 Debeli vrh, 181 Debeli vrh, Pokljuka, 198 Dedno polje, 164 Dimniki, 150, 151 Dol pod Plazmi, 172 Dol pod Studorjem, 157 Dol za bajerjem, 159 Dolič, 70, 87, 122, 123, 130, 141, 143, 144, 175, 177 Dolkova špica, 96, 97, 99 Dom na Komni, 156, 159, 160, 163 Dom Planika pod Triglavom, 121, 124, 130, 134, 140 Dom Valentina Staniča, 52, 53, 55, 68, 124, 129, 133, 134, 145, 146, 149, 150 Dovška vrata (Sovatna), 65, 85, 87 Dovška vratca (Rjavina), 136, 149 Dovški križ, 52, 90, 91, 101, 103, 106 Dvojno jezero, 159, 160 E Erjavčeva koča, 49, 73, 74, 78 F Ferata Mojstrana, 110 Finžgarjeva kapela, 117 Frdamane police, 114 Fužinske planine, 153 G Galetovec, 193 Gladki rob, 79, 80 Goličica, 83 Gozd - Martuljek, 51, 92, 93, 94, 102, 104, 105, 107, 111, 112, 116, 117, 212, 213 Gracija, 163 Grančišče, 110 Grlo, 101, 102 Gruntovnica, 114 Gulce, 106, 107 H Hanzova pot, 77 Hribarice, 121, 123, 144, 179, 182 Hudičev most, 58, 125, 187, 197 I Ivanova pot, 196 J Jasna, 50, 51 Jerebikovec, 206 Jereka, 195 Jesenice, Kurja vas, 53 Jezerca, 126, 128, 191, 192 Jezerce, 193 Jezerski preval, 127, 180 Jezerski Stog, 180 Jubilejna pot, 79, 80, 81 K Kačji graben, 113 Kačji rob, 193 Kajzljeva škrbina, 81 Kal, 159 Kaluder, 169 Kanjavec, 119, 121, 122, 123, 143 Klečica, 202 Koča na Doliču, 68, 121, 130, 141, 143, 144, 177, 182 Koča na Gozdu, 72, 77 Koča na Planini pri Jezeru, 155, 159, 160 Koča na Uskovnici, 126 Koča pri izviru Soče, 50, 64, 73 Koča pri Krnskih jezerih, 170 Koča pri Peričniku, 91 Koča pri Savici, 157, 158 Koča pri Triglavskih jezerih, 120, 123, 144, 158, 171, 172 Koča v Krnici, 50, 66, 70, 71, 72, 84, 95, 99, 102, 111, 113, 114 Kočna, 54 Komar, 70, 121, 122 Komarča, 158, 161 Komna, 169 Konec ceste pod planino Konjščico, 57 Konec ceste pod Pršivcem, 59 Konjsko sedlo, 131, 134, 135 Kopica, 174, 175 Kopiščarjeva pot, 78, 79 Koprivnik, 195 Kosijev dom na Vogarju, 59, 154, 157, 183 Kosmačev preval, 53, 148 Koštrunovec, 178 Kot, 53, 136, 147, 151, 214 Kotel, 98 Kovinarska koča v Krmi, 129 Kranjska dolina, 203 Kranjska planina, 56, 80, 81 Kreda, 176 Kredarica, 131 Kriška jezera, 87, 98 Kriška stena, 66, 84, 99, 114 Kriški podi, 65, 66, 67, 68, 69, 81, 82, 84, 86, 87, 99 Krištofojca, 164 Križ, 65, 83, 85, 86, 98 Krma, 55, 128, 129, 131, 133, 134, 136, 188, 189, 201, 206 Krma, parkirišče Pri lesi, 55, 128, 131, 133, 152, 188, 201 Krnica, 50, 66, 68, 71, 76, 77, 84, 95, 99, 102, 111, 113, 114 Krstenica, 58, 59, 126, 155, 166, 167, 181 Krsteniški Stog, 181 Kugyjeva polica, 142 Kukova špica, 106, 108 Kurji vrh, 115, 212 L Lanževica, 168 Lazovški preval, 127, 182, 183 Ledena jama, 184 Ledvička, 123 Lengarjev rovt, 53, 136, 147, 149, 151, 214 Lengarjeva glava, 148 Lepa Komna, 168 Lepa kopišča, 202 Lipanca, 55, 56, 57, 128, 129, 187, 199 Lipanska vrata, 189, 201 Lipanski vrh, 199 Lipni graben, 211 Lipnica, 95, 114 Lopučniška dolina, 159 Luknja, 68, 69, 70, 86, 87, 122, 141 Luknja (pri Luknji peči), 215, 216 Luknja peč, 150, 215 M Macesnovec, 151 Mala Ponca, 111 Mala Rjavina, 149 Mala Tičarica, 174, 175 Mala Zelnarica, 174 Mali Draški vrh, 192 Mali Matterhorn, 91 Mali Stog, 181 Mali Triglav, 138, 140 Malo polje, 123 Malo polje (Krma), 128, 131 Malo Špičje, 172 Medvedova konta, 56, 188 Mihov dom na Vršiču, 72 Mišelj vrh, 177 Mišeljska dolina, 178 Mišeljska planina, 127 Mišeljski konec, 177 Mišeljski preval, 127, 180 Mlinarica, 61, 83 Močivec, 123 Mojstrana, parkirišče, 52, 107, 109, 110 Most čez Pišnico, 50, 71, 113, 114 Mostnica, 58, 125, 129 Mrežce, 199 Murava, 134, 136 N Na kopi, 51, 92 Na tnalu, 53, 206 Njivice, 108, 109 O Ogradi, 167, 182 Okrepčevalnica pri Ingotu, 92, 93, 117 Okrepčevalnica Slap, 58, 166, 187 Okroglež, 201 Oslova škrbina, 162 Ovčarija, 159, 163 P Parkirišče pod 3. ovinkom vršiške ceste, 50, 71 Pekel, 136, 146, 147, 149 Pihavec, 86 Planina Blatce, 197 Planina Blato, 59, 155, 165, 166 Planina Dedno polje, 159, 164 Planina Hebat, 184 Planina Javornik, 56, 188 Planina Jezerce, 127, 183 Planina Klek, 202 Planina Krstenica, 127, 129, 165, 183 Planina Lopučnica, 159, 171 Planina Meja dolina, 203 Planina Obranca, 208 Planina Ovčarija, 163 Planina Pod Mišelj vrhom, 127, 178 Planina Pokljuka, 203 Planina pri Jezeru, 120, 157, 164 Planina Spodnja Grintovica, 126, 166 Planina Spodnji Tosc, 126 Planina v Lazu, 164, 166, 182, 183 Planina V Plazeh, 172 Planina Viševnik, 154, 156, 158, 163, 184 Planina Vodični vrh, 155 Planina Vogar, 59 Planina Za Črnim vrhom, 170 Planina Za Jamo, 194 Planina Za skalo, 159, 162, 171, 173 Planina Zgornja Grintovica, 166 Planina Zgornji Tosc, 190 Planinska koča na Uskovnici, 186, 190 Planinska koča na Vojah, 125, 129, 165 Planja, 82 Planja (pri Travniku), 171 Plaski Kuk, 171 Plaski Vogel, 171 Plemenice, 122, 141, 142 Plesišče, 147 Pod Srcem, 94, 115 Pod Zjabci, 61, 62, 159, 162 Pogačnikov dom na Kriških podih, 61, 64, 65, 66, 67, 68, 70, 71, 82, 84, 85, 86, 87, 96, 97, 98 Pokljuška soteska, 55 Poldov rovt, 52, 91, 101, 103, 104, 108 Poljanska Baba, 208 Poštarski dom na Vršiču, 49, 66, 74 Pot Mire Marko Debelak, 123 Pot PP, 209, 211, 212, 213, 214 Požar, 147, 148 Požgana Mlinarica, 147, 149, 214 Prag, 132, 135 Predelov vrh, 148 Prednje okno, 78, 79 Prehodavci, 119, 144 Prelaz Vršič, 49, 79, 80 Prevalski Stog, 180 Pri Rupah, 56, 188 Pri utah, 172 Prisank, 76 Prisojnik, 76 Prodi, 160 Pršivec, 183 R Rakova špica, 97 Razor, 81 Razpotje pri Šport hotelu, 57 Rdeča škrbina, 96, 97, 98, 99 Ribčev Laz, 60, 196 Rigelj, 184 Rigeljni, 211 Rigljica, 115 Rjavina, 149 Rogljica, 97 Rokavi (Visoki, Sredni in Spodnji), 99 Rokavska škrbina, 100 Rudnica, 197 Rudno polje, 57, 58, 125, 187, 188, 191, 192, 193, 198 Rušev graben, 211 Ruševc, 211 Rušica, 115 Rušnata Mlinarica, 147, 149 Rutarski Vršič, 116 Rž, 131, 132, 133, 135 S Savica, 157, 158, 161 Sedlo Planja, 66, 81, 82 Siljica, 212 Skočniki, 117 Slatna, 176 Sleme, 107, 214 Smučišče Viševnik, 188 Solnice, 128 Sovatna, 65, 68, 85, 122 Sovna glava, 78, 79, 81 Spodnja Vrbanova špica, 146 Spodnji Martuljkov slap, 93 Spodnji Rokav, 70, 99, 101 Srednja vas, 58, 186 Srednji Rokav, 99, 100, 101 Srenjski preval, 128, 191, 192, 193 Stadorski Orliči, 184 Stara Fužina, 59, 125, 154 Stenar, 85 Strmec, 56, 202, 203 Stržič, 211 Studor, 197 Studorski preval, 126, 128, 191 Suhi plaz, 97 Š Široka peč, 104 Škednjovec, 178, 179 Škrlatica, 70, 96, 97, 100 Škrnatarica, 52, 103, 105, 106, 107 Šlajmerjev dom v Vratih, 70 Šmarjetna glava, 142 Špik, 50, 71, 72, 94, 95, 111, 113 Šplevta, 90, 91, 103, 104 Športni center Pokljuka, 57 Štapce, 159, 160 T Tarmanova žlefa, 211 Teme, 216 Tičarjev dom, 73 Tilčetov rovt, 206 Tilešov rovt, 52, 106, 107 Tominškova pot, 132, 135 Tonkina koča, 72 Tosc, 190 Travnik, 171 Travniška dolina, 171 Travniški rob, 171 Trebiški dol, 120, 173 Trenta, odcep za planino Lepoč, 61, 119, 174 Triglav, 138 Triglavska Bistrica, 135 Triglavska jezera, 153, 158 Triglavska škrbina, 140, 141 Triglavski dom na Kredarici, 55, 68, 124, 129, 130, 131, 140 Trije macesni, 102, 112, 113 Turkov rovt, 52, 135, 146, 148, 214 U Ukanc, 157 Uskovnica, 126 Uskovnica, parkirišče Lom, 58, 126 Utrujeni stolp, 82 V V Gubah, 214, 215 V kotlu, 99, 100, 101 V logu (Lengar), 51, 116 Velika Baba, 169 Velika Dnina, 95 Velika Montura, 169 Velika Ponca, 101, 110, 111 Velika Tičarica, 174, 175 Velika Tičarica (Trenta), 172 Velika vrata (Čelo), 159 Velika Zelnarica, 121, 174 Veliki Draški vrh, 191 Veliki Oltar, 101 Veliki Selišnik, 197 Veliki Šmohor, 163 Veliko Špičje, 171 Velo polje, 123, 124, 126, 127, 178 Velska dolina, 123 Vernar, 151 Visoka Vrbanove špica, 146 Visoki Rokav, 99 Viševnik, 192 Vodični vrh, 155 Vodnikov dom na Velem polju, 55, 57, 58, 122, 124, 129, 130, 134, 135, 151, 178, 187 Vodnikov razglednik, 195 Vodnikov Vršac, 144 Vogar, 59, 154 Vogli, 176 Voje, 58, 125, 129, 165, 166, 187 Vrata, 68, 70, 85, 86, 87, 88, 90, 97, 99, 101, 103, 104, 106, 107, 108, 122, 132, 135, 141, 146 Vrata (Zelnarica), 121, 175, 176 Vrbanova špica, 146 Vrh Hribaric, 178 Vrh Lašt, 182 Vrh na Pečeh, 112 Vrh nad Gracijo, 169 Vrh nad Rudo, 115 Vrh Razora, 199 Vrsnik, 61 Vrsnik, Pezdilč, 170 Vršac, 124, 144 Vršaki, 121, 123, 175 Vršič, 116 Vrtaška planina, 52, 108, 109 Vrtaški vrh, 109 Vrtaško Sleme, 107, 213, 214 Vrtec, 184 Z Za Akom, 93, 106, 110, 112, 116, 213 Za Cmirom, 53, 135, 136, 145, 146 Za Kopico, 120, 176 Za Lepočami, 163 Zadnja Lopa, 172 Zadnje okno, 79 Zadnji dolek, 96, 97, 98, 99 Zadnji Prisojnik, 76 Zadnji Vogel, 121 Zadnjica, 61, 67, 68, 69, 86, 120, 121, 122, 124, 141, 143 Zadnjica, parkirišče za 50. ovinkom vršiške ceste, 61, 67, 69, 120, 121, 122, 142, 174 Zadnjiški dol, 120 Zadnjiški Ozebnik, 173 Zasavska koča na Prehodavcih, 61, 119, 124, 144, 172 Zasipska planina, 129 Zeleno jezero, 121, 123 Zgornja Krma, 131, 134, 136, 152, 191 Zgornji Kotel, 113 Zgornji Martuljkov slap, 93 Zlata voda, 193 Zob Kanjavca, 123 Zvoniki, 76, 80 Vodnik je izšel s podporo Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji. ROMAN TRATAR Julijske Alpe: osrednji del Enciklopedični vodnik UREDIL Andrej Stritar STROKOVNI PREGLED IN LEKTORIRANJE Mojca Stritar Kučuk UREDNIK PLANINSKE ZALOŽBE Vladimir Habjan TEHNIČNI UREDNIK Emil Pevec OBLIKOVANJE Grupa Ee PRELOM Andreja Aljančič Povirk Elektronska izdaja Dostopno na: www.biblos.si IZDALA IN ZALOŽILA Planinska zveza Slovenije Ob železnici 30 a SI-1000 Ljubljana www.pzs.si info@pzs.si Ljubljana, 2020 EVIDENČNA ŠTEVILKA ZALOŽBE 497 ZA PLANINSKO ZVEZO SLOVENIJE Jože Rovan AVTORJI FOTOGRAFIJ Franci Horvat str. 18-20, 23-24, 29-30, 31-32, 35-36 Oton Naglost 21-22 Miha Pavšek 39-40, 41-42 Peter Strgar 19-20, 20-21, 27-28, 33-34 Andrej Stritar 25-26, 43-44 Arhiv Planinske založbe 37-38 Brez pisnega dovoljenja Planinske zveze Slovenije so prepovedani reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, tudi fotokopiranje, tiskanje ali shranitev v elektronski obliki. Tako ravnanje pomeni, razen v primerih od 46. do 57. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah, kršitev avtorske pravice. Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=25077763 ISBN 978-961-6870-55-9 (epub) Kazalo Beseda urednika Uvodne misli Zasnova vodnika Pregledne fotografije Izhodišča in doline Skupina Prisojnika in Razorja › Koče in zavetišča › Vzponi na vrhove Škrlatica in Martuljške gore › Koče in bivaki › Vzponi na vrhove Skupina Triglava › Koče in zavetišča › Vzponi na vrhove Triglavska jezera in Fužinske planine › Koče, zavetišča in planine › Vzponi na vrhove Pokljuške gore › Koče in zavetišča › Vzponi na vrhove Mežakla › Vzponi na vrhove Pot Planica–Pokljuka (PP) Literatura in elektronski viri Zemljevidi Abecedno kazalo