211
Svobodi.
Mladeneč cvetne dobe
Premišljeval sem svet, Za dom in za pravico
In za človeštvo vnet; Kipelo je serce mi,
Živele so roke; Vozilo se mi solnce
Vedro je čez gore! Ti krasna, svitla deva,
Nebeška tičica! Perut si mi dajala,
Od tal me dvigala; Ti up si mi budila,
Odpirala nebo; Al preden va-nje stopim,
Zbežala si v meglo!
Al zdaj, odkar možak sem,
Dokaj dežel in mest. Po tebi zdihovaje,
Prehodil sero in cest. Zastonj so moji trudi,
Ne najdem te nič več, In to me je ranilo,
Ko otrovani meč! Oj krasna svitla deva,
Ti sveta boginja! Čeravno te ne vidim,
Pa nisva ločena. Ker v sercu tebe slišim,
Da mi šeptaš ljubo: „Podala ti pred smertjo
Še enkrat bom roko!"
Miroslav.
Ko rosa mlad sem ležal
V zibeli perve dni, Lovil veselje zlato
Z veselimi oči; Sveta še nesem umel
Na nedrih matere; Nedolžnemu so ure
Smehljaje vhajale! Ti krasna, svitla deva,
Ti rajska tičica! Ti si mi priletela,
Z menoj se radvala; Al jaz te nesem čutil.
Ne stisnil na serce; Oh, nesem ti poljubil,
Ko materi roke!
Po travnicih sem tekal,
Nabiral sem cvetic, Užival mirno radost
Sred pevajočih tic; Vsa zemlja mi je bila
Zelenopisan pert; Življenje se mi zdelo
Je cvetnih rožic vert! Ti krasna, svitla deva,
Ti blaga tičica! Letala si krog mene,
Zvest6 me varvala!
v
Čutiti sem začenjal Ti čarodejno moč;
Spoznal te vendar nesem, Pod lipo igrajoč!