9*11966 November 1966 Po katoliškem svetu II Afrika V 32 deželah tropskega in ekvatorialnega področja je 1,4 milijona slepih, od tega čez 100.000 otrok. Vzrok slepote so razne tropske bolezni. Dve tretjini teh revežev bi ohranilo vid, če bi bili deležni primerne zdravniške oskrbe. S Kongo V tej nekdaj tako cvetoči misijonski deželi je bilo v zadnjih letih nemirov in uporov ubitih 180 katoliških misijonarjev: 112 duhovnikov, 29 misijonskih bratov ter 38 sester. Nekateri so bili prav zverinsko mučeni. Niti, ki so gibale naščuvane tolpe, vodijo v Moskvo in Peking. M Pakistan Od leta 1956 se je število katoličanov povečalo za 40 odst., tako da jih je sedaj 372.986. Domačih duhovnikov in redovnikov je 113, redovnic pa čez 400. @ Romunija Mnogo romunskih pravoslavnih samostanov je obsojenih, da v najkrajšem času izumrejo. Komunistične oblasti so izdale odlok, po katerem morajo vsi redovni bratje izpod 50 let in sestre pod 40 let starosti zapustiti samostane in si poiskati kako drugo, »družbeno bolj koristno« zaposlitev. ES Avstralija Judje in kristjani raznih veroizpovedi skupno gradijo vseučiliško cerkev. Poleg glavne cerkve je predvidena se stranska kapela ter zakristije za posamezne veroizpovedi. B Peru Peruanski škofje so v skupnem pastirskem listu jasno podprli vladni načrt o agrarni reformi, po kateri bo zemlja razdeljena med kmečko prebivalstvo. Dosedaj je bila skoraj vsa zemlja last maloštevilnih veleposestnikov. Škofje obljubljajo svojo pomoč s tem, da bodo po vsej državi ustanovili kmetijske in strokovne šole, ki naj prebivalstvo sodobno izobrazijo. IS Češkoslovaška Letos je bilo posvečenih v tej deželi le 24 novomašnikov. Komunistična vlada je namreč omejila število gojencev v semeniščih. Sme jih biti samo določeno število, več pa ne. Pred letom 1948, to je pred prihodom rdečih na oblast, je bilo vsako leto okoli 150 novomašnikov. H Pretresljiv poziv za mir na svetu je s posebnim pismom papež Pavel VI. naslovil na državnike sveta in na vse človeštvo. »Prenehajte, dokler še ni prepozno!« Prenehati je treba z neprestanim oboroževanjem! Priporočil nam je molitev sv. rožnega venca. »Prepričani smo, da bo po Marijini priprošnji zasvetila luč pravega miru za človeštvo kakor tudi za vero, ki je, zal, danes še ne morejo vsi svobodno izpovedovati,« je zapisal. Slovenski duhovniki in uradi ANGLIJA: Ignacij Kunstelj, Oftley Road 62, London S. W. 9. (Tel. RELiance 6655). AVSTRIJA: Janez Hafner, Theodor-Körnerstr. 111, 8010 Graz. — P. Jože Podgornik, Canisiusgasse 16, 1090 Wien IX. — Anton Miklavčič, Kapellengasse 15, 9800 Spittal/Drau. BELGIJA: Vinko Žakelj, me des Anglais 33, Liege. (Tel. 04/233910). — Kazimir Gaberc, 19 nie Louis Empain, Marcinelle (Hainaut), (Telefon 07/367754). FRANCIJA: Nace Čretnik, 4 me S. Fargeau, 75 Paris 20, (Telefon 636-80-68). - P. Vladimir Klemenčič, 7 rue Gutenberg, 75 Paris 15, (Telefon 250-89-93). — Stanislav Kavalar, 17 rue Claude Debussy, 62 Lievin (Pas-de-Calais). — Anton De-jak, 33 rue de la Victoire, 57 Aumetz. — Msgr. Stanko Grims, 1 rue du Dauphine, 57 Merlebach. — P. Jakob Vučina, 6, rue de France, 06 Nice. ITALIJA: Slovenski dušnopastirski urad — Dr. Pavel Robič, via dei Colli 8, Roma. NEMČIJA: Lojze Škraba, 42 Oberhausen-Sterkra-de, Mathildestrasse 18. (Tel. 62676). — Ivan Ifko, 43 Essen-Altencssen, Schonnefeldstrasse 36. (Telefon 291305). — Dr. Franček Prijatelj, 68 Mannheim, Augusta Anlage 52. (Tel. 47-9-44). — Dr. Franc Felc, 7 Stuttgart-S, Kolbstr. 15/L (Tel. 72 2 78). — Ciril Turk, Häuserhaldenweg 36, 73 Esslingen. — Dr. Janez Zdešar in dr. Branko Rozman, Schubert-str. 2/L, 8 München 15. (Tel. 53 64 53). - Franc šeškar, Georgenstrasse 72, 8 München 13. NIZOZEMSKA: Vinko Žakelj, rue des Anglais 33, Luik, Belgie. ŠVEDSKA: Jože Flis, Djurgardsvägen 32, Eskil-stana (Tel. 016/41 665). ŠVICA: Ciril Lavrič, Bornveg 76, 8055 Zürich. Sen o vrnitvi Ko boš, tujina, vso mi kri izpila, ko neizgovorjena bo beseda prišla kot ogenj mi na usta bleda, bo davna želja domu se vrnila. Na srce dal prsti bom kot zdravila, sprejel me vase bo pozdrav soseda, spoznala na planini me bo čreda in v duši bo zaplata nova sila. Okusil spet bom sok planinskih trav, — spomini nanj skelijo kakor rane, ki jih zastrupil dolgih cest je prah. Domači kraj, kako mi spet boš drag! Kako bom ljubil gore razkopane, dokler ne bom nad njimi tih zaspal. France Balantič Na varnih duš dan se spominjamo dragih nam umrlih. Zato že na predvečer, na praznik vseh svetnikov, obiskujemo grobove. — Na sliki : Angel s trombo nad skromnim grobom slovenskega narodnega voditelja, državnika dr. Antona Korošca na ljubljanskem Navju. poslujmo mnenje drugih! Tako je dejal papež Pavel VI. kakim 1200 katoliškim bogoslovnim učenjakom, ki so se zbrali zadnjo nedeljo v septembru na mednarodni katoliški kongres v Večnem mestu. Dejal je, naj jim bo pri razgovorih, razpravah in vsem delu kongresa vodilo: Edinost v bistvenem, svoboda v dvomljivem, ljubezen v vsem! Besede sv. očeta so priporočilo, ki ga naj bi upoštevala in se po njem ravnala vsaka skupnost, kakršnekoli vrste in ciljev, če hoče delovati mirno, v prijateljskem razpoloženju in z uspehom. Tudi slovenska skupnost, tudi slovenske organizacije in društva morejo najti v njih pot in sredstvo k mirnemu sodelovanju in napredku. Že sama krščanska ljubezen do bližnjega nam narekuje, da sobesednika, sočloveka, sočlana skupnosti vljudno in pazljivo poslušamo, sledimo njegovim mislim in jih trezno preudarimo, pa naj se z njimi strinjamo ali ne. Vsak človek ima pravico do svojega mnenja in svojega gledanja na vsa vprašanja življenja, družbe, države, društev in vsega drugega, na kar zadeva v svojem življenju in delovanju. Krščanska ljubezen do bližnjega in načela demokratičnega reda nam velevajo, da nikogar zaradi tega, ker ima v nekaterih vprašanjih in pogledih drugo stališče, ne obsojamo ali ga celo javno napadamo. V kolikor nastopamo v podkrepitev in za uveljavljanje lastnega gledanja ali stališča, se moramo in smemo opirati pri tem le na njegovo lastno utemeljenost, razloge in prednosti; v kolikor nastopamo proti stališču in gledanju našega bližnjega, moramo to nasprotovanje omejiti le na njegovo stališče, na njegovo gledanje, na njegove predloge, ne pa napadati tudi njega samega. Skrajno nekrščansko in nedemokratsko je, če koga zaradi nam nasprotnega stališča osebno napademo in kažemo nanj kot na slabega demokrata, slabega Slovenca ali slabega katoličana, namesto da bi se potrudili, da bi razčlenili njegovo stališče in opozorili na morebitne napake v njem. O svojem bližnjem moramo kot kristjani in kot demokrati soditi kot o poštenjaku, dokler nimamo dokazov o njegovi nepoštenosti, o njegovih slabih namenih. Le v diktaturah gledajo drug v drugem morebitnega sovražnika ali vohuna; v njihovem pravnem sistemu mora bolj osumljenec dokazovati svojo nedolžnost kot pa javni tožilec njegovo krivdo. V zadnjih letih so celo že deloma po komunističnih deželah opustili to stališče in se oprijeli vsaj na zunaj tega, kar je v veljavi v svobodnem, demokratskem svetu. Z osebnimi napadi na ljudi, ki izrazijo svoje mnenje, nasprotno našemu, ne storimo krivice samo njim, ampak tudi stvari sami, ker oviramo nemoteno izmenjavo misli, prosto razpravo o predlogih in načrtih. Brez svobodne razprave, brez stvarne kritike in razčlenjevanja predlogov, načrtov, pa tudi njihovega izvajanja, ni demokracije. Kdor se izogiblje svobodne razprave in jo hoče ubiti z osebnimi napadi, kaže ne le pomanjkanje krščanske ljubezni in demokratičnega duha, ampak tudi svojo lastno negotovost in dvom v svoje lastne predloge in stališča. Ne pozabimo nikdar na to! Papež Pavel VI. je v Rimu teologom, ki so se zbrali na mednarodni kongres, dejal, naj bodo edini v bistvenem. To vodilo velja nam vsem, velja vsaki skupnosti, velja vsaki organizaciji. V dvomljivem naj vlada svoboda, v vsem pa naj nas vodi ljubezen, je dejal Pavel VI. Bistveno za nas Slovence je, da se zavedamo, da smo Slovenci, da smo posebna narodna skupnost, drug drugemu bližnji po rodu, po mislih, izročilu, jeziku, čustvovanju; da se trudimo to skupnost ohraniti in jo utrjevati; da delamo za njeno korist tako v deželi, kjer živimo, kot tudi v svoji domovini Sloveniji, kolikor nam je to možno. Toda tudi o tem, kaj naj bo za nas Slovence v izseljenstvu bistveno, kaj prvo, kaj drugo in tretje, se moramo svobodno razgovoriti in svobodno odločiti. Kar bomo vsi priznali za bistveno, za to bomo potem tudi vsi delali; če pa že ne bomo sami delali, pa vsaj dela skupnosti k skupnim ciljem ne bomo ovirali. Iz »Ameriške Domovine« Iskra — za november Življenje nam je dano, da BOGA iščemo, smrt, da GA najdemo, večnost, da GA imamo. (P. Nouet) Dandanes so ljudje v večnem strahu, ker ne vedo, čemu pravzaprav živijo in čemu bodo umrli ... In prav gotovo bodo umrli, čeprav jim bosta prizanesla atomska bomba in rak . .. Človekov prazen strah pred tem, kaj bo — ta strah je nekaj pradavnega — je dovolj zgovorno znamenje, da človek nekaj ali nekoga išče: strah ga je, ker pričakuje .. • Iskati Boga, najti Boga, imeti Boga (točneje: biti v božji posesti) nikakor ne pomeni, da moram zavreči vse stvari, ki so okoli mene, in se odpovedati veselju, ki ga omogočajo, ampak vzeti jih kot sredstva, ne pa kot zadnji cilj . . . (Iz »Farnega ognjišča«) ■ Pet novih škofij v pariški okolici Za praznik sv. Dionizija, 9. oktobra, ki e zaščitnik pariške nadškofije, je bila objav-jena nova cerkveno-upravna ureditev v l>a' izu in okolici. Poleg dosedanje pariške nad-kofije in versajske škofije je ustanovljenih >et novih škofij (Corbeil, Creteil, Nanterre, ’ontoise, Saint-Denis). Nove škofije bodo rajtesneje povezane s pariško nadškofijo, k* )dslej obsega samo mesto Pariz kot tako in d je obenem nadškofijski sedež pariške pro dnce, ki obsega še Versailles in Meaux. menovane škofije bodo imele nekatere skup le organe in tudi sicer najtesneje povezo zale in vzporejale dušnopastirsko delo na em, za Francijo tako važnem področju. ./ILaieri za Vse svete Spominjamo se srečnih dni, ko si živela z nami ti. Zdaj bivaš vrh višave jasne, kjer sonce sreče ti ne ugasne. Bog' ti večni pokoj daj, večna luč ti sveti naj, z angelci prepevaj, sveti raj uživaj! Na pragu večnosti Naša preskušnja na zemlji se konča s smrtjo, ki ji takoj sledi sodba. Duša pride nato ali v nebesa ali v vice ali v pekel. V apostolski veri molimo: Verujem v vstajenje mesa in večno življenje. Amen. Vprašanje smrti Sv. Ciprijan, škof v Afriki, je v času preganjanja takole spodbujal svoje vernike: »Samo tisti se mora bati smrti, kdor Jezusa ne pozna.« Ko je bil tudi on pred sodnikom, ki ga je obsodil na smrt, je dejal: »Bogu hvala!« Na morišču je še enkrat pokleknil k molitvi. Nato je vstal in je naročil, naj se rablju izplača 25 zlatnikov, sam si je zavezal oči in je junaško sprejel smrtni udarec s sekiro. Vsi ljudje moramo umreti, ker je Adam, prvi človek, grešil. »Po enem človeku je prišel greh na svet in po grehu smrt,« je pisal apostol Pavel (Rim 5, 12). Jezus sam je prostovoljno sprejel smrt iz pokorščine in ljubezni do nebeškega Očeta. Ni pa hotel splošnega prekletstva smrti rešiti niti svoje brezmadežne Matere, ker je bila tudi ona Adamov otrok. Po njegovem in njega Matere zgledu naj bi tudi mi sprejeli smrt pokorno in vdano. Kristus nam je s svojo prostovoljno smrtjo pridobil večno življenje in je smrt tako premagal, da nam je postala nekaj dobrega, namreč vrata v večno življenje. Sv. Janez je v skrivnem razodetju prejel božje naročilo: »Zapiši: Blagor odslej mrtvim, kateri umrjejo v Gospodu. Da, govori Duh, spočijejo naj se od svojega truda, zakaj njih dela gredo z njimi.« (Raz 14, 1) Da bo umrl, vsak dobro ve; ne ve pa kdaj, kako in kje. Zato mora biti vsak človek vsak hip pripravljen na smrt s tem, da živi v mi- losti božji. Ako v takem stanju umrjemo, bomo za vekomaj srečni, ako pa umrjemo v smrtnem grehu, bomo za vekomaj od Boga zavrženi. Ob smrti se duša loči od telesa. Telo razpade, duša pa ne razpade, ker je duh. Ona pride pred sodbo božjo, kjer mora dati račun o svojih mislih, besedah in dejanjih in o tem, koliko dobrega je na svetu opustila. To imenujemo: posebno sodbo, ki odloči, kaj je duša zaslužila: nebesa, vice ali pekel. »Določeno je ljudem enkrat umreti — nato pa sodba,« piše sv. Pavel. (Hebr 9, 27) To so resne reči, ob katerih se moramo globoko zamisliti. Zato živimo stalno po božjih zapovedih, očiščujmo si vest pogosto pri sveti spovedi, molimo radi za srečno zadnjo uro! Sv. Avguštin nam zagotavlja: »Ne bo slabo umrl, kdor je dobro živel.« S sv. Tereziko Deteta Jezusa pa se tolažimo: »Ne bo me smrt pobrala, ampak dobri Bog.« Kako je s češčenjem svetnikov? Leta 156 so kristjani iz Smirne poročali v posebni okrožnici o mučeniški smrti svojega škofa sv. Polikarpa. V njej pišejo: »Kristusa molimo, ker je božji Sin, mučence pa ljubimo kot Gospodove posnemovalce zaradi popolne predanosti svojemu Kralju in Učitelju. O, da bi mogli tudi mi postati njih tovariši!« O relikvijah svojega mučeniškega škofa pišejo: »Dragocenejše so nam kot dragulji in ljubše kot zlato. Položili smo jih na pripravno mesto. Tam se bomo v radosti zbirali in obhajali obletnico njegovega muče-ništva.« Ker so svetniki posebni prijatelji božji, ki so Boga nadvse ljubili in mu junaško služili, jih tudi Bog v nebesih s slavo plačuje in jih bogato tudi s čudeži poveličuje. Zato jih tudi mi ljubimo in jih častimo. Častimo jih, ko praznujemo njih spomin in se k njim zatekamo za priprošnje. Bogu se pa zahvaljujemo za milosti, ki jih je svetnikom delil, in ga prosimo, naj bi uslišal njih prošnje za nas. Navadno praznujemo spomin svetnikov na dan njih smrti, ker je bil to dan njihovega rojstva za nebesa. Svetniki so nam vzorniki, kako moramo tudi mi hoditi za Jezusom. Radi prebirajmo njih življenjepise in si prizadevajmo posnemati jih z božjo pomočjo. Častimo pa tudi relikvije svetnikov, to je telesne ostanke in stvari, ki so jih oni v živ- Ijenju porabljali, ter njihove slike. S tem hočemo počastiti svetnika samega. Bog sam je večkrat relikvije in slike svetnikov poveličeval s čudeži. Ni nobeno praznoverje počastiti relikvije svetnikov, saj imamo v časti tudi grobove, slike in predmete naših staršev. Tudi tako češčenje relikvij nič ne škodi češčenju božjemu, ampak ga še povečuje, ker so svetniki svojo svetost prejeli od najsvetejšega Boga. Zato bi popolnoma napačno ravnal tisti, ki bi v kakem svetišču iskal samo svetnikovo podobo, prižigal pred njo sveče itd., za Jezusa, živečega v tabernaklju, bi se pa nič ne zmenil. Tak bi pač pokazal, da ne pozna krščanskega nauka. Čemu moliti? » ... Toliko imam, kolikor si sam zaslužim!« Te besede sem prvič slišal pred štiridesetimi leti v Clevelandu. To je bilo v tistih časih, ko so takozvani napredni Slovenci najglasneje kričali in zabavljali zoper vero in Cerkev. »Če hočem živeti, moram delati,« se je slišalo prav pogosto, zlasti po salonih, kadar jih je pijača navdušila, da so začeli pridigati in gobezdati brez premisleka tja v dan. Od tistega časa sem je te vrste naprednost zelo potihnila, a utihnila popolnoma še ni, ker se še danes dobijo ljudje, ki ne mislijo dalje kot njih nos doseže. Utihnila pa je največ zato, ker so številni izmed onih, ki so molili, pa prav tako tudi izmed onih, ki niso molili, zapustili ta svet in se preselili, prvi v kraj, kjer se še vedno moli in časti Bog, drugi pa tja, kjer se še nikoli molilo ni razen hudičevih molitvic. Tako je. Ali misliš ali pa ne, pride čas, ko moramo drug za drugim zapustiti kraj poizkušnje in iti, da prejmemo tisto, kar smo si tukaj v tem življenju zaslužili: ali plačilo za zvestobo Bogu, ali pa kazen za »ne bom ti služil!« Toda pojdimo nazaj k molitvi! Moliti je dolžan vsak človek. Pa ne le takrat, kadar mu voda teče v grlo. Jezus je rekel »molite vedno,« to je vsak dan. Človek je dolžan Boga častiti. To je prvi namen molitve. Ne smemo misliti, da je čas moliti le tedaj, kadar nam kaj manjka. To je šele četrti namen. Prvi namen je, da Boga častimo. Drugi, da ga zahvalimo za šte- vilne dobrote, katere prejemamo vsako minuto našega življenja. Tretji namen molitve je, da prosimo našega Boga odpuščenja gre-hov. Četrti pa je, da ga prosimo tega, kar potrebujemo za dušo in telo. Pa sem nekoč sam slišal žensko, ki je blebetala: »Doma sem molila, pa sem bila lačna. Tukaj imam pa vsega zadosti, četudi nikoli ne molim.« Vidite, ta ženska je bila mnenja, da je samo ene vrste molitev, namreč »daj mi, daj mi!« Nič zahvale za zdravje, za pravo pamet in druge številne milosti in dobrote! Mnogokrat ljudje pozabijo moliti s premislekom očenaš, v katerem nas Zveličar sam uči prositi »odpusti nam naše dolge.« Če pomislimo številne prestopke božjih zapovedi, pa tako poredke prošnje za odpuščanje grehov, se moramo bati, da bodo naša vica neznansko dolga in težka. Zadostil-ne molitve je treba, veliko je je treba, ker smo slabotni ljudje, in to vsi, tudi napredni niso tako popolni, da jim ne bi bilo treba zadostilne molitve. Moliti mora vsak človek brez izjeme, vsak ki je prišel do razumnih let. Že otroci nežnih let se morajo učiti moliti. Morda ste že slišali o tistem kmetu, ki je nekoč šel v restavracijo in tam naročil ju-žino. Pri sosedni mizi sta sedela dva »napredna«. Ko sta videla, da se je ta kmet, predno je segel v skledo, prekrižal in molih sta se onadva posmejala in eden izmed njiju ga je zasmehljivo vprašal: »Stric, ali pn vas vsi molite pred jedjo?« Kmet pa je dejal tudi z nasmehom: »O, ne. Imamo petdeset prašičev, ki nikdar ne molijo, predno planejo v korito.« Tako je. Pametni človek ve, da je popolnoma odvisen od Boga, svojega Stvarnika. Zato se obrača k njemu kot dobri otrok k svojim staršem. Nespametni pa uganja svojo »naprednost«, dokler ne pride smrt in ga postavi pred Njega, ki ga je obsipal z dobrotami, da bi ga na ta način pripravil k pameti. Žalibog, da jih je toliko, katere pamet sreča šele tedaj, ko je prepozno. J. Oman „V dobroti je moč. Čim čistejša je dobrota, tem močnejša je; in popolna dobrota ima neizčrpno moč.” Romano Guardini Še o veselih dogodkih v Lurdu »Tri vagone jih bo, naravnost iz Slovenije bodo prišli v Lurd, pater Hilarij jih bo pa vodil!« tako nam je povedala Virantova mama, ki živi na Ossenu pri Lurdu. Resnico je povedala, samo da ni vedela za vse. Eno skupino je pripeljal tudi č. g. Švelc, bivši izselj. duhovnik iz Aumetza, ki sedaj župni-kuje v Retečah pri Škofji Loki. Dva velika avtobusa jih je bilo. Poleg tega jih je pa še s Štajerskega dosti priromalo. Ravnatelj slovenskih katoliških misij v Franciji č. g. Čretnik iz Pariza je za romarje uredil vse potrebno glede sv. maš itd. Pomagali so mu čč. gg. Kavalar ter patra Jakob in Robert. 85 jih je spalo v »Secours Catholique«. Te je izročil g. Čretnik meni, da sem jim pomagal, ker niso znali francoščine. Zopet so ločili moške in ženske. Neki mož je po vsej sili hotel spati tam, kjer njegova žena. Dopovedali smo mu, da to ne gre, ker je po osem žensk v skupni sobi. Roditeljica mu je zagotovila, da bo pazila na njo, da bo ves čas pridna. Moški so imeli dva duhovnika, ki sta znala nekoliko francoski, zato me niso rabili. Šel sem tolmačit ženam in dekletom. Niso bile sitne, toda čez 50 jih je bilo in vsaka je imela kakšno željo in prošnjo. Končno sva z gospo delilko sob le vse »spravila v posteljo«. Za njimi so prišle pa Italijanke in Španke. Roditeljica me je prosila naj tudi tem tolmačim. Zaman sem se izgovarjal, da španskega ne razumem. Znate laški in bo že šlo, je rekla. Ej, pa ni šlo tako gladko kakor s Slovenkami. Pavla je hotela spati skupaj s Franco, ta ni marala Mice, češ da smrči. Antonija je hotela biti zgoraj, stara Liana blizu stranišča, obilna Roži je zgubila en copat itd., itd. Delilka sob in postelj se je razjezila. Šla je na videz proč rekoč: »Pa v hotel pojdite spat, če ste take; dovolj imam teh neumnosti.« Ko sem jim to povedal, so postale krotke kot ovce in kmalu je bilo vse v redu. Drugi dan smo imeli zborno sv. mašo v zgornji baziliki pri glavnem oltarju, tretji dan pa pri votlini. To pot sem bil krotivec glasov. Nisem jih preveč krotil, saj so tako lepo peli, da bi mogel slišati miško, ko so končali; taka tišina je bila v cerkvi. Ta lep vtis na tujce so pa še povečale naše narodne noše. Pri popoldanski procesiji sv. Rešnjega Telesa sem pa kar naenkrat postal »zdravnik«. Ril je namreč med Slovenci, ki so priromali iz Slovenije tudi pravi zdravnik. Kot tak jc imel pravico iti takoj za baldahinom s škofi in monsignorji. Zdravniki imajo to prednost zato, da lahko na mestu ugotovijo in potem izrečejo svoje mnenje v primeru, če se zgodi kak čudež. Slovenski zdravnik je želel, naj grem z njim, da mu bom tako lažje kaj razjasnil, če bo potrebno. Tako sem ponosno korakal med učenimi doktorji. . . Naj končno povem še to. Dogovorjeno jc Po krstu malega Alberta Krapeža v Florangc v Franciji se je zbrala pred cerkvijo tale družba. bilo, da bo en dan nosil sv. Rešnje Telo g. Čretnik, medtem ko bo poleg drugih narodnosti pri mikrofonu zmolil g. Kavalar nekaj slovenskih molitvic oziroma prošenj. G. Čretnik je res nosil sv. Rešnje Telo, glede g. Kavalarja je pa reditelj vse tako lepo zavlekel, da slovenska beseda ni prišla na vrsto. Drugi dan je bil v tem oziru red, ker je energični g. Čretnik na pravem mestu nekoliko »zaropotal«. — Ko sem dirigiral petje in stopil eno stopnico višje, da bi me vsi videli, me je pa neki laški gospod prijel za ramo, češ da to ni dovoljeno. Povedal sem mu, da ne spadam k njegovi skupini, da vodim petje slovenskih romarjev, da imamo svoje voditelje, da naj ne bo bolj papeški kakor papež sam in naj se ne vtika v zadeve drugih. — Ničesar mi ni vest očitala, saj sta dr. Krek in dr. Korošec imela prav, ko sta nas učila, da bomo imeli toliko pravic, kolikor si jih bomo znali sami priboriti. Še marsikaj bi vam vedel povedati, toda »Naša luč« ima premalo prostora. Pojdite drugo leto v Lurd in videli boste še tisočkrat več, kakor sem tu zapisal. 6 J. J. Slovenec - papeški zastopnik pri UNESCO Sredi septembra je prinesel vatikanski list »Osservatore Romano« vest, da je sv. oče Pavel VI. imenoval za svojega stalnega opa-zovavca pri mednarodni organizaciji za vzgojo in izobrazbo, UNESCO, prelata dr. Jožeta Žabkarja. Dr. Žabkar je sin bivšega jeseniškega lekarnarja, rojen 1. 1914 v Ljubljani. Študiral je bogoslovje v Rimu in deloval v Gorici v letih od 1941 do 1943. Stopil je v službo vatikanske diplomacije in bil pozneje tajnik papeškega nuncija v Kongu, zadnje čase pa je deloval v papeškem uradu za zveze z državnimi voditelji. Monsignor-ju Žabkarju čestitamo k imenovanju. Želimo mu, da bi bila njegova prizadevanja v službi svete Cerkve in svetovnega miru uspešna. (Kratica UNESCO prihaja od angleških besed: United Nations Educational Scientific and Cultural Organization. Tema in luč »Vidiš, še papež je črnogled,« me je ustavil znanec na cesti. Povedal je, da je prebral zadnje njegovo pismo, v katerem svari vladarje tega sveta, naj zavrejo oboroževanje, da ne pride do velike nesreče v svetu. In vendar se danes mnogi veliko manj boje nove svetovne vojne kot pa pred nekaj leti. Potolažil sem ga, da pač papež malo dalje vidi kot midva oba skupaj; zdi se mi pa, da ga nisem prepričal. Nekaj je pogodrnjal sam zase češ, da skupaj drživa, in odšel. Saj je imel prav, da vidi vse le bolj temno, ako bere časopise. Neprestan strah pred novo veliko vojno, visoki davki, splošna negotovost navaja človeka na to, da vidi K temno stran v svetu. Pa vendar za nočjo prisveti jutranja zora in sonce. Še nikdar v svetovni zgodovini ni bila osebna svoboda človekova tako napadana kot danes, z njo pa osebne pravice posameznika, čast in dostojnost. Zares moremo gledati na temno stran zla, ki ga ni malo na svetu, saj prav gotovo danes bolje vidimo, kot so pred leti, in hitreje čujemo kot kdaj v zgodovini; a vendar nimamo pravice, na dobrem gledati vse črno. Vsaka bolezen je težka, ima svoje bolečine in sence, ni pa zdravje tega krivo. Kako, da mnogi vidijo le temne strani pri kreposti, dobroti, časti, čistosti in poštenosti? Tudi v drugih dobah gotovo niso bili vsi krepostni, krepost so občudovali. Kdor je pobegnil s fronte, je vseeno občudoval onega, ki je vzdržal. Danes pa ne samo, da se senca na kreposti vidi, ampak se umetno razširi, tako razširi, da zakrije vso dobroto kreposti. Zato imenujejo čistost abnormalnost, ljubezen do drugih netolerantnost, vero le navado, ponižnost le slabost, skromnost le pomanjkanje moči in odločnosti. Zato, dobrotljivi proglasi, ker iščejo časti; sestre, ki se posvete dobrim delom do drugih, so brez koristi in ako se mož in žena po več letih dobrega zakona še ljubita in ostaneta skupaj, mora biti nekaj napačnega z njima, ker se šc nista ločila ... Vsaka civilizacija naj bi videla slabo v zlu, a kako je mogoče, da vidi samo grdo na dobrem in ga tako proglaša za zlo? Res je nekaj navadnega (vsakdanje življenje to potrjuje), da se ob misli na senco in temo spomnimo na svetlobo in luč. In čim bolj temna je senca, tem svetlejša je luč. Dobroti ni razlaga potrebna, luč moremo zreti v polni lepoti. Za zlo seveda moramo najti razlog. Še Boga dokazujemo iz dobrote ne iz zla. Nihče ne bo trdil, da mora biti Bog, ker je zlo na svetu. Zlo je le zajedavec na dobroti. Tudi tema pomeni le, da ni luči. O pomanjkanju luči moremo govoriti le v zvezi s temo in lučjo. Največje trpljenje na svetu je zaradi pomanjkanja svobode, ki je osnovna dobrina, ki je niti Bog ne vzame nc tu ne v večnosti. Zato so greh, upor, zlo sploh možni. Odtod tudi potem možnost, da kdo gleda slabo v vseh stvareh. Vest je glas krivde. Obremenjena vest skuša znižati dobro v bližnjem, skrite skušnjave teže po ostva-ritvi. Krepost obrača toliko časa, da iz nje napravi napako. Stari modrijani so temu rekli prevrednotenje vrednot. Človek, ki živi v nedovoljenem zakonu, težko razume, da nekaj ni prav, in skuša druge prepričati, da je vse v redu. Tat za drugim kaže: »Primite tatu!« Kako hitro bi se svet spremenil, ako bi gledali ljudje na dobre strani in na senčne in temne. Morda ste že kdaj opazili človeka, ki brani čast bližnjega, ko ga drugi blatijo, češ »morda jc to res, vendar je pa le tole dobro na njem.« Ako bi politiki skrbeli za splošni blagor, trgovci za poštene cene, starši za dobro vzgojo svojih otrok, kako hitro bi bil ves svet boljši, kot je danes! Dokler je bolezen le pri sosedu, vsak ve za zdravilo. Ko pa je v domači hiši, govore, da se zdravniki nič ne razumejo, in podobno tožijo učitelji nevednosti, uradniki gospodarskega kriminala. Če otroci polijejo črnilo, jim ne zabra-nimo pisanja. Kaj če je na svetu zlo in če je strah! Potrebni so še pogumni ljudje, ki bodo z dobrim zgledom vodili, in bili tudi polni luči in navdihnjenja za dobro. In ako bi našli še nekoga, ki bi visoko dvignil zastavo z napisom »Jaz sem luč sveta; kdor hodi za menoj, ne bo v temi«, potem tema ne bo imela več moči in tudi papež ne bo črnogled. -nk. Ob krstu Dominika Maruša v Ormes (Loirct) v Franciji. don kamiio in pepon 9 Italijanski pisatelj Guareschi popisuje v humoristični obliki svojevrstne ljudi srednje Italije v dobi po drugi svetovni vojni. Nastopajo: župnik don Kamiio, župan komunist Pepon in Kristus križani. Stari škof je razširil roke. »Predragi,« je vzkliknil, »ali se zavedate resnosti tega, kar govorite? To je izsiljevanje.« »Ne, gospod,« je pojasnil Pepon, »mi nikogar ne izsiljujemo, kajti vsi bodo sami od sebe ostali doma in noben zakon jih ne ob-vezuje, da morajo v cerkev. To je samo iz-vajanje demokratične svobode. Zakaj edini, ki lahko presojajo, ali je duhovnik dober ali ne, smo mi, ki ga imamo na vratu že dvajset let.« »Glas ljudstva — glas božji,« je vzdihnil stari škof. »Naj se zgodi božja volja! Kar imejte svojega hudobneža! Vendar se ne hodite pozneje pritoževat, da je preoblasten!« Pepon se je smejal. »Prevzvišeni! Baharije objestnežev, kakršen je don Kamiio, nas nikakor ne spravljajo v strah. Zadnjič se je zgodilo samo iz previdnosti družbenega in političnega značaja, hoteli smo se izogniti temu, da bi mu Rdečekožec vrgel bombo v glavo.« »Ti bom dal Rdečekožca!« se je pikro odrezal Gigotto, možakar, ki mu je don Kamiio pobarval obraz z anilinsko barvo in mu pozneje dal vetra s klopjo. »Nisem mu nameraval vreči bombe. Samo papirnato petardo sem mu razstrelil pred hišo. S tem sem mu povedal, da nisem razpoložen, da bi se pustil s klopjo tepsti po glavi, pa čeprav je častiti župnik.« »A, ti, sin, si vrgel petardo?« je brezbrižno vprašal stari škof. »Da, prevzvišeni,« je zago-drnjal Gigotto. »Veste, kako je. Kadar jo kdo dobi s klopjo po glavi, mu lahko uide kakšna neumnost.« »Popolnoma razumem,« je odgovoril škof, ki je bil star in je znal prav ravnati z ljudmi.« * Don Kamiio se je vrnil čez deset dni na svojo župnijo. »Kako se imate?« mu je rekel Pepon, ki ga je srečal na cesti, ko je šel s postaje. »Ali ste lepo preživeli svoje počitnice?« »Eh, nimaš biti česa vesel tam gori. Na srečo sem imel karte s seboj in izdivjal sem se tako, da sem polagal ,pasjanso’,« je °^' govoril don Kamiio. Iz žepa je privlekel šop kart. »Glej,« je rekel, »zdaj mi niso več potrebne.« In med smehom je nežno, kakor bi lomil skorjo kruha, pretrgal s prsti debeli šop na dvoje. »Staramo se, gospod župan,« je vzdihnil don Kamiio. »Prekleti vi in tisti, ki so vas spravil^ nazaj!« je godrnjal Pepon in odšel z mračnim obrazom. Don Kamiio je imel cel koš stvari povedati Kristusu na oltarju. Potem je, na kraju razgovora, začel Kristusu postavljati vprašanja. »Kakšen človek je bil moj namestnik?« je navidezno brezbrižno vprašal. »Dober dečko, olikan, prijazen človek, ki se, če mu je kdo napravil kako uslugo, ni zahvalil tako, da bi iz baharije pred njim pretrgal na dvoje šop kart.« »Jezus,« je rekel don Kamiio in razširil roke. »Saj mi tu nihče ni napravil kake usluge. In potem se nekaterim ljudem moraš tako zahvaliti. Staviva, da zdajle Pepon pripoveduje tistim iz svoje tolpe: .Razumeš, sop kart je pretrgal na dvoje, takole, zk, zk, ta pasji sin!’ In to pripoveduje z resničnim veseljem. Ali hočeva staviti?« »Ne,« je odgovoril Kristus in vzdihnil. »Ne, zakaj Pepon zdajle natančno tako pripoveduje.« Poraz V »boju na nož«, ki je trajal že skoraj eno leto, je zmagal don Kamiio. Dogradil je svoj »Dom oddiha«, ko so Peponovemu »Ljudskemu domu« manjkale še vse ključavnice. »Dom oddiha« je bil zelo lep in posrečen. Imel je dvorano z odrom, sejno sobo, knjižnico s čitalnico, pokrit prostor za športne vaje in zimske igre. Ob njem se je raztezalo veliko ograjeno igrišče in telovadišče s tekmovalno stezo, bazenom, otroško igrišče z vrtiljakom, gugalnico in tako dalje. Večinoma je bilo še vse nedokončano, vendar je pri vseh stvareh najvažnejši začetek. Za otvoritveno slovesnost je pripravil don Kamiio izbran spored: nastop pevskih zborov, atletske tekme in nogometno srečanje. Kajti don Kamiio je sestavil tudi nogomet- no moštvo, ki je bilo naravnost strašno, in to je bilo delo, ki se mu je posvetil s tako strastjo, da je, če jih seštejemo, v osmih mesecih dal svojim enajstim igravcem več brc kakor vsa enajsterica skupaj nogometni žogi. Pepon je vse vedel in grenko prebavljal in ni mogel prenesti, da bi morala biti stranka, ki v resnici predstavlja ljudstvo, druga v tekmi, ki jo je začel z don Kamilom v delu za ljudske koristi. In ko mu je don Ka-niilo dal vedeti, da bo pokazal »svojo naklonjenost do najbolj nevednih družbenih slojev v vasi« in bo širokosrčno dovolil nogometnemu moštvu »Dynamos« pomeriti se z njegovo »Krepostjo«, je Pepon prebledel in sklical enajsterico partijskega športnega moštva, jo postavil v mirno ob zidu in ji spregovoril tole: »Igrali boste z župnikovim moštvom. Morate zmagati ali pa vam bom vsem razbil gobce. Tako ukazuje partija v prid zaničevanemu ljudstvu.« »Zmagali bomo,« je odgovorilo vseh enajst in se od strahu potilo. Ko je to don Kamilo zvedel, je zbral moštvo »Kreposti« in mu poročal o zadevi. »Tukaj nismo tako surovi in divji ljudje, kakor so oni,« je smeje se zaključil. »Lahko se pogovorimo pametno kot razumni poštenjaki. Z božjo pomočjo jih bomo namlatili z izidom šest proti nič. Jaz ne grozim, temveč vam samo povem, da je čast župnije v vaših rokah. Ne, pravzaprav v vaših nogah. Vsak naj opravi svojo dolžnost kot dober državljan. Seveda, če se bo med vami našla kakšna baraba, ki ne bo dala od sebe vsega do zadnje kaplje, jaz ne bom napravil kakor Pepon, ki razbija gobce. Z brcami mu bom zmlel sedalo v prah.« Na otvoritveni slovesnosti se je zbralo vse prebivalstvo. Pepon je prišel na čelu svojega spremstva z gizdalinskim rdečim robcem okoli vratu. Na splošno je bil v svojem govoru kot župan zadovoljen s pobudo, kot predstavnik ljudstva posebej pa je odkrito izrazil svoje prepričanje, da ta pobuda ne bo služila nečastnim namenom politične propagande, kakor je že marsikateri malopridnež šepetal okoli. Med nastopom pevskih zborov je Pepon našel priložnost, da je Bruscu pripomnil, kako je v bistvu tudi petje šport, ker razvija pljuča. In Brusco mu je z dostojanstvenim mirom odgovoril, da bi bila po njegovem stvar še bolj učinkovita za telesni napredek katoliške mladine, ko bi pevci spremljali petje z enakomernimi gibi in bi se tako poleg pljuč razvijale tudi mišice na rokah. Medtem ko so igrali košarko, je Pepon rekel z odkritosrčnim prepričanjem, da imajo tudi vaje z obroči poleg atletske vrednosti brez dvoma neko svojo privlačno ljubkost, in zelo se je začudil, da v spored niso bile vključene tudi vaje z obroči. Ker so bile te pripombe izrečene tako obzirno, da jih je bilo slišati do sedemdeset metrov na daleč, so se don Kamilu tako napenjale žile na vratu, da so bile podobne akacijevim palicam. In z nepopisno nestrpnostjo je čakal, da pride na vrsto nogometna tekma. Tedaj bo spregovoril on. * (Dalje prihodnjič) Meh za smeh Sumljivo. — Žena vpraša po povratku z letovišča sobarico: »Je bilo mojemu mo'žu zelo dolgčas? Je bil slabe volje?« — »Sprva tega nisem opazila, zadnje dni pa je bil gospod res slabe volje.« * Med prijateljicami. — Manica: »Za božjo voljo, zakaj pa oglašaš v časopisju, da imaš limuzino naprodaj? Saj je vendar nimaš!« — Mica: »To je že res, toda na ta način se bom seznanila s finimi gospodi.« «■ Prebrisan. — Francoski kralj Henrik IV. je imel konja, ki ga je tako ljubil, da je vsakemu pretil z obešenjem, ki mu bo naznanil, da je konj poginil. Ko je konj končno le poginil, je moral kraljev služabnik, neki Žumero, prevzeti nalogo, da to kralju naznani. Premišljal je in premišljal, kako bi to storil, da bi ne bilo treba iti vsled tega na vislice. Povedati mu mora, a tako, da mu ne bo on povedal, da je konj poginil, a vendar bo kralj vedel, da je konj poginil. Naposled pride do dobre misli. Gre pred kralja in pravi: »Vašega veličanstva konj,« je pričel, »oh, vašega veličanstva konj!« — »Kako to?« se je razburil kralj, »je li morda poginil?« — »Vaše Veličanstvo je reklo samo,« je pripomnil prebrisani Žumero in tiranski kralj je moral pritrditi. Žumero pa se je rešil vislic. Zgodba Jožeta Pečnika Ivan Gradišnik, Francija Ob tej zgodbi se bo ta ali oni zamislil v svojo mladost, saj bi lahko vsak napisal o svojem življenju podobno povest... »Popotnik pridem čez goro, od doma jemljem že slovo, od očeta in matere in ljubice zaljubljene.« Tako se je glasila pesem, ko je naša mladina odhajala v svet. Šli so si iskat dela po svetu, največ v rudnike, nekaj pa tudi v tovarne. V rudniku je delo naporno, a tam se več zasluži kakor v tovarnah. Tako je tudi Jože Pečnik zapustil svoje ljubljene starše in svojo ljubljeno vas, »kjer raste sladko vince iz rožne dolin’ce« in se namenil iti delat v rudnik v Trbovlje. Zbogom, Pilštanj! Bilo je v jeseni, trgatev se je že končala. Ni čakal, da bo pil nov mošt. V ponedeljek, že prav zgodaj, je imel Jože vse pripravljeno. Ni bilo treba dolgo čakati dveh drugih fantov iz sosednje vasi. Najtežje je bilo slovo od doma. Zbogom ata, zbogom sestre! Mati ga je spremila na postajo, kjer se je poslovil od nje s solzami v očeh. »Ni se treba jokati«, mu je rekla. »Če ne bo šlo, pa se vrni domov. Menda ne boš umrl doma od lakote.« — »Kadar bom imel kakšen denar, vam ga pošljem,« ji je obljubljal Jože. Ko je vlak pripeljal na postajo, so stopili vanj in se odpeljali proti Celju in potem dol na Zidani most. Tam so presedli in ne dolgo potem so bili v Trbovljah. Eden od onih dveh je že enkrat prej delal v tem kraju. Pokazal jim je reko Savo. Razložil je, da je voda črna, ker perejo premog. Odložili so svojo prtljago v gostilni pri Mevžlju, da je niso vlačili s seboj po pisarnah. V pisarni so jim pregledali knjige in dali liste za zdravniški pregled. Na pregledu so jih priznali za zdrave in sposobne za delo. Vprašali so jih tudi glede stanovanja. Pa pravi eden od njih: »Gremo v samostan. Sami si bomo kuhali.« Tudi Jože je bil take volje. Kar si bo skuhal, to bo jedel. K svaku v Kurjo vas namreč ni hotel iti. Zdel se mu je preveč ošaben in siten. Ko jim je v pisarni mlado dekle dalo rudarske svetilke in številke, so odrinili proti samskemu domu. Pred večer so šli še malo pogledat po Trbovljah. Jože je šel obiskat svojo sestro. Tudi njen mož je bil doma. Takoj je vpra- šal, če je prinesel s seboj poln »putrih«. »Za sv. Martina pridita domov na martinovanje, pa se ga tam napiješ zadosti,« mu je odgovoril. Vprašal je svak, če je prišel iskat dela in podvomil, ali ga bodo vzeli ali ne. Tudi nima kam iti. »Nič se ne boj, P°" skusil bom sam hoditi. Bodi brez skrbi! Delo že imam. Tudi spal ne bom v kakšnem grmu,« se je odrezal Jože. Sestra ju je pomirila in ponudila jedi. Jože je rekel, da ni lačen in se kmalu napotil na svoj novi dom. Prijatelja sta že začela kuhati in skuhala sta tudi za Jožeta. Bili so lačni in utrujeni, saj so zgodaj vstali in šli na dolgo pot. Postelja ni bogvekaj mehka, vendar so kmalu zaspali. Jožetu se je ponoči pokazalo v sanjah tisto dekle s pisarne s solznimi očmi. Ni si mogel raztolmačiti, zakaj se joka. Morda je tudi ona prišla v Trbovlje kot on, saj ni govorila trboveljskega narečja. Zjutraj zgodaj jih je »stari« klical, da prihaja ura da gredo na »šiht«. Treba je bilo vstati. Na delu so počakali, da jim je paznik od-kazal delovni prostor. Je bil kar zadovoljen s takimi delavci. Slekli so si suknjiče in si zavihali rokave. Par dni je šlo težko, saj se je bilo treba privaditi in dela v jami navaditi. Pri Jožetu je trajalo to kakšen teden in tako je postal »knap-tekač«. Njegova tovariša sta delala pri drugem pazniku. Tak je bil začetek v rudniku. j:- Kmalu niso več imeli denarja; zato so vzeli hrano na knjigo v konzumu, kajti do plače je bilo še daleč. V nedeljo so bili prosti in so šli na izprehod, eni dol na Savo, drugi pa na Sv. Planino. Jože se je napotil pod Kum in naenkrat srečal ono deklino, ki jo je videl prvi dan v pisarni. Bila je lepo oblečena, nosila je dolgo verižico z uro in lepo zapestnico s podobo svoje matere. Bila je vesela. Jože jo je vprašal, kako se piše in kako ji je ime. »Kako si radoveden!« je rekla. »Tudi ti si prišla od nekod delat v Trbovlje. Drugače govoriš, kot govore tukaj ali pri nas.« »Iz Vranskega sem, čeprav rojena v Celju v bolnišnici. Mama mi je tam umrla na porodu. Živela je samo eno uro potem, ko sem prišla na svet. Ata je utonil v Savinji, nekje pri Laškem. Brez staršev sem. Živela sem pri mačehi. Ni bilo mogoče zdržati pri njej. Najraje bi me ubila. Zato sem odšla«, je dejala in rekla, da ji je ime Angela. Imeli so gostilno na koncu vasi, dokler je živel njen oče. Po očetovi smrti pa je šlo vse »na kant«. Njen stric, podžupan na Vranskem, je ostro nastopil proti mačehi in tedaj je dekle odšlo v Trbovlje. S priporočilom dobrega človeka je dobila delo v pisarni. Jože je povedal, da je prišel v Trbovlje, da bi si kaj prislužil in da si sam kuha. Čez par let bo moral iti k vojakom. »Tudi jaz si kuham sama, čeprav stanujem pri uradniku Grmeku iz pisarne. Pomagam jim prati ali pomivati in oba z ženo sta dobra do mene«, je razlagala ona. »Tako si prihranim kakšen goldinar, da se lahko oblečen.« Oba sta bila zadovoljna s tem svidenjem. Razšla sta se; ona je šla proti domu, Jože pa na pol litra v gostilno. * Približal se je god sv. Martina. Jožetov svak Močnik je odšel na ženin dom na martinovanje. Ker je delal zjutraj, jo je odrinil domov že v soboto popoldne. Že na postaji Sv. Jurij je poskušal, kakšno vino so letos pridelali. Doma so imeli zanj pripravljeno večerjo in tudi mošta ni manjkalo, saj v gorico ni bilo daleč. Močnik se ga je nalezel takoj prvi večer in zabavljal čez kmete. Žena ga je kmalu spravila spat. Drugi dan so šli v gorico. S seboj so vzeli pečeno gos in tako Trboveljčanom ni šlo vino samo v glave, ampak tudi v trebuh. Močnik je imel velike brke, take kot presvetli cesar na Dunaju in se z njimi seveda postavljal. Nedelja je kmalu minila in pozno ponoči so šli spat. V ponedeljek po južini so se vračali v Trbovlje, on, ona in dva otroka. Prišli so dve uri prezgodaj na vlak. Padal je dež. Zato so stopili v gostilno, kjer so bili trije živinski mešetarji. Močnik jih je začel zmerjati, da so lenuhi in Ha se jim ne ljubi delati. Možje, kakih štirideset let, so se začeli odgovarjati in prerekati. Konec je bil tak, da so Močnika vrgli iz gostilne, eden od mešetarjev pa mu je izpulil še šop brk. V Trbovljah je hotel Močnik od jeze in sramote skočiti v Savo. »Ali si neumen ali kaj?« ga je zadrževala žena. »Zaradi brk ti ni treba skakati v Savo!« Proti Kurji vasi grede, jim je prišel naproti Jože. Dali so mu cekar, v katerem so bile reči zanj. Jože je povprašal, kako so se imeli doma. »Moj duš, zanič!« mu je Močnik na kratko odgovoril. Še vedno je bil slabe volje. Doma si je dal brke obriti na gladko. Spočetka ga niso mogli spoznati, ker je bilo v jeseni hladno in je že nosil pelerino. Marsikatera ženica je rekla, da imajo v Trbovljah novega »gospoda« ali pa je rekla, da je to celjski opat. No, Močnik je pa ostal brez brk. Kmalu je pozabil na martinovanje. Hodil je na delo in tudi spametoval se je. Pečnik Jože je v samskem domu pogledal v cekar in našel v njem majhen putrih in v njem domače vino. Tudi tovarišema je ponudil, da sta se napila domačega vina iz gorice. Potem so šli spat, Jker so delali zjutraj. Niso veliko zaslužili; vse dni so delali in niso bili leni. V Trbovljah je bilo treba namreč vse kupiti in plačati. Prepričali so se, da je v Trbovljah kakor povsod. So prijazni ljudje, nekaj pa je tudi nevljudnih kakor v drugih krajih. Na rudarski praznik sv. Barbare niso delali. Tedaj so šli v cerkev s svojo zastavo in popoldne na zabavo in ples. Prejšnji dan je šel Jožetov tovariš Miha pod Kum po vino h kmetu; kupili so si tudi meso, da ne bodo kuhali na tak dan žgancev. Pečenko in pražen krompir so si naredili in zalili kosilo z vinom »na zdravje sv. Barbare«. Vino je imelo prav lepo rumeno barvo, ni pa bilo prav nič okusno. Bilo je kislo; pač ni bilo bizeljsko vino. Tovariša sta ostala doma in spraznila sta putrih, Jože pa se je odpravil na zabavo in ples. Malo je znal plesati, malo pa se bo naučil... in tudi nekaj kron je imel v žepu. Takrat so imeli v Trbovljah veliko dvorano na »ceglani«. Godba je bila na odru. Dvorana je bila polna in vse je bilo dobre volje. Tam pri neki mizi zagleda roko, ki ga vabi. Bila je Angela. Šel je tja in sede! zraven nje in jo povprašal, kako se počuti. »Prav dobro«, mu je odgovorila. Muzikanti so igrali lepe melodije. Jože je bil v zadregi. Rad bi šel plesat, a si ni upal katere vprašati. Ko ga je podražila Angela, če ne bo šel plesat, se je dvignil in zavrtel z njo. Deklina je znala izvrstno plesati. Ko sta se vsedla nazaj k mizi, je že bil tam poln kozarec vina. Uradnik Grmek je plačal dva Štefana vina. Oglasila se je pesem: »Prej pa ne gremo .dam’, da se bo delal dan gor prot’ Lj ubij an’. ..« Zabava je trajala pozno v noč. Jože in Angela sta še večkrat plesala, vmes pa se kaj pogovorila. Zala deklina še ni mislila na fanta. Grmekovi pravijo, da ima še čas misliti na fante; ko pride čas, se bo lahko omožila. Ni ji treba biti preveč hitra, saj je še mlada. »Jaz tudi nimam nobene«, je razlagal Jože, »kmalu bom mogel iti k voja- kom.« Tako sta ostala znanca in prijatelja, ne da bi prišlo do kakšnih ljubezenskih zvez med njima. Jože je prišel precej dobre volje v samski dom. Njegova tovariša sta že spala. V ponedeljek zjutraj jih je paznik Kavšek povabil na delo na številko 28, kjer naj bi nalagali premog v vozičke. Več bodo zaslužili in bodo lažje živeli. Zadovoljni so bili. Treba jim je bilo denarja: obleka in čevlji, vse je bilo oguljeno in začelo se je trgati. Misliti so morali na novo. Za božič so želeli iti na dopust, a se v starih capah niso upali pokazati v domači vasi. Bila je zima. Nikamor niso mogli iti zvečer. Zato so čitali knjige. Tako jim je čas hitro minil. Pozimi so se vsi trije na novo oblekli in obuli. Sedaj niso bili v rudniku več navadni tekači, ampak podkopači. Za praznik, na veliki petek pa so odšli na dopust domov za nekaj dni. Doma niso nič vedeli, da bodo prišli, zato so jih bili še bolj veseli. Tudi pes je Jožeta spoznal. V nedeljo so šli k sv. maši. Vse jih je gledalo. »V Trbovljah se dobro zasluži, poglejte, kako so dobro oblečeni!« so govorili. Spraševali so jih, kaj delajo. »Podkopači smo,« so rekli, a ljudje niso vedeli kaj je to. »Postopači smo,« so se vsi trije smejali... Prazniki so pa hitro minili in v torek so morali nazaj v Trbovlje. »Oj zdaj gremo, nazaj še pridemo!« so še zapeli in odšli brez spremstva. Na kmetih spomladi nimajo dosti časa sprehajati se. Tudi v Trbovljah je tiste dni že prišla zaželena pomlad, a ne tako zelena kakor v Pilštajnu. Je bolj črno, so pač v kraljestvu premoga in ta mora biti črn, drugače ne gori. Čez leto dni so postali kopači in znali so delati kakor drugi, pa tudi plače so bile boljše ko v začetku. Čas je hitro bežal in prišlo je pismo, da je treba na nabor. Jožetu je občinski tajnik naredil dovoljenje, da gre lahko na nabor kar v Trbovljah. Bil je potrjen in v jeseni je moral k vojakom. Z Angelinim šopkom se je odpeljal domov in čez nekaj dni k 87. pešpolku v Pulj. Meseci vojaščine so tekli še kar hitro, na dopust pa ni prišel prej kot šele čez leto dni. Tedaj so mu dali prosto za 14 dni. Oglasil se je v Trbovljah, videl Angelo, ki ga je z veseljem prišla čakat na postajo; videl sestro in druge. Niso se ga mogli nagledati. Zdel se jim je postaven fant, posebno pa jim je bilo všeč, ker je bil korporal, z dvema zvezdama. Doma so ga nestrpno priča- kovali in z veseljem sprejeli. Imeli so ravno trgatev in tako je naslednje dni obiral trte. Dopust je le prehitro minil in spet ga jc vodila pot skozi Celje in Trbovlje. Ange | je spotoma prinesel košaro grozdja in se spet poslovil od nje. Znova so se začeli dnevi vojaščine in dopust je dobil spet ob letu in potem še enkrat. Medtem se je dal fotografirati in Angeli ter domačim poslal sliko postavnega vojaka... Ves srečen je bil, k° je iz nekega Angelinega pisma zdrknila nje na podoba. Pokazal jo je tovarišem in j° skrbno shranil. Ko je končal vojaščino, se je spet oglasil v Trbovljah na rudniku. Dobil je delo, sta novat pa ni šel več v samski dom. Ona dva tovariša sta medtem odšla s trebuhom za kruhom v Nemčijo. Nastanil se je pri sc stri, saj sedaj je lahko pošteno plačal, ko je bil kopač in je dobro zaslužil. Angela ga Je vprašala, kdo mu bo kuhal. Povedal ji je, da gre k sestri. »Zakaj se pa ne oženiš?« mu je dejala. »Oženim? Sedaj, ko sem suh, ko m1 je vojaščina ves denar pobrala! Ireba b