8. Vila.
»V tolmunu tam pod goro,« tako je pravil ded, »tam biva lepa vila že mnogo, mnogo let,
Odrastlih nič ne ljubi in tudi mladih ne, katerim greh  okuŽil je  dušo in srce.
Kdor čist je in nedolžen, le ta  je njen otrok, le ta dobi premnogo darov  iz  njenih rok.
Saj  toliko je  v  gort demantov in zlata kot zvezd na nočnem nebu in peska kraj morja.«
Tako je pravil dedek pozimi za pečjo, in Tonček naglo sklenil, da k vili  gre v goro.
A preden še  odide, do botra  gre po svet, kako naj prosi vilo, da  mu  odklene klet.
Tam   vse  se sveti v srebru, kot dedek je dejal, in tam zlata je v  kupih, kot nima ga sam kralj.
»Lepo ti je govoril tvoj stari, modri ded,« dejal je modri boter, govoril dečku vnet:
144                                                                                                                           
»Zakladnica pa tebi                      Le  uči se in moli,                                 
naj  bode hram Boga,                    kot pridno si dozdaj,                             
tam je še  več bogastva,               pridobil s teni si bodeš                         
kot ti ga vila da.                         po  smrti večni raj . . .
Tam videl boš lepoto,
ki ves je  nima svet                                                           
in v  njej  boš živel srečen,
ves bkženstva  prevzet ,..                                               
Ivan