Marginalije k pariSki ekskurzlji Po kaj smo šli prav za prav v Pariz? Iz uradnih dovoljenj, ki so nam jih poslali prijavljenci za sestavo kolektivnega potnega Iista, je bilo razvidnih več motivov. Večina se je glasila za udeležbo na mednarodnem pedagoškem kongresu, velik del za obisk svetovne razstave, eno teh uradnih dovoljenj je imelo za motivacijo kolonialno razstavo (ki pa je bila samo del svetovne razstave), eno pa celo obisk olimpiade (ki je sploh ni bilo). Kakor vedno, je tudi tu odločala večina: namenjeni smo bili predvsem na kongres, obenem pa na razstavo. Naposled pa se je stvar obrnila tako, da smo bili več na razstavi nego na kongresu. To je treba malo pojasniti. Udeleženci naše ekskurzije niso bili deležni nikake subvencije, ampak so potovali na lastne stroške, torej v lastni režiji. Znano je, da naš denar v inozemstvu malo zaleže, ali bolje rečeno, da se ga mnogo potroši, zato je bilo izključeno, da bi s skromnimi sredstvi, ki so nam bila na razpolago, mogli vztrajati v okviru kongresa, ki je trajal polnih 9 dni in so bili večji ogledi ter izleti predvi deni šele po kongresu. Naš proračun je dovoljeval največ šestdnevno bivanje v Parizu. pripravljeni pa smo morali biti celo, da ga skrčimo še za en dan, torej v toliko, da smo mogli biti še deležni popusta na francoskih železnicah. Draginja je tiste dni očitno rasla. mimo tega pa smo morali pri vsej svoji skromnosti poiskati malo spodobnejšo nastanitev in prehrano, nego nam je bilo to pripravljeno. Tako je n. pr. čakalo za veliko skupino možkih udeležencev skupno ležiščc na slamnjačah, položenih na gola betonska tla neke temačne garaže v oddaljenem predmestju. Resnici na Ijubo pa moramo povedati, da krivda za to nikakor ne zadene kongresnega odbora, ki bi nam šel gotovo rade volje na roko, da smo se obrnili nanj brez vsakega posredovanja. O tem ponesrečenem posredovanju ne bom izgubljal nikakih besed. Našemu ekskurzijskemu odseku pa bo to dobra šola, kako je treba v bodoče take ekskurzije pripraviti, da bodo potekle brez vsakih hudih motenj. Tokrat smo situacijo hitro in gladko rešili, drugič bi morda ne šlo več tako. Motilo nas je tole: Razstavna izkaznica, ki smo jo morali nabaviti že v Ljubljani (a< 20 frankov za osebo), nam je dovoljevala enak popust na francoskih železnicah, kakor kongresna izkaznica, za katero bi morali plaeati po 50 frankov. Šlo je torej za velik izdatek, ki smo si ga želeli vsekakor prihraniti ali pa vsaj do skrajnosti omejiti. Pariz nam je bil vsem nepoznan, pa je bilo docela razumljivo, da za kongres ne bo mnogo časa, ako si bomo hoteli v teh par dneh vsaj za silo ogledati zanimivosti tega velemesta in okolice, mimo tega pa še razstavo v tako velikem obsegu. Jeziki, v katerih so se vršila predavanja, so bili večini naših udeležencev tuji in že zato ne bi imelo smisla, da zapravIjamo na kongresu svoj dragoceni čas v korporativni udeležbi, še manj pa, da trošimo denar za vstopnino celotne skupine. Sklenili smo zato, da pošljemo na kongres samo primerno deputacijo, kar pa je kongresni odbor razrešilo vsake obveznosti do nas kot celote. Organizirati smo morali torej svoje bivanje v Parizu na lastno pest, pa smo tako zajadrali med Scilo in Karibdo. k.o sem sc cirugi dan po prihodu v Pariz (sobota) javil pri predsedniku kongresnega odbora g. Lapierru in mu obrazložil naš položaj, sem bil nad vse prijetno izncnaden ne samo nad izredno ljubeznivim sprejemom, temveč še mno^o bolj nad pripravljenostjo, da g. predsednik izposluje za znesek, ki smo ga namenili kot vstopnino deputaciji, vstop celotni skupini z vsemi ugodnostmi na kongresu in svetovni razstavi. Tako smo v ponedeljek dopoldne korporativno obiskali kongres v ogromni dvorani palače Mutualite v Rue St. Victor, pretežna večina pa je bila neoficielno navzoča tudi že pri otvoritvi kongresa na dan našega prihoda v Pariz (petek 23. julija.) Dvorana je bila dobro zasedena. Okrog sebe sem videl mnogo eksotičnih obrazov, uprtih na veliki oder, s katerega je visela češkoslovačka trobojnica, okrog nje pa se je zgrnilo okrog 100 mladih učiteljic, ki so po marseljezi in češkoslovaški narodni himni dovršeno zapele tudi nekaj narodnih pesmi in žele za to gromek aplavz. Prav tako navdušeno pa je bil potem sprejet tudi krasen nagovor češkoslovaškega poslanika Osudskega, poveličujoč kulturo, katere apostol bodi slehern učitelj in iz katere naj vzklikne neskaljeno bratstvo vseh narodov. Sledila so nato predavanja češkoslovaških delegatov v francoskem jeziku, ki smo jim prisostvovali do opoldanskega odmora. Naši bratje Čehoslovaki so se torej dobro odrezali, pa bi se gotovo ne mogli tako, da so bili navezani sa- rau na lastne pare, kakor sino bili mi. Upajmo, da bo drugič tudi pri nas v tem pogledu kaj drugače. Mnogo poučnega nam je nudila tudi svetovna razstava, na katero smo imeli odslej s kongresno legitimacijo prost vstop. Ni bilo časa, da bi si mogli temeljito ogledati vse mnogoštevilne paviljone, vendar pa je to, kar smo videli, polno bogatih vtisov. Nepozabna nam ostane tudi bajna ruz=>vetljava razstavnega prostora ob priliki obiska belgijskega kralja. Eiffelov stolp in njegova okolica sta bila ta večer kakor pravljica iz tisoč in ene noči. Ostali čas smo porabili za ogled zgodovinskega Louvra in Versaillesa ter velike trgovske hiše »Samaritaine«. Za zaključek pa smo si v sredo dopoldne v dveh avtokarih ogledali še nekaj drugih znamenitosti: Arc dc Triomphe z grobom neznanega junaka, spomenik kralja Aleksandra v bulonjskem gozdu, invalidski dom z grobom Napoleona in maršala Focha, ogromni Place de la Concorde s prekrasnimi nasadi Tuilerij, veličastno cerkev Madeleine in Sacre couer na Montmartru, mestno hišo in Notre Dame ter slavni Pantheon. Skratka: odnesli smo kljub vsemu zvrhan koš krasnih spominov na Pariz in tudi na kolonialni razstavi smo bili, pa ne rečem dvakrat, da jo mahnemo tudi še na — olimpiado, kadar bo tam ob Seini. V. Mazi.