Piše: Bogo Pogačnik
Osemletka -preizkušnja za starše
Solanje je dolgotrajen proces, ki se začne ob rojstvu, ko te narava, babica ali pa zdravnik udari in tako nauči dihati in jokati, nadaljuje pa se največkrat kar do smrti. »Buc, buc, reci mamica.« Stavek, ki te uvaja v artikulacijo besed. »Reci teti hvaia, reci stricu na svidenje.« Stavek,  ki  daje   osnovo  dobri  ali  pa kakršnikoli  že vzgoji.
Starši si pač prizadevajo, da bi Cim bolj vzgojno vpli-vali na svoje otroke, pri čemer pa večkrut pretiravajo. Ob raznih obiskih moraš, pri vzgojno zagnanih starših, kot dobro vzgojen otrok, v isti sapi pozdraviti sorodnike, pogoltniti knedlje, ki so za večerjo, popiti mleko, zrecitirati pesmico, ki si se je naučil v vrteu in se rokovati z odha-jajočimi znanci, medtem, ko naj bi istočasno poljubil še strica in teto ter radovedni dobrohotni sosedi povedal, kako ti je ime.
To je amaterski, neprofesionalui del vzgoje, seveda če nimaš sreče da se rodiš v družini kjer je deset ali dvajset otrok.
Profesionalni del vzgoje se prične z vstopom v vrtec, nadaljuje pa preko osemletke in srednje Lole do Univerze in postdiplomskega študija, seveda če se ne dogodi kaj nepredvidenega že pred tem.
Kako pomembna prelomnica je prehod iz vrtca v os-novno  šolo lahko spoznaš kot  otrok po številnih  testih razgovorih, zdravniških in vseh mogočih drugih pregledih, ki jih moraš opraviti, predno te sprejmejo v osnovno šolo. živčnost pred vstopom v osemletko se v družini prič-ne z razgovori staršev s profesionalnim delavcem, katere-mu morajo natanko popisati vse raamere doma, od števila sob, števila postelj, ki so v sobah, preko dohodkov in last-ninskih odnosov do izobrazbe. »Koliko sob imate?« »Pet.« Odgovori oče.
Edini dve sobi sta namreč pregrajeni z zaveso, tret-ja je pa kot za ropotijo.
»Kakšni so vaši dohodki?« »Dobri.«
»No, koliko približno zaslužite na mesec?« »Okoli 6.000 din,« se je izprsil oče. Le enkrat se je dogodilo, da so v očetovem podjetju delili dobiček in obenem dajaii tudi regres za letni do-pust, pa še takrat je prinesel domov komaj starih pol milijona dinarjev.
»Kakšno izobrazbo imate?« »Kako to mislite?« »No, kakšno šolo imate?« »Visoko.«
Oče je pri tem mislil na višno stavbe, kjer se je bil šolal, profesionalni spraševalec pa na izobriizbo.
Po tem pomembnem razgovoru me je celo šolanje spremljalo profesionalno mnenje, da sem iz dobro situirane, visoko izobražene družine, v kateri so dobri medsebojni odnosi, za mojega sošolca, katerega oče je obrtnik, pa je veljalo da je revež.
Razgovori, testi in pregledi so bili pravzaprav šele začetek trpljenja mojib. staršev, svojo pravo podobo pa je šola pokazala šele kasneje, potem ko smo vsako leto septembra jedli zgolj krompir in zelje, saj je ves denar šel za knjige. Seveda sem starše tiidi med samim šol-skim letom vsaj enkrat mesečno razveselil s kakim pri-spevkom, ki ga je bilo treba plačati v šoli ali pa sem potreboval kake posebne, pomožnosti drage učne pri-pomočke.
Potem, ko sem začel hoditi v šolo, sem že v krat-kem po znanju prekašal svoje starše, saj mu niti oče niti mamica nista mogla pomagati pri računstvu; med množicami in novimi matematičnimi operacijami sta bila popolnoma izgubljena in edino kar sta znala je bilo seštevanje in odštevanje denarja kako bomo prišlo do zadnjega v mesecu.
Tudi pri drugih predmetih mi nista mogla iioma-gati in tako sem v kratkem dobil občutek, da ničesar ne znata.
Res pa je, da tudi meni večkrat ni ]ahko. Tako mo-ramo npr. izgovarjati posamezne črke, pri čemer nas učijo da morajo taiti ustnici zaprti, grlo stisnjeno, jezik pa se počasi premika od rnehkega proti trdemu nebu, medtem ko napolniš trebušno prepono, paziš na to, da so glasilke sproščene ter rečeš besedioo »1«. Potem, ko po vseh pravilih napolniš trebušno prepono, drsiš z je-zikom, zapreš ustnice ter sprostiš glasilke, pa je najbolj čudno to, da te črke, čeprav si se natanko naučil kako jo moraš izgovarjati, ne moreš več izgovoriti.
Kljub temu, da moji starši vse umetnosti izgovor-jave črke »1« ne poznajo, jo izgovarjajo pravilno in včasih me muči dvom, ali ni tudi bolj enostavnih poti, da se naučiš nečesa, kot so tisi;e po kateri se učimo v šoli.