62
Slovstvo.
ne moremo biti zadovoljni. Tako se sedaj ne sme več pisati, kakor je pisana naša »fizika«. Želeli bi, da pošlje odbor družbe sv. Mohorja knjigo kakemu strokovnjaku v jezikoslovno oceno in popravo, predno jo izda. V taki obliki pač ne sme iziti drugi zvezek, to je — kolikor vem — mnogih sodba. Gospodu pisatelju smo hvaležni, da se je lotil trudapolnega dela, tudi priznavamo radi njegovo zaslugo, a zamolčati nismo hoteli svojih mislij v prid stvari same in tako važne družbe sv. Mohorja.                                             —i—.
,,Jezičnik". Svitoslav i Danica. Spisal J. Marn. XXIII. leto. S sliko L. Jerana. V Ljubljani. Natisnila in založila J. R. Miliceva tiskarna 1889. Lex. 8°. Str. 99. Cena 1 gld. — Navadno sicer velja: »Ne hvali človeka pred smrtjo!« A gospoda pisatelja je napotil važen razlog, da je postavil spomenik še živemu slavljencu. Kot tovarišu in prijatelju so mu znane mnoge razmere, mnoge podrobnosti, katere bi se pozabile ali do cela izgubile, ako bi jih ne bil spravil on v javnost. Sploh pa, ako je tudi kaj hvale v teh listih, ne daje hvale slavljencu pisatelj, ampak dado jo dela, katera pisatelj kaže. Ta dela so res mnogoštevilna. Gospod pisatelj navaja 31 knjig in knjižic, katere je izdal, ali katere je pomagal izdati Jeran — Svitoslav, urednik »Zgodnje Danice«, od leta 1855. Hotei je oznanjevati v Afriki luč sv. vere (1854), deloval je mnogo kot mašnik za duševno srečo mladine in tudi odraslih Slovencev in ne-Slo-vencev raznih jezikov, deloval je in deluje kot ljubeč oče za dijake. Tak mož je pač vreden, da ga poznamo, ne da bi ga hvalili — hvala je jalova —, ampak da bi se od njega učili. V tej knjigi vidiš Monsignora Luko Jerana —¦ Svito-slava, ljubljanskega kanonika, po obrazu in po delih.
Red v tej knjigi je popolnoma časosloven; začenši s kratkim životopisom (rojen je Jeran 16. oktobra 1813 v Javorjah) kaže nam knjiga od leta do leta Jeranove spise, omenja pa tudi druga njegova dela. Izmed posameznih zname-nitejših spisov podaje nam knjiga kratke, a vrlo izbrane posnetke. Tako je v knjigi res celotni duh Jeranov, da ga lahko vsakdo spozna »iz čistega vira«.
Točnost, natančnost in popolnost gospoda pisatelja v književnih poročilih in opisih so znane. Podpisani ocenjevalec ni imel časa, da bi bil primerjal od začetka do konca to knjigo z letniki »Zgodnje Danice«. Zato nima pravice v tem oziru soditi A iz knjige same ni mogel povzeti stvarnih hib. Sodba pisateljeva je kratka, jasna.
Dandanes pišejo mnogo in pisatelji se mnogokrat ponavljajo. Tudi Jeran se je ponavljal. A vendar je malo slovenskih pisateljev, ki bi bili v izvirnosti njemu enaki. V obliki imenujemo to izvirnost lahko — prirodnost. Nemec bi rekel. da je pri njem vse »urwuchsig«. Ko sem bil mlajši, smejal sem se njegovim krepkim izrazom, sedaj jih mnogokrat občudujem. In ta njegova posebnost ima veliko pomena za naše slovstvo Marsikateri pisatelj dobro ve, kaj je v tem in onem slučaju resnično in pravo, a ne more se premagati,  da bi tudi povedal    A v slovstvu
naj velja resnica in odkritost. Rečemo lahko, da prav to oznanja, brani in kaže vseskozi Jeran. Kar mu ne ugaja, to graja in biča. Svojo modrost, svoja pravila pa zajema kot katoliški duhovnik vseskozi iz vere. O njem bi se lahko reklo: J. ex fide scribit.
Nekaterim se zdi pisava Jeranova preostra, beseda pretrpka. No, o tem ne bodemo sodili že sedaj. Kdor premišlja o pisateljih, ve, da imajo različne darove, in kakoršni so, tako tudi pišejo. Krivično bi bilo šteti v zlo vsako ostrejšo in odkritejšo ali rezko besedo. Vendar nekaj moramo enako zahtevati: naj namreč pisatelj, kateremu je dal Bog ostrejše pero, kakor mu je dal tudi tršo naravo, nikar ne nategne vsakega drugega pisatelja na svoje kopito, naj ne tirja, da morajo vsi taki biti. Vsak po svoje, ostrejše in milejše, kakor kdo zna, a vse v lepem soglasju v božjo čast.
Kaj je bila »Danica« slovenskemu narodu, to bodo sodili bolje in ugodnejše potomci, nego sodijo mnogi sedaj. Zgodovinar dvajsetega stoletja se bode oziral kot na najboljši vir kulturne in cerkvene zgodovine slovenske na »Zgodnjo Danico«.
Da je gospod pisatelj po svojem duhu soroden s slavljencem, to se vidi na vsaki strani. Da bi tudi životopisec njegov mogel kdaj našteti »Jezičnika» toliko letnikov, kolikor jih je »Zgodnje Danice»!                             Dr. Fr. L.
Knjige „Slovenske Matice".
Po onih načelih, katere smo že mnogokrat izrazili o »Slovenski Matici«, ocenjevali bodemo »Matičine« knjige za lansko leto in začenjamo iz lahko umevnega razloga z zabavno, torej najložjo knjigo.
„Frana Erjavca izbrani spisi". Uredil Frančišek Leveč. Drugi del: Životopis Frana Erjavca. Potopisi. Spisi prirodopisne vsebine. Dodatek. V Ljubljani 1889. Tiskal J. R. Milic. 8°. Str. XXVIII. + 286. - Zabavne knjižnice V. zv. Morebiti nam bode sreča toliko mila in prostor našega lista tako prijenljiv, da podamo čitateljem študijo o Franu Erjavcu. Tu se oziramo samo na knjigo, katero je podala »Matica«. Kolikor smo dosedaj slišali sodeb o tej knjigi, glasile so se ugodno. Na čelu knjige je životopis pokojnikov; pisal ga je urednik sam. Bil je pa tudi sposoben za to, ker je ž njim dalje časa živel, mnogo občeval in bil v prijateljski zvezi. Erjavčeva doprsna slika nam kaže kaj primerno moža, katerega slavi živo pisan životopis. — I. Pot iz Ljubljane v Š iško. (1859.) Ta spis na šestih straneh nekoliko smeši potopise tiste vrste, ki razkazujejo svoje znanje, pa pri vseh obilnih črticah ne povedo nič novega, ampak le znane reči iz kakega večjega spisa. — II. Kako se je Slinjarju z Golavca po svetu godilo. (1859.) Erjavec tu (str. 11—18) popisuje potovanje polža Slinjarja z Golavca. Ta opis je zopet satira na potopise, pa v drugi obliki. Zbada one, ki komaj čez domač prag stopivši že popisujejo šege in navade ljudij vsakemu znane. — HI. Jedna noč na Kumu. (1862.) Ta potopis ima enajst stranij (21— 31). Popisana je pot