Za javno moralo Četrt stoletja se že zvija vesoljno človeštvo v ncprestanih krizah. Začelo je s svetovno vojno ter se nadaljuje v večjih ali manjših sunkih vse do današnjega dne, ne da bi mogli niti slutiti, kdaj dospemo do zadnje postaje tega križevega pota. Ne da bi se hoteli spuščati v družboslovna razmišljanja o prvenstvenem vzroku tega kritičnega stanja, gotovo je vsekakor, da preživlja človeštvo splošno krizo, ki se odraža prav na vseh področjih sodobne kulture. Kakor je res, da anemogočajo današnja gospodarska neurejenost, mnoštvena beda milijonov in milijonov nemaničev ter socialna nepravičnost boljše in srečnejše življenje ogromne večine človeštva, prav tako in še bolj je res, da se izboljšanje teh žalostnih razmer in splošnega moralnega propadanja ne bo izvršilo, ako ne zastavijo nravno visoko stoječi ljudje v to svrho vseh svojih sposobnosti, ne strašeč se pri tem niti najtežjih žrtev. Pri tem usodnem gospodarstvu in moralnem propadanju ne delamo žal Slovenci nikake izjeme. Naš mali »dobri« narod deli tovariško to bridko usodo z milijonskimi svctovnimi narodi in mogoče z edino — toda oteževalno — razliko, da bodo naše moralne rezerve izčrpane še veliko prej kot pri naših številčno močnejših sosedih. Nas ne bremeni samo lastna nemorala, marveč tudi ona tujih gospodov, ki kujejo svoje kapitale iz krvi in žuljev ponižane in izkoriščane slovenske raje. Kaj storimo pri nas, da se ubranimo grozeče poplave, ki goni uničujoče valovje preko naših kulturnih poljan? Kje so možje, ki bi dvigali srca bednega slovenskega ljudstva ter zanašali vanje besede ljubezni in sloge, poguma in podjetnosti? Vsa naša kultura, najvišje človečanske dobrine, vera in poštenje, narodnost in socialnost, vzgoja in izobrazba, napredek in patriotizem: vse je postalo ničevo tržno blago, reklamni artikel za, politične žonglerje, ki iščejo pri tem le sami sebe in svojo korist. Prisluhnimo samo za kratek čas našim javnim tribunam: političnim časopisom in strankinim komunikejem, prižnicam in učilnicam, sejam in zborovanjem! Od vse povsod nam udarja na uho glas sovraštva in strupene borbe človeka proti človeku, stanu proti stanu, stranke proti stranki. Iz vsake enunciacije nam zveni podtalna grožnja maščevanja in gnjeva. Kar je bilo še včeraj najvišje in najsvetlejše načelo in kar naj bi postalo tako rekoč naš kulturni program, se sumniči danes kot satanska zvijača in spletka brezvestne opozicije. Kar so si zamišljali najidealnejši slovenski možje v korist in dvig svojega naroda, je obsojeno že celo vrsto let v nedovoljeno in nelojalno opozicionalno vegetiranje kljub kakršni koli izmenjavi na vodilnih mestih našega naroda. Razmere, ki hrome voljo, ki ubijajo vsako dejavnost, razorožujejo naše ljudstvo in to v časih najhujše gospodarske in moralne krize ter v dobi najdrznejših imperializmov. Z ozirom na vse to več kot obupno današnjico nastaja veleresno vprašanje: kaj naj začne učiteljstvo sredi teh moralnih razvalin? Po poti, ki nam jo kažejo naši politiki in strahotno razsvetljujejo naše javne tribune, ne sme za nobeno ceno, pod nikakim pogojem. Ravno mi učitelji se najbolje zavedamo, aa je v takih razmerah nemogoče sleherno vzgojno in kulturno - organizačno delo in da narod, ki nima takih političnih in kulturnih idealov, da bi jih pod kaznijo takojšnjega onemogočanja ne smela zatajiti nobena partizanska konjunktura, nima bodočnosti in pravice do obstanka. Eden največjih sodobnih Evropcev, pokojni Masaryk, oboževani voditelj Čehoslovakov, je postavil svoji državi trdno podlago političnih in moralnih idealov. Veliki češki voditelji so bili vsi tudi znanstveniki, umetniki in kulturonosci, ki so vodili boj za svo bodo svojega naroda z duhovnim orožjem. Zavedali so se predobro, da imajo v zboru drugih večjih držav mali narodi svojo posebno zgodovinsko misijo, svojo moralno veličino in kultiviranje demokratskh svobodščin. Ker nimamo za tako pojmovanje zgledov doma, jih bomo šli slovenski učitelji iskat v domovino teh mož. Kar velja za male narode, velja tudi za male ljudi. Stan smo, v katerega se sme menda vsakdo obregniti. Zdi se, da sta ljubezen in strpljivost izginili iz našega javncga življenja in da je nauk o »levem Hcu« že davno postal samo popisan kos rumenega pergamenta. Vzgojitelji morajo izpreminjati nauke v življenje. Danes pripada ta naloga nam, ker je medsebojna ljubezen, izživljajoča se v vzajemni pomoči ponižanih in razžaljenih, edina pot do moralnega prerojenja našega naroda. Naše maščevanje bodi edino pravilno vzgojno delo: organizacija vseh poštenih, da se v medsebojni ljubezni in slogi bore za lastno in skunno srečo ter proti vsaki proPovedi sovraštva.