DRUŠTVO ZA ANTIČNE IN HUMANISTIČNE ŠTUDIJE SLOVENIJE SOCIETAS SLOVENIAE STUDIIS ANTIQUITATIS ET HUMANITATIS INVESTIGANDIS Letnik X XV, štev i lka 1, Ljubljana 2023 Keria_2023-1_FINAL.indd 1 19. 12. 2023 12:03:15 Keria_2023-1_FINAL.indd 2 19. 12. 2023 12:03:15 Vsebina RAZPRAVE I. Pignora amoris: otroci in otroštvo v antiki (prispevki s 14. Grošljevega simpozija) Dragica Fabjan Andritsakos: Opombe k Plutarhovemu spisu Περὶ παίδων ἀγωγῆς (O vzgoji otrok) ................................................................................. 9 Katarina Šmid: Upodobitev otrok in njihove starosti na primeru stel, pripisanih isti celejski delavnici ...................................................................... 37 Kaja Stemberger Flegar: Prehrana dojenčkov v antičnem Rimu....................... 51 Bernarda Županek, Tamara Leskovar: Kje so emonski otroci? ......................... 67 Filip Draženović: Vzgoja po antično v zgodnjem srednjem veku – vladarsko zrcalo Diega de Saavedre Fajarda ................................................................. 85 PREVODI Ovidij: Fajdrino pismo Hipolitu (Heroides 4) Prevedla Polonca Zupančič ......................................................................... 107 Vittoria Colonna: Soneti Prevedel Brane Senegačnik ........................................................................ 121 Francesco Petrarca: Pismo Giacomu Colonni (Rerum familiarium libri 2.9) Prevedla Anja Božič .................................................................................... 139 Keria_2023-1_FINAL.indd 3 19. 12. 2023 12:03:15 Contents ARTICLES I. Pignora Amoris: Children and Childhood in Antiquity (Contributions from the 14th Grošelj Symposium) Dragica Fabjan Andritsakos: Notes on Plutarch’s Treatise Περὶ παίδων ἀγωγῆς (On the Education of Children) ......................................................... 9 Katarina Šmid: The Depictions of Children and Their Age on Steles Ascribed to the Same Celeian Workshop ...................................................................... 37 Kaja Stemberger Flegar: Feeding Infants in Ancient Rome ............................... 51 Bernarda Županek and Tamara Leskovar: Where Are Emona’s Children? .............67 Filip Draženović: Antiquity-Based Education in the Early Modern Era: The Mirror of Princes by Diego de Saavedra Fajardo .................................. 85 TRANSLATIONS Ovid: Phaedra’s Letter to Hippolytus (Heroides 4) Translated by Polonca Zupančič ................................................................ 107 Vittoria Colonna: Sonnets Translated by Brane Senegačnik ................................................................ 121 Francesco Petrarca: A Letter to Giacomo Colonna (Rerum familiarium libri 2.9) Translated by Anja Božič ............................................................................ 139 Keria_2023-1_FINAL.indd 4 19. 12. 2023 12:03:15 Razprave Keria_2023-1_FINAL.indd 5 19. 12. 2023 12:03:15 Keria_2023-1_FINAL.indd 6 19. 12. 2023 12:03:15 I. Pignora amoris: otroci in otroštvo v antiki Prispevki s 14. Grošljevega simpozija. 5.–10. junij 2023, ZRC SAZU, Novi trg 2, Ljubljana Keria_2023-1_FINAL.indd 7 19. 12. 2023 12:03:15 Keria_2023-1_FINAL.indd 8 19. 12. 2023 12:03:15 Dragica Fabjan Andritsakos Opombe k Plutarhovemu spisu Περὶ παίδων ἀγωγῆς (O vzgoji otrok) Kratka razprava z naslovom O vzgoji otrok (Περὶ παίδων ἀγωγῆς),1 vključena v Plutarhovo zbirko s skupnim naslovom Moralia, je edino v celoti ohranjeno grško delo o vzgoji. Ohranjena je v več kot petdesetih rokopisih. Plutarh v njej spremlja vzgojo človeka od rojstva oz. od samega spočetja do časa, ko mlad človek sklene zakon in ima sam otroke. Pisanje pesniških in proznih del s poudarjenim didaktičnim značajem, ki so jih pisali avtorji za člane svoje družine, prijatelje ali politične in filozofske somišljenike, se pojavlja v vseh obdobjih grške kulture. Vzgoja otrok je bila, z izjemo aristokratskih družb Krete in Šparte, skrb družine, ki je otroku poiska- la in plačala učitelja. Sklepamo, da v tovrstno literarno produkcijo sodita tudi Plutarhovi razpravi Περὶ παίδων ἀγωγῆς (O vzgoji otrok) in Πῶς δεῖ τὸν νέον ποιημάτων ἀκούειν (Kako naj mladenič posluša pesnike). Plutarhovi razpravi Περὶ παίδων ἀγωγῆς sodobnejša literarna kritika ni pripisovala posebne pozornosti zaradi domneve, da ni pristna.2 Spis se nahaja na prvem mestu Plutarhove zbirke Moralia, zato ga kljub dvomom o njegovi avtentičnosti pripisujemo njemu. V renesansi, ki je tudi sicer zelo cenila vsako Plutarhovo delo, je bil ta spis najbolj bran v vsej zbirki Moralia. V jasnem in preprostem slogu in s praktičnim, filozofskim pristopom je pisan kot neka- kšen priročnik, ki svetuje očetom, kako naj vzgojijo otroke in skrbijo za njiho- vo izobrazbo. Tematsko bi delo lahko razdelili v dvajset razmeroma kratkih, različno dolgih poglavij. 1 Slovenski prevod celotne razprave: Fabjan, »Plutarh. O vzgoji otrok«. Avtoričini so vsi prevodi Plutarhovega besedila v članku kot tudi prevodi vseh ostalih citatov v besedilu, razen če ni drugače navedeno. 2 Tako starejša kot moderna kritika Plutarhu oporekata avtorstvo, gl. Wyttenbach, Plutarchi Mo- ralia 5, 1, 29 – 156, vendar pa spisu pripisujeta poseben pomen zaradi njegove tematike; cf. Lesky, History of Greek Literature, 822, op. 3. DOI: https://doi.org/10.4312/keria.25.1.9-35 Keria_2023-1_FINAL.indd 9 19. 12. 2023 12:03:15 10 Dragica Fabjan Andritsakos UVOD (1A1–3) Τί τις ἄν ἔχοι εἰπεῖν περὶ τῆς τῶν ἐλευθέρων παίδων ἀγωγῆς καὶ τίνι χρώμενοι σπουδαῖοι τοῖς τρόποις ἂν ἀποβαῖεν, φέρε σκεψώμεθα.3 (Plutarh, O vzgoji otrok, 1a) Poglejmo torej, kaj bi lahko rekli o vzgoji svobodno rojenih otrok, in na kakšen način naj si pridobijo plemenit značaj. Plutarh začne spis s stavkom, ki definira namen njegovega dela in bralcu pove, kaj lahko pričakuje v nadaljevanju. Predmet njegove razprave je ἀγωγή, ki v prvi vrsti označuje moralno vzgojo otrok. Plutarhov ideal je vzgojiti otro- ke tako, da bodo σπουδαῖοι τοῖς τρόποις (1a2). Prvenstvo moralnega nad in- telektualnim pri vzgoji je temeljna grška značilnost. Ko Grk govori o vzgoji otrok, gre pri tem v temelju za moralno vzgojo. Druga značilnost, ki izha- ja iz grške tradicije, je omejenost na vzgojo svobodno rojenih otrok (1a1–2, Περὶ τῆς τῶν ἐλευθέρων παίδων ἀγωγῆς). Plutarh zagovarja ideal »svobodne« izobrazbe, primerne za sinove svobodno rojenih državljanov, ki se ne bodo ukvarjali s trgovino ali z delom na posestvu. ROJSTVO (1A4–D4) Βέλτιον δ‘ ἴσως ἀπὸ τῆς γενέσεως ἄρξασθαι πρῶτον. Τοῖς τοίνυν ἐπιθυμοῦσιν ἐνδόξων τέκννων γενέσθαι πατράσιν ὑποθείμην ἂν ἔγωγε μὴ ταῖς τυχούσαις γυναιξὶ συνοικεῖν, λέγω δ‘ οἷον ἐταίραις ἢ παλλακαῖς‧ τοῖς γὰρ [μητόθεν ἢ πατρόθεν] γεγονόσιν ἀνεξάλειπτα παρακολουθεῖ τὰ τῆς δυσγενείας ὀνείδη παρὰ τὸν βίον καὶ πρόχειρα τοῖς ἐλέγχειν καὶ λοιδορεῖσθαι βουλομένοις. (Plu- tarh, O vzgoji otrok 1a4–1b1) Morda bo najbolje začeti kar z rojstvom. Tistim, ki bi radi postali očetje odličnih otrok, bi svetoval, naj se ne družijo s katerokoli žensko; v mislih imam kake vlačuge ali priležnice. Tiste, ki niso po materini ali očetovi strani plemenitega rodu, namreč vse življenje spremlja neizbrisen madež in je pri roki, kadar jih kdo hoče poniževati in žaliti. Plutarh se zaveda, da okoliščine rojstva in celo spočetje vplivajo na to, kakšne možnosti bo imel otrok za nadaljnji razvoj, še preden se vzgoja sploh začne. Možem odsvetuje, da bi imeli otroke s kakimi priležnicami ali vlačuga- mi, ker nizek rod pusti madež za vse življenje. Pri tem bolj postavlja v ospredje družbene kot pa moralne ali zakonske pomanjkljivosti takšnega izvora. Tako rojeni otroci bodo namreč kot nezakonski tudi pravno prikrajšani.4 3 Prevod odlomkov in komentarji se opirajo na izdajo Paton in Wegenhaput, Moralia. 4 Prim. Harrison, The Law of Athens I, 61. Keria_2023-1_FINAL.indd 10 19. 12. 2023 12:03:15 11Opombe k Plutarhovemu spisu Περὶ παίδων ἀγωγῆς (O vzgoji otrok) ROJSTVO (NADALJEVANJE) (1D5–2A5) Ἐχόμενον δ‘ ὰν εἴη τούτων εἰπεῖν ὅπερ οὐδε τοῖς πρὸ ἡμῶν παρεωράτο. Τὸ ποῖον; ὅτι τοὺς ἕνεκα παιδοποιίας πλησιάζοντας ταῖς γυναιξὶν ἤτοι τὸ παράπαν ἀοίνους ἢ μετρίως γοῦν οίνομένους ποιεῖσθαι προσήκει τὸν συνουσιασμόν. Φίλοινοι γὰρ καὶ μεθυστικοὶ γίνεσθαι φιλοῦσιν ὧν ἂν τὴν ἀρχὴν τῆς σπορᾶς οἱ πατέρες ἐν μέθῃ ποιησάμενοι τύχωσιν. (Plutarh, O vzgoji otrok 1d5–2a1) Ob tem bi povedal še nekaj, kar so prezrli vsi pred menoj. Kaj je to? Da morajo možje, ki pridejo k ženski, da bi imeli potomstvo, občevati z njo popolnoma trezni, ali pa, če že, piti zelo zmerno. Tisti, ki so jih očetje slučajno zaplodili v pijanosti, običajno radi pijejo in postanejo pijanci. Plutarh se v začetku tega poglavja sklicuje na druge pisce, katerih imen ne navaja, verjetno pa gre za filozofe ali tiste, ki so pisali o medicini. Morda so razprave o vzgoji imele na začetku to standardno temo. Prepričanje, da okoliščine, v katerih je otrok spočet, vplivajo na njegov značaj in nadaljnji razvoj, najdemo že pri Heziodu.5 Τudi Platon, podobno kot drugi pisci, svetuje, da se je treba izogibati pijanosti,6 ker so otroci, spočeti v pijanosti, telesno šibkejši ali deformirani, ne pa pijanci, kot sklepa Plutarh. Jaeger meni, da je bil topos, ki ga poznamo iz Platonovih Zakonov, pogost v 4. stol. pr. Kr.7 Plutarh poglavje zaključi z anekdoto o Diogenu, ki je mladeniču, ki je razgrajal in norel, rekel: »Tebe je pa oče zaplodil pijan«.8 KΟR IST VAJE (2A6–3B9) Καθόλου μὲν εἰπεῖν, ὃ κατὰ τὼν τεχνῶν καὶ τῶν ἐπιστημῶν λέγειν εἰώθαμεν, ταὐτὸν καὶ κατὰ τῆς ἀρετῆς φατέον ἐστίν, ὡς εἰς τὴν παντελῆ δικαιοπραγίαν τρία δεῖ συνδραμεῖν, φύσιν καὶ λόγον καὶ ἔθος. (Plutarh, O vzgoji otrok 2a6) Rečeno na splošno, kar običajno trdimo o umetnosti in znanostih, prav to je treba reči tudi o moralni odličnosti: za popolno pravično ravnanje je potrebno združiti troje: naravo, razum in navado. Plutarh preide k osrednji temi razprave: ἀγωγή. Tradicionalno formulaci- jo popolnosti v vsakem delovanju (talent, učenje, navada) aplicira na moralno področje. Proces začenja narava, z učenjem napreduje in vaja ga uresničuje. Za popolno delovanje je potrebno vse troje. Φύσις je prirojeni talent, ki omogoča človeku, da je po naravi uspešen v nečem, λόγος, (izenačen tudi z μάθησις v 5 Hes., Op. 735–736, 783–786, 792–795, 812–813. 6 Pl., Leg. 6.775b-e: δεῖ μὴ τῶν σωμάτων διακεχυμένων ὑπὸ μέθης γίγνεσθαι τὴν παιδουργίαν. 7 Jaeger, Paideia 3, 246. Podobne poglede najdemo tudi pri Ksenofontu, kjer Sokrat trdi, da mo- rajo biti σπέρματα σπουδαῖα (Mem. IV, 4, 22–23). 8 3[2a]: ὁ πατὴρ σε μέθυων ἔσπειρε. Keria_2023-1_FINAL.indd 11 19. 12. 2023 12:03:16 12 Dragica Fabjan Andritsakos 2a9), predstavlja racionalni del učenja, kako nekaj narediti, ἔθος (izenačen z ἄσκησις v 2a10 in implicitno z μελέτη v 2a11) je vaja, ki zaokroža uspešnost v nečem. Triada je od sofistov dalje tradicionalna v grški misli o vzgoji,9 njene odmeve pa najdemo pri Platonu, Ksenofontu, Epiktetu in Horaciju10 ter na mnogih mestih pri Kvintilijanu.11 Po analogiji triade narava, učenje, vaja Plutarh v nadaljevanju vpelje novo analogijo iz poljedeljstva: zemlja, kmet, semena, znano tudi iz sofističnih spisov.12Spominja na svetopisemsko parabolo o sejalcu,13 med latinskimi pisci pa jo najdemo pri Seneki14 in Kvintilijanu.15 Drugi del poglavja uvaja trditev, da so vse vrline v popolnosti združene v Pitagori, Sokratu in Platonu. Izbira zgolj filozofov ni naključna, saj filozofijo še večkrat v razpravi povzdigne nad ostale znanosti.16 Tej uvodni teoretični pod- lagi sledi analitični del, kjer Plutarh najprej v samo enem stavku pove, da uče- nje in vaja lahko nadomestita pomanjkljivosti narave,17 v preostalem delu pa sledi vrsta primerov:18 kapljice vode, ki lahko izdolbejo tudi kamen, železo in bron, ki se obrabita z dotikom rok, koles voza, ki se upogne, in ukrivljenih pa- lic ni mogoče več izravnati, zanemarjena zemlja propada, obdelana pa uspeva, telesna moč zaradi mehkužnosti oslabi, šibko telo pa se z vajo okrepi, ukročeni konji ubogajo, neukročeni pa so uporni, divje živali z delom postanejo krotke. Vrsta primerov argumentira trditev, da je mogoče s trudom in trdim delom spremeniti mnoge stvari ne glede na predispozicije. Enako je pri izobrazbi: nadarjenost je mogoče preseči z vajo. Učenje in vaja pa ne nadomestita samo pomanjkljivosti narave, ampak z ustvarjanjem navad oblikujeta tudi značaj.19 MATER E IN DOJILJE (3B10–FB) Περὶ δὲ τροφῆς ἐχόμενον ἂν εἴη λέγειν. Δεῖ δέ, ὡς ἐγὼ ἂν φαίην, αὐτὰς τὰς μητέρας τὰ τέκνα τρέφειν καὶ τούτοις τοὺς μαστοὺς ὑπέχειν‧ (Plutarh, O vzgoji otrok 3b10– 3c1) 9 Prim. Beck, Greek Education, 264–268; Cousin, Quintilien: Institution Oratoire I, 64–65. 10 Plat., Phdr. 269d; Xen., Mem. 3.9.2; Epict., Ench. 2.9.13; Hor., AP 408–411. 11 Gl. Cousin, Quintilien: Institution Oratoire I, 64–65. 12 Prim. Antiphon, VS 87B60. 13 Mt 13.3–9; Mr 4.2–9, Lk 8.4–8. 14 Ep. 38.2; 73.16. 15 Inst. 1.3.5. 16 7d2–F4, 10e4–6. 17 3c3–10. 18 2c10–d8. 19 Aristotelovsko pojmovanje, ki ἦθος enači z ἔθος, srečamo pri mnogih piscih. Aristotel ekspli- citno postavi trditev (EN 2.1103a17–19): ἡ δ‘ἠθικὴ ἐξ ἔθους παραγίνεται, ὄθεν καὶ τοὔνομα ἔσχηκε μικρὸν παρέκκλῖνον ἀπὸ τοῦ ἔθους. Prim. Theophr., CP 2.5.5: τὸ γὰρ ἔθος ὥσπερ φύσις γέγονε; Cic., Fin. 5.74: fit ex his consuetudo, inde natura. Keria_2023-1_FINAL.indd 12 19. 12. 2023 12:03:16 13Opombe k Plutarhovemu spisu Περὶ παίδων ἀγωγῆς (O vzgoji otrok) Naj v nadaljevanju povem kaj o hranjenju. Matere morajo, po mojem mnenju, same hraniti otroke in jih dojiti. εἰ δ‘ ἄρ ἀδυνάτως ἔχοιεν ἢ διὰ σώματος ἀσθένειαν (γένοιτο γὰρ ἄν τι καὶ τοιοῦτον) ἢ πρὸς ἑτέρων τέκνων σπεύδουσαι γένεσιν, ἀλλὰ τάς γε τίτθας καὶ τροφοὺς οὐ τὰς τυχούσας ἀλλ‘ ὡς ἔνι μάλιστα σπουδαίας δοκιμαστέον ἐστί. Πρῶτον μὲν τοῖς ἤθεσιν Ἑλληνίδας. (Plutarh, O vzgoji otrok, 3d6–3e1) Če tega ne morejo, ali zaradi telesne šibkosti (tudi kaj takega se lahko zgodi) ali ker bi rade kmalu imele še več otrok, pa je treba izbrati dojilje in varuške, a ne katerih koli, temveč najsposobnejše, kar jih je. In kot prvo: imeti morajo grške navade. V petem in šestem poglavju se Plutarh posveti zgodnjemu otroštvu. V sre- dišču sta za otroka najpomembnejši osebi tega obdobja: mati in dojilja. Čeprav je celotna razprava v glavnem posvečena očetom, so tu omenjene matere, saj so otroci v predšolskem obdobju odraščali doma v pretežno ženskem okolju.20 Ideja, da morajo matere same dojiti svoje otroke, ima malo paralel v antiki: • Gelij (12.1.1.) pripoveduje o filozofu Favorinu, ki je strogo trdil, da mora mati po težavnem porodu sama dojiti otroka. Njegovi argumenti slonijo na verovanju, da mleko, ki ga otrok pije (to je pravzaprav v drugačni obliki kri, s katero se je hranil v maternici), določa njegov nadaljnji fizični, men- talni in moralni razvoj. Od tod izhaja tudi nevarnost, da bi otroka zaupali dojilji, ki ima po navadi dosti slabšega otroka, pojasnjuje pa tudi, zakaj nekateri otroci ne dosegajo svojih odličnih staršev. • Soran iz Efeza (1./2. stol. po Kr.), pisec medicinskih spisov, pravi,21 da naj mati, če le more, sama doji otroka, ker ga ima raje kot dojilje in ker je to bolj naravno. Nič pa ni narobe, če izbere dojiljo, da bi si sama medtem nabrala novih moči in še rodila otroke (2.18.4–6). Tako stališče zagovarja tudi Plutarh (3d8–9). Verjetno je bila pri Grkih navada, da so matere že v najstarejših časih najema- le dojilje, če so si jih lahko privoščile. Včasih so prikazane tudi, kako same dojijo.22 V Rimu so bile dojilje dosti bolj v modi, vendar se je vseskozi ohranilo prepričanje, da pomeni dojiti otroke posebno čast. Nekateri rimski cesarski nagrobni napisi navajajo med vrlinami umrle matere, da je dojila svoje otro- ke.23 Katonova žena, kot beremo,24 ni dojila samo lastnega sina, ampak tudi otroke svojih sužnjev. 20 Prim. Marrou, Histoire de l‘ éducation, 218–220. 21 Gynaecia 2.18 Ilberg. 22 Hom., Il 22.83; Od. 11.448. 23 CIL 6.3.19128: Graxiae Alexandriae insignis exempli ac pudicitiae, quae etiam filios suos propri- is uberibus educavit. 24 Plut., Cato 20.5. Keria_2023-1_FINAL.indd 13 19. 12. 2023 12:03:16 14 Dragica Fabjan Andritsakos Plutarh meni, da morajo matere izbrati dojilje, ki imajo grške navade. Ta- kšne zahteve najdemo tudi pri drugih piscih; Soran navaja priporočilo, da mo- rajo biti Grkinje, ker obvladajo in prenašajo na otroka najlepši govor.25 DRUŽBA (3F7–4A5) οὐ τοίνυν οὐδὲ τοῦτο παραλιπεῖν ἄξιόν έστιν, ὅτι καὶ τὰ παιδία τὰ μέλλοντα τοῖς τροφίμοις ὑπηρετεῖν καὶ τούτοις σύντροφα γίνεσθαι ζητητέον πρώτιστα μὲν σπουδαῖα τοὺς τρόπους, ἔτι μέντοι Ἑλληνικὰ καὶ περίτρανα λαλοῦντα, ἵνα μὴ συναναχρωννύμενοι βαρβάροις καὶ τὸ ἦθος μοχθηροῖς ἀποφέρωνταί τι τῆς ἐκείνων φαυλότητος. (Plutarh, O vzgoji otrok 3f7– 4a3) Nadalje je pomembno ne zanemariti tega, da moramo poiskati take mlade sužnje, ki naj bi otrokom služili in rasli skupaj z njimi, ki so v prvi vrsti lepega vedenja, poleg tega pa so grškega rodu in govorijo čist, razločen jezik, da otrok druženje s tujci in pokvarjenimi ljudmi ne bi umazalo in bi se v čem navzeli njihovega prostaštva. Kratko šesto poglavje nadaljuje z omembo vrstnikov, ki v najzgodnejših letih vplivajo na otroka in na katere je potrebno še posebej paziti, da bo njihov vpliv dober. Plutarh ima tu v mislih mlade sužnje, ki so se rodili v sužnosti in odraščajo skupaj s sinovi gospodarja, zato bi morali biti moralno neoporečni in po rodu Grki. Prvič navaja tudi, kako pomemben je lep, čist jezik, čemur so posvečali pozornost zlasti govorniki: Sed magni est, quos quisque audiat cottidie domi, quibuscum loquatur a puero, quemadmodum patres, paedagogi, matres etiam loquantur. (Cicero, Brutus 210) 26 Pomembno je, kaj kdo posluša doma, s kom se pogovarja že od malega, kako govorijo očetje, vzgojitelji in tudi matere. Kvintilijan govori o tem v zvezi z varuškami: Ante omnia ne sit vitiosus sermo nutricibus … Et morum quidem in his haud dubie prior ratio est, recte tamen etiam loquantur. Has primum audiet puer, harum verba effingere imitando conabitur, et natura tenacissimi sumus eorum, quae rudibus animis percepimus … Non adsuescat ergo, ne dum infans quidem est, sermoni, qui dediscendus sit. (Kvintilijan, Institutio oratoria 1.1.4–5) Predvsem dojilje naj govorijo brez napak ... Pri njih je treba seveda v prvi vrsti 25 Gynaecia. 2.19.15: Ἑλληνίδα ... χάριν τοῦ τῇ καλλίστῃ διαλέκτῳ ἐθισθῆναι τὸ τρεφόμενον ὑπ‘ αὐτῆς. 26 Cf. Cic., De or. 3.45. Keria_2023-1_FINAL.indd 14 19. 12. 2023 12:03:16 15Opombe k Plutarhovemu spisu Περὶ παίδων ἀγωγῆς (O vzgoji otrok) upoštevati značaj, a tudi govorijo naj pravilno. Nje bo deček prvi poslušal, njihove besede bo skušal posnemati. Tudi po naravi se najbolj držimo tiste- ga, kar smo se naučili, ko duh še ni bil izoblikovan ... Otrok naj se torej niti v najzgodnejšem otroštvu ne nauči govoriti na način, ki bi se ga bilo treba pozneje odvaditi. (Prevod Matjaž Babič) VZGOJITELJI IN UČITELJI (4A6–5C5) Διδασκάλους γὰρ ζητητέον τοῖς τἐκνοις, οἵ καὶ τοῖς βίοις εἰσὶν ἀδιάβλητοι καὶ τοῖς τρόποις ἀνεπίληπτοι καὶ ταῖς ἐμπειρίαις ἄριστοι‧ πηγὴ γὰρ καὶ ῥίζα καλοκαγαθίας τὸ νομίμου τυχεῖν παιδείας. (Plutarh, O vzgoji otrok 4b5–4c1) Otrokom je treba poiskati učitelje, katerih življenje je povsem neoporečno, značaj brez graje, izkušnje pa najboljše. Pravilna izobrazba je namreč vir in kore- nina odličnosti. V sedmem poglavju Plutarh nadaljuje z vzgojo otrok, ko dosežejo starost, da lahko gredo v šolo. Kratek odstavek je namenjen izbiri pravega vzgojitelja (4a6–b6), v nadaljevanju pa govori o izbiri učiteljev. Poglavje zaključi z od- stavkom, kjer kritično obravnava posledice nemarnosti staršev, ki ne poskrbi- jo za ustrezno izobrazbo svojih otrok (5b10–c5). Učiteljem v šoli je v celotni razpravi namenjenih le malo besed. Današnja pedagogika bi tu povedala bistveno več, vendar je v kontekstu tedanjega časa jasna: grška izobrazba in vzgoja slonita na moralnih temeljih in šele od tod dalje je mogoče govoriti o vlogi učitelja in vzgojitelja.27 Če na kratko pogledamo stopnje v izobrazbi grških dečkov: γραμματιστής je prvi učitelj, pri katerem so se dečki od sedmega leta starosti naprej učili brati, pisati in računati. Ko so to obvladali, jih je poučeval γραμματικός. Tu je šlo za študij jezika in književnosti. Nazadnje so se posvetili retoriki in filozofiji pod vodstvom retorja in filozofa. Παιδαγωγός je bil otrokov osebni spremlje- valec na poti v šolo in domov. Pazil je na njegovo vedenje doma in v šoli ter je bil tako rekoč ves dan z njim.28 Plutarh postavlja v ospredje moralne lastnosti učitelja in njegovo neopo- rečnost, druge kvalitete, kot je npr. znanje, pa obide ali le bežno namigne nanje (ἐμπειρίαι 4b10). Takšen pristop najdemo tudi pri drugih piscih: Kvintilijan ravno tako daje prednost značaju učitelja: »izbrati neoporečnega učitelja«,29 ki »naj bo brez značajskih napak in naj jih ne trpi pri drugih.«30 27 Gl. Marrou, Histoire de l‘ éducation, 224–226. 28 Ibid., 280–322. 29 Inst. 1.2.5: praeceptorem eligere sanctissimum quemque. 30 Ibid. 2.2.5: ipse nec habeat vitia nec ferat. Prevod obeh odlomkov iz Kvintilijana: Matjaž Babič. Keria_2023-1_FINAL.indd 15 19. 12. 2023 12:03:16 16 Dragica Fabjan Andritsakos POMEN IZOBR AZBE (5C6–6A7) Συνελὼν τοίνυν ἐγώ φημι (καὶ χρησμολογεῖν μᾶλλον ἢ παραινεῖν δόξαιμ‘ ἂν εἰκότως) ὅτι ἓν πρῶτον καὶ μέσον καὶ τελευταῖον ἐν τούτοις κεφάλαιον ἀγωγὴ σπουδαία καὶ παιδεία νόμινός ἐστι, καὶ ταῦτα φορὰ καὶ συνεργὰ πρὸς άρετὴν καὶ πρὸς εὐδαιμονίαν φημί. Καὶ τὰ μὲν ἄλλα τῶν ἀγαθῶν ἀνθρώπινα καὶ μικρὰ καὶ οὐκ ἀξιοσπούδαστα καθέστηκεν. (Plutarh, O vzgoji otrok 5c6–5d1) Da povem na kratko (naj bo raje videti, kot da prerokujem, kot pa, da delim nauke): bistvo, začetek, sredina in konec vsega sta dobra vzgoja in pravilna izo- brazba. Trdim, da to vodi ter pripomore k moralni odličnosti in k sreči. Vse druge dobrine pa so zemeljske, nepomembne in niso vredne truda. Celotno poglavje je posvečeno pojmu παιδεία; v poglavje nas uvede teza, da je παιδεία v vseh stvareh najpomembnejša in je pot do moralne odličnosti (5c6–10). Presega vse druge stvari v življenju (plemenit rod, bogastvo, slavo, lepoto, zdravje, moč), saj so minljive, παιδεία pa je večna in božanska. Mnogostranskost grške besede παιδεία je bistvena za razumevanje tega dela spisa. Za Plutarha, ki s svojim delom predvsem poučuje, je παιδεία v prvi vrsti »izobrazba«, intelektualna izobrazba, na nekaterih mestih spisa tudi »vzgoja človekovega duha« (5c10–e4) v nasprotju z vzgojo (ἀγωγή), s katero Plutarh in Grk tedanjega časa nasploh označuje »vzgojo srca«. Παιδεία je v primerjavi z drugimi dobrinami, ki jih Plutarh našteva, edina nesmrtna in božanska. Iz celotnega konteksta spisa je jasno, da jo pojmuje v širšem smislu kot kombinacijo duhovnih in intelektualnih kvalitet, ki so skupaj oblikovale ideal grške kulture.31 Tako tudi retorika in filozofija, o katerih govori v 9. in 10. poglavju, sodita v okvir izobrazbe. Slovenska beseda »izobrazba« obsega ožji pomen kot grška παιδεία, ki v širšem, najbolj univerzalnem pomenu besede povzema intelektualne in duhovne vrednote človeka, ki je kot tak šele resnično »izobražen« ali bolje »kultiviran«. R ETOR IK A (6A8–7B11) Ὁρῶ δ‘ ἔγωγε τοὺς τοῖς συρφετώδεσιν ὄχλοις ἀρεστῶς καὶ κεχαρισμένως ἐπιτηδεύοντας λέγειν καὶ τὸν βίον ὡς τὰ πολλὰ ἀσώτους καὶ φιληδόνους ἀποβαίνοντας. (Plutarh, O vzgoji otrok 6b5–7) Vidim, da so tisti, ki se trudijo govoriti prikupno in navadni drhali po volji, večinoma tudi v življenju pokvarjeni in razuzdani. 31 Παιδεία je pri mnogih piscih najvišja vrednota; cf. Pl., Lg. 1.644b: πρῶτον τῶν καλλίστων τοῖς ἀρίστοις ἀνδράσιν παραγιγνόμενον; Xen., Ap. 21: περὶ τοῦ μεγίστου ἀγαθοῦ ἀνθρώποις, περὶ παιδείας. Keria_2023-1_FINAL.indd 16 19. 12. 2023 12:03:16 17Opombe k Plutarhovemu spisu Περὶ παίδων ἀγωγῆς (O vzgoji otrok) Σκέψις δ‘ οὐκ ἐᾷ τῆς ἱκνουμένης συμμετρίας τὸν λόγον ἐκβαίνειν. (Plutarh, O vzgoji otrok 6C8–9) Dobra priprava pa ne dopušča, da bi prekoračili pravo mero. Ἔντεχνον δὲ τὸ τὴν μέσην ἐν ἅπασι τέμνειν ἐμμελές τε. (Plutarh, O vzgoji otrok 7B4–5) Prava umetnost in harmonija je v vsem ubrati srednjo pot. Plutarh se v devetem poglavju, ki je eno najdaljših v razpravi, posveča ustreznosti in primernosti govora ter govornikovi pripravi nanj. Na začetku posvari, da je treba otroke odvračati od nesmiselnega besedičenja, ki skuša ugajati ljudskim množicam (6a8–c2). Sledi del, kjer utemeljuje nujnost pri- prave na govor in svari pred improviziranjem. Kot zgled govornikov, ki niso nikoli govorili, ne da bi se na govor pripravili, omenja Perikla in Demostena (6c9–e). Zaključi, da si človek lahko dovoli svobodo v besedah šele, ko dose- že zrela leta, ker si med tem že pridobi svoj način govorjenja (6e8–f3). Sledi kratka anekdota o Apelu in površnem slikarju (6f3–7a2). Plutarh se nato vrne k začetnim mislim razprave ter povzame, da je pravi slog govora zmeren, ne preveč puščoben, pa tudi ne napihnjen, ampak pester, ker raznolikost razvese- ljuje v vseh stvareh (7a3–7b11). Ni naključje, da poglavju, kjer je bila osnovna tema παιδεία, sledita po- glavji o retoriki in filozofiji, ki se borita za primat v izobrazbi.32 Kot je razvidno iz 10. poglavja, Plutarh daje prednost filozofiji, zahteva pa, da si otroci pridobi- jo splošno izobrazbo (ἐγκύκλιος παιδεία), kamor spada po njegovem mnenju tudi retorika. Retorične vaje so bile običajno del višje stopnje učenja, vendar Plutarh tu jasno omenja otroke (cf. ἔτι παῖδας ὄντας). Del retoričnih vaj, ki jih je imel kasneje ῥήτωρ, so imeli tudi že na drugi stopnji šolanja pri gramatiku. Učne ure na tej stopnji so bile t. i. progymnasmata, elementarne vaje, ki so bile nekakšen uvod v retoriko.33 Plutarh v prvem odlomku zavrača retoriko, ki skuša zadovoljiti množi- ce; takšno govorjenje je nesmiselno besedičenje (πανηγυρικοὶ λῆροι). Stil ta- kšnih govorov je teatraličen in pretirano čustven, poleg tega pa kvari značaj govornika, ki si prizadeva za užitek svojega občinstva bolj kot za vse drugo. Takšno stališče ustreza tradicionalnemu filozofskemu pogledu, da resnica ne pomeni služiti množici.34Νjegova kritika je uperjena proti epideiktičnim go- vorom, sicer namenjenim nastopu ob praznikih ali zborovanjih. Pretiravanje v njih je prekoračilo meje tega žanra, za katerega je značilno, da skuša navdu- šiti občinstvo. Pompozna retorika pa ima po Plutarhovem mnenju tudi pogu- ben vpliv na govornike. Povezava stila in moralnega lika človeka je v antični 32 Gl. Marrou, Histoire de l‘ éducation, 314–316. 33 Ibid., 260–264. 34 Gl. Glaeser, De Pseudo-Plutarchi Peri paidon agoges, 44. Keria_2023-1_FINAL.indd 17 19. 12. 2023 12:03:16 18 Dragica Fabjan Andritsakos literaturi znana, kot primer lahko navedemo: »Kakršen je človek, takšen je njegov govor.«35 Profert enim mores plerunque oratio et animi secreta detegit; nec sine causa Graeci prodiderunt, ut vivat quemque etiam dicere. (Kvintilijan, Institutio ora- toria 11.1.30) Pri govoru pride po navadi na dan, kakšen je značaj in kaj se skriva v duhu. Grki ne pravijo brez razloga: »Kakor živiš, tako govoriš«. (Prevod Matjaž Babič) Skoraj polovico poglavja Plutarh govori o improvizaciji govora, ki pa je mlademu govorniku ne smemo dopustiti. Sicer meni, da je ta način možen le, če gre za starejšega govornika, ki že ima svoj stil, in še to samo pri manj pomembnih rečeh. Ko govori o pripravi, ima v mislih mentalno in ne pisno pripravo, nekakšno premišljevanje o temi (σκέψις 6c8). Plutarhova kritika je namenjena retoričnim vajam, ki so jih učenci izvajali impromptu brez premi- sleka. Pisci, ki so bili bolj naklonjeni govorniškim vajam kot Plutarh, zago- varjajo improvizacijo. Pri Tacitu36 beremo, kako se Mark Aper navdušuje nad njo. Kvintilijan meni, da brez te spretnosti človek zaman upa na uspeh v jav- nem življenju,37 češ da spretna improvizacija velikokrat doseže boljši učinek kot ogromno priprave.38 Ob tem predpostavlja, da je govorjenje ex tempore posledica dolgotrajnega marljivega študija, prav tako pa to ne sme biti stalna praksa.39 Govorjenje brez priprave ni ustrezna vaja za učence. Podobnega mnenja je tudi Kvintilijan: Cum iam formam rectae atque emendatae orationis accipient, extemporalis gar- rulitas nec expectata cogitatio et vix surgendi mora circulatoriae vere iactationis est. (Kvintilijan, Institutio oratoria 2.4.15) Ko pa učenci že obvladajo pravilno govorjenje brez napak, niso gostobesedni nastopi brez priprave in brez ustreznega premisleka, še preden prav vstanejo, nič drugega kot navadno šopirjenje. (Prevod Matjaž Babič) Plutarh poglavje zaključi s primerjavo med stili: tako ὑπέρογκος40 (preobložen slog), kot tudi ἀνέκπληκτος (brezizrazen), sta pomanjkljiva; sklene s pojmom »zlate sredine«, ki ga razširi na vsakdanje življenje: najbo- lje je τὴν μέσην (ὁδὸν τέμνειν), ki pomeni »hoditi po srednji poti«, ki bi jo 35 Cic. Tusc. 5.47 qualis … ipse homo esset talem esse eius orationem. 36 Dial. 6.6 37 Inst. 10.7. 38 Ibid. 10.7.13-14. 39 Ibid., 10.7.4. 40 Sc. λέξις. Keria_2023-1_FINAL.indd 18 19. 12. 2023 12:03:16 19Opombe k Plutarhovemu spisu Περὶ παίδων ἀγωγῆς (O vzgoji otrok) lahko razumeli kot Aristotelovo αἰδώς ali v njeni latinski različici kot »aurea mediocritas«. Slika 1: Šola v antični Grčiji: kitarist in gramatik pri pouku. Na desni sedi pedagog. Upodobitev na rdečefiguralni čaši iz 5. stol pr. Kr. Arheološki muzej v Berlinu. FILOZOFIJA. KNJIGE (7C1–8D8) Δὶο δεῖ τῆς ἄλλης παιδείας ὥσπερ κεφάλαιον ποιεῖν τὴν φιλοσοφίαν … Τῶν δὲ τῆς ψυχῆς ἀρρωστημάτων καὶ παθῶν ἡ φιλοσοφία μόνη φάρμακόν έστι. (Plutarh, O vzgoji otrok 7d2–3) Zato je treba filozofijo napraviti za jedro ostale izobrazbe ... Za bolezni in bolečine duha pa je edino zdravilo filozofija. διὰ γὰρ ταύτην ἔστι καὶ μετὰ ταύτης γνῶναι τί τὸ καλὸν τί τὸ αἰσχρόν, τί δίκαιον τί τὸ ἄδικον. (Plutarh, O vzgoji otrok 7d2–3; 6–8) Skozi njo in skupaj z njo je mogoče spoznati, kaj je pošteno in kaj sramotno, kaj pravično in nepravično. τελείους δ‘ ἀνθρώπους ἡγοῦμαι τοὺς δυναμένους τὴν πολιτικὴν δύναμιν μεῖξαι καὶ καράσαι τῷ φιλοσόφῳ. (Plutarh, O vzgoji otrok 7f4–8a1) Za popolne imam tiste, ki so sposobni združiti in povezati politično moč s filozofijo. Poglavje je posvečeno filozofiji in je razdeljeno na tri dele. V prvem delu (7c1–d2) Plutarh razpravlja, kakšno mesto imajo ostale znanosti v primerjavi s filozofijo. Sledi daljši diskurz o vlogi filozofije v najrazličnejših okoliščinah Keria_2023-1_FINAL.indd 19 19. 12. 2023 12:03:16 20 Dragica Fabjan Andritsakos (7d2–8b4). Ta del zaključi z Aristotelovo teorijo o treh tipih življenja in daje prednost povezavi dejavnega in kontemplativnega. V tretjem delu sledi razmi- šljanje o koristnosti zbiranja knjig, v katerem razpravlja o knjigah oz. o zbira- nju starih spisov, ki so vir znanja (8b5–9). Najpomembnejši del tega poglavja v kontekstu vzgoje in izobraževanja je Plutarhovo pojmovanje filozofije kot temeljne znanosti, ki je nad vsemi drugimi. Okvir prvega odlomka je Platonov Gorgias, in sicer odlomek (464b–c), kjer Sokrat Gorgiju pojasnjuje, zakaj ima retoriko za nepristno veščino. Nave- de dve spretnosti, ki skrbita za telo (γυμναστική in ἰατρική) in dve, ki skrbita za razum (νομοθετική in δικαιοσύνη). Prvi od dveh parov ima regulativno vlogo, drugi korektivno. Plutarh je priredil Platonovo shemo, da bi izposta- vil najvišjo vrednost, ki jo ima filozofija; na eni strani je ohranil Platonovi γυμναστική in ἰατρική, zamenjal pa je νομοθετική in δικαιοσύνη ter na njuno mesto postavil filozofijo ter s tem ustvaril kontrast dveh znanosti, ki skrbita za telo, na drugi strani pa je ena sama, ki zdravi dušo.41 Drugi odlomek uvaja diskurz o vlogi filozofije, ki jo Plutarh omejuje na področje etike: filozofija nas uči o razliki med pravičnim in nepravičnim (7d7–9), o naših dolžnostih do drugih (7d10–e5), o samoobvladovanju v sreči in nesreči (7e5–f4). Ena od nalog filozofije je tudi izbira oz. razločevanje med dobrim in slabim. Filozofija je pojmovana kot arbiter ustreznega vedenja različnih kategorij ljudi.42 V sklepnem delu poglavja Plutarh navaja tri oblike življenja, povzete po Aristotelu:43 πολιτικός, θεωρετικός, ἀπολαυστικός. Plutarh prvo obli- ko imenuje πρακτικός. Za Aristotela sta upoštevanja vredna le πολιτικός in θεωρετικός, med obema pa je na najvišjem mestu θεωρετικός. Plutarh kot naj- višjo obliko življenja postavi tisto, ki je zmožna združiti politično moč in filo- zofijo.44 Navaja vrsto imen pomembnih mož, ki so povezovali politično življe- nje in filozofijo (Perikles, Arhitas iz Tarenta, Dion iz Sirakuz, Epaminondas).45 Plutarh poglavje zaključi s kratkim razmišljanjem o koristnosti zbiranja knjig. Morda gre za poznejši vstavek ali zgolj doda opombo o rabi knjig, ko ne ve več, kaj bi še povedal o izobrazbi, kot pravi sam. Raba knjig predstavlja orodje izobrazbe (ὄργανον τῆς παιδείας 8b3–4). 41 Podoba filozofije kot zdravila za dušo je pogosta: Cic., Tusc, 3.6 est profecto animi medicina, philosophia. Cf. Sen., Ep. 8.2; 117.33 adsuecit animus delectare se potius quam sanare et philo- sophiam oblectamentum facere, cum remedium sit; Epict., Diss. 3.23.30: ἰατρεῖον ἐστιν, ἄνδρες, τὸ τοῦ φιλοσόφου σχολεῖον. 42 Cf. Sen., Ep. 94.1 Eam partem philosophiae, quae dat propria cuique personae praecepta nec in universum componit hominem, sed marito suadet, quomodo se gerat adversus uxorem, patri, quomodo educet liberos, domino, quomodo servos regat, quidam solam receperunt. 43 EE 1.1215a32–b5; EN 1.1095b14–1096a5. 44 Ta oblika je stoiški ideal; e.g. Sen., Ot. 4.2: natura nos ad utrumque genuit, et contemplationi rerum et actioni. 45 Enak seznam mož, ki so povezovali oba načina življenja, najdemo tudi pri Ciceronu (Off. 1.155). Keria_2023-1_FINAL.indd 20 19. 12. 2023 12:03:16 21Opombe k Plutarhovemu spisu Περὶ παίδων ἀγωγῆς (O vzgoji otrok) TELESNA VZGOJA. ODGOVOR NA KRITIKE (8B10–E8) Οὐ τοίνυν ἄξιον οὐδὴ τὴν τῶν σωμάτων ἀγωνίαν παρορᾶν, ἀλλὰ πέμποντας ἐς παιδοτρίβου τοὺς παῖδας ἱκανῶς ταῦτα διαπονεῖν, ἅμα μὲν τῆς τῶν σωμάτων εὐρυθμίας ἕνεκεν, ἅμα δὲ καὶ πρὸς ῥώμην‧ (Plutarh, O vzgoji otrok 8b10–8c3) Nikakor ni primerno zanemariti telesne vadbe, ampak je treba otroke poslati k učitelju telovadbe, da se primerno izurijo in si skladno oblikujejo telo, kot tudi pridobijo moč. Πειρατέον μὲν οὖν εἰς δύναμιν τὴν κρατίστην άγωγὴν ποιεῖσθαι τῶν παίδων καὶ τοῖς πένησιν‧ (Plutarh, O vzgoji otrok 8e5–6) Tudi revni si morajo prizadevati otrokom po svojih močeh nuditi najboljšo vzgojo. Plutarh namenja poglavje telovadbi, ki je eden od temeljnih elementov grške vzgoje. Prvi del (8b10–d7) govori o smislu telovadbe: otroci se izurijo in si pridobijo skladno telo ter utrdijo zdravje, vendar telesni napori ne smejo biti pretirani. Vsebinsko so telesne vaje vojaške vaje, ki pripravljajo na bitko, ne le vaje atletov. Telovadba je bila v vseh obdobjih pri Grkih neločljiv del izobraz- be.46 Platon in Aristotel, na katera se Plutarh največkrat zgleduje v razpravi, pišeta o fizični in intelektualni pripravi mladega človeka.47 Pojma εὐρυθμία in ῥώμη, ki sta po Plutarhu ena od ciljev telovadbe, spo- minjata na ideal klasične dobe (καλοκἀγαθία). Temu Plutarh dodaja še, da telovadba krepi zdravje in s tem podaljša starost. Vendar pa Plutarh telesne vaje omejuje: ne smejo biti tako naporne, da bi ovirale intelektualno delo, ki ga tako posredno pojmuje kot pomembnejše.48 Temu delu sledi diskurz, v katerem se Plutarh zagovarja pred možnimi obtožbami, da zanemarja vzgojo revnih (8d8–e8). Pripomni, naj tisti, ki za- radi revščine ne bo mogel uporabiti njegovih naukov, pripiše krivdo sebi, ne njemu. Tudi revni morajo poskrbeti za vzgojo otrok, kolikor je v njihovi moči. Ni povsem jasno, zakaj se Plutarh zagovarja ravno na tem mestu. Morda se zaveda, čeprav tega ne pove eksplicitno, da je telovadba povezana z visokimi stroški, ki si jih revni ne morejo privoščiti. Že v 7. poglavju je obsojal starše, ki varčujejo pri izobrazbi svojih otrok, zdaj pa predlaga, da je treba otroke poslati tudi k učitelju telovadbe, kar pomeni še dodatne stroške. Posledica tega je, da imajo otroci revnejših staršev krajšo in manj ustrezno izobrazbo.49 46 Marrou, Histoire de l‘ éducation, 212–217. 47 Cf. Pl., R. 3.403c–412b, Lg. 7.795d–796e, 813a–814d; Arist., Pol. 8.1338b38–39b10. 48 Ob tem se sklicuje na Platona: κατὰ Πλάτωνα ὕπνοι καὶ κόποι μαθήμασι πολέμιοι. Gre za Pla- tonov citat (R. 7.537b), kjer pravi, da med intenzivnimi telesnimi oz. vojaškimi vajami, ki trajajo dve ali tri leta, ni mogoče prihraniti energije še za intelektualno delo. Slednje se tako začne, ko najsposobnejši dopolnijo dvajseto leto. 49 Cf. Pl., Prt. 326. Keria_2023-1_FINAL.indd 21 19. 12. 2023 12:03:16 22 Dragica Fabjan Andritsakos TELESNA K AZEN, POHVALA, GR AJA (8E9–9A9) Κἀκεῖνό φημι, δεῖν τοὺς παῖδας ἐτὶ τὰ καλὰ τῶν ἐπιτηδευμάτων ἄγειν παραινέσεσι καὶ λόγος, μὴ μὰ Δία πληγαῖς μηδ‘ αἰκισμοῖς. ἔοικε γάρ που ταῦτα τοῖς δούλοις μᾶλλον ἢ τοῖς ἐλευθέροις πρέπειν‧ (Plutarh, O vzgoji otrok 8e9–8f1-3) Trdim tudi to, da je treba otroke navajati na lepo vedenje s prigovarjanjem in z besedami, ne pa s pretepanjem in grdim ravnanjem, pri Zevsu! To se zdi bolj primerno za sužnje kot za svobodno rojene. V tem poglavju se Plutarh prvič pokaže v prijaznejši, humani podobi, ki jo srečamo kasneje še dvakrat: v trinajstem poglavju (9a10–c8) pravi, da otroci potrebujejo po naporih tudi počitek, v 18. poglavju (13c6–e9) pa od staršev zahteva strpnost in razumevanje njihovih otrok. V antičnih šolah je bila fizična kazen nekaj običajnega; poleg podob na vazah, ki velikokrat kažejo učitelja s palico v roki, je pri piscih učitelj pogosto prikazan kot tiran, šola pa kraj trepeta in strahu.50 Plutarh nasprotuje pretepa- nju otrok in namesto tega priporoča spodbudo in lepo besedo. Tak pristop sre- čamo tudi pri drugih piscih; Terencij npr. piše, da »se otroke da bolj obvladati z zadržanostjo in prijaznostjo kot pa s strahom«.51 Tudi Kvintilijan odklanja telesno kazen, čeprav pravi, da jo Hrizip dopušča: Caedi vero discentis, quamlibet id receptum sit et Chrysippus non improbet, minime velim, primum quia deforme atque servile est et certe (quod convenit si aetatem mutes) iniuria: deinde quod, si cui tam est mens inliberalis, ut obiurga- tione non corrigatur, is etiam ad plagas ut pessima quaeque mancipia durabitur: postremo quod ne opus erit quidam hac castigatione si adsiduus studiorum ex- actor adstiterit. (Kvintilijan, Institutio oratoria 1.3.14) Tepsti pa učencev nikakor ne priporočam, čeprav je to splošno sprejeto in to odobrava celo Hrizip. Prvič, ker je to grdo in primerno samo za sužnje, konec koncev pa tudi – kot je samoumevno, če si predstavljaš starejšega človeka – žalitev osebnosti. Drugič, ker se bo otrok, ki je tako zakrknjen, da se ga z grajo ne da popraviti, navadil tudi udarcev, prav kot sužnji najslabše vrste. Tretjič, ker taka kazen sploh ne bo potrebna, če bo nad učenjem ves čas bedel nadzornik. (Prevod Matjaž Babič) S pretepanjem so kaznovali sužnje, ne pa svobodnega človeka. Plutarh meni, da je to ponižanje in nasilje nad svobodnim in se tako odmika od Pla- tonovega stališča, da učitelji in vzgojitelji sicer vzgajajo otroka kot svobodnega človeka, obenem pa je treba njim zaradi njegove še neukročene narave ravnati kot s sužnjem ter tako njega kot tudi njegove učitelje kaznovati, če zagrešijo 50 Cf. Hor., Ep. 2.1.70–71, Mart. 9.68, 10.62; Xen., An. 2.6.12. 51 Ad. 57–58: pudore et liberalitate liberos / retinere satius esse credo quam metu. Keria_2023-1_FINAL.indd 22 19. 12. 2023 12:03:16 23Opombe k Plutarhovemu spisu Περὶ παίδων ἀγωγῆς (O vzgoji otrok) kaj graje vrednega.52 Fizična kazen torej za sicer svobodno rojenega, a neubo- gljivega otroka pri Platonu ni bila izvzeta. Senekovo stališče je, podobno kot Plutarhovo, v zvezi s fizično kaznijo precej bolj blago.53 V zaključku poglavja pojasni, na kakšen način naj bosta pohvala in graja orodji vzgoje: enkrat je otroka potrebno pohvaliti, drugič grajati, a ne pretira- vati s hvalo, da otrok ne postane prevzeten in domišljav.54 POČITEK. OČETJE MOR AJO NADZIR ATI POUK. UTRJEVANJE SPOMINA (9A10– 9F3) Δοτέον οὖν τοῖς παισὶν ἀναπνοὴν τῶν συνεχῶν πόνων, ἐνθυμουμένους ὅτι πᾶς ὁ βίος ἡμῶν εἰς ἄνεσιν καὶ σπουδὴν διῄρηται. (Plutarh, O vzgoji otrok 9b9–12) Otrokom je torej treba dati nekaj počitka po neprestanem delu ter imeti v mis- lih, da je vse naše življenje razdeljeno v počitek in delo. Ἄξιον δ‘ ἐπιτιμᾶν τῶν πατέρων ἐνίοις, οἵτινες παιδαγωγοῖς καὶ δδασκάλοις ἐπιτρέψαντες τοὺς υἱεῖς αὐτοὶ τῆς τούτων μαθήσεως οὔτ‘ αὐτόπται γίγνονται τὸ παράπαν οὔτ‘ αὐτήκοοι, πλεῖστον τοῦ δέοντος ἁμαρτάνοντες. (Plutarh, O vzgoji otrok 9b9–9c1) Prav je ošteti nekatere očete, ki izročijo svoje sinove vzgojiteljem in učiteljem, sami pa nikoli ne pridejo ne gledat ne poslušat njihovega učenja in ne izpolnijo svoje temeljne dolžnosti. Πάντων δὲ <δεῖ> μάλιστα τὴν μνήμην τῶν παίδων ἀσκεῖν καὶ συνεθίζειν. (Plu- tarh, O vzgoji otrok 9d9) Od vsega pa je treba pri otrocih najbolj uriti in z navado utrjevati spomin. V poglavju so združene tri različne teme, ki niso neposredno med seboj povezane. Prvi del govori o počitku po delu (9a10–b9): Plutarh na začetku graja očete, ki otrokom nalagajo pretirane napore in od njih zahtevajo, da bi bili v vsem najboljši. Predlaga jim, naj pomislijo na to, da ima vse v naravi svoj čas za delo in za počitek. Sledi del, kjer Plutarh svetuje očetom, da morajo spremljati napredek svojih otrok pri pouku in se ne zanašati samo na učiteljev red (9c9–d7). Ob tem izrazi nezaupanje do učiteljev, ki niso skrbni, ker jih nihče ne nadzoruje. V tretjem delu razpravlja o spominu, ki ga je treba pri otrocih najbolj uriti. Spominski del učenja veliko prispeva k izobrazbi, poma- ga pa tudi v vsakodnevnem življenju (9e9–f3). 52 Cf. Pl., Lg. 7.808e: ὡς δ‘ αὖ δοῦλον πᾶς ὁ προστυγχάνων τῶν ἐλευθέρων ἀνδρῶν κολάζετω τὸν τε παῖδα αὐτὸν καὶ τὸν παιδαγωγὸν καὶ διδάσκαλον.« 53 De ira 2.21.4: piše, naj otrok »nihil humile, nihil servile patiatur.« 54 9a2–3: δεῖ δ‘ ἐναλλὰξ καὶ ποικίλως χρῆσθαι ταῖς ἐπιπλήξεσι κὰι τοῖς ἐπαίνοις. Keria_2023-1_FINAL.indd 23 19. 12. 2023 12:03:16 24 Dragica Fabjan Andritsakos Plutarh poglavje začne s kritiko pretirano ambicioznih staršev, ki otrokom v želji, da bi bili v vsem najboljši, nalagajo prevelike napore. Njegova kritika odraža pojav, pogost zlasti od 1. stol. po Kr. dalje, ko sta bila uspeh in sreča odvisna od dobre literarne in retorične izobrazbe, zato so starši pogosto otroke silili nastopati v javnem življenju, da bi si ti pridobili vso potrebno izurjenost v besedi in nastopu, še preden stopijo v javno življenje.55 Očetom zato priporo- ča, naj otrokom nudijo tudi nekaj počitka. Odlomek o počitku zelo spominja na Kvintilijanov diskurz o tej temi: Danda est tamen omnibus aliqua remissio, non solum quia nulla res est, quae perferre possit continuum laborem, atque ea quoque, quae sensu et anima car- ent, ut servare vim suam possint velut quiete alterna retenduntur, sed quod studium discendi voluntate, quae cogi non potest, constat. Itaque et virium plus adferunt ad discendum renovati ac recentes ac acriorem animum, qui fere ne- cessitatibus repugant. (Kvintilijan, Institutio oratoria 1.3.8–9) Seveda je treba pri vseh učencih včasih tudi nekaj odmora. Ne samo zato, ker nobena stvar ne zdrži nenehnega napora (celo stvarem, ki nimajo čutov in duše, damo od časa do časa možnost za počitek, da ostanejo uporabne); tudi zato, ker vnema za učenje temelji na volji, ki pa je ni mogoče siliti. Tako potem prinesejo k učenju več moči, saj so spočiti in sveži, prispevajo tudi več lastne pobude, ki se sicer vedno upira prisili. (Prevod Matjaž Babič) Pomen počitka za vsa bitja na splošno poudarjajo tudi Aristotel56 in mno- gi kasnejši pisci, zlasti stoiki in kiniki so temo počitka in aktivnosti razvili v topos s številnimi primeri,57 od katerih nekatere navaja tudi Plutarh (9c1–3: budnost in spanec, boj in mir, nevihta in jasnina, delovni dnevi in prazniki; 9c6–7: loke in lire spustimo in napnemo). V 2. odlomku Plutarh postavi zahtevo, da morajo starši skrbeti za izobrazbo otrok tudi še potem, ko so že izbrali učitelja. Izobrazbi daje še večji pomen s tem, ko je ne zaupa v celoti niti učiteljem. Nezaupanje pa verjetno ni samo Plutar- hovo, ampak gre za splošni odnos družbe do njih: tako kot pri dojiljah (3c4–6) tudi pri učiteljih navaja, da je interes tistega, ki dela za denar, v glavnem plačilo. 55 Odraz tedanjega časa je kritika govorništva, ki jo Agamemnon, učitelj govorništva, izrazi svojemu sogovorniku (Petr. 4.1–2): Parentes obiurgatione digni sunt, qui nolunt liberos suos severa lege proficere. Primum enim sic ut omnia, spes quoque ambitioni donant. Deinde ad vota properant, cruda adhuc studia in forum impellunt et eloquentiam, qua nihil esse maius confitentur, pueris induunt adhuc nascentibus. Aktualnost vprašanja je razvidna tudi v Tacito- vem Dialogu o govorništvu, kjer avtor krivi za propad govorništva nesmiselne retorične vaje in priprave ter s puhlo vsebino, ki želi predvsem ugajati občinstvu. 56 Pol. 7.1333a30–32: Διῄρηται δὲ καὶ πᾶς ὁ βίος εἰς ἀσχολίαν καὶ σχολὴν καὶ εἰς πόλεμον καὶ εἰρήνην. Cf. EN IV 1128B3–4: δοκεῖ δὲ ἡ ἀνάπαυσις και ἡ παιδιὰ ἐν τᾦ βίῳ εἶναι ἀναγκαῖον, Χ. 1175 Α4–5: πάντα γὰρ τὰ ἀνθρώπεια ἀδυνατεῖ συνεχῶς ἐνεργεῖν. 57 Cf. Philo 29.100: … (narava) τὸ ἐπίπονον καὶ καματηρὸν τοῦ γένους ἠμῶν. Sen., Ep. 3.6: Et qu- iescenti agendum et agenti quiescendum est. Cum rerum natura delibera: illa dicet tibi et diem fecisse et noctem. Keria_2023-1_FINAL.indd 24 19. 12. 2023 12:03:16 25Opombe k Plutarhovemu spisu Περὶ παίδων ἀγωγῆς (O vzgoji otrok) V 3. odlomku nas Plutarh naenkrat postavi pred novo temo: utrjevanje spomina. Memoriranje je bilo v antičnem izobraževanju izjemno pomembno; učenci so se na pamet učili dolge odlomke iz pesnikov, zlasti Homerja.58 Po- glavje zaključi z mislijo, da ima spomin tudi praktično vrednost, ker ohranja pretekla dejanja in je s tem zgled za prihodnja.59 R AZLIČNI MOR ALNI NAUKI (9F4–11C8) Ἅ τοίνυν τῶν εἰρημένων οὐδενὸς ἧττόν ἀλλὰ καὶ μᾶλλον ἐπιτηδευτέα τοῖς νέοις, καὶ δὴ λεκτέον. Ταῦτα δ‘ ἐστὶ τὸ τὸν βίον ἀτύφωτον ἀσκεῖν, τὸ τὴν γλῶτταν κατέχειν, τὸ τῆς ὀργῆς ὑπεράνω γίγνεσθαι, τὸ τῶν χερῶν κρατεῖν. (Plutarh, O vzgoji otrok 10b1–4) Treba je reči še nekaj, kar ne smejo mladi nič manj upoštevati od tega, kar sem že povedal, ampak celo bolj. To je naslednje: živeti skromno, brzdati jezik, krotiti jezo, obvladati dejanja. V navedenem odlomku Plutarh obravnava štiri vrline, ki jih morajo mladi upoštevati (10b1–11c4), ki jih nato v obrnjenem vrstnem redu argumentira s primeri, razen vrline »živeti skromno«, ki jo izpusti.60 Poglavje obsega številne moralne nauke in vrsto ilustrativnih anekdot, ob čemer ni zaznati prave povezave ne s prejšnjim ne z naslednjim poglavjem, pa tudi ne notranje enotnosti. Začne se z zahtevo, da je treba otroke odvračati od grdega govorjenja (9f4–5). Biti morajo prijazni in pripravljeni v pogovoru popustiti (9f5–10a10). Pomembno je živeti skromno, brzdati jezik, krotiti jezo in obvladati dejanja (10b1–6). Plutarh navaja primere: kot zgled človeka, ki ni znal obvladati dejanj, navede Gilipa, ki si je s krajo uničil ugled in bil izgnan (10b6–9). Kot zgled, kako je treba krotiti jezo, pove zgodbo o Sokratu, ki se ni jezil na mladeniča, ki ga je brcnil, ne na Aristofana, ki ga je smešil na odru, ter zgodbi o Arhiti in Platonu, ki nista hotela kaznovati svojih sužnjev, ker sta bila preveč jezna (10b9–d8). Pripomni, da je težko slediti tako odličnim zgledom (10d8–e6). Tudi brzdati jezik je silno težko. Misterije so uvedli zato, da bi se ljudje naučili molčati (10e6–11a2). Zgled, kaj lahko doleti človeka, ki ne zna krotiti jezika, je Sotad, ki si je z obscenim verzom prislužil ječo (11a2–7). Tudi Teokrit s Hiosa je padel v nemilost pri Aleksandru Velikem zaradi nesramne pripombe, da so škrlatna oblačila, ki naj bi jih pripravili za slavje po zmagi nad Grki, Homerjeva »škrlatna smrt« (11a7–b5), enooki Antigon pa ga je Teokrita 58 Cf. Pl., Prt. 325e, Lg. VII 811a. 59 Podobno poudarja tudi Kvintilijan (Instit. 1.1.36), kako pomembno je že v rosnih letih gojiti spomin: prosequitur haec memoria in senectutem et impressa animo rudi usque ad mores pro- ficiet. etiam dicta clarorum virorum et electos. 60 Abbot, The treatise De liberis educandis, 225, navaja, da je Plutarh to tematiko obravnaval na mestu, kjer je lakuna. Keria_2023-1_FINAL.indd 25 19. 12. 2023 12:03:16 26 Dragica Fabjan Andritsakos nazadnje dal umoriti, ker se je ponorčeval iz njegove hibe (11b5–c4). Plutarh poglavje zaključi z zahtevo, da je treba otroke navajati govoriti resnico. Laž je sramotna in primerna za sužnja (11c5–8). HOMOSEKSUALNOST (11C9–12A2) Πότερα δεῖ τοὺς ἐρωντας τῶν παίδων ἐᾶν τούτοις συνεῖναι καὶ διατρίβειν, ἢ τοὐναντίον εἴργειν αὐτοὺς καὶ ἀποσοβεῖν τῆς πρὸς τούτους ὁμιλίας προσῆκεν; (Plutarh, O vzgoji otrok 11d4–7) Ali je treba možem, ki se vnamejo v ljubezni do mladih fantov, dovoliti, da so skupaj z njimi in se družijo, ali pa je prav nasprotno: braniti in preganjati druženje z njimi? Τοὺς μὲν οὖν τῆς ὥρας ἐπιθυμοῦντας ἀπελαύνειν προσῆκε, τοὺς δὲ τῆς ψυχῆς ἐραστὰς ἐγκρίνειν κατὰ τὸ σύνολον. (Plutarh, O vzgoji otrok 11f2–4) Seveda se sme zavračati tiste, ki hrepenijo le po telesni lepoti, vsekakor pa spre- jeti tiste, ki ljubijo dušo. S povsem drugačnim tonom pripovedovanja Plutarh preide k razpravi o ljubezenskih zvezah med moškimi, ki ga spravlja v veliko dilemo. Prizna svojo negotovost, ali naj zagovarja druženje mladih fantov in njihovih starejših uči- teljev ali ga odsvetuje (11c9–d7). Če upošteva stroge očete, ki pravijo, da je ta- kšno početje sramota za njihove sinove, se nagiba k temu, da bi ga odsvetoval, če pa se ozre na mnoge imenitne može, ki so ljubezensko zvezo med moškimi odobravali, potem je spet drugačnega mnenja (11d7–f2). Zavračati je treba ti- ste, ki jih privlači le telesna lepota, vsekakor pa sprejemati tiste, ki ljubijo dušo. Plutarh ob koncu poglavja, ko že najde kompromisno rešitev, svetuje bral- cem, naj vsakdo ravna po svojem prepričanju (12a3–4). Čeprav je običajno zelo načelen, je v tem delu razprave zelo negotov, saj ga občudovanje velikih filozofov in obenem kritika očetov, ki jim razpravo piše, spravlja v konflikt. Homoseksualnost, ki sega daleč nazaj v grško tradicijo,61 je bila močno prisotna v filozofskih krogih. Sokrat in Platon sta jo vrednotila kot del edu- kativnega procesa, kot vodenje duše skozi stopnje kontemplacije, vendar sta zavračala njeno fizičnost.62 Sčasoma je tak filozofski aspekt razumevanja po- stal kontroverzen in so nanj gledali z manjšo naklonjenostjo.63 Vendar Plutarh ne more mimo takih avtoritet, kot sta Sokrat in Platon. Sokrat se v razpravi na več mestih pojavlja v raznih poučnih anekdotah (4d9–e5, 6a1–7, 10c1–7, 10c7–d1). Platona imenuje ὁ δαιμόνιος t. j. božanski, izjemen mož (3e9–10), 61 Gl. Marrou, Histoire de l‘ éducation, 61–73. 62 Cf. Pl., Symp. 216c–219e, Rep. 3.403b, Lg. 1.636a–c. 63 Dover, Grška homoseksualnost, 153–170. Keria_2023-1_FINAL.indd 26 19. 12. 2023 12:03:16 27Opombe k Plutarhovemu spisu Περὶ παίδων ἀγωγῆς (O vzgoji otrok) se nanj sklicuje (3e9–F3 in 8c9–10), na mnogih mestih, kjer sicer ni eksplici- tno omenjen, pa je čutiti njegov vpliv (e.g. 4d9–e5, 6a1–7, 7d3–6). Plutarh v drugem navedenem odlomku (11f2–4) razreši dilemo tako, da brani idejo med dovoljeno in nedovoljeno obliko homoseksualnosti, torej o ljubezni do lepe duše in o zgolj telesni ljubezni.64 Prvo poznajo v Atenah in v Šparti, druga pa je običajna v Elidi in Bojotiji ter zlasti na Kreti. Slednji se je po Plutarhovem mnenju potrebno izogibati, saj gre za ekstremen običaj, ki ni sprejemljiv.65 MLADINA (12A3–D2) Πολλάκις γὰρ κατεμεμψάμην τοὺς μοχθηρών ἐθῶν γεγονότας εἰσηγητάς, οἵτινες τοῖς μὲν παισὶ παιδαγωγοὺς καὶ διδασκάλους ἐπέστησαν, τὴν δὲ τῶν μειρακίων ὁρμὴν ἄφετον εἴασαν νέμεσθαι, δέον αὖ τοὐναντίον πλείω ποιεῖσθαι τούτων εὐλάβειαν καὶ φυλακὴν ἢ τῶν παίδων. (Plutarh, O vzgoji otrok 12a7–11) Večkrat sem že grajal očete, ki so odgovorni za slabe navade. Ti so otrokom sicer priskrbeli vzgojitelje in učitelje, pustili pa so, da se je vihravost mladih fantov razrasla brez meja. Nasprotno pa bi morali posvečati večjo skrb in previdnost fantom kot pa otrokom. Začetek poglavja se nanaša še na prejšnje: Plutarh glede prejšnje teme pravi, naj vsakdo misli tako, kot je v skladu z njegovim prepričanjem. V uvo- dnih stavkih, kjer daje nasvete očetom glede mladih, se zdi, da je Plutarh zelo oseben, kot bi govoril iz lastne izkušnje (12a7–8), vendar je v literaturi veliko zgledov za tako razmišljanje, na katere se je verjetno oprl.66 Nato napove, da bo govoril o mladosti. Začne s kritiko očetov, ki sinovom sicer preskrbijo učitelje in vzgojitelje, pustijo pa jim, da delajo, kar hočejo, čeprav bi morali zanje bolj skrbeti kot tedaj, ko so bili še majhni otroci (12a3– b1). Vsakdo ve, da je mogoče napake otrok zlahka popraviti, zablode mladih fantov (nezmernost pri hrani in pijači, kraja očetovega premoženja, veseljače- nje, zapeljevanje poročenih žena in mladih deklet …) pa so pogubne.67 Starši, 64 Cf. Pl., Symp. 183d–e: πονηρός ... ἐστιν ἐκεῖνος ὁ ἐραστὴς ὁ πάνδημος, ὁ τοῦ σώματος μᾶλλον ἢ τῆς ψυχῆς ἐρῶν. 65 Gl. Dover, Grška homoseksualnost, 189–190. Plutarh navaja običaj ugrabitve, imenovan ἁρπαγμός. Šlo je za nekakšno obredno ugrabitev, ko je dečka ugrabil starejši fant. Njegovi prija- telji, ki so vnaprej vedeli za dogodek, so se pretvarjali, da se upirajo, sicer je veljalo, da ljubimec ni vreden ugrabitve. Ugrabitelj ga je odpeljal v svoje bivališče, ga obdaril, nato pa ga je odpeljal na podeželje, kjer je dva meseca preživel na lovu in na gostijah, ki so se jih udeleževali tudi njegovi prijatelji. Nato se je z darili vrnil v mesto. Take dečke so imenovali παρασταθέντες. Vse do zrele dobe so bili deležni posebnih časti in privilegijev. 66 Cf. Pl., La. 197a ἠμῖν τούτων δέδοκται ἐπιμεληθῆναι ὠς οἷόν τε μάλιστα, καὶ μὴ ποιῆσαι ὅπερ οί πολλοὶ, ἐπειδὴ μειράκια γέγονεν, ἀνεῖναι αὐτοὺς ὅτι βούλονται ποιεῖν, ἀλλὰ νῦν δὴ καὶ ἄρχεσθαι αὐτῶν ἐπιμελεῖσθαι καθ‘ ὅσον οἷοι τ‘ ἐσμέν. 67 Podobne primere navaja Cicero, Cael. 27–30 communis infamia iuventutis; ibid. 29: Dies me Keria_2023-1_FINAL.indd 27 19. 12. 2023 12:03:16 28 Dragica Fabjan Andritsakos ki v tej dobi ne zategnejo vajeti, s svojo nespametjo na tihem dopuščajo te pregrehe (12b1–c2). Razumni očetje bodo v tem času spametovali svoje sino- ve z nauki, grožnjami, prošnjami ter s primeri tistih, ki so zabredli v nesreče, in tistih, ki so z oblastjo nad seboj dosegli ugled in slavo. O pomenu dobrih zgledov piše Plutarh še kasneje (gl. 14a3–7). Kakšen vpliv imajo dobri zgledi pri vzgoji, omenjajo tudi drugi pisci: »Moj dobri oče me je z opominjanjem in s primeri zablod naučil, da sem se jih izogibal.«68 PITAGOROVE PR ISPODOBE. PR ILIZOVALCI (12D2–13C5) Καθόλου δ‘ ἀπείργειν προσήκει τοὺς παῖδας τῆς πρὸς τοὺς πονηροὺς ἀνθρώπους συνουσίας‧ ἀποφέρονται γάρ τι τῆς τούτων κακίας. τοῦτο δὲ παρήγγειλε καὶ Πυθαγόρας αἰνίγμασιν ἃπερ ἐγὼ παραθεὶς ἐξεγήσομαι‧ καὶ γὰρ ταῦτα πρὸς ἀρετὴς κτῆσιν συμβάλλεται ῤοπὴν οὐκ ἐλάχιστην. (Plutarh, O vzgoji otrok 12d2–6) Nasploh je treba otrokom braniti, da bi se družili s slabimi ljudmi. Navzamejo se namreč nekaj njihove pokvarjenosti. To je učil tudi Pitagora v prispodobah, ki jih bom tu navedel in razložil. Veliko namreč pripomorejo k doseganju odličnosti. γένος οὐδέν έστιν ἐξωλέστερον οὐδὲ μᾶλλον καὶ θᾶττον ἐκτραχηλίζον τὴν νεότητα τῶν κολάκων. (Plutarh, O vzgoji otrok 13a2–3) Ni bolj pogubne vrste ljudi, ki bi bolj zanesljivo in hitreje pokvarila mladino, kot so prilizovalci. Sedemnajsto poglavje se začne z nasvetom, da je treba otroke odvračati od slabe družbe (12d2–4). Med uvodno napovedjo teme in razpravo o njej (12f8– –13c5) je nenavadna digresija: Plutarh razlaga Pitagorove prispodobe (12d2– f7), ki po njegovem mnenju dajejo prave nasvete v zvezi s tem, vendar prvi, ki sodi k temi, sledi še devet drugih prispodob, ki pa nimajo nikakršne povezave s tematiko in so verjetno izbrane povsem slučajno. Plutarh omenja Pitagoro le še na enem mestu (2c1–2) skupaj s Sokratom in Platonom. Ni dokazov, da bi bil sam navdušen pitagorejec in da zato navaja njegove nauke. Kratke skrivnostne zapovedi, imenovane ἀκούσματα ali σύμβολα, ima- jo zelo raznoliko vsebino.69 Prva prepoved »Ne jej rib črnorepk!« naj bi po deficiat, si quae dici in eam sententiam possunt exprimere; de corruptelis, de adulteriis, de protervitate, de sumptibus immensa oratio est. 68 Hor., Sat. 1.4.105–106 insuevit pater optimus hoc me / ut fugerem exemplis vitiorum quaeque notando. 69 Jamblih jih v svojem pregledu pitagorejskih naukov klasificira v tri skupine: τί ἐστι, τί μάλιστα, τὶ πρακτέον. Vseh deset Plutarhovih primerov spada v zadnjo kategorijo. Vse so negativne, ne priporočila, pač pa prepovedi. O tretji skupini so v antiki največ razpravljali. V dobesednem po- menu so nekatere videti bizarne. Po izvoru so magične zapovedi, od katerih mnoge segajo še v Keria_2023-1_FINAL.indd 28 19. 12. 2023 12:03:16 29Opombe k Plutarhovemu spisu Περὶ παίδων ἀγωγῆς (O vzgoji otrok) Plutarhu, ki povzema Jamblihovo razlago,70 pomenila, da se ne druži z ljudmi, ki imajo značaj, črn od hudobije.71 Prepoved »Ne stopaj čez brv!« pojasnjuje, da je treba najbolj ceniti pravičnost in ne iti preko nje.72 »Ne usedi se na mer- nik!« po Plutarhu pomeni, da se je treba izogibati lenobi in misliti na to, da poskrbiš za vsakdanji kruh.73 »Ne podajaj vsakomur desnice!« pomeni, da ne smeš prehitro sklepati prijateljstev.74 »Ne nosi tesnega prstana!« pomeni, da je treba živeti svobodno in se z ničemer ne omejevati.75 »Ne drezaj v ogenj z žele- zom!« pomeni, da ne smeš dražiti jeznega človeka; to ni prav, kajti jeznemu se je treba umakniti.76 »Ne jej srca!« pomeni, da ne rani svoje duše in je ne razje- daj s skrbmi.77 »Izogiblji se fižola!« pomeni, da se ne smeš ukvarjati s politiko. Nekoč so namreč s fižolom izglasovali konec opravljanja državne službe.78 »Ne čase pred Pitagoro. Mnoge imajo tudi paralele v starih misterijskih verovanjih ter praznovanju najrazličnejših ljudstev in je v njih čutiti univerzalni strah pred smrtjo. Že v antiki niso verjeli, da bi Pitagora učil take praznoverne nauke, zato so iskali v njihovi naivni zunanjosti ezoterični pomen. Σύμβολα so interpretirali Diogen Laertski, Porfirij, Jamblih, Hipolit. Iz poznejše tradicije je zelo znan pitagorejski pisec Androkid. Njegovo knjigo prispodob so poznali še v 1. stol. pr. Kr. in je služila za vir pitagorejskih simbolov. Domnevali bi lahko, da je iz nje črpal tudi Plutarh. 70 Protr. 21: μελανούρου άπέχου‧ Χθονίον γὰρ έστι θεῶν. 71 12d6–8: ‚Μὴ γεύεσαι μελανούρων›, τουτέστι μὴ συνδιατριβείν μέλασιν ἀνθρώποις διὰ κακοήθειαν. Prvotno se je ta prepoved nanašala na vrsto jedi, ki ni sodila v pitagorejski jedil- nik, kjer so bile ribe posebej prepovedane (Porph. VP 45). Obstajajo paralele z misterijskimi verovanji (Hdt 2.37.4), da egipčanski svečeniki niso smeli jesti rib, ker so verjeli, da se lahko v njih naseli duša umrlega prav tako kot v kačah. 72 12d8–10: Μὴ ζυγὸν ὑπερβαίνειν, τούτεστιν ὅτι δεῖ τῆς δικαιοσύνης πλεῖστον ποιεῖσθαι λόγον καὶ μὴ ταύτην ὑπερβαίνειν. V dobesednem pomenu gre lahko le za praznoverno zapoved. V magičnih obredih je imelo velik pomen ne stopati čez določen predmet; kdor bi storil kaj take- ga, bi ga obsedli hudobni demoni. 73 12d10–11: Μὴ ἐπὶ χοίνικος καθίσαι, ἤτοι φεύγειν ἀργίαν καὶ προνοεῖν ὅπως τὴν ἀναγκαῖαν παρασκευάσομεν τροφήν. Ta simbol se pogosto citira, razlagali pa so ga kot svarilo, da ne smeš zanemariti skrbi za preživetje. Χοίνιξ pomeni »merica (za žito), taka količina je bila namenjena dnevnemu obroku hrane (Hdt. 7.187.2). 74 12e1–3: Μὴ παντὶ ἐμβάλλειν δεξιάν, άντὶ τοῦ προχείρως οὐ δεῖ συναλλάσσειν. Gre za univerzal- no gesto, ki pomeni prijateljstvo in zaupanje, v primitivnem verovanju pa je simbol povezan z običajem, da se je treba izogibati stiku s tujci, dokler niso opravljeni določeni obredi, sicer lahko nad človekom zavladajo zle sile. 75 12e3–4: Μὴ φέρειν στενὸν δάκτυλον, ὅτι δεῖ τὸν βίον ἑλεύθερον ἐπιτηδεὐειν καὶ μηδενὶ δεσμῷ προσάπτειν (αὐτόν). Ta simbol zelo redko najdemo. Prstani na rokah so pogosto pomenili ovi- ro v spiritualnem smislu, ker so podobni okovu. V Rimu flamen dialis ni smel »anulo uti nisi pervio cassoque« ali imeti vozlov kjerkoli na sebi Običajno so prstane odstranili tudi umrlemu, da bi njegova duša lahko zapustila telo (Plin., NH XXXIII27). 76 12e4–6: Πῦρ σιδήρῳ μὴ σκαλεύειν, ἀντὶ τοῦ θυμομένον μὴ ἐρεθίζειν. Simbol so zelo veliko citi- rali (npr. Hor., Sat. II 3, 276; Plut., Numa 14.6) in ga interpretirajo enako kot Plutarh. Diogen La- ertski daje povedi malo drugačen poudarek s tem, da jo povezuje z jezo oblastnikov: δυναστῶν ὀργὴν καὶ οἰδοῦντα θυμὸν μὴ κινεῖν (8.1. 19). 77 12e6–8: Μὴ ἐσθίειν καρδίαν, μὴ βλάπτειν τὴν ψυχὴν φρόντισιν α’θτὴν κατατρύχοντα. Pitago- rova prepoved je v dobesednem pomenu pomenila, da se ne sme jesti živalskega srca (cf. DL. 8.19.1-2 καρδίας τ‘ ἀπέχεσθαι καὶ κυάμων). Prepoved je v dobesedno pomenila, da se ne sme jesti srce živali in piti njeno kri, ker je v njem še duh bitja. Kdor to stori, se lahko živalska moč in duh preneseta nanj ali pa je izpostavljen živalskim demonom. Metaforično razlago najdemo v homerski metafori »razjedati srce« s skrbjo ali žalostjo (e.g. Il. 24.129, Od. 10. 379). 78 12e8–f1: κυάνων ἀπέχεσθαι, ὅτι οὐ δεῖ πολιτεύεσθαι‧ κυαμευταὶ γὰρ ἦσαν ἔμπροσθεν αἱ ψηφοφορίαι δι‘ ὧν πέρας ἐπετίθεσαν ταῖς ἀρχαῖς. Simbol interpretirajo mnogi pisci (e.g. Cic., Div. 1.62, 2.119 Iamb., VP 109 idr.). Prepoved uživanja fižola je bila zelo razširjena v antičnem Keria_2023-1_FINAL.indd 29 19. 12. 2023 12:03:16 30 Dragica Fabjan Andritsakos meči hrane v kahlo!« hoče reči, da ne vsiljuj modre besede ničvrednemu člo- veku. Beseda je namreč hrana mišljenja, človeška hudobija pa jo umaže.79 »Ne vračaj se nazaj, ko prideš do meje!« pa pomeni: ko boš moral umreti in boš videl konec življenja pred seboj, prenesi to mirno in se ne boj.80 Po razlagi prispodob Plutarh napove, da se bo vrnil na začetek poglavja k prvotni temi. Sledi diatriba, v kateri ostro kritizira prilizovalce kot najslabšo vrsto ljudi, ki uničujejo tako očete kot njihove sinove. Ta topos najdemo tudi pri drugih piscih.81 Prilizovalci vzpodbujajo sinove, da zanemarijo očetove nasvete in se pre- dajo trenutnim užitkom. O očetih govorijo zaničljivo in pod krinko prijatelj- stva sinovom vcepljajo slabe navade. V direktnem govoru navaja besede, ki jih pri tem uporabljajo: »Vse življenje je le trenutek v času. Treba je uživati, ne životariti. Kaj nas brigajo očetove grožnje? Stari blebetač je, z eno nogo že v krsti; kmalu ga bomo dvignili na rame in ga nesli pokopat.«82 Celotni pasus in še posebej del v direktnem govoru je zelo soroden Senekovim besedam: »Dnevi tečejo in življenje, ki se ne vrne več, odteka. Kaj še čakamo? Življenje ne bo vedno dopuščalo užitkov. Kaj koristi biti pameten in ga siliti v zmernost, dokler še lahko, dokler še hrepeni po užitkih? … Nimaš ljubice, ne fanta, ki bi v tvojem dekletu vzbudil ljubosumje, vsak dan se prikažeš trezen, ješ tako, kot da bi očetu moral polagati račune: to ne pomeni živeti, ampak deliti si tuje življenje.«83 Podobnosti obeh poglavij vzbujajo domnevo, da sta morala oba avtorja uporabljati skupni vir, ki pa ni ohranjen. svetu. Herodot (37.5) jo omenja v zvezi z Egipčani, veljala pa je tudi ob posvetitvah v elevzinske in orfiške misterije. Izvor te prepovedi je v vplivu fižola na prebavo (cf. Cic. Div. 1.62). Fižole so sprva uporabljali za štetje glasov ob volitvah uradnikov (cf. J. Oehler v: RE κύαμος). Kasneje jih je nadomestil κληρωτήριον, kamnito ploščo z vrstami rež. Glasovanje ima v mislih tudi Plutarh, vendar ne izbiro, pač pa odpust uradnika, t. i. ἀποχειροτονία. Fižol nima nič opraviti s tovrstnim glasovanjem, verjetno gre zgolj za metaforični pomen: izogibati se politiki. 79 12f1–3: σίτιον εἰς ἀμίδα μὴ ἐμβάλλειν‧ ἔπισημαίνει γὰρ ὅτι εἰς πονηρὰν ψυχήν ἀστεῖον λόγον ἐμβάλλειν ού προςῆκεν. Razlaga tega simbola je edino metaforična; možno je, da jo je Plutarh povzel po Androkidu. Dobesedno interpretacijo bi morda lahko povezali z verovanjem o odrezkih nohtov in las. Verjeli so namreč, da je v njih ostalo nekaj človekove življenjske energije; če jih vzame kdo z zlim namenom, dobi s tem nad človekom magično moč. Pitagorejci so morali na odrezke pljuniti, da so se obvarovali zlega. Če sklepamo, da je to veljalo tudi za urin, je mogoče ta simbol razumeti tudi dobesedno (cf. Plin., NH XXVIII 38: inter amuleta est editae quemque urinae inspuere). 80 12f4–7: μὴ ἐπιστρέφεσθαι ἐτὶ τοῦ ὅρους ἐλθόντας, τουτέστι μέλλοντας ἀποθνήσκειν καὶ τὸν ὅρον τοῦ βίου πλησίον ὄντα δρῶντας φέρειν εύκόλως καὶ μὴ ἀθυμεῖν. Ponuja običajno interpre- tacijo: človek na robu smrti se ne sme oklepati življenja. Drugo verovanje je bilo, da se ne smeš obračati nazaj, ko prideš do meje, ker te potem ti demoni zasledujejo. Meja in prag pomenijo prostor, kjer so demoni najmočnejši. 81 Cf., e.g., Isocr., Ad demon. 30: μίσει τῦς κολακεύοντας. 82 13a9–13b3: στιγμὴ χρόνου πᾶς ἐστιν ὀ βίος« λέγοντες, »ζῆν οὐ παραζῆν προςῆκε. Τί δὲ φροντιστέον ὑμῖν τῶν τοῦ πατρὸς ἀπειλῶν; κρονόληρος καὶ σοροδαίμων έστί, καὶ μετέωρον αὐτὸν ἀράμενοι τὴν ταχίστην ἐξοίσομεν. 83 Ep. 123.10–11: Fluunt dies et irreparabilis vita decurrit. Dubitamus? Quid iuvat sapere et aetati non semper voluptates recepturae interim, dum potest, dum poscit, ingerere frugalitatem? … Non amicam habes, non puerum, qui amicae moveat invidiam? Cottidie sobrius prodis? Sic cenas tamquam ephemeridem patri adprobaturus: Non est istud vivere, sed alienae vitae interesse. Keria_2023-1_FINAL.indd 30 19. 12. 2023 12:03:16 31Opombe k Plutarhovemu spisu Περὶ παίδων ἀγωγῆς (O vzgoji otrok) Ob koncu poglavja Plutarh omeni še pokvarjene sošolce, ki ravno tako lahko pogubijo še tako poštene sinove. Misel najdemo tudi pri drugih piscih, ki razpravljajo o vzgoji. Tacit na primer piše: »Odvedejo jih v šole in težko bi rekel, kaj bolj pokvari njihov značaj: prostor sam, sošolci ali pa to, kar se učijo.«84 OČETOVA PR IZANESLJIVOST (13C6–13E9) Καὶ καθάπερ ἰατροὶ τὰ πικρὰ τῶν φαρμάκων τῖς γλύκεσι χυμοῖς καταμιγνύντες τὴν τέρψιν ἐτὶ τὸ συμφέρον πάροδον εὗρον, οὕτω δεῖ τοὺς πατέρας τὴν τῶν ἐπιτιμημάτων ἀποτομίαν τῇ πρᾳότητι μιγνύναι, καὶ τοτὲ δ‘ αὖ πάλιν άντιτεῖναι, καὶ μάλιστα μὲν εὐκόλως φέρειν τὰς ἁμαρτίας. (Plutarh, O vzgoji otrok 13c9–13d6) Kakor zdravniki pomešajo grenka zdravila s sladkimi sokovi in tako dosežejo, da prijetno vodi h koristnemu, tako morajo očetje svoje graje združiti z blagostjo ter včasih popustiti željam otrok in razrahljati vajeti, drugič jih spet zategniti, predvsem pa mirno prenesti njihove napake. V tem poglavju Plutarh pokaže svojo prijaznejšo naravo kot v prejšnjih poglavjih. V prvem delu (13d6–d9) predlaga očetom, naj kdaj spregledajo kako napako in naj bodo podobni zdravnikom, ki grenkim zdravilom dodajo sladke sokove. Če pa se že razjezijo, naj se hitro pomirijo. Nato našteva, kaj vse počno mladi (13d9–e9), očetom pa svetuje, naj bodo včasih tudi gluhi in slepi za napake sinov. Tako se ukroti uporna mladina. Osemnajsto poglavje vzpostavlja ravnotežje strogosti prejšnjih poglavij in je na prvi pogled videti protislovno s tem, kar je Plutarh povedal do sedaj, vendar gre za uravnotežen pogled, saj morajo očetje vedeti, kot pravi sam, kdaj je treba biti strog in kdaj blag. Očetom svetuje, naj se spomnijo, da so bili tudi sami nekoč mladi (13c9–10).85 Posebnost tega poglavja so kratki parataktični stavki, s katerimi se Plutarh neposredno obrača na očete: »Si bil kdaj skop? Po- tem bodi zdaj darežljiv! Si se kdaj jezil? Odpusti zdaj! Te je sin kdaj s sužnjevo pomočjo ogoljufal?86 Zadrži svoj bes! Je kdaj na polju vzel vpreženo živino? Ko se je vrnil, je ves zaudarjal od popivanja od prejšnjega večera? Nič nisi opazil! Diši po mazilih? Molči! Tako se uporna mladina ukroti.«87 84 Dial. 35.2: deducuntur in scholas, in quibus non facile dixerim, utrumne locus ipse an condis- cipulu an genus studiorum plus mali ingeniis adferant. 85 Cf. Plin., Ep. 9.12.2: cogita et puerum esse et te fuisse; Cat., Disticha 1.16: multorum cum facta et dicta reprendas / fac tibi succurrant iuvenis, quae feceris ipse. 86 Pasus spominja na številne prizore iz komedije, kjer sin prevara očeta, pomaga pa mu pretkani suženj, ki si izmišljuje goljufije. 87 13e4–9: ἐφείσω ποτέ, ἀλλὰ καὶ χρήγησον‧ ἡγανάκτησάς ποτἐ, ἀλλὰ καὶ σύγγνωθι‧ ἐβουκόλησέ ποτε δι‘ οἰκέτου‧ τὴν ὀργὴν κατάσχες. ἐξ ἀγροῦ ποτε ζεῦγος ἀφείλετο, ἦλθέ ποτε χθιζῆς μέθης ἀποπνέων, ἀγνόησον‧ μύρων ὄζων, σίγησον. οὕτω σκιρτῶσα νεότης πωλοδαμνεῖται. Keria_2023-1_FINAL.indd 31 19. 12. 2023 12:03:16 32 Dragica Fabjan Andritsakos POROK A (13E10–14A2) Πειρατέον δὲ τοὺς τῶν ἡδονῶν ἥττους καὶ πρὸς τὰς ἐπιτιμήσεις δυσηκόους γάμῳ καταζεῦξαι, δεσμὸς γὰρ οὗτος τῆς νεότητος ἀσφαλέστατος. (Plutarh, O vzgoji otrok 13e10–12) Tiste, ki se predajajo strastem in nočejo poslušati opominov, je treba poskusiti vpreči v zakon. Poroka je najzanesljivejši jarem za mladino. V zelo kratkem poglavju Plutarh ne govori o poroki kot o nadaljnjem ko- raku na poti od odraščanja k odraslosti, pač pa je poroka zanesljiv način, kako ukrotiti uporne fante. Pravi, da je treba tiste, ki so gluhi za opomine, vpreči v zakon (13e10–f2). Ljudsko modrost, da zgodnja poroka zaustavi mladostno razuzdanost, omenjajo tudi drugi pisci.88 Plutarh doda pomembno dejstvo: sinove je treba oženiti z ženskami, ki niso dosti višjega stanu, da ne postanejo sužnji njihove- ga imetja (13f2–14a2).89 OČETOV ZGLED. ZAKLJUČEK (14A3–14C7) Πρὸ πάντων γὰρ δεῖ τοῦς πατέρας τῷ μηδὲν ἁμαρτάνειν ἀλλὰ πάντα ἂ δεῖ πράττειν ἐναργὲς ἑαυτοὺς παράδειγμα τοῖς τέκνοις παρέχειν, ἵνα πρὸς τὸν τούτων βίον ὥσπερ κάτοπτρον ἀποβλέποντες ἀποτρέπωνται τῶν αἰσχρῶν ἔργων καὶ λόγον. ὡς οἵτινες τοῖς ἀμαρτάνουσιν υἱοῖς ἐπιτιμῶντες τοῖς αὐτοῖς ἁμαρτήμασι περιπίπτουσιν, ἐτὶ τῷ ἐκείνων ὀνόματι λανθάνουσιν ἑαυτῶν κατήγοροι γινόμενοι‧ (Plutarh, O vzgoji otrok 14a3–9) Očetje morajo bolj kot vse drugo s tem, da ne delajo nobenih napak in vselej ravnajo tako, kot je prav, otrokom dajati jasen zgled, da bodo gledali njihovo življenje kot v ogledalu in jih bo to odvračalo od sramotnih dejanj in besed. Kajti tisti, ki očitajo svojim sinovom napake, ob tem naletijo na enake lastne. Samim sebi postanejo tožniki, ko se skrivajo za imeni sinov. Tὸ μὲν οὖν πάσας τὰς προειρημένας συμπεριλαβεῖν παραινέσεις εὐχῆς ἴσως ἔργον έστί‧ τὸ δὲ τὰς πλείους ζηλῶσαι καὶ αὐτὸ μὲν εὐμοιρίας δεόμενόν ἐστι καὶ πολλῆς έπιμελείας, ἀνυστὸν δ‘ οὖν ἀνθρωπίνῃ φύσει καθέστηκεν. (Plutarh, O vzgoji otrok 14c4–7) Izpolniti vse moje nasvete je morda pobožna želja ali priporočilo. Da bi sledi- li večini od njih, potrebujemo srečo in veliko truda, pa vendar so dosegljivi človeški naravi. 88 E.g. Apul., Met. 6.23: Tollenda est omnis occasio et luxuria puerilis nuptialibus pedicis alliganda. 89 Antični pisci vselej dajejo prednost enakovredni poroki, uxor dotata pa je nezaželena. Gl. Pl., Lg. 6.774c; Arist., Pol. 2.1270a; Plaut., Asin. 87, Aul. 475–535; Iuv. 136–141. Keria_2023-1_FINAL.indd 32 19. 12. 2023 12:03:16 33Opombe k Plutarhovemu spisu Περὶ παίδων ἀγωγῆς (O vzgoji otrok) V dvajsetem poglavju Plutarh nameni očetom zadnje nasvete, kako lahko pomagajo svojim otrokom, da ostanejo na pravi poti. Predvsem se morajo za- vedati, da so jim v vsem zgled, ki mu Plutarh tudi sicer v celotni razpravi daje poseben poudarek.90 Ni dovolj, da otroke z le nasveti spodbujajo, naj ostanejo na pravi poti, pač pa morajo v prvi vrsti z lastnim življenjem dokazati, da tudi sami ravnajo tako, kakor govorijo. Tisti, ki ne dela, kar govori, namreč nima moralne pravice, da bi kogarkoli grajal. Starši morajo storiti vse za vzgojo in izobrazbo svojih otrok. Kot zgled omeni sprva povsem neizobraženo Ilirko Evridiko, ki pa se je naučila pisati, da bi lahko poučevala lastne otroke (14b3–c3).91 Poglavje sklene z ugotovitvi- jo, da bi bilo težko izpolniti vse njegove nasvete, pa vendar je mnoge od njih mogoče doseči s srečo in trudom. ZAKLJUČEK Plutarh v razpravi Περὶ παίδων ἀγωγῆς navaja številne zglede in citate; sam večkrat priznava, da jemlje za zgled dela drugih, ki so že pred njim pisali o vzgoji in izobrazbi. Izhodišče njegovega razmišljanja je velikokrat sorodno s Sokratovim, kot ga poznamo iz Platona in pa zlasti iz Ksenofonta, ki je služil Plutarhu kot temeljni vir pri pisanju spisa Περὶ παίδων ἀγωγῆς, kot lahko po- vzamemo iz številnih mest. Ksenofontova dela imajo vsa v ozadju bolj ali manj izraženo težnjo po poučevanju.92 Kirova vzgoja ima v celoti vzgojni namen: Ksenofont meni, da Grki z izjemo Špartancev pustijo otroke, da odraščajo po svoje, ko pa odra- stejo, jih zakoni omejujejo. Perzijci pa nasprotno učijo otroke pravičnega rav- nanja že zelo zgodaj. Vprašanje vzgoje obravnava tudi razprava Špartanska država. Iz obeh spisov lahko povzamemo Ksenofontovo stališče, da sta dobra vzgoja in izobrazba temelj trdne perzijske in špartanske skupnosti. Ο Plutarhovi razpravi Περὶ παίδων ἀγωγῆς ne bi mogli trditi, da je celovit teo- retični vzgojni priročnik, ki bi starše pri vzgoji otrok vodil od najnežnejših let otro- ka pa do odraslosti. Tovrstni priročniki se nam iz antike niti niso ohranili; morda še najbližji jim je Kvintilijanov spis Institutio oratoria, v slovenščino preveden z 90 Cf. 4b5–6: dober vzgojitelj mora biti kot Ahilov vzgojitelj Feniks; 9a5: dojilja kot zgled, da mora kazni slediti pohvala; 10d: Arhitas in Platon sta primera, kako se obvladuje jeza; 12a1–2: Atene in Šparta sta dober primer, kakšen odnos je treba imeti do homoseksualnosti; 12c5–7: očetje naj sinovom pripovedujejo o ljudeh, ki so izgubili dobro ime ali si pridobili slavo; 14b5: Evridika je zgled, kako se skrbi za vzgojo in izobrazbo otrok. 91 Leksikon Suda navaja, da je bila Evridika Ilirka; njena mati je bila makedonskega rodu (Strabo 7.7.8), njen oče pa je bil Hirras, o katerem ne vemo nič natančnega. Grško ime naj bi ji dala mati ali pa ga je dobila, ko je postala kraljica, podobno kot še dve drugi Evridiki (žena Filipa II. in Filipa Arhideja). Plutarh ji pravi barbarka, ker je bila Ilirka. 92 Posredno na mnogih mestih vzgaja in poučuje tudi v spisu Anabasis. Cf. govor Sevtu (7.7.41) o dolžnostih vladarja, kjer postavlja na prvo mesto poštenost, pravičnost in darežljivost. Keria_2023-1_FINAL.indd 33 19. 12. 2023 12:03:16 34 Dragica Fabjan Andritsakos naslovom Šola govorništva.93 Plutarh nas na zelo poljuden, skorajda kramljajoč način popelje skozi različne teme in situacije, ki so del odraščanja in vzgoje otrok. Deluje kot prepričljiv svetovalec in odličen retorik, ki se ves čas sklicuje na avto- ritete preteklosti in tako svojim nasvetom, ki so mestoma zelo preprosti, skorajda naivni, daje potrebno težo in verodostojnost. Medtem ko trosi nasvete, se z lahkoto sprehodi skozi vrsto govorniških in filozofskih teorij in praktičnih naukov, ne da bi ob tem kritično razvijal lastno teoretično misel. Bolj kot mislec se nam v spisu kaže kot blag premišljevalec v času, ki se je v vprašanjih vzgoje že oddaljil od stro- gih špartanskih načel ali premišljene atenske ἀγωγή, katere cilj je καλοκἀγαθία, in zrahljal stroge vzgojne metode v blažje nasvete in priporočila. Dragica Fabjan Andritsakos Zavod sv. Stanislava Škofijska klasična gimnazija, Ljubljana dfabjan@gmail.com BIBLIOGR AFIJA Abbot, N. J. S. The Treatise De Liberis Educandis Attributed to Plutarch. DPhil thesis. Ox- ford: Oxford University, 1980. Beck, Frederick.A. G. »Greek Education 450 – 350 BC.« Mnemosyne 20, št. 2 (1964): 205–206. Cousin, Jean, izd. Quintilien. Institution Oratoire I. Les Belles Lettres. Prevod Jean Cousin. Paris: Société d‘ Édition „Les Belles Lettres“, 1975. Dover, Kenneth James. Grška homoseksualnost. Ljubljana: Krtina, 1995. Fabjan, Dragica, prev. »Plutarh. O vzgoji otrok.« Keria 8, št. 1 (2006): 149–164. Glaeser, Fridericus. De Pseudo–Plutarchi Peri paidon agoges. Latinski prevod Fridericus Glaeser. Berlin: Nabu Press, 2010. Harrison, Alick Robin Walsham. The Laws of Athens. Volume 1. Oxford: Clarendon Press, 1968–71. Jaeger, Werner. Paideia: The Ideals of Greek Culture. Volume 3: The Conflict of Ideals in the Age of Plato. Oxford: Oxford University Press, 1986. Lesky, Albin. A History of Greek Literature. Angleški prevod James Willis in Cornelis de Heer. London: Methuen 1966. Marrou, Henri. A History of Education in Antiquity. Angleški prevod George Lamb. New York: Sheed and Ward, 1956. Paton, W. R. in Wegenhaput, I., izd. Moralia. 2. izdaja. Bibliotheca scriptorum Graecorum et Latinorum Teubneriana. Leipzig: B. G. Teubner, 1974. Wyttenbach, Daniel Albert, izd. Moralia. Volume 5. Oxford: Clarendon Press, 1810. Ziegler, Konrat. »Plutarchos.« RE XXI.1 (1951): 636– 962; »De liberis educandis.« (1951): 809–812. 93 Kvintilijan, Fabij Mark. Šola govorništva. Prevod Matjaž Babič. Ljubljana: Šola retorike Zupan- čič & Zupančič, 2015. Keria_2023-1_FINAL.indd 34 19. 12. 2023 12:03:16 35Opombe k Plutarhovemu spisu Περὶ παίδων ἀγωγῆς (O vzgoji otrok) IZVLEČEK V pričujočem prispevku bomo skušali povzeti temeljne poudarke Plutarhove razprave Περὶ παίδων ἀγωγῆς (O vzgoji otrok). Razdelitev spisa na odlomke se ravna po Plutar- hovi imaginarni delitvi na posamezne vsebinske sklope. Za vsak sklop je najprej naveden ključni odlomek v grščini skupaj s slovenskim prevodom, sledi pa mu komentar, ki po- jasnjuje filozofsko in idejno ozadje, na katero se je Plutarh ponekod dobesedno, drugod posredno opiral. V zaključku povzemamo temeljne vire, na katerih temelji Plutarhova razprava. Ključne besede: vzgoja otrok v antiki, φύσις, λόγος, ἄσκησις, καλοκἀγαθία ABSTR ACT Notes on Plutarch ’s Treatise Περὶ παίδων ἀγωγῆς (On the Education of Children) This paper summarises the main points of Plutarch’s treatise Περὶ παίδων ἀγωγῆς (On the Education of Children). The division of the writing into sections follows Plutarch’s imaginary division into individual content sections. For each section the key passage in Greek is listed first, together with the Slovenian translation, and followed by a commen- tary explaining the philosophical and ideological background on which Plutarch relied, in some places literally, in others indirectly. The conclusion summarises the fundamental sources on which Plutarch’s discussion is based. Keywords: child education in antiquity, φύσις, λόγος, ἄσκησις, καλοκἀγαθία Keria_2023-1_FINAL.indd 35 19. 12. 2023 12:03:16 Keria_2023-1_FINAL.indd 36 19. 12. 2023 12:03:16 Katarina Šmid Upodobitev otrok in njihove starosti na primeru stel, pripisanih isti celejski delavnici Upodobitve otrok na nagrobnih spomenikih so v rimsko sepulkralno ume- tnost vstopile relativno pozno, saj najzgodnejši primerki segajo šele v pozno republikansko dobo, pogostejše so postale pod vplivom družinskih zakonov cesarja Avgusta (Lex Iulia de maritandis ordinibus) iz leta 18 pr. Kr., s kateri- mi je želel povečati nataliteto med rimskimi državljani,1 njihovo število pa je opazneje naraslo šele v 2. stoletju.2 Z ikonografskega stališča je načeloma upodobitvam otrok bilo posvečene manj pozornosti kot odraslim. Običajno so jih zaznamovale telesne in obra- zne značilnosti, ki namigujejo na otroškost, a njihove prave oziroma točnejše starosti praviloma zgolj z upodobitve ni moč jasneje opredeliti. Na splošno so videti stari med pet in dvanajst let, medtem ko dojenčki in najmlajši otroci izrazito redko nastopajo in so tudi bolj kot ne izjemoma omenjeni na napisih.3 Po ikonografiji so otroci (seveda v pomanjšanem merilu) običajno bili po- dobni staršem; fantki očetom in deklice materam, redkeje so jih zaznamovale izrazite otroške obrazne poteze, kot so npr. okrogla lička.4 1 Cf. Franck, »Augustusʼ Legislation on Marriage and Children«, 44–48; Wallace-Hadrill, »Fa- mily and Inheritance«, 58–72; Huskinson, »Disappearing Children«, 93. 2 Boatwright, »Children and Parents on the Tombstones of Pannonia«, 304–305, op. 53; Rawson, Children and Childhood in Roman Italy, 22, 31; Larsson Lóven, »Children and Childhood in Roman Commemorative Art«, 302. 3 George, »A Roman Funerary Monument«, 183; Rawson, Children and Childhood in Roman Italy, 42, 340–341; Šašel Kos, »Centenarians in the Emona Area«, 181, op. 26; Larsson Lóven, »Chil- dren and Childhood in Roman Commemorative Art«, 304. 4 Pflug, Römische Porträtstelen in Oberitalien, 73; Mander, Portraits of Children, 62–64, 68–69. DOI: https://doi.org/10.4312/keria.25.1.37-49 Keria_2023-1_FINAL.indd 37 19. 12. 2023 12:03:16 38 Katarina Šmid Čeprav so bili najmlajši otroci redkeje upodobljeni ali celo zabeleženi med pokojniki,5 pa epigrafske raziskave kažejo, da mlajši kot so bili, natančneje je napis sporočal njihovo starost, s čimer so na eni strani starši morda želeli dodatno poudariti kruto mors immatura, na drugi strani pa naj bi tako sleher- nemu mimoidočemu bilo povsem jasno, zakaj ni moč našteti političnih oziro- ma družbenih »dosežkov« pokojnika in bi navedba starosti prevzela funkcijo epitetov.6 Manj verjetno se zdi, da bi navajanje točnih let, mesecev, celo dnevov in v najbolj skrajnih primerih ur bilo znak večje starševske ljubezni7 kot v pri- merih, ko je bila starost zaokrožena na pet let.8 Pri številnih spomenikih je – tudi zaradi finančnih stroškov, ki so marsi- kateri družini onemogočali, da bi vse omenjene osebe dobile svoj portret – na napisu (zlasti na zgodnejših rimskih nagrobnikih osvobojencev)9 navedeno večje število družinskih članov, kot jih je upodobljenih. Pri tem ostaja uganka nesporna identifikacija (razen v redkih primerih, ko napis podaja neposreden namig), pa tudi to, ali so portretiranci svoj prostor na likovnem polju dobili še za časa življenja ali pa so bili izklesani posthumno.10 Vkolikor je epitaf sporo- čal več imen, so se z večjo verjetnostjo odločali za portretiranje starejših otrok moškega spola kot njihovih mlajših sorojencev in sorojenk.11 Osnovna upodobitvena shema pri nagrobnih spomenikih s portreti je ve- činoma enaka, saj je na veliki večini na levi upodobljena ženska in na desni moški.12 Zastopanost otrok in njihova umestitev med družinske člane, saj jih le redko najdemo samostojno upodobljene,13 pa se razlikujeta glede na pro- vinco oziroma regijo Italije.14 V donavskih provincah so družinski člani na- vadno razporejeni tako, da so otroci postavljeni na sredino v prvi prostorski plan, pred starše.15 Vzporejanje likovne upodobitve pokojnih otrok in epitafa podaja zanimi- vo sliko, saj starost, izpričana v napisu, nemalokrat kaže odstopanja od tiste, ki jo kaže portretiranec. V redkejših primerih je tako videti starejši in v bi- stveno pogostejših mlajši, kar velja tudi za donavske province, v katerih se pri 5 Gl. zg. 6 Sigismund-Nielsen, »Children for Profit and Pleasure«, 40–41; Hope, Constructing Identity, 20–21; Mander, Portraits of Children, 30. 7 O tej tezi: Coulon, L’enfant en Gaule romaine, 159–160; Mander, Portraits of Children, 31, op. 46, z navedeno literaturo. 8 Mander, Portraits of Children, 30–31. O navajanju in zaokroževanju starosti cf. Šašel Kos, »Cen- tenarians in the Emona Area«, 183–187. 9 Cf. Zanker, »Grabreliefs römischer Freigelassener«, 285–296. 10 Mander, Portraits of Children, 23. 11 Cf. Sigismund-Nielsen, »Children for Profit and Pleasure«, 42; Mander, Portraits of Children, 17–18. 12 Cf. Mander, Portraits of Children, 66. 13 Boatwright, »Children and Parents on the Tombstones of Pannonia«, 300. 14 Cf. Shaw, »The Cultural Meaning of Death«, 1991, 73–80; Mander, Portraits of Children, 68–71. 15 Mander, Portraits of Children, 85. Keria_2023-1_FINAL.indd 38 19. 12. 2023 12:03:16 39Upodobitev otrok in njihove starosti ... nagrobnih spomenikih starost in portret velikokrat nista ujemala.16 Razlogi za diskrepanco so večplastni. Manj verjetno se zdi, da bi šlo za neke vrste star- ševsko nostalgijo po otroških letih prezgodaj umrlega potomca. Bolj smiselno se zdi domnevati, da so naročniki bodisi kupili nagrobni spomenik z vnaprej vklesano osnovno shemo17 bodisi so se za »pomlajšane« otroke odločili zato, da bi pokazali njihovo mesto v družini oziroma namignili na relacijo starši – otrok,18 medtem ko so pri »postaranih« otrocih bržkone tudi z izbiro atri- butov želeli pokazati, kaj bi moral njihov potomec postati oziroma za kakšno kariero je bil prikrajšan.19 Pri nekaterih primerkih pa gre razlike med upo- dobitvijo in napisom pripisati tudi ponovni uporabi spomenika, pri čemer so se novi lastniki bolj ali manj uspešno trudili zakriti sledi prvotnega napisa.20 Določene razlike med navedeno starostjo in upodobitvijo otroka podaja tudi skupina štirih stel iz Celeje, ki jih je Erwin Pochmarski na podlagi slogov- nih podobnosti v portretih ter nekaterih drugih dekorativnih elementov, kot so bršljanove vitice, pripisal isti delavnici. Glavnega mojstra je poimenoval z zasilnim imenom »Mojster iz Celeje« (Meister von Celeia), delavnica pa naj bi bila aktivna v zadnji četrtini 3. stoletja.21 Stelo, vzidano v severno steno hiše na današnjem Glavnem trgu 11 v Celju (gl. Slika 1),22 je, kot sporoča epitaf, dal postaviti za časa življenja neki Mar- celin sebi in že pokojnima soprogi Avreliji Basini ter hčeri Avreliji, umrli pri tridesetih letih.23 V niši nad napisnim poljem je na desni upodobljen oče, levo njegova žena, v sredini, v prvem prostorskem planu, pa hči, ki je upodobljena kot otrok, čeprav je bila dejansko precej starejša. Je za polovico glave manjša 16 Goette, »Beobachtungen zu römischen Kinderportraits«, 459–460; Mander, Portraits of Chil- dren, 19–21. 17 Tako kot pri drugih nagrobnih spomenikih lahko tudi pri spomenikih z upodobitvami otrok govorimo na eni strani o serijsko proizvedenih izdelkih s predhodno izklesano shemo in na drugi strani o individualnih naročilih; cf. Coulon, L’enfant en Gaule romaine, 155–157; Carroll, Spirits of the Dead, 108–113; Mander, Portraits of Children, 23, op. 25. 18 Mander, Portraits of Children, 23–24. 19 Mander, Portraits of Children, 43–44, 59–60. Najbolj eklatanten primer je nedvomno nagrobnik Kvinta Sulpicija Maksima (Rim, Musei Capitolini, Centrale Montemartini, inv. št. 1102), kjer je pri enajstih letih, petih mesecih in dvanajstih dnevih umrli Kvint upodobljen kot odrasli govornik (orator) v togi in z zvitkom ter vklesano lastno pesmijo, s čimer so starši poudarili njegovo izvrst- no izobrazbo ter velike izjalovljene upe po uspehu (cf. Garulli, »A Portrait of the Poet«, 83–94). 20 Cf. Carroll, Spirits of the Dead, 108–109; Mander, Portraits of Children, 22. 21 Pochmarski, »Die Werkstatt des Meisters von Celeia«. Tem podobnim sta še dve steli brez upo- dobitve otrok (Celje, cerkev sv. Maksimilijana Celjskega in Pokrajinski muzej Celje, inv. št. 92), ki pa bržkone prej spadata v bližino te delavnice (Pochmarski, »Die Werkstatt des Meisters von Celeia«, 59). 22 Za najdiščne okoliščine: Visočnik, Roman Inscriptions from Celeia, 158, št. 134. 23 Hoffiller in Saria, Antike Inschriften aus Jugoslawien, 26–27, št. 53; Pochmarski, »Die Werkstatt des Meisters von Celeia«, 412, št. 1; Visočnik, Roman Inscriptions from Celeia, 158–159, št. 134; Mander, Portraits of Children, 265–266, št. 499; Lupa 3613. Napis je transkribiran po Visočnik, Roman Inscriptions from Celeia, 158, št. 134: Marcellinu(s) Aviti (filius) v(ivus) f(ecit) / sibi et suis Aur(eliae) Bassin(a)e / con(iugi) kar(issimae) o(bitae) an(norum) LXXX Aur(eliae) Pothe/ntin(a) e fil(iae) kar(issimae) o(bitae) an(norum) XXX. Keria_2023-1_FINAL.indd 39 19. 12. 2023 12:03:17 40 Katarina Šmid od staršev in v levici drži neko žival, morda ptico (?),24 ki je eden najpogo- stejših atributov pokojnih, še neodraslih otrok.25 Mati polaga desnico na nje- no ramo, prav tako morda tudi oče, česar zaradi slabše ohranjenosti površine ni mogoče z gotovostjo potrditi. Obe ženski sta oblečeni enako, v tuniko26 in plašč s široko borduro.27 Slika 1: Marcelinova stela, vzidana v hišo na Glavnem trgu 11, Celje; foto Ortolf Harl. Naslednjo stelo te delavnice sta postavila Avrelij Sekundin in Avrelija Va- lentina svojemu pri sedmih letih umrlemu sinu Avreliju Sekundijanu (Celje, Pokrajinski muzej Celje, inv. št. L 82; Slika 2), upodobljenemu na sredini in v istem prostorskem planu.28 Otrok v desnici drži stylus, s katerim piše na 24 Erwin Pochmarski je mnenja, da bi lahko šlo tudi za jabolko (Pochmarski, »Die Werkstatt des Meisters von Celeia«, 416), kar se mi glede na ohranjene obrise zdi manj verjetno. 25 Cf. Mander, Portraits of Children, 37. 26 Tunika je tudi sicer bila običajno vsakodnevno oblačilo otrok, pri čemer se v provincah tuniki deklic in dečkov velikokrat nista razlikovali (cf. Backe, »Römische Kinderkleidung«, 61–62). 27 Franz Glaser je v tej borduri prepoznal omophorion, kakršnega je imela palla contabulata, raz- širjena v poznem 3. stoletju (Glaser, »Isisverehrerinnen in Noricum«, 128–129). 28 Schober, Die römischen Grabsteine, 83, št. 182; Hoffiller in Saria, Antike Inschriften aus Jugosla- wien, 29, št. 58; Eingartner, Isis und ihre Dienerinnen, 77, 165–166, št. 137; Goette, »Römische Kinderbildnisse mit Jugend-Locken«, 211, št. 14; Boppert, »Ein freistehendes Rundmedaillon«, 63–64; Glaser, »Isisverehrerinnen in Noricum«, 128–129; Visočnik, »“Crudeles parentes”«; Mander, Portraits of Children, 265, št. 497; Visočnik, Roman Inscriptions from Celeia, 115–116, št. 92; Pochmarski, »Die Werkstatt des Meisters von Celeia«, 413, št. 3; Lupa 3118. D(is) M(anibus) Keria_2023-1_FINAL.indd 40 19. 12. 2023 12:03:17 41Upodobitev otrok in njihove starosti ... diptih,29 tako atributa kot dejanje pa namigujeta na izobrazbo, na katero so gledali tudi kot na vstopnico za dosego višjega družbenega statusa od staršev.30 Njegov najbolj prepoznaven znak je poudarjeni čop las na levi strani glave, v katerem se zlahka prepozna Horusov čop (Jugendlocke, Horuslocke), kakr- šen je označeval posvečence v Izidin kult.31 Zaradi pričeske matere, Avrelije Aur(elius) Secundinus / et Aur(elia) Valentina con(iux) / vivi fec(erunt) sibi et Aur(elius) / Secun- dianus fil(ius) / o(bitus) an(norum) VII crudeles / parentes facere cur(averunt) (transkribirano po: Visočnik, Roman Inscriptions from Celeia, 116, št. 92). 29 O atributih, povezanih z izobraževanjem, na otroških nagrobnih spomenikih cf. Mander, Por- traits of Children, 43–45. 30 Cf. Rawson, Children and Childhood in Roman Italy, 17–20; Garulli, »A Portrait of the Poet«, 93–94; Mander, Portraits of Children, 43–44. 31 O Izidinem kodru pri otrocih cf. zlasti Backe-Dahmen, »Roman Children and the “Horus Lock”«, 512–517. Slika 2: Stela Avrelija Sekundina, Pokrajinski muzej Celje, inv. št. L 82; ©Pokrajinski muzej Celje. Keria_2023-1_FINAL.indd 41 19. 12. 2023 12:03:18 42 Katarina Šmid Valentine, ki naj bi posnemala egipčansko, ter velikega cveta v njeni desnici, medtem ko drugo roko polaga na sinovo ramo, se je domnevalo, da je kultu pripadala tudi ona.32 Na drugi strani pa nad čelom skrbno počesani lasje, ki so speti na temenu (Scheitelzopf)33 prej govorijo v prid modi 3. stoletja34 in ne odgovarjajo pričeski, povezani z Izido.35 Mož v levici drži rotulus, pri čemer ima iztegnjen mezinec, tako da je dobro viden velik prstan, kar kaže bodisi na njegov visok družbeni status bodisi na neko pomembnejšo funkcijo (svečeni- ško(?)) znotraj kulta.36 Glavni atribut otroka je nedvomno Horusov čop, ki je posvečence lahko kra- sil že zelo zgodaj.37 Tega se je obredno odstriglo ter darovalo boginji med spre- jemom oziroma dokončno posvetitvijo v Izidin kult, do katere pa ni prišlo pred petnajstim letom.38 Prav zaradi njega lahko presodimo, da gre za individualno in ne generično upodobitev ter da shema ni mogla biti predhodno izklesana, tem- več je stela bila izdelana po naročilu, očitno prav ob prezgodnji sinovi smrti. Nadalje v isto delavnico spada stela, ki sta jo postavila Statucij Sekundi- jan in Cerva sebi in pri komaj štirih letih umrlemu sinu Statuciju Sekundu (Šempeter, rimska nekropola Šempeter v Savinjski dolini; Slika 3).39 Fant je upodobljen v prvem prostorskem planu, med staršema. V svoji levici drži neki predmet, glede na obliko sklepam, da gre za enakega, kot ga drži Avrelija na Marcelinovi steli, morda za ptico (?). Oblečen je enako kot oče, v tuniko in sagum. Sagum je bil od Karakalove dobe dalje sicer del vojaške uniforme,40 v donavskih provincah pa je bil nadvse popularen od severske dobe dalje,41 pri čemer ga je nosilo tudi civilno prebivalstvo. 32 Visočnik, »“Crudeles parentes”«, 40–41. 33 O tej vrsti frizure: Ziegler, Frauenfrisuren der römischen Antike, 96–125. 34 Tej časovni opredelitvi bi ustrezala tudi kockasta oblika soprogovega obličja (Wrede, Consecra- tio in formam deorum, 37, op. 61; Eingartner, Isis und ihre Dienerinnen, 165, št. 137). 35 Pripadnici Izidinega kulta naj bi ne ustrezala tudi v drži, oblačilu in atributih (cf. Eingartner, Isis und ihre Dienerinnen, 77). 36 Visočnik, »“Crudeles parentes”«, 40–41. Cf. še op. 46. 37 Tudi zelo majhni otroci, kakor kaže primer nagrobnega oltarja komaj dveletnega Flora (Rim, Museo Nazionale Romano, inv. št. 135742), so očitno nosili Horusov čop, čeprav niso mogli biti povsem iniciirani v kult (Goette, »Römische Kinderbildnisse mit Jugend-Locken«, 209–210; Backe-Dahmen, »Roman Children and the “Horus Lock”«, 527–528). 38 Backe-Dahmen, »Roman Children and the “Horus Lock”«, 514–515, op. 24, 531. 39 Klemenc, Kolšek, Petru, Antične grobnice v Šempetru, 40–44, št. 238; Kolšek, Rimska nekropola v Šempetru, 48–49; Mander, Portraits of Children, 264–265, št. 495; Visočnik, Roman Inscriptions from Celeia, 413–414, št. 418; Pochmarski, »Die Werkstatt des Meisters von Celeia«, 413, št. 4; Lupa 4126. D(is) M(anibus) // Statutius Secund/ianus et Cerva con(iux) / filio Statutio Secun/do o(bito) an(norum) IIII (transkribirano po: Visočnik, Roman Inscriptions from Celeia, 413, št. 418). 40 Pochmarski, »Severische Reliefs«, 129; Rothe, »Clothing in the Middle Danube Provinces«, 159–160, op. 199; Migotti, »Can Soldiers on 3rd-Century Stelae in Panonnia be Recognized only by the Sagum?«, 262; Šajn, »Clothing of the Deceased«, 229–230; Ubl, Waffen und Uniform, 308. 41 Pochmarski, »Das sagum«, 571, 576; Rothe, »Clothing in the Middle Danube Provinces«, 159–161. Keria_2023-1_FINAL.indd 42 19. 12. 2023 12:03:18 43Upodobitev otrok in njihove starosti ... Sagum je bilo oblačilo, ki so ga nosili odrasli in ga v primeru pri komaj šti- rih letih umrlega Statucija Sekundina (in pa tudi Avrelija Sekundijana) lahko pojasnimo v navezavi na očeta, ki se mu umrli sin tako ikonografsko dodatno približa, kar je bilo pogosto predvsem v Panoniji in Daciji, a tudi v drugih pro- vincah.42 Na drugi strani bi lahko užaloščeni starši z izbiro oblačila, značilnega za odrasle, skušali simbolno poudariti, za kaj je bil v življenju (npr. vojaška služba, odrasla doba) zaradi mors immatura prikrajšan.43 Slika 3: Stela Statucija Sekundijana, Šempeter, rimska nekropola Šempeter v Savinj- ski dolini; foto Ortolf Harl. 42 Cf. Mander, Portraits of Children, 68–69. 43 Cf. Mander, Portraits of Children, 59–60. Keria_2023-1_FINAL.indd 43 19. 12. 2023 12:03:18 44 Katarina Šmid Slika 4: Stela Kupitija Kupitijana, Celje, vzidana v zunanjo steno cerkve sv. Maksimi- lijana Celjskega; foto Ortolf Harl. Drugače kot pri zgornjih nagrobnih spomenikih je na steli Kupitija Ku- pitijana hči, ki jo napis omenja kot tisto, ki je dala nagrobno stelo postaviti,44 upodobljena kot ženska (Celje, vzidana v zunanjo severno steno cerkve sv. Maksimilijana Celjskega; Slika 4).45 Kot ostali otroci je postavljena med starše, a v isti prostorski plan. V roki drži skrinjico oziroma morda šatuljo (?), nje- na pričeska in obdelava obraza pa močno spominjata na Avrelijo Valentino. Erwin Pochmarski je posledično sklepal, da bi obe steli lahko izklesal celo isti mojster,46 na kar morebiti namiguje tudi dejstvo, da sta pri obeh nagrobnikih otroka postavljena v isti prostorski plan kot starši, ter ne pred njiju, kot se je sicer običajneje dogajalo v donavskih provincah. Podobno kot pri Marcelinovi steli sta plašča matere in hčere okrašena z borduro in mati v roki drži neki okrogel predmet, verjetno jabolko ali kak drug okrogel sadež.47 44 D(is) M(anibus) / Cup(itius) Cupitianus o(bitus) an(norum) LX / et B(a)eb(ia) Maximina c(oniux) o(bita) an(norum) L / Flav(ius) Decoratianus b(ene)f(iciarius) / et Cup(itia) Iuliana con(iux) / vi(v)i par(entibus) car(issimis) fac(iendum) cur(averunt) (transkribirano po: Visočnik, Roman Inscriptions from Celeia, 123, št. 99). 45 Schober, Die römischen Grabsteine, 84–85, št. 184; Hoffiller in Saria, Antike Inschriften aus Ju- goslawien, 24, št. 47; Visočnik, Roman Inscriptions from Celeia, 122–123, št. 99; Pochmarski, »Die Werkstatt des Meisters von Celeia«, 412, št. 2; Lupa 3119. 46 Pochmarski, »Die Werkstatt des Meisters von Celeia«, 419. Njena mati, Bajbija Maksimina, drži v rokah velik cvet, oče pa v levici rotulus, medtem ko desnico polaga na prsi na enak način kot Avrelij Sekundin. Prav tako tudi njegov iztegnjeni mezinec na levi roki krasi prstan, zaradi česar bi morda izbira atributov bila zgolj ena od značilnosti tega mojstra in ne bi nujno kazala na povezavo z Izidinim kultom. 47 Tako sadje kot cvetovi so bili atributi žensk vseh starosti, saj so namigovali na izobilje in Keria_2023-1_FINAL.indd 44 19. 12. 2023 12:03:19 45Upodobitev otrok in njihove starosti ... Figure otrok na stelah, pripisanih isti delavnici rimske Celeje, so očitno upodobljene na različne načine, pri čemer izstopa zlasti z Izidinim čopom individualno prikazan Avrelij Sekundijan. To kaže, da bržkone niso bile iz- klesane vnaprej »na zalogo«, temveč je šlo za individualna naročila,48 o tem pa najverjetneje priča tudi izbira oblačil, s katerimi je kamnosek želel otroke vizualno približati staršem. Statucij Sekundin in Avrelij Sekundijan enako kot oče nosita sagum, oblačilo odraslih moških, medtem ko imata Kupitija Kupiti- jana in Avrelija enako kot mati na sebi tuniko ter plašč z borduro. Pri vseh so otroci upodobljeni na sredini, pri Marcelinovi steli in steli Statucija Sekundijana tudi v prvem prostorskem planu, kakor je značilno za donavske province. Edino pri Kupitijanovi steli je hči upodobljena kot odrasla oseba, pri čemer gre nemara za posledico dejstva, da je prav ona bila naroč- nica stele; prav zato je verjetno sebe želela prikazati enakovredno kot odraslo, samostojno osebo, ki je (skupaj s soprogom) finančno zmožna postaviti spo- menik staršem. Že samo skupina teh stel, pripisanih isti celejski delavnici, lahko kot pars pro toto pokaže na raznolikost v načinu upodabljanja otrok na nagrobnih spomenikih, pri čemer dejanska starost, kot kaže, ni igrala nobene vloge, temveč se je kamnosek prilagodil željam naročnika in sporočilu, ki ga je ta z izbiro oblačil, atributov in ne nazadnje starosti upodobljenih potomcev želel posredovati zanamcem in mimoidočim. Zgolj portreti tako že na prvi pogled, brez pomoči epitafa, kažejo predvsem, da gre za nagrobno obeležje družinskih članov. Katarina Šmid Univerza na Primorskem Fakulteta za humanistične študije katarina.smid@fhs.upr.si BIBLIOGR AFIJA Backe, Annika. »Römische Kinderkleidung zwischen Realität und Repräsentation.« V: Das Bild vom Kind im Spiegel seiner Kleidung, ur. Anette Paetz in Uta-Christiane Berge- mann, 57–75, Regensburg: Schnell & Steiner, 2015. Backe-Dahmen, Annika. »Roman Children and the “Horus Lock” between Cult and Ima- ge.« V: Individuals and Materials in the Greco-Roman Cults of Isis: Agents, Images, and Practices: Proceedings of the VIth International Conference of Isis Studies. Religions in the Graeco-Roman World 187, ur. Valentino Gasparini in Richard Veymiers, 509–38. Leiden in Boston: Brill, 2018. plodnost (cf. Mander, Portraits of Children, 43). 48 Polizdelke so klesale tako delavnice v večjih in manših kamnolomih kakor tudi v mestih (cf. Djurić, »Logistika za antično umetnostjo«, 133–136). Keria_2023-1_FINAL.indd 45 19. 12. 2023 12:03:19 46 Katarina Šmid Boatwright, Mary. »Children and Parents on the Tombstones of Pannonia.« V: The Roman Family in the Empire. Rome, Italy and Beyond, ur. Michele George, 287–353. Oxford: Oxford University Press, 2005. Boppert, Walburg. »Ein freistehendes Rundmedaillon aus Worms.« V: Akten des IV. inter- nationalen Kolloquiums über Probleme des provinzialrömischen Kunstschaffens = Akti IV. mednarodnega kolokvija o problemih rimske provincialne umetnosti. Situla 36, ur. Bojan Djurić in Irena Lazar, 53–65. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 1997. Carroll, Maureen. Spirits of the Dead: Roman Funerary Commemoration in Western Europe. Oxford Studies in Ancient Documents. Oxford: Oxford University Press, 2006. Coulon, Gérard. L’enfant en Gaule romaine. Paris: Editions Errance, 2004. Djurić, Bojan. »Logistika za antično umetnostjo: kamnoseška proizvodnja provinc Nori- cum in Pannoniae.« Arheološki vestnik 70 (2019): 127–54. Eingartner, Johannes. Isis und ihre Dienerinnen in der Kunst der römischen Kaiserzeit. Mnemosyne, bibliotheca classica Batava, Supplementum 115. Leiden in New York: Brill, 1991. Franck, Richard. »Augustus‘ Legislation on Marriage and Children.« California Studies in Classical Antiquity 8 (1975): 41–52. Garulli, Valentina. »A Portrait of the Poet as a Young Man: the Tomb of Quintus Sulpici- us Maximus on the Via Salaria.« V: Tombs of the Ancient Poets: between the Literary Reception and Material Culture, ur. Nora Goldschmidt in Barbara Graziosi, 83–100. Oxford: Oxford University Press. George, Michele. »A Roman Funerary Monument with a Mother and Daughter.« V: Child- hood, Class and Kin in the Roman World, ur. Suzanne Dixon, 178–89. London, New York: Routledge, 2001. Glaser, Franz. »Isisverehrerinnen in Noricum.« V: Akten des IV. internationalen Kolloqui- ums über Probleme des provinzialrömischen Kunstschaffens = Akti IV. mednarodnega kolokvija o problemih rimske provincialne umetnosti. Situla 36, ur. Bojan Djurić in Ire- na Lazar, 127–130. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 1997. Goette, Hans Rupprecht. »Beobachtungen zu römischen Kinderportraits.« Archäologischer Anzeiger (1989): 453–471. Goette, Hans Rupprecht. »Römische Kinderbildnisse mit Jugend-Locken.« Mitteilungen des Deutschen archäologischen Instituts: Athenische Abteilung 104 (1989): 203–217. Hoffiller, Viktor in Balduin Saria. Antike Inschriften aus Jugoslawien. Noricum und Panonia superior. Heft 1. Zagreb: [s.n.], 1938. Hope, Valerie. Constructing Identity: The Roman Funerary Monuments of Aquileia, Mainz, and Nîmes. Bar International Series 960. Oxford: Archaeopress, 2001. Huskinson, Janet. »Disappearing Children: Children in Roman Funerary Art of the First to the Fourth Century AD.« V: Hoping for Continuity: Childhood, Education and Death in Antiquity and the Middle Ages, ur. Hanska Mustakallio, 91–103. Rome: Institutum Romanum Finlandiae, 2005. Klemenc, Josip, Vera Kolšek in Peter Petru. Antične grobnice v Šempetru. Katalogi in mono- grafije 9, 2. Ljubljana: Narodni muzej, 1972. Kolšek, Vera. Rimska nekropola v Šempetru: vodnik. Celje: Pokrajinski muzej Celje, 1997. Larsson Lóven, Lena. »Children and Childhood in Roman Commemorative Art.« V: The Oxford Handbook of Childhood, ur. Evans Grubbs, 302–21. Oxford: Oxford University Press, 2013. Lupa. 2020. »Die Bilddatenbank Ubi Erat Lupa.« Http://lupa.at/. Keria_2023-1_FINAL.indd 46 19. 12. 2023 12:03:19 47Upodobitev otrok in njihove starosti ... Mander, Jason. Portraits of Children on Roman Funerary Monuments. Cambridge: Cam- bridge University Press, 2013. Migotti, Branka. »Can Soldiers on 3rd-Century Stelae in Panonnia be Recognized only by the Sagum?« V: Rimska vojna oprema u pogrebnom kontekstu. Radovi XVII. ROMEC-a = Weapons and Military Equipment in a Funerary Context. Proceedings of the XVIIth Roman Military Equipment Conference, ur. Mirjana Sanader et al., 259–71. Zagreb: Fi- lozofski fakultet, Arheološki muzej, 2013. Pflug, Hermann. Römische Porträtstelen in Oberitalien: Untersuchungen zur Chronologie, Typologie und Ikonographie. Mainz am Rhein: Verlag Philipp von Zabern, 1989. Pochmarski, Erwin. »Severische Reliefs aus dem Stadtterritorium von Virunum.« V: Akten des 3. internationalen Kolloqiums über Probleme des provinzialrömischen Kunstschaf- fens, ur. Gerhard Bauchhenß, 127–39. Köln, Bonn: Rheinland-Verlag, R. Habelt, 1996. Pochmarski, Erwin. »Das sagum, urtrachtlicher keltischer Umhang und/oder römischer Uniformmantel.« V: Ad fontes!. Festschrift für Gerhard Dobesch zum fünfundsechzig- sten Geburtstag am 15. September 2004, ur. Herbert Heftner, Kurt Tomaschitz, Gerhard Dobesch, 571–81. Wien: Herausgeber, 2004. Pochmarski, Erwin. »Die Werkstatt des Meisters von Celeia.« V: Scripta in honorem Bojan Djurić. Monografije CPA 1, ur. Branka Migotti et al., 411–20. Ljubljana: Zavod za var- stvo kulturne dediščine Slovenije, 2012. Rawson, Beryl. Children and Childhood in Roman Italy. Oxford: Oxford University Press, 2005. Rothe, Ursula. »Clothing in the Middle Danube Provinces: The Garments, their Origins and their Distribution.« Jahreshefte des Österreichischen Archäologischen Institutes in Wien 81 (2012): 137–231. Schober, Arnold. Die römischen Grabsteine von Noricum und Pannonien. Wien: Hölzel, 1923. Shaw, Brent. »The Cultural Meaning of Death: Age and Gender in the Roman Family.« V: The Family in Italy: from Antiquity to the Present, ur. David I. Kertzer in Richard P. Saller, 66–90. New Haven, London: Yale University Press, 1991. Sigismund-Nielsen, Hannelore. »Children for Profit and Pleasure.« V: Age and Ageing in the Roman Empire. Journal of Roman Archaeology: Supplementary Series 65, ur. Ray La- urence in Mary Harlow, 39–54. Portsmouth, RI: Journal of Roman Archaeology, 2007. Šajn, Metka. »Clothing of the Deceased Portrayed on the Roman Gravestones Found on the Territory of Slovenia«. V: Sepulkralna skulptura zapadnog Ilirika i susjednih oblasti u doba Rimskog Carstva = Funerary Sculpture of the Western Illyricum and Neighbo- uring Regions of the Roman Empire, ur. Gunthram Koch in Nenad Cambi, 223–52. Split: Književni krug, 2013. Šašel Kos, Marjeta. »Centenarians in the Emona Area and the Adjacent Norican and Pan- nonian Regions.« V: Misurare il tempo, misurare lo spazio: Atti del Colloquio AIEGL – Borghesi 2005. Epigrafia e antichità 25, ur. Maria Gabriella Angeli Bertinelli in Angela Donati, 175–97. Faenza: Fratelli Lega, 2006. Ubl, Hansjörg. Waffen und Uniform des römischen Heeres der Prinzipatsepoche nach den Grabre- liefs Noricums und Pannoniens. Wien: Österreichische Gesellschaft für Archäologie, 2013. Visočnik, Julijana. »“Crudeles parentes” on the Funerary Stele for Aurelius Secundinus and his Family (CIL III 5246).« V: Religion in Public and Private Sphere: Acta of the 4th International Colloquium The Autonomous Towns of Noricum and Pannonia. Knjižnica Annales Mediterranei, ur. Irena Lazar in Peter Scherrer, 41–48. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Inštitut za dediščino Sredozemlja, Univerzitetna založba Annales, 2011. Keria_2023-1_FINAL.indd 47 19. 12. 2023 12:03:19 48 Katarina Šmid Visočnik, Julijana. The Roman Inscriptions from Celeia and its Ager. Celje, Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba, Društvo Mohorjeva družba, 2017. Wallace-Hadrill, Andrew. »Family and Inheritance in the Augustan Marriage Laws.« The Cambridge Classical Journal 27 (1981): 58–80. Wrede, Henning. Consecratio in formam deorum: vergöttlichte Privatpersonen in der römi- schen Kaiserzeit. Mainz am Rhein: Von Zabern, 1981. Zanker, Paul. »Grabreliefs römischer Freigelassener.« Jahrbuch des Deutschen Archäologi- schen Instituts 90 (1975): 267–315. Ziegler, Daniela. Frauenfrisuren der römischen Antike: Abbild und Realität. Berlin: Weißen- see Verlag, 2000. IZVLEČEK Prispevek se na primeru skupine stel, pripisanih isti celejski delavnici, osredotoča na upodobitve otrok oziroma v prvi vrsti na razmerje med starostjo portretiranca in sta- rostjo, navedeno na epitafu. Te sicer običajne »anomalije« še posebej pogosto nastopijo tudi v donavskih provincah, kjer so potomci nemalokrat upodobljeni kot majhni otroci, četudi gre za (skoraj) odrasle osebe. Bodisi so bili uporabljeni spomeniki z vnaprej iz- klesano shemo bodisi so starši želeli s tem poudariti relacijo starši-otrok. Na skupini obravnavanih stel je le v enem primeru hči prikazana kot odrasla oseba. Temu je bržkone botrovalo dejstvo, da je bila prav ona tudi naročnica, upodobitev fantka s Horusovim čopom na drugi steli ter oblačila otrok, ki se ujemajo z opravo matere oziroma očeta, pa nakazujejo, da so vse bile izklesane individualno, po naročilu. Ključne besede: otroci, nagrobni spomeniki, Celeja, rimska doba, stela, donavske prov- ince, Mojster iz Celeje, starost, Horusov čop ABSTR ACT The Depictions of Children and Their Age on Steles Ascribed to the Same Celeian Workshop The article discusses the depictions of children and focuses primarily on the relation be- tween the age of the carved portrait and the age that is given on the epitaph. The study fo- cuses on a group of steles ascribed to the same Celeian workshop. The steles from the Danu- bian provinces often reveal the usual anomalies, that is, the descendants are frequently represented as small children despite their age. This may be attributed either to the use of a pre-carved scheme or to the parents’ wish to stress the relation parents – child. The group of the steles discussed includes only one daughter depicted as grown-up, in all probability due to the fact that it was she who commissioned the monument. The boy with the Horus lock on another stele, as well as the garments of the children, which match those of the mother or father, indicate that all steles of that workshop were individually custom-sculpted. Keywords: children, grave monuments, Celeia, Roman era, stele, Danubian provinces, Master of Celeia, age, Horus lock Keria_2023-1_FINAL.indd 48 19. 12. 2023 12:03:19 49Upodobitev otrok in njihove starosti ... SUMMARY The depictions of children appeared in Roman funerary art relatively late, the earliest examples being the Late Republican sepulchral monuments of liberti, and only spread more widely in the 2nd century AD. The basic iconographic scheme for funerary por- trait monuments is more or less guniform, but the provinces or regions of Italy vary in the placement of the children between the parents. In the Danubian provinces, children are usually placed in the middle, in the first spatial plan, and there often emerges a dis- similarity between the age given on the epitaph and the carved portrait: in most cases the children are represented as younger than their real age, and in a few cases as older. In all probability the commissioners either ordered a grave monument with a pre-carved basic scheme, or else stressed the child’s position within the nuclear family by exaggerating his or her youth. Examined is a group of four grave steles that were, due to the stylistic similarities in por- traits and some other decorative elements, ascribed by Erwin Pochmarski to a workshop active in the last quarter of the 3rd century in Celeia. Pochmarski named the leading master ‘Master from Celeia’ (Meister von Celeia). On the stele immured in the house at Glavni trg 11, Celje (fig. 1), the daughter Aurelia is, despite her age of 30, depicted as a child, whereas her garments (tunic, overtunic with a wide border) resemble her mother’s. On another stele (Pokrajinski muzej Celje, inv. no. L 82; fig. 2), Aurelius Secundianus, who died at the age of seven, is portrayed with the Horus lock, which indicates one of the initiation levels into the mysteries of Isis. As the Horus lock was cut off and dedicated to the goddess on the final admittance into her cult, that cannot have happened before the age of fifteen, and the stele was obviously not pre-carved, but was commissioned on the occasion of the boy’s premature death. He is, just as four-year-old Statutius Secundus on another stele (Šempeter, Roman necropolis Šempeter in the Savinja Valley; fig. 3), dressed in the sagum, the garment of the grown- ups. The dress could on the one hand stress the sons’ resemblance to their fathers and, on the other hand, their deprivation of adulthood, indicated by the sagum. In contrast to the above-mentioned steles, thirty-year old Cupitia Cupitiana (Celje, immured in the outer wall of the church of Saint Maximilian of Celeia; fig. 4) is represented as grown-up, which could be explained by the fact that it was she (together with her husband) who commis- sioned that grave monument and therefore proudly represented herself as an independ- ent person, able to honour her parents by erecting for them the grave stele. To sum up, among the steles from that workshop it is the stele of Aurelius Secundi- anus that stands out. The child is, due to the Horus lock, definitely individually depicted, which is probably true also for the other steles, as the garments of the children resemble the garments of the mother or the father. Only Cupitia Cupitiana is depicted as grown- up, probably because of her role as the commissioner of the stele. Keria_2023-1_FINAL.indd 49 19. 12. 2023 12:03:19 Keria_2023-1_FINAL.indd 50 19. 12. 2023 12:03:19 Kaja Stemberger Flegar Prehrana dojenčkov v antičnem Rimu UVOD Prehrana dojenčkov in mlajših otrok je bila v rimskem času prav tako po- membna, kot je sedaj, saj je vselej zagotavljala preživetje in optimalen razvoj otrok. Pred izumom in splošno razširjenostjo formule za hranjenje okoli leta 1870 je bilo materino oz. človeško mleko glavni in vitalni vir hranil za do- jenčke in mlajše otroke.1 Naše znanje o prehrani dojenčkov v antiki prihaja iz več različnih virov. Med pomembnejšimi so gotovo dela antičnih avtorjev, kot so Tacit,2 Juvenal,3 Favorin,4 Muzonij Ruf5 in Plutarh,6 pa tudi zdravi- lec Soran,7 ki so si relativno enotni v ideji, da je najboljša otroška prehrana materino mleko.8 Številni so grško-rimski kipci dojilj,9 dojenje se pojavlja v različnih upodobitvah alegorij in mitov tako v umetnosti10 kot v literaturi, recimo Izide, ki doji sina Harpokrata, ali Pero, ki z dojenjem ohranja pri življe- nju očeta Kimona, obsojenega na smrt s stradanjem.11 V kontekstih upodobitev vsakdanjega življenja pa prizori dojenja niso preveč pogosti. Najdemo jih na primer na sarkofagih, kjer pa ni vedno prika- zana doječa mati,12, temveč bolj pogosto dojilje.13 Redko upodobitve dojenja 1 Obladen, »Guttus, tiralatte and téterelle«, 669; Obladen, »Regulated Wet Nursing«, 222. 2 Tac. Dial. 28-29; Ger. 20. 3 Juv. 6.592‒7. 4 Favorin. apud Gell. 12.1.4-7. 5 Musonius Rufus 3. 6 Plutarchus Cat. Ma. 20.3. 7 Sor. 2.18. 8 Centlivres Challet, »Feeding the Roman Nursling«, 896. 9 Prav tam, 895. 10 Carucci, »Domestica Bona«, 28, 30. Fig. 1, 2. 11 V. Max. 5. 4 ext. 1. 12 Carroll, »Mother and infant «, 159; Carroll, »Archaeological and Epigraphic Evidence«, 154. 13 Boatwright, »Children and Parents«, 287–289. DOI: https://doi.org/10.4312/keria.25.1.51-66 Keria_2023-1_FINAL.indd 51 19. 12. 2023 12:03:19 52 Kaja Stemberger Flegar najdemo tudi na nagrobnikih mater ali dojilj.14 V rimski umetnosti doječe matere niso pogost motiv, verjetno zaradi negativnih konotacij, ki jih imajo v grško-rimski umetnosti razgaljene prsi,15 pa tudi, ker praksa dojenja med elitami Italije in grškega vzhoda morda ni bila tako zelo razširjena.16 NEK AJ R AZLOGOV, ZAK AJ DOJENJE NI BILO VEDNO MOGOČE Dojenje niti ni bilo vedno mogoče, bodisi zaradi matere bodisi zaradi otro- ka. Mati je bila lahko odsotna, če je bil otrok na primer najdenček ali če je mati umrla pri porodu.17 Glede na visoko smrtnost pri porodih slednje ni bilo redko,18 in po eni od interpretacij so lahko dojilje najemali prav zaradi lažjega čustvenega distanciranja spričo velike smrtnosti otrok.19 Razlogi za prekini- tev dojenja so bili lahko zdravstveni, lahko pa so bili tudi družbeni, sploh pri ženskah iz elitnih krogov,20 ki so jim bili teksti prej omenjenih piscev verjetno namenjeni. V družbi, kjer je bilo še zlasti v višjih slojih nasledstvo pomembno, je bila lahko prekinitev dojenja povezana tudi z laktacijsko amenorejo, ki je ob ekskluzivnem dojenju do otrokovega šestega meseca do 98 % uspešno narav- no kontracepcijsko sredstvo.21 Prekinitev dojenja je bila lahko tudi popolnoma osebna odločitev, povezana z izpolnjevanjem drugih obveznosti in zadolžitev. Kot razloge za najemanje do- jilj antični pisci navajajo na primer utrujenost ali strah pred predčasnim stara- njem.22 Obstajalo pa je tudi vraževerje, da lahko spolni odnosi pokvarijo mleko in tako škodujejo otroku.23 Bolj ekonomske narave je bil najem dojilj za dojenč- ke, ki so bili kupljeni kot sužnji, kar je razvidno na primer iz papirusnih pogodb, najdenih v Egiptu,24 in iz študije epigrafskih virov iz Rima.25 Po drugi strani pa tudi otroci niso bili vedno sposobni sesanja, če so bili na primer prešibki ali ro- jeni prekmalu. Tovrstne probleme je bilo mogoče reševati na več načinov. 14 Centlivres Challet, »Feeding the Roman Nursling«, 896; Šašel Kos, »Nutrices«, 167. 15 Bonfante, »Nursing mothers in classical art«. 175. 16 Boatwright, »Children and Parents«, 315 in tam navedena literatura. 17 Gourevitch, »La mort de la femme en couches«; Tatarkiewicz, The ‘cursus Laborum’ of Roman Women, 131–133. 18 Parkin, Demography and Roman Society, 103–105; Parkin, »The Demography of Infancy«, 46. 19 Bradley, »Wet-Nursing at Rome«. 20 Boatwright, »Children and Parents«, 315; Parca, »The Wet Nurses of Ptolemaic and Roman Egypt«, 209. 21 Tiwari et al. »A study on effectiveness«, 3946. 22 Sor. 2.18; Juv. 6.592‒597; Favorin. apud Gell. 12.1.4-7 23 Povzeto po Centlivres Challet, »Feeding the Roman Nursling«, 898. 24 Masciadri in Montevecchi, I contratti di baliatico; Parca, »The Wet Nurses of Ptolemaic and Roman Egypt«. 25 Bradley, »Wet-Nursing at Rome«. Keria_2023-1_FINAL.indd 52 19. 12. 2023 12:03:19 53Prehrana dojenčkov v antičnem Rimu NADOMESTNA PR EHR ANA DOJENČKOV V R IMSKI DOBI Čeprav tovrstnih študij za rimsko obdobje ni, so moderne primerjalne razi- skave sistematično dokazale, da je umrljivost otrok, ki jih dojijo dojilje, višja kot pri tistih, ki jih dojijo matere. Kljub temu je izmed različnih metod nado- mestnega hranjenja dojenje še vedno najboljša izbira.26 Dojiljo (nutrix) je v rimskem obdobju družina lahko najela ali kupila, saj so bile dojilje navadno osvobojenke ali sužnje.27 Prakse najemanja dojilj se po različnih koncih Impe- rija razlikujejo,28 veliko ljudi pa si ni moglo privoščiti uslug dojilje. V antičnih virih najdemo opise, kakšna mora biti idealna dojilja, upoštevaje njeno starost, zdravstveno stanje, psihološke značilnosti, obliko dojk in kvaliteto mleka, po- gosto pa so bila prisotna tudi navodila, kako mora skrbeti zase in za otroka.29 Soran je med drugim opisal, kako s konico nohta preveriti, ali je mleko dobro, in ta metoda je ostala v uporabi še vsaj 1500 let po tem.30 O pomemb- nosti kvalitete mleka nam govorijo tudi papirusne pogodbe o dojenju, najdene v Egiptu,31 ki vključujejo predpisane diete, navajajo stvari, ki se jim morajo dojilje izogibati itd. Iz antičnih pisnih virov je znana tudi praksa dojenja več otrok naenkrat.32 Toda če je doječa ženska skrbela za več otrok hkrati, potem za vse ni nujno mogla imeti dovolj svojega mleka in je dojenčke lahko hranila z drugimi nadomestki.33 Pred tem so se starši včasih zavarovali s pogodbami za ekskluzivno dojenje z dojilnim mlekom. V primeru dojenja več otrok je dojilja med otroki lahko tudi prenašala bolezni.34 Že v antiki je bilo mogoče kupiti nadomestno človeško mleko; obstajali so tudi drugi nadomestki, ki pa so težko zadovoljili potrebe po hranilih in niso bili vedno najbolj varni za uporabo.35 Poznan je tudi poklic assae nutrices, »dojilj«, ki otrok niso dojile, ampak so jih hranile »na roke«.36 Celo mit o nastanku Rima govori o uporabi nadomestka – živalskega mleka, in podob- nih primerov ne manjka.37 Kljub poetični priročnosti je malo verjetno, da so otroci v antiki pili mleko neposredno pri živalih, že zaradi varnosti in higiene, 26 Centlivres Challet, »Feeding the Roman Nursling«, 900‒901. 27 Bradley, »Wet-Nursing at Rome«, 213. 28 Parca, »The Wet Nurses of Ptolemaic and Roman Egypt«. 29 Sor. 2.12.19; Tac. Dial. 28–29. 30 Stevens et al., »A History of Infant Feeding«, 33; Jr, »Soranus (A.D. 98–138) of Ephesus’ fingernail method of testing the quality of breast-milk«. 31 Masciadri in Montevecchi, I contratti di baliatico; Parca, »The Wet Nurses of Ptolemaic and Roman Egypt«. 32 Npr. Plutarchus Cat. Ma. 20.3. 33 Centlivres Challet, »Feeding the Roman Nursling«, 898–899. 34 Prav tam, 898–899. 35 Prav tam, »Feeding the Roman Nursling«, 900‒901. 36 Obladen, »Regulated Wet Nursing«, 225. 37 Pedrucci, »Breastfeeding Animals«. Keria_2023-1_FINAL.indd 53 19. 12. 2023 12:03:19 54 Kaja Stemberger Flegar čeprav je bila prav takšna praksa izpričano razširjena v določenih kasnejših obdobjih, npr. v Franciji v 19. in 20. stoletju.38 Bolj verjetno je, da so bile v uporabi hranilne stekleničke. V antičnem Rimu so poznali tudi posodice za hranjenje otrok. O »umetnih bradavicah« za hranjenje piše Soran iz Efeza,39 prepis njegovega besedila iz 6. stoletja pa navaja, da so te posodice steklene in da se jim je pogovorno reklo titina ali ubuppa.40 Smrtnost pri porodu je bila večja kot dandanes,41 vsaj toliko ali celo bolj nevarno pa je bilo obdobje takoj po rojstvu zaradi porodnih travm, nalezljivih bolezni itd.42 K temu je verjetno pripomoglo prepričanje, ki ga zasledimo tudi v medicinskih tekstih, in sicer, da je materino mleko takoj po porodu škodljivo,43 kar je pomenilo, da otrok ni zaužil kolostruma.44 Pri dojenju pa so lahko poja- vljali problemi zaradi prehrane matere, kar zasledimo pri analizi zob.45 Z ozirom na slabo učinkovitost nadomestnega hranjenja torej poudarjanje dojenja in ma- terinega mleka kot najboljše izbire ni bilo le vprašanje virtūtēs. Volčje mleko, ki naj bi bilo po legendi rešilo Romula in Rema, je za ljudi v resnici strupeno, za otroke celo smrtno nevarno,46 zato se je pri interpretaciji bolje ozreti po nekem drugem pomenu besede lupa,47 ob katerem legenda o ustanovitvi Rima izpade bistveno manj glamurozno. A tudi kravje in kozje48 mleko, ki je bilo v uporabi v antiki, včasih mešano z medom ali žitaricami, je bilo povezano s 3–5-krat višjo umrljivostjo pri otrocih, ki niso bili dojeni. Ne kravje ne kozje mleko namreč ni primerno za hranjenje otrok, če ni prevreto, razredčeno in obogateno z vitamini.49 Uporaba surovega mleka pa je praktič- no pomenila smrtno obsodbo.50 Tudi če so se posodice uporabljale za hranjenje s človeškim mlekom, je bilo njihovo čiščenje zaradi oblike težko. Primerjalne študije za 19. stoletje ka- žejo, da je bilo razmnoževanje bakterij v nesteriliziranih stekleničkah v kom- binaciji z nepravilno shranjevanim mlekom krivo kar za eno tretjino smrti nedojenih otrok v prvem letu njihovega življenja.51 Verjetno lahko sklepamo, da je bila v antičnem Rimu statistika podobno neugodna. 38 Centlivres Challet, »Feeding the Roman Nursling«, 900. 39 Sor. 2.46. 40 Carroll, Infancy and Earliest Childhood, 82–85. 41 Za Slovenijo npr. Burja et al., »Neonatal mortality«. 42 Parkin, Demography and Roman Society, 105. 43 Sor. 2.7.17–18. 44 Elm, »Ancient Greece and Rome«, 58. 45 Ganiatsou et al. »Breastfeeding and Weaning«, 13–14. 46 Centlivres Challet, »Feeding the Roman Nursling«, 901. 47 Mazzoni, She-Wolf, 112–114. 48 Sor. 2.18. 49 Centlivres Challet, »Feeding the Roman Nursling«, 901–902. 50 Parkin, »The Demography of Infancy«, 53. 51 Stevens et al. »A History of Infant Feeding«, 35; Weinberg, »Infant feeding through the ages«, 2020. Keria_2023-1_FINAL.indd 54 19. 12. 2023 12:03:19 55Prehrana dojenčkov v antičnem Rimu Navajanje na dopolnilno in čvrsto prehrano se je v rimski dobi začelo med tretjim in devetim mesecem, odvajanje od dojenja pa med drugim in četrtim letom starosti, sodeč po osteoloških analizah iz Rima, Afrike in Britanije, kar ustreza tudi današnjim smernicam WHO.52 Pri tem so verjetno pomembno vlogo igrale tudi posodice za hranjenje.53 Rabile so se lahko kot dojilni pri- pomoček, pa tudi pri navajanju otrok na pitje različnih tekočin. Soran tako omenja vodo in razredčeno vino kot dodatek mleku v času, ko se je otroke začelo navajati tudi na drugo hrano. PR IMER I Z OZEMLJA DANAŠNJE SLOVENIJE 1. Posodice za hranjenje otrok Navdih za pisanje tega članka se je našel v enem izmed grobov z najdišča Hajdina Murko na Ptuju, ki je bil odkrit 2017 med izkopavanji podjetja PJP d.o.o. Med obdelavo gradiva, ki sicer še vedno poteka, je posebno pozornost vzbudila na prvi pogled nekoliko čudna posoda. Sorodna je lokalni kerami- ki tankih sten, a če si jo ogledamo pobliže, lahko kaj hitro ugotovimo, da je osnovna posoda sumljivo podobna tudi skodelici tankih sten brez dodatnega ornamenta, kakršne so pri nas pogoste v Emoni54 in nekaterih manjših nasel- binah. Predelana je na način, da je na vrhu posode keramika potegnjena sku- paj, tako da tvori manjše ustje in hrbet, ima pa še odprtino na spodnjem delu ostenja. Stene posode so izjemno tanke. Če ne bi bila cela in najdena v grobu, bi jo zlahka zamenjali za ponesrečen lončarski izdelek. Grob z najdišča Hajdi- na Murko sicer ni edinstven samo po prisotnosti »stekleničke«, je tudi edini pokop v amfori s celotnega najdišča; prav v amfori sta bila najdena posodica in keramični kozarec. Na žalost osteoloških analiz za pokop še nimamo, a gotovo na grobišču z več kot 120 grobovi izstopa. Iskanje primerjav po Sloveniji je pokazalo, da so pripomočki za hranjenje otrok pravzaprav zelo redki in se, kjer je znan kontekst najdb, pojavljajo v gro- bovih. Še dve keramični steklenički v obliki askosa sta bil najdeni v grobovih na Ptuju.55 Nekaj več je steklenih (Tabela 1). Steklene posodice z dulcem, ki so znane kot tip Isings 99,56 se pojavljajo tudi v grobovih Petovione in Emone ter v Neviodunu, kjer pa kontekst ni znan.57 Nekatere so bile najdene v paru. 52 Centlivres Challet, »Feeding the Roman Nursling«, 897 in tam navedena literatura. 53 Npr: Fildes, Breasts, Bottles and Babies; Gourevitch, »Les tire-lait antiques«. 54 Plesničar Gec, Keramika emonskih nekropol, 14. 55 Vomer Gojkovič in Žižek, Pot v neznano, 58, 62. 56 Isings, Roman Glass from Dated Finds, 118. 57 Istenič, Poetovio, zahodna grobišča II, T. 18: 4; T. 132: 6; T. 158, 1; Kujundžić, Poetovionske ne- kropole, T. 14: 26; Mikl Curk, Poetovio I, T. 2: 14; Petru, Emonske nekropole, T. CIV, 9; Petru in Keria_2023-1_FINAL.indd 55 19. 12. 2023 12:03:19 56 Kaja Stemberger Flegar V Petovioni pa je bila vsaj ena taka posodica najdena v peči,58 po čemer bi se mogoče dalo sklepati na lokalno proizvodnjo. Slika 1: Posodica z najdišča Hajdina Murko na Ptuju. © PJP d.o.o. Graf 1: Pojavnost stekleničk po najdiščih in materialu Petru, Neviodunum, T. XXV, 5‒7; T. XXXIV, 13; Vomer Gojkovič in Žižek, Pot v neznano, 62. 58 Janežič, Lončarska obrt v Petovioni, 215: 250. Keria_2023-1_FINAL.indd 56 19. 12. 2023 12:03:20 57Prehrana dojenčkov v antičnem Rimu Posodice, kakršna je ta z najdišča Hajdina Murko in druge iz rimske Slo- venije, so bile kot pripomoček za hranjenje otrok interpretirane že vsaj leta 1870,59 vendar so se od tedaj zvrstile številne razprave o njihovi namembno- sti.60 Pri nas ta tema ni bila široko obravnavana, je bil pa za stekleničke z dul- cem izražen dvom glede uporabe v zvezi s prehrano otrok.61 V grobnem kontekstu se tovrstne posodice, tako steklene kot keramične, pojavljajo predvsem v otroških grobovih, izjemoma tudi v grobovih odraslih. Keramične posodice niso uniformne v smislu lončarske mase: nekatere so iz grobih kuhinjskih glin, druge so finejše posode s premazom, najdemo pa tudi primerke iz sigilate.62 Večje število (čez 700) primerkov je bilo sistematično preučenih za Galijo,63 kar ni edina študija za to regijo,64 poznamo pa jih tudi z drugih koncev, od Egipta do Britanije, od 1. do 5. stoletja n. št.65 Stekleničke, kakršne najdemo v grobovih in jih po navadi povezujemo z otroki, imajo tudi več kot eno možnost za uporabo. Prva, že izpostavljena, je hranjenje otrok kot nadomestek dojenja. Vsebino posode je bilo tako možno kontrolirano in počasi zlivati v usta dojenčku. Predvsem za keramične primer- ke, kjer je površina dulca lahko ostra, so otroci lahko pili čez majhen košček tka- nine pritrjene na dulec.66 Študije ostankov lipidov v posodicah so bile narejene npr. za Aachen, Köln in Nijmegen, kjer so bili ugotovljeni ostanki mleka, vendar ni jasno, ali je bilo človeškega ali živalskega izvora.67 Mlajši otroci pa so takšne posode lahko uporabljali tudi kasneje za pitje vode, mleka, sokov in drugih te- kočin ob navajanju na drugo hrano. Modernih primerjav za takšne predmete je precej. V rimski dobi je bilo priporočeno obdobje prehoda z dojenja na preosta- lo hrano približno enako našemu, saj Soran in Ruf iz Efeza ter Galen priporočajo ekskluzivno dojenje do starosti med 5. in 9. mesecem, potem pa navajanje na ostalo hrano ob dojenju do nekje med 2. in 4. letom. Kljub temu analize zob rimskodobnih otrok do enega leta starosti kažejo na razvojni stres, ki je bil lahko posledica razvojnih sprememb pri navajanju na trdo hrano.68 Glede na obliko in možnost ustvarjanja podtlaka se je tovrstne stekleničke lahko uporabljalo tudi za iztisk mleka iz dojke. Več primerov s to namemb- nostjo poznamo iz antične Grčije,69 slovenske posodice pa bi lahko delovale 59 Npr. Cuming, »On Early Tetinæ«. 60 Npr. Centlivres Challet, »Tire-lait ou biberons romains?«; Gourevitch, »Les tire-lait antiques«; Gourevitch, »Biberons romains «; Gourevitch, »Tétines naturelles«; Jaeggi »Biberon or not biberon?«; Rouquet, »Les biberons«. 61 Lazar, Rimsko steklo Slovenije, 202. 62 Carroll, Infancy and Earliest Childhood in the Roman World, 83. 63 Jaeggi-Richoz in Garnier, »Shells and feeding bottles«, 105. 64 Npr. Rouquet, »Les biberons«; Rouquet in Loridan, »Note sur les biberons«. 65 Glej npr. Hermary in Dubois 2012, L’enfant et la mort dans l’Antiquité III. 66 Carroll, Infancy and Earliest Childhood, 896. 67 Huttmann et al. »Inhaltsanalysen römischer Säuglingstrinkgefässe«. 68 FitzGerald et al. »Health of infants «; Prowse et al. »Isotopic paleodiet studies«. 69 Obladen, »Guttus, tiralatte and téterelle«, 670, Fig. 1, A–D. Keria_2023-1_FINAL.indd 57 19. 12. 2023 12:03:20 58 Kaja Stemberger Flegar po podobnem principu . Za takšno uporabo je ženska potrebovala pomoč. Če pa je hotela sama ustvariti podtlak, se je morala poslužiti stekleničk z daljšim dulcem. Ena takih je bila najdena v antičnem Zadru,70 podobne oblike pa so se uporabljale še v 15. stoletju in kasneje.71 Po vsem imperiju so bile tovrstne keramične posodice najdene še v dveh kontekstih poleg grobov, in sicer v prebivališčih ter, redkeje, v keramičnih de- lavnicah.72 V slednjem primeru je na podlagi oblike mogoče sklepati, da so bile uporabljane za nanos finejših glin, se pravi predvsem za nanos barbotina, kajti zaradi viskoznosti barbotinske gline je nanos najlaže kontrolirati z urav- navanjem podtlaka v majhnih stekleničkah ali rogovih. Občasno so v steklenih primerkih odkrili sledove olj.73 To odpira več in- terpretacijskih možnosti, saj so posodice uporabne predvsem v situacijah, kjer je potrebna počasi in natančno odmerjena majhna količina tekočine. Pred- videvamo, da so bile uporabne predvsem v kozmetiki, zdravilstvu in higieni. Glede na prisotnost olja so bile interpretirane tudi kor predmeti, s katerimi so polnili oljenke.74 Posluževali pa so se jih tudi morda v kulinariki, saj nekatere močno spominjajo na posode, v katerih še danes postrežemo olivno olje ali recimo sojino omako. 2. Ptujske nutrice Druga skupina artefaktov, povezanih s prehrano otrok, pa zajema preko 40 upodobitev nutric in napisov, posvečenih nutricam, ki jih je obsežno obravna- vala predvsem Marjeta Šašel Kos.75 Večina posvetitvenih napisov božanskim dojiljam je znanih iz Petovione, kjer sta predvidoma stali vsaj dve nutricam posvečeni svetišči, od tega eno na spodnji Hajdini, kjer je bilo najdeno tudi večje število obravnavanih napisov.76 Samo dva napisa sta bila najdena izven Petovione, in sicer v današnjem Mariboru ter med ostalinami antične Flavie Solve.77 Po imperiju se sicer lahko v vlogi božanskih dojilj pojavljajo različne boginje, ptujske nutrice kot posebno božanstvo pa so izjemno lokalno zame- jen fenomen, za katerega Marjeta Šašel Kos predvideva predrimske korenine.78 70 Obladen, »Guttus, tiralatte and téterelle«, 670, Fig. 1, E. 71 Obladen, prav tam, 670–671. 72 Centlivres Challet, »Feeding the Roman Nursling«, 899; Roquet, »Les biberons«, 172. 73 Jaeggi-Richoz in Garnier, »Shells and feeding bottles«; Whitehouse, Roman Glass, 121. 74 Weinberg, »Infant feeding through the ages«, 2016. 75 Šašel Kos, Pre-Roman divinities; Šašel Kos, »Nutrice iz Poetovione«; Šašel Kos, »Nutrices«; Wi- gand, »Die Nutrices Augustae von Poetovio«. 76 Šašel Kos, Pre-Roman divinities, 154‒155. 77 Prav tam, 153; Šašel Kos, »Nutrices«, 154. 78 Šašel Kos, Pre-Roman divinities, 154‒155. Keria_2023-1_FINAL.indd 58 19. 12. 2023 12:03:20 59Prehrana dojenčkov v antičnem Rimu Figuralne upodobitve nutric so precej tipizirane.79 Kjer je boginja ohra- njena, je prikazana kot sedeča ženska figura, ki doji otroka, pogosto na dvi- gnjenem podiumu in blizu oltarčka. V večini primerov jo obdajajo ženske, ki nosijo darove ali druge predmete. Izkaže se, da na nobeni od upodobitev med predmeti ni pripomočkov za hranjenje otrok. Te predmete lahko bere- mo kot darove za boginjo, a se jih da razložiti tudi z bolj praktične plati. Več upodobitev kaže na darove v obliki hrane, naložene v košare ali nečke, ki jih ženske nosijo sedeči dojilji. V večini primerov ženske hrano prinašajo na glavi, občasno pa jo žrtvujejo na oltarju. Tipično je upodobitev hrane, ki pa ni pre- tirano detajlna, interpretirana kot štručke ali štruce kruha, kolači, ali sadje, po večini jabolka. To se ujema z darovanjem prvih sadov in kolačev, značilnim za boginje plodnosti.80 Trd kruh iz svežega žita je recimo na Soranovem seznamu priporočene hrane za dojilje. Kruh z dišavnicami je bil hrana doječih žensk tudi že mnogo prej, saj njegove opise najdemo na papirusih 18. dinastije v Egiptu (1587–1328 pr. n. št.).81 Zanimivi so tudi drugi predmeti, kot so lanterne, patere, in pripomočki za osebno higieno, recimo vrč za toaleto (urceus), brisača (mappa)82 in skleda za umivanje v obliki školjke.83 Podobne školjke, predvsem jakobove pokrovače, se pojavljajo v otroških grobnih kontekstih v antični Grčiji in njenih koloni- jah skupaj s posodicami za hranjenje otrok, podatki pa kažejo, da se je vsaj delno praksa ohranila tudi v rimski Galiji.84 Glede na to, da je na več reliefih upodobljen več kot en otrok, lahko sklepamo, da je boginja dojila več otrok. Takšna praksa je bila v tostranstvu potencialno nevarna zaradi prenašanja bo- lezni preko dojenja,85 zato je bilo med hranjenji verjetno zaželeno umivanje. HR ANJENJE OTROK V DRUGIH AR HEOLOŠKIH OBDOBJIH Ideja o specializiranem posodju za hranjenje dojenčkov torej ni ravno nova, niti ni bila nova v rimskem obdobju. Iz evropske prazgodovine poznamo več tipov posod z manjšimi dulci,86 v katerih so bili najdeni ostanki mleka, ekspe- 79 Prav tam, 180‒184; Šašel Kos, »Nutrices«. 80 Šašel Kos, »Nutrices«, 167. 81 Yalom, A history of the breast, 205–206. 82 Šašel Kos, Pre-Roman divinities, 160; AIJ 345. 83 Šašel Kos, Pre-Roman divinities, 170, CIL III 4052/3 = AIJ 328. 84 Jaeggi-Richoz in Garnier, »Shells and feeding bottles«. 85 Centlivres Challet, »Feeding the Roman Nursling«, 898–899. 86 Npr. Dunne et al., »Milk of ruminants in ceramic baby bottles from prehistoric child graves«; Fulminante, »Infant Feeding Practices in Europe and the Mediterranean from Prehistory to the Middle Ages«; Lacaille, »Infant Feeding-Bottles in Prehistoric Times«; Rebay-Salisbury, »Breast is best – and are there alternatives?«. Keria_2023-1_FINAL.indd 59 19. 12. 2023 12:03:20 60 Kaja Stemberger Flegar rimentalna arheologija pa je tudi potrdila njihovo uporabnost in priročnost. Podobne kot v rimski dobi se pojavljajo tudi v antični Grčiji, kjer so bile prav tako najdene povečini v otroških grobovih, posamične pa tudi v grobovih odraslih.87 Tovrstne predmete poznamo tudi v Sloveniji že iz prazgodovine, pojavijo se na prehodu iz bronaste v železno dobo, pa tudi kasneje. Najdemo jih npr. v Novem mestu na Kapiteljski njivi v grobu I/4088 in grobu 51389 ter na grobišču na Marofu,90 pa tudi drugod, npr. v gomili na Libni,91 vendar nobena od teh posodic pri nas ni bila interpretirana v smislu hranjenja otrok. Da gre za uporabno obliko posode, kažejo tudi kasnejše paralele, saj se podobne posode pojavljajo skozi celotno zgodovino92 in jih zasledimo še v viktorijanskem obdobju,93 sterilnejše variacije pa so v uporabi še dandanes. ZAKLJUČEK Zgodnje otroštvo je bilo v predmodernem obdobju izredno nevarno življenj- sko obdobje. Poleg številnih bolezni, za katere še ni bilo zdravil, je otroke ogrožala tudi nepopolna prehrana. Na pomembnost dojenja v rimskem ob- dobju kažejo pisna pričevanja, in to ne samo ljudi, ki so se z zdravilstvom in medicino ukvarjali profesionalno. V materialni kulturi dojenje srečamo samo v določenih kontekstih, kot so mitološke upodobitve, upodobitve na nagrob- nikih in sarkofagih, pa tudi v mali plastiki v obliki kipcev. V Sloveniji imamo nenavadno veliko upodobitev dojenja tudi v sakralnem kontekstu, zgoščene pa so v glavnem v Petovioni, kjer je bilo najdenih več deset upodobitev bo- žanskih nutric. Njihovo čaščenje je najverjetneje koreninilo v predrimskem obdobju, po številu napisov pa prekašajo vsa druga božanstva. Tudi ena od rešitev za prehrano otrok, ki jim dojenje ni bilo omogočeno, izvira že iz prazgodovine. Peščica posodic, poleg z ustjem opremljenih še z dodatnim dulcem, nikoli prej ni bila pri nas posebej obravnavana. Na pod- lagi oblike in podobnih najdb drugod po Imperiju jih lahko interpretiramo kot pripomočke za hranjenje otrok. Najdbe tako prazgodovinskih kot rim- skih primerkov so redke. Iz rimskega obdobja poznamo keramične in steklene posodice, večino z bolje objavljenih večjih grobišč, kot so tista pri Petovioni, Emoni in Neviodunu. Primerjalne analize z različnih koncev Imperija kažejo, 87 Dubois, »Des objets pour les bébés?«. 88 Knez, Novo mesto III, T. 34: Stipančić, Na mnoga leta!, 32. 89 Križ et al. »Katalog razstavljenih predmetov«, 236. 90 Knez, »Žarno grobišče v Novem mestu«, 73. 91 Stare, »Kipec ilirskega bojevnika z Vač«, T. XIII: 3. 92 Fildes, Breasts, Bottles and Babies; Weinberg, »Infant feeding through the ages«; Wicks, »A History of Infant Feeding«. 93 Fulminante, »Infant Feeding Practices in Europe and the Mediterranean from Prehistory to the Middle Ages«. Keria_2023-1_FINAL.indd 60 19. 12. 2023 12:03:20 61Prehrana dojenčkov v antičnem Rimu da so grobovi s takšnim pridatkom praviloma otroški, na žalost pa za tovrstne slovenske pokope še manjkajo osteološki podatki, ki bi lahko potrdili starost pokojnikov. Ker tema pri nas prej ni bila obravnavana, je bil glavni namen tega pri- spevka zagotoviti osnovni pregled obstoječega znanja o otroški prehrani iz različnih virov ter vsaj deloma s tega stališča interpretirati slovensko gradivo. Kaja Stemberger Flegar PJP d.o.o. kaja.stemberger@pjpdoo.com BIBLIOGR AFIJA Kratice AIJ ‒ Antike Inschriften aus Jugoslawien CIL ‒ Corpus Inscriptionum Latinarum Sekundarna literatura Boatwright, Mary T. »Children and Parents on the Tombstones of Pannonia.« V: The Ro- man Family in the Empire, ur. Michele George, 287–318. Oxford: Oxford University Press, 2005. Bonfante, Larissa. »Nursing mothers in classical art.« V: Naked Truths: Women, Sexuality and Gender in Classical Art and Archaeology, ur. Ann O. Koloski-Ostrow in Claire L. Lyons, 174–196. Nova izdaja. London, New York: Routledge, 2000. Bradley, Keith R. »Wet-Nursing at Rome: A Study in Social Relations.« V: The Family in Ancient Rome: New Perspectives, ur. B. Rawson, 201–229. Ithaca: Cornell University Press, 1986. Burja, Silva, Milena Treiber, Andreja Tekauc-Golob, Iztok Takač, Dušanka Hajdinjak, Ma- rijana Gajšek-Marchetti in Dušica Mičetić-Turk. »Neonatal mortality in the Maribor region (1997–2008).« Acta Medico-Biotechnica 7, št. 1 (2021): 23–31. Carroll, Maureen. »Infant death and burial in Roman Italy.« Journal of Roman Archaeology 24 (2011): 99–120. Carroll, Maureen. »Mother and infant in Roman funerary commemoration.« V: Infant he- alth and death in Roman Italy and beyond, Roman Archaeology Supplementary Series 98, ur. Maureen Carroll in Emma-Jayne Graham, 159–178. Ann Arbor: Journal of Roman Archaeology, 2014. Carroll, Maureen. »Archaeological and Epigraphic Evidence for Infancy in the Roman Wor- ld.« V: The Oxford Handbook of the Archaeology of Childhood, ur. Sally Crawford, Dawn M. Hadley in Gillian Shepherd, 148–164. Oxford: Oxford University Press, 2018a. Carroll, Maureen. Infancy and Earliest Childhood in the Roman World: ‘A Fragment of Time’. Oxford: Oxford University Press, 2018b. Carucci, Margherita. »Domestica Bona on Stage in the Pompeian House: On Viewing and Reading the Story of Pero and Mycon.« Arctos 44 (2010): 27–44. Keria_2023-1_FINAL.indd 61 19. 12. 2023 12:03:20 62 Kaja Stemberger Flegar Centlivres Challet, Claude Emmanuelle. »Tire-lait ou biberons romains?« L’Antiquité Clas- sique 85 (2016): 157–180. Centlivres Challet, Claude Emmanuelle. »Feeding the Roman Nursling: Maternal Milk, its Substitutes, and their Limitations.« Latomus 76 (2017): 895–909. Cuming, H Syer. »On Early Tetinæ.« Journal of the British Archaeological Association 26, št. 2 (1870): 109–114. Dubois, Céline. »Des objets pour les bébés? Le dépôt de mobilier dans les sépultures d’enfants en bas âge du monde grec archaïque et classique.« V: L’enfant et la mort dans l’Antiquité III. Le matériel associé aux tombes d’enfants. Actes de la table ronde inter- nationale organisée à la Maison méditerranéenne des sciences de l’homme (MMS H) d’Aix-en-Provence, 20-22 janvier 2011. Bibliothèque d’Archéologie Méditerranéenne et Africaine 12, ur. Antoine Hermary in Céline Dubois, 329–342. Marseille: Publications du Centre Camille Jullian, 2012. Dunne, Julie, Katharina Rebay-Salisbury, Roderick B. Salisbury, Alexander Frisch, Caitlin Walton-Doyle in Richard P. Evershed. »Milk of ruminants in ceramic baby bottles from prehistoric child graves.« Nature 574, št. 7777 (2019): 246–248. Dupras, Tosha L., Henry P. Schwarcz in Scott I. Fairgrieve. »Infant Feeding and Weaning Prac- tices in Roman Egypt.« American Journal of Physical Anthropology 115 (2001): 204–212. Elm, Susanna. »Ancient Greece and Rome: Self-formation.« V: Encyclopedia of Children and Childhood: In History and Society, ur. Paula S. Fass, 57–59. New York: Macmillan Reference USA, 2004. Fildes, Valerie A. Breasts, Bottles and Babies. Edinburgh: Edinburgh University Press, 1986. FitzGerald, Charles, Shelley Saunders, Luca Bondioli in Roberto Macchiarelli. »Health of infants in an Imperial Roman skeletal sample: Perspective from dental microstructu- re.« American Journal of Physical Anthropology 130 (2006): 179–189. Fulminante, Francesca. »Infant Feeding Practices in Europe and the Mediterranean from Prehistory to the Middle Ages: A Comparison between the Historical Sources and Bioarchaeology.« Childhood in the Past 8, št. 1 (2015): 24–47. Ganiatsou, Elissavet, Vika Efrossini, Angeliki Georgiadou, Tania Protopsalti in Christina Papageorgopoulou. »Breastfeeding and Weaning in Roman Thessaloniki: An Investi- gation of Infant Diet based on Incremental Analysis of Human Dentine.« Environmen- tal Archaeology (2022): 1–19. Gifford, William, izd. Juvenal‘s satires. With the satires of Perseus. Prevod William Gifford, popravki in opombe John Warrington, uvod Susanna Braund. London: Dent, 1992. Gourevitch, Danielle. »La mort de la femme en couches et dans les suites de couches.« V: La Mort, les morts et l’au-delà dans le monde romain: actes du colloque de Caen, 20-22 no- vembre 1985, ur. François Hinard, 20–22. Caen: Centre de publications de l’Université de Caen, 1987. Gourevitch, Danielle. »Les tire-lait antiques et la consommation médicale de lait humain.« Histoire des Sciences médicales 24 (1990): 93–98. Gourevitch, Danielle. »Biberons romains: formes et noms.« V: Le latin médical. La constituti- on d’un langage scientifique. Réalités et langage de la médecine dansle monde romain. Ac- tes du IIIe colloque international »Textes médicaux latinsantiques«, Saint-Étienne, 11–13 septembre 1989, ur. Guy Sabbah, 117–133. Saint-Étienne: Saint-Étienne Université, 1991. Gourevitch Danielle. »L’alimentation artificielle du petit enfant dans l’Antiquité classique.« V: Les biberons du Docteur Dufour, ur. Danièle Alexandre-Bidon, 13–18. Fécamp: Mu- sées municipaux de Fécamp, 1997. Keria_2023-1_FINAL.indd 62 19. 12. 2023 12:03:20 63Prehrana dojenčkov v antičnem Rimu Gourevitch, Danielle. »Tétines naturelles et tétines artificielles du nourrisson antique.« Réa- lités en gynécologie-obstétrique 50 (2000): 48–52. Hermary, Antoine in Céline Dubois, ur. L’enfant et la mort dansl’Antiquité III. Le matériel associé aux tombes d’enfants. Actes de la table ronde internationale organisée àla Maison méditerranéenne des sciences de l’homme (MMS H) d’Aix-en-Provence, 20-22 janvier 2011. Bibliothèque d’Archéologie Méditerranéenne et Africaine 12. Marseille: Publica- tions du Centre Camille Jullian, 2012. Hoffiller, Viktor in Balduin Saria. Antike Inschriften aus Jugoslawien. Heft 1, Noricum und Pannonia Superior. Zagreb: St. Kugli, 1938. Holford-Strevens, Leofranc, izd. Auli Gelli Noctes Atticae / ab Leofranco Holford-Strevens recognitae, brevique adnotatione critica instructae. Oxford: Imprint Oxonii, 2020. Huttmann, Arnold, Helmut Greiling, Ulrich Tillmanns in Matthias Riedel. »Inhaltsa- nalysen römischer Säuglingstrinkgefässe.« Kölner Jahrbuch für Vor-und Frühgeschichte 22 (1989): 365–372. Isings, Clasina. Roman Glass from Dated Finds. Groningen: J.B. Wolters, 1957. Istenič, Janka. Poetovio, zahodna grobišča II: grobne celote iz Deželnega muzeja Joanneuma v Gradcu: katalog / Poetovio, the western cemeteries II. Katalogi in monografije 33. Lju- bljana: Narodni muzej Slovenije, 2000. Jaeggi, Sandra, Alain Wittmann, Nicolas Garnier in Dominique Frère. »Biberon or not bi- beron? Les analyses biochimiques de contenus et la question de la fonction de vases gallo-romains communément appelés biberons.« V: Actes du congrès de la SFECAG, Nyon (14 - 17 mai 2015), ur. Lucien Rivet in Sylvie Saulnier, 561–576. Marseille: So- ciété Française d’Étude de la Céramique Antique en Gaule, 2015. Jaeggi-Richoz, Sandra. Du sein au biberon: culture matérielle et symbolique de l‘alimentation des tout-petits en Gaule romaine. Doktorska disertacija, Université de Bretagne Sud, 2018. Jaeggi-Richoz, Sandra in Nicolas Garnier. »Shells and feeding bottles: continuity or breach between Greece and Rome?« Layers 8 (2023): 103–124. Janežič, Maja. Lončarska obrt v Petovioni: Sledovi lončarske proizvodnje in analiza keramič- nega gradiva z območja Doma upokojencev. Monografije CPA 12. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2021. Jr, T. E. C. »Soranus (A.D. 98–138) of Ephesus’ fingernail method of testing the quality of breast-milk – a clinical test widely used for almost 20 centuries.« Pediatrics 44, št. 6 (1969) 972. King, Cynthia, izd. Lectures and sayings / Musonius Rufus. Prevedla Cynthia King, predgo- vor William B. Irvine. Raleigh, NC: Imprint, 2010. Knez, Tone. »Žarno grobišče v Novem mestu.« Arheološki vestnik 17 (1966): 51–83. Knez, Tone. Novo mesto III: Kapiteljska njiva / Knežja gomila / Fürstengrabhügel. Carniola archaeologica 3. Novo mesto: Dolenjski muzej, 1993 Križ, Borut, Petra Stipančić, in Andreja Škedelj Petrič. »Katalog razstavljenih predmetov.« V: Arheološka podoba Dolenjske: katalog stalne arheološke razstave Dolenjskega muzeja / The archaeological image of Dolenjska. Catalogue of the permanent archaeological exhibition at the Dolenjski muzej Novo mesto, 199–371. Novo mesto: Dolenjski muzej, 2009. Kujundžić, Zilka. Poetovionske nekropole / Die Nekropolen von Poetovio. Katalogi in mono- grafije 20. Ljubljana: Narodni muzej v Ljubljani, 1982. Lacaille, Armand D. »Infant Feeding-Bottles in Prehistoric Times.« Proceedings of the Royal Society of Medicine XLIII (1950): 65–568. Keria_2023-1_FINAL.indd 63 19. 12. 2023 12:03:20 64 Kaja Stemberger Flegar Lazar, Irena. Rimsko steklo Slovenije / The Roman glass of Slovenia. Ljubljana: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, 2003. Masciadri, Maria Adele Manca in Orsolina Montevecchi. I contratti di baliatico. Corpora papyrorum graecarum 1. Milano: Università Cattolica del Sacro Cuore, 1984. Mazzoni, Cristina. She-Wolf: The Story of a Roman Icon. Cambridge: Cambridge University Press, 2003. Mikl Curk, Iva. Poetovio I. Katalogi in monografije 13. Ljubljana, Narodni muzej, 1976. Obladen, Michael. »Guttus, tiralatte and téterelle: a history of breast pumps.« Journal of Perinatal Medicine 40, št. 6 (2012a): 669–675. Obladen, Michael. »Regulated Wet Nursing: Managed Care or Organized Crime?« Neona- tology 102, št. 3 (2012b): 222–228. Parca, Maryline. »The Wet Nurses of Ptolemaic and Roman Egypt.« Illinois Classical Studies 42, št. 1 (2017): 203–226. Parkin, Tim G. Demography and Roman Society. Baltimore: The Johns Hopkins University Press, 1992. Parkin, Tim G. »The Demography of Infancy and Early Childhood in the Ancient World.« V: The Oxford handbook of childhood and education in the classical world, ur. Judith Evans Grubbs, Tim Parkin, and R. Bell, 40–61. Oxford: Oxford University Press, 2013. Pedrucci, Giulia. »Breastfeeding Animals and Other »Wild« Nurses in Greek and Roman Mythology.« Gerión. Revista de Historia Antigua 34 (2016): 307–323. Pedrucci, Giulia. »Mothers for Sale: The case of the Wet Nurse in the Ancient Greek and Roman World. An overview / Madres a la venta: El caso de la nodriza en el mundo griego y romano.« Arenal. Revista de historia de las mujeres 27, št. 1. (2020): 127–140. Peterson, William in Maurice Hutton, izd. Dialogus, Agricola, Germania. Prevod Dialogov William Peterson, prevod Agricola in Germania Maurice Hutton. London, New York: W. Heinemann, The Macmillan Co., 1914 Petru, Sonja. Emonske nekropole: odkrite med leti 1635–1960. Katalogi in monografije 7. Ljubljana: Narodni muzej, 1972 Petru, Sonja in Peter Petru. Neviodunum: (Drnovo pri Krškem): katalog najdb. Katalogi in monografije 15. Ljubljana: Narodni muzej, 1978. Plesničar-Gec, Ljudmila. Keramika emonskih nekropol / The pottery of Emona necropolises. Dissertationes et monographiae / Savez arheoloških društava Jugoslavije 20. Ljubljana: Mestni muzej, 1977. Prowse, Tracy, Henry P. Schwarcz, Shelley Saunders, Roberto Macchiarelli in Luca Bondi- oli. »Isotopic paleodiet studies of skeletons from the Imperial Roman-age cemetery of Isola Sacra, Rome, Italy.« Journal of Archaeological Science 31, št. 3 (2004): 259–272. Rebay-Salisbury, Katharina. »Breast is best – and are there alternatives? Feeding babies and young children in prehistoric Europe.« Mitteilungen der Anthropologischen Gesell- schaft in Wien CXLVII (2017): 13–30. Rouquet, Nadine. »Les biberons, les tire-lait ou les tribulations d’une tubulure peu commune...« V: Maternité et petit enfance dans l’Antiquité romaine. Catalogue de l’exposition Bourges, Mu- séum d’histoire naturelle 6 novembre 2003 – 28 mars 2004, ur. Danielle Gourevitch, Anna Moirin in Nadine Rouquet, 171–177. Bourges: Service d’archéologie municipal, 2003. Rouquet, Nadine in Frédéric Loridant. »Note sur les biberons en Gaule romaine.« V: Société Française d’Étude de la Céramique Antique en Gaule, Actes du Congres de Libourne, 1er–4me Juin 2000, ur. Lucien Rivet, 425–440. Marseille: Société Française d’Étude de la Céramique Antique en Gaule, 2000 Keria_2023-1_FINAL.indd 64 19. 12. 2023 12:03:20 65Prehrana dojenčkov v antičnem Rimu Shackleton-Bailey, David Roy, izd. Memorable doings and sayings / Valerius Maximus. Pre- vod in urejanje David Roy Shackleton-Bailey. Cambridge, London: Mass, Harvard University Press, 2000. Sparreboom, Anna. Wet-nursing in the Roman Empire: Indifference, efficiency and affection. Magistrska disertacija, VU University, Amsterdam, 2009. Stare, France. »Kipec ilirskega bojevnika z Vač.« Arheološki vestnik 13/14 (1962–1963): 383–434. Stevens, Emily E, Thelma E. Patrick, in Rita Pickler. »A History of Infant Feeding.« Journal of Perinatal Education 18, št. 2 (2009): 32–39. Stipančić, Petra. Na mnoga leta! / Here’s to many years! Novo mesto: Dolenjski muzej, 2007. Šašel Kos, Marjeta. Pre-Roman divinities of the eastern Alps and Adriatic. Situla 38. Ljublja- na: Narodni muzej Slovenije, 1999. Šašel Kos, Marjeta. »Nutrice iz Poetovione – trije izgubljeni odlomki.« Archaeologia Poeto- vionensis 2 (2001): 346–348. Šašel Kos, Marjeta. »Nutrices: the most popular goddesses at Poetovio.« V: Zentralort und Tempelberg. Siedlungs- und Kultentwicklung am Frauenberg bei Leibnitz im Vergleich. Studien zur Archäologie der Steiermark, ur. Manfred Lehner in Bernhar Schrettle, 167– 174. Graz: Sonderdruck, 2016. Štefanac, Berislav. »Staklene kapaljke s antičke nekropole Relja u Zadru / Glass pouring vessels from the Roman-era Relja necropolis in Zadar.« Vjesnik za Arheologiju i Povi- jest Dalmatinsku 102 (2009): 109–127. Tatarkiewicz, Anna. The ‘cursus Laborum’ of Roman Women. London: Bloomsbury Acade- mic, 2023. Temkin, Owsei, izd. Soranus‘ gynecology. Prevod in uvod Owsei Temkin s pomočjo Ni- cholsona J. Eastmana, Ludwiga Edelsteina, in Alana F. Guttmachera. Baltimore: Johns Hopkins University Press, 1991. Tiwari, Kamlesh, Ishmat Khanam in Neha Savarna. »A study on effectiveness of lactatio- nal amenorrhea as a method of contraception.« International Journal of Reproduction, Contraception, Obstetrics and Gynecology 7, št. 10 (2018): 3946‒3950. Vomer Gojkovič, Mojca in Ivan Žižek. Pot v neznano: grobišča rimske Petovione / Path bey- ond: cemeteries of Roman Poetovio. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, 2015. Wicks, Ian G. »A History of Infant Feeding: Part I. Primitive Peoples: Ancient Works: Rena- issance Writers.« Archives of Disease in Childhood, 28, št. 138 (1953): 151–158. Weinberg, Fred. »Infant feeding through the ages.« Canadian Family Physician 39 (1993): 2016–2020. Whitehouse, David. Roman Glass in the Corning Museum of Glass. Volume 1. Corning: Corning Museum of Glass, 1997. Wigand, Karl. »Die Nutrices Augustae von Poetovio.« Jahreshefte des Österreichischen Ar- chäologischen Institutes in Wien 18 (1915): 189–219. Yalom, Marilyn. A history of the breast. New York, Toronto: The Ballantine Publishing Gro- up, 1997. Keria_2023-1_FINAL.indd 65 19. 12. 2023 12:03:20 66 Kaja Stemberger Flegar IZVLEČEK Materino mleko je običajno prva otrokova hrana, vendar dojenje zaradi različnih ra- zlogov ni vedno možno. Že iz prazgodovine so tako izpričane posode, ki so verjetno služile za hranjenje otrok kot nadomestek dojenja. Iz rimskodobne Slovenije poznamo nekaj takih najdb, a doslej niso bile prepoznane kot posodice za dojenje. Značilne so po tankih stenah in dodatnem dulcu poleg ustja. Nalogo dojenja je lahko opravljala tudi dojilja, s čimer je povezanih več antičnih mitov, pa tudi posvetilni napisi in upodobitve dojilj v Petovioni. Razprave o prehrani dojenčkov in otrok najdemo tudi v delih antičnih piscev in zdravilcev. Ključne besede: Rim, materialna kultura, otroštvo, dojenje ABSTR ACT Feeding Infants in Ancient Rome Mother‘s milk is usually an infant‘s first food, but breastfeeding is not always possible. Small vessels presumed to have been used as feeding bottles are known even from pre- historic sites. The Roman-period material from Slovenia also includes a few such vessels, although these have previously not been discussed as nursing bottles. They are charac- terised by thin walls and a spout in addition to the lip. An infant could also be fed or breastfed by a wet nurse. Many Ancient myths include wet nurses or other substitutes for mother‘s milk, and several Ancient authors, among them physicians, discussed infant and child feeding. In Poetovio, wet nurses are featured in numerous dedicatory inscrip- tions and figural depictions, and were worshipped as deities. Keywords: Rome, material culture, childhood, breastfeeding Keria_2023-1_FINAL.indd 66 19. 12. 2023 12:03:20 Bernarda Županek, Tamara Leskovar Kje so emonski otroci? Emona, mesto s statusom kolonije, je bila na levem bregu Ljubljanice zgrajena v začetku 1. stoletja. V tlorisu 433x522 m zgrajena kolonija je imela mrežo pra- vokotno sekajočih se cest, med katerimi so bile gradbene parcele ter osrednji trg, forum. Mesto, ki ga je obdajalo obzidje s stolpi in obrambni jarek, je živelo vsaj do sredine 5. stoletja.1 V Emono so naselili koloniste pretežno iz mest v Padski nižini in iz Akvi- leje; nekaj jih je prišlo iz srednje Italije, manjše število iz južne Italije in iz Galije Narbonensis.2 Ti so s sabo prinesli svoj način življenja in razmišljanja, svoj način pokopavanja umrlih, ter odnos do majhnih in večjih otrok, kot ga spoznavamo s kritičnim branjem različnih virov. Kot je bilo v rimskem svetu v navadi, so emonska grobišča zrasla ob glav- nih vpadnicah v oziroma iz mesta: zahodno ob cesti proti Akvileji, vzhodno ob cesti proti Neviodunu in severno ob cesti, ki je vodila proti Celeji. Grobišča so bila del predmestij. Severno in zahodno emonsko grobišče sta bili obsežni in po strukturi zelo heterogeni.3 Doslej je bilo na emonskih grobiščih raziskanih že skoraj 4000 grobov. To je velik vzorec, vendar je kvaliteta podatkov zelo različna, saj so bili grobovi odkrivani od 17. stoletja naprej, naključno ali načrtno, z različnimi metoda- mi dela in različno natančnostjo dokumentiranja. Ocenjeno število emonskih naseljencev se giblje med 2500 do 4800 oseb.4 Če predpostavimo, da se gene- racija zamenja na 25 let,5 imamo v Emoni do sredine 5. stoletja 18 generacij. 1 Prim. Županek, Late Roman Emona, 30. 2 Šašel, K zgodovini Emone, 45. 3 Županek in Ravnik, A topography of death. 4 Gaspari, »Apud horridas gentis«, 136. 5 Demografsko je generacija povprečen časovni interval med rojstvom staršev in rojstvom po- tomcev. Kot indikacija za dolžino generacije v rimskem času nam služi izračun R. P. Sallerja, ki domneva povprečno starost ob prvi poroki za ženske 20, za moške 30 let, prim. Saller, Patriarchy, property and death, 37–38, 41; zato sva izbrali 25 let. Če vzamemo, da se generacija zamenja na 20 let, bi bilo pričakovano št. grobov v 22,5 generacijah 67.500, na 30 pa v 15 generacijah 45.000. DOI: https://doi.org/10.4312/keria.25.1.67-83 Keria_2023-1_FINAL.indd 67 19. 12. 2023 12:03:20 68 Bernarda Županek, Tamara Leskovar Pri 3000 prebivalcih v vsaki generaciji bi moralo biti število vseh emonskih grobov 54.000; če gremo še malo pod najnižjo oceno, na 2000 prebivalcev, pa 36.000.6 Doslej poznamo torej samo približno 1/9 vseh emonskih grobov, ki bi jih glede na povedano pričakovali. Ali z druge strani: če bi bilo število 4000 realno, bi v posamezni generaciji v Emoni živela 222,2 človeka. Slika 1: Emona s predmestji in okvirnim obsegom grobišč. Avtorica Mateja Ravnik. 6 To so zelo grobe ocene za t.i. zaprto populacijo, brez imigracij, s stabilno stopnjo rodnosti in smrtnosti. Na število prebivalstva vpliva vrsta kompleksnih in med sabo prepletenih dejavni- kov, okolje, migracije, epidemije itd.; prim. Séguy, Current trends in Roman demography, 26–31. Keria_2023-1_FINAL.indd 68 19. 12. 2023 12:03:21 69Kje so emonski otroci? OTROŠKI POKOPI V 1. in 2. stol. je v Emoni uveljavljen način pokopa sežig pokojnika, bodisi na skupnem sežigališču (ustrinum)7 ali, redkeje, nad/v grobu (bustum).8 V 2. stol. se pojavijo prve inhumacije, skeletni pokop pa kasneje povsem prevlada. To načeloma velja tudi za otroške grobove (prim. sliki 2 in 3). Videti je, da so izjema pokopi nedonošenčkov/novorojenčkov v zgodnjerimskem obdobju (prim. spodaj, najdišče Kongresni trg). Otroci te starostne skupine so na rim- skodobnih najdiščih pokopavani skeletno tudi v času, ko je običajni način rav- nanja s truplom kremacija, vendar ne izključno.9 Pogosto navajana je omemba Plinija Starejšega, da naj bi otroke kremirali šele po izrasti prvih zob (t.j. okoli 6 meseca starosti).10 Arheološke raziskave kažejo, da je pri načinu pokopa do- jenčkov in otrok možnih več variacij.11 Slika 2: Najdišče Kozolec, grob 1002, kremacija otroka z žganino raztreseno po grobni jami (posodi na fotografiji nista v funkciji žare), 2. stoletje. Foto Grega Babič /MGML. 7 V Emoni so bili v zadnjih letih odkriti ostanki treh ustrin, vseh na zahodnem grobišču: Hof- man, Poročilo o zaščitnih arheoloških izkopavanjih Tobačna, 7; Pavković et al., Prvo strokovno poročilo Tržaška, 59; Draksler et al., Prvo strokovno poročilo Trg MDB, 8. 8 Hofman, Poročilo o zaščitnih arheoloških izkopavanjih Tobačna, 47; Draksler et al., Prvo stro- kovno poročilo Trg MDB, 71. 9 Nekaj paralel za kremacijo po izrastu zob navaja Mackensen, »Körperbestattete Neonaten«, 337– 339, ki domneva, da je bil ta običaj specifičen za mediteranski kulturni krog. Carroll, »No part in earthly things,« 42, navaja primere kremacij otrok mlajših od šestih mesecev iz Pompejev in Galije. V kolikšni meri so bili novorojenčki in dojenčki na emonskih najdiščih v zgodnjerimskem obdobju pokopavani skeletno, je težko reči, ker so bili v antropoloških poročilih praviloma zaob- jeti v starostno kategorijo infans I, torej skupno kategorijo otrok do vključno šestega leta starosti. 10 Plinij, Naturalis historia 7.15.72: Hominem prius quam genito dente cremari mos gentium non est. Plinij je pisal v času, ko je bila kremacija standarden način ravnanja s truplom. 11 Carroll, »Infancy and earliest childhood«, 181–182. Keria_2023-1_FINAL.indd 69 19. 12. 2023 12:03:22 70 Bernarda Županek, Tamara Leskovar Za rimsko družbo je bila značilna visoka smrtnost otrok. Po nekaterih ocenah naj bi 20–40% otrok umrlo v prvem letu življenja, do 10 leta življe- nja pa vsak drugi živorojeni otrok;12 po drugih, nekoliko nižjih ocenah, naj bi ob visoki smrtnosti novorojenčkov pred desetim rojstnim dnem umrlo 35% otrok.13 Pričakovana življenjska doba ob rojstvu je bila torej nizka, po kon- čanem otroštvu se je zvišala. Polovica tistih, ki so dočakali 10. rojstni dan, je lahko upala, da bo živela do 50. leta, tretjina teh je doživela 60 ali več let.14 Zaradi visoke rodnosti je bilo v rimskem svetu otrok zelo veliko – otroci do 15 leta so sestavljali eno tretjino rimske populacije, danes jo v zahodnih družbah eno petino – in veliko otrok je umrlo.15 Za Emono bi pričakovali podobno smrtnost otrok, kot je ocenjena za rimski svet nasploh. Na nekaj objavljenih najdiščih obsežnega severnega grobišča Emone preverjava, ali se število identificiranih otroških pokopov ujema s to oceno. Najin prvi primer je obsežna raziskava iz osemdesetih let prejšnjega sto- letja, ki je obravnavala 238 skeletnih pokopov z več najdišč severnega emon- skega grobišča.16 Raziskava je identificirala 18 pokopov otrok starostne ka- tegorije infans I,17 kar je 7,6% vseh obravnavanih pokopov, ter 22 pokopov otrok starostne kategorije infans II, to je 9,3% vseh obravnavanih pokopov. Tri pokope (1,3%) je bilo možno določiti samo kot otroške, brez uvrstitve v eno od obeh starostnih kategorij. Identificiranih otroških pokopov, skupaj 18,2%, je glede na pričakovano smrtnost malo, kar je zaključila tudi avtorica raziska- ve: »Število otroških skeletov z 18,2% je nizko in verjetno nerealno.«18 Naslednji primer je najdišče Emonika oziroma Potniški center Ljubljana, arheološko raziskano v letih 2007–2008 s sodobno metodologijo.19 Na tem odseku severnega grobišča je bilo odkritih 91 grobov; 79% je bilo žganih, 21% skeletnih. Med slednjimi je bilo identificiranih 13 pokopov otrok starostne kategorije infans I, 14,3% vseh obravnavanih inhumacij, ter 6 pokopov otrok starostne kategorije infans II, 6,6% vseh obravnavanih inhumacij. Skupaj je bilo identificiranih 22 otroških skeletov, torej 24,4,% vseh določljivih skeletov, kar je več kot v prvem primeru, ki ga navajava zgoraj, vendar glede na priča- kovano smrtnost še vedno malo. 12 Carroll, »Infant death,« 102–103; Rohnbogner, Dying young, 23. 13 Laes, Disabilities, 23. 14 Laes, Disabilities, 23. 15 Tako kot rodnost je bila tudi smrtnost odvisna od številnih dejavnikov: lokacije, poklica, statu- sa, epidemij ipd.; prim. Scheidel, »Roman age structure«. 16 Tomazo-Ravnik, Emonec z antropološkega vidika. 17 Otroške ostanke se je običajno določevalo v starostne kategorije infans I (0–6 let), infans II (7–14 let) ter juvenis (15–21 let). 18 Tomazo-Ravnik, Emonec z antropološkega vidika, 55. 19 Mulh, Poročilo o zaščitnih arheoloških izkopavanjih Potniški center. Keria_2023-1_FINAL.indd 70 19. 12. 2023 12:03:22 71Kje so emonski otroci? Najdišče Kozolec, prav tako del severnega grobišča Emone, je bilo razi- skano v letih 2010, 2011 in 2013.20 Odkritih je bilo 16 žganih in 45 skeletnih grobov. Med slednjimi je bilo 24,4 % otroških, ki z eno morebitno izjemo vsi sodijo v čas od 3. do prve polovice 5. stoletja, torej v čas, ko je bil uveljavljen običaj skeletnega pokopavanja. Najdišče Kozolec je prvo emonsko grobišče, na katerem so bili starostno opredeljeni tudi kremirani ostanki vseh odkritih žganih grobov. Vsi žgani po- kopi na najdišču Kozolec sodijo v čas 1. in 2. stol. Tisto, kar nas je po zaklju- čenih antropoloških analizah presenetilo je, da so bili v posameznem žganem grobu identificirani ostanki dveh (v 9 grobovih) ali v enem primeru celo treh posameznikov (glej tabelo 1). Tabela 1: Kremacije z najdišča Kozolec: minimalno število oseb v grobu in ocenjena starost. Po Leskovar v Miškec et al., 243, Preglednica 5. Št. groba Najmanjše št. oseb Starost 1001 2 4,5 let +/- 1 leto in odrasel 1002 1 verjetno otrok 1003 1 odrasel ˂ 30 let 1004 2 otrok 5,5 let +/- 1 leto in odrasel 1005 1 mladostnik ali odrasel 1006 2 ˃ 16 let, verjetno odrasel, in 25-35 let 1007 1 odrasel ˂ 30 let 1008 2 odrasel in morda otrok 1009 2 verjetno otrok in odrasel 1010 2 majhen otrok in ˃ 14 let, verjetno odrasel 1011 3 2,5 let +/- 1 leto, 5,5-6,5 let in verjetno odrasel 1012 1 17–30 let 1013 2 odrasel ˂ 30 let in otrok 2,5–5 let 1014 2 mladostnik in odrasel 1015 2 odrasel in morda otrok 1016 2 14,5–30 let in morda otrok Pogosto so bili v istem grobu kostni ostanki odraslega in otroka. Verje- tnost, da sta umrla ob istem času, je majhna. V primeru, da gre za namenski pokop dveh posameznikov, domnevava, da so bodisi prvo truplo pustili depo- nirano nekje in ga sežgali kasneje, ko je umrl še drugi, ali pa, bolj verjetno, da 20 Miškec et al., Severno emonsko grobišče - Kozolec. Keria_2023-1_FINAL.indd 71 19. 12. 2023 12:03:22 72 Bernarda Županek, Tamara Leskovar so najprej kremirali prvega umrlega, njegov pepel pa shranili do smrti primer- nega spremljevalca oziroma do skupnega pogreba. Vsaj za grob 1011, v kate- rem so bile pokopane tri osebe, en odrasel in dva otroka, pa je na podlagi ar- heološkega konteksta videti, da je bila lahko žganina mlajšega otroka (2,5 +/- 1 leto) dodana v grob naknadno, torej da je bil pokopan kasneje, poleg dveh prej pokopanih posameznikov.21 Podobno situacijo poznamo na zgodnjerim- skem grobišču na Laurinovi ulici v Vipavi,22 kjer so v nekaterih primerih v en skupen grob oziroma družinsko grobnico23 pokopavali umrle skozi daljše časovno obdobje. Z izjemo groba 1011 pa so na najdišču Kozolec ostali žgani dvojni grobovi videti kot rezultat enega dejanja, sočasnega pokopa, ne pa dveh zaporednih pokopov, kjer bi v isto jamo najprej pokopali enega pokojnika, jamo zasuli, nato čez čas spet odkopali in dodali žganino drugega. Težko pa trdiva, da so dvojni pokopi na najdišču Kozolec namenoma taki. Pri sežiganju umrlih na ustrini, torej skupnem sežigališču, je lahko po sežigu in odstranitvi kosti enega umrlega nekaj njegovih ostankov ostalo, in ko je bil sežgan naslednji, so lahko pogrebci skupaj s to žganino pobrali tudi ostanke prvega sežganega.24 Posebej težko je o tem soditi pri otroških ostankih, ki so zaradi krhkosti in majhnosti vedno bolj fragmentarni kot ostanki odraslega. Če pa predpostavimo, da je vsak prepoznan otrok res ena oseba, potem je na najdišču Kozolec v 16 žganih grobovih pokopanih 27 oseb, od katerih je otrok obeh starostnih kategorij infans I in infans II skupaj 44,4%. Najin naslednji primer je osredotočen na pokop novorojenčkov, doslej na emonskih grobiščih redko odkrite starostne skupine, hkrati pa v rimskem času najbolj ranljive, saj je bila ravno ob času poroda in nekaj tednov za tem smrtnost najvišja.25 Na najdišču Kongresni trg je bilo pri arheoloških izkopa- vanjih ob gradnji garažne hiše v letih 2009–201126 na severovzhodnem delu najdišča, na območju, kjer je v prazgodovini stalo šest ali sedem gomil z več grobovi,27 odkrito tudi grobišče iz rimskega časa. Poleg nekaj zelo zgodnjih rimskodobnih grobov odraslih je bilo na območju gomil, ki so bile domnevno v zgodnjerimskem času še vidne, pokopanih okoli 23 skeletov prezgodaj roje- nih in/ali novorojenčkov, en otrok starejši kot leto dni ter dva otroka starejša od 5 let.28 Grobovi novorojenčkov oziroma nedonošenčkov so bili brez pridat- 21 Miškec et al., Severno emonsko grobišče - Kozolec, 46. 22 Tratnik, »Rimsko grobišče na Laurinovi ulici«. Vendar tudi v tem primeru ni možno vedno z goto- vostjo trditi, da je v 1 žari res samo 1 oseba, prim op. cit, str. 265–266 (grob 3d), str. 270–271 (grob 10). 23 Mišljena je grobna jama, ne zidana struktura (Tratnik, ustna informacija). 24 Podobno kot se domneva pri nekaterih grobovih na Laurinovi ulici v Vipavi, kjer je kostnih ostankov druge osebe zelo malo oziroma je njihova skupna teža nizka; Tratnik, »Rimsko gro- bišče na Laurinovi ulici«, 282. 25 Liston, Rotroff, Snyder, Agora bone well, 125, poudarjajo, da se je v antičnem svetu večina smrti v prvem letu življenja zgodila v prvih tednih po rojstvu. 26 Masaryk, Poročilo o arheoloških raziskavah Kongresni trg. 27 Škvor Jernejčič in Vojaković, »Grobišča iz starejše železne dobe v Ljubljani«, 595, sl. 3. 28 Brečić in Badovinac, Poročilo o arheoloških raziskavah Kongresni trg, 75–78. Leskovar, Interno Keria_2023-1_FINAL.indd 72 19. 12. 2023 12:03:22 73Kje so emonski otroci? kov, zato jih je težko zanesljivo datirati. Urednik korpusa poročil izkopavanja na Kongresnem trgu in avtor I. zvezka Rene Masaryk meni, da so verjetno rimskodobni in jih postavlja v V. fazo najdišča Kongresni trg, med letom 14. n. št. do prve polovice 1. stoletja.29 Brina Škvor Jernejčič in Petra Vojaković pritrjujeta, da naj bi bili rimskodobni, »a ne gre povsem izključiti možnosti, da bi lahko šlo za prazgodovinske pokope«.30 Statistika naravne smrtnosti otrok kaže, da ta dosega enega od vrhov okoli časa poroda in v prvih dneh po njem,31 kar se domneva tudi za rimski svet in antiko nasploh.32 Težko je reči, ali so dojenčki pokopani na Kongresnem trgu živo- ali mrtvorojeni otroci, večina pa je bila umrla med 37 in 42 tedni gestacijske starosti, torej v času, ko bi se porod zgodil ob roku. Videti je, da je bilo odkrito območje na Kongresnem trgu zaradi nekega razloga uporabljano za grobišče novorojenčkov in nekoliko prezgodaj rojenih, medtem ko so bili starejši otroci pokopani drugje. Izkopavalci za nekatere od teh pokopov nava- jajo, da niso zasledili vkopa za grob, ampak je bil otrok morda samo položen na tla in zasut.33 Domnevamo lahko, da pokop ni tekel po obredu in pravilih, ki so veljala za starejše otroke in odrasle. Zadnje izmed izbranih emonskih najdišč, park Ajdovščina, je bilo razi- skano leta 2022.34 Odkritih je bilo 22 skeletnih grobov in 1 grob brez kostnih ostankov. Najstarejši grob je iz časa od 2. polovice 1. stoletja. do 1. polovice 2. stoletja. Starost pokojnika je bila določena za 18 pokopov. Delež otrok35 je 27,7%, torej najvišji med navedenimi primeri, vendar je vzorec starostno opredeljenih pokopov majhen. ZDR AVJE IN BOLEZNI OTROK V EMONI Z zadnjimi antropološkimi analizami vemo tudi več o zdravstvenem stanju emon- skih otrok. V primeru kremacij je izredno težko opaziti morebitne patološke spre- membe, saj so posmrtni ostanki običajno preslabo ohranjeni. Nekoliko bolj izpo- vedne so inhumacije, pri katerih so najpogosteje opažene patološke spremembe poročilo Kongresni trg. 29 Masaryk, Poročilo o arheoloških raziskavah Kongresni trg, 15–16. 30 Škvor Jernejčič in Vojaković, »Grobišča iz starejše železne dobe v Ljubljani«, 595–596; avtorici kot potencialno prazgodovinske navajata 18 grobov z ožjega območja gomil. Rezultatov C14 analize v času pisanja tega prispevka še ni bilo. 31 Millettt in Gowland, »Infant and child burial«, 173. 32 Relativno recenten je podatek o smrtnosti novorojenčkov v Grčiji v letu 1931: 133,8 smrti na 1000 novorojenih (verjetno še višja, ker so bili podatki iz ruralnih delov nezanesljivi oziroma nesporočeni), 2/3 vseh smrti pa se je zgodila v prvih 4 tednih po rojstvu, prim. Fox, »The bioar- chaeology of children«, 412. 33 Brečić in Badovinac, Poročilo o arheoloških raziskavah Kongresni trg, 75. 34 Bešter, Prvo strokovno poročilo park Ajdovščina. 35 Obeh standardnih kategorij infans I in II. Keria_2023-1_FINAL.indd 73 19. 12. 2023 12:03:22 74 Bernarda Županek, Tamara Leskovar poroznost različnih skeletnih elementov, tvorba nove kosti, razširjena gobasta ko- stnina in napake v tvorbi sklenine. Ker ima kost precej omejene možnosti odziva na patogene dejavnike in travme, se omenjene spremembe lahko pojavijo zaradi zelo različnih vzrokov. Vendarle njihova kombinacija in lokacija na skeletu, pre- vladujoče na kosteh lobanje, redko tudi na drugih skeletnih elementih, največkrat kažeta na posledice pomanjkanja hranil in/ali bolezni metabolizma. Pogosto pomanjkanje hranil je skladno tudi z razumevanjem prehrane in pogostega pomanjkanja živil v antičnem času, posebej pri otrocih.36 Najpogo- steje opažene spremembe so namreč najznačilnejše za stres, ki ga telo občuti bodisi zaradi premalo zaužitih hranil (predvsem različnih vitaminov in mi- neralov) ali nezmožnosti telesa, da bi zaužita hranila absorbiralo. Oboje je se- veda lahko povezano tudi z različnimi drugimi dejavniki, npr. prebolevanjem bolezni, genetskimi predispozicijami, težav pri porodu in podobno. Ločevanje med različnimi vzroki oziroma pomanjkanji je sicer izredno težavno, saj so si spremembe lahko zelo podobne. Poleg tega pomanjkanja različnih hranil pogosto nastopajo skupaj ali pa povzročijo verižno reakcijo, denimo pomanj- kanje vitamina C in posledične krvavitve vodijo v anemijo.37 Med patološkimi spremembami je pogosto opažen tudi karies, ki se pojavlja že na mlečnih zo- beh, verjetno zaradi slabe ustne higiene in prehrane, osnovane na ogljikovih hidratih. Znano je, da so v rimskem času zaužili precej žitaric,38 tudi prehod iz dojenja na gosto hrano je bil osnovan pretežno na žitaricah.39 Slika 3: Hipoplazija sklenine, napaka v njeni tvorbi, ki je lahko posledica pomanjka- nja hranil, avitaminoz, prezgodnjega poroda oziroma na splošno fiziološkega stresa (okužbe, zastrupitve, mraz, vročina, mišični napor). Foto Tamara Leskovar. 36 Garnsey, Food and Society, 51–52. 37 Walker et al., »Causes of porotic hyperostosis«. Rivera in Mirazón Lahr, »New evidence sugges- ting dissociated etiology«. Brickley in Ives, Bioarchaeology of metabolic bone disease. 38 Garnsey, Food and Society, 12–13. 39 Garnsey, Food and Society, 107. Keria_2023-1_FINAL.indd 74 19. 12. 2023 12:03:24 75Kje so emonski otroci? Slika 4: Poroznost lobanjskih kosti zaradi pomanjkanja hranil. Foto Tamara Leskovar. Druge patološke spremembe ali travme so zelo redke. Seveda pa se na ske- letu opazijo le kronična stanja ali poškodbe, ki neposredno poškodujejo kost (npr. zlomi). Sprememb mehkih tkiv ne moremo opaziti. KJE SO EMONSKI OTROCI? Po pregledu izbranih najdišč zaključujeva, da je velika večina antropološko določenih otroških pokopov v Emoni skeletnih, in teh je glede na ocene smr- tnosti premalo. Tudi drugje po nekdanjem rimskem ozemlju otroških grobov običajno ni veliko, pričakovani odstotek dosegajo na le redkih najdiščih.40 Razlogov za to je več. Prvi je majhen delež doslej antropološko proučenih ostankov ter občutljivost oziroma slaba ohranjenost otroških kosti. Prav ta- fonomski dejavniki so pri otroških kosteh izraziti: otroške kosti so manjše in bolj krhke kot kosti odraslih, njihova gostota je nižja, zato na njihovo ohranja- nje različni dejavniki (vrsta grobne arhitekture, globina pokopa, kislost prsti, temperatura tal) praviloma močneje vplivajo. Zaradi majhnosti in fragmen- tarnosti je pomembno prepoznavanje in uporaba ustrezne izkopavalne me- todologije tako v terenski kot poterenski fazi. Gradivo iz starejših izkopavanj, ki so tekla ob drugačni metodologiji in hudem časovnem pritisku, je težko primerljivo z recentnimi korpusi. Brez antropološke analize ne moremo trditi, da je nek pokop otroški, saj otroški pokopi v veliki večini nimajo tipičnih pridatkov oziroma takih, ki bi se pojavljali zgolj v otroških grobovih. Fizična antropologija pri ohranjenih otroških ostankih lahko dokaj natančno določi starost; ker otroški skelet raste in gre skozi dobro sledljive razvojne faze (še posebej če so ohranjeni zobje), je starost lahko določena veliko bolj natančno kot pri odraslih, kjer se spremljajo le še obrabe, ki so precej odvisne od človekove aktivnosti. Vendar pa se je v preteklosti otroške ostanke v glavnem določevalo v široki starostni kategoriji 40 Carroll, »Infant death«, 103–104. Keria_2023-1_FINAL.indd 75 19. 12. 2023 12:03:26 76 Bernarda Županek, Tamara Leskovar infans I in infans II.41 Zato je na podlagi starejših antropoloških podatkov težko odgovarjati na vprašanje, kje so emonski novorojenčki in dojenčki. Kot smo videli pri najdišču Kongresni trg, je vzrok za nizko število od- kritih otroških pokopov, še posebej pokopov nedonošenčkov, novorojenčkov in dojenčkov, morda tudi v obstoju specializiranih odsekov grobišč, kjer so otroški pokopi oziroma je le-teh več, oziroma se je vanje deponiralo/pokopa- valo določene starostno specifične skupine otrok.42 Ne pa nujno, na primer, na grobišču v Šempetru pri Celju, kjer je bilo odkritih 5 skeletov novorojenčkov, ti niso bili pokopani na posebnem prostoru, ampak sporadično med drugimi žganimi grobovi iz časa druge polovice 1. – konca 2. stoletja.43 Poleg tega se depozicije/pokopi tako majhnih otrok lahko pojavljajo tudi v naseljih. Trije skeleti novorojenčkov so bili odkriti na osrednjem delu naj- dišča Kongresni trg, na območju, kjer so od 1. stoletja naprej stali obrtni in bivanjski objekti emonskega predmestja.44 Grobovi so bili odkriti na območju objekta B2, z grobno konstrukcijo,45 starost pokopanih pa je ocenjena na 40 tednov, torej gre za donošene oziroma že nekaj dni/tednov stare otroke.46 Po- dobne primere otroških inhumacij pod ali v bližini stavb v urbanem okolju ali na podeželju poznamo iz rimske Britanije,47 Galije in Italije; tovrstno prakso omenjata tako Juvenal48 kot Plinij.49 Podobno kot zgoraj naveden primer de- pozicije novorojenčkov/nedonošenčkov na posebnem prostoru je tudi njihov pokop pod/med stavbami interpretiran kot indikacija njihovega posebnega stanja, še spojenega z materjo/družino, saj naj bi hiše, pod katerimi so bili pokopani, omogočale nadaljevanje te simbolne in prostorske vezi.50 Drugačen odnos do otrok te starostne skupine zasledimo tudi v običaju poimenovanja otroka šele osem oziroma devet dni po rojstvu in navadah po zaključenem obdobju 40 dni po rojstvu.51 V tem času je minilo najbolj kritič- 41 Variacije v terminologiji in starostnih kategorizacijah so problem v bioarheoloških študijah nasploh: različne antropološke šole različno razmejujejo in poimenujejo starostne kategorije. Pri nas v glavnem velja, da kategorija infans I obsega 0-6 let, infans II pa 7-14 let. 42 Kot temeljito raziskan primer depozicije novorojencev na neuradnem prostoru iz grško-rim- skega sveta navajamo t.i. »vodnjak kosti« z atenske agore. Tam je bilo v 2. stol. pr. n. št. depo- niranih več kot 460 umrlih, večinoma novorojenčkov, skupaj s predmeti in ostanki več kot 150 psov, ki morda nakazujejo, da je bila depozicija namenska oziroma neka vrsta pogreba. Prim. Liston, Rotroff, Snyder, Agora bone well. 43 Mackensen, »Körperbestattete Neonaten«, 336. Nekaj paralel za Francijo, Švico in Nemčijo na- vaja Carroll, »No part in earthly things«, 41. 44 Masaryk, Poročilo o arheoloških raziskavah Kongresni trg, 16. 45 Hrustel, Poročilo o arheoloških raziskavah Kongresni trg, 22. 46 Po danes veljavni medicinski definiciji so nedonošenčki otroci, rojeni pred 37 tednom nosečnosti. 47 Millett in Gowland, »Infant and child burial rites«, 174–187. 48 Saturae 15.139. 49 Naturalis historia 7.15.72. 50 Millett in Gowland, »Infant and child burial rites«, 185–187. 51 Carroll, »Archaeological and epigraphic evidence«, 152. Keria_2023-1_FINAL.indd 76 19. 12. 2023 12:03:26 77Kje so emonski otroci? no obdobje visoke smrtnosti novorojencev. S tem je povezana ideja, na ka- tero naletimo v pisnih virih, naj se za malimi otroci ne žaluje oziroma naj se žalovanje za njimi omeji.52 To je med raziskovalci sprožilo številne debate o rimskem odnosu do otrok in zaključek, da kulturni običaji, ki na videz suge- rirajo čustveno distanco od majhnih otrok ne pomenijo vedno odsotnosti ču- stev oziroma žalosti.53 Prej gre za družbeno omejevanje psihofizičnih resursov družbe z visoko smrtnostjo zelo majhnih otrok in za neke vrste »navajenost« na stalno visoko smrtnost.54 Na primeru najdišča Kozolec se sprašujeva, ali je bil doslej en del »manj- kajočih« emonski otrok »skrit« tudi v žganih grobovih, ki se jih pri nas antro- pološko raziskuje šele v zadnjem času. Na tem najdišču severnega grobišča Emone je videti, da so otroci od prvega leta starosti v zgodnjerimskem času pokopani na formalnih grobiščih, kot ostali člani skupnosti. Včasih so pokopa- ni skupaj s še nekom, praviloma odraslim, včasih pa tudi otrokom, v skupnem grobu. Ena od prvih antropoloških analiz kremiranih ostankov iz Emone, ki je tudi pokazala na možnost več posameznikov, pokopanih v skupnem žganem grobu, je poročilo Aline Wiercinske, ki je antropološko pregledala nekaj do ta- krat arheološko izkopanih grobov in ugotovila v grobu Pl623 iz 2. stol. dvojni pokop odraslega moškega in šest do sedem let starega otroka, v grobu Pl732 iz 1. stol. pa trojni pokop moškega starega od 18 do 20 let, ženske stare 14 ali 15 let, in tri do pet let starega otroka.55 V slednjem je kosti moškega očitno več, saj Wiercinska piše, da so morda kosti drugih dveh posameznikov dodali simbolično.56 Nekoliko podobna je bila situacija na Laurinovi ulici v Vipa- vi, kjer ocenjujejo, da je bila v posamezni žari približno četrtina kremiranega skeleta, nekaj žganine ali žganih kosti pa zunaj žare, bodisi namenoma kot del pogrebnega obreda ali zaradi postdepozicijskih procesov.57 Rebecca Redfern in Rebecca Gowland za nekatera britanska najdišča, kjer ocenjujejo da je bilo v grob pokopanega 50% ali manj celotnega kremiranega skeleta, domnevata, da so bile za pokop izbrane samo določene kosti.58 Pri vprašanju, ali je bilo več posameznikov pokopanih v isti grob slučajno ali namenoma, in če slednje, ali v celoti ali zgolj deloma simbolično, nam po- sodje in deli noše ter osebnih predmetov, odkritih v teh grobovih, ne povedo dosti. Kajti pridatkov, ki bi bili tipični izključno za otroke, je v emonskih gro- bovih nasploh malo, v žganih grobovih na najdišču Kozolec pa jih ni. Poleg 52 Carroll, »Archaeological and epigraphic evidence«, 155–156; Carroll, »Infant death and burial«, 99–100. 53 Carroll, »Archaeological and epigraphic evidence«, 157159; Carroll, »Infant death and burial«, 100–102; Larsson-Lovén, »… and lefts his parents in mourning …«, 159–160. 54 Leas, Disabilities, 25. 55 Wiercińska, »Some anthropological remarks«, 328–331 in tabela 1. 56 Wiecińska, »Some anthropological remarks«, 328. 57 Tratnik, »Rimsko grobišče v Vipavi«, 282. 58 Redfern in Gowland, »A bioarchaeological perspective«, 114. Keria_2023-1_FINAL.indd 77 19. 12. 2023 12:03:26 78 Bernarda Županek, Tamara Leskovar tega je težko reči, ali je količina/struktura pridatkov v dvojnih grobovih v zgo- dnjerimskem času drugačna kot v enojnih, saj je antropološko pregledanih žganih emonskih grobov zaenkrat malo, kar otežuje primerjave. Nove raziskave utegnejo potrditi, da imamo na zgodnjerimskih grobiščih dvojne ali trojne grobove, v katerih je eden od pokopanega »para« običajno otrok. Navedli smo že grobišče na Laurinovi ulici v Vipavi, kjer je bilo leta 2005 dokumentiranih 12 (izkopanih 9) zgodnjerimskih grobov.59 V isto grobno jamo je bilo pokopanih več pokojnikov zaporedoma, zato so interpretirani kot dru- žinski grobovi. Antropološke analize so pokazale, da je v posamezni žari lahko po en pokojnik, ponekod pa jih je več, običajno sta »v paru« odrasli in otrok (npr. grob 3B, žara 40, odrasla ženska in dva otroka; isti grob, žara 41, odra- sla in nedorasla oseba).60 Običajno je vsak pokojnik v svoji žari. V 28 grobovih rimskodobnega žganega grobišča na Marofu na Igu so bili človeški ostanki pre- poznani v 23 grobovih, od katerih je bil eden (grob 9) dvojni, pokop odraslega in otroka. V času pisanja tega prispevka je v pripravi tudi objava raziskav na območju Ribnice, antične postaje Romule. Neobjavljeno antropološko poročilo navaja, da je bilo v 100 žganih grobovih pokopanih minimalno 113 oseb, devet pokopov je bilo dvojnih, trije trojni.61 Pri dvojnih pokopih gre v vseh primerih za pokop odrasle osebe in otroka, pri trojnih za pokopa dveh zrelih/starejših oseb in otroka.62 Najdišča, kot sta Kozolec in Kongresni trg, usmerjajo k razmišljanju, da so delno, morda v določenem časovnem obdobju, bodisi v nekaterih pokrajinah ali naseljih, bodisi določena skupina ljudi, pokopavala novorojenčke/nedono- šenčke na en način, skeletno in včasih tudi na posebnem prostoru, nekoliko starejše otroke včasih kot skupno kremacijo z odraslimi, odrasle pa, poleg sku- pnih z otroci, tudi kot samostojne kremacije. Razlike med načinom depozicije trupla glede na starost pokojnika so dokumentirane tudi drugje po rimskem svetu, vendar je obseg teh razlik variiral znotraj regij in med regijami ter skozi čas.63 Na primer, od vključno 4. stol. naprej je, domnevno zaradi vpliva krščan- stva, v Britaniji opazno več pokopov novorojenčkov v uradnih grobiščih.64 Relativna maloštevilnost pokopov dojenčkov in majhnih otrok v skupnih grobiščih z odraslimi je ugotovljena tudi za prazgodovino. Raziskovalci ugo- tavljajo, da gre prej za rezultat kulturnih izbir, ne tafonomskih dejavnikov: najmlajši člani družbe so bili deležni drugačnega pokopa kot drugi in v nekem deležu/pokrajinah/kulturah na način, ki arheološko ni viden.65 59 Tratnik, »Rimsko grobišče v Vipavi«. 60 Tratnik, »Rimsko grobišče v Vipavi«, 256. 61 Leskovar in Lisić, Antropološka analiza najdišča Ribnica na Dolenjskem, 100, 12. 62 Leskovar in Lisić, Antropološka analiza najdišča Ribnica na Dolenjskem, 14. 63 Carroll, »Infant death and burial«, 102–111. 64 Watts, »Infant burials«. 65 Murphy in Le Roy, »Introduction«, 4–6. Keria_2023-1_FINAL.indd 78 19. 12. 2023 12:03:27 79Kje so emonski otroci? Slika 5: Najdišče Kozolec, grob 27, skeletni pokop nedonošenčka (starost 26–30 te- dnov) v amfori, datiran v 4.–1. pol. 5. stol. Foto Grega Babič /MGML. ZAKLJUČEK Antropološke analize človeških ostankov iz žganih zgodnjerimskih grobov na najdišču Kozolec so pokazale, da so bili lahko v enem žganem grobu pokopani ostanki dveh ali treh oseb. To je pomemben doprinos k razumevanju rimskih žganih grobišč.66 Postavlja nam nova vprašanja o tem, kako se je sežigalo umr- le, pobiralo njihove ostanke in kako se je pokopavalo, ter koliko umrlih je bilo namensko pokopanih v en grob.67 To število je lahko pomembno višje, kot če kot doslej domnevamo, da je en žgani grob enako en pokojnik. Zaključujeva, da bomo s sodobno, natančnejšo metodologijo izkopavanj ter z več opravljenimi antropološkimi analizami tudi o vprašanju, zakaj naj- demo tako malo otroških ostankov, sčasoma vedeli več. Meniva, da se bo z novimi raziskavami bolj očitno pokazala tudi razlika med pokopi otrok v zgo- dnjerimskem in v poznorimskem obdobju. Poleg tega je očitno, da ni prenizko samo število otroških grobov, ampak emonskih grobov nasploh. Čeprav se zdi, da je doslej dokumentirano število 66 Za rimskodobne žgane grobove z več posamezniki v Britaniji prim. Millett in Gowland, »Infant and child burial rites«, 178–179. 67 Teža sežganih ostankov nam tu ni v pomoč. Odvisna je namreč od načina sežiga, velikosti osebe, načina pobiranja kosti iz grmade, rituala pokopa (pokop vseh žganih ostankov ali le enega dela; pokop žganih ostankov v žari/depozicija v jamo/raztres po vsej jami) ter načina izkopavanja. Vedno pa je močno pod ocenjenim povprečjem. Pri modernih kremacija odraslih oseb je teža od 1000 do 2400 g, pri arheoloških zelo variira. Keria_2023-1_FINAL.indd 79 19. 12. 2023 12:03:28 80 Bernarda Županek, Tamara Leskovar emonski grobov, skoraj 4000, zelo visoko, jih je ob najnižji oceni števila prebi- valstva v Emoni za samo dve generaciji. Gotovo je eden od razlogov dejstvo, da vsi emonski grobovi še niso bili odkriti, oziroma emonska grobišča še niso bila v celoti raziskana. Poleg tega jih je bilo določeno število uničenih zaradi gradbenih posegov, propada ostankov, pomanjkljivih raziskav. Ne moremo izključiti tudi možnosti, da so nekateri umrli Emonci – ne samo otroci, tudi odrasli – pokopani na lokacijah izven uradnih grobišč ali na način, ki ga z arheološkimi raziskavami ne zaznamo. Bernarda Županek Muzej in galerije mesta Ljubljane Mestni muzej Ljubljana bernarda.zupanek@mgml.si Tamara Leskovar Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta tamara.leskovar@ff.uni-lj.si BIBLIOGR AFIJA Bešter, Helena. Prvo strokovno poročilo o arheoloških raziskavah ob gradnji in arheoloških izkopavanjih v Ljubljani v parku Ajdovščina zaradi obnove vročevodnega omrežja. Neo- bjavljeno strokovno poročilo. Ljubljana: Muzej in galerije mesta Ljubljane, Arheološki raziskovalni konzorcij za Ljubljano, 2022. Brečić, Jerica in David Badovinac. Poročilo o arheoloških raziskavah na območju gradnje parkirne hiše v Ljubljani Kongresni trg, februar 2009–maj 2011, Zvezek VII od XI. Lju- bljana: Muzej in galerije mesta Ljubljane, 2011. Brickley, Megan B. in Rachel Ives, The bioarchaeology of metabolic bone disease. Oxford: Academic Press, 2008. Caroll, Maureen. »Infant death and burial in Roman Italy«. Journal of Roman Archaeology 24, 2011, 99–120. Caroll, Maureen. »ʻNo part in earthly thingsʼ. The death, burial and commemoration of newborn children and infants in Roman Italy.« V: Mary Harlow in Lena Larsson Lo- vén, ur., Families in the Roman and Late Antique world, 41–63. London in New York: Continuum International Publishing Group, 2012. Caroll, Maureen. »Archaeological and epigraphic evidence for infancy in the Roman wor- ld.« V: Sally Crawford, Gillian Shepherd in Dawn M. Hadley, ur., The Oxford Handbook of the Archaeology of Childhood, 148–164. Oxford: Oxford University Press, 2018. Caroll, Maureen. Infancy and earliest childhood in the Roman world. ʻA fragment of time.ʼ Oxford: Oxford University Press, 2018. Draksler, Matej, Matic Perko, Marko Sraka, Tina Žerjal, Ana Plestenjak, Rene Masaryk, Karla Varga, Karla, Andreja Krašna in Lina Furlan. Prvo strokovno poročilo o predhodni Keria_2023-1_FINAL.indd 80 19. 12. 2023 12:03:28 81Kje so emonski otroci? arheološki raziskavi – arheološko izkopavanje in arheološke raziskave ob gradnji na Trgu mladinskih delovnih brigad v Ljubljani. Neobjavljeno strokovno poročilo. Ljubljana: Muzej in galerije mesta Ljubljane, Arheološki konzorcij za Ljubljano, 2022. Fox, Sherry C. »The bioarchaeology of children in Graeco-Roman Greece.« V: Mari-Do- minique Nenna ur., L’enfant et la mort dans l’Antiquité II, 409–427. Alexandrie: Centre d’Études Alexandrines, 2012. Garnsey, Peter. Food and Society in Classical Antiquity. Key Themes in Ancient History. Cambridge: Cambridge University Press, 1999. Gaspari, Andrej. »Apud horridas gentis …« Začetki rimskega mesta Colonia Iulia Emona / Beginnings of the Roman Town Colonia Iulia Emona. Ljubljana: Muzej in galerije mesta Ljubljana, 2010. Hofman, Barbara. Poročilo o zaščitnih arheoloških izkopavanjih na lokaciji Ljubljana-Tobač- na 2009, parc. št. 188/1, 188/2 in 18894 k. o. Gradišče II, EŠD 18810 Ljubljana – Arheo- loško najdišče ob Tržaški cesti. Neobjavljeno strokovno poročilo. Ljubljana: Okra, 2009. Hrustel, Jožica. Poročilo o arheoloških raziskavah na območju gradnje parkirne hiše v Lju- bljani Kongresni trg, februar 2009–maj 2011, Zvezek III od XI. Ljubljana: Muzej in ga- lerije mesta Ljubljane, 2011. Laes, Christian. Disabilities and the disabled in the Roman world. A social and cultural histo- ry. Cambridge: Cambridge University Press, 2018. Larsson Lovén, Lena. » ʻ… and left his parents in mourning …ʼ . Grief and commemora- tion of children on Roman memorials.« V: Hedvig von Ehrenheim in Marina Prusac- -Lindhagen, ur., Reading Roman emotions, Visual and textual interpretations, 149–162. Acta instituti Romani regni Sueciae, Series 4 (64): 2020. Leskovar, Tamara, Interno poročilo antropoloških analiz človeških posmrtnih ostankov iz ar- heološkega najdišča Kongresni trg v Ljubljani. Neobjavljeno poročilo. Ljubljana: Center za interdisciplinarne raziskave v arheologiji, Oddelek za arheologijo Filozofske fakul- tete v Ljubljani, 2023. Leskovar, Tamara in Nidia Lisić. Antropološka analiza človeških posmrtnih ostankov iz najdi- šča Ribnica na Dolenjskem. Neobjavljeno poročilo. Ljubljana: Center za interdisciplinar- ne raziskave v arheologiji, Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, 2023. Mackensen, Mihael. »Körperbestattete Neonaten in der Römischen Nekropole von Šempe- ter.« Arheološki vestnik 29 (1978): 336–342. Maria A. Liston, I. Rotroff, Susan in Lynn M. Snyder. The Agora bone well. Hesperia Supple- ment Series 50, American School of Classical Studies at Athens, 2018. Masaryk, Rene. Poročilo o arheoloških raziskavah na območju gradnje parkirne hiše v Lju- bljani Kongresni trg, februar 2009–maj 2011, Zvezek I od XI. Ljubljana: Muzej in gale- rije mesta Ljubljane, 2011. Millet, Martin in Rebecca Gowland. »Infant and child burial rites in Roman Britain: a study from east Yorkshire.« Britannia 46 (2015): 171–189. Miškec, Alenka, Bernarda Županek, Špela Karo in Gojko Tica. Severno emonsko grobišče – raziskave na najdišču Kozolec. Situla 45. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2020. Mulh, Tadeja. Poročilo o zaščitnih arheoloških izkopavanjih na lokaciji Potniški center Lju- bljana 2007/2008. Neobjavljeno strokovno poročilo. Ljubljana: Zavod za varstvo kul- turne dediščine, 2008. Murphy, Eileen in Mélie Le Roy. »Introduction: Archaeological children, death and burial.« V: Eileen Murphy in Mélie Le Roy, ur., Children, death and burial, Archaeological disco- urses, 1–18. Oxbow in Philadelphia: Oxbow books, 2017. Keria_2023-1_FINAL.indd 81 19. 12. 2023 12:03:28 82 Bernarda Županek, Tamara Leskovar Pavković, Sandra, Matej Draksler, Anja Ipavec, Tina Žerjal, Jerica Brečič, Iris Bekljanov Zi- danšek, Andreja Krašna, Lina Furlan in Rok Klasinc. Prvo strokovno poročilo o predho- dni arheološki raziskavi – arheoloških raziskavah ob gradnji in arheološkem izkopavanju – v Ljubljani na Tržaški cesti zaradi ureditve površin za pešce in kolesarje ter menjave komunalne infrastrukture. Neobjavljeno strokovno poročilo. Ljubljana: Muzej in gale- rije mesta Ljubljane, Arheološki konzorcij za Ljubljano, 2021. Redfern, Rebecca in Rebecca Gowland. »A bioarchaeological perspective on the pre-adult stages of the life course: implications for the care and health of children in the Roman empire.« V: Mary Harlow in Lena Larsson Lovén, ur., Families in the Roman and Late Antique world, 111–140. London in New York: Continuum International Publishing Group, 2012. Rivera, Frances in Marta Mirazón Lahr. »New evidence suggesting a dissociated etiology for cribra orbitalia and porotic hyperostosis.« American Journal of Physical Anthropo- logy 164 (2017): 76–96. Rohnbogner, Anna. Dying young. A bioarchaeological analysis of child health in Roman Bri- tain. BAR British series 637, Archaeology of Roman Britain 7. Oxford: BAR Publis- hing, 2022. Saller, Richard P. Patriarchy, property and death in the Roman family. Cambridge studies in population, economy and society in past time. Cambridge: Cambridge University Press, 1994. Scheidel, Walter. »Roman age structure: evidence and models.« Journal of Roman Studies 9 (2001): 1–26. Séguy, Isabelle. »Current trends in Roman demography and empirical approaches to the dynamics of the Limes population.« V: Verhagen, Philip, Jamie Joyce in Mark. R. Gro- enhuijzen, ur., Finding the Limits of the Limes. Modelling Demography, Economy and Transport on the Edge of the Roman Empire, Computational Social Scineces series, 23–41. New York: Springer Cham, 2019. Šašel, Jaro. »K zgodovini Emone v rimskih napisih in literaturi.« V: Zgodovina Ljubljane, prispevki za monografijo, Gradivo s posvetovanja o zgodovini Ljubljane, 16. in 17. no- vembra 1983 v Ljubljani, 35–45. Ljubljana: Kronika, 1984. Škvor Jernejčič, Brina in Petra Vojaković. »Grobišča iz starejše železne dobe v Ljubljani. Različni načini pokopa kot kazalci heterogenih prazgodovinskih družbenih identitet.« Arheološki vestnik 74 (2023): 591–632. Tomazo-Ravnik, Tatjana. »Emonec z antropološkega vidika.« V: Zgodovina Ljubljane, pri- spevki za monografijo, Gradivo s posvetovanja o zgodovini Ljubljane, 16. in 17. novem- bra 1983 v Ljubljani, 51–56. Ljubljana: Kronika, 1984. Toškan, Borut, Mateja Kovač in Tjaša Tolar. »Bioarheološke raziskave rimskodobnega gro- bišča Marof na Igu: antropologija, arheozoologija, arheobotanika.« Arheološki vestnik 73 (2022): 281–312. Tratnik, Vesna. »Rimsko grobišče na Laurinovi ulici v Vipavi.« Arheološki vestnik 65 (2014): 255–322. Walker, Philip L., Rhonda R. Bathurst, Rebecca Richman, Thor Gjerdrum in Valerie A. Andrushko. »The causes of porotic hyperostosis and cribra orbitalia: A reappraisal of the iron-deficiency-anemia hypothesis.« American Journal of Physical Anthropology 139 (2009): 109–125. Watts, Dorothy J. »Infant burials and Romano-British Christianity.« The Archaeological Jo- urnal 146 (1989): 372–383. Keria_2023-1_FINAL.indd 82 19. 12. 2023 12:03:28 83Kje so emonski otroci? Wiercińska, Alina. »Some anthropological remarks on human remains from the Dravlje and Emona necropolis.« Arheološki vestnik 29 (1978): 324–332. Županek, Bernarda. »Late Roman Emona: Understanding the transformation of the city.« Zgodovinski časopis 75, št. 1–2 (2021): 26–41. Županek, Bernarda in Mateja Ravnik. A topography of death: the funerary landscape of Emona. Predavanje na kongresu Experiencing the landscape in Antiquity 3, Panel 11: Sit tibi terra levis, Per una ricostruzione del paesaggio funerario antico. Rim: Univer- sita Tor Vergata, 31.5.2023. IZVLEČEK V prispevku raziskujeva vprašanja, povezana z zdravstvenim stanjem in smrtnostjo otrok v Emoni. V ospredje postavljava diskrepanco med ocenjeno visoko smrtnostjo otrok v rimskem času in relativno nizkim odstotkom doslej odkritih otroških grobov v Emoni. Rezultati analiz kremiranih ostankov iz nekaterih zgodnjerimskih emonskih grobov kažejo, da je bila v posamezen grob včasih pokopana več kot ena oseba, pogosto skupaj odrasli in otrok. V prispevku se sprašujeva, ali so to doslej neodkriti pokopi emonskih otrok, in iščeva tudi druge možne razlage. Poleg tega podajava nekaj informacij o zdravs- tvenem stanju emonskih otrok na osnovi doslej pregledanega gradiva. Ključne besede: Emona, rimski čas, otroci, novorojenci, umrljivost, pokopi, žgan pokop ABSTR ACT Where Are Emona’s Children? The article investigates issues related to children’s health status and mortality in Emona. It emphasises the discrepancy between the estimated high child mortality in Roman times and the relatively low percentage of child graves discovered in Emona so far. The results of analyses of cremated remains from some early Roman Emona graves suggest that multiple individuals were sometimes buried in a single grave, often adults and chil- dren together. The article inquires whether these may be the previously undiscovered burials of the Emona children, exploring other possible explanations as well. Further- more, some information is provided about the health status of the Emona children based on the materials examined thus far. Keywords: Emona, Roman era, children, newborns, mortality, burials, cremation burial Keria_2023-1_FINAL.indd 83 19. 12. 2023 12:03:28 Keria_2023-1_FINAL.indd 84 19. 12. 2023 12:03:28 Filip Draženović Vzgoja po antično v zgodnjem srednjem veku – vladarsko zrcalo Diega de Saavedre Fajarda UVOD Vzgoja je imela pomembno mesto v humanistični misli, pri čemer je imela vzgoja vladarja1 še poseben pomen, kar se je kazalo v posebnem žanru »vla- darskih zrcal«. V ta žanr sodi tudi delo Idea de un Príncipe Político Christiano (prva izdaja 1640, spremenjena izdaja 1642 – v nadaljevanju krajšamo z Idea)2 španskega diplomata Diega de Saavedre Fajarda, ki je bilo posvečeno 11 le- tnem prestolonasledniku Balthasarju Carlosu, sinu Filipa IV,3 in bo služilo kot vir pričujočega razmisleka. Razen prikaza vzgoje se bo analiza osredotočila na primerjavo Saavedrovih vzgojnih praks z antičnimi ter predstavila antične vire, ki jih je avtor uporabljal, ter njihovo umeščanje v način argumentiranja. Diego de Saavedra Fajardo se je rodil leta 1584 in umrl leta 1648. V Sala- manci je študiral kanonsko pravo, potem pa deloval kot odposlanec španskega kralja – bil je odposlanec v Švici, sodeloval pri mirovnih pogajanjih v tride- setletni vojni, kjer je veljal za enega najpomembnejših španskih odposlancev. Njegove številne izkušnje so legitimirale njegovo pisanje.4 Bil je eden tistih avtorjev, ki je, četudi je izhajal iz katoliškega okolja, premostil konfesionalne 1 V besedilu bom uporabljal pojem vladar kot generični termin za različne tipe oblastnikov. 2 Saavedrino delo bom navajal v besedilu (prva rimska številka pomeni številko zvezka, druga številko eseja, arabska številka pa prinaša stran iz angleškega prevoda); ostale vire navajam pod črto. Glede spremenjene izdaje je pomenljivo, da do sprememb ni prišlo zgolj v besedilu, ampak tudi pri upodobitvi nekaterih emblemov, čemur se bomo posvetili v nadaljevanju. O izdajah glej Bireley, The Counter-Reformation Prince. 3 Ne glede na vse Balthasarju Carlosu (1629–1646) vzgoja ni mogla pomagati pri vladanju, saj je preminil že pri 17 letih in ni nikoli zasedel španskega prestola. 4 O Saavedri gl. Bireley The Counter-Reformation Prince; Dowling, Diego de Saavedra Fajardo. DOI: https://doi.org/10.4312/keria.25.1.85-104 Keria_2023-1_FINAL.indd 85 19. 12. 2023 12:03:28 86 Filip Draženović razlike in veljal za enega najbolj branih avtorjev v svojem obdobju. Zaradi številnih ponatisov, tako izvirnika kot prevodov, je bila knjiga izjemno dosto- pna. Kot zapiše Dietmar Peil, je, četudi ne gre za prvo emblematično knjigo na področju vladarskih zrcal, postala ena najuspešnejših in je veljala za referenco pri oblikovanju zrcal skozi celotno drugo polovico 17. stoletja.5 Od zgodnjih del s področja politične emblematike se razlikuje po tem, da poudarek ni zgolj na emblemu, ampak predvsem na besedilu, ki usmerja razumevanje. Delo je zbirka esejev z osnovno temo, in četudi nit pripovedi sledi princu od zibelke do groba, lahko bralec delo začne brati kjerkoli. Ravno esejistični pristop odli- kuje Ideo, saj pomeni prelom v podajanju politične misli. Dodatno vrednost dela predstavljajo emblemi, svojevrsten način argumentacije in specifičen na- čin razmišljanja, ki je bil v sozvočju z literarnim okusom časa.6 Eno izmed pravil emblematike je bilo, da podoba nikoli ne sme biti tako očitna, da bi jo bralec takoj razumel, a hkrati ne tako nejasna, da bi je ne bilo mogoče razvo- zlati. Predvsem je morala biti prijetna na pogled, njeno razlago pa je dopolnila maksima, ki je vsebovala moto oz. premiso (po večini moralno) ter je bila izražena jedrnato in domiselno. Vladarsko zrcalo lahko definiramo kot literarno zvrst poučne narave, ki obravnava pravilno vedenje in vladanje monarhov, s prikazom idealnega dr- žavnega reda in vladarske službe, pri čemer ne zanemari širše obravnave etične misli, v katero so postavljeni.7 Dela niso bila namenjena izključno vladarjem, saj je bil krog bralcev širši, o čemer priča tudi Saavedrov predgovor, saj z Ideo ne želi koristiti le mlademu princu, »ampak vsem vladarjem zdaj in v priho- dnosti« (nepaginiran predgovor). Na vladarska zrcala lahko gledamo kot na hibriden žanr, ki jih povezuje skupni namen: moralna in politična vzgoja vla- darjev. Uporabna so tako za analizo kot legitimizacijo predmoderne družbe. Večina razprav ni bila načrtovanih v smislu dejanskih učnih načrtov pravih vladarjev. Veliko bolj gre za razmišljanje o ureditvi in zamišljanju skupnosti ter način posredovanja etično-političnih sporočil oz. kreposti, potrebnih za vladanje ter sodelovanje v političnem življenju, ter nekakšen opomin vladarju o pomembnosti morale.8 Izpostaviti velja posredovanje temeljnih vrlin, ki bi jih moral posedovati vladar. Med temi so pravičnost, pobožnost, usmiljenje, velikodušnost, preudarnost, dobrodelnost, odločnost, pogum … 5 Peil, »Emblematische Fürstenspiegel«, 56 6 Že v naslovu Saavedra izpostavi, da so emblemi »posebnost« njegove knjige: representada en cien empresas. Saavedra v predgovoru eksplicitno zapiše, da njegov namen ni pojasnjevanje em- blemov, ampak morajo le-ti ostati delno skriti. Literatura o emblemih je številna, kot osnovno izhodišče lahko služi delo Daly, The Emblem in Early Modern Europe. 7 Med obsežno literaturo velja izpostaviti: Peil, »Emblematische Fürstenspiegel im 17. und 18. Jahrhundert«; Singer, Die Fürstenspiegel; Mühleisen in Stammen, Politische Tugendlehre und Regierungskunst. 8 Že Erazem je v Institutio principis Christiani (1516) vladarsko zrcalo usmeril predvsem v učenje kreposti. Keria_2023-1_FINAL.indd 86 19. 12. 2023 12:03:28 87Vzgoja po antično v zgodnjem srednjem veku ... Pri razdelitvi Idee bomo sledili razdelitvi, ki jo je vpeljal sam avtor. Ta jo je razdelil na šest sklopov: prvih 6 poglavij se ukvarja z vzgojo vladarja, nasle- dnjih 31 esejev (tj. 7–38) z vprašanjem, kako naj se vladar vede. Temu sledi 11 esejev o vprašanju odnosa do podložnikov in tujcev (38–48). Emblemi med 49 in 58 so posvečeni obnašanju vladarja do uradnikov, štirinajst poglavij (59–72) pa vladarskim načelom. O obnašanju v notranji ali zunanji politiki vladarja poučujejo primeri med 73 in 95, vodenje vojske k zmagi in mirovne pogodbe obsegajo štiri poglavja (96–99), zadnji dve pa sta posvečeni starosti in smrti. VZGOJA Naj v pričujočem prispevku vzgojo9 opredelimo na dva načina. V ožji defini- ciji naj pomeni vzgojo otrok, tj. pedagogiko. V širši definiciji pa naj označuje (samo)spoznanje človeka in sveta, kar povzema pojem paideia (παιδεία). Le- -to najbolje povzame izrek iz Delfov: spoznaj samega sebe, gnôthi seautón oz. Nosce te ipsum.10 Temu toposu lahko sledimo skozi celotno zgodnjenovevško obdobje kot tudi skozi Saavedrino delo. Na to misel nas na najbolj neposredno opomni v sedmem eseju (I, VII, 52), kjer izpostavi, da mora vladar znati ob- vladati sebe in svoje strasti – kdor ni zmožen vladati sebi, ne more vladati dru- gim. Vzgoja je za predmoderno širši pojem kot zgolj izobraževanje in usvaja- nje znanja, saj je njen namen oblikovanje značaja in je poučevanje kreposti.11 Znanje je bilo, tako kot krepost, nekaj, kar je bilo deloma pogojena z prirojeno naravno dispozicijo,12 a ga je bilo nujno potrebno izboljšati z vzgojo, izobraže- vanjem in prakso. Kot je navedel Kvintiljan, in po njem povzel Saavedra: »Vse, kar umetnost izpopolnjuje, izvira iz narave, »toda najbolj spretni (govorniki) dolgujejo več pouku kot naravi.«13 V tem oziru se zastavlja vprašanje, ali se vladar kot tak že rodi ali se obli- kuje z vzgojo? Tako eno kot drugo – če ne bi bil plemenitega rodu, mu vsa vzgoja ne bi pomagala. In obratno: četudi ga rojstvo legitimira za vladanje (pri Saavedri je monarhija dedna), neuk vladar ne sme vladati, saj bi njegova 9 Za vzgojne ideale antike glej: Bonner, Education in Ancient Rome; Morgan, Literate Education in the Hellenistic and Roman Worlds; Vidmar, Vzgoja in izobraževanje v antiki in srednjem veku; za humanistične ideale glej Bushnell, A Culture of Teaching; Hellerstedt, »From Ingenium to Virtus«; isti: »Praeses and Praeceptor«. 10 Z njim sta tesno povezana izreka spoznaj drugega, družbo, in spoznaj Boga. Poznavanje samega sebe je najpomembnejši del preudarnosti. S poznavanjem samega sebe, pravi Saavedra, lahko človek sledi poti zmernosti, kajti le s poznavanjem svojih strasti, svojih nagnjenj, načina, kako se odziva na zunanji svet, svojih pomanjkljivosti in slabosti ter svojih dobrih lastnosti, lahko nauči se obvladati (II, LXIX, 152). 11 Kot povzame Saavedra: Izobraževanje izboljša dobre in pouči slabe (I, II, 11), kar podkrepi z navedkom iz Platonovih Zakonov. 12 Prvi stavek prvega eseja je »pogum se rodi, ne pridobi«. Tako se duh posameznika pokaže že zgodaj (I, I, 2), kar se vidi pri Kiru, ki mu služi kot tipski lik. 13 Quint. Inst. 2.8.1–15; za odnos med naravo in vzgojo glej 2.13.15. Keria_2023-1_FINAL.indd 87 19. 12. 2023 12:03:28 88 Filip Draženović vladavina uničila deželo in pridobitve predhodnikov. Vladar ne sme zavladati po naključju, ampak se mora za položaj aktivno pripravljati.14 Ker pa narava ne more zagotoviti krepostnega vedenja, je potrebna izobrazba, da oblikuje značaj. Ta je prirojen, a ga moramo ustrezno izoblikovati. S tem naletimo na enega izmed paradoksov humanistične izobrazbe. Posameznik se lahko, v teo- riji, nauči vsega, a ga pri tem omejuje njegova narava, njegova zmožnost pa je razložena s teorijo o štirih tekočinah (humorjih).15 Rebecca Bushnell trdi, da renesančni humanizem ni poskušal oblikovati vsakogar v univerzalno ideal- nega posameznika, a hkrati tudi ni zagovarjal edinstvenosti vsakega posame- znika, temveč je identificiral različne »tipe« in opozarjal na razlike (premože- nje, spol, starost itd.) ter priznaval omejenost učiteljeve moči nad učenci.16 Tu sta ključni vprašanji. Kakšno je bilo razmerje med podedovanim talentom ter pridobljenimi veščinami in znanjem? Kako točno se je talent (ingenium) razvil v spretnost in moralno vrlino? Kot bo razvidno v nadaljevanju, ima vladar prednost zaradi svojega rodu, ki je hkrati ovira, saj se mu zato želi marsikdo prikupiti, zaradi česar vzgoje vladarja ne smemo zaupati vsakomur. Kdo sploh postane vzgojitelj, če sklepamo, da mora imeti specifična znanja, ki si jih lah- ko pridobi le pri konkretnem soočanju s političnimi problemi?17 Ob očetu, ki deluje kot vzgojitelj v prvih letih, predvidi Saavedra še niz drugih vzgojiteljev, katerih moč in vpliv je omejen. Pomembno ni le znanje, ki ga taka oseba ima, ampak način učenja moralnih in intelektualnih vrlin, saj se moramo učiti od verodostojnih. Znanje in vrline se smiselno povezujejo in pogojujejo, s čimer Saavedra udejanja holističen humanistični pristop k vzgoji.18 14 Pogosto se je zgodilo, da je zavladal kdo, ki se za vlogo vladarja ni aktivno pripravljal, npr. za- radi smrti starejšega brata. 15 Saavedra opozarja na pomen lastnosti otrok in njihove narave, ki jih usmerja in pogojuje, in se osredotoči na fiziognomiko otroškega obraza, ki nam lahko razkrije značaj otroka (I, I, 6). O tem, da je vzgojo potrebno prilagoditi »humorjem« (I, II, 12). Tu velja opozoriti na medicinsko tradicijo, ki je bila razvita v Španiji. Juan Huarte de San Juan je v delu Examen de ingenios para las ciencias (1575) na podlagi Hipokratove in Galenove medicinske teorije zgradil metodo, s katero je razloži posameznikovo sposobnost za določeno umetnost ali znanost na podlagi konstitucije telesa, saj je telo vzrok razlik v talentu, saj so vse duše so ustvarjene enake v Božjih rokah. Še po- sebej je pri tem pomembna suhost oz. vlažnost telesa: slednja »daje prednost odličnemu spominu: naredi možgane voljne, tako da se vanje lažje vtisnejo slike in drugi podatki. Suhost pomaga ra- zumeti, toplota pa spodbuja domišljijo. Hlad je neuporaben za um.« Znaki učenčevega videza, kot so barva in gostota las, ton kože in celo način smeha, nudijo učiteljem namige o temperamentu možganov. Galenska teorija o štirih humorjih je dala razlago, zakaj so otroci še posebej vtisljivi. Menili so, da je za otroke značilen hladen in vlažen temperament, zato so bili mehki in upogljivi. Izobraževanje je bilo tako v celoti mogoče prilagoditi prirojenim individualnim in nacionalnim značilnostim, ki izhajajo iz razlik v telesnem temperamentu. Huarte je trdil, da je nemogoče, da bi se človek odlikoval na več kot enem področju, in da je nujno, da vsak najde poklic, ki mu je »aptum natum«. Pregledno Hellersted, »From Ingenium to Virtus«, 74-6 16 Povzeto po: Helmsted, »From Ingenium to Virtus«, 76. 17 Nasproti celotni tradiciji humanistične politične pedagogike stoji nasvet Ludvika XI, ki naj bi kot edino stvar, ki se je mora naučiti njegov sin Karl VIII, izpostavil izrek qui nescit dissimulare, nescit regnare. O tem Bakos »Qui Nescit Dissimulare, Nescit Regnare«. 18 Tako je npr. premisa, da ni nič boljše od znanja, podkrepljena z bibličnim navedkom iz knjige Modrosti 8.5. Keria_2023-1_FINAL.indd 88 19. 12. 2023 12:03:28 89Vzgoja po antično v zgodnjem srednjem veku ... VZGOJA PR I SAAVEDR I Na koncu prvega eseja Saavedra začrta premiso svojega razmisleka: »Ker sem s temi emblemi predlagal, da podam natančen model vladarja od zibelke do groba, ne bo narobe prilagoditi začetkov in sloga vsaki posamezni dobi, kot sta naredila Platon in Aristotel (I, I, 7–8).«19 Na tem mestu ne navaja posame- znih spisov obeh mislecev, a je iz nadaljevanja opombe razvidno, da je imel v mislih Aristotelovo Politiko in Platonove Zakone. Saavedra je vzgojo razumel kot obveznost staršev do otrok, saj »le redko katera žival zapusti svoje mladiče brez navodil, kako naj skrbijo zase.« (I, I, 3)20 Kot izpostavi, se moramo vzgoje lotiti na samem začetku, pri čemer jo primerja s sliko, ki je prav tako odvisna od začetka: »Iz majhnega semena vznikne ogromno drevo, ki, čeprav je sprva majhna vejica in zlahka gibljivo v vse smeri,   … kasneje stoji nepremično (I, I, 5).« Otroka primerja s semenom, ki ima zmožnost razvoja, če bo le deležen ustrezne skrbi od začetka.21 Aristotel je otroško dušo primerjal s prazno vošče- no tablico, pripravljeno za pisanje – otrok je tabula rasa, o čemer priča tudi emblem k drugemu poglavju, ki prikazuje prazno slikarsko platno. Podmena Saavedrinega razmisleka je Aristotelova premisa, da imajo slabi začetki vedno slab konec, in da začetek določa nadaljnji potek dogajanja. Podobno razmišlja tudi v 56. eseju, kjer opozarja, da je dolžnost vladarja negovati mlade poganjke z vajo in delom, ki lahko vse popravita – a potrebno je začeti zgodaj: »Večji kot je Duh, bolj nevaren je za državo, razen če ga pravočasno ne ublaži izobraže- vanje.« (II, LXVI, 122) Pri tem so možni različni pristopi. Nekatere dežele so mlade vključile v politično odločanje, a sam svetuje drugačen pristop: »Najboljši način je tisti, ki ga uporabljajo vrtnarji, da mlada drevesa presadijo v drugo zemljo, kar jim omogoči, da odvečne veje obrežejo, tako da drevo zraste ravno in visoko. Mla- di redko dobro uspevajo v domači državi, kajti njihovi prijatelji in sorodniki jih zaradi prevelike popustljivosti naredijo ekstravagantne. V tujini je drugače, saj jih nujnost zavezuje, da urejajo svoja dejanja in si prizadevajo pridobiti spoštovanje ljudi.« (Prav tam.)22 Potovanja je Saavedra izpostavil kot najboljši 19 Četudi nikjer ne navede obdobij, so bila najzgodnejša leta razdeljena na tri obdobja: infantia (od rojstva do približno 7. let), pueritia (približno 7–14) in adolescentia (približno 14–25). Vsako obdobje odraščanja ima svoje značilnosti in posledično zahteva različne oblike vzgoje. 20 Da je narava človeku mačeha, saj ga ni opremila z ničimer za življenje, je bil topos predmoderne. A dala mu je razum, ki mu lahko nadomesti vse drugo. 21 Podobno: »Otroci so kot mlada drevesa, na katera morate vcepiti vejo (kot lahko rečem) istega Očeta, da jih pripeljete do popolnosti. Ti cepiči so slavni primeri, ki v prihodnost vlivajo vrline svojih prednikov in obrodijo odličen sad.« (I, II, 16) Metafore semena, kot tudi druge vrtnarske metafore, so bile med humanističnimi misleci izjemno pogoste. Bushnell, A Culture of Tea- ching, 81–93. 22 Kot zapiše v nadaljevanju, so ravno potovanja naredila Platona, Likurga, Solona in Pitagoro za preudarne zakonodajalce in filozofe. Zapiše tudi, da če vladar ne more umiriti svojega sina, je najboljše zdravilo, da ga dajo v izobrazbo na drug dvor pod zaščito kakšnega drugega vladarja.« (II, C, 371). Keria_2023-1_FINAL.indd 89 19. 12. 2023 12:03:28 90 Filip Draženović način učenja preudarnosti, če so le namenjena pridobivanju informacij. Kot drugo svetuje ustanovitev internatov, kjer bi se šolali otroci plemičev: »V Špa- niji je bilo v ta namen postavljenih več visokih šol, ki so veljala za semenišče sposobnih mož za upravljanje vlade; čeprav so se te ustanove morda zdele ne- čimrne in lahkomiselne, pa so bile koristne, saj so naučili ubogati tiste, ki so nato ukazovali.« (II, LXVI, 123) Taka izobraževalna ustanova je poskrbela za vzgojo novih voditeljev: »Narava je postavila v glavo, ki ima poveljstvo nad celotnim telesom, razumevanje za dojemanje znanosti in spomin za njiho- vo ohranjanje, rokam in drugim delom pa je dala nagnjenost k poslušnosti.« (Prav tam.) Saavedra s korpološko metaforo izenači vladarja z glavo, ki mu daje intelektualne sposobnosti. Delikatnosti vzgoje je posvečen tretji esej, kjer izpostavi nenehno iska- nje srednje mere, ki ni nikoli dosežena. Tako starši kot vzgojitelj so soočeni z vprašanjem, katero znanje in koliko znanja potrebuje otrok, predvsem pa pre- stolonaslednik, ki mora biti pripravljen na ključno nalogo: uspešno vladanje. Saavedra Aristotelov ideal srednje mere izrazi skozi ideal zmernosti.23 Odmik od srednje mere vladarja spravi v težave, pri čemer nezmernost ne škodi le njemu, ampak tudi, če ne še bolj, njegovim podanikom. Kreposten človek bi se moral izogibati skrajnostim in dober vladar mora ravnati enako: »Umetnost vladanja je v izogibanju skrajnostim, išče pa srednjo pot, kjer prebivajo vrli- ne.« (II, LXVIII, 146) Zatorej se mora vladar naučiti obvladovati svoje strasti, da deluje v skladu z razumom (II, LXVIII, 148).24 Pedagoški ideal, ki mu Saavedra sledi, je horacijevski utile dulci, o čemer piše v XLII. eseju, kjer navede Horacijeve verze (I, XLII, 299) in poudari, da se mora vladar med učenjem igrati: »Otroške igre, h katerim prestolonaslednika vodi naravni impulz, so znak in napoved zrelejših dejanj. Narava ni nikoli niti za trenutek mirna, toda od samega rojstva svojega potomstva je marljiva v oblikovanju uma in telesa.« 25 Še več, vladar lahko načelo utile dulci uporabi tudi v politiki: »Omne tulit punctum, qui miscuit utile dulci. V tem je glavna umetnost vladanja; to je prva politika na svetu, česar nas je naučila starodavna filozofija, ki navaja, da je Orfej prisilil zveri, da so mu sledile.« (I, XLII, 300) Bodoči vladar se z igro uči vlog, ki jih bo moral opravljati: »Končno naj igra vlogo kralja …, sprejema prošnje, daje avdience, posvečuje; kaznuje, nagra- juje, poveljuje ali vodi vojsko, oblega mesta .... V tovrstnih poskusih se je Kir izobraževal od malega in pozneje postal ugleden general.« (I, II, 17)26 Učenje 23 Da je potrebno pazljivo pristopati k vzgoji, izrazi takole: »Nazadnje je potrebno vaje uporabljati zmerno, da ne naredijo uma niti divjega niti neumnega ... Zato ni primerno utrujati tako telesa kot uma hkrati, kajti to početje ima nasprotujoče učinke; tisto, kar spodbuja telo je ovira za um, in obratno.« (I, 25) 24 Saavedra iz narave izbere primer zmernosti: »Narava je med surovost poletja in zime postavila blagodejnost pomladi in jeseni« (i, IV, 37–38). 25 O tem tudi Hellerstedt, »From Ingenium to Virtus«, 86. 26 Pri tem ne navede opombe, a je verjeti, da gre za podatek iz Ksenofonta. Keria_2023-1_FINAL.indd 90 19. 12. 2023 12:03:28 91Vzgoja po antično v zgodnjem srednjem veku ... poteka kot mimesis, oponašanja preteklega, ki je umeščeno v igro. To pomeni, da je treba poučevanje izvajati z uporabo »igre in užitka« (lusu & oblectatione) in ne kaznovanjem.27 Hkrati se uči tudi preko podob, kot so na primer kipi, ki delujejo kot loci communes, in spomnijo ter opominjajo na določene kreposti. Saavedrina pedagogika je bila scela potopljena v humanistično kulturo. Sam vzgojitelj je predstavljen kot zgled kreposti in zmernosti, preudarne presoje v zasebnih in javnih zadevah, ki ga je vredno posnemati. Sam ne sme le poznati predmetov in veščin, ki jih poučuje, ampak, mora biti utelešenje izobraževal- nih ciljev. S premikom k tematiki utile dulci in načinom poučevanja se dotaknemo uravnavanja časa, namenjenega študiju, in prostega časa, kar povzame pojem re-creatio, saj je potrebno skrbeti tako za dušo kot telo ter najti pravo mero.28 Prestolonaslednik se mora izogibati »brezobzirni nevednosti, ki rodi prezir in posmeh, poleg tega pa je izpostavljena tisočerim napakam« (I, 29), a tudi pretiranemu študiju, saj »odvrača um od skrbi vladanja. Pogovor muze je zelo prijeten in nihče ga brez nejevolje ne bi zamenjal za utrujenost in težave po- svetovanj.« (I, 30) Vzgoja zahteva tudi odmor, saj dela ni mogoče nadaljevati brez odmo- ra: »Iz gibanja pride počitek in od tod ponovno gibanje«, s čimer se naveže na Aristotela. Zaradi tega sta dan in noč razdelila ure na delo in počitek, saj »nenehno delo oslabi telo in omami um; tako kot tudi preveč sproščenosti.«29 Zato bi moral spanec delovati kot »zalivanje rastlin, ki jih osveži, ne pa utopi: pretiran spanec izčrpava telo.«30 Po Saavedrinem mnenju ni boljših popestri- tev od tistih, ki hkrati poustvarjajo in poučujejo um, kot je npr. pogovor izku- šenih in učenih oseb.31 A kaj ko dandanes bolj kot obkrožanje z učenjaki, med vladarji prevladuje družba norčkov (II, LXXII, 178). Prosti čas je čas, ki ga mora vladar dobro izkoristiti. V tem lahko vidimo nenehno prisilo, kar se da najbolje uporabiti čas. Gre za umetnosti, kjer naj združi delovanje uma in telesa. Saavedra tu spet našteva antične primere. »Pri uporabi in izvajanju teh umetnosti je treba upoštevati dve stvari; eno je, da jih ne smemo izvajati javno, temveč zasebno, kot je to počel cesar Aleksander Sever,« ... »da jim ne namenja preveč časa in si ne želi preseči drugih,« ter da ne pozabi, da je njegov osnoven namen dobro upravljanje države (I, VI, 27 Ideja, da bi študij naredili privlačnejši z uporabo iger, je bila običajna v humanistični tradiciji. Bila je tesno povezana z vprašanjem individualnosti genija. Uporabo lesenih črk je zagovarjal tudi sveti Hieronim. 28 Podobno izpostavi tudi Plutarh, O vzgoji otrok, 8b–8e. 29 Kot avtorja te misli navede Senekovo delo De tranquillitate animi. 30 V nadaljevanju izpostavi, da mora biti delo pomešano z razvedrilom in zabavo, »da ga ne bi niti tlačilo prvo niti izčrpavalo drugo: kot mlin, ki nima česa zmleti, nosi ven sam.« (II, LXXII, 179) 31 V podkrepitev navede primere cesarja Hadrijana, neapeljskega kralja Alfonza, pa tudi Trajanov odnos s Plinijem. Keria_2023-1_FINAL.indd 91 19. 12. 2023 12:03:28 92 Filip Draženović 40–1).32 Obstaja delitev na znanosti, ki naj jih vladar izvaja v javnosti, in tiste, ki jih izvaja zasebno – tako npr. glasba sodi v njegovo zasebnost. Pomembna je podoba, ki jo vladar oblikuje o sebi, pri čemer Saavedra sledi ideji vladarja, ki se karseda malo pojavlja v javnosti. Pri počitku je potrebno upoštevati naravo in starost učenca pa tudi kako- vost razvedrila, saj to ne sme biti žaljivo: »Nekatere zabave ne samo ponižajo uma, ampak tudi zmanjšajo vladarjevo avtoriteto,« pri čemer navede primere vladarjev, ki so se nedostojno zabavali (II, LXXII, 179). Počitek ne sme biti brezdelje, ampak osvežitev, ki si ga lahko privoščijo tudi državljani: »Včasih bi bilo primerno zabavati ljudi z javnimi zabavami, da bi malo zadihali in se živahneje vrnili k svojemu delu …: kajti če so vedno žalostni in melanholični, se upirajo. Če jim je dovoljena osvežitev in rekreacija, so pripravljeni prenesti marsikatero breme in živeti poslušno. (II, LXXII, 180) Pri Saavedri beremo, da je študij lahko naporen in včasih tudi dolgočasen, zlasti za tiste, ki ga niso vajeni, zato ga je potrebno obogatiti z drugimi dejavnost- mi. Eden bolj priljubljenih neformalnih načinov učenja je bil lov, saj po mnenju Saavedre spodbuja aktivnost in utrjuje telo, daje priložnost za uporabo vojaških veščin, spoznavanje terena in priložnosti za napad ter uči, kaj lahko pričakuje- mo na bojnem polju; pogled na kri divjih zveri in njihovo gibanje pa »utrdita um in navdihneta velikodušne misli, kot so prezir strahu in nevarnosti«. Kot poslednje, a ne najmanj pomembno, samota gozda in tišina povzdigneta misli k veličastnim dejanjem (I, II, 25).33 Lov ni zgolj način neformalnega učenja in sredstvo za krepitev telesa, ampak tudi način, kako lahko mlad vladar »potrju- jejo um in telo«. Podobno je s sabljanjem, konjskimi dirkami … pa tudi ume- tnostmi, kot sta glasba in slikarstvo, ki so del izobraževanja: »saj so potrebne za osvežitev duha, ko je izčrpan zaradi vztrajnosti,« pod pogojem, da je ukvarjanje z njimi zmerno: »da ne bi zapravili časa, ki bi ga bilo potrebno posvetiti politiki.« (II, LXXII, 179)34 Prepletenost igre, užitka in dela je potrebna zaradi moderatio čustev, zatorej mora vzgojitelj pri vzgoji delovati z zmernostjo, poglavitnim mo- dus vivendi. Preveč izobrazbe lahko slabo vpliva – predvsem pa učencu pred oči ne smejo postaviti ničesar, kar bi lahko nanj negativno vplivalo (I, I, 7–8). Vse vaje morajo biti zmerne: »kajti um ni nič manj utrjen zardi obilice dela, ter lahko postane brezčuten in neobčutljiv kot Telo. Zato ni primerno utrujati obeh hkra- ti, saj to povzroči nasprotne učinke« (I, II, 25), s čimer povzame Aristotelove misli iz osme knjige Politike (8.4), ki jo navaja v opombi. 32 »Razlog za to je, da mislimo, da je prezira vreden pogled videti roko, ki nosi žezlo in vlada kral- jestvu, kako drži palico ali svinčnik.« (I, VI, 40) 33 Kot avtoriteta mu tu služi Plinij. 34 Pogosto je opazen monarhov strah pred specializacijo, ki se zdi najbolj intenziven v odnosu do umetnosti. Ničesar ne sme poskušati obvladati bolje od ljudi, ki so iz ene od teh dejavnosti naredili poklic. Podobno: »Kajti obstajajo nekatere svobodne znanosti, katerih površno pozna- vanje hvalevredno, vendar je škodljivo, če jih naredimo za edino delo in želimo v njih doseči popolnost.« (I, IV, 31) Keria_2023-1_FINAL.indd 92 19. 12. 2023 12:03:28 93Vzgoja po antično v zgodnjem srednjem veku ... Vzgojo se začne v domačem okolju, a mora oče hitro poskrbeti za ustre- zno pomoč. Usmerimo pozornost k njegovem premisleku o izbiri pedagoga: In kdo, prosim, je primernejši, da nauči svojega Sina, kako naj se vede, ohrani lepoto v vseh stvareh, svojo avtoriteto in dobro vladanje podanikom, kot vla- dar sam? Sam ima popolno znanje o vladanju, ki ga drugi poznajo le delno in s špekulacijami: Salomon se ni brez razloga hvalil, da je prejel veliko nasvetov iz navodil očetov; ker pa očetje včasih sami nimajo sposobnosti, potrebnih za dobro vzgojo svojih otrok, ali nimajo prostega časa, da bi prevzeli te težave nase, je treba iskati učitelje neoporečnega življenja in pogovora ... Iz vseh teh razlogov bi morali kralji skrbeti za svoje otroke in jim izbrati vzgojitelje iz dobre družine in dobrih jeter, zdrave tako v umu kot telesu, predvsem pa zveste in pravične, zavezane interesu vladarja in domovine.« (I, I, 4) To podkrepi še z analogijo iz narave: »Če bi sova učila orla, ga ne bi na- učila gledati v sonce ali se dvigniti nad vzvišene cedre; njena šola bi bila v celoti v temi.«35 Enako se pripeti prestolonasledniku, če njegova vzgoja pride v neprave roke. Vzgojitelji morajo biti »hrabri možje velikega duha, izkušeni v vseh zadevah, tako v miru in vojni«, kot je bil npr. Seneka (I, I, 4). Vsak poklic zahteva svojo metodo, ki omogoča, da izpelje svoje delo, in poučevanje je eno najtežavnejših: tako pri kmetijstvu in umetnosti krotenja divjih živali mora biti tisti, ki upravlja ljudi, obdarjen z izjemnim deležem modrosti.36 Nikakor pa vzgoje ne smemo zaupati ženskam, saj te s svojim vedenjem oslabijo um in vanj vtisnejo strasti, ki s časom poženejo globoke korenine, in vplivajo na vedenje: »tisti, ki so vzgojeni tako nežno, da do njih ne more priti niti sonce, niti veter niti drug zrak, temveč le dišave, se izkažejo za preveč ob- čutljive in malo primerne za vladanje; nasprotno so močni in sposobni tisti, ki svoja telesa usposobijo za naporne vaje.« (I, III, 20)37 To ponovno podkrepi z analogijo iz narave, kjer primerja vrtnice in korale38 – vladar mora biti močan in robusten kot korale, ki jih nenehno premetavajo valovi. Kot se retorično vpraša Saavedra: »Čemu služi vladar občutljivega telesa, če zadovoljuje samo Oči in ne izpolnjuje Dolžnosti?« (I, III, 23) Življenje na dvoru človeka izpridi. Nasproti temu postavi življenje v vojaškem taboru: Potem ko so bile razvade dvora (kolikor je to mogoče) popravljene in so vla- darjeva nagnjenja dobro znana, naj si njegov mojster ali učitelj prizadeva, da ga vodi k velikemu podvigu, tako da v njegov um zaseje seme kreposti in časti, 35 Podobno (I, I, 4–5), kjer vzgojitelj primerja z vrtnarjem. 36 V opombi 5 se sklicuje na Ksenofonta: »Vsaki živali je lažje poveljevati kot človeku, zato mora biti zelo moder, kdor želi vladati ljudem.« (I, IV, 28) 37 Oporo najde v 17. poglavju sedme knjige Aristotelove Politike. 38 Pri Saavedri poudarki iz narave predstavljajo enega temeljev argumentacijskega sistema. Keria_2023-1_FINAL.indd 93 19. 12. 2023 12:03:29 94 Filip Draženović tako dobro skrito, da bo, ko odraste, težko presodil, ali sta plod narave ali umet- nosti. Naj spodbudijo kreposti s častjo, pregrehe označijo z sramoto, vznemirijo posnemanje s primerom. (I, II, 16)39 Zato je mladeniče potrebno obvarovati pred razvadami, še zlasti tistimi, ki vodijo k lenobi ali sovraštvu, saj se ravno te najlažje vtisnejo v možgane: »Pa- ziti je treba, da princ ne sliši nobenih umazanih ali opolzkih izrazov, še manj pa mu sme biti dovoljeno, da jih uporablja sam.« (I, II, 15) Posebno pozornost nameni izbiri dojilje, ki jih sicer zavrača, saj je matere narava oskrbela s hra- no, a jih skrb za lepoto včasih odvrača od dojenja. Če je potrebno dati otroka dojilji, naj bo ta: »zdrava, iz dobre družine in dobro vzgojeni; kajti kakor je otrok od spočetja do rojstva hranjen v telesu svoje matere, tako je tudi od svojega rojstva do odstavitve na prsih dojilje; to obdobje je daljše od drugega, zato otrok vsrka več narave dojilje kot svoje matere.« (I, I, 2) Tudi Plutarh v O vzgoji otrok opozarja, da je pomembno, da ga doji in hrani njegova mama, saj to opravijo z večjo ljubeznijo in skrbjo kot dojilja, ki delo opravi za denar, hkrati pa dojiljino mleko lahko preoblikuje značaj otroka.40 Vrnimo se k vprašanju izbire pravega vzgojitelja. Saavedra navede primer Perzijcev, ki so, da bi se izognili nevšečnosti, zaupali sinove v skrb vrednim in preudarnim osebam,41 katerih »skrb bi morala biti v prvih sedmih letih njihovega življenja, da organizirajo njihova telesa, v drugem (tj. obdobju) pa, da okrepijo njihovo telo z mečevanjem in podobnimi vajami.«42 Tem vzgojite- ljem so v nadaljevanju dodali še štiri izbrane osebe, ki so dale vzgoji zaključne poteze: »prvi jih je naredil za učenjake; drugi, preudaren, trezen mož, jih je naučil vladati in brzdati strasti; tretji je bil ljubitelj pravičnosti in jim je vcepil pravo; nazadnje jih je četrti, izjemno hraber in izkušen, poučeval o vojaški disciplini; še posebej si je prizadeval s spodbudami k časti, da bi njihove misli odvrnil od strahu«. (I, II, 10–11) Ustreznega učnega načrta ni mogoče sestaviti brez poznavanja otrokove narave (I, I, 5). Pri izbiri vzgojitelja ne smemo izbirati zgolj tistih, ki »so naju- glednejši za učenje in znanje, saj so na splošno preveliki ljubitelji miru in mar- ljivega brezdelja, tuji pogovoru, ljudje brez odločnosti in neprimerni za vode- nje preudarnih zadev. Toda tisti, ki so učeni in izkušeni politiki, lahko princa poleg znanosti naučijo tudi umetnosti vladanja.« (I, IV, 31) Pomenljiv primer, ki dokazuje, kako pomembna je dobra in častna vzgoja, je Filip Makedonski, 39 Gl. tudi 12. 40 Po Aristotelovi teoriji je bilo mleko prevreta kri, zato je s pitjem mleka posredno prevzemal last- nosti tistega, ki doji, in posrkal tudi del nje, kar bo vplivalo na njegovo življenje. Hkrati pa je z na- činom življenja dojilje povezana tudi kakovost mleka. Predno mati izbere dojiljo, mora spoznati tudi lastnosti svojega otroka, njegove humorje in značilnost, kar ji bo pomagalo pri izbiri. 41 Kot podkrepitev navede Plutahovo misel, ki navaja, da je Alkibiad rekel, da otroka ne vzgaja doji- lja, ki je premalo častna, ampak evnuhi, ki veljajo za najboljše od tistih, ki se nahajajo ob kralju. 42 Pred tem navaja primer medvedke, ki poskrbi, da se vse okončine razvijejo. Keria_2023-1_FINAL.indd 94 19. 12. 2023 12:03:29 95Vzgoja po antično v zgodnjem srednjem veku ... ki je »v svojih pismih Aristotelu ob rojstvu sina Aleksandra izjavil, da mora biti hvaležen bogovom, ne toliko zato, ker mu je dal sina, ampak ker je bil rojen v času, ko lahko izkoristi takega Mojstra. In prav gotovo nikoli ni pri- kladno vsega prepustiti delovanju narave. Ta je sicer dobra, a tudi najboljše je nepopolno in zahteva nekaj zunanjega truda oz. vzgoje.« (I, II, 11)43 Pri tem ne smemo spregledati načina poučevanja in podajanja snovi, ki je prilagojeno vladarju: »Učitelj mora vladarja grajati na samem, ne pred družbo, saj lahko postane trmast, ko vidi, da so njegove razvade javne. V dveh Ho- merjevih verzih je primerno opisano, kako ga mora poučiti, kako naj uboga: »Svetuj, ukazuj mu in predlagaj, kaj je dobro / Ubogal bo, ko bo zanj najbolje.« (I, II, 18) Vzgojitelja mora omejiti in usmeriti prestolonaslednikove interese, saj ta še nima razvite preudarnosti in težko sam presodi, kaj je zanj dobro. Njegova naloga je, da nekoliko ublaži željo po znanju, ki je običajno najbolj goreča pri najbolj razumih; kot beremo o Agricolovi materi, ki je ohladila vročičnost sinovega uma, ko se je v mladosti zdelo, da preveč vneto študira filozofijo ... Tako kot pri telesnih pre- grehah je tudi pri učenju presežek škodljiv za um. Zato bo dovolj, da princ okusi umetnost in znanost »en passant«. (I, IV, 31) Nihče ne potrebuje toliko modrosti kot vladar, ki vlada vsem, oziroma kot to zapiše Vegecij, ki ga Saavedra navaja: »Nikogar ni, s katerim bi bila modrost bolj primerna kot princ, čigar doktrina bi morala koristiti vsem njegovim po- danikom« (I, IV, 29). Poudarek naj bo na praktičnem znanju, zlasti tistem, ki zadeva vojno in mir, pri čemer bo vzgojitelj »vzel toliko, kolikor bo zadosto- valo za ponazoritev njegovega razumevanja in urejanje njegove presoje; naj preživi samo svoje ure prostega časa v tej plemeniti vaji, kot pravi Tacit, da je to počel Helvidij Prisk«. Tu vidimo primer argumentacije, ki je pri Saavedri pogosta. Četudi bi lahko zgolj navedel, da mora vladar vaditi, kot avtoriteta nastopi Helvidij Prisk (v opombi je naveden tudi neposreden navedek iz Taci- ta), ki naj s svojim zgledom podkrepi nujnost takega delovanja. Velja se vpra- šati, ali je argumentaciji res usmerjena k Tacitovi avtoriteti in ali je bralcem ime Helvidija Priska res kaj pomenilo. Vrnimo se k pedagoškim praksam, ki jih Saavedra predstavi. Kot dobro prakso poučevanja razen Homerjeve misli izpostavi rimsko prakso poučeva- nja, ki je bila na začetku dobra, a se je spridila: Rimljani so, da bi preprečili zlo, izmed svojih družin izbrali za učitelja svojih sinov starca, čigar skrb in služba je bila, da jim zagotovi dobro izobrazbo. V njegovi prisotnosti ni bilo dovoljeno govoriti nesramnih besed ali priznati nespodobnih 43 Kot drug primer je izpostavljen Plutarh, ki je svetoval Trajanu, kar Saavedra izpostavi kot raz- log, da je le-ta postal ugleden vladar (I, II, 12). Keria_2023-1_FINAL.indd 95 19. 12. 2023 12:03:29 96 Filip Draženović dejanj. Zasnova te stroge discipline je bila, da bi njihova narava ostala čista in neomadeževana, da bi zlahka sprejeli poštene poklice. Kvintilijan obžaluje, da so v njegovem času zanemarjali ta način vzgoje. Otroci so običajno vzgajani med služabniki, s čimer so se učili posnemati njihove razvade. (I, II, 13–4) Pričujoči odstavek, ki v temelji na Kvintiljanovem premisleku, pokaže ideal vzgoje: starejši vzgojitelj iz dobre družine, obdarjen s preudarnostjo in izkušnjami, bo omejil vsakršno nespametno govorjenje in tudi sam ne bo go- voril nespametno. V tem odstavku ne smemo videti zgolj lamentacije nad pro- padom vzgoje, ampak tudi priznanje pomena učenja s posnemanjem – slabi vzori vodijo v razvrat, zaradi česar je nujno potrebno poskrbeti za čim boljše- ga vzgojitelja. Vladar je, kot je bilo že omenjeno, pod vplivom številnih prili- zovalcev, ki mu poskušajo povedati tisto, kar želi slišati, resnico pa utajijo.44 Vzgojitelj mora biti marljiv pri načinih poučevanja. Učno snov mora: »prikriti v neko prijetno igro«, da bi se učenčev um učil nezavedno, pri čemer Saavedra navede pedagoške pripomočke. Da bi ga naučili brati, lahko vzgoji- telj naredi štiriindvajset majhnih kock, na vsako od njih vgravira črko abece- de, pri čemer zmaga tisti, ki sestavi največ zlogov ali celotno besedo. Pisati ga lahko nauči, če vgravira črke na tanko ploščo, ki jo postavi na papir, tako da otrok sledi brazdam, z roko in peresom. Tudi znanje jezikov ni manj potrebno za princa, saj sta nenehna prisotnost tolmača ali branje prevoda nezaželena, pa tudi resnica s tem izgubi veliko svoje moči in energije.45 Med nujno znanje sodita tudi geografija in kozmografija, brez katerih je politika »slepa«. Kot učno metodo ponuja umetno izdelano tapiserijo, ki bi predstavljala splošni opis, oziroma »zemljevid vesolja, sveta in najbolj izje- mnih držav, skupaj z bolj slavnimi rekami, gorami, mesti in drugimi zanimi- vimi kraji.« A najpomembnejše znanje je vljudnost, ki jo retorično poimenuje »krona znanosti«, kar podkrepi s Kasiodorjevim mnenjem, da gre za diadem vladarjev (I, V, 38/9). Znanosti morajo biti »središče duše«, medtem ko je »znanje enega, brez okraskov drugega, neke vrste nevednost, saj je znanje po- dobno devetim muzami, ki si sežejo v roke in naredijo krog, ko plešejo.« (I, V, 39) V nadaljevanju se dotakne toposa učenja kot početja, ki zahteva napor: »Kako utrujajoča stvar je filozofija, če je prestroga in ni prilagojena z vljudno- stjo in človečnostjo? Ti sta potrebni, da vladar ublaži osornost svoje vladavi- ne.« (I, VI, 39) Poseben pomen je pripisan glasbi in poezije, ki sta pri Saavedri povezani: »Včasih bo glasba (ta ljubka in čudovita guvernerka strasti), pravilno dvignila razpoloženje. Včasih mu dovolite (tj. prestolonasledniku), da sliši Panegiri- ke, ki jih recitirajo, da bi ga spodbudili k posnemanju vrlin, občasno naj jih 44 Klasičen antični primer so Plutarhovi spisi. Sunčič, »Moralna vzgoja grških veljakov«. 45 Kot navaja v nadaljevanju, se jezikov najlažje naučimo preko stika z drugimi kulturami, ne pa s pomočjo predpisov, saj ti zmedejo um. (I, V, 35) Keria_2023-1_FINAL.indd 96 19. 12. 2023 12:03:29 97Vzgoja po antično v zgodnjem srednjem veku ... recitira sam ali pa s svojimi mladimi spremljevalci nastopa kot na odru, s či- mer podžge svoj um: kajti moč in učinkovitost dejanja se postopoma vtisneta vanj, da se zdi enak osebi, ki jo predstavlja. Končno naj igra vlogo kralja med njimi, sprejema prošnje, daje avdience, kaznuje, nagrajuje, poveljuje ali vodi vojsko …« (I, II, 16–7). To nas lahko spomni na prej navedeno misel o igranju vlog. Še posebno moč ima glasba, ki je zmožna oblikovati človekovega duha in ga spodbuditi k celostnem udejanjanju, kakor je priporočil tudi Aristotel: »Kar se tiče Poezije, imajo rime enak učinek kot note. ... In vendar mora biti vladar z njo zmeren, saj je sladkost velika ovira za plemenita dejanja, kajti ko je um enkrat očaran s čari svojih misli in predstav kot slavček z melodijo svojega glasu, postane tako navdušen nad pesniškimi lepotami, da se njegova ostrina otopi in se ni več zmožen soočiti s težavami, s katerimi se srečuje pri vladanju«. (I, VI, 41/2) Med znanosti, ki ne pritičejo vladarju, sodijo kemija, ki je v tistem ob- dobju še vedno predvsem alkimija (I, VI, 42), astrologija in tudi teologija.46 Mladini je potrebno vcepiti strah pred bogom, kar pa ne pomeni, da se morajo ukvarjati s teološkimi razpravami. Saavedra se jasno zoperstavi spekulativnem znanju, s čimer sledi duhu novoveških mislecev političnega. Um, ki je preveč osredotočen na spekulacijo, je: »počasen v delovanju in strašljiv v razrešitvi,« kar omejuje presojo.47 (I, IV, 30) Čeprav v prvih šestih esejih ni predstavljena, ne moremo mimo vojaške discipline in urjenja. Poglaviten vir novoveških avtorjev je bil Vegecij, ki je opisal idealno usposabljanje rimske cesarske vojske v trenutku njenega naj- večjega obsega. Usposabljanje je poimenoval »bitke brez krvi« ter pokazal, da slednje ni nujno zgolj zaradi enotnega delovanja vojske, ampak tudi, ker bi lah- ko preobilica prostega časa pri vojakih spodbudila pregrešne misli. Kot dru- gi pomemben vir nastopajo primeri iz Tacita, ki opisuje urjenje vojske.48 Da bi imela država karseda dobre vojake, je dolžnost princev, da jim podeljujejo usluge in časti in predvsem skrbijo za njihovo vzgojo: »kajti narava proizvede malo hrabrih mož; toda delavnost z dobrim poukom jih vzgoji veliko« 49, za kar bi morali skrbeti kapitani, polkovniki in generali (II, LXXXII, 250).50 V nadaljevanju ponudi primerjavo, ko zapiše, da ima cerkev svoje vzgojne zavo- de za vzgojo svojih duhovnih vojakov, ki jo branijo, medtem ko jih posvetna 46 Pri geometriji bo dovolj, če bo znal z instrumenti meriti razdalje, meriti višine in globine. Kot nepotrebno znanje npr. navaja znanje kralja Alfonza Modrega o potresih (I, IV, 30). 47 »Če oko gleda na predmete z odbito sončno svetlobo, jih jasno in razločno vidi takšne, kot so; če pa je pritrjen neposredno na sončne žarke, je tako zaslepljen s preveč sijaja, da ne more niti razločiti njihovih barv in figur. tisti, ki se preveč vneto ukvarjajo s študijem modrosti in učenja, so manj primerni za javni posel. Pravi razum nikoli ne sodi bolje kot takrat, ko je svoboden in ločen od sporov in subtilnosti šol – kot avtoriteta Salomon.« 48 Za vojaško izobraževanje v antiki gl. Bannard, »Vegetius«, 492. 49 Gre za navedek iz Vegecija. 50 V poglavju se prepletajo antični in biblični navedki. Keria_2023-1_FINAL.indd 97 19. 12. 2023 12:03:29 98 Filip Draženović nima (II, LXXXII, 251). Edina priprava na vojaško službo ni le lov, ki smo ga predhodno navedli, ampak se spoznavanje z vojsko začne že v ranem otroštvu preko igre: Prav tako mora vladar vedeti, kako voditi vojsko; v ta namen naj ima vojake vseh vrst, pešce in konje, ulite v kovino; z njimi lahko sestavi vojsko, jih razdeli v polke, čete, ter posnema nek model. Predstave bi morale vedno posnemati stvari, ki jih je treba kasneje izvajati z večjo resnostjo. S tem se bo nečutno in brez kakršnih koli težav lotil teh umetnosti; in ko v njem zasveti luč Razuma, bo bolj sposoben popolnega spoznanja o njih s Pogovorom izobraženih mož in zlasti takšnih, ki so bili seznanjeni z zadevami miru in vojne in so se v njih vadili, ki bodo pojasnili vzroke in posledice. Kajti znanje o teh stvareh je v tem času bolj uporabno, lažje pridobljeno in najmanj utrudi um. Ključna političnega delovanje je preudarnost, ki je od Aristotela naprej glavna vrlina soočanja s posebnim (Nikomahova etika 6.8, 1142al3–15). V zgodnjem novem veku je postala avtonomnejša v odnosu do krščanske etike in klasične moralne filozofije.51 Preudarnost je moč uma, ki gleda v vse smeri, se spominja preteklosti, ocenjuje sedanjost, sluti prihodnost. Glavne lastnosti so diskretnost, ostrina, bistroumnost in duhovitost. Vse to se lahko pridobi z izobraževanjem, potovanji, izkušnjami, starostjo, branjem: Naj nihče ne misli, da so te vaje nepomembne pri vzgoji otrok vladarjev; ka- jti Izkušnja, najboljša Gospodarica, nas uči, da se fantje sami od sebe naučijo veliko stvari, ki jih niso dosegli z navodili Mojstra. Še manj pa bi si moral kdo predstavljati, da raznolikost teh metod prej ustvarja predsodke kot spodbuja izobraževanje. Če hočemo ukrotiti in obvladati konja, je potrebnih toliko orodij, kot so brzda, uzda …; če je potrebnih toliko predpisov, kakšna skrb in delavnost se nam zdita dovolj za oblikovanje popolnega princa, ki ne sme poveljevati ne le nevedni drhali, ampak celo mojstrom znanosti? Vladati ljudem ni darilo nar- ave, temveč izkušnje in špekulacije; zdi se, da je umetnost umetnosti, znanost znanosti,52 katere popolnosti ne bo nikoli nihče dosegel. Četudi je preudarnost deloma pogojena z naravo, »jo mora Učenje izpo- polniti; kajti da bi dobro vedeli, kako izbrati dobro in zavrniti nasprotno, je potrebno splošno znanje in dolgotrajno opazovanje primerov iz preteklosti in sedanjosti, česar ni mogoče popolnoma doseči brez dela in študija; nič torej vladarju ni tako potrebno kot luč in okras dobre literature; Kajti zaradi po- manjkanja znanja o teh stvareh (pravi Alfonz Modri) bo princ dolžan vzeti za 51 Najboljši pregled razvoja prinaša Viroli, From Politics to Reason of State.  52 Ars artium, scientia scientarium. Gre za izrek Gregorja Nazianškega. Keria_2023-1_FINAL.indd 98 19. 12. 2023 12:03:29 99Vzgoja po antično v zgodnjem srednjem veku ... pomočnika tistega, ki ga razume.« (I, IV, 27/8)53 Kot zapiše na drugem mestu: »Naj izbira preudarne ministre, prijatelje miru in javno tišino; kajti na ta na- čin si bodo njegovi podložni umi, oblikovani za lahkotno in nežno uporabo, obljubili isto od Naslednika in zato ne bodo poskušali z nobeno inovacijo.« (II, C, 374) Saavedra zagovarja idejo, da se mora vladar naučiti vsega, a z mero. Cilje vzgojnega programa definira v smislu »modrosti in filozofije« potrebne za ži- vljenje, ki mora biti uravnavana v skladu z najvišjimi moralnimi vrednotami, ki jih je potrebno izoblikovati. Povzetek razmisleka ponudi v stotem eseju, kjer izpostavi, da je skrb za dediča naravna dolžnost staršev, »ki bi jo morali izpol- njevati z največjo skrbnostjo, saj v svojih sinovih na nek način živijo večno«, ter izpostavi, da ga k temu zavezuje narava, ne glede na nekaj slabih prime- rov: »Če bi princ te sume preprečil s političnimi metodami, naj svojemu sinu dovoli sodelovanje pri upravljanju tako civilnih kot vojaških zadev, nikoli pa pri razdeljevanju naklonjenosti ... Z eno besedo, lahko ga sprejmejo v državne skrivnosti, ne pa v srca podanikov.« (II, C, 369/70) EMBLEMI Pred koncem se ustavimo še pri emblemih, ki zadevajo prvih petih poglavij. Kot smo izpostavili v uvodu, so bili le-ti pomembni pri oblikovanju argumen- tacije. Emblemi so bili delno spremenjeni glede na prvo izdajo. Prvi emblem z motom HINC LABOR ET VIRTVS (od tod delo in vrednost) prikazuje Her- kula, ki v zibki pod baldahinom z majhnimi rokami raztrga kačo. Namen em- blema je ponazoriti, da je pogum prirojen in ne pridobljen, a bo prstolonasle- dnikova izobrazba pomagala izpopolniti njegovo telo in duha in tako ustvarila celostno osebnost. Tudi drugi emblem z motom AD OMNIA (za vse) je enak v obeh izdajah. Vidimo prazno platno, pred katerim se vidi slikarjeva roka, ki drži paleto z razporejenimi barvami in več čopiči. Belo platno simbolizira, da se človek rodi gol in si šele kasneje pridobi razum, spomin in domišljijo. To izhaja od Aristotela, ki je v tretji knjigi spisa O duši otrokovo razumevanje enačil s prazno ploščo. Tretji emblem z motom ROBUR ET DECUS (moč in lepota) prikazuje korale, ki se dvigajo iz morja in se v stiku z vetrom strdijo, kar nakazuje, da bo vladar, ki se podredi izobraževanju in utrjevanju duha, boljši od tistega, ki se obdaja z darili in podreja razvajanju. Razliko vidimo v četrtem emblemu, ki nosi moto NON SOLVM ARMIS (ne samo z orožjem). Četudi je moto ohranjen pa se je podoba spremenila. Če je bil najprej upodobljena kraljeva krona, iz središča katere izstopa več peres 53 Opomba 4 na str. 27 prinaša Kvintiljanovo misel: »Tudi če preudarnost vzame določene vzgibe iz narave, mora biti izpopolnjena z doktrino.« (Quint, Inst. 12.12) Keria_2023-1_FINAL.indd 99 19. 12. 2023 12:03:29 100 Filip Draženović (vojnih perjanic), ki počiva na Homerju (temelj umetnosti) in Evklidu (temelj znanosti, oz. matematike) kot dveh ključnih referencah, je v ponovljeni izdaji upodobljena roka, ki izhaja iz oblaka (torej bog), ki drži goniometer, nastavlje- nega na strelni kot, na topu, da lahko izračuna pravi položaj za streljanje. To nakazuje, da je top bolj neposredno izražal misel poglavja, kot sta to zmogla Evklid in Homer skupaj. Četudi se Saavedra Fajardo nikjer neposredno ne sklicuje na Evklida, je ta veljal za poglavitno referenco. Evklid in Homer sta obči mesti, ki ju vsakdo prepozna, a očitno nista bila tako neposredna kot top. Mogoče moramo razlog tega iskati tudi v tem, da sta obe deli postavljeni v spodnji del podobe, torej ne zavzemata ključnega mesta. Vsekakor pa je avtor ohranil enako misel: mir in vojna morata biti preudarno naravnana, da ne odstopata od pravičnega in oba gledata v cilj razuma. Peti emblem je spremenjen glede na prvotno izdajo, zato ju tu ne bomo primerjali, ampak bomo navedli zgolj popravljen primer z motom DELE- ITANDO ENSENA (navduševanje uči). Emblem nam ponuja pogled iz zraka na vrt z vrati, hodniki in živimi mejami, ki tvorijo figuro bastiona, v središču katerega je videti kroglo. Podobo si lahko razlagamo tako, da je priporočljivo, da se nauk prikrije tako, da se ga usvoji brez napora oziroma s pomočjo igre. Gre za enega redkih motov v španščini, ki se nanaša na Horacijevo zapoved utile dulci ali na Kvintilijanovo ut doceat, moveat, delectet. ANTIČNI VIR I Antika ni nikoli oblikovala zaokrožene pedagoške teorije, so pa antične peda- goške prakse pokazale izjemno vztrajnost in odpornost na spremembe. Zgor- nji prikaza je pokazal na sorodnost Saavedrinega pogleda z nekaterimi an- tičnimi predstavami oziroma njegovo skladnost z antičnimi vzgojnimi ideali. Saavedrin miselni svet naseljujejo misleci, ki so nasploh imeli največji vpliv na miselne tokove zgodnjega novega veka: Tacit, Aristotel, Plutarh (slednji pred- vsem z življenjepisi), Seneka, ki ga Saavedra redkeje izpostavi v kontekstu pe- dagogike. Bolj kot imena nas zanimajo načini umeščanja avtorjev v argumen- tacijo in ideje, na katere se opira. Saavedrin miselni sistem ni sistematiziran, pogostokrat gre za nestrukturirano navajanje drobcev. Redko se sklicuje na Kvintilijana, redkeje, kot bi se lahko, pa še tedaj ni možno prepoznati Kvintili- janove sistematike.54 Na njegov vpliv bi lahko sklepali tudi iz nekaterih zapisov o najzgodnejši vzgoji (dojilje, dilema ali naj izobraževanje izvaja oče …), pri čemer ne moremo z gotovostjo trditi ali je te misli res prevzel od njega. Lahko, 54 Celo pri sklicevanju, da mora vladar biti elokventen, Saavedra navede biblični primer. Retorika ponuja vzorce mišljenja in ne le besed, idej in njihovih predstavitvenih struktur. Z vzorci mišl- jenja mislim na nagnjenost, videti svet in govoriti o svetu, o razumevanju sebe in drugih na določene načine. Keria_2023-1_FINAL.indd 100 19. 12. 2023 12:03:29 101Vzgoja po antično v zgodnjem srednjem veku ... da jih je prevzel od katerega izmed svojih sodobnikov ali iz zbirk občih mest. Neposredno se sklicuje na Aristotelovo sedmo knjigo Politike (predvsem na 17. poglavje), ki prinaša pogled na vzgojo. Ne sklicuje pa se na osmo knjigo, kjer je prikazana vzgoja, predvsem glasbena, četudi omenja pomen glasbe pri oblikovanju duha bodočega vladarja. Aristotel ni oblikoval specifične teorije vzgoje, a je v Politiki izpostavil njen pomen za družbeno življenje in pomen izobrazbe za dobro življenje polis.55 Pomenljivo je, da se navedki antičnih avtorjev nahajajo v opombah pod črto, kar bralcu omogoča, da jih preskoči, če se z njimi ne želi soočiti, saj ne vplivajo neposredno na potek besedila, hkrati pa delujejo kot podkrepitev Sa- avedrine argumentacije, s čimer kažejo, da ne govori iz »niča«, ampak svoj razmislek utemelji na podlagi avtoritete; del tega so tudi antične in svetopi- semske reference. To pomaga ohraniti esejistični pristop, hkrati pa lahko av- tor z navedki tudi ponuja maksime, ki jih lahko sami prepišejo v svoje knjige občih mest. Izjemno bližino lahko zaznamo tudi s Plutarhovim delom o vzgoji, ki ga Saavedra neposredno ne navaja, a lahko zaznamo, da mu je temeljno.56 Plutar- hov vpliv ni bil omejen na pedagoško področje, ampak je scela prežemal tako antično kot predmoderno miselnost. Kot je zapisala Sophia Xenophontos, je Plutarh »svet spremenil v učilnico«. Temelj vzgoje oblikuje predstava, da mora idealni politični vodja utelešati lastnosti dobrega učenca ter spoznati in se pri- lagoditi naravi ljudi, ki jim vlada. Sam mora postati učitelj, ki usmerja značaj svojih podanikov h kreposti.57 V delu O napredku v vrlini Plutarh pokaže, da se od etičnega usposabljanja pričakuje, da ne bo veljalo samo za otroke, ampak da prežema tudi življenje odraslih. Plutarh krepost razume kot najboljšo in najbolj božansko lastnost, ki določa pravilnost presojanja, kar je nujna lastnost voditeljev. Če voditelji ravnajo preudarno, potem uspešno vodijo svoje sku- pnosti in premagujejo sovražnike.58 ZAKLJUČEK Beseda educatio ima v latinščini kot sestavino glagol ducere, »voditi«, kar se ujema z idejo o učitelju kot zgledu. Pri tem moramo biti pozorni na značaj ljudi in naloge, ki jim je potrebno prilagoditi izobrazbo. Vrlina zahteva do- bro naravo učenca, dobrega učitelja in dobre zapovedi. To je bilo povezano z idealom kreposti, ki izvira iz klasične antike, izobraževanje pa narekovalo 55 Za prikaz Aristotelove pedagoške teorije: Curren, »Aristotle’s educational politics«. 56 Glej tudi prispevek Dragice Fabjan na letošnjem simpoziju in prispevek v tej številki. Ker sta bili predstavitvi ena za drugo, smo lahko opazili izjemno sorodnost med obema avtorjema. 57 Xenophontos, Ethical Education in Plutarch, 5 in 6 poglavje, predvsem 132–135. 58 Cedilnik »Izobrazba kot pot do najvišjih moralnih vrednot«, 33. Keria_2023-1_FINAL.indd 101 19. 12. 2023 12:03:29 102 Filip Draženović do konca Ancien Régima. Etika kreposti je v predmoderni dobi zagotavljala stalen okvir za razpravo o značaju in družbenih odnosih, vsi diskurzi pa so jezik kreposti sprejeli kot osnovni miselni okvir. Vzgoja vladarja je bila močno odvisna od humanizma, s čimer je bila več kot le prisvajanje znanja, ampak je šlo za proces nenehnega (samo)raziskovanja, ki mora biti ponotranjen. Kot opozori Andreas Hellersted, moramo izpostaviti dvojno naravo humanistične izobrazbe, ki je bila polna paradoksov in uravnovešanja: teži k temu, da bi bilo izobraževanje hkrati igra in delo, svobodno in regulirano, podložnost in osvo- boditev. Tak pristop je nekakšno orodje, ki ga je možno uporabiti za različne namene, in ne koherentna teorija,59 o čemer priča tudi Saavedrova misel: Vendar ne bi želel, da bi se na ta moja razmišljanja o otroštvu gledalo kot na nez- motljiva in brez izjeme, kajti narava včasih skrene s svoje skupne poti in zavede preveč radovednega Spraševalca. Obstajajo nekateri, ki so zlobni v otroštvu, v poznejših letih pa se spremenijo, kar se morda zgodi, ker nekdo velikega in ošabnega duha prezira izobraževanje in je posledično podvržen svojim nara- vnim strastem, medtem ko je pravi razum prešibek, da bi se jim upiral, dokler ne pridobi moč in napake učinkovito popravlja. (I, I, 7) Saavedrov namen ni, da bi ponudil podroben učni načrt, kakršnega lah- ko zasledimo v nekaterih vladarskih zrcalih. Aristotelovska etika kreposti je v veliki meri vzgoja, spremenjena v moralno filozofijo. To je vplivalo na huma- nistično pedagogiko in prevevalo humanistično misel, s tem pa tudi Saavedro. Vladar mora biti predvsem kreposten, pri čemer potrebuje določeno mero učenosti, saj enega brez drugega ne more razviti. Krepostno dušo pa mora zagotoviti tudi svojim podanikom. Filip Draženović Zvezda 4, 1210 Ljubljana-Šentvid filip.drazenovic@gmail.com BIBLIOGR AFIJA Saavedrovo besedilo je uporabljeno po izdaji Diego Saavedra Fajardo, Idea De Un Principe Politico Christiano: Representada en cien Empresas/ Dedicada. Al Principe De Las Españas Nuestro Señor. Por Don Diego Saavedra Fajardo del Consejo de su Magestad en el Supremo de las Indias, i su Embajador extraordinario en Mantua i Esguizaros i Residente en Baviera. München, 1640. 59 Hellerstedt, »From Ingenium to Virtus«, 89. Keria_2023-1_FINAL.indd 102 19. 12. 2023 12:03:29 103Vzgoja po antično v zgodnjem srednjem veku ... DRUGA LITERATURA Bakos, Adrianna E. »Qui Nescit Dissimulare, Nescit Regnare: Louis XI and Raison d‘État during the Reign of Louis XIII.« Journal of the History of Ideas 52 (1991): 399–416. Bannard, Preston. »Military Training.« V: A Companion to Ancient Education, ur. Martin Bloomer, 483–495. Chichester: John Wiley & Sons, 2015. Bireley, Robert. The Counter-Reformation Prince. Chapel Hill: University of North Carolina Press, 1990. Bonner, Stanley F. Education in Ancient Rome, from the Elder Cato to the Younger Pliny. Los Angeles: University of California Press, 1977. Bushnell, Rebecca. A Culture of Teaching: Early Modern Humanism in Theory and Practice. Ithaca: Cornell University Press, 1996. Cedilnik, Alenka. »Izobrazba kot pot do najvišjih moralnih vrednot: Plutarhov pogled na vzgojo in izobraževanje.« Keria 19 (2017): 19–38. Curren, Randall. »Aristotle’s educational politics and the Aristotelian renaissance in philo- sophy of education« Oxford Review of Education, 36 (2010): 543–559. Daly, Peter M. The Emblem in Early Modern Europe: Contributions to the Theory of the Em- blem. Burlington: Farnham, 2014. Dowling, John Clarkson. Diego de Saavedra Fajardo, Twayne Publishers: Boston, 1977. Hellerstedt, Andreas. »From Ingenium to Virtus: The Cultivation of Talent in Seventeenth Century Dissertations from Uppsala.« Nordic Journal of Educational History 6 (2019): 71–93. Hellerstedt, Andreas. »Praeses and Praeceptor: A Late 17th-Century University Disserta- tion as a ‘Mirror for Princes’.« V: Early Modern Academic Culture, ur. Bo Lindberg, 161–176. Stockholm: Kungl. Vitterhets Historie och Antikvitets Akademien, 2019. Morgan, Teresa. Literate Education in the Hellenistic and Roman Worlds. Cambridge, Cam- bridge University Press, 1998. Mühleisen, Hans-Otto Mühleisen, Stammen, Theo (ur.). Politische Tugendlehre und Regie- rungskunst. Studien zum Fürstenspiegel der frühen Neuzeit. Tübingen: Max Niemeyer Verlag, 1990. Peil, Dietmar.  »Emblematische Fürstenspiegel im 17. und 18. Jahrhundert: Saavedra – Le Moyne – Wilhelm«. Frühmittelalterliche Studien: Jahrbuch des Instituts für Frühmitte- lalterforschung der Universität Münster, ur. Karl Hauck, 54–92. Berlin-New York: De Gruyter, 1986. Singer, Bruno. Die Fürstenspiegel in Deutschland im Zeitalter des Humanismus und der Re- formation: bibliographische Grundlagen und ausgewählte Interpretationen: Jakob Wim- pfeling, Wolfgang Seidel, Johann Sturm, Urban Rieger. München: Fink, 1981. Sunčič, Maja. »Moralna vzgoja grških veljakov.« V: Plutarh, Politika in morala, ur. in prev. Maja Sunčič, 45–151. Ljubljana: ISH publikacija, 2008. Vidmar, Tadej. Vzgoja in izobraževanje v antiki in srednjem veku, Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009. Viroli Maurizio, From Politics to Reason of State. The Acquisition and Transformation of the Language of Politics (1250–1600), Cambridge: Cambridge University Press, 1992. Xenophontos, Sophia. Teaching and Learning in Plutarch: the Dynamics of Ethical Education in the Roman Empire. Berlin-New York: De Gruyter, 2016. Keria_2023-1_FINAL.indd 103 19. 12. 2023 12:03:29 104 Filip Draženović IZVLEČEK Namen je predstaviti sistem vzgoje vladarja v vladarskem zrcalu Idea de un Príncipe Político Christiano (1640, spremenjena izdaja 1642) Diega de Saavedre Fajarda. Prispe- vek bo predstavil vzgojo vladarja v delu pri čemer se bomo osredotočili na različne pedagoške prakse. Izhodišče prispevka je ideja o dvojnem pomenu vzgoje: pedagogike kot tudi (samo)spoznanje. Drugi fokus prispevka je analiza antičnih virov, ki jih avtor uporablja, njihovo umeščanje v način argumentiranja in prakse, ki jih povzema. Hkrati bom njegov razmislek primerjal z antičnimi vzgojnimi praksami (Aristotel, Plutarh …), kot tudi humanističnimi sodobniki. Ključne besede: vladarsko zrcalo, vzgoja, Diego de Saavedra Fajardo, zgodnji novi vek ABSTR ACT Antiquity-Based Education in the Early Modern Era: The Mirror of Princes by Diego de Saavedra Fajardo The purpose of the paper is to present the system of educating rulers in the ‘mirror of princes’, Idea de un Príncipe Político Christiano (1640, revised edition 1642). It outlines the education of the ruler, focusing on various pedagogical practices. The starting point is the idea of a double meaning of education: both pedagogy and (self) knowledge. The second focus of the paper is an analysis of the ancient sources used by the author, their placement in the way of argumentation, and the practices he summarises. At the same time, his thinking is compared with ancient educational practices (Aristotle, Plutarch...) as well as his humanistic contemporaries. Keywords: ruler’s mirror, education, Diego de Saavedra Fajardo, early modern era Keria_2023-1_FINAL.indd 104 19. 12. 2023 12:03:29 Prevodi Keria_2023-1_FINAL.indd 105 19. 12. 2023 12:03:29 Keria_2023-1_FINAL.indd 106 19. 12. 2023 12:03:29 Ovidij: Fajdrino pismo Hipolitu (Heroides 4) Prevedla Polonca Zupančič Pesem je del Ovidijevih Pisem junakinj,1 niza ljubezenskih pisem v verzih, ki jih svojim nesojenim ljubimcem ali oddaljenim možem pišejo slavni ženski liki. Fajdra je tako v grški mitologiji hči kretskega kralja Minosa in Pazífae ter Tezejeva žena na dvoru v Trojzénu. Z njim je imela sinova Akamanta in Demofonta, strastno pa se je zaljubila v pastorka, Tezejevega prvega sina Hi- pólita, ki ga je imel s kraljico Amazonk Hipólito. Bil je ljubitelj lova in častilec boginje Artemide, zato se ni zmenil za ženske in jih je odkrito zavračal. Ker je zavrnil Fajdrino ljubezen, ga je v besu lažno obtožila posilstva in s tem povzro- čila njegovo smrt. Tezej je namreč Hipolita izgnal iz Trojzena in priklical na- denj Pozejdonovo kazen: morski bog mu je poslal na pot morsko pošat, bika, ki je splašil mladeničeve konje. Hipolit je izgubil življenje, resnico o njegovi nedolžnosti pa je Tezej izvedel od boginje Artemide po tem, ko se je Fajdra iz obupa ubila. Ovidijevo pismo se na več mestih zgleduje po Evripidovem Hipo- litu, material pa je kasneje uporabil Seneka Mlajši za svojo tragedijo. Pesem od ostalih izstopa v več vidikih: samo po sebi je zanimivo že za- radi delikatne teme razmerja med odraslo žensko in mladeničem, medtem ko so ostale junakinje praviloma mlajše od svojih izbrancev. Dalje Fajdra ni svobodno dekle, ampak poročena ženska, ki se ne osredotoča na že obstoječe razmerje, pač pa želi vzpostaviti novo, tukaj pa nastopi še vprašanje potenci- alnega incesta, saj je Fajdrin izbranec pravzaprav njen pastorek. Komentatorji tega besedila so zato v Fajdri pogosto videli groteskno in/ali neprištevno sta- rejšo žensko, ki je pripravljena zmanipulirati svojega moža in pastorka z vsemi možnimi sredstvi, da bi le zadostila svojim nagonom.2 Druga skupina razisko- 1 Tradicionalni lat. naslov je Heroides, prvotni pa je bil najbrž Epistulae heroidum. Delo sodi v zgodnje obdobje Ovidijevega ustvarjanja – verjetno je nastalo pred letom 15 pr. Kr., druga sku- pina pisem (pisma treh zaljubljencev z odgovori) pa v letih 4 do 8. 2 Tako npr. Howard Jacobson, Ovid’s Heroides (Princeton: Princeton University Press, 1974), 147. DOI: https://doi.org/10.4312/keria.25.1.107-119 Keria_2023-1_FINAL.indd 107 19. 12. 2023 12:03:29 108 Polonca Zupančič valcev je poskušala pismo brati intertekstualno in videti Fajdro kot tragiški lik, ki se poskuša prikazati v vlogi elegične ljubimke – v njej so videli žensko, ki jo je ljubezenska strast prisilila v neprijetno situacijo.3 Spet tretji pa poudarjajo, da je Ovidijeva Fajdra bolj brez sramu kakor njene literarne predhodnice: pri njem se namreč ne bori toliko s strastjo, kakor bolj z načinom, kako bi ta svoja nerazumna in nenaravna občutja izrazila.4 Ovidij je nastanek pisma mojstrsko umestil v trenutek, ko se Fajdra zaradi moževe odsotnosti vendarle opogumi in Hipolitu razkrije svoja čustva, ne ve pa še, kakšna bo njegova reakcija in kaj vse bo to razkritje potegnilo za sabo. Po uvodnem pozdravu tako Fajdra razkrije, da je sicer poskušala z njim go- voriti, a zaman – preveč jo je sram svojih želja (1– 10), hkrati pa ji Amor, ki ji razvnema prsi, ukazuje pisati (11–16). Sicer ne želi razdreti svoje zakonske zveze s Tezejem, a čuti, da se v njej rojeva nova ljubezen; kolikor kasneje je prišla, toliko huje jo žge (17–25). Vzrok njenega hrepenenja je prav Hipolit, ki bo užil sadove njene ljubezni, če bo le želel (26–36). Fajdra zato bolj kot vse hrepeni po tem, da bi mu postala čimbolj enaka in se ukvarjala s podobnimi dejavnostmi: želi si loviti divje zveri, častiti boginjo Diano, se podati v naravo na lov ali pa poganjati konjsko vprego (37–46); v sebi čuti prisotnost Bakha in gozdnih božanskih bitij, ki jo poganjajo v ekstazo (47–52). V nadaljeva- nju pisma se sprašuje, ali ni morda ta strast del prekletstva svoje rodbine in jo Venera pravzaprav kaznuje. Spominja se namreč nesrečne Evrope, matere Pazífae in sestre Ariadne, ki so postale Venerine žrtve (53–60). Ona je morda naslednja v vrti nesrečnih ljubezni Minosove rodbine – Tezej in Hipolit sta namreč ugrabila in osvojila obe sestri iz iste hiše (61–66). Na tem mestu Fajdra prekine svoj tok misli in se spominja, kako sta s Hipolitom obiskala Elevzino: tam jo je očaral s svojo mladostjo in videzom, da se je zaljubila vanj. Ne motijo je trde poteze obraza, razpuščeni lasje in zanemarjen videz (67–78), ravno nasprotno: rada ga opazuje med krotenjem konj, pri lučanju sulic in kopij, le trdosrčnosti si ne želi (79–86). Zaveda se, da ji posnemanje Diane ne koristi, če hkrati Veneri odreka njen delež – kot v vsaki stvari, je tudi tukaj potrebna prava mera (87–92). V dokaz Hipolitu na- šteje izbrane mitološke junake (Kéfala, Adonisa in Meleagra), ki so sicer ljubili naravo, a so se vseeno vdali ljubezni (93–100). Tudi sama se želi prišteti k tem zgledom, zato se mu ponuja, da ga bo spremljala na lovu in z njim živela v Trojzenu, ko bo Tezej odsoten (101–111). Ta ji je namreč prizadejal že mnogo gorja: prijatelju Pejrítou vedno daje prednost pred ženo in sinom, ubil ji je bra- ta Minotavra in zapustil sestro Ariadno, krivico pa dela tudi Tezeju: ubil mu 3 Npr. Ann F. De Vito, »The Essential Seriousness of Heroides 4«, v: Rheinisches Museum 137 (1994): 312-30. 4 Npr. Linda S. Kauffman, Discourses of Desire: Gender, Genre, and Epistolary Fictions (Ithaca and London: Cornell Univesrity Press, 1986), 35 in Laurel Fulkerson, The Ovidian Heroine as Author (Cambridge: Cambridge University Press, 2005), 126. Keria_2023-1_FINAL.indd 108 19. 12. 2023 12:03:29 109Ovidij: Fajdrino pismo Hipolitu (Heroides 4) je mater Hipolito ter mu zaplodil brata – tekmeca, ki mu bo odvzel prestol in oblast (112–126). Fajdra ga zato poziva, naj se vendarle preda njeni ljubezni in se pri tem ne boji starokopitnih predstav o incestu, saj je še sam Jupiter za ženo vzel svojo sestro in tako dal smrtnikom zgled (127–136). Dalje bosta zlahka prikrila svoja ljubezenska čustva, saj bosta opazovalcem dajala vtis, da gre za intimen odnos med mačeho in njenim pastorkov, ki ne bo nikomur sumljiv (137–146). Hipolita zato znova poziva, naj se ji že vda; zaveda se, da prosjači, a je ni sram – strast v njej je močnejše čustvo, ki jo je povsem prevzelo (147– 156). Če vladajo čustva, ji nič ne koristi slavno poreklo, ki od Minosa sega do bogov Helija in celo Hiperiona. Hipolitu ob tem podarja Kreto, spomni ga na svojo mater Pazífao, ki je podlegla svoji strasti, in ga prosi, naj sam ne bo več tako trdosrčen do nje (157–166). Pismo Fajdra zaključi s prošnjo Veneri, Dia- ni, Satirom, Panu in nimfam, naj bodo Hipolitu še naprej naklonjeni, ta pa naj se vda njej in njeni ljubezni (167–176). Kretsko dekle5 amazonskemu možu6 pošilja pozdrave, sama pa zdrava ne bo, če jih ne pošlješ nazaj.7 Beri,8 karkoli je v pismu – saj branje ne bo ti škodilo, v njem bi lahko bilo kaj, česar se boš veselil.9 V takih zapisih se tajnost razširi po kopnem in morju, [5] 5 Tj. Fajdra, ki v pismu večkrat opozori na svoj izvor (prim. 55–66, 115isl., 163isl.). To dejstvo verjetno ni zanemarljivo, saj je pri Evripidu Kreta označena kot prostor zla, smrti in seksualnih odklonov, poleg tega pa so Krečani pregovorno veljali za lažnivce. Dalje se Fajdra predstavi kot »dekle« (lat. puella) in se tako poistoveti s klasičnim likom elegične pesnitve (prim. tudi v. 173), Hipolita pa predstavi kot »moža«, torej njenega ljubimca – dejansko pa je bila v resnici ona odrasla ženska, Hipolit pa mladenič. 6 Tj. Hipolitu. Čeprav ga Fajdra kasneje v pismu pokliče po imenu (gl. verz 36 in 164), se v uvodu temu previdno izogne, medtem ko je v popolnem nasprotju Hipolitovo ime največkrat omenje- no ime lika v istoimenski Evripidovi drami (prim. v. 11, 53, 310, 352, 513, 581, 689, 728, 885, 900, 1162, 1436). 7 Gre za variacijo običajnega pozdrava v pismu: s(i) v(ales) b(ene) e(est) e(go) q(uoque) v(aleo) (prim. Her. 16.1-2). Ovidij se poigrava z dvojnim pomenom besede salus: lahko pomeni »pozdrav« ali pa »zdravje, dobro počutje«. Zdravje, ki manjka Fajdri, je pravzaprav Hipolitova prisotnost – njena želja po fizičnem dobrem počutju je tako metafora za ljubezensko hrepenenje, ki se izraža kot bolezensko stanje, to pa je uveljavljena tematika v rimski poeziji (prim. tudi podobe bolezenskega stanja v Evripidovem Hipolitu, kjer fizična bolezen odraža ljubezensko trpljenje). Charilaos Mi- chalopoulos pa poudarja še dodatno komponento: salus lahko v Fajdrinem primeru pomeni tudi »svobodo«, saj se preko svoje prešuštne ljubezni osvobaja zakonskih vezi (Ovid’s Heroides 4 and 8. A Commentary with Introduction, doktorska teza, University of Leeds, 2006, 129–30). 8 Db. »Preberi vse, preberi natančno« (lat. perlege), kar kaže na nujnost tega dejanja. Ironija je to- liko večja, če pismo primerjamo z likovnimi upodobitvami, na katerih Hipolit pogosto zavrže njeno pismo in s tem njeno ljubezen. Komentatorji zato v tem verzu poudarjajo intertekstual- nost: gre za spomin na njeno prejšnje literarno življenje ali vsaj za poskus boja proti vnaprej določeni usodi (tako Michalopoulos, Ovid’s Heroides 4 and 8, 132). 9 Ironija je očitna: čeprav Fajdra zatrjuje, da je pismo nedolžno, se bo Ovidijev bralec gotovo spomnil na grozovite posledice njenega pisma v Evripidovem Hipolitu (tako Howard Jacobson, Ovid’s Hero- ides (Princeton: Princeton University Press, 1974), 146; Sergio Casali, »Strategies of tension (Ovid, Heroides 4)«, v: Proceedings of the Cambridge Philological Society 41 (1995): 1–15, tu 5). Keria_2023-1_FINAL.indd 109 19. 12. 2023 12:03:30 110 Polonca Zupančič tekmec pregleda zapis, ki mu ga pošlje rival.10 Trikrat sem s tabo načela pogovor, a trikrat ničvreden jezik zatajil je, glas trikrat je v ustih zastal.11 Sram naj se meša k ljubezni, v kolikor to je mogoče, kar me izreči je sram, strast mi pisati veli.12 [10] Tvegaš, če gledaš s prezirom na to, kar je Amor ukazal: on je vladar in ima vpliv na gospostvo bogov. Ko sem v začetku oklevala s pismom, prav on mi je rekel: »Piši! Brezčutnež ti bo zmagane roke predal.« Naj mi pomaga, saj kakor s pogoltnim plamenom požira [15] mozeg,13 tako ti v srce moje željé naj vsadi! Svojih poročnih vezi že ne bom po nemarnem razdrla; kar pozanimaj se, brez greha je moje ime. 14 Pozno prišla je ljubezen, a toliko huje me znotraj žge, glej, gorim in srce rano nevidno ima. [20] Kakor je mladi teliček odrgnjen od prvega jarma, konj pa, iz črede odvzet, komajda uzde trpi,15 10 Fajdra namiguje na erotično vsebino pisma, hkrati pa se morda v poti čez morje skriva spomin na njeno potovanje od Krete do Aten. Morje in nevarnosti plovbe se v pismu pojavljata večkrat. Latinska beseda hostis ima erotičen podton: lahko označuje jeznega tekmeca v ljubezenskem trikotniku, Michalopoulos pa opozarja tudi na odnos med mačeho in pastorkom, ki tradicio- nalno velja za sovražnega (Ovid’s Heroides 4 and 8, 134). 11 Številka tri je povezana z mistiko, z magijo in zarotitvenimi obrazci. Fajdrin neuspešen po- skus, da bi Hipolitu razkrila svoja čustva, je poln seksualnih podtonov, npr. omemba ležanja, jezika in nezmožnosti – impotence (James Noel Adams, The Latin Sexual Vocabulary (London: Duckworth, 1982), 46 in 181isl.). 12 Fajdra se želi prikazati kot krepostna ženska in s tem upravičiti svoje skrite namene, tako pa obrne tradicionalno pojmovanje sramu (lat. pudor) in ljubezni oziroma strasti (lat. amor) kot nezdružljiva (Michalopoulos, Ovid’s Heroides 4 and 8, 135). V naslednjih vrsticah se lat. beseda amor ponovi in tako še poudari prisotnost teh občutij. Hkrati se Ovidij poigrava s pomenom besede: lahko označuje občutje ali pa boga ljubezni in je tipični element elegične poezije. 13 Kosti kot del telesa, kjer napade ljubezen, so tipičen motiv v helenistični poeziji, enako velja za povezavo ognja in ljubezenske strasti. 14 Lat. foedera socalia. Čeprav je Fajdra grška junakinja, je njena podoba zveze kot partnerske zveze (lat. societas) v temelju rimska, saj so se Rimljani zelo ukvarjali z idejo dveh, ki si delita življenjsko pot in vso lastnino. Toda čeprav se skuša Fajdra prikazati krepostno, daje s podobo nasilnega pretrganja vezi vtis, da je vendarle proti svoji volji ukleščena v zakon s Tezejem. Ovidijeva Fajdra se kot rimska matrona ukvarja s slovesom oziroma dobrim imenom (lat. fama) in uteleša ideal univire, tj. enkrat poročene žene, ki je zvesta svojemu možu, čeprav bo ta ideal vsak čas prekršila s prešuštvom (lat. crimen). Upodobitev same sebe kot krepostne [rimske] žene je dvodelna: poudar- ja svojo neizkušenost v ljubezni (vv. 19–26) in zagovarja svojo (domnevno) nedolžnost (vv. 27–36) (na rimske elemente opozarja Michalopoulos, Ovid’s Heroides 4 and 8, 139–40). 15 Krotenje goveda in konjev je pogost motiv v ljubezenski poeziji. Michalopoulos opozarja na po- vezavo z Erosom kot podeželskim bogom plodnosti, ki se je rodil med pastirji na deželi, na kro- tenje kot prehod v odraslo dobo, pa tudi na izbiro goveda in konja, ki ni naključna: medtem ko je prvi povezan s Kreto in Fajdro (mit o ugrabitvi Evrope, Pazífaina strast do bika, Tezejev uboj Mi- notavra), iz grškega izraza za konja izvira Hipolitovo ime (Hipolit = tisti, ki odveže konje – Hipo- lit je bil tudi izjemen konjenik). Navsezadnje podoba deluje tudi kot aluzija na Hipolitovo smrt (tako glasnik pri Evripidu, prim. Hipp. 1213isl.), ki so jo povzročili divji bik, razburkano morje in Hipolitovi prestrašeni konji (Ovid’s Heroides 4 and 8, 142–3; prim. tudi Rebecca Armstrong , Cretan women: Pasiphae, Ariadne, and Phaedra in Latin literature (Oxford: Oxford University Keria_2023-1_FINAL.indd 110 19. 12. 2023 12:03:30 111Ovidij: Fajdrino pismo Hipolitu (Heroides 4) prvo ljubezen tako mi le stežka vzdržijo nevešče prsi, to breme sedaj dušo močno mi teži.16 Če se v mladosti pregreh priučiš, to postane veščina, [25] kdor pa pozneje začne, slabše ljubimkati zna. Ti boš izpil najnovejšo daritev ohranjene slave, vsak bo tako prav enak delež pri krivdi dobil. Nekaj velja, če utrgal bi sadje s prepolnega drevja, če ti prefinjeni prst17 zgodnje bi cvetje nabral. [30] Če mi že mora to prejšnjo dostojnost, zaradi katere nisem grešila, sedaj skvariti zdrs še neznan, vse se je dobro končalo, saj plamen me vreden razvnema: slabši od greha je le ta, ki greši brez sramu,18 Če bi Junona mi brata in z njim še moža prepustila,19 [35] zdelo bi se, da ima prednost Hipolit pred njim.20 Komaj verjameš, da jaz se podajam v neznane veščine, čutim vzgib, naj se zdaj spravim na divje zveri,21 Že mi je glavna boginja, izjemna z ukrivljenim lokom – Delija,22 tudi v tem tvojemu sklepu sledim. [40] Rada namenim se v gaje, v mreže potiskam srnjake, pse brzonoge podim preko najvišjih vrhov ali z iztegnjeno roko zalučam tresočo puščico Press, 2001), 159). Ovidij dalje jarem (lat. iugum) uporablja tudi kot sinonim za ((izven)zakonsko) zvezo, motiv pa se ponavlja že pri Evripidu: Hipolit je predstavljen kot nekdo, ki odveže svoje konje, kar simbolno ponazarja njegovo nasprotovanje kakršni koli ljubezenski zvezi, a postane žrtev teh vezi (Claude Calame, Choruses of young women in ancient Greece: their morphology, re- ligious role and social function (London: Rowman&Littlefield, 2001), 241; glede (homo)erotičnih podtonov gl. mdr. Elisabeth Mary Craik, »Language of sexuality and sexual inversion in Euripi- des’ Hippolytos«, v: Classical Association of South Africa 41 (1998): 29–44, tu 36–42). 16 Fajdra v teh in naslednjih verzih zatrjuje, da je v ljubezenskih veščinah neizkušena, vendar na- daljnja vsebina pisma nakazuje ravno nasprotno (prim. v. 37 in 52). Ravno zato verjetno toliko bolj poudarja tudi zavedanje o krivdi in grehu (lat. crimen). 17 Db. »noht«. V omenjenih motivih je močno prisoten seksualni podton: zlasti jabolka so veljala za simbol ljubezni in so pogosto omenjena v erotični poeziji, medtem ko je cvetje povezano z Venero in njenim kultom. 18 Db. »ničvreden, sramoten prešuštnik«. 19 Jupiter in Junona sta bila brat in sestra. Gre za zanimivo zamenjavo vlog, saj Fajdra, ki Hipolita istoveti z Jupitrom, moškega občuduje kot božanstvo, dalje pa omemba sorodstvenih vezi med bogovoma nakazuje tudi na njeno notranjo stisko, saj se zaveda, da gre za incestno razmerje (tako Michalopoulos, Ovid’s Heroides 4 and 8, 149–150). 20 Db. »Jupitrom«. 21 Verzi 37–52, v katerih Fajdra spregovori o svojem vzgibu po lovu, posnemajo Evripida (prim. Hipp. 207–49), se pa ta podoba, ki ima erotični podton, pojavlja tudi v elegiji. Dalje je prisotna tudi povezava z Amazonkami – morda gre za še en Fajdrin poskus, da bi ugajala Hipolitu (tako Michalopoulos, Ovid’s Heroides 4 and 8, 151). 22 Tj. Diana. Ta vzdevek je dobila po rojstnem otoku Delosu. Z omembo loka Fajdra znova spomni na svoj izvor, saj so tudi Krečani veljali za dobre lokostrelce, hkrati pa bralca spomni tudi na Kupida, boga ljubezni – lok in puščice imajo seveda erotični podton. Keria_2023-1_FINAL.indd 111 19. 12. 2023 12:03:30 112 Polonca Zupančič ali na travnata tla svoje telo položim.23 Večkrat z veseljem v prahu usmerjam lahkotno vprego, [45] z uzdami gobec krotim konja, ki stran mi beži,24 zdaj kot vriskalke25 divjam, ki Bakh jih podžiga z besnenjem, sem kakor ta, ki pod Ido na boben igra,26 ali kot te, ki ob stiku s polbožjo Driado in Favnom dvojno rogatim jih ta s silo božansko navda.27 [50] Ko se naposled poleže divjanje,28 mi one povejo vse, a molčečo me žge strast, ki za sebe že ve. Kaj, če zaradi usode rodbine prestajam ljubezen, davek rodu je, ki ga Venera terja od nas?29 Jupiter nekdaj je vzljubil Evropo – in tu je poreklo [55] tega rodu, ko se bog v bika podobo je skril.30 Mati Pazífaa legla nekoč je s prevaro pod bika, v svojem drobovju ima plod, ki je hkrati zločin. Ta verolomni Ajgíd,31 ki preji sledil je na poti, 23 Znova gre za podobe z erotičnim podtonom: tavanje po gozdu kot dejanje neuslišane ljubezni, mreže kot sredstvo za lov na ljubimca, lajanje psov kot nesrečna ljubezenska izpoved, kopje kot ponazoritev spolnega uda, skupno ležanje na tleh kot podoba spolnega akta (gl. Adams, The Latin Sexual Vocabulary). 24 Podobno željo izrazi Fajdra tudi pri Evripidu (prim. Hipp. 228–31), omemba kočije pa bralca spomni tudi na trgično Hipolitovo smrt, ki bo sledila. 25 Db. »Eleleide«, Bakhove privrženke, poimenovane po Bakhovem vzdevku »Eleleus«, ki ga je ta morda dobil po kraju, kjer so izvajali orgiastično čaščenje, verjetneje pa po zvokih, ki so spre- mljali takšno obredje: gre za onomatopoejski izraz, povezan z orgiastičnim vzklikom, žalostin- ko, vojaškim krikom ali izbruhom noroasti oziroma panike. Bakhanalije so vključevale nočne obrede in promiskuitetno vedenje, uživanje vina, seksualno svoboščino in celo kriminalna dejanja. Kult, ki je bil najprej popularen na podeželskih predelih, se je hitro razširil tudi med rimsko elito, leta 186 pr. Kr. pa so ga zaradi nespodobnega vedenja celo uradno prepovedali. 26 Db. »na timpanon«, ki je vrsta tolkala. V mislih ima častilce boginje Kibele, ki so jih sicer večinoma sestavljali svečeniki in evnuhi, oblečeni v ženska oblačila, včasih pa so se divjemu sprevodu od Ide do gore Olimp pridružile tudi ženske. Omemba tega mesta najverjetneje ni naključna, saj je bil kraj pomembnih ljubezenskih zgodb (npr. ugrabitve Ganimeda, Parisove sodbe, srečanja Venere in Anhiza). 27 Driade (gr. Dryádes) so bile gozdne nimfe. Ljudje naj bi ob stiku z božanskim bitjem padli v trans, telo pa naj bi jim preplavila tresavica in krči. 28 Lat. furor – ljubezen kot blaznost – je pogost motiv v elegični poeziji. Podobno svoja čustva predstavi tudi Evripidova Fajdra (prim. Hipp. 214, 232, 236–8, 241, 398 in 1146). 29 Vulkan, Venerin zakonski mož, je razkril njeno afero z bogom vojne Marsom z Apolonovo pomočjo. Venera se mu je maščevala tako, da je v njegovem rodu vžgala močno poželenje, da se mu ni mogla upreti nobena ženska. V verzih 53–66 gre za prvega izmed dveh krajših katalogov mitoloških primerov, s katerimi Fajdra ponazori misel o rodbinski krivdi, ki jo navidez razre- šuje odgovornosti. 30 Ko se je Jupiter oziroma grški Zevs zagledalv Evropo (gr. Európe), hčerko fenicijskega kraljea Agenorja, se je prelevil v belega bika in jo s tem očaral, da se je brez strahu usedla na njegov hrbet. Bog je izkoristil trenutek in dekle ponesel čez Bospor v novo deželo, ki je po njej dobila svoje ime. To zgodbo je Ovidij dodal Evripidovi Fajdri, ki ravno tako našteva družinske ljube- zenske prigode (gl. Hipp. 337–43). 31 Ajgêjev sin = Tezej. Keria_2023-1_FINAL.indd 112 19. 12. 2023 12:03:30 113Ovidij: Fajdrino pismo Hipolitu (Heroides 4) zbežal krivini je streh, sestra bila je v pomoč.32 [60] Zdaj pa še jaz, da ne zdi se morda, da je v meni premalo Minosa, zadnja se vdam skupnim zakonom rodu. To je usoda, da dvema ugajala ista je hiša, mene prevzema tvoj mik, sestro očaral je starš. Sestri sta dve ugrabila Tezej in Tezejev potomec33 – [65] dvoje nagrad, ki jih moj dom je že dal, je dovolj! O ko bi me zadržala knosoška zemlja, ko prvič šla v Elevzino sva, kjer Cerera dom svoj ima.34 Zlasti tedaj si bil všeč mi (čeprav si že prej mi ugajal),35 znotraj v kosteh je bila bridka ljubezenska strast. [70] Nosil si belo obleko in s cvetjem lase si ovenčal, svetel obraz je tedaj prav sramežljivo zardel.36 Tisto obličje, ki drugim se zdelo je trdo in grobo, zame bilo ni grobó, videla hrabrost sem v njem. Naj se umakne mi vsak mladenič, naličen kot ženska, [75] moška podoba ima raje bolj skromen okras. Zate primerna je tvoja trdota, lasje razpuščeni, dalje še drobec prahu zaljša ti krasni obraz.37 Kadar nemirnemu konju, ki brani se, uzdo zategneš, čudim se gibčnosti nog v tesnem zavoju poti, [80] kadar zalučaš okorno sulico s krepko desnico, v divjo desnico tedaj lasten usmerim pogled, 32 Tj. Ariadna. 33 Db. »Tezeíd« = Hipolit. Tezej je pred Parisom ugrabil Heleno, po eni razlagi pa tudi Fajdro (drug mit govori, da je bila njuna poroka del dogovora). Fajdra skuša z omembo Tezeja kot ugrabitelja žensk Hipolita pozvati, naj posnema očetov zgled (tako Michalopoulos, Ovid's Heroides 4 and 8, 165). 34 Elevzina (gr. Eleusís) je mesto na zahodnem delu pokrajine Atike, ki je bila v antiki znana po misterijski religiji in kultih plodnosti. V verzih 67–84, ki predstavljajo osrednji del pisma, Fajdra opisuje Hipolitovo zunanjost, kot se ga spominja iz srečanja med elevzinskimi misteriji. Pri tem poudari tri vidike njegove lepote: lepo opravo in skrb za zunanjost (vv.71–8), telesno vzdržljivost (vv. 79–80) in lovski talent (vv. 81–84). 35 V nasprotju z Evripidovo Fajdro, ki se v Hipolita zaljubi na prvi pogled ob prvem srečanju (prim. Hipp. 24–8), ji je ta pri Ovidiju ugajal že prej. 36 Bela oblačila in cvetje so tradicionalno povezani s praznovanji v čast Cereri, ponazarjajo pa tudi moralno čistost, notranjo lepoto in blaženost. Bled obraz je veljal za ideal lepe ženske in se pojavlja pri opisu boginj oziroma elegičnih izvoljenk – v tej luči je moč razumeti tudi opis Hi- polita, svetla polt oziroma lasje pa so bili značilni za heroje, bogove (npr. prav Cerero) in ženske, ki so jih opevali elegiki. 37 Hipolitovo zanemarjanje osebne nege je v skladu z rimsko idejo moškosti; s tem junakova romanizacija doseže svoj višek, saj Fajdra presoja Hipolita skozi prizmo Ovidijevih sočasnih standardov lepote. Pretirana skrb za osebno nego je pri Rimljanih namreč vzbujala strah o pomehkuženosti, poleg tega pa je Fajdra nejasna tudi glede Hipolitove dolžine las: kratki lasje so bili pri Rimljanih značilni za odrasle moške, medtem ko so dolgi kodri povezani z mladostjo. Keria_2023-1_FINAL.indd 113 19. 12. 2023 12:03:30 114 Polonca Zupančič ali če drenovo kopje s široko ostjo bi podržal,38 skratka, karkoli počneš, ljubo je mojim očem. Le trdosrčnost prepusti gozdovom na gorskih pobočjih, [85] res ne zaslužim, da mi smrt tvoja drža zada. Kaj mi koristi, da vadim veščine odete39 Diane, hkrati pa Veneri s tem vzamem del njenih glasov? Kar se odvija brez vmesnih počitkov, že ni dolgotrajno, s tem si povrneš moči, trudno telo poživiš. [90] Kajti še lok – saj posnemati moraš orožje Diane – prožnost bo izgubil, če ga nikdar ne boš popustil.40 Kéfal41 je znan bil gozdovom, na tla so popadale trume divjih zveri, ki jih je s svojim udarcem pobil. Vendar se rad je predajal Avrori, da ta ga ljubkuje, [95] modra boginja je šla k njemu od starca moža.42 Večkrat je Venera skupaj s potomcem Kiníra43 pod ceri travo polegla, kjer njun prostor za spanje je bil. Tudi Ojníd44 je nekoč se za májnalsko45 vnel Atalanto, v jamstvo za čustva je dal delež ulova zveri. [100] 38 Gre za tipične aktivnosti, s katerimi so Rimljani dokazovali svojo možatost. Omemba konjskih dirk znova bralca spomni na tragično Hipolitovo smrt, ki so jo povzročili vznemirjeni konji (gl. Evripid, Hipp. 1218). V elegiji je sicer občudovanje rok pogostje povezano z žensko kot moško lepoto – zato je pri Hipolitu v resnici znak pomehkuženosti (tako Craik »Language of sexuality«, 35). 39 Db. »prepasane«. Omemba obeh boginj ni naključna, saj se skuša na ta način Fajda približati Hipolitu – Diana je namreč božanstvo, ki jo zaradi zaobljube čistosti najbolj časti. 40 Omenjena dejanja oziroma stvari (trudno telo, lok, napeta struna) imajo znova erotični podton (gl. Adams, The Latin Sexual Vocabulary, 21isl). 41 V verzih 93–104 sledi drugi Fajdrin katalog mitoloških zgledov, v katerih predstavi tri ljube- zenske zgodbe in tako znova omenja temo »ljubezenskega lova«. Kéfal (gr. Képhalos) je v grški mitologiji Hermesov sin in znani mitološki lovec, v katerega se je zaljubila boginja zarje, ga med lovom ugrabila in odpeljala s sabo na Olimp. Zgodbo omenja tudi Evripid, da bi poudaril vseprisotno moč ljubezni (prim. Hipp. 454–6), dogajanje pa spominja na Fajdrin opis dogajanja na podeželju zgoraj (prim. v. 38, 41, 43, 44). Dalje je Kefal idealni zgled za Hipolita, ker imata oba herojski izvor, sta izvrstna lovca in potencialna ljubimca, hkrati pa sta si nasprotna v tem, da se je Kefal po Fajdrini verziji mita prostovoljno predal Avrori (na to opozarja Michalopoulos, Ovid’s Heroides 4 and 8, 180). 42 Tj. Titona. Ko se je Avrora zaljubila vanj, je pri bogovih zanj izprosila večno življenje, ne pa tudi mladosti, zato se je Titon vedno bolj staral in se naposled skrčil v škržata. 43 Tj. Adónis (gr. Ádonis). Kiníras je v grški mitologiji znameniti junak in kralj na Cipru, Adonis pa njegov sin – bil je lep mladenič, v katerega sta se istočasno zaljubili boginji Afrodita in Per- zefona. Po Zevsovem sklepu bi moral mladenič tretjino leta preživeti pri eni boginji, tretjino pri drugi, tretjo pa tam, kjer bi sam želel (mladenič se je odločil za Afrodito). Po najpogostejši veziji ga je v lovu ubil divji merjasec; iz solza, ki jih je za njim potočila Afrodita, so zrasli cvetovi anemone, iz njegove krvi pa rdeče vrtnice. Te zgodbe ni pri Evripidu. 44 Ojnêjev sin = Meleager. Michalopoulos (Ovid’s Heroides 4 and 8, 181) opozarja na zanimivo dejstvo, da Fajdra edina v elegiji omenja ljubezensko zvezo med Meleagrom in Atalanto, med- tem ko je v mitološki tradiciji povezana bodisi s Hipomenom (bojotska verzija) ali Milanionom (arkadska verzija). 45 Májnal je bila gora v Arkadiji, posvečena bogu Panu, kar te verze povezuje z omembo orgiastič- nih kultov (gl. vv. 47–50). Keria_2023-1_FINAL.indd 114 19. 12. 2023 12:03:30 115Ovidij: Fajdrino pismo Hipolitu (Heroides 4) Dajva, še midva se hitro prištejva v to množico zgledov, če boš zavrnil to strast,46 gozd bo pustinja postal. Sama ti bom spremljevalka, ne bom se plašila zakotnih skal ne merjasca, ki bi s krivim čekanom strašil. V Ístmos dve morski gladini zaganjata svoje valove, [105] z ozke zaplate zemljé sliši se morji obe:47 tu bom prebivala s tabo v Trojzénu, Pitêjskem kraljestvu,48 mesto je meni že zdaj dražje kot rodni okraj. Ravno je zdoma junaški Neptunov potomec, še dolgo breg ga zadržal bo tam, kjer je Pejrítoov dom.49 [110] Njemu Tezej je dal prednost – če že govoriva odkrito –50, prednost pred mano ima, prednost ima pred teboj. To ni edina krivica, ki on bi jo meni povzročil, v večjih stvareh je poprej škodo obema zadal. Mojega brata kosti, ki grčav jih kij je prelomil, [115] stresel na tla je, kot plen sestro predal je zverem.51 Prva v pogumu od sekironosnih deklet je rodila tebe, po moči bila svojemu sinu je kos. Vprašaj, kje je – Tezej ji je bok s svojim mečem prerezal, niti s poroštvom otrok mati ni varna bila.52 [120] 46 Db. »Venero«. 47 Omemba merjasca, morja in Korinta verjetno ni naključna, saj bralca spomnita na Hipolitovo smrt (enako tudi omemba Neptuna v v. 110): iz morske pene se je namreč prikazal bik, ki ga je pokončal (prim. Evripid, Hipp. 1205–9 in 1213isl.). Morsko valovanje je sicer v elegiji pogosto po- vezano s stanjem notranjega nemira, zlasti z občutji jeze, skrbi, pa tudi čustvene stiske, prehoda in nestabilnosti (na to opozarja Michalopoulos, Ovid’s Heroides 4 and 8, 185). 48 Pitêj (gr. Pittheús) je v grški mitologiji vladar v Trojzénu, pri katerem je odraščal mladi Tezej. 49 Tj. v Tesaliji. Neptunov potomec je seveda Tezej, Pejrítoos (gr. Peiríthoos) pa je v grški mitolo- giji Zevsov sin in kralj Lapitov, ki je postal Tezejev najboljši prijatelj. Tezejeva odsotnost je za Fajdro razlog in hkrati opravičilo za njeno željo po prešuštvu – v njenih besedah odzvanja tudi sočasna rimska pravna praksa, saj se je lahko dolgo fizično odsotnost razumelo kot potrditev o ločitvi (gl. Susan Treggiari, Roman marriage. Iusti Coniuges from the Time of Cicero to the Time of Ulpian (Oxford: Oxford University Press,1991), 451). V verzih 110–28 Fajdra dalje v potrditev svojega prav našteva Tezejeva krivična dejanja zoper njo in Hipolita (110–14), zoper Minotavra in Ariadno (115–116), Amazonke (117–20) in še enkrat zoper sina (121–8). 50 Db. »če ne zanikava očitnega«. Medtem ko je pri Evripidu Tezej na poti v preročišče (prim. Hipp. 281), pa je pri Ovidiju s Pejrítoom v podzemlju, kjer poskuša ugrabiti Perzefono in je za ta zločin tudi kaznovan. Fajdra z izbiro besed namiguje, da je morda njun odnos tudi homoerotičen. 51 Brat je seveda Minotaver, sestra pa Ariadna, ki jo je Tezej zapustil na otoku Naksos. S tem Fajdra dopolni prvi mitološki katalog iz v. 53–64, v katerem pripoveduje o tragični zgodovini svoje dru- žine. Pri tem pri omembi uboja Minotavra ni duha o Tezejevem junaštvu – za Fajdro ni osvobodi- telj svojega ljudstva, pač pa brezčuten ubijalec (tako Michalopoulos, Ovid’s Heroides 4 and 8, 190). Klasično Tezejevo orožje, ki se pojavlja na upodobitvah, je sicer meč, tukaj pa je omenjen kij, ki ga implicitno povezuje s Herkulom. Zanimivo je tudi, da Fajdra ne omeni Ariadnine pomoči kot zgoraj (gl. v. 60), saj želi vso odgovornost preložiti na Tezeja in ga tako še bolj očrniti. 52 V skladu z mitom je do poboja Amazonk prišlo, ker so te vdrle v pokrajino Atiko kot odgovor na Tezejevo ugrabitev ene od njih, morda pa kot odgovor na Tezejevo zvezo z Ariadno. Opis uboja ima znova erotične konotacije, zlasti pri omembi meča in predrtja (gl. Adams, The Latin Sexual Vocabulary, 19–21). Keria_2023-1_FINAL.indd 115 19. 12. 2023 12:03:30 116 Polonca Zupančič Ni poročena bila, ni bakle poročne sprejela – vse, da kot pankrt ne bi prestol očetov dobil. Poleg tega je po meni še brata dodal ti, a vendar nisem jaz kriva bila, on ju je vzdignil od tal. O ko bi vsaj, o najlepši na svetu, preminil v drobovju [125] sredi poroda ta plod, ki ti prinaša skrbi.53 Pojdi sedaj in počasti ležišče zaslužnega starša, ki se ogiblje ga sam, sinu se s tem odpove. Tudi če zdi se, da s svojim pastorkom bi mačela spala,54 naj ne plašijo duha prazni pomeni besed. [130] To je le stara spodobnost, prešla bo v naslednjem obdobju, ta zastarel običaj vpeljal Saturn je kralj,55 Jupiter pa je razglasil za sveto prav vse, kar ugaja, njemu je prav, da se sestrica z bratom moži. Taka zaveza preide v trdno vezivo rodbine, [135] sploh če še paru prida Venera svoje vezi.56 Zlahka ljubezen prikrijem, da nama je dano grešiti, tvoje sorodno ime krivdo zakrinka lahko:57 53 Fajdra je Tezeju rodila Akamanta in Demofonta. Zadnja Tezejeva krivica je tako povezana z dejstvom, da je Hipolit nezakonski otrok (prim. Evripid, Hipp. 1082isl.) – Fajdra na tem mestu omenja rimski obred vzdigovanja dojenčkov: v znak, da ga oče priznava za svojega, je moral pred pričami in sorodstvom otroka vzdigniti s tal; na ta način so mu pripadle pravice in dedi- ščina. V nasprotju z Evripidovo Fajdro, ki jo resnično skrbi za svoje otroke in njihovo priho- dnot (prim. Hipp. 420–5 in 313isl.), Ovidij pušča politične posledice izvenzakonske skupnosti ob strani in namesto tega raje poudari Fajdrino ljubezen do Hipolita, ki presega njena čustva in skrb do lastnih otrok. Latinski izraz viscera je večpomenski: označuje drob in notranje organe, pri ženskah zlasti maternico in spolne organe, lahko pa tudi otroke. 54 V Fajdrinih besedah odzvanjajo besede, ki jih kot očitek Hipolitu pri Evripidu navaja Tezej (gl. Hipp. 408, 651isl., 885isl, 1003 in 1011), vendar tukaj z njimi vabi Hipolita v zločin, hkrati pa želi pretrgati vezi med njim in njegovim očetom. Že v antiki je imela mačeha negativen prizvok, saj so navadno zelo grdo in nepravično ravnale s svojimi pastorki. 55 Saturn je starodavno italsko božanstvo poljedelstva in rodovitnosti, pozneje poistoveteno z grškim Kronosom. Fajdra se v teh in naslednjih verzih na kratko dotakne ideje o dobah sveta: zlata doba, ki je bila prva po vrsti, je veljala za čas večne pomladi, večnega miru in izobilja, pa tudi moralne in seksualne neoporečnosti (glede te teme gl. Efrossini Spentzou, Reader and wri- ters in Ovid‘s Heroides: Transgressions of Genre and Gender (Oxford: Oxford University Press, 2003), 43–53). To se je spremenilo z vladavino Jupitra, ki se je poročil s svojo sestro Junono in dal drugačen zgled. 56 S svojo trditvijo se Fajdra odreka tradicionalizmu in se približuje elegičnemu pogledu na ljubezen (tako Michalopoulos, Ovid's Heroides 4 and 8, 201–2) – gre za še en primer romanizacije grškega lika: pietas, spodobnost v najširšem smislu, je bila temeljna rimska vrlina in je vključevala spo- štljiv odnos tako do bogov, staršev kot do drugega človeka nasploh. Poročanje znotraj rodbine, zlasti zaradi ekonomskih razlogov, Rimljanom ni bilo tuje, vendar so se vseeno izogibali porok z ožjimi sorodniki. Fajdrina zveza bi v njihovih očeh gotovo veljala za škandalozno. Fajdra je že prej primerjala Hipolitovo lepoto z Jupitrom (v. 35isl.), sedaj pa sta jima kralj in kraljica nebes zgled tudi v svoji inscestuozni zvezi, ki jo s svojimi »verigami in zanko« (lat. catena, nodus) podpira sama boginja ljubezni Venera. Vozle in vezi, ki imajo pomemben dobeseden in preneseni pomen, v svoji tragediji pogosto omenja tudi Evripid (prim. Hipp. 515, 671, 777, 779, 781, 783 etc.). 57 Po tem, ko je Fajdra utemeljila svojo zvezo s Hipolitom z božjim zgledom, zdaj v verzih 137–46 navaja nadaljnje argumente, s katerimi bi spodbila morebitne komentarje proti njuni zvezi. Keria_2023-1_FINAL.indd 116 19. 12. 2023 12:03:30 117Ovidij: Fajdrino pismo Hipolitu (Heroides 4) kdor bi zagledal objeme med nama, oba bi pohvalil, rekel, da mačeha sem, vdana pastorku povsem. [140] Zate ni vrat, ki jih moral bi v temi odpreti pred strogim možem, še paznika ni, da ga nato preslepiš. Dva je sprejela ta hiša58 in dva bo sprejemala dalje, javno si dal mi poljub, dal jih tako boš naprej, varen boš z mano, s prestopkom zaslužil boš same pohvale, [145] vsem na očem boš lahko v postelji moji ležal.59 Daj, ne pomišljaj si, spusti se v zvezo, h kateri te vleče, Amor, ki v meni divja, tebi naj bolj popusti! Ni pod častjo mi, da prosim te kakor ponižna prošnjica,60 Joj, kje je zdaj moj ponos? Kje je nadutost besed? [150] Res sem verjela, da dolg bo moj boj, da ne bom se predala grehu – če v strasti je kaj, čemur zaupaš lahko.61 Zdaj te premagana prosim, s kraljevsko rokó ti objemam noge … zaljubljen ne ve, kaj mu spodobnost veli. Ni me več sram, saj odšla je dostojnost, sledi le pustila, [155] tej, ki prizna, daj odpust, trdo srce omehčaj! Sprva vzbudi vtis, da ji je lasten dober glas pomemben, a se to hitro spremeni – namesto tega raje zatrdi, da bo Hipolitovo ime ostalo neomadeževano. Pri tem pokaže vso svojo retorično in logiško spretnost, saj se poigrava s protislovnimi pojmi in izjavami, npr. mačeha, ki je vdana pastorku, čeprav bi ta zvestoba po vseh pričakovanjih pripadla možu, pojmovanje incestuozne zveze kot zakona. Dalje omeni tudi vse tipične teme ljubezenske elegije, kot so neizpolnjeno hrepenenje, prva skupna noč, zaklenjena vrata, mož kot paznik etc.; omemba vrat pa bi lahko imela tudi seksualni pomen (gl. Adams, The Latin Sexual Vocabulary, 89 in Jeffrey Henderson, The Maculate Muse (Oxford: Oxford University Press, 1991), 137–8). 58 Višek Fajdrine argumentacije vidi Michalopoulos prav v tem verzu: pri Evripidu je hiša sprva zagotovilo vloge, ki jo imata moški in ženska (se pravi patriarhata in ločenih ženskih prostorov, gl. Hipp. 131isl.), zato se Fajdra kot krepostna žena zadržuje v notranjih prostorih, ko pa jo pre- plavi poželenje, pa se upira vnaprej dodeljenim prostorom – hiša jo vedno bolj utesnjuje, dokler znova ne vstopi vanjo, da bi se ubila. Ovidijeva Fajdra pa nasprotno vidi svojo hišo kot prostor ljubezni in seksualnosti, tako da kontrast med tragedijo in elegijo ne bi mogel biti bolj očiten (Ovid‘s Heroides 4 and 8, 206). 59 Zanimiv kontrast z verzom 127, v katerem govori o skupnem ležišču, tukaj pa o postelji, ki pri- pada samo njej. S tem se distancira in osvobodi Tezejeve vloge v njenem življenju in v središče postavi svojo lastno seksualnost – vzame si nazaj pravico do užitka, ki ni več odvisna od zakon- skih vezi, pač pa samo še od njege svobodne volje (tako Michalopoulos, Ovid's Heroides 4 and 8, 208). 60 Fajdra pismo zaključi v tipičnem elegičnem slogu – s čustveno obarvanimi prošnjami, čeprav vsebinsko ne prida nič novega, ampak samo ponovi glavne teme: borbo s poželenjem (v. 151), njeno skrb za videz spodobnosti (154–6), družinsko zgodovino in kretski izvor (157–64), motiv bika (165–168) in ljubezenski lov ter njen zblaznel tek po gozdovih (169–74). Potem ko je nagovo- rila Hipolitov razum in zmožnost razsodbe, sedaj cilja na občutja in čustva, s tem pa spominja na dvojno priprošnjo dojilje pri Evripidu: ta nagovarja tako Fajdro (prim. Hipp. 325–35) kot Hipolita (Hipp. 605–15). Čustven naboj in stiska sta razvidna tudi iz slovničnih elementov, saj na nujo po hitrem odgovoru kaže pogosta raba imperativa (npr. 156, 161, 162, 165, 176), medtem ko raba retoričnih vprašanj (150,166), vzklikov in ponavljanj (157–9, 169–73) nakazujejo notranji nemir in zmedo. 61 Fajdra znova poudari, da se do konca upira svojim željam in vendarle želi biti vzorna žena, vendar ne more hkrati zadostiti ljubezni in spodobnosti (prim. v. 7,9 in Hipp. 392). Keria_2023-1_FINAL.indd 117 19. 12. 2023 12:03:30 118 Polonca Zupančič Kaj mi pomaga, da oče je Minos, vladar nad vsem morjem, kaj, da pošilja praded strele z migljajem roké,62 kaj, da bodičasti žarki obdajajo dedovo čelo, kadar škrlatni mu voz zgane toplino na dan?63 [160] Čustvom podvržen ugled je. Do prednikov bodi usmiljen, če že do mene ne boš, daj, prizanesi vsaj njim! Meni za doto bo Jupitrov otok64 – ozemlje na Kreti, naj bo Hipolitu vsa zemlja podložna odslej!65 Končno popusti, surovež! Saj mati lahko je še bika [165] spridila, zdaj pa boš ti krut bolj kot bik podivjan?66 Prosim pri Veneri, ki je pogosto z menoj,67 da bi blag bil, da ne bi ljubil nikdar te, ki lahko te prezre, da bo okretna boginja68 ob tebi v skrivnostnih globelih, da ti visoki bo gozd nudil zveri za pokol, [170] da ti naklonjen bo Satir in Pani, višavska božanstva, da bo merjasec obstal, s sulico tvojo zadet, 62 Tj. Jupiter. Fajdra znova spomni Hipolita na svoje poreklo, a se tokrat osredotoči le na moške prednike, dalje pa preteklosti ne omenja z namenom, da bi tako utemeljila svojo sedanjo seda- njo nesrečo, pač pa je bolj opomnik o rodbini, na katero je lahko ponosna (tako Michalopoulos, Ovid's Heroides 4 and 8, 211–2). Minos je v nasprotju z verzi 53–66 tu dejansko poimenovan in omenjen kot vladar morja, Jupiter pa je kot bog neba in vremena predstavljen v pozitivnejši luči kot prej (prim. v 35isl. in 133isl.). 63 Tj. Helij (Sonce). Kot tretji izmed slovitih prednikov je imenovan sam bog sonca in svetlobe, ki je, mimogrede, razkril prešuštvo Venere in Marsa – s tem ga Fajdra poveže z verzi 53–64. Opis ožarjenega božanstva in njegovih spretnosti z vprego spominja na opevanje Hipolitovih lepot (prim. vv. 71, 72, 79isl.), škrlatna barva pa ima erotičen podton. 64 Jupitrova mati Rea se je skrivala na tem otoku pred svojim možem Saturnom, ki je žrl lastne otroke iz strahu pred prerokbo, da ga bo lastni potomec vrgel s prestola. 65 Na tem mestu Fajdra znova omeni posledice Tezejeve nepravičnosti v oziru do lastnega sina (prim. vv. 121–4), vendar ponudi nepričakovano rešitev: če je Tezej Hipolitu odrekel dedne pravice, mu bo sedaj ona ponudila ozemlje Krete. S tem Ovidij v grški lik znova vpelje rimske značilnosti: dota je bila namreč ena izmed redkih pravic, ki jih je uživala rimska ženska, in je tudi po ločitvi ostala njena last. Problem pri Fajdri nastane, ker je formalno še vedno poročena, torej z njenim imetjem upravlja Tezej. Michalopoulos v svojem komentarju opozarja še na en zanimiv vidik: čeprav je dajanje daril tipična tema v sklopu elegij, je Fajdra s svojo ekstravagantno ponudbo dejansko bolj podobna bogatemu rivalu, ki skuša podkupiti žensko, kakor pa revnemu elegičnemu pesniku, ki jo želi osvojiti z ljubeznijo in drobnimi darilci (Ovid's Heroides 4 and 8, 215). 66 Fajdrina omemba materine nenaravne ljubezni do bika bralca spomni na zgornje verze v mito- loškem katalogu (gl. 75isl.), vendar tokrat Fajdra jasno pove, da je bila Pazífaa tista, ki je zasnula past. Primerjava trdosrčnega ljubimca z divjo zverjo (pogosto levom) je splošen motiv, Fajdrina izbira bika točno na tem mestu pa verjetno ni naključna. 67 Morda je Fajdrina prošnje pri Veneri ironična aluzija Hipolitove smrtne prošnje pri Evripidu (gl. Hipp. 611, 657–8, 1025–31 in 1191). Ponavljanje v naslednjih vrsticah spominja na klasično formulo zarotitvenih obrazcev, njena trojna prošnja pa bralca spomni na tri želje, ki jih je Nep- tun izpolnil Tezeju in s tem povzročil Hipolitovo smrt. 68 Tj. Diana. Keria_2023-1_FINAL.indd 118 19. 12. 2023 12:03:30 119Ovidij: Fajdrino pismo Hipolitu (Heroides 4) da ti ponudijo nimfe, četudi morda res sovražiš ženske, vodó, da si z njo žgočo boš žejo gasil.69 Solze še k prošnjam pridam: in ti, ki besede prošnjice [175] bereš, zamisli si zdaj, da moje solze uzreš.70 Polonca Zupančič Škofijska Gimnazija Vipava polonca.etc@gmail.com 69 Znova se ponovi motiv in besedišče (ljubezenskega) lova, ki je navzoče skozi celotno pismo in ima erotične podtone; zlasti je očitna povezava med njeno ljubezensko poblaznelostjo v verzih 49isl. 70 Zanimivo, da Fajdra ne konča pisma s smrtno grožnjo ali pogrebnim napisom, kot je sicer značilno za elegična pisma, ampak z omembo joka (prim. Hipp. 245), ki je tudi običajni način, kako prepričati izvoljenca (glede solz v elegiji glej npr. Sharon L. James, »Her Turn to Cry: The Politics of Weeping in Roman Love Elegy,« v: Transactions of the American Philological Associa- tion 133 (2003): 99–122). Solze in kri so dalje najpogostejši fizični znaki, ki prikazujejo psihično bolečino in so nekakšna posebna pisava, saj junakinje pripovedujejo svojo zgodbo preko joka in pisanja – njihovo telo postane besedilo, telesne tekočine pa črnilo (Tako Spentzou, Reader and writers, 111). Fajdrina prošnja, naj si Hipolit predstavlja njene solze, tako postane zlovešči znak, ki napoveduje tragičen konec. Keria_2023-1_FINAL.indd 119 19. 12. 2023 12:03:30 Keria_2023-1_FINAL.indd 120 19. 12. 2023 12:03:30 Vittoria Colonna: Soneti Prevedel Brane Senegačnik Pesnico Vittorio Collona (1492–1547) literarna zgodovina običajno (in upra- vičeno) uvršča v tok petrarkizma, a je izjemen pojav, ne le zato ker so ženski glasovi v 15. stoletju razmeroma redki, temveč zaradi pesniške izjemnosti, ka- tere pomen presega zgodovinsko dobo njenega življenja. Izvirala je iz mogoč- nega aristokratskega rodu. V tem okolju je bila deležna vrhunske humanistič- ne izobrazbe, vse življenje se je gibala v različnih eminentnih kulturnih krogih na italijanskem ozemlju, v katerih je igrala zelo dejavno in pomembno vlogo: skratka, bila je izjemna intelektualka v specifičnem okolju renesančne družbe. Že v mladih letih se je uveljavila kot pesnica, sčasoma pa je postala eno naj- slavnejših pesniških imen 16. stoletja. Njena poezija, napisana v sonetni formi, se po vsebini deli na dve veliki temi: ljubezen in duhovno življenje, tretja, epi- stolarna poezija, je minorna. V referenčni izdaji Allana Bullocka iz leta 1982 se soneti z ljubezensko tematiko označujejo s kratico A (za »rime amorose«), soneti z religiozno, duhovno tematiko pa s kratico S (za »rime sprituali«), na- tančnejše oznake A 1, A 2 in S 1 in S 2 so nadrobneje določene z ozirom na rokopisno oziroma tiskano tradicijo, z E pa so označeni njeni posvetilni sone- ti, ohranjeni v raznih virih. V t. i. ljubezenskih sonetih objokuje moževo smrt (Ferdinando Frances- co d’Avalos, vojaški poveljnik v službi Ferdinanda II Aragonskega, je umrl za posledicami bojnih ran lta 1525) in v globoko osebnih tonih izraža neutola- žljivo hrepenenje po njem, zato jih včasih imenujejo tudi soneti vdovstva. T. i. duhovni soneti pa so nastali v času njenega iskanja osebne tolažbe, obenem pa so povezani z njenimi reformističnimi iskanji, ki so jo v času krize katoli- ške cerkve pripeljali v bližino protestantskih idej. Čeprav je ostala laikinja, je težnja po prenovljeni, močni osebni duhovnosti (v konsonanci s t. i . devotio moderna) zelo zaznamovala njeno življenje in poezijo. Posebej znamenito je njeno dolgoletno prijateljstvo z Michelangelom Buonarottijem, za katerega je ustvarila in poklonila posebno rokopisno zbirko svoje duhovne poezije (103 soneti). Sloviti umetnik, katerega duhovnost je močno zaznamovala, pa jo je DOI: https://doi.org/10.4312/keria.25.1.121-137 Keria_2023-1_FINAL.indd 121 19. 12. 2023 12:03:30 122 Brane Senegačnik upodobil na nekaterih svojih risbah in ji posvetil nekaj svojih najlepših stihov. Čeprav so njeni slogovno dovršeni in kompleksni verzi po koncu 16. stoletja stopili v ozadje, pa nikakor nimajo samo zgodovinskega pomena, ampak se uvrščajo med visoke dosežke renesenačne umetnosti in vseh časov. Keria_2023-1_FINAL.indd 122 19. 12. 2023 12:03:30 123Vittoria Colonna: Soneti A 1: 24 Eneja edinstvenim junaškim delom ta um sijajni daje odmev in slavo; če sloga vredno temo bi mu dalo Nebo, bi moje Sonce mu žarelo. Ta od sveta čaščena bi svetloba povzdignila njegov izraz v višave, a zdaj srce je manjše ne zajame – nikomur ni po volji lastna doba. Saj ne, da snov mu jemlje večno ime: zasluženo je avtorju spisala izraza moč bleščečo zgodovino. A če slavil resnično bi vrlino, ki bi v Nebo, ne v Pekel nas peljala, še bolj žarela slava bi obeh. Keria_2023-1_FINAL.indd 123 19. 12. 2023 12:03:31 124 Brane Senegačnik A 1: 25 Če Jupiter v zlato, v laboda, v bika spremenil se je v poželenju slepem, z neba prestola v labirinte zemske premaknil se – on sam, ki vse premika –, če ti le čudežne dokaze ceniš, verjameš v blodno slo in prazno slavo, ponesi k mojemu me Soncu, Amor, kjer zdaj z lučjo vrline lastne sveti. Bolj čudežen, bolj vzvišen bo podvig prenesti mene v smrtni tja tančici, kot pa boga na zemljo v nizki obliki; če pa v visokih željah duh blazni, ker koprnenje stiska ga tesnó, daj mojim mislim svojo drzno moč. Keria_2023-1_FINAL.indd 124 19. 12. 2023 12:03:31 125Vittoria Colonna: Soneti A 1: 71 Kako je soncu mojemu usoda bila nasprotna! Ah, zakaj ni vnelo, z vrline ognjem vas že prej – žarelo tedaj bi še čez tisoč let vrh svoda? To ime lepota vašega bi sloga, ki antiko osramoti, a v nas razvnema zavist, iztrgala iz časa objema, in druge smrti želo odbiti zmogla. Ko vsaj lahko v srce bi vam poslala ta žar, ki mene žge! Ko meni vi duha, da najdem rime njega vredne! Kaj bo, če se Neba bo jeza vžgala, na vas, ker ste izbrali druge teme, na mé, da o taki luči govorim? Keria_2023-1_FINAL.indd 125 19. 12. 2023 12:03:31 126 Brane Senegačnik A 1: 74 Zbudila v meni glas je bolečina, a sloga vrednega ni znal ubrati: prikrito v tej očitni je napaki trpljenje pravo, ki me vso prešinja. Spev žalosti, ki bolj in bolj je silna, nadležen drugim prej, kot zmore dati oporo meni, neresničen hkrati – najbolje, da zagrne ga tišina. Ni meni v prid ne moji luči sveti;1 še kdor na Helikonu je najvišje, bi nje vrlin in muk ne znal zaobjeti. Če znotraj me plameni skriti žgejo, je čas, da solz si z lic nič več ne brišem: le v meni naj rode se in umrejo. 1 »Moja sveta luč« je pesničin pokojni mož Ferdinando Francesco d’Avalos. Keria_2023-1_FINAL.indd 126 19. 12. 2023 12:03:31 127Vittoria Colonna: Soneti A2: 3 Naročje videla sem, vrh, pobočje ponosne gore, ki Tifona skriva: veselo plamenela je vsa živa, lepo žarelo kamenje je vroče za tvojo slavo, da bo zmeraj jasna; dokler stojijo tla in val se giba, bo znano ji, da je nedosegljiva: nikdar se ne zaceli takšna rana. Povsod sem zrla zmagoslavje novo, povsod nesmrtne hvalnice donele so tvojih del in vzvišene vrline. To ni bil en sam dan, vem zagotovo, gospod: vse tvoje ure so žarele somerno v letih, vse enako čiste. Keria_2023-1_FINAL.indd 127 19. 12. 2023 12:03:31 128 Brane Senegačnik A 2:4 Če ta ošabni hrbet težo gore nositi mora iz veka v vek zato, ker hotel je v nebo, v solzah tako goreč vzdihuje, obdan z brezbrežjem vode, veselje zdajšnje izravnava muke pradavnih dni: na tleh Tifon leži, ki rojen bil je za visoki cilj. Ne sodi lepa želja v čase gnusne. Zgubljenih upov zdaj sadove obira, ki vir so dolge, slavne zgodovine, in slast mu lajša bolečin spomine; Ni slabša ječa, ki v njej srečen biva – če res božanstev slava ne premine –, od te, ki stari Atlas jo podpira. Keria_2023-1_FINAL.indd 128 19. 12. 2023 12:03:31 129Vittoria Colonna: Soneti A 2: 6 O srečna ženska, 2 ki ti bolečina duha je strla, slo življenja izžela iz žlahtnih prsi upe vse razvela v pozabo slepo, z grozo te ogrnila. Soprogu ljubemu plašč pordečila je tuja kri – in misel se je zmédla od muke strašne in si onemela: ljubezen v duši si najhujše slika. O koliko ti smrti, dolgih, pravih, ta ena vzela je in v hipu dala za beg pred težkim zlom ti lahka krila. Četudi v meni je še globlja rana, po volji sonca mojega v višavi pred srcem, ah, je muka pokleknila. 2 Julija, hči Julija Cezarja in njegove druge žene Kornelije, žena Gnaja Pompeja Velikega, ki je po Plutarhovem poročilu (Pompejev življenjepis 53) ob pogledu na okrvavljen možev plašč splavila; pesnica je to poročilo priredila, kot da je Julija ob tem prizoru storila samomor. Keria_2023-1_FINAL.indd 129 19. 12. 2023 12:03:31 130 Brane Senegačnik S 1: 1 V ljubezni čisti dolgo je gorela za slavo moja duša in redila na prsih kačo; zdaj se oslabela h Gospodu obrača, kjer je vir zdravila. Naj sveti žeblji bodo bolečine, črnilo moje dragocena kri, naj mrtvo sveto bo telo papir, da kar trpel je, zase nanj napišem. Ni prav k Parnasu, k Delosu klicati; tu po drugačni vodi se hlepi, po gori, kamor človek sam ne vzpne se: naj tisto sonce odpre izvir sijajni, ki ožarja vse nebo in elemente, in mi globoko žejo pogasi. Keria_2023-1_FINAL.indd 130 19. 12. 2023 12:03:31 131Vittoria Colonna: Soneti S 1: 4 Če pač nikdar ne vzamem v roke pile pretanjenega okusa in ne oziram naokrog se prezirljivo, ne poliram, ne lepšam grobe in robate rime, je to zato, ker prva skrb mi ni loviti hvalo in preziru uiti, ne da po moji radostni vrnitvi v Nebo, bi svet obsipal jo s častmi; božanski ogenj, ki duha razvnema mi milostno, prši kdaj skozi mene te iskrice, četudi sama nočem; če prsi plemenite kdaj katera ogreje, tisočkrat zahvalim vroče se za napake, srečno zagrešene. Keria_2023-1_FINAL.indd 131 19. 12. 2023 12:03:31 132 Brane Senegačnik S 1: 28 Zatisnila bi ušesa, oglušela, da v zbranih mislih slišala bi mili glas angelov, ki v njem se mir resnični z ljubeznijo resnično zliva scela. Življenjski dih od strune veje k struni, božansko čist, iz živih teh glasbil in tisoč spevov vodi na en cilj, da harmonija večna se ne zruši. Ljubezen viša in niža te glasove, ureja jih, neizmerno mero udarja, ki znamenja nikoli ne zgreši; in zmeraj slajši zvok je, če skoz nove in nove spet premene not zveni, saj On za to skrbi, ki spev ta sklada. Keria_2023-1_FINAL.indd 132 19. 12. 2023 12:03:31 133Vittoria Colonna: Soneti S 1: 33 Če s srebrom deževalo bi zlato, bi videli, kako lovijo v roke, si tisti ta zaklad minljiv, nizkoten, ki drugo jim življenje skriva dvom. Dobiček slepi, prazna opravila najdražja so največjim učenjakom, ker ne zasluge, danes le bogastvo te z listjem palm in lovora obsipa. Ne tečejo pa k Bogu, ki z Neba iz desne prsne rane nam prši nenehen dež neskončnega zaklada, in pravijo, ko kdo odpre mu vrata, da vara svet (če sam se ne slepi), ker previsoko lastna misel nosi ga. Keria_2023-1_FINAL.indd 133 19. 12. 2023 12:03:31 134 Brane Senegačnik S1: 77. fol. 39v Moj Bog je, vidim, gol, na križ razpet, prebodene dlani so in stopala, odprta stran in v trnju je vsa glava, drhal okrog ga žali spet in spet, neznansko težo nosi na ramenih, ves greh sveta, vso krivdo; s tem trpljenjem zmaguje smrt, sovražnikov besnenje, le ker srce v ljubezni je plamenih. Pokorščina, ponižnost, potrpljenje bile so zvezde – sonce usmiljenja so skupaj z drugimi krepostmi obdale; po bridki bitki in sveti smrti daje še lepši sij to sonce in zvezd žarenje dobroti večni Božjega srca. Keria_2023-1_FINAL.indd 134 19. 12. 2023 12:03:31 135Vittoria Colonna: Soneti S1: 78 fol. 40R (Brundin str. 118) Kar storil Bog za nas je čudovito, ko je na krutem križu umrl, presega, vrlino vsako, um naš ne dojema, človeški moči to ostaja skrito. Skrivnosti žarek v prsi umrljive pronikne, silen ali droben – vera v božansko, nadnaravno z njim se odpira, le iz Božjih rok ta dar, popoln in čist, je. Zato le ta, ki vanj oči upira, ne kdor je več dojel in je več knjig prebral na zemlji, bo v nebesih blažen. Ni pisana na liste iz papirja postava, v čisto jo srce kot žig je vtisnil Jezusov ljubeči plamen. Keria_2023-1_FINAL.indd 135 19. 12. 2023 12:03:31 136 Brane Senegačnik S 1: 110 O večna luna, ko med našimi očmi je in resničnim soncem tvoje smrtno vstalo, ga ni umazalo, podala si zrcalo, da zremo v njem luči Njegove sveti sij. In nisi ga zasenčila, le zagrinjalo izvirne krivde naše, črno, nepredirno, je s prošnjo tvojo in z Njegovo lúčjo živo zgubilo senčno težo, láhko zasijalo. Z jasnino, ki od Njega jo prejemaš, temo noči topiš, svetloba tvoja mirna neredko zopet silni žar Njegov blaži. In čisto mleko, ki si z njim ga tu dojila, blodeč po svetu kakor rosa zdaj hladi Njegovo jezo, ki pravično se razvnema. Keria_2023-1_FINAL.indd 136 19. 12. 2023 12:03:31 137Vittoria Colonna: Soneti S 1: 137 Preprosti val živahnega izvira ob gorskem vznožju nas razveseljuje, in ko v razkošje odet se razkazuje, podobe zlate in marmorne obliva, vaš gibki slog pa svetu oboje odkriva, nikjer tako to dvoje ne kraljuje: moči naravne jasno izkazuje, z močjo umetnosti jih v eno zbira: ta čiste vode vsepovsod zajema in pušča da leskeče neskaljena se njihovih izvorov še narava. Moj dragi Bembo, če srce se vnema vam zdaj le za Boga, še muza vaša k resnici naj se obrne prerojena. Brane Senegačnik Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta branko.senegacnik@ff.uni-lj.si Keria_2023-1_FINAL.indd 137 19. 12. 2023 12:03:31 Keria_2023-1_FINAL.indd 138 19. 12. 2023 12:03:31 Francesco Petrarca: Pismo Giacomu Colonni (Rerum familiarium libri 2.9) Prevedla Anja Božič Petrarcovo pismo Giacomu Colonni1 je sedmo pismo druge knjige Petrarcove zbirke proznih pisem v latinščini z naslovom Pisma o osebnih zadevah (De rerum familiarium) ali na kratko Familiares. Giacomo Colonna je bil četrti sin pomembnega rimskega senatorja in Petrarcovega prvega pokrovitelja Ste- fana di Colonne Starejšega. Giacomo in Petrarca sta se spoznala v Bologni med študijem prava pri Giovanniju D‘Andrea in postala bližnja prijatelja. Leta 1328 je Giacomo postal škof v Lombezu, kamor je za stalno odpotoval leta 1330, spremljali pa so ga Petrarca, Ludwiga van Kempen in Angelo Tosetti. Potovanje pa je ostalo med Petrarcovimi najljubšimi spomini in se ga pogosto spominja v svojih pismih. Leta 1333 se je Giacomo odpavil v Avignon, da bi obiskal svojega brata, vplivnega kardinala Giovannija Colonno, a je bil nato odpoklican v Rim. Tam se je zadnjič v življenju srečal s Petrarco. Leta 1440 se je preselil nazaj v Lombez in nekaj mesecev zatem umrl. Petrarca globoko žaluje za njim v Fam. 4.13. Skupaj s Fam. 1.6. in 4.6. pričujoče tradicionalno velja za enega pomemb- nejših virov o škofovi biografiji in njegovem odnosu s Petrarco.2 Vendar pa 1 Giacomo Colonna je bil četrti sin Stefana di Colonne Starejšega. Študiral je v Bologni, kjer je spoznal Petrarco in kmalu postal eden njegovih bližjih prijateljev. Leta 1328 je postal škof v Lombezu in kamor je za stalno odpotoval leta 1330 v spremstvu Petrarce, Ludwiga van Kempe- na in Angela Tosettija, potovanje pa je ostalo med Petrarcovimi najljubšimi spomini. Giacomo je Petrarco istega leta predstavil tudi svojemu vplivnemu bratu, kardinalu Giovanniju, ki je po- stal njegov pokrovitelj. Leta 1333 se je Giacomo odpravil v Avignon, da bi obiskal svojega brata, a je bil nato odpoklican v Rim. Tam se je s Petrarco srečal drugič in zadnjič v svojem življenju. Leta 1440 se je preselil nazaj v Lombez in nekaj mesecev zatem umrl. Petrarca globoko žaluje za njim v Fam. 4.13. Giacomo je tudi naslovnik Fam. 1.6 in 4.6. 2 O tem npr. Henry Cochin, »Pétrarque et Jacques C.«, Annuaire-Bulletin de la Société de l’histoire de France 59 (1922), 96–134; Francesco Lo Parco, »Il Petrarca e G. C. a Tolosa (con xv documenti inediti dell’Archivio Vaticano)«, Memorie della Real Accademia di archeologia, lettere e belle arti (Napoli) 1 (1911), 227–249; Arnaldo Foresti, Aneddoti della vita di Francesco Petrarca, a cura di Antonia Tissoni Benvenuti (Padova, Antenore, 1977); Giuseppe Billanovich, »Gli umanisti e le cronache medioevali. Il Liber pontificalis, le Decadi di Tito Livio e il primo umanesimo a DOI: https://doi.org/10.4312/keria.25.1.139-147 Keria_2023-1_FINAL.indd 139 19. 12. 2023 12:03:31 140 Anja Božič novejši literarni zgodovinarji3 opozarjajo, da je korespondenca med Petrarco in Giacomom Colonno v veliki meri izmišljena in ni v skladu z informativ- no funkcijo pisma, kot jo Petrarca po Ciceronu opredeli v svojem naslovnem pismu zbirke Familiares, in sicer da je »v pismu najbolj bistveno to, da člove- ka, ki mu pišeš, seznaniš s tistim, česar ne ve«.4 Petracovo pismo Colonni je tako še eno tistih pisem, ki jih moramo primarno razumeti v okviru njegovega načrtnega oblikovanja natančno zasnovane avtobiografije, katere delce avtor premišljeno niza skozi svoje epistolografsko delo. Eden njegovih priljubljenih vzvodov je tudi odzivanje na (namišljene?) obtožbe, s katerimi naj bi se ga v prejšnjem pismu lotil njegov naslovnik, kar lahko izvrstno spremljamo v pri- čujočem pismu. Slednje je še posebej zanimivo, saj se zdi, da Giacomo Colonna Petrarco obtožuje točno tistega, kar ta v resnici počenja: pred svojim literarnim občin- stvom igra natančno domišljeno vlogo in si, da bi pridobil njihovo naklonje- nost, pri tem na veliko izmišljuje. Njegova največja izmišljija je po Giacomu prav ljubezen do Lavre, takoj za tem pa občudovanje Avguština. Lavro naj bi si Petrarca izmislil, da bi imel motiv za med ljudmi priljubljeno ljubezensko poezijo, poglabljanje v Avguština pa naj bi hlinil, da bi dokazal svoje odmik od poganske literature v prid krščanskih piscev. Petrarca se ne trudi z argumenti: veliki Avguštin bo že vedel, ali je njegovo občudovanje resnično ali ne, njegova (neuslišana) ljubezen do Lavre pa – ko bi bila vsaj le izmišljena in mu ne bi prinesla toliko trpljenja. Namesto tega pismo spremeni v skoraj programsko apologijo lastnega življenjskega in literarnega creda, in sicer na zanj značilne teme, s katerimi so prepredena vsa njegova pisma. Ena slednjih je tudi zagovor branja antičnih avtorjev, kar naj bi bil prav tako eden izmed Giacommovih očitkov. Petrarca se pri tem neogibno nave- veže na slavno Hieronimovo pismo Ep. 22, kjer cerkveni oče pripoveduje o svojih sanjah, v katerih je bil pod obtožbo prevelike zagledanosti v pogansko književnost v snu prebičan in z besedami »Ciceronianus est, non Christianus« obsojen pred božjim tribunalom. Ta odlomek predstavlja ključno mesto več- nih literarnih razprav o tem, kdo je boljši vzornik, Avguštin ali Hieronim, saj so Avguštinovi privrženci Hieronimovemu taboru tako vztrajno očitali prav opisano božje sojenje.5 Medtem ko je Hieronim po božji obsodbi obljubil, da se ne bo nikdar več dotaknil knjig antičnih avtorjev – a je glede na množico Roma«, Italia medioevale e umanistica 1 (1958), 103–137, Ernest Hatch Wilkins, Life of Petrarch (Chicago, The University of Chicago Press, 1961), 7–14, 20, 25, 30, 212. 3 V ospredju je Carlotta Donna, »La familiaritas nelle epistole a Giacomo Colonna«, Petrarchesca 3 (2015), 139–47. 4 Cic., QFr. 1.1.37: Illud, quod est epistulae proprium, ut is ad quem scribitur de iis rebus quas ignorat certior fiat, praetermittendum esse non puto. [To, kar je za pismo bistveno, namreč da naslovnika obvesti o stvareh, ki jih ne ve, pa, mislim, ne smem izpustiti.] 5 O tem npr. David Marsh, »Petrarch and Jerome«, Memoirs of the American Academy in Rome 94 (2004): 85–98. Keria_2023-1_FINAL.indd 140 19. 12. 2023 12:03:31 141Francesco Petrarca: Pismo Giacomu Colonni (Rerum familiarium libri 2.9) njihovih citatov v njegovih pismih jasno, da obljube ni držal – je Avguštin, kot opisuje Petrarca, pri klasičnih avtorjih znal najti navdih za poglobljeno vero in jim tako ponosno priznaval svoj dolg. Pismo je tako čudovit primer prav tipične zgodnje humanistične argumentacije v prid Avguština,6 hkrati pa je pri tem nemogoče zgrešiti, da Petrarca skozi slavospev Avguštinu primarno posreduje svoje poglede. Prevod sledi izdaji Uga Dottija in Felicite Audisio, Le Familiari v petih zvezkih z italijanskim prevodom in komentarjem (Torino: Aragno, 2004–9). Odgovor na neko ša ljivo pismo Giacoma Colonne, lombeškega škofa Tvoje pismo, naphano s šaljivimi očitki, me je spravilo v smeh: bilo mi je, kot bi me njegovo regljanje prebudilo iz polsna. In da takoj prestrežem prvo kopje, ki si ga naperil vame, te prosim, predobri oče, poglej, kako neskladne z množico očitkov, ki si jih proti meni zbral v nadaljevanju, so že tvoje prve besede. Praviš, da se spet in spet čudiš, kako lahko še v rani mladosti tako spretno zavajam svet: zdi se ti, da te spretnosti nisem pridobil iz izkušnje, tem- več jo imam že po naravi. Da, še daljši panegirik bi mi lahko zapel, a s takšnim slavospevom bi mi lahko prizanesel. Kdorkoli z odprtimi očmi potuje po tej zemski poti, ve, kako pogosto svet, ki slepari človeški rod, zapleta življenje v svoje zanke in s kako grenkimi sladkostmi ga porosi, ko nam ga hvali in ponu- ja. Njegove zvijače sami marljivo podpiramo in se, da le ne bi spoznali samih sebe, vneto upiramo Apolonovemu nasvetu.7 Enega pod krinko plemenite vzvišenosti napihuje ošabnost, drugega pa pod zagrinjalom dozdevne vrline slepita zla prevara in nekaj navidezno soro- dnega modrosti. Eden se ima za hrabrega, a je nečloveško okruten, spet drugi pa se razglaša za ponižnega, a je strahopeten in omahljiv. Potem pa so še taki, ki se pod pretvezo varčnosti dajo voditi grabežljivost, in tisti, ki jih preoblečena v radodarnost izžema zapravljivost. Napake so zakrinkane in pod čudovitim krznom tičijo grozljive nakaze. Njim dodaj še množico radosti, ki so zapisane minljivosti, še več, ki že minevajo ter bežijo: ambicioznost nam vabljivo razka- zuje čast, občudovanje in naklonjenost ljudstva, razsipnost mehkobne užitke vseh vrst, premoženje pa vsesplošno preskrbljenost: ni trnka brez vabe, ni veje brez limanic, ni zanke brez obeta. Temu dodaj še človeško poželjivost, ki je brezglava in nepremišljena, se zlahka da prevarati in rada pade v zasedo. In če 6 Generacijo pozneje se preference spremenijo in v ospredje predvsem po zaslugi desetih sla- vilnih govorov Petra Pavla Vergerija Starejšega stopi Hieronim. Glej John McManamon, »Pier Paolo Vergerio (The Elder) and the Beginnings of the Humanist Cult of St. Jerome«, The Catho- lic Historical Review 71.3 (1985), 353–71 7 Gre za dobro znani izrek iz Apolonovega templja v Delfih Nosca te ipsum. Cf. Cic., Tusc. 1.22.52. Keria_2023-1_FINAL.indd 141 19. 12. 2023 12:03:31 142 Anja Božič bi morda kdo zavoljo svoje narave in prizadevanj na tej negotovi, spolzki in dvomljivi poti postal tako previden, da bi se izmuznil zvijačam sveta in ga sam prevaral tako, da bi navzven kazal obraz slehernika, v svoji notranjosti pa bi bil povsem drugačen,8 kaj bi rekel o takšnemu možu? Kje naj ga iščemo? Moral bi biti izvrstne narave, čil in treznih letih, in skrbno pozoren na tuje spodrsljaje. Ti pa vse to pripisuješ meni – neznanski poklon, če se le ne posmehuješ. Če pa danes to še ni resnica, prosim Boga, ki zmore celo obujati od mrtvih, naj se to uresniči pred mojo smrtjo. A kaj bi rad dosegel s svojimi šalami? [Praviš], da imajo zaradi mojih izmi- šljij mnogi nadvse visoko mnenje o meni. Priznam, to veščino so posedovali nekateri odlični možje, ki so ljudem, očaranim nad njihovo domiselnostjo, razkrivali resnične vrline: tako je Numa Pompilij zaslovel po svojih božanskih govorih9 in od tod izvira slava božanskega porekla Publija Afričana.10 Meni pa ta veščina ne pripada in ničesar nimam, kar bi pokazal, pa vendar me že od jasli spremlja neka odvečna naklonjenost usode.11 Bolj znan sem, kot bi si že- lel, in vem, da kljub moji nepomembnosti, o meni kroži marsikaj tako dobrega kot slabega. A zato ne povešam glave, niti ne skačem od veselja; zavedam se, da se ljudstvo z vsako besedo zlaže. In tako je tudi danes: nikakor se mi ni bilo treba posebej truditi, da množici ne bi ugajal. A tvoji olikanosti še ni konca. Praviš, da se s svojimi izmišljijami ne spra- vljam le nad preprosto ljudstvo, temveč skušam sámo nebo, in da je naklonje- nost, s katero sem se oklenil Avguština in njegovih knjig, pravzaprav lažna, saj se v resnici nikdar nisem odvrnil od pesnikov in filozofov.12 Toda čemu bi se odtrgal od nečesa, česar se, kot vidim, oklepa celo sam Avguštin? Če ne bi bilo tako, svojih knjig o Božjem mestu – če molčim o vsem ostalem! – zagotovo ne bi postavil na temelj tolikerih navedb pesnikov in filozofov ali jih okitil s toliko okrasja govornikov in zgodovinopiscev. Nič čudnega! Moj Avguštin namreč nikdar ni bil v sanjah priveden pred tribunal večnega sodnika kakor tvoj Hi- eronim in nikdar mu ni bilo treba poslušati očitkov, da je ciceronijanec. Slišal pa jih je Hieronim in prisegel, da se poganskih knjig ne bo več dotaknil; a do- bro veš, kako vestno se je vseh ogibal, še posebej Cicerona. Avguštin pa, ki mu v sanjah ni bilo nič prepovedano, ni le brez sramu segal po njih s prijateljsko zaupnostjo, temveč je celo odkrito priznaval, da je v knjigah platonikov odkril 8 Sen., Ep. 5.2: Intus omnia dissimilia sint. 9 Drugi rimski kralj, prim. Liv. 1.18–21. 10 Scipion Afričan Starejši, prim. Cic. De rep. 6.9 ff. 11 Prim. Fam. 1.1, kjer se Petrarca pritožuje nad nasprotnim – večno nenaklonjenostjo usode. 12 Aluzija na znano epizodo iz Hieronimovega slavnega pisma Evstohiji (Epist. 22.30.4), kjer Hie- ronim opisuje svoje sanje o sojenju pred Božjim prestolom zaradi njegove ljubezni do antične (poganske) književnosti. Po Božji obsodbi naj bi Hieronim obljubil, da ne bo nikdar več bral klasičnih avtorjev – pa vendar so tudi vsa njegova dela po tem dogodku prepredena z njihovimi citati. Na ta odlomek se Petrarca sklicuje tudi v Fam. 21.10. Keria_2023-1_FINAL.indd 142 19. 12. 2023 12:03:31 143Francesco Petrarca: Pismo Giacomu Colonni (Rerum familiarium libri 2.9) velik del naše vere.13 Zaradi Ciceronove knjige z naslovom Hortenzij se je v čudežni preobrazbi odvrnil od vseh utvar in nesmiselnih spopadov nasprotu- jočih si sekt in se ves posvetil le iskanju resnice; ob branju te knjige ga je zajel žar, v katerem se je docela sprmenil, se odpovedal telesnim užitkom in se začel vzpenjati višje.14 O neopisljivi mož, ki bi si zaslužil, da ga sam Ciceron opeva z roster in se mu javno zahvali, ker je med toliko nehvaležneži edini želel izka- zati največjo hvaležnost. O vzvišeno ponižni in ponižno vzvišeni mož, ki se ni okitil s tujimi peresi in se zatem rogal njihovim lastnikom, temveč je, čeprav se je zavedal svoje veličine, brez kanca ošabnosti krmaril že tonečo ladjo krščan- ske vere med čermi herezije. Tako ni pozabil svojih resničnih začetkov in mla- dostnih poizkusov in ga niti, ko je postal veliki cerkveni učitelj, ni bilo sram priznati, da je bil njegov prvi vodnik Arpinec,15 ki je pogledoval drugam. In čemu bi zardeval? Vodnika, ki pokaže pot do sreče, se ne sme prezirati. Kako bi torej raziskovanje resnice lahko škodilo Platonu ali Ciceronu, ko šola prvega nikakor ne nasprotuje resnični veri, temveč jo celo uči in oznanja, knjige dru- gega pa vodijo k njej po najkrajši poti? Enako bi bilo mogoče reči o drugih, zdi se mi odveč, da bi v tako jasni stvari nabiral nepotrebne priče. Vendar pa zato ne bi zanikal, da je pri njiju marsikaj takega, čemur bi se bilo treba izogniti. A tudi pri naših [avtorjih] preže nevarnosti za neprevi- dne.16 Prav Avguštin je v neki obsežni knjigi z lastnimi prsti populil ljulko napak, ki so se zasadile znotraj bogate mere njegovih študijev.17 Kaj torej? Bra- nje je le malokdaj varno, če bralca ne obseva luč Božje resnice, ki uči, po čem stremeti in kaj zavrniti: le pod njenim vodstvom je vse varno, kar pa bi lahko škodilo, je še lažje razpoznavno kot Sirta in Karibda ali druge slavne morske čeri. Ko bi bilo že konec tega šaljivega obtoževanja! Avguštin že sam ve, ali se k njemu obračam iskreno ali se pretvarjam. Nahaja se namreč tam, kjer si nihče ne želi niti ne more goljufati, zato mislim, da se na moje življenje in napake ozira usmiljeno, še posebej ob spominu na svojo mladost, ko se ga je med izgubljenim tavanjem18 Vsemogočni usmilil njega, ga povedel nazaj na pravo pot, in mu namesto peščenih afriških obal, kjer je omamljen od pregreh nekaj časa drvel v smrt,19 sedaj naklonil večno bivališče v cvetočem Jeruzalemu. Od tam mi je naklonjen in me ima rad. Kako bi namreč lahko podvomil, ko ga poslušam, kako v tisti knjigi z naslovom O pravi veri s trdnim prepričanjem 13 August. Conf. 7.9.13 14 August. Conf. 3.4.7. 15 Arpin je Ciceronov rojstni kraj. 16 Z »našimi« pisci so mišljeni krščanski avtorji. 17 Petrarka meri na Avguštinove Retractationes, kjer se Avguštin ozira nazaj na vsa svoja dela, izpostavi napake (npr. napačno navedene citate) ali dodatno pojasnjuje svoje trditve. 18 O svoji nemirni mladosti Avguštin piše v drugi knjigi Izpovedi, Petrarca pa o tem pripoveduje tudi v Fam. 10.3. 19 O svojem študiju v Kartagini Avguštin piše v Conf. 3.1–3. Keria_2023-1_FINAL.indd 143 19. 12. 2023 12:03:32 144 Anja Božič pravi: »Vsak angel, ki ljubi Boga, zagotovo ljubi tudi mene.«20 Če si je torej on sam, z notranjimi očmi, uprtimi k Bogu, ki nam je vsem skupen, upal obetati ljubezni angelov, čeprav je bil človek, si bom tudi jaz, ki sem človek, drznil upati na človeško ljubezen njegove najsvetejše duše, ki zdaj uživa nebesa. A že so me oškropile nove šale. Praviš namreč, da se mi Avguštinove bese- de zagotovo zde kot sanjarije, saj še vedno prežvekujem21 poezijo in filozofijo. Bolje bi bilo reči, da se mi, ko jih prebiram, vse moje življenje zdi zgolj lahen sen in najbegotnejša utvara. Prav to branje me pogosto prebudi iz nekakšnega globokega spanca, pa vendar se pod pritiskom težke smrtnosti veke kmalu spet spustijo, in ponovno se zbudim, in spet in spet zaspim. Volji se zaganjata druga v drugo, moje želje se cepijo in razcepljajo tudi mene.22 Tako se zuna- nji mož bori proti notranjemu, »zdaj z levo, zdaj z desno udarce odbija, brez prestanka in brez počitka«23 in če večni oče »ne bi s svojim glasom pretrgal bitke«24 in »iztrgal izčrpanega Dareja« iz rok ognjevitega Entela, bi zmagal zu- nanji. Kaj še? Še sem negotov glede svojega konca, živim v plašnem upanju in pogosto vzkliknem k Zmagovalcu nad smrtjo:25 »Reši me, tega gorja, nezma- gljivi junak, daj mi roko siromaku in vzemi s seboj me na vodo, naj odpočijem se v smrti vsaj, če se nisem v življenju.«26 A nič ne vztraja kakor šala in nič tako okretno; kamorkoli se obrneš, ti bo sledila. Kaj torej praviš? Da sem si izmislil prelepo Lavrino ime, da bi sam govoril o njej, množice pa zato o meni, v resnici pa v mojem srcu ni nobene Lavre – razen če je to morda ime za lavreatsko krono, po kateri vzdihujem, kot pričajo moja dolga in vztrajna prizadevanja27 – glede tiste žive Laure, katere lepota naj bi me prevzela, pa je vse le utvara, pesmi sem si izmislil in vzdi- hi so hlinjeni. Ko bi se vsaj zgolj pri tem resnično šalil: da bi le šlo samo za 20 De vera rel. 55.112. 21 Petrarca uporabi besedo ruminare, ki se nanaša na globoko premišljevanje vsebine prebranega. 22 Prim. Aug., Conf. 8.9.21: »In tako ima človek dve volji, katerih nobena ni cela, ampak imata vzajemno ena to, kar drugi manjka.« Prevod A. Sovre, 162. 23 Verg., Aen. 5.457–8., kjer je opisan boj Dareja in Enteja, v katerem je, nasproti pričakovanjem, zmagal starejši Entej. 24 Verg., Aen. 5.467: Et proelia voce diremit. »Oče« je pri Vergiliju Enej, ki prekine bitko med Da- rejem in Entejem. 25 Cf. 1 Cor 15.54–55. 26 Gre za tri verze iz Eneide, 6.365 in 6.370–71, s katerimi Palinurus nagovarja Eneja, ki je prepove- dal pokop njegovega trupla. Prevod Fran Bradač, str. 112. 27 Re autem vera in animo meo Lauream nichil esse, nisi illam forte poeticam, ad quam aspirare me longum et indefessum studium testatur. Gre za besedno igro Laura – laurea (lat. lovor, simbol pesniške slave), ki je v slovenščino ni mogoče zvesto prenesti. Na podlagi besedne podobnosti so številni literarni kritiki že zgodaj začeli dvomiti o resničnem obstoju ženske po imenu Laura. Prav na podlagi dotičnega pisma dvom o Laurinem obstoju argumentira Angelo Lipari: »Laura Di Petrarca.« Italica 25.3 (1948): 196–201, medtem ko pri nas o tem pišeta že npr. Jurčič in Stritar v svoji kritični izdaji Prešernovih pesmi: »Tudi Petrarki ni bilo mogoče, popolnoma se obvarovati slabosti in napak svojega časa; kdo bi mu kaj tacega očital! Naj bo tukaj dovolj, da za izgled ome- nimo le njegovih igrač z imenom ‚Lavra‘ — in ‚lauro‘ (lavor), ktere se tolikokrat ponavljajo. Takih in enakih slabosti se je prostega ohranil Preširen.« Pesmi Franceta Preširna s pesnikovo podobo, z njegovim životopisom in estetično-kritičnim uvodom (Ljubljana: Oton Wagner, 1866), 40. Keria_2023-1_FINAL.indd 144 19. 12. 2023 12:03:32 145Francesco Petrarca: Pismo Giacomu Colonni (Rerum familiarium libri 2.9) pretvarjanje in ne za [ljubezensko] blaznost! Toda verjemi mi, brez hudega naprezanja se ne more nihče se ne more dolgo pretvarjati; in naprezati se zgolj zato, da bi se zdel blazen, je vsekakor največja blaznost. Zdravi lahko sicer z gestami posnemamo bolezen, ne moremo pa hliniti bledice.28 Ti pa dobro poznaš mojo bledico in moja naprezanja, zato se bojim, da se v svoji sokratski šegavosti, ki ji pravijo ironija in te v njej ne bi premagal niti Sokrat,29 moji bolezni zgolj posmehuješ. A le počakaj, ta čir bo sčasoma dozorel in uresničile se bodo Ciceronove besede: »Čas rani, čas pozdravi.«30 Glede tiste Laure, za katero praviš, da je izmišljena, pa mi bo morda pomagal prav tako »izmišljeni« Avguštin. Med branjem toliko resnih reči in njihovim premišljevanjem bom postal starec, še preden se bom postaral. Toda kdaj bo konec tvojega posmehovanja? Kdaj boš odnehal? Kaj pra- viš? Da sem se svojimi izmišljijami lotil tudi tebe in te skoraj zavedel – ne, pravzaprav sem te zares prevaral: nekaj časa si me namreč čakal v Rimu, ker sem se pretvarjal, da si neizmerno želim vrniti in te ponovno videti.31 Ko pa so se ti odprle oči kot izkušenim gledalcem, ki spregledajo prevare šarlatanov, in si globlje uzrl moje veščine, se ti je naposled odgrnilo celotno prizorišče moje domiselnosti. Dobri Bog, kaj je to? S svojim klevetanjem si me napravil za maga, počutim se že kot Zoroaster, iznajditelj magije,32 ali kdo njegovih sledilcev. Naj bo, naj sem Dardanus ali Damigeron ali Apolon33 ali kdo drug, ki je še bolj slovel po tej veščini. Mar je kaj manjša prevara drugega oklicati za prevaranta? A več kot dovolj šal sva že razbila – rad bi, da mi odgovoriš iskreno! Pu- stiva mojo željo, da bi ugledal tvoj obraz, ki sem jo z mukami podaljšal že v četrto leto, misleč si: »Glej, on prispe jutri, ti pa boš odpotoval prihodnji dan.«34 Pustiva kopico precej hudih skrbi, ki jih ne bi mogel zaupati nikomur drugemu med smrtniki. Molčiva o moji želji, da bi zagledal tvojega slovitega očeta, plemenite brate, čednostne sestre in obraze prijateljev, po katerih hrepe- nim.35 Kaj misliš, kako neprecenljivo bo zame naposled uzreti rimske zidove in griče, in, kot pravi Vergilij, »etruščansko Tibero in rimski Palatin?«36 Težko verjameš, kako si želim ugledati tisto mesto, četudi je zapuščeno in zgolj senca 28 Po Ovidiju tipična lastnost zaljubljenih, Ars. Am.1.727 in Petrarca, Ruf 224.8. 29 O Sokratovi ironiji piše Ciceron v De Orat. 2.67.270. 30 Na to temo, a z drugimi besedami, Ciceron piše v Tusc. 3.22.53, 3.24.58. Prim. Job 5,18. 31 Giacomo Colonna se je v Rimu nahajal leta 1333. 32 Ali Zaratustra, ki naj bi živel okrog 600 let pr. Kr. Orosio, Hist. 1.4.3. 33 O Dardanu in Damigeronu pišejo Apulej (Apol. 90), Tertulijan in Arnobij. Apolon je bog preobleke. 34 Te besede Petrarca verjetno zapiše leta 1336. 35 Mišljeni so Stefano Colonna Starejši in Giacomovi bratje Stefano Mlajši, Giordano in Enrico. Med Giacomovimi sestrami jih je kar sedem vstopilo v samostan Sv. Silvestra v Capiti. 36 Verg., Georg. 1.499. Keria_2023-1_FINAL.indd 145 19. 12. 2023 12:03:32 146 Anja Božič starega Rima, ki ga nisem nikdar videl.37 Za to krivim svojo lenobo – če je ven- darle šlo za lenobo in ne nujnost. Seneka se mi zdi navdušen, ko piše Luciliju iz vile Skipiona Afričana, in zdi se mu precej pomembno, da je videl kraj, kjer je tisti veliki mož preživljal izgnanstvo in kjer ležijo njegove kosti, ki jih je njego- va domovina zavrnila.38 Če se je tako počutil Hispanec,39 kako misliš, da čutim jaz, ki izviram iz Italije, ne le do vile v Liternu in Scipionovega groba, temveč do Rima, kjer se je Skipion rodil, si pridobil izobrazbo in praznoval triumf v enaki slavi tako kot zmagovalec kot obtoženec?40 A ni bil edini [tamkajšnjih zmagovalcev], temveč je tam zmagalo nešteto mož, katerih slava bo vedno opevana. Govorim o mestu, ki mu ni bilo in mu ne bo podobno nobeno drugo mesto, o mestu, ki so ga še sovražniki imenovali »mesto kraljev«41 in o čigar ljudstvu beremo, da je bilo zapisano: »Usoda rimskega ljudstva je velika, veliko in strahovito je njegovo ime,«42 njegovo edinstveno veličino in tako sedanjo kot bodočo oblast, ki ji ni primere, pa so opevali božanski pesniki.43 A ne bom vztrajal z rimskimi hvalnicami; tema je preobširna, da bi jo lahko obravnaval v naglici. Tega pa sem se mimogrede dotaknil, da bi te prepričal, da se mi vsekakor zdi pomembno ugledati to kraljico med prestolnicami, o kateri sem toliko bral in tudi sam marsikaj napisal.44 Morda pa bom napisal še kaj, če me prerana smrt ne zaustavi že na začetku. Predstavljaj si, da se me vse to ne bi nikdar dotaknilo. Pa vendar: kako sladko je krščanski duši zreti na mesto, ki je podoba raja na zemlji, ki se opi- ra na žile in kosti mučencev in je oškropljeno z dragoceno krvjo pričeval- cev resnice. Kako sladko je ugledati podobo Odrešenika, ki naj jo časte vsa ljudstva,45 in v najtršem kamenju stopinje, ki naj jih vekomaj slave vsi rodovi, in kjer so se v luči, svetlejši od sonca, dobesedno izpolnile Izaijeve besede: »K tebi bodo prišli sklonjeni sinovi tvojih tlačiteljev, padli bodo na kolena pred stopala tvojih nog, vsi, ki so te zaničevali;«46 kako sladko je obiskati svete gro- bove in se sprehajati po templjih apostolov v spremstvu boljših skrbi in brez nemirne tesnobnosti sedanjega življenja na masilijski obali.47 Kako me torej 37 S tem, da je Rim zapuščen, Petrarca verjetno meri na tako cesarjev kot tudi papežev odhod. 38 Ep. 86,1 ff. Gre za vilo v Liternu, kamor se je Scipion umaknil v prostovoljno izgnanstvo in leta 183 umrl. Njegov epitaf se glasi: Ingrata patria, ne ossa quidem habeto. [»Nehvaležna domovina, niti kosti ne boš imela!«] Prim. Val. Max. 5.3.2b. 39 Seneka se je rodil v Korduvi (današnja Cordoba). 40 Aluzija na process proti Skipionom, ki ga omenja tudi Seneka, Ep. 86.2. 41 To naj bi rekel Cineas, odposlanec kralja Pira. Prim. Just., Epit. 18.2.10: Igitur Cineas […] inter- rogatus a Pyrro, qualis Roma esset, respondit regum urbem sibi visam. 42 Liv. 38.46.4. 43 V prvi vrsti Horacij in Vergilij (Aen. 1.276–279). 44 Kaj ima Petrarca v mislih, ni točno znano; najverjetneje še posebej na Afriko, kjer je glavni junak prav Scipion, Dotti, Le Familiari (Torino: Aragno, 2004–9), 273, pa navaja, da ima morda v mislih tudi na svoje intenzivno ukvarjanje z Livijevim rokopisom. 45 Gre za Veronikin prt iz bazilike Sv. Petra v Rimu. 46 Iz. 60,14. 47 Petrarca morda vzporeja Avguštinovo usodo s svojo: kot je Bog naklonil Avguštinu potovanje z Keria_2023-1_FINAL.indd 146 19. 12. 2023 12:03:32 147Francesco Petrarca: Pismo Giacomu Colonni (Rerum familiarium libri 2.9) lahko v teh okoliščinah obtožuješ lenobe; saj vendar veš, da o mojem potova- nju odloča nekdo drug?48 Ponudil sem se ti v droben, toda večen dar; ti pa si želel, da ubogam drugega – če je bratu, ki je tako izjemen in ti je tako podoben, sploh mogoče reči drugi.49 Ničesar nimam na vesti, a če obstaja krivda, mi jo odpusti ali pa naj mi jo odpusti tvoj brat. V zadnjem delu pisma pa mi, morda v strahu, da bi me tvoje imenitne šale užalile – naj bo lev še tako nežen, lahko njegov dotik stre majhne živali – vsepovsod, kjer se ti zdi, da si me udaril, nanašaš milo dišeče pomade; slad- ko me spodbujaš, naj te ljubim, resnično, naj ti ljubezen začnem vračati. Kaj naj rečem? Tako bolečina kot veselje preprečujeta dolgo govorjenje. A tudi če molčim, se zavedaj vsaj tega: nisem še tako okamenel, da potreboval vzpod- budo k tako plemeniti in vredni ljubezni. Ko bi v ljubezni vsaj bolj potreboval ostroge kakor uzdo! Zagotovo bi moja otroška leta minila mirneje in bi jim tudi mladost sledila bolj mirno. Le tega te prosim: ne izmišljuj si, da sem si izmišljeval! Bodi dobro. Avignon, 21. decembra.50 Anja Božič Central European University (CEU) anjaa.bbozic@gmail.com afriških obal v večno kraljestvo, tako bi tudi Petrarca zamenjal Avignon z Rimom. 48 Petrarca ima v mislih kardinala Giovannija Colonno, pri komer je takrat služboval. Kardinal je naposled dovolil Petrarcovo pot v Rim, o čemer piše tudi v Fam. 12–15. 49 Kardinal Giovanni je Petrarco vzel v službo prav na prigovarjanje svojega brata Giacoma. 50 Najverjetneje leta 1336. O dataciji glej E. H. Wilkins, Petrarch‘s Correspondence (Padova, Ante- nore, 1960), 51. Različne možnosti datacije povzame tudi Donna, »La familiaritas nelle episto- le«, 139–40. Keria_2023-1_FINAL.indd 147 19. 12. 2023 12:03:32 Keria_2023-1_FINAL.indd 148 19. 12. 2023 12:03:32