Thomas Fischer: Das bajuwarische Reihengriiberfeld von Staubing. Studien zur Friihgeschichte im bayerischen Donauraum. - Kataloge der Priihistorischen Staatssammlung 26, Kallmiinz 1993, 236 str., 68 tabel. 3 priloge, 21 slik. Dediščina R. Christleina se zdi neizčrpna. Tako kot njegovi nemški kolegi še vedno niso povsem použili vseh idej, ki jih je natrosil v kratkem življenju, tako še vedno izhajajo objave izkopavanj, ki jih je opravil. Ni lahko objavljati tujega gradiva, še bolj zoprno je pobijati tuje ideje. To nalogo je zaupal H. Dannheimer Thomasu Fischerju. ki jo je v času svojega službo- vanja v Prahistorische Staatssammlung strokovno korektno in človeško etično odlično opravil. Izdelek leži pred nami. Merovinška grobišča z več sto grobovi že dolgo niso nobena redkost in Staubing blizu Regensburga s svojimi 165 raziskanimi grobovi ne bi bil nič posebnega, če ne bi ležal le kilometer in pol od VVeltenburga. kraja sporno najstarejšega samostana na Bavar- skem, če ne bi bilo na njem za tisti čas senzacionalnega odkritja lesene cerkve, če ne bi bilo zlatega križa v gr. 76 in če ne bi bilo R. Christleina, ki je postavil razlago: daje cerkev iz okoli 600 in s tem najstarejša iz severnega predalpskega prostora, da jo je postavila premožna plemenitaška rodbina, morda romanskega izvora, ki bi po svoji moči lahko bila tudi ustanoviteljica samostana NVeltenburg, okrog katerega tečejo neskončni spori, kdaj je bil ustanovljen. Fischerjeva naloga je bila še težja tudi zato. ker je bil velik del grobišča uničen v preko 100 let dolgem pridobivanju peska in je moral torej izhajati pri analizah samo iz dela nekdanje celote. Ohranjeni grobovi segajo v čas od konca 6. st. in nedoločljivo daleč v 8. st., saj so že brez pridatkov in s tem časovno teže opre- deljivi. S prikazom poteka razvoja grobišča in spreminjanja pogrebnih navad je Fischer prepričljivo dokazal obstoj cerkve šele v zadnjem obdobju trajanja grobišča, torej najprej v drugi polovici 7. stoletja. Prav tako je skušal dokazati, predvsem s tem, da ni posebnega, ločenega, plemiškega grobišča, da je sicer obstajala boljša rodbina, ki pa še zdaleč ni bila tako imenitna, da bi bila lahko ustanoviteljica bližnjega samostana Weltenburg. To bi mu lahko kar verjeli, seveda pa se lahko vprašamo, ali so pred- lagana merila, ki v veliki meri še vedno slonijo tudi na Christleinovi delitvi pridatkov na štiri družbene skupine, dovolj dobra, da bi z njimi zajeli družbeno členitev pokojnikov. Ne nazadnje tudi zato, ker najnovejša preverjanja modela štirih skupin kažejo, da gre v resnici v precejšnji meri za časovne in ne družbene stopnje (raziskave Anke Burzler. Munchen). Skratka, vprašanje, ali sploh in če da, kako arheološki sledovi odražajo nekdanje družbeno plastenje. je v veliki meri šele na začetku reševanja. Ne nazadnje zato, ker se arheologija še vedno ni izvi- la iz obveznih spon tipološko - kronoloških proučevanj. Prav poseben pomen pa ima obravnavana knjiga zaradi avtor- jeve želje odgovoriti na vprašanje obstoja romanskih staroselcev. Čeprav na primeru Staubinga odgovora ni mogel dati. ker zanj v 7. st. še ni izdelanih meril, pa je zaradi širine in globine, s katero se je lotil problema, naredil mnogo več. Prikazal je poselitev osrednje Bavarske v antiki, pozni antiki, zbral sledove in dokaze preživetja številnih staroselskih skupin daleč v merovinško ob- dobje in predstavil model bajuvarske etnogeneze, ki je mnogo- kulturen, mnogoetničen in zelo postopen in trenutno najbolje ustreza doslej odkritim virom in njihovemu kontekstu. Vzorčni primer mu je najdišče Straubing vzhodno od Regensburga, ki je znamenito že iz predhodnih poročil, vsa strokovna javnost pa nestrpno čaka na celovito objavo (ki jo pripravlja II. Geisler). Ta je nekako takle: okoli 4(M) naselitev germanskih federatov češkega porekla v tamkajšnji utrdbi in severno od Donave izven ozemlja imperija. Sožitje z romanskimi staroselci. Po propadu rimske države, preselitev iz utrdbe v plodno ravnino in nato sta- pljanje z novodošlimi germanskimi plemeni (Goti, Langobardi, Alamani...). Fischer je podrobno proučil tudi ostanke lončenine in z veliko verjetnostjo domneva obstoj romanskih delavnic, ki so delale za nove germanske naročnike še v 6. stoletju. S področ- ja osrednje Bavarske se v 6. si. Bavarci postopoma razseljujejo proli jugu in vzhodu. Fischerjeva knjiga je predvsem pri vprašanju. romanskih stroselcev, bajuvarske etnogeneze zastavljena problemsko široko in daje ideje, ki jih bo stroka prežvekovala še dolgo. Tudi zato ni samo še en katalog še enega grobišča, ki bo dalo še en kamenček v mozaik našega (ne)poznavanja preteklosti. Andrej PLETERSKI Barbara Johannson - Meery: Karolingerzeitliche Flecht- werksteine aus dem Herzogtum Baiern und aus Bayerisch- Schwaben. - Kataloge der Priihistorischen Staatssammlung 27, Kallmiinz 1993, 125 str., 8 str. slikovnih prilog ter številne neoz- načene risbe in fotografije med besedilom. Razumevanje zgodovine vzhodnoalpskega prostora je močno odvisno od poznavanja zgodovine sosednjih ozemelj. Zato je vsako nadregionalno delo še toliko zanimivejše. Slovenske kamne s pleteninastim okrasom je pred dobrim desetletjem prob- lemsko obdelal M. Sagadin (Plastika s pleteninasto ornamentiko v Sloveniji. - Zbornik za umetnostno zgodovino 17, 1981, str. 33 - 65). Sedaj lahko tej razpravi priložimo delo o tovrstnih pred- metih s področja Avstrije, Južne Tirolske in Bavarske. Avtorica, kije delo zastavila kot doktorat, gaje po sili razmer zaključila kot magisterij na Umetnostnozgodovinskem inštitutu univerze v Miinchnu leta 1982. Katalog zato ne obsega mlajših najdb (npr. iz Molzbichla, Herreninsla na Chiemseeju. Bene- diktbeurena. St. Benedikta v Sandau itd.). Kljub temu seje zara- di monografske preglednosti zdelo izdajatelju H. Dannheimerju. daje vredno objave, ki jo je omogočil v seriji Katalogov muzeja, ki mu načeluje - Prahistorische Staatssammlung v Miinchnu. V kratkih uvodnih poglavjih je zgoščeno opredeljen pojem kamnov s pletenino, njihova funkcija in razprostranjenost. Stanje raziskav podaja teorije o nastanku in širitvi tega pojava, kjer avtorica na koncu soglaša z mnenjem, da ta način okraševanja izvira iz antičnega rimskega izročila, ki je prispel v Italijo preko Španije in južne Francije kol posledica arabskih osvajanj. Zlasti v severni Italiji je v 8. st. doživela ta umetnost velik razcvet in se odtod širila na sosednja področja. Drugi del stanja raziskav je vprašanje časovne opredelitve. Zanjo so pomembna opora podatki arheoloških izkopavanj in pisanih virov. Ker na ozemlju, ki ga delo obravnava, na kamnih ni napisov, ki bi jih datirali, avtorica tega dragocenega načina vpenjanja v čas ne omenja. Ob tem mimogrede postaja povsem očitno, da kakršnakoli resna obravnava kamnov s pletenino ni mogoča brez poznavanja hrvaških najdb, ki so izjemne po številu, raznolikosti in vpetosti v različne kontekste. Poleg kontekstualnega načina datiranja stroka poskuša doseči isli namen s tipološko metodo. Avtorica predstavlja dve. ki se nanašata na čas 8. in 9. stoletja. Prva je razvoj načina okrasa, kot jo je v osnovi postavil R. Kautzsch že leta 1939 in dopolnil 1958 H. Fillitz. Drugi način, ki kot vzrok razlikovanja upošteva tehnično izvedbo kamnov, so postavili 1976 italijanski razisko- valci. Oba načina je avtorica upoštevala pri izdelavi svojega kata- loga lastnosti, s katerimi je mogoče opisati kamne. Pretežni del knjige obsega katalog kamnov, ki so opisani mersko, oblikovno, po lastnostih okrasa in izdelave ter zelo kratko tudi povzetek konteksta najdbe s časovno opredelitvijo po literaturi. Vsak kamen je fotografiran in narisan. Navedeni so podatki o najdišču in bistvena literatura. Zajeti so ludi nekateri še neobjavljeni kamni. Katalog tako predstavlja dobro izhodišče za nadaljnje analize in na tej stopnji poznavanja problema, bi ga bilo mogoče izboljšati le z bolj dokumentarnim jezikom, torej z manj literarnim načinom opisovanja. Vendar je to okolnost, ki pozor- nega bralca ne bo ovirala. S tem se delo konča. Ni analitičnega dela, ki bi iz predložene- ga gradiva skušal iztisniti uporabno informacijo in preveriti, v kolikšni meri so tipološka izhodišča ustrezna. Ker trenutno prib- ližno isli prostor in islo gradivo (izpopolnjeno z novimi najdba- mi) obdeluje koroški zgodovinar in arheolog K. Karpf. lahko pričakujemo del. ki v obravnavani knjigi še manjka. Ob napovedanih monografijah, ki jih pripravljajo hrvaški kolegi, pa bo vzpostavljen lok preko našega ozemlja, ki bo omogočil preskok v poznavanju tega dela preteklosti. Andrej PLETERSKI