Zapiski, ocene in poročila
IVSIĆEVA SLOVANSKA PRIMERJALNA SLOVNICA'
Po Miklošičevi primerjalni gramatiki slo- malo spremenjena) vrstila vse do avtorje-vanskih jezikov (I. izdaja 1868—1874) se ve upokojitve (prim, predgovor Josipa je v dvajsetem stoletju zvrstilo že kar lepo Vrane in Radoslava Katičića, str. XI—XIII), število slovanskih primerjalno-historičnih je vsebina knjige še danes aktualna; odli-slovnic različnih tipov in obsegov (Von- kuje jo velika temeljitost, sistematičnost dräk, Porzezinski, Mikkola, Iljinskij, Meli- in zanesljivost (pri tem imata gotovo prelet, Nahtigal, Bemštejn, Vaillant, idr.); cejšen delež tudi prireditelja), predvsem pa mednje se zdaj zasluženo uvršča tudi pri- v delu neposredno začutimo moč jeziko-čujoča izdaja predavanj eminentnega hr- slovju do kraja predane Ivšičeve osebno-vatskega jezikoslovca-slavista, pokojnega sti. Celo najbolj zapleteno jezikoslovno zagrebškega vseučiliškeaa profesorja Stje- problematiko avtor podaja preprosto in pana Ivšiča (1884—1962). Čeprav gre v jasno — redka lastnost, ki jo imajo samo glavnem za univerzitetna predavanja, ki pravi učenjaki, jih je mladi docent sestavil v času prve
svetovne vojne in so se potem z manj- Knjiga obsega tri osrednja poglavja: fone-
šimi ali večjimi dodatki (v bistvu pa le tiko (57—178), morfologijo (179—270), sin-
- takso (271—378) in uvodno  poglavje, ki
• Stjepan   Ivšić,   Slavenska  poredbena  gramatika. govori O predmetu in metodah indoevrop-
Priredili Josip Vrana i Radoslav Katičić. Manualia ,     j    „invan<!kp nrimerialne slovnice fl_
universitatis studiorum Zagrebiensis. Zagreb 1970. SKe m SlOvansKe primerjalne Slovnice ii_
Str. XXX -f 434. 56). Podobo Ivsiceve delavnice nam izrise
256
seznam znanstvene in strokovne literature, ki jo je avtor uporabljal (XV—XXIII); prireditelja dodajata še (kratek) seznam novejše literature, ki jima je bila v pomoč pri dopolnjevanju in pripravi rokopisa za tisk. Omeniti moramo tudi tri prepotrebna kazala (383—434) — imensko in predmetno kazalo ter kazalo besed in njihovih oblik za 51 jezikov; delo je po navodilih Radoslava Katičića zgledno opravil Dubravko Skiljan.
Toda ali je mogoče, da vsebinsko še tako popolno lingvistično delo v pol stoletja ne bi zastarelo? Tega sta se tudi prireditelja dobro zavedala, posebno še zategadelj, ker naj knjiga služi današnjim slavistom kot učbenik. Naloga prirediteljev je bila zato dvakrat težavna: iz spoštovanja do avtorja sta morala karseda zvesto slediti njegovemu besedilu, na drugi strani pa spet nista mogla puščati neizpolnjene velike praznine, ki jo je prizadejal Ivšiče-vemu sicer tako solidnemu delu nagel razvoj jezikoslovja v zadnjih desetletjih. V najočitnejših primerih sta skušala premostiti vrzeli na ta način, da sta z opozarjanjem na novejše avtorje in dognanja približala bralcu današnjo vednost o določeni problematiki (tako opozarjata npr. ob vprašanju vokalnih alternacij na dela E. Benvenista in J. Kurylowicza (78), ob vprašanju pradomovine Indoevropejcev na W. Dresslerja (7), itd.). Skoda je, da prireditelja v takem dopolnjevanju nista dosledna; še posebno to občutimo na ožjem slavističnem področju: o pradomovini Slovanov bi bilo vredno omeniti npr. delo Leh-ra—Splavinskega, Martynova in dr., o slovanskem glasoslovju prispevek F. V. Ma-reša, posebej za izvor slovanskega h še V. V. Martynova itd; priporočano delo V. Georgijeva o slovanskem vokalizmu (103) je naletelo deloma na precej odklonilno kritiko. Čeprav je v letih po prvi svetovni vojni posebno naglo napredovalo sinhro-no jezikoslovje (praška, kobenhaška, ameriška šola), so prišli od tod tudi novi impulzi za primerjalno-historično vedo, zato bi kazalo zlasti v poglavju o sintaksi opozoriti na najvažnejša dela teh smeri — predvsem ker gre za učbenik.
Tu in tam bi bil poseg prirediteljev v avtorjevo prvotno besedilo seveda nujen. Tako npr. pri delitvi slovanskih jezikov (4, 5) precej motijo (morda koga celo žalijo) nekatere terminološke posebnosti, ki so že očitno anahronistične. 2e sama delitev na južnoslovansko, rusko in zahodnoslovan-sko skupino zbuja pomisleke. Te termine
je Ivšić prevzel od Vondrdka (na str. 4 je napačno citirana II. knjiga Vondräkove primerjalne gramatike v 1. izdaji (1906-8) namesto I. knjige v drugi izdaji iz leta 1924), vendar izraz ruski za vzhodnoslo-vanski že davno ne ustreza več. Bil je kolikor toliko primeren, dokler je bila ukra-jinščina še maioniščina (veliko-, belo-, ma-/o-ruski), zdaj pa nehote poudarja manjšo vrednost beloruščine in ukrajinščine (prim, o tem N. Dumovo, Vvedenie v istoriju rus-skogo jazyka. Brno 1927 — predgovor). Tudi formulacije s predlogom sa v točkah 4, 5 in 7 pri naštevanju slovanskih jezikov niso ustrezne (4. Ruski sa tri književna jezika: ... 5. Poljski sa kašupskim i slovin-skim, 7. Češki sa slovačkim). Kašubščini v razmerju do poljščine vendar ne moremo pripisovati enakega statusa kot slovaščini v razmerju do češčine (slovinščina sploh več ne obstaja). S tem je avtor verjetno hotel pokazati večjo stopnjo sorocfaosti med posameznimi jeziki znotraj treh skupin, vendar učinkuje to bolj v smislu nadrejenosti in podrejenosti.
Ivšić se je pri pisanju svojih predavanj opiral na znane stebre takratne indoevrope-istike in slavistike (Brugmann, Delbrück, Hirt, Miklošič, Leskien, Meillet, Rozwadow-ski, Zubaty, Berneker, Hujer, Jagič, Vond-räk, Mikkola idr.), v splošni fonetiki se je držal Jespersena, v slovanski pa Brocha; upošteval je tudi številne druge »manj ugledne« avtorje in njihove izsledke v vseh indoevropeističnih in slavističnih znanstvenih časopisih. Kot lingvist, ki je imel objavljena tako pomembna dela, kakor sta npr. Prilog za slavenski akcenat (1911) in Današnji posavski govor (1913), je bil seveda sposoben kritično soočiti dognanja v posameznih območjih slavistike; zato so v knjigi najzanimivejši tisti deli poglavij, kjer pretresa argumente za takšno ali drugačno rešitev vprašanja, predlaga svojo rešitev ali pušča prostor za ustvarjalno vklj učevan j e slušatelj ev-slavistov.
Osnovna poglavja Ivšičeve primerjalne slovnice pomenijo še danes »železni repertoar«, mogočen kompleks znanja, ki ga mora v taki ali drugačni obliki osvojiti vsak temeljitejši slavist. Morda se tehtnica včasih preveč nagne na neslovanska jezikovna področja in so zaradi tega prikrajšani nekateri manjši slovanski jeziki, na splošno pa avtor snov lepo uravnoveša. Razumljivo je, da je Ivšić za primerjanje v veliki meri uporabljal hrvatsko (in srbsko) knjižno in narečno gradivo in se pri tem zlasti opiral na Marelica, na Vukov in akademski
257
(nedokončani) slovar. To je bila tudi pedagoško najbolj zanesljiva pot, po kateri je Ivšič vodil hrvatske slaviste v širši slovanski (in indoevropski) jezikovni svet. Od drugih slovanskih jezikov so z gradivom najbolj zastopane ruščina, poljščina in če-ščina (tudi v starejših fazah) in stara cer-kvenoslovanščina; dobro je zastopana tudi slovenščina, manj pa ukrajinščina, bolgarščina in slovaščina. Makedonščina v gradivu ni posebej zastopana, čeprav jo avtor v delitvi slovanskih jezikov (5) omenja vzporedno z bolgarščino, prav tako v obravnavi ne zasledimo beloruskega gradiva.
Ivšič velja v slavistiki kot eden najtenko-čutnejših akcentologov; vendar poglavje o slovanskem naglasu (150—171), ki mu je priključeno še predavanje za tuje slaviste iz leta 1953 (Akcenatski sistem hrvatsko-srpskoga jezika) ni najbolj sugestivno in pregledno, avtor veliko razmišlja o naravi in vlogi akcenta, zato pa ostaja primerjal-norazvojni del slovanske akcentologije manj izdelan. Preseneča tudi dejstvo, da med akcentološko literaturo ne najdemo Beliča (Akcenatske studije, 1914) in Lehra-Splawinskega, ki je v tem desetletju objavil znamenite razprave o slovanskem akcentu.
Pri klasifikaciji slovanskega glagola (252-4) sprejema avtor Schleicher-Leskienovo delitev po sedanjiški osnovi (4 -f- 1 vrsta), vendar ji priznava le praktičen pomen. Nedvomno bi bilo koristno, če bi prireditelja v opombi opozorila še na novejšo delitev Karcevskega (Systeme du verbe russe, 1927), ki poleg obeh glagolskih osnov upošteva tudi produktivnost-neproduktivnost, in Romana Jakobsona pogled na glagol (v Word 1948). V obravnavi sedanjiških glagolskih oblik upošteva avtor tudi Ramovševo mnenje (posebej še za glagol hoteti), toda v opombi 27 (str. 259) sta žal kar dve napaki: naslov Ramovševega članka ni K zgodovini slovenske deklinacije ampak konjugacije in ni na straneh 127—130 temveč na str. 128—130, CJKZ 11 (1920). To so sicer malenkosti, vendar kažejo, da prireditelja le nista preverila vseh citiranih podatkov. Razmeroma malo prostora je Ivšič odmeril vprašanjem glagolskega vida v slovanskih jezikih.
Nedokončano poglavje o slovanski sintaksi, »koja je po mišljenju priređivača najvredniji i najoriginalniji dio« (XII), deli Ivšič na nauk o stavku, skladnjo besednih
vrst in skladnjo oblik. Samosvoj in domiseln je avtor zlasti v obravnavi razmerja med osebkom in povedkom, v obravnavi besednega reda in negacije. Prav zaradi neobdelanosti sintaktičnih vprašanj se je Ivšič z njimi tako živo spoprijel in dokazal za takratno dobo neverjetno »modernost«. Prijetno nas v tem poglavju preseneti tudi novo izbrano sintaktično gradivo, posebno hrvatskosrbsko; pogrešamo le trdnejšo razvojno nit v razlagi posameznih pojavov.
Ce smo lahko zapisali, da je slovensko jezikovno gradivo v primerjavi z nekaterimi večjimi slovanskimi jeziki v pričujoči slovnici močno zastopano, pa se dosežki starejših slovenskih slavistov (izjema je seveda Miklošič, posebno v sintaksi) v Ivšićevih obravnavah niso kdovekaj uveljavili. Tako ni omenjen Ramovšev Konzonantizem (1924), Nahtigalovo delo o akcentu (Akzentbewegung . . ., 1922) ne njegove študije o brižinskih spomenikih (Freisingensia, CZN, 1915) — če ostanemo samo v dobi, ko je avtor še pisal ali dopolnjeval svoja predavanja. Podatke za slovenski akcent in intonacijo je v glavnem črpal iz Breznikove slovnice (1916) in iz Valjavčevih razprav v Radu. Nahtigalove Slovanske jezike' (1952) omenjata le prireditelja skupno z Meilletovim Uvodom . .. (XV) z opozorilom, da je tam najti bibliografske podatke (str. 291—327). Današnjega slušatelja slavistike pa bi bilo treba opozoriti tudi na novejšo literaturo.
Kar nenavadno se zdi, da v tako obsežnem in tiskarsko tako zahtevnem delu skoraj ne najdemo napak. Med redkimi tiskarskimi pomotami je vredno omeniti npr. »F. Bopp misli da su se letsko-slav. (podčrtal F. J.) jezici kasnije odijelili od indijskoga ... (11); in ime Petersson je pisano tudi z enim s. Neizkušenega bralca take napake lahko zavedejo.
Najbrž nihče ne bo mogel dovolj ceniti truda in znanja, ki sta ga v redakcijo Ivšičeve primerjalne slovnice nesebično vložila prireditelja Josip Vrana in Radoslav Katičić. Toda brez njune požrtvovalnosti bi bila slavistična veda prikrajšana za pomemben dosežek v vrsti primerjalnih slovnic, hrvatsko jezikoslovje pa za zgovoren dokument svoje mednarodno priznane polpretekle zgodovine. In nazadnje je bil s to knjigo primerno oživljen spomin na enkratno osebnost Stjepana Ivšiča.
Franc Jakopin Filozofska fakulteta Ljubljana
258