246
Dopisi.
Iz Ljubljane, dne 4. avgusta 1891. (Pojasnila k mojemu kandldovanju.) Predobro sem poznan v najširših krogih in to tudi preko deželnih mej, da bi mi mogla škoditi obrekovanja in natolcevanja, ki se širijo proti meni, zato na nja ne odgovarjam. Potrebno se mi pa zdi dati čast. volilcem nastopna pojasnila. V pričetku letošnje pomladi, ko sem pričel kandidovati, bil sem pri župniku na Gorenjskem, ki se je izrazil, da skoraj gotovo ne bodem imel nasprotstva, k večemu „večnega mladoslovenskega kandidata obrtne družbe". Vže čez nekaj dni mi je pa pisal ta gospod, da so se gorenjski gg. duhovni zedinili za veleč. g. vikarja Kalana, ki bode konservativno reč bolje zastopal nego rajni dr. Poklukar. Ob tistem času in pred ljubljanskimi mestnimi volitvami pisal je odličen ljubljanski duhovnik župniku na Gorenjsko, da morajo biti proti meni. Vže takrat sem zvedel, da bode proti moji kandidaturi nekdo porabil vsa sredstva, da uteši svoje sovraštvo do mene in ki ji ne bo nobeno sredstvo preslabo, da mi škodi. Iz tega vzroka odločno zanikam, da bi izvor tu nadalje popisanih dejanj podtikal kaki politični stranki ali kakemu gospodu duhovniku; vse gre na rovaš te osebe. Odslej naprej do konci junija agitovalo se je za veleč. g. Kalana, a vender se je tudi ob enem od njegovih agitatorjev prigovarjal „takozvanemu mladoslovenskemu kandidatu", da naj kandiduje. Ta je past spoznal, in ni se ujel. Doslej ni bilo pravega sredstva proti meni agitovati, niti moja mladost ne, ker sem skoraj enake starosti z veleč. gosp. Kalanom. A prišle so mestne volitve ljubljanske in ž njimi dobra prilika razvpiti me za veri nevarnega. Seveda, saj se v javnosti niti ve, kako je bilo z mojo volitvijo. Jaz se nisem nikomur ponujal, še manj pa vsiljeval, dasi sta me obe stranki nagovorili naj kandidujem.
Pa pustimo ljubljanske volitve. Konci junija so veleč, gospoda vikarja Kalana kandidaturo opustili, iskali so i drugega kandidata ter 24. junija pridobilo po dolgem, celi popoldan trajajočem prigovarjanji veleč, gospoda župnika Mesarja. Nasprotniki moji so postavili za kandidata imenovanega gospoda župnika zato,
247
ker so domnevali, da ž njim mene takoj onemogočijo in me prisilijo odstopiti. Pokladali so največo važnost na okolščino, da sem ravno jaz tisti, ki sem največ slavil g. župnika Mesarja, in da ne bodem imel poguma proti njemu delati na način, ki je pri nas žalibog običajen pri volitvah. Dotičniki se pa spioh motijo o meni; naj bi bil moj protikandidat ta ali oni, predobro sem vzgojen, da bi najmanjšo besedico črhnil o njegovem privatnem ali stanovskem življenju, in ko mi je neki odličen moj nasprotnik hotel škodovati na ugledu pri kmetskem narodu s tem, da je ljudstvu trdil mojo nesposobnost, maščeval sem se nad njim, da sem prosil gospoda z Dunaja poprijeti inicijativo, da se pripo-znajo njegove zasluge. Ker nisem odstopil, pričelo se je na nezaslišan način delati proti meni, in sedaj se kaže name : Glejte mladega moža, ki si upa iti proti zaslužnemu možu, kojega je ravnokar še sam slavil. Odkritosrčno rečem, da se za druga obrekovanja niti ne zmenim, a to zavijanje me je zbolelo, kajti, ako bi bila reč res taka, potem bi bilo postopanje moje toliko perfidno, da bi se vsak pošten človek moral sramovati moje družbe. Ta zadeva je edini vzrok, da pišem to pojasnilo ter je pošiljam v svet. Ne jaz sem protikandidat gospodu župniku, ki kandidujem vže prav od začetka, ampak gospod župnik je od 24. junija zarad mene proti meni postavljen, in dobro je znano, da bi on nikdar ne kandidoval, da bi mene ne bilp, saj se javno priznava, da je on edin mogoč proti meni. Gospoda župnika so postavili za protikandidata, ker so našli orožje proti moji izvolitvi v tem, kar se je lepega vršilo med njim in menoj v teku osmih let. Oni dobro vedo, da si smem skoraj vse zasluge prisvajati, da je ime vrlega moža poznano tudi preko Bohinjskih mej, zarad tega imena postavili so ga za kandidata proti tistemu, ki je od nekdaj poznal njegove zasluge in jih vedno poudarjal, in to ljude, ki so mi opetovano očitali, da delam z gospodom župnikom Mesarjem ne-zaslužen vrišč. Prav nič mi ne greni gospoda župnika ukrep, kandidovati proti meni, spomina na najino občevanje v zadnjih osmih letih, ker predobro vem, da gospod župnik, prisiljen k temu v sedanjih njegovih razmerah, ni spoznal, čemu so ga rabili, pač pa pade vse ono, kar se je hotelo poniževalnega zarad gospoda župnka na me zvrniti, v polni meri na tiste, ki so rabili z namenom in vedoma najino razmerje, da bi uničili mene. Jaz sem pa sam šel k veleč, gospodu župniku Mesarju, in on mi je zatrdil, da volitev ne bode imela nobenih posledic za najino osebno razmerje.
Končal sem s tem prav za prav pojasnila svoja, a dolŽDOst imam Gorenjcem odpreti oči, kako se dela proti meni in kakšni so moji nasprotniki. Moje delovanje v mojih javnih službah je tako, da sem si pridobil ne le na Kranjskem, ampak tudi zunaj deželnih mej tako priznanje, s kakeršnim se ne more ponašati ni eden mojih nasprotnikov. Ni ga človeka na svetu, ki bi mi dsmel odrekati skromen delež na zaslugi, da je kranjska
kmetijska družba tako ogromno napredovala, da sta se čut in potreba za kmetijski napredek med Slovenci toliko mogočno vzbudila. In glejte Gorenjci! sedaj pišejo v časnike, ki so merodajnim krogom na Dunaj pristopni, z namenom, da bi me denuncirali in obrekovati, da jaz zanašam v kmetijsko družbo politiške prepire, da sem družbi nevaren. Na pričo kličem vsakega, ki kaj ve o tem, da sem jaz kedaj provzročil v kaki odborovi seji, v kakem občnem zboru, v kaki podružnišRi seji le najmanj politiški prepir. Pač pa morem z mnogimi dokazi služiti, da sem jaz ravno tisti, ki sem mnogokrat preprečil, da niso prišle v družbi do besede osebe, ki bi utegnile ude drugega mišljenja žaliti. Pokažem pisma od odličnih duhovnikov iz zadnjih tednov, ki mi čestitajo na mojih uspehih in zlasti poudarjajo, da si nihče še ni upal zatrositi v družbo politiškega prepira. In kdo si bode tudi upal, saj je napredek v kmetijstvu mejnaroden, saj so družbeni udje Slovecci in Nemci, in ravno tako je iz vseh strank sestavljen glavni odbor, v katerem so delali in še delajo složno duhovni in posvetni v napredek kmetijstva. In vender so si upali moji nasprotniki to narediti, z namenom, ki so ga uže poprej javno priznavali, prišli so k podružniškim zborovanjem izzivat me in ko niso ničesar de segli, zatekli so se v dunajske časnike me denuncirati. Ne dovolj to. Ščuvali so državne poslance, da naj gredo me tožit k ministru, dobro vedoč, da je služba potovalnega učitelja taka, da si mi more vsak dan vzeti. Vedeli so, da se mi bode stavil pogoj: Kandidaturo ali službo, in ni jim bilo mar tega, da utegnejo svojega bližnjega spraviti ob kruh. Gospoda naj bode prepričana, da volim ob taui alternativi le čast, ki jo hočem neomadeževano ohraniti do smrti , raje m zgubim kruh, nego pustim triurnflrati hudobijo. Čujte Gorenjci! Ako jaz kandidujem, zagrozili se so, da uničijo kmetijsko družbo, tisto družbo, ki ima nevenljivih zaslug za Gorenjsko, tisto družbo, ki je pripomogla velečastitemu gospodu župniku Mesarju do njegove slave, ki je popi ijela inicijativo da se je uvedlo v Bohinju umno si-rarstvo, ki je Bohinju, obstoječemu iz dveh far, izposlo-vala za avstrijske razmere nezaslišano visoko podporo za mlekarstvo v znesku 9000 gld. ter dve leti vzdržavala v Bohinju švickega sirarja, ki je Bohinjce sirariti učil! Iz dejanj mojih nasprotnikov bodo pa Gorenjci spoznali, da jim ni za korist kmeta, ampak zgol le za osobne namene.
Mirno prepuščam razsodbo med manoj in mojimi naprotniki gorenjskim volilcem, ker oni bodo dobre vedeli preudariti, da tisti, ki strežejo človeku po kruhu in ki hočejo uničiti našo zaslužno kmetijsko družbo, niso prijatelji kmeta, in ne bode se jim težko odločiti za me, ki se hočem vedno ravnati po geslu „Vse za vero, dom, cesarja" in ki sem stoterokrat v dejanju pokazal, da sem vse življenje posvetil gmotnemu napredku kmetijskega naroda.                                      Gustav Pirc.