746
Budislav: Na grobovih.
so bile  preoblečene  s sivkastim  platnom, s   katerim  je   bil   zastrt tudi strop.
Tudi s Slovenci, smo pri kraju. In kaj hočemo tudi pisati še o njih! Umetniki so — diletante zavračamo a priori. Domišljevali si nismo nikdar, da bi se smeli vtikati v nedotekljivo, sakrosanktno umetniško ustvarjanje. Ponižno smo hoteli posredovati med umetniki in publiko, s skromnimi močmi jih predočiti občinstvu. Občinstvo jih je videlo, ker so stopili že večkrak prednje, pisalo se je o njih že dosti obširno, radi tega se usojamo trditi brezobzirno, da jih je javnost spoznala, če je hotela. In ako jih pozna, potem je naš finale čisto primeren, ako z vso odločnostjo poudarjamo zopet na tem mestu postulat, ki naj postane naš slovenski „ceterum autem censeo", namreč zahtevo, da dobimo umetniško galerijo v Ljubljani. Umetniški dom v Ljubljani je absolutno potreben z nacijonalnega stališča ter.neobhoden z občnega kulturnega vidika. Zakaj, razpravljalo se je že o različnih časih ter na različnih mestih dovolj.
Na grobovih.
Odprla se božja je njiva          To bilo je vroče molitve,
in vstopile so množice —      to bilo je upov in nad,
ljubezen prižgala na grobih    kot bi posetila danes
je blede lučice ...                grobišče razkošna pomlad!
Obstal sem, da molil pobožno Porastel z usehlim zelenjem — bi z drugimi „Requiem .. . ", to grob je bil mojih želja... — kar nova gomila odkrila         brez svečic, brez vencev opojnih,
se mojim je trudnim očem.     pozabljen od vsega sveta . . .
Zaplakala moja je duša in bolno zaplakal sem jaz — odhitel raz živo sem groblje ven v pestri jesenski mraz —
Budislav.