POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINh LETNIK VII ■■■ K. MAREC^ P^^^ ♦ ŠTEV. 3. (NOVA SERIJA LETNIK 1. ♦ ŠTEVILKA 2.) »es VSEBINA 3. ŠTEVILKE: OBRAZI IN DUŠE: KIPARKA KARLA BULOVČEVA. - (Janez Rožencvet) DETE. - TEBI. Pesmi. — (Wan Mrak.) ....... . • • NA GLOOOVEM. — Nadijevanje. — (Alia NikoHoeva.) . ... . NI IZMERJENA ŠE TVOJA POT. — Pesem. — (Ema Deisingerjeva.) DNEVNIK IZ ZAPUŠČINE. — (Milena Mohoričeva.),. ... • LEPA VIDA. — (Črtomir Zoree.) . . . . . . . . • ■ ■ • • • PESEM. -:- (t Srečko KosotoI.) . . .... - ■ • ■ • • • • RDEČA ROŽA. — (Pavla Rovanova.)...... . • • ■ - - TRI ŽELJE. — Pesem. — (Doia Grudnova.) . . . . ■ v • ■ i-' • OPIJ SE, DUŠA. - Pesem. — (Ema Deisilngeijeva.) . . 1 . . . -IBSEN IN FEMINIZEM. — (Leontinc Zanta — M. L.) . . . ... • O RAKU. - (Dr. Josip Poirala.) ,. . . . . . . , . - • ■ ; • HIGIJENA V KUHINJI. - Nadaljevanje. - (Lea Fatorjev«.) . . . ■ SKRIVNOSTNI ZAKONI. - (Po Sirindbersu - F. B.) ..... • EVESTJA: Po ženskem svelu. - Malerinstro. - Higijena. — Gospodinjalvo. -hinja. — Iz naše skrinje. — O lepam Tedenjo. — KnjSževvna poročila 92, 93, 94, 95 96. Siran 65 . 68 , 69 . 76 . 77 . 78 . 79 . 88 . 80 . 81 . «2 . 85 . '88 » 91 MODNO POROČILO. 99 ŽENSKI SVET" Izhaja vsak mesec v Ljubljani. — Letna naročnina Din. 64-—, polletna Din. 32 —, četrfletna Din. 16 -. - Za Ameriko DoL 2, — za ostalo inozemstvo Din. 100. UrednMtvo in uprava Breg št. 10/11. nad. Izdajateljica in odgovorna urednica: Darinka V d p vi čev a. Tiska tiskarna J. Blasnika nasL v Ljubljani Odgovoren Mihael Rožanec. MIROSLAVA LEITQEB - Ljubljana JURČIČEV TtRG ŠTEV. 3 Roöno In strojno vezenje. VezsiiJe Borotintli noš. Krasna Izldiii fiBlii rotceK ■ ^ Predtiskane, začete in izgptovljene vezenine. POSEBNOST: Zastori ln perilo po nai-novejSih okusno sestavljenih morem. Vse potrebäöine za predtiskanje v larbirl. Naroonloam „ŽeMkeBa «"ta" S-odBtotMipopM»». ŽENSKI SVET 1929. 4. ŠTEVILKA. OBRAZI^ IN DUŠE, Prešernova mati. v sled pomanjkanja gradiva ni mogoče izdelati jasnejše slike o Prešernovi materi, čeprav bi bilo to velikega pomena za razumevanje pesnikove osebnosti. Iz Prešernovega življenja in dela je razvidno, da pesnik na svoje sorodstvo ni bil bogve kako navezan, čeprav se je izögibal sporov in nikomur ni nikoli rekel žal besede. O svojih bratih in sestrah je redko govoril in nekoč je celo dejal Ani Jelooškovi, da so vsi prismojeni, razen sestre Mine. Tudi svojega očeta ni Ani nikoli omenil, tako, da je njnrta hči Ernestina, ki o tem poroča v različnih rokopisih, izpočetka mislila, da je moral zelo zgodaj umreti. Samo o materi se je pesnik z Ano rad pomenkoval, posebno rad se je spominjal svojih otroških let, ki jih je skupaj ž njo preživel na Vrbi. Bil je materin ljubljenec in tudi je mater ljubil nad vse. «Samo kadar /e imela «žehto» —^ pripoveduje Ernestina — «in je — po navadi razvajenih otrok, ki so najbolj sitni, kadar ima mati največ opravka — skinčal za njenim hrbtom, jih je dobil. Poslej je tudi vedel, da so ženske hude, kadar imajo perilo.y> Ko je študiral v Ljubljani, je prišel neko poletje domov, ko so ramo želi. Ker je tudi njegova mati žela, hotel ji je nekoliko pomagati; vzame torej njen srp in začne žeti. Pa ker ni bil dela txijen, se globoko užanje v kazalec svoje levice.Obronek na prstu je imel vse svoje življenje za spomin.» * * * Mina Svetinova se je rodila 5. maja 1174. v Žirovnici št. 7., pri «Mu-hovcuT,. Bila je hči Jakoba Svetine in Jere, roj. Muhovec. Šolala se je naj-preje v Beljaku, nato pa pri ljubljanskih uršulinkah, kar je bil v tedanjilh časih za dekle s kmetov izredno redek slučaj. 7. febr. 1797. se je omožila s štiriintridesetletnim Simonom Prešernom in tako prišla k «Ribičevima na Vrbo. Takrat je imela 22 let. O Prešernovi materi se je ohranilo zelo malo podatkov. Neka) vesti prinašajo Le-vičnik (Carinthia 1851, 41), Germonik (Wiener Sonn- und Moniagszeitung 1874, 26. jan.), Zupan (SN 1878, št. 119, LZ 1881, LZ 1882, KOE M 1909, rokopisno gradivo), E, Jelovškove (Spomini na Preäema, 190.3), Žigon (Levstikovo delo za Prešerna, Slovan 1914 do n), Kidrič (Predavanja v jun. sem. 1925, ČZKZ 1927). STRAN 98._ŽENSKI SVET štev. 5._LETNIK VII. O njeni vnanjosti in đuševnosti nam je znano samo to, kar se nam je ohranilo iz pripovedovanja njenih hčera. Bila je črnolasa in majhne postave. Majhne so bile tudi vse njene hčere razen Urše, ki je bila pesniku menda najbolj podobna. Značilno je, da se ni hotela dati slikati, kar pripovedujejo tudi o njenem sinu Francetu. Čeprav se naglasa bistroumnost Francetovega očeta, se zdi, da je mati v inteligenci in izobrazbi močno presegala svojega moža, ki ni znal niti pisati, niti brati, tako, da so rekli, da je France podedoval po dobrodušnem očetu srce, po materi pa razum. V šoli se je, mati naučila tudi nemščine, tako, da je lahko pisala in brala v obeh jezikih. Znano je, da si je izposojala pri svojem stricu, dekanu v Gorjah, tudi nemške knjige. Za tedanje razmere je bilo to nekaj izrednega; skoro gotovo je bila najbolj izobražena v vasi, kajti bilo je v navadi, da je ona brala molitve za vse umirajoče va-ščane. Tudi hčere je naučila branja in njena, ne očetova pobuda je bila, da so poslali vse tri sinove v Ljubljano v latinske šole. S pomočjo radovljiškega vikarja Filipa Jakoba Grošlja je sestavila tudi rodbinski list, na podlagi katerega je dokazala, da je France v roda s slavnim prednikom Janezom Krstnikom Prešernom, ustanoviteljem rodbinske denarne ustanove. S pomočjo te listine je dosegla, da je tudi France nekaj časa prejemal to ustanovo. Bila je tudi znana kot dobra pevka in je pela na koru. Povdarja se njena ponižnost, natančnost in pobožnost. V najožjem rodbinskem kroga je imela tri strice duhovnike in dva svaka in strica od moževe strani. Želela je, da tudi njeni sinovi slede duhovniškemu poklicu. Vendar je Francetov mlajši brat Jožef umrl že v prvem gimnazijskem razredu in baje je sinova smrt mater tako pretresla, da ni zmogla zanj brati molitev za umirajoče in da jih je moral brati France. Drugi veliki udarec za mater je bila Francetova odločitev, da ne pojde v lemenat, marveč na Dunaj študirat pravo. Sicer je France po L 1822. pod pritiskom neugodnih gmotnih razmer vnovič pričel misliti na teologijo in je v svojih pismih menda celo pristal v to, tako, da je njegov stari stric in podpornik Jožef Prešeren zaprosil škofa Wolfa, naj ga sprejme v ljubljansko bogoslovje. Toda komaj si je France svoje denarne razmere nekoliko izboljšal, je v svojem pismu na stariše z dne ^4. maja 1824., ki nam je iz neprepogoste korespondence z domačimi edino ohranjeno, porušil vsako upanje na teologijo. Edini, ki je uresničil materine želje, je bil najmlajši sin Jurij, ki pa niti po značaju, niti po zmožnostih daleko ni dosegal genialnega brata Franceta. Njegov rigorizem in netoleranca sta se jasno pokazala po Francetovi smrti v razmerju do pesnikovih otrok, ki jih je zavrgel brezobzirno. K o je mati predala Ribičevino svoji hčeri Mini, poročeni Vovkovi, se je preselila k sinu Juriju, ki je bil takrat župnik v St. Ruprechtu na Koroškem. Najbrže ob istem času je zapustil Vrbo tudi njen mož in se nastanil LETNIK VII. ŽENS'KI SVEST štev. 4. STRAN 99. pri bratu Francu Ksaveriju, kaplanu na Skaručni, kjer je tudi umrl 22. sept. 1838. Nista se bila mogla vživeti v novo gospodarstvo; po materinem mnenju Mina ni pravilno ravnala s svojimi otroki, pa tudi njenega moža ni mogla več prenašati, ker je bil zelo nagle jeze in surovega značaja. V St. Ruprechtu je ostala 8 let, do svoje smrti. Če je pravilna trditev, da je pesnik v dr. ChrohatoaA družbi nekolikrat obiskal bratß Jurija v St. Ruprechtu, so bili ti obiski skoro gotovo, če že ne bolj pa vsaj deloma namenjeni tudi materi. Vendar ob njeni smrti France ni bil navzoč, prišel je prepozno. Samo hčeri Urša in Lenka ter sin Jurij so bili poleg. Umirajoča se je mati spomnila tudi na Franceta in narekovala je pismo, ki mu naj ga pošljejo. Da ne bo več ozdravela, da bo umrla in da Kranjske ne bo videla nikoli več. Vsi bodo šli nekoč njeno pot, in morebiti on, France, prvi. Tako tiefen otrok je bil France, le sedaj naj tudi prav obrne svojo reč. Pri tem je mati najbrže mislila na Prešernovo razmerje do Ane, s katero je imel pesnik tedaj že poldrugo leto staro hčerko. Naročila je, naj povedo Francetu, naj nikar ne zapusti one lepe deklice. Bila je prepričana, da, če bi bil France dobil pravo ženo, bi mu bilo vse lažje. Umrla je 25. apr. 1842. na vodenici, stara 68 let. Pokopana je na St. rupreškem pokopališču, čeprav se je bala biti pokopana na tujem, sredi lu-teranov, in si je tako želela še enkrat videti svoj rodni kraj. Umrla je kot zavedna Slovenka, ki je kljub svojemu znanju nemškega jezika s svojima sinovima vedno govorila slovenski. Tedaj je živel pesnik Prešeren v Ljubljani s sestro Katro, ki mu je stregla. Ko je prejel pismo, poroča Katra, so nrn «šle doli solze, debele kot grah.» «Ko sem ga videla takega in vprašala: kaj pišejo mati, ni hotel reči ničesar. Pismo pa je pustil na mizi in, ker je bilo slovensko, sem je prebrala.» France Prešeren ima mnogo potez, ki spominjajo na njegovo mater: nadarjenost, srčno dobroto, muzičnost, ljubezen do otrok. Če upoštevamo, kolikor nam je znano, še njuno iskreno medsebojno razmerje, ni povsem razumljivo, da pesnik v svojih poezijah svoje matere sploh ne omenja. Da pri svojem pesniškem delu v materi ni našel opore niti razumevanja, je zelo verjetno, razumlijvo je tudi to, da se pozneje mati ni več mogla strinjati z njegovim življenjem, ki si ga je bila slikala čisto drugače. Lajiški poklic, svobodomiselstvo, nagnjenje k pijači, «zloglasna^' družba in njegov odnos do ženske — vse to so stvari, ki pobožne, v tradicijah vzgojene matere niso mogle približati smjernu sina. Prešeren je to distanco gotovo trpko občutil in kot se običajno godi v življenju, je tudi on svojo mater bolj razumeval kakor ona njega. Ob spominu nanjo si je ohranil visoko spoštovanje do žene — matere in globoko občuteno doživetje materinske ljubezni, ki jo je vtelesil v «Nezakonski materi», katero pa je docela pogrešal pri materi lastnih otrok. Marja Borštnikova. STRAN ICQ._ZEiNSKI SVET čitev. 4._LETNIK VII. Na Glogovem. (Anka Nikoličeva.) (Nadaljevanje.) DRUGI DEL. L Ko je tisto poletno jutro stopila gospodična Klementina v kuhinjo, je bil tam jok in stok. Johana, ki je po materini smrti že petnajsto leto gospodinjila na Glogoivem, jc bila razjarjena kakor petelin. Vsa rdeča v. ohraa, je upirala do korniolcev gole roke v bok in bojevito gledala okoli. Bela rutica, ki jo je imela zavezano okoli glave, je zdrknila pošev, in konec plave kite, ves oprašen z moko, je kukal izpod nje. Njene oči, sicer tako pohlevne, so se jezno bliskale in kazalo je, da se bodo zdaj in zdaj iz njih ulile solze —; mandljev ni bilo nikjer. Morali bi biti, ravno četrt kilograma bi jih še moralo biti, baš toliko, kolikor jih rabi za puding. Pa so izginili. Ura je devtet, v trg je daleč, je skoro uro hoda, kramar v vasi jih pa tuidi nima. Ti božji križ! Oiče z gosti bo točen. Taki imenitni gostje! Neki gospodje prav iz prestolnice, gospod glavar, trški župan, bogati adviokat in politik doktor Dobritsch poleg dnigih odličnjakov. Tako lepo si je sestavila jedilni list —■ «Saj ti vedno pravim, Johana; O pravem času je treba na vse misliti, vse preskrbeti. Kar danes lahko narediš, ne odlašaj na jutri. Če bi bila včeraj —» ««Včeraj, včeraj, saj so bili danes zjutraj še tu, tukaj le na mizi v škrniclju. Sam vrag sedi na njih,»» «Vragov ni, Johana. Vragovi so samo -w nas. Naši slabi instinkti, naši nagoni, recimo do nerednosti —> ««Klementina, molči, prosim te. Ne morem zdajle prenašati tvojih pridig. Rajši mi svetuj,» «Kaj naj bi svetovala?» ««Vzela bi orehe, če bi jih imela. Lanski so nam pošli, letošnjih šc ni —»» «Seveda, ker si zapravljala o Božiču, Leto ima dvanajst mesecev, Jobana, Ti si pa o Veliki Noči —» ««Prosim te, Klementina, molči; molči —, No, saj se nič več ne jezim. Pomagati si mioram, kakor vem in znam. O, Klementina, če bi se vsedla na bicikel — v pol ure mi lahko prineseš manidlje iz trga —»» «Kaj pa misliš? V tej vročini —i Sicer pa, saj se bodo mandlji našli —» in dolga Klementina se je lotila kuhinjskih predalov. Oidpirala je drugega za drugim, vse lepo po vrsti, onega kjer je bila moka in kjer so bili piskri in kuhinjske brisače, s svojimi suhimi prsti je brskala za plemenitim južnim sadqm -po najbolj nemogočih kotih, natikala ščipalnik in gledala v pomdnje, pod štedilnik, v kotel in pečico — mandljev ni bilo nikjer.' LETNIK VII." ŽENSK SiVETT štev. 4. STKAM 101. «Prosim te, Klementina, nehaj. Preiskali smo vso shrambo, vso kuhinjo, Mandeljev ni, ti rečem. Izginili so., Iz-gi-ni-K», je ponovila s povdarkom sicer tako doibroidušna Hanca in hud pogled je ošinili mlado deklo Žefo, ki je sedela v kotu, lupila krompir in točila bridke solze, «Jaz jih nisem,» je ihtela, «nisem, gospodična Hanca. Kako bi jiih neki — niti videla jih nisem, saj take stvari vedno zaklepam v omaro. Nisem jih, prav gotovo jih nisem —» ««Klejnentina, če bi mi ti pcwnagala oskuibsti piščance — Sama bi se zapeljala v trg —»» «Da bi skubila piščance —? Ah, Johana, sama veš, da nisem za tako delo. Sicer pa —• kako se boš vozila v trg, ko je kolo vzela Lujiza?» ««Saj res, Lujiza — Seveda ona je tudi morala baš danes v grad —»» «Da se domeni glede potovaaja s kontesami —, da, Johana —» V tem trenotku je udaril med pogovor dekliški smeh, Solnce, ki je lilo v širokih pramenih skozi odprto okno, so zatemnile sence. Mimo je prišla mlado dekle z dvema mladenič^a. Eden, visok, šibek, zelo mlad in plavo-las, z naprej visečimi ramami prenaglo vzraslih sedmošolceiv, je bil Fridel, drugi — «Eva» je zaklicala Johana, kakor da se ji je težak kamen odvalil od srca, «Eva, pridi mi pomagat ■—» in vsa storija o mandljih, neaskubljenih piščancih in pozni uri je bruhala skozi okno v prekrasni poletni dan tam zunaj. Mladina se je smejala. «Saj pridem, sestrica, seveda pridem,» je tolažila Eva. «Vidva pa me počakajta v lopi. Vrnem se kmalu, in morda sama prinesem kaj sladkega,» — In že je ni bilo in že je iz ktihinje donel njen veseli, še napol otroški glas. «Eva, prosim te, kje imaš zopet pentljo,» je začela Klementina, zagrabila krasno kito temnorjavih, narahlo valujočih las ter začela spletati razrahljane pramene. ««V kuhinji, gospa profesor, se ne frizira — sicer pa, vidiš jo pentljo —»» in iz Evinega žepa je priromal konec rjave svile v ne baš brezhibnem stanju. ««Vidiš,» je nadaljevala nekoliko bolj malodušno ob pomečkanem traku, «vidiš, mislila setm, da ga rajši spravim v žep, ko smo lazili po hosti, V goščavi izgubiš tak-Ie trakec kar mimogrede.»» Medtem je zavozljala trak okoli las in že se je v visej krasoti zopet zibal na njenem hrbtu. ««Zdaj pa na delo, sestra Hanca.» ; «Kaj pa je to-le,» je povzela zopet Klementina in. segla v Evin žep, iz katerega je gledal moder vogel drobne knjige. «Eva, kolikokrat ti je že rekel oče, da ne trati časa z lektiro te, —.te — provincijalne, nesvetovne literature. Oton Župančič — smešno, Kdo pa naj čita ta-le idijomi! Prosim, to-le poslušajte — «Pala je pala zlata oranža deklici v krilo — «To je prav lepo, prosim, prav lepo — Ampak ne tako spačeno, kakor čitaš ti. Ti sploh ne znaš slovenski» — STBAN log._ŽENSKI gVET štev. 4._LETNTIK VII. ««Hvala Bogu —. Toliko pa že znajti, da se sporazumem s hlapci in deklami. Več mi ni treba. Če bi le vedela, odkod ima to dekle te proletarske nagone — «Prosim vas, ne prepirajte se,» je mirila Johana. «Klementina, ali ne bi hotela pogrniti mizo in skrbeti za rože?» ««To-le prepustimo Lujizi. Ona ipia umetniški čut. Vsak čas se mora vrniti. Naproti ji grem, in ko jo zagledam, vama požvižgam, da boste brez skrbi.» In Klementina, tanka in visoka, v angleški bluzi iz pikeja, zapeta do vratu, v dokaj dolgem pepita krilu in v rjavili sandalah je dostojanstveno odkorakala iz kuhinje, «Zdaj pa brž,» je dejala Eva. «Ti oskubi petelinčke, jaz pa ti prisežem, da bom vstvarila puding — častna beseda — puding —» ««Brez mandljev?» «Pa ne bo manidljev.» ««A orehov tudi ni, in ne lešnikov —»» «Pa bo drugačen —» in že se je potopila Evica v študij kuharske knjige. «Puding pač mora biti, je-Ii, Hanca», in odprla je bukve pri na-rastkih. ««Mora, mora, ker imam pastetke iz maslenega testa že kot predjed —» «Vidiš, ta-le bo. Poslušaj. Karamelni puding. Stresi v kozo 10 dkg sladkorja, pristavi in pusti, da zarumeni Mešati ne smeš —> aha, — drobtinice, mleko, vanilija, šest rumenjakov — tudi sneg — to vendar vse imamo, jeli Hanca? Ura, kar pusti, puding je moj. Vzamem dvojno mero, kaj — ne, 1, 2, 3, 4, 5, — deset oseb. Seveda, to-Ie bo premalo. Tak^ nolbel, sočen, božanski bo moj puding — Z marelično peno ga bomo polili — glej tukaj-le stoji — vaniljeva krema ali marelična pena —■ seveda —■ vaniljeva krema, kar sline se mi cede, ampak pena, to je tudi fino, pa čisto enostavno, vidiš. Stopi tudi sneg, — aha, da, da, mezgo — Saj imaš mezgo, Hanca, in beljake?» «Vse, vse to imam. Kar začni, Evele, sam ljubi Bog te je poslal o pravem času.» «Ampak to-le ti povem, Hanca, puding ti naredim, do zadnje pičice ga naredim, in tak bo, da bi ga angelci jedli — ampak drugega ne bom naredila nič, nič nič. — Fanti me čakajo, in ko se bo kuhal — eno uro v sopari, enakomerno, počasi vreti, je tu zapisano —■ smejm k njima v lopo. Kaj? Zmeniti se moramo, ker gremo jutri na kočo.» ««Le pojdi, Eva, le poijdi, tisto bom že lahko popazila, da bo lepo vrel.»» «In brez skrbi bodi, Hanca, zvrnit ga že pridem pravočasno in peno bom tudi stolkla, da ne boste rekli, naša Eva nič ne zna.» ««Saj zna. Grški in latinski zna —»» «Grški in latinski — Vdiš Hanca, večkrat mislim, čemu se učim vsega tega. Grški, latinski, allgebro in fiziko — Saj se učim rada in v šoli je špas LETNIK VII._ŽE'NSKI SVET štev. 5._STRAN 103. —' Ampak, da bi bila kdaj tak-le pust profesor kakot naša Klementina —» Svareč pogled, ki je medpotoma ošinil ivi kotu se režečo Žefo, je zajezil Evino modroivanje. Sladkor v kozici je bil medtem lepo zarjavel. Dežek finih drobtinic se je usul vanj, bela kuhalnica je urno zaplesala in v kozico se je vlila plohica vrelega mleka. Zašumelo je, skoro je skipelo, a urna Evina ročica je vse skupaj naglo potešila v kraj. In ročica je mešala in mešala, «dokler ni hladno», je stalo zapisano v bukvicah. «Kaj misliš, Hanca,» je nadaljevla Eva tiše in se vsedla kraj odrasle sestre. «Kaj misliš, ali se ne bo Klejnentina kar nič poročila? Dvaintride-set let je že —» ««Enaintrideset, Eva,»» je vzdiknila Johana in njeni urni prsti so obračali kuretino, skubli po prsih, bedril», vratu — Sivi puh je padal v košaro, zletel kvišku in se oprijemal bele rutice in modrega predpasnika. Izpod puha se je zablestela bela koža tolstega, z milekom pitanega ptiča. «Vidiš, Eiva, dekleta z Glogovine se ne može. Nimajo časa za možitev in take-le stvari. To so same otročarije, pravi oče, in zaradi otročarij ne smemo zanemarjati dolžnosti. Dolžnost je vise. Seveda, če bi se našel pameten in resen mož, zakaj bi ga ne vzela ta ali ona izmed nas, pravi oče. Pa, Evica, kje se bo vzel tak pameten in resen mož tu na Glogovini?» Vstala je, stresla perje iz predpasnika v košaro, skrbno pobrala ostanke ptdia po obleki, obrisala oskubljene piščance, izpulila še tu pa tam peresce, prižgala droben špiritov plamenček in z naglimi obrati odžgala preostale posamezne dolge dlake, oprala perotnino, obrisala in nsolila. Z belimi prsi navzgor so se šopirili piščanci v rjavi kozi. Pogled na uro je uveril Johano, da j/ ostane še petinšestdeset minut, predno jih sme postaviti v pečico. In lotila se je maslenega testa. «Zate je težko, sestrica, tu na Glogovem,» je ihtela Eva in mešala sladko ames, da so žarela lica. «Ampak Klementina. V velikem mestu mora imeti polno znancev. Ali misliš, da hodi Klementina plesat?» ««Klementina plesat? Eva —» je dejala Hanca, zmajevala z glavo in preložila testo prvič. ««Klementina je bolj resna, bolj takšna, kakršen je oče —»» «Pa zaradi tega bi se vendar lahko omožila. Saj se je oče tudi oženil. Ah, Hanca, vidiš, jaz bi tako strašno rada, da bi se katera izpied vas poročila, Imela bi otročičke in jaz bi bila teta —■ Morda se bo Lujiza?» ««Morda,»» je rekla Hanca in ostrgala valjar, «Samo, če jo -bo kdo vzel, zdaj, ko si je ostrigla lase. Morda v Firenci, kjer je bila lani s kontesami. Ali misliš, da si v Firenci vse slikarice striže jo lase?» «Moj Boig, Eva, jaa ne vem. Povprašaj Lujizo. In ne klepeći venomer. Vidiš, juha mi premalo vre, ker premalo pazimo.» STjRIAW 1(}4_ZENISKI SVET štev, i._LKTOIK VII. ««Kako bi vprašala Lujizo, ko je skoro nikdar ne vidim. Vedno tiči v gradu ali roma po sosednih gradovih in slika. Ali misliš, da dobi mnogo denarja za slike, Hanca?»» «Mislim, da ne, Evele. Ampak zdaj me res pusti, da se mi lepo zaru-jneni prežgan)©.» Tudi Eva je ogledovala svoj puding. Rjavo testo je lepo zgoščeno, a vendar rahlo teklo počasi raz kuhalnico, «Dobro bo,» je sklenila in se lotila beljakov v medenem kotličku. Tako miočno je zbijala, da je njena muzika res privabila tovariša pad kuhinjsko okno. «Eva, ali še nisi?» —' ««Moment,»» je odgovorila važno, z resnim pogledam premotrila gostoto snega in tolkla dalje. «Žefa, poglej, ali mi vre vtfda v modrem' piskru?» Zdaj je bdi tuidi sneg že bel, gost in trd kakor stena. «Ti, Eva, midva greva. S teboj danes ne bo nič,» reče Fridel in se okrene v smeri na gozd. A Stane še stoji. Zdaj maže Eva model, osiplje ga s sladkorjem, narahlo meša beli sneg z ruijavim testom in vse skupaj previdno zdevlje v model. Vmes poškili v knjigo, se važno kreče, zdaj zapre pokrov in namesti svojo imietnino lepo v sredino lonca z vrelo vodo. Se pokrov in vlažno krpo lokoli njega, in prav previdno, prav previdno ga postavi na varen kraj šte-■štedilnika, kjer se bo kuhal prav počasi. Ura je enajst. «Hajdimo,» de Eva, splakne roke, otrese kaplje in že ia iri več v kuhinji. Posušilo bo njene roke že božje solnce zunaj v naravi, «Eva,» zadom vnovič Johanin glas, in njen obraz, še bolj rdeč' in upehan se prikaže pri oknu, «Eva, prosim te, poglej, ali še ne prihaja Lujiza ali vsaj Klementina. Nekdo mi mora urediti mizo. Niti za trenotek ne morem h kuhinje.» ««Pogledamo, sestrica.»» In vsa trojica se napoti na izvidni pohod. A Lujize m od .nikoder. In tudi Klementine ne. «Nazaj bom morala, Hanca bo preveč nervozna, če joi zapustimo vsi. Še mize ji pogrnem. To bo hitro.» ««Z žensk^i ni nič, saj vidiš. Stane,»» — in jezno krene Fridel s peti v gozd. ««Če hočeš, pridi za menoj. Pri naši bukvi čakam.»» A Stane je šel z Eva Tako božansko lepo je danes sijalo solnce. Vsa mala ravnica na Glogovini se je smejala. Drobne marjetice v kratki travi in goste veje jablan z listjem, ki se je svetilo, kakor da je lakirano. Poroig-Ijivg vesele je žvižgal kos. Kobilice so skakale, kakor da so pijane. V zraku je bil vonj, neslišen šum, nevidna mreža skrivnostnih žarkov, ki so te oklepali, prodirali, lovili in zazibavali v sladko-opojno veselje. Ob vrtiću sta obstala. «Ali bi vrtnic?», je dejala Eva. ««Da, vrtnic,»» je rekel Stane in jo gledal. «Ali misliš tiste drobne, roza, ali one temne, rdeče-žametne?» ««One temne, rdeče-žametne.»» — «Dajva, Stane, ali mi jih boš rezal?» Hodila sta med Sredami in rezala diieče, žamefnc^e, tgj'ror kri rdeče rože. Ona ie nrmn^tihala veiic«. in '^n iih jet ođfozaval. Opojni vgn:; y sehiS- LETTNIK VII._2EWSKI SVET Stev. 4._STRAN 1Q5. nem zraku je postajal vedno težji. Sladka tesnoba se te je polaščala, metulji so dolgo posedali po cvetovih in celo čebele so za spoznanje bolj počasi pregibale od solnca pozlačena krila. Evino naročje je bilo že polno rož- A viedno je še pripognila to in ono, zopet so se Stanetovi prsti dotaknili rjavkaste svile njenih rok, ko sta lomila cvetje. «Eva,» je zadonel Hančin glas vnovič, in hlastno je stisnila mlada deklica svoje cvetove, kri ji je biišnila v lice —■ «Fridel te čaka pod bukvijo. Adijo, Stane —» in stekla je po svojem novem opravilu, • » • «V desnem predalu zgoraj vzemi namizni prt in prtiče z ažurjem, Eva. In modri servis. Srebro dobro izbriši, predno ga položiš na mizo. Vilice levo, nože desno, Eva. Za ragü-pastetke daš velike vilice, ne malih, 2efo pošljem po krožnike, da jih pogrejemo. Tudi kruh ti prinese.» — «Da, da, dvojne kozarce za vino. Rdeče in belo, da.» * * * Za rože je izbrala Eva oikroglo skledo iz brušenega stekla, ki so jo cesto rabili tudi za kompot. Klementini ne bo prav. Klementina je bolj za visoke vaze. Ampak v nobene izmed onih daš ne bi mogla namestiti obilne žetve svojih rož. Vidiš, kako je to lepo. Prekrasno se ujemajo rdeči cvetovi s snežno belino prta. Ta in oni težek cvet se nagne tako globoko, da se skoro dotakne belega damasta. Zdaj modri servis. Eva kleči pred široko odprto kredenco in dviga krožnik za krožnikom, skledo za skledo iz trebušaste votline. Modri servis. Njena pokojna mamica ga je prinesla s seboj od daleč, ko se je poročila na Glogovino. Njena mamica, ki je ni poznala. Viničarjevi pripovedujejo o njej, kako je bila lepa in tiha in mila. Njena mamica, ki je morala umreti, ker je ona prišla na svet. Mlinarica Malka je vedno jokala, če jo je vodila kot majhno dete na njen grob. Na njen ozek grobek ob solnčnem pokopališkem zidu. Da, tedaj, tedaj je bila Eva bolj mlinar jeva kakor Glogova, Še tisti dan, ko je umrla mama, jo je prepustil oče Malki. In skupaj z Vido jo je oddojila. Ostala je v mlinu, dokler ni hodila in govorila. In tudi ko se je vrnila v rodbinski krog, je ostal mlin njeno najljubše bivališče. Mlin. Kako se je izpremenil. Zrastel je v višino in širino, in namesto idiličnili koles, ki so ropotala ob potoku, šumijo in brnijo zdaj motorji in stroji. Vida hodi v trgovsko šolo v mestu, kjer je poročena najstarejša mlinarjeva hčerka Mimica, Ko se vrne, bo delala v očetovi pisarni. Vida, njena ljuba tovarišica. In Stanetova sestra. Da, Stane je njen prijatelj. Stane, ki študira v glavnem mestu in bo jeseni inženir. Stane — STRAN 106_2E'NS.KI SVEIT štev. 4._LETNIK VII. Brisala je krožnike, ;ih skrbno razvrščaviala in ne da se je zavedla, se je smehljala, a obenem so ji polzele po licih solze — O, da ni več imela mamice! Zunaj je nekdo zažvižgal «Kaj jočem? — Preneumno!» in s hrbtom levice je Eva brž otrla solze, Fridel se je bil vrnil. Stane ni bil prišel pod bukev. Kje neki tiči? «Ne, tu ga ni,» je r^la Eva, «ni ga več.» In zopet je segla po skledah in kozarcih in uredila mizo, kakor se spodobi. Solnce pa je poslalo v sobo svoije žarke in budilo v ugodni harmoniji stekla, platna, rož in porcelana, v topli temini Evinih oči, v žametu njene rjavkaste polti, v prelivajočih se valovih njenih lepih las nepredvidene reflekse — (Dalje prih.) Materi > (Ivan Zorec.) O Bog, kako naj mi beseda gredo, da bi tudi povedale, kar mi vedo že vse življenje? — kako naj se užgo, da bi najnežneje, najvzvišenejo pesem pele na vse srce in najmočneje gorele iz duše moje —1 Kako —7 Ali moram še prižigati tam, kjer že in še v plamen gori presveti ogenj najbolj svete ljubezni —? Anti moram, moram, ljubezen moja največja, najlepša, ki si življenje mi dala in vse in ki se mi je po besedah velikega Napoleona le Tebi zahvaliti za vse, kar sem in kar znam —■! Moram —! Resnično. Kadar se mi čustva grejejo ob mislih in željah, ki se pno do samih nebes in ki gredo po osrčju zemlje in brezdnu duše, — kadar mi besede pojo v obiskovanju najslajih spominov in vro v presanjano, prehitro ubeglo ubogo mladost, mi je, kakor da še slonim ob Vaših zmučenih kolenih, o sirotna mati moja, še drhtim v povestih, ki mi jih pleto Vaša sladka usta, in še živim sto življenj v svetosti materinske Vaše besede... In mi po tej prvi ljubezni iz vse duše pobožno živi ljubezen do slovenske zemljice, do tebe, o Temeniška dolina...I Te ljubezni ste me naučili Vi, učili prvi in najlepše! Iz grade, ki so jo posvetile srage Vašega trudnega znoja, mi brste, Mijo in cveto poganjki misli in vse delavnosti moje; in če kdaj znam kakovo pohlevno misel svojo povedati z Vašimi besedami, o najbolja učiteljica, ljuba mati moja, — vem, da mi cvetoči poganjki rode najbolj plemeniti sad, znaneč rojstvo iz Vas in življenje za Vas, o mati... O, tačas sem najbolj Vaš otrok, o mati, tačas sem res pravi sin domače zemlje slovenske... Po Vas in zaradi Vas naj mogota nebeškega blagoslova lije nanjo, da se pravično izpolni sveta beseda. — LETJiTIK VIL_ŽENSKI SVET Stev. 4._STRAN 107, Vesoljni svet je začel gojiti genljiv kult ljubezni do matere. Tudi Slovenija je že dan ali dva posvetila časti in slavi slovenske matere — slovenska beseda še nikoli ni bila posvečena z lepšim praznikom, še nikoli. A jaz sem se spominjal Vas, o mati, in mater vsega sveta in njih bolečin, ki so jih trpele, ko so jim sinovi krvaveli in mrli po daljnih bojiščih. In vendar. Medtem ko se je taji materi paralo srce, je vsaj vedela, dc domovini daje sina svojega, kakor ga je z navdušenjem dajala junaške mati v stari Sparti; slovenska mati pa je zoper vso vero, upanje in ljubezen morala na zrtvernk polagati svoje otroke, čeprav je vedela, da bodo na tujem mrli za tuje... Tudi Vi, mama, ste umirali sto in sto smrti, ko je pala na Vaše uboge srce strašna vest, da Vam je daljna gališka zemlja vzela najmlajega sine — in ste prejokali brezsane noči, ko je Bog k Sebi jemal najstarjega, ki se je izpulil iz rodne zemlje in ki zdaj ubog in nadložen joka po Vas in pc njej... » * * Petero nas je bilo ptičkov v gnezdu. In kje smo zdaj, — kje? Kam se je razlezlo rmše gnezdo, ki ste nad njim kakor ptica starka budno čuli in nas učili? «Otroci, radi se imejte, nikoli več vam ne bo tako lepo in dobro, kakoi vam je zdaj...! A gorje si ga vam bo, ko se boste izpeljali iz gnezda...! Tačas boste hrepeneli po sedanjosti in se je boste s solzami milo spominfali...!/> S solzami se spominjam gnezda in ptice starke, ki ga je s kreljuti ir kremplji branila, s krvjo in srcem ljubila, ljubila... O mama...! Mrtva mati. (Oustav simiša.) Rad tedaj bi ji v oči pogledal, ko oko se ji je v strop zazrlo — v beli zastor med življenjem — smrtjo, predno je umrlo. Kaj ljubeči bi pogled povedal? Našel mrtvo sem, ko iz daljine sem prihitel v njen objem, spomine duša je prižigala krog nje; kakor rožna zora so plamteli, v moje mlade dni blestel' gfRAN 108._ ŽEMSKI SVET Štev. 4. LETNIK VII. Pa oblak gorja zakril je zoro, lice matere je sijalo; senca črtala dve novi je zarezi okrog ust, ki sta ob smrti se spojili: življenje — večnost, dve poti sta se združili. Ko o polnoči sem sam bil ž njo, z mamico mrtvo, sem s solzami težkimi govoril, ona — z molkom, ki je bil še težji — iz oči razprtih le sta sijali vame mir in odpuščanje. Kako sem te ljubil, zakaj trda pest nsode je naju ločila; smrt tebe objela, mene bolest, da je mejnik med nama gomila? Le o polnoči včasih se duri odpro, ko mesečina se v sobo razliva, v blesteči zastor sanj se preliva, ki ga odgrneš z belo roko: Skoz okno jablan smaragdni svoj prah prši ti po sivih laseh; ko trepečem radosti, saj me je strah, — žar večnosti sije ti v milih očeh. Spregovoriš, o mamica, spet otrok postane tvoj sin; a v tvoji besedi mu je razodel slaj vesoljnih daljin. Srečen posluša, s tabo želi, polglasno s teboj kramolja in v smaragdno jablan pod oknom strmi, med listi zlati sad trepeta. Ponudiš mu ga s prosojno roko: «Okusi ovočje mojih doznanj, vživaj ga kratek hip samo teh tvojih skrivnostnih sanj!» Povžijem jabolko, zakoprnim: «O, mati, daj mi še sad!^ roke iztezam, se prebudim, ob oknu stoječ gledam v mračni prepad LETNIK VII._ŽEKrSKI SVET Sitev. 4._STRAN 109. Njen obraz. (Iva Breščskova.) V široki, bleščeči ulici, kjer se v noči pretaka gost soj tisočero luči, koder hiti mimo tisto nemirno življenje mesta, tam t nekem oknu, tako polnem čiste svetlobe kakor cb samem belem dnevu, sem videla sinoči njen obraz in njene roke,,. V žilast, gost les je bil vrezan, čisto tak kakor ga poznam: lica vsekriž gosto narezana, tanke in suhe ustnice, mirne, tihe, globoko udrte oči. Videla sem njene roke; kakor žive, drobne, trudne, do kraja izdelane roke.,. To so mati Lenartova! Zatisnila sem oči: tista svetloba tam v oknu me je bolela. Mater Lenartoivo bi rada srečala pod večer tam gori doma; lam gori, kjer je rosni in lepi mir polja podoben njenemu tihemu trpljenju, V mraku bi mi prišla ona naproti po stezi (kakor takrat), nič bi mi ne rekla, samo svoje žuljave, trudne roke bi položila na moje šibke dlani in jaz bi čutila vso njeno lepo, veliko in trpečo dušo,., * * * V Lenartovi hiši sta se nekdaj bahali mladost in zdravje. Tista lepa, velika mladost, ki poje iz cele duše, ki bi rada ves svet objela in se povsod razlila. Bili so trije: France, Lojze in Tone, Mati Lenartova je bila takrat v život še mlada, v lice s-veža; gledala je veselo, kakor da bi nosila v očeh vso veliko in svetlo pomlad svojih otrok. Tako je bilo pri Lenartovih do vojne. Vse ono težko in veliko, v prvih trenotkih nepojmljivo, je prišlo tüio in mirno, kakor skozi tejniio noč. Iz| vasi je odhajala prva zrela mladost; z njo je odšel France. Lenartovka ga je spremila do postaje. Slišala je veselo pesem mlade-ničev, vmes FrancetoMo razposajeno besedo in njegov hrupni smeh; ali čisto dobroi je čutila, kako leži pod tisto veselo pesmijo, pod razposajeno besedo in hrupnim smehom mrzla in težka senca... Še rta vsej svoji duši je čutila tisto senco in za en sam trenotek jo je skušala odmakniti: skozi svetle solze se je nasmehnila Francetu, dvignila se je prav na prste, da jo je on poljubil na čelo, in rekla mu je, da je vse res, ko ji je on zagotavljal, da se kmalu povrne: «Mati, prav tako bo, kakor pravijo: en mesec ali dva ostanemo, pa nas pošljejo nazaj! Kmalu se vrnem!» Ponovila je kakor sama sebi: «Kmalu se vrneš, France!» Ali tiha in mrzla senc^ je rekla: «Nikoli več!» Postal je bil pri oknu kupeja; takrat jo je videl spodaj, zdela se mu je majhna, zdela se mu je otrok--in nikoli še se mu ni tako zasmilila. Nekaj čudnega se mu je zgenilo v srcu; hotel ji je še reči: «Kmalu, mati!» ali vlak se je premaknil, voz je butnil ob voz; ropot stroja ;e ubil njegovo besedo in mu venomer ponavljal: «Nikoli več! Nikoli več!» STRAN 110._ŽENSKI SVET štev. 5._LETNIK VII. Že črez mesec dni so ji pisaU, da ga ni več. Ostal je tam daleč, bogve kje — med tisočerimi —, — tiho, kakor da bi luč upihnil... Ko so ji povedali, je klecnila ob ognjišču na kolena. Lojze jo je našel pod večer in jo dvignil kakor otfoka. Ob luči se je ustrašil njenega obraza, ustrašil se je nje same: bil je en sam dan in bilo je, kakor da je šla mimo dolga vrsta let... Hodila je okoli tiho kakor senca... Ko je odhajal drugi, Lojze, ga je spremila: vdana in mirna. On se je kazal veselega, glas pa mu je bil pretrgan kakor v joku. Na pol pota se je ustavil: «Vi mati, pojdete sedaj domov; do postaje pridem že sam!» Ubogala ga je kakor otrok; dvignila se je na prste (kakor takrat), da jo je poljubil na čelo. «Zbogom, Lojze!... in piši!» je ukazala tiho. On jo je hotel pogledati veselo: «Zbogom, mati!» Hotel je dostaviti še mehko, toplo besedo, toda zgrabilo ga je v grlu in le ozrl se je nanjo... Ona se je vrnila tiha in vdana. Čakala je na ajegoVo pismo, ki ni nikoli došlo. — * s s Ko so prišli domow, kar jih je še ostalo, betežni, v telo in v dušo trudni, so ji mirno povedali o Lojzetu: da ga ni več, da je ostal tam kakor France. Ona je poslušala; mirna in tiha---nič ni govorila, le njeno telo je postalo od tistega dne bolj sključeno in obraz ji je upadel, kakor da bi ji bilo šestdeset let. # * Mirno in tiho je poslušala tudi Toneta, ko ji je pod večer nekega dne povedal, da odpotuje z drugimi na Nemško v rudnike. Ker so se ji vedno oči solzile, je komaj kakor skozi motno steklo razločila njegov obraz. Čutila je, da je vse resnica, kar ji je on govoril; čutila je, da je v vsem njegovem glasu ono veselo, otroško prepričanje o sreči, ki ga čaka v svetu, o bogastvu, ki ga pripravi... zanjo, za mater, in zase... Ugledala je v tistem trenotku pred seboj one, ki so šli in se niso vrnili več, in zbala se je. Kopiaj slišno mu je izpovedala to svojo bojazen; prosila ga je, da naj ostane. V njem pa je bilo mlado hrepenenje, bila je tista močna volja, katero le najvišja mioč zlomi. «Zakaj bi se bali, mati? Pisal bom in vrnil se bom,..!» Ni mu odgovorila. —i Zakaj bi se bala? Čemu bi se upirala? Hodil bo po svoji poti, ene same stopinje ne bo zgrešil---še z zavezanimi očmi bd hodil po svoji cesti in prišel bo, kakor mu je zapisano... « « # Takrat, ko jo je z|adnji ostavil, je Lenartovka prišla k meni. Sedla mi je nasproti, pri mizi, in jaz sem videla v njenih očeh življenje. Prinesla je Tonetovo pismo. LETNIK VII._ZE-N'&KI SVET štev. 4._STRAN 111. «Nobeden ni pisal; ne France, ne Lojze; Tone piše in vrnil se bo!» Brala sem ji in vsaka njegova beseda je bila zanjo kakor lep, velik žarek solnca. Iz mrtvih črk je stopalo polagoma življenje, ki ga je on, Tone, živel tam v tujini; stopil je on sam: videla ga je pred seboj v zdravju, polnega mladega, močnega upanja, in na njenepi obrazu se je zasvetila radost. Vsako njegovo pismo je bila zanjo kal novega življenja... Ko je bila zadnjič pri meni, je bilo menda že pozno v zimi. Tone ji je pisal, da jo obišče, da se povrne. Ona je sedela ob peči in na njenem obrazu je stalo svetlo upanje.,, «C « sc Tam v začetku jeseni sem šla domov. Hotela sem k materi Lenartovki, da jo pozdravim, da pozdravim Toneta. Na vasi so mi povedali, da je čisto sama; povedali so mi, da je ostal z doma za vedno. —■ V rudniku, kjer so delali, je plin zadušil nekaj delavcev; on, Tone, je ostal med njimi... Šla sem mimo njene hiše, da jo vidim, njo, Lenartovko — samo. Nisem je našla. Ko sem- stopila na klanec za vasjo, sem jo ugledala. Bila je še daleč, ali spoznala sem jo. Na glavi je nosila butaro drv; ko mi je prišla čisto blizu, se je ustavila. Odložila je breme na zid ob klancu. Nič ni rekla, samo svoje žuljave, trudne roke je položila na moje šibke dlani---- Gledala sem njeno majhno, sključeno telo, njen upadli, z ohlapno, nagubano kožo pokriti obraz, njene globoko udrte oči--in bila sem tiho. Kaj naj bi rekla jaz materi Lenartovki? Ko je bil mrak že gost in tih, je ona dvignila breme z zidu in si ga naložila na glavo. Ostavila me je; odšla je po klancu. Gledala sem za njo in videla sem, ktiko se je breme na njeni glavi širilo, rasloj postajalo je neizmerno; strnilo se je z vsem temnim mrakom, ki je ždel nad dolino; strnilo se je s hribom, z goro, ki je stala okolu velika in mrzlaj strnilo se je z vso neskončno težo, ki leži nad vso Zemljo... in pod tem bremenom, majhna, šibka in vdana je stopala Ona, Mati.,. Narodna. (Poldl Leskovčeva.) Na njivi kraj gozda fant orje Ljubezen je v duši ostala, in pesem si žmžga vesel. za klobukom duhti rožmarin. Kaj ne bi bil zidane volje! V dolinci pa očka hčer krega Sinoči je k ljubici šel--— in mamca se jezno drži... Ljubezen mu dekle je dala Pod oknom pohojena travica in šopek zelen za spomin. in dekle ima solzne oči — STRGAN 112. ŽENSKI SVETT štev. 4. LETNIK VII. Tujca. tAnica.) Včeraj še, še danes v rani zarji je moja pesem zadrhtela k Tebi. V rosi so gorele Tvoje ivezde, T no je tihe in globoke zvezde. Danes zjutraj si mi bil še blizu. Bliže kakor pesem moje duše, bliže kakor nežna struna moje pesmi, bliže kakor sama slutnja tiste strune. Danes zjutraj si mi bil še brat in brata je iskala moja sreča. Moja svetla in razkošna sreča — Trave so poslednjo rosno kapljico popile. Tvoje zvezde blesk so izgubile in zakričala bi v svet v bolesti: kot tujca sva se srečala na cesti. Trepetajoča luč, (Milena Mohoričeva.) Plesala bi — — Vabeći glasow godbe kličejo plesu. Chopinova poslednja ma- 2iurka je. Težka, kakor je edino misel na smrt. —--Zdi se mi, da se je nagnila luč na obzorju in je pokrila tema zemljo--^ — Bliže in bliže prihaja godba, v srcu se je zlila z mojo žalostjo--- Glejte, tam zadaj žare zublji nove zarje :--— in vendar... Plešem. Jaz plešem v tej grozni noči naših dni. Telo se udaja ritmu poslednje mazurke, roke valove v njenih hrepenečih akordih v praznoto. Saj ni rešitve, v brezupnost strme oči-- Tam daleč gleda name dvoje nevernih oči. Žge me njih pogled in boli... Tako majhna sem in tako slabotna vi tej uri. Moje roke nimajo več moči, da bi dvignile sklonjeno glavo, maja misel ne več sile, da bi nevero pregnala. Moje srce umira-- Tema je v naših strašnih dneh, krvavo rdeči zublji se dvigajo v noč in izginjajo kakor slutnje. Ni me strah, ne umrla bi od njih — — A dva neverna zublja gorita tam, in v njih je zame zapisana — Smrt. LETJiTIK VIL_ŽENSKI SVET Stev. 4._STRAN 113, Večerne ure« (Srečko Kosovel.) Na ulicah je tiho. Na sivih strehah že blešči večer. Nad strehami nebo kakor sinje oko, ko da temni pred večnostjo. Nepojmljiva večnost, brezprostorna, brezčasna, brezkončna. (O, kako čudno zveni ta beseda, kakor resnica, ki je ne moremo dojeti!) In tukaj v sobi človek, mlad študent. — Pesem pile ta mladi študent, pesem čudočudno. Pesem, kako vse ceste držijo v neskončnost, pesem, kako majhne so v primeri s cestami zvezd, kako majhne v primeri z brezzračnimi medprostori gorečih solne in blestečih zvezd. Pesem, kako veliko je življenje, kako je večno. Kako hrani v sebi zlato in granit in sreibrne megle. Kako zaživijo tajne skulpture — pesem o večnem izpreminjanju oblik, o večnem izpreminjartju lepote, Kajti ena sama lepota je — živeti, biti granit in zlato in srebrna megla. Pesem piše ta mladi študent. Pesem človeka.Granit, zlato in srebrna megla — vse to je v njem. On sam je zrcalo neizmerne in nepojmljive lepote. Hodi, in je zrcalo nepoznane bodoičnosti. Hodi, in njegova pot vodi v neskončnost. Pesem piše ta mladi študent. Pesem devojki. Tam za gorami zelenimi. Ah, kaj bi sanjal še dolgo? On piše pesem veselo in mlado. * * * Večerni, zlati soj odseva v licih mladega študenta. Odložil je pismo in pesem in ne piše več. Samo strmi za večernim oblakom, ki plava nad goro zasenčeno. ' Večer je tih , . . (Radlvoj Rehar.) Večer je tih in ti sediš Pred te bi na kolena pal na moji desni in molčiš, in rad bi ti odgovor dal, s pogledom tožnim vprašujoč, odkril ti vso srca bridkost, zakaj ne ljubim kot nekoč razgalil svojo ti skrivnost, več z žarom vroče te strasti, samo če vedel bi, zakaj zakaj več vse mi nisi ti? ne ljubim več te kot nekdaj. Ugasnil v srcu je požar, utihnil je strasti vihar, osul se cvet je tistih dni, ki bili so — in več jih ni, in glej, po njih mi prav tako kot tebi je, še bolj hudo... OTRAN 114. ŽENtSKI SVET štev. 4. LETNIK VII. Duh češke žene med vojno. (Dr. I. Lah.) («Duch češke ženy za valky».) «Ženski ob zor», revija čeških žen, ki obhaja letos že svojo petindvajset-letnico, je izdal ob desetletnici češkoslovaške narodne svobode krasno knjigo, ki bo ob enem najlepši spomenik trpeče češke žene in inatere, boreče se za svoj zarod in narod, v boju proti tuji državi in tujemu narodu ob času svetovne vojne. Knjiga obsega 112 str, velikega formata in že naslovna stran, ki je izšla tudi kot umetniški plakat, kaže idejno stran njene notranjosti. Črni dvioglavi orel, katerega glavi obdaja rdeča gloriola, se dviga nad ženo-materjo, ki stiska z eno roko v naročju dete, z drugo pa je pripravljena, da s pestjo odbije pohlepni objem avstrijskega dvoglavca, ki že steguje po njenem najdražjem zakladu — otroku. To je tista češka žena, ki se je ves čas svetovne vojne zavedala svoje velike dolžnosti, ko so od'šli možje, očetje in sinovi na vojno, da je varovafa dom, nadomestila moža v delu, predvsem pa da je vzgajala svoj mladi zarod v domovinski ljubezni in ga varovala pred slabimi vplivi šole in javnosti, da ga je tako pripravila za bodoče čase v samostojni domači državi. Knjigo je uredila urednica «Ženskega obzora», pisateljica Ana Ziegloserova, katere miož je bil interniran skupno z našimi inter-niranci v Mittergrabemu, in je imela dovolj prilike, da je sama skusila vso krivico nasilja, ki je z njim skušala Avstrija zlomiti češki narodni odpor. Knjiga obsega prispevke 34 žen, pisateljic in javnih delavk, in 10 pisateljev oz. kulturnih delavcev, ki sio tu podali svoje spomine in misli ob desetletnici bodočim rodovom v opomin. Vsebino nam kažejo že podnaslovi; V začetku vojne — V zaledju —. Domači odpor — Zagranična borba — Konec vojne — Slutena svioboda _ Svo^ boda je tu — Mirovne smeri. Na čelu zbirke je pesem znanega nacionalnega pesnika Viktorija Dyka «Brez naslova», posvečena junaštvu žen, Zofija Podhoreckä podaja v uvodnem članku nekak pregled, kako se je udejstvovala češka žena med vojno döma, v tujini, v mafiji, v narodnih in človekoljubnih društvih, in našteva imena onih, ki so največ trpele vsled svojeg'a narodnega prepričanja, bodisi da so bili njih možje v ospredju osvobodilnega boja ali pa da so se same izpostavile največji nevarnosti kot «kurirke svobode», ki so prenašale važne vesti iz tujine, da so s tem omogočale zvezo md domovino in rajnimi odbori, ki so delovali v Švici, v Parizu, v Londonu in v Ameriki. Koliko je bilo onih «skritih junakinj», ki so prevzele nase vse breme domačega gospodarstva in kljub temu skrbele za vzgojO' otrok. In delavske žene, ki so ostale brez sredstev in delale za dva, da so nahranile otroke. Dokler so bile še zaloge, je šlo, a potem, ko je pretil glad? In tu nam znana kulturna in humanitarna sotrudnica Renata Tyrševa lepo pripoveduje o delovanju «Češkega srca». Danes si težko mislimo, kaj je bilo «Češko srce» v tistih sestradanih časih. Žene in matere so začele omagovati; možje in očetje na fronti, a doma čim dalje manj hrane. Treba je bilo poi cele dneve in noči stati v «frontah», da si dobil — če je sploh kaj bilo — na svojo nakaznico, kolikor je bilo doiločeno. Po mestih so stradali in zmrzovali otroci, nastala je nevarnost, da propadejo zdravstveno in moralno, če se nihče ne zavzame za nje. A meščanstvo jim ni moglo pomagati, ker je bilo samo izčrpano. Tu se je oglasilo češfco srce; na pobudo nekaterih dam in društev se je osnovala v Pragi javna kuhinja za otroke in češki kmet se je v polni meri zavedel svoje dolžnosti. Od vseh strani so prihajali darovi, tako da je moglo «Češko srce» na daleko razširiti svoje delovanje in je združilo ves narod v en skupen boj za obstoj, kar se prehrane tiče: njegova najvišja naloga je bila, rešiti mladino in stradajoče dijaštvo, da ga ne uniči Dimaj, ki je hotel češke pokrajine sestradati. Renata Tyrseva je stala na čelu tega ple- LETNIK VII. ŽENISKI SVEiT štev. 4. STHAN 115. menitega dela, ki so ga po češkem vzoru uvedli tudi po naših krajih. Seveda bi bili vsi napori narodnega ženstva zaman, če bi ne bile sodelovale kmetice; zato je zelo lep in zanimiv spomin A. Černetove-Slufcove, ki pripcveiduje o «mlinarici iz Štam-paha»; to je bila priprosta žena, a kot mlinarica se je zavedala, koliko dobrot lahko stori — in ona je delila povsod, kjer je bilo potreba; njen mlin je postal prava božja pot, kjer so bili deležni dobrot vsi, ki so prihajali tja s poštenim narodnim srcem. Res «mlinarica iz Štampaha» ni bila edina, veliki češki mlini so mnogo darovali za «Češko srce5>, a v teh težkih časih so mnogi izrabljali bedo naroda — zato je prav, da se ohrani spomin preprosti ženi, ki je dala vse, kar je imela, da reši mladino po mestih pred propadanjem. Vemo, da bi se tudi iz naših krajev dali v teh časih zbrati zanimivi spomini,.. Odveč bi bilo naštevati vse, kar je lepega v tej knjigi. Svetovna vojna nam je po desetih letih miru vir trpkih a tudi sladkih spominov in češka žena je opravičena, da si piše knjigo; veliko, je bilo njeno trpljenje — toda ogromno je bilo tudi njeno delo žrtvovanja in ljubezni, ki je vodilo do zmage. Vsi narodi postavljajo spomenike junakinjam, ki so se žrtvovale za domovino __ toda poleg tistih znanih junakinj, med katerimi so nekatere celo padle pod streli, je tudi «neznana junakinja» — žena sploh, pri vseh narodih, pri vseh državah — a pri češki ženi je bilo trpljenje tem večje, ker se je zavedala, da se njeni sinovi na fronti ne bore za lastno domovino, da morajo služiti v tujih službah in se boriti proti osvoboditeljem, ob enem pa skuša ista država doma zatreti mladi zarod, da oslabi narodno silo in si jo uklone za bodočnost, Obotje zlo je skušala premagati češka žena s tem, id'a je naročala svojim sinovom, naj ne more nikogar in naj se ne bore proti svojim bratom, doma pa je s podvojenimi silami delala in vzgajala mladi rod v odporu proti tujstvu in v sveti veri do zmage v svobodo. Oboje se ji je posrečilo in današnja samostojna češkoslovaška republika je opravičeno priznala veliko zaslugo češke žene za narodno svobodo. Zasluga njihove narodne zavesti je bila, ida so njih možje in sinovi napolnili češke legije v vseh zavezniških državah in se bili proti lastni državi, da so pripomogli k zmagi svobode, in zasluga njihovega visokega pojmovanja o dolžnosti in poslanstvu žene-matere v narodu je bila, da so doma rešile mladi zarod in vkljub preganjanju delovale povsoid, kjer je bila potrebna njihova pomoč, pri narodnem delu. Ta lepa knjiga je samo mal spomenik njihovega velikega dela, ki mu je bil edini cilj: svoboda in rešitev naroda. Slika za sliko se vrsti pred našimi očmi. Pretresljiv je prizor, ko vidimo žene-delavke, ki morajo kot sužnje delati v vojnih tovarnah in pripravljati morilno orožje proti lastnemu narodu, a zopet se nam pokaže junakinja, ki kljubuje vsemu in vsem in rešuje, kar se da rešiti. Zadnji del knjige ima — kakor več drugih člankov — pacifistične misli. Gotovo so ravno žene-matere poklicane, da goje misel svetovnega miru. To je tudi danes duh češke žene. Toda med vojno je mogel voditi do zmage in svobode samo duh, ki odseva iz te knjige. Zato bo to lep spomin preteklosti za bodočnost. Mladi deklici. (Ksaver Meško.) Saj tvoje oči so molitev. Odmrl sem nizkosti človeški in tvoje besede so spev; od tvoje miline prevzet, vseh slabih misli krotitev kot bil bi že v hiši nebeški, najsilnejša tvoj je usmev. ob tebi ves čist sem in svet. " STRAN 116._ŽENSKI SVET štev. 4._LETNIK VII. Težke ure. (Cizela Majeva.) Ko sem si želela nekekega dne soinčnih žarkov in svojim mislim urico oddiha, sem legla v mehko travo. Samote in tišine nisem vživala dolgo. Približali sta se dve gospe, zatopljeni v pomenek. Po resnem in otožnem obrazu mlajše gospe sodeč, je bil njiju razgovor neprijeten. Ko sta stopali mimo mene, se je izvilo iz ust otožne sprehajalke; «Da, življenje bi bilo lepo, ko bi nam zlobni ljudje ne povzročali težkih ur,» Ta stavek me je stresel in prebudil iz qmoticnih brezskrbnih sanj. Zrla sem zopet v realnost, V življenje. Ali so ljudje res zlobni? Čemu nam grenijo življenje in zakaj so zlobni? Ta vprašanja so me vznemirjala, rada bi se jim bila ognila, a nisem mogla. Odgovarjalo jim je srce. Odgovarjal je razum. Mogoče je prav, da zapišem vsaj tiste misli, ki niso zbežale v neznano. Res je, da doživlja sleherni človek prej ali slej težke ure, težke in. tako usodepolne ne, da mu zapuščajo v^ duši čudno sled; še posebno, ako ga mečejo iz doživetja v doživetje in mu celo spremenijo življensko smernico. Kdo zakrivi te težke ure? Kdo nagrmadi pred življensko pot posameznika neprehodne mejnike? Kdo trže srca v idealni ljubezni in jüi zopet razdvaja? In kdo ukrade materi sina, ki jo je podpiral? Največkrat človek niti ne pojmi vzroka bridkih ur in težkih udarcev. Vzroke išče, a jih ne more izluščiti. Čuti le, da vodi njegovo usodo višja neznana sila, ki vpliva nanj taloo močno, da se ne more ubraniti niti bridkemu doživetju niti zlim posledicam. Te mu črpajo telesne in duševne moči in ga ovijajo v trenutno šibkost, toda izpiti mora namenjeni kelih s trpko vsebino do dna. Šele po prestanem doživetju, po prestanem trpljenju zbere človek svoje sile in težki doživljaji izginejo polagoma v pozabnost. Take težke lu-e, ki jih nalaga človeku poedincu višja moč, katere izvora ne jnoremo pojmiti z razumom, pač pa s čustvi, so neizogibne. Gotovo pa je: ako prenaša človek težke usodne udarce mimo, z dostojanstvom, tedaj pridobi na življenski preizkušnji. Res je tudi, da si povzročajo ljudje težke ure sami, po lastni krivdi in si tudi drug drugemu grenijo življenje hote, in tudi nevede. Nepopisno je gorje, ki tlači človeštvo dan za dnem, iiro za uro, in sicer tisto gorje, ki ,ga ne narekuje nevidna vsevladajoča moč, pač pa ga povzročuje človeška volja, volja poedincev. Ni potrebno, da sežem s svojo mislijo dalje, ako hočeju potrditi besedam: Zlobni Ijtidje nam povzročajo težke ure. Poglejmo v vsakdanje življenje! Gospa sodnikova si je kupila lep nov klobuk. Sreča jo žena trgovca N., prijazno pozdravi in pohvali nov klobuk. Toda v njenem srcu se zbudi ne-voščljivost; želi si še lepši klobuk. Vidi prijateljico in že obrekuje sodni- LžiTOIK VII._ŽE'NSKI SVET šitev. 4._STRAN 117. kovo, kolikor ji le dovoli njena govorniška zmožnost. Nizkotno mišljenje in njena zavist, izvirajoča iz srčne pokvarjenosti, ji ne dovoli, da bi govorila lepo o sodnikovi, kaj da bi pohvalila celo njen klobuk. In tudi: sodnikova si lahko privošči lepe toalete; ponosna je na vse, kar ima. Zdi se ji, da ni njej enake in da je več vredna kot njene znanke, zato odzdravi uradnikovi ženi z izrazom, ki pravi; saj si le uboga uradni-kova žena, le prikloni se mi. Napuh te gospe je izražen v vsaki njeni kretnji, Uradnikova žena, ki je sicer starejša, se klanja, seveda, ker se boji intrig in posledic. Tretji primer; Mlada služkinja je prezrla pri pometanju v kotu za pečjo nekaj smeti. Gospa se vrne s sprehoda, opazi smeti, se vsled tega razkači in ozmerja služikinjo; pri tem se izlije iz njenih nežnUi ust vrsta nelepih priimkov, ki postavijo v slabo luč le gospodinjo. Jeza in surovost bruha iz nje, ker ne zna brzdati svaje nravi. Tisti hip se je postarala kljub šminki za deset let. Služkinja je nemo in žalostno povesila glavo, pomela smeti, si zapomnila izbruh jeze ter sklenila v srcu, da bo drugič previdnejša; pri tem pa je premišljevala svojo nemilo usodo. Minka iz L. ima lepega, pridnega ženina. Njena tovarišica jo ima sicer rada, saj je nevesta ljubeznivo dekle, a zavist, ki gloda v njenem srcu, jo zek muči. Ženinu prihajajo anonimna pisma, v katerih je zavistna tovarišica zbrala vsemogoče laži zoper nevesto. Rada bi razdrla zaroko, a na njeno veliko jezo se ji ni posrečilo. Bridke ure, ki jih je hotela povzročiti nevesti, so obiskale njo, Zavist-je gledala dalje in škodovala njej sami. Dve sestri si ne privoščita prijazne besede, na:gajata si, kjer je le prilika. Ob najmanjšem povodu švigajo strele iz oči in usta bruhajo nizkotne priinike, ko da bi sestri stavili, katera se v surovosti bolj iz'kaže. Starejša je nevoščljiva mlajši radi lepote, kar ji da pogostokrat čutiti. Užaljena sestra plača seveda vsako neprijaznost. «Zob za zob», to je geslo, ob katerem se brusi duhovitost obeh. In posledica obojestranske ljubeznivosti? V O'brazu so ostre poteze, ki izdajajo hudoben značaj, v lepih očeh je izraz pokvarjenega, brezčutnega srca. —■ Takih, enakih in še hujših dogodkov iz življenja, ki kažejo posameznike v grdi luči, bi lahko zbrala ze celo knjigo. Ljudje se sami niti ne zavedajo, kako se ob navidezno prav malenkostnih prilikah razgalijo do dna. Drug drugemu povizročajo bolesti — težke ure — ker so tako navajeni. In vendar niso vsi ti bojevniki, ki mučijo sebe in druge, niti vedno zlobni. Manjka jim nekaj, česar niso bili deležni ne v zgodnji mladosti in niso imeli prilike niti pozneje, da bi si prisvojili. Manjka jim vpogled v lastno bistvo, manjka jim boj in 2;maga nad samim seboj, manjka jim plemenitost srca. Plemenitost srca je bogastvo, ki si ga lahko prisvoji sleherni človek. Živeti v slogi in zadovoljstvu s seboj in z vsemi Zemljani, je umetnost, ki jo narekuje le srčna kultura. STEAN 118._ŽEMSKI 8'VET gtev. i._LETN^ffi VII. In vendar si večina ljudi ni na jasnem, kaj je pravzaprav kultiira srca. Saj si povzročajo medsebojno bridke ure le vsled tega, ker niso bili tako srečni, da bi jim bilo podeljeno že ob rojstvu spoznanje: nestori bližnjemu tega, kar nočeš, da drugi tebi storijo. Podedovana sebična nrav pa jim niti ne dovoli, da bi se poglobili v nauke te kulture. So pa tudi taki ljudje med nami, ki vedo, kaj je srčna kultura, praiv natančno in vendar razodeva njih obnašanje nasprotno. Nimajo pač v sebi dovolj moči, da bi sledili vBem zahtevam te kulture, čeravno hočejo veljati za izobražene. Njih izobrazba je enostranska. Ne smemo se čuditi kmetici ali delavki, ki ni imela nikdar v roki poučne knjige in sploh ne ve, kaj je srčna kultura, če se ne zna brzdati v trenutkih, ko zavladajo v njej neukrotljivi duhovi. Aiko ne spoznava svoje šibkosti ter zvrača vso težo lastne krivde na tuja ramiena, dela to le zato, ker ne pozna tajne govorice človeškega srca, ker ni plemenita. Če pa nešolana ženica pokaže v trenutkih, ki so tako neznatni, a po-■mem;bni, in črtajo značaj posameznika, srčno kulturo, dela to instinktivno, brez zunanjega nagiba. Ona je to krepost podedovala. Njena srčna plemenitost ji je bila dodeljena že ob rojstvu. Nerazumljivi so le ljudje, od katerih pričakuješ srčne kulture, ki naj bi si j o pridobili s splošno kulturo, a sa srčno prazni in brez notranj e vrednosti, podobni lupini brez jedra, kar pokažejo ob vsaki priliki. Ti hlapci lastne šibkosti in nekultiure so tera nevarnejši, čimi razvitejši je njih intelekt. Radi njihove neplemenitosti.trpi posameznik in trpi človeštvo. Nevarni in neprijetni so pa tudi neirbraženci s zakrknjenim srcem. Mnogo gorja in mnogo solz so že povzročili in bodo še povzročili, dokler ne prenehajo ti nesrečniki roditi in se množiti. Človeštvo potrebuje plemenitih duš in kulturnih src, ki niso zmožne greniti življenja ne sebi ne drugim. Vseh sanj si sanja bil nekoč .., (Maksa Samsova.) Vseh sanj si sanja bil nekoč, Veš, takrat bilo res tako vseh misli misel prva; je v srcu zapuščenem, pa bilo mimo je gredoč da bolj teiko in bolj grenko zate, kaj mar ti zame... pač moglo bi ne,biti. A kaj si meni ti sedaj, ko čas zaprl je rano? Spomin le redko spe nazaj, vse daleč je za mano. LETNIK VII._ŽENS'KI SVEST štev. 4._STRAN 119. Ti in jaz, (RadivoJ Rehar.) 1. O, večernih ur molčanje, da sedaj sua kakor sveča ko si vsa se, vsa mi dala, in ko stenj, nje stenj goreči, da sva bila v slasti vztrepetala ki ju siaplja plameneči in sva bila srečna, srečna; zubelj najine ljubezni! II. Ti in jaz! — O, daj mi roke, Ti in jaz sva eno, eno: bele roke, ustne rdeče, združilo src hrepenenje lica in oči plamteče v eno naju je življenje, in srce mi smje daj! v eno samo je celoto. m. Prepleteno je med nama. Če raztrgaš te vezi, s tisoč nitkami pretkano, ki jih je ljubezen stkala, s tisoč sponami obdano — se na vsaki prikazala tisoč želj in tisoč sanj. kaplja srčne bo krvi. Naša drama (Milena Mohoričeva.) Otvoritvena predstava letošnje sezije je bila Shakespearjeva ljubezenska tragedija «Romeo in Julija» v režiji prof. Šesta. Tradicija v naši drami je takšna, da Shakespearja vprizarja in pripravlja vedno on in brez dvoma si je tudi na podlagi njega ustvaril režisersko ime, ki ga ima danes v javnosti. Vendar je bila kljub njegovemu improvizacijskemu načinu tragedija skoro «nerežirana», predvsem z o'zirom na nosilca glavne vloge. Režiserjevo delo brez dvoma je, da vodi igralca, njegova sveta dolžnost pa je, da vodi mladega igralca, da ga vzame predvsem v temeljit študij glasovne dinamike — skrbeti mora za to, da pri predstavah dveh ali treh let pod njegovim vodstvom ne izgubi glasu. Dasi so bile skoro v* vloge, vsaka zase sijajna izdelane, so bile vendarle posamezni neubrani fragmenti. Naši igralci so tekom zadnjih let zrasli v zbor, na katerega smo lahko ponosni. A ta prvi večer je poleg Šarič«ve oes. Sir, ki gra na daljne poti, pokropijo po skorji z arsenikovo raztopimo, da ga ubranijo žuželkam. Zato je treba take pobarvane in po-kropljene skorje na debelo odrezati. Pa tudi drugače se sliši o nečednih stvareh pri sirovi skorji. Pokvarjen sir je strupen, tako strupen, da se razvija iz njega omiotičen plin, od katerega se zadušiš lahko in aboliš po njegovem vživanju ravno tako težko in nevarno kakor po vživanju pokvarjenega mesa, ^ Sir, ki se razkraja, ni več vžiten, razkroj pa se razvija v siru tem^ hitreje, čim mastnejši je, la tega sira se ceidi, je poln pik in črvov, duh mu je smrdljivo omoten.*), okus žgoč in zopern. Ves je mazast in vleče se. Dober sir je prožno-mehak, gost, lepe mastno-rumenkaste barve, ni premasten ne prepust, se razgrize lahko, ima rahlo rezek okus in vonj. Sir, ki je v ustih kakor kos usnja, Id ga ne moreš prežvečiti, ni pristen, Zmehur-jen, drobljiv in mazast sir je sumljiv, (Konec prih) *) Lani sta obolela dva angleška novinarja radi plinov, ki jih je povzročil pokvarjen sir, katerega sta jedla. Med svetovno vojno so stresli za ljubljanskim kolodvorom cel vagon pokvarjenega sira. Iz njega se je razvijal strašen smrad. I z v E s T J A ' Dn -rfancVfim ^ Češkoslovaški je na pr. deklic-tabor- t^O ZeilbKem bveiu. „ic bUzu SO.COO. Ravnotako na Poljskem in Prva odvetnica v Ljubljani je Z o . a T o- ^^ Ld'itis'tt. m I n š k o v a, ki se je pretekli mesec vpisala g. v imenik odvetniške zbornice v Ljubljani. ,, - tr i., . , Prisrčno in s ponosom čestitamo svoji roja- .Vpliv zene na Renana. Veliki francoski kinji ter smo ji hvaležne, da je prva med pisatelj m filozof je zapustil tudi zbirko pi- Slovenkam,i s.topiIa na to pot, ki je bila tudi f^m, ki jib bo fr^coska literatura ohranila pri drugih narodih ženi dolgo otežkočena. «ot remek-delo družinske ljubezni. Ta pi- Mednatodna ženska zveza za mir in svo- f"'^ f^^. "" '-ctfo. ki bo zborovala letošnje počitnice v nadaljevala življenje v PrS bo predvsem razpravljala o^rašanju. z n,im. .K£ko se more u d e j s t v i t i K e 1 o- ^o tako tudi vsled prizadevanja gov pakt?» ter bo zope povzdignila svoj sestre, k. s« ,e vedno zavzemala za ilas za odpravo krvave vojne in za popolno dmzmske odnosa,e, z «Moj,e sestre vninn razorožitev sveta Hennjete» se vidi, kako je ta ženska vpli-"feno s^Tej^l^o na näjviäia mesta, češka f slofe katerega, i« spočetka Znanstvena Akademija je izbrala za svojo zanemarjal, pozneje pa so iniell njegov, članico dr. Mila d o Pavlovo, profeso- >=as Wed sloga tako učinkovito moc rico za zgodovino na praški univerzi, Odli- ^udl hčerka Noema ,e imela nanj v^lik kovanka se je pred leti izkazala tudi kot bila je tale o čuvstv^ua, kakor bi bila izvrstno pozna,valko in ljubiteljico naše no- njej poosebljena ysa boz^ska nežnost m vejše zgodovine, - Francozi le počasi pri- đecja vdanost. Ž njo je oce imel dolge m znavajo ženam politična in znanstvena pra- zaupne pogovore m pravijo, da b, edino va. Letos so pa sprejeli na univerzo v Reim- razrasmti one točke v Renanovii suM. Beouignonovoza profesorico na so kritikom s-e zamotane. Nekateri medicinski fakulteti. Doslej sta bili na Fran- menu,e,o Renana petega evangelista; on coskem samo 2 ženski profesorici na univer- ^am pravi, da se ima za svojo sposobnost zah. - LadvAberdeenova, predsed- zahvaliti učiteljem Saint-Sulpice-a; poznanica Mednarodne ženske zveze, je imenova- DJ.egojlh dramskih ra^er pa pripisu-na za častno doktorico na univerzi v Aber- fr oajvecji vpliv omejenim trem zen_am, deenu. ^a ljubile m vdano spremljale v ziv- Gozdovnicc. Kot povsod po svetu, tako se ljenju, je tudi slovenska mladina organizirala, v Francozi obsodili Slovenko na smrt. Višje raznih taborniških združenjih, pred vsem pri sodišče v Parizu je obsodilo žensko na smrt goz'lovn^ih in pri skavtih. Dočim je ta po- — Slovenko Pepco Kureš. Umorila da je slednja bolj srplošna organizacija, j.B prva, 131etno deklico, zato da se je polastila de- gozdovniška, čisto domačega značaja. Raz- narja. Toda žensk ne puste pod giljotino i širjena je po vseh večjih krajih SWenije. razen tega se je francosko ženstvo pod vod- Precejšen del tvorijo deklice, ki jim posebno stvom urednice feminističnega lista potegnilo gozdovniškia organizacija izredno ugaja, ker za tujko in celo rojakinjei so poslale svoj ostanejo v njej samostojne in svobodne. — glas v Pariz; sledilo je pomiloščenje na 20 Gozdovnic je na Slovenskem okoli 100; naj- let ječe. več jih je v Mariboru. Kaj je smoter in Morilka, tujka, od vseh zaničevana, že prej značaj organizacije slovenskih gozdovnikov kaznovana radi manjših prestopkov, tovari-in gozdovimc; zgrajena je na osnovi samo- šica temnih oiseb, dobiva počasi čistejši stojilosti mliadine in romantičnega razpolo- obraz, prvo ogorčenje se je poleglo, javnost žcnja njihovih duš. Hoče dati mladini veliko postaja negotova. Gospa Stricherjeva, iired-solnca in svobode. Nauči jo delati in poma- niča žen. lista, dela neumorno dalje, zbira gati vsakemu, ki je v nesreči. Trdi zakoni jo podpise onih, ki zahtevajo revizijo procesa, nauče sebeobvladanja, skromnosti, molčeč- in vedno več je imen, in prav mnogo je znanosti, poslušnosti, poštenosti in dobrotljivo- nih francoskih imen. sti. — Gozdovništvo hoče speljiati mladino Odkod izprememba? Ženska se je zavzela ven iz mest, hoče, da bi živela ves svoj pro- za tujko, pogledala globlje v njen proces in sti čas v prirodi. — Gozdovništvo hoče pe- njeni plemenitosti se je uprla misel: obdol- Ijati mladino ob morju. Zato prireja vsako žili so tujko na slabem glasu, poklicali pred leto taborjenja na prostem, kjer se mlada sodni stol, da se očisti; če ne more dokazati telesa utrdijo in zagore od solnca. V taborih svoje nedolžnosti — je kriva. Njeni zmedeni se nauči mladina reda, preprosti hrani, na odgovori je ni)so očistili. Obsojena na smrt; nočnih stražah se ji krepi pogum. obsojena brez resničnih dokazov, na podlagi Pri nas je organizacija. šele v povojih, obtežilnih znakov, nai podlagi sklepov, ki so Drugje po svetu je na milijone tabornikov; vodili k — verjetnosti. LETNIK VIL_^NSKI SVET štev. 4. STRAN 125. Zakaj so prijeli samo njo? izhodijo. drugi pa zopet jako kasno. Vseka- Starišl umorjene deklice so bili kupčevalci kor je dobro, da ima dete tako hrano, ki mu na glavn^ pariških tržnicah, Pcpca jih je dovaja dovolj apna in fosforja, ker sta baš oskrbovala s pridelki iz pariške okolice. Ne- ti dve snovi najpotrebnejši za ojačanje kosti, koliko je poznala malo Karmen. Tistega ne- Juha iz telečjih kosti, pire iz krompirja, špi-srečnega dne (2. julija 1927) je reklo dekletce nače, zelja in korenja, pa jabolčni ali po-starišem, ki so kakor po navadi odhajali marančni sok naj jedo malčki, brez nje na tržišče, da ostane v postelji, ker Pire se pripravi tako-le; krompir, špina-ij ni čisto dobro. Ob 9. uri pa jo vidi hišnica, ča ali kar že je, se nanagloma opere in hitro da odhaja mirno iz hiše. In vidi, da s-e vrne skuha, nato se voda odcedi v čisto posodico, z neko pla-volaso žensko, s katero kmalu zelenjava se pa dobro zmečka ali seseklja in potem z™et odide. Pri stariših male Karmen pretlači skozi ceidilo ter malo pregreje na pa je obenem zmanjkalo 3000 frankov. Ob raztopljenem surovem maslu in nekoliko poti ju je videl čuvaj v Bulonjskem lesu pri soli s prav drobno strto soljo. Će je prego-Parizu, ob 3 so našli dekletce zadavljeno, sto, zalijemo z mlekom ali odcejeno vodo. Morilka da je bila Kureševa. Pri špinačnem pireju najprej razbelimo ma- Strašen, temen zločin. slo, nato pridenemo ščepec moke in takoj V svojih dolgih pismih kaže ge. Stricherje- ^^alijemo z mlekom ali odcedkom, ne da bi vi nenavadno bistroumnost in čudovito ten- prezganje zarumenilo. Pomešamo, da se kočutnoBt ter zatrjuje, da je nedolžna. Ga. enakomerno razpusti, potem pa prime- Stricherjeva bo ta pisma najbrže objavila, ^amo še špinačo, ki naj zopet samo dobro Poba so hvaležnosti napram onim, ki so iz- Prevre, ne sme se pa kuhati m dušiti. pregovorili besedico zanjo, tujko; polna než- Tcmcnce pri dojenčku se naredi često nosti, upora, zahtev, naj bi ,se proces zop^t zato, ker ima otrok preveč pokrito glavico, začel, da bi prišla resnica na dan. Tudi iz Koža izloča preveč loja, napravi se prahljaj javnosti prihaja vedno več glasov za revi- in pokrije teme kot velika hrasta. Takemu zijo procesa; umevno je, da si tudi me že- otroku namaži glavico s toplim oljem, da se limo razjajsnitve v tej mučni zadevi — pa hraste omehčajo. Zvečer lahko napojiš z bodi tako ali tako, oljem mehko cunjo ali vato, ki jo pusti otro- ku na glavici črez noč, da se mu koža dobro a , ^ prepoji z oljem. Še prej mu teme namaži, J\4đtCrinStVO. potem pa zaveži glavico s čepico ali z rob- cem. Drugo jutro pa otroka previdno in po-Kako se otrok odvadi gobice (sesala, cuc- lahko počeši, da se odločijo hraste, nato pa Ija, dudlice)? Nekatero dete se kar ne more namaži z rumenim vazelinom. Tako ponav-ločiti od nje. Pa naj bi jo konečno še imel, Ijaj toliko časa, da se koža učisti. Delaj pa če bi ne bila tako zelo nevarna, da si po jako previdno, da ne raniš glavice, ki je še nji ne nabere kake bolezni. Marsikatera mati nežna in občutljiva. Z vodo pa teme ne je že namočila gobico v jesih, celo v petro- sme priti v dotiko, dokler ga odpravljaš,. lej, pa še ni nič izdalo. Poznam ženo, ki si -^^ je tako-le pomagala: Na skrivaj je gobico ^... malo raztrgala pri luknjici, kjer dete sesa; HiOliienfl. potem jo je pa vtaknila tik pred luknjico, ö J skozi katero je prihajala miška. Otrok jo je Proti potenju pod' pazduho ni dobro pre-tam «slučajno» sam našel. Ker je bila raztr- pogosto umivanje. Pač pa se je treba večkrat gana, ni bila več za rabo. Prepričan Je bil, pomočiti s salicilnim špiritom in posuti z da je to naredila miška, pa Ge mu je tako vazenoloformom. studila, da jo je za vedno vrgel po tleh. Kdor se hoče zrediti, mora imeti poleg iz- «NaS Santek pa kar neče izhoditi», vzdi- datne hrane tudi dovolj počitka, posebno pa huje marsikatera skrbna mamica, ki ne more po jedi. Zajutrekuje naj v postelji, potem pa dočakati prvega samostojnega koraka pri poleži še 1 uro. Sploh je treba počivati in svojem malčku. Pa se že boji, da ni kaj bo- mirovati po vsaki jedi. Poleg kave kruh z lan. Ali take matere, naj se le potolažijo, saj maslom ali medom in jajce, za kosilo in ve-v tem pogledu nista dva otroka enaka, če- čerjo najprej kaj redkega, potem pečena prav sta oba zdrava in močna. Pravijo, da meso s prikuho in kaj iz moke. Treba je jesti navadno tisti otroci, ki zgodaj govorijo, po- petkrat na dan in popiti 1-1K 1 mleka. Kožno izhodijo. Nikakor ni dobro, da otroka panje, posebno v pari, plavanje, telovadba in silimo k hoji. Kadar se bo čutil dovolj moč- masaža ni za take, ki se hočejo zrediti, Do-nega in tudi pogumnega, pa se bo sam spu- bro je celo, da ostane oseba 1 teden sploh v stil. Saj še ni bilo na svetu otroka, ki bi ne postelji. bil izhodil zato, ker ga niso drugi učili! Dru- Prehlajenje. Človek se prehladi, kadar se go je seveda pri bolnem otroku. Čudno je zunanja toplota spremeni in vpliva na tudi, da nekateri rahitični otroci tako zgodaj naš« telo, ki pa ni zmožno, da bi si temu STRAN 136. ZEiNISKI SVET žtev i. LETNIK Vil. primerno hitro uredilo svojo lastno toploto, staro nogavico celo lahko porabimo za če- J^oleg preosnov v drugih organih ima pri pico. Odrežemo zgornji del, ga lepo stisne- tem važno nalogo tudi koža, ki prva sprej- mo v vršiček, morda mu celo prišijemo me vphv zunanje toplotne spremembe. Ako p.entljo ali čopek, pa imamo mehko čepico za )e namreč samo neznaten del kože izpo- otroka. V letošnjih mrzlih nočeh je marsi- stavljen zracmm spremembam, se koža ne koga celo v glavo zeblo; gornji del stare od- krci m ne razteza tako hitro, to se pravi, rezane nogavice je tvoril prav pripravno da ne reagira. Tako si lahko objasnimo nočno čepico, Istotako tudi v bolezni. P. primere, ki so nam skoro neumevni: včasih Lepa, svetla posoda. Ni a,pefitno jesti iz se kopllemo v jako mrzli vodi in pri ve- krožnikov in skledic, če so malomarno omi- bkih toplotnih spremembah, pa se ne pre- te, raskave in temne, ker niso dovolj iz- hladimo, dočim zadostuje večkrat, da po- plahnjene in obrisane. Da je posoda res molimo nogo izpod odeje, pa imamo že svetlo in gladko omita, je treba imeti sodo nahod. Tako se godi tudi nagemu cigančku. in mUo, kar je pa precej drago. Nekatere Zebe ga, da ves drhti od mraza, ali ker je gospodinje porabijo pri umivanju posode vse V3e leto izpostavljen mrazu in je koža va- odpadke od solate^ in drugie zelenjave. Zre- jena reagirati na vpliv zunanje tempera- žejo jih na drobno in naraočijo v vodi; ko ture, se ne prehladi. Pa vidimo ljudi, ki kurijo, pristavijo tudi ta lonec, da zelenjava hodijo do ušes zaviti v toplo obleko in dobro prevre. S to zelenjadno kašo čistijo ki ub temu kašijajo in so nahodni. posodo in pravijo, da se zelo lepo svetlo o- Zntmo je, da niso vsi ljudje enako pod- mij'e. Kjer iniajo prašiča, morajo seveda take vrženi prehlajenju, niti ena in ista oseba zelsnjadn,e ostanke dajati živali, ni vedno enako varna pred njim. Veliko ** * l^®.®® človek nego spo- Ljubosumna žena. V mnogih družinah je cit, istotako ti^ om, ki mnogo nepremično pretbana ljubosumnost vzrok nesoglasju med stoji ah sedi. Kdor se giblje, se laze izogne zakoncema. prehladu Večkrat se ne prehladimo, četu^ Prava, čista ljubezen ne pozna IjuboGum- mo^rda hodimo zjutraj razga^eni po mrzli nosti, ki je samo izraz egoizma, sobi m pri odprtem oknu; zvečer ko smo Dogajajo se slučaji, kjer žena neprestano utrujeni, pa zadostuje najmanjši prepih, sumniči moža, mu ne dovoU proste urice, v Zalo je večja nevarnost za prehlaenje vsaki ženi vidi svojo telonovalko in vse to zvečer, ko se slačimo, m ne zjutraj pri ob- spravlja njo samo v neugodno razpoloženje, laoenju, __^ družini kmalu zaneti prepir. Taka žena ^ niaij se potem ne čudi, če mož, naveličan tega, Gospodinjstvo. kje drugje išče utehe. ^ ^ J /.di se mi, da tudi ce )e moz resnično ne- Nerablfeno perilo, ki leži dolgo časa v zvest, vsa očitanja, jeza, grdi prizori niČ ne omari, sčasoma porumeni, pokvari pa && ne. zaležejo in ise mož samo še bolj odtuji ž Iv J-« 1Ö t^rt+Am « fl^-o-t n n rv^^M^l 1 m T^«« ^«A ^^____ f ____ 1?__T_ J 1_ ? eni. Ko je potem parkrat oprano, se zopet lepo Tu mora ona, če ga resnično ljubi in bi svo- ubeli. Treba ga je pa vsako poletje enkrat jim otrokom rada oKranila očeta, biti koli- ali dvakrat preprati, posušiti na solncu in kod mogoče vabljiva, prijazna, ljubezniva spraviti nezliicano- takrat, ko je pri njej, in po navadi ima po- Stare nogavice se dajo §.e prav dobro upo- ročena žena skoraj vedno priliko vsak dan rabiti. Nekatere lahko podpletemo in jih no- videti svojega moža. Če je to le kaka hipna simo v čižmah, če nečemo, da ste- nam vidijo zabloda z njegove strani, ga bo njeno obna^- iz nizkih čevljev. Tankih, svetlih nogavic pa sanje ganilo in njegova ljubav se bo utrdilia. navadno ni mogoče podpletati in tudi ne Ako pa je moževo pot križala oseba, kate- predolgo krpati. iNo, jih pa drugače upora- ro je resnično vzljubil, potem, potem je za bimo in jih nikakor ne zavržemo sproti. Pri ženo pač najbolje, da vdano kloni glavo; umazanem deJu, posebno pozimi, ko si ne lahko pokaže svojo neizmerno bolest, a ne moremo zavihati roka^vov in moramo n. pr. ljubosumnosti in zaničevanja, segati z roko v peč, si potegnemo črez roko Do žene, ki razume moževe zablode in in komolec staro nogavico, pa si obvarujemo jih potrpežljivo prenaša — čeprav ß krvave- kožo in obleko. Po mestih zahteva otroška čim srcem — bo mož vedno ohranil spošto- moda pretirano kratka krUca in hlačke. Le- vanje in se bo prej ali slej zopet povrnil k tos so otroci zmrzovali, posebno ker se dobe njej. __(Ksenija.) otroške nogaivice dovolj dolge le, če so najboljše in seveda najdražje vrste. Pa odrežemo zgornji del stare velike nogavice in ga lepo prišij.emo otrokovi, da ima noge obute Kraljevska torta. V^ kg nas'trgane in na visoko črez stegna. Prav tako si s staro no- plohu z valjarjem strte čokolade zmešaj gavico zdaljšamo svoje štrapacne, ki navad- s K kg sladkorne sipe in z 10 dkg pres-e- no tudi ne s^egajo visoko nad koleno. Lepo jane fine moke. Tej zmesi prideni M kv| Kuhinja. LETJiTIK VIL_ŽENSKI SVET Stev. 4. STRAN 127, zmletih oluplienih mandelnov, nastrgane lu- Pusti, da se dobro precvre, vsa tekočina naj pme 1 citrone, 1 žlico ruma ter nekoliko ,se posuši. Ko je gotovo, primešaj še surovo cmieta ali klinčkovega prahu. V posodi — jajc«. Med cvretjem možganov pripra^vi 3 o-najbolj pripraven je kotliček za stapanje blate (mlince). Položi 1 oblat v kozo, ki je ne-snega — zmešaj K kg presnega masla s 4 koliko manjša od oblata tako, da se oblato^v rumenjaki, prideni temu goretijo zmes ter rob obrne za 1-2 cm navzgor. Namaži nao-konečno še sneg iz 4 beljakov. Vse skupaj blat polovico pripravljenih možganov in na te premešaj še dobro. Vzemi nato 2 enaka položi drugi oblat, na katerega razmaži še tortna modla, namaži ju ter posuj z drobti- ostale možgane. Te pokrij « tretjim oblatom, nami m vlij v vsakega po eno polovico pri- čegar rob zasukaš navzdol. Postavi nato ko-pravliene zmasi. Speci v neprevroči peči ter zo v peč, kjer naj se peče pol ur.e, na kar zvrni pečeno na pripravljena okrogla krož- vzemi ven ter zvrni pašteto na krožnik. Raz-mka. Na eno polovico namaži za prst de- reži jo na enakomerne kose od srede na-belo goste marelične mezge in položi vrhu ^ven ter pusti kose zložene skupaj do ser-drugo PO-IOVKO. Vlij nato po vrhu čokoladno viranja. Poleg iserviraj solato, — Za oblate pohvko (glazuro), katero napraviš tako-le: vzameš 2—3 jajca ter % 1 mleka, Prideni Nastrga) 10 dkg (3 stebriče) čokolade naj- 3—4 žlice moke, nekoliko soli ter vse sku-boljse vrste ter )o raztopi na ognju v par paj dobro prežvrkljaj. Vlij 3 krat v plitvo zkcah vode. Priđem 10 dkg (3 žlice) sladkor- široko ponev na razbeljeno mast ali maslo ne sipe m % 1 vode. Vse skupaj kuhaj ob (vsakikrat i/, žvrkljanega testa), da se raz-zmernem ognju, pridno mešaj TCe dotlej, da leze po celi ponvi. Ko se na eni strani lepo se vleče od zhce kakor nitka, če pritisneš zarumeni, obrni na drugo stran, da se isto-pre^ na zllco m ga potem počasi odtegneš, tako zarumeni. Ko .so vsi 3 oblati gotovi, Vzemi nato zmes od ognja ter mešaj, dokler jih uvrsti kakor navedeno. —d— se ne začn"© delati tenka kožica, na kar jo Kmečka juha. Svetlo prežganje zalij če vliješ cez torto. Torto postavi sedaj v zmer- možno z juho ter osoli. Prideni na kocke zre-no toplo peč, da se na vrhu nekoliko vtrdi, zaneg.a krompirja, malo čebule, korena, petr-nato jo vzemi ven ter pusti, da sie zunaj do- šilja. Ko je kuhano, vse pretlači ter izboljšaj bro osuši. Ob robu napravi s sladkorno po- z mlekom in rumenjakom. Mesto tega pa livko zobčaisto ali valovito garnituro in lahko prideneš kisle smetane, v sredi črko A ali katerokoli črko, — Za Postne juhe (razen navadne krompirjeve) sladkorno polivko deni v posodico 1 beljak, lahko izboljšaš, ako jim prideneš — po nino-1 žličko citronovega soka ter 10 dkg slad- žini — V, 1 mleka, v katerem si stepla ru-korne moke in m^ešaj dobre % ure vedno na menjak. En rumenjak zadostuje navadno za eno stran toliko časa, da postane gosto, pe- 6 oseb. Mleko vliješ v skledo, v kateri ser-nasto in belo, Vlij pripravljeno zmes po žlič- vira^ juho, ker potem ne sme več vreti. kah v malo «brizgaljico» (šprico) ter s to vlivaj. Paziti moraš, da se ti med tem zmes 1 _ _ ^ o^t»«* v posodici ne strdi, zato moraš pokriti po- ^ ICpCITl VCUCIlJU. sodo z mokro küpo. Ako nimaš brizgalnice, (Nadaljevanje) SI lahko pomagaš s tem, da si napraviš iz „ belega trdkastega papirja mal škrnkelj, fca. Vabila, teremu pustiš spodaj malo odprtino, in vlivaš Vabila na domače prireditve se pošiljajo skozenj pripravljeno polivko. —a— štirinajst dni pred prireditvijo. Na vabilu je 1_L o ^ - - . . 1-, 11 . označiti dan in uro, is pripombo, če se bo na Meden I^h. Segre, četrt litra mleka m judi igralo in plesalo Dobro je tudi 0-raztopi v n,em 5 zUc medu. Potem pridem še „.jfj^ko za gospode, pol zlicke cimeta, malo sto cenega janeža, Matineja se prične ob tretji uri popoldne, pec.™ega praska (pol zlicke m toliko mo- koncert iied četrto in šesto uro ali L de-' ke da_ dobis prav mehko, testo To mora biti seveda lepo preprosta večerja s pkisom se prične ob D « J t- 1 ° ^ aroDtma- deveti ali deseti uri. Bal se prične ob deseti m,. Pece se dobre pol ure. Pagiefta iz možganov. Goveje ali telečje K slavnostnim prireditvam se vabijo lju-dje, možgane lepo operi, olupi jim kožico ter s katerimi smo v družabnih stikih, k bolj odstrani vse krpice od krvi. Sesekaj jih nato domačim prireditvam pa ožji znanci in pri- na drobno, Razbeli v kozi žlico z.abele (naj- jatelji. Tem se ne pošiljajo tiskana vabila, bolje je polovico masla in polovico masti) nego jih vabimo ustno ali z vi2itko in pripi- ter v tem zarumeni seiseitljano srednjeveliko sanim vabilom. čebulo. Položi na to sesekljane možgane in Hčerke ne smeš povabiti fta ples brez maza pest sesekljanega peteršilja., osoli in opo- tere. Na vsako vabilo se brez odlašanja od-praj ter prideni nekoliko nastrganega mu- jjovori, kar se seveda zgodi z zelo prijaznimi škatovega oreha in sesekljanega majarona. besedami. STRAN 128.__2ENSKI SVEIT štev".' 4._LETKIK VII. Večerna obleka. Plesalec govori kolikor mogoče pritaieno Za gospode velja črna obleka ali smoking, in malo med plesom, ker je takra,t govoije- Plesalci morajo imeti bele rokavice, da niso n)e otežkocsno m se raje v pavzan malo obleke dam v nevarnosti. bol) razgovori, Dame nosilo večerno izrezano obleko brez Ako naleti plesalka na redkobesednega m rokavov in bele rokavice. V levi roki drže boječega plesalca, sme ona pričeli m voditi pahljačo, na kateri je pripet plesni red. konverzacijo. , „ , t, i Robec se vtakne v odprtino leve rokavice. Med plesom utrujena plesalka lahko ples v izrezek obleke ali za pas. prekine in gre sedet s pojim plesalcem. p . , NepTimemo za plesalko ]e, ce se v razgo- P ^^^^ ^ svojim plesalcem preveč odstrani. Mladi ljudje, ki so sprejeli povabilo na g^ pleg odpleše, pelje plesalec ple- ples, so dolžni plesati. To velja za mlade ^glj^Q ^^ njen prostor, se ji pokloni brez be- gospode, ki kaj radi poisitajajo v sredini ali gg^ ^ gg tydj tiho prikloni ne samo z ob straneh plesne dvorane. Ne zavedajo se, gia^o, marveč malo tudi z gornjim telesom, kako s tem pcisfajanjem^ vznemirjajo in dra- ]j(,,{s, pleisalec plesalko odvesti k bi- žijo navzoče ali spravljajo gospodinio,^ mora njo in njeno mater prositi za do- krovitelje v nevoljo. Neprijetno je zanje in ^olj^nje in pod okoliščinami povabiti obe. za vse gledati, ^ kako^ sede mlade gospo- Gospodom se priporoča pri bifejih zmer- dicne, ki zaston) čakajo na plesalca, med- posebno glede pijače, tem ko goispodie stoje m moke. u.j i • - ... , . Dolžnost gospodov jei zabavati navzoče . »oao okusni m origmalm, dame. Mladi gospodje so po navadi nasproti ^rez vrednosti, plesalkam redkobesedni in rezervirani. Po Venček v zasebni hiši. pravici jim naj bo rečeno, da naj nastopajo 2b. venček je predpisan za gos,pode smo- s plesalko tako, kot si žele, da s® postopa j^ij^g^ ^^ gospodične ne pieizrezane in ne z njih lastno sestro. „ predi-agocene toalete. Matere so v oblekah. Prvi ples gre gospodm|i ali pokrovitel)!- ^ot se nosijo za obiske. S aH s^hS;: yelia.tudi pri koncertih s plesom. Med kami znanih družin in nazadnje z gospo- oviranjem m pet,em mora vladati tiaina, iz dičnami, ki nimajo dosti plesalcev. obzirnosti do gostitel,ev m preduasajoci Dobro vzgojen gospod ne pleše prepogo- Med prednasanjem odhajati bi sto z eno in isto olebo. Dovolj je, če ,se ple- "o skrajno netaktno. Novodosli m zakasne- še z eno damo trikrat na en večer. Ne kaži ff'l^ cakajo pri vratih konec prednasanja. prefamiliiarnega občevanja z damo, katero . ^ko zamudiš koncert,^ moras skrbno pa- to lahko kolikor toliko kompromitira. da eim man, motis m vznemirjaš goste. Nepoznani plesalki se da gospod predsta- f^?? «'Ji na prostor, ki ,e vratom najbliz,:, viti po gospodinji ali gospodarju. Ako ta Juda ce ti gostitelj ponuja prostor v predne,- formalnoä ni v navadi, stopi sam k dotični .vrstA, k večjemu dame gredo lahko na dami, se pokloni, pozdravi in prosi za ple^, gostiteljev v prve ^ie. Vsak obljubljen ples se mora strogo dr- , .Prr izbm prednasanih deUamacij morajo žati, zato JC najbolje, da. si ga vsak plesalec prireditelj, radi navzoah mladih goispo- in jilesalka zabeležita. tenkočutni. ^ , , . , . . . Ako plesalka ples odkloni z izgovorom, ^e te v družbi prosijo, da bi kaj zaigral da je utrujena in se hoče odpočiti, ne sme na klavir, si med tem, ko se približuješ kla- pri istem komadu iti z drugim plesat. ^irju, sleci rokavice. Ne daj se prositi m Ako je plesalka pomotoma obljubila eden ne izgovarjaj se nerodno, in isti ples dvema različnima gospodoma, Pri petju se postavi poleg spremljevalca h se mora prijazno opravičiti in se v opravi- klavirju, z obrazom obrnjen proti goltom, čilo odpovedati dotičnemu plesu, ^ako eden Četudi znaš pesem na pamet, je dobro imeti gospodov prostovoljno ne resignira, partituro v rokah. Bolj isi siguren, nikdar pa _ .. . , ne skrivaj obraza za notami. Dolžnosti plesalcev. ' , , .. , .. , .plošno pravilo za,plesalca je, da plesalki, L'" ko se JI je poklonil m ,o prosi za ples, po- p^ednašanih komadov infonnirati in Sfprrt'o-a'^kjer^^^Te^^'lll^^tHYa^a Paziti, dLpada v okvi. dostojne družbe, njegovo roko. On jo diskretno prime okoli Gospodinja mora sprejeti umetnike z ena- pasu z desno roko, medtem ko ji ponudi levo ko gostoljubnostjo kot povabljene goste, roko, na katero prisloni plesalka svojo des- Umetnice obdari s šopki m Jih da do doma nico, spremiti. V kuverti pa se ,jim pošlje diskretno Plesalka naj pleše naravno, zmerno in ne honorar s par zahvalnimi besedami, afektirano. P^lie prih.) Perflno blago u damske in □□□□□□□□□□□QcoDDaoaaaanDnnnaonDnonnnn y GRADSKA ŠTEDIO Ljubljana - Prešernova ulica Telefon 16. — Ustanovllena I. 1889 — PošJnl üek 10.533, Stanj* vloženega denarja nad 300 milijonov dinarjev. — Stanje vloženega denarja nad 1200 milijonov kron. Sprejema vlo^e na hranilne knjižice kakor tudi na tekoči račun, in sicer PK)« ijajugodnejšemu obreslovanjit Hranilnica plačuje zlasti ža vloge proti .dogoivorjeni odpovedi v ietočem račnnn najvišje mogoče obresti. - Jamstvo za vse vloge in obresti, tudi tekočega računa. Je večje kot kjerkoli drugod, ker jamči zanje poleg lastnega premoženja še mesto Ljubljana z vsem pre' »oženjem ter davčno močjo. Vprav radi tega nalagajo pri njej sodišča de- > nar nedoletnih, župnijski uradi, cerkveni in občine občinski denar. N«gi rojaki v Ameriki nalagajo svoje prihranke največ v naSi hranilnici, ker je popolnoma varen, ^□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□nnnnnn