RAZPRAVE   IN   ČLANKU
Bojana Stojanović - Pantović UDK 82.02(497.11)"1910/1925"
Filozofska fakulteta v Beogradu
Metodološki vidiki preučevanja srbskega ekspresionizma
Prispevek osvetljuje ključne problemske nedorečenosti pri proučevanju ekspresionističnega gibanja v srbski književnosti. Določitev pojava zahteva distinktivno in niansirano rabo različnih kriterijev, zaradi katerih je uvrščen v vmesni položaj med obsežnejšima tipološko-estetskima pojmoma modernizem in avantgarda. Pri tem ni mišljena samo eksplicitna, programska, temveč tudi pesniška, prozna in dramska praksa srbskih ekspresionistov.
1 Ekspresionizem je eden tistih literarnovednih pojmov, ki zlasti v raziskavah germanistov ni privzet po načelu samodoločanja in ustvarjanja kompaktne definicije smeri (tak je bil primer realizma) ali šole (recimo simbolizma), temveč je bolj sad določene literarnozgodovinske racionalizacije in naknadnega označevanja delovanja pomembne skupine ustvarjalcev, ki so bili med leti 1910 in 1925 večinoma pod vplivom ekspresionističnega gibanja v slikarstvu, zlasti vodilnih V. Kandinskega, P. Kleeja, E. Kirchnerja, F. Marca, G. Beckmaima in drugih. Radikalni odmik od mimetično-impresionistične paradigme, zanikanje vsakršne figuralike, usmeritev v abstrakcijo in v tisto, kar je Kandinski imenoval načelo »poduhovljanja snovi«, je bilo v slikarstvu očiten in v likovni umetnosti dvajsetega stoletja priznan revolucionaren podvig, v književnosti pa je bilo drugače zaradi različne narave izraznih sredstev. Nemški ekspresionisti K. Hiller, J. van Hoddis, G. Heym, K. Edscmid, K. Einstein, A. Döblin in drugi so v tem času zavračali že preseženo epigonsko in maniristično ustvarjalnost nemških in avstrijskih impresionistov, dekadentov in simbolistov oz. realističnopsihološko pripoved tedanjih predstavnikov poetičnega realizma. T. i. »književnost mladih« se je oblikovala v položaju ugovarjanja literarno-estetski praksi okrog leta 1910, podobno kakor futurizem v italijanski ali kubizem v francoski književnosti. Ekspresionisti so ponovno obnavljali voljo, etos, vsebino in jedro »jaza«, ki ima eksistencialne implikacije (Hiller), formalno in tematsko so verz, prozo in dramo osvobajali konvencij, na katere je bil navajen tedanji bralec, in v spremenjenih filozofskih, nacionalnih in družbeno-političnih razmerah pred prvo svetovno vojno izražali neko skupno občutje sveta, kakršno je značilno tako za modernizem kot za avantgardo. Na eni strani je to skrajno občutje ogroženosti, negotovosti in strahu, se pravi individualistični položaj, ki vsako skupnostno programsko načelo prevede v osebno avtorsko pisavo, na drugi strani pa so želja po aktivnem, kolektivnem delovanju za spremembo družbenih odnosov in utopične ideje »novega Človeka«. Prav njihovo na videz paradoksalno spajanje imanence in transcendence govori za to, da je mogoče v ekspresionizmu v nemški in, kot bomo videli, tudi v srbski književnosti prepoznati gibanje in ne smer. Ne vsebuje namreč enotnosti med
Profesorica južnoslovanskih književnosti, ki je na Filozofski fakulteti v Beogradu predavala slovensko književnost, je to besedilo zapisala kot predlogo za predavanje na Oddelku za slovanske jezike in književnosti, kjer je gostovala maja 1. 2000.
277
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 7-8
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
pogledom na svet in književno prakso, temveč je proces vrenja, razhajanja med različnimi linijami tradicij (predvsem realizma, naturalizma, dekadence, impresionizma, simbolizma) in inovativnimi, manjšinskimi avantgardnimi gibanji, kakršna sta bila že imenovana futurizem in kubizem ter pozneje dadaizem in nadrealizem. Toda ekspresionizem se od vseh teh smeri in gibanj razlikuje tudi po duhovnozgodovinski podlagi (nihilistični in utopični izkušnji), po uvajanju specifičnih toposov, ki pomensko podvajajo ekspresionistično besedilo, kakor tudi po določenih oblikovalnih postopkih, ki jih moramo vedno opazovati v vlogi kritičnega odnosa do različnih oblik človeške resničnosti (institucije, odnosi med zakonci in v družini, nacionalni miti). Kar pa je morda najbolj pomembno, je temeljna ekspresionistična obsodba zahodnoevropske civilizacije in potreba po osebnostni prenovi posameznika, njegovi duševni in moralni preobrazbi oz. katarzičnem spoznanju (o teh vidikih sem obširneje pisala v knjigah Linija dodira 1995 in Srpski ekspresionizam 1999).
2 Ko govorimo o srbskem ekspresionizmu, se nam reči kažejo zelo zapletene in terminološko neizenačene — celo mnogo bolj kakor v primeru poljskega, hrvaškega ali slovenskega ekspresionizma, kjer je to poimenovanje postalo že zdavnaj upravičeno. Srbska literarna zgodovina je sicer govorila o pojmu ekspresionizem, vendar pa ga je bodisi enačila s pojmom modernizem (S. Z. Markovič, P. Palavestra) bodisi doživljala kot enega od zgodovinskih in poetičnih segmentov avantgarde (Z. Konstantinovič, G. Tešič). Problema ni bilo lahko rešiti, ker je tako teoretsko in zgodovinsko kakor interpretacijsko protisloven. Vprašanje je, ali ga je sploh mogoče rešiti s kako normativno definicijo ali pa bi bilo potrebno izdelati neki metodološki provizorij, ki bi bil odprt za razhčne preplete tradicije in inovacije. Pri tem bi predvsem upoštevali mnoštvo kriterijev za določitev ekspresionistične poetike: idejno-poetološke, tematsko-motivne (topose), morfološko-struktume, stilno-retorične in navsezadnje semantične. Kakor vsak model je tudi ta deduktivne narave, zato se njegova funkcija sestoji v označevanju tistih relevantnih lastnosti, s katerimi je mogoče z gotovostjo pokazati, v kolikšni meri neko besedilo pripada korpusu ekspresionistične književnosti. Podrobnejša analiza stopnje sovisnosti posameznih vidikov takega modela bi nedvomno pokazala naslednje: katero pesniško, prozno ali dramsko besedilo kaže največjo mero ujemanja s ponujenim modelom, na kateri ravnini se pojavaljajo relativna ali celo absolutna odstopanja, katera ravnina se v največjem številu primerov pojavlja kot dominantno ekspresionistična, in končno, kakšno je naše interpretativno ali vrednostno stališče do prisotnosti ali odsotnosti navedenih konvencij. Pozneje bomo to pokazaU na izbranih primerih besedil srbskih ekspresionistov.
3 Literamozgodovinski in -primerjalni kontekst, v katerem je artikuliran srbski ekspresionizem, njegovi začetki, razvoj in sinhrona razvejenost v obdobju od 1913 do 1926 in pozneje, v razmerju do drugih -izmov (dadaizem, svetokretizem, hipnizem, zenitizem, nadrealizem, novi romantizem, naslonjen na ekspresionizem dvajsetih let), je pred raziskovalca postavil ne le past periodizacije tega kronološko razmeroma kratkotrajnega gibanja, temveč tudi vprašanje drugačnega, radikalnega vrednostnega zasuka diahrone vertikale srbske književnosti dvajsetega stoletja. To je zlasti vidno pri tistih piscih (ne smemo pozabiti, da v tem obdobju ustvarjajo najpomembnejši srbski avtorji 20. stoletja, predvsem I. Sekulič, I. Andrič, M. Crnjanski, S. Vinaver, R. Petrovič, M. Nastasijevič) in številnih drugih, nadvse zanimivih osebnostih, katerih literamoteoretska misel pa tudi sama književna ustvarjalnost odpirajo vrata modernizaciji srbske književnosti v celoti in anticipirajo mnoge sodobne težnje.
Tu moramo najprej omeniti izrazito modernost in lucidnost književnoteoretskih in kritičnih stališč Svetislava Stefanoviča, ki generacijsko sodi v predhodno dobo modeme, vendar se skupaj z D. Mitrinovićem, I. Sekulič, D. Ilićem, Disom in D. Srezojevičem, pa tudi z Anico Savič Rebac, Vianverjem in T. Manojlovičem izloča iz dominantne pamasovsko-simbolistične in nacionalno-utilitame poetike vodilnih srbskih kritikov in pesnikov ter gradi neko drugo, lahko bi rekli avantgardno in ekspresionistično poezijo. Stefanovič in Vinaver sta si najprej prizadevala za formalno osvoboditev od metričnega verza ali nasilja verzifikacije, za načelo notranjega, intuitivnega
278
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 7-8
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
ritma, ki ustreza, kakor je to pozneje formuliral Crnjanski, »spremenljivemu ritmu naših razpoloženj«, toda obenem sta se bojevala tudi za neko novo, ustvarjalno in analitično dojemanje književne kritike. Na enakih pozicijah so se znašli Isidora Sekulič in Stanislav Vinaver, Todor Manojlovič in Ranko Mladenovič ter pozneje Rastko Petrovič. Vsi ti ustvarjalci prevladujoče poudarjajo pomen intuicije tako pri pesnikih kot pri kritikih, globino spoznanja, ki je usmerjeno v metafizične plasti besedila, kreativno sodelovanje med besedilom in njegovim razlagalcem. Zatorej je mogoče govoriti tudi o radikalni spremembi bralske in kritiške recepcije, ki ne predpostavlja kakega neobveznega impresionizma, temveč branje, ki ni vnaprej predvidljivo in utemeljeno na avtomatiziranih, lahko prepoznavnih konvencijah. Sama beseduna praksa srbskih ekspresionistov, tako v poeziji kot v prozi in drami, se pojavlja kot neke vrste nenehno zavračanje in revizija tradicionalne literature in tradicionalne kritiške prakse, četudi je asimilirala in preoblikovala določene poetične postulate tradicije. Najdlje v tej smeri so gotovo šli Vinaver, Rastko in Nastasijevič, v veliki rneri tudi Krakov, Ranko Mladenovič, Aleksandar Ilič, Dušan Vasiljev, Risto Ratkovič ali Živojin Bata Vukadinovič ter Dušan Nikolajevič, če ne omenjamo dadaistov in zenitistov Tokina, Aleksiča, Poljanskega in Miciča, ki so se že v dvajsetih letih oddaljili od ekspresionističnega gibanja, čeprav so iz njega izšh. Drugače rečeno, podobno kakor v hrvaški in slovenski književnosti se tudi v srbski ekspresionizem razvija kot radikalizacija določenih stranskih, odrinjenih, vendar prisotnih idej avtorjev, ki v svojem času ne doživljajo ustrezne recepcije. Kozmizem in eterizem, prav tako tudi sumatraizem M. Crnjanskega kažejo na popolno odpiranje posameznikovega obstoja v smer transcendence, hrepenenja po neskončnosti in prostranstvih univerzalnega, kar je sicer bilo značilno tudi za simboliste, vendar še v okviru metafizično strogo postavljenega logocentrizma, tj. z vrhovno idejo Boga. Že Dis in Srezojevič, še bolj pa Isidora in Vinaver so odprli pot neki vrsti melanholične, nihilistične apokalipse oz. momenta upora prek drugačnega, polivalentnega položaja lirskega ali proznega subjekta. To je položaj, ki ga lucidno in vsak na svoj način izrekata S. Stefanovič in T. Manojlovič. Stefanovič govori o nekem globljem, univerzalnem hrepenenju bitja, da bi sebe izrazil drugim in pri tem presegel spone svojega telesa ter se združil z oblikami vsega obstoječega. Lirika »mladih« se mora rešiti vsake empirične podlage prav po načelu poduhovljenja materije. Po mnenju Todora Manojloviča, v katerega poeziji prepoznavamo odmeve simbolizma in dekadence, je pesnik demiurg lepote, kategorije, ki se ji ekspresionisti v glavnem izogibajo in jo zamenjujejo s pojmi sprememba, intenziteta, dinamika in resnica. In vendar je pri njem viden vpliv ekspresionistične diaboličnosti: neskladje med subjektivnim in objektivnim načelom, ki ga občuti kot »neznosno disonanco«, skuša pomiriti, ga izravnati in stopiti v harmonijo. Težnja po integralnem zajemanju sveta skozi pesniško pisavo je dosegljiva samo za intuitivno dušo (simbolistično načelo) ali intuitivni duh (espresionistično načelo), brez katerih poezija preneha biti tisto, kar je, in se reducira na »preprosto verzifikacijsko igro in literarno zabavo«, kakor pravi Manojlovič. Crnjanski v kontekstu nove poetike svoje generacije govori o kritikih kot »ljudeh brez občutka za umetnost«, ki v književnosti potrjujejo svoje »koristne, higienske dolžnosti«. Kolikšna daljnovidnost, če pomislimo na današnji položaj v srbski književnosti in kritiki! Stefanovič izrecno poudarja, da se mora »logika zdravega razuma vsakdanjega opažanja« podrediti neki višji logiki nerazumljivega in zamegljenega. Vlogo kritike vidi v nekakšnem duhovnem elitizmu, izjemni erudiciji in pripravljenosti na nepredvidljvo, zapeljivo igro z besedilom, pri kateri kritik in razlagalec ne sme biti »pasiven opazovalec«, temveč »aktivni ustvarjalec« samega besedila. Od tod je le korak do filozofsko-teoretskega sistema Rolanda Barthesa ali šole, znane pod oznako reader-response criticism (teorija bralnega odziva), pa tudi do idej, vsebovanih v delih W. Iserja, U. Eca in mnogih drugih.
4 Tako imenovana »nerazumljiva in nejasna« poezija, proza in drama srbskih ekspresionistov, kakor so jo pretežno označevali Sekuličeva, Pandurovič, M. Car, P. Odavič in B. Lazarevič, se mora odpreti neki višji duhovni potenci (Manojlovič), da bi »genialna intuicija« premagala »praktično inteligenco«, s čimer bi presegla, kot pravi Vinaver, zaprtost v ozke, birokratske okvire enega okolja in ene kulture, se odprla v Kozmos, Univerzalni Duh, sferično zrcalo padlega božanskega načela iz »mesteca zlih čarovnikov«. Rastkove ideje o »osebni religiji srca« in Nastasijevićeva
279
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 7-8
RAZPRAVE  IN   CLANKK
težnja po lastni duhovni preobrazbi in izgradnji avtorske pisave iz »rodovnih načel« pričajo o bistveni navezavi teh ustvarjalcev na avtentične podstave ekspresionistične poetike: približevanje in oddaljevanje božanskemu načelu in težnja, da bi se na neke drugačne, nekonvencionalne načine dokopali do svetosti. Pri Crnjanskem se to dosega s totalno izkušnjo sinestezije, pri Vinaverju z jezikovno-eksperimentalnim prodorom v zvočne strukture Vesolja, pri Rastku z apologijo telesnega kot semiotičnega načela označevanja potlačene in profanizirane svetosti, pri Nastasijeviču z maksimalno jezikovno gospodarnostjo, ki sicer pomensko podpira paradoks kot osnovno načelo njegove poetike. Za primer bomo navedli Nastasijevičevo pesem Trag:
Čudno li me slobodi ovo čudnije li veza.
Buknem u tebi, vreo se ulivam, jeza je ovo, oh, jeza.
A čudno zastrepi srce, a studim.
Ljubeći šta li to ubijam, šta li budim?
Jer i pepeo će vetri razneti, a nema razrešenja.
Tonu bez potonuća, bez dna u nalaženju, bez dna se izgube stvorenja.
I tragom kuda sagoreli sve bolnija su obnaženja.
Vreo se ulivam,
a čudno zastrepi srce,
a studim.
Ljubeći šta li to ubijam, šta li budim?
Me čudno to osvobaja ali čudneje veže.
Vzplamtim v tebi, vroč se vlivam, srh je to, oh, srh.
A čudno vztrepeče srce, a se zmrazim.
Kaj to ljubeče ubijam, kaj zbujam?
Ker še pepel bo veter razvel, a ničesar razrešil.
Tonem brez utopitve, brez dna v najdenju, brez dna se zgubijo ustvarjeni.
In kod v sledeh zgoreli so vse bolj boleče razgaljeni.
Vroč se vlivam,
a čudno vztrepeče srce,
a se zmrazim.
Kaj to ljubeče ubijam, kaj zbujam?
Ta ključna Nastasijevičeva pesem je ostala domala neopažena v naši kritiški recepciji, zlasti tisti, ki tega pesnika kot utemeljitelja »materinske melodije« povezuje pretežno z linijo »zvočnega simbolizma«. Zakaj? Najprej zato, ker se na prvi pogled tematsko (gre za globoko doživeto ljubezensko in erotično izkušnjo) ne ujema z razlagami, po katerih ta pesnik formo besedila oblikuje pretežno z zvočnimi sredstvi, s čimer bralcu sugerira podobo starodavnega mitskega arhetipa. Izbrana pesem priča o skoraj aksiomatsko izrečenih stanjih duha in telesa ob trčenju z ljubezenskim doživetjem, ki je globoko boleče in v samem sebi podvojeno dejanje. Trag je konstruiran na doslednih pomenskih opozicijah med pozitivnim in negativnim, med bojaznijo in strahom na eni strani ter željo, da se ljubezni podeli metafizični smisel na drugi strani. Metafore »ubijanja« in »zbujanja« izrekajo pesnikovo doživetje, da je narava erotičnega spoznanja protislovna, nerazrešljiva, v nenehnem izmikanju jaza in drugega. Kakor da ljubiti pomeni tudi nekomu jemati celovitost. In travmatični proces individualizacije, o kateri je pisal angleški pisatelj D. H. Lawrence kot o najvišji obliki ljubezni med nasprotnima spola, dobiva pri Nastasijeviču značilnosti stalne razpetosti na dvoje nasprotnih načel. Ta pa vodijo do drugačne spoznavne izkušnje, po kateri je hlepel naš pesnik: preobrazba, samospoznanje skozi križanje moškega in ženskega načela. Zato ključna verza »I tragom kuda sagoreli' sve bolnija su obnaženja« napotevata na to, da se v ljubezni odvija nenehni proces približevanja in oddaljevanja, enako kot takrat, ko gre za božansko načelo. Čeprav ognju sledi pepel, ogenj ne izniči popolnoma tega prvinskega doživetja, v katerem ljubeči zapuščamo sebe in postajamo nekdo drug, se ločujemo od sebe in se hkrati potrjujemo. Ta paradoks
280
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 7-8
RAZPRAVE   IN   ČLANKU
»razgaljenja« sebe v drugem in obratno prav tako izpričuje neko vrsto neharmoničnega odnosa med moškim in ženskim načelom pa tudi znotraj samega sebe, kar se kaže še v avtorjevi drami Kod večite slavim (1936). Smiselni poudarek te pesmi je v stalnem eksistencialnem srhu, ki ljubezensko spoznanje hkrati preobrača v absurd in v možno harmonijo. »Razrešenja nema«, ker je Eros neprestano izpostavljen Tanatosu, toda smrt vendarle lahko zaceli le ljubezen.
5 Natančno branje prozne in dramske besedilne baze srbskega ekspresionizma nam je prineslo verjetno največja in najprijetnejša literamozgodovinska presenečenja, jasno zavest o tem, da smo v kratkih proznih žanrih in kratkem romanu (pesem v prozi, črtica, kratka zgodba, novela) pa tudi v eseju in potopisu na popolnoma enakovredni ravni z najpomembnejšimi evropskimi ekspresionističnimi ustvarjalci. Ko pa govorimo o takratni docela zapostavljeni dramski produkciji, se lahko pohvalimo le s skromnimi, vendar pomembnimi rezultati — tako glede opažanj o avantgardni dramski tehniki in režiji (zlasti P. Mladenovič in A. Ilič), kakor glede delnega in radikalnega odmika od realistično-naturalističnega modela meščanskega gledališča v smer fantastike, groteske, filozofske alegorije ali dialogizirane pesnitve (Micič, Crnjanski, Vasiljev, Ilič, Manojlovič, Ž. Vukadinovič, Mladenovič, Nikolajevič, delno Nastasijevič).
Pomudimo se najprej pri prozi. Že I. Sekulič, Vinaver in Dragutin Ilič v svojih zbirkah kratke proze in romanih napovedujejo tisto, kar bo pozneje radikaliziral Crnjanski, še bolj Vinaver 1.1921 in še posebej Rastko Petrovič, Stanislav Krakov in Aleksandar Ilič, omeniti pa moramo tudi dadaistični eksperimentalni roman 77 samomorilcev Poljanskega ter poetično in stilno večplastno prozo Momčila Nastasijeviča. Narativni postopek teh avtorjev temelji na načelih, ki tvorijo temelje ekspresionistične poetike proze: žanrska večpolnost in fragmentacija besedila, ukinjanje meje med fikcijskim in nefikcijskim, esejizacija in monološka refleksija, dokumentarni stenogram psihičnega stanja (Isidorino besedilo Glavobolja), parabolična in alegorična fantastika, v kateri se navidezno prvoosebna pripoved vselej preobrne v zdrsljiv položaj subjekta pripovedovanja, ki ne spoštuje nobenih zakonitih časovno-prostorskih koordinat, temveč se obnaša ludično, kot instanca konstruktivne igre. Narativni postopek, začet pri Isidori, Vinaveru in D. Iliču, so stopnjevali predvsem Vinaver in Rastko, pozneje pa Aleksandar Ilič in Momčilo Nastasijevič.
V kontekstu avtentičnega prodora inovacije v ekspresionistični model proznega besedila moramo omeniti radikalno uvajanje erotične in seksualne tematike oz. dualistični topos duha in telesa, moškega in ženskega načela, o čemer smo govorili ob primeru Nastasijeviča. V kratki prozi in romanih nekaterih avtorjev, npr. Crnjanskega, Isidore, Rastka, Krakova, D. Vasica, A. Iliča in M. Nastasijeviča, se ta topos pojavlja v mističnem videzu ali pa v verističnem, grotesknem in pervertiranem, a vselej ga moramo razumeti v prenesenem smislu, kot videz potuj itve medsebojno zoperstavljenih spolov iz strahu pred Drugim. Celo tisti pisci, ki je njihov pripovedni postopek samo pogojno mogoče imenovati ekspresionistični, npr. Dragiša Vasic ali Nastasijevič, v svoje like nenehno vnašajo določeno kolizijo motivacij, zlasti kadar gre za junakinje: razcep med duhovnim in idealnim ter promiskuitetnim in seksualnim.
Podobno je mogoče ugotoviti tudi za najpomembnejšega srbskega ekspresionističnega dramatika in teoretika Ranka Mladenoviča, tvorca termina intuitivna režija. Njegova besedila Dramske zamke (Sindiri, Daća in Grivna) so napisana v obliki svojevrstnih sinopsisov in filmskih scenarijev, ki hočejo s »senzacijo motivov« sprožiti tudi »senzacijo psihe« svojih junakov, pri bralcih/gledalcih pa neke vrste »psihični škandal«. Mladenovičeve »gatke« (zgodbe) so pravi primer odprtega dramskega besedila, ki iz zaloge psevdohistoričnih tipskih motivnih situacij, zapletov in likov ustne in romantične tradicije uresničuje simbolistično-ekspresionistično transpozicijo smisla. V Sindirih in Grivni je še posebej izrazito avtorjevo zanimanje za aberantno (incest), in sicer skozi tragiko večno osamljenega posameznika, v katerem se nenehno spopadata težnja, da bi dosegel ideale (simbolistično načelo), ter občutek dolžnosti in morale, kar ga uničuje odznotraj ter vodi v bizarno samorazdejanje in destrukcijo (ekspresionistične načelo). Pri Mladenoviču pravega upora ne najdemo; podobno kot pri Kafki je upor naravnan v lastno notranjost in se končuje v neke vrste absurdnem sprijaznjenju z usodo. V drami Večna koprena Dušana Nikolajeviča pa se jobovski upor
281
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 7-8
RAZPRAVE  IN   ČLANKI
glavne junakinje Frančeske usmerja proti nezainteresiranemu in onemelemu bogu. S tem se lok, ki poteka od Isidorinega Kruga, prek Vinaverjeve in Rastkove proze, Mladenovičevih dramskih enodejank in poezije Crnjanskega in D. Vasiljeva, končuje v dejavnem nagovarjanju stvarnika ter ne pristaja na nesmisel: »Moje sovraštvo bo postalo vesoljno. Preklel te bom. In moja kletev bo vžgala tvoje krmilo. In ti boš, črn in prazen, prazen in sam, večno blodil skozi sfere.« Izgon boga iz človeške zavesti, spoznanje o božji ravnodušnosti do smrtnikov je najpomembnejše ekspresionistično krilo v nemški književnosti privedlo do t. i. kritične variante in pozneje do eksistencializma. Tudi v srbski književnosti se je odrešenjski, retorični in patetični utopizem pri vseh avtorjih umaknil pred ponovnim presojanjem nihilistične izkušnje — ne le v zaznavanju resničnosti, ampak tudi v samem pisateljskem postopku, kar je napovedalo tudi trajno literarno preokupacijo sodobnih, postmodemih avtorjev.
Prevod: Irena Novak - Popov
Bojana Stojanović - Pantović UDK 82.02(497.11)"1910/1925"
SUMMARY
METHODOLOGICAL ASPECTS OF RESEARCHING SERBL^M EXPRESSIONISM
The article outlines the complex nature of the methodological aspects of research on expressionism in Serbian literature, on expressionism being a movement rather than a literary tendency, its modernist orientation (individualism and relativism, stylistic and poetic heritage of impressionism, symbolism, decadence and naturalism) and its avant-garde function of rejecting the mimetic and formalistic poetics prevailing until then. Related to this complexity is the problematic periodization of Serbian expressionism (1913 till 1926) and the fact that it actually
developed as a radical continuation of non-mainstream trends of Serbian modernism (S. Stefanovič, I. Sekulič, D. Mitrinovič, T. Manojlovič, S. Viaver). The author proposes a provisional methodological approach to the Serbian expressionist literature that covers a number of different aspects (poetologically-ideational, thematic, morphologically-structural, stylistically-rhetorical, and semantic), emphasising that expressionist verse, prose or drama texts are open to interpretation in terms of the relative importance or domination of individual criteria.
282
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45,1999/2000, št. 7-8