Linguistica & philologica | 45 šek enka JelovAl Alenka Jelovšek a Osebni zaimki orm in nastajajoča astajajoča jižna nn nn slovenska ki i aim knjižna norma slovenska k sebni zO Linguistica & philologica | 45 Zbirka Linguistica et philologica 45 Urednica zbirke Andreja Legan Ravnikar Alenka Jelovšek Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Uredila Andreja Legan Ravnikar Recenzentki Irena Orel, Natalija Ulčnik Oblikovanje Brane Vidmar, Nina Semolič Prelom Nina Semolič, Simon Atelšek Izdajatelj ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša Zanj Kozma Ahačič Založnik Založba ZRC Zanj Oto Luthar Glavni urednik založbe Aleš Pogačnik Tisk Cicero Begunje, d. o. o. Naklada 300 izvodov Prva izdaja, prvi natis / Prva e-izdaja. Ljubljana 2024 Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovativno dejavnost Republike Slovenije (ARIS) v okviru razpisa za znanstvene monografije v letu 2022. Nastala je v okviru raziskovalnih programov P6-0437A in P6-0038, ki ju financira ARIS, in progra-ma NKD SN, ki ga financira SAZU. Kataložna zapisa o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani Tiskana knjiga COBISS.SI-ID 191343875 ISBN 978-961-05-0761-1 E-knjiga COBISS.SI-ID 191339267 ISBN 978-961-05-0762-8 (PDF) Prva e-izdaja je prosto dostopna pod pogoji slovenske licence Creative Commons 4.0 CC BY NC-ND, ki ob navajanju in priznavanju avtorstva dopušča reproduciranje in distribuiranje, ne dovoljuje pa dajanja v najem, priobčevanja v javnosti za komercialni namen in nobene predelave: https:/ doi.org/10.3986/9789610507628 Alenka Jelovšek Osebni zaimki in nastajajOča slOvenska knjižna nOrma LjubLjana 2024 Kazalo Predgovor . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 13 I Uvod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 15 II Osebni zaimki in njihov razvoj do 16. stoletja. . . . . . . . . . . . . . . . . 19 1 Kategorialna opredelitev zaimkov in njihove značilnosti. . . . . . . . . . . . . 19 1.1 Poimenovanje in definicija zaimkov. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 19 1.2 Pomenske in oblikovne značilnosti osebnih zaimkov. . . . . . . . . . . . . 20 2 Razvoj osebnih zaimkov do 16. stoletja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 25 2.1 Osebni zaimki v indoevropskem prajeziku . . . . . . . . . . . . . . . . . . 25 2.2 Osebni zaimki v praslovanščini. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 25 2.2.1. Zaimki, ki ne izražajo spola . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 25 2.2.1.1 Ednina . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 25 2.2.1.2 Dvojina . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 26 2.2.1.3 Množina . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 27 2.2.2 Tretjeosebni zaimek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 27 2.2.3 Prevzem rodilniških oblik v tožilnik . . . . . . . . . . . . . . . . . . 28 2.3 Razvoj v slovenščini do druge polovice 16. stoletja . . . . . . . . . . . . . 29 2.3.1 Zaimki, ki ne izražajo spola. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 29 2.3.1.1 Ednina . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 29 2.3.1.2 Dvojina . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 32 2.3.1.3 Množina . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 32 2.3.2 Tretjeosebni zaimek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 33 2.4 Razvojne tendence osebnih zaimkov do 16. stoletja . . . . . . . . . . . . . 34 III Osebni zaimki v knjižnem jeziku 16. stoletja. . . . . . . . . . . . . . . . . 37 3 Opis gradiva in načela razvrščanja oblik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 37 3.1 Ločevanje pisnih, glasovnih in oblikovnih dvojnic ter izločanje napak . . . 38 3.2 Pisna in glasovna prekrivnost ter določanje frekvence dvojnic . . . . . . . 42 3.3 Določanje dvojinskih oblik in pluralizacija dvojine . . . . . . . . . . . . . 44 5 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 4 Pisna podoba osebnih zaimkov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 47 4.1 Zapis i, j in ń. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 47 4.1.1 Trubar . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 47 4.1.2 Krelj . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 50 4.1.3 Dalmatin . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 51 4.1.4 Ostali avtorji. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 52 4.1.5 Pesmarice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 55 4.1.6 TPo 1595. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 58 4.2 Zapis é in ó . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 60 4.2.1 Trubar . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 60 4.2.2 Krelj in Dalmatin . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 62 4.2.3 Ostali avtorji. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 63 4.2.4 Pesmarice in TPo 1595 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 63 4.3 Zapis s . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 63 4.3.1 Trubar . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 63 4.3.2 Krelj . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 65 4.3.3 Dalmatin. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 66 4.3.4 Ostali avtorji. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 66 4.3.5 Pesmarice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 67 4.3.6 TPo 1595. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 68 4.4 Zapis v . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 69 4.4.1 Trubar . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 69 4.4.2 Krelj . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 70 4.4.3 Dalmatin. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 70 4.4.4 Ostali avtorji. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 70 4.4.5 Pesmarice in TPo 1595 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 71 4.5 Naglasna znamenja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 72 4.6 Zapis skupaj in narazen . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 73 4.7 Dvojničnost kot splošna značilnost zapisa osebnih zaimkov . . . . . . . . . 76 5 Osebnozaimenske paradigme pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja. . 77 5.1 Zaimki, ki ne izražajo spola. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 77 5.1.1 Ednina . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 77 5.1.1.1 Trubar. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 77 5.1.1.2 Krelj . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 79 5.1.1.3 Dalmatin . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 81 5.1.1.4 Juričič. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 82 5.1.1.5 Tulščak . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 84 5.1.1.6 Bohorič . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 85 6 Kazalo 5.1.1.7 Trost . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 86 5.1.1.8 Megiser . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 86 5.1.1.9 Znojilšek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 87 5.1.1.10 Pesmarice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 87 5.1.1.11 TPo 1595. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 90 5.1.2 Dvojina. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 91 5.1.2.1 Trubar . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 92 5.1.2.2 Krelj . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 94 5.1.2.3 Dalmatin . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 94 5.1.2.4 Juričič . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 96 5.1.2.5 Bohorič. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 96 5.1.2.6 Drugi avtorji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 97 5.1.2.7 Pesmarice in TPo 1595 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 97 5.1.3 Množina . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 98 5.1.3.1 Trubar . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 98 5.1.3.2 Krelj in Juričič . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .100 5.1.3.3 Dalmatin . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .100 5.1.3.4 Bohorič . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .101 5.1.3.5 Megiser. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .101 5.1.3.6 Tulščak, Trost in Znojilšek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .102 5.1.3.7 Pesmarice. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .102 5.1.3.8 TPo 1595 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .104 5.2 Tretjeosebni zaimek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .105 5.2.1 Trubar . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .105 5.2.2 Krelj . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 112 5.2.3 Dalmatin. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 114 5.2.4 Juričič . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 117 5.2.5 Tulščak . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .120 5.2.6 Bohorič . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .120 5.2.7 Trost . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .122 5.2.8 Megiser . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .123 5.2.9 Znojilšek. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .123 5.2.10 Pesmarice. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .124 5.2.10.1 *P 1563 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .124 5.2.10.2 Trubarjeve pesmarice. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .127 5.2.10.3 Dalmatinovi pesmarici . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .128 5.2.10.4 TfC 1595 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .129 5.2.11 TPo 1595 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .130 5.3 Tendence razvoja osebnih zaimkov v 16. stoletju. . . . . . . . . . . . . . .132 7 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .135 6.1 Raba dolgih in kratkih oblik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .135 6.1.1 Praslovansko/starocerkvenoslovansko razmerje med dolgimi in kratkimi oblikami . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .135 6.1.2 Stanje v starejših slovenskih spomenikih . . . . . . . . . . . . . . . .135 6.1.3 16. stoletje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .137 6.1.3.1 Raba dolgih in kratkih oblik v nepredložnih zvezah s prosto rabo . . .140 6.1.3.1.1 Nepovratni zaimki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .140 6.1.3.1.1.1 Trubar . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .140 6.1.3.1.1.2 Krelj. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .152 6.1.3.1.1.3 Dalmatin . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .154 6.1.3.1.1.3.1 1575–1578 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .154 6.1.3.1.1.3.2 1580 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .156 6.1.3.1.1.3.3 DB 1584. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .158 6.1.3.1.1.3.4 DM 1584 in deli iz 1585 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .164 6.1.3.1.1.3.5 Stilistična raba dolgih in kratkih oblik pri Dalmatinu . . . . .166 6.1.3.1.1.4 Juričič . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .166 6.1.3.1.1.5 Tulščak . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 170 6.1.3.1.1.6 Bohorič . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 170 6.1.3.1.1.7 Trost. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .173 6.1.3.1.1.8 Megiser . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .173 6.1.3.1.1.9 Znojilšek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 174 6.1.3.1.1.10 TPo 1595. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 175 6.1.3.1.1.11 Dolge in kratke oblike v pesmaricah . . . . . . . . . . . . . . 176 6.1.3.1.1.11.1 *P 1563 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 176 6.1.3.1.1.11.2 Trubarjeve pesmarice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .177 6.1.3.1.1.11.3 Dalmatinovi izdaji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 178 6.1.3.1.1.11.4 TfC 1595 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .179 6.1.3.1.1.12 Splošne tendence rabe dolgih in kratkih oblik nepovratnih zaimkov v nepredložnih položajih. . . . . . . . . . . .180 6.1.3.1.2 Raba dolgih in kratkih oblik povratnega zaimka . . . . . . . . .182 6.1.3.1.2.1 Rodilnik in tožilnik. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .182 6.1.3.1.2.2 Dajalnik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .184 6.1.3.1.2.2.1 Trubar. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .184 6.1.3.1.2.2.2 Krelj . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .185 6.1.3.1.2.2.3 Dalmatin . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .186 6.1.3.1.2.2.4 Ostali avtorji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .187 6.1.3.1.3 Stava dolgih in kratkih oblik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .188 6.1.3.1.3.1 Stava kratkih oblik v stavku . . . . . . . . . . . . . . . . . . .188 8 Kazalo 6.1.3.1.3.2 Razporeditev kratkih oblik znotraj naslonskega niza . . . . . .190 6.1.3.1.3.3 Stava dolgih oblik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .191 6.1.3.2 Dolge in kratke oblike osebnih zaimkov, ki ne izražajo spola, ob predlogih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .193 6.1.3.2.1 Trubar . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .193 6.1.3.2.2 Krelj . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .197 6.1.3.2.3 Dalmatin . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .197 6.1.3.2.4 Ostali avtorji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .201 6.1.3.3 Dolga in kratka oblika Ted. 3m ob predlogih . . . . . . . . . . . .204 6.1.3.3.1 Ob na . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .204 6.1.3.3.2 Ob v . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .205 6.1.3.3.3 Ob za . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .207 6.1.3.3.4 Ob drugih predlogih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .209 6.1.4 Vzroki za pogosto rabo dolgih oblik v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja . . . . . . . . . . . . . . . . . . 210 6.1.4.1 Vpliv tujejezičnih predlog . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 210 6.1.4.2 Znotrajjezikovni vplivi. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .215 6.2 Obvestilno nenujni zaimenski osebek ob osebni glagolski obliki . . . . . .215 6.2.1 Trubar in Dalmatin . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .215 6.2.2 Krelj in Juričič. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .219 6.2.3 Samostojneje tvorjena besedila . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .222 7 Posebne rabe osebnih zaimkov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .225 7.1 Množinski osebni zaimki kot izraz spoštljivosti . . . . . . . . . . . . . . .225 7.2 Neosebna raba tretjeosebnega zaimka srednjega spola . . . . . . . . . . . .227 7.2.1 Slovnične funkcije zaimka ono v knjižnem jeziku 16. stoletja . . . . .227 7.2.2 Avtorji in dela . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .231 7.2.3 Tipi rabe neosebnega zaimka ono pri posameznih piscih . . . . . . .233 7.2.4 Razmerje med tipi neosebnega ono v TPo 1595 . . . . . . . . . . . .234 7.2.5 Prevajanje nemškega es v protestantskih besedilih . . . . . . . . . . .236 7.2.5.1 Matejev evangelij: primerjava Luther – Trubar, Dalmatin . . . . .236 7.2.5.2 Kreljev in Juričičev prevod Spangenbergove postile . . . . . . . .243 7.2.5.3 Trubarjev prevod Luthrove Hišne postile . . . . . . . . . . . . . .244 7.3 Raba osebnih zaimkov v 16. stoletju in vprašanje tujejezičnega vpliva . . .248 IV Tradicija in inovacije – vpliv knjižnega jezika 16. stoletja na rabo osebnih zaimkov v naslednjih obdobjih . . . . . . . . . . . . . . . . .249 8 Bohoričeva slovnica in njene naslednice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .249 8.1 Alasia da Sommaripa . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .250 8.2 Ponovni izdaji Bohoričeve slovnice iz let 1715 in 1758. . . . . . . . . . . .251 9 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 8.3 Marko Pohlin . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .254 8.3.1 Kraynska Grammatika (1768) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .254 8.3.2 Kraynska grammatika (1783) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .257 8.4 Ožbalt Gutsman . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .259 8.5 Mihael Zagajšek. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .262 8.6 Jernej Kopitar . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .264 8.7 Valentin Vodnik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .267 8.8 Janez Krstnik Leopold Šmigoc . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .268 8.9 Franc Serafin Metelko. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .271 8.10 Anton Murko . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .273 8.11 Anton Janežič. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .276 8.11.1 Slovenska slovnica s kratkim pregledom slovenskega slovstva in glagoliškim berilom za Slovence (1854). . . . . . . . . . . . . .276 8.11.2 Slovenska slovnica za domačo in šolsko rabo (1863) . . . . . . . . .278 8.12 Razvoj zaimenskih paradigem v skoraj treh stoletjih od Bohoriča do Janežiča. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .280 9 Katoliški lekcionarji od 1612 do 1833 in Dalmatinov prevod Biblije . . . . . . .283 9.1 Oblikovna podoba osebnih zaimkov v lekcionarjih . . . . . . . . . . . . .283 9.1.1 Evangelia inu lystuvi 1612 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .283 9.1.2 Evangelia inu lystuvi 1672. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .289 9.1.3 Evangelia inu lystuvi 1715 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .293 9.1.4 Evangelia inu branie 1741 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .297 9.1.5 Branja inu evangeliumi 1777 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .301 9.1.6 Evangelie inu branje ali pisme 1780. . . . . . . . . . . . . . . . . . .306 9.1.7 Lysti inu evangelia 1787 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .312 9.1.8 Listi inu Evangelji 1809 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 315 9.1.9 Berila, listi, in evangelji 1816 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 318 9.1.10 Listi in evangelji 1833 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .322 9.1.11 Razvoj osebnih zaimkov v lekcionarjih . . . . . . . . . . . . . . . .325 9.1.12 Lekcionarji in slovnice – vzporedni tradiciji ali prepleteni razvoj? . .325 9.2 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v lekcionarjih . . . . . .328 9.2.1 Raba dolgih in kratkih oblik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .328 9.2.1.1 Izpričanost kratkih oblik v lekcionarjih . . . . . . . . . . . . . . .328 9.2.1.2 Primerjava rabe dolgih in kratkih oblik v lekcionarjih . . . . . . .330 9.2.2 Obvestilno nenujni zaimenski osebek ob osebnih glagolski obliki. . .340 9.3 Neosebna raba tretjeosebnega zaimka srednjega spola v lekcionarjih . . . .344 V Sklep . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .349 10 Kazalo Povzetek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .355 Summary. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .363 Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .373 Viri . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .373 Literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .376 Kazalo preglednic . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .385 Kazalo grafov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .389 Seznam kratic in okrajšav . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .391 Prilogi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .393 Prikaz pisnih in oblikovnih različic osebnih zaimkov v delih 16. stoletja in v katoliških izdajah lekcionarja . . . . . . . . . . . . . .393 Primerjava variantnih oblik zaimkov v lekcionarjih in slovnicah . . . . . . . .473 11 PredgOvOr Pričujoča monografija prinaša združene rezultate petnajstletnega raziskovanja razvoja slovenskih osebnih zaimkov z različnih vidikov. Njeno težišče je na slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja kot konstitutivnem obdobju knjižne slovenščine, ki je imelo odločilen vpliv na razvoj te skupine besed v naslednjih obdobjih. Zunaj tega okvira analiza sega v predknjižno obdobje na eni strani, na drugi strani pa prikazuje njihov razvoj do srede 19. stoletja, ko se je pri osebnih zaimkih v glavnem oblikovalo stanje, kot je izpričano tudi v sodobnem knjižnem jeziku. Pri tem sem se omejila na besedila, ki so bila nosilci knjižne tradicije iz obdobja slovenskega protestantizma – slovnice in katoliške izdaje lekcionarjev, saj bi izčrpna analiza obstoječih virov iz poznejših obdobij presegala prostorski in časovni okvir te monografije. Ob tej priložnosti se želim zahvaliti vsem strokovnjakom, ki so mi s svojimi nasveti pomagali izboljšati posamezna poglavja te monografije: dr. Mateju Šekliju, dr. Metki Furlan, dr. Majdi Merše, dr. Marku Jesenšku, dr. Adi Vidovič Muha in dr. Domnu Krvini. Velika zahvala gre tudi recenzentkama monografije, dr. Nataliji Ulčnik in zlasti dr. Ireni Orel, ki mi je v različnih obdobjih nastajanja tega besedila stala ob strani z neprecenljivo strokovno pomočjo. Za čim bolj natančno reprodukcijo starejših tekstov v monografiji je zaslužen dr. Peter Weiss, saj je bilo besedilo pripravljeno z vnašalnim sistemom ZRCola (http://zrcola.zrc-sazu.si), ki ga je razvil na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU v Ljubljani (http://www.zrc-sazu.si). Iskreno se zahvaljujem tudi urednici dr. Andreji Legan Ravnikar za njeno neomajno podporo; predstojniku dr. Kozmi Ahačiču za odločno spodbudo, da je zamisel o monografiji dokončno dozorela; dr. Jožici Narat, ki me je uvajala v raziskovanje starejšega slovenskega jezika in mi pomagala z nasveti; Alenki Porenta, ki mi je vedno priskrbela literaturo, ko sem jo potrebovala; Evi Trivunović, ki me je potrpežljivo poslušala, ko sem razpredala o tej tematiki; in dr. Marku Snoju, ki mi je omogočil strokovno ukvarjanje z dvema velikima ljubeznima: slovenskim jezikom in zgodovino. In nazadnje, a najpomembneje: velik hvala Urošu za pomoč in podporo, ko je bilo najtežje; Aljažu, Neži in Primožu za dovoljšno potrpežljivost in razumevanje; mami, ki me je vsa leta podpirala pri mojih željah; in očetu, ki je vedno verjel, da bom nekoč napisala knjigo – čeprav verjetno ni imel v mislih takšne. 13 I UvOd Osebni zaimki veljajo za del osnovnega besedišča vsakega jezika, saj govorcu med drugim omogočajo samoizražanje in neposreden ogovor naslovnika, ki predstavljata eni od temelj-nih funkcij jezika; zaimka za 1ed. in 2ed. sta tako semantična primitiva, ki sta kot posebna leksikalna elementa izpričana v vseh človeških jezikih (Bhat 2004: 251) v vseh obdobjih – njuno starost kaže tudi ohranjanje arhaičnega pregibanja, deloma pa tudi zelo arhaične oblike (v slovenščini je R 1ed. mene skoraj nespremenjen ohranjen iz indoevropskega prajezika). A ker osebni zaimki v jezikih tvorijo zaprto skupino besed z majhnim številom oblik in so v besedilih rabljeni pogosto, v zgodovinskem razvoju prihaja do številnih glasovnih (tudi zu-najsistemskih) in zlasti nalikovnih2 sprememb v njihovih paradigmah. »Očitno analogija ni nikjer delovala s tolikšno močjo (in zato glasoslovni zakoni nikjer niso naleteli na toliko ovir) kot ravno pri zaimkih« (Mečkovska 1985: 17). Navedene spremembe v posameznih obdobjih povzročajo dvojničnost, ki zaznamuje slovenski pisni in od 16. stoletja tudi knjižni jezik tudi zunaj zaimkov. Dvojnice se pojavljajo v jeziku istega avtorja, v istem besedilu in celo v isti povedi; med seboj so lahko v dopolnilni razvrstitvi ali pa gre za enakovredne variante, ki v pisnem jeziku omogočajo tudi stilistično variiranje. Razvoj slovenskih osebnih zaimkov doslej še ni bil izčrpno obravnavan. Še največ pozornosti mu je bilo namenjene v Ramovševi Morfologiji slovenskega jezika (1952), ob tem pa najdemo še posamične ugotovitve ob obravnavi posameznih dialektoloških ali zgodovinskorazvojnih vprašanj, zlasti razvoja dvojine, in v predstavitvah jezika posameznih piscev oziroma za predknjižno obdobje v opisih posameznih rokopisnih spomenikov, v katerih pa so osebni zaimki izpričani le v omejenem obsegu. Prvo obdobje, ko je mogoče opisati celotne osebnozaimenske paradigme, je zato čas oblikovanja slovenskega knjižnega jezika v obdobju reformacije, ki predstavlja temelj za razvoj knjižnega jezika v naslednjih obdobjih. 1 Bhat (2004: 31) sicer navaja nekatere južnoazijske jezike, za katere velja, da nimajo osebnih zaimkov, vendar v podobni vlogi uporabljajo določene izraze, ki izražajo družbeni položaj, vljudnost itd.; nekateri raziskovalci jih zato obravnavajo kot zaimke. 2 Nalika ali analogija je po Hocku (1991: 167–168) neregularen neglasovni dejavnik sprememb, pri katerem ene oblike paradigme vplivajo na druge tako, da se povečuje glasovna in oblikovna podobnost med oblikovno, skladenjsko ali pomensko povezanimi besedami. Tovrstne spremembe so »motivacijska sila jezikovnega razvoja in izraz jezikovne dinamike, [. .] glede na starejše prvine odpravljajo oblikovno kompleksnost, variantnost, redundantnost in [. .] poenotijo razlike z uvajanjem ene same oblike v paradigmatičnem in sintagmatičnem razmerju ali pa vzpostavljajo razlikovanje med dvema v glasovnem razvoju sovpadajočima oblikama« (Orel 2013: 144). 15 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Cilj te monografije je predstaviti osnovne tendence razvoja slovenskih osebnih zaimkov od prvih ohranjenih virov do oblikovanja enotnega slovenskega knjižnega jezika sredi 19. stolet ja. Njeno težišče je na izčrpni predstavitvi osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja z oblikovnega vidika s popisom vseh različic, ki so se v tem obdobju pojavljale, in določitvijo njihovega medsebojnega razmerja na podlagi popolnega izpisa del slovenskih protestantskih piscev (podrobneje o gradivu v 3. poglavju). Ker so obravnavana dela nastajala v časovnem razponu približno 50 let, primerjava raznočasovnih različic, zlasti v različnih izdajah istega besedila, že nakazuje tudi posamezne smernice razvoja osebnih zaimkov v 16. stoletju. Razvoj v naslednjih stoletjih je zaradi večjega obsega gradiva, ki ne omogoča podobno izčrpne raziskave, predstavljen predvsem s stališča ohranjanja protestantske tradicije ali odstopanja od nje, analiza pa temelji na dveh tipih besedil, za katera lahko predvidevamo največji vpliv protestantske tradicije: slovnicah slovenskega jezika ter katoliških izdajah evangelijev in pisem, ki so kontinuirano izhajali v celotnem obdobju po zatrtju protestantizma na Slovenskem. V prvem delu monografije so predstavljene splošne pomenske in na njih temelječe oblikovne posebnosti osebnih zaimkov znotraj širše kategorije zaimkov, pri čemer je nekaj pozornosti namenjene tudi vprašanju definicije zaimkov in njihove besednovrstnosti. Pregled strokovne literature3 je pokazal, da termin osebni zaimki potrebuje natančnejšo določitev, saj v jezikoslovni teoriji obseg zaimenskih oblik, ki se uvrščajo med osebne zaimke, ni enotno določen in je odvisen od vidika delitve. Najpogostejša kriterija sta pomenski in morfološki; po prvem se zaimki običajno delijo na osebne, povratne, svojilne, kazalne, vprašalne itd., po morfološkem kriteriju pa na osebne in neosebne, pri čemer je glavno merilo za delitev izražanje spola4 (prim. Peti Stantić 2002: 12–14). Prvi vidik je značilen za sinhrone opise jezikov, drugi pa zlasti za diahrone in primerjalne študije. V tej monografiji sta pri izbiri gradiva upoštevana oba vidika: na podlagi pomenskega je poleg prvo- in drugoosebnih zaimkov obravnavan tudi tretjeosebni, na podlagi oblikovnega pa tudi povratni osebni zaimek. Ker je fokus na oblikovni podobi zaimkov, so upoštevane tudi rodilniške oblike osebnih zaimkov v vlogi svojilnih zaimkov. Sledi kratek pregled oblikovnega razvoja osebnih zaimkov od indoevropskega prajezika prek praslovanščine do slovenščine v začetku 16. stoletja, kot se kaže v ohranjenih slovenskih rokopisnih spomenikih, s posebnim poudarkom na delovanju nalike znotraj paradigem posameznih zaimkov in med njimi ter vplivih drugih sklanjatvenih vzorcev. V drugem, osrednjem delu sledi predstavitev osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja na treh ravneh: pisni, oblikovni in oblikoskladenjski. Vprašanje naglasa osebnih zaimkov je obravnavano samo v povezavi bodisi z njihovo pisno podobo (naglasna znamenja) ali določanjem njihove glasovne podobe (polni samoglasnik ali polglasnik), saj v večini primerov naglasov iz zapisov ni mogoče zanesljivo rekonstruirati (gl. 4.5). V tretjem poglavju je podrobneje predstavljeno obravnavano gradivo in načela njegove razvrstitve; izpostavljene so nekatere dileme, ki so se pojavljale pri razvrščanju gradiva ter določanju pisnih in oblikovnih dvojnic znotraj paradigem osebnih zaimkov pri slovenskih protestantskih piscih tega obdobja. V četrtem poglavju sledi predstavitev pisnih različic osebnih zaimkov pri posameznih avtorjih, 3 Zaradi dostopnosti sta bili poleg hrvaške in deloma češke upoštevani predvsem angleška in nemška strokovna literatura. 4 Hamm (1974: 105–106) opozarja, da tudi zaimki kot kdo in kaj spola ne izražajo neposredno, in kot merilo za delitev predlaga rodilniške končnice. 16 Uvod in sicer združeno po posameznih glasovih, katerih zapis je neenoten ( i, j, ń, é, ó, s in v), kar omogoča primerjavo ustaljenosti zapisa znotraj osebnih zaimkov kot maloštevilnih, med seboj tesno povezanih besed, ki so v besedilih rabljene pogosto, s splošnim zapisom teh glasov v knjižnem jeziku 16. stoletja. Predstavljena sta raba diakritičnih znamenj ter zapis skupaj in narazen, obravnavano pa je tudi vprašanje funkcijske dvojničnosti v zapisu kot sredstva za ločevanje homografov. V petem poglavju so predstavljene oblikovne paradigme zaimkov pri posameznih avtorjih; posebej so analizirani osebni zaimki v večavtorskih besedilih – predvsem pesmaricah, saj je pri njih poleg značilnosti posameznih avtorjev treba upoštevati tudi uredniške posege; enako velja za Hišno postilo iz leta 1595, ki jo je Trubar dokončal tik pred smrtjo, izšla pa je šele devet let zatem. Uredil jo je Ljubljančan Andrej Savinec, ki je vanjo vnesel toliko za Trubarja netipičnih oblik, da po mnenju Ramovša (1971: 282) »lahko rečemo, da jezik v slovenski postili iz leta 1595 ni več Trubarjev jezik«, zato je prav tako obravnavana posebej. Za analizo gradiva je bila uporabljena kombinacija diahronega in sinhronega pristopa: s po-močjo sinhrone sistemske analize so določene paradigme zaimkov pri posameznem avtorju in razmerja med istovrstnimi oblikami, posamezne oblike pa so pojasnjene s pomočjo diahrone primerjalne metode. Pri tem so upoštevana tudi dognanja slovenskih in tujih jezikoslovcev, ki so se ukvarjali s primerjalno analizo zaimenskih oblik v slovenščini. Šesto poglavje prinaša oblikoskladenjski opis osebnih zaimkov v 16. stoletju. V prvem razdelku so obravnavana razmerja med t. i. dolgimi in kratkimi oblikami zaimkov (prim. 1.2.5). Pri tem je uporabljena predvsem sinhrona, strukturalna analiza njihove distribucije, pri čemer je upoštevan tudi tip besedila (prozno/verzificirano); na kratko je predstavljena tudi stava obojih oblik znotraj zaimkov, na koncu pa sledi poskus opredelitve vzrokov za izpričana razmerja med rabo dolgih in kratkih oblik pri posameznih avtorjih. V drugem razdelku sledi primerjalna obravnava osebnih zaimkov v vlogi t. i. odvečnega osebka ob osebnih glagolskih oblikah, predvsem z vidika odvisnosti od nemške predloge, pri glavnih protestantskih piscih. V sedmem poglavju je predstavljen pregled posebnih rab osebnih zaimkov v 16. stoletju: obravnavani sta raba množinskih osebnih zaimkov za izražanje vljudnosti in neosebna raba tretjeosebnega zaimka srednjega spola po nemškem vzoru. V tretjem delu monografije z naslovom Tradicija in inovacije – vpliv knjižnega jezika 16. stoletja na rabo osebnih zaimkov v naslednjih obdobjih je v osmem poglavju predstavljena obravnava osebnih zaimkov v slovenskih slovnicah do leta 1863, pri čemer je posebna pozornost posvečena vprašanju vpliva Bohoričeve predstavitve zaimkov, ki od izpričanih oblik osebnih zaimkov nekoliko odstopa, na zaimenske paradigme pri njegovih naslednikih. V devetem poglavju sledi predstavitev osebnih zaimkov v desetih katoliških izdajah lekcionarja, izdanih med letoma 1612 in 1833: obravnavana je njihova pisna in oblikovna podoba, dodana je obli-koskladenjska primerjava rabe dolgih in kratkih oblik ter odvečnega zaimenskega osebka v tem obdobju, na kratko pa je primerjalno opisano tudi (ne)upoštevanje Dalmatinove kalkirane rabe neosebnega ono pri katoliških izdajateljih lekcionarja. Monografijo zaključuje sklepno poglavje, v katerem so povzete tendence razvoja osebnih zaimkov, kot jih lahko spremljamo od najzgodnejših pisnih virov do srede 19. stoletja, ko se je v večini pri osebnih zaimkih že vzpostavilo stanje, kot je značilno za sodobni slovenski knjižni jezik. 17 II Osebni zaimki in njihOv razvOj dO 16. stOletja 1 kategOrialna OPredelitev zaimkOv in njihOve značilnOsti V indoevropskih jezikih kažejo zaimki značilnosti tako pregibnih kot nepregibnih besednih vrst. S prvimi jih povezujeta sklonljivost in pri nekaterih tudi sposobnost izražanja spola, z drugimi pa dejstvo, da so zaprta skupina besed s končnim številom tipološko različnih elementov in da je njihova leksikalna vsebina sredstvo za izražanje jezikovnih razmerij (Peti Stantić 2002: 5). 1.1 Poimenovanje in definicija zaimkov Tako poimenovanje zaimkov kot njihova najobičajnejša definicija sta bila v evropsko jezikoslovje prevzeta iz grško-latinske slovnične tradicije. Prvi jih je kot posebno besedno vrsto v svoji slovnici opredelil Dionizij Traški (2. stol. pr. Kr.), ki jih je definiral kot besedo, ki se uporablja namesto samostalnika in označuje določeno osebo5 (Michael 1970: 69), kar se odraža tudi v njihovem grškem poimenovanju antonumia in v latinskem pronomen ‘zaime’, na podlagi katerega je nastala tudi večina poimenovanj v evropskih jezikih.6 Čeprav je že Apolonij Diskol v istem stoletju opozoril, da zaimki nadomeščajo tudi druge besedne vrste, je v klasičnih in srednjeveških latinskih slovnicah ter na njih temelječih zgodnjenovoveških slovnicah ljudskih jezikov7 z večjimi ali manjšimi spremembami prevladala Dionizijeva definicija zaimkov kot substituentov za samostalnik. Sledil ji je tudi Izidor Seviljski (7. stol. po Kr.), ki je kot prvi opozoril na funkcijo izogibanja ponavljanju, pogosto navajano tudi v sodobnih opisih zaimkov (Michael 1970: 69–70). Na neprimernost definiranja zaimkov kot substituentov je opozoril šele von Humboldt, ki je izpostavil primarnost izražanja govorčevega lastnega jaza, iz katerega logično izvira tudi izražanje ogovorjenega (von Humboldt 1988: 95; prim. Peti Stantić 2002: 16); to stališče je večji odmev dobilo v 20. stoletju, zlasti v okviru filozofije jezika in v povezavi s preučevanjem govornih dejanj. Številni jezikoslovci so tako začeli opozarjati na problematičnost klasične definicije – 5 Iz kategorije zaimka je tako izločen nedoločni zaimek, ki ga Dionizij v skladu s predhodno stoiško tradicijo obravnava kot nedoločni člen (Michael 1970: 69). 6 Prim. sln. zaimek, č. zájmen, rus. mestoimenie, ang. pronoun, fr. pronom, it. pronome, madž. névmás; hrv. zamjenica, srb. zamenica, maked. zamenka nasprotno izražajo samo funkcijo zamenjevanja, pri nem. Fürwort pa je kot objekt substitucije označena beseda, ne samostalnik. 7 Prim. Ahačič 2007a: 137. 19 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma tako z vidika besednih vrst, ki jih zaimki nadomeščajo, kot z vidika samega pojma nadomeščanja – in pod vprašaj postavljati zaimek kot posebno besedno vrsto.8 Zlasti v anglosaksonskem jezikoslovju se je uveljavil pojem zaoblik kot posebnega razreda funkcijskih besed, ki delujejo kot substituenti za posamezne polnopomenske besedne vrste (tako ob zaimku vključujejo tudi zapridevnike, zaglagole, zaprislove itd.) in tudi celotne stavke (Wales 1996: 4). Pojavili so se tudi poskusi novih definicij zaimkov, ki pa niso bile širše sprejete, tako da sta v jezikoslovni literaturi večinoma še vedno ohranjena tradicionalno poimenovanje in definicija9 (Bhat 2004: 1). 1.2 Pomenske in oblikovne značilnosti osebnih zaimkov 1.2.1 Osebni zaimki so tudi v sodobnih jezikoslovnih delih pogosto obravnavani kot prototipni zaimki v skladu s tradicionalno definicijo, ki temelji na substituciji samostalnikov. Tako so po K. Wales (1996: 4) »koristni kratki nanašalni izrazi, ki se uporabljajo kot alternativa bolj eksplicitnim ali daljšim opisnim izrazom«, čeprav ob tem poudarja, da to velja predvsem za tretjeosebni zaimek,10 ki tipično v jeziku opravlja anaforično funkcijo.11 Vendar se tretje osebni zaimek od zaimkov za prvo in drugo osebo bistveno razlikuje ne le oblikovno (zlasti v indoevropskih jezikih, kjer se je večinoma razvil iz kazalnega zaimka), temveč tudi pomensko. Prvoosebne in drugoosebne zaimke je namreč mogoče definirati samo v okviru govornega dejanja, saj gre za leksikalizacijo slovnične kategorije osebe, ki je odvisna od predstav o udeleženskih vlogah v govornem dejanju; tretjeosebni zaimek pa je v okviru govornega dejanja definiran negativno glede na prvo in drugo osebo, njegovi referenti so »neosebe« (Lyons 1977: 638; Benveniste 1988: 278). Prvi osebi je namenjena najpomembnejša vloga, ta je tista, ki govori, njej nasprotna je druga oseba, ki ji je namenjen diskurz prve osebe; tretja oseba je iz tega izključena, o njej se pripoveduje, zaznamuje pa vse ostale osebe, ki niso neposredno vključene v komunikacijski proces, ker se nanje prva oseba neposredno ne obrača. Takoj, ko bi se nanje obrnila, bi namreč spremenile svoj status in bi postale druga oseba (Kranjc 2006: 162). 8 Prim. npr. Jespersen 1968: 82; Lyons 1977: 636–637; po Michaelu (1970: 72) je tradicionalna kategorija »zaimek« nekonsistentna kombinacija nezdružljivih funkcij, ki jih povezuje samo ime. 9 Slovenska besednovrstna teorija, kot je predstavljena v Toporišičevi Slovenski slovnici (11976), zaradi funkcionalnega kriterija razdelitve besednih vrst odstopa, saj zaimkov ne obravnava kot posebno besedno vrsto, ampak kot podkategorijo pri posameznih besednih vrstah (o razvejanosti tovrstne delitve zaimkov prim. tudi Ahačič 2017: 55). Nasprotno K. Ahačič (2017) v svojih slovnicah za šolsko rabo obravnava zaimek v skladu s tradicijo kot posebno besedno vrsto. 10 Bhat (2004: 4) je mnenja, da je omenjena definicija bolj kot za osebne zaimke primerna za druge kategorije zaimkov. 11 Lyons (1977: 637) nasprotuje tovrstnemu poudarjanju anaforične vloge zaimkov in izpostavlja njihovo deiktično funkcijo, ki je po njegovem mnenju primarna; na to kaže tudi zgodovinski razvoj tretjeosebnih zaimkov iz kazalnih, zlasti v indoevropskih jezikih, čeprav je tovrstni razvoj značilen tudi za nekatere jezike iz drugih jezikovnih družin; Bhat (2004: 13–14) kot zgled navaja dravidski jezik kannada. 20 Kategorialna opredelitev zaimkov in njihove značilnosti Ker se v komunikacijskem procesu vloge nenehno menjavajo, se ob tem spreminja tudi referenca osebnih zaimkov za prvo in drugo osebo, zato jo je mogoče definirati le znotraj vsakokratnega izreka:12 jaz je »individuum, ki izreka sedanjo instanco govora, ki vsebuje jezikovno instanco jaz«, in simetrično je ti »individuum, nagovorjen v sedanji instanci govora, ki vsebuje jezikovno instanco ti« (Benveniste 1988: 276). 1.2.2 S pomenskimi značilnostmi zaimkov je povezano tudi njihovo izražanje drugih slovničnih kategorij, kot sta število in spol. Medtem ko gre pri množini tretjeosebnega zaimka (in enako velja za dvojino) za t. i. običajno množino (3mn. = 3ed. + 3ed. + 3ed. itd.), iz definicije prve osebe kot tvorca specifičnega izreka, ki predpostavlja njegovo edninskost, izvira, da lahko needninske oblike za prvo osebo označujejo le prisotnost govorca13 v nekem paru oziroma skupini, ne glede na to, kdo so drugi člani te skupine (npr. 1mn. = 1ed. + 2ed. + 2ed. ali 1ed. + 2ed. + 3ed. ali 1ed. + 3ed. + 3ed.). Po Howu (1996: 9) gre torej za »skupinsko referenco«, Jespersen (1968: 192) pa 1mn. navaja kot prototipni zgled »približne množine«. Pri neednin-skih drugoosebnih zaimkih sta možni obe vrsti množine, saj govorno dejanje ne predpostavlja nujne edninskosti naslovnika: tako lahko označujejo dva ali več naslovnikov ali naslovnika in eno ali več tretjih oseb.14 1.2.3 Z vlogo osebnih zaimkov v komunikaciji je povezano tudi njihovo (ne)izražanje spola. Da je izražanje nenehno menjajočih se vlog govorečega in ogovorjenega olajšano, osebni zaimki za prvo in drugo osebo večinoma ne izražajo nobenih značilnosti, ki bi kazale na referenta in s tem omejevale njihovo rabo, zato praviloma (vsaj v ednini) spola ne izražajo15 (Bhat 2004: 10). Nasprotno pa izražanje spola pri tretjeosebnem zaimku v njegovi primarni deiktični oz. anaforični funkciji olajša prepoznavanje referenta. 1.2.4 Opisane pomenske značilnosti osebnih zaimkov vplivajo tudi na njihovo oblikovno podobo. Tako so v odvisnih sklonih značilne supletivne osnove, ki jih pri prvo- in drugoosebnih zaimkih pripisujejo potrebi po leksikalizaciji posameznih udeleženskih vlog in jasnem ločevanju med subjektom in objektom, pri tretjeosebnem zaimku pa gre za združevanje paradigem različnih kazalnih zaimkov. Na morfološki ravni se kaže tudi razlika med tipoma množine 12 Izraze, katerih specifičnega pomena se ne da določiti brez upoštevanja vsakokratnega izreka, Benveniste (1988: 275) poimenuje indikatorji, Jakobson (1995: 388) pa zanje po Jespersenovem zgledu uporablja izraz shifters in poudarja, da imajo poleg indikatorske razsežnosti (v smislu Pierceove delitve znakov) tudi splošen, simbolni pomen. 13 Le izjemoma je lahko tvorec nekega izreka množinski: Howe (1996: 9) za angleščino kot zgled navaja skupinsko izjavo, npr. We, the undersigned, pledge ourselves to .. ‘Podpisani se zavezujemo ..’ Kot kaže zgled, zaimek tega samostojno ne more izražati in mu mora biti v tem primeru dodan izraz, ki natančneje določa govorce. 14 Razliko med obema tipoma množine odražajo tudi okrajšavne oznake za posamezne zaimke v tej monografiji: prvo- in drugoosebni zaimki so tako v ednini, dvojini in množini obravnavani kot ločeni zaimki (oznake zanje so 1ed., 2ed., 1dv., 2dv., 1mn. in 2mn.), medtem ko je pri tretjeosebnem zaimku v oznaki ob osebi naveden tudi spol (3m, 3ž, 3s ali pri enakih oblikah za vse tri spole 3mžs), medtem ko je število navedeno ob oznaki sklona. 15 Po mnenju drugih avtorjev (npr. Mareš 1977 v Peti Stantić 2002: 46) vsi zaimki izražajo spol, le da se ta pri prvi in drugi osebi ne izraža s slovničnimi morfemi, ampak z ujemanjem na skladenjski ravni, ki kaže na naravni spol referenta osebnega zaimka. 21 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma pri obeh vrstah zaimkov: pri prvi in drugi osebi je tako izražanje množine leksikalizirano, pri tretji pa se izraža s slovničnimi sredstvi16 (Peti Stantić 2002: 39). Zaradi izražanja razmerij znotraj govornega dejanja so – zgodovinskorazvojno gledano – osebni zaimki ena najstarejših kategorij v jeziku in relativno stabilni, saj redko prihaja do njihove izgube ali prevzemanja iz drugih jezikov. Ker gre za majhno in zaprto skupino besed (kar jih približuje slovničnim besednim vrstam), ki je tudi pomensko med seboj tesno povezana in soodvisna, pa je zaradi medsebojnega vplivanja pogosto nalikovno preoblikovanje njihovih paradigem; pri tem igra vlogo tudi glasovna povezanost posameznih oblik: rima, aliteracija in druge glasovne povezave v nekaterih zaimenskih sistemih odražajo kategorije, kot so oseba, število in sklon (tovrstni sistemi so v jezikoslovni literaturi označeni kot resonantni;17 Nichols 2006: 292). 1.2.5 Kot drugi zaimki so osebni zaimki slovničnim besedam blizu tudi po svoji prozodični naravi v govoru; že v pie. namreč v posameznih sklonih obstajajo nenaglašene dvojnice, ki so značilne tudi za sodobne ie. jezike, pri čemer v nekaterih dvojničnost obstaja zgolj na izgovorni ravni (prim. za germanske jezike Howe 1996), pri drugih pa se naglašene in nenaglašene variante razlikujejo tudi na oblikovni ravni. To je posebej značilno za južnoslovanske jezike, kjer so se v nepredložnih odvisnih sklonih ob podedovanih naslonkah razvile vzporedne nenaglašene dvojnice, ki so nastale bodisi s funkcijsko prerazporeditvijo oblik v zgodovinskem razvoju ali z glasovnim »obrušenjem« osnov. V jezikoslovni literaturi se za vzporedne paradigemske oblike uporabljajo različni termini: z oblikovnega vidika se delijo na dolge in kratke, s prozodijskega na naglašene in nenaglašene, s skladenjskega pa na ortotonične in enklitične.18 Poimenovanja v slovenščini niso povsem prekrivna, saj se pri 1mn. in 2mn. naglašene in nenaglašene dvojnice oblikovno ne razlikujejo, pri 1ed. in 2ed. pa so lahko oblikovno kratke dvojnice v tožilniku nenaglašene in naglašene. Naglašene so lahko rabljene le ob predlogih19 in jih uvrščamo v posebno kategorijo naveznih 16 V vseh jezikovnih sistemih, v katerih obstajajo posebne oblike za izražanje dvojine, se te tvorijo iz množinskih osnov (Peti Stantić 2002: 38). 17 Kot zgled resonantnega sistema Nicholsova (2006: 292) navaja zaimenski sistem prafinščine: 1ed. minä, 2ed. tinä, 1mn. me, 2mn. te. Edninski obliki povezuje rima (- inä), enako množinski ( -e); prvoosebna zaimka povezuje aliteracija m-, drugoosebna aliteracija t-. 18 Poimenovanje dolge (včasih tudi polne) in kratke – v različnih variantah – je značilno za starejše slovenske slovničarje, npr. podaljšane/ polne in skrajšane pri Kopitarju (1809: 284), dolge in kratke pri Dajnku (1824: 159), oblike s podaljšanjem in kratke pri Metelku (1825: 199), daljše in krajše pri Murku (1843: 56), Murščcu (1847: 27), Janežiču (1854: 101) in Miklošiču (npr. 1868–1874: 72); zadnji uporablja tudi izraza polne in enklitične (Miklošič 1868–1874: 73). Redkeje se uporabljajo tudi izrazi močne in šibke (npr. Murko 1891: 8). Izraza naglašene in nenaglašene oblike sta rabljena redkeje, pogosto v kombinaciji s poimenovanjema s skladenjskega vidika, npr. pri Škrabcu (II: 196) nenaglašene ( enklitične), pri Murku (1891: 16) močno naglašene in enklitične. V 20. stoletju prevladujejo poimenovanja s skladenjskega vidika: pri Ramovšu (npr. 1952: 81) ortotonične in enklitične, pri Nahtigalu (1952: 62) poudarjene in nepoudarjene (enklitične), pri Toporišiču (npr. 2000: 307) v podomačeni obliki naglasne in naslonske; prim. Peti Stantić 2007. 19 V sodobnem slovenskem knjižnem jeziku so lahko rabljene le ob enozložnih predlogih (Toporišič 2000: 305–306), ob nezložnem predlogu v se vrine samoglasnik a, ob predlogih, ki se končajo na soglasnik, pa pri tretjeosebnih zaimkih polglasnik, zapisan z . V 16. stoletju je bil nabor predlogov, ob katerih so bile rabljene navezne oblike, nekoliko drugačen; predstavljen je v šestem poglavju monografije. 22 Kategorialna opredelitev zaimkov in njihove značilnosti oblik, ki vključuje izvirne (enozložne) tožilniške oblike 1ed. me, 2ed. te, Zp se in oblike Ted. 3m - nj, Ted. 3ž njo ter Ted. 3s in Tmn. 3mžs nje, ki so vzglasni n- dobile po drugotni morfemski segmentaciji.20 Navezne oblike so nosilke naglasa,21 ki ga lahko na fonetični ravni ohranijo ali oddajo predlogu; le pri Ted. 3m, ki je po onemitvi psl. polglasnika postal nezložen, se naglas nujno realizira na predlogu. V tej monografiji bosta zaradi primarne obravnave oblikovnih značilnosti in narave gradiva, ki ne omogoča natančnega določanja naglasne podobe, uporabljana termina dolge in kratke oblike; navezne oblike bodo uvrščene glede na homonimnost z nepredložno rabljenimi oblikami med dolge ali kratke, le navezna oblika Ted. 3m - nj, ki zaradi nezložnosti in prevzema rodilniških oblik v tožilnik (prim. 2.2.3) nima nepredložno rabljene ustreznice, bo navajana posebej. Zaradi vsaj deloma neprekrivne rabe tudi v knjižnem jeziku 16. stoletja so kratke oblike obravnavane kot vzporedna paradigma, zato sopojavljanje dolgih in kratkih oblik pri posameznem avtorju ni opredeljeno kot paradigmatska dvojničnost. 20 Vzglasni n- je bil izvorno del predlogov in se je iz predložnih zvez razširil v vse naglasne oblike 3mžs. 21 O fonološkem naglasu prim. Šekli 2011: 11. 23 2 razvOj Osebnih zaimkOv dO 16. stOletja 2.1 Osebni zaimki v indoevropskem prajeziku Zaradi svojih značilnosti, predstavljenih v prvem poglavju, so osebni zaimki v zgodovinskem razvoju doživljali večje in manj regularne spremembe kot druge kategorije, zato je njihova rekonstrukcija težavna. Večina jezikoslovcev domneva, da je bila v indoevropskem prajeziku (pie.) večina zaimenskih oblik izvorno brez sufiksov ali da so jih sestavljale zveze korenov s posameznimi členicami, ki so šele sčasoma prevzele funkcijo sklonil (Arumaa 1985: 157). »Kar zasledujemo v zvezah oblik jaz, mene, ni fleksija in spravljamo besede v nasilno zvezo, ker jih abstrahiramo od dejanske uporabe. Posamezne oblike imajo značaj partikul, členic in veznikov ter izražajo medsebojne odnose« (Ramovš 1952: 81). Če je posebna sklanjatev obstajala že v pie., se je razlikovala od samostalniške22 in je ohranila najarhaičnejši obrazec, ki ga zaznamuje predvsem supletivizem oblik (Beekes 1995: 201; Matasović 2008: 227), katerega vloga v prajeziku je bila jasna označitev opozicije med sub-jektnim in objektnim sklonom (Arumaa 1985: 157).23 2.2 Osebni zaimki v praslovanščini Že do praslovanskega obdobja so osebni zaimki doživeli številne nalikovne spremembe zlasti pri osnovah, ki so povečale enotnost oblik tako znotraj posamezne paradigme kot med osebnozaimenskimi paradigmami. 2.2.1 Zaimki, ki ne izražajo spola 2.2.1.1 Ednina Tudi v psl. se pri osebnih zaimkih ohranja supletivizem osnov v odvisnih sklonih, kjer pa še vedno obstajajo različne osnove: 1ed. *men-/*mъn-/*m-; 2ed. *teb-/*tob-/*t- in vzporedno tudi pri Zp * seb-/*sob-/* s-. 1ed. 2ed. Zp I *azъ *ty / R *mene *tebe *sebe D *mьně, mi *tebě, ti *sebě, si T *mę *tę *sę Z *azъ *ty / M *mьně *tebě *sebě O *mъnojǫ *tobojǫ *sobojǫ Preglednica 1: Praslovanska paradigma za edninske zaimke, ki ne izražajo spola (povzeto po Nahtigal 1952: 60) 22 V posameznih ie. jezikih se je nato deloma preoblikovala pod njenim vplivom (Arumaa 1985: 157). 23 Enako motivacijo domnevajo tudi pri uveljavljanju kategorije živosti v psl., ki je namesto dote-danjega imenovalniško-tožilniškega sinkretizma oblik v tožilniku uveljavila rodilniške končnice najprej pri vprašalnem zaimku kъ in nato pri samostalnikih moškega spola, ki označujejo živo, pod njihovim vplivom pa tudi pri zaimkih (Peti Stantić 2002: 65). 25 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Kot izvorno praslovansko obliko I 1ed. večina jezikoslovcev navaja jazъ ali jězъ (Vondrák 1928: 70; Hamm 1974: 107; Bezlaj 1976: 223; Berneker (1913: 35) nasprotno kot osnovno obliko navaja azъ), že v psl. pa naj bi obstajali tudi obliki azъ in ja (Mečkovska 1985: 16). Stcsl. spomeniki izkazujejo skoraj izključno obliko azъ brez jotacije v vzglasju.24 V rodilniku je pri 1ed. skoraj nespremenjena ohranjena pie. oblika (* h1méne; Beekes 1995: 208), v 2ed. pa je prišlo do izravnavanja osnove: * té-, * sé- 25 > * teb-, * seb- po dajalniški obliki (Ramovš 1952: 82–83); pri končnici ni bilo sprememb. Nasprotno je dajalniško-mestniška osnova 1ed. po naliki z rodilnikom prevzela element - n-; praoblika je rekonstruirana kot * meg’hey (Matasović 2008: 233). V stcsl. spomenikih se v teh dveh sklonih pojavljata osnovi мън- in мьн-; običajno se na podlagi latv. nar. mun domneva, da je bila praslovanska osnova * mъn-, ki se je pod vplivom prednjega vokala v končnici, prevzeti iz samostalniške a-sklanjatve, preoblikovala v * mьn- (Arumaa 1985: 161; Matasović 2008: 233; Šekli 2016: 38). Oblika za orodnik 1ed. je domnevno praslovanska inovacija z osnovo * mъn- iz dajalnika; končnica - ojǫ se navadno pojasnjuje s prevzemom iz a-sklanjatve26 (Ramovš 1952: 83), po Matasoviću (2008: 233) je prevzeta od kazalnih zaimkov. Pri 2ed. in Zp je poleg tega prišlo do preoblikovanja osnove zaradi vokalne asimilacije: * tebojǫ, * sebojǫ > * tobojǫ, * sobojǫ pod vplivom zadnjega vokala v končnici (Ramovš 1952: 83). Ie. naslonke * moi, * toi, * soi > psl. * mi, * ti, * si so v psl. postale dajalniške kratke oblike, medtem ko so bile v nekaterih drugih jezikih kot enklitike rabljene v več kot enem sklonu (stind. me R, D, T; gr. μoι, τoι, oί R in D; lit. mi, ti, si D in T; Arumaa 1985: 162). V rodilniku in tožilniku praslovanščina opozicije med dolgimi naglašenimi in kratkimi nenaglašenimi oblikami ni poznala, enozložne tožilniške oblike so bile naglašene. 2.2.1.2 Dvojina 1dv. 2dv. I *vě *va/*vy R *naju *vaju D *nama *vama T *na *va Z *vě *va M *naju *vaju O *nama *vama Preglednica 2: Praslovanska paradigma za 1dv. in 2dv. (povzeto po Jakop 2008: 76) V dvojini sta imela v psl. prvo- in drugoosebni zaimek v imenovalniku enak vzglasni element, ki izvira že iz pie. (* e) in je bil značilen tudi za 1mn., kar kaže na nerazlikovanje med dvojino in množino v ie. prajeziku (Arumaa 1985: 170). Na podlagi rabe tako za prvo kot za drugo osebo se 24 Zagovorniki jotirane osnovne oblike razlagajo, da se zaimek v njih največkrat pojavlja na začetku stavka, zato je tam j izginil najprej (prim. vъprošo i jazъ Mar. Mr 11,29, Zogr. že azъ; Vondrák 1928: 70); za primerjavo Vondrák navaja glagol javiti, ki je v stcsl. pogostejši kot oblika aviti. 25 Zaradi severnoslovanskih oblik dajalnika in mestnika s korenskim vokalom o Matasović (2008: 234) domneva izvorno obliko * tawe, ki se je po analogiji s 1ed. *mene preoblikoval v *tewe, nato pa pod vplivom D 2ed. v * tebe. 26 Orodnik se je v ie. prajeziku razvil pozno in v jezikih, v katerih je ohranjen, v splošnem kaže vpliv samostalniških sklanjatev (Arumaa 1985: 161). 26 2 Razvoj osebnih zaimkov do 16. stoletja domneva, da je šlo za inkluzivni zaimek, ki je vključeval govorca in naslovnika (Matasović 2008: 235). Ker je bila osnova s tipičnim vokalom 2ed. pri 1ed. v nasprotju z načelom resonantnosti (prim. 1.2.4), je bila odprta za analoške spremembe. Medtem ko se je v psl. imenovalnik množine že preoblikoval (prim. 2.2.1.3), se je v dvojini še ohranila starejša oblika vě. Imenovalniška oblika pri 2ed. ni enoznačno rekonstruirana: večina avtorjev na podlagi stcsl. predpostavlja za psl. obliko * va, ki je bila prvotno omejena na funkcijo tožilnika dvojine (Šivic Dular 2006: 11), Decaux pa predvideva obliko * vy, ki je homonimna z I 1mn. (Derganc 1993: 10; Snoj 2003: 819; Jakop 2008: 76) in se pojavlja že v najstarejših stcsl. kanonskih tekstih (Matasović 2008: 236). V odvisnih sklonih sta osnovi enaki kot v množini (* na-, * va-), končnice pa se ujemajo z imenskimi (Arumaa 1985: 170; Šivic Dular 2006: 12). 2.2.1.3 Množina 1mn. 2mn. I *my *vy R *nasъ *vasъ D *namъ *vamъ T *ny *vy Z *my *vy M *nasъ *vasъ O *nami *vami Preglednica 3: Praslovanska paradigma za 1mn. in 2mn. (povzeto po Nahtigal 1952: 60) Imenovalniški obliki obeh osebnih zaimkov sta bili že v praslovanščini analoško preoblikovani: pri 1mn. se je namesto pie. * we- za večje razlikovanje od 2mn. (prim. 2.2.1.2) uveljavila oblika * my, ki je vzglasni m- domnevno prevzela po odvisnih sklonih 1ed. ali po naliki z glagolskim obrazilom za 1. os. mn. (Matasović 2008: 235); izglasni element -y naj bi se razvil pod vplivom 2mn. (Matasović 2008: 235; Beekes 1995: 209) ali na podlagi pie. oblike T 1mn. * mōns (Arumaa 1985: 166; Matasović 2008: 235). Tudi v I 2mn. je prišlo do prevzema vzglasnega elementa, in sicer iz odvisnih sklonov (morda po naliki z 2ed., kjer v celotni paradigmi nastopa vzglasni element t-). Namesto baltoslovanske oblike * yūs se je tako uveljavila oblika * vy, ki je enaka tožilniški. V drugih odvisnih sklonih sta bili osnovi * na- in * va-, na končnice pa je po Ramovšu (1952: 84) vplivala sklanjatev drugih zaimkov: D * těma, * jima : * těmъ, * jimъ in po naliki * nama, * vama : * namъ, * vamъ, M * těsъ, * jisъ (* těxъ, * jixъ) : * nasъ, * vasъ; nalika je delovala v času, ko še ni bilo prehoda s > x. Hkrati so te končnice enake končnicam v ajevski sklanjatvi. 2.2.2 Tretjeosebni zaimek V praslovanščini ni obstajal poseben zaimek za tretjo osebo, temveč so to vlogo opravljali kazalni zaimki, najpogosteje * onъ/ ona/ ono in * jь/ ja/ je, ki sta se sčasoma vedno bolj zbliževala in združila v enotno paradigmo. Ta združuje imenovalniške oblike prvega in v odvisnih sklonih oblike drugega zaimka, ki se sklanjajo po mehki zaimenski sklanjatvi; s tem se je oblikoval podoben supletivizem osnov med imenovalnikom in ostalimi skloni kot pri zaimkih, ki spola ne izražajo. 27 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma EDNINA DVOJINA MNOŽINA m s ž m s ž m s ž I *onъ *ono *ona *ona *oně * oně *oni *ona *ony R *jego *jeję *jeju *jixъ D *jemu *jeji *jima *jimъ T *jь *je *jǫ *ja *ji *ji *ję *ję *ję Z *onъ *ono *ona *ona *oně *oně *oni *ona *ony M *jemь *jeji *jeju *jixъ O *jimь *jejǫ *jima *jimi Preglednica 4: Praslovanska paradigma 3mžs (Ivšić 1970: 224) 2.2.3 Prevzem rodilniških oblik v tožilnik V zgodnjih obdobjih razvoja posameznih slovanskih jezikov,27 po mnenju nekaterih jezikoslovcev pa že v poznem praslovanskem obdobju (Mečkovska 1985: 19; Matasović 2008: 233–235), so se tudi pri osebnih zaimkih v tožilniku začele uveljavljati rodilniške oblike pod vplivom rodilniško-tožilniškega sinkretizma pri vprašalnem zaimku * kъto in samostalnikih moškega spola, ki označujejo živa bitja (prim. Nahtigal 1952: 61, 234). Medtem ko se domneva, da je pri samostalnikih ta pojav posledica potrebe po razlikovanju med osebkom in predmetom zaradi homonimnosti imenovalniških in tožilniških oblik,28 pri zaimkih, kjer so to funkcijo imele nadomestne osnove v odvisnih sklonih, to ne more biti vzrok za preoblikovanje osebnozaimenskih paradigem. Po mnenju A. Peti Stantić (2006: 66) je prevzem rodilniške oblike v tožilnik spobudila težnja po simetričnosti edninske paradigme:29 v dajalniku so namreč obstajale dvoje oblike, enozložne nenaglašene in dvozložne naglašene, medtem ko je bila v rodilniku rabljena dvozložna naglašena, v tožilniku pa enozložna naglašena. S prevzemom rodilniške oblike v tožilnik30 po analogiji s samostalniki moškega spola, ki označujejo živo, in posledično klitizacijo stare tožilniške oblike31 se je tako v vseh treh sklonih oblikovalo nasprotje med dolgimi naglašenimi in kratkimi nenaglašenimi oblikami,32 ki se je razširilo tudi na tretjeosebni zaimek. 27 Raba rodilniških oblik v tožilniku je izpričana že v stcsl. spomenikih, a je zlasti v starejših redka. Murko (1891: 15) iz Marijanskega evangelija s konca 10. stoletja navaja en sam primer dolge oblike 2ed. tebe ob ujemalnem samostalniškem prilastku ter nekaj več zgledov za Zp sebe; na istem mestu navaja tudi primer rabe zaimka v protistavi (»iže vy priemletъ mę priemletъ, i iže prieml’etъ mę priemletъ poslavъšaago mę«), pri katerem je v Marijanskem evangeliju nad prvima glagolskima mę pozneje dodano s cirilskimi črkami ne; v Savini knjigi iz 11. stoletja je na tem mestu obakrat rabljena dolga oblika mene. 28 Po Matasoviću (2008: 185) je na prevzem rodilniških oblik v tožilnik vplivala raba rodilnika ob zanikanih glagolih. 29 Podobno težnjo lahko opazimo tudi pri nekaterih slovenskih slovničarjih 19. stoletja, ki so se pri obravnavi zaimkov naslanjali na »staroslovenske« oblike (prim. 8.9, 8.10). 30 Rodilniške oblike so se začele v tožilniku rabiti tudi v dvojini in množini, kjer ni bilo razlike v dolžini zlogov. V stcsl. in bolgarščini je izpričana tudi klitizacija starih tožilniških oblik нъі in въі (Babič 2003: 116); v bolgarščini so kot klitike rabljene tudi v dajalniku, v tožilniku pa so danes izpričane še v timoško-lužniškem torlaškem narečju (Matasović 2008: 237). 31 Večerka (1989: 47) na podlagi stave zaimkov v spomenikih, kjer se je v tožilniku že rabila dolga oblika iz rodilnika, domneva, da ni takoj prišlo do klitizacije kratkih oblik, ampak da so vsaj deloma tudi v nepredložnih zvezah ohranile naglas. 32 Medtem ko je rodilniška oblika v tožilnik prodrla v vseh slovanskih jezikih, je raba stare tožilniške oblike kot naslonske v rodilniku 1ed. in 2ed. značilna samo za južnoslovanske jezike (Babič 2003: 116). 28 2 Razvoj osebnih zaimkov do 16. stoletja 2.3 Razvoj v slovenščini do druge polovice 16. stoletja V starejših slovenskih rokopisih ni nikjer izpričana celotna paradigma osebnih zaimkov, pa tudi primerjava vseh spomenikov nam ne omogoča spremljanja razvoja v vseh sklonih, poka- že pa nekatere razvojne tendence, ki jih nato opažamo tudi v obdobju nastanka slovenskega knjižnega jezika v 16. stoletju. 2.3.1 Zaimki, ki ne izražajo spola 2.3.1.1 Ednina BS CR SR KR SGR 1ed. 2ed. 1ed. 2ed. 1ed. 2ed. Zp 1ed. Zp 1ed. 2ed. I jaz ti jast ja, je ti jest jest R / / / / / / / / / / / D mi tebe / / meni, tebe sebi meni / / / mi T me / / me / / / / / / M / / / / / / / / / / / O / / / tabo meno / / / sebo / tabo Preglednica 5: Izpričane edninske oblike zaimkov, ki ne izražajo spola, v starejših slovenskih spomenikih 2.3.1.1.1 Imenovalnik V Brižinskih spomenikih (BS) je izpričana imenovalniška oblika zaimka za prvo osebo jaz ( iaz III 1), značilna tudi za ostale slovanske jezike z izjemo bolgarščine, ki ima enako kot stcsl. aз (narečno tudi jaz in s pripojenimi členicami ázi, jázi, áska, jáska; Berneker 1913: 35). Iaz ze zaglagolo Zlodeiu (BS 2004: 60) Medtem ko je pri ostalih slovanskih jezikih razvoj šel v smeri izgube končnega -z (sr. in hrv. jȃ,33 v starejših spomenikih azъ in jazъ, r., br. in ukr. я – starejše язъ, p. já – starejše jaz, gl. in sl. ja, č. in slk. já, starejše jáz; -z je ohranjen v blg. aз, mak. jac), se je v slovenščini -z ohranil in se celo okrepil, saj je že v Celovškem rokopisu (CR) konec 14. st. izpričana oblika jast ( yast) z eksplozivno razrešitvijo s-ove pripore. Yaſt veruyo wu boga othſcho wſemogotſchiga (Mikhailov 2001: 80) Po Ramovševi (1952: 81) razlagi je ob poudarjeni izgovarjavi zaimka pred premorom prišlo do intenzivno artikulirane lateralne odpore pri s in jezik se je ob straneh sunkoma odtrgal, ta akustični vtis pa se je substituiral z najbližjim glasom t. To je značilno tudi za dva spomenika iz 15. stoletja, Kranjski (KR) in Starogorski rokopis (SGR), kjer pa je prišlo še do preglasa za j in tako oblike jest.34 KR: Jeſt. N. perſeſchem Wogu. da tſcho Jeſt. en ſweſt Rath. Jenu Suetnickh witti (Mikhailov 2001: 96) SGR: Yeſt veryo na boga vſſega mogotʒchiga (Mikhailov 2001: 107) 33 Čak. jaz (zapisano 1454), v nekaterih govorih okoli Kastva, v Liburniji jȁs v samostojnem položaju, drugače ja, kajkavci v Bednji jȍz poleg jȍ (Skok 1971: 741). 34 Alternativna interpretacija oblike je tudi jəst z zapisom za polglasnik iz reduciranega kratkega a; za opombo se zahvaljujem dr. Mateju Šekliju. 29 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma V Stiškem rokopisu (SR) iz srede 15. st. nasprotno najdemo oblike brez izglasnega pripornika, in sicer 17-krat ja in 4-krat preglašeno obliko je (pred netrajnikom; Toporišič 1992a: 24).35 Nastanek te oblike so razlagali različno: Oblak (1889: 147) je okleval med hrvaškim vplivom in slovenskim narečnim razvojem,36 podobno Toporišič (1992a: 24), Ramovš (1952: 82) pa ga je razlagal z napačno določitvijo morfemske meje v zvezi ya ze dalſan dam ( jasse > ja-se). Domnevali bi lahko tudi češki vpliv, ki se sicer kaže predvsem v pravopisu. Za staročeške spomenike je bila sicer značilna oblika jaz, vzporedno pa se je že od začetka 14. st. pojavljala oblika já, ki je starejšo obliko nadomestila do konca 15. st. (Vondrák 1928: 70). A glede na to, da se tudi nastanek čeških oblik brez izglasnega -s razlaga s pojavom sandhi, kot ga je opisal Ramovš (Skok 1971: 741),37 se zdi verjetnejša njegova razlaga, pri čemer moramo domnevati, da se je izpad končnega soglasnika razširil tudi v druge položaje. Ya ʒe dalſan dam wſſeẏmi greychi (Mikhailov 2001: 90) ya odpuſcho vʒeym teẏm kyr ſo menÿ volÿ velikü dẏalÿ (Mikhailov 2001: 90) ye oblüblo ʒe naprid pred greychichy owarouaty (Mikhailov 2001: 90) Pri osebnem zaimku za drugo osebo ednine v razvoju iz praslovanščine ni prišlo do večjih sprememb, z izjemo splošnega prehoda y > i; zapis ti v BS kaže, da se je to zgodilo že v 11. stoletju (prim. 2.3.1.3). Ti edin boſe vuez caco mi iega potreba vuelica (BS 2004: 36) 2.3.1.1.2 Rodilnik in tožilnik Rodilniške oblike v spomenikih niso izpričane, pa tudi tožilnik se pojavi le v BS in SR, in sicer stara oblika zaimka za prvo osebo mę: BS: Otmime vʒem zlodeiem (BS 2004: 38) SR: da mẏ on ratſy datÿ odpüſtik vzeÿch meẏch greẏchu ynw me ratſÿ naprid predgreẏchẏ owarowatÿ (SR 1992: 15) Zaradi pomanjkanja zgledov ne moremo določiti, kdaj je v razvoju slovenščine prišlo do vdora rodilniških oblik v tožilnik v poudarjenih položajih38 in klitizacije starih enozložnih tožilniških oblik, ki ga v starocerkvenoslovanskih spomenikih beležijo od 11. stoletja (Dam-janović 2005: 96). 2.3.1.1.3 Dajalnik in mestnik Od dajalniških oblik v BS najdemo staro kratko obliko za prvoosebni zaimek mi in dolgo obliko za drugoosebni zaimek tebe s staro praslovansko jatovsko končnico. 35 Ramovš (1971: 338) domneva, da gre pri obliki ye za pisno napako, ker izven zaimka preglas ni izpričan. 36 Danes je oblika ja izpričana v nekaterih vzhodnoistrskih (Ratitovec, Podgrad jȃ) in belokranjskih govorih (Adlešiči, Metlika, Podzemelj itd. jȃ), kot dvojnica tudi v nekaterih vzhodnoštajerskih (Miklavž pri Ormožu j/ js); narečne oblike so navedene po zbirki gradiva za SLA, za posredo-vanje katerega se najlepše zahvaljujem dr. Jožici Škofic. 37 Druga razlaga je analogija po zaimku za drugo osebo * ty (Kopečný idr. 1980: 76). 38 Termin poudarek v monografiji označuje domnevano večjo stavčnofonetično izrazitost kakega dela stavka (označenega kot »poudarjeni položaj«), ki na prozodijski ravni predstavlja jakostno težišče stavka, na pomenski pa označuje njegovo jedro (prim. Toporišič 1992b: 199; 2000: 540–541). 30 2 Razvoj osebnih zaimkov do 16. stoletja ácoſe ti mi zadeneſ (BS 2004: 38) tebe izpovuede vueӡ moi greh (BS 2004: 36) Ker dolga oblika pri zaimku za prvo osebo ni izpričana, ne vemo, ali je bila v tem obdobju še ohranjena polglasniška osnova. Do obdobja, ko je nastal SR, je domnevno že prišlo do izravnave osnov znotraj paradigme 1ed. in je tudi v dajalniku prevladala rodilniška osnova men-; Mečkovska (1985: 20) tak razvoj pripisuje ne le delovanju nalike znotraj paradigme, ampak tudi medsebojnemu vplivanju paradigem: tako naj bi na razvoj dajalniške osnove men- vplivali tudi obliki teb- in seb-, ki sta prav tako izpričani v SR:39 da meny tudy naſgoſpud odpuſty moye greyche (SR 1992: 15) my ktebe vpyeme tuge ſabbne otroczy/ te ewe (SR 1992: 4) ynw tak ẏſſveſt will kakor ſam ſeby (SR 1992: 13)40 Pri 1ed. je izpričana tudi že končnica - i, ki je po Ramovšu (1952: 83) v sklanjatev osebnih zaimkov prešla iz ženske ajevske sklanjatve41 (kjer so v tem času že prevladale končnice nekdanje sklanjatve mehkih osnov); razlago, da ta -i izhaja iz prvotnega ě po redukciji, zavračajo enake srbske in hrvaške oblike ( meni, tebi, sebi; čak. mani), kjer redukcije ě v i ni. Tomšič (1947: 31) in Matasović (2008: 237) nasprotno pri razvoju končnice -i domnevata vpliv kratke oblike dajalnika. Pri zaimku za drugo osebo najdemo v dajalniku še jatovsko končnico, zapisano z , morda pod vplivom češčine, vendar je korenski samoglasnik e, ne o kot v češčini (č. tobě, sobě; Nahtigal 1952: 238). Mestnik v nobenem od rokopisov ni izpričan. 2.3.1.1.4 Orodnik Prve orodniške oblike so v slovenščini izpričane v CR konec 14. st. Nekdanja praslovanska končnica - ojǫ, ki je v zaimenski sklanjatvi posplošena iz ženske ajevske (Vondrák 1928: 72), se je podobno kot v zahodnih slovanskih jezikih (poljščini, slovaščini) kontrahirala. V CR je v osnovi zaimka samoglasnik a,42 ki je nastal z vokalizacijo polglasnika zaradi premika naglasa v predložni zvezi s končnice na osnovo: z mano < smъnǫ > sъ mnǫ > z mno in po naliki tudi tabo, sabo (Ramovš 1952: 84). Czeſtſchena ſy maria gnade pallna goſpod ſtabo (Mikhailov 2001: 79) Enako obliko najdemo tudi v SGR. Zheſchena ſy Maria gnade ſy pollna goſpod ye ſtabo (Mikhailov 2001: 106) 39 Nenaglašeni polglasnik je v SR zapisan pretežno z , le redko z ali (Oblak 1889: 129; Toporišič 1992a: 23). 40 V zgledih so, kot v SSKJ16, s krepko ob zaimkih označeni tudi stično zapisani predlogi. 41 Po Nahtigalu (1952: 57) je ajevska sklanjatev tudi sicer imela močan vpliv na slovensko zaimensko paradigmo, saj nanjo spominja več kot tretjina sklonskih oblik osebnih zaimkov. 42 Tako obliko navaja v glasovni in naglasni rekonstrukciji CR tudi Šekli (2008: 36). Manj verjetna je možnost, da gre za končniško naglašeno obliko s sekundarnim polglasnikom v osnovi, čeprav je nenaglašeni polglasnik v CR (razen za trdonebnikom) prevladujoče zapisan z (Šekli 2008: 32). 31 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma V SR in KR pa orodniške oblike izkazujejo v osnovi e, ki kaže na ohranitev končniškega naglasa, kar bi pri 1ed. v regularnem razvoju povzročilo izpad nenaglašenega polglasnika v osnovi in obliko mno,43 a se domneva, da je bil v osnovi – enako kot v dajalniku – prevzet e iz drugih odvisnih sklonov: menó in po naliki tudi tebó, sebó (Ramovš 1952: 83). Manj verjetno je, da gre za sekundarni polglasnik,44 ki ga po Ramovšu (1936: 162; 1952: 83–84) izkazujejo nekatera slovenska narečja. SR: Ta racz ſmenv yno ſwamy byti (SR 1992: 3) KR: kher meni. en poſchten Rath, Jenu gmeina. mey, ſebo ſwero (Mikhailov 2001: 97) V SR je končnica zapisana z , vendar Toporišič (1992: 3) kot njeno glasovno ustreznico navaja ozki o,45 čeprav bi morda lahko šlo tudi za češki vpliv, saj je imela češčina do 15. stoletja v orodniku končnico -u ( mnú; Kopečný idr. 1980: 75). 2.3.1.2 Dvojina Dvojina v slovenskih rokopisih ni izpričana. 2.3.1.3 Množina BS CR SR KR SGR NP 1mn. 2mn. 1mn. 2mn. 1mn. 2mn. 1mn. 2mn. 1mn. 2mn. 1mn. 2mn. I my / mi / mi / / vi mi / / / R / / nas / / / / / nas / / / D nam v(i) nam / nam / / vom nam / nam / T ni / nas / / vas / vas nas / / / M nas / / / / / / / / / / / O / / / / / vami / / / / / / Preglednica 6: Izpričane oblike 1mn. in 2mn. v starejših slovenskih spomenikih V BS je pri prvoosebnem zaimku ohranjeno še arhaično stanje, skoraj enako praslovanskemu. V imenovalniku se je ob ustničniku še ohranil y (Ramovš 1995: 38), kar kaže zapis (za razliko od ti, kjer je dosledno uporabljen ). ese bese priuuae zlouezi u liza tazie, acose i mui gezim (BS 2004: 52) Prav tako je ohranjena stara oblika tožilnika zaimka za prvo osebo ni, na podlagi katere ne moremo sklepati, ali je v množini v tem obdobju že prišlo do prevzema rodilniških oblik, saj bi lahko bila stara tožilniška oblika še ohranjena kot naslonska v nepoudarjenem položaju (prim. Nahtigal 1952: 237). da bi ni Zlodeiu otel (BS 2004: 50) 43 Oblika je ohranjena v Reziji v zvezi ziz mlú ‘z mano’ (Ramovš 1952: 83). 44 To za obliko kljub zapisu (prim. op. 39) v SR domneva tudi Toporišič (1992a: 17). 45 Oblak se v svoji analizi ne opredeli natančno, kakšna naj bi bila glasovna vrednost tega grafema, navaja ga le kot izjemo pri odrazih za ǫ, po čemer bi lahko sklepali, da domneva izgovor u: »Za stsl. ą ima conf. gen. uže današnji o: pridigwyocz I 16, ſobothw I 20 [. .] body IV 7 toda ſ menv IV 6« (Oblak 1889: 136). 32 2 Razvoj osebnih zaimkov do 16. stoletja Pri zaimku za drugo osebo pa se za dajalnik množine pojavi naslednji primer: primete vuecſne vueӡelie i vuecſni ſivuot Eſev ieӡt ugotoulieno (BS 2004: 38) Obliko rekonstruirajo kot vi. Če je ta rekonstrukcija pravilna, se je stara tožilniška oblika uporabljala tudi kot naslonka v dajalniku, kot je značilno za bolgarščino (in za nekatere govore v Črni gori; Nahtigal 1952: 237). V CR pa je pri 1mn. prvič v slovenščini v tožilniku izpričana iz rodilnika posplošena oblika, ki jo najdemo tudi pri 2mn. v SR. CR: yno naſs ne wuppelay wednero yſſkuſbo le naſs reſſy odſlega (Mikhailov 2001: 79) SR: proſſo vas yzpouednika na boſſyam meyſtu (SR 1992: 15)46 Posebnost je še zaokrožitev dajalniške oblike vam v vom v KR pod vplivom ustničnika, medtem ko je v ostalih spomenikih ohranjena praslovanska oblika nam, vam. KR: Sturili, tho, khar ye Vom Vedetſch (Mikhailov 2001: 98) V rodilniku in orodniku so ohranjene praslovanske oblike, mestnik ni izpričan. 2.3.2 Tretjeosebni zaimek BS CR SR KR SGR ČR ed. mn. ed. mn. ed. mn. ed. mn. ed. mn. ed. I / oni / / on / / / / / / R jego, jih njega / njega, / njega njih njega njega, jega ga *njage D jemu jim / / / jim / / / / / T / je / / / / / / / / / M / / / / jim, / / / / / / njim O / / / / / / / / / / / Preglednica 7: Izpričane oblike 3mžs v starejših slovenskih spomenikih V BS je ohranjeno še arhaično stanje: odvisne oblike so še brez vzglasnega n-, novost se pojavlja le v rodilniku ednine moškega spola, kjer se ob praslovanski zaimenski končnici - ego že pojavi tudi nova končnica -ega s končnim a, posplošenim iz samostalniške sklanjatve. V CR najdemo samo moško rodilniško obliko njega, ki kaže, da se je do konca 14. stoletja rodilniška končnica -ega že uveljavila, posplošil pa se je tudi vzglasni n-, ki je postal del zaimkov po premiku morfemske meje (pojav sandhi) v zvezi s predlogi * kъn-, * vъn-, * sъn-, od koder se je z izravnavo razširil tudi v druge položaje (Ramovš 1952: 90). V SR je izpričana kratka oblika ga, ki je nastala z glasovnim krnjenjem rodilniške oblike v stavčno nepoudarjenem položaju na le sklonskorazlikovalni element, torej končnico oz. njen del, in posledično izgubila naglas. moÿo pokuro neẏſſam taku czyſtu doperneſſl kakur ſamga dalſan (SR 1992: 12) 46 V zgledu gre za vikanje, vendar sociolingvistični pomeni posameznih oblik pred 16. stoletjem ne bodo posebej obravnavani. 33 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Iz sobesedila lahko sklepamo, da gre za rodilnik47 srednjega spola, rabljen anaforično po zgl-du nemškega es, ki ima podobno funkcijo splošnega nanašanja kot kazalni zaimek to (prim. Toporišič 1992a: 25; podrobneje o tem v 7.2). V mestniku poleg oblike njim z vzglasnim n-, ki se je iz predložne rabe posplošil po celotni paradigmi, v enem primeru najdemo tudi nepodaljšano obliko jim. Mestniška končnica -im je po Ramovšu (1952: 90) prevzeta od enklitične oblike kazalnega zaimka tim (z ě > i). neyſſim meyga lebna ponym poprawil (SR 1992: 11) poym poprauyll (SR 1992: 7) Ker je oblika brez n- uporabljena v prvem spovednem obrazcu, ki je poln napak, je možno, da gre za napako tudi v tem primeru, saj je uveljavitev vzglasnega n- izpričana že v CR,48 značilna pa je tudi za češčino (HMČ: 184). V drugih spomenikih se večinoma pojavljajo samo edninske in množinske dolge rodilniške oblike z vzglasnim n-. Posebnost je samo enkratna pojavitev oblike njage v ČR, kjer gre verjetno za napako, saj je v isti povedi uporabljena tudi običajna oblika njega. jetd^nu maſſu ſa gne ga duſſu ſegna ge morti (Mikhailov 2001: 132) 2.4 Razvojne tendence osebnih zaimkov do 16. stoletja Na podlagi redkih ohranjenih zapisov lahko razvoj osebnih zaimkov od praslovanščine do slovenščine 16. stoletja spremljamo le deloma, saj za številne težnje, ki so se nakazovale že v stari cerkveni slovanščini ali so značilne za slovenščini sorodne jezike, nimamo besedilne potrditve. Kot arhaična poteza se je pri osebnih zaimkih ohranil supletivizem osnov v odvisnih sklonih, ki se je uveljavil tudi pri izvorno kazalnem tretjeosebnem zaimku z združitvijo paradigem dveh različnih kazalnih zaimkov. Od imenovalniških osnov se je glasovno preoblikovala zlasti 1ed., bodisi z okrepitvijo končne pripore (CR jast; KR, SGR jest – s preglasom za j) ali z njeno izgubo (SR ja, je). Pri odvisnih sklonih je preoblikovanje osnove dajalnika 1ed. pod vplivom rodilnika izpriča-no v SR (mestnik ni izpričan). Stanje v orodniku je zaradi neustaljenosti zapisa negotovo: v CR in SGR je v tem sklonu izpričana oblika z domnevnim naglasom na osnovi in korenskim vokalom a, ki se je regularno razvil iz naglašenega polglasnika, v SR in KR pa končniško naglašena oblika, pri kateri je domnevno prišlo do izravnave osnov v odvisnih sklonih, zaradi neustaljenosti zapisa pa je možno tudi, da gre za osnovo s sekundarnim polglasnikom. Pri tretjeosebnem zaimku se je iz predložnih zvez v celotni paradigmi po izravnavi razširil vzglasni n-; izvorne oblike (v ednini glasovno okrnjene na sklonskorazlikovalni del) so postale naslonske (SR Red. 3s ga, Dmn. 3mžs jim). Enako lahko domnevamo za staro enozložno obliko T 1ed. me, vendar zaradi neizpričanosti dolgih oblik ne moremo določiti, ali se je to zgodilo že v obdobju, ko so nastali BS. To velja tudi za rabo rodilniške oblike v tožilniku: prvič je izpri-47 Toporišič (1992a: 25) sicer domneva, da gre za iz rodilnika prevzeti tožilnik srednjega spola, kar bi pomenilo, da je že v tem obdobju prišlo do prevzema rodilniške oblike v tožilnik tudi v srednjem spolu, vendar se zaradi stanja v 16. stoletju (prim. 5.2.1.1.2) zdi verjetneje, da gre za rodilnik. 48 Za slovenščino lahko domnevamo podoben razvoj kot v hrvaščini, kjer se je n- uveljavil med 12. in 14. stoletjem (Matasović 2008: 238). 34 2 Razvoj osebnih zaimkov do 16. stoletja čana v CR pri 1mn., v BS pa ne moremo določiti, ali se rodilniško-tožilniški sinkretizem še ni uveljavil ali gre za klitično rabo stare tožilniške oblike ni (k temu navaja tudi raba iz tožilnika posplošene oblike vi v dajalniku v BS, ki je bila verjetno klitična); v poznejših rokopisih ni bila več rabljena. V KR je izpričana tudi narečna zaokrožitev osnove v D 2mn. ( vom) pod vplivom ustničnika v končnici. Pri končnicah je poleg sprememb zaradi novega rodilniško-tožilniškega sinkretizma prišlo še do spremembe dajalniške in mestniške končnice pri edninskih zaimkih, ki ne izražajo spola: namesto - ě, ki je izpričan še v BS, se je uveljavil -i po naliki z žensko samostalniško sklanjatvijo ali z naslonskimi oblikami; v SR sta izpričani še obe obliki. Pri tretjeosebnem zaimku se od praslovanskih končnic razlikujeta Red. 3ms, kjer je po naliki s samostalniško moško sklanjatvijo končnico -ego zamenjala končnica -ega (kot dvojnica se pojavi že v BS), in Med. 3m -im (SR nym/ ym) po naliki z enklitično obliko kazalnega zaimka tim. Dvojinske oblike v rokopisih niso rabljene, zato lahko o njihovem razvoju, kot o drugih spremembah v zaimenskih paradigmah, ki pred drugo polovico 16. stoletja niso izpričane, sklepamo le na podlagi stanja v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja, ki bo predstavljeno v nadaljevanju. 35 III Osebni zaimki v knjižnem jezikU 16. stOletja 3 OPis gradiva in načela razvrščanja Oblik Gradivsko osnovo za preučevanje osebnih zaimkov v 16. stoletju je predstavljal popolni izpis del slovenskih protestantov v listkovnih kartotekah Sekcije za zgodovino slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.49 Osebnozaimenska gesla so bila v celoti pregledana, izpisane so bile vse pisne in oblikovne različice,50 večinoma je bilo določeno tudi pogostnostno razmerje med posameznimi oblikami (za izjemo prim. 3.2.1). Primerjalno so bila delno ali v celoti pregledana tudi nekatera druga gesla (zaimenska, glagolska, izjemoma samostalniška). Analiza osebnozaimenskih gesel na podlagi listkovne kartoteke je bila po potrebi dopolnjena s primerjalnim pregledom vzporednih besedil in – kjer je bilo to mogoče – tudi tujejezičnih predlog, zgledi za pojave in procese v jeziku, ki so poleg osebnih zaimkov prizadevali tudi druge besedne vrste, pa so bili nabrani s paberkovalnim pregledom obravnavanih besedil ali povzeti po strokovni literaturi. Ker gre za obdobje, v katerem se je knjižna norma šele začela oblikovati, korpus pa v veliki meri sestavljajo prevodna besedila, ki so jih poleg tega večinoma tiskali tujci, tudi pri osebnih zaimkih najdemo precejšnjo pisno in oblikovno neustaljenost, skladenjske interference iz predlog ter precejšnje število tiskarskih napak, ki so pogosto otežile analizo. Nekaj dilem pri določanju paradigem osebnih zaimkov je predstavljenih v nadaljevanju. 49 Natančneje je izpis predstavljen v Merše, Novak, Premk 2001, Merše 2001b, Merše 2011. Od 53 upoštevanih del v nalogi ni posebej navajana le druga izdaja Dalmatinovih molitev LEPE KARSZHA NSKE MOLITVE iz leta 1595, ki jo je brez večjih posegov pripravil Felicijan Trubar in se pri zaimenskem gradivu ne razlikuje od prve izdaje iz leta 1584. Pesmarica, ki jo je izdal istega leta, je obravnavana v sklopu z drugimi pesmaricami. 50 Izpisane so bile tudi domnevne napake, ki pri predstavitvi pisne in oblikovne variantnosti večinoma niso bile upoštevane (prim. 3.1.4), navedene pa so v preglednicah v prilogi. Izjema so napake, ki so nastale zaradi napačne razmejitve besed, npr. »onſ e bo quom perblishoual« (TT 1577: 122), saj so iz besedila enostavno razvidne, enobesedna predstavitev v preglednicah pa ne daje jasne slike. 37 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 3.1 Ločevanje pisnih, glasovnih in oblikovnih dvojnic ter izločanje napak 3.1.1 Neustaljenost zapisa povzroča težavo pri določanju glasovne podobe nekaterih zaimkov. Najbolj izrazito je to pri 3mžs, kjer je zlasti v vzglasju težko določiti glasovno vrednost zapisov posameznih avtorjev. Trubar, za katerega Toporišič (2010: 455) na podlagi preglasa za ń predvideva, da je ohranjal mehkost izgovora, Ramovš (1971: 147) pa na osnovi narečnega razvoja na Rašici domneva, da je začetnik slovenskega knjižnega jezika glas – deloma položajno omejeno – izgovarjal kot [ń], [ń] in [n],51 se je namreč razen v končnem položaju, kjer najdemo tudi , zavestno52 odločil za enoten zapis 53 (Orel 2010a: 408), ki ga pod njegovim vplivom najdemo kot edino ali redkejšo različico tudi pri večini ostalih avtorjev. Ker zato na podlagi zapisov ni mogoče z gotovostjo sklepati o glasovni podobi odrazov za ń, so v prvem delu analize predstavljene vse pisne različice pri posameznih avtorjih, v nadaljevanju pa je pri analizi posameznih oblik iz slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja uporabljen enoten zapis <ń>. 3.1.2 Neustaljenost zapisa otežuje tudi določanje orodniških oblik pri 1ed., 2ed. in Zp, ki ga dodatno zapleta tudi v sodobnem knjižnem jeziku in narečjih izpričana dvojničnost naglasa. Kot je bilo prikazano pri razvoju oblik v slovenščini do 16. stoletja (prim. 2.3.1.1.4), se večinoma predvideva,54 da se je v primeru končniškega naglasa v osnovi O 1ed. na mestu nekdanjega ъ po naliki iz ostalih sklonov uveljavil e (ki je nato vplival tudi na O 2ed. in Zp), v sodobnih narečjih pa je izpričan tudi sekundarni polglasnik, na kar kaže tudi nekaj zapisov v knjižnem jeziku 16. stoletja, npr. mèno (BH 1584: 159), tàbo (KB 1566: F3b), ſàbo (KPo 1567: XVIII, CIIb idr.). Nasprotno se ob obliki s korenskim a domneva naglas na osnovi, vendar najdemo pri Dalmatinu tudi zapis manoj (prim. 5.1.1.5) s poudarjalno členico -j, ki je značilna za oblike s končniškim naglasom,55 kar bi kazalo, da gre za zapis polglasnika z in obliko məˈno: j. Ker so zapisi omenjenih glasov vsaj deloma prekrivni, je težko z gotovostjo določiti, za kateri glas je šlo v posameznem primeru. 51 O položajnih omejitvah posameznih izgovorov piše Ramovš v Konzonantizmu (1924: 116): [n] (ker je izgovor [n] v tem položaju nemogoč) domneva za soglasnikom in v začetku besede ter pred i in za njim, ker se je  samoglasniku asimiliral. 52 I. Orel (2009: 5) kot razlog za odločitev za enoten zapis domneva opuščanje ožje narečnih prvin predvsem zaradi splošne uporabnosti in razumljivosti, pripisati pa bi jo bilo mogoče tudi avtorjevim estetskim pogledom na pravopisno normo (prim. Ahačič 2007: 228–229). 53 Vendar tudi v drugih položajih ni bil povsem dosleden: Ramovš (1971: 147) navaja izjemne zapise in redkeje tudi v nekončnem položaju. 54 Npr. Vondrák 1908: 86; Ramovš 1952: 83; Nahtigal 1952: 238; Vaillant 1958: 459–460; Miklošič v Vergleichende Formenlehre (1856: 189–190) navaja samo obliki menó, tebó, ki ju zapiše tudi v Wortbildungslehre (1876: 145–146) v paradigmi, v spremnem besedilu pa za 1ed. navede obliko s polglasnikom mъnój ob tebój, sebój. Možnost, da se je v osnovi uveljavil sekundarni polglasnik, navaja tudi Ramovš (1952: 84), ki pa na osnovi narečij predvideva tudi njegovo razširitev po analogiji v O 2ed. in Zp. V sodobnih narečjih, ki so ohranila končniški naglas, je stanje različno: na Rašici je v osnovi izpričan polglasnik ( təbuọ́i ̯), v Krškem polni vokal ( tebȕoi ̯), obe osnovi pa najdemo tudi v drugih osrednjih narečjih, npr. Zgornje Gameljne mȩnói ̯, Valburga mənói ̯ (SLA). V dolenjskih narečjih sicer prevladuje polglasnik, ki pa bi ga lahko pripisali moderni vokalni redukciji nenaglašenega e. 55 Čeprav Ramovš (1952: 58) navaja, da je končnica - oj v Oed. samostalnikov ženskega spola lahko rabljena tudi v primeru naglasa na osnovi. 38 3 Opis gradiva in načela razvrščanja oblik Nenaglašeni e Nenaglašeni Naglašeni a polglasnik TT 1557 e e, a, i a, aa KPo 1567 è, e a, à, e a aa DB 1584 e e, è, é, i, a, à a, á, à BH 1584 e, é, è, ae è, e, à, a, i a, á TPo 1595 e e, a, i a Preglednica 8: Preglednica črkovnih znamenj za nenaglašena e in polglasnik ter naglašeni a (povzeto po Besedje 16: 29) Na podlagi strokovne literature (prim. op. 54) in zaradi majhnega števila odstopanj v primerjavi z regularnimi zapisi pri posameznem avtorju so kot osnovne predvidene oblike s polnim vokalom v osnovi ( e ob končniškem naglasu in a ob naglasu na osnovi), le v primerih, ko zapis izrecno kaže na polglasnik, je na to posebej opozorjeno. 3.1.3 Težave je predstavljal tudi neustaljeni zapis sklopov ij in ji, predvsem pri R/T/Mdv. 3mžs niu/nyu/nju, kjer lahko na podlagi navedenih zapisov domnevamo obliko ńiju ali ńu. Na podlagi strokovne literature56 ter zapisa za ń in ij pri zaimkih (prim. 4.1) in na splošno je v pregledu oblikovja predvidena oblika njiju, nju pa le v posamičnih primerih, ko ni drugih primerov za zapis sklopa ij z . Dilema se pojavlja tudi pri zapisu kratke oblike Dmn. 3mžs im (JPo 1578: II, 97b) in Tmn. 3mžs ih (TPo 1595: I, 39; II, 89). V tem primeru je bila poleg avtorjeve pisne norme upoštevana tudi jezikovna interferenca: pri Hrvatu Juričiču je bila zaradi enkratnosti zapisa in hkrati velike verjetnosti vpliva hrvaščine pojavitev upoštevana kot oblikovna dvojnica, v TPo 1595 pa hrvaških vplivov sicer ni, najdemo pa več primerov zapisa zaporedja ji z , zato je bila navedena oblika prišteta med pisne različice. 3.1.4 V nekaterih primerih je težavo predstavljalo tudi odločanje, ali gre pri posamezni obliki za napako (avtorjevo ali stavčevo) ali za glasovno dvojnico. Iz obravnave so bile izločene enostavno razvidne stavske napake, kot sta napačno obrnjeni črki in (npr. Imn. 3m oui (TT 1581-82: I, 263)), izpusti (Imn. 3m oy (DB 1584: III, 43b)) in zamenjave podobnih črk, npr. raba namesto (O Zp seho (TT 1581-82: I, 254)), zlasti v kurzivi, ter napake, ki so bile navedene v seznamih napak na koncu knjig. Druge domnevne napake, pri katerih bi lahko šlo tudi za nalikovne spremembe (npr. T 2ed. tabe) ali ki imajo tujejezične homografe ali sodobne narečne ustreznice57 (npr. D 2ed. tibi, D 1mn. non), so sicer obravnavane kot domnevne oblikovne dvojnice, a so v paradigmah označene z zvezdico, verjetnost, da gre za napako, pa je ovrednotena na podlagi splošnosti jezikovnih procesov oziroma verjetnosti vplivanja posameznih narečij ali tujih jezikov. 3.1.5 Še več dejavnikov je bilo treba upoštevati v primerih, ko je lahko poleg napake ali glasovne dvojnice šlo tudi za skladenjsko dvojnico. 56 Npr. Miklošič 1856: 148; Murko 1891: 22; Ramovš 1952: 91. 57 Kot napaka je bila izločena oblika M 1mn. nois (*P 1563: 58), ki ne ustreza nobenemu od navedenih kriterijev. 39 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma kir kuli ſe bode leta Euangelion pridigal, po vſim ſueitu, ſe bode letu tudi prauilu nee gſpominu, kar ie ona ſturila (TE 1555: K8a = TT 1557: 80) Ta Mosh pak ſe je nje zhudil (DB 1584: I, 15a) Takovu ima en Mosh merkati, nikar pruti nje tard biti (TPo 1595: III, 189) V tovrstnih primerih je bilo najprej preverjeno, ali gre za vpliv predloge, v nekaterih primerih so bili pregledani tudi celotni glagoli, da je bilo določeno, ali gre za enkraten primer ali eno od možnih vezav, upoštevani pa so bili tudi splošni glasovni razvoji v knjižnem jeziku 16. stoletja58 in sodobno stanje v narečjih. Trubarjeva oblika ńe se je tako ob primerjavi z drugimi izdajami in izvirnikom pokazala za napako pod vplivom nemščine in latinščine,59 Dalmatinova za rodilniško vezavo ob glagolu čuditi se,60 enaka oblika v TPo 1595, ki se je pojavljala ob različnih glagolih in tudi ob predlogu proti, pa za dajalniško dvojnico.61 3.1.6 S skladenjsko dvojničnostjo je povezana tudi nedosledna raba rodilnika ob zanikanih glagolih. Ty Viſshifary pag inu ty Stariſſhi, inu vus Suit, ſo iskali kriuu pryzhouane ſubper Ieſuſa, de bi nega vmurili, inu ie ne ſo neshli (TT 1557: 84) Tako pàr tih nei ûpania, kateri beſedo Boshijo poſluſhaio inu ijo ſai ne ohranio (KPo 1567: XCVIIIb) Inu ti némaſh sa leta folk proſsiti, inu némaſh sa nje vpyti ni moliti, ni nje pred mano sagovarjati (DB 1584: II, 31a) 58 Tako so bile na podlagi odražanja samoglasniškega upada v besedilih oblike, kjer je namesto pričakovanega izglasnega izpričan zapis z , v večini del slovenskih protestantskih piscev, kjer je izglasni -i praviloma ohranjen (čeprav Škrabec (na več mestih, povzetek v Merše 2009: 265) in Ramovš (1971: 320) predvidevata, da je bil že nekoliko izgovorno oslabljen), obravnavane kot napake in ne kot glasovne dvojnice. V nekaterih delih s konca stoletja, predvsem v TPo 1595, pa je izkazan večji vpliv gorenjščine (Ramovš 1971: 282), za katero je značilen večji samoglasniški upad – Šekli (2008: 34) domneva, da se je v gorenjščini začel pojavljati že v drugi polovici 14. stoletja, razmahnil pa se je v 15. stoletju –, zato so oblike z izglasnim navedene kot glasovne dvojnice z domnevno polglasniško končnico (npr. D 1ed. mene (TPo 1595: II, 158 idr.)). 59 Pri Luthru je v obravnavani vrstici (Mt 26,13) uporabljen svojilni zaimek, ki bi bil v slovenščini 16. stoletja preveden z rodilniško obliko osebnega zaimka, v Vulgati (»in memoriam eius«) in Erazmovem latinskem prevodu (»in memoriam ipsius« (ENT: d3b)) pa rodilniška oblika zaimka. Poleg izbire napačnega sklona zaimka pod vplivom predloge, na kar kaže tudi ponovna izdaja TT 1581-82, kjer je na istem mestu uporabljena oblika ńi (»kir kuli ſe bo ta Euangelion pridigal, po vſim ſueitu ſe bode letu tudi prauilu ni kspominu, kar ie ona ſturila« (TT 1581-82: I, 114–115)), bi lahko šlo tudi za napako, in sicer rabo predloga ob samostalniku namesto ob zaimku, ki izraža svojilnost (prim. na vzporednem mestu Mr 14,9 »kne ſpominu« (TT 1557: 143)). 60 Ob glagolu čuditi se namreč najdemo več primerov vezave z rodilnikom, npr: »Kadar je pak Moses tu vidil, ſe je on zhudil te prikasni« (DB 1584: III, 64b). Primerjava z Luthrom kaže, da gre verjetno za vpliv nemščine: »Da es aber Moses sahe/ wundert er sich des Gesichtes« (LB 1545: Apd 7,31). 61 Nasprotno so bili primeri, kjer je v orodniški zvezi ob predlogu, ki se veže tudi s tožilnikom, rabljena tožilniška oblika (npr. »de ſe vmei ſebe[!] lubimo« (TT 1577: 220)), obravnavani kot napake, ne kot oblikovne dvojnice. 40 3 Opis gradiva in načela razvrščanja oblik V primerih, ko sta se rodilniška in tožilniška oblika v 16. stoletju še razlikovali (R/Tmn. 3mžs, R/Ted. 3ž,62 R/Ted. 3s), je bila tožilniška oblika ob zanikanem glagolu uvrščena v tožilnik in ni bila upoštevana kot morebitna rodilniška dvojnica. Pri ostalih zaimkih, kjer sta bila rodilnik in tožilnik že izenačena, pa so bile oblike ob zanikanem glagolu uvrščene v rodilnik, saj je bilo nemogoče ločevati, kdaj je bilo načelo o rabi rodilnika v teh primerih upoštevano in kdaj ne. Na negotovost rabe rodilnika in tožilnika v 16. stoletju poleg zgledov ob zanikanih glagolih kažejo tudi primeri, kjer je ob domnevno tožilniški obliki rabljen zaimek vsi ali pridevnik v rodilniku. Tudi ti so bili – glede na vezavo ob posameznem glagolu – večinoma uvrščeni v tožilnik.63 Obtu vas vſeh proſſim, de leta mui greh [...] meni odpuſtite (TT 1557: k3a) Sleteimi beſſedami N. N. hozhta po tei Ordningi inu Poſtaui Boshy vta ſtan tiga Sakona vkupe ſtopyti, Htakimu nih Sakonu [...] proſsio vas vſeh, ſa eno Gmain proshno (TO 1564: 131a) 3.1.7 Kot dvojnice niso bile upoštevane niti oblike svojilnega rodilnika s končnico, prevzeto od samostalniškega jedra v besedni zvezi, ki se sporadično pojavljajo zlasti pri Trubarju. Pojavitve končnic različnih sklonov pri oblikah svojilnega rodilnika tretjosebnega zaimka za različne spole in števila kažejo, da ne gre za glasovne pojave ali variantnost končnic, temveč za skladenjski pojav, ki ga Ramovš (1952: 45–46) označuje kot psihološke pomote in ki ga najdemo tudi pri drugih besednih vrstah, pri čemer lahko vpliva bodisi jedro na dopolnilo ali obratno.64 Inu ona resbye to pugsho, inu to vlye na nego [Jezusovo] glauo (TT 1557: 143) Tedai gre gori tudi ta Ioshef is te Galilee [...] de bi ſe puſtil shazati ſto Mario shnego ſarozheno sheno (TT 1557: 161) Ti ſi ta Mosh kir ſi timu vbosimu to njego lubo edino ovzhizo po ſyli vsel inu ſaklal (TPo 1595: II, 25) Inu kir Bug taku tei ſui Cerkqui daie inu pomaga, ſatu ga Diuiza Maria vni peisni zheſti inu huali (TT 1557: ffa) Diuiza Maria ſama vni peiſni taku poye (TR 1558: c3a) dokler ta kazha shno hudo kunshtio ie to Euo ſepelala (TL 1561: 69b) 62 Pri 3ž so rodilniške oblike ob zanikanih glagolih rabljene redko, zlasti pri Trubarju, tudi pri Krelju in Dalmatinu v teh zvezah večinoma prevladujejo tožilniške oblike; tako so pri Trubarju v TR 1558, TL 1561, TAr 1562 in TC 1575 rabljene samo tožilniške oblike, v TT 1581-82 je razmerje nee + ie 6 : no 9; v KPo 1567 ije 2 : ijo 4; v DB 1584 nje 5 : njo 6, je 3 : jo 29. Nasprotno so v množini pogosteje rabljene rodilniške oblike, čeprav prav tako najdemo primere rabe tožilniških oblik. 63 Ob prositi tako najdemo skoraj dosledno vezavo z zvezo vas vseh, ki bi kazala na rodilnik, vendar so vsi drugi (osebni) zaimki in samostalniki, pri katerih ni rodilniško-tožilniškega sinkretizma (npr. množinska oblika 3mžs, ednina 3ž in samostalniki ženskega spola), ob tem glagolu rabljeni v tožilniku, enako tudi ob njih rabljen zaimek vsi, npr. »Inu nee vſe proſſil inu pokleunu opominal« (TAr 1562: 18b), »Natu vas brumne ſaſtopne kerſzhenike vſe ſueiſtu proſſimo« (TE 1555: A4a). 64 Pri zaimkih gre za vpliv jedra na dopolnilo, za obratni primer pa Ramovš (1952: 46) navaja Trubarjev zgled poleg tih boshih angelih. Se pa lahko na podlagi tovrstnih pomot s posplošitvijo sintagmatskega ujemanja razvijejo nove oblike; takšen razvoj se predvideva pri južnoslovanski posplošitvi samostalniške končnice Red. -a pri zaimkih (Orel 2013: 145). 41 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 3.2 Pisna in glasovna prekrivnost ter določanje frekvence dvojnic Za slovenski knjižni jezik 16. stoletja je poleg predstavljenega rodilniško-tožilniškega sinkretizma značilna tudi pisna in glasovna prekrivnost nekaterih oblik bodisi znotraj zaimkov ali tudi z drugimi besednimi vrstami, ki je v nekaterih primerih povzročala težave pri določanju njihove frekvence. 3.2.1 Zlasti težavno se je to izkazalo pri povratnem zaimku, kjer so kratke rodilniške in tožilni- ške oblike enake kot členek ob velelniku in členica v vlogi prostega glagolskega morfema ali za izražanje neprehodnosti, trpnosti, brezosebnosti itd. (Besedje 16: 452–453). Ker je pregled pokazal, da se pri teh oblikah pojavlja le malo pisnih in nič oblikovnih dvojnic, hkrati pa je v okviru knjižnega jezika 16. stoletja v teh sklonih specifično tudi razmerje med kratkimi in dolgimi oblikami, njihova frekvenca ni bila določena. Ob velikem številu pojavitev (ok. 40.000) bi bilo namreč ločevanje med prekrivnimi oblikami, da bi se lahko določilo natančno število pojavitev zaimka, predolgotrajno, zato v okviru te analize ni bilo izvedeno. Na to odločitev so vplivali tudi zgledi, kjer je poleg kratke oblike ob istem glagolu uporabljena tudi dolga: Sakai mi ſe ſami ſebe preuezh ne iſteguiemo (TL 1561: 68b) she ſdai nih veliku zaguio, inu ſe ſami ſebe konzhauaio (TT 1557: zb) kry Criſtuſeua, kir ſe ie ſam ſebe pres vſiga madesha [. .] Bogu offral (TT 1581-82: II, 289) Iz sočasne rabe obeh oblik lahko sklepamo, da zlasti Trubar kratke oblike v tovrstnih primerih ni vedno dojemal kot zaimka, ampak kot prosti glagolski morfem, za izražanje povratnosti pa je uporabil dolgo obliko zaimka.65 Podobne zglede, ki kažejo tudi na visoko stopnjo leksikaliziranosti zveze zaimka sam in dolge oblike Zp,66 najdemo tudi v dajalniku. Vſtani gori, inu poſtelli ſi ſam ſebi (TT 1557: 361) kateri iei inu pije nevrednò, ta ſi ſam ſebi ſodbo iei inu pije (KPo 1567: CXXXIXb) Tudi dajalniška kratka oblika je prekrivna s prostim glagolskim morfemom (hkrati pa še z 2. os. ed. glagola biti), vendar je število pojavitev manjše, hkrati pa je razmerje med dolgo in kratko obliko podobno kot pri ostalih zaimkih, zato je bilo ločevanje zaimka od prostega morfema potrebno. Pri tem so bila kot merilo upoštevana tudi gesla v Besedju 16: tako so bile kot prosti morfemi izločene oblike si v glagolskem kalku naprej vzeti si in ob glagolih izmišljati (si), namisliti (si), počíti (si), zaslužiti (si) idr., čeprav pri naprej vzeti si pri Trubarju izjemoma najdemo tudi zgled z dolgo obliko, ki še potrjuje, da je bila razmejitev med zaimki in prostimi glagolskimi morfemi v tem času še negotova. Ieſt nezho ſebi obene kriue rizhy naprei vſeti (TPs 1566: 180b) 65 Redkost tovrstnih zvez in njihova omejenost na povratni zaimek kaže, da ne gre za zaimensko podvajanje predmeta, kakršno poznajo sodobna zahodna narečja, verjetno pod vplivom sosednjih italijanskih narečij (prim. Šekli 2010). 66 Visoko stopnjo leksikaliziranosti potrjujejo tudi zgledi, kjer je namesto sam ob nepovratnem zaimku rabljena celotna zveza: »ne plazhite ſe zhes mene, temuzh zhes uas ſame ſebe ſe plazhite, inu zhes uashe otroke« (TT 1557: 248). V ponovni izdaji celotne Nove zaveze je Trubar nepovratni zaimek izpustil: »zhes ſame ſebe ſe plazhite« (TT 1581-82: I, 348). 42 3 Opis gradiva in načela razvrščanja oblik 3.2.2 Podobno prekrivnost kot pri se najdemo tudi pri obliki je: lahko namreč predstavlja Red. 3ž, Ted. 3s,67 Tdv./mn. 3mžs in 3. os. ed. glagola biti. Ker gre v večini primerov za različne oblike zaimkov, ni mogoča podobna rešitev kot pri se in je treba za pravilno določitev razmerij med posameznimi različicami določiti pomen vsake pojavitve. Večinoma je ta iz sobesedila dovolj jasno razviden, v nekaterih primerih pa je možnosti več, zato si je pri določanju prave treba pomagati z izvirnikom, če ta le obstaja. Zlasti pri Dalmatinu primerjava z Luthrovim prevodom68 kaže, da gre v številnih primerih, ko bi se na podlagi sobesedila lahko odločili za Tdv./mn. 3mžs, verjetneje za t. i. neosebni anaforični je po zgledu nemškega es, ki ima podobno funkcijo splošnega nanašanja kot kazalni zaimek to. Natu ſo ty Farji inu Leviti vseli tu svaganu Da namen die Priester vnd Leuiten das ſrebru inu slatu, inu poſſode, de bi je gewogen silber vnd gold vnd gefesse/ das pèrneſli v’Ierusalem (DB 1584: I, 254b) sie es brechten gen Jerusalem zum Hause vnsers Gottes (LB 1545: Ezr 8,30) Interferenca z nemščino se kaže tudi v nekaj primerih, ko ne gre za tovrstno neosebno anaforično rabo, a je samostalnik srednjega spola v predlogi povzročil napačno izbiro spola zaimka.69 Kateri eno Hiſho, v’kateri ſe prebiva, WEr ein Wonhaus verkeufft in der v’Meſtnim obſydanju prodá, ta ima enu cilu Stadtmauren/ der hat ein gantz jar frist/ lejtu odlog, de jo more ſpet reſhiti. Tu ima dasselbe wider zulösen/ Das sol die zeit ta zhas biti, v’katerim je on more reſhiti. sein/ darinnen er es lösen mag. Wo ers aber Aku jo on pak neréſhi, prejden tu cillu nicht löset/ ehe denn das gantze jar vmb ist/ lejtu mine, taku jo ima ta Kupèz vekoma So sols der Keuffer ewiglich behalten (LB ohraniti (DB 1584: I, 76b) 1545: 3 Mz 25,29–30) Kljub primerjavam pa za vse zglede ni mogoče z gotovostjo določiti pomena. Pri Dalmatinu zaradi velikega števila pojavitev to ne vpliva posebej na določanje razmerij med posameznimi dvojnicami, v primerih, ko je pojavitev malo, pa se lahko pojavijo težave pri analizi. Tako je posebej problematično določanje frekvence kratke oblike Tmn. 3mžs je pri Krelju, pri katerem v tem sklonu močno prevladujeta iz rodilnika posplošeni obliki. V KPo 1567 najdemo tri pojavitve oblike je, ki bi jih lahko uvrstili v Tmn. 3mžs. Inu ie ena bratovſka velika lübesan Es iſt auch ein werck der liebe, vnſer naſhim ſovrashnikom povedati inu feinde ermanen, daß ſie von irer opominitije, da od hudiga ſtopio boßheyt abſtehen (SA 1559: (KPo 1567: CLIIb) I, CXIXb) 67 K srednjemu spolu je prišteta tudi neosebna raba zaimka po zgledu nemškega es (gl. 7.2; prim. Jelovšek 2011b). 68 Kadar je biblijsko besedilo navedeno po spletni izdaji, je namesto strani navedena biblijska vrstica. Če ni navedeno drugače, je vir za besedilo Biblija.net. 69 Tovrstne napake niso omejene na zaimke in se pojavljajo že v predhodnih Dalmatinovih biblijskih prevodih; v DB 1584 jih je deloma odpravil (Merše 2010a: 84). 43 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Inu IESVS pravi. Daite ſim tih pet Vnnd Ieſus ſprach: Bringet mir die hlebov inu dvei ribi, Inu vſameijh, brodt vnnd Fiſche. Vnd er nam die inu gledaiozh v’nebeſsa, ijh blago- fünff brodt, vnnd zween Fiſche, vnnd slovi alli shegna, inu raslomi hlebe, ſahe auff gen[!] Himel, vnd danckt inu poda Iogrom, da ie naprei neſo drüber, vnd brach die brodt, vnnd gab lüdem, inu te ribe tudi, da ijh rasdile ſie den Iüngern, das ſie es dem volck (KPo 1567: CXXVIb) fürlegen, Vnd die zwen Fiſche theylet er vnter ſie al e (SA 1559: I, CIII) Sahvalim tebe Ozha [...] kàr ſi te rezhi Modrim ſkril, inu ije priproſtim neumnim Ditetom odkril (KPo 1567: IIb)70 Du haſt ſolches verborgen den weysen vnnd klugen, aber offenbart den kindern (SA 1559: I, II) Primerjava z izvirnikom kaže, da gre v prvem primeru nedvomno za množino, v drugem lahko na podlagi Spangenbergovega teksta in enkratne rabe oblike je v kontekstu, kjer je v številnih drugih primerih rabljena oblika jih, sklepamo, da gre za kalkirano neosebno anaforično rabo;71 v tretjem je Krelj izvirno besedilo toliko preoblikoval, da se zdi verjetnejša izbira Tmn. 3mžs, čeprav v nemščini na vzporednem mestu zaimek ni bil uporabljen. Podobne težave so pri uvrstitvi nekaterih oblik v pesmaricah, kjer poleg tega neposredna primerjava z izvirnikom ni mogoča.72 Kir hzhe Bogu slushiti, Ta ima ohraniti, Te Deſſet Sapuuidi, Verui veniga Boga, Lubiga is tvoiga ſerza [. .] Luskiga blaga ne sheli, Dai nom ie73 Bug dershati, Vſelei Vpokuri ſtati (TC 1574: 6–7) V takšnih primerih, ko pomena oblike je ni mogoče določiti s precejšnjo stopnjo gotovosti in lahko to bistveno vpliva na prikaz medsebojnih razmerij med oblikami, je pri analizi opozorjeno, da je treba rezultate upoštevati z določenim pridržkom. 3.3 Določanje dvojinskih oblik in pluralizacija dvojine Težave je predstavljala tudi razmejitev dvojinskih in množinskih oblik, in sicer zaradi postopne pluralizacije dvojine v 16. stoletju (podrobneje predstavljene v Tesnière 1925; Derganc 1993, 1996; Jakop 2008; Jelovšek 2016). V gradivu se namreč kažejo različne stopnje pluralizacije imenovalniških oblik zaimkov: 70 Gre za biblijski odlomek iz Matejevega evangelija (Mt 11,25), ki se ne ujema s Trubarjevim prevodom istega mesta, se pa glede množinske reference ujema z njegovim prevodom vzporednega mesta v Lukovem evangeliju (Lk 10,21). 71 Tudi v nemškem izvirniku je es rabljen anaforično, kot kaže množinski osebni zaimek v predhodnem stavku: »vnnd gab ſie den Iüngern« (SA 1559: I, CIII). Pri Kreljevi izbiri oblike v tem primeru ni moglo iti za vpliv Trubarjevega prevoda, saj ta na enakem mestu zaimka ni uporabil: »reslomi te kruhe, tar da ſuim Iogrom, de poloshe nim naprei« (TT 1557: 115). 72 Tudi če izvirnik obstaja, je besedilo zaradi težnje po upoštevanju pravil verzifikacije (prim. Bjelčevič 2000) običajno precej preoblikovano. 73 Obliko je lahko v tem primeru interpretiramo kot Tmn. 3ž (z nanosnico ‘zapovedi’) ali kot splošno anaforo ‘to’. 44 3 Opis gradiva in načela razvrščanja oblik a) popolna ohranitev dvojine tako pri zaimku74 v vlogi osebka kot pri ujemajočem se glagolu v povedku; Midua ſua tudi zhloueka uſimu slu poduershena (TT 1557: 378) sakaj hozheta vydva ta Folk od ſvojga della proſtiga ſturiti (DB 1584: I, 36b) sdaici ona ſapuſtita ta zheln inu niu ozheta (TE 1555: C3a) b) množinski (ali z množinskim oblikovno enak) zaimek ob dvojinskem glagolu; my pryemlieua to, kay ſo nayu dela saſlushila (JPo 1578: I, 129a) Vy ſta me v’neſrezho pèrpravila (DB 1584: I, 23a) Oni ſe ne ſta nikogar bala, obena ſtuar nei bila nima ſourash (TT 1557: l3b) c) dvojinski zaimek ob množinskem glagolu; tiga vidua nemate diati pres Boshye Beſſede (TO 1564: 131b) č) pluralizacija tako zaimka kot glagola, dvojinskost je razvidna le iz sobesedila. Kadar ſta letu ta Apoſtola, Barnabas inu Paulus, ſliſhala, ſta ſvoj gvant reſtèrgala, inu ſta ſkozhila mej ta Folk, ſta vpila inu djala: Vy Moshje, kaj tu délate? My ſmo tudi mèrtvazhki ludje, raunu kakòr vy, inu vam Evangeli predigujemu[!] (DB 1584: III, 69b)75 Zgledi prvih treh tipov, ki vsaj deloma izkazujejo oblikovno dvojinskost, so bili uvrščeni med dvojinske oblike, medtem ko so bili primeri zadnjega tipa zaradi osredotočenosti na oblikovno podobo kljub pomenski dvojinskosti prišteti k množinskim oblikam. To merilo pa se je pokazalo za nezadostno pri 2dv., kadar je šlo za ženski spol, saj je bila dvojinska glagolska končnica v 16. stoletju enaka množinski ( -e) (prim. Bohorič 1584: 98 in sl.). Inu vy veiſte, de ſem ieſt is vſe moie mozhy vaiu76 Ozhetu slushil (DB 1578: 28b) V tovrstnih primerih je bilo uporabljeno enako merilo kot pri zaimkih v odvisnih sklonih, ki niso nadzorovali ujemanja glagola v povedku, in sicer načelo koreferenčnosti: kot dvojinska je bila oblika obravnavana v primeru, ko je bila v neposrednem sobesedilu uporabljena dvojinska glagolska oblika, ki jo je nadzoroval koreferenčni osebek (neizraženi, zaimenski ali samostalniški), ob odsotnosti tega pa vsaj ena dvojinska zaimenska oblika z enakim nanosnikom. Za ilustracijo rabe obeh meril sta navedena Dalmatinova prevoda odlomka Sir 17,10–21 iz DJ 1575 in DB 1584, ki izkazujeta različni stopnji pluralizacije dvojine. 74 Bodisi izvirne oblike pri Idv. 3m ali nove oblike 1dv. in 2dv., nastale z okrepitvijo množinske oziroma množinski enake dvojinske oblike (prim. Derganc 1993; Jakop 2008) s števnikom dva. Obliki 1dv. in 2dv. brez dva sta obravnavani pri tipu b. 75 Trubar ima na istem mestu še ohranjeno dvojino: »Midua ſua tudi zhloueka uſimu slu poduershena, koker ſte ui« (TT 1557: 378). 76 V DB 1584 (I, str. 20b) je na tem mestu vajmu Ozhetu, ki jo Škrabec (I: 106) razlaga kot dajalniško obliko svojilnega zaimka po analogiji z mojmu. 45 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Inu ie obadua ſtuaril, vſakiga po nyu Inu je obadva ſtvaril, vſakiga po nyu naturi, naturi, inu ie nyu ſtuaril, po ſuoij podobi. inu je nyu ſtvaril, po ſvoji podobi. On je On je nima byl dal, de ſe je nyu vſe meſsu nym bil dal, de ſe je nyh vſe meſſu moralu moralu bati, inu de ſo imeili Goſpodouati bati, inu de ſo iméli goſpodovati zhes vſo zhes vſo suirino, inu zhes ptice. On ie tudi svirino, inu zhes ptice. On je tudi nym bil nima byl dal pamet, gouoriene, ozhy, dal pamet, govorjenje, ozhy, uſheſſa, inu vusheſsa, inu saſtop inu ſposnaine, inu ie saſtop inu ſposnanje, inu je nym obadvuje nima obeduuie pokasal, dobru inu hudu. pokasal, dobru inu hudu. On je na nyh On ie na niu vezh kakor na druge suirine vezh kakòr na druge Svirine pogledal, de bi pogledal, debi ijm ſuoia preuelika zheſtita jim ſvoje preveliku velizhaſtvu pokasal. On della pokasal. On ie niu vuzhil, inu nima je nyh vuzhil, inu je nym dal eno poſtavo dal eno poſtauo tiga lebna. On ie shnima tiga lebna. On je shnymi ſturil eno vezhno ſturil eno vezhno saueso, inu ie nima ſuoie saveso, inu je nym ſvoje Praude resodil. praude resodil. Ona ſta negouo veliko Ony ſo njegovu veliku velizhaſtvu ſvojmi zhaſt ſvoima ozhima vidila, inu ſta ſuoiemi ozhimi vidili, inu ſo ſvojemi uſheſsi ſliſhali vuſheſsi ſlishala negouo zhaſtno ſhtimo. njegovo zhaſtno ſhtimo. Inu on je k’nym Inu on je k’nima rekal: varite ſe pred vſo rekàl: Varite ſe pred vſo krivizo (DB 1584: krivizo (DJ 1575: 67) II, 159b) Medtem ko je pri DJ 1575 zaradi številnih koreferenčnih dvojinskih zaimkov v neposrednem sobesedilu (kljub enkratni rabi množinskega povedka ob neizraženem osebku v odlomku, a ne v neposrednem sobesedilu) med dvojinske oblike prišteta tudi oblika jim, so v DB 1584 vse navedene oblike razen izvirnih dvojinskih na začetku odlomka zaradi dosledne rabe množine tako pri zaimkih kot pri glagolih uvrščene med množinske. 3.4 V skladu s predstavljenimi načeli so bile na podlagi analize oblik oblikovane avtorske paradigme osebnih zaimkov, pri čemer so bile upoštevane samo glasovne in oblikovne dvojnice; pisna variantnost je obravnavana ločeno in bo predstavljena v naslednjem razdelku; sledi ji opis oblikovnih paradigem, predstavitev osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja pa bo zaključena z opisom nekaterih oblikoskladenjskih pojavov. 46 4 Pisna POdOba Osebnih zaimkOv Pisna podoba jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja je bila predmet številnih obravnav,77 ki so izpostavljale zlasti nedoslednost zapisovanja glasov knjižnega jezika, ki se je šele oblikoval, s črkopisom, prilagojenim potrebam nesorodnih jezikov. Pisna neenotnost se odraža tudi v osebnih zaimkih: dvojnice izvirajo bodisi iz pisnih in stavskih konvencij obdobja (zapis s, i/ j, v) ali odkrivajo izgovorno nihanje (npr. zapisi odrazov ń in polglasnika; prim. Merše, Jakopin, Novak 1992: 324). Pri pregledu niso upoštevane velike tiskane črke, katerih sestav je enostavnejši ( za i in j, za u in v, za s in z), pa tudi individualnih razhajanj pri njihovi rabi ni veliko (Merše, Jakopin, Novak 1992: 327). 4.1 Zapis i, j in ń Največ variacij pri zaimkih se pojavlja pri zapisu i in j, ki se v latinščini 16. stoletja pisno nista ločevala, kar je vplivalo tudi na rabo v delih slovenskih protestantov. Latinska pisna tradicija je vplivala tudi na zapis zaporedij ji in ij, ki sta se v latinščini zapisovali z in nato tudi z . Z zapisom j je povezan tudi zapis odrazov ń (podedovanega iz psl. in nastalega iz zaporedij nj in nьj, ki se je v slovenščini razvijal enako kot izvorni ń; prim. Ramovš 1924: 119), saj se zapis palatalnega elementa, kjer je ta ohranjen oziroma se označuje, pri večini avtorjev ujema z zapisom drsnika. Posebej sta izpostavljeni tudi zaporedji ń + i in ń + ij, ker njun zapis pri avtorjih, ki označujejo mehkost ń v vzglasju, večinoma ni enak sopostavljenemu zapisu glasov. 4.1.1 Trubar i j ij ń naglašeni nenaglašeni -i -i- -i j- -j -j- ń- -ń ń + i ń + ij i/y/ij i/y i i i y/i i/y n in/n ni/ny ny/ni/nij Preglednica 9: Zapis i, j in ń pri Trubarju Naglašeni i v končnem položaju je Trubar v osebnih zaimkih (I 2ed. ti, I 1mn. mi, I 2mn. vi, Imn. 3m oni 78) pretežno zapisoval z , vendar se v večini del79 pri enem ali več zaimkih pojavlja tudi zapis z .80 Izjemi sta v gotici natisnjena TC 1550 in TA 1550, kjer je zapis z edini 77 Pregled obravnav do leta 1992 je predstavljen v Merše, Jakopin, Novak 1992; od novejših gl. npr. Toporišič 2010; Jelovšek, Erjavec 2019; Jelovšek 2019, 2022b. 78 Mesto naglasa pri Imn. 3m je negotovo, saj še danes v knjižnem jeziku obstajata dvojnici óni in oní (SSKJ2). Tudi za rašiški govor sta za osebni zaimek izpričani obliki ȗn in anȋ (SLA). Vendar pogost zapis z , ki je prevladujoče rabljen za naglašeni i – zlasti pri Dalmatinu in drugih mlajših avtorjih, v posameznih primerih tudi pri Trubarju –, kaže na končniški naglas, enako tudi posamični zapisi Imn. 3ž onee (TT 1577: 230; DB 1578: 56b, 129a, 147b idr.) oz. oné (npr. DC 1585: C2b) in Imn. 3s oná (BH 1584: 112 idr.; prim. 4.5). 79 Izjema so predvsem krajša dela, kjer je zapis dosledno : TA 1555, TE 1555, TM 1555, TKo 1557, TA 1566, TPs 1579. 80 Zapis z je pri 2dv./mn. omejen na primere, ki so zapisani z , ne z (zapisa v gradivu ne najdemo). 47 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma ali prevladujoč pri 1mn., 2mn. in Imn. 3m, pri 2ed. pa je dosledno rabljen .81 Posebnost je tudi dvakratna pojavitev I 2mn. vij v TO 1564 (str. 90b, 92b); ker je tovrsten zapis za Trubarja netipičen, ga lahko morda pripišemo vplivu korektorjev Stepana Konzula in Antona Dalmate. Kadar v I 1dv. in 2dv. i sledi stično zapisani števnik dva, je zapis skoraj dosledno , le v TL 1561 najdemo zapis I 1dv. mydua (str. 81b).82 Pri nenaglašenem i v končnem položaju (D, M meni, tebi, sebi; D mi, ti, si; O nami, vami, ńimi) pri Trubarju ni posebnosti, zapis je dosledno . Tudi za j v večini položajev prevladuje zapis . Izjemi sta spet deli iz leta 1550, kjer je na začetku besede razen pri I 1ed. ( ieſt) pisal (Tmn. 3mžs in Ted. 3s ye, Ted. 3ž yo). V konč- nem položaju (D in Med. 3ž nei) je v vseh delih dosledno rabljen , v medsamoglas niškem položaju (R, T in M 1dv., 2dv.) pa je zapis manj dosleden: v TC 1550 najdemo ( vayu), v TE 1555 ( naiu, vaiu), v TT 1557 pa se mešata oba zapisa, saj je v Matejevem evangeliju ohranil zapis iz TE 1555, v na novo prevedenih besedilih pa je večinoma83 uporabljal . V poznejših delih je do TT 1581-82 v tem položaju skoraj dosledno rabljen , v omenjenem delu pa bi pričakovali podobno stanje kot v TT 1557, a primerjava kaže, da je Trubar spremenil številne zapise iz TT 1557,84 predvsem iz v , ki v celotnem delu nekoliko prevladuje; najdemo pa tudi obratne primere. Inu on praui knima, kakoui ſo lety vayu Inu on praui knima, kakoui ſo leti vaiu ſguuory (TT 1557: 251) iſguuori (TT 1581-82: I, 354) kadar uidua noter vtu Meiſtu prideta, kadar vidua noter vtu Meiſtu prideta, vaiu uayu ſrezha en zhlouik (TT 1557: 240) ſrezha en zhlouik (TT 1581-82: I, 338) Oni ſo nayu, kir ſua Rymlana, pres oni ſo naiu kir ſua Rymlana, pres ſaslishane inu praude ozhitu tepli, inu vto ſaslishane inu Praude ozhitu tepli, inu vto keho uergli, inu ſdai skriuaie nayu uunkai keiho vergli, inu ſdai skriuaie naiu vunkai pahaio? (TT 1557: 387) pahaio? (TT 1581-82: I, 551) Ona prauita knemu, Goſpud de ſe naiu85 Ona prauita knemu, Goſpud de ſe nayu ozhi odpro (TT 1557: 60) ozhi odpro (TT 1581-82: I, 86) Pod zapis zaporedja ij 86 lahko uvrstimo primere, ko so kratke oblike zaimkov za 3mžs, ki se začnejo z j-, zapisane stično87 z velelnikom za 2. os. ed., ki se konča z -i.88 V teh primerih pri 81 Razlika v zapisu med 2ed. ter 1mn. in 2mn., ki je pri Trubarju dosledna samo v gotici (opazna pa je tudi v drugih knjigah, saj je pri 1mn. in 2mn. zapis z pogostejši kot pri 2ed.), je značilna tudi za večino poznejših avtorjev, vzrok zanjo pa ni jasen, saj ne gre za razliko v naglašenosti in verjetno niti v naglasu (v sodobnem knjižnem jeziku so vsi trije cirkumflektirani (SSKJ2)). 82 V TC 1550 in TA 1550 dvojinski obliki nista izpričani. 83 Izjeme so M 2dv. uuaiu (str. 198), T 2 dv. uaiu (str. 207, 231), vaiu (str. 96). 84 V ostalih prevodih novozaveznih besedil teh oblik zaimkov skoraj ne najdemo: edini primer R 1dv. nayu iz TL 1567 ohranja zapis z tudi v TT 1581-82, medtem ko je pri zaimku oba v istem sklonu zapis spremenil ( nayu obeyu (TL 1567: 77a) : nayu obeiu (TT 1581-82: II, 257). 85 Razlika v zapisu j med rodilnikom, ki izraža svojino, in prekrivnim tožilnikom v predhodnem zgledu ni pomenskorazlikovalna, saj v TT 1557 najdemo tudi zapis svojilnega rodilnika z : »kar ſo nayu dela vredna« (TT 1557: 249). 86 Zaporedja ji pri Trubarju v zaimkih ne najdemo, ker ne uporablja kratkih oblik R/Tmn. 3mžs jih, Dmn. 3mžs jim in Ded. 3ž ji. 87 O stičnem zapisu gl. 4.6. 88 Najdemo tudi nekaj primerov, ko je zaimek na j- zapisan stično z velelnikom, ki se konča na -j. Podvojeni j je v teh primerih dosledno zapisan z : »aku tebe tuia noga blaſni, odſecaio prozh« (TT 1557: 127). 48 4 Pisna podoba osebnih zaimkov Trubarju prevladuje zapis , najdemo predvsem v zgodnejših delih, čeprav je ij in ji tudi v poznejših delih običajno zapisoval z , redkeje z (Ramovš 1971: 145), ki pa ga pri zaimkih ne najdemo. Koku pag ſaſtopish ti lete beſſede [. .] Isloshye kratku inu pouei poredu, kai vſebi dershe (TC 1555: I7b) podai ſemkai tuio roko, inu poloshyo uto podai ſemkai tuio roko, inu poloshio uto muio ſtran (TT 1557: 325) muio ſtran (TT 1581-82: I, 462) Mehkosti odraza ń 89 na začetku besede Trubar ni pisno označeval, njegovo funkcionalno mehkost pa dokazuje skoraj dosledno mehčanje (stično zapisanega) predloga z ob zaimkih, ki je značilno tudi za ostale pisce, tudi v primerih, ko je mehkost ń označena v zapisu.90 Na koncu besede (pri navezni obliki Ted. 3m - ń) je Trubar večinoma uporabljal zapis , le ob predlogu za tudi . Na drugi dan pag, nega porozhi timu Inu kadar ſo oni nega bili Cryshali, resdile Oshteriu inu oblubi vſe, kar kuli fercera, ſan vmei ſebo nega guant, inu ſo ſain ta loos plazhati (TT 1557: qb) vergli (TE 1555: L7a = TT 1557: 88–89; podobno TT 1581-82: I, 126) Tudi ko ń sledi i, se zapis večinoma ne razlikuje od običajnega: prevladuje , le pri D in Med. 3ž ńi kot redkejšo različico v več delih najdemo tudi zapis ; pri drugih oblikah se ta zapis pojavlja le pri Oed. 3ms in Dmn. 3mžs v TE 1555 in TT 1557 ( nym ob prevladujočem nim 91). Tudi ń + ij je v TE 1555 zapisoval z (R, T in Mdv. 3mžs niu), ki ga najdemo še v TT 1557 ob že prevladujočem zapisu : za razliko od medsamoglasniškega j je zapis zaporedja ij tudi v nekaterih primerih iz TE 1555 spremenil v .92 V poznejših delih je Trubar skoraj dosledno pisal nyu, tudi v TT 1581-82, kjer je spremenil vse zapise z iz TT 1557. Izjema je TPs 1579, kjer najdemo Rdv. 3mžs niju (str. A3b). 89 V maloštevilnih primerih, ko so pri Trubarju in drugih avtorjih navezne oblike Ted. 3ž ńo, Ted. 3s in Tmn. 3mžs ńe zapisane stično z enozložnim predlogom, se lahko zapis ń- razlikuje od obi- čajnega zapisa na začetku besede; zaradi redkosti primerov in nedoslednosti zapisa so tovrstni primeri obravnavani posebej pri zapisu skupaj in narazen (4.6). 90 Pojavljajo se samo posamične izjeme, npr. pri Trubarju v TR 1558 ſnega (str. Fa, K4b), snega (str. c4b), v TPs 1566 Snih (str. 111b), v TT 1577: »Snim mi hualimo Boga . . inu shnim kalnimo te ludi« (str. 118 = TT 1581-82: II, 316); pri Dalmatinu v DB 1578: ſnih (str. 178a), v DB 1584 s’njega (I, str. 294a), snyh (I, str. 223a), s’nyh (I, str. 84b); v *P 1563 Sniega (str. 191); v JPo 1578 snyh (III, str. 15); v TPo 1595 s’nyh (II, str. 287), s’nym (I, str. 259); poleg tega najdemo v zadnjem delu tudi hiperkorektne zapise predloga s’ſhnih in s’ſhnyh. Redkeje je pri Trubarju mehčan nestično zapisan predlog iz ( ish nih posamični primeri v TT 1557, TR 1558, TT 1560, TT 1581-82), prevladuje pa hiperkorektni zapis predloga is shnega (prim. Ramovš 1924: 303); po pogostnosti mu sledi zapis brez mehčanja is njega. Le v enem primeru najdemo tudi presh nega, kjer lahko obliko zaradi enkratnosti pojavitve interpretiramo tudi kot zapis končnega s kot (prim. 4.3.1). Nikoli pa predlog ni mehčan v primeru, ko je Trubar zaporedje ń + ij zapisal z ( is nyu npr. TT 1557, TT 1577, TT 1581-82); enako velja tudi za TPo 1595, kjer se prav tako pojavlja nekaj primerov mehčanja predloga, a nikoli ob zapisu ń + i z ali ob pisni označitvi mehkosti ń ( is ſhnih : is nyh; is ſhnega : is njega). 91 V TT 1581-82 so vsi primeri spremenjeni v običajni zapis nim. 92 Vendar – podobno kot pri medsamoglasniškem j – tudi v na novo prevedenih delih TT 1557 najdemo zapise z , npr. Rdv. 3mžs niu, str. 163. 49 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 4.1.2 Krelj i j ji/ij iji ń nagl. nenagl. -i -i- -i j- -j -j- ń- -ń ń + i ń + ij I 1ed. 3mžs i i i/y/ij i ij/i/y / y/i ij/y ij ni/n/ in/ nij/ni/ nij/ nij Ṽn/n ny ny Preglednica 10: Zapis i, j in ń pri Krelju Pri Krelju je naglašeni i tako na koncu kot sredi besede dosledno zapisan z . Enak zapis prevladuje tudi pri nenaglašenem i v končnem položaju, kjer pa je v KPo 1567 uporabljen tudi (D 1ed. my, str. LXIII; D Zp ſy, str. IIIIb, CVIIb) in (Omn. 3mžs nimij, str. XLVIb). Neveſteli, da mi ie trebi ſturiti, kar my ie moi Ozha Bog porozhil (KPo 1567: LXIII) Vse tri zapise najdemo tudi za glas j ter za zaporedji ij in ji, le razmerje med njimi je drugačno. Za j na začetku besede je pri I 1ed. – kot pri Trubarju – dosledno rabljen zapis , pri kratkih oblikah 3mžs pa je pogostejši , čeprav najdemo primere obeh zapisov pri istem zaimku tudi v isti povedi.93 Poidite tie, inu dobrò ſpraſhaite to Ditece, inu kada ie naidete, ſpovéte mi naſai, da ieſt tudi pridem inu ije molim (KPo 1567: LIII) Pri Ted. 3ž in Ted. 3s najdemo tudi posamezne zapise z . Moi Ozha ſvoio muzh pelia dosdai, inu ieſt yo tudi peliam (KPo 1567: LXVb) Pride enkrat pak: da bi radi moio beſedo ſliſhali, kadàr bi le gdo bil inu vam yo predigoval (KPo 1567: LXXXVIb) vpraſhaite ravnò po tim Ditetu, inu kadar ije naidete, ſpovete mi nasai, da tudi pridem inu ye molim (KPo 1567: LVb) Primera za zapis j na koncu besede pri osebnih zaimkih pri Krelju ne najdemo, v medsamoglasniškem položaju pa prevladuje zapis ob redkejšem . Nayu tako sahvaliſh, da naiu v’tako shaloſt pèrpraviſh? (KPo 1567: LXII) Zaporedji ij in ji je Krelj po latinski tradiciji tudi v zaimkih skoraj dosledno zapisoval z , le enkrat v KPo 1567 je uporabljen zapis z . Kadàr yh Samaritarij néſo ôteli herpergovati, ſo diali k’Goſpodu: GOſpod òzhli, tako zhemo rezhi, da Ogãn od Nebeſ pade, inu ijh sashge (KPo 1567: LXXXVII) Tudi za iji pri stičnem zapisu glagola in kratke oblike zaimka je uporabljal . Sato tim Paſtirom . .. ôzhe Chriſtus na ſtrani ſtati, inu nijm dar ſvoi podeliti, vkripitijh (KPo 1567: XXXVIIIb) 93 Sopojavljanje (pisnih ali oblikovnih) dvojnic v neposrednem sobesedilu je lahko tudi znak stilistične izrabe dvojničnosti za izogibanje ponavljanju, vendar gre v večini primerov, navedenih v monografiji, za posamične zglede, v splošnem so tudi v neposrednem sobesedilu rabljene enake oblike (npr. »Edno [. .] pade na pot [. .] inu ije ptice pobero [. .] Edã del pade mey tèrnie, inu tèrnie ije saduſhi« (KPo 1567: XCVII)), kar kaže, da tovrstna variantnost ni rezultat zavestne stilistične izbire. V primerih, ko število zgledov kaže na sistematično izrabo dvojničnosti, bo na to posebej opozorjeno. 50 4 Pisna podoba osebnih zaimkov Pri ń na začetku besede prevladuje zapis ,94 čeprav najdemo tudi posamične zapise .95 Kadar pa ń sledi i, je razmerje obratno.96 Le v dveh primerih je v KPo 1567 zaporedje ń + i zapisano z (Dmn. 3mžs nym, str. CXXI; Ded. 3ž ny, str. LXIIIIb). Enaka zapisa – in – najdemo v KPo 1567 tudi v primerih, ko ń sledi ij: Rdv. nyu (str. CLXVIII), niju (str. CLXII). Tudi na koncu besede pri navezni obliki Ted. 3m je Krelj mehkost ń večinoma označeval, in sicer z zapisom ali s tildo na predhodnem samoglasniku. Ob predlogih, ki se končajo na soglasnik, je za veznim vokalom uporabljal zapis . 4.1.3 Dalmatin i j ji ń nagl. nenagl. -i -i- -i j- -j -j- ń- -ń ń + i ń + ij 2ed. 1mn. Imn. 2mn. 3m 1575–76 i i/y y/i i i i i/j i ij/y n/ in ni/ ni/ ni ny ny 1578 i/y y/i y/i i/y i i i i ij/y n/ in ni/ ni/ ni ny ny 1580 i y y / i i i / ij n / ni/ / ny od 1584 i/ y/i/ y/ y/i i/y/j j/i j j ji/y nj/ni/ jn ny/ ny y/j ij i/j n/ny ni Preglednica 11: Zapis i, j in ń pri Dalmatinu Pri Dalmatinu je zapis naglašenega i v končnem položaju bistveno bolj neenoten kot pri Krelju in Trubarju. Pri I 2ed. je izključno ali prevladujoče uporabljal zapis z ( ti), v DB 1578 in DB 1584 najdemo tudi posamične primere zapisa z ( ty), v DB 1584 tudi ( tj). Pri I 1mn. in 2mn. v prvih dveh delih prevladuje zapis z ob redkejšem , v vseh naslednjih pa je razmerje obratno, zapisi z so redki; v delih iz leta 1580 je dosledno rabljen . My ſmo greſhili s’naſhimi Ozheti red, mi ſmo krivu rounali, inu ſmo pregreſhni bily (DB 1584: II, 135a) vy morate prozh pojti, vi némate tukaj oſtati (DB 1584: II, 117a) Le enkrat je v DC 1585 rabljen tudi . Inu nam odpuſti naſhe dolge, kakòr mij odpuſzhamo naſhim dolshnikom (DC 1585: A6b) Pri Imn. 3m je v vseh delih zapis z pogostejši kot z , kot pri 1mn. in 2mn. je v delih iz leta 1580 rabljen dosledno. V DB 1584 je v enem primeru rabljen tudi . Satu onj delajo enu pokrivalu zhes njo (DB 1584: I, )(4a) Pri stičnem zapisu dvojinskih imenovalniških oblik z dva do leta 1584 prevladuje , v DB 1584 pa , čeprav je pri 2dv. pogost tudi zapis z ( vydva 6 : vidva 4). Pri nenaglašenem i v končnem položaju pri Dalmatinu prevladuje zapis , v DB 1584 najdemo tudi redke primere zapisa in . 94 V KB 1566 Krelj mehkosti ń še ni dosledno označeval. 95 Razmerje je torej obratno kot pri zapisu vzglasnega j- (z izjemo 1ed.). 96 Izjema je Rmn. 3mžs, kjer je v KPo 1567 nih nekoliko pogostejši kot nijh. Prim. preglednice v prilogi 1. 51 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Ony meny ſhtrike polagajo na poti, po katerim hodim (DB 1584: I, 315a) Taku mj daj eno ſaſtavo, dokler my poſhleſh (DB 1584: I, 25a) aku hozhete vy mojmu Goſpudu priasèn inu svéſt iskasati, taku my97 povejte: aku pak nikar, taku mi tudi povejte (DB 1584: I, 15b) Nasprotno je bil pri zapisu j Dalmatin zelo dosleden. Do leta 1584 je zanj v vseh položajih uporabljal ,98 od leta 1584 pa . Od tega pravila odstopajo le posamični zapisi I 1ed. ieſt v DB 1584 in DM 1584. Sdaj moram ieſt tudi povédati, koku je on velik, koku mozhan, inu ſhtalten (DB 1584: I, 278a) Satu ieſt tudi, GOSPVD, tvoj obraz yſzhem (DM 1584: CLIIII) Zaporedje ji je do 1584 prevladujoče zapisoval z , pogosti so tudi zapisi z . Od 1584, ko je uvedel razlikovanje med zapisom i in j, prevladuje ob še vedno pogostem (le v DM 1584 je dosledno rabljen ). Tudi pri zapisu odrazov ń lahko ločnico postavimo v leto 1584. Do DB 1584 je Dalmatin mehkost ń na začetku besede označeval le redko, in sicer predvsem pri 3ž v DJ 1575 in DB 1578, kjer najdemo ob tudi zapis , medtem ko je v DPa 1576 dosledno , verjetno pod vplivom Trubarjevega prevoda evangelija. V delih iz let 1584 in 1585 pa je mehkost skoraj dosledno označena (v DB 1584 najdemo le enkraten zapis Red. 3ms nega, II, str. 54b), in sicer z , le redko z in (oboje v DB 1584). Pri zaporedjih ń + i in ń + ij 99 je do 1580 prevladoval zapis ob redkejšem , od leta 1584 pa ju je Dalmatin skoraj dosledno zapisoval z , najdemo le v posamičnih zgledih v DB 1584 (npr. Omn. 3mžs nimi, I, str. 265b; nimy, I, str. 86b). Na koncu besede je Dalmatin mehkost ń označeval v vseh delih: do 1584 z , nato z . 4.1.4 Ostali avtorji 4.1.4.1 Juričič Pri Juričiču (JPo 1578) je zapis vseh treh glasov zelo nedosleden: za naglašeni i na koncu besede najdemo (prevladuje pri I 2ed. in Imn. 3m), (prevladuje pri I 1mn. in 2mn.,100 rabljen pa je tudi v edinem primeru stičnega zapisa I 1dv. s števnikom dva) in enkraten zapis ( mij, II, str. 11), pri nenaglašenem i v končnem položaju pa prevladuje ob .101 Kot pri ostalih avtorjih pred letom 1584 je za j na začetku besede pri I 1ed. dosledno rabljen , ki prevladuje tudi pri kratkih oblikah 3mžs ob redkejšem ; enako je razmerje zapisov pri j na koncu besede, medtem ko je v medsamoglasniškem položaju pogostejši od . 97 V DB 1578 na tem mestu najdemo običajni zapis mi (str. 21a). 98 V posamičnih primerih se je pojavljal tudi v zgodnejših delih. Pri zaimkih ga najdemo le enkrat v DJ 1575 (Med. 3ž nej, str. 25) 99 Zapisi nju v DB 1584 so bili interpretirani kot oblika nju in ne kot pisna različica (prim. 3.1.3). 100 Največ zapisov z je iz prvega dela, ki ima za predlogo Kreljev prevod z doslednim zapisom , vendar je v večini primerov tudi v tem delu zapis v obeh zaimkih spremenjen v . 101 Grafem je zlasti pogost pri kratki obliki D 1ed., kjer sta zapisa mi in my skoraj enakovredna. Pri ostalih zaimkih močno prevladuje; zapisi z se v prvem delu ne pojavljajo na enakih mestih kot pri Krelju. 52 4 Pisna podoba osebnih zaimkov Kreljev zapis j z v Juričičevi postili ni ohranjen, to dvočrkje pa je uporabljeno za zaporedje ji, ki je redkeje zapisano z . Odraz ń na začetku besede je večinoma označeval z , redko z , v nekaj primerih pa mehkost ni označena: Red. 3ms nega (III, str. 59b), Oed. 3ž shno (I, str. )(4b; III, str. 49[=48]). Zaporedji ń + i in ń + ij sta prevladujoče zapisani z , sledi zapis , le v dveh primerih je uporabil zapis : Rmn. 3mžs nijh (III, str. 49b[=48b]), Med. 3ž nij (I, str. 133b). Na koncu besede je odraz ń zapisoval kot . i j ji/ij ń nagl. nenagl. -i -i- -i j- -j -j- ń- -ń ń + i ń + ij 2ed. 1mn. Imn. 2mn. 3m JURIČIČ i/y y/i/ij i/y y i/y i/y i/y y/i ij/y ni/ in ny/ ny/ ny/n ni/nij ni TULŠČAK i/y y y/i / i/y i i / ij n in ni/ny / BOHORIČ i i i / i j j/i j/i y/i ni / nji/ nji (BTa) (BTa) ni/nj ji nj/n (BH) (BH) TROST i y y / i i / / ji ni / ny/ni / MEGISER i i i / i j i / / ni/ / nji / nj/n ZNOJILŠEK i i/y i/y / i j / / ji/y nj/ni jn ny/ / ( 1mn.) ni/nji y/i ( 2mn.) Preglednica 12: Zapis i, j in ń pri ostalih avtorjih 4.1.4.2 Tulščak Tulščak (TkM 1579) je naglašeni i na koncu besede pri I 2ed. zapisoval z , le v enem primeru z (str. 81b), ki ga je dosledno uporabljal pri 1mn. in 2mn., prevladuje pa tudi pri Imn. 3m ob posamičnih zapisih oni. Tudi nenaglašeni i je v TkM 1579 zapisan z , izjema je le enkraten zapis D 1ed. my (str. 92a). J je tako na začetku kot na koncu besede zapisan z (za medsamoglasniški položaj ni zgleda), ji z . Mehkosti ń Tulščak na začetku besede ni označeval, zaporedje ń + i je običajno zapisoval z , najdemo pa nekaj pojavitev D in Omn. 3mžs z zapisom . Ń na koncu besede je kot drugi avtorji zapisoval z (Ted. 3m vain, str. 91b). 4.1.4.3 Bohorič Bohorič je i v vseh položajih zapisoval z , pri j pa v BH 1584 prevladuje zapis ob posamičnih zapisih ( njei, str. 62[=82]; vaih, naih, oboje str. 79). Zaporedje ji je v BTa 1580 po enkrat zapisano z in , v BH 1584 pa je dosledno rabljen . V BTa 1580 je pri zaimkih izpričan samo zapis za odraz ń na začetku besede, in sicer , medtem ko je v BH 1584 večinoma zapisan z , le pri Ded. 3ž najdemo tudi zapis ( knej, str. S2). Tudi pri ń + i ni bil povsem dosleden, v BH 1584 poleg med protestanti do takrat 53 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma edinstvenega zapisa – s katerim je zapisoval tudi zaporedje ń + ij – najdemo tudi (npr. Rmn. 3m102 nih, str. S17) in (Rmn. 3m njh, str. 62[=82]). Na koncu besede odraz ń tudi v BH 1584 pri zaimkih ni izpričan. 4.1.4.4 Trost Trost je pisno normo, ki jo je postavila Biblija, upošteval le deloma, saj v TtPre 1588 ni ločeval med zapisom i in j, kar Rigler (1968: 230) pripisuje tiskarskim navadam in ne zavestnemu odstopu, saj se od DB 1584 razlikuje le v stvareh, ki niso bile značilne v takratni latinski grafiki: naglašeni i v I 2ed. je v TtPre 1588 zapisan z , v I 1mn. in 2mn. ter Imn. 3m z , nenaglašeni i in j na začetku besede (za ostale položaje ni zgledov) sta zapisana z , za ji pa je uporabljal enak zapis, kot je prevladoval v DB 1584: . Mehkost odraza ń na začetku besede je Trost dosledno označeval z , kadar ń sledi i, pa je večinoma uporabljal zapis , le enkrat se v Oed. 3ms pojavi zapis nim (str. 46). Za ostale položaje ni zgledov. 4.1.4.5 Megiser Tudi Megiser je v svojih slovarjih (MD 1592, MTh 1603) kljub možnosti zgledovanja delno odstopal od pravopisa, uveljavljenega v DB 1584, in tudi od BH 1584 (Merše 2006: 124); i je v vseh položajih zapisoval z , j v začetnem položaju z , v končnem pa z ; mehkost odraza ń na začetku besede je v MD 1592 označeval z ali , v MTh 1603 pa ni označena (). Od DB 1584 je odstopal tudi pri zaporedju ń + i, ki ga je zapisoval z . 4.1.4.6 Znojilšek Pri Znojilšku (ZK 1595) je zapis naglašenega i precej nedosleden: I 2ed. je dosledno zapisan z , ki prevladuje tudi pri I 1mn. in Imn. 3m poleg , medtem ko je pri 2mn. skoraj dosledno rabljen (edina izjema je enkratna pojavitev vi, str. 39). Nasprotno je nenaglašeni i dosledno zapisan z , j pa z . Pri zaporedju ji prevladuje , pogost pa je tudi . Zapis odraza ń se večinoma ujema z zapisom v DB 1584: na začetku besede , na koncu , za zaporedje ń + i , ń + ij ni izpričan. Za odraz ń na začetku besede najdemo v enem primeru zapis (Ded. 3ms niemu, str. 89), ki ga je kot redkejšo različico uporabljal tudi za ń + i (Rmn. 3mžs nih, Omn. 3mžs nimi); to zaporedje je v nekaj primerih zapisal tudi z (Rmn. 3mžs njih, str. 74; Med. 3ž nji, str. 124, 185). 102 Pri BH 1584 so izjemoma tudi množinske oblike 3mžs v odvisnih sklonih ločene po spolih, saj je tudi Bohorič kljub prekrivnosti oblik navedel paradigmo za vsak spol posebej. 54 4 Pisna podoba osebnih zaimkov 4.1.5 Pesmarice i j ji ń nagl. nenagl. -i -i j- -j -j- ń- -ń ń + i ń + ij 2ed. 1mn. Imn. 2mn. 3m *P 1563 i/y i/y i i/y i/y i y / ni/ in ni/ / n/ny ny TRUBAR- i i/y i i i / y y n in ni/ ny JEVE ny IZDAJE DC 1579 i/y y/i y/i i i i y y/ij n in ni/ ny ny DC 1584 i y/i y i j j j ji/y nj/n jn ny/ ny ni/nj TfC 1595 i y/i y/i i j j j ji/y nj/n jn ny/ ny ni/nj Preglednica 13: Zapis i, j in ń v pesmaricah 4.1.5.1 *P 1563 Pesmarica iz leta 1563 je izšla s Trubarjevim imenom na naslovnem listu (ker prinaša v prvem delu ponatis pesmi iz TC 1550), vendar brez njegove vednosti, saj je rokopis, ko mu ga je ob vrnitvi v Ljubljano predložil Matija Klombner, zavrnil kot jezikovno in pesemsko slab (Rupel 1966: 21). Kljub temu je bila pesmarica natisnjena; v njej so poleg ponatisnjenih Trubarjevih pesmi izšle pesmi še nekaterih drugih avtorjev iz ljubljanskega protestantskega kroga, uredil pa jih je Hrvat Jurij Juričič. Zapis i, j in ń je v *P 1563 zelo neenoten; zdi se, da urednik (večinoma) ni posegal v zapise posameznih avtorjev, pa tudi ti so bili pri zapisovanju glasov nedosledni. Še najbolj enoten je zapis i, kjer v vseh položajih ne glede na naglašenost prevladuje . Izjeme najdemo predvsem pri Juričiču: v I 2ed. in pri kratki obliki D 2ed. je občasno rabljen ob prevladujočem , pogostejši pa je zapis pri I 2mn.; najdemo ga tudi v Trubarjevih pesmih, kjer je ohranjen zapis iz TC 1550, ter v pesmih H. K.103 in nekaterih nepodpisanih. V eni od nepodpisanih pesmi se enkrat pojavi tudi zapis kratke oblike dajalnika povratnega zaimka z ( ſy, str. 181). Tudi j je na začetku in na koncu besede običajno zapisan z , pri Trubarju (prevzeto iz TC 1550), H. K. in v eni od nepodpisanih pesmi najdemo pri 3mžs v začetnem položaju tudi zapise z . Edini primer j sredi besede v Trubarjevi pesmi je kot v TC 1550 zapisan z (R 2ed. vayu, str. 4). Najbolj neenoten je zapis odrazov ń. V Trubarjevih pesmih je večinoma ohranjen zapis iz TC 1550, torej za ń in za ń + i, le v enem primeru je zadnji zapis spremenjen v . 103 O avtorjih pesmi, ki jih označujejo posamezne okrajšave, in z njimi povezanih dilemah prim. Koruza 1984: 317. V monografiji so pri analizi in navajanju posameznih pesmi – razen pri Trubarjevih – navedene v izvirniku uporabljene okrajšave. 55 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Shnim ye ſtuarill ſemllo/ nebu [...] Moſha Shnim ye ſtuarill ſemlo, nebu [...] Mosha potle to ſheno Inu ye vkupe porozhill, Vſo potle to sheno. Inu ye vkupe porozhill, Vſo ſtuar ye nima iſrozhil, de ima nim ſluſhiti ſtrar[!] ye nima iſrozhil, de ima nym slushiti (TC 1550: 146(81b)–147(82a)) (*P 1563: 1) Ostali avtorji so nasprotno na začetku besede večinoma označevali mehkost ń z , čeprav H. K. in L. Z. zelo nedosledno; tudi pri Juričiču, ki je sicer dosledno pisal , ob predlogu enkrat najdemo zapis (Red. 3ž ishne, str. 46). V nepodpisanih pesmih prav tako prevladuje , v enem primeru je rabljen tudi (Red. 3ž nye, str. 130). Le v pesmi G. R. je rabljen le zapis , nasprotno pa je za zaporedje ń + i ta avtor uporabljal , ki je pri ostalih izpričan redkeje, saj pri njih prevladuje zapis . V končnem položaju je odraz ń v vseh pesmih zapisan z . 4.1.5.2 Trubarjeve izdaje pesmarice Trubar je v pesmaricah, ki jih je uredil (TPs 1567, TC 1574, TP 1575), tudi v pesmih drugih avtorjev uveljavljal svojo pisno normo. Tako za naglašeni kot za nenaglašeni i je skoraj dosledno pisal , izjema je le en primer zapisa I 1mn. z v TPs 1567 (v Trubarjevi lastni pesmi), ki je v naslednji izdaji popravljen v . my tudi pruti nim [. .] ſe iskashemo mi tudi pruti nim [. .] ſe iskashemo (TPs 1567: 73) (TC 1574: 73) Tudi j je na začetku besede zapisan z , medsamoglasniški pa z , enako kot ji na začetku besede.104 Za j na koncu besede ni zgledov. Zapis ń se prav tako ujema s Trubarjevimi ostalimi deli: mehkosti v začetnem položaju ni označeval, v končnem je uporabljal (TC 1574 nain, str. 79), za zaporedje ń + i je pisal , za ń + ij pa . Edina izjema je Ddv. 3mžs nyma v Trubarjevi Nu puite puite vſi ludie v TPs 1567 in TC 1574. Shnim ye ſtuarill ſemlo/ nebu [. .] Mosha, potle to sheno, inu ie vkupe porozhil , Vſo ſtuar ye nyma yſrozhil, de ima nim slushiti (TPs 1567: 2; podobno TC 1574: 2) V predhodnih natisih te pesmi v TC 1550 in tudi *P 1563 je bil na tem mestu uporabljen zapis (prim. zgoraj). 4.1.5.3 Dalmatinovi izdaji pesmarice Pri Dalmatinu (DC 1579, DC 1584) najdemo – še posebej v prvi izdaji iz leta 1579 – bistveno bolj neenotno podobo. Tudi on je sicer poskušal pri zapisu uveljaviti lastno normo, a je to storil manj dosledno kot Trubar. Pri dolgem naglašenem i na koncu besede je uveljavil razliko med zapisom I 2ed. z ter I 1mn. in I 2mn. z , vendar se v DC 1579 pojavljajo tudi posamični primeri obratnih zapisov: ty v Kreljevi pesmi (str. 52 – v TC 1574 ti, str. 80) in vi v Trubarjevi, čeprav je sicer v Trubarjevih zapisih teh dveh oblik spreminjal v : Letu vi bote diali, kadar vy vkupe pridete (DC 1579: 25) 104 Gre za dve pojavitvi kratke oblike Tmn. 3mžs yh v Kreljevi priredbi 83. psalma. Trubar te oblike ni uporabljal, zato ne moremo primerjati zapisa ( je bil tudi pri njem eden od možnih zapisov za ij, prim. 4.1.1), Krelj pa je za ji v tem položaju običajno pisal . 56 4 Pisna podoba osebnih zaimkov V DC 1584 sta oba zapisa spremenjena v skladu s prevladujočim načinom, najdemo pa nova odstopanja pri I 1mn.: v nekaterih novih Dalmatinovih, Bohoričevih in nepodpisanih pesmih se poleg prevladujočega my pojavlja tudi mi (str. CXCVII, CCXX, CCXLV, CCCXLIII). Pri nenaglašenem i ni posebnosti, zapis je dosledno . Enako je v DC 1579 označeval tudi j na začetku in koncu besede, sredi besede pa je ohranil Trubarjev zapis . V DC 1584 je v vseh položajih pisal . Bolj nedosleden je zapis ji. V DC 1579 prevladuje , v novi Dalmatinovi pesmi Iesus Criſtus Odreishenik pa je pri Rmn. 3mžs uporabljen ( ijh, str. 28). V DC 1584 prevladuje zapis , v D in Tmn.105 3mžs najdemo tudi . Mehkosti odraza ń na začetku besede v DC 1579 ni označeval, v DC 1584 pa ga je prevladujoče pisal z , čeprav še najdemo zapise z v uvodu in eni od Dalmatinovih pesmi, ki je bila objavljena že v DC 1579 (Med. 3ž po nej, str. LIIII). Pri vseh primerih v neposrednem sobesedilu najdemo tudi zapise z : imata od nih tudi tim Otrokom praviti, de ſe bodo bali Boga, njega Sapuvidam pokorni, inu de njega beſſedam bodo verovali. Inu take nega Zajhne inu Sapuvidi, je ſamuzh sapovedal vſem ludem veden vſerci inu pred ſebo [...] sapiſſane iméti (DC 1584: a8b) Kir vshe troſhta potrebuje, ta po nej ſerzhnu vsdihuje: Aku ti pak Grehou shal nej, Gledaj, de nepèrſtopiſh k’njej (DC 1584: LIIII) de je on nas shnega Martro od Pekla rejſhil [...] Raven tiga ſe vuzhimo v’deſſetih Sapuvidah [...] kaj njemu dopade ali nikar, de vejmo s’zhim, koku imamo njemu slushiti (DC 1584: b3a) Odraz ń na koncu besede je zapisan v DC 1579 z in v DC 1584 z . Najbolj neenoten je v Dalmatinovih izdajah pesmaric zapis zaporedja ń + i. V DC 1579 prevladuje , pojavlja pa se še (tudi tam, kjer je bil v TC 1574 rabljen ). Hozhe de greshnu Zhloveſtvu, Vnebi Hozhe de greshnu zhloueſtuu, Vnebi per nym prebyva (DC 1579: 131) per nim prebyua (TC 1574: 141) V DC 1584 je to zaporedje večinoma zapisano z , najdemo pa tudi zapisa in , predvsem v Trubarjevem uvodu ter njegovih in Schweigerjevih pesmih, ki so bile objavljene že v prejšnjih izdajah. Ta je kakòr en Vèrt selen, S’rodovim Drevjem obſajen, V’nym dobèr sdrau ſad raſte, Kir neſygnie neſtrohni, dotler drugu v’nim sraſte (DC 1584: CLIIII) zhudne rizhi je on shnjm dial (DC 1584: II) : zhudne rizhi je on shnym dial (DC 1584: II)106 ſtuj ti vſelej pred njm (DC 1584: VIII) Odpri njm vrata nih ſerza, de pèr nih tvoja beſſeda, bo veden prebivala (DC 1584: XCVIII) Ta ſe nym poſmehuje, On zhe neki ſèrd ſpuſtiti, slobnu k’nim vſim govoriti (DC 1584: CLV) Dosleden pa je zapis zaporedja ń + ij – v obeh izdajah najdemo samo . 105 Gre za Kreljevo pesem, objavljeno že v TC 1574, kjer je bil zapis prav tako yh (prim. op. 104). 106 Prvi zapis je natisnjen pod notami, drugi pa v besedilu pesmi, ki sledi notam. 57 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 4.1.5.4 TfC 1595 V zadnji izdaji pesmarice, ki jo je uredil Felicijan Trubar, najdemo pri vseh treh glasovih v vseh položajih enake zapise kot v DC 1584, le odstopanja od prevladujočega so pogostejša. Felicijan Trubar je namreč ohranil večino Dalmatinovih odstopajočih zapisov, v nekaterih primerih pa je tudi spremenil prevladujoči zapis iz DC 1584 v redkejšega: De nebomo tim hudim, od katerih De nebomo tim hudim, od katerih mi pojemo, glih, de na shivoti inu my pojemo, glih, de na shivoti inu na Duſhi, na tim Svejtu inu ve- na Duſhi, na tim Svejtu inu ve- koma v’Pekli, nebomo shnimi red koma v’Pekli, nebomo shnimi red ſhtrajfani (TfC 1595: B3b) ſhtrajfani (DC 1584: b2) try dny je v’grobi leshal :/: V’nim try dny je v’grobi leshal. V’nym teh vernih gre[!] sakril (TfC 1595: téh vernih greh sakril (DC 1584: CCXXVII) CXXVIII) V pesmarico je urednik vključil tudi nekaj pesmi iz *P 1563, ki jih v Trubarjevih in Dalmatinovih izdajah ni bilo. Sicer jih je poskušal uskladiti z zapisom, kakršen je bil normiran v DB 1584, a precej nedosledno, saj je spreminjal tudi zapise, ki so bili v skladu z rabo v Bibliji. Bug Ozha ga vſliſhi le po njega Bug Ozha ga vslishi le poniega voli, de ſe vſe pismu vnim dopolni. voli, de ſe uſe piſmu unym dopolni, Iudeſh pride ſtopi knemu (TfC 1595: iudesh pride ſtopi knemu (*P 1563: CXCIII) 120) Nega prihod je bil krotak, Na sodni Nega prihodie[!] bil krotak, Na ſodni dan bode ſtrashan, vsem hudim dan bode ſtrashan, Vſem hudim nejovernim ludjem, shnih vezhnim neiouernim ludiẽ, Shnih vezhnim pogublenem. Vsi kir vjeſuſsa verujo, pogublenem. Vſi kir vieſuſsa veruio, Na njega martro ſe sanashajo Naniega marteo[!] ſe ſanashajo (TfC 1595: CXLII) (*P 1563: 66) Tudi v nekaj novih pesmih – nepodpisanih in tistih, ki jih je napisal Marko Kumpreht – zapis ni dosleden. Dva Iogra ſta vta Emaus ſhla, Inu ſta shaloſtna bila, Criſtus ſe knima perdrushil, Inu je shnima govuril. Al eluja. Nyma islagal tu piſmu, Od Mojseſa nu prerokou, Nyh ſerze tu je gorelu (TfC 1595: CCXXIIII) 4.1.6 TPo 1595 V TPo 1595 najdemo pri zapisu i, j in ń vse različice, ki so se pojavljale v predhodnih delih. Prevladuje sicer norma, kot je bila uveljavljena v DB 1584, a v vseh položajih in pri vseh zaimkih najdemo številna odstopanja. Naglašeni i v I 2ed. je tako večinoma zapisan z , v dobri šestini zgledov pa se pojavlja zapis z . Ob tem najdemo tudi posamične zapise z . Pri 1mn. in 2mn. so poleg izrazito prevladujo- čega zapisa z (ta je uporabljen tudi v edinem primeru stičnega zapisa I 1dv. s števnikom dva) uporabljeni tudi zapisi z in nekoliko redkeje z . Tudi v Imn. 3m močno prevladuje ob redkih zapisih z . 58 4 Pisna podoba osebnih zaimkov i j ij ji ń nagl. nenagl. -i -i- -i j- -j -j- ń- -ń ń + i ń + ij 2ed. 1mn. Imn. 2mn. 3m i/ y/ y/i y i/ j/i j/i j y y/ji/ nj/n/ jn/ ny/ni/ ny/ y/j i/ij j/y ij/i/j ni/ny in nj/nij nj/ni Preglednica 14: Zapis i, j in ń v TPo 1595 Tudi pri zapisu nenaglašenega i na koncu besede najdemo poleg močno prevladujočega še in , vendar so tovrstni zapisi redki. Sicer je onu s’namj cilu ſgublenu (TPo 1595: I, 284) Boshja beſseda inu sapuvid taku dobru nad namy dershi (TPo 1595: II, 156) Za j na začetku besede je poleg pisec uporabljal tudi in ; prva dva znaka najdemo tudi na koncu besede, medtem ko je v medsamoglasniškem položaju zapis dosledno . Le pri zaporedju ji večinski zapis odstopa od prevladujočega zapisa v DB 1584: je namreč nekoliko pogostejši kot , pojavljajo pa se še zapisi – ki je zlasti pogost pri Dmn. 3mžs ( ijm) – ter pri Tmn. 3mžs še in ( ih, jh). Tudi zaporedje ij (ob stičnem zapisu Ted. 3ž z glagolom) je zapisano z ( poloshyo, II, str. 21). Mehkost ń je označena, a ne dosledno; na začetku besede prevladuje zapis ob , le enkrat je uporabljen (Oed. 3ž nyo, I, str. 219). Najdemo pa kar nekaj primerov,107 ko mehkost ni označena, zapis je . Taku kadar enu Dejte vnega otrozhy pokorſzhini hodi, Ozha inu Mati, Hlapez inu Dekla vnih dellu inu pokorſzhini hodio, inu kaka neſrezha nim naprej ſtoji, tukaj Bug nozhe ſkusi nega Angele braniti nu ni[!] pomagati (TPo 1595: I, 158) Chriſtus je Bug, obtu vnega inu njega beſedi108 verujemo (TPo 1595: I, 187) Na koncu besede je zapis pogostejši kot . Zaporedje ń + i je običajno zapisano z , pogost je tudi zapis , v nekaj primerih pa najdemo tudi . Reslotik mej Turki, Iudi, Papeſhniki, inu mej temi pravimi Karſzheniki, inu njh vero (TPo 1595: III, 78) Pri Ded. 3ž v enem primeru najdemo nij (III, str. 82). Tudi ń + ij je prevladujoče zapisan z , v posamičnih primerih pa tudi z (npr. Tdv. 3mžs nju, III, str. 2) in (Tdv. 3mžs niu, II, str. 101). 107 Večina zapisov ń z je iz prvega dela postile. 108 Čeprav v navedenem zgledu različna zapisa ločujeta med tožilniško obliko zaimka in svojilno rodilniško obliko, se na splošno v besedilu zapisi obeh oblik ne razlikujejo, tudi če se pojavljajo v neposrednem sobesedilu, npr. »de bi my njega sa vſe njega dobrute imejli sahvaliti« (TPo 1595: II, 219). 59 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 4.2 Zapis é in ó Od samoglasnikov se posebnosti pri zapisu pojavljajo še pri dolgih naglašenih ozkih é in ó. 4.2.1 Trubar -é -é- -ó Tdv./mn. 3mžs, Red. 3ž, Ded. 3ž ńe Imn. 3ž one brez stično ob stično zapisanega zapisanem predloga predlogu ee/e e/ee (večina del) e/ee e/ee o/oo ee/e (TO 1564, (TT 1577) TPs 1566) Preglednica 15: Zapis é in ó pri Trubarju Pri Trubarju za dolgi naglašeni ozki e v končnem položaju pri Tdv./mn. 3mžs, Red. 3ž in Ded. 3ž močno prevladuje zapis , najdemo le posamična odstopanja, večinoma neposredno ob običajnejšem zapisu z . Ona nee roke iſtegne po preſlici, inu nee perſti prymo tu vretenu [...] Ne hysha ſe ne boy pred mraſom inu ſnegom, Sakai nee vſa drushina ima duy guant (TC 1575: 357) Tedai gre kiakai ta Altman ſtemi slushabniki, inu ne perpela pres ſyle [...] Inu kadar nee perpelaio, poſtauio nee pred ta Suit (TT 1581-82: I, 490) Oni ſo ga pag poſlushali, ſatu kir ie ne bil dolg zhas shnega zupernyo omamil (TT 1581-82: I, 505)109 Vsaj v nekaj primerih gre morda za tiskarski poseg, saj se zaimek pojavlja na prelomu vrstice. Ty [...] ne hote ozhitu htaki Veri ſtopiti inu ſposnati p̃d[!] ludmi, pado od ne | inu no ſataio (TT 1557: u4a) Ta Cerkou ſa ne | obuie Slushabnike ima uedan molyti (TO 1564: 120a) V TPs 1566 pa najdemo odstopanje v zapisu samo v kazalu. Molytue te Cerque ſubper ne Sourashnike (TPs 1566: 271a) Ob stično zapisanem predlogu110 pri navedenih zaimkih prevladuje zapis , vendar so odstopanja nekoliko pogostejša: posebej je treba izpostaviti TO 1564 in TPs 1566, kjer je zapis tudi v tem položaju edino ali prevladujoče , in TR 1558, kjer v Red. 3ž111 ob predlogu v prevladuje ( vnee 2 : vne 1), ob z pa ( shne 5 : shnee 1). Eliaſa ie Bug shiuil skuſi Vranuue [...] Potle ſano mahino pogazhizo nega inu eno vduuo shnee ditetom (TR 1558: E3a) diuiza Maria pridiguie [...] Vſi ludie kir ſe bodo bali Boga, pokuro diali inu Verouali Vnee Synu, ty bodo Miloſt imeili per Bugi (TR 1558: R2b) kadar ie ona ſaslishala, de ie Ieſus vnee Deshelo prishal [...] gre ona ſdaici [...] knemu (TR 1558: Fa) 109 V izdaji iz leta 1557 je v obeh zgledih zapis nee (str. 345, 355). 110 Tudi v primeru, ko gre za palatalizacijo predloga iz ob ń s hiperkorektnim zapisom predloga ( is shne; prim. op. 90). 111 V Tmn. 3mžs tudi ob predlogu v prevladuje zapis , najdemo le v enem primeru v robni opombi (str. Y2a). 60 4 Pisna podoba osebnih zaimkov De bi Diuiza Maria Vne Synu Ieſuſa Criſtuſa inu nega beſſedom ne bila Verouala, ni bi [...] nishter ne nuzalu (TR 1558: g2b) V ostalih delih so zapisi z ob predlogu posamični. Inu ſama Diuiza Maria vtim zhaſu she, Kadar ie Ieſuſa vnee teleſſu noſsila, ie pridigala (TT 1557: bb4a) Ta Agar Abraamoua Dekla, kadar ie no nee Goſpa Sara shnee ditetom is hyshe bila podila (TT 1557: dd4a) De to S. Troyzo shnee ſtanum inu oprauilom [...] ſpoſnamo (TL 1567: 72b) Vtim pag kadar ſem ieſt ſazhel gouoriti, pade doli ſueti Duh unee, koker ie vnas bil tudi padel vtim ſazhetku (TT 1557: 368; podobno TT 1581-82: I, 523) Inu ona poye shnee Goſpudom tudi leto Peiſen (TT 1577: 261) Tu vſe ſmo per tih Mashah vidili, ſteim ie ta Curba shnee laſtnim peharom inu kelihom te Ceſſarie, Krale, Vyude, vſe shlaht ludi opoyla (TT 1577: 434) Vsi zgledi razen enega so iz spremnih besedil k biblijskim prevodom. Nasprotno za Imn. 3ž one 112 prevladuje zapis , le v TT 1577 je Trubar v enem primeru uporabil . Sodoma, Gomorra inu poleg nih leſezha Meiſta, katera ſo glih taku, koker onee Curbale (TT 1577: 230) V nekončnem položaju je Trubar ozki naglašeni e skoraj dosledno zapisoval z . Izjema je le enkraten zapis Ded. 3ž neei v TE 1555, ki se nespremenjen ponovi tudi v TT 1557 in TT 1581-82. kateri ſe lozhi od ſuie shene, ta ima neei dati en lozhitui[!] liſt (TE 1555: C5b = TT 1557: 12; podobno TT 1581-82: I, 17) V nasprotju z e Trubar pri naglašenem o pri zaimkih praviloma ni opozarjal na njegovo dol- žino s podvojenim samoglasnikom. Prevladuje zapis , v celotnem opusu najdemo le pet primerov zapisa v Ted. 3ž, pri čemer gre v štirih primerih za vsebinsko enak odlomek iz evangelija, ki ga prvič najdemo v TE 1555. Inu kadar Ieſus pride Vpetrouo hisho inu ſagleda nega Tashzho vti poſteli leshozh mershlizhno, to prime ſa nee roko, inu ta mersliza noo ſapuſti (TE 1555: D4b) V TT 1557 (str. 20) in TT 1581-82 (I, str. 28) je zapis v Matejevem evangeliju popravljen v no, najdemo pa noo v vzporednem odlomku iz Markovega evangelija: Inu Simonoua polniza ie leshala bolna na merslizi, inu oni sdaici nemu od nee pouedo. Inu on knei perſtopi, inu noo gori vsdigne, inu no prime ſa nee roke, inu ta mersliza no sdaici ſapuſti (TT 1557: 97) Inu Simonoua polniza ie leshala bolna na merslici, inu oni sdaici nemu od nemu[!] od nee pouedo. Inu on knei perſtopi, noo gori vsdigne, prime ſa nee roke, inu ta mersliza noo sdaici ſapuſti (TT 1581-82: I, 137) 112 Prim. op. 78. 61 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma V zgledu iz TT 1581-82 je zapis uporabljen še enkrat, tudi tam, kjer je bil v TT 1557 . Edini preostali primer zapisa naglašenega o z najdemo v TO 1564, kjer gre za rabo tožilniške končnice pri svojilnem rodilniku ob tožilniškem jedru (prim. 3.1.7). Morda gre v tem primeru za vpliv pravilnega svojilnega rodilnika, ki bi bil pričakovano zapisan z . Tu Shensku Seime, bo tei kazhi noo glauo ſterlu (TO 1564: 49b) 4.2.2 Krelj in Dalmatin V nasprotju s Trubarjem je Krelj oba glasova zapisoval dosledno z enojnim samoglasnikom, kar je morda povezano tudi z relativno doslednim označevanjem mehkosti ń.113 K takšnemu sklepu nas navaja stanje pri Dalmatinu, kjer do DB 1584 najdemo zapise naglašenega ozkega e na koncu besede z , v poznejših besedilih pa zapisa s podvojenim samoglasnikom ni. -é -é- -ó Tdv./mn. 3mžs, Red. 3ž, Imn. 3ž Ded. 3ž ńe one brez stično zapisanega ob stično zapisanem predloga predlogu mehkost ń mehkost ń mehkost ń mehkost ń označena neoznačena označena neoznačena 1575–78 e ee/e / ee/e e/ee e/ee (DB o 1578) 1580 / ee / ee ee/e e o 1584–85 e/é / e / e/é e/é o/ó Preglednica 16: Zapis é in ó pri Dalmatinu Vendar je predvsem v zgodnejših delih zapis bistveno bolj neenoten kot pri Trubarju: in se bolj ali manj enakovredno pojavljata tako v primerih, ko zaimek stoji samostojno, kot ob stično zapisanih predlogih. ſuoio miloſt isſiple zhes ne. On vidi inu dobru vei, koku ony vſi moraio vmreti. Satu ſe on ſteim obilneishi zhes nee vſmiluie (DJ 1575: 72) V redkih primerih, ko je mehkost ń označena,114 je zapis dosledno . V delih, izdanih leta 1580, je zapis odvisnih oblik 3mžs ne glede na predlog dosledno ; pri Imn. 3mžs je v DPr 1580 rabljen , v DC 1580 pa . Od DB 1584 dalje najdemo, kot že omenjeno, pri vseh oblikah izključno zapis , ki je lahko v redkih primerih dopolnjen z ostrivcem. V nekončnem položaju je Dalmatin v vseh svojih delih uporabljal zapis z , edine izjeme so enkraten zapis Ded. 3ž neei (DB 1578: 49a) in posamični primeri rabe ostrivca v DB 1584 (npr. Ded. 3ž njéj, I, str. )(3a; II, str. 9a). 113 V primerih, ko ń-ju sledi ozki naglašeni e v končnem položaju, je mehkost pri Krelju vedno označena. 114 Pred letom 1584 najdemo le nekaj primerov v DJ 1575, in sicer Tmn. 3mžs in Red. 3ž nie. 62 4 Pisna podoba osebnih zaimkov 4.2.3 Ostali avtorji V delih ostalih avtorjev pri zapisu e in o večinoma ne najdemo odstopanj od prevladujoče rabe: v končnem položaju je zapis e – kot pri Dalmatinu – odvisen od označevanja mehkosti ń: tako je Tulščak uporabljal , ostali avtorji pa . Edini izjemi sta Juričičev enkratni zapis Red. 3ž z v drugem delu postile in Znojilškov prav tako enkratni zapis Tmn. 3mžs z ostrivcem: Goſpodnia ie ta semlia inu vſa palnoſt niee (JPo 1578: II, 52) iméte njé stem vezh sa lubu, sa volo nyh della (ZK 1595: 199) Naglašeni e sredi besede in naglašeni o so vsi avtorji dosledno zapisovali z in . 4.2.4 Pesmarice in TPo 1595 V *P 1563 je naglašeni e v vseh položajih zapisan z .115 V pesmaricah, ki jih je uredil Trubar, najdemo na koncu besede v večini primerov zapis – tudi ob predlogu, le v enem primeru v Dalmatinovi pesmi iz TP 1575 je zapisan z (Tmn. 3mžs ne, str. B2a).116 Enako velja za DC 1579, kjer najdemo enkraten zapis v končnem položaju le v Trubarjevih litanijah (Tmn. 3mžs ne, str. 43), in sicer pri nepredložno rabljenem zaimku, kjer je bil v prejšnjih izdajah pesmarice rabljen . Naglašeni e sredi besede in naglašeni o v končnem položaju sta v vseh pesmaricah zapisana z in , v drugi Dalmatinovi pesmarici in v izdaji F. Trubarja iz leta 1595 pa je zapis dosledno rabljen tudi za naglašeni e na koncu besede, saj je v teh sklonih mehkost ń dosledno označena. V TPo 1595 je v redkih primerih, ko mehkost ń ni označena, v tem položaju večinoma še vedno uporabljen zapis . 4.3 Zapis s Na zapis s so v največji meri vplivale pisne oziroma stavske navade dobe. V nemških in latinskih tekstih sta se namreč kot položajni varianti uporabljala znaka in <ſ>, ki sta v glavnem svojo razvrstitev ohranila tudi v besedilih slovenskih protestantov 16. stoletja. 4.3.1 Trubar Zapis s je pri zaimkih doslednejši kot na splošno: na začetku ali sredi besede je skoraj dosledno uporabljen <ſ>, odstopanja so običajno povezana s stavskimi konvencijami (prim. Rigler 1968: 216–218) in pogosto vezana na ležeči tisk. Tako se od TPs 1566 začne v kurzivi za stično zapisanim predlogom k rabiti ,117 saj v desno podaljšani znak ne omogoča sopostavitve <ſ>. Taku vſai na konzu nee vſdiguie, inu pomaga, reshi inu ksebi vſame vtu nebeshku veßelie (TPs 1566: 169a) Sakai Bug ie to Cerkou, vſe Verne ksebi kani ſueti zhiſti lipei [...] Neueiſti [...] ozhiſtil (TC 1575: 388) 115 V večini primerov je mehkost ń označena, v edinem primeru v Trubarjevi pesmi, kjer ni, pa je zaimek zapisan stično s predlogom, zato je enojni zapis v skladu s Trubarjevo običajno normo pred letom 1566. 116 V DC 1579 je zapis popravljen v (str. 126). 117 Vendar zapis ni dosleden; tako v TT 1577 prevladuje tudi v kurzivi. 63 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Da gre res za stavsko navado, kaže enkraten zapis ob predlogu h v TC 1575, kjer je rabljen <ſ>. Natu ie Salomon to ſuio Mater hſebi na ſtran poſſadel (TC 1575: 213) Najlepše se to razmerje pokaže v TT 1581-82, kjer najdemo v tipografsko različnih delih besedila različne zapise s: v biblijskih besedilih, natisnjenih v ležečem tisku, je za predlogom k dosledno rabljen , v spremnem tekstu, natisnjenem v pokončnem tisku, pa razen v enem primeru (I, str. 10) <ſ>. Zanimiv je slovenski predgovor k drugemu delu, kjer je v pokonč- nem tisku rabljen gotični , ob njem pa v dveh primerih pričakovano <ſ>, v enem primeru (II, str. **4b) pa . Tudi v zgodnejših besedilih v pokončnem tisku najdemo odstopanja v zapisu s predvsem ob stično zapisanem predlogu k. Tako najdemo po en primer zapisa v TC 1555 in TT 1557, čeprav je v obeh knjigah sicer dosledno rabljen <ſ>. on ſam gsebi perdrushi eno Goſposko Gmaino kir nema madesha oli vraska (TC 1555: A8b) Tedai on kiakai gre, inu uſame ksebi ſedem druſih duhou, kir ſo gurshi koker on (TT 1557: 35)118 Edini primer, ko najdemo odstopanja od običajnega zapisa v začetnem položaju, je v TO 1564. Inu is vmei vas bodo vſtaieli Moshye, kir bodo preurazhen Vuk gouurili, inu te Mlaishe bodo na se vlekli (TO 1564: 76a) Od TL 1567 je v ležečem tisku v imenovalniku zaimka za 1. os. ed. jest zaporedje st pretežno zapisano z ligaturo namesto z običajnim <ſt>, čeprav je zlasti v TC 1575 in TT 1581-82 ta zapis bistveno manj dosleden kot zapis zaporedja ks. Iest ſem vezh delal, iest ſem vezh shlakou pryel, ieſt ſem zheſtzhe viezhi bil, iest ſem zhes tu bil vſmertnih nadlugah. Ieſt ſem od Iudou po petcrat shtirideſſeti shlakou mane eden pryel (TT 1581-82: II, 140)119 V končnem položaju (R, T, M 1mn., 2mn. nas, vas) je Trubar skoraj dosledno uporabljal zapis , vendar se pri 1mn. zlasti v prvih knjigah pojavlja tudi zapis (v gotici <ſh>). naſhi Grehi bodo is naſh sprani (TC 1550: 63(40a)) Inu naſh ne vpelai uto iſkuſhno. Samuzh nas reſhi od ſlega (TA 1550: (14)) Inu nas ne vpelai uto iskushno. Samuzh nash reshi od slega (TA 1555: A3b) Vskusnauah nas ne puſti./ Inu od slega nash reshi/ Te proſhne nas ti Bug vslishi (TA 1555: A7b) Napoprei te ſo nom dane, de is tih moremo veiditi, kakoue nature, misli, vole, shege inu giane bi mi bili, de bi nash ta Hudizh ſuiem ſtrupom ſteim grehom ne bil oskrunil (TC 1555: G3) ſatu nash naklane, de bi ſpet uto ſtaro kosho ſtopili (TM 1555: A3b) de ie tu ſam Criſtus, nih inu nash vſeh Odreſhenik, ſturil inu doperneſſil (TR 1558: L4a) Te preuelike lubeſni inu dobrute Criſtuſeue/ kir ie ſa nasho volo zhlouik poſtal/ nash reshil od vſiga slega (TR 1558: a2b) Sakai leta Bug ie nash Bug vſelei inu vekoma, On nash bode vodil noter do te Smerti (TPs 1566: 91a) 118 V TE 1555 je bil na tem mestu rabljen <ſ>: »ſedai on kiakai gre, inu vſame gſebi ſedem druſih duhou, kir ſo gurshi koker oni« (TE 1555: F1a). 119 Pri zapisu zgledov je zaradi enotnosti rabljen pokončni tisk tudi v primerih, ko je v izvirniku rabljen ležeči tisk. V primerih, ko je tip tiska pomemben za pojasnitev dvojničnosti, je nanj opozorjeno v spremnem besedilu. 64 4 Pisna podoba osebnih zaimkov Čeprav je tovrstni zapis sičnikov redek, ni omejen samo na zaimke in na končni položaj.120 Večje število pojavitev pri osebnih zaimkih bi morda lahko pripisali vplivu zapisa svojilnih zaimkov.121 V nekaterih knjigah se pojavljajo tudi posamični zapisi s <ſ>, ki so pri Trubarju omejeni na robne opombe – bodisi v gotici (T 1ed. naſ, TR 1558: d2a, e4b)122 ali latinici (R 1mn. naſ, TO 1564: 18b–19); v TO 1564 v očenašu najdemo še zapis <ſs>. Inu nas neupelai vto iskushno. Temuzh naſs reshi od Slega (TO 1564: 102a) 4.3.2 Krelj Krelj je v skladu s svojim ločevanjem med zapisom zvenečih in nezvenečih sičnikov v vseh položajih za s uporabljal <ſ>. Le pri njem najdemo tudi obliko I 1ed. jaz, pri kateri je z dosledno zapisoval s . s- -s ks-123 -VsV- -st pokončno ležeče pokončno ležeče TRUBAR ſ/s s/sh/ſh kſ/ks kſ s ſt ſt (gotica)/ (do 1566) (do 1567) ſ/ſs ks st/ſt (od 1566) (od 1567) KRELJ ſ ſ kſ / ſ ſt / DALMATIN ſ s kſ kſ/ks / ſt ſt/ st JURIČIČ ſ/s s/ſ kſ kſ ſ/ſſ ſt ſt TULŠČAK ſ s / / ſ ſt / BOHORIČ ſ ſs/s/ſ / / / / ſt (1mn.) s (2mn.) TROST ſ s kſ / / ſt st MEGISER ſ/s s/ſs / / / ſt st ZNOJILŠEK ſ s/ſs kſ / / ſt ſt Preglednica 17: Zapis s pri posameznih avtorjih123 120 Ramovš (1971: 150) navaja zgled Prashnik (TAr 1562: 65a), Neweklowsky (2009: 214) pa zhash (TL 1560: 22b) in shledna (TL 1560: 28); pogostejši pa je zapis s pri zlitniku c, npr. Norezh (TO 1564: 84b; Merše, Novak, Premk 2001: 79), padezh (TL 1560: 19a; Neweklowsky 2009: 214) itd. 121 Medsebojni vpliv osebnih in svojilnih zaimkov kažejo tudi obratni primeri, ko je svojilni zaimek zapisan s namesto , npr. Abraam uas Ozha (TT 1557: 286); v TT 1581-82 je oblika popravljena v vash (I, str. 405). 122 Čeprav najdemo v istem delu tudi v gotici zapis , npr. T 1mn. nas, str. h4b. 123 V tem sklopu so upoštevani tudi primeri, ko je predlog od zaimka ločen z apostrofom, saj ta ne vpliva bistveno na zapis s: TPo 1595 kſebi (I, str. 216), k’ſebi (I, str. 213), ksebi (II, str. 166), k’sebi (I, str. 230). 65 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 4.3.3 Dalmatin Tudi pri zapisu s je bil Dalmatin bliže Trubarju kot Krelju: na začetku in v sredi besede je uporabljal zapis <ſ>, na koncu pa . Edini izjemi sta enkraten zapis I 1ed. jest z ligaturo v ležečem tisku v DB 1584 in raba za predlogom k prav tako v kurzivi v DPa 1576 ( ksebi, str. A2b), medtem ko je v drugih delih tudi v tem položaju <ſ>. Kakòr de bi Bug rekàl: Iest moram letim Krajleſtvam ludy dati, inu de bi jeſt imel lih Ierusalem inu moj folk satu resdjati (DB 1584: II, 94a) 4.3.4 Ostali avtorji Pri drugih avtorjih je zapis s podoben kot pri Trubarju in Dalmatinu: na začetku in sredi besede <ſ>, v končnem položaju pa . Pri Tulščaku in Trostu124 je ta distribucija dosledna, pri ostalih pa najdemo manjša odstopanja, posebej pri Juričiču, in sicer v drugem delu njegove postile. On ie dobro na Pasho Ispelia, ali Ouce pred sabo rene ali pudi, inu sa nymi gre (JPo 1578: II, 35) Kai ie vshe, da naſ Chriſtus imenuie brate? (JPo 1578: II, 7b) Iaſt vaſ hozhu ſpokoyt (JPo 1578: II, 21) vaſ moye Apoſtole inu mlaishe hozhu poſlati po vſem ſuitu predigouati Euangelium (JPo 1578: II, 16b) Za Juričiča so značilni tudi nedosledni zapisi podvojenega <ſſ> ob stično zapisani kratki obliki povratnega osebnega zaimka. My imamo sgol grehe, skruni, inu Vsamite naſe moy Iaram (JPo 1578: ſramoto, katero Chriſtus naſſe iem- III, 36b) lie, inu ſe snami menia (JPo 1578: II, 186b) Sakai nikatere Bolesni Bog saſſe ſtori saſe Mashe inu Vigilie peti, ohrani (JPo 1578: II, 204b) Shtiftai Bratouſzhino (JPo 1578: III, 105[=115]) Pri Bohoriču (1584) najdemo posebnosti pri zapisu s samo na koncu besede, in sicer le pri 1mn., kjer prevladuje zapis <ſs>, poleg pričakovanega pa se pojavi tudi <ſ> (T 1mn. naſ, str. S64). Pri 2mn. najdemo samo zapis . Pri Megiserju je zapis bolj neenoten. V MD 1592 je pri I 1ed. v kurzivi uporabljena ligatura , v MTh 1603 pa je v tem položaju uporabljen običajni zapis <ſ>, ki v obeh delih prevladuje tudi v začetnem položaju poleg enkratne pojavitve zapisa s pri R Zp se (MD 1592: T1b). V končnem položaju prevladuje , le v MS 1593 je v T 1mn. uporabljen zapis <ſs>. Tudi pri Znojilšku najdemo odstopanja samo v končnem položaju, in sicer zapis <ſs> v M 1mn. in 2mn. ob prevladujočem . 124 Izjema pri Trostu je dosledna raba ligature v ležečem tisku (str. 25), ki je verjetno posledica stavskih konvencij tiskarne. 66 4 Pisna podoba osebnih zaimkov 4.3.5 Pesmarice V *P 1563 najdemo le dve odstopanji od pričakovanega zapisa: v ležeče tiskanih naslovih se po enkrat pojavita zapisa <ſt> (str. 48) in (str. 103), v pesmi L. Z. EN DRUGI PASION pa v T 1mn. najdemo obliko nash. Kadar ie viſſeiozh ſa nash ſolſe tozhil, ſiga ſueta grehe ſam noſil (*P 1563: 125) V ohranjenih pesmih prve Trubarjeve izdaje pesmarice TC 1567 odstopanj ni, v TC 1574 pa najdemo podobno stanje kot v *P 1563: v ležečem tisku pri I 1ed. zapis z ligaturo že prevladuje, čeprav še ni dosleden ( iest 3 : ieſt 1), v T 1mn. pa najdemo enkraten zapis nash, tokrat v Trubarjevi predelavi 12. psalma. Pomagai tui Gmaini :/: Per Veri nash ohrani (TC 1574: 129) Bolj neenoten je zapis v TP 1575, kjer sicer v I 1ed. najdemo še večje prevladovanje ligaturnega zapisa v ležečem tisku ( iest 9 : ieſt 1), pri T 1mn. in T 2mn. pa je v božični pesmi Janža Schweigerja v končnem položaju rabljen <ß>. Sa naß Vboge greshnike | Inu Hudizhou Ietnike, | Sazhel ie on terpeti (TP 1575: B6–B6b) Vaßh kummer noßi ſam | Obranil ie vaß pred peklom | Zhloueſfuu[!] ie reßhenu (TP 1575: B7a)125 V prvi Dalmatinovi izdaji pesmarice je zapis povsem v skladu s splošno normo, leta 1584 pa spet najdemo manjša odstopanja v Bohoričevi Eni drugi otročji pesmi, in sicer <ſs> v T 1mn. (ob prevladujočem ). Vsdigujmo Bug h’tebi naſh glaſs, ti Bug rèſnizhnu v’ſliſhiſh naſs, Si vkasal nam prou moliti: Oblubil ſi nas v’ſlishati (DC 1584: CCXLII) u’veri vuzhiſh, tèrdiſh, troſhtaſh, V’brumi naſs vodiſh tàr pejlaſh (DC 1584: CCXLII) Najbolj neenoten je zapis v TfC 1595, kjer najdemo posamična odstopanja v vseh položajih: za zaporedje st najdemo v uvodu v ležečem tisku tako zapis <ſt> (str. B5b) kot (str. B3b), pri povratnem zaimku v dajalniku za stično zapisanim predlogom (v nepodpisani božični pesmi Dete vbetlehemi rojenu), največ variacij pa najdemo pri s v končnem položaju pri 1mn., kjer sicer močno prevladuje običajni zapis , pogosteje kot v prejšnjih izdajah pa najdemo tudi zapisa <ſs> (v Bohoričevi pesmi, ki je bila navedena že pri DC 1584, v Kumprehtovih pesmih in eni od nepodpisanih) in <ſ>. De bi ſe nam zilu vdrushil, Vsveti raj ksebi perpravil (TfC 1595: CLXI) Ti ſi Goſpud Goſpudov vſih, Vsami od naſs naſh velik greh (TfC 1595: CCLIIII) Trubar: Nedaj Ozha naſh lubi Bug. De bi od naſ ſe vsel tvoj vuk (TfC 1595: L) Kumpreht: Vsami od naſ Goſpud Bug, Vſe nashe grehe tar krivu djanje (TfC 1595: XCV) Kumpreht: De tvoja luzh, vſe slu tar muzh, vuſ ſtrah tar vojſkovanje, od naſ shene, tar dileshne, ſtury karshanſke gmajne (TfC 1595: CCLXI) 125 Kot je razvidno iz zgleda, je zapis <ß> za s v Schweigerjevi pesmi pogost in se pojavlja v različnih položajih. V ostalih pesmih iz te pesmarice je večinoma omejen na medsamoglasniški položaj. 67 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma V eni od nepodpisanih pesmi je v končnem položaju rabljen tudi <ſh>. Ta kir je naſh vſe odreſhil (TfC 1595: CLXXIII) s- -s ks- -VsV- -st pokončno ležeče pokončno ležeče *P 1563 ſ s/sh kſ / ſ ſt st/ſt TPs 1567 ſ s / / / / / TC 1574 ſ s/sh kſ / / ſt st/ſt TP 1575 ſ s/ß / / / ſt st/ſt DC 1579 ſ s kſ / / ſt / DC 1584 ſ s/ ſs kſ / / ſt ſt TfC 1595 ſ/s s/ſ/ſs/ kſ/ks / / ſt st/ſt ſh/SS TPo 1595 ſ/s s/ſ kſ/ks kſ/ks ſt st/ſt Preglednica 18: Zapis s v pesmaricah in TPo 1595 4.3.6 TPo 1595 Zapis s, predvsem pri povratnem zaimku, je neenoten tudi v TPo 1595, kjer je prevladujoči zapis v posameznih položajih enak kot pri drugih avtorjih z izjemo Krelja, vendar najdemo številna odstopanja. V I 1ed. je v običajnem tisku dosledno rabljen znak <ſ>, v ležečem tisku pa najdemo tudi nedosledno rabljeno ligaturo . Si li ti Elias? On je djal: Iest nejſim [...] Ieſt ſim ena vpiezha ſhtima vpuſzhaui (TPo 1595: I, 22) Posamična odstopanja od prevladujočega zapisa <ſ> v začetnem položaju pri povratnem zaimku se pojavljajo predvsem ob (stično in nestično zapisanih) predlogih, največkrat se zapis pojavlja v orodniku, vendar tudi tam <ſ> prevladuje. Najpogosteje je zapisan v primerih, ko gre za zvezo predloga z in povratnega zaimka, pri čemer podvojeni soglasnik ni označen.126 tu ima, aku Bug hozhe, nekaj sabo perneſti (TPo 1595: I, 113) Zapis na koncu besede je doslednejši, vendar tudi tu najdemo dva odstopa od običajnega (T 1mn. naſ, III, str. 21; R 2mn. vaſ, II, str. 74). 126 Zapis zveze predloga z in O Zp z enojnim <ſ> ( ſebo/ ſabo ‘s sabo’) je značilen za vsa dela razen TPo 1595, tudi tista, kjer so sicer predlogi od besed ločeni z apostrofom (KPo 1567 s’mano : ſabo; DB 1584 s’tabo : ſabo). V TPo 1595 poleg zapisov ſabo in redkeje sabo najdemo tudi zapise s’ſa-bo/ s’ſebo in sſabo (prim. Jelovšek, Erjavec 2019: 11–12). 68 4 Pisna podoba osebnih zaimkov 4.4 Zapis v 4.4.1 Trubar v- -v- nepredložno ob nestično zapisanem predlogu 1550 v u u 1555 v/u v/u u 1557 u/v u/v u 1558–1577 v/u v/u u TT 1581-82 v v u Preglednica 19: Zapis v pri Trubarju Tudi za osebne zaimke velja, kot je na splošno ugotovil že Rigler (1968: 219), da se pojavlja le na začetku besede (v celotni paradigmi osebnih zaimkov za drugo osebo dvojine in množine), vendar ne v vseh delih enako dosledno. V prvih dveh delih, natisnjenih v gotici, se razlike kažejo tudi ob nestično zapisanih predlogih: v TC 1550 in TA 1550 je ob predlogih dosledno rabljen , pri nepredložno rabljenem zaimku vi pa prevladuje zapis z . de ſem ieſt zhlouik poſtall/ inu kar ieſt deim inu terpim/ tu ye vſe vaſhe laſtnu/ tu ſe vſe ſa uas inu vom hdobrumu ſtury/inu de vy tu terdnu veryamete (TC 1550: 69(43a)) V delih, izdanih leta 1555, se ta distribucija podre, se začne pogosto pojavljati tudi pri nepredložno rabljenih zaimkih, vendar razen v kratkem tekstu TA 1555 v nobenem položaju ne prevladuje. V TT 1557 se razmerje med zapisi z in z obrne, v vseh sklonih in polo- žajih prevladuje ; tudi v Matejevem evangeliju je Trubar v primerjavi s TE 1555 spremenil številne zapise, pri čemer najdemo spremembe tako iz v kot obratno. MErkaite na vasho Almoshno, de vi MErkaite na vasho Almoshno, de vi te iſte ne daſte pred te mi[!] ludmi, de te iſte ne daſte pred teimi ludmi, de bi ui od nih gledani bili, Sice druſiga bi vi od nih gledani bili, Sice druſiga lona vi ne bote imeli per vashim lona ui ne bote imeli per uashim ozhetu kir ie vnebeſih (TE 1555: C7a) ozhetu kir ie unebeſih (TT 1557: 13) V poznejših delih zapis z spet vedno bolj prevladuje v obeh pozicijah, čeprav je le redko dosleden. Dosledno je rabljen samo v krajših delih – TA 1566 in TPs 1579 – ter v TT 1581-82, kjer so spremenjene tudi vse pojavitve z iz prejšnjih izdaj. MErkaite na vasho Almoshno, de vi te iſte na daſte pred teimi ludmi, de bi vi od nih gledani bili. Sice druſiga lona vi ne bote imeili per vashim Ozhetu, kir ie vnebeßih (TT 1581-82: I, 19) Kadar v ni na začetku besede (za stično zapisanimi nezložnimi predlogi k,127 v, z,128 imenovalnik dvojinskih osebnih zaimkov z - dva), je Trubar dosledno uporabljal zapis . 127 Pri Trubarju je sklop kv v večini del prevladujoče zapisan s , čeprav že od TE 1555 najdemo tudi zapise . 128 Enako velja v redkih primerih stičnega zapisa enozložnih predlogov, npr. nauas (TO 1564: 159b). Nasprotno v primerih, ko se podvojeni soglasnik v predložni zvezi v vas ne zapisuje, najdemo prevladujoči zapis za v na začetku besede: vas ‘v vas’ (TT 1577: 106 = TT 1581-82: II, 311). 69 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 4.4.2 Krelj Krelj je tudi pri osebnih zaimkih skoraj dosledno uveljavil zapis za v v vseh položajih, le enkrat pri njem najdemo za predlogom v, ki pa je od zaimka že ločen z apostrofom. Spokoriteſe, de Chriſtuſ ſvoio Miloſtio notàr v’uaſ more prebivati (KPo 1567: XXXIII) Ob ostalih nezložnih predlogih (ne glede na to, ali so od zaimka ločeni z apostrofom ali ne) je v zapisan dosledno z . Ias ſàm svami red vſaki zhaſ notèr do konca ſvéta (KB 1566: A7b) Ieſt ſàm britkò ſhelil velikonozhno Iagne s’vami ieſti (KPo 1567: CXL) 4.4.3 Dalmatin Dalmatin v prvih delih ni sprejel Kreljevega doslednega zapisa z v vseh položajih, temveč Trubarjevo razlikovanje med začetnim (zapis z ) in nezačetnim položajem (zapis z ), ki ga je do leta 1578 upošteval skoraj dosledno. Edina izjema je enkratna pojavitev ui v DPa 1576. Kadar ony pak od zhudeſsa inu od veſsela she ne ſo verouali, ie on rekal knim: Imateli ui tukai kai ieſti?129 (DPa 1576: 37b) Od leta 1580 pa tudi pri Dalmatinu najdemo dosleden zapis z v vseh položajih, tudi ob stično zapisanih nezložnih predlogih, ki jih ni vedno dosledno ločeval z apostrofom. O vy Moshie, ieſt kvam vpyem, inu Ludy klizhem (DPr 1580: 13) 4.4.4 Ostali avtorji V JPo 1578 najdemo pri zapisu v podobno stanje kot v sočasnih Trubarjevih delih: na začetku besede ob prevladujočem zapisu posamične primere z , sredi besede pa dosleden zapis . Že v TkM 1579 pa je zapis pri zaimkih v vseh položajih , čeprav po Riglerju (1968: 227) pri Tulščaku v splošnem sredi besede ni rabljen dosledno. Tudi pri ostalih avtorjih, ki so pisali po letu 1578, je zapis skoraj dosledno , izjemo najdemo le v TtPre 1588, kjer (podobno kot pri Krelju) najdemo zapis za predlogom v. kateri ie tu dobru dellu notri v’uas ſazhel, taiſti ie bo tudi dokonial do Ieſuſouiga Criſtuſouiga zhaſtitiga pusledniga prihoda (TtPre 1588: 21) 129 Odlomek je sicer – kot številni drugi v tem delu – z nekaj spremembami vzet iz TT 1557: »Kadar pak oni, od zhudesha inu ueſſelia, she ne ſo uerouali, praui knim: Imate li ui tukai kai ieiſti?« (TT 1557: 253). Vendar je v drugih primerih morebitni zapis z spremenjen v . 70 4 Pisna podoba osebnih zaimkov 4.4.5 Pesmarice in TPo 1595 4.4.5.1 V *P 1563 na začetku besede prevladuje zapis , najdemo le posamične primere zapisa z : Odpuſtik grehou uã Bug day (*P 1563: 98)130 Te ſſame[!] beſſede boshie, Inu tu ſuetu piſmu :/: Vzhe uas prou vboge lude (*P 1563: 179) tu ye kelih muye kriy, te muye noue ſhaffti. Kir bo ſa uas inu doſti, de vom Bug grehe odpuſti, prelyta na tim kryshi (*P 1563: 24) Prvi je iz pesmi, podpisane s H. K., druga dva pa iz Trubarjevih pesmi iz TC 1550. Drugi zapisi z v pesmih iz TC 1550 so spremenjeni v . Tu tellu ye ſa uas danu | Bode tudi Tu tellu ye ſa vas danu, bode tudi reſlomlenu (TC 1550: 175(96a)) reslomlenu (*P 1563: 23) Za stično zapisanim predlogom je zapis dosledno : quom (str. 4), ſuami (str. 79). 4.4.5.2 V pesmaricah, ki jih je uredil Trubar, je stanje tudi pri zapisu v podobno kot v njegovih ostalih delih: na začetku besede prevladuje , v imenovalniku najdemo tudi posamične pojavitve z . Natu ui mui lubi Cranci inu sloueni, puite lete Peiſni, Vcerqui inu Doma ſaſtopnu (TPs 1567: A1b)131 Vuzhite vi vſe shlaht ludie [...] Te ui vſe glih Kerstite (TC 1574: 34)132 Sredi besede je zapis tudi v pesmaricah dosledno . 4.4.5.3 V prvi izdaji pesmarice, ki jo je uredil Dalmatin, je zapis – kot v drugih njegovih delih – na začetku besede dosledno , sredi besede pa je stanje še neenotno: v primeru iz Trubarjeve pesmi za stičnim predlogom najdemo zapis , v pesmi Lukeža Klinca pa . Trubar: Vashe Grehe bo ſam noſsil, vas bo od ſmerti ſpet reshil, Kadar kuam na Sueit pryde (DC 1579: 4) Klinc: Tiga ſe veſſelite vy, De ſe ie Bug ſpravil svami (DC 1579: 61) 4.4.5.4 V DC 1584 in TfC 1595 je zapis v vseh položajih . Enako velja za TPo 1595, kjer najdemo le eno izjemo: enkraten zapis s’uami (II, str. 256). 130 V ostalih pesmih istega avtorja najdemo zapis z , npr. str. 97 vas, str. 98 vam, str. 105 vy. 131 Zgled je iz uvoda v pesmarico, natisnjenega v ležečem tisku, v katerem je v vzglasju za v dosledno uporabljen zapis : »reſmislite kai uſaka beſſeda, nekar kar ta uiſha oli shtyma, uſebi dershi« (TPs 1567: A1b). Na pogostost zapisa v ležečem tisku je v zvezi s predpono v-/ u-, zlasti pred letom 1564, opozoril tudi F. Novak (2006: 145). 132 Zgled je iz pesmi Kadar ie Ieſus vnebu shal, ki je bila objavljena že v TC 1550 (str. 168(93b)) in *P 1563 (str. 20). V obeh primerih je bil na tem mestu uporabljen . 71 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 4.5 Naglasna znamenja Naglasna znamenja so bila v 16. stoletju rabljena pri Krelju, nato pa šele od DB 1584 dalje, a njihova raba ni bila enoznačna. Na zaimkih je večinoma rabljen ostrivec, najpogosteje pri Dalmatinu v DB 1584, kjer sicer pretežno označuje dolgi ě (ki ga v zaimkih ni), deloma pa tudi naglas na drugih samoglasnikih.133 V večini primerov je rabljen na samoglasniku e in zaznamuje ozki dolgonaglašeni e (Idv. 3ž oné (tudi v DC 1585, str. C2b), Red. 3ž in Tmn. 3mžs njé, D/Med. 3ž njéj), v nekaj primerih široki dolgonaglašeni e (T 1ed. méne, Ded. 3ms njému itd.; v DC 1585 tébe, str. 23), v I 1ed. pa še široki kratkonaglašeni e ( jéſt okoli 15 primerov od okoli 7500; en primer najdemo še v DM 1584, str. CLI). V T 2ed. najdemo tudi zapise tebé, kjer ni jasno, ali gre za naglas na končnici134 ali za napačno rabo135 ostrivca na nenaglašenem e; na drugo možnost poleg zapisov méne kažeta tudi zapisa kratkih nenaglašenih oblik T 2ed. té (I, str. 202) in Red. 3ž jé (II, str. 104b) v DB 1584 ter zapis tébe v DM 1584 (str. XXIII), medtem ko v drugi izdaji pesmarice, ki jo je uredil Dalmatin, DC 1584, najdemo še nekaj primerov z naglasnim znamenjem na končnici (R 1ed. mené, str. CCXXXVI; T 2ed. tebé, str. CII). Na drugih samoglasnikih je ostrivec pri Dalmatinu rabljen redko: v DB 1584 najdemo dva primera I 2ed. tí (II, str. 137b, 143b) in enkraten zapis D 2mn. vám (III, str. 107b). Ostrivec je pogosto rabljen tudi v BH 1584, kjer ga najdemo v paradigmi 3mžs (Tmn. 3ž njé, str. 62[=82]) in v glagolskih paradigmah pri Idv./mn. 3ž ( oné) in 3s ( oná) ter Idv. 3m ( oná). Nasprotno je pri Imn. 3m in 3s v nekaj primerih rabljen krativec ( onì, str. 103 idr., onà, str. 123). Obe znamenji najdemo tudi pri O 1ed. ( máno, str. 157; mèno, str. 159), kar potrjuje dvojnost naglasa pri tej obliki v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja. Od ostalih avtorjev najdemo ostrivec pri zaimkih le še v nekaj primerih za zaznamovanje različnih glasov: pri Trostu za kratkonaglašeni e (I 1ed. iéſt, str. 27); pri Znojilšku za ozki dolgonaglašeni e (Tmn. 3mžs njé, str. 199); v TPo 1595 je rabljen na kratki nenaglašeni obliki zaimka (Ted. 3m gá, II, str. 213). Krativec je rabljen redkeje, a pri več avtorjih. Poleg v že omenjeni Bohoričevi slovnici ga tudi pri Krelju najdemo v posamičnih primerih orodnika zaimkov, ki ne izražajo spola, na predvidoma nenaglašenih samoglasnikih (morda celo reduciranih v polglasnik; za načine zapisa obeh glasov prim. 3.1.2): tàbo (KB 1566: F3b), ſàbo (KPo 1567: XVIII, CIIb idr.), mèno (BH 1584: 159). V dveh delih iz leta 1595 je krativec po enkrat rabljen na kratkonaglašenih samoglasnikih: I 1ed. jèſt (ZK 1595: 32) in T 1mn. nàs (TfC 1595: CCCCIII), v pesmarici pa ga najdemo tudi na širokem dolgonaglašenem e: Red. 3ms njèga 136 (TfC 1595: CCCLXIIII). V DB 1584 je enkrat uporabljen pri T 1ed.: menè (I, str. 309a), kjer ni jasno, ali gre za naglašeni ali nenaglašeni e. 133 Rigler (1968: 229) dvojno vlogo ostrivca v DB 1584 pripisuje Bohoričevemu vplivu. Pri njem namreč ostrivec označuje naglasno mesto in dolžino, glede kakovosti samoglasnika pa je neobvestilen (Merše, Jakopin, Novak 1992: 328). 134 Za starejša obdobja slovenščine Ramovš (1952: 83) pri rodilniško-tožilniški in dajalniški dolgi obliki domneva končniški naglas, ki pa naj bi se v 15. stoletju začel umikati na osnovo (umik na prednaglasno kračino, tip ženȁ > žéna; Ramovš 1997: 514). 135 Po Riglerju (1968: 228) je med tiskovnimi napakami sorazmerno daleč največ napačnih naglasnih znamenj. 136 Gre za Dalmatinovo pesem O Goſpud Bug ti Ozha nash, objavljeno že v TC 1574; v predhodnih izdajah naglasno znamenje ni bilo uporabljeno. 72 4 Pisna podoba osebnih zaimkov 4.6 Zapis skupaj in narazen Pri pisni podobi osebnih zaimkov 16. stoletja je relevantno tudi vprašanje zapisa skupaj in narazen. 4.6.1 Znotraj zaimkov se dvojničnost zapisa pojavlja pri dvojinskih imenovalniških oblikah, ki so sestavljene iz zaimka in števnika dva. Pri Trubarju in Dalmatinu so sestavljene oblike pri vseh treh osebah prevladujoče zapisane skupaj, čeprav se v večini del kot dvojnica pojavlja tudi zapis narazen, ki je pri Trubarju v poznejših delih pogostejši kot v zgodnjih, kar kaže tudi spreminjanje zapisa v nekaterih primerih v TT 1581-82. Midua ſua tudi zhloueka uſimu slu Mi dua ſua tudi zhloueka uſimu slu poduershena (TT 1557: 378) poduershena (TT 1581-82: I, 538) ſakai uidua odueshuieta tu Sherbe? ſakai vi dua odueshuieta tu Sherbe? (TT 1557: 232) (TT 1581-82: I, 325) Inu onadua ſta tudi imeila Ioanneſa Inu ona dua ſta tudi imeila Ioanneſa hkanimu slushabniku (TT 1557: 373) hkanimu slushabniku (TT 1581-82: I, 530) Imenovalniške oblike dvojinskih zaimkov najdemo še pri Krelju, Juričiču in Bohoriču; pri vseh treh so podaljšane oblike prevladujoče zapisane narazen, le pri Juričiču je v enem primeru I 1dv. zapisan stično ( mydua, I, str. 94a). 4.6.2 Dvojničnost pri zapisu zaimkov se pojavlja tudi v predložnih zvezah, zlasti pri naveznih oblikah; v večini primerov osebni zaimki tudi znotraj takih enot ohranjajo ločeni zapis, razen nezložne navezne oblike Ted. 3m -( n) j, ki je vedno zapisana stično s predlogom in ima večinoma tudi drugačen odraz ń kot druge oblike 3mžs. resdile vmei ſebo nega guant, inu ſo ſain ta loos vergli (TT 1557: 89) Dokler Zhlovik ſimu ſvétu hofira inu ſtréshe, mu gre vſe po niega miſli, Kakòr pak iame v’to pravo Cerkov hoditi [...] taku vſa nadluga nain pade (KPo 1567: LXXVIIIIb) INu kadar ſo ony njega bily krishali, ſo njegou Gvant delili, inu ſo sajn loſsali (DB 1584: III, 28b) Izjemoma to velja tudi za Ted. 3s nje, ki ga najdemo v redkih primerih zapisanega stično s predlogom v zgodnjih Dalmatinovih delih in v TPo 1595; na podlagi glasovnega odraza ń v teh primerih lahko sklepamo, da se je naglas v zvezi prenesel na predlog. V DB 1584 so bili zapisi iz predhodnih Dalmatinovih del spremenjeni v skladu z običajno rabo (nestični zapis in za ń). neisrozhi nikomar inu neisrozhi niko- vbergib niemand tuoie blagu, de te mar tvoje blagu, de deine Güter/ Das dichs nebo greualu, inu te nebo grevalu, inu nicht gerewe/ vnd boſh nee moral saine boſh nje moral sa nje müssest sie darumb proſſiti (DJ 1575: 141) proſsiti (DB 1584: bitten (LB 1545: II, 166b) Sir 33,20) 73 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Aku lih kai dobriga Aku lih kaj dobriga Thut er etwas guts/ ſtury, taku riſnizhnu ſtury, taku riſnizhnu So weis er freilich saine neuei, inu sa nje nevej, inu nichts drumb/ vnd zu k’puſlednimu bo h’puſlednimu nevolen letzt wird er vngedül- nevolen zhes tuiſtu poſtane zhes tuiſtu tig drüber (LB 1545: (DJ 1575: 57) (DB 1584: II, 159a) Sir 14,7) Aku ſe pak tatuina Aku ſe pak tatvina Findet man aber bey shiua per nemu naide, shiva pèr njemu najde, jm den Diebstal le- bodi Vol, Oſſel, ali bodi ſi Vol, Oſſel ali bendig/ es sey ochse/ Ouza, taku ima duuie Ouza, taku ima dvuje esel oder schaf/ so sol saine pouerniti sa nje povèrniti ers zwifeltig wider (DB 1578: 68a) (DB 1584: I, 48b) geben (LB 1545: 2 Mz 22,3) de ſe ta GOSPVD ſvojga lebna das der Herr ſeines lebens vnd inu terpleinja taku mallu anvsame, leydens ſo wenig ſich annimpt/ vnd inu ſkoraj nainje137 ne ſmiſli denckt schier nicht dran (LH 1566: (TPo 1595: I, 291) I, CLXIX) Le v TC 1550 najdemo podoben primer tudi za Ted. 3ž. Lubyte vy moſhye vaſhe ſhene koker ye Ieſus lubill ſuyo Cerkou inu ye dall ſam ſebe ſaino (TC 1550: 133(75a)) Stični zapis Ted. 3ž najdemo tudi v nekaterih drugih delih, vendar na podlagi zapisa za ń ni mogoče sklepati, ali je v zvezi naglas ohranil zaimek, saj najdemo pri Trubarju za ń v nezačetnem položaju ob predlogu za tako kot (prim. 4.1.1). tebi [. .] dopade, skuſi to preproſto inu norsko pridigo tiga Crysha ohraniti inu Iſuelyzhati, vſe te, kir nano veruio (TO 1564: 76b) Podobno velja za Juričiča, pri katerem je medsamoglasniški zapis ń enak vzglasnemu (), zato je tudi tu težko opredeliti, ali zapis označuje tudi prenos naglasa na predlog. Pridi inu poloshi tuoio Roko nanio: To ie Snamenie te Vere [. .] da Chriſtus more niegoui Hzheri pomagati (JPo 1578: II, 201) gmain Liudye pak, kadar videio da Boshya beſeda drusiga nikar, kakor krish, tarplenie, skushniaue, vboshtuo, sashpotouanie inu preganianie ſabo perneſſe: Tako tudi sanio nemaraio (JPo 1578: II, 185) Stično so pri Juričiču, poleg njega pa še pri Krelju, v *P 1563, le redko pri Trubarju in skoraj nikoli pri ostalih avtorjih, občasno zapisane tudi oblikovno kratke navezne oblike zaimkov, ki ne izražajo spola (predvsem ob predlogih na in za, redkeje ob čez in pod 138), vendar običajno nestični zapis prevladuje. Tu koker zheſtu pyete/ Deite? de name ſmiſlite (TC 1550: 76(96b)) Vſai vſa nyh muzh zheste nizh ni (*P 1563: 145) On ſe sa nas Voiskuie [...] inu nas priasniuo podſe iemlie (JPo 1578: III, 13) 137 V tem primeru bi lahko šlo tudi za Tmn. 3mžs (ob pluralizaciji sindetične dvojine, ki je značilna za TPo 1595). Sindetična dvojina se nanaša na dve osebi ali predmeta, povezana z veznikom in (Derganc 1993: 210). 138 O stičnem/nestičnem zapisu enozložnih predlogov prim. Jelovšek, Erjavec 2019: 8–9. 74 4 Pisna podoba osebnih zaimkov V posamičnih primerih so stično zapisane tudi enozložne oblike zaimkov, pri katerih ni variacije med dolgimi in kratkimi oblikami, redko tudi dolge (večzložne) oblike zaimkov. Gdo veksho skarb sanas ima, kakor Chriſtus (JPo 1578: II,79b) Proſim de ſmislish namene (*P 1563: 168) Stične zapise zaimkov najdemo tudi ob (teh in drugih) predlogih, ki se vežejo z drugimi skloni, najpogosteje z orodnikom: Nebo ſe ie nad nym odperlo, inu ie ſueti Duh naniem (JPo 1578: I, 38a) Zhes letu je on tudi [...] te deſset Sapuvidi dal, de bi my naſha della vſa ponyh imejli rounati (TPo 1595: I, 18) Aku gdo hozhe sa mano hoditi, ta ſam ſebi odpouei, inu vsami ſui Crish, tar hodi samano (DPa 1576: A8a) gledaimo eden na drugiga, de ſe vmeiſebo vabimo hti lubesni (TT 1577: 67) 4.6.3 Stični zapisi se pojavljajo tudi v nepredložnih položajih. Najpogostejši so ob velelniku, zlasti pri kratkih oblikah 3mžs. gledai ne ſapuſtio vari myo (*P 1563: 126) Ozha odpuſtijm, Sakai ne védo kai delaio (KPo 1567: CLXIIII) Prozh, prozh ſletim, Crishaiga (DPa 1576: 25b) Najdemo pa jih tudi pri drugih kratkih in enozložnih oblikah zaimkov. raſloshimi tuoio Sentencio (JPo 1578: II, 85) proſimte isgouorime (JPo 1578: II, 95b) mojga Priatela ſhtima je tu, ker kluka. Odprimi moja luba priateliza (DB 1584: I, 333a) Pomagainom, Sa teim lebnom, Htim nebeshkom touarishom (TC 1574: 31) Zlasti Krelj in Juričič sta jih stično zapisovala tudi ob drugih glagolskih oblikah.139 Inu ie ena bratovſka velika lübesan naſhim ſovrashnikom povédati inu opominitije, da od hudiga ſtopio (KPo 1567: CLIIb) moram Vsemli pokopan biti, nezheteme videti (JPo 1578: II, 41) Pri Dalmatinu najdemo tovrsten zapis samo v registrih v DB 1578 ( nelushtami ſe, nesladimi, str. 181a) in DB 1584 ( dopádemi, III, str. CcIVa).140 V *P 1563 se pojavi stični zapis dveh zaimenskih naslonk, v TfC 1595 zaimenske naslonke in enozložne imenovalniške oblike zaimka, pri večini avtorjev pa najdemo posamične stične zapise tako kratkih oblik kot drugih enozložnih oblik zaimkov ob nezaimenskih naslonkah. gledai ne ſapuſtio vari myo (*P 1563: 126) Obveſelili ſo ſe Farji [...] Diali: Miga hozhmo v’loviti (TfC 1595: CLXXI) viſte tiga Ohranienika krishali (JPo 1578: I, 135a) 139 Pri teh avtorjih bi lahko domnevali, da gre pri stičnem zapisu za vpliv hrvaške literature (prim. Škrabec II: 210). 140 Rigler (1968: 229) domneva, da je bil avtor Registra v DB 1584 Bohorič, ki pa v svojih delih kratkih oblik zaimkov ni zapisoval stično. 75 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Ony [...] ſomu priasnivu dobru vsdali (DB 1584: I, 144a) Vi ſteſi sbrali en shaz vtih puslednih dneh (TT 1577: 126) Pri Juričiču najdemo v nekaj primerih stično zapisane cele naslonske nize. Ay dabi leta martau bil, ali dabiga vſe neſrizhe sadele (JPo 1578: II, 116) Redki pa so stični zapisi zaimkov s pridevniki in prislovi. Ga bodo od mladih nûg [...] lovili [...] inu na puſlid nemiloſtivòga vmorili (KPo 1567: XLIIIIb) Suoio reshnokry lipunas operi (*P 1563: 118) 4.7 Dvojničnost kot splošna značilnost zapisa osebnih zaimkov Pregled pisnih dvojnic je pokazal, da pisna podoba osebnih zaimkov odraža splošno neenotnost zapisa v slovenskem knjižnem jeziku tega obdobja. Čeprav gre za majhno število med seboj tesno povezanih besed, ki so v besedilih rabljene pogosto, to večinoma ne vpliva na večjo doslednost: v njihovem zapisu najdemo skoraj vse različice, ki so jih avtorji uporab ljali za zapisovanje posameznih glasov, čeprav je v večini primerov tista, ki je bila v danem položaju običajna, močno prevladovala. Pri dvojničnem zapisu samoglasnikov bi pri nekaterih osebnih zaimkih lahko domnevali težnjo po odpravljanju enakopisnosti: tako naj bi po Škrabcu (II: 104) temu služila raba za naglašeni in za nenaglašeni i (I 1mn. my : D 1ed. mi; I 2ed. ty : D 2ed. ti), vendar je pregled gradiva pokazal, da to pri my/ mi večinoma ne velja za Trubarja in Krelja, pri ty/ ti pa za nobenega avtorja tega obdobja, saj prevladuje enoten zapis ti tako za I kot za D, zapis ty pa je običajen pri Imn. kazalnega zaimka ta, čeprav pisno razlikovanje med vsemi tremi oblikami za pomensko razpoznavnost dejansko ni potrebno, saj sta imenovalniški obliki v sobesedilu enostavno razvidni na podlagi povedkovega ujemanja. Tudi pri razliki med zapisom za izglasni naglašeni e v nepredložnih zvezah in v predložnih bi lahko šlo za razlikovanje med enakopisnicami, saj se s podvojenim zapisom nepredložno rabljeni zaimek loči od nikalnice ne.141 Na to bi kazal tudi dosledni zapis v primerih, ko je pisno označena mehkost ń in tako odpravljena enakopisnost z nikalnico. Pri predložnih zvezah pa ta možnost večinoma ni izrabljena, čeprav ima pogosto rabljena zveza predloga v in svojilnega rodilnika 3ž, pri Trubarju običajno zapisana kot vne/ une, enakopisni-co v kazalnem zaimku oni (Red. ž in Tmn. mžs vne). Tudi tu lahko domnevamo, da je vzrok za pisno nerazlikovanje dejstvo, da pomensko razpoznavnost zagotavlja sobesedilo (Merše, Jakopin, Novak 1992: 325). 141 Tako domneva npr. Rigler (1977: 481), medtem ko Logar (1976: 22) v tem vidi znak diftongizacije novoakutiranega e. 76 5 OsebnOzaimenske Paradigme Pri slOvenskih PrOtestantskih Piscih 16. stOletja 5.1 Zaimki, ki ne izražajo spola 5.1.1 Ednina 5.1.1.1 Trubar 1ed. 2ed. Zp I jest/je142 ti R mene, me tebe/tabe*, te sebe/seba*, se D meni, mi tebi, ti sebi, si T mene, me tebe, te sebe, se M meni tebi sebi O meno/mano tebo/tabo sebo/sabo/sobo Preglednica 20: Edninske oblike osebnih zaimkov, ki ne izražajo spola, pri Trubarju 5.1.1.1.1 Imenovalnik Kot v starejših rokopisih tudi pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja prevladuje preglašena oblika z eksplozivno razrešitvijo končne pripore. Pri Trubarju se zgolj v nekaj primerih pojavlja tudi preglašena oblika brez končnega soglasnika, kot jo najdemo v SR. tiga kir kmeni pride, ie ga uunkai ne pahnem (TT 1557: 275) Oli v ti shtraifingi ie hozho Trosht Vupane od nega imeiti (TO 1564: 43b) Potehmal ie slishim od te tuie lubeſni inu vere, katero ti imash pruti Goſpudi (TT 1581-82: II, 246[=264]) ſakai ie veim, de bosh vezh, kar ieſt prauim, ſturil (TT 1581-82: II, 256[=266]) Je se tudi pri Trubarju ne pojavlja le pred s-, kar bi kazalo na razširitev rabe te oblike. Vendar njena redkost v primerjavi z jest (samo v TT 1557 je razmerje 1 : 1100) kaže prej na napako kot na pravo variantno obliko. Tako lahko sklepamo tudi zaradi nekontinuitete njene rabe v različnih izdajah istega besedila; v enem primeru je je popravljen v jest, v drugih pa gre za obratno spremembo. tiga kir kmeni pride, ie ga uunkai ne tiga kir kmeni pride, ieſt ga vunkai pahnem (TT 1557: 275) ne pahnem (TT 1581-82: I, 389) Potehmal ieſt slishim od te tuie Potehmal ie slishim od te tuie lubeſni inu Vere, katero ti imash lubeſni inu vere, katero ti imash pruti Goſpudi (TL 1567: 81b) pruti Goſpudi (TT 1581-82: II, 246[=264]) ſakai ieſt veim, de bosh vezh kar ieſt ſakai ie veim, de bosh vezh, kar ieſt prauim, ſturil (TL 1567: 82–82b) prauim, ſturil (TT 1581-82: II, 256[=266]) 142 Pisne in oblikovne dvojnice so med seboj ločene s poševnico, oblike iz vzporednih paradigem (dolge in kratke ali spolske različice pri 1dv.) pa z vejico. 77 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 5.1.1.1.2 Rodilnik in tožilnik V skladu z uveljavitvijo kategorije živosti so stare rodilniške oblike do Trubarjevega obdobja prodrle v tožilnik, stare tožilniške oblike pa so po funkcionalni prerazporeditvi pod vplivom razmerja med dajalniškimi dolgimi in kratkimi oblikami v nepredložni rabi postale naslonske ter so se kot takšne rabile tudi v rodilniku.143 »Jezik je izgubil občutek, da je mę stari A, in je smatral, da je nastala oblika po enklizi iz mene, podobno kot oblike v D.: mi, ti, si« (Ramovš 1952: 83). Nasprotno so ob predlogih kratke tožilniške oblike ohranile naglas144 in postale navezne, vendar je Trubar v predložnih zvezah uporabljal tudi iz rodilnika posplošene oblike (prim. 6.1.3.3). Druge (glasovne ali nalikovne) spremembe v rodilniku in tožilniku pri Trubarju niso izpričane, oboje oblike so večinoma ohranile praslovansko podobo z regularnim glasovnim razvojem. Odstopanja so redka; v rodilniku najdemo v TT 1557 obliko seba: ne mogo od ſami ſeba Vraga od ouce pregnati (TT 1557: 291) Končnico - a v rodilniku pri osebnih zaimkih danes sicer poznajo nekateri obrobni koroški govori (Podravlje, Kostanje mǝnà, Hodiše mǝnȁ (SLA)), pri Trubarju pa gre verjetno za napako pod vplivom končnice sledečega samostalnika. V istem delu je v enem primeru rabljena tožilniška oblika tabe. tuia beſſeda dela tabe Ozhitiga (TT 1557: 85) Obliko bi morda lahko razlagali s prevzemom orodniške osnove, vendar je bila osnova z a za Trubarja netipična, zato je verjetnejša napaka. V TT 1581-82 je oblika spremenjena v tebe (I, str. 121). 5.1.1.1.3 Dajalnik in mestnik V dajalniku so ohranjene stare kratke oblike mi/ti/si; dolga dajalniška oblika je enaka kot v mlajših spomenikih, torej s korenskim vokalom e in končnico -i. Mestnik je enak dolgi dajalniški obliki. 5.1.1.1.4 Orodnik Pri Trubarju v orodniku prevladujejo oblike s korenskim e. V večini del je to sploh edina oblika, le v njegovi prvi knjigi, TC 1550, je pri 1ed. v edinem primeru uporabljena oblika mano. Jeſt ſem ta luzh tiga sueidta/ kir ſa mano gre/ ta ne hodi vtemi (TC 1550: 57b(98)) 143 Za razmerje med Trubarjevo rabo dolgih in kratkih oblik prim. 6.1.3.1.1.1. 144 Na fonetični ravni se naglas lahko realizira bodisi na zaimku ali na predlogu. Kje je v posameznem primeru mesto naglasa, je v besedilih 16. stoletja ob pretežni odsotnosti ali nepovednosti naglasnih znamenj ter neustaljenosti načina zapisa težko določiti. Edini primeri, ko se lahko sklepa o mestu naglasa v predložni zvezi, so zveze zaimka s predlogoma pod in po, kjer lahko na podlagi odraza ȏ ugotavljamo (ne)naglašenost predloga: TT 1577 pud ſe, str. Mm4b; pod ſe, str. XIX. Naglas na predlogu pa lahko domnevamo tudi v zvezah predloga z dolgo obliko Ted. 3ž in 3s v primerih, ko je glasovni odraz ń [jn] (prim. 4.6.2). 78 5 Osebnozaimenske paradigme pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja Pri 2ed. in Zp tudi v tej knjigi prevladujejo primeri z e ( tebo 3 : tabo 1, sebo 7 : sabo 1). Pred tabo niſzhe nei nedelſhan (TC 1550: 76(46b)) Jeſus ta ye nas ſtebo ſmiril (TC 1550: 162[=163](119b)) ta ima letu pred ſabo inu vſerzu imeiti (TC 1550: (17b)) kadar bote vnadlugah oli merli/ bote doſti lepih troſhtou imeili pred ſebo (TC 1550: 77(53a)) Posamične pojavitve oblike sabo kot redkejše dvojnice najdemo še v TPs 1566 in TL 1567, v TT 1577 pa je ob 13 pojavitvah O 1ed. meno dvakrat rabljena oblika mano. mi ſmo vmei ſabo vudi (TL 1567: 16a) Inu pole ieſt skorai pridem, inu mui lon ie ſmano, de bom dal vſakimu, koker bodo ta nega della (TT 1577: 498) Inu ta kir ie ſmano gouuril, ie imel en slat terſt, de bi meril tu Meiſtu (TT 1557: 481) V TT 1581-82 je sabo iz TL 1567 Trubar spremenil v sebo, orodniške oblike z ajevskim korenskim vokalom iz TT 1577 pa je ohranil; v vseh ostalih primerih je rabljena oblika s korenskim e ( meno 98 : mano 2). mi ſmo vmei ſebo vudi (TT 1581-82: II, 177) Le v enem primeru pri povratnem zaimku najdemo v orodniku tudi osnovo s korenskim vokalom o, in sicer v TT 1557 ob predlogu pod. Lahko bi jo pripisali hrvaškemu vplivu (pri Trubarju verjetno prek stika z govorci hrvaščine; prim. 5.1.1.4.3), verjetneje pa je, da gre za napako, morda pod vplivom samoglasnika o v predlogu, saj je v vzporednem odlomku (ob istem predlogu) rabljena običajna oblika sebo in tudi v TT 1581-82 je sobo spremenjena v običajno obliko. ieſt ſem en zhlouik ieſt ſem tudi en tudi en zhlouik ſem poſtaulen pod drugo zhlouik drugi oblaſti iest poſtaulen pod Oblaſtio, imam pod poduershen, inu imã drugo Oblaſtio, ſobo sholnerie pod ſebo sholnerye imam pod ſeho[!] (TT 1557: 181) (TT 1557: 19) sholnerie (TT 1581-82: I, 254) 5.1.1.2 Krelj 1ed. 2ed. Zp I jest/jaz/ja ti R mene, me tebe, te sebe, se D meni, mi tebi, ti sebi, si T mene, me tebe, te sebe, se M meni tebi sebi O mano tabo/tabom/tǝbo(?) sabo/sǝbo(?) Preglednica 21: Edninske oblike osebnih zaimkov, ki ne izražajo spola, pri Krelju Osnovna Kreljeva paradigma je z izjemo orodnika v glavnem podobna Trubarjevi, a so dvojnice nekoliko redkejše. Pojavljajo se npr. v imenovalniku zaimka za prvo osebo, kjer se izmenjujeta preglašena in nepreglašena oblika jest in jaz (brez končne eksplozivne razrešitve pripore). 79 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Razmerje med oblikama je v obeh Kreljevih ohranjenih delih različno: v KB 1566, ki se sicer jezikovno in pravopisno močno loči od dotedanjih Trubarjevih del (Rupel 1966: 29), prevladuje osrednjeslovenska oblika jest (17 primerov), jaz se pojavi samo dvakrat. Ias ſàm svami red vſaki zhas notèr do konza ſvéta (KB 1566: A7b) Ias zho poſluſhati, kai vmeni Goſpod govori (KB 1566: F) Raba oblike brez končne zapore pred vzglasnim sičnikom oziroma zlitnikom naslednje besede kaže na morfonološko motivirano dvojničnost (onemitev izglasnega - t), vendar pred sičniki v KB 1566 prevladuje oblika jest, pri obliki jaz pred č- pa gre za edini tovrstni primer v besedilu. Pred č- se jaz pogosto (v okoli treh četrtinah primerov) pojavlja tudi v KPo 1567, kjer se njegova raba v splošnem okrepi, čeprav jest še vedno rahlo prevladuje (87 : 74). Pred s- je oblika brez končnega -t rabljena v nekaj več kot polovici primerov, v ostalih zvezah (tudi pred sičnikom z) pa v približno tretjini. Takšna distribucija kaže, da dvojničnost verjetno ni morfonološko motivirana, ampak je posledica upoštevanja različnih jezikovnih sistemov oziroma knjižnih tradicij. Obliko jest je bodisi uporabljal po Trubarjevem zgledu ali pa gre za njegovo narečno obliko (danes v vipavskem govoru st (SLA)), jaz pa lahko pripišemo zavestnemu vzdrževanju prvotne, etimološko utemeljene oblike (Orel 2009: 6). Včasih se obe obliki pojavita celo v isti povedi, vendar ne gre za dosledno stilistično izrabo dvojničnosti. ias ga ſam puſtim, Shena, Ias néſam, Ieſt porozhim, da ieſt imam oblaſt Ias ga ne snam imate leto ſturiti puſtitiga (KPo 1567: CLIII) tako kakòr ſàm ieſt (KPo 1567: CIb) ſturil (KPo 1567: CXLb) V dveh primerih se tudi pri Krelju pojavi oblika brez končne pripore,145 ki pa je – drugače kot pri Trubarju in Dalmatinu – nepreglašena. Ramovš (1971: 281) jo pripisuje hrvaškemu vplivu. Ia nei ſàm poſlan, tàmuzh le ſamuzh k’tim sgublenim Ovcam od Israelove hiſhe (KPo 1567: CXVb) Inu ie ſposnàl, Ia neiſàm ta Chriſtus (KPo 1567: XXX) Od Trubarja se je pri zaimenski paradigmi Krelj oddaljil tudi v orodniku, in sicer že v KB 1566, kjer je dosledno uporabljal oblike s korenskim a. Pri povratnem zaimku se v KPo 1567 kot redkejša možnost pojavlja tudi zapis ſàbo, na podlagi česar Ramovš (1952: 84) domneva obliko səbó (prim. 3.1.2). Podobno velja za enkraten zapis tàbo v KB 1566. V KPo 1567 se prvič v slovenskem knjižnem jeziku pri 2ed. pojavi tudi osebnozaimenska orodniška končnica -om, v kateri bi prav tako lahko videli hrvaški vpliv (Rigler 1968: 140; pri Krelju bi lahko zaradi njegovega poznavanja hrvaške glagoljaške književnosti šlo bodisi za vpliv hrvaških narečij ali hrvaškega knjižnega jezika): hrv. tobom, sobom po naliki s samostalniško sklanjatvijo (Nahtigal 1952: 238). moi Pund ſam ſtabom naredil, inu ti bodeſh Ozha veliku Aydom (KPo 1567: XLVIII) 145 Poleg navedenih Oblak (1889) obliko ja navaja še v naslednjem odlomku: »Taku ie delo ena lepa rézh? Ia ti povem da ie« (KPo 1567: LXVIb). Vendar primerjava z izvirnikom pokaže, da gre v tem primeru za členek ja: »Iſts aber ein köſtlich ding mit der Arbeyt. Ja« (SA 1559: I, LII). 80 5 Osebnozaimenske paradigme pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja 5.1.1.3 Dalmatin 1ed. 2ed. Zp I jest/je ti R mene, me tebe, te sebe, se D meni, mi tebi/tibi*, ti sebi, si T mene, me tebe/tabe*, te sebe, se M meni tebi sebi O mano/meno/manu tabo/tebo sabo/sebo/saboj Preglednica 22: Edninske oblike osebnih zaimkov, ki ne izražajo spola, pri Dalmatinu 5.1.1.3.1 Imenovalnik Dalmatin je enako kot Trubar skoraj izključno uporabljal obliko jest. Tudi pri njem se sicer pojavlja oblika zaimka za prvo osebo brez končne zapore, vendar je izredno redka. Dvakrat jo najdemo v DB 1584 (proti več kot 7500 regularnim oblikam jest). Na tebe ſim ſe je sanéſſel od Materiniga teleſſa (DB 1584: I, 297a) Ti ſi moj Syn, danas ſim je tebe rodil (DB 1584: III, 69a) Kot pri Trubarju se tudi tu oblika je ne pojavlja samo pred vzglasnim s- naslednje besede. 5.1.1.3.2 Rodilnik, dajalnik, tožilnik, mestnik V navedenih sklonih so oblike enake kot prevladujoče oblike pri Trubarju, le v dajalniku je v DB 1578 in DB 1584 po enkrat zapisana oblika tibi. pelai ta Folk, tam kamer ſem tibi rekal (DB 1578: 78a) ZHes lete vſe tvoje hudobe (Ah ve, ve tibi) pravi Goſpud (DB 1584: II, 66b) Če ne gre za tiskarsko napako,146 je obliko morda treba pripisati vplivu latinske predloge, čeprav je Dalmatin večinoma prevajal po Luthru (Ahačič 2007b: 515–516). duc populum istum quo locutus sum tibi (Vlg: 2 Mz 32,34) et accidit post omnem malitiam tuam vae vae tibi ait Dominus Deus (Vlg: Ezk 16,23) Prav tako v DB 1584 se v tožilniku enkrat pojavi oblika tabe, izpričana že pri Trubarju, pri kateri bi lahko šlo za prevzemanje osnove iz orodnika pod vplivom predloga za, ki se veže tudi s tem sklonom, vendar je zaradi enkratne pojavitve tudi v tem primeru verjetneje, da gre za napako.147 kadaj jeſt imam sa tabe [...] moliti (DB 1584: I, 38b) 5.1.1.3.3 Orodnik V orodniku se je Dalmatin oddaljil od Trubarja in se približal Krelju. Prevladujejo osnove z a, čeprav se v DB 1584 pri vseh treh zaimkih (pri Zp pa še v DB 1578) pojavljajo tudi oblike z e. 146 Na to kaže tudi sprememba oblike iz DB 1578 v tebi v DB 1584 (I, str. 57a). 147 V DB 1578 je na tem mestu uporabljena kratka tožilniška oblika sa te (str. 54b). 81 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma de vus folk pod meno eno polno peſt prozh odneſſe (DB 1584: I, 198b) Gorre morajo trepetati, inu Skale ſe repuſtiti, kakòr vuſk, pred tebo (DB 1584: II, 138b) inu vus roup letih Méſt, inu Shivino, ſo Israelſki otroci mej ſebo delili (DB 1584: I, 126a) Posebnosti pa najdemo ne samo pri osnovi, ampak tudi pri končnici. Dvakrat se namreč pri Dalmatinu v orodniku pojavi končnica - u, kjer bi lahko šlo za vpliv hrvaškega odraza nosnika (prim. 5.1.1.4.3), vendar ta za avtorja ni značilen, zato je verjetnejša napaka; obakrat je rabljena pri 1ed. de je nyh djanje pred manu bilu, kakòr ta nezhiſtoſt ene Shene v’nje bolesni (DB 1584: II, 77a–77b) nehodi s’manu v’ſodbo, temuzh osri ſe na me s’témi ozhimi tvoje velike miloſti (DM 1584: CXXXXVII) Pri Zp pa najdemo v treh primerih v treh različnih delih s partikulo -j okrepljeno končnico -oj, v osnovi pa je vokal zapisan kot običajno pri Dalmatinu z a.148 On mora kſebi puſtiti inu ſaboi puſtiti piti (DJ 1575: 124)149 kakor ſo Iſraelitery vſredi mei ſaboi vſelei to Vtto tiga prizhouaina, tu ie ſuoio Cerkou imeli (DB 1578: **5b) Potle je on supet priſhal k’ſvoim Bratom [...] inu je nym rekàl s’Shenami inu s’otruki ſaboj pojti v’Iudeo (DB 1584: II, 182b) Na podlagi izpričanih primerov ni mogoče natančno določiti, ali je poudarjalna členica netipično dodana obliki s korenskim a in naglasom na osnovi150 ali gre morda za končniško naglašeno obliko, ki ima v osnovi polglasnik, zapisan z (prim. 3.1.2). 5.1.1.4 Juričič Jurij Juričič je bil po rodu Hrvat iz Vinodola, ki je okrog l. 1560 prišel v Ljubljano kot pridigar v cerkvi nemškega viteškega reda in nato prestopil v evangeličansko vero. V svojem slovenskem pisanju se je sicer rodnih interferenc skušal otresti s posnemanjem jezikovnih značilnosti svojih predhodnikov Trubarja in Krelja (Orel 2010b: 29), a so pri njem tudi pri zaimkih izpričani hrvaški elementi. 1ed. 2ed. Zp I jast/jest ti R mene, me tebe, te sebe D meni, mi tebi, ti sebi, si T mene, me tebe, te sebe, se M meni tebi sebi O mano/meno tabo/tobo/tobu sabo/sobo/sobu Preglednica 23: Edninske oblike osebnih zaimkov, ki ne izražajo spola, pri Juričiču 148 Čeprav je oblika redka, je izpričana tudi v poznejših tekstih, npr. v Stapletonu (Miklošič 1856: 145). 149 V DB 1584 je na tem mestu rabljena običajna oblika sabo (DB 1584: II, 165a). 150 Tovrstne oblike so izpričane v nekaterih osrednjih in rovtarskih govorih, npr. Ig, Porezen z mȃne (SLA). 82 5 Osebnozaimenske paradigme pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja 5.1.1.4.1 Imenovalnik V prvem delu, ki je prevzet od Krelja in le nekoliko spremenjen, sta v JPo 1578 skoraj enako pogosto uporabljeni preglašena oblika jest (93) in nepreglašena jast (98), ne najdemo pa Kreljeve oblike brez izglasnega -t. Juričičeva izbira med preglašeno in nepreglašeno obliko ni bila odvisna od Kreljevega prevoda, saj se je na številnih mestih odločil za drugačno obliko. Tiga iſtiga sapoved inu porozhenie ieſt Tiga iſtiga sapoued inu porozhe- imam inu govorim [. .] Ieſt ne iſchem nie iaſt imam inu gouorim [. .] Iaſt moie zhaſti (KPo 1567: CXXXII) neiſzhem moie zhaſti (JPo 1578: I, 103a) tvoi Ozha inu ias ſva te slò shaloſtna tuoi Ozha inu ieſt, ſua tebe slo iſkala (KPo 1567: LIX) shaloſtna iskala (JPo 1578: I, 42a) V drugem in tretjem delu, ki ju je prevedel sam (ni znano, ali je Krelj zapustil kakšne rokopisne prevode),151 se jest pojavi le dvakrat, v ostalih primerih je uporabljena oblika jast. tako bi ieſt tudi tamkaie ſhal (JPo 1578: II, 96) Ieſt pol moiga Blaga dam Vbosim (JPo 1578: III, 111b) 5.1.1.4.2 Rodilnik, dajalnik, tožilnik, mestnik V teh sklonih pri Juričiču ni posebnosti. 5.1.1.4.3 Orodnik V orodniku se dvojnice pojavljajo tako pri osnovah kot pri končnici. Pri vseh osebah v sploš- nem prevladujejo osnove s korenskim vokalom a in končnica -o. Pri 1ed. od tega odstopa le ena pojavitev oblike s korenskim vokalom e v prvem delu, čeprav je bila na tem mestu pri Krelju rabljena oblika mano, ki jo je Juričič v enaki zvezi zapisal še na več mestih v postili. dobrò timu, kijr ſe dobro timu, kyr ſe blagur ie timu, kir ſe nad mano ne moti nad meno ne smoti nad mano ne ſmoti (KPo 1567: XXVII) (JPo 1578: I, 15b) (JPo 1578: I, 11b) Več variantnosti je pri 2ed., in sicer le v drugem in tretjem delu. V prvem delu se pojavlja samo tabo, spremenjena je tudi Kreljeva oblika tabom: Ieſt ſem, inu sem ſtabo naredil moio Saueso, inu ti budeſh Ozha veliko Aydou (JPo 1578: I, 33) V drugem in tretjem delu pa prevladuje hrvaška osnova tob-, nastala iz teb- pod vplivom zadnjega vokala v končnici (Ivšič 1970: 220), s 17 pojavitvami proti 7 primerom z osnovo tab-. Od tega jih ima 14 običajno končnico - o, pri štirih pa je ob predlogu z uporabljena končnica - u s hrvaškim odrazom nosnika. Iaſt hozhu satobo iti, kamor kolli nepriganiai preuezh, hozhmo radi iti poidesh (JPo 1578: II, 29b) satabo (JPo 1578: II, 97) Sakai tako ie dopadezhe pred tobo tako ie dopadezhe pred tabo (JPo 1578: III, 33b) (JPo 1578: III, 35) 151 Povzetek obravnav tega vprašanja v slovenski jezikovni in literarni zgodovini je v Jelovšek 2022: 116–121. 83 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Sakai bi hotel ſtobo poiti, vſai ne- My hozhemo tudi poiti ſtabo ueruiesh moym Beſedam (JPo 1578: (JPo 1578: II, 23b) II, 189) Da ſe pak ty visoki Fary inu Farisey nad tobo blasne (JPo 1578: II, 84b) Iaſt hozho ſourashtuo poloshiti mei tobo inu mej Sheno (JPo 1578: II, 95) Iesus Syn Boshy, kai imamo my ſtobu (JPo 1578: II, 179) Inu kpoſledniemu hozhe ſtobu deliti ta vezhni Leban (JPo 1578: II, 195b) Sdraua ſy, ti priasniua, Goſpod ie ſtobu (JPo 1578: III, 37b) Sdraua ſy ty priasniua Maria, Goſpod ie ſtobu (JPo 1578: III, 38b) Obe različici osnove in končnice najdemo tudi pri povratnem zaimku, kjer sabo močno prevladuje (63 pojavitev), sledi ji oblika s korenskim o in končnico -o sobo (8 pojavitev), le v enem primeru pa najdemo obliko sobu. tudi ſama ſobo niſam oblaſtna, nemorem ſe vsdershati (JPo 1578: III, 59) oni [...] ſmrad ſa ſobu puſte, pri katerem ſe more Ozhito posnati, da ie Hudizh inu lashniui Duh, tukaie bil (JPo 1578: II, 123b) 5.1.1.5 Tulščak 1ed. 2ed. Zp I jest/jast ti R mene, me tebe sebe, se D meni, mi tebi, ti sebi, si T mene, me tebe, te sebe, se M meni tebi / O meno/mano tebo/tabo sebo/sabo Preglednica 24: Edninske oblike osebnih zaimkov, ki ne izražajo spola, pri Tulščaku V TkM 1579 se dvojnice pojavljajo v imenovalniku in orodniku, v rodilniku 2ed. pa ni izpri- čana kratka oblika. V imenovalniku je ob več kot 400 oblikah jest v enem primeru izpričana tudi nepreglašena oblika jast. Iaſt tebe proſsim sa vſe bolne Ludy (TkM 1579: 50b) Tulščak je edini protestantski avtor (če ne upoštevamo piscev posameznih pesmi v pesmaricah) poleg Trubarja, pri katerem v orodniku prevladujejo osnove iz ostalih odvisnih sklonov. Pri prvoosebnem zaimku je razmerje 8 : 3, pri čemer je ob predlogih pred in mej rabljena samo oblika z e, pri z nekoliko prevladuje ajevski koren (2 : 1); pri predlogu nad je razmerje 1 : 1. moi greh ie vſelei pred meno (TkM 1579: 6b) Taku hozhesh ti mei meno inu vſemi moimi Sourashniki en ognen Syd inu Reslozhik biti (TkM 1579: 55a) 84 5 Osebnozaimenske paradigme pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja O Goſpud Bug, ſturi ti s’meno kakor Dai meni tudi enu saſtopnu inu hozhesh, inu veish (TkM 1579: 69a) pokornu ſerce, de ieſt nih inu vſeh, kateri imaio smano sapouedouati, vſpodobnim poduersheinu, ſlusham (TkM 1579: 104a) de ieſt tudi vtemmi to Luzh tuoie puſti tuoio dobruto nad mano byti Boshye ſuitlobe nad meno ſueteiozh, (TkM 1579: 69b) bom mogel viditi (TkM 1579: 42a) Pri drugoosebnem zaimku je razmerje še bolj v prid ejevskemu korenu: tebo 22 : tabo 3. Vsi trije primeri osnove z a so uporabljeni ob predlogu z, vendar tudi v tej zvezi prevladuje oblika tebo (8 : 3). enu Meſſu nu ena Kry ſtebo ratam [...] sa tebo vKrishu inu terpleinu ſpoterpleinem hodim (TkM 1579: 127a) glih kakor ſi ti nam odpuſtil, de my naprei bratousku mei ſebo shivemo, inu na vni dan, ſtabo nashim Sheninom noter bomo mogli poiti (TkM 1579: 127b) V drugem zgledu lahko vidimo neenotnost v rabi oblik celo v isti povedi: drugoosebni zaimek ima obliko s korenskim a, povratni zaimek pa z e. Tudi sicer pri povratnem zaimku, ki se v TkM 1579 pojavlja le ob predlogu mej, prevladuje osnova z e (razmerje med sebo in sabo je 15 : 2). en Exempel sapuſtil, te praue gorezhe Tudi de my mei ſebo ſami na ſe merkamo Lubesni, katero bi my imeili mei ſabo (TkM 1579: 125b) iskasouati (TkM 1579: 46a) O TI ſueta Troijza, praua edynoſt, katera ſi try mei ſabo reslozhene Perſone, inu vſai en ſam praui edini Bug (TkM 1579: 82b) 5.1.1.6 Bohorič 1ed. 2ed. Zp I jest ti R mene tebe, te sebe D meni, mi tebi, ti sebi T mene, me tebe, te sebe, se M / tebi sebi O mano/mǝno(?) tabo / Preglednica 25: Edninske oblike osebnih zaimkov, ki ne izražajo spola, pri Bohoriču V ednini osebnih zaimkov, ki ne izražajo spola, so pri Bohoriču dvojnice redke. V imenovalniku je dosledno uporabljal obliko jest, krajših oblik v rodilniku ni navajal, dvojnici se pojavljata samo v orodniku prvoosebnega zaimka. V paradigmi v BH 1584 orodniške oblike ni navedel, ker je latinščina ne pozna, v večini zgledov, kjer se pojavlja, pa je uporabljena oblika s korenskim a. Le pri predlogu pred je Bohorič kot dvojnico zapisal tudi obliko mèno (prim. 3.1.2). pred mano, vel mèno, ante me (BH 1584: 159) Tudi v tem primeru bi lahko šlo za polglasnik, kot Ramovš domneva za Krelja. 85 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 5.1.1.7 Trost 1ed. 2ed. Zp I jest ti R mene / sebe D meni, mi tebi sebi, si T mene, me tebe, te sebe, se M meni tebi sebi O mano / sabo Preglednica 26: Edninske oblike osebnih zaimkov, ki ne izražajo spola, pri Trostu Pri Trostu v paradigmi edninskih osebnih zaimkov ni dvojničnosti, v orodniku je dosledno uporabljal oblike s korenskim a. Presenetljivo je morda, da v rodilniku niso izpričane kratke oblike, vendar gre za le eno besedilo, v katerem je rodilnik zaimkov rabljen redko ( tebe sploh ni izpričan, sebe le nekajkrat, mene pa je uporabljen samo petkrat, od tega trikrat ob predlogu od, kjer se krajše oblike zaimkov nikoli ne uporabljajo). 5.1.1.8 Megiser 1ed. 2ed. Zp I jest ti R mene tebe sebe, se D meni, mi tebi sebi, si T mene, me tebe, te / M / / / O meno[?] ceboj / Preglednica 27: Edninske oblike osebnih zaimkov, ki ne izražajo spola, pri Megiserju Megiser je v MD 1592 v paradigmi, prevzeti iz BH 1584, navajal samo dolge oblike zaimkov, v prevodih posameznih fraz pa najdemo tudi kratke oblike. V MTh 1603 sta kot prevoda latinskih izrazov mecum in tecum navedeni tudi orodniški obliki, ki ju v Bohoričevih paradigmah ni bilo: pri 1ed. je uporabljena oblika s korenskim vokalom e, zaradi nejasnega odtisa pa ni mogoče natančno razbrati končnice: domnevamo lahko, da je uporabljena pričakovana končnica -o, lahko pa bi šlo tudi za -e, morda pod vplivom predloga z, ki je homonimen z glasovno okrnjeno različico predloga iz (značilno za Krelja in Juričiča) z rodilniško vezavo. Domnevno napako najdemo tudi pri 2ed., kjer je navedena oblika s ceboj (MTh 1603: II, 608). Tipološko med slovanskimi jeziki mehčanje t v c sicer pozna poljščina (R 2ed. cię, D 2ed. ciebie; Miklošič 1876: 433), ki pa ima v orodniku obliko tobǫ zaradi korenskega vokala o (ki jo na istem mestu navaja tudi Megiser, zato ni verjetno, da bi poljska oblika v večjezičnem delu vplivala na zapis slovenske), tako da gre verjetno za napako. Nenavadna je tudi končnica z dodano partikulo -j, ki jo je v redkih primerih uporabljal le Dalmatin, a ob osnovi s korenskim vokalom a, zato je Megiser ni mogel neposredno prevzeti pri njem. 86 5 Osebnozaimenske paradigme pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja 5.1.1.9 Znojilšek 1ed. 2ed. Zp I jest ti R mene, me tebe, te sebe, se D meni, mi tebi, ti sebi, si T mene, me tebe, te sebe, se M meni tebi sebi O mano tabo sabo Preglednica 28: Edninske oblike osebnih zaimkov, ki ne izražajo spola, pri Znojilšku Zaimensko paradigmo v Znojilškovem Katekizmu (1595) bi lahko uporabili tudi kot idealno paradigmo slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, kakor je bila normirana, a ne stoodstotno realizirana v DB 1584, z imenovalnikom zaimka za prvo osebo jest in doslednim korenskim a v orodniških osnovah. V tem krajšem besedilu ne najdemo nobenih zaimenskih dvojnic. 5.1.1.10 Pesmarice 5.1.1.10.1 *P 1563 Paradigma osebnih zaimkov je v tem delu bistveno manj enotna kot v delih posameznih avtorjev in tudi kot v naslednjih pesmaricah. 1ed. 2ed. Zp I jest/jast/je ti R me tebe/tobe* sebe, se D meni, mi tebi, ti sebi, si T mene, me tebe, te sebe, se M / tebi sebi O mano tebo/tabo/tobo sabo/sabu/sobo/sabe* Preglednica 29: Edninske oblike osebnih zaimkov, ki ne izražajo spola, v *P 1563 5.1.1.10.1.1 Imenovalnik V imenovalniku je večina avtorjev uporabljala obliko jest (34), pojavlja pa se tudi nepreglašena oblika jast (5), in sicer v nekaterih nepodpisanih in nekaj Juričičevih pesmih, čeprav tudi pri njem nekoliko prevladuje jest (4 : 3). Vnebeſa gori kozhetu, grem iaſt is lebna tiga (*P 1563: 43) bodesh shtalti koker ſdai ieſt (*P 1563: 167) V enem primeru najdemo tudi v *P 1563 obliko je, in sicer v pesmi L. Z. pred besedo, ki se začne s s-. nehaite vi vshe de ga ie ſpet vunkai puſtim (*P 1563: 123) Prav tako v pesmi L. Z. najdemo tudi zapis ieſem. Ramovš (1971: 49) jo sicer interpretira kot staro obliko pomožnega glagola biti, vendar bi lahko šlo tudi za zvezo imenovalnika zaimka je 87 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma in sedanjika pomožnega glagola biti sem, saj se v *P 1563 kratke ali skrajšane oblike zaimkov pogosto pišejo stično s predhodnimi ali sledečimi besedami (prim. 4.6.3). kiudom rezhe iszhete me ieſem perpraulen, puſtite tedai lete moie ſmirom (*P 1563: 120–121) Na to kaže tudi ponatis pesmi v TfC 1595, kjer je na tem mestu uporabljena oblika jest. kjudom rezhe iſzhete me jeſt ſem perpraulen, puſtite tedaj lete moje ſmirom (TfC 1595: CXCIII) 5.1.1.10.1.2 Rodilnik in tožilnik V rodilniku za prvo osebo v pesmarici ni izpričana dolga oblika zaimka, pri zaimku za drugo osebo pa se poleg običajne oblike tebe v enem primeru pojavi oblika s korenskim o, in sicer v Juričičevi pesmi. Ker ima tudi hrvaščina v rodilniku obliko tebe, gre verjetno za napako, čeprav bi lahko šlo tudi za vpliv ojevskega korena iz orodnika. Obrazha vſe prozh od tobe | Drashi daie nid nu mordranie (*P 1563: 170) V tožilniku takšnega primera ni, izpričane so le v 16. stoletju prevladujoče oblike. 5.1.1.10.1.3 Dajalnik in mestnik V dajalniku in mestniku so rabljene v 16. stoletju prevladujoče oblike. 5.1.1.10.1.4 Orodnik V orodniku je oblikovna variantnost, ki se je pojavljala tudi pri posameznih avtorjih, v tem večavtorskem delu še izrazitejša. Pri prvoosebnem zaimku je korenski vokal – za razliko od takrat prevladujoče Trubarjeve norme – dosledno a, pri zaimku za drugo osebo pa se pojavljajo tako a kot e in o (sicer značilen za hrvaščino), in sicer različno v pesmih posameznih avtorjev. Pri Trubarjevih redaktor ni posegal v avtorjeve oblike, zato je ohranjen korenski samoglasnik e na mestih, kjer je bil uporabljen že v TC 1550, prav tako v eni od nepodpisanih pesmi. Ieſus ta ye nas ſtebo ſmirill, nam vſim nebeski erb dobil (*P 1563: 14) Skuſi tuoiga lubiga Synu Ieſuſa Chriſtuſa goſpudi nashiga, kir ſtebo ſred ſuetim Duhom kraluye Imar inu vſelei (*P 1563: 34) nashiga Goſpudi Ieſuſa Chriſtuſa Synu tuiga, kir ſtebo ſred ſuetim Duhom ye shiu (*P 1563: 38) De bodemo mogli pred tebo obſtat oblezheni vshlahten guant (*P 1563: 136) Pri pesmih, podpisanih s H. K., sicer prevladuje oblika tabo, enkrat pa se pojavi tudi tobo. De bi vezhnu shiui bili, Stabo vnebi de te on bode prau vshiual, koker ie, prebiuali (*P 1563: 110) Bug ned tobo dial (*P 1563: 60) Stabo vezhnu prebiuat, Pusti nie le ſcuſi tebe (*P 1563: 146). V zadnjem primeru lahko domnevamo vpliv redaktorja Juričiča, v čigar pesmih so orodniške oblike prav tako neenotne: pojavlja se tako slovenski a kot hrvaški o: Taimkaite bomo hualili, Stobo vmori to granko ſmert ty vſeim, nay vezhno prebiuali (*P 1563: 205) vezhnu ſtabo shiuio (*P 1563: 42) 88 5 Osebnozaimenske paradigme pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja Podobno neenotnost najdemo tudi pri povratnem zaimku, kjer pa oblika s korenskim e ni izpri- čana, rabljeni sta le obliki sobo in sabo (obe v nepodpisanih pesmih); druga ima tudi različico s končnico -u, ki je rabljena na naslovnici in jo lahko pripišemo Juričiču (prim. 5.1.1.4.3). Te duuri ſapremo ſaſobo (*P 1563: 159) De ſe mi is ſerza meiſabo lubi- [!] | Vprauim miru oſtanemo (*P 1563: 140) Gouurite mei ſabu od teih Pſalmou inu duhounih peiſni (*P 1563: A1) V enem primeru se pojavi še oblika sabe; orodniška končnica -e je enkratna v knjižnem jeziku 16. stoletja, prav tako pa nima vzporednice v nobenem slovenskem narečju ali drugem slovanskem jeziku, zato gre verjetno za tiskarsko napako, sploh zato, ker je v istem stavku še ena napaka ( mi namesto mei). Vzhite inu opominaite ſe mi ſabe, ſtemi Pſalmi (*P 1563: 39) 5.1.1.10.2 Ostale pesmarice V ostalih izdajah pesmarice se dvojnice pojavljajo le v orodniku. 1ed. 2ed. Zp TPs 1567 / tebo / TC 1574 / tebo sebo TP 1575 meno tebo/tabo sebo/sabo/sebom DC 1579 meno/mano tebo/tabo sabo/sebo/sobom DC 1584 mano tabo/tebo sabo/sebo/sabom TfC 1595 mano tabo/tebo sabo/sebo/sabom Preglednica 30: Orodnik edninskih zaimkov, ki ne izražajo spola, v pesmaricah V Trubarjevih izdajah pesmarice prevladujejo enake oblike kot v njegovih ostalih delih. V TPs 1567 in TC 1574 najdemo tako v njegovih kot v Kreljevih pesmih samo oblike s korenskim e, v TP 1575 pa so v Dalmatinovih pesmih rabljene oblike 2ed. in Zp s korenskim a (O 1ed. v njegovih pesmih ni izpričan). Ieſus nas ie reishil htemu | ſtabo nas ie on ſprauil (TP 1575: B3b) Dai Bug nam reunim | Obſtati Vernim, | Vkrishi Volnim bit, | Mei Sabo ſe lubit, | Skuſi Ieſuſa Amen (TP 1575: B2b) V TP 1575 najdemo še eno posebnost: orodniško obliko povratnega zaimka z ejevskim korenskim vokalom in s končnico -om v božični pesmi Janža Schweigerja, v kateri bi lahko videli hrvaški vpliv (hrv. tobom, sobom po naliki s samostalniško sklanjatvijo; Nahtigal 1952: 238). Zaimenska končnica -om je značilna tudi za nekatere južnobelokranjske govore v okolici Črnomlja (Preloka s mȁnọm, Adlešiči s tȃbom (SLA)), kjer je Schweiger deloval kot protestantski pridigar. Sdaizi ſmiſleozh prauio | Vmei ſebom gouorili | Puidimo vßi Vkup Vbetlehem (TP 1575: B7a) Dalmatin je v svoji prvi izdaji iz leta 1579 v ponatisnjenih pesmih ohranjal izvirne oblike s prevladujočim korenskim e, v novih pa so bile uporabljene oblike s korenskim a. Ty kir ſo vme verovali, mui Evangeli Obtu vshe vy vſi smano nemu puite, dershali, puite ſmeno vNebeſſa Inu ga is ſerza taku ſposhtuite (DC 1579: 96) (DC 1579: 174[=176]) 89 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Edina sprememba je pri Schweigerjevi božični pesmi, kjer je ohranil končnico -om, spremenil pa je korenski vokal v o, ki ga sicer v Dalmatinovih delih ne najdemo. Sdaici smiſleiozh pravio, mei ſobom govorili, Puidimo vſi vkup vBetlehem (DC 1579: 65) V ponovni izdaji pesmi v DC 1584 je poleg pravopisnih popravkov v skladu z normo, postavljeno v Bibliji, tudi korenski e večinoma popravil v a, ki je edini rabljen tudi v orodniških oblikah v novih pesmih. Ty kir ſo vme verovali, mui Evangeli Ty kir ſo vme verovali, moj Evangeli dershali, puite ſmeno vNebeſſa dershali, pojte s’mano vNebeſſa (DC 1579: 96) (DC 1584: CXXXVII) Skusi Iesuſa Criſtuſa Synu tvoiga ſkusi Iesuſa Criſtuſa tvojga Synu, Goſpuda nashiga, kir ſtebo sred Goſpuda naſhiga, kir s’tabo sred ſvetim ſvetim Duhum regira (DC 1579: 46) Duhum regira (DC 1584: LXXXI) Vraga, Smert je ſebo poiel, s’Ketinami Vraga, Smert je ſabo pojel, s’Ketinami vkup svesal (DC 1579: 95) vkup svesal (DC 1584: CXXXVI) Vendar pri spreminjanju ni bil dosleden, zlasti pri povratnem zaimku je v Trubarjevih besedilih ohranjenih nekaj oblik s korenskim e.152 Ozhiſti nas sKryo tvoio, de bomo Ozhiſti nas s’Kryo tvojo, de bomo vredni pred tebo, vNebeſsih prebivati v’rejdni pred tebo v’Nebeſsih prebi- (DC 1579: 97) vati (DC 1584: CXXXVII) Inu take nega zaihne inu Sapuuidi, nei Inu take nega zajhne inu Sapuvidi, le ſamuzh sapovedal vſem ludem ve- nej le samuzh sapovedal vſem ludem den vſerci inu pred ſebo, na Steini, na veden vſerci inu pred ſebo, na ſtejni, na Daurih sapiſſane imeiti (DC 1579: A1b) Daurih sapiſſane imeti (DC 1584: a8b) Te verne bo ſebo pelal, Neverne pak Vragu isdal (DC 1579: 89 = DC 1584: CXXX) Tudi pri Schweigerjevi obliki iz TP 1575 je korenski vokal spremenil v a, še vedno pa je ohranil končnico -om, kar kaže, da je bila variantnost v osnovah bolj moteča kot pri končnicah. Sdajci smiſlejozh pravio, mej ſabom govorili: Pojdimo vſi vkup v’Betlehem (DC 1584: XCVII) Felicijan Trubar je v izdaji iz leta 1595 ohranil Dalmatinove oblike iz leta 1584, enako tudi v ponatisnjenih pesmih iz *P 1563; v novih pesmih orodnik obravnavanih zaimkov ni izpričan. 5.1.1.11 TPo 1595 1ed. 2ed. Zp I jest ti R mene, me tebe, te sebe, se D meni/menǝ[?], mi tebi/tebǝ[?], ti sebi/sebǝ[?], si T mene, me tebe, te sebe, se M meni tebi/tebǝ[?] sebi/sebǝ[?] O mano tabo/tebo sabo/sebo Preglednica 31: Edninske oblike osebnih zaimkov, ki ne izražajo spola, v TPo 1595 152 Če domnevamo, da sta se obliki s korenskim e in a razlikovali tudi v naglasu, bi lahko bila v pesmih oblika ohranjena tudi zaradi ohranjanja ritma, čeprav pri protestantih verz ni bil silabotonični (prim. Bjelčevič 1999/2000). 90 5 Osebnozaimenske paradigme pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja 5.1.1.11.1 Imenovalnik, rodilnik in tožilnik V navedenih sklonih najdemo le v 16. stoletju prevladujoče oblike, dvojnic ni. 5.1.1.11.2 Dajalnik in mestnik V dajalniku in mestniku najdemo poleg pričakovane končnice -i tudi končnico -ǝ (zapisano z , prim. 3.1.2), razložljivo s samoglasniškim upadom, ki je v TPo 1595 bistveno bolj prisoten kot v starejših besedilih. kaj ſe tebe ſdy, nei bi li bil, en vſakateri sveſseljem to dragynjo isvolil (TPo 1595: I, 110) vſeh Iſkuſhnavah inu nadlugah ſa volo ſvojga ſynu Chriſtuſa bode tebe poleg ſtal (TPo 1595: I, 217) On pak tebe nemore ſkodovati, kadar je on svesan (TPo 1595: II, 55) Aku ga ti neſturiſh, taku ſe tebe nejmajo dobre beſséde klonu dati (TPo 1595: II, 166) ony [...] nemogo ſami ſebe pomagati (TPo 1595: II, 30) Aku ti vſhe hozh tvojo pamet ſlushati, inu Chriſtuſa na lasho ſtaviti, tu per tebe stoy (TPo 1595: II, 45) Ampak onu je ſgul lasha inu shentovanje per tebe bilu (TPo 1595: II, 46) tu ſledni per ſam ſebe lahku more veiditi inu ſaſtopiti (TPo 1595: I, 237) 5.1.1.11.3 Orodnik V orodniku opazno prevladujejo za Trubarja netipične oblike s korenskim a; domnevamo lahko, da jih je Savinec spremenil v skladu z normo, uveljavljeno v DB 1584, vendar ni bil povsem dosleden; pri 1ed. je rabljena samo oblika mano, pri 2ed. najdemo ob prevladujočem tabo tudi tri pojavitve tebo, pri Zp pa je pojavitev oblike s korenskim vokalom e še več. Pri končnici dvojnic ni. Bug bode enu suſsebnu dobru dopa deinje ti ſhe vener ne pozhutiſh, de ſe Bug inu na tebi imel, inu bode ſpoteleſnim inu njegovi Angeli nad tebo ſmejajo s’vezhnim ſhegnom nad tabo dershal (TPo 1595: I, 150) (TPo 1595: III, 178) on bode moral pred tabo beishati de ſe on pred tebo ne boy, inu niſhter ne (TPo 1595: II, 263) mara ſa tvoje ſlobeinje inu dau leinje (TPo 1595: II, 233) letukaj ſim jeſt en Srednik mej tebo, inu mej témi vbosimi greiſhniki (TPo 1595: I, 290)153 5.1.2 Dvojina V slovenskih srednjeveških rokopisih dvojina ni nikjer izpričana, zato ni mogoče spremljati njenega razvoja do 16. stoletja, ko se je v protestantskih delih že kazala napredujoča pluralizacija oblik, kot je bila značilna tudi za druge slovanske jezike. Do tega obdobja sta bila namreč praslovanska I 1dv., ki ni bil v skladu z načelom resonantnosti, in I 2dv., ki je bil enak T (oziroma po drugih domnevah I 2mn., kar je povzročilo pluralizacijo tudi pri 1dv.), izginila in bila nadomeščena z množinskima oblikama, kar je ponujalo možnost za uporabo glagolske množine in popolno pluralizacijo teh stavkov; kot nasprotna težnja sta se pojavila 153 Gre za edini primer rabe 2ed. ob predlogu mej; pri 1ed. in Zp je rabljena samo oblika s korenskim a. 91 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma nova dvojinska zaimka, sestavljena iz množinske oblike zaimka in števnika dva, ki sta zapol-nila nastalo vrzel v dvojinski paradigmi (Jakop 2008: 77). »Množinskima zaimkoma dodan element dvojinskosti je nekako potegnil množinska zaimka nazaj v dvojinsko paradigmo tako pomensko kot oblikovno, saj taki obliki sledi glagol v dvojini« (Derganc 1993: 214). Pod njunim vplivom se je s števnikom okrepljena oblika razvila tudi pri tretjeosebnem zaimku, čeprav je ta ohranil dvojinsko končnico. K večji stabilnosti dvojine pri zaimkih je pripomogla tudi izenačitev glagolskih končnic v vseh treh osebah moškega spola v -a; poenotile so se tudi končnice za ž. spol, in sicer v -e, ki je bila enaka množinski (prim. Orel 2019b), zato so bili stavki z osebkom ženskega spola odprtejši za vdor množine (Derganc 1993: 213). V knjižnem jeziku 16. stoletja najdemo prehodno stanje v razvoju dvojine, saj so bile v delih protestantskih piscev v dvojinskih kontekstih rabljene tako stare množinske kot nove s števnikom okrepljene imenovalniške oblike, različna stopnja pluralizacije pa je prizadevala tudi odvisne sklone. 5.1.2.1 Trubar 1dv. 2dv. I midva/mi (m) vidva/vi (ž) R naju vaju D nama vama/vom T naju vaju/vas M naju/nama/nami* vaju O nama vama Preglednica 32: Oblike 1dv. in 2dv. pri Trubarju Pri Trubarju je v imenovalniku v celotnem obdobju že prevladovala s števnikom podaljšana oblika, čeprav se je v dvojinski rabi pojavljala tudi gola množinska oblika, predvsem pri zaimku za prvo osebo. Kot edino jo najdemo v TAr 1562, poleg midva pa še v TT 1557 ( midva 8 : mi 2), TA 1566 ( midva 1 : mi 1) in TT 1581-82 ( midva 8 : mi 2). Mi ſe imaua tiga reslozhika tiga S. Piſma dershati (TAr 1562: 98b) MVi lubi Iuri, mi ſua dolshna nuzh inu dan, na nashih kolenih klezhozh, Boga hualiti (TA 1566: A1b V TT 1557 se obe obliki pojavita v isti povedi, ki je nespremenjena tudi v TT 1581-82. Inu mi ſua tukai guishnu po prauici, sakai mi dua priemleua tu, kar ſo nayu dela vreidna (TT 1557: 249 = TT 1581-82: I, 350) V vseh primerih nepodaljšana oblika označuje nanosnika moškega spola. Nasprotno je pri 2dv. množinska oblika brez podaljšave redka, najdemo jo le v TC 1575, in sicer za nanosnici ženskega spola. vti iſti ſo bile duei dekli, te ſo vkupe gouorile [...] Natu ſem nima odgouuril, O Vi Curbe, koku vi ſmeite neſramnu lagati, Inu ſem nima ſto tranzho pritil, Inu onu ie she ſdai meni shol, de nyu ne ſem ſatoshil (TC 1575: 189) V drugih primerih je rabljena oblika vidva, ob kateri je v enem primeru v TO 1564 povedek v množini. tiga vidua nemate diati pres Boshye Beſſede (TO 1564: 131b) 92 5 Osebnozaimenske paradigme pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja V ostalih sklonih prevladujejo podedovane dvojinske oblike. Pri 1dv. odstopanja najdemo le v mestniku, kjer je v TT 1557 in TT 1581-82 Trubar ob predlogu pri uporabljal obliko nama iz dajalnika/orodnika. Oſtani per nama, ſakai ushe na uezher gre (TT 1557: 252; podobno TT 1581-82: I, 355) V drugih delih zveze 1dv. s pri ne najdemo, pri 2dv. pa je tudi ob tem predlogu ohranjena podedovana oblika. Ve tebi Corazin, Ve tebi Betſaida, ſakai de bi taka ſylna dela vtim Tyru inu Sydonu bila ſturiena, koker ſo per uaiu ſturiena, One bi bile nekadai vtim shaklu inu vpepelu pokuro giale (TE 1555: E5a; podobno TT 1557: 30, TT 1581-82: I, 43) V TT 1557 se ob predlogu v pojavi tudi oblika nami, enaka orodniku množine. oni tudi unami enu bodo, De ta ſueit veruie, de ſi ti mene poslal (TT 1557: 315) Čeprav se pri protestantih v poznejših delih v množini pojavlja tudi raba orodniške oblike v mestniku (prim. 2.5.1.4), gre na tem mestu verjetneje za tiskarsko napako, saj je v TT 1581-82 uporabljena oblika nama. oni tudi vnama enu bodo (TT 1581-82: I, 447) V TT 1581-82 je poleg omenjene ob predlogu v enkrat rabljena tudi oblika naju. Nei li nashe ſerce notri vnayu gorelu (TT 1581-82: I, 356) Pri 2dv. v dajalniku najdemo tudi posamične primere rabe množinske oblike. Bodita rodouyta inu gmeraita ſe, inu napolnita to ſemlio, inu ſturita de bo Vom poduershena (TO 1564: 132b) Ve tebi Corazin, Ve tebi Betſaida, ſakai de bi taka ſylna dela vtim Tyru inu Sydonu bila ſturiena, koker ſo per uaiu ſturiena, One bi bile nekadai vtim shaklu inu vpepelu pokuro giale, Ampag ieſt uom poueim timu Tyru inu Sydonu bode leshei na ſodni dan, koker vom (TE 1555: E5a; podobno TT 1557: 30, TT 1581-82: I, 43) Množinski obliki v drugem zgledu sta ohranjeni tudi v novih izdajah evangelijev, na vzporednem mestu v Lukovem evangeliju pa je Trubar uporabil izvorno dvojinsko obliko. Ve tebi Corozain, Ve tebi Betſaida, ſakai de bi taka ſylna della utim Tyru, inu utim Sydonu bila ſturiena, katera ſo uuaiu ſturiena, One bi bile nekadai utih shaklih inu upepelu ſedozh pokuro diale, Anpag nishtermane timu Tyru inu Sydonu bode leshei na ſodni dan, koker uama (TT 1557: 198 = TT 1581-82: I, 277) V enem primeru je množinska oblika rabljena tudi v tožilniku, vendar jo je v naslednji izdaji Trubar spremenil v običajno dvojinsko obliko. Inu on praui knim, Hodita ſe meno, Inu on praui knim, Hodita ſa meno, ieſt uas hozko[!] ſturiti de bota ri- ieſt vaiu hozho ſturiti de bota rybizha bizha tih ludi (TE 1555: C2b) tih ludi (TT 1557: 8 = TT 1581-82: I, 12) 93 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 5.1.2.2 Krelj 1dv. 2dv. I midva vidva R naju / D nama vama T naju / M / / O nama vama Preglednica 33: Oblike 1dv. in 2dv. pri Krelju Pri Krelju so imenovalniške oblike vedno okrepljene z -dva. Kako tadai ie mogoche, da bi ſe mi dva glihala (KPo 1567: CXXIb) Kai imata vi dva meni velikò sapovedovati (KPo 1567: LLXIIb) Tudi pri ostalih sklonih ni dvojničnosti, ohranjene so podedovane oblike; mestnik ni izpričan. 5.1.2.3 Dalmatin 1dv. 2dv. I midva/mi (m), mi (ž)/mi dvej (ž) vidva/vi R naju vaju D nama vama/vam T naju/nas vaju M nama/nas vas O nama vama/vami Preglednica 34: Oblike 1dv. in 2dv. pri Dalmatinu Tudi pri Dalmatinu se v I 1dv. in 2dv. pojavljajo oboje oblike: izvorno množinski mi (ki je lahko rabljen tako za moški kot za ženski spol) in vi ter z dva okrepljeni midva in vidva. V DB 1578 in DB 1584 je – enako kot pri Trubarju – podaljšana oblika pogostejša, v nekaj primerih sta rabljeni izmenično. Ona ſta pak diala: Midua negreua tia gori [...] Hozheshli tudi Ludem Ozhy isdreiti? My negreua tia gori (DB 1578: 128b) Mi ſua tukai guishnu po prauizi. Sakai mi dua preiemleua tu, kar ſo naiu della vredna (DPa 1576: 29a; podobno DB 1584: III, 46a) Ti Moses inu Aaron, sakai hozheta vidua ta Folk od nega dela proſtiga ſturiti [...] Pole, tiga Folka ie vshe preueliku vdesheli, inu vy bi ishe nim hotela rezhi prasnouati od nih slushbe (DB 1578: 52a) Vy nevéſta, kaj proſsita: Moretali ta Kelih pyti [...] Vydva bota rejs ta Kelih pyla (DB 1584: III, 25a) Glede na pogostost tovrstne izmenične rabe bi lahko domnevali, da je šlo za zavestno slogovno variiranje oblik. V DM 1584 in DAg 1585 pa najdemo samo nepodaljšani obliki. De my taku leta ſtan v’tvoim Boshjim ſtrahu, s’dobro viſtjo sazhneva (DM 1584: CCV) Vy nova Sakonika imata na lete vama prebrane ſhtuke vaju Sakonsko oblubo puſtiti sdai poterditi (DAg 1585: o3b) 94 5 Osebnozaimenske paradigme pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja Posebnost pri Dalmatinu je tudi raba ženske oblike mi dvej v DB 1584, ki se spet pojavi v isti povedi kot oblika mi. Inu zhes try dny, kadar ſim jeſt bila rodila, je ona tudi rodila, inu my ſve bile vkup, de oben ptuji nej bil s’nama v’hiſhi, kakòr le my dvej154 (DB 1584: I, 185a) Ženski spol je izražen s števnikom, zaimek ostaja v osnovni obliki, ki je neoznačena za spol. V večini odvisnih sklonov prevladujejo podedovane dvojinske oblike, le v mestniku je raba dajalniške/orodniške oblike, ki je bila od podedovane oblike pogostejša že pri Trubarju, pri Dalmatinu v 1dv. popolnoma prevladala. Oblike naju pri njem ne najdemo več. My bi bily dobru s’naſhim vbuſhtvom sa dobru vseli, tu bi bilu enu veliku blagu, de bi naju Syn pèr nama bil (DB 1584: II, 149b) Nejli naju ſerze v’nama gorélu, ker je on s’nama na poti govuril (DB 1584: III, 46b) Pri 2dv. je v mestniku rabljena le iz množine posplošena oblika, ki jo kot redkejšo dvojnico najdemo tudi pri 1dv. VE tebi Chorazin, ve tebi Betſaida: Sakaj kadar bi takova della v’Tyri inu v’Sidoni ſe bila godila, katera ſo pèr vas ſturjena, one bi bilé nekadaj v’shakli inu v’pepeli ſedéle, inu pokuro ſturile. Ali vſaj bo Tyru inu Sidoni lashej v’ſodbi, kakòr vama155 (DB 1584: III, 37a) GOSPVD gledaj mej mano inu mej tabo, kadar edan od drusiga prideva, de moih Hzhery neshalujeſh, ali drugih Shen raven moih Hzhery nejemleſh. Oben zhlovik nej letukaj pèr nas: ali pole, Bug je prizha mej mano inu mej tabo (DB 1584: I, 21a) Množinske oblike se kot redkejše dvojnice pojavljajo tudi v drugih sklonih. TEh Pregréſhnikou edèn pak, katera ſta bila obéſhena, je njega sashmagal inu djal: Aku ſi ti Criſtus, taku pomagaj ti ſam ſebi inu nam (DB 1584: III, 46a) Paulus je pak k’nym djal: Ony ſo naju pres praude inu Sodbe ozhitu tepli, ker ſva vſaj Rimlana, inu ſo nas v’Iezho vèrgli, inu nas sdaj ſkrivaje vunkaj pahajo? Nikar taku, temuzh naj ony ſamy prideo, inu naju vunkaj pelajo (DB 1584: III, 71a) Pojdita na te Gorré, de vaju neſrezhajo, ty, kir ſo sa vama hitéli, inu ſkrita ſe ondi try dny, dokler ty ſpet nasaj, prideo, kir ſo sa vami tekli, inu potle pojdita vaju pot (DB 1584: I, 120b) Vydva bota rejs ta Kelih pyla, kateri jeſt pyem, inu bota s’tem Kàrſtom kèrſzhena, s’katerim bom jeſt kàrſzhen: Ampak ſedéti na moji deſnici inu na moji levici, ſe meni neſpodobi vam dati (DB 1584: III, 25a) 154 Pri Luthru na tem mestu ni rabljen števnik, ampak zaimek obe: wir beide (LB 1545: 1 Kr 3,18). 155 Mestniško obliko vas najdemo tudi v vzporednem odlomku Mt 11,21–22, vendar je tam tudi dajalniška oblika množinska, zato sta obe v skladu s sprejetimi načeli uvrščeni v množino. Pri Trubarju je na istih mestih v obeh primerih rabljena izvorna dvojinska mestniška oblika: per uaiu (TE 1555: E5a), uuaiu (TT 1557: 198); pri dajalniških oblikah pa je stanje enako kot pri Dalmatinu: vom (TE 1555: E5a), uama (TT 1557: 198). 95 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 5.1.2.4 Juričič 1dv. 2dv. I midva/mi vidva/vi R naju / D nama/nam vama T naju / M naju / O nama vama Preglednica 35: Oblike 1dv. in 2dv. pri Juričiču Pri Juričiču se pri zaimku za prvo osebo v imenovalniku pojavljata obe obliki, in sicer samo v prvem delu, kjer je Krelj vedno uporabljal podaljšane oblike. Juričič jih je večinoma ohranil. Kako ie tadai mogozhe, da bi ſe mydua glihala (JPo 1578: I, 94a) Obliko mi je uporabil le v enem primeru, in sicer v zgledu iz evangelijskega odlomka o Kristusovem trpljenju, ki je bil naveden že pri Trubarju. Krelj je na tem mestu Trubarjevo obliko mi spremenil v midva, v drugem delu je zaimek izpustil. Juričič pa je prvo Kreljevo obliko ohranil, v drugem delu pa je uporabil obliko mi: Inu mi dva ſva vredna v’tim. Inu ſua my dua vredna tiga ta- Sakai premeva kar ſo nayu dela kiga. Sakai my pryemlieua to, saſlushila (KPo 1567: CLXIIIIb) kay ſo nayu dela saſlushila (JPo 1578: I, 129b) V drugih sklonih prevladujejo podedovane dvojinske oblike, le v D 1dv. najdemo tudi iz množine posplošeno obliko. Ah on mora snama vnotar yti inu nam ishe vezh od Chriſtusa nashega Goſpoda pouedati (JPo 1578: II, 13) Pri 2dv. so izpričane samo imenovalniška, dajalniška in orodniška oblika, ki so enake kot pri Krelju. 5.1.2.5 Bohorič 1dv. 2dv. I mi (dva, dvej, dvuja) vi R najh vajh D nama vama T najh vaju M / / O / / Preglednica 36: Oblike 1dv. in 2dv. pri Bohoriču Bohorič je v paradigmi za imenovalnik prvoosebnega zaimka navedel »mi nos duo duae duo, addita voce numerali dva duej dvuja« (BH 1584: 79), medtem ko pri drugi osebi najdemo samo obliko vi brez podaljšave. Oblike brez podaljšave je uporabljal tudi ob navajanju glagolskih oblik. 96 5 Osebnozaimenske paradigme pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja mi bova, ve, va ſekala, le, la. Nos duo, ae, o ſecabimus. Vi bota, e, a ſekala, ae, a. Vos duo, ae, o, ſecabitis (BH 1584: 109) V opombi h glagolskim oblikam pa je opozoril: V dvojini se k zaimkom – zaradi večje preglednosti in poudarjanja – včasih dodajajo dva dve dva, takole: mi dva nos duo mi dve nos duae mi dvuja nos duo v srednjem spolu. Enako: Vi dva vos duo, vi dvae vos duae, vi dvuja, s. spol. Enako Onadva onedve onadvuja itd. (Bohorič 1987: 133) V rodilniku (in pri prvi osebi tudi tožilniku) je Bohorič v slovnici navedel obliki, ki sicer v protestantskih delih nista izpričani: najh in vajh. Ramovš (1952: 84) ju razlaga kot stari dvojinski obliki z množinsko končnico, pri čemer je do križanja prišlo po redukciji in opuščanju dvojine. Obliki poznajo tudi nekateri govori v Savinjski dolini in Zasavskem kotu. V drugi osebi v tožilniku je navedel običajno obliko vaju, vajh ni zapisal niti kot dvojnico (BH 1584: 79). V dajalniku je uporabljal obliki nama, vama, mestnik in orodnik nista izpričana. 5.1.2.6 Drugi avtorji Od ostalih avtorjev je dvojina zaimka za prvo osebo izpričana samo še pri Tulščaku, kjer se pojavi orodniška oblika nama. Brani timu Sakonskimu Hudyzhu, de on nekar ardrye inu kreiga mei nama ne umeisha (TkM 1579: 101a) 5.1.2.7 Pesmarice in TPo 1595 V pesmaricah najdemo le rodilniško obliko vaju v Trubarjevi pesmi iz TC 1550, ki se ponovi v vseh izdajah. Letu bode pak vayu trosht (*P 1563: 4; podobno TC 1574: 4, DC 1579: 4, DC 1584: IIII, TfC 1595: V) Nekaj več primerov je v TPo 1595, kjer ob izvorno dvojinskih oblikah zlasti pri 2dv. v večini izpričanih sklonov najdemo tudi iz množine posplošene oblike. 1dv. 2dv. I mi/midva vidva/vi R / vaju/vas D nama/nam vama/vam T / vaju M / / O / vama Preglednica 37: Oblike 1dv. in 2dv. v TPo 1595 V I 1dv. nekoliko prevladuje izmnožinska oblika brez -dva, medtem ko sta pri 2dv. obe obliki rabljeni po dvakrat. Kaj je, pravi on, de ſta vy dva mene yſkala? Neueiſta li vy, de jeſt morem biti vtem, kar je mojga Ozheta? (TPo 1595: I, 91) 97 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Ob z - dva okrepljeni imenovalniški obliki 2dv. najdemo v enem primeru tudi glagolsko vez v množini, medtem ko je deležnik ohranil dvojinsko končnico; v neposrednem sobesedilu je rabljena tudi iz množine posplošena oblika D 2dv. Vy dva bote reis ta Kelih pyla: kateri jest pyem, inu bota s’tem Karſtom karſzhena, s’katerim jeſt bom karſzhen: Ampak ſideti na moji deſnici inu na moji levici, ſe meni ne ſpodobi vam dati (TPo 1595: III, 116) Gre za evangelijski odlomek, ki je skoraj v celoti prevzet iz DB 1584, le da je Dalmatin dosledno uporabljal glagole v dvojini. Vydva bota rejs ta Kelih pyla, kateri jeſt pyem, inu bota s’tem Kàrſtom kèrſzhena, s’katerim bom jeſt kàrſzhen: Ampak ſedéti na moji deſnici inu na moji levici, ſe meni neſpodobi vam dati (DB 1584: III, 25a) Tudi zgled za množinsko obliko D 1ed. v dvojinskem kontekstu je prevzet iz DB 1584, medtem ko je v parafrazi evangelijskega besedila izven odlomka uporabljena izvorna dvojinska oblika. Teh Pregreiſhnikou edan pak, katera ſta bila Si li ti Chriſtus, taku ti ſebi pomagaj, inu obeiſhena, je njega sashmagal inu djal: Aku nama (TPo 1595: I, 293) ſi ti Chriſtus, taku pomagaj ti ſam ſebi inu nam (TPo 1595: I, 288) Vendar najdemo množinske oblike v dvojinski rabi tudi zunaj evangelijskih odlomkov. Ieſt vam neiſim nepokoren, vas tudi nejſim ferrahtal, kakor ſe vama ſdy (TPo 1595: I, 91) 5.1.3 Množina 5.1.3.1 Trubar 1mn. 2mn. I mi/ni* vi R nas vas D nom/nam/non* vom/vam T nas vas/vos* M nas vas O nami vami Preglednica 38: Oblike 1mn. in 2mn. pri Trubarju 5.1.3.1.1 Imenovalnik V imenovalniku pri Trubarju najdemo v prvi osebi podedovano obliko mi, le enkrat se v TO 1564 pojavi oblika ni, enaka stari tožilniški obliki. Takšno rabo poznamo v bolgarščini, kjer se je tožilniška oblika najpozneje do 14. stoletja razširila tudi v imenovalnik (Nahtigal 1952: 239); ker v slovenščini ta oblika niti v tožilniku ni izpričana že od BS in ni nobenega dokaza, da bi se kdaj razširila tudi v imenovalnik, je verjetno, da gre za tiskarsko napako. Inu ie ta riſnizhna vola Boshya, de ni vtih nadlugah inu na Smerti imamo biti volni inu pokurni (TO 1564: 43a) Pri 2mn. je rabljena podedovana oblika vi. 98 5 Osebnozaimenske paradigme pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja 5.1.3.1.2 Rodilnik in tožilnik V rodilniku in tožilniku najdemo obliki nas in vas, stari tožilniški obliki ny in vy se nista več rabili. V T 2ed. je posebnost raba zaokrožene oblike vos v TA 1555 in TT 1581-82. Primerjava s predhod nimi besedili pokaže, da gre verjetno za tiskarski napaki, morda pod vplivom latinske oblike vos pri latinščine vajenih stavcih; pri TT 1581-82 je lahko vplivala tudi zaokrožena oblika v dajalniku v predhodnem stavku. letu ie muia kry [. .] kir bo ſa uos inu letu ye muya kry [. .] kir bo ſa uas inu ſa nih doſti prelyta (TA 1555: A5a) ſa nih doſti prelyta (TA 1550: B2b) Ve vom, kadar vos vſi ludie bodo Ve uõ, kadar uas uſi ludie bodo hua- hualili (TT 1581-82: I, 250) lili (TT 1557: 198) 5.1.3.1.3 Dajalnik V prvih dveh delih je bila Trubarjeva zaimenska paradigma v dajalniku množine neusklajena. Pri prvoosebnem zaimku je v TA 1550 uporabljal nezaokroženo obliko nam, ki je močno prevladovala tudi v TC 1550, čeprav se je tam v eni od pesmi zaradi rime dvakrat pojavila tudi zaokrožena različica nom, znana že iz KR (proti 105 pojavitvam nam). Nasprotno je pri drugoosebnem zaimku dosledno uporabljal obliko vom. Jeſus ta nam da ſuye tellu (TC 1550: Pomagai nom | Sa teim lebnom | Htim 66(41b)) nebeſkim touariſhom (TC 1550: 167(92a) Dai bug ti nom | Kerſzhenikom | Vtini[!] ſhiuoti | Se ſhtritati (TC 1550: 167(92a)) Dai nam danas naſh vsagdani kruh. Inu nam odpuſti naſhe delge (TA 1550: 14) inu ye vuzhite derſhati vſe tu kar ſem ieſt vom porozhill (TC 1550: 41(29a)) inu ye vuzhite vſe tu kar ſem ieſt vom porozhill (TA 1550: 11) V naslednjih delih je Trubar sistem poenotil in se odločil za zaokroženo obliko, kot pokaže že primerjava s TA 1555. Dai nom danas nash vſagdani kruh. Inu nom odpuſti nashe dolge (TA 1555: A3b) Kljub temu v TPs 1566, TC 1567, TL 1567 in TC 1575 najdemo posamične pojavitve nezaokrožene oblike. huali Goſpudi Boga [...] kir ie nam ſuiga Synu dal (TPs 1566: 3b) kakoue mnogetere nebeshke vezhne dobrute/ ſo nam od Buga [...] dane (TL 1567: 8b) Szhemu inu ſa zhes volo, ſo nam te deſſet Sapuuidi od Buga dane (TC 1567: B2) Bug ie Vſigamogozh Stuarnik [...] ſatu nam more dati inu pomagati vſeh rizheh (TC 1575: 491) Kot edina oblika je rabljena (le enkrat) še v TPs 1579, in sicer zaradi rime. Vſe kar ie Ieſus vuzhil ſam, | Inu Smartro ſaslushil nam (TPs 1579: A4a) Nekoliko večje število pojavitev oblike nam, ki pa še vedno predstavljajo le majhen delež v primerjavi z zaokroženo obliko ( nam 7 : nom 204), najdemo le v TO 1564, kjer se dvakrat pojavi tudi nezaokrožena različica 2mn. vam, verjetno pod vplivom korektorjev Stepana Konzula in Antona Dalmate (Ramovš 1971: 34). 99 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Ta Goſpud reſueti ſuie oblyzhie zhes vas inu vom bodi miloſtiu. Ta Goſpud vſdigni ſuie oblyzhie zhes vas, inu vam dai ta Vezhni myr (TO 1564: 92b) tu ieſt vam prauim is Boshyh vuſt (TO 1564: 160a) Posebnost v dajalniku je tudi nekaj pojavitev dajalniške oblike 1mn. non (TC 1555: K4b; TT 1557: t3a; TC 1575: 86), ki je znana iz nekaterih sodobnih govorov (v Reziji, Zilji, na južnem Goriškem in na Krasu na zahodu ter v Slovenskih goricah in Prekmurju na vzhodu), vendar gre za območja s splošnim prehodom -m > -n (Ramovš 1924: 87–88), ki za osrednja narečja in knjižni jezik 16. stoletja ni značilen. Razlagali bi jo lahko tudi s prilikovanjem sledeči besedi v položaju sandhi,156 vendar se poleg pred zobnikom pojavi tudi pred mehkonebnikom h. Ieſus ie non ſturien od Buga ſa nasho volo non hdobrimu (TT 1557: t3a) (TC 1555: K4b) kai ie non dobriga is nebes perneſſel (TC 1575: 86) Tudi redkost pojavitev kaže, da gre za napake (morda pod vplivom pogoste latinske nikalnice non). 5.1.3.1.4 Mestnik in orodnik V mestniku sta dosledno rabljeni podedovani obliki nas in vas; enako velja za orodnik z oblikama nami in vami. 5.1.3.2 Krelj in Juričič KRELJ JURIČIČ 1mn. 2mn. 1mn. 2mn. I mi vi mi vi R nas vas / vas D nam vam nam vam T nas vas nas vas M nas vas nas vas O nami vami nami vami Preglednica 39: Oblike 1mn. in 2mn. pri Krelju in Juričiču Pri Krelju in Juričiču v paradigmi ni dvojničnosti, v vseh sklonih so rabljene podedovane oblike, v dajalniku ne uporabljata Trubarjevih zaokroženih oblik. 5.1.3.3 Dalmatin 1mn. 2mn. I mi vi R nas vas D nam/nom vam/vom T nas vas M nas vas O nami vami Preglednica 40: Oblike 1mn. in 2mn. pri Dalmatinu 156 Tako razlaga Šekli (2008: 34) domnevno ziljsko obliko naſſen v CR. 100 5 Osebnozaimenske paradigme pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja Pri Dalmatinu sicer v dajalniku prevladujejo nezaokrožene oblike, se pa sporadično pojavljajo tudi zaokrožene. Nom najdemo enkrat samkrat v DB 1578,157 vom pa enkrat v DPa 1576, morda pod vplivom Trubarjevega prevoda evangelijev. Moses ie nom to Poſtauo sapouedal, timu Erbu Iacoboue Gmaine (DB 1578: 179a) Letu ſem ieſt vom gouuril, de bote vmeni myr imeli (DPa 1576: 13a) V drugih sklonih so rabljene le podedovane oblike. 5.1.3.4 Bohorič 1mn. 2mn. I mi vi R nas/najh vas/vajh D nam vam/vom T nas vas M / / O nami vami Preglednica 41: Oblike 1mn. in 2mn. pri Bohoriču Kot v dvojini najdemo v množini pri Bohoriču v rodilniku obliki najh, vajh, ki ju je navedel kot dvojnici ob izvirnih rodilniških oblikah nas, vas (ti sta v paradigmi navedeni pri ločilniku s predlogom od); slednji sta pri obeh zaimkih edini obliki tudi v tožilniku. V dajalniku 2mn. je v paradigmi navedel nezaokroženo obliko, zaokroženo pa je uporabil v enem od zgledov; mestnik ni izpričan. Nam veliku nadleshi […] Nadleshi, de ſe jeſt, ſebi tàr vom bojim (BH 1584: S48) 5.1.3.5 Megiser 1mn. 2mn. I mi vi R nas/najh vas/vajh D nam vam T nas vas M / / O / / Preglednica 42: Oblike 1mn. in 2mn. pri Megiserju Megiser je v slovničnem dodatku k MD 1592 v prikazu paradigme v rodilniku prevzel Bohoričevi rodilniški obliki najh in vajh, kot slovenski ustreznici za latinski ločilnik pa nas in vas. Samo nas je rabljena tudi v očenašu v MS 1593. Pri drugih sklonih so rabljene v 16. stoletju prevladujoče oblike, mestnik in orodnik nista izpričana. V MTh 1603 (II, str. 457) je oblika 2ed. vi rabljena v ustreznici za latinski pozdrav salve, nem. Gott grüß dich, slov. bug vi ſdrauie. Na podlagi zgleda je nemogoče z gotovostjo določiti, za katero obliko gre oziroma ali gre za napako. V nemščini (in tudi drugih jezikih, kjer je rabljen 157 Po Riglerju (1968: 190) je Dalmatin Pentatevh prevedel že pred letom 1572 in ga nato popravljal, a precej nedosledno. Zaokrožena oblika bi lahko tako kazala, da je najprej po Trubarjevem zgledu uporabljal zaokrožene oblike, a jih je nato spremenil v nezaokrožene. 101 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma zaimek) gre za 2ed., zato bi se dalo obliko interpretirati kot vikalno obliko, vendar ostaja tudi v tem primeru problematična določitev sklona. Stabej (1977: 229) ſdrauie interpretira kot samostalnik zdravje; v tem primeru bi verjetno pri vi šlo za dajalnik (ob izpustu glagola dati, torej ‘bog vam daj zdravje’), kar bi pomenilo, da se je na Koroškem v pozdravu kot stalni zvezi ohranila stara naslonska oblika dajalnika, kot je izpričana v BS (prim. 2.3.1.3). Na podlagi nemščine bi se morda dalo domnevati tudi, da je ſdrauie 3. os. ed. izpridevniškega glagola zdravovati (prim. č. pozdravovati ‘pozdravljati, ozdravljati’); v tem primeru bi bila vi lahko tudi v pozdravu ohranjena prvotna tožilniška oblika (‘bog vas zdravuje’; prim. 2.2.1.3). 5.1.3.6 Tulščak, Trost in Znojilšek TULŠČAK TROST ZNOJILŠEK 1mn. 2mn. 1mn. 2mn. 1mn. 2mn. I mi vi mi vi mi vi R nas vas nas vas nas vas D nam vam nam vam nam vam T nas vas nas vas nas vas M nas / / vas nas vas O nami vami nami vami nami vami Preglednica 43: Oblike 1mn. in 2mn. pri Tulščaku, Trostu in Znojilšku Kot pri Krelju in Juričiču tudi pri Tulščaku, Trostu in Znojilšku v paradigmi ni dvojnic, dajalniška oblika je nezaokrožena. 5.1.3.7 Pesmarice Tudi v pesmaricah se dvojničnost pojavlja samo v dajalniku, v ostalih sklonih so oblike enake kot pri večini avtorjev. *P 1563 TPs 1567 TC 1574 TP 1575 DC 1579 DC 1584 TfC 1595 1mn. nam/ nom nom nom/nam/ nom/ nam nam/nom nam/nom nam/nom non* 2mn. vam/vom vom vom/vam vom vam vam vam Preglednica 44: Oblike D 1mn. in 2mn. v pesmaricah 5.1.3.7.1 V *P 1563 prevladujejo nezaokrožene oblike ( nam 177 : nom 9, vam 13 : vom 8). Zaokro- žene oblike najdemo pri različnih avtorjih. G. I. Kay ſi nom gnadiuu ti dal Chriſtus taie ſgualtio odperl, Kar nam ie (*P 1563: 170) Adam ſeperl (*P 1563: 137) To zho terpeit vom kdobrimu (*P 1563: 43)158 H. K. Dai nom dobrih leit veliku (*P 1563: 99) Sto luzhio ſueti nam (*P 1563: 63) Bug zhe ie vom poterditi (*P 1563: 94) Vam dobru leitu voszhiti (*P 1563: 94) L. Z. skus letu nom gnada Boshia dobita ye Spumnite danes kaku ie on shlushil nam, (*P 1563: 127) nas ie skus niegouo ſmert ſmiril sbugom (*P 1563: 119) 158 V nasprotju z rabo v JPo 1578 najdemo v Juričičevih pesmih pri 2ed. samo zaokrožene oblike, medtem ko pri 1ed. prevladujejo nezaokrožene. 102 5 Osebnozaimenske paradigme pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja Neenotne so tudi oblike v nekaterih nepodpisanih pesmih. Poslal nam ſinu tuiga […] Ta vezhni leben nom dobil (*P 1563: 74) Darui nam tuoio periaſnuſt, Dai nom tuoio reshgano mozhnuſt (*P 1563: 140) Dai nom de prau ſpoſnamo [...] Sueti ray ſi nam dobil (*P 1563: 103) V Trubarjevih pesmih so ohranjene enake oblike kot v TC 1550. Ieſus ta ye nas ſtebo ſmirill, nam Ieſus ta ye nas ſtebo ſmirill/ nam vſem nebeski erb dobill (*P 1563: 14) vſem nebeski erb dobill (TC 1550: 162(89b)) pomagai nom, ſa teim lebnom, Htim pomagai nom/ ſa teim lebnom/ Htim nebeskim touarishom (*P 1563: nebeskim touarishom (TC 1550: 18–19) 167(92a)) 5.1.3.7.2 V Trubarjevih izdajah večinoma prevladujejo zaokrožene oblike. V TC 1574 najdemo posamične nezaokrožene samo v eni od Kreljevih ter v Dalmatinovi in Klinčevi pesmi, v katerih so sicer rabljene tudi zaokrožene oblike. Pri Klincu in v enem primeru pri Dalmatinu gre za ohranitev rime. Koker ie prerokoual nam, Miha, ta ſueti Prerok ſam (TC 1574: 98)159 Obtu ſpomisli kai ſi ti ſam, vtuy ſueti beſſedi nam, Stanouitu oblubil (TC 1574: 166–167) V Dalmatinovi pesmi najdemo ob tem še eno nezaokroženo obliko, prav tako v Kreljevi upesnitvi 2. psalma. se tudi nam slu shpotaio, Kei ie vash Bug nas vprashaio (TC 1574: 166) natu vshe Kraly, vam hkonci Pouem (TC 1574: 118[=128]) V ostalih primerih so pri obeh avtorjih rabljene zaokrožene oblike, verjetno po Trubarjevem posegu, na kar kaže zgled iz Kreljeve pogrebne pesmi, kjer je bila zaradi spremembe v zaokroženo obliko izgubljena rima. Htimu pomogai[!] Ieſus nom, | Kir ſi nash odreshenik ſam (TC 1574: 125) V Trubarjevi pesmi Kadar ie Ieſus Vnebu shal pa najdemo tudi enkratno pojavitev oblike non; običajna oblika nom v neposrednem sobesedilu ter primerjava s predhodno in naslednjo izdajo kažeta, da gre za napako (prim. 5.1.3.1.3). De ie nom dal Synu De ye nam dall Synu De ie nam dal Synu ſuiga [...] Non ſo ſuiga [...] nam ſo ſvoiga [. .] Nam ſo grehi odpuſzheni grehi odpuſhzheni Grehi odpuſzheni (TC 1574: 35) (TC 1550: 172(94b)) (DC 1579: 23) V TP 1575 so v Dalmatinovih pesmih v vseh primerih ohranjene nezaokrožene oblike, medtem ko so pri Trubarju še naprej rabljene samo zaokrožene. 159 V isti pesmi je sredi vrstice rabljena zaokrožena oblika: »Kai vom more diat Smert tar Greh« (TC 1574: 98). 103 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 5.1.3.7.3 V Dalmatinovih izdajah so rabljene večinoma nezaokrožene oblike. Že v DC 1579 je spremenil večino Trubarjevih zaokroženih oblik. Mui Syn, kir ie muia miloſt, Bode Mui Syn, kir ie moia miloſt, bode vom hpomaganu (TC 1574: 4) vam hpomaganu (DC 1579: 4) Ohranjene so le v nekaj primerih, večinoma zaradi rime.160 Dai Bug ti nom, Kerſzhenikom, vtim shivoti, ſe shtritati, De Sludi nas ne prehini (DC 1579: 20; podobno DC 1584: XXXVII) Pomagai nom, sa teim lebnom, htim Nebeskim tovarishom (DC 1579: 20; podobno DC 1584: XXXVIII). Kadar ſi pak oblubil nom, Steim tvoim ſvetim Angelom, obarovat nas pred Vragom (DC 1579: 174; podobno DC 1584: CCXLVII) Vendar je kot Trubar tudi Dalmatin enotnost oblik občasno postavil pred potrebo po rimanju. Dal ſi Synu, kodrisheinu, Oblubil nam, Vſem Greshnikom, sanega volo odpuſtit (DC 1579: 19) Še ena zaokrožena oblika je v DC 1579 ohranjena v Trubarjevem uvodnem proznem PRYZHO-VANU DE TV PETIE VCERQUI, KAdar ſe ſaſtopnu is ſerza poye, Bogu dopade inu ie pridnu, tim Mladim Ludem; druge dajalniške oblike so tudi v tem besedilu spremenjene v nezaokrožene. kar Bug gouori inu oblubuie, nom bo tuiſtu gvishnu [...] dal inu iskasal (DC 1579: A4a; podobno DC 1584: b2) V DC 1584 je Dalmatin ohranil večino zaokroženih zgledov iz DC 1579, v enem primeru pa je kljub rimi nom spremenil v nam. Sa volo kir ſi prishal knom, hbosim Sa volo kir ſi priſhal k’nam, h’bosim velikim Greshnikom (DC 1579: 59) velikim Greshnikom (DC 1584: XCII) 5.1.3.7.4 Felicijan Trubar je v izdaji iz leta 1595 ohranil vse zaokrožene zglede iz DC 1584, v novih pesmih pa so rabljene samo nezaokrožene oblike, enako v pesmih, ponatisnjenih iz *P 1563, v katerih je spremenil vse primere zaokroženih oblik. 5.1.3.8 TPo 1595 1mn. 2mn. I mi vi R nas vas D nam/nom vam/vom T nas vas M nas/nami vas O nami vami Preglednica 45: Oblike 1mn. in 2mn. v TPo 1595 Dvojnice v TPo 1595 najdemo v dajalniku in mestniku. Pri dajalniških oblikah je Savinec spremenil Trubarjevo prevladujočo rabo in se odločil za nezaokroženo obliko, ki je prevlado-160 D 2mn. se v pesmaricah nikoli ne pojavi na koncu verza, zato so vse oblike spremenjene v nezaokrožene. 104 5 Osebnozaimenske paradigme pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja vala pri drugih protestantskih piscih, vendar tudi tu ni bil povsem dosleden: nom je ohranjen enajstkrat ( nam ok. 1300 pojavitev), vom pa štirikrat ( vam ok. 300 pojavitev). Bug zhaſti ſvojo lubeſan pruti nom (TPo 1595: I, 215) Satu nom na tem niſhter vezh ne falli (TPo 1595: II, 6) My imamo ſpomiſliti, de je nom tudi vkratkim vmreti (TPo 1595: III, 199) Ieſt (praui on) jejm inu pyem senim vſakaterim … taku moram jeſt vom en Poſhreiſhnik inu en pyanez biti (TPo 1595: I, 19) kir je vom Iogrom inu vſem Karſzhenikom ſovraſh, ima vtim tu nervegſhi veſselie, kadar vidi, de vom hudu gre (TPo 1595: II, 45) pojte tjakaj na vaſhe nyve, k vaſhim vollom, uvaſhe hiſhe, te iſte bodo vom dobru eno bulſho vezherjo dali[!], kir ſte mojo vezherjo taku ſhihru inu prevſetnu ferrahtali (TPo 1595: II, 133) V mestniku pa najdemo pri 1ed. nekaj primerov rabe orodniške oblike nami ob predlogu v. Tukaj vnami ta naſha pamet, meſsu inu kry ne pozhiva (TPo 1595: II, 62) kir ſe vnami ta vera inu ſavupanje na boſhje oblubi inu miloſti rada ſginni inu ſgubi (TPo 1595: I, 165) de bi mogla ona vnami prau oſtati inu ſad perneſti (TPo 1595: II, 94) Takova sheinkinga bi ja imela [...] enu takovu veſselie vnami obuditi, da bi pred[!] veſselia ne mogli nehati pleſsati inu ſkakati (TPo 1595: II, 91) Kadar vſhe naſha veiſt ali ta greh ſe vnami obudy [...] imamo ſe vbran poſtaviti (TPo 1595: I, 216) vener takova Vera nehozhe v’nami biti (TPo 1595: I, 177) Po Ramovšu (1971: 51) gre za Savinčevo ljubljansko narečno posebnost, ki popolnoma ustreza današnji ljubljanski obliki pr nàm, le da končni i še ni reduciran. 5.2 Tretjeosebni zaimek 5.2.1 Trubar EDNINA DVOJINA MNOŽINA m s ž m s ž m s ž I on onu ona ona/ / one oni ona one onadva/ dvej* oni R ńega/ńego/ ńe, je ńiju/ńih ńih *ńegu, ga D ńemu/ńemo, ńi/ńej ńima/ńema/ ńim mu ńima dvema* T ńega/ ńe, je ńo, jo ńiju, je ńe/ńih, je ńege, ga, -ń M ńim/ńemu ńi/ńej ńiju/ńima ńih O ńim ńo ńima/ńimi ńimi Preglednica 46: Oblike 3mžs pri Trubarju 105 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 5.2.1.1 Ednina 5.2.1.1.1 Moški spol 5.2.1.1.1.1 Rodilnik in tožilnik Ker v starejših rokopisih tožilnik ni izpričan, ni jasno, kdaj je v skladu z uveljavitvijo kategorije živosti rodilniška oblika moškega spola prodrla tudi v tožilnik, gotovo pa se je to zgodilo do Trubarjevega časa, saj je pri njem stara enozložna tožilniška oblika ohranjena samo ob predlogih (enako še v hrvaščini, srbščini in češčini; Nahtigal 1952: 239). resdile vmei ſebo nega guant, inu ſo ſain ta loos vergli (TT 1557: 88–89) Ieſt tebi ſapoueim, de ti gresh uun is shnega, inu naprei uezh uain ne gresh (TT 1557: 125) A tudi v predložnih zvezah je pogosteje rabljena iz rodilnika posplošena dolga oblika (prim. 3.4.3.5). V obeh sklonih je Trubar uporabljal tudi kratko obliko, ki je bila v rodilniku (sicer pri srednjem spolu) izpričana že v SR. Posebnost v rodilniku je pojavitev oblike svojilnega rodilnika ńego v TO 1564; večina tovrstnih oblik je bila izločena iz obravnave dvojničnosti, ker je šlo za prevzem končnice jedra besedne zveze (prim. 3.1.7), v navedenem zgledu pa je oblika s končnico -o rabljena ob samostalniku moškega spola s končnico -um. Ker že BS izkazujejo iz samostalniške sklanjatve posplošeno končnico -a, je skoraj nemogoče, da bi šlo za odraz starejšega stanja, zato je verjetno, da gre za napako. de bi skuſi no Goſpudi Boga shnego Stanum uti S. Troyci, inu shnega volo pruti nom ſnali, zheſtyli inu hualyli (TO 1564: Xx1a) V TC 1575 je v enem primeru rabljena oblika ńegu, kjer bi lahko šlo za vpliv dajalniške konč- nice, vendar je verjetnejša razlaga, da je šlo za napako (morda pod vplivom srednjespolske končnice -u v nadaljevanju). ſtreſi tuimi Ozhetu [...] imei od negu ſa dobru, aku glih enu Deite rata (TC 1575: 377) V tožilniku najdemo poleg navedenih oblik le enkrat161 obliko ńege, ki je morda prav tako napaka pod vplivom sledeče glagolske končnice; ker jo pri Trubarju najdemo v TO 1564, pri kateri sta bila korektorja Hrvata, pojavi pa se še v JPo 1578 (prim. 5.2.4.1.1), je možno tudi, da gre za vpliv hrvaščine. De sledni, kateri na nege Veruie, ne bo ſgublen (TO 1564: 46b) 5.2.1.1.1.2 Dajalnik V dajalniku prevladujeta obliki ńemu in skrajšana mu, pojavljajo pa se tudi oblike s končnico -o. Tovrstni upad končniškega -u v -o se občasno pojavlja tudi pri drugih besedah, ne le pri osebnih zaimkih;162 Ramovš (1971: 48) ga pripisuje gorenjskemu vplivu, dopušča pa tudi možnost, da gre za tiskarsko napako. ta angel tiga Goſpudi ſe nemo prikashe vtih ſaneh (TE 1555: B5a) 161 Navidezno se oblika pojavi tudi v TT 1581-82 (I, str. 432), vendar gre za nedvomno stavsko napako – narobe obrnjeno črko , zato tu ni upoštevana. 162 Upad -u v -o najdemo npr. tudi pri zaimku drugi: »Natu on uely eden drugimo vpohleusku slushiti« (TT 1557: 59). 106 5 Osebnozaimenske paradigme pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja eden is tih, kir ſo Sieſuſom bili, iſtegne to roko, inu isdere ſui mezh, tar udari tiga Viſshiga farye hlapza, inu nemo odſeca prozh enu vuhu (TE 1555: L3a = TT 1557: 83) Trubar je v ponovnih izdajah oblike večinoma popravil v ńemu, kar lahko pripišemo odpravljanju bodisi tiskarskih napak ali ožjenarečnih značilnosti, ki niso bile v skladu z njegovim sistemom. ta angel tiga Goſpudi ſe nemu prikashe vtih ſaneh (TT 1557: 2) eden is tih, kir ſo Sieſuſom bili, iſtegne to roko inu isdere ſui mezh, tar vdari tiga viſshigafarie hlapza, inu nemu odſeca prozh enu vuhu (TT 1581-82: I, 119) 5.2.1.1.1.3 Mestnik V mestniku pri Trubarju prevladuje oblika ńim, enaka kot že v Stiškem rokopisu, v posameznih delih pa se predvsem ob predlogu pri – podobno kot pri 1dv. in 2dv., a v precej manjšem deležu – pojavlja tudi dajalniška oblika ńemu. V TT 1557 jo najdemo petkrat ( ńim 145; vsi primeri z ńemu iz evangelijskih besedil se ponovijo tudi v TT 1581-82). Tukai huali Lukesha, de ie tudi vnega nadlugah per nemu oſtal (TT 1557: ff3b) Petrus [...] pridiguie od Ieſusa, de per nemu ſamimu vſaki, kir vnega veruie dobi cel popolnom odpuſtig vſeh grehou (TT 1557: 365; podobno TT 1581-82: I, 515) Inu on te Duanaiſt poſtaui, de bi imeili per nemu biti (TT 1557: 102; podobno TT 1581-82: I, 144) Inu Simon gre ſa nim, inu ty kir ſo per nemu bili (TT 1557: 98 = TT 1581-82: I, 137) tih, kir ſo ueden per nemu bili (TT 1557: 363; podobno TT 1581-82: I, 516) 5.2.1.1.1.4 Orodnik V orodniku je Trubar uporabljal obliko ńim, ki je nastala iz podedovane oblike *jim z dodanim n- po morfemski reinterpretaciji in izravnavi. 5.2.1.1.2 Srednji spol Oblike srednjega spola se v ednini od moškega razlikujejo samo v imenovalniku in tožilniku. V imenovalniku je Trubar dosledno uporabljal obliko onu z dolenjskim odrazom izglasnega -o oziroma cirkumflektiranega o,163 v tožilniku pa v nepredložnih zvezah kot arhaizem prevladuje oblika je brez vzglasnega n-. nekar per ſemli, ſakai ona ie tu podnushie nega nug, nekar per Ieruſalem, ſakai onu ie enu meiſtu eniga uelikiga krala (TE 1555: C6a) Inu Ieſus poklizhe gſebi enu Deite, inu ie poſtaui vsredo vmei nee (TE 1555: G7a) Ob predlogih je bila rabljena oblika ńe, ki jo je Trubar v redkih primerih zapisal tudi v nepredložni rabi. Nega ie tu Morie, inu on ie nee ſturil (TPs 1566: 173b)164 Tuie Pryzhouane ie zhudnu, Obtu nee dershi muia Dusha (TPs 1566: 223b) 163 Ker je imel zaimek prvotno mešani naglasni tip (psl. naglasni tip c), je mogoče, da je bil naglas v Ied. 3s v 16. stoletju še na končnici (prim. pridevnik cel, Ied. sr. sp. cilu poleg celu, cejlu); odraza obeh glasov sta bila pri Trubarju enaka; za opombo se zahvaljujem dr. Mateju Šekliju. 164 V nobenem primeru oblika v drugih izdajah istih besedil ni enaka. Obliki iz psalmov je Dalmatin v DB 1584 zamenjal enkrat s kazalnim zaimkom, drugič pa s kratko obliko je; slednjo je Trubar uporabil tudi v prvi izdaji evangelija TT 1557. 107 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma inu bi letu Deite ne imeilu nikogar, kir bi nee ta celi Catehiſmus nauuzhil (TC 1575: 426) na oſſmi dan prideio obreſouat tu deite, inu nee imenuio po nega Ozhetu Zaharias (TT 1581-82: I, 222)165 V redkih primerih pa je rabljena tudi dolga ali kratka rodilniška oblika, ki kaže postopno napredovanje kategorije živosti tudi pri srednjem spolu. Puidita tiakai uta Terg, kir pruti uama leshi, inu sdaici koker noter uta prideta, naideta enu sherbe perueſanu, na katerim oben zhlouik she nei ſidil, tu ui odueshite inu leſam perpelaite. Inu aku du uom porezhe, ſakai ui tu delate? recyte, de ta Goſpud nega potrubuie, inu on ga sdaici ſemkai poshle. Onadua greſta tiakai, inu naideta tu sherbe perueſanu iſuuna per uratih na raſpotu, inu ie oduesheta (TT 1557: 132; podobno TT 1581-82: I, 185) 5.2.1.1.3 Ženski spol Pri ženskem spolu najdemo pri Trubarju oblike, ki so se razvile iz praslovanskih večinoma s kontrakcijo in splošnim prevzemom vzglasnega n- po izravnavi iz predložnih zvez; kontrahirane oblike brez n- so postale naslonske. Dvojnice se pojavljajo le v dajalniku in mestniku, kjer prevladuje oblika ńi, nastala iz naslonske oblike ji, ki pri Trubarju ni izpričana, s prevzemom vzglasnega n-, čeprav se pojavlja tudi oblika ńej iz n- + jeji (Ramovš 1952: 91). V dajalniku je redkejša, najdemo jo le v TE 1555 ( ńi 6 : ńej 1), TT 1557 ( ńi 62 : ńej 2) in TT 1581-82 ( ńi 76 : ńej 2). kateri ſe lozhi od ſuie shene, ta ima neei dati en lozhitui lyst (TE 1555: C5b; podobno TT 1557: 12, TT 1581-82: I, 17) Inu on knei perſtopi, inu noo gori vsdigne (TT 1557: 97; podobno TT 1581-82: I, 136–137) Tudi v mestniku najdemo obliko ńej, vendar je prav tako redka; pojavi se v TT 1557 ( ńi 9 : ńej 1), TO 1564 ( ńi 15 : ńej 1) in TL 1567 ( ńi 8 : ńej 1). Sakai kar ie vnei pozhetu, tu gre od ſuetiga Duha (TT 1557: 2; podobno TT 1581-82: I, 3) per tei iſti vſiga, kar ſo potribouali […] iſkali, inu meinili per nei naiti (TO 1564: 83b) vnei ſami Riſniza Boshya, vtih drugih vſeh lasha prebiua (TL 1567: 57b) V TT 1581-82 se oblika ńej pojavi dvakrat ( ńi 18): enkrat se ponovi oblika iz TT 1557, v enem primeru pa je z njo zamenjal običajnejšo obliko ńi iz istega dela: ona ie ueidila kai ie na ni bilu ona ie veidila, kai ie na nei bilu ſturienu (TT 1557: 111) ſturienu (TT 1581-82: I, 154) 5.2.1.2 Dvojina 5.2.1.2.1 Imenovalnik V imenovalniku dvojine moškega spola je Trubar približno enakomerno uporabljal tako nepodaljšano kot podaljšano obliko ( ona 86 : onadva 78). V novozaveznih prevodih (z izjemo TT 1581-82) nekoliko prevladuje oblika ona, v TO 1564 je razmerje obratno ( onadva 7 : ona 6), v TR 1558 in TC 1575 pa se pojavlja samo oblika onadva. Le v enem primeru je ob dvojinski 165 V predhodni izdaji je na tem mestu običajnejša oblika brez vzglasnega n-: »na oſmi dan prideio obreſouat tu deite, inu ie imenuio po nega Ozhetu, Zaharias« (TT 1557: 159). 108 5 Osebnozaimenske paradigme pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja glagolski obliki Trubar uporabil množinsko obliko zaimka, bodisi po naliki s 1dv. in 2dv. mi/ vi ali pa je šlo za napako. Oni ſe ne ſta nikogar bala, obena ſtuar nei bila nima ſourash (TT 1557: l3b) V TT 1557 in TT 1581-82 je izpričana tudi iz množine posplošena oblika za ženski spol one ( dvej), ki jo najdemo tudi pri Dalmatinu in v Bohoričevi slovnici, vendar se ob primerjavi s prevodnimi predlogami pokaže, da ne gre za razširjeni zaimek, ampak za prevod posamostaljenega števnika dve. one duei bote duae erunt mo- Zwo werden ma- Dvej bote vkup ukupe mleile, ta lentes in unum len mit einander/ mlejle ena bo gori ena bode vſeta una adsumetur et Eine wird ange- vseta, ta druga bo inu ta druga ſapu- altera relinquetur nomen/ Die ander puſzhena szhena (TT 1557: (Vlg: Lk 17,35) wird verlassen (DB 1584: III, 42a) 225; podobno werden (LB 1545: TT 1581-82: I, 316) Lk 17,35) Zaradi glasovnega odraza o v tem primeru ne more iti za kazalni zaimek oni, saj je imel ta v 16. stoletju skoraj dosledno odraz u.166 Lete rizhi bi ſe imeile ſturiti, inu une ne ſapuſtiti (TT 1557: 204) 5.2.1.2.2 Rodilnik in tožilnik V rodilniku in tožilniku je Trubar prevladujoče uporabljal iz psl. podedovano dvojinsko obliko ńiju, kot redkejša dvojnica pa se pojavlja še dolga rodilniška množinska oblika ńih, ki jo najdemo tudi v tožilniku; v tem sklonu v TC 1550 kot edino obliko najdemo še množinsko kratko obliko je (v dveh zgledih, od katerih je pri enem uvrstitev negotova; prim. 3.2.2). Shnim ye ſtuarill ſemllo, nebu [...] Moſha potle to ſheno Inu ye vkupe porozhill, Vſo ſtuar ye nima iſrozhil, de ima nim ſluſhiti (TC 1550: 146(81b)–147(82a)) Tu Ime/ Adam/ pomeni zhlouik/ Eua/ pomeni ſhiua/ nima Bug ſturi ſukne/ inu ye is paradyſha pahne (TC 1550: (9b)) Ta Goſpud nih potrubuie, inu on bode nyu sdaici puſtil (TT 1557: 61) Množinska rodilniška oblika je pogosta zlasti v svojilni rabi (čeprav tudi v tem pomenu prevladuje izvorna dvojinska oblika). Inu on gre od tot naprei, vgleda on dua druga brata, Iacoba, tiga Zebedeia ſynu, inu Ioanneſa nega brata, vtim zhelnu shnih ozhetom Zebedeiom, shiuaiozh nih mreshe, Ino on niu poklizhe, sdaici ona ſapuſtita ta zheln inu niu ozheta, inu greſta ſa nim (TE 1555: C3a; podobno TT 1557: 9, TT 1581-82: I, 12) Ioshef, Maria, vſaku leitu ob Veliki Nozhi greſta knih Fari Vieruſalem, Inu Criſtusa nyu Synu [...] tudi tiakai pelata (TR 1558: C3a) De ta vſigamogozhy Bug, tei Materi inu timu Ditetu miloſtiuu pomaga po nega dobri voli, de nyu vnih teshkih, velikih nadlugah neſapuſti (TO 1564: 93a) 166 Izjema so posamične pojavitve kazalnega zaimka z o pri Juričiču, npr. »Tadai ie doli padſhi oni Hlapaz proſil niega« (JPo 1578: II, 191). 109 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma ta hozhta tukai ozhitu nih Sakonsko oblubo ſpoſnati, inu ſe vkupe porozhiti [...] de nima knyu Sakonu Goſpud Bug ſuio Gnado inu shegen da (TO 1564: 134b = TC 1575: 463) koker ſta ſe ſpoſnala ſa Greshnika, zhes nyu Grehe prauo greuingo imeila, Inu ſta Verouala Vieſuſa, de on nima more inu hozhe, nih Grehe odpuſtiti (TC 1575: 391) Inu nyu teleſſa bodo eni od tih shalht [...] gledali, Inu nih teleſſa ne bodo puſtili vgrobe poloshiti, Inu ty, kateri na ſemli prebiuaio, ſe bodo zhes nyu veſſelili (TT 1577: 342) Izjemoma jo najdemo tudi ob predlogu od. Inu ona ſta tudi nim prauila, kai ſe ie bilu ſgudilu na tim potu, inu koku ie bil od nih ſpoſnan, is tiga kruha lomlenia (TT 1557: 253 = TT 1581-82: I, 356) Kot je razvidno iz zgledov, Trubar v ponovnih izdajah besedil izbora oblik ni spreminjal, izjema je le parafraza Apd 14,14 v TC 1575, kjer je bila izvorna dvojinska oblika iz TT 1557 spremenjena v množinsko. Kateru kadar ſta ta Iogra Barnabas inu Kadar ſta tu Paulus inu Barnabas Paulus ſaslishala, reſdereta nyu guant ſaslishala, ſta nih Guant reſderla (TT 1557: 378) (TC 1575: 198) Dvojničnost dvojinske in množinske oblike je Trubar izkoristil tudi v pesmih, kjer je bil zaradi njune raznozložnosti pri izboru odločilen zlogovni verz. Tako najdemo izvorno dvojinsko obliko rabljeno tudi v kontekstu, kjer je sicer sindetična dvojina popolnoma pluralizirana. Aku POLIDOR MERZHENIK Tebe slu oblagaio, Steim niju Bogu Sludiu, Nih zoll, zhinsh ſueiſtu daio (TPs 1579: A3b) 5.2.1.2.3 Dajalnik V dajalniku je v veliki večini primerov rabljena podedovana dvojinska oblika ńima, v TT 1557 pa se enkrat pojavi tudi oblika ńema, kjer bi lahko šlo za prehod ejevskega elementa iz edninskih oblik ńega, ńemu (podobno Ramovš (1952: 91) razlaga narečno obliko néju). Kadar ie pag enu shturmane od tih Aydou inu Iudou inu od tih nih Viſshih bilu gori vſtalu, de bi nema ſylo bili ſturili, inu nyu skamenem poſſuli (TT 1557: 378) V TT 1581-82 je Trubar obliko popravil v običajno ńima. Kadar ie pag enu shturmane od tih Aydou inu od tih nih vißhih bilu gori vſtalu, de bi nima ſylo bili ſturili, inu nyu skamenem poſſuli (TT 1581-82: I, 537) V TT 1557 in TT 1581-82 najdemo tudi zvezo zaimka s števnikom ńim a dvema, a gre – kot pri ženskem spolu – za prevod posamostaljenega števnika. Potemtoga ſe ie post haec autem Darnach/ da Potle, kadar ſta on prikaſal nima duobus ex eis Zween aus dva is mej nyh dueima, ueni ambulantibus jnen wandelten/ hodila, ſe je on drugi shtalti, kir ostensus est offenbart er v’eni drugi ſhtalti ſta hodila, inu in alia effigie sich vnter einer pèrkasal, kadar ſta shla ueno euntibus in andern gestalt/ ſta na pule ſhla uaſs (TT 1557: villam (Vlg: da sie auffs Feld (DB 1584: III, 29) 153; podobno Mr 16,12) giengen (LB 1545: TT 1581-82: Mr 16,12) I, 214) 110 5 Osebnozaimenske paradigme pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja V omenjenih delih, poleg tega pa še v TE 1555 in v že navedenem pesemskem zgledu v TC 1550 (kjer je pri izboru med dvojinsko in množinsko dajalniško obliko odločala dolžina zloga), je v posamičnih primerih v dvojinskem kontekstu rabljena množinska oblika, ki je v ponovnih izdajah besedil ni spreminjal. Shnim ye ſtuarill ſemllo, nebu [...] Moſha potle to ſheno Inu ye vkupe porozhill, Vſo ſtuar ye nima iſrozhil, de ima nim ſluſhiti (TC 1550: 147(82a)) Inu on praui knim, Hodita ſe meno, ieſt uas hozko[!] ſturiti de bota ribizha tih ludi (TE 1555: C2b; podobno tudi TT 1557: 8, TT 1581-82: I, 12167) Ampag de ſe dale ne resglaſsi umei ludmi, hozhmo nim168 groſſouitu poprititi, de odſehmal kobenimu zhloueku uletim Imeni ne gouorita (TT 1557: 341) 5.2.1.2.4 Mestnik in orodnik V mestniku je Trubar pogosteje uporabljal obliko ńima, ki je posplošena iz dajalnika/orodnika, kot podedovano obliko ńiju ( ńima 6 : ńiju 3). Podobno kot pri 1dv. je ob predlogu pri to sploh edina oblika, medtem ko ob v prevladuje oblika ńiju ( v ńiju 3 : v ńima 1). Potle ſdaici per nima inu ſa nima ie ta Euangelium, tu kerſzhanſtuu […] gori iemalu inu raslu (TT 1557: i4b) inu kadar ie on tiga iſtiga Antuerha bil, ie per nima prebiual inu delal (TT 1557: 392; podobno TT 1581-82: I, 558) Inu ſta tiga S. Duha, kateri ie vnyu Sakai vnima ſe glih tu […] vuzhi inu prebiual ſdobro volo is ſebe iſſegnala pishe (TT 1577: 218) (TT 1560: d4a) ta Smert inu ta Pekal ſta dala te mer- tue, kir ſo vnyu bili (TT 1577: 468 = TT 1581-82: II, 439[=433]) V orodniku je večinoma uporabljal obliko ńim a, le v TR 1558 je uporabljena iz množine posplošena oblika. ſe ie dueima Mlashima [...] prikaſal, shnimi periatliuu perpouedal, inu nima tu Piſmu [...] islagal, Inu ie shnimi Ieidil (TR 1558: c4a) 5.2.1.3 Množina V množini so pri Trubarju v imenovalniku izpričane oblike za vse tri spole: za moški in srednji spol je oblika enaka kot v psl., pri ženskem pa je prišlo do posplošitve končnice iz mehkih osnov in torej do oblike one. V ostalih sklonih prevladujejo oblike s podedovanimi končnicami in z vzglasnim n-, ki se je iz predložnih zvez razširil po celotni paradigmi, nekdanje oblike brez n- pa so se spremenile v naslonske. Trubar jih z izjemo tožilniške oblike je ni uporabljal. V tožilniku je prihajalo pri protestantih tudi v množini do postopnega vdiranja rodilniških oblik, ki pa pri 3mžs še niso prevladale. Zlasti pri Trubarju je tovrstna raba redka: v glagolski 167 V nasprotju z obravnavano obliko Dmn. 3mžs je bila iz množine prevzeta oblika vas v TT 1557 in TT 1581-82 spremenjena v vaju (prim. 5.1.2.1). 168 V TT 1581-82 je bila oblika nadomeščena z I 1mn. kot osebkom stavka: »Ampag de ſe dale ne resglaßi vmei ludmi, hozhmo mi groſouitu propriti[!]« (TT 1581-82: I, 484). Ker se napaka pojavi tudi pri sledečem glagolu, je šlo morda za stavsko napako. 111 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma zvezi najdemo rodilniško obliko kot edino v TC 1550 (kjer se tožilniška oblika ńe uporablja samo ob predlogu), v poznejših knjigah pa se pojavljajo samo posamični primeri. nih greua de ſe ye tu nim pergudilu (TC 1550: 124(70b)) obarri nih pred Doegitermi (TC 1550: 200(108a)) aku du vom kai porezhe, taku recite, Ta Goſpud nih potrebuie, inu sdaici nee on bode puſtil (TE 1555: H7a; podobno TT 1557: 61, TT 1581-82: I, 87) nih proſſio ſa Pomuzh (TAr 1562: 58a) Inu nih ſdai greua (TAr 1562: 83b) ie li nih is ſerza zhes te nih ſturiene Grehe greualu (TO 1564: 107b) Na te mertue Ludi inu Suetnike klyzati, nih ſa pomuzh proſsiti (TO 1564: 50a) Inu de nih naprei varuie pred Grehi (TPs 1566: 50a) de nih lahku ty preproſti mogo ſaſtopyti (TL 1567: 69a) V TT 1581-82 je rodilniško obliko uporabil v primeru, kjer je bila v TT 1557 rabljena oblika ńe, kar kaže na postopno napredovanje njene rabe: Inu aku ieſt nee puſtim pres ieidi na aku ieſt nih pres ieidi puſtim na nih nih dum, obnemogo na tim potu dum, obnemogo na tim potu (TT 1557: 120) (TT 1581-82: I, 168) V predložni zvezi je Trubar vedno uporabljal obliko ńe. 5.2.2 Krelj EDNINA DVOJINA MNOŽINA m s ž m s ž m s ž I on onu ona ona / / oni / / R ńega, ga ńe, je ńiju, jih ńih, jih D ńemu, mu ńi, ji ńima, jima ńim, jim T ńega, je ńo, jo ńiju, jih ńih/ńe, jih/je ga, -ń M ńim/ ńi / ńih ńemu O ńim ńo ńima ńimi Preglednica 47: Oblike 3mžs pri Krelju 5.2.2.1 Ednina 5.2.2.1.1 Moški spol Pri moškem spolu je v ednini pri Krelju dvojničnost redka. V rodilniku, dajalniku in tožilniku je uporabljal tudi krajše oblike, v tožilniku je ob predlogih kot navezno ohranjal staro obliko -j, ki je po izravnavi znotraj paradigme prevzela vzglasni n-. Kijr vshe kàrſchen nain veroie (KB 1566: H6) Inu Iogri niegovi ſo nãn verovali (KPo 1567: LXIIIIb) Satu kamanie popado, inu ôte vãn luzhiti (KPo 1567: CXXVIIIIb) v’druguzh velikò huiſhi sain ſtoij (KPo 1567: CXXII) 112 5 Osebnozaimenske paradigme pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja Pri Krelju je ta oblika pogostejša kot pri drugih avtorjih in se pojavlja tudi ob več predlogih (prim. 6.1.3.3). Ob nezložnem predlogu v in enozložnih predlogih, ki se končajo na soglasnik, je Krelj uporabljal tudi vezni samoglasnik, zapisan z ali <à>. naiſi ie doſti krivih prizh vſtalu inu prizhalu zhesan, ſai néſo niſtar mogli (KPo 1567: CLIIII) Kadàr pak edã mozhnéſhi pride nadàn, inu ga omore (KPo 1567: CXVIIIb) V mestniku je Krelj prevladujoče uporabljal samo obliko ńim, enako kot v orodniku. Le v enem primeru je ob predlogu v zapisal iz dajalnika posplošeno obliko ńemu. Te veſele marine glaſ [...] v’niemu tako volio, ſàrze alli Vero obudio (KPo 1567: LXXII) 5.2.2.1.2 Srednji spol V srednjem spolu je tudi Krelj v imenovalniku uporabljal obliko s končnim -u, v tožilniku pa obliko je. 5.2.2.1.3 Ženski spol Krelj je bil konsistenten tudi pri ženskem spolu: v dajalniku in mestniku je dosledno uporabljal le obliko ńi (v dajalniku tudi krajšo ji), v drugih sklonih najdemo enake dolge in kratke oblike kot pri Trubarju. 5.2.2.2 Dvojina V imenovalniku moškega spola je Krelj uporabljal le obliko ona, ženski in srednji spol v dvojini nista izpričana. V rodilniku ob predlogu in v svojilni rabi najdemo posebno dvojinsko dolgo obliko ńiju, drugje pa je uporabljal iz množine prevzeto kratko obliko jih, ki je kot edina rabljena tudi v tožilniku. Poprei ni ôtel ijh sa ſvoie ſtariſhe ſposnati, kaku da pak ſada shnijma tako pokoran gre (KPo 1567: LXIIIb) Inu ſo ijma [...] pomagali, troſhtali ijh inu blagoſlovili (KPo 1567: XL) Nasprotno sta v dajalniku ohranjeni tako dolga kot kratka dvojinska oblika ńima in jima; slednja je v 16. stoletju redka, poleg Krelja jo je uporabljal le še Juričič. veli ijma beshati, pred tim ſovrashnikom Erodeshõ (KPo 1567: XLVI) Orodniška oblika je enaka dolgi dajalniški, mestnik ni izpričan. 5.2.2.3 Množina V množini se je Krelj od Trubarja razlikoval v tožilniku, kjer opazno prevladujejo izvorno rodilniške oblike. Dolga tožilniška oblika ńe je rabljena samo ob predlogih. na nie klicati ali nijh moliti (KB 1566: G7) Iz rodilnika prevzeto obliko ńih pa najdemo ob predlogu le v enem primeru. taku proſi Boga sa nih, da ijm Bog ozhi odpre (KPo 1567: LXXXVII) Izvorno kratko tožilniško obliko je je Krelj uporabljal redko. V drugih sklonih ni posebnosti, imenovalniški obliki za ženski in srednji spol nista izpričani. 113 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 5.2.3 Dalmatin EDNINA DVOJINA MNOŽINA m s ž m s ž m s ž I on onu ona ona / oné oni ona one R ńega/nejga*/ ńe, je ńiju/ńih ńih, jih ńiga*, ga D ńemu, mu ńej/ ńima/ńim ńim, jim ńi, ji T ńega/ ńe, ńo, jo ńiju/ńe/ńih, je ńe/ńih, je/jih nejga*, je/ga ga, -ń M ńim/ńemu ńej/ńi ńima/ńih ńih O ńim ńo ńima/ńimi ńimi Preglednica 48: Oblike 3mžs pri Dalmatinu 5.2.3.1 Ednina 5.2.3.1.1 Moški spol 5.2.3.1.1.1 V rodilniku in tožilniku prevladujejo v knjižnem jeziku 16. stoletja običajne oblike ob le nekaj posebnostih. Dvakrat najdemo v DB 1584 obliko nejga. Sakaj ſlejdni ſhpishni offer, eniga Farja, ima cillu ſeshgan biti, inu nizh ſe od nejga jéſti (DB 1584: I, 64b) Inu ima s’ſvoim pèrſtom od Krij na nejga pokropiti (DB 1584: I, 71a)169 V sodobnih narečjih podobna oblika ni izpričana; morda gre za napako pod vplivom zveze zanikanega glagola biti in kratke oblike Red. 3ms. Nej ga bilu nikuli, kateri bi ſe nje cilu bil isvuzhil (DB 1584: II, 162b) V uvodu pa se enkrat pojavi zapis njga, pri katerem gre verjetno za napako – izpust e. Od ſèrda, inu kaj hudiga is njga pride (DB 1584: I, )((2)IIb) Manj verjetno je, da bi zapis kazal na obliko ńiga. Podobno obliko sicer lahko najdemo tudi v dolenjskem govoru Stične170 (R/T gȁ (SLA)), kjer pa je razširjena v celotni edninski paradigmi (D/M mǝ̏ (SLA)). Poleg tega za Dalmatina v zaimkih ni značilen zapis zaporedja ń + i z (prim. 4.1.3). 5.2.3.1.1.2 Kot pri drugih piscih tudi pri Dalmatinu ni enotnosti v mestniku. V njegovih prvih delih prevladuje oblika ńim, čeprav se že v DJ 1575 ob predlogu pri pojavi tudi ńemu, ki je v tem položaju že v prvi knjigi pogostejša kot ńim. Nasprotno pa je v DPa 1576 ob predlogu pri uporabljal obliko ńim, ńemu se pojavi ob predlogu na, vendar je razmerje tudi tu v prid običajnejši obliki ( na ńim 5 : na ńemu 3). V DB 1578 se je raba iz dajalnika prevzete oblike okrepila, čeprav ńim še 169 V DB 1578 je bila v obeh primerih rabljena oblika ńega ( od nega, str. 90; na nega, str. 100). 170 Oblak (1889: 159) jo navaja tudi v SR, in sicer v drugem spovednem obrazcu ( hod niga ſapuuedy), razlaga pa jo po naliki z enklitično obliko kazalnega zaimka tiga (str. 147). V SR 1992 (str. 10) je oblika prečrkovana kot nega. 114 5 Osebnozaimenske paradigme pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja vedno prevladuje ( ńim 39 : ńemu 25). Ob predlogu pri je dosledno uporabljal obliko ńemu, ki se kot redkejša različica pojavlja tudi ob na ( na ńim 13 : na ńemu 4). V DB 1584 sta obe obliki po pogostnosti skoraj izenačeni, ńemu že začenja nekoliko prevladovati nad ńim ( ńim 190 : ńemu 209). Razmerje ob posameznih predlogih je prikazano na grafu 1. Graf 1: Razmerje oblik Ded. 3ms ńim in ńemu ob posameznih predlogih v DB 1584 Ob večini predlogov je ńim še vedno običajnejša oblika, skupno razmerje v korist ńemu prevesi predvsem pogosta zveza s predlogom pri. V naslednjih krajših delih se krepitev rabe oblike ńemu nadaljuje: v DM 1584 je razmerje ńemu 4 : ńim 2, dajalniško obliko najdemo ob predlogih na, pri in v. V DAg 1585 je izpričana samo raba oblike ńemu, v DC 1585 pa primera za mestnik ni. ſkusi leta isvelizhanſki greſhni potop, na njemu vtoni inu pogine, kar je on od Adama ſemkaj greha erbal (DAg 1585: a4b) gmeraj v’njemu tvojga S. Duha (DAg 1585: b3a) ta oſtane v’GOSPVDV Criſtuſu, inu Criſtus v’njemu (DAg 1585: b5a) 5.2.3.1.2 Srednji spol V srednjem spolu ni posebnosti – imenovalnik je kot pri večini avtorjev onu, v tožilniku je uporabljal obliko je (ob predlogu nje), v redkih primerih tudi iz rodilnika ali iz moškega spola posplošeno obliko ga. Pojdita v’ta Terg, kateri pred vama leshy, inu kadar notàr prideta, bota enu pèrvesanu Shèrbe naſhla, na katerim ſhe nikuli nej oben Zhlovik ſedil, odveshita je, inu je pèrpelajta, inu aku vas gdu bo vpraſhal, sakaj je odveshujeta, taku recita letaku k’njemu: GOSPVD ga potrebuje (DB 1584: III, 25b) 5.2.3.1.3 Ženski spol Pri ženskem spolu ni dvojničnosti, v dajalniku in mestniku je Dalmatin – za razliko od Trubarja in Krelja – uporabljal obliko ńej. 115 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 5.2.3.2 Dvojina V imenovalniku dvojine najdemo pri Dalmatinu obe obliki, tako ona kot s števnikom podalj- šano onadva, pri čemer v večini del prevladuje nepodaljšana oblika. Izjema je DJ 1575, kjer je razmerje onadva 2 : ona 1. Tedai ſta onadua ſtalla super tu kerdellu (DJ 1575: 203) Satu ſta le ona dua ſama ohrainena (DJ 1575: 203) Ona ſta negouo veliko zhaſt ſuoima ozhima vidila (DJ 1575: 68) V rodilniku in tožilniku najdemo v treh primerih tudi obliko nju; če ne gre za pisno posebnost, gre morda za arhaično obliko, ki jo Ramovš (1952: 91) razlaga iz enklitične oblike ju (ki pa v 16. stoletju ni izpričana, namesto nje je tudi Dalmatin – kot Krelj – v tožilniku uporabljal iz množine posplošeno obliko je) z vzglasnim n- po vzorcu jih – njih. nju Synuve inu Hzhere podavio (DB 1584: II, 71b) ona je nju puſtila, inu ona ſta ſhla (DB 1584: I, 120b) ta Vojsſka [je] Antioha inu Lysia vjela, de bi nju Demetriu isdala (DB 1584: II, 184b) Kot pri 1dv. je Dalmatin v mestniku namesto oblike ńiju dosledno uporabljal dajalniško- -orodniško obliko ńima, kot redkejše dvojnice pa v večini odvisnih sklonov najdemo tudi množinske oblike. Inu ona ſta nym po redi pravila, kaj ſe je bilu na poti sgudilu, inu koku je on bil od nyh posnan, pèr tem, ker je Kruh lomil (DB 1584: III, 46b) Inu on je nyu k’ſebi vsel toiſto uro te nozhy, inu je nym te proge ispral (DB 1584: III, 71a) Inu folk ſe je zhes nyu vsdignil, inu Kapitani ſo nyma puſtili gvant reſtèrgati, inu ſo je rekli s’ſhibami tepſti (DB 1584: III, 70b) Od dueih ſrebernih Trobent, koku inu kadai ſe ima shnyma trobentati, inu koku ſe ima po nyh dershati (DB 1584: I, 122a) 5.2.3.3 Množina V množini so v imenovalniku izpričane oblike za vse tri spole. V tožilniku kot pri Trubarju prevladuje oblika ńe (in brez vzglasnega n-je), rodilniška oblika ńih/jih je redka. Še najpogosteje jo je uporabljal v svojem prvem delu, DJ 1575, kjer je razmerje med oblikami ńe 22 : ńih 5 : je 17 : jih 7. Ńih je uporabljal tudi ob predlogu na. Ti offertni ſe poſmehuio inu shpotaio: ali maſzhouaine kakor en Leu na nih ſtreishe (DJ 1575: 115) Tedai ſo Aaronovi otroci glaſnu vpili, inu ſo ſtrobentami trobentali, inu ſo viſsok glas dauali, de bi ſe na nih ſpumnilu pred tim ner vishim (DJ 1575: 221) V DB 1578 je stanje že bistveno drugačno: v tožilniku se dolga in kratka rodilniška oblika pojavita le po trikrat v primerjavi z ok. 175 pojavitvami oblike je in več kot 200 pojavitvami oblike ńe. Nekoliko več jih je v DB 1584 ( ńih 34, jih 23), vendar tam predstavljajo podobno majhen delež v primerjavi z oblikama ńe in je z več kot tisoč pojavitvami; v posamičnih primerih jih najdemo tudi ob predlogih na, čez in zoper. dokler je voda zhes nyh is Nebes kapala (DB 1584: I, 180a) pridi od sad k’nym, de nad nyh prideſh pruti Murvavim driveſſam (DB 1584: I, 171a) Koku ſe imajo Kerſzheniki pruti tém dershati, kateri supèr nyh greſhio (DB 1584: III, 12a) 116 5 Osebnozaimenske paradigme pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja 5.2.4 Juričič EDNINA DVOJINA MNOŽINA m s ž m s ž m s ž I on ono/onu ona ona / / oni ona one R ńega, ga ńe, je ńih/ńiju/ńijo ńih, jih D ńemu/nejmu*, ńej/ńoj/ ńima/ńim, jima ńim, jim/im mu ńi T ńega/ je ńo/ńu, ńiju ńe/ńih, je/jih ńege*, jo ga, -ń M ńim/ńem/ ńej/ńi / ńih ńemu O ńim ńo ńima ńimi Preglednica 49: Oblike 3mžs pri Juričiču 5.2.4.1 Ednina 5.2.4.1.1 Moški spol V tožilniku se pri Juričiču ob prevladujoči ńega (in kratki ga) enkrat pojavi oblika ńege, kot v TO 1564. tam niege bote videli, kakor ie on vam rekal (JPo 1578: II, 1[=2]) Ker se končnica -ege pojavlja tudi pri pridevnikih (npr. Red. blishniege, II, str. 13b), je možno, da ne gre za napako, ampak za vpliv hrvaščine. V dajalniku poleg pričakovanih oblik ńemu in mu najdemo tudi obliko nejmu, ki jo lahko razlagamo podobno kot Dalmatinove oblike nejga (prim. 5.2.3.1.1). Ona neimu inu tim kerſo niemu glih, celo niſtar nedopade (JPo 1578: II, 85) mnogatere teshke inu grosouite grehe, katere si supar neimu ſtoril (JPo 1578: II, 195b) V mestniku pri Juričiču najdemo tri različne oblike: absolutno prevladuje oblika z izvorno psl. končnico -em ( ńem, 71 pojavitev), oblika ńim se pojavi manjkrat (24), iz dajalnika posplošena oblika ńemu pa je sporadična in omejena na zvezo s predlogom pri, vendar tudi v tem položaju prevladuje oblika ńem ( pri ńem 19 : pri ńim 4 : pri ńemu 4). Sato ie leta Mnoshiza Liudy tudi rada pri niem bila (JPo 1578: II, 118b) ni skunſtio, ni slepimi beſedami nishtar per nym nemoreo dobiti (JPo 1578: I, 19a) kniemu pridemo, ter prebiualiſzhe pry niemu ſtorimo (JPo 1578: II, 68) Stanje je različno tudi glede na posamezne dele: v prvem delu, ki ga Juričič priredil po Krelju, prevladuje Kreljeva oblika ńim ( ńim 27 : ńem 9), torej je Juričič njegove oblike spremenil samo v četrtini primerov. V drugem in tretjem delu pa je razmerje obratno: ńem se pojavi 73-krat, ńim le trikrat. Tudi vse štiri primere rabe dajalniške oblike ńemu v mestniku najdemo v teh dveh delih. 117 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 5.2.4.1.2 Srednji spol Juričič je edini, ki je uporabljal obliko imenovalnika srednjega spola s končnim -o. Pri drugih piscih običajna oblika onu se v JPo 1578 pojavi le enkrat, in sicer v prvem delu, kjer je ohranil Kreljevo obliko. Onu ſe godi, kakòr pàr drusih vſih Onu gre kakor per vſih drusih prosh- takih proſhnijh inu shelijh niah inu sheleniu (JPo 1578: I, 25b) (KPo 1567: XXXIX) V drugih primerih iz prvega dela Krelj na istem mestu običajno ni uporabil zaimka. Juričič je tako ob spremembi strukture uvedel svojo obliko. Reſ ie, kako Sveti Paval pishe ono ſe godi kako Sveti Paual pishe (KPo 1567: LXXXVI) (JPo 1578: I, 64b) Sakai Chriſtus vedan ſveto piſmo na Kai ie to, da Chriſtus tako zheſtokrat prizho ſtavi, inu pravi, da ſe more ſueto Piſmo naprej ſtaui, inu praui, da dopolniti? (KPo 1567: CLb) ono mora dopolnieno biti? (JPo 1578: I, 118b) V tožilniku je tudi Juričič uporabljal obliko je, ob predlogih ńe. 5.2.4.1.3 Ženski spol Tudi v JPo 1578 najdemo dvojničnost v dajalniku in mestniku. V dajalniku občutno prevladuje oblika ńej (71), po enkrat se pojavita obliki ńi 171 in hrvaška ńoj s končnico, nastalo po naliki s trdimi zaimenskimi osnovami (Matasović 2008: 238). Kdrusimu, nioi ſe nei, kakor Diuicij drugazhie ſpodobilo (JPo 1578: III, 57) Rezhe kny Ieſus: Shena kai imash ti smano? (JPo 1578: I, 46b) V mestniku oblika ńoj ni izpričana, ńi se pojavi nekoliko pogosteje (7 pojavitev), tudi tu pa prevladuje oblika ńej (35 pojavitev). Boshyo beſedo poſlushaio, inu po ny delaio (JPo 1578: I, 27a) niegouo Beſedo imamo radi poſlushati, inu po niei nashe shiulienie peliati (JPo 1578: I, 139b[=193b]) Vsi primeri z ńi so v prvem delu postile, vendar tudi tam prevladuje oblika ńej ( ńi 7 : ńej 13). V tožilniku prevladuje običajna protestantska oblika ńo, enkrat pa je uporabljena tudi oblika s hrvaško končnico -u. Bug ie niu is ſuoie miloſti, inu nikar po nie saſlusheniu, ktemu isuolil, de niegou Syn Chriſtus vniei, kakor vzhiſti Diuici to Zhloueſtuo na ſe vsame (JPo 1578: III, 39b) 5.2.4.2 Dvojina V imenovalniku je izpričana samo moška oblika ona. V rodilniku in tožilniku prevladuje množinska oblika ńih, le v posamičnih primerih najdemo izvorno dvojinsko obliko ńiju, ki ima v rodilniku tudi enako pogosto glasovno dvojnico z reducirano končnico -o. 171 Uporabljena je v prvem delu, verjetno pod vplivom Kreljeve predloge; v vseh ostalih primerih jo je Juričič spremenil v svojo običajnejšo obliko ńej. 118 5 Osebnozaimenske paradigme pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja Nyu krishe ſo puſtili vunkaie peliati (JPo 1578: I, 127b) Inu on ie sginol ſpred nyo oblizhia (JPo 1578: II, 13) Inu on ie sginil ſpred nyo (JPo 1578: II, 11b) V dajalniku nasprotno prevladuje izvorna dvojinska oblika ńima, poleg nje pa najdemo tudi kratko obliko jima brez vzglasnega n-, in sicer ne na enakem mestu kot pri Krelju (obe njegovi obliki je spremenil v dolgi), ampak v tretjem delu postile. Inu ſo ijma, teſhkò falli, ſzhimer ſo inu ſo nyma ſzhimer ſo premogli, premogli, pomagali, troshtali ijh inu ſlushili, nyh troshtali, nyh shegnali blagoſlovili (KPo 1567: XL) (JPo 1578: I, 26b) pride en Angel Boshij, inu veli ijma tako ie prishal Angel Boshy, inu beshati (KPo 1567: XLVI) nyma vely beshati (JPo 1578: I, 31b) ktemu ijma bo tudi zhaſtno plazheno ali lonano (JPo 1578: III, 127b) V nekaj primerih pa je Juričič uporabil množinsko obliko nym. Ona pak niſta saſtopila tyh beſſedi, katere ie on knym gouuril (JPo 1578: I, 42a)172 Inu on rezhe knym [...] ter ie nym iskladal vſe piſma [...] Leto vſe ie on nyma lepo rasumno isloshyl (JPo 1578: II, 12b) Mestnik ni izpričan, v orodniku je rabljena v 16. stoletju prevladujoča oblika ńima. 5.2.4.3 Množina V imenovalniku je Juričič rabil v 16. stoletju običajne oblike za vse tri spole. V dajalniku poleg oblik ńim in jim najdemo tudi hrvaško kratko obliko im. Takoim hozhu drugazhy Compelle intrare, primorauanie poſlati (JPo 1578: II, 97b) V tožilniku prevladujeta iz rodilnika prevzeti obliki ńih (238) in jih (68) nad izvirno tožilniškima ńe (82) in je (22), pri čemer ni bistvene razlike med prvim ter drugim in tretjim delom, saj je Juričič v kar nekaj primerih spremenil Kreljeve iz rodilnika prevzete oblike v izvorno tožilniške. Daite ſim tih pet hlebov inu dvei Perneſsite te pet Hlebou inu duei ribi, Inu vsameijh, inu gledaiozh Ribi, inu ie nie vruke vsel, inu ie v’nebeſa, ijh blagoſlovi alli shegna, pogledal Vnebeſſa, terie nie shegnal, inu raslomi hlebe inu poda Iogrom, inu ie nie raslomiushi dal ſuoim da ie naprei neſo Lüdem, inu te Iogrom, da ie naprei neſo Liudem, ribe tudi, da ijh raſdile (KPo 1567: inu te Rybe tudi da ie ras dile CXXVIb) (JPo 1578: I, 98b) Tudi ob predlogih je Juričič uporabljal obe dolgi obliki; ńe v takšnem položaju nekoliko prevladuje ( čez ńe 22 : čez ńih 12, na ńe 11 : na ńih 3, skozi ńe 3 : skozi ńih 1, za ńe 21 : za ńih 6; ob zoper najdemo samo obliko ńih, ob v samo ńe). 172 Krelj je na istem mestu v nekoliko drugačni konstrukciji uporabil izvorno dvojinsko obliko: »Ona pak niſta saſtopila tih rèzhi k’nijma rezhenih« (KPo 1567: LIX). 119 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 5.2.5 Tulščak EDNINA DVOJINA MNOŽINA m s ž m s ž m s ž I on onu ona / / / oni / one R ńega, ga ńe, je / ńih, jih D ńemu, mu ńej / ńim, jim T ńega, je ńo / / / ńe, je/jih ga, -ń M ńim ńej/ńi / ńih O ńim / / ńimi Preglednica 50: Oblike 3mžs pri Tulščaku Pri Tulščaku najdemo zelo malo dvojničnosti. Pri moškem spolu je v mestniku dosledno uporabljal obliko ńim, v srednjem spolu sta v imenovalniku in tožilniku izpričani v 16. stoletju prevladujoči obliki; edino dvojnico v ednini najdemo v mestniku ženskega spola, kjer sta po enkrat rabljeni obliki ńej in ńi. kakor ty lubi Otroci ſpodobnu po ni shiuimo (TkM 1579: 12a) kateri vnei tizhy, ta naredi veliku gnuſnobe (TkM 1579: 35a) Dvojina ni izpričana, v imenovalniku množine ne najdemo oblike za srednji spol, v tožilniku prevladujeta obliki ńe (44) in je (7), le dvakrat se v glagolski zvezi pojavi kratka rodilniška oblika jih. troshtai nee o Bug, inu perpraui ijh kteeku vnih bolesni (TkM 1579: 51a) taku ijm ſpet ksdrauiu pomagai inu ijh na Telleſſu inu Dushi sdraue inu mozhne ſturi (TkM 1579: 51a) 5.2.6 Bohorič EDNINA DVOJINA MNOŽINA m s ž m s ž m s ž I on onu ona oná/ ona/ oné/ oni ona oné onadva ona dvuja onedve R ńega ńe ńiju ńih, jih D ńemu, ńej ńima ńim, jim mu T ńega, onu/ ńo, jo ńiju ona ńe ńe ga je M ńemu/ńim / / / O ńim / / / Preglednica 51: Oblike 3mžs pri Bohoriču 120 5 Osebnozaimenske paradigme pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja 5.2.6.1 Ednina 5.2.6.1.1 Moški spol Bohorič za razliko od dajalnika in tožilnika v rodilniku ednine ni navajal skrajšane oblike ga, prav tako je ni uporabil v nobenem zgledu v slovnici. Mestnik v paradigmi ni naveden, najdemo pa ga v enem od primerov v poglavju o skladnji ob naslednjem opisu: »Glagol ſe tadla ima za seboj na ńemu, tj. zvezo predloga z dajalnikom« (Bohorič 1987: 224). V zgledu je ob dajalniški obliki navedel tudi obliko ńim, ki je sicer v paradigmi ni omenil, in je posebej ni razlagal. Letu ſe na njemu oli na njim tadla (BH 1584: S24) 5.2.6.1.2 Srednji spol V srednjem spolu je v paradigmi – verjetno po zgledu latinščine – navedena oblika onu tako za imenovalnik kot za tožilnik, v zgledu pa je uporabljena tožilniška oblika je. Herr hat befohlen, das du es thueſt [...] Goſpud ie velel, de ie ſtoriſh (BH 1584: S58)173 V BTa 1580 pa ob predlogu najdemo tudi tožilniško obliko ńe. 5.2.6.1.3 Ženski spol Pri ženskem spolu v paradigmi Bohorič ni navedel kratkih oblik, najdemo pa obliko za tožilnik jo kot primer za opuščanje začetnega glasu v besedi (aferezo; BH 1584: S65). V dajalniku je uporabil samo obliko ńej. Mestnik in orodnik nista izpričana. 5.2.6.2 Dvojina V dvojinski paradigmi in spregatvenih vzorcih je uporabljal oblike brez podaljšave ona (m), one (ž) in ona (s). Za imenovalnik ženskega in srednjega spola ni navajal posebnih dvojinskih oblik, ampak je uporabljal kar množinski. V že omenjeni opombi o dvojinskih oblikah zaimkov pa je navedel tudi podaljšane oblike onadva, onedve, onadvuja (BH 1584: 109). V rodilniku, dajalniku in tožilniku pri moškem spolu ni posebnosti, pri ženskem spolu je v tožilniku v paradigmi navedena množinska tožilniška oblika ńe, pri srednjem pa dvojinska/množinska imenovalniška oblika ona. Mestnik in orodnik nista izpričana. 5.2.6.3 Množina V paradigmi je navedel kratko obliko jim samo pri dajalniku, v zgledih pa najdemo še rodilni- ško kratko obliko jih. V tožilniku se pri Bohoriču v moškem in ženskem spolu pojavlja samo izvirna tožilniška oblika ńe, pri srednjem spolu pa je po zgledu latinščine pri tožilniku spet navedel imenovalniško obliko ona. 173 Gre za anaforično neosebno rabo Ted. 3s (prim. 7.2.1.3). 121 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 5.2.7 Trost EDNINA DVOJINA MNOŽINA m s ž m s ž m s ž I on onu ona / / / oni ona / R ńega, ńe, / ńih, jih ga je D ńemu, / / ńim, jim mu T ńega, je ńo, / / / ńe/ńih, je/jih ga jo M ńemu, / / ńih ńim O ńim ńo / ńimi Preglednica 52: Oblike 3mžs pri Trostu 5.2.7.1 Ednina 5.2.7.1.1 Moški spol Pri Trostu v mestniku prevladuje dajalniška oblika: ńemu je uporabljen petkrat, in sicer ob predlogih na, pri in v; pri slednjem pa najdemo tudi edini primer rabe v 16. stoletju prevladujoče mestniške oblike ńim. Straifinga leshy na niemu (TtPre 1588: 34) niega dusha [...] shiue pèr niemu imar tar vekoma (TtPre 1588: 77) de le Criſuſa dobim, inu bom v’niemu naiden (TtPre 1588: 35) noter do konza v’nym ohraneni bodemo (TtPre 1588: 98) 5.2.7.1.2 Srednji spol V srednjem spolu tudi pri Trostu najdemo le v 16. stoletju prevladujoči obliki onu in je. 5.2.7.1.3 Ženski spol Dajalnik in mestnik nista izpričana, v ostalih sklonih najdemo v 16. stoletju prevladujoče oblike. 5.2.7.2 Dvojina Tudi dvojinskih oblik v Trostovem prevodu ne najdemo. 5.2.7.3 Množina V imenovalniku sta izpričani pričakovani obliki za moški in srednji spol. V tožilniku prevladujeta izvorni obliki ńe in je, v dveh primerih pa najdemo tudi iz rodilnika posplošeno kratko obliko jih. kateru ſamu jih tudi od vſéh drugih kriuih Predigarieu lozhi (TtPre 1588: 27) ſo jim v’takim vuki na ſtrani ſtali inu jih branili (TtPre 1588: 109) Dolga rodilniška oblika ńih je rabljena ob predlogih za in skozi ( za ńe 1 : za ńih 1, skozi ńe 1 : skozi ńih 1). 122 5 Osebnozaimenske paradigme pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja de ſo vboſi preproſti Ludie na inu ſo ſicer Vuzheniki inu Aue Mario veliku vezh kakòr Goſpoſzhina [. .] gledali, kuliker ſo na Ozhanash dèrshali, inu ſo neruezh mogli, de bi gdu skuſi nyh h’puſlednimu is nie ſturili enu sapelan nebil (TtPre 1588: 52) ſaslushenie [. .] rauen Vere, inu Ozhe nasha [. .] kateri ſo bili ludem v’uelikim zhisli nakladani, de bi ſi odpuſtik gréhou skuſi nie ſamy ſaslushili (TtPre 1588: 9) jeſt tudi terdnu veruiem, de ie tuoi kateri bi mogli meiniti, de bi ſa nyh lubeſniui Syn [. .] take moie gréhe, vbushtua volo, Bug taku dobru, ka- kakòr tudi vſiga Suitá popolnoma kor ludie, ſa nyh nishter ne marali plazhal, inu ſa nie ſadoſti ſturil (TtPre 1588: 102) (TtPre 1588: 60–61) Ob čez in na je Trost uporabljal ńe. 5.2.8 Megiser EDNINA DVOJINA MNOŽINA m s ž m s ž m s ž I on onu on / / / oni one ona R ńega ńe / ńih D ńemu ńej / ńim T ńega onu ńo / / / ńe/ona (s.) M / / / O / / / Preglednica 53: Oblike 3mžs pri Megiserju Pri Megiserju najdemo večinoma enake oblike kot pri Bohoriču, saj je v kratkem slovničnem pregledu v MD 1592 prevzel paradigme iz BH 1584. Od svojega vira se je razlikoval po tem, da v paradigmi ni navajal ter tudi sicer ni uporabljal dvojine in kratkih oblik. 5.2.9 Znojilšek EDNINA DVOJINA MNOŽINA m s ž m s ž m s ž I on onu ona ona / / oni / one R ńega, ńe, je / ńih, jih ga D ńemu, / ńima ńim, jim mu T ńega, je ńo, jo / / / ńe, je/jih ga, -ń M ńemu/ńim ńi / ńih O ńim ńo / ńimi Preglednica 54: Oblike 3mžs pri Znojilšku 123 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 5.2.9.1 Ednina 5.2.9.1.1 Moški spol Dvojničnost se pojavlja le v mestniku, kjer za razliko od drugih avtorjev prevladuje dajalniška oblika ńemu ( ńemu 5 : ńim 1). Kot edina se pojavlja ob predlogu pri, ob predlogu v pa sta obe obliki uporabljeni po enkrat v biblijskih citatih, v katerih je Znojilšek ohranil Dalmatinove oblike. Ta vezhni leban pèr njemu isvira (ZK 1595: 192) de le Chriſtuſa dobim, inu bom de le Criſtuſa dobim, inu bom v’njemu najden (ZK 1595: 106) v’njemu najden (DB 1584: III, 108a) de bo notri u’vaſs zhaſhenu naſhiga de bo notri u’vas zhaſzhenu naſhiga GOSPVDA Iesuſa Chriſtuſa imé, GOSPVDA Iesuſa Criſtuſa ime, inu inu vy v’nym (ZK 1595: 111) vy v’nym (DB 1584: III, 113a) 5.2.9.1.2 Srednji spol V srednjem spolu najdemo v 16. stoletju prevladujoči obliki: v imenovalniku onu in v tožilniku je. 5.2.9.1.3 Ženski spol Dajalnik ni izpričan, v mestniku najdemo samo obliko ńi. Tudi v drugih sklonih ni dvojničnosti. 5.2.9.2 Dvojina V dvojini sta izpričana samo imenovalnik moškega spola, ki ni podaljšan s števnikom, in dajalnik ńima. 5.2.9.3 Množina V imenovalniku sta izpričani pričakovani obliki za moški in ženski spol, v tožilniku od dolgih oblik najdemo samo izvirno ńe, ki je tudi edina rabljena ob predlogih. V tožilniških glagolskih zvezah prevladuje kratka oblika je, skoraj enako pogosta pa je tudi izvorno rodilniška krajša oblika jih ( je 13 : jih 11), in sicer tako v citatih iz DB 1584 kot v izvirnih Znojilškovih tekstih. 5.2.10 Pesmarice 5.2.10.1 *P 1563 EDNINA DVOJINA MNOŽINA m s ž m s ž m s ž I on onu ona ona / / oni / / R ńega/nejga*/ ńe, je ńih ńih ńiga*, ga D ńemu/ńemo, ńej/ńi ńima/ńim ńim mu T ńega, je ńo, jo je ńe/ńih, je ga, -ń M ńim/ńem/ ńej/ńi / ńih ńemu O ńim ńo ńima ńimi Preglednica 55: Oblike 3mžs v *P 1563 124 5 Osebnozaimenske paradigme pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja 5.2.10.1.1 Ednina 5.2.10.1.1.1 Moški spol 5.2.10.1.1.1.1 Rodilnik in tožilnik Posebnost v rodilniku je oblika nejga, ki se v pesmarici pojavi dvakrat. zhe ſi pak cilu bres nadlug, bodi bres neiga ſcuſi Bug (*P 1563: 60) tu vſe vneiga mozhi ſtoy (*P 1563: 47) Prvi primer je iz pesmi H. K., drugi pa iz nepodpisane pesmi Mi veruiemo vſi, ki je v TC 1574 v nekoliko spremenjeni obliki objavljena pod imenom Sebastijana Krelja. kir vmozhy ſuy, dershi Vſe suie ſtuari tar rizhy (TC 1574: 23) Enkrat je v pesmi H. K. uporabljena tudi oblika ńiga. De Bogu vſi dopademo, Vnyga voly oſtanemo (*P 1563: 99) Kot pri Dalmatinu bi lahko šlo za tiskarsko napako (izpust e), a ń pri zaimkih v *P 1563 v drugih primerih ni nikoli zapisan z (prim. 4.1.5). V tožilniku se dvojnice ne pojavljajo. 5.2.10.1.1.1.2 Dajalnik V dajalniku se v eni od nepodpisanih pesmi podobno kot pri Trubarju pojavi oblika z reducirano končnico -o, vendar samo enkrat, v istem stavku je uporabljena tudi dajalniška oblika z običajno končnico -u. Zhe mi tu niemu perpuſtimo, Knemo ſe vſi preoberneio (*P 1563: 111) Zanimivo je neskladje med stavkoma ne samo v končnici, ampak tudi v zapisu ń. 5.2.10.1.1.1.3 Mestnik V mestniku se v pesmarici uporabljajo tri oblike: izvorna ńem (2), oblika ńim (6), ki je nastala po naliki s kazalnim zaimkom, in dajalniška oblika ńemu (1). Bug ye mai vſo ſtuaryo ſuyo, zloueka ſyllnu lubill :/: Perprauil vnim Cerkou ſuyo (*P 1563: 2) Ieſus vnois prebiua vſelei, zhe mi vnemu oſtanemo (*P 1563: 58) ſuoi Sacrament gori naredi [...] da vniem, imamo ta pokoi vezhni (*P 1563: 57) Tu nashe dianye nishter nei, po niem ye vſe ſugbleno[!] (*P 1563: 41) Oblika ńim je uporabljena v Trubarjevih pesmih, v Ti stari boshyzhni peiſſni in v eni od nepodpisanih verzifikacij. V pesmih H. K. se ob istem predlogu pojavljajo vse tri oblike, ńem in ńemu celo v isti pesmi, v kateri je na izbiro eno- oziroma dvozložne oblike vplival zlogovni verz. ſuoi Sacrament gori Ieſus vnois prebiua Ter ta norski vuk naredi, ſa en ſigil vſelei, zhe mi vnemu zhlouezhski, Terde kguishni prizhi, da oſtanemo (*P 1563: nu vnim pogineio vniem, imamo ta 58) (*P 1563: 144) pokoi vezhni (*P 1563: 57) Obliko ńem najdemo še v Juričičevih pesmih. 125 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 5.2.10.1.1.1.4 Orodnik V orodniku je rabljena v 16. stoletju običajna oblika ńim. 5.2.10.1.1.2 Srednji spol Oblike srednjega spola, kjer se razlikujejo od moškega, so enake kot pri Trubarju: onu v imenovalniku in je v tožilniku. 5.2.10.1.1.3 Ženski spol V *P 1563 se pri ženskem spolu dvojničnost pojavlja v dajalniku in mestniku: za razliko od Trubarja prevladuje oblika ńej (v dajalniku ńej 2 : ńi 1, v mestniku ńej 3 : ńi 1). Gdur ozhe vshe hti miſi yti, taſe ima pomisliti, de neurednu neſtopi knei (*P 1563: 59) Odriue inu shaloſti, Hozhe nei pomagati (*P 1563: 148) To vezhno ſmert je vmuril. Ie nas vſel ishnie oblaſti. Inu ny ushe vezh nepuſti Vezhnu zhes nas kraleuati (*P 1563: 130) Avtor prve pesmi je H. K., drugi dve nista podpisani. Edino obliko ńi v mestniku najdemo v Trubarjevi pesmi, ńej pa v pesmi H. K. in v eni od nepodpisanih verzifikacij. Vſi kir ſtymo Ieſuſovo, Poslushaio poni deyo (*P 1563: 13) Vſaki hishi nu kar ie vniei, Voſzhimo mi de bi ſe vniei, Kboshy zhaſti pouiſali (*P 1563: 95) On lubi ſuoio Cerkou, Ie sbeſedo per niei (*P 1563: 148) 5.2.10.1.2 Dvojina V imenovalniku dvojine je v pesmi G. R. uporabljena le oblika moškega spola ona brez podaljšave s števnikom, isti avtor pa je uporabil še izvirno dajalniško obliko ńima, ki jo najdemo tudi v Trubarjevi pesmi, ponatisnjeni iz TC 1550, poleg iz množine posplošene oblike ńim; ohranjene so tudi Trubarjeva množinska rodilniška oblika ńih v zvezi z zaimkom oba, mno- žinska tožilniška oblika je in dvojinska orodniška oblika ńima iz istega dela. Shnim ye ſtuaril ſemllo, nebu […] Mosha potle to sheno Inu ye vkupe porozhill, Vſo ſtrar[!] ye nima iſrozhil, de ima nym slushiti (*P 1563: 1) Mestnik v *P 1563 ni izpričan. 5.2.10.1.3 Množina Množinski imenovalnik je izpričan samo za moški spol; od drugih sklonov se dvojnice pojavljajo le v tožilniku, kjer najdemo omahovanje med izvorno tožilniško in rodilniško obliko. Prevladuje prva oblika ńe (9), sledi ji kratka oblika je (4), oblika ńih pa se pojavi le dvakrat, in sicer obakrat ob glagolu obarovati. Ta tudi nih obaruie (*P 1563: 190) obarri nih pred Doegitermi (*P 1563: 37) Prvi primer je iz nepodpisanega prevoda psalma, drugi pa iz molitve po litanijah, ponatis njene iz TC 1550. 126 5 Osebnozaimenske paradigme pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja 5.2.10.2 Trubarjeve pesmarice EDNINA DVOJINA MNOŽINA m s ž m s ž m s ž I on / ona / / / oni / / R ńega, ńe ńiju/ńih ńih ga D ńemu, ńi ńima/ńim ńim mu T ńega, je ńo, je ńe/ńih, ga, -ń jo je/jih M ńim/ńemu ńi / ńih O ńim / ńima ńimi Preglednica 56: Oblike 3mžs v Trubarjevih pesmaricah V Med. 3ms je v Trubarjevih pesmih rabljena oblika ńim, v Kreljevih in Dalmatinovih pesmih pa najdemo samo obliko ńemu (pri obeh avtorjih gre le za po eno pojavitev). Raba iz dajalnika prevzete oblike pri Krelju, ki je v obeh proznih delih uporabljal samo izvorno mestniško obliko, kaže, da je bil verjetno za izbiro med raznozložnima oblikama odločilen zlogovni verz in ne predlog. Hozhe de greshnu zhloueſtuu, Vnebu De per nemu oſtanemo, Vragu na per nim prebyua (TC 1574: 141) deil ne pridemo (TC 1574: 134) Ieſus ie Vſmertni Iezhi bil | Vnim tih Ieſt ſim per nemu Vnadlugah, Vernih Grehe ſakril (TP 1575: A3b) Nepuſtim ga konzhati (TP 1575: B5a) V D in Med. 3ž je v pesmih vseh avtorjev rabljena Trubarjeva prevladujoča oblika ńi. V odvisnih sklonih v dvojini poleg pesemskega primera iz TC 1550 najdemo v TC 1574 množinsko rodilniško obliko, ki izraža svojino, v TP 1575 pa se v istem sklonu in v enakem pomenu zaradi potreb verza pojavljajo samo izvorne dvojinske oblike. Smert, Vrag ſta Leben vmurila, v’tim Stem ſta Vrag, Smert praudo nyu, ſta nih praudo sgubila (TC 1574: 117) Zhes vſe Verne ſgubila (TP 1575: A4a) V tožilniku množine v pesmih vseh avtorjev prevladujejo izvorne oblike, iz rodilnika prevzeto dolgo obliko najdemo ob glagolu obarovati v Trubarjevi molitvi po litanijah, ki je bila objavljena že v TC 1550 in *P 1563, kratki obliki pa sta uporabljeni samo v Kreljevi pesmi. Seshymo vkup ſtrebimo yh, de noſtane[!] edan od nih (TC 1574: 144) Sramote sle napolni yh, De nim bode shal vnih ſercih (TC 1574: 145) Glede na siceršnje stanje v Trubarjevih in Kreljevih delih je možno, da je v drugih primerih v Kreljevih pesmih Trubar oblike Tmn. 3mžs spremenil v ńe, na tem mestu pa je ohranil izvirne oblike zaradi rime. 127 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 5.2.10.3 Dalmatinovi pesmarici EDNINA DVOJINA MNOŽINA m s ž m s ž m s ž I on / ona / / / oni / / R ńega, ńe ńiju ńih ga D ńemu, ńi ńima/ńim ńim mu T ńega, je ńo, jo je ńe/ńih, ga, -ń je/jih M ńim/ńemu ńi / ńih O ńim / ńima ńimi Preglednica 57: Oblike 3mžs v Dalmatinovih pesmaricah V ednini moškega spola se dvojnice pojavljajo samo v mestniku. Prevladuje oblika ńim, ki je kot edina rabljena v vseh Trubarjevih pesmih, ne glede na predlog. Iz dajalnika posplošeno obliko ńemu najdemo le ob predlogu pri po enkrat v Dalmatinovi in Kreljevi pesmi (objavljeni že v TC 1574). Pri Dalmatinu se ob predlogu na pojavi tudi ńim, kar je v skladu s stanjem v njegovih proznih delih. V DC 1579 je Dalmatin v D in Med. 3ž v ponatisnjenih pesmih ohranjal obliko ńi, v svojih novih pesmih pa je kot v proznih delih uporabljal obliko ńej, ki jo je v DC 1584 v dajalniku uvedel tudi v ponatisnjenih pesmih, kar mu je omogočila enakozložnost obeh oblik. Pomagai ni is vſeh nadlug (DC 1579: 123) De ſe Ludie kni verno, De ſe Ludie kni verno, De ſe Ludje knej verno, Hpravi Veri oberno Hpravi Veri oberno H’pravi Veri oberno (DC 1579: 130) (TC 1574: 141) (DC 1584: CLXXX) Iesus nei nizh nerezhe (DC 1579: 68) Gledai, de neperſtopish knei (DC 1579: 29) Nasprotno v mestniške oblike ni posegal, zato je v Trubarjevih in tudi v novi Schweigerjevi pesmi uporabljena oblika ńi, v lastnih pa je tudi v tem sklonu uporabljal ńej. V dvojini so ohranjene oblike iz predhodnih izdaj, v novih pesmih pa je rabljena le ena izvorna orodniška dvojinska oblika ńima. V Tmn. 3mžs so v DC 1579 ohranjene dolga Trubarjeva oblika ńih v molitvi po litanijah in Kreljevi kratki obliki jih, navedeni že v predhodnih pesmaricah, v DC 1584 pa je še ena iz rodilnika posplošena kratka oblika uporabljena v nepodpisani pesmi Kaj shalujeſh ſerze moje. poſhle k’nym Angela, de jim pomaga is ognja, nu jih reſhi od hudiga (DC 1584: CCLXXV) V vseh drugih primerih so uporabljene izvorne tožilniške oblike. 128 5 Osebnozaimenske paradigme pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja 5.2.10.4 TfC 1595 EDNINA DVOJINA MNOŽINA m s ž m s ž m s ž I on onu ona / / / oni / / R ńega, ńe, je ńiju/ńih ńih, jih ga D ńemu, ńej/ńe ńima/ńim ńim, jim mu T ńega, je, ńe ńo, jo je ńe/ńih, je/jih ga, -ń M ńim/ńemu ńej/ńi / ńih O ńim ńo / ńimi Preglednica 58: Oblike 3mžs v TfC 1595 5.2.10.4.1 Ednina 5.2.10.4.1.1 Moški spol V mestniku je F. Trubar v ponatisnjenih pesmih ohranjal oblike iz DC 1584, v novih pa je edina mestniška oblika ńemu v Kumprehtovi pesmi ob predlogu v, ki je izbrana ne samo zaradi števila zlogov (kitica 8 – 7 – 5 – 7 – 5), ampak tudi zaradi rime. Pojdimo tedaj vſi knjemu, | de ſkus vero vnjemu, | bomo oſtali (TfC 1595: CCXXXVI) 5.2.10.4.1.2 Srednji spol V imenovalniku najdemo v 16. stoletju prevladujočo obliko onu, v tožilniku pa poleg je tudi obliko z vzglasnim n- ob predlogu. Kir Boshje terplejnje zhaſti, Inu veden na nje ſpumni (TfC 1595: CCVI) 5.2.10.4.1.3 Ženski spol Tudi pri ženskem spolu so ohranjene oblike iz DC 1584, v eni od pesmi, ponatisnjenih iz *P 1563, pa je F. Trubar dajalniško obliko ńej spremenil v né, ki jo lahko morda – če ne gre za napako – označimo kot narečno (prim. 5.2.11.1.2) ali kot hiperkorektno odpravljanje domnevnega dvoglasnika kot jugovzhodnoslovenskega odraza praslovanskega jata v dolgih zlogih (prim. Rigler 1968: 28 idr.).174 On lubi ſvojo Zerkou, Ie s’beſedo On lubi ſuoio Cerkou, Ie sbeſedo per pèr nej, Od reve inu shaloſti, zhe nje niei, Odriue inu shaloſti Hozhe nei pomagati (TfC 1595: CCCLXXXIX) pomagati (*P 1563: 148) 5.2.10.4.2 Dvojina V ponatisnjenih pesmih so ohranjene enake oblike kot v predhodnih izdajah, v novi pesmi Iesus Criſtus venim verti pa sta ob izvorni dajalniški in orodniški obliki ńima rabljeni iz množine prevzeti dolgi rodilniški obliki v svojilnem pomenu. 174 Za opozorilo na to možnost se zahvaljujem dr. Mateju Šekliju. 129 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Dva Angela v’belim gvanti, Bila undu per tim grobi, Nyh oblizhe je bilu ſvitlu, Koker ſonze laſkatalu. Alleluja (TfC 1595: CCXXIII) Nyma islagal tu piſmu, Od Mojseſa nu prerokou, Nyh ſerze tu je gorelu, OD veſelja je ſkakalu (TfC 1595: CCXXV) 5.2.10.4.3 Množina V tožilniku je Felicijan Trubar v splošnem ohranjal oblike iz predhodnih pesmaric, čeprav je v ponatisnjenih pesmih iz *P 1563 v nekaj primerih spremenil dolgo obliko v ustrezno kratko ali obratno (prim. 3.4.5.3). V novih pesmih najdemo le dva primera iz rodilnika posplošene kratke oblike. Svoje roke muzh ſkasuje, ker offertne ponisha: od ſtolla jih reſſkropljuje (TfC 1595: CXXXI) poſhle k’nym Angela, de jim pomaga is ognja, inu jih reſhi od hudiga (TfC 1595: CCCCLIIII) 5.2.11 TPo 1595 EDNINA DVOJINA MNOŽINA m s ž m s ž m s ž I on onu ona ona/ / / oni / one onadva/ oni R ńega, ńe, je ńiju/ńih ńih, jih ga D ńemu, ńej/ńi/ ńima/ńim ńim, jim mu/mo ńe, ji T ńega, je, ńe ńo, jo ńiju/ńih[?] ńe/ńih, je/jih ga, -ń, M ńim/ ńej/ńi/ / ńih ńemu ńe O ńim ńo nima ńimi Preglednica 59: Oblike 3mžs v TPo 1595 5.2.11.1 Ednina 5.2.11.1.1 Moški in srednji spol Pri moškem in srednjem spolu v ednini najdemo dvojnice v dajalniku in predvsem mestniku. V dajalniku se v enem primeru pojavi kratka oblika z reducirano končnico mo, ki jo lahko pripišemo gorenjskemu vplivu (prim. 5.2.1.1.1.2). sa njegove svejſte shlushbe inu pridigovainja volo bujle mo nei lonanu (TPo 1595: II, 43) Dolga dajalniška oblika je pogosto rabljena tudi v mestniku poleg prevladujoče ńim; pretežno je – kot pri drugih avtorjih – rabljena ob predlogu pri ( pri ńemu 55 : pri ńim 8), pojavlja pa se tudi ob drugih predlogih, čeprav je ob njih redkejša kot oblika ńim ( na ńim 73 : na ńemu 19, v ńim 38 : v ńemu 6). V srednjem spolu je v tožilniku ob prevladujoči obliki je izjemoma tudi v nepredložnem položaju rabljena oblika ńe. h’timu Ditezu Iesuſu pridejo, nje moljo, inu mu offrujo (TPo 1595: III, 43) 130 5 Osebnozaimenske paradigme pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja 5.2.11.1.2 Ženski spol Tudi pri ženskem spolu dvojničnost zaznamuje dajalnik in mestnik. V obeh prevladuje oblika ńej, normirana v DB 1584, Trubarjeva običajna oblika ńi je zlasti v dajalniku rabljena bistveno redkeje (D ńej 130 : ńi 7, M ńej 51 : ńi 6). tukaj ſtury Bug tu veliku zhudu, inu nij da eniga taciga Synu (TPo 1595: III, 82) Malikovanje, kateru je vny tizhalu (TPo 1595: I, 59) Poleg tega najdemo v obeh sklonih tudi obliko ńe (kot v TfC 1595), ki jo lahko na podlagi današnjega narečnega stanja morda označimo kot Savinčevo ljubljansko posebnost. ſdari ſe nje resodei, inu ona ſposna, de ta Divizhiza Maria je ta prava Mati nje GOSPVDA (TPo 1595: III, 115) Takovu ima en Mosh merkati, nikar pruti nje tard biti (TPo 1595: III, 189) tej pameti, inu nje ſodbe nah nedamo ni na nje ne viſsimo (TPo 1595: II, 38) my pak po nje ne shivemo, inu toiſto hozhmo nuzati klakomnoſti (TPo 1595: II, 194) kadar bi onu en ſlati ali ena nova suknja bila, tukaj bi ludje s’obeima rokama pu nje ſegly (TPo 1595: II, 92) le na to beſsedo merkati, per nje oſtati (TPo 1595: II, 104) 5.2.11.2 Dvojina V dvojini v vseh izpričanih sklonih prevladujejo izvorne dvojinske oblike. V imenovalniku se poleg ona pojavlja tudi podaljšana oblika onadva, v dveh primerih pa je rabljena tudi množinska oblika oni. Kadar ga ony pak per teh priateleh inu snanzih nenajdeta, ſe ona ſlu preſtraſhita (TPo 1595: I, 91) ony nejmata tudi cilu obeniga saſtopa (TPo 1595: III, 117) Tudi v rodilniku je kot redkejša dvojnica rabljena dolga množinska oblika, v tožilniku pa je zaradi napredujoče pluralizacije in menjav števila znotraj iste povedi težko določiti, ali gre za v dvojinskem kontekstu rabljeno iz rodilnika prevzeto tožilniško množinsko obliko (na kar bi kazale dvojinske oblike, rabljene v sobesedilu) ali za pravo množino (eden od povedkov je množinski). Premiſli vſhe ti, kaj je nyh ſerze nyma tazhaſs pravilu? (TPo 1595: I, 91) aku bi ona nas mogla v’uſe greihe inu ſramoto perpraviti, tu bi bil nyu luſht inu veſselje. Ampak tu nyh gane inu draſhi supar nas inu ſo nam nervezh ſovraſh, inu ſhkodo obudita ker ona moreta (TPo 1595: I, 274) Mestnik ni izpričan, v dajalniku in orodniku pa je rabljena samo izvorna dvojinska oblika. 5.2.11.3 Množina V množini dvojnice tudi v TPo 1595 najdemo le v tožilniku, kjer je v primerjavi s Trubarjem in tudi Dalmatinom raba iz rodilnika posplošenih oblik bistveno pogostejša, čeprav sta v večini primerov rabljeni izvorni tožilniški obliki ( ńe ok. 550 : ńih 83, je 84 : jih 17); v nekaj primerih ńih najdemo tudi ob predlogih ( čez ńe 25 : čez ńih 1, na ńe 23 : na ńih 4, za ńe 65 : za ńih 1). 131 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 5.3 Tendence razvoja osebnih zaimkov v 16. stoletju V slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja se pri osebnih zaimkih ohranja dvojničnost tako v osnovah kot pri končnicah, pri katerih lahko spremljamo številne nalikovne spremembe. 5.3.1 Pri osnovah lahko sistemsko dvojničnost, kot so jo nakazali že predknjižni rokopisni spomeniki in je posledica različnega naglasnega mesta, spremljamo predvsem v orodniku zaimkov, ki ne razlikujejo spola: Trubar je v svojih delih v predvidoma končniško naglašenih oblikah uveljavil osnove iz ostalih odvisnih sklonov s korenskim vokalom e in s tem popolnoma poenotil neimenovalniške osnove, vendar ostali avtorji njegove rešitve večinoma niso sprejeli in so v svojih delih pretežno uporabljali orodniške oblike z naglasom na osnovi in glasovnorazvojno upravičenim odrazom a iz naglašenega polglasnika; tretjo izpričano orodniško osnovo imajo iz hrvaščine prevzete oblike s korenskim vokalom o, značilne zlasti za Juričiča; posamični zapisi pa kažejo tudi na osnovo s sekundarnim polglasnikom. Pogoste dvojnice najdemo tudi v I 1ed., zlasti pri Krelju ( jest, jaz in ja) in Juričiču ( jest in jast), medtem ko se pri Trubarju in Dalmatinu poleg splošno prevladujoče oblike jest pojavljajo samo posamične oblike brez končne pripore je. Dvojničnost v osnovah se pojavlja tudi kot posledica upoštevanja ožje narečnih pojavov, npr. labializacije ob ustničniku D 1mn. nom, 2mn. vom pri Trubarju. 5.3.2 Za druge sklone je v 16. stoletju značilna predvsem dvojničnost na ravni končnic, večinoma zaradi posploševanja končnic drugih sklonov; pri tem je tako pri zaimkih, ki ne izražajo spola, kot pri tretjeosebnem zaimku najbolj nestabilen sklon mestnik, kjer lahko pri 1dv. in 2dv. ter 3mžs spremljamo napredovanje rabe dajalniške oblike, pri 1mn. pa se v TPo 1595 pojavlja orodniška oblika; v zadnjih delih se v končnicah odražajo tudi zgodnje faze moderne vokalne redukcije (redukcija visokih samoglasnikov, npr. D 1ed. mene v TPo 1595). Tretji vir dvojničnosti je tudi pri končnicah vpliv hrvaščine (npr. O Zp - om, Ded. 3ž - oj, Ted. 3ž - u). 5.3.3 Dvojničnost zaznamuje tudi dvojinske paradigme, kjer je predvsem posledica postopne pluralizacije, v imenovalniku pa nedosledne okrepitve zaimka s števnikom dva. Glede na nadaljnji razvoj (prim. poglavji 8 in 9) in stanje v sodobni slovenščini, kjer so prevladale podaljšane oblike, bi pričakovali, da bo že v 16. stoletju opazen postopen porast v njihovi rabi v primerjavi z nepodaljšanimi oblikami, vendar je bil razvoj vsaj deloma obraten oziroma avtorsko pogojen. Kljub temu so bile opazne razlike med prvo- in drugoosebnim zaimkom, kjer je bila nepodaljšana oblika enaka množinski, in tretjeosebnim, ki je v moškem spolu tudi v nepodaljšani obliki (razen v posamičnih primerih rabe množinske oblike oni) ohranjal razlikovanje med dvojino in množino – pri slednjem je bila podaljšana imenovalniška oblika rabljena redkeje. Nasprotno je bila pri vseh treh zaimkih, kadar so izražali ženski (v BH 1584 pa tudi srednji) spol, kjer bi podaljšava s števnikom omogočala razlikovanje po spolu (pri tretji osebi pa tudi ločitev od prekrivne množinske oblike), skoraj vedno rabljena nepodaljšana oblika. V odvisnih sklonih se - dva ob zaimkih ne uporablja, razen pri Trubarju kot prevod posamostaljenega števnika in v enem primeru pri Dalmatinu. Pri 3mžs so iz množine posplošene oblike v dvojinskem kontekstu pogostejše kot pri 1dv. in 2dv., kar lahko morda pripišemo tudi pogostejši popolni pluralizaciji175 pri prvi in drugi osebi v primerjavi s tretjo osebo (prim. 175 V primeru popolne pluralizacije so bile oblike v skladu z načeli, predstavljenimi v 3.3, uvrščene v množinsko paradigmo. 132 5 Osebnozaimenske paradigme pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja Derganc 1993: 213). Pričakovali bi močnejšo pluralizacijo v rodilniku in mestniku, kjer so pri samostalnikih pretežno že prevladale množinske oblike, a celotno gradivo tega ne potrjuje. Od sklonov so pri 3mžs množinske oblike res daleč najpogosteje rabljene v rodilniku, zlasti v primerih, ko je izražal svojino, pri 1dv. in 2dv. pa jih največkrat najdemo v dajalniku, v ostalih sklonih se pojavljajo v posamičnih primerih in pri večini avtorjev v vseh sklonih predstavljajo redkejše dvojnice. Izjema so kratke oblike 3mžs, ki so pri vseh avtorjih posplošene iz množine; dvojinski kratki obliki za rodilnik in tožilnik nista izpričani, dajalniško jima pa najdemo le pri Krelju in Juričiču. Pluralizacija osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja je bila tako izredno neregularen proces večinoma brez jasno prepoznavnih tendenc, je pa ob drugih splošnih proce-sih (izenačevanje mestniške in dajalniške oblike, napredovanje kategorije živosti itd., deloma redukcija) vplivala na nastanek številnih dvojnic v dvojinski paradigmi osebnih zaimkov, ki jih očitno avtorji v 16. stoletju niso občutili kot moteče, saj so jim v posamičnih primerih omogočale tudi stilistično variiranje oblik (prim. Jelovšek 2016: 102). 5.3.4 Od besedil je dvojničnost najpogostejša v delih več avtorjev, kot so pesmarice, kjer uredniki v zaimenske oblike bodisi niso posegali ali pa pri tem niso bili dosledni, hkrati pa je imel na izbiro med raznozložnimi dvojnicami odločilen vpliv zlogovni verz. Neenotnosti se znotraj sklonskih oblik pojavljajo zlasti pri tretjeosebnem zaimku ženskega spola. V 16. stoletju je opazen tudi vpliv norme, ki se je oblikovala predvsem ob Bibliji in je v primeru predhodne dvojničnosti običajno povzročila prevlado ene različice v delih, ki so nastala po letu 1584 (npr. orodniške osnove s korenskim vokalom a); v primerih, ko je tudi v Bibliji ohranjena dvojničnost, pa se je ta prenesla tudi v naslednja dela (prim. biblijske citate in odlomke v TPo 1595 in ZK 1595) in prek katoliške uporabe DB 1584 tudi v naslednja stoletja (prim. 7.2). 5.3.5 V ednini ter vsaj deloma tudi v dvojini (predvsem pri iz množine prevzetih oblikah, le Krelj in Juričič tudi pri izvorno dvojinskih) in množini so avtorji v rodilniku, dajalniku in tožilniku ob dolgih uporabljali tudi kratke oblike, nastale bodisi s funkcijsko prerazporeditvijo ali glasovno krnitvijo v nepoudarjenih položajih. Vendar je obseg njihove rabe pri različnih avtorjih različen in je podrobneje predstavljen v nadaljevanju. 133 6 (OblikO)skladenjske značilnOsti Osebnih zaimkOv v slOvenskem knjižnem jezikU 16. stOletja 6.1 Raba dolgih in kratkih oblik 6.1.1 Praslovansko/starocerkvenoslovansko razmerje med dolgimi in kratkimi oblikami Že za pie. pri osebnih zaimkih v nekaterih sklonih domnevajo obstoj dvojih oblik, ki so se razlikovale po naglašenosti (Beekes 1995: 201); v psl. je poleg naglašene posebna nenaglašena oblika obstajala le v dajalniku. Razmerje med njima je v pregledanih opisih praslovanskega jezika, primerjalnih slovanskih slovnicah in v slovnicah stare cerkvene slovanščine kot praslovanščini najbližje izpričane naslednice običajno predstavljeno kot nasprotje med stavčno poudarjeno in nepoudarjeno obliko.176 To razlago najdemo tudi pri Miklošiču, iz dveh zgledov, ki sta navedena, pa vidimo, da gre za rabo ob členku in za priredno zvezo: »izvoli sę i mъnê έ̓δοξε χἀμοί. ostrom. čьto jestь mъnê i tebê, ženo? τί ἐμοὶ χαὶ σοίγύναι; ibid.« (Miklošič 1868–1874: 73). Poleg tega je opozoril, da so bile samo dolge oblike rab ljene na začetku stavka, v mlajših starocerkvenoslovanskih spomenikih, kjer so se v tožilniku že začele rabiti rodilniške oblike, pa je bila ob sam lahko rabljena tako dolga kot kratka oblika: »samь sebe ubi. prol.-mart. neben ubi se samь« (Miklošič 1868–1874: 73). Predstavil je tudi nekaj primerov rabe kratkih oblik, kjer bi po njegovem pričakovali dolge, in obratno: abweichungen von der regel sind jedoch nicht selten: vidêvyj me vidê otьca ὁ ἑωραχώς ἐμἐ ἐώραχε τόν πατέρα. io. 14. 9. - nicol. iže priemletь me ὁ ἐμἐ δεχόμενος. matth. 10. 40. -nicol. iny jestь spaslь, da spasetь i se ά̓λλους έ̓σοσε, σοσάτω ἑαυτόν. luc. 23. 35 - nicol., wo man mene, sebe erwartet; dagegen auch: tъ mъnê reče ἐχεῖ νόςμο?ειπεν. ostrom., wo mi stehen könnte (Miklošič 1868–1874: 73–74) V vseh zgledih, kjer bi morale biti po Miklošičevem mnenju rabljene dolge oblike, je za imek v protistavi. Opozoril je tudi, da so v nekaterih stcsl. spomenikih v enakih zvezah uporabljene različne oblike: »kъde hošteši ugotovaemъ ti (neben tebě) ěsti pasъha? cloz.1 245. 257« (Miklošič 1868–1874: 73). To kaže, da načela rabe dolgih in kratkih oblik že v stari cerkveni slovanščini niso bila povsem trdna. 6.1.2 Stanje v starejših slovenskih spomenikih V BS najdemo v tožilniku le izvorno enozložno tožilniško obliko 1ed. me, na podlagi katere ne moremo sklepati, ali je v tem času v alpski slovanščini že prišlo do rabe rodilniških oblik v tožilniku in klitizacije starih kratkih oblik osebnih zaimkov, ki ne izražajo spola, ter s tem do nasprotja med rabo dolge in kratke oblike. Najdemo pa več pojavitev dolge in kratke oblike v dajalniku. Pri 1ed. je vedno rabljena kratka oblika, pri 2ed. pa dosledno dolga. tebe izpovuede vueӡ moi greh I vueruiú, da mi ie, na zem zuete beusi, zuetemu creʒtu [. .] I tebe, bosi rabe iti se na oń zuet, paki se uztati na zodni (BS 2004: 36; podobno BS 2004: 44) den. Ímeti mi ie śivuot ́ po zem, ímeti mi ie otpuztic moih grechou (BS 2004: 36) 176 Npr. Vondrák 1912: 460; Tomšič 1943: 30; Hamm 1974: 107. Diels (1932: 214) poleg tega opozarja še na obvezno rabo dolgih dajalniških oblik ob predlogih. 135 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Bose, gozpodi miloztiví, tebe ze mil ili ese mi ze tomu chotelo, emuse tuoriv́od zih postenih greh í od ineh mi bi ne doztalo choteti [. .] Tí edin, mnozeh, i vúensih í minsih, ese ie- bose, vuéz, caco mi iega potreba zem ztvoril. Teh ze ebe mil tuoriv́, vúelica (BS 2004: 36) í, zuetei marii, í v́zem zvetiḿ. I da bim na zem zuete tacoga grecha pocazen v́zel, ácose Ti mi zadenes i acose tuá milozt i tebe liubo [. .] Miloztivui bose, tebe poronso me telo (BS 2004: 36–38) Tebe, Bose miloztivui, poruso uza ácoſe ti mi zadeneſ (BS 2004: 38) moia zlouuez[a] (BS 2004: 62) Iuzeh bosih moki. Da mirasite napo- moki biti (BS 2004: 43) Daimi bose gozpodi. tuuoiu milozt (BS 2004: 44) Breda Pogorelec (1968: 147) razliko v rabi dolge in kratke oblike pripisuje naravi besedila: kadar se zaimek nanaša na Boga, je vedno rabljena dolga oblika, s čimer je posebej poudarjena relacija med bogom in vernikom, ki govori molitev. V dveh primerih, ko se 2ed. nanaša na duhovnika, je zaimek rabljen v priredni zvezi. Tudi v SR prevladujejo kratke oblike. Najpogosteje je izpričana D 1ed. mi, najdemo pa še po en zgled za T 1ed. me, Red. 3ms ga in Dmn. 3mžs jim. V vseh primerih so oblike rab ljene nepredložno in v stavku niso poudarjene. proſſo woga wſÿga mogoziga da mÿ on da edn odlog meÿga ſywota proſſo diuizo maio vſe boſye ſwetike ẏnu cweticze da mÿ raczÿte proſſitÿ naſſyga goſpüdẏ da mẏ on ratſy datÿ odpüſtik vzeÿch meẏch greẏchu ynw me ratſÿ naprid predgreẏchẏ owarowatÿ ynw my ratſẏ po zẏm ſẏwotÿ ta veÿtſchnẏ lebn datÿ (SR 1992: 14–15) moÿo pokuro neẏſſam taku czyſtu doperneſſl kakur ſamga dalſan (SR 1992: 12) moẏga otſcze moẏa mat moÿo goſpoſzhino meẏga pridigar ẏa neẏſm nẏkulÿ taku czaſtill ynu ẏ pokor͡n will (SR 1992: 12) Poleg njih pa je v obeh spovednih obrazcih rabljenih tudi nekaj dolgih oblik, in sicer trikrat dolga oblika D 1ed. meni in enkrat dolga oblika D Zp sebi. Slednja je rabljena ob sam in v protistavi, kot tudi ena od pojavitev meni. ÿa odpuſcho wzeẏm teẏm kẏr ſo menÿ malu voly ̈[...] da menÿ tüdÿ naſgoſpud odpüſtÿ moẏe greÿche (SR 1992: 15) Dolga oblika pa je rabljena tudi v prvem spovednem obrazcu, kjer bi lahko domnevali, da je osebni zaimek poudarjen. tiga ÿe menẏ (SR 1992: 6) V ostalih spomenikih ustrezne oblike niso izpričane, zato nadaljnjega razvoja do oblikovanja knjiž nega jezika pri Trubarju ni mogoče spremljati. 136 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja 6.1.3 16. stoletje Že kratek odlomek z ene od prvih strani TC 1550 pokaže, da v slovenščini 16. stoletja, kot je zapisana v delih slovenskih protestantov, načela za rabo dolgih in kratkih oblik, kot so domnevana za starejša obdobja, v veliki meri niso več veljala, saj so dolge oblike redno rabljene tudi v položajih, kjer na podlagi sobesedila ne moremo domnevati posebnega poudarka. gnemu ye rekall Goſpud/ du ye tebi pouedall de ſi nag/ tamuzh kir ſi od tiga dreua ieidell/ kateru ſem tebi ſapouedall de ne imaſh ieſti/ na tu ye Adam rekal/ ta ſhena katero ſi meni hdruſheti dall ye meni dalla od dreua inu ſem ieidell/ inu ye rekal Goſpud Bug hti ſheni/ ſakai ſi tu ſturilla? ona ye odgouorilla/ ta kazha ye mene obnorilla/ de ſem ieilla (TC 1550: (8a)) Primerjava besedil pa kaže, da tudi v 16. stoletju merila za izbiro med oblikami niso bila enotna. Različni avtorji so se tako v prevodih istega besedila pri izbiri med dolgimi in kratkimi oblikami občasno odločili različno. Plazhai kar ſi meni dolshan Plazhaj mi kar ſi mi dolshan (TT 1557: 54) (DB 1584: III, 12a) is tebe mi pride Voij kateri bo moi ga Sakai is tebe meni pride Voy, kateri Folka Israela Goſpod bo Goſpod moiga Folka Israelskiga (KPo 1567: LIIII) (JPo 1578: I, 38a) Prav tako najdemo različne oblike pri istih avtorjih v različnih izdajah besedila. nim popriti, de oni nega ne resglaſſio nim popriti, de oni ga ne reſglaſſio (TE 1555: E6b) (TT 1557: 32) Steine me sakriuaio de me nihzhe Stejne mene sakrivajo, de me nih zhe neuidi (DJ 1575: 97) nevidi (DB 1584: II, 162b) Pojavljajo pa se tudi primeri, ko se je pisec znotraj istega besedila pri prevodu enake konstrukcije odločil za dve različni obliki. Sakai koker tu Nebu ie viſſoku zhes Denn so hoch der Himel vber der to Semlo, Taku veliku premaga ta Erden ist/ Lesst er seine Gnade nega Gnada, pruti teim, kir ſe ga walten vber die so jn fürchten boie (TPs 1566: 185a) (LB 1545: Ps 103,11) Ampag ta Myloſt tiga Goſpudi terpi DJE gnade aber des HERRN weret od vekoma do vekoma, zhes te kir ſe von ewigkeit zu ewigkeit/ vber die nega boye (TPs 1566: 185a) so jn fürchten (LB 1545: Ps 103,17) To vſe ti ôzho dati, ako doli po- Das alles will ich dir geben, ſo du klekneozh me moliſh (KPo 1567: niderfelleſt, vnnd mich anbeteſt CVII) (SA 1559: I, LXXXVII) vſe to ôzho tebi dati, ako pred me Das alles will ich dir geben, ſo du padeſh, inu me moliſh (KPo 1567: niderfelleſt, vnnd mich anbeteſt CXIb) (SA 1559: I, LXXXIXb) 137 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Na podlagi navedenih zgledov bi lahko sklepali, da dolge in kratke oblike zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja niso bile v dopolnilni razvrstitvi, ampak so delovale kot enakovredne dvojnice. Vendar to ne velja za vse položaje. Samo dolge oblike so rabljene v: a) prirednih zvezah Inu bi prishal ta, kir ie tebe inu nega pouabil (TT 1557: 214) Ti pak od vſake ſpishe, katera ſe iei kſebi vsami, inu ſi io vkupe ſpraui, de bo tebi inu nim kiedi (DB 1578: 6a) b) protistavi ali ſim jeſt nyh nevredna bila, ali ony mene (DB 1584: II, 149a) tebi jeſt toshim inu ſposnam vſe moje grehe, kateri ſo tebi bujle vejdezhi kakòr meni (DM 1584: XVII) c) zvezah zaimka z desnim prilastkom: ca) ujemalni samostalniški prilastek Iesus Criſtus [...] ie mene pogubleniga ferdamaniga zhloveka odreishil (DC 1580: B5b) Lubi Otroci, poſlushaite mene vashiga ozheta (DJ 1575: 11) De ſe ieſt tebe moie edine Glave inu Goſpuda ſterdno inu mozhno Vero dershim (TkM 1579: 127a) Ieli Maria en teshak pot imela is Nazaretha v’Betleem? Gviſhnò da ie bil ni mladi noſezhi Dezhli teshak (KPo 1567: XXXVII) cb) pridevniški obzaimenski prilastek ( sam, ves) Satu ga imamo zheſtiti, hualiti, nega ſamiga moliti, bati (TC 1575: 266) Pomagai, de ieſt vshe naprei meni ſamimu neshiuem, temuzh tebi (TkM 1579: 19b) my le skuſi toiſto noter gremo v’Nebeſſa h’tei vezhni Kroni, katera je nym vsém tamkai perloshena (TtPre 1588: 105) cc) stavčni prilastek Bode li meni, kir kir ſim vshe ſtu lejt ſtar, enu déte rojenu? (DB 1584: I, 10b) č) ob medmetih jo, ve, in aj 177 Hej mihi, qualis erat, Ai, meni, kakou je bil? Ai, conſtritur cum Datiuo, meni (BH 1584: S58) Io meni, Ias ſàm poglublen[!] (KPo 1567: LXXVI) Ve tebi Corazin, Ve tebi Betſaida (TE 1555: E5a) d) ob dodajalnih, izvzemalnih, poudarnih členkih Tuya Vera more dobro same proſiti, da tudi meni Bog laſtno Vero da (JPo 1578: II, 141b) 177 Dolgo obliko najdemo tudi ob povedkovniku gorje s podobnim pomenom: »gorie ie meni, aku nebom Euangeli predigoual« (TtPre 1588: 56). 138 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja Poleg navedenih položajev so dolge oblike vedno rabljene tudi pri Red./dv./mn. 3mžs ter R 1dv. in 2dv., kadar izražajo svojino. Ona prauita knemu, Goſpud de ſe ôzhe [. .] vſakateriga po niega laſtnih naiu ozhi odpro. Inu Ieſus [. .] ſe delih, kakòr ſad nijh Vere allli Nevere, dotagne niu ozhes, inu sdaici niu isvelizhati (KPo 1567: XXb) ozhi ſo ſpet vidile (TE 1555: H6b) Pharao k’vama porezhe: Iskashita nje grehi doſegajo notri do Neba vaju zhudeſſa (DB 1584: I, 37b) (ZK 1595: 10) Prav tako so samo dolge oblike rabljene ob predlogih, ki se vežejo z rodilnikom in dajalnikom. Pri 3mžs so tudi v predložnem tožilniku vedno rabljene oblike z vzglasnim n-, medtem ko pri 1ed. in 2ed. ob predlogih, ki se vežejo s tožilnikom, nastopajo tako izvorne oblikovno kratke navezne oblike kot iz rodilnika prevzete dolge oblike, pri čemer za njihovo distribucijo ne veljajo zgoraj omenjena merila, saj lahko v večini navedenih položajev najdemo tudi kratke oblike; zato bodo pri analizi razmerja med rabo obeh tipov tožilniški predložni položaji obravnavani posebej. Veruiete ui Vbuga, taku tudi vme veruite (TT 1557: 305) ieſt imam sa te, sa tuoie Hlapze, inu ſa tuoi Folk moliti (DB 1578: 54) de hozhes ti [...] ſa me boſiga Greshnika Proshnik biti (TO 1564: 49a) V redkih zvezah pa so se v 16. stoletju uporabljale samo kratke oblike. Samo te so bile rabljene v D Zp v primerih, ko je izražal vzajemnost, v Red. 3s, ko gre za neosebno rabo (gl. 7.2), in pri T 2ed. v stalni zvezi pfu te bodi. My ſmo naſhli v’naſhih ſtarih Piſmih, de ſo ſi ty od Sparte in Iudje Bratje (DB 1584: II, 190a) Ti ie gouoriſh, da ſam Boshij Sin (KPo 1567: CLV) Inu ty kir ſo mumu ſhli, ſo ga shentouali inu ſtreſſouali nih glave, tar diali, Pfu te bodi (TT 1557: 150 = TT 1581-82: I, 210) V nadaljnji obravnavi je za vse navedene zveze, v katerih so se pojavljale samo dolge ali samo kratke oblike, uporabljan termin zveze s stalno rabo, za vse ostale položaje pa zveze s prosto rabo. Ob analizi gradiva se je izkazalo, da v zvezah s prosto rabo dolge in kratke oblike sicer večinoma res nastopajo kot proste različice, vendar so se pri izbiri med njimi posamezni avtorji med seboj močno razlikovali, razlike pa so se pokazale tudi pri istem avtorju pri rabi različnih zaimkov in celo pri različnih sklonih istega zaimka. V nadaljevanju so s pomočjo grafičnega prikaza178 predstavljena razmerja med dolgimi in kratkimi oblikami v zvezah s prosto rabo pri posameznem piscu, ki odkrivajo tendence v njihovi rabi in medsebojne vplive; kjer je to mogoče, pa so navedena tudi načela, ki so usmerjala izbor posamezne oblike. Zaradi omejitve pri analizi gradiva in specifičnosti rabe dolgih in kratkih oblik je pri nepredložni rabi posebej obravnavan povratni zaimek (6.1.3.1.2), ločeno pa so analizirane tudi pesmarice, kjer izbiro narekujejo drugačna načela kot v proznih besedilih (6.1.3.1.1.11). 178 V grafih so vedno predstavljena razmerja med rabo dolgih in kratkih oblik v zvezah s prosto rabo znotraj posameznega dela, ne glede na število pojavitev; rezultati niso bili obdelani s statistično metodo. V grafičnih prikazih lahko tako pri krajših delih, kjer se včasih pojavljata le en ali dva zgleda za posamezni zaimek, prihaja do izrazitih odstopanj v primerjavi z daljšimi deli z večjim številom zgledov. Zato so sklepi o rabi posameznih oblik osnovani predvsem na razmerju v daljših delih, ob izrazitih odstopanjih pa je na manjše število zgledov opozorjeno v spremnem besedilu. 139 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 6.1.3.1 Raba dolgih in kratkih oblik v nepredložnih zvezah s prosto rabo 6.1.3.1.1 Nepovratni zaimki 6.1.3.1.1.1 Trubar Pri Trubarju se nepovratni osebni zaimki glede na rabo dolgih in kratkih oblik delijo v dve skupini: pri 1ed. in 2ed. močno prevladujejo dolge oblike, pri 3mžs pa so kratke pogostejše, čeprav se raba razlikuje glede na spol, število in sklon. 6.1.3.1.1.1.1 1ed. in 2ed. Pri teh zaimkih je Trubar v rodilniku in dajalniku v večini del uporabljal izključno dolge oblike, le v nekaterih se pojavljajo posamične kratke oblike. 6.1.3.1.1.1.1.1 Rodilnik V rodilniku se zdi, da so v večini primerov kratke oblike izrabljene za stilistično variiranje, saj se pojavljajo v povedih, kjer je pred njimi že uporabljena dolga oblika istega zaimka v rodilniku ali tožilniku. Dva tovrstna primera najdemo v TPs 1566,179 po enega pa še v TC 1575 in TT 1577. Is vleci[!] ti mene is tiga blata, de de[!] ſagolbnim [...] De me ty vodni valluui ne potope (TPs 1566: 124a) Ne ſauerſi ti mene mui Bug inu Ohranenik, inu me ne ſapuſti (TPs 1566: 54a) Goſpud ie mene dodru[!] tepel, oli tei Smerti me nei isdal (TT 1577: XXIIII)180 Mi ne hozhmo tebe vezh pitati, dobi ſi ſam ieiſti, mi te ne hozhmo vezh na nogah noſſiti (TC 1575: 367) Vendar se je Trubar za to možnost odločil le redko, kar kažejo številni primeri, kjer sta v obeh delih povedi rabljeni dolgi obliki. OGoſpud, ne ſhtraifai ti mene vtuim slobenu, Inu vtuim ſerdu ne cashtigai ti mene (TPs 1566: 73b) Vi bote mene iskali, inu mene ne naidete (TT 1557: 280) Edini zgled s kratko obliko, ko ne gre za tovrstno rabo, je iz uvoda k TT 1577. Ne ygrai oli ne sherzai ſe Suetniki, de te Hudizh ne oſſerie (TT 1577: 418) 6.1.3.1.1.1.1.2 Dajalnik V dajalniku so kratke oblike še redkejše. Največ jih je v TC 1550, a vse razen ene nastopajo v pesmih, kjer o rabi dolge in kratke oblike odloča potrebno število zlogov v verzu. 179 V tem delu najdemo še eno navidezno pojavitev kratke oblike v rodilniku: »Tiga ſe ieſt ne ſem ſeuupal, oni me | ne dero inu ne nehaio« (TPs 1566: 67b). Vendar primerjava z Dalmatinom, Luthrom in Vulgato pokaže, da gre za trdilni stavek, zaimek pa se pojavi na prelomu vrstice, zato gre verjetno za deljeno dolgo obliko T 1ed., pri kateri je opuščen deljaj, ki ga je sicer Trubar v TPs 1566 večinoma uporabljal. 180 Gre za parafrazo 18. vrstice 118. psalma, v kateri je leta 1566 Trubar v obeh primerih uporabil dolgo obliko: »Goſpud ia mene shtraiffa, Oli on mene vto Smert ne da« (TPs 1566: 213b). 140 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja Poſluſhai kai ti praui pridigar tui | De bodeſh kboſhy myſi prou perſtopel (TC 1550: 154(85b)) ſteſhkim dellom ſe boſh ſhiuill is ſhne vſe dni tuiga lebna/ terne inu oſſat ti bode rodilla (TC 1550: (9a)) V TPs 1566 je v enem primeru kratka oblika rabljena ob velelniku, čeprav tudi v tem položaju na splošno prevladujejo dolge oblike.181 Ieſt pag hodim nedolshnu, Reshi me Goſpud vslyshi ti mene inu bodi meni inu bodi mi miloſtiu (TPs 1566: 52b) miloſtiu (TPs 1566: 58a) Oberni ſe kmeni, inu bodi meni miloſtiu (TPs 1566: 157a) Še eno kratko obliko najdemo v TT 1577 (in ponovljeno v TT 1581-82). Ta Goſpud ie mui Pomozhnik inu ſe ne zho bati, kai mi more zhlouik ſturiti? (TT 1577: 92; podobno TT 1581-82: II, 305) Gre za parafrazo odlomka iz 118. psalma, v katerem je Trubar v TPs 1566 uporabil dolgo obliko. Ta Goſpud ie ſmeno, obtu ſe ne boym, Kai more meni ta Zhlouik ſturiti (TPs 1566: 212b) 6.1.3.1.1.1.1.3 Tožilnik V tožilniku so kratke oblike nekoliko pogostejše, vendar z izjemo 2ed. v TC 1550 nikjer ne prevladujejo nad dolgimi, opaznejše deleže pa imajo poleg omenjenega le še pri 2ed. v TA 1550 ter pri 1ed. v TL 1561. Graf 2: Razmerje med dolgimi in kratkimi oblikami T 1ed. in 2ed. v Trubarjevih delih 181 Kadar so zgledi navajani primerjalno v dveh stolpcih, je v levem stolpcu večinoma navedena redkejša oziroma v predhodnem besedilu obravnavana oblika. Če je primerov malo, so v levem stolpcu navedeni vsi izpričani zgledi; v desnem stolpcu so običajno primerjalno navedeni izbrani zgledi, ki so skladenjsko čim bolj podobni zgledom v levem stolpcu; manjše ali enako število zgledov v desnem stolpcu ne pomeni, da je oblika v desnem stolpcu redkejša ali da je raba obeh oblik izenačena. 141 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Vzrok za izrazito odstopanje pri 2ed. v TC 1550 so predvsem pesemska besedila.182 8 Tu tellu ye ſa uas danu 8 Kadar vy vkupe pridete 8 Bode tudi reſlomlenu 8 Vti Cerqui ſe prou ſnidete 7 Letu vy bote gialli 7 Me bote ſpominali (TC 1550: 175(96a)) Izven pesmi se v TC 1550 pojavi le ena kratka oblika 2ed. te, in sicer ob glagolu prositi, pri čemer osebek ni izražen. Per tem tudi O Goſpud Bug te proſſimo/ dai gnado tar odlog tiga ſhiuota naſhim Goſpudom Ceſariu inu Kralu inu nih obemma otrokom (TC 1550: 199(107b)) Tudi v drugih delih je raba kratkih oblik ob glagolu prositi pogosta in večinoma omejena na stavke brez izraženega osebka. Jeſt tebe ſahualim [...] Inn[!] te proſſim (TA 1550: B5a, podobno B5b) Nai konzha, proſsim te, tu slu te Neuernike (TPs 1566: 23a) natu mi htebi pohleunu inu is ſerza klyzhemo inu te proſsimo, de ti nas vletie[!] ſadashni nadlugi, uneſrezhi inu utui shtraifingi miloſtiuu obaruiesh inu obranish (TO 1564: 128a) Inu vshe ſdai, Goſpa, te proſsim [...] de ſe vmei ſebe[!] lubimo (TT 1577: 220 = TT 1581-82: II, 364) Mi vſi reuni boſi greshniki te proſsimo. Tuio Sueto Kerſzhansko Cerkou hrani inu obari (TC 1550: 186(101b) = TO 1564: 125b) Kadar je osebek izražen, zlasti če je zaimenski, je večinoma rabljena dolga oblika. Ieſt tebe proſſim, ſagouori ti mene (TT 1557: 215 = TT 1581-82: I, 302) Podobno velja tudi za zaimek ob velelniku. Ieſt she pag prauim, de du ne meini Brani ti mene pred muiem ieſt ſem neuumen, Aku pak nekar, Supernikom (TT 1557: 226) taku me goriuſamite koker eniga neuumniga, de ſe tudi enu mahinu pohualim (TL 1561: 70a; podobno TT 1581-82: II, 139) Probirai me Goſpud inu iskuſi me, Goſpud vodi ti mene vtui prauici Ishpeai muie obyſti inu muie ſerce (TPs 1566: 26a) (TPs 1566: 52a) Ieſt pag hodim nedolshnu, Reshi me Obari ti mene koker tu ſerklu tiga inu bodi mi miloſtiu (TPs 1566: 52b) oka, Pod ſenzo tuih perut skry ti mene (TPs 1566: 35b) Tudi v tožilniku najdemo nekaj primerov stilistične rabe kratkih oblik izmenjaje z dolgimi. inu ta Goſpud bo mene odreshil od vſakiga hudiga della, inu me bo ohranil vtim ſuim nebeskim kraleuſtui (TL 1567: 74b = TT 1581-82: II, 255) Inu nai ſem ſi uas skuſi ta Lyſt shaloſtne ſturil, mene ne greua, aku bi me glih greualu (TL 1561: 64b; podobno TT 1581-82: II, 128) Tebe ſo te Vode vidile Bug, te vode ſo te vidile (TPs 1566: 138b) 182 V pesmih v TC 1550 se nikoli ne pojavi dolga oblika 1ed. in 2ed. 142 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja Izjema je zgled v TE 1555 (ki se ponovi tudi v TT 1557 in TT 1581-82), kjer je kratka oblika uporabljena pred dolgo. Aku pag tui brat ſe pregrishi na tebi, taku puidi kiakai inu ga poſſuari umei tebo inu nym ſamim, Aku te on slishi, taku ſi dobil tuiga brata, Aku tebe pag ne slishi, taku uſami she gſebi eniga oli dua, de na uuſtih dueiu oli trieh pryzh uſaka rezh obſtoi (TE 1555: G8b; podobno TT 1557: 53, TT 1581-82: I, 76) Poleg tega najdemo v različnih delih še nekaj primerov rabe kratkih oblik, ki jih ne moremo uvrstiti v nobeno od omenjenih kategorij. V nekaj primerih je kratka oblika rabljena v ozi-ralnem odvisniku, vendar ne gre za splošnejše pravilo, tudi v teh stavkih močno prevladujejo dolge oblike. Dai timu kir te proſſi (TE 1555: C6a Dai uſakimu, kir tebe proſſi = TT 1557: 12 = TT 1581-82: I, 18) (TT 1557: 179) Inu de by ſe ieſt tih uiſſokih resodi- du ie ta, kir ie tebe vdaril? ueneu ne preuſel, ie meni dã en koll (TT 1557: 85) utim meſſei, en Angel tiga Sludia, kir me ſpeſtmi bye, de ſe ne preuſamem (TL 1561: 71a = TT 1581-82: II, 142) Muia odguuor per tih kir me vpra- De bi tu Bug hotel, de bi nekar le enu shaio, ie leta, Ne imamo mi oblaſti mahinu temuzh ueliku, nekar le ti, ieiſti inu pyti (TL 1561: 40a = temuzh uſi ty kir mene danas slishio, TT 1581-82: II, 82) taki bili, koker ſem ieſt (TT 1557: 421) V TL 1561 poleg navedenih najdemo še en zgled za kratko obliko T 1ed. me, medtem ko je v T 2ed. v tem delu rabljena samo dolga oblika tebe. Sakai ieſt skuſi Macedonio puidem, Inu bom lohki per vas oſtal, oli tudi Symoual, de me bote iſpremlali kamer kuli puidem (TL 1561: 53b = TT 1581-82: II, 109) Precej zgledov kratkih oblik T 1ed. se pojavi v TPs 1566, po en primer T 1ed. me in 2ed. te pa najdemo še v TT 1577 (obe obliki sta ponovljeni v TT 1581-82). ta mui Souurashnik me shaluie (TPs 1566: 82a) Kadai me bosh troshtal? (TPs 1566: 220a) Inu niſzhe ne bo vuzhil ſuiga Blishniga, rekozh, Spoſnai tiga Goſpudi, Sakai vſi me bodo ſnali, od tiga manshiga noter do tiga vegshiga (TT 1577: 53 = TT 1581-82: II, 286) Nei ſmil to ſodbo tiga shentouane isrezhi, temuzh ie dial, Bug te ſuari (TT 1577: 231 = TT 1581-82: II, 371) Posamične primere rabe kratke oblike T 2ed. te najdemo še v TE 1555, TT 1557, TR 1558 in TO 1564. Primer iz TE 1555 je Trubar v TT 1557 spremenil v dolgo obliko, v TT 1581-82 pa je stanje enako kot v TT 1557. Aku te ſmotuie tuia deſtna roka, taku Inu aku tebe ſmotuie tuia deſtna io odſekai inu verſio od ſebe roka, taku to odſekai inu verſio od (TE 1555: C5b) ſebe (TT 1557: 12; podobno TT 1581-82: I, 16) 143 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Inu kadar nega nadeio, prauio knemu, Vſi te iſzheio (TT 1557: 98 = TT 1581-82: I, 137) Take Gnade inu ſrezhe obena shena, de bi Mati bila tiga Boshyga Synu, nei imela inu obena ne bode, ſatu ſi shegnana, inu uſi ludie te bodo ſa ſrezhno dershali (TR 1558: c3b) Ti sdai take reue nemash, ti imash, kir tebi ſo uſo rizhio ſtrego, te prelagaio, ſi doma per tuih, tiga ta Lazarus nei imel (TO 1564: 146a) Trije primeri se pojavijo še v TC 1575, pri čemer gre v vseh za citat iz Pridigarja. Bosh li tuiga Synu vuzhil, taku te bode obladil inu tuio dusho obeſſelil (TC 1575: 348) Muie Deite, ohrani te Sapuuidi tuiga ozheta .. taku nai te ispremleio, kadar leſesh, taku nai te varuio, kadar ſe obudish (TC 1575: 376) 6.1.3.1.1.1.2 Tretjeosebni zaimek Pri 3mžs se Trubarjeva raba dolgih in kratkih oblik močno razlikuje glede na sklon, spol in število. V Red. 3ms in Ted. 3m večinoma bolj ali manj izrazito prevladujejo kratke, v Ded. 3ms, v dvojinskih in množinskih sklonih vseh treh spolov in pri oblikah 3ž pa je stanje podobno kot pri 1ed. in 2ed. – izključno ali prevladujoče so rabljene dolge oblike. Pri Ted. 3s je osnovna oblika kratka, dolge so v nepredložnih položajih rabljene redko in so bile predstavljene že v pregledu oblikoslovnih paradigem. 6.1.3.1.1.1.2.1 Red. 3ms V Red. 3ms se raba dolgih in kratkih oblik zaimkov ob zanikanih in povratnih glagolih pri večini protestantskih piscev razlikuje, zato so obravnavani posebej.183 Graf 3: Razmerje med dolgo in kratko obliko Red. 3ms ob zanikanih glagolih v Trubarjevih delih Ob zanikanih glagolih v večini del prevladuje kratka oblika ga, v TC 1550, TT 1560 in TL 1567 ńega celo ni rabljena. Izstopa TC 1555, kjer je edina ob nikalnici uporabljena oblika dolga. En Shcof oli en Paſtyr ima biti de nega po prauici nishce[!] tadlati ne more (TC 1555: L6b) Nekoliko večji delež dolge oblike ńega (blizu 40 odstotkov) najdemo še v TT 1557, predvsem na račun na novo prevedenih biblijskih besedil – v Matejevem evangeliju so namreč večinoma 183 Zaimki ob zanikanih povratnih glagolih so obravnavani pri zanikanih glagolih. 144 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja ohranjene oblike iz TE 1555,184 tudi v Eni dolgi predguvori prevladuje kratka oblika, v na novo prevedenih delih pa je število pojavitev dolge in kratke oblike skoraj izenačeno (16 : 18) –, in v TR 1558. V ostalih delih raba dolge oblike ne presega 30 odstotkov. Nekoliko drugačno je stanje ob povratnem glagolu, kjer do vključno TT 1557 najdemo samo ńega. Graf 4: Razmerje med dolgo in kratko obliko Red. 3ms ob povratnih glagolih pri Trubarju Dolga oblika še vedno prevladuje v TR 1558 in nato spet v TPs 1566. V TL 1561, TAr 1562 in TL 1567 je Trubar nasprotno pisal samo kratko obliko ga, pri čemer se v obeh novozaveznih prevodih vsi primeri ob povratnem glagolu nahajajo v spremnih besedilih in ne v samem biblijskem tekstu. V TAr 1562 je ga sicer rabljen tudi v parafrazi biblijskega citata, ki pa se precej razlikuje od prevoda v TT 1557. Abraam ie Criſtuſa vidil inu ſe ga ie veſſelil, praui ſam Criſtus Ioh. viij. (TAr 1562: 10a)185 Nasprotno najdemo v TO 1564 in TC 1575 v vseh citatih iz evangelijev ali psalmov ńega. Ta Angel tiga Goſpudi ie ſui Camp Ta Angel tiga Goſpudi leshi okuli tih okuli tih, kir ſe nega boye, poſtauil kir ſe nega boye (TPs 1566: 65a) (TO 1564: 136b) On to volo tih kir ſe nega boye ſturi On ſturi kar ty, kir ſe nega boye, hote (TC 1575: 97) (TPs 1566: 257b) Tudi za TT 1577 velja podobno kot za predhodna dela: kratko obliko najdemo samo v spremnem besedilu, dolgo pa v biblijskem besedilu in citatu iz 34. psalma, čeprav ta prav tako ni vzet neposredno iz TPs 1566. ta Angel tiga Goſpudi, bo ſuim Ta Angel tiga Goſpudi leshi okuli Campom okuli oblegal te, kir ſe tih kir ſe nega boye (TPs 1566: 65a) nega boye (TT 1577: 490) 184 Izjema je Mt 12,16, kjer pa gre za spremembo iz dolge v kratko obliko: »inu nim popriti, de oni nega ne resglaſſio« (TE 1555: E6b); »inu nim popriti, de oni ga ne resglaſſio« (TT 1557: 32). 185 V ustrezni evangelijski vrstici v TT 1557 zaimek ni uporabljen ob povratnem glagolu: »Abraam uas[!] Ozha ſe ie ueſelil, de bi on uidil mui dan, Inu ga ie uidil, inu ie bil ueſſel« (TT 1557: 286). 145 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 6.1.3.1.1.1.2.2 Ded. 3ms V dajalniku najdemo le 14 primerov rabe kratke oblike mu v petih knjigah (TC 1550, TT 1557, TL 1561, TL 1577 in TT 1581-82), od katerih jih je kar šest v robnih opombah, eden (v TC 1550) pa v pesmi. Syllo terpi prauiza/ Ne uella riſniza/ zhlouik kar dei/ Dobru mu nei (TC 1550: 167(92a)) Ty Sholnery [...] ſe mu shpotaio (TT 1557: 319 = TT 1581-82: I, 453) vtim Ozhanashu proſſi/ de mu bo danu (TT 1557: eeb) redle ſturi kar mu | pryſtoy (TL 1561: 54a) Poſtaua ie groſouita Greshnikom, Euangeli pag tim kir mu | Veruio lubeſniu inu veſſel (TT 1577: 86 = TT 1581-82: II, 201[=301]) V TT 1577 je v enem primeru kratka oblika rabljena še v enem od uvodov k poglavjem. ga shentuio ſo mu ſourash (TT 1577: 419) V evangelijskem prevodu mu najdemo le v petih primerih: po enem v TT 1557 in TT 1577, ki se ponovita tudi v TT 1581-82, kjer najdemo še en zgled, v katerem je Trubar zamenjal dolgo obliko iz TT 1557. ty Sholnery [...] ſo mu shlaifernice daiali (TT 1557: 319 = TT 1581-82: I, 454) en beil kon, inu ta kir je na nim ſidil, mu ie bilu ime Sueiſt inu Riſnizhen (TT 1577: 455 = TT 1581-82: II, 435[=429]) Ta pag mu pouei, tui brat ie prishal, Ta pag nemu pouei, Tui brat ie pri- inu tui Ozha ie ſaklal tu vpitanu telle, shal, inu tui ozha ie ſaklal tu debellu ſatu de ie on nega ſpet ſdrauiga pryel tele, ſatu de ie on nega ſpet ſdrauiga (TT 1581-82: I, 308) pryel (TT 1557: 219) 6.1.3.1.1.1.2.3 Ted. 3m Graf 5: Razmerje med dolgo in kratko obliko Ted. 3m pri Trubarju Tudi v tožilniku, podobno kot pri rodilniku ob zanikanem glagolu, v večini del močno prevladuje kratka oblika ga – njen delež je običajno še nekoliko večji kot v rodilniku. Izjema je spet TC 1555, kjer najdemo ob prevladujočem ńega samo eno kratko obliko. ob Praſniku vuzhite ſuie otroke inu ſuio drushino ta Catehiſmus, de ga vmeio iſuuna (TC 1555: E5) 146 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja V nasprotju z rodilnikom dolga oblika ńega prevladuje tudi v TE 1555, že v TT 1557 pa se njen delež precej zmanjša. Spremenjeni so tudi nekateri primeri z dolgo obliko iz TE 1555. Inu on bi nega bil rad vmuril, oli ſe ie inu on bi ga bil rad vmuril, oli on bal tih ludi (TE 1555: F6a) ſe ie bal (TT 1557: 41) Ieſus pag iſtegne sdaici ſuio roko inu Ieſus pag iſtegne sdaici ſuio roko nega popade, inu praui knemu inu ga popade inu praui knemu (TE 1555: F7b) (TT 1557: 43) inu bodo nega isdali tim Paganom inu ga bodo isdali tim paganom (TE 1555: H5b) (TT 1557: 59) Vendar jih je večina še ohranjenih in tudi v ostalih evangelijih in uvodu ga ne prevladuje tako izrazito kot v naslednjih knjigah; že v TR 1558 se delež dolge oblike v primerjavi s TT 1557 prepolovi, v naslednjih knjigah pa se večinoma giblje okoli 10 odstotkov (najvišji je v TR 1558); v TL 1561, TT 1577 in dveh krajših delih, TA 1566 in TC 1567, je rabljena samo kratka oblika. Le v TT 1581-82 dolga oblika spet predstavlja okoli 40 odstotkov vseh pojavitev, saj je večinoma ohranjena v primerih iz predhodnih del. Tudi v delih, kjer je ńega pogostejši, pa je ga skoraj dosledno rabljen ob velelniku. Dolga oblika je v tovrstnih zvezah rabljena le v nekaj primerih. HValyte vſi Aydi tiga Goſpudi, Hualyte tiga Goſpudi, vi kir ſe ga Zheſtyte ga vſi Folki boyte, vuſulnu Iacopouu Seime nega (TPs 1566: 212a) zheſtyte (TPs 1566: 47a) Kot pri drugih zaimkih lahko pri Ted. 3m najdemo primere slogovne izrabe dolge in kratke oblike, pri čemer je – čeprav je v splošnem redkejša – na prvem mestu večinoma rabljena dolga oblika ńega (tudi v primerih, ko ne moremo domnevati, da je bil zaimek poudarjen). tu cillu meiſtu vunkai pride pruti Ieſuſu. Inu kadar nega vgledaio, ga proſſio, de bi on prozh shal od nih kraieu (TE 1555: D6a) Natu tedai daite ui ſdai naſnane timu Viſshimu Altmanu inu Sueitu, de nega iutri kuom naprei perpela [. .] Mi pag preden bliſi pride, ſmo perprauleni nega vbyti. [. .] Inu on nega uſame, inu ga pela htimu viſshimu Altmanu [. .] Inu ta Viſshialtman pryme nega ſa roko, inu ga odpela ſuſeb na eno ſtran, inu ie nega uprashal. Kai ie tu, de ti imash meni pouei-dati? (TT 1557: 411) Najdemo pa tudi obratne primere. uſi kir ſo uti Shuli bili, inu slishali lete rizhi, ſo polni ſerda poſtali, inu gori uſtane, inu ga pahneio uunkai is Meiſta, inu ga pelaio na uerh tiga hriba, na katerim ie nih Meiſtu bilu ſidanu, de bi nega doli prekuznili (TT 1557: 171) Ampag tu nih hudu naprei uſetie ie bilu Sauluſu pouedanu. Inu oni ſo po dneui inu po nozhi per tih uratih uarouali, de bi ga ubyli. Ty Mlashi pag nega uſameio po nozhi, inu ga deio skuſi ſyd, inu ga ueni korbi doli puſte (TT 1557: 360) Tudi pri Ted. 3m pa Trubar te slogovne možnosti ni izrabil pogosto, v številnih primerih se ponavljajo istovrstne oblike. 147 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 6.1.3.1.1.1.2.4 Dvojina in množina Pri izvornih dvojinskih oblikah ter v R in Dmn. 3mžs Trubar kratkih oblik ni uporabljal, najdemo pa posamične primere rabe kratke oblike je v Tmn. 3mžs (in v redkih primerih v enakem Tdv. 3mžs), kjer je stanje ravno nasprotno kot pri Ted. 3m. V prvih dveh delih je Trubar uporabljal samo kratko obliko, v naslednjih delih pa se delež dolge oblike ńe strmo povečuje; od TR 1558 je kratka oblika rabljena samo še v posamičnih primerih v delih, ki so izšla do leta 1567, ter v TT 1581-82, kjer je ohranjena večina primerov iz predhodnih izdaj. Graf 6: Razmerje med dolgimi in kratkimi oblikami Tmn. 3mžs pri Trubarju Inu leta Vera Troshta ta ſerza, dobi tu Odpuſzhane tih Grehou, da vſem dobrim slabim Vyſtym, Myr, veſſelie, Inu ie ſaguisha da imaio ta vezhni leben (TAr 1562: 38a) Bug prebiua vtih shaloſtnih ſercih, de ie ſpet shiue ſturi (TO 1564: 44a) Per takih inu per tim glih kratkih beſſedah, ima en Pridigar oſtati, inu tim boſim ludem zheſtu in ſaſtopnu naprei gouoriti, de ie186 dobru ſamerkaio, ſice kadar ſe nim preueliku beſſed naprei dershi, inu ſe veden preminuio, ſteim oni bodo sblaſneni (TO 1564: 160b) Kakoua ie pag Boshya ſodba inu prauda? Guishnu leta, de Criſtus Ieſus ie te vashe Grehe od vas vſel, inu ie187 na ſe polushil inu te iſte noſsil, ſa nee ſturil ſadoſti (TO 1564: 159b) Inu ta 47. Pſalm praui: Pſallite ſapienter, Puite te Pſalme modru, de ie ſaſtopite (TPs 1566: 7a) Ony ſo diali, pridyte, na ie konzhamo, de ne bodo vezh ludie (TPs 1566: 152a) Sa tiga volo ſo oni, od tih neuernih veliko nadlugo, obrupane inu proganane[!] peryeli, inu tu vſe, ſo oni ſtonouitnu inu volnu preterpeli. Satu ie on S. Paul viſſoku huali, nim pishe, de oni na tim hudim Sueitu ſuetyo, koker ta luzh (TL 1567: 24a) Ieſuſa Criſtuſa muiga Goſpudi, ſa kateriga volo, ieſt vſe rizhy ſa shkodo dershim, inu ie dershim ſa gouna (TL 1567: 30a) Od tipičnih položajev, v katerih so se kratke oblike pojavljale pri 1ed. in 2ed. ter Ted. 3m, najdemo pri Tmn. 3mžs le nekaj primerov stilistične izmenjave z dolgo obliko, v enem primeru pa je kratka oblika rabljena ob velelniku. Natu on nee noter poklizhe inu ie erperguie (TT 1557: 364) Reſpodye, koker ſe ta dim reſpody (TPs 1566: 119b) 186 Uvrstitev zgleda v Tmn. 3mžs je negotova, lahko bi šlo tudi za anaforično neosebno rabo po nemškem zgledu. 187 Tudi ta uvrstitev je negotova, v tem primeru lahko je razumemo tudi kot sedanjiško obliko 3. os. ed. glagola biti. 148 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja V novih izdajah je v nekaterih primerih je Trubar zamenjal z ńe. komer vy te grehe odpuſtite ſo komu kuli vi te Grehe odpuſtite, odpuſhzheni/ komer ye pag ſaderſhite/ tim ſo odpuſzheni, komu ie vi pag ſo ſaderſhani (TA 1550: B3b) ſedershite, tim bodo ſadershani (TR 1558: f3a) katerim vi te Grehe odpuſtite, katerim vi te Grehe odpuſtite, tim tim ſo odpuſzheni, inu katerim, ie vi ſo odpuſzheni, inu katerim vi nee ſadershite, tim ſo ſadershani ſadershite, tim ſo ſadershani (TO 1564: 111a)er (TA 1566: (A7b))188 Imash li ti Otroke taku ie redi, inu pergibai Imash li Otroke, taku nee vuzhi, nih vratuue od mladiu (TC 1555: M6) perpogibai nih vrat od mladiu (TO 1564: 98a) Inu on te uſame vnarozhai, inu poloshi Inu on nee vſame vnarozhai, inu po- zhes nee te roke, inu ie shegna (TT 1557: loshi zhes nee te roke, inu nee shegna 128) (TT 1581-82: I, 180) Natu on nee noter poklizhe inu ie erper- Natu on nee noter poklizhe inu me[!] guie (TT 1557: 364) erperguie (TT 1581-82: I, 518) Ty Iogri pag ſo te, kir ſo ie noſſili, ſuarili Ty Iogri ſo pag te, kir ſo nee noßili, (TT 1557: 128) ſuarili (TT 1581-82: I, 180) 6.1.3.1.1.1.2.5 Ženski spol Pri 3ž je Trubar kratke oblike uporabljal redko; rodilniško je in tožilniško jo najdemo le v novozaveznih prevodih, dajalniške pa ni uporabljal. Ob zanikanih glagolih v Trubarjevih prevodih najdemo rodilniški obliki 3ž ńe in je le v nekaj primerih, saj je večinoma tudi ob nikalnici uporabljal tožilniški obliki ńo in jo.189 ta Luzh utih tẽmah ſueiti, inu te tẽme no ne ſo popale (TT 1557: 255) Kadar se je odločil za rodilniško obliko, je v večini primerov rabljena kratka oblika je; v TE 1555 in TT 1557 dolga oblika ńe v tem položaju ni rabljena, čeprav je v enem primeru Trubar pri ponovni izdaji Matejevega evangelija kratko rodilniško obliko spremenil v dolgo tožilniško. Enake oblike se ponovijo tudi v TT 1581-82. De ſi ti Peter, inu verhu le tiga De ſi ti Peter, inu uerhu le tiga kamina ieſt hozho ſaſidati muio kamina ieſt hozho ſaſidati muio Gmaino, Inu ta Vrata tiga pekla ie ne Gmaino, Inu ta Vrata tiga pekla no ne bodo premogle (TE 1555: G4a) bodo premogle (TT 1557: 48) kateri ima eno ouzo tar aku ona ob Sobotah veno iamo pade, nepopadeli ie on inu ne vſdigne? (TE 1555: E6b; podobno TT 1557: 32, TT 1581-82: I, 46) utih iſtih dneh bode taka nadluga, de take nei bilu od ſazhetka tih ſtuar [...] inu ie naprei ne bode (TT 1557: 141; podobno TT 1581-82: I, 197) Vi ſte to poſtauo skuſi to naredbo tih Angelou prieli, inu ie ne ſte dershali (TT 1557: 354 = TT 1581-82: I, 502) 188 V evangelijski vrstici (Jn 20,23), iz katere je citat, zaimek pri Trubarju ni uporabljen: »katerim kuli ui odpuſtite te grehe, tim ſo oni odpuszheni, Inu katerim kuli ui ſadershite, tim ſo ſadershani« (TT 1557: 325). 189 Pojavitve so obravnavane pri tožilniku (prim. 3.1.6). 149 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Kratko obliko najdemo še v TT 1577, kjer se poleg nje pojavi tudi dolga oblika. videozh to Beshtio, katera ie bila, inu Ta Beshtia, katero ſi ti vidil, ie bila ie nei, nai ſi ie she (TT 1577: 429 = inu nee nei vezh (TT 1577: 429 = TT 1581-82: II, 422) TT 1581-82: II, 421) Samo dolgo obliko najdemo v edinem nebiblijskem besedilu, kjer je Red. 3ž rabljen ob zanikanem glagolu, v TO 1564. Sakai ta nega Saſtaua, katero ie nom dal [...] ie viſſoka inu velika, on nee ſa ſebo ne ſapuſti (TO 1564: 151b) Kratka oblika je uporabljena tudi v zvezi sit biti česa, ob povratnih glagolih pa se 3ž ne pojavlja. Iſuelizhani ſo ty, kir ſo lazhni tar sheni te prauice, ſakai oni ie bodo ſyti (TE 1555: C3b = TT 1557: 11 = TT 1581-82: I, 14) Tudi v tožilniku je kratka oblika jo omejena na tri novozavezne prevode – TE 1555, TT 1557 in TT 1581-82; drugje je dosledno rabljena dolga oblika ńo. Graf 7: Razmerje med dolgimi in kratkimi oblikami Ted. 3ž pri Trubarju Najpogosteje se je Trubar za jo odločal v TE 1555 – skoraj v polovici primerov, pri čemer gre v večini primerov za rabo ob velelniku, ob katerem dolge oblike v tem delu ne najdemo. Aku te ſmotuie tuia deſtna roka, taku io odſekai inu verſio od ſebe (TE 1555: C5b) Isberite na poprei to lulco, inu io ſueshite vbutorice (TE 1555: F3b) Aku tebe tuia roka oli tuia noga ſmotuie, taku io odſekai inu verſyo od ſebe (TE 1555: G7b = TT 1557: 52) Puſtio od ſebe, ſakai ona vpye ſa nami (TE 1555: G1b = TT 1557: 45 = TT 1581-82: I, 64) Le v dveh primerih je kratka oblika rabljena v drugačnih zvezah. Inu kadar ie ona pelna, taku io vleko htimu kraiu (TE 1555: F5a = TT 1557: 40 = TT 1581-82: I, 57) Inu aku ſe pergodi, de io naide, Riſnizhnu vom poueim, On ſe zhes no obeſeli (TE 1555: G8a) V drugih dveh besedilih se večinoma pojavljajo enaki primeri kot v TE 1555, čeprav je v TT 1557 v enem od nevelelniških primerov kratko obliko spremenil v dolgo, v drugem v kazalni zaimek, še v enem primeru pa je zaimek preprosto izpustil. 150 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja Inu aku ſe pergodi, de io naide, Inu aku ſe pergodi, de no naide, Riſnizhnu vom poueim, On ſe zhes Riſnizhnu vom poueim, On ſe zhes no obeſeli (TE 1555: G8a) no obeſeli (TT 1557: 53) Aku te ſmotuie tuia deſtna roka, taku Aku te ſmotuie tuia deſtna roka, taku io odſekai inu verſio od ſebe to odſekai inu verſio od ſebe (TE 1555: C5b) (TT 1557: 12 = TT 1581-82: I, 16) Isberite na poprei to lulco, inu io Isberite na poprei to lulco, inu ſueshite vbutorice (TE 1555: F3b) usnopouie ſueshite (TT 1557: 38 = TT 1581-82: I, 54) V na novo prevedenih delih v TT 1557 je kratko obliko uporabil še v treh primerih ob velelniku, vendar je tudi v teh zvezah začel prevladujoče uporabljati dolgo obliko ńo. Inu aku tebe tuia noga blaſni, odſecaio prozh (TT 1557: 127; podobno TT 1581-82: I, 177) Aku pag tebe tuia roka, blaſni, odſecaio prozh (TT 1557: 127; podobno TT 1581-82: I, 177) podai ſemkai tuio roko, inu poloshyo uto muio ſtran (TT 1557: 325; podobno TT 1581-82: I, 462) V ostalih zvezah je dosledno rabil dolgo obliko. V TT 1581-82 je ponovljena večina zgledov iz TT 1557, le v enem primeru je v povedi, kjer sta bili v TE 1555 in TT 1557 ob velelniku uporabljeni dve kratki obliki, prvo spremenil v dolgo. Aku tebe tuia roka oli tuia noga Aku tebe tuia roka oli tuia noga ſmotuie, taku io odſekai inu verſyo od ſmotuie, taku no odſekai inu verſio ſebe (TE 1555: G7b = TT 1557: 52) od ſebe (TT 1581-82: I, 75) Tudi pri Ted. 3ž lahko torej vidimo podobno tendenco opuščanja rabe kratke oblike kot pri Tmn. 3mžs. 6.1.3.1.1.1.3 Če primerjamo razmerja med rabo kratkih in dolgih oblik pri posamezih zaimkih in v posameznih sklonih v TT 1581-82 kot Trubarjevem najobsežnejšem samostojno izdanem delu, vidimo, da predstavljajo kratke oblike pri vseh zaimkih razen v rodilniku ob zanikanem glagolu in tožilniku ednine 3m skoraj zanemarljivo majhen delež. Graf 8: Primerjava rabe dolgih in kratkih oblik pri posameznih zaimkih v TT 1581-82 151 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Na splošno lahko rečemo, da so kratke oblike pri 2ed. rabljene pogosteje kot pri 1ed.190 in pri 3mžs pogosteje kot pri prvo- in drugoosebnem zaimku. Najredkeje jih pri vseh zaimkih najdemo v dajalniku; pri 1ed. in 2ed. ter pri 3ž so najpogosteje rabljene v tožilniku, pri 3ms pa je delež kratke oblike v nekaterih knjigah večji v rodilniku ob zanikanem glagolu (medtem ko je njena raba ob povratnih glagolih primerljiva z dajalnikom), kot kaže graf 9. Graf 9: Primerjava rabe dolgih in kratkih oblik v Red. 3ms ob zanikanem glagolu in Ted. 3m pri Trubarju 6.1.3.1.1.2 Krelj Pri Krelju se razmerje med dolgimi in kratkimi oblikami pri večini zaimkov bistveno razlikuje od Trubarjeve rabe, saj tako pri 1ed. in 2ed. kot pri 3mžs močno prevladujejo kratke oblike. 6.1.3.1.1.2.1 Rodilnik V rodilniku so kratke oblike tako ob zanikanih kot ob povratnih glagolih rabljene skoraj dosledno, najdemo samo posamične primere rabe dolge oblike 1ed. mene in množinske oblike 3mžs ńih. Ias bodem obiſkan [od] téh kijr mene ne ſnaio, to ye, od Aydov (KPo 1567: LIII) Inu ako ſe vshe ti nijm tadaici ne vdaſh, ne pókloniſh, nijh miloſt ne proſiſh, ta Evangelion ne sataijſh, inu nijh Antichriſtuſovi ûk potèrdiſh, tadaici na te savpio (KPo 1567: CLVb) Tudi ob količinskih izrazih je pretežno rabljena kratka oblika Rmn. 3mžs jih, ńih prevladuje le ob števnikih. tako, da ie nijh tri tavshent ſe bilu Inu ijh ie ſedlu okuli pet tavshent preſtrashilu (KPo 1567: CLXXII) (KPo 1567: CXXVIb) Kadàr ſo ta Méſta Sodoma inu Gomorrha sgorela, ie bilu le nih zhe- teru ohranjenu, Lot, niega Shena, inu dvei hzheri (KPo 1567: XCVIIII) 190 Ta trditev velja na splošno, ne pa tudi za vsa posamezna dela: pri TL 1561 so npr. pri 1ed. pogostejše kot pri 2ed. (prim. graf 2). 152 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja 6.1.3.1.1.2.2 Dajalnik 1.3.1.1.2.2 Dajalnik 6.1.3.1.1.2.2 Dajalnik Graf 10: Razmerje dajalniških dolgih in kratkih oblik pri Krelju Tudi v dajalniku pri vseh edninskih in množinskih zaimkih z izjemo Ded. 3ž in Ddv. 3mžs (kjer pa je že sama raba izvornih kratkih dvojinskih oblik netipična za slovenski knjižni jezik 16. stoletja) bolj ali manj izrazito prevladujejo kratke oblike. Od tega odstopa 1ed. v KB 1566, vendar gre za maloštevilne primere. 6.1.3.1.1.2.3 Tožilnik Še izrazitejša je prevlada kratkih oblik v tožilniku. Graf 11: Razmerje med rabo tožilniških dolgih in kratkih oblik pri Krelju Dosledno so kratke oblike rabljene v Tdv. in Tmn. 3mžs, pri ostalih zaimkih pa lahko najdemo nekaj primerov rabe dolgih oblik v prostih zvezah tudi v položajih, kjer na podlagi sobesedila ne moremo domnevati, da so nosilke stavčnega poudarka. Inu po tih mal boſte mene vidili ſedozhiga na deſnici Mochi Boshie (KPo 1567: CLV) Inu ako ti gdo bode ſilil, tebe ſtraſhil (KPo 1567: XLVIIIb) 153 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Nad letim tvoijm Ditetom .. ſe bode veliku Lüdy ſpotikovalu, inu premetalu, veliku zhe ijh nad nijm paſti inu gorivſtati, niega kleti, inu mu sopàr govoriti (KPo 1567: XLIIIb) da unar veruie, Chriſtuſ òzhe nijo gviſhò vſliſhati (KPo 1567: LXIX) 6.1.3.1.1.2.4 Čeprav se je Krelj po svoji rabi dolgih in kratkih oblik od Trubarja močno razlikoval,191 lahko tudi pri njem opazimo nekoliko pogostejšo rabo dolgih oblik pri 1ed. in 2ed. ter tudi pri 3ž kot pri 3ms, od sklonov pa so kot pri Trubarju najpogosteje rabljene v dajalniku. 6.1.3.1.1.3 Dalmatin Po rabi dolgih in kratkih oblik se je Dalmatin razlikoval tako od Trubarja kot od Krelja, čeprav je bil v splošnem bliže prvemu. Od Trubarja ga loči pogostejša raba kratkih oblik v 1ed. in 2ed., vendar imajo v splošnem manjši delež kot pri Krelju. Zaradi večje preglednosti so Dalmatinova dela predstavljena po posameznih obdobjih: v prvem sklopu prva dela iz obdobja 1575–1578, v drugem trije krajši teksti iz 1580, posebej je predstavljena DB 1584, na koncu pa še pobiblijska dela iz let 1584 in 1585. 6.1.3.1.1.3.1 1575–1578 6.1.3.1.1.3.1.1 Rodilnik Graf 12: Razmerje med rabo rodilniških dolgih in kratkih oblik ob zanikanih glagolih v Dalmatinovih delih iz let 1575–1578 V prvih delih lahko že v rodilniku ob zanikanih glagolih opazimo bistveno razliko med Dalmatinovimi prvimi samostojnimi starozaveznimi prevodi in DPa 1576, kjer je imel zgled v Trubarjevih izdajah evangelijev. Medtem ko pri prvih pri vseh zaimkih močno prevladujejo kratke oblike, v DPa 1576 pri 1ed. in 2ed. kot pri Trubarju prevladujeta dolgi obliki, čeprav zlasti pri 1ed. manj izrazito kot pri njegovem predhodniku. Mui Bug, Mui Bug, ſakai ſi ti mene Mui Bug, Mui Bug, ſakai ſi me ſapuſtil? (TT 1557: 151) sapuſtil (DPa 1576: 50b) 191 To velja zlasti za KPo 1567, saj je KB 1566 kratko besedilo in so pojavitve zaimkov tako redke, da si na podlagi tega ne moremo ustvariti realne slike razmerij med dolgimi in kratkimi oblikami. 154 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja Tudi pri 3ms je delež dolge oblike ńega večji kot v drugih dveh delih iz tega obdobja, čeprav kratka oblika ga še vedno prevladuje. Graf 13: Razmerje med rabo rodilniških dolgih in kratkih oblik ob povratnih glagolih v Dalmatinovih delih iz let 1575–1578 Raba ob povratnih glagolih se tudi pri Dalmatinu razlikuje od rabe ob zanikanih glagolih, saj je pri 1ed. in 2ed. v DB 1578 uporabljal samo dolgi obliki, pa tudi pri 3mžs je ńega rab ljen pogosteje kot ob nikalnici.192 Slednje velja tudi za DJ 1575, preseneča pa izključna raba kratke oblike ga v DPa 1576, toda pregled zgledov pokaže, da se oba primera pojavita v spremnem besedilu, kjer ni imel Trubarjeve predloge in je delež kratkih oblik v splošnem višji. Ob koli- činskih izrazih v vseh treh delih prevladuje dolga oblika Rmn. 3mžs ńih. 6.1.3.1.1.3.1.2 Dajalnik V dajalniku so dolge oblike kot pri Trubarju rabljene pogosteje kot v rodilniku ob nikalnici in večinoma redkeje kot v rodilniku ob povratnem glagolu. Graf 14: Razmerje med rabo dajalniških dolgih in kratkih oblik v Dalmatinovih delih iz let 1575–1578 192 Čeprav gre v vseh treh delih za majhno število zgledov (največ deset), so v večini primerov razmerja med rabo dolgih in kratkih oblik primerljiva z DB 1584, če ob tem upoštevamo splošno tendenco povečevanja deleža dolgih oblik v poznejših Dalmatinovih delih. 155 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Tudi v tem sklonu lahko v prvih delih pri večini zaimkov opazimo razliko med DJ 1575 in DB 1578 na eni ter DPa 1576 na drugi strani, vendar je zlasti v DB 1578 manj izrazita. Z velikim deležem rabe kratke oblike odstopa Ded. 3ms v DPa 1576, vendar se mu večinoma pojavlja v pesmih, v ostalem besedilu dolga oblika ńemu pričakovano močno prevladuje. 6.1.3.1.1.3.1.3 Tožilnik Graf 15: Razmerje med rabo tožilniških dolgih in kratkih oblik v Dalmatinovih delih iz let 1575–1578 Pri tožilniku je stanje podobno kot pri rodilniku ob zanikanih glagolih, le delež dolgih oblik je na splošno nekoliko višji. Opazno je večje odstopanje od Trubarjeve predloge v DPa 1576 pri Ted. 3ž in Tmn. 3mžs, saj je kratka oblika zlasti pri prvem rabljena bistveno pogosteje kot pri Trubarju, vendar večinoma na mestih, kjer je Trubar uporabil kazalni zaimek ali zaimka ni uporabil. Inu sdaici tezhe eden is shnih, Inu ie sdaici eden tekal is nih, ie vſame eno gobo, to napelni vsel eno gobo, inu ie io napolnil ſieſsihom, inu natagne na eden tarſt, seſihom inu Ishopom inu ie io inu nemu da, de bi pyl (TE 1555: natek nil na en terſt, inu ie io nemu L8a) dershal kuſtam (DPa 1576: 29b) Inu on pride gſuim Iogrom, inu nee Inu on pride kſuoim Iogrom, inu ie naide ſpezhe (TE 1555: L2a) naide ſpezhe (DPa 1576: 15b) Kateri ima muie ſapuuidi, inu te Kateri ima moie sapuuidi, inu ie dershi, ta iſti ie, kir mene lubi dershy, ta iſti ie, kir mene lubi (TT 1557: 306) (DPa 1576: 8a) 6.1.3.1.1.3.2 1580 6.1.3.1.1.3.2.1 Rodilnik V krajših delih, ki jih je Dalmatin izdal leta 1580, se rodilniške oblike zaimkov pojavljajo redko. Ob nikalnici so v DPr 1580 izpričani posamični primeri vseh obravnavanih zaimkov, v DC 1580 pa le dva zgleda za Red. 3ms. V vseh primerih so rabljene kratke oblike. Še redkeje so rabljeni zaimki ob povratnem glagolu, in sicer samo Red. 3ms v DC 1580 in Red. 3ž v DPr 1580. V obeh 156 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja primerih se je Dalmatin odločil samo za dolgo obliko. Enako velja za Rmn. 3mžs ob količinskih izrazih, ki ga najdemo samo v DPr 1580, in za R 2ed. v zvezi sit biti koga v istem delu. Goſpud ima dopadeine na teih, kateri ſe nega boie (DC 1580: E2a) ona ie nih veliku ranila (DPr 1580: 12b) on bi kei tebe mogal ſit biti (DPr 1580: 50a) 6.1.3.1.1.3.2.2 Dajalnik Graf 16: Razmerje med rabo dajalniških dolgih in kratkih oblik v Dalmatinovih delih iz leta 1580 Pri dajalniku vidimo v izdajah iz leta 1580 podobno sliko kot v predhodnih Dalmatinovih delih, pri večini zaimkov (z izjemo Dmn. 3mžs in Zp) je delež dolgih oblik še nekoliko večji. Pri tem še zlasti izstopa edini nebiblijski tekst, DC 1580, kjer dolge oblike močno prevladujejo pri vseh izpričanih zaimkih, vendar gre za majhno število zgledov. 6.1.3.1.1.3.2.3 Tožilnik Graf 17: Razmerje med rabo tožilniških dolgih in kratkih oblik v Dalmatinovih delih iz leta 1580 Tudi v tožilniku sta v DC 1580 dolgi obliki 1ed. mene in 2ed. tebe rabljeni bistveno pogo steje kot kratki me in te, medtem ko je pri Ted. 3ms in Tmn. 3mžs razmerje obratno, prevladujeta ga in je. Še večji je delež kratke oblike Ted. 3ž jo v primerjavi z ńo. Nasprotno je pri Tmn. 3mžs v DBu 1580 edina izpričana oblika dolga ( ńe). 157 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 6.1.3.1.1.3.3 DB 1584 Tudi v DB 1584 se raba dolgih in kratkih oblik razlikuje glede na to, ali je imel Dalmatin pri prevajanju na voljo Trubarjev prevod istega besedila. Tako je skoraj pri vseh zaimkih v vseh treh sklonih delež kratkih oblik v Novi zavezi in Psaltru manjši kot v ostalem besedilu. Razmerje med prevodi obeh avtorjev bo podrobneje predstavljeno v 6.1.3.1.1.3.3.4. Glede na predhodna dela lahko tudi pri besedilih, kjer Trubarjeve predloge ni bilo, opazimo bolj ali manj izrazito povečanje rabe dolgih oblik, kar kaže tudi primerjava z Dalmatinovimi predhodnimi izdajami starozaveznih besedil – v posamičnih primerih je namreč kratke oblike v DB 1584 spremenil v dolge, medtem ko obratnih primerov ni. Sakai GOSPVD (Bug) ie reis po- Sakaj GOSPVD je rejs potèrpeshliu, terpeshliu, ali on te pres ſhtrafinge ali on nebo tebe pres ſhtrajfinge nebo puſtil (DJ 1575: 20) puſtil (DB 1584: II, 155b) Sakaj ſi ſkriuſhi beishal, inu ſi ſe Sakaj ſi ſkriuſhi béshal? inu ſi prozh vkral, inu mi neiſi tiga po- ſe prozh vkradèl, inu néſi meni uedal, de bi te bil ſpremil sueſſelem, tiga povédal, de bi te bil ſprémil ſpeitiem Sbobni inu Sarfami? s’veſſelem, s’pejtjem, s’Bobni inu (DB 1578: 29) s’Arfami? (DB 1584: I, 21a) Nee Synuvi viſſoku prideio, inu io Nje Synuvi viſſoku prideo, inu jo sa isvelizano zhaſtee, nee Mosh io sa isvelizano zhaſté, nje Mosh njo hvali (DPr 1580: 62b) hvali (DB 1584: I, 328a) 6.1.3.1.1.3.3.1 Rodilnik V rodilniku se delež kratkih oblik giblje med 5 in 40 odstotki, pri čemer je v splošnem najvišji pri 2ed. in najnižji pri Red. 3ž. Graf 18: Razmerje med rabo rodilniških dolgih in kratkih oblik ob zanikanih glagolih v DB 1584 Nasprotno ob povratnem glagolu dolge oblike povsod prevladujejo, pri 2ed. je Dalmatin v celotnem delu uporabljal le dolgo obliko tebe. Pri ostalih zaimkih so kratke oblike rabljene 158 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja predvsem v delih, kjer ni imel Trubarjeve predloge, največji delež (več kot polovico) pa ima kratka oblika Red. 3ms ga. Graf 19: Razmerje med rabo rodilniških dolgih in kratkih oblik ob povratnih glagolih v DB 1584 Tudi v Rmn. 3mžs ob količinskih glagolih v vseh delih ńih močno prevladuje, najbolj izrazito v Novi zavezi, verjetno pod Trubarjevim vplivom; le v redkih primerih je Dalmatin Trubarjevo dolgo obliko spremenil v kratko. Nei li nih deſſet ozhiſtzhenih, kei ſo Néli jih deſſet ozhiſzhenih, kej ſo pag ty deuet? (TT 1581-82: I, 315) tedaj ty devet? (DB 1584: III, 41b) nai ſi ie nih tulikain bilu, ſe vini ta najſi jih je tulikajn bilu, taku ſe vinèr mresha nei reſderla (TT 1581-82: nej mrésha reſtèrgala (DB 1584: I, 465) III, 59b) Dolga oblika ńih je pogosteje rabljena tudi v Psalmih, kjer pa je zaradi manjšega števila pojavitev odstotek rabe kratke oblike jih nekoliko višji. Graf 20: Primerjava rabe dolge in kratke oblike Rmn. 3mžs ob zanikanih in povratnih glagolih ter količinskih izrazih v DB 1584 Podoben delež (ob bistveno višjem številu zgledov) kot v Psaltru ima kratka oblika tudi v delih, kjer Dalmatin ni imel Trubarjeve predloge. 159 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 6.1.3.1.1.3.3.2 Dajalnik Graf 21: Razmerje med dajalniškimi dolgimi in kratkimi oblikami v DB 1584 V dajalniku se je delež dolgih oblik v primerjavi s predhodnimi prevodi še povečal, zlasti pri 2ed. je kratka oblika ti rabljena zelo redko. Le v Ded. 3ž v Psaltru je število pojavitev dolge in kratke oblike izenačeno, vendar gre za majhno število zgledov – tako ńej kot ji se pojavi po dvakrat, od tega po enkrat v robni opombi. Cerkou Boga sahvali, da on njej pravo Boshjo beſſedo, svese inu vſelej pomaga (DB 1584: I, 297a) vèrvy imenujo, inu ji nezheo pokorni biti (DB 1584: I, 280a) 6.1.3.1.1.3.3.3 Tožilnik Graf 22: Razmerje med tožilniškimi dolgimi in kratkimi oblikami v DB 1584 Kot pri predhodnih Dalmatinovih delih je tudi v DB 1584 delež dolgih oblik v tožilniku večinoma nekoliko višji kot v rodilniku ob zanikanem glagolu. Izjema je Ted. 3ž, kjer je kratka oblika rabljena pogosteje kot v rodilniku.193 Na drugi strani v primerjavi z rodilnikom izstopa izvorni 193 Vzrok za odstopanje je majhno število pojavitev Red. 3ž ob zanikanih glagolih zaradi prevladujoče rabe tožilnika v teh zvezah. 160 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja Tmn. 3mžs ńe/ je, pri katerem tudi tam, kjer ni bilo Trubarjeve predloge, izrazito prevladuje dolga oblika. Verjetno je eden od vzrokov za to izogibanje glasovno enaki obliki ob 3. os. ed. glagola biti, saj v takem položaju v DB 1584 redko najdemo kratko obliko je; spremenjen je tudi tovrstni zgled iz DB 1578. Inu Abimeleh ie vsel Ouce inu Inu Abimeleh je vsel Ouce inu Goueda, Hlapce inu Dekle, inu ie ie Goveda, Hlapze inu Dékle, inu je nje dal Abrahamu (DB 1578: 17a) dal Abrahamu (DB 1584: I, 12b) Pogosteje so kratke oblike rabljene pri izvorno rodilniških ńih/ jih, največji delež pa imajo v Novi zavezi, a gre za manjše število pojavitev. 6.1.3.1.1.3.3.4 Primerjava rabe dolgih in kratkih oblik v Dalmatinovih in Trubarjevih biblijskih prevodih Čeprav se je ob primerjavi posameznih delov Biblije pokazalo, da je v splošnem Trubarjeva predloga vplivala na izbiro dolgih in kratkih oblik pri Dalmatinu, pa razmerje med prevodi obeh avtorjev ni enoznačno. Kot so pokazale primerjave med njimi (npr. Orožen 1986; Merše 2001a), se je Dalmatin v precej primerih odločal za drugačne rešitve kot Trubar in to velja tudi za rabo zaimkov. Tako je v novozaveznih prevodih delež kratkih oblik pri Dalmatinu v splošnem večji kot pri Trubarju. Graf 23: Primerjava razmerja med rabo dolgih in kratkih tožilniških oblik v Trubarjevih in Dalmatinovih biblijskih prevodih Ti pobelena ſtena, Bug bode tebe Natu je Paul djal k’njemu: Bug te bo vdaril. Ti ſidish de mene imash ſoditi byll, ti pobélena ſténa. Ti ſediſh, inu po tei poſtaui. Inu ſubper to poſtauo ti me ſodiſh po Poſtavi, inu me veliſh uelish mene byti (TT 1581-82: I, 584) biti supàr Poſtavo (DB 1584: III, 74b) Kei ie vmei vami en Ozha? Kadar en Kej je mej vami en Ozha, kadar ga Syn nega proßi ſa kruh, de bi on nemu Syn sa Kruh proſsi, de bi mu en ka- en kamen dal? Oli ſa eno rybo, de bi men dal? Inu kadar ga sa eno Ribo on ſa to rybo nemu eno kazho dal? proſsi, de bi mu eno Kazho sa Ribo (TT 1581-82: I, 282) dal? (DB 1584: III, 38a) Lety pusledni ſo le eno vro delali, inu Leti puſledni ſo le eno uro delali, inu ti ſi nee nom glih ſturil (TT 1581-82: ti ſi je nam glih ſturil (DB 1584: I, 84) III, 12b) 161 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Navidezna izjema je izvorni Tmn. 3mžs, v katerem je delež kratke oblike je pri Dalmatinu manjši kot pri Trubarju, vendar primerjava vzporednih odlomkov pokaže, da je razlog za to višje število pojavitev osebnih zaimkov pri Dalmatinu, medtem ko je Trubar na istih mestih pogosto uporabljal kazalne zaimke ali zaimka ni uporabil. Tovrstne spremembe lahko pripišemo tudi za Dalmatina značilnemu približevanju Luthrovemu prevodu (Ahačič 2007a: 275) – v njem je namreč na teh mestih običajno rabljen osebni zaimek. Inu kadar ie on te od Inu kadar je on nje Vnd da er sie von ſebe odprauil, ie shal od ſebe bil odpravil, sich geschaffet hatte/ gori na eno gorro je gori ſhàl na eno gieng er hin auff moliti (TT 1581-82: Gorro molit einen Berg zu beten. I, 161) (DB 1584: III, 22b) (LB 1545: Mr 6,46) Inu on nei mogel Inu on nej mogèl Vnd er kund alda tukai obeniga della ondi obeniga della nicht ein einige That ſturiti, temuzh ie ſturiti, temuzh je thun/ On wenig zhes malu bolnikou le nekuliku mallu Siechen leget er die polushil te roke, inu Bolnikom roke gori Hende auff/ vnd oſdrauil (TT 1581-82: polushil, inu nje heilet sie (LB 1545: I, 156–157) osdravil (DB 1584: Mr 6,5) III, 22a) Hkrati je Dalmatin le redko zamenjal Trubarjevo dolgo obliko ńe s kratko, saj je pogosteje rabil preteklik (prim. Merše 2009: 46), pri katerem bi pri povedku v 3. os. ed. ob rabi kratke oblike je v naslonskem nizu prišlo do sopostavitve dveh prekrivnih oblik, ki se ji je Dalmatin skoraj dosledno izogibal. Inu on nee vprasha, kuliku kruhou vi Inu on je nje vpraſhal: Kuliku imate? (TT 1581-82: I, 168) Kruhou imate? (DB 1584: III, 23b) ta ſuitloba tiga Goſpudi nee oſſueiti tiga GOSPVDA ſvitloba je nje (TT 1581-82: I, 226) obſvejtila (DB 1584: III, 31a) Najopaznejša razlika je – poleg pri obeh avtorjih redko rabljene iz rodilnika prevzete oblike Tmn. 3mžs ńih/ jih (prim. 5.2.1.3, 5.2.3.3) – pri Ted. 3ž, kjer je v DB 1584 kratka oblika jo rabljena v okoli 60 odstotkih primerov, v TT 1581-82 pa le v okoli 10 odstotkih. Kateri kuli bode iskal ohraniti ſuio Kateri kuli bo yſkal ſvojo duſho dusho, ta no bode ſgubil. Inu kateri ohraniti, ta jo bo sgubil: Inu kateri jo no ſgubi, ta bode ni dobil ta shiuot bo sgubil, ta ji bo k’lebnu pomagal (TT 1581-82: I, 316) (DB 1584: III, 42a) kateri is umei uas ie en zhlouik, kir Kateri Zhlovik je mej vami, kir ima ima ſtu ouaz, inu aku on eno od tih ſtu Ovaz, inu aku on téh eno sguby, sgubi, ne ſapuſti li on tih deuet inu nepuſti li on te devet inu devetdeſſet deuetdeſſet uti puſzhaui, inu gre kia- v’puſzhavi, inu gre sa to sgubleno, kai ſa uno kir ie ſgublena, dotle on no dokler jo najde? Inu kadar jo najde, naide? Inu kadar on no naide, taku taku jo veſselu na ſvoje rame poloshy no na ſuio ramo ueſſelu gori poloshi (DB 1584: III, 40b) (TT 1581-82: I, 305) Podobno velja tudi za 1ed., Tmn. 3mžs in Ted. 3ž v prevodih Psaltra, medtem ko se je Dalmatin pri 2ed. in Ted. 3m za dolgi obliki tebe in ńega odločal pogosteje kot Trubar. 162 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja MI hualimo tebi[!] Bug, mi te hua-MY tebe sahvalimo, ò Bug, my tebe limo, inu tuie Ime kir ie taku bliſi, sahvalimo, Inu osnanujemo tvoja Inu mi oſnanuiemo tuia zhudeſſa zhudeſſa, de je tvoje Ime taku blisi (TPs 1566: 135a) (DB 1584: I, 298a) Tebe ſo te Vode vidile Bug, te vode ſo Vodé ſo tebe vidile, ò Bug, vodé te vidile, One ſo ſe bale inu te globo- ſo tebe vidile, inu ſo ſe bale, Inu kyne ſo ſe ſtresle (TPs 1566: 138b) globoſzhine ſo divjale (DB 1584: I, 298b) Ieſt ſem neshil muiga Hlapza Dauida, Ieſt ſim naſhil mojga Hlapza Davida, Ieſt ſem ga shalbal ſmuiem ſuetim Ieſt ſim njega shalbal s’moim ſvetim olem (TPs 1566: 163a) oljem (DB 1584: I, 302a) Dotle ie nega Beſſeda prishla, Inu Notàr do tiga zhaſſa, de je njegova tu gouoriene tiga Goſpudi ie nega beſſeda priſhla, Inu GOSPODNIE probiralu. Ta Kral ie poslal inu ga ie govorjenje, je njega iskuſsilu. Tedaj odreshil, Ta Vyuda zhes ta Folk ga je Krajl tje poſlal, inu ga je proſtiga ie rekal iſpuſtiti. On ga ie poſtauil puſtil: GOSPVD zhes vſe folke, je kanimu Goſpudi zhes ſuio Hysho, Inu rekàl njega proſtiga puſtiti. On je kanimu Vyudu zhes vſe nega blagu njega k’enimu Goſpudu poſtavil zhes (TPs 1566: 190b–191a) ſvojo hiſho, de je goſpodoval zhes vſe njegovu blagu (DB 1584: I, 306a) Alleluia. HValyte Boga vnega HalleluIa. HValite GOSPVDA Suetuſti, Hualyte ga vnega Terdnobi v’njegovi Svetini: Hvalite njega te nega mozhy. Hualyte ga vnega v’tèrdnoſti njegove mozhy. Hvalite Goſposkih dianih, Hualyte ga vnega njega v’njegovih junazhkih del- velikim Goſpoſtuu. Hualyte ga ſteim lih: Hvalite njega v’njegovi veliki trobẽtarskim glaſſum, Hualyte ga zhaſti. Hvalite njega s’Trobentami: ſteim Pſalteriem inu Arffo. Hualyte Hvalite njega s’Pſalterjom inu ga sbobni inu ſray, Hualyte ga s’Arfami. Hvalite njega s’Bobni inu ſtrunami inu shpysh zhali. Hualyte ga s’Raji, Hvalite njega s’ſtrunami inu ſglaſnimi Cimbali, Hualyte ga ſteimi s’Piſhalmi. Hvalite njega s’glaſnimi Cimbali tiga lepiga glaſſa (TPs 1566: Cymbali, Hvalite njega s’Cymbali 264b) tiga vukanja (DB 1584: I, 316b) Vendar tako v Novi zavezi kot v Psalmih najdemo tudi nasprotne zglede. Moiſter ie tukai, inu tebe klizhe Mojſter je tukaj, inu te klizhe (TT 1581-82: I, 418) (DB 1584: III, 54a) Ta Neuernik shpea po tim prauizh- Nevernik ſhpega na Pravizhniga, Inu nim, Inu ishzhe nega vbyti ga miſli vbyti (DB 1584: I, 289a) (TPs 1566: 72b) VTim ſtopio ty Fariſei inu Saducei TEdaj ſo Fariseerji inu Sadduceerji knemu, ty ſo nega iskushali k’njemu ſtopili, ty ſo ga ſkuſhali (TT 1581-82: I, 67) (DB 1584: III, 11a) 163 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 6.1.3.1.1.3.4 DM 1584 in deli iz 1585 6.1.3.1.1.3.4.1 Rodilnik V zadnjih Dalmatinovih delih so rodilniške oblike spet slabo izpričane, zato razmerja med rabo dolgih in kratkih oblik večinoma niso reprezentativna. Graf 24: Razmerje med rodilniškimi dolgimi in kratkimi oblikami ob zanikanih glagolih v Dalmatinovih delih iz let 1584–1585 Najpogosteje jih najdemo v DM 1584, kjer sta pri 1ed. ob nekaj manj kot 50 pojavitvah dolga in kratka oblika skoraj izenačeni ( mene 26 : me 22); dolga oblika je tako rabljena nekoliko pogosteje kot v predhodnih besedilih, pri katerih Dalmatin ni imel Trubarjeve predloge. R 2ed. se v tem delu ob zanikanem glagolu pojavi le enkrat, in sicer dolga oblika tebe, pri Red. 3mžs pa je od štirih pojavitev kratka oblika ga rabljena v treh primerih,194 dolga ńega pa v enem. Tudi v DC 1585 je Dalmatin v edinem primeru uporabil ga. V redkih primerih osebnih zaimkov ob povratnih glagolih in ob količinskih izrazih so rab ljene samo dolge oblike. 6.1.3.1.1.3.4.2 Dajalnik Graf 25: Razmerje med dajalniškimi dolgimi in kratkimi oblikami v Dalmatinovih delih iz let 1584–1585 194 Pri vseh treh primerih gre za zanikani velelnik, medtem ko je dolga oblika rabljena ob glagolu v povednem naklonu. Nasprotno pri 1ed. tudi ob velelniku prevladujejo dolge oblike. 164 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja V dajalniku dolge oblike v večini primerov izrazito prevladujejo, vendar se v različnih knjigah pojavljajo odstopanja pri različnih zaimkih: v DC 1585 najdemo v Ded. 3ms in Dmn. 3mžs kratki obliki mu in jim bodisi v pesmih ali v biblijskih citatih, ki se ujemajo z DB 1584. Vſaki ſturi v’ſvoim ſtanu, | Kakòr je tukaj piſſanu: | Taku mu bo Bug ſrezho dal, | De bo na Semli dobru ſtal (DC 1585: C8b) Puſtite Otrozhizhe k’meni priti, inu Puſtite otrozhizhe k’meni pryti, inu ym nikar nebranite (DC 1585: Aa) ym nikàr nebranite (DB 1584: III, 25a) Imaſh li Otroke, taku jih koji, inu jim Imaſhli Otroke, taku jih koji, inu jim od mladuſti vrat pèrpogibaj od mladuſti vrat pèrpogibaj (DC 1585: Ca) (DB 1584: II, 156b) V DM 1584 sta v Ded. 3ž dolga oblika ńej in kratka ji izpričani po enkrat; kratka oblika je rabljena ob velelniku. 6.1.3.1.1.3.4.3 Tožilnik Graf 26: Razmerje med tožilniškimi dolgimi in kratkimi oblikami v Dalmatinovih delih iz let 1584–1585 V tožilniku je v DM 1584 stanje podobno kot v DB 1584 v delih, kjer Dalmatin ni imel Trubarjeve predloge. Odstopata predvsem 2ed., kjer je v DM 1584 precej pogosteje rab ljena dolga oblika tebe, in izvorni Tmn. 3mžs, kjer ima kratka oblika je bistveno večji delež kot v DB 1584. Nasprotno so razmerja v DAg 1585 in DC 1585, kjer je število pojavitev majhno, podobna kot v Trubarjevih delih: pri 1ed. in 2ed. ter v DAg 1585 tudi pri Ted. 3ž so skoraj izključno rabljene dolge oblike, kratko najdemo le v DAg 1585 pri 2ed., pri čemer so vsi trije primeri ob glagolu prositi. Inu te pohlevnu proſsimo (DAg 1585: b8a) my te proſsimo [...] (DAg 1585: c6a) Za razliko od Trubarja je Dalmatin tako v tem kot v drugih delih kratko obliko te ob prositi večkrat uporabil tudi v primeru, ko je osebek izražen.195 195 Velja pa tudi obratno – dolgo obliko tebe najdemo tudi ob neizraženem osebku. 165 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma V Ted. 3m močno prevladuje kratka oblika ga. Tudi pri izvornem Tmn. 3mžs v DC 1585 ima kratka oblika je večinski delež,196 medtem ko jo je Dalmatin v DAg 1585 uporabil le enkrat (ob devetih pojavitvah ńe). KOKV IMA EN CERKOVNI SLVSHABNIK NOVE Sakonike vkup porozhiti. NErpoprej kadar je oklizuje, ima rezhi N. in N. hozheta po Boshji Ordnungi v’ſveti Sakon ſtopiti (DAg 1585: B8b) Iz rodilnika prevzeta množinska tožilniška oblika se v obeh delih pojavi le po enkrat, v obeh primerih pa je kratka ( jih). 6.1.3.1.1.3.5 Stilistična raba dolgih in kratkih oblik pri Dalmatinu Tudi pri Dalmatinu najdemo primere stilistične rabe dolgih in kratkih oblik, pri čemer so – kot pri Trubarju – na prvem mestu lahko oboje, ne glede na to, katere so v splošnem pogostejše. Moj Gréh je vekſhi, kakòr de bi mogàl Temuzh jeſt hozhem pèr moih Ozhetih meni odpuſzhen biti. Pole, ti mene danas leshati: Inu ti me imaſh is Egypta iſsheneſh is Deshele, inu ſe moram pred pelati, inu mene v’nyh pogrebi tvoim oblizhjem ſkrivati, inu moram pokoppati (DB 1584: I, 31b) neobſtojezh inu bejshezh biti na Semli, inu bode, de me v’bye, gdur me najde (DB 1584: I, 4a) Bug, kateri je Semlo furmal, inu je njo Vpraſhaj po njej, inu jo yſzhi, taku ſturil inu pèrpravil. Inu jo nej ſturil, de bi jo boſh naſhèl, inu kadar njo dobiſh, prasna bila, temuzh je njo naredil, de ſe taku jo nepuſti od ſebe (DB 1584: ima na njej prebivati (DB 1584: II, 18b) II, 156a) ON je is njega puſtil priti tiga ſvetiga Mosha Moseſſa, kateri je vſimu ſvitu lub inu prieten bil, inu katerimu ſo, Bug inu ludje, priatel bily, kateriga ime ſe viſ oku zhaſty. On je njega tudi zhaſtil, kakòr te ſvete Ozhake, inu ga je viſſoku povsdignil, de ſo ſe ga Sovrashniki morali bati, inu je puſtil de je s’beſſedami veliku zhudes ſturil. On ga je zhaſtitiga ſturil pred Krajli, inu mu je dal porozhenje na ſvoj folk, inu mu je pokasal ſvojo zhaſt. On ga je isbral k’ſvetimu ſtanuvi, sa njegove svejſzhine inu krotkuſti volo, inu ga je isvolil is mej vſeh Ludy. On je njemu puſtil ſliſhati ſvojo ſhtimu, inu ga je pelal v’temni oblak. On mu je v’prizho dal te Sapuvidi, slaſti, Poſtavo tiga Lebna inu modruſti, de bi imèl Iacoba vuzhiti Saveso, inu Israela njegove Praude (DB 1584: II, 171b) 6.1.3.1.1.4 Juričič Pri Juričiču – podobno kot v DB 1584 – se raba dolgih in kratkih oblik precej razlikuje v prvem delu, ki ga je pred njim prevedel že Krelj, ter v drugih dveh delih postile, čeprav je že za prvi del značilno nadomeščanje kratkih oblik iz KPo 1567 z dolgimi (Merše 1998: 227). 6.1.3.1.1.4.1 Rodilnik To je razvidno že v rodilniku ob zanikanem glagolu, kjer je v prvem delu stanje pri vseh zaimkih razen Rmn. 3mžs podobno ali enako kot pri Krelju. 196 Vsi primeri Tmn. 3mžs, tako z dolgo kot s kratko obliko, so rabljeni v biblijskih citatih, ki se ujemajo z DB 1584. 166 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja Graf 27: Razmerje med rodilniškimi dolgimi in kratkimi oblikami ob zanikanih glagolih v KPo 1567 in JPo 1578 Razen v posameznih primerih, ko lahko na podlagi sobesedila domnevamo, da je zaimek nosilec stavčnega poudarka, so pri večini zaimkov rabljene kratke oblike. Očitno pa odstopa Rmn. 3mžs, kjer v prvem delu popolnoma prevladuje dolga oblika ńih, spremenjeni so vsi Kreljevi primeri, kjer je bila rabljena kratka oblika jih. Nevodijo ijh v’Cerkou k’predigam, ne Oni nyh V cerkou kpredigam ne- poſhleio ijh v’ſhulo, alli ako lih pre- uodio, Nyh V shulo ne poshleio, inu moreio doma ijm Pedagoge ne dèrshe ako lih premoreio, tako nym doma (KPo 1567: XLVIb) Shulmoiſtra ne dershe (JPo 1578: II, 32a) V drugem in tretjem delu postile je delež dolgih oblik večinoma večji kot v prvem, najbolj izrazito pri 2ed., medtem ko je pri Rmn. 3mžs precej manjši kot v prvem delu, čeprav še vedno najvišji od vseh zaimkov ( ńih je rabljen v okoli 60 odstotkih primerov). Graf 28: Razmerje med rodilniškimi dolgimi in kratkimi oblikami ob povratnih glagolih v KPo 1567 in JPo 1578 167 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Podobna razmerja med prvim ter drugim in tretjim delom so tudi ob povratnem glagolu. 1ed. in 2ed. pri Krelju in v prvem delu JPo 1578 nista izpričani, v preostanku Juričičevega prevoda pa pričakovano prevladujeta dolgi obliki mene in tebe. V Red. 3ms in 3ž sta tako v KPo 1567 kot v prvem delu JPo 1578 rabljeni samo kratki obliki ga in je, ki prevladujeta tudi v JPo 1578, II–III, zlasti pri 3ž, najdemo pa tudi nekaj primerov rabe dolgih oblik ńega in ńe. Tudi v Rmn. 3mžs pri Krelju prevladuje kratka oblika jih, medtem ko se je v prvem delu Juričič spet odločil samo za dolgo obliko ńih, v drugem in tretjem delu pa nekoliko prevladuje jih. Tiga ſe ne ôte lotiti, to ſe ijh manie Tiga ſe ne hote lotiti, to ſe nyh manie prime, kakòr Bob ſtene (KPo 1567: prime, kakor Bob ſtene (JPo 1578: XXXIIII) I, 21b) Enako velja za Rmn. 3mžs ob količinskih izrazih: v prvem delu je Juričič v vseh primerih spremenil Kreljevo kratko obliko jih v ńih, v drugem in tretjem delu pa najdemo ob prevladujoči rabi kratke oblike dolgo obliko le v enem zgledu. Inu kijr ie kuli edan, ta ijh ima vſelei Inu kyr ie kuli edan, ta nyh ima vſelei vezh polak ſebe (KPo 1567: CXXb) vezh polak ſebe (JPo 1578: I, 93b) Inu ijh ie ſedlu okuli pet tavshent inu ſe ie nyh poſadilu okuli pet- (KPo 1567: CXXVIb) taushent (JPo 1578: I, 98b) Kay ti sdai delash, to ie poprei nyh Ob tem bude tebi veliko veſelie inu veliko ſtorilo (JPo 1578: II, 135) Radoſt, inu ſe ijh veliko bude ob niegouim roiſtuu veſelilo (JPo 1578: III, 47b) 6.1.3.1.1.4.2 Dajalnik V dajalniku se je Juričič že v prvem delu pogosteje kot Krelj odločal za dolge oblike, v drugem in tretjem delu pa se je njihova raba v večini primerov (izjema je spet Dmn. 3mžs) še okrepila. Graf 29: Razmerje med dajalniškimi dolgimi in kratkimi oblikami v KPo 1567 in JPo 1578 168 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja inu ſpleto en ſhlapal ſternia inu inu ſo ſpleli en venaz is Ternia inu poſtavijoga mu na Glavo ſo ga poſtauili niemu na Glauo (KPo 1567: CLXb) (JPo 1578: I, 126a) Mi ſe sdi, da ſe she danaſhni dan Meni ſe sdy, da ſe ishe danashni dan s’naſhimi Farisei ravno tako godi snashimi Farisei rauno tako godi (KPo 1567: XXXIIII) (JPo 1578: I, 21a) more biti da ijm ie teſhkò dialu more biti da ie nym teshko dialo inu zhudnò ſe sdelu, kàr ie puſtil to inu ſe zhudno sdelo, kyr ie puſtil to sheno tako sa ſabo vpiti, inu ij nei Sheno tako sa ſabo vpiti, inu niei precei pomagal (KPo 1567: CXV) nei precei pomagal (JPo 1578: I, 88b) Medtem ko pri večini zaimkov v prvem delu še vedno bolj ali manj prevladujejo kratke oblike, se v preostanku JPo 1578 to razmerje prevesi v prid dolgim. Izjema sta Ded. 3ms, kjer je dolga oblika ńemu v celotni Juričičevi postili rabljena le v dobri petini primerov, in Ded. 3ž, kjer je že pri Krelju dolga oblika ńi prevladovala, pri Juričiču pa kratke oblike ji sploh ne najdemo več. 6.1.3.1.1.4.3 Tožilnik Tudi v tožilniku je Juričič v številnih primerih spreminjal Kreljeve kratke oblike v dolge, v samostojno prevedenih besedilih pa se je zanje odločal še pogosteje, vendar tudi v njih – za razliko od dajalnika – kratke oblike večinoma prevladujejo. Ias zho priti inu ga osdraviti Ieſt hozho priti inu niega osdrauiti (KPo 1567: LXXI) (JPo 1578: I, 52a) Graf 30: Razmerje med tožilniškimi dolgimi in kratkimi oblikami v KPo 1567 in JPo 1578 Izjema je le iz rodilnika prevzeta oblika Tmn. 3mžs ńih/ jih, kjer je razmerje podobno kot v rodilniku. Tudi pri izvirnem Tmn. 3mžs ńe/ je je delež dolge oblike v JPo 1578, I večji kot v JPo 1578, II–III (čeprav Krelj teh oblik skoraj ni uporabljal), vendar ne presega 20 odstotkov. Tudi pri Ted. 3ž je Juričič v prvem delu dolgo obliko ńo uporabljal pogosteje kot v drugih dveh, a tudi tu v manj kot v tretjini primerov. 169 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 6.1.3.1.1.5 Tulščak Graf 31: Razmerje med rabo dolgih in kratkih oblik pri Tulščaku V nasprotju z Juričičem pri Tulščaku pri večini zaimkov v vseh sklonih prevladujejo dolge oblike. Najpogosteje kratke oblike najdemo pri 3ms v ednini, vendar ima le v Red. ga izrazito večji delež kot dolga oblika ńega, po čemer se Tulščak razlikuje tudi od Trubarja, čeprav je pri ostalih zaimkih raba kratkih oblik pri Tulščaku pogostejša kot pri njegovem predhodniku. Izstopata še rodilnik ob povratnem glagolu pri 3ž, kjer je v edinem primeru rabljena kratka oblika je, in iz rodilnika prevzeta oblika Tmn. 3mžs, kjer ob enem primeru rabe ńih 197 najdemo dva primera s kratko obliko jih. taku ijh na Telleſu inu Dushi sdraue Dai meni tudi en saſtopnu inu po- inu mozhne ſturi (TkM 1579: 51a) kornu ſerze, de ieſt nih inu vſeh [. .] ſlusham (TkM 1579: 104a) troshtai nee o Bug, inu perpraui ijh kteeku vnih bolesni (TkM 1579: 51a) 6.1.3.1.1.6 Bohorič V BTa 1580 so v zvezah s prosto rabo izpričane samo tri oblike 3mžs, ki so vse kratke. Nemoli yh inu im neſlushi (BTa 1580) to iſto sa Sveto dershimo, radi p[oslu]ſhamo, inu ſe ie vuzhimo (BTa 1580) Tudi v BH 1584 v zvezah s prosto rabo niso izpričani vsi skloni. V ednini najdemo obravnavane oblike samo v D in T, zgleda za 3ž ni. 197 Za uvrstitev oblike v tovrstni zvezi v tožilnik prim. 3.1.6. 170 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja Graf 32: Razmerje med rabo dolgih in kratkih oblik v BH 1584 V dajalniku pri 1ed. in 2ed. kot pri večini drugih avtorjev dolgi obliki meni in tebi nekoliko prevladujeta,198 medtem ko je pri Ded. 3m ńemu uporabljen v dveh zgledih, od tega v enem dvojnično s kratko obliko. Est mihi nomen Pomponius. Meni je TU des epulis accumbere divum. Ti mi jime Pomponius (BH 1584: 312) daſh k’Bogou misi ſeſti (BH 1584: S9) Est mihi lucro: Gre, oli pride meni Libet, ſe mi hozhe, oli luſhta h’dobizhku (BH 1584: S26) (BH 1584: S49) Illud mea magni interest, te vt vi- Litteras accepi tuas, quae mihi ma- deam, Na letim meni veliku nadleshi, gna voluptati fuerunt. Tvoj liſt ſèm da te vidim (BH 1584: S48) prejel, kateri mi je pèrjetèn bil (BH 1584: S1) meum est iniuriam non adferro, Meni ſliſhi, doſtoji, oli ſe ſpodobi, nikar kri- vizo ſturiti [...] meni (BH 1584: S49) mihine, menili (BH 1584: 166) largior tibi pecuniam, dam tebi de- Induo te tunicam. Ieſt ti ſuknjo narje (BH 1584: S31) oble zhem, vel te s’ſuknjo oblezhem (BH 1584: S27) aſſentior tibi, tebi pèrvolim Praeſto tibi fidem, Ieſt ti vero (BH 1584: S31) dèrshim (BH 1584: S25) Tua refertadeſſe, tebi nuza, je prid, da Quid putas, kaj ſe ti ſdi, gdu? ſi v’prizho (BH 1584: S47) (BH 1584: 85) Tibi ergo? tebili? vel tedaj (BH 1584: 166) 198 Zaradi majhnega števila pojavitev so navedene vse razen tistih v pregibalnih vzorcih (tudi pri glagolu, kjer so pri prevodih latinskega optativa vedno rabljene dolge dajalniške oblike). 171 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Quos illi lacta laborum, Ipſa ſuis Ibo animis contra, vel magnum manibus nevit Sidonia Dido. Kateri praeſtet Achillem, id est, repraeſentet, je njemu, veſſela od dejla, (oli sa volo zhem mu ſerzhnu pruti pojti, tàr ſi dejla) Sama Sidoniſka Dido ſhivala on lih bodi, ta veliku ſlovlen Achilles (oli ſpredla) (BH 1584: S16) (BH 1584: S25) Si poterit Neuius id, quod libet, et ei libebit, quod non licet, Aku Neuius bo mogèl tu, kar ſe mu hozhe, taku ſe mu bo tudi hotelu, tu kar ſe mu neſpodobi (BH 1584: S50) obuiam illi proceßimus, mi ſmo pruti njemu ſhli; vel, mi ſmo mu pruti ſhli [...] Datiuum njemu vel mu [...] (BH 1584: S55)199 V tožilniku pa pri vseh treh zaimkih prevladujejo kratke oblike, pri 3m je ga rabljen v vseh zgledih. INterest mea, mene tizhe (BH 1584: S48) me, opominaſh da ſe s’fliſſom vu- zhim (BH 1584: S57) Negligentiae me accuſas, vel, propter negligentiam, me dolshiſh v’traglivoſti, oli nemarſhine, vel, sa nemarſhine voljo (BH 1584: S21) Putavi ea de re te eſſe admonendum, Illud mea magni interest, te vt vi- Sèm mejnil tebe od teiſte rizhi opo- deam, Na letim meni veliku nadleshi, meniti: ſem mejnil tebe tejſte rezhi da te vidim (BH 1584: S48) opomeniti (BH 1584: S22) Doceo te literas, Vuzhim tebe Spolio te pecunia. Te pèrpravim ob kunſhti (BH 1584: S26) denarje (BH 1584: S28) Condemnabo te eodem crimine, zhem te lih tigaiſtiga greha obtoshiti (BH 1584: S21) Induo te tunicam. Ieſt ti ſuknjo oble- zhem, vel te s’ſuknjo oblezhem (BH 1584: S27) Cum ipſe te veteris amicitiae commo- nafaceret, commotus es, Satu kèr te je ſtare prijasni opomenil, ſi ti ſàrdit poſtal (BH 1584: S22) Vt illum dij deaque perdant, da ga bog inu Bogijnje, konzhajte (BH 1584: S57) Mitto illum ad ſpeculandum arcem, Ieſt ga poſhlem, k’gledajnju grada (BH 1584: S33) Sapientis est proprium, nihil quod poenitere poßit facere, Eniga modriga laſtna shara je, niſhter, kar ga more Revati, ſturiti (BH 1584: S52) poenitet eum ſenectutis ſuae, ga ſvoje ſtaroſti reva (BH 1584: S51) V množini sta izpričana samo dva zgleda za Rmn. 3mžs ob količinskih izrazih: v enem primeru je uporabljena dolga oblika ńih, v drugem pa kratka jih. 199 Navedeni zgled je sporen, saj zaradi predložno rabljene oblike v predhodnem stavku ni jasno, ali ga lahko uvrstimo med primere v zvezah s prosto rabo. 172 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja Exigni numero, ſed bello vinida virtus: Nih majhinu na zhiſli, oli v’boju, oli h’boju, ſèrzhna muzh (BH 1584: S17) Rari quippe boni, vix ſunt numero totidem, quot Thebarum Portae, vel diuitis hoſtia Nili, Retki ſo dobri, kumaj jih je v’zhiſli tulikajn, kuliku je vrát, v’mejſti Thebe, oli kuli[!] je ſtrug bogatiga Nila (BH 1584: S55–S56) 6.1.3.1.1.7 Trost Tudi pri Trostu najdemo razlike pri rabi dolgih in kratkih oblik med 1ed. in 2ed. na eni strani in 3mžs na drugi strani: pri prvih močno prevladujejo ali so izključno rabljene dolge oblike, za druge pa v rodilniku in tožilniku velja obratno, medtem ko v dajalniku tudi pri njih – podobno kot pri Trubarju – prevladujejo dolge oblike. Od Trubarja pa se Trost razlikuje po pogosti rabi kratkih oblik tudi pri R in Tmn. 3mžs ter R in Ted. 3ž. Graf 33: Razmerje med rabo dolgih in kratkih oblik pri Trostu 6.1.3.1.1.8 Megiser Pri Megiserju najdemo v posameznih slovarskih geslih samo primere za D in T 1ed. in 2ed.; v vseh primerih razen v enem, kjer sta – kot alternativa – uporabljena oba zaimka, so uporabljene kratke oblike. Es geht mich/dich an [...] tu mene, ali tebe, tizhe, ali angre (MD 1592: D2b) es Taurt mich [...] ſe mi ſmili (MD 1592: P7a) Es gefelt mir [...] toku mi dobru dopade (MD 1592: D2b) libet [...] mi ſe luſhta (MTh 1603: I, 799) Cacaturio [...] Sclav. mi ie potreba ſrati (MTh 1603: I, 189) Laß mich gehn [...] puſti me ſmyram (MD 1592: H8a) Ey lieber [...] lubi, proßim te (MD 1592: D3a) Quaeſo [...] Sclau. Proſſim te (MTh 1603: II, 376) 173 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 6.1.3.1.1.9 Znojilšek Tudi pri Znojilšku so dolge oblike pri večini zaimkov najpogostejše v dajalniku, največji delež ima dolga oblika 2ed. tebi. V tožilniku so dolge oblike rabljene bistveno pogosteje kot v rodilniku, vendar gre pri rodilniku ob zanikanem glagolu za majhno število primerov. Enako velja za iz rodilnika prevzeti Tmn. 3mžs: v edinem primeru je rabljena kratka oblika jih. Graf 34: Razmerje med rabo dolgih in kratkih oblik v celotnem ZK 1595 Ker je Znojilšek v svoje delo vključil precejšnje število biblijskih citatov (iz DB 1584) ter že prej objavljenih molitev in pesmi, v katerih je ohranjal izvorne oblike, pa zgornji graf ne odraža njegove avtorske rabe dolgih in kratkih oblik. Če zaimke iz omenjenih besedil izločimo, se slika nekoliko spremeni. Graf 35: Razmerje med rabo dolgih in kratkih oblik v Znojilškovih samostojno prevedenih besedilih V samostojno prevedenih besedilih je Znojilšek v rodilniku vedno uporabljal kratke oblike tako ob zanikanih kot ob povratnih glagolih in tudi v dajalniku in tožilniku so kratke oblike večinoma uporabljene nekoliko pogosteje kot v celotnem besedilu. Izjema je D 2ed., kjer v 174 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja Znojilškovih besedilih najdemo samo dolgo obliko tebi. Nasprotno pri Ted. 3ž v celotnem besedilu zaradi pretežne rabe v biblijskih citatih (kjer je razmerje ńo 6 : jo 1) prevladuje dolga oblika ńo, v samostojnih proznih prevodih pa je v edinem primeru uporabil kratko obliko jo. 6.1.3.1.1.10 TPo 1595 Graf 36: Razmerje med rabo dolgih in kratkih oblik v TPo 1595 Če se TPo 1595 tako po pisni kot po oblikovni podobi zaimkov razlikuje od ostalih Trubarjevih del, pa jim je po razmerjih med dolgimi in kratkimi oblikami precej blizu, posebej pri 1ed. in 2ed., kjer v vseh sklonih močno prevladujejo dolge oblike. Podobno kot v drugih Trubarjevih delih je pri vseh zaimkih njihov delež najvišji v dajalniku, kjer kratke oblike predstavljajo kvečjemu nekaj odstotkov, le pri Ded. 3ms okoli 15 odstotkov. Pri R in T 3mžs pa stanje v postili nekoliko odstopa od Trubarjevih del: v ednini je pri 3ms delež dolge oblike ob zanikanih glagolih nekoliko večji, pri Ted. 3ž ter v Rmn. 3mžs pa bistveno manjši; nekoliko manjši je tudi ob količinskih izrazih, kjer najdemo ob skoraj 70 pojavitvah dolge oblike ńih le štirikrat kratko obliko jih, ki je Trubar ni uporabljal. R in Ded. 3ž sta podobna kot pri Trubarju: kratka oblika je je ob zanikanih glagolih rabljena v približno dveh tretjinah primerov, nasprotno pa je v Ded. 3ž kratka oblika ji rabljena samo enkrat v robni opombi. Ta Iſtoria od tiga Terplenja Chriſtuſoviga ſe ima fliſsig pridigovati, Sakaj Hudizh ji je ſourash (TPo 1595: I, 207) Tudi pri izvornem Tmn. 3mžs je v primerjavi s poznejšimi Trubarjevimi deli kratka oblika je rabljena nekoliko pogosteje, čeprav njen delež tudi tu ne dosega 20 odstotkov, pri iz rodilnika prevzeti obliki, ki je za Trubarja netipična, pa jih rahlo prevladuje nad dolgo ńih. 175 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 6.1.3.1.1.11 Dolge in kratke oblike v pesmaricah V pesmaricah splošen pregled dolgih in kratkih oblik ni smiseln, saj v pesmih razmerje med tistimi oblikami, ki se razlikujejo po številu zlogov, določa zlogovni verz, kot je bilo prikazano pri posameznih avtorjih. Izjema so prozni uvodi in molitve, v pesmih pa nepredložne odvisne množinske oblike 3mžs ter edninske oblike 3ž, kjer so tako dolge kot kratke oblike enozložne. 6.1.3.1.1.11.1 *P 1563 V *P 1563 je oblika brez n- najpogostejša v Ted. 3ž: jo je izključno rabljena v pesmih G. I., H. K., L. Z., G. R. in v nekaterih nepodpisanih, samo dolgo obliko ńo najdemo le v nepodpisani poročni pesmi NV puimo daimo zhaſt Bogu. De ie Bug sheno ſtuaril, | Ter ie nio dal moshu (*P 1563: 147) Kratka oblika se pojavlja še v Tmn. (in v prekrivnem Tdv.). V Trubarjevih pesmih, ponatisnjenih iz TC 1550, najdemo po en primer za Tdv. in Tmn. 3mžs je. Shnim ye ſtuarill ſemlo/ nebu [...] Mosha potle to sheno Inu ye vkupe porozhill, Vſo ſtrar[!] ye nima iſrozhil, de ima nym slushiti (*P 1563: 1) vrashyo oblaſt, ne dai nam paſt, verne tuoie, obarye, pred malykouo falsh slushbo (*P 1563: 16) Še en primer Tmn. 3mžs ye se pojavi v razlagi desetih zapovedi Poſluſhai zhlouik reſumei, kjer Trubar v svoji prvi knjigi ni uporabil zaimka, da je dobil potrebno število zlogov v verzu (kitica 8 – 11 – 11 – 8 – 6). Prireditelji *P 1563 so (verjetno zaradi razumljivosti) zaimek dodali, čeprav zaradi tega kitica odstopa od ostalih. Boſhli obdan ſnadlugami | Volnu gori boshli obdan ſnadlugami, volnu ye vſami (TC 1550: 156(86b)200) gori vſami (*P 1563: 9) Poleg tega so kratke oblike Tmn. uporabljene še pri G. R. in v nekaterih nepodpisanih pesmih. De on tih niega neſgubi, Samuzh klebnu ie obudi (*P 1563: 161) Pridi reunim hpomuzhy, Skuſi to martro tuoio, Obdili ye ſmiloſtio (*P 1563: 103) Shtrai[...]201 kaiſo ſturili, Vſtrashye ſtuuim ſerdom (*P 1563: 181) V večini primerov je kratka oblika uporabljena ob velelniku. Pri H. K. in v nepodpisani predelavi 14. psalma pa prevladujejo dolge oblike (tudi ob velelniku). Kateri to volo tuoio, Serzom vueri fliſſaio diat [...] Puſti nie le ſcuſi tebe, Volnu ſueſſeliem vmreti (*P 1563: 146) Gledati nie zhes ſe ie vdal, Zhe bi neshel otroke (*P 1563: 184) V ostalih množinskih nepredložnih sklonih so pri vseh avtorjih rabljene izključno dolge oblike. Nim vſame nih zhaſt inu oblaſt. Puſtil ye ye202 vſramoto paſt. Pouſim ſuetu ye ye pognal, Nih ſcoff nim ny prou ſuetoual, Nim guishnu she ſdai nih kriuina, Danashni dan nei shẽkana (*P 1563: 113) 200 V naslednjih izdajah je besedilo enako kot v TC 1550, zaimek ni uporabljen. 201 Neberljivo mesto. 202 Čeprav v 16. stoletju prevladuje stava tožilniške oblike zaimkov pred obliko glagola biti za 3. os. ed. (prim. 6.1.3.1.3.2.2), je v *P 1563 dvakrat izpričana stava Ted. 3ž za glagolsko naslonko ( ye io, str. 42 (G. I.), ie io, str. 153 (nepodpisana)), obratnih zgledov pa ni, zato se v zvezi glagolske oblike in Ted. 3s zdi verjetno, da je zaimenska oblika na drugem mestu. 176 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja Ta nim ſtui naſtrani, Vmiru vpokoy shiuiti, Vtim slei obarouati. Proſimo Boga ozheta, Smileniga Ieſuſa, De ie vſakoni shegna, Sdarum ſuetiga duha. Shegnai ie Bug na ſemlli, Nih vero poterdi [...] Puſti nym dozhakat vnuzheta [...] Bodi nym kpomuzhi (*P 1563: 150–151) V pesmarici so objavljeni tudi nekateri prozni teksti, in sicer dve molitvi po litanijah in zahvalna molitev po jedi. Avtor prvih dveh je Trubar (objavljeni sta bili že v TC 1550), pri zadnji pa je avtor neznan. V vseh treh najdemo samo D in T 2ed. ter R/T in Dmn. 3mžs, v vseh primerih razen v enem pa so rabljene dolge oblike. Le ob glagolu prositi je pri Trubarju v primeru, ko osebek ni izražen, uporabljena kratka oblika te, ob izraženem osebku v molitvi neznanega avtorja pa – kot v Trubarjevih delih – dolga tebe. Per teim tudi o Goſpud Bug te O liubi gaſpud inu ozha mi tebe proſſimo (*P 1563: 38) proſimo (*P 1563: 201) mi tebe tudi is ſerza proſimo (*P 1563: 203) 6.1.3.1.1.11.2 Trubarjeve pesmarice Tudi v izdajah pesmarice, ki jih je uredil Trubar, najdemo v pesmih kratke oblike v zvezah s prosto rabo le pri Tdv./mn. 3mžs in Ted. 3ž. Ob dvojinski in množinski obliki iz TC 1550, navedenih že pri *P 1563, se domnevna kratka množinska oblika je 203 pojavi še v Trubarjevi pesmi Kir hzhe Bogu slushiti, prvič objavljeni v TPs 1567. Luskiga blaga ne sheli, Dai nom ie Bug dershati, Vſelei Vpokuri ſtati (TPs 1567: 7 = TC 1574: 7) V TC 1574 pa je poleg omenjenega zgleda kratka iz rodilnika prevzeta oblika Tmn. 3mžs jih rabljena še v dveh primerih, in sicer v dveh Kreljevih pesmih. V vseh drugih primerih v Kreljevih verzifikacijah najdemo obliko ńe, ki je uporabljena tudi v ostalih Trubarjevih, v TP 1575 pa tudi v Dalmatinovih pesmih. Edan druſiga drashyo, Inu vmei ſebo prauio, Seshymo vkup ſtrebimo yh, De ne oſtane edan od nih (TC 1574: 144) Oſtrashi nee ſtuim ſerdom, Koker ſenem slim Vremenom, Sramote sle napolni yh, De nim bode shal vnih ſercih (TC 1574: 145) Glede na uporabljeno obliko Tmn. 3mžs ter rabo dolgih in kratkih oblik v Kreljevih samostojnih delih je verjetno, da je Trubar v pesmarici spreminjal ne le Kreljev zapis, ampak tudi oblike zaimkov; kjer je ohranil rodilniške oblike zaradi rime, pa se za spremembo dolge oblike v kratko ni odločil. Pri Ted. 3ž je v TC 1574 uporabljena le dolga oblika ńo, v TP 1575 pa v edinem primeru v Schweigerjevi pesmi kratka jo. Odpri nim vrata nih ſerza, de per nih tvoia beſſeda, bo veden prebivala, ſprydom io poſlushali (TP 1575: B7b) Od proznih tekstov sta v Trubarjevih izdajah pesmarice poleg molitev po litanijah, kjer je stanje enako kot v predhodnih izdajah, še krajši uvod, v katerem ni zaimkov v zvezah s prosto rabo dolgih in kratkih oblik, in daljše PRYZHOVANE DE TV PETIE VCERQUI, KAdar ſe ſaſtopnu is ſerza poye, Bogu dopade inu ie pridnu, tim Mladim Ludem. V njem so rabljene dolge oblike D 1ed. meni, T 1ed. mene, Ded. 3mžs ńemu in Ted. 3ž ńo, pri Ted. 3ms najdemo samo kratko 203 V zgledu bi lahko šlo tudi za neosebno anaforično rabo Ted. 3s (prim. 3.2.2). 177 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma obliko ga, pri Tmn. 3mžs pa je Trubar uporabil po eno dolgo in kratko obliko. take nega zaihne inu ſapuuidi, nei le ſamuzh ſapouedal vſem ludem veden vſerzi inu pred ſebo, na Steini, na daurih ſapiſ ane imeiti [...] Nih Otrokom od nih prauiti, nee nuzh ter dan vuzhiti (TC 1574: )(5–)(5b) Letih buquiz ie tyſſuzh, Du ie ima oli prodaie, ieſt guishnu ne veim (TC 1574: )(8b) Raba dolgih in kratkih oblik je torej v Trubarjevih izdajah pesmaric podobna kot v njegovih samostojnih delih; zdi se, da je v skladu s svojimi načeli posegal tudi v pesmi drugih avtorjev, kadar to ni vplivalo na verzno strukturo. 6.1.3.1.1.11.3 Dalmatinovi izdaji V nasprotju s Trubarjem Dalmatin v svojih izdajah pesmarice v dolge in kratke oblike – vsaj v ponatisnjenih pesmih – ni posegal, saj so ohranjene vse oblike iz predhodnih Trubarjevih izdaj. V na novo objavljenih pesmih so kratke oblike precej pogostejše, poleg Tmn. 3mžs je in Ted. 3ž jo najdemo tudi v R in Dmn. 3mžs jih in jim. Od treh primerov Rmn. 3mžs, ki jih najdemo v dveh Dalmatinovih pesmih, prvič objav ljenih v DC 1579, je ob količinskem izrazu uporabljena dolga oblika ńih, ob povratnem glagolu pa obakrat kratka jim. Enaka zgleda najdemo tudi v DC 1584, novih primerov za rodilnik ni. De bi lih na leivi ſtrani, Nih taushent konez vselu (DC 1579: 141; podobno DC 1584: CXCIII[=CXCII]) Vſe Grehe imash ſposnati, Bogu ſe ijh dolshan dati, Zhes nee is ſerza shalovat, Ter potle ſe ijh varovat (DC 1579: 28; podobno DC 1584: LIIII) Nasprotno je v DC 1579 v Dmn. 3mžs tudi v novih pesmih večinoma rabljena dolga oblika ńim. Jim najdemo le v Dalmatinovi pesmi O Bug Ozha nebeski Kral, in sicer rabljeno izmenično z dolgo obliko. Tu nym shal vſerzu teshku dei, kir ſe ym riſniza povei (DC 1579: 156; podobno DC 1584: CCXII) Tudi v DC 1584 je Dalmatin v svojih novih pesmih v Dmn. 3mžs uporabljal dolgo obliko, ki jo najdemo tudi v nepodpisani pesmi O ti mogozhi vezhni Bug, medtem ko je v novi Bohoričevi pesmi in nepodpisanih Hvala bodi Bogu vſak zhas in Kaj shalujeſh ſerze moje rabljena samo kratka oblika jim. V zadnji omenjeni pesmi najdemo tudi iz rodilnika prevzeto kratko obliko Tmn. 3mžs jih. poſhle k’nym Angela, de jim pomaga is ognja, nu jih reſhi od hudiga (DC 1584: CCLXXV) Tudi od izvornih tožilniških oblik v obeh Dalmatinovih izdajah v novih pesmih močno prevladuje kratka je, posamične primere rabe dolge oblike ńe najdemo le pri Dalmatinu in v enem primeru pri Schweigerju. Dalmatin: Iesus Criſtus nash, sa nas voiskuie, te ſvoie varuie, ta bode nee premogel (DC 1579: 126) Dalmatin: Dobru timu Zhloveku, kir mlade Otroke tvoie, ob en Kamen resbye nee, de vezh ne prido k’veku (DC 1579: 153) Dalmatin: Ty drugi ſo nje dolshili, De bi vſi pyani bily (DC 1584: CCLXXI) Dalmatin: Po vſém Svejtu je nje poſlal, H’Predigarjem poſtavil, Rekozh: vuzhjte vſe Ludy, Moj ſveti Evangeli, Inu je karſtite tudi (DC 1584: XLV) Schweiger: Ony meni vſaj neſhkode [...] Criſtus je nje premogel (DC 1584: CCLXIIII) V zadnjem primeru je bila dolga oblika verjetno rabljena, da se je avtor izognil podvojitvi pre-178 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja krivnih oblik Tmn. 3mžs in pomožnega glagola biti. Pri 3ž najdemo kratki obliki samo v rodilniku in tožilniku; dosledno sta rabljeni pri Schweigerju, v Dalmatinovih pesmih pa prevladujeta dolgi, kratko obliko Ted. 3ž jo je uporabil le v enem primeru. Schweiger: Tu nam Poſtava kashe vſe, V’kateri je Bug kmalli, Osnanil sapuvid, ſodbo, De kir je prou dèrshal nebo, Bi imel v’Pakal priti. Ker je pak naſha natura, Nej mogla dopolniti (DC 1584: CCLXI) Schweiger: Odpri nim vrata nih ſerza, de per nih tvoia beſſeda, bo veden prebivala, ſprydom io poſlushali (DC 1579: 66; podobno DC 1584: XCVIII) Dalmatin: v’Vini ie nega prava Kry, de io imamo pyt my vſi (DC 1579: 28; podobno DC 1584: LIIII) Novih proznih besedil v DC 1579 in DC 1584 ni, v ponatisnjenih pa je Dalmatin kot v pesmih ohranjal Trubarjeve oblike. Pri zaimkih najdemo le dve novosti: v Pričevanju je trpniški se v DC 1579 spremenil v kratko obliko Tmn. 3mžs je,204 v molitvi po litanijah pa je v DC 1584 dodal enako obliko v primeru, ko Trubar zaimka ni uporabil (v DC 1579 je ohranil Trubarjevo konstrukcijo). De te Molitue, kir ſe na Gaſſah De te Molitue, kir ie na Gaſſah kvi- kvidezhu inu na hvalo molio dezhu inu na hvalo molio (DC 1579: (TC 1574: )(6b) A3b; podobno DC 1584: b1b) Sakaj ti sred ſtvoim Synum inu ſvetim Sakaj ti sred ſtvojm Synum inu ſvetim Duhum, ſi vſe rizhi ſtvaril, Duhum, ſi vſe rizhy ſtvaril, inu je tudi inu ſam obdershish (DC 1579: 48) hraniſh (DC 1584: LXXXIII) 6.1.3.1.1.11.4 TfC 1595 Za TfC 1595 velja podobno kot za Dalmatinove izdaje pesmarice: F. Trubar je v predhodno objavljenih pesmih večinoma ohranjal izvirne oblike, v novih pesmih pa so rabljene samo kratke oblike. Shena poglej tvojga Synu, Ioannes tvoje Matere, Gledaj vardevaj jo sveſtu (TfC 1595: CCV) Odpuſti jim nih grehe Ozha, kir mojo kry prelivajo, Ony nevedo kaj delajo, Daj jim te proſhne v’shiti (TfC 1595: CCIIII) Svoje roke muzh ſkasuje, ker offertne ponisha: od ſtolla jih reſkropluje (TfC 1595: CXXXI) Spremembe najdemo samo pri dveh pesmih, ponatisnjenih iz *P 1563. V obeh primerih je v povedi, kjer je bila v *P 1563 dolga oblika Dmn. 3mžs ńim rabljena dvakrat, eno od pojavitev spremenil v kratko jim, kar bi lahko pripisali želji po stilističnem variiranju;205 v prvem primeru je spremenil tudi kratko obliko Tmn. 3mžs je v dolgo ńe ob 3. os. ed. glagola biti, da se je izognil sopostavljanju prekrivnih oblik. 204 Zaradi podobnosti črk, zlasti ob slabšem odtisu, morda ne gre za namerno spremembo, ampak za napako pri prepisu ali natisu. 205 Odločitev za zaporedje kratka oblika – dolga oblika, ki je bilo pri rabi obojih oblik za stilistično variiranje v 16. stoletju redkejše od obratnega, je bila v prvem zgledu morda pogojena s stavo druge oblike na začetku stavka, kjer razen pri Krelju in Juričiču kratke oblike niso bile rabljene. 179 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Nim vſame nih zhaſt inu oblaſt. Nym vsame nih zhaſt nu oblaſt, Puſtil ye ye vſramoto paſt. Pouſim Puſtil je nje v’ſramoto paſt. Po vſem ſuetu ye ye pognal, Nih ſcoff nim ſvetu je nje pognal, Nih Shkoff jim ny prou ſuetoual, Nim guishnu she ny prou ſvetoval, Nym gviſhnu ſhe ſdai nih kriuina, Danashni dan nei sdaj nih kriviza, Danaſhni dan ni shẽkana (*P 1563: 113) shenkana (TfC 1595: CLXXII) Ta nim ſtui naſtrani, Vmiru vpokoy Ta nym ſtuj naſtrani, v’Miru vpo- shiuiti, Vtim slei obarouati. Proſimo koju shiveti, Vtim slej obarovati. Boga ozheta, Smileniga Ieſuſa, De Proſsimo Boga Ozheta, Smileniga ie vſakoni shegna, Sdarum ſuetiga Ieſuſa, De je v’sakonu shegna, duha. Shegnai ie Bug na ſemlli, S’darom ſvetiga duha. Shegnaj je Nih vero poterdi [. .] Puſti nym Bug na ſemli, Nih vero poterdi [. .] dozhakat vnuzheta [. .] Bodi nym Puſti ijm vzhakat v’nuzheta [. .] h’pomuzhi (*P 1563: 150–151) Bodi nym h’pumozhi (TfC 1595: CCCXCI) 6.1.3.1.1.12 Splošne tendence rabe dolgih in kratkih oblik nepovratnih zaimkov v nepredložnih položajih Kot pri pisni podobi sta bila tudi pri rabi dolgih in kratkih oblik nepovratnih osebnih zaimkov v zvezah s prosto rabo v 16. stoletju predstavljena dva modela: Trubarjev z močno prevlado dolgih oblik (izjeme so Red. 3ms, Ted. 3m in Ted. 3s), ki je z leti postajala še izrazitejša, in Kreljev ravno nasprotni model splošne rabe kratkih oblik, ki pa ni bila čisto dosledna (zlasti izstopa 3ž). Dalmatin je bil v svojem prvem izdanem delu bliže Krelju, v naslednjih pa se je tudi pri besedilih, pri katerih ni imel Trubarjeve predloge, postopoma približeval svojemu mentorju, čeprav je ohranjal pogostejšo rabo kratkih oblik pri 3ž in množinskih oblikah 3mžs. Tudi Juričič se je v prevodu Spangenbergove postile oddaljil od Kreljevega zgleda (zlasti pri množinskih oblikah 3mžs), čeprav je imel v njegovi izdaji prvega dela neposredno predlogo. Od avtorjev krajših del sta Trubarju po rabi dolgih in kratkih oblik najbliže Tulščak in Trost, ki sta se kot Dalmatin pogosteje odločala za rabo kratkih oblik v množini 3mžs in pri 3ž, medtem ko je Znojilšek zlasti v besedilih, ki niso bila prevzeta iz DB 1584, bliže Krelju. Pri Bohoriču in Megiserju je število zgledov majhno, v izpričanih pa pri Megiserju prevladujejo kratke oblike, medtem ko je Bohorič zlasti v D 1ed. in 2ed. pogosteje uporabljal dolge. Neenotnost rabe dolgih in kratkih oblik pri posameznih avtorjih ter pri prevajanju iste predloge (npr. v vzporednih evangelijskih odlomkih ali v biblijskem citatu in njegovi parafrazi v spremnem besedilu) v istem delu ter spreminjanje oblik v različnih izdajah istega besedila kažeta, da v zvezah s prosto rabo v knjižnem jeziku 16. stoletja niso veljala jasna merila za izbiro med dolgimi in kratkimi oblikami. Te so tako v zvezah s prosto rabo delovale kot enakovredne dvojnice, med njimi so avtorji izbirali v skladu z individualnimi načeli in jih občasno izrabljali za stilistično variiranje. Pogostejšo rabo kratkih oblik tudi pri avtorjih, kjer prevladujejo dolge, lahko opazimo ob velelniku, kjer imajo v splošnem kratke oblike večji delež kot v drugih zvezah (čeprav vedno ne prevladujejo nad dolgimi). 180 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja Graf 37: Razmerje med rabo tožilniških dolgih in kratkih oblik ob velelniku in v drugih zvezah – primerjava med avtorji Pregled gradiva je poleg neenotnosti rabe med avtorji pokazal tudi razlike v rabi kratkih in dolgih oblik glede na slovnično osebo, število in sklon. V splošnem so dolge oblike pri 1ed. in 2ed. rabljene pogosteje kot pri 3mžs in v dajalniku pogosteje kot v drugih dveh sklonih. Razlike pa se kažejo tudi pri tretjeosebnem zaimku: tako je raba kratkih oblik načeloma pogostejša pri 3ms kot pri 3ž in v ednini pogostejša kot v množini, v dvojini pa se izvorne dvojinske kratke oblike pojavijo le v posamičnih dajalniških primerih pri Krelju in Juričiču. Če obravnavamo kratke oblike kot vzporedno zaimensko paradigmo v R, D in T pri posameznih osebah, lahko vidimo, da ta ni v celoti izpolnjena: pri vseh avtorjih manjkajo izvorne oblike R in Tdv. 3mžs, razen pri Krelju in Juričiču tudi Ddv. 3mžs (njihovo vlogo opravljajo iz množine prevzete oblike); pri posameznih avtorjih poleg tega manjkajo posamezne oblike – npr. pri Trubarju R in Dmn. 3mžs in Ded. 3ž. Pri pesmaricah je razmerje med dolgimi in kratkimi oblikami večinoma določeno z načeli verzifikacije, pri enakozložnih oblikah pa se kot pri oblikovnih dvojnicah vsaj deloma od-ražajo avtorske preference urednikov: tako v Trubarjevih izdajah prevladujejo dolge oblike, ki so v Dalmatinovih vsaj deloma nadomeščene s kratkimi, izrazit porast kratkih oblik pa je opazen v novih pesmih v zadnjih dveh izdajah pesmarice (DC 1584 in TfC 1595). Iz splošne obravnave je bil izločen povratni zaimek, pri katerem je kljub oblikovni vzporednosti s 1ed. in 2ed. zaradi različnih vzrokov razmerje med dolgimi in kratkimi oblikami v večini drugačno kot pri ostalih zaimkih. Navedene tendence prav tako ne veljajo za rabo izvornih tožilniških kratkih oblik ob predlogih, ki jo zaradi naglašenosti oblik uravnavajo drugačna načela. Oboje bo predstavljeno v nadaljevanju. 181 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 6.1.3.1.2 Raba dolgih in kratkih oblik povratnega zaimka 6.1.3.1.2.1 Rodilnik in tožilnik Zaradi prekrivnosti kratke oblike R in T Zp se s členkom in členico in velike količine gradiva je bila primerjava rabe dolge in kratke rodilniške in tožilniške oblike opravljena na manjšem vzorcu. Pregled oblik povratnega zaimka ob glagolih končati ‘pokončati’, obarovati, poročiti ‘izročiti’, spoznati, troštati, varovati in živiti je pokazal bistveno drugačno sliko kot pri ostalih zaimkih, ki se med posameznimi avtorji bistveno ne razlikuje. Ob glagolu obarovati je rabljena samo kratka oblika se, ki prevladuje tudi ob vseh drugih analiziranih glagolih razen ob končati in živiti, kjer je dolga oblika sebe sicer nekoliko pogostejša, vendar je v vseh primerih bodisi rabljena v priredni zvezi ali okrepljena s sam, kar je pri ostalih zaimkih zveza s stalno rabo dolgih oblik, pri povratnem zaimku pa je v njej redkeje rabljena tudi kratka oblika. To velja tudi za ostale glagole z izjemo spoznati, kjer pri Trubarju najdemo dva primera samostojno rabljene dolge oblike v nepriredni zvezi. Bug ſam mora vuzhiti, te ludi ſebe ſpoſnati (TT 1581-82: II, 59) de my ſebe prou ſpoſnamo (TC 1550: 68(42b)) Pregled rabe dolge oblike v celotnem gradivu je pokazal, da je vzorec reprezentativen, saj je v veliki večini primerov rabljena v omenjenih zvezah. Razlog za pogosto rabo sam je verjetno odvisnost od nemških predlog, saj raba okrepljene oblike običajno sovpada z zvezo zaimka z selbst v predlogi.206 Pri večini avtorjev v tovrstnih primerih prevladuje dolga oblika povratnega zaimka. HErr/ Schone dein Goſpud, shonai GOSPVD, Shonaj selbs/ Das widerfare ſam ſebe, letu ſe ſam ſebe, letu ſe dir nur nicht tebi ne ſturi tebi neſturi (LB 1545: Mt 16,22) (TT 1581-82: I, 69) (DB 1584: III, 11a) Vnd was nutz hette Kakou tedai nuz ima Inu kakou prid bi der Mensch/ ob ta zhlouik, aku on imèl zhlovik, de bi er die gantze Welt uus ſueit dobi, inu vus Svejt dobil, inu gewünne/ Vnd ver- ſam ſebe ſgubi? bi ſam ſebe sgu- lüre sich selbs/ oder oli ſã ſebi ſturi bil, ali bi ſam ſebi beschediget sich kako shkodo? ſhkodo ſturil? selbs? (LB 1545: (TT 1581-82: I, 270) (DB 1584: III, 36b) Lk 9,25) So ich mich ſelber Ako ſam ſebe Ako iaſt ſam ſebe ehre, ſo iſt mein ehre zhaſtim, zhaſt moia zhaſtim, tako moia nichts (SA 1559: niſtar ne valia zhaſt niſtar ne valia I, CVIII) (KPo 1567: CXXXIIIb) (JPo 1578: I, 119b) 206 Podobno velja tudi za predložne zveze s povratnim zaimkom: »Warumb richtet jr aber nicht an euch selber/ was recht ist« (LB 1545: Lk 12,57); »Sakai vi tudi ne ſodite od ſami ſebe tu kar ie prou?« (TT 1581-82: I, 294); »Sakaj vy tedaj is ſami ſebe neſodite, kar je prou?« (DB 1584: III, 39a). 182 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja Najdemo pa tudi posamične zglede, kjer je ob sam rabljena kratka oblika se. Vnd er sprach zu jnen/ Jr seids/ die Inu on praui knim, Vi ſte ty, kir ſe jr euch selbs rechtfertiget fur den ſami prauizhni delate pred ludmi Menschen (LB 1545: Lk 16,15) (TT 1581-82: I, 310) Najpogosteje je kratko obliko ob sam uporabljal Dalmatin, zlasti v DB 1584, in sicer tudi tam, kjer se je Trubar pred njim odločil za dolgo obliko.207 on nei ſam ſebe puſtil pres pryzho- on ſe ſam nej pres prizhanja puſtil, uane, kir ie on nom doſti dobriga on je nam veliku dobriga ſturil ſturil (TT 1581-82: I, 537) (DB 1584: III, 69b) Kjer so bili v predlogi rabljeni »goli« zaimki, pa so jih v rodilniku in tožilniku običajno prevajali s kratko obliko povratnega zaimka.208 Jch beware mich in dem wort deiner Sa volo tuih beſſed tuih vuſt, ieſt Lippen (LB 1545: Ps 17,4) ſe varuiem pred teimi delli tih ludy (TPs 1566: 35b) Aber Jhesus vertrawet sich jnen Ampak Iesus ſe nym nej savupal nicht (LB 1545: Jn 2,24) (DB 1584: III, 48a) Thustu solchs/ so offenbare dich fur Aku letu delaſh, taku ſe daj na sna- der Welt (LB 1545: Jn 7,4) nje timu Svitu (DB 1584: III, 51a) Zlasti pri Trubarju najdemo tudi nekaj zgledov, ko je tako samostojne kot z selbst okrep ljene zaimke prevajal z dolgo obliko brez sam. sondern saget auch/ Gott sey sein on ie tudi dial, de Bug ie nega Ozha, Vater/ vnd machet sich selbs Gotte inu ie ſebe Bogu glih delal gleich (LB 1545: Jn 5,18) (TT 1557: 270 = TT 1581-82: I, 381) Aber Jhesus vertrawet sich jnen Ieſus nei nim ſebe ſeuupal (TT 1557: nicht (LB 1545: Jn 2,24) 261) Da hub er an/ sich zuuerfluchen vnd tedai on ſazhne ſebe kleti inn[!] schweren/ Jch kenne des Menschen perſogouati, de on tiga zhloueka ne nicht (LB 1545: Mt 26,74) ſna (TE 1555: L4b; podobno TT 1557: 85, TT 1581-82: I, 121) achtet euch selbs nicht werd des ſebe ſodite ſa neuredne (TT 1557: ewigen Lebens (LB 1545: 377 = TT 1581-82: I, 535) Apd 13,46) Nekaj zgledov s samostojno rabljeno dolgo obliko najdemo tudi v Trubarjevih nebiblijskih besedilih in v spremnih tekstih k biblijskim besedilom (poleg dveh že navedenih ob glagolu spoznati). Chriſtus perglihuie ſebe kani Vinski terti (TT 1557: 308 = TT 1581-82: I, 436) potle ſebe pruti nim ſagouarie (TL 1561: 32b) 207 Sprememba oblike je povzročila tudi spremembo besednega reda, saj je kratka oblika kot naslonka običajno stala na drugem mestu v stavku (prim. 6.1.3.1.3.1). 208 Najdemo tudi obratne zglede, npr. »Aku ti lete rizhi delash, dai ſam ſebe naſnane timu ſuitu« (TT 1557: 278), »Thustu solchs/ so offenbare dich fur der Welt« (LB 1545: Jn 7,4). 183 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Obtu vuzhiſe, ſzhim inu koku ti timu Sludiu moresh pruti pryti, inu vtuih nadlugah ſebe troshtati (TO 1564: 149b) Potle opominaio inu vuzhe nih Sourashnike, de Pokuro deio, ſebe ne obnorre (TPs 1566: 18a) B. Sebe kanimu Exemplu [...] koku ſe vſi Pridigary inu Kerſzheniki imaio dershati, vuzhiti inu terpeti, ſtaui (TL 1567: 72a) En tovrstni primer najdemo tudi v KPo 1567 in enakega v JPo 1578; morda gre za stilistično odločitev, da bi se izognil trikratni ponovitvi enake oblike v poudarjenem položaju. Sato bi imel vſakateri Zhlovik, vſako nedelio, inu vſaki prasnik ſam ſebe examinirati, ſam ſabo premiſhliati, ſebe vpraſhati, kakova Niva ie niegovo ſàrce (KPo 1567: XCVIIIb; podobno JPo 1578: I, 75a)209 V JPo 1578 se poleg tega pojavi še en primer rabe dolge oblike sebe v poudarjenem položaju. Takoue ima Goſpodſzhina terdno kashtigati, inu nikar ſebe ſtemi Tuijmi grehi skruniti inu obloshiti (JPo 1578: II, 169b) Sicer pa pri Trubarju in ostalih avtorjih dolgo obliko, ki ni okrepljena s sam, najdemo le v prirednih in protistavnih zvezah. Kriua Goſpozhina neſna Boga ne ſebe (TPs 1566: 151a) Tako ſàrdita inu slobna pride ta Duhovſzhina Iudovſka, da [...] ſebe ter Boga inu niega beſede sabi (KPo 1567: CXXXIIII) kakor ſi pogledal na S. Petra, kadar ie on bil tebe satail, inu ſebe preklel (TkM 1579: 91b) 6.1.3.1.2.2 Dajalnik V dajalniku je pri večini avtorjev dolga oblika sebi tudi v primeru, ko ni okrepljena s sam, nekoliko pogostejša, čeprav v glavnem tudi v tem sklonu prevladuje kratka oblika si. 6.1.3.1.2.2.1 Trubar Izjema od navedenega načela je Trubar, pri katerem velja za dajalnik povratnega zaimka podobno kot za 1ed. in 2ed.: najdemo samo posamične primere rabe kratke oblike si – bodisi rabljene samostojno ali okrepljene s sam. Kot pri 1ed. in 2ed. se kar nekaj zgledov pojavlja ob velelniku, čeprav v splošnem tudi v tem položaju prevladuje dolga oblika sebi. Imi ushe pokoi Iei, Py, Voshzhiſi dobru (TT 1557: 207 = TT 1581-82: I, 290) On pag praui knim, Pomagaite ſi210 ſo uſo mozhio noter puiti skuſi ta uoska urata (TT 1557: 212; podobno TT 1581-82: I, 298) 209 V nemškem izvirniku je v prvem primeru prav tako rabljena z selbst okrepljena oblika, v nadaljevanju pa je Krelj (in za njim Juričič) nemški zgled precej preoblikoval: »Darumb ſolt ein jeglicher Chriſt/ auff den Feyrtag ſichs ſelbſt examinieren/ vnnd ſein herz vnnd gewiſſen erforſchen/ was er für ein acker ſey« (SA 1559: I, LXXVIIIb). 210 Iz primerjave z Luthrom in Vulgato ter DB 1584 je razvidno, da v tem primeru ne gre za vzajem-nostni si: »Rinite, ſe de ſkusi ta voſka vrata notèr greſte« (DB 1584: Lk 13,24); »Ringet darnach/ das jr durch die enge Pforten eingehet« (LB 1545: Lk 13,24); »contendite intrare per angustam portam« (Vlg: Lk 13,24). 184 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja Puſtite ſi pomagati od letih neunshlahtnih ludi (TT 1557: 336 = TT 1581-82: I, 457[=477]) Mi ne hozhmo tebe vezh pitati, dobi ſi ſam ieiſti (TC 1575: 367) V nekaj zgledih je kratka oblika rabljena tudi v zvezi pustiti + nedoločnik, čeprav najdemo tudi primere z dolgo obliko. ta Modroſt, kir ie od oſgorai, ie ner- Sakai veliku vezh ne puſtite ſebi poprei zhiſta, myrnoua maſna, ſi kriuu ſturiti (TT 1581-82: II, 73) puſti dopouedati, polna miloſti inu dobriga ſadu (TT 1577: 119 = TT 1581-82: II, 317) nishter ne veido, ne ſaſtopio, inu ſi ne puſte dopouedati (TT 1581-82: II, *7a) Poleg teh se pojavljajo le še posamični zgledi, ki imajo skoraj vedno tudi vzporednico (enako ali podobno besedilo), v kateri je rabljena dolga oblika. Inu aku ſi ieſt poſtelẽ vtim Peklu, taku ſi ti vpryzho (TR 1558: F2a) Aku ieſt ſi poſtelem vtim Peklu, pole taku ſi ti tudi tukai (TPs 1566: 247a) Satu ſta ſi bila ſplela bregeshe is tiga kadar ſta ſpoſnala de ſta naga/ lyſtia (TT 1557: m3a) ſta vkupe ſpletla figouu lyſtye inu ſta ſebi ſturilla bregeſhe (TC 1550: (7b)) Ie li meni nuznu, de ieſt shiuim vtim Ieſt ſem ſebi ta riſnizhni pot iſuolil Meſsei, taku ieſt ne veim kai bi ſi (TPs 1566: 216b) iſuolil (TL 1567: 26a = TT 1581-82: II, 187) Vi ſteſi sbrali en shaz vtih puslednih VI ſte sebi Shace sbirali na vash dneh (TT 1577: 126 = TT 1581-82: pusledni dan (TC 1575: 385) II, 320) koku ſe ie lublanskimu Shcoffu Vrban kalez [. .] ie ſnaglo ſmertio, Vrbanu Texteriu oli kalzu [. .] ſebi vrat vlomil (TT 1577: Nn2b) godilu, de ſi ie viutro ſgudo na teſzhe Vtonaberti Vrat vlomil (TT 1577: 417) 6.1.3.1.2.2.2 Krelj Kot pri večini ostalih zaimkov pri Krelju tudi pri dajalniku povratnega glagola močno prevladuje kratka oblika si. V zvezah s prosto rabo ne najdemo samostojno rabljene dolge oblike sebe, ob sam pa v KB 1566 prevladuje kratka oblika ( si 2 : sebi 1), medtem ko je v KPo 1567 pogostejša dolga oblika ( sebi 7 : si 4). nemamo ſi ſami nadluge inu volnò ſam ſebi tèrplenie naloshi tèrplenie naloshiti, ſami ſe tepſti, (KPo 1567: CVII) gaishlati (KPo 1567: CVII) 185 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 6.1.3.1.2.2.3 Dalmatin Graf 38: Razmerje med rabo dolge in kratke oblike D Zp pri Dalmatinu Pri Dalmatinu v nasprotju z drugimi zaimki pri povratnem zaimku v dajalniku kratka oblika v splošnem prevladuje; v DC 1580 v edinem primeru najdemo obliko si, v DM 1584 pa je sebi rabljena samo ob glagolski vezi v 2. os. ed., bodisi zaradi poudarka ali da se izogne sopostavljanju prekrivnih oblik. Tebi, o GOSPVD Iesu Criſte, ſe jeſt cillu sa laſt dam, ti ſi mene ſebi odkupil, tvoj ſim jeſt (DM 1584: CLXXXIX) Le v DAg 1585 je edina oblika dolga. Bodite porodni, inu mnoshite ſe, inu napolnite Semlo, inu jo ſebi podversite (DAg 1585: c2b) Gre za biblijski citat (1 Mz 1,28), ki je dobesedno prevzet iz DB 1584. V splošnem je tudi v DB 1584 pogosteje rabljena kratka oblika; tudi v Novi zavezi je v številnih primerih spreminjal Trubarjeve oblike sebi. puſti te ludi od ſebe, de gredo vte puſti ta Folk od ſebe, de gredo tjakaj Vaßi inu ſebi ſpisho kupio v’Tèrge, inu ſi jéſti kupio (TT 1581-82: I, 60) (DB 1584: III, 10a) Inu on rezhe ſebi dati to tablizo Inu on ſi je rekàl dati eno Tablizo (TT 1581-82: I, 222–223) (DB 1584: III, 30b) Sturite ſebi moshne, kir ne ſtaraio Sturite ſi moſhne, katere neſtarajo (TT 1581-82: I, 292) (DB 1584: III, 39a) Izjema so le Psalmi, kjer kot pri Trubarju prevladuje sebi, vendar v tem primeru ne gre samo za naslanjanje na Trubarjevo predlogo, saj je Trubarjevo dolgo obliko Dalmatin v nekaterih primerih spremenil v kratko, v še več primerih pa je popolnoma spremenil prevod, predvsem na mestih, kjer se je Trubar oddaljil od Luthra (prim. Ahačič 2007b: 515). Ieſt nezho ſebi obene Ieſt ſi obene hude Jch neme mir keine kriue rizhy naprei rizhy naprej nevsa- böse Sache fur vſeti (TPs 1566: mem (DB 1584: (LB 1545: Ps 101,3) 180b) I, 304b) Inu on ie ſebi naredil Inu on je gori polushil Vnd hat drauff gelegt ſmertni ſtrel ſmèrtni ſtrel tödlich Geschos (TPs 1566: 23b) (DB 1584: I, 281b) (LB 1545: Ps 7,14) 186 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja Tudi dolgo obliko sebi večinoma najdemo v zgledih, kjer je Dalmatin spremenil Trubarjev prevod, oziroma v primerih, kjer je Trubar uporabil nepovratni zaimek. Odločitev za dolgo obliko lahko v večini primerov pripišemo želji po izogibanju sopostavljanju prekrivnih oblik, saj je rabljena v stavkih z glagolom biti v 2. os. ed. si. Spomisli na tuio Spumni na tvojo Gedenck an deine Gmaino, katero gmajno, katero ſi ſebi Gemeine die du vor ſi ti od ſazhetka ſhe nekadaj pèrpravil, alters erworben/ poſſedil, inu tebi kani inu ſebi k’erbſzhini vnd dir zum Erbteil Erbſzhini odreshil, odreſhil: Na Zionſki erlöset hast/ An den Inu na leto Gorro gorri, na kateri ti berg Zion/ da du auff Sion, na kateri ti prebivaſh (DB 1584: wonest (LB 1545: prebyuash (TPs 1566: I, 298a)211 Ps 74,2) 133a–133b) 6.1.3.1.2.2.4 Ostali avtorji Graf 39: Razmerje med rabo dolge in kratke oblike D Zp pri ostalih avtorjih Tudi pri ostalih avtorjih večinoma prevladuje kratka oblika si – najizraziteje pri Trostu, pri katerem dolge oblike brez sam razen v pričakovanih zvezah (priredna zveza, neujemalni prilastek) ne najdemo, pa tudi ob sam nekoliko prevladuje kratka oblika ( si 4 : sebi 3). Tudi Tulščak se je – drugače kot pri 1ed. in 2ed. – bistveno pogosteje odločal za kratko obliko, medtem ko je pri Znojilšku to nekoliko manj izrazito; ob sam pri obeh najdemo le sebe. V Megiserjevem slovarju iz leta 1592 najdemo po en primer za vsako. Pri Juričiču v prvem delu močno prevladuje si, v drugem in tretjem delu postile pa je nasprotno nekoliko pogosteje rabljena oblika sebe. Ob sam najdemo v prvem delu kratko obliko le v enem primeru (pri Krelju v štirih),212 v preostalem besedilu pa je v tej zvezi rabljena le dolga oblika. V TPo 1595 je kratka oblika rabljena v približno dveh tretjinah primerov, kar je precejšen odstop tako od rabe D Zp v Trubarjevih delih kot tudi od ostalih dajalniških oblik zaimkov v TPo 1595. Tako sebi kot si sta rabljena tudi ob sam, vendar je razmerje med njima ravno obratno – kratka oblika je rabljena v približno tretjini primerov. 211 Na izbor dolge oblike je v prvem primeru verjetno vplivalo izogibanje sopostavljanju prekrivnih oblik, v drugem pa je Dalmatin dolgo obliko morda izbral zaradi paralelizma členov. 212 Do razlike ni prišlo zaradi Jurčičevega spreminjanja Kreljevih oblik, ampak zaradi izpustov besedila; vse tri manjkajoče oblike se namreč pojavijo v Kreljevem polemičnem besedilu, ki ga Juričič v svojo izdajo ni prevzel (prim. Merše 1998). 187 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Primerjava zgledov, v katerih so rabljene dolge in kratke oblike, zlasti v primerih, ko sta bili v različnih izdajah istega besedila rabljeni različni obliki, je pokazala tudi besednoredne razlike med njimi, zato so v nadaljevanju predstavljena nekatera načela, ki so urejala stavo nepredložno rabljenih zaimkov znotraj stavka. 6.1.3.1.3 Stava dolgih in kratkih oblik V splošnem je v 16. stoletju za osebne zaimke veljalo, da so se dolge oblike lahko pojavljale v različnih položajih, medtem ko je bila stava kratkih oblik bolj omejena. 6.1.3.1.3.1 Stava kratkih oblik v stavku Omejitve v stavi kratkih oblik v nepredložnih zvezah izvirajo iz njihove nenaglašenosti, saj se morajo prozodično nasloniti na naglašeno besedo bodisi za ali pred sabo; kot v večini sodobnih slovanskih jezikov,213 ki poznajo zaimenske naslonke, so tudi v slovenščini 16. stoletja skupaj z drugimi prostimi naslonkami (prim. Toporišič 2000: 674–676) večinoma tvorile naslonski niz, ki se je pretežno uvrščal za prvim stavčnim členom214 (Wackernaglovo pravilo). Miloſt mi iskaſi o Ieſus, Nedaime vzagouanie, Terdno prauo vero mi dai (*P 1563: 192) Kaj te h’temu pershene de verujeſh? (ZK 1595: 162) Kadar je bil prvi stavčni člen odvisni stavek, je v posameznih primerih naslonski niz sledil drugemu stavčnemu členu. ako to pride pred deshelskiga poglauizo, hozhemo ga my vtolashit (JPo 1578: II, 10) Kadar je pak Paul hotil mej folk pojti, néſo mu Iogri pèrpuſtili (DB 1584: III, 72b) V zloženih povedih je običajno sledil vezniku, v priredjih predvsem v primerih, ko osebek drugega stavka ni bil izražen, čeprav najdemo takšno stavo tudi v primerih z izraženim osebkom. Rasdéte leta Tempel, tèr ga ôzho vndu ſe poſti inu ga ta Sludi iskusha vtréh dnéh ſpet vsdigniti (TR 1558: Z3a) (KPo 1567: CL) TEdaj je Isaak Iacoba ſvojga Synu Inu kadar je Zaharias njega v’gledal, poklizal, inu ga je shegnal, inu mu je ſe je vſtraſhil, inu ga je ena grosa sapovedal, inu je rekàl k’njemu obſhla (DB 1584: I, 29b) (DB 1584: I, 18a) Večinoma pa je v drugem delu priredja ob izraženem osebku naslonski niz uvrščen za njim. taiſta je eniga ſynu rodila, inu on ga je imenoval Gerſom (DB 1584: I, 35a) Sakaj taiſti je snajden k’yſkanju dobizhka, inu Mojſter ga je s’kunſhtjo naredil (DB 1584: II, 144a) 213 Tovrstna stava je bila iz praindoevropščine podedovana v praslovanščino in je v večini primerov izpričana tudi v stari cerkveni slovanščini (Šekli 2010). Med sodobnimi slovanskimi jeziki izjemo predstavljata bolgarščina in makedonščina s stavo ob glagolu (Franks, Holloway King 2000: 216). 214 Vzrokov za tako stavo jezikoslovje še ni zadovoljivo pojasnilo. Naslonke in njihova stava so bile v zadnjih desetletjih predmet številnih obravnav, predvsem znotraj tvorbno-pretvorbne slovnice in na njej temelječih smeri, vendar splošno sprejeta razlaga še ni bila ponujena (prim. Franks, Holloway King 2000: 287–310). 188 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja Zlasti ob inu pa se je naslonski niz občasno uvrščal za prvi stavčni člen drugega dela priredja, tudi kadar ta ni bil osebek. Néki pak ſo mu ôzhi sakrili, inu po licu ga tepli (KPo 1567: CLVI) podai ſemkai tuoio roko, inu poloshi io vmoio ſtran (DPa 1576: 38b) Izjemoma tako stavo najdemo tudi v odvisnikih, kjer je zaimek razvrščen za osebek. lete ſtuke [...] nim naprei berite [...] de ti mladi tar ſtari ye bodo vmeili inu prou ſaſtopili (TC 1550: (4a)) V primerih brezvezja se je lahko naslonski niz uvrstil bodisi na prvo mesto ali za prvi stavčni člen drugega stavka. Petrus ga je ſabo pojel, ga je sazhel Abraham v’Gerar potegne, ondi mu ſvariti (DB 1584: III, 11a) Abimeleh Saro vsame (DB 1584: I, 12b) Nei dobro Zhloveku ſamimu biti, Mu Poſlal ijm ie Proroke, Sasidal ijm ie ôzhmo pomozhnika ſturiti lep Tempal (JPo 1578: III, 15b[=12b]) (KPo 1567: LXV) Krelj in Juričič sta naslonski niz umeščala tudi na prvo mesto v povedi, najpogosteje v primerih, ko je šlo za odgovor na vprašanje. Kako dopadeio Fariseom lete Chriſtuſoue beſede? So ijm mozhno dishale inu ſo ijm ſe oſtre videle (JPo 1578: III, 64b) Mi ſe sdi, da ſe she danaſhni dan s’naſhimi Farisei ravno tako godi (KPo 1567: XXXIIII) Pri Krelju, redkeje pri Juričiču (ki je v prvem delu postile spremenil številne tovrstne Kreljeve primere,215 ohranil jih je le v nedoločniških polstavkih) in v posameznih primerih pri drugih avtorjih so zaimki nedosledno uvrščeni za nenaslonsko glagolsko obliko, redko pred njo (ostale naslonke, če so v stavku izpričane, so večinoma na pričakovanem mestu v skladu z Wackernaglovim pravilom). inu vezh ſo vpraſhaliga: Kai tada? inu ſo ga vezh vprashali: Kai ſi tadai? [. .] Inu ſo ga vezh vpraſhali inu diali [. .] inu ſo ga vezh vprashali inu diali k’niemu: Sakai tada kàrſchuieſh, ako kniemu: Sakai tada Kerſzhuiesh, néſi Chriſtus, ni Eliaſ, ni ta Prorok? kadar neiſi Criſtus, ni Elias, ni ta Ioanneſ odgovori ijm Prorok? Ioannes nym odgouori (KPo 1567: XXX) (JPo 1578: I, 18a) Ti kijr ſo IESVSA dèrshali, ſo Ty kateri ſo Iesuſa dershali, ſo ga sa- saſhpotovaliga, inu pluvali niemu shpotouali, inu niemu Vlyce pliuuali, v’lice, inu ga ſpeſtmi bili inu ga ſpeſtmi bili (JPo 1578: I, 122b) (KPo 1567: CLVb) 215 Juričič je zaimek prestavil pred glagol tudi v primeru, ko je kratko obliko spremenil v dolgo. Tudi sicer je množinske dolge oblike 3mžs pogosto uvrščal na drugo mesto v stavku, kjer bi pričakovano stala kratka oblika: »inu ſo ſturili kai nym ie Chriſtus sapouedal« (JPo 1578: I, 98b); »kadar nyh ie vprashal, vkateri vri ie niegou Syn osdraulien« (JPo 1578: II, 190). 189 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Sai ie Bog roko ijm dèrshal, inu pred vſémi ſovraſhniki ſvoie obresanie[!] verne inu Folk miril (KPo 1567: XLVIIIIb) Nihzhe meni ne more vseti moy Shiuot, tamuzh ga ieſt ſam puſtim, oblaſt imam puſtitiga, inu oblaſt imam ſpet vsetiga (JPo 1578: I, 77b) Ta ti bode ie ſamoſedem pouernil (DJ 1575: 149) Ieſt zho jih od Pèkla odreſhiti (ZK 1595: 92)216 6.1.3.1.3.2 Razporeditev kratkih oblik znotraj naslonskega niza 6.1.3.1.3.2.1 Stalna je bila načeloma tudi razvrstitev zaimenskih naslonk; dajalniške oblike zaimkov so bile običajno uvrščene pred tožilniškimi in rodilniškimi.217 aku bomo tvoje vodé pyli, my inu naſha Shivina, taku ti jo hozhemo plazhati (DB 1584: I, 90b) Takšna stava prevladuje tudi pri Krelju, v enem primeru pa v KPo 1567 najdemo obraten primer.218 ſpleto en ſhlapal ſternia inu Moi ûk puſtite s’myrom, inu mi ga poſtavijoga mu na Glavo nepluvaite (KPo 1567: CXXXII) (KPo 1567: CLXb) Odvéshita inu mi ijh pèrpelijta (KPo 1567: IX) Povratnozaimenski naslonki se in si ter njuna homografa v vlogi členice ali členka so bili v naslonskem nizu večinoma uvrščeni pred ostalimi zaimenskimi naslonkami. koku umei leta tu piſmu, kadar ſe ga nei uuzhil? (TT 1557: 278–279) Ti inu Ziba to nyvo vkup delyta [...] On ſi jo tudi vſo vsami (DB 1584: I, 179a) Pri Krelju in zlasti pri Juričiču najdemo tudi primere, ko je bila kratka oblika R/T Zp se (in z njo prekrivni prosti glagolski morfem) uvrščena za nepovratne zaimenske naslonke. Da mu ſe ie po tim zhloveſtvo sdelu, kakòr Kàr ſe mu ie sdelu, da ti Iudie néſo prav da bi ga Bog vekoma ôtel sapuſtiti povedali (KPo 1567: LVb) (KPo 1567: CLXIIIIb) Koliko neprudnih[!] Beſed ie on moral tu- Kateri pak mene Liubij, ta bude Liublien kai od Liudy ſlishati, ker ſo mu ſe shpotali od moiega Ozheta, inu ga iaſt budem (JPo 1578: III, 113) Liubil inu ſe mu budem Ozhytoual (JPo 1578: II, 67b) Chriſtus vſe verne ſuoie brate ime- zhes vſe ſtuari ga imamo Liubiti inu nuie, tudi te ſuoie vboge greshne ſe ga bati (JPo 1578: II, 139b[=193b]) mlaishe, kateri ſo od niega beshali inu ga ſe oduergli alli od pouedali[!] (JPo 1578: II, 7) 216 Gre za biblijski citat (Oz 13,14) ki pa ni neposredno prevzet iz DB 1584, kjer je bila na tem mestu rabljena izvorna dolga tožilniška oblika: »Ali jeſt hozhem nje odréſhiti is Pakla« (DB 1584: II, 107b). 217 Za razvrstitev rodilniških in tožilniških oblik zgleda nisem našla. 218 Gre za edini zgled sopostavitve kratke oblike Ded. 3ms z rodilniško ali tožilniško zaimensko naslonko. Vse druge dajalniške kratke oblike so uvrščene pred rodilniške oz. tožilniške. 190 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja 6.1.3.1.3.2.2 V naslonskem nizu v večini primerov zaimenske naslonke sledijo vezniku, naj ter oblikam pomožnega glagola biti, ki se začnejo na s-, in pogojniku bi, za njimi pa se razvrščajo ostale naslonske oblike glagola biti ( je, bom itd.) ter nikalni členek ne. taku nai te ispremleio, kadar leſesh, taku nai te varuio, kadar ſe obudish (TC 1575: 376) nikogar nej bilu, kir bi mi jo bil islushil (DB 1584: II, 101a) Od izjem najbolj izstopa Dalmatinova skoraj dosledna postavitev kratke oblike Ted. 3ž jo za 3. os. ed. glagola biti; le izjemoma najdemo zaporedje jo je. Natu je David vus folk vkup ſpravil Gaza je poprej téh Sovrashnikou [. .] inu je bojoval supèr Rabbo, inu jo bramba bila, ali Simon je jo dobil je dobil (DB 1584: I, 174a) (DB 1584: II, 192a) Potle je ona rodila eno Hzher, inu je jo imenovala Dina (DB 1584: I, 19b) Pri ostalih zaimkih je tudi pri Dalmatinu stava običajna, le v posamičnih primerih so pred je umeščene tudi druge zaimenske naslonke. Tedaj je Samuel vsel en Kamen inu ga je poſtavil mej Mizpo inu Sen, inu je ga imenoval, EbenEzer (DB 1584: I, 153b) Delila, Samſonova [...] luba, je ga Philiſterjem isdala (DB 1584: I, )(IVa) On je pak ſhe veliku vezh vekſhih rizhy ſturil, katere néſo mogle vſe sapiſſane biti, tulikajn je jih bilu (DB 1584: II, 186b) Posamične podobne zglede najdemo tudi pri Trubarju, v TPo 1595 in v nepodpisani predelavi 128. psalma v *P 1563. On ie ga ſpet tayl (TT 1581-82: I, 207)219 daj ti meni eniga zhlovéka, kateri bi ſe mogel hvaliti, de je jo on ſturil (TPo 1595: I, 67) Dusha vezhnu shiue vbugi, | Kir ie io miloſtiu ſcuſi, | Niega ſinu bil odreshil (*P 1563: 153) 6.1.3.1.3.3 Stava dolgih oblik Dolge oblike so bile kot naglašene v svoji stavi teoretično neomejene in so se lahko uvrščale na katero koli mesto v stavku, njihovo stavo pa je načeloma urejala členitev po aktualnosti. 6.1.3.1.3.3.1 Kadar so zaimki v stavku predstavljali jedro (ali njegov del), so bili lahko uvrščeni na konec stavka. Kateri vas poſluſha, ta mene poſluſha: Inu kateri vas ferrahta, ta ferrahta mene (DB 1584: III, 37a)220 219 V tem zgledu gre verjetno za napako; v TT 1557 je na istem mestu rabljen pag: »On ie pag ſpet tayl« (TT 1557: 148). 220 Primerjava z Luthrom kaže, da bi lahko šlo tudi za prevzem nemške stave v drugem stavku: »Wer euch höret/ der höret Mich/ Vnd wer Euch verachtet/ der veracht Mich« (LB 1545: Lk 10,16). Vendar gre za izjemo ob običajnejši stavi pred glagolom, kot je izpričana v prvem stavku. 191 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma V skladu s tedanjo širše evropsko rabo, ki je bila oprta na latinsko slovnično tradicijo razvrstitve stavčnih členov, pa je v večini primerov na koncu stavka stala glagolska oblika (Orel 2010a: 408), poudarjeni zaimek (npr. v protistavi) pa je bil uvrščen pred njo. Dur vas poslusha, ta mene poslusha, qui vos audit me audit et qui vos kateri pag vas ſamezhuie, ta mene spernit me spernit (Vlg: Lk 10,16) ſamezhuie (TT 1581-82: I, 277) Soli ony mene preganjali, taku bodo si me persecuti sunt et vos per- tudi vas preganjali (DB 1584: sequentur (Vlg: Jn 15,20) III, 56b) V redkih primerih so zaimki v tovrstnih zvezah lahko stali tudi na začetku stavka. Pojdi tjakaj inu naredi, kakòr ſi djala: Ali vſaj meni poprej naredi eno majhino pogazhizo [...] Tebi pak inu tvojimu Synuvi imaſh potle tudi ſturiti (DB 1584: I, 196b) 6.1.3.1.3.3.2 Dolge oblike zaimkov v zvezah s prosto rabo lahko najdemo na enakih mestih, tudi v primerih, ko na podlagi sobesedila ne moremo domnevati, da so bile nosilke stavčnega poudarka. V splošnem so umeščene na isto mesto, kjer bi lahko stale ustrezne kratke oblike; kadar bi bil s tem prekinjen naslonski niz, pa običajno stojijo tik za njim. LEtu vſe ſo tudi Farisei ſliſhali, ty ſo bily lakomni, inu ſo ſe njemu ſhpotali (DB 1584: III, 41a) Na začetku stavka so tudi v teh primerih dolge oblike redke, najpogosteje so bile v začetnem položaju rabljene, kadar so bile logični osebek. Meni ſe je ſajnalu, de ſim eno Vinſko tèrto pred ſabo vidil (DB 1584: I, 26a) Izjemoma jih najdemo tudi na koncu stavka za glagolom, verjetno pod vplivom nemščine.221 Ampag Erodesh ſred ſuiemi sholnery Aber Herodes mit seinem Hofegesinde ie nega uerahtal, inu ſe ie shpo tal verachtet vnd verspottet jn/ leget jm nemu, inu ga oblezhe ſanem beilim ein weis Kleid an/ vnd sandte jn wider guantom, inu ga poshle ſpet naſai timu zu Pilato (LB 1545: Lk 23,11) Pilatuſu (TT 1557: 246) Vendar je tovrstna kalkirana stava redka, kar kaže, da vpliv nemščine kot jezika s stalno stavo ni bil odločilen za uvrstitev zaimkov v slovenskih prevodih. To je pokazala tudi analiza vzor čnega besedila – Trubarjevega in Dalmatinovega prevoda Lk 15–17. Kadar sta nemški zaimek prevajala z ustrezno slovensko dolgo obliko, je Dalmatin ohranil nemški besedni red222 v polovici, Trubar (pri katerem je zaradi pogostejše rabe dolgih oblik zgledov nekoliko več) pa v okoli 60 odstotkih primerov; v vseh primerih, ko je bil nemški besedni red ohranjen, dolga oblika zaimka ni bila uvrščena na začetek ali konec stavka in ni prekinjala naslonskega niza. 221 Čeprav naj bi se Trubar pri prevajanju Nove zaveze oprl predvsem na Erazmov latinski prevod (Ahačič 2007a: 273–275), je s skladenjskega stališča večinoma nanj bolj vplival Luthrov nemški prevod, kar se kaže predvsem v rabi zaimensko izraženega nepoudarjenega osebka (prim. 6.2), členov itd., ki jih latinščina ne pozna. 222 Kriterij za določanje, ali je slovenski prevajalec ohranil nemški besedni red, je bila stava odvisne oblike zaimka glede na osebek (kadar je bil izražen) in polnopomenski glagol v povedku; zaradi obvezne stave naslonske glagolske vezi v slovenščini (prim. 6.1.3.1.3.1) ta ni bila upoštevana, prav tako ne morebitni drugi stavčni členi. 192 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja inu ta mlaishi vmei inu ta mlajſhi mej vnd der Jüngste vnter nima ie dial htimu nyma je djal k’Ozhetu: jnen sprach zu dem ozhetu, Ozha dai Ozha, daj meni ta dejl Vater/ Gib mir Vater meni ta deil blaga, kir blaga, kateri meni das teil der Güter/ meni slishi. Inu on ſliſhi. Inu on je nyma das mir gehört. Vnd reſdili nima tu blagu resdejlil tu blagu er teilet jnen das gut (TT 1557: 218) (DB 1584: III, 40b) (LB 1545: Lk 15,12) Oba avtorja sta v pregledanem besedilu spremenila vse primere, ko je bil v nemščini zaimek uvrščen na konec stavka za polnopomenski glagol, kar potrjuje, da je bila tovrstna stava v slovenščini zaznamovana. Potle ie bil vprashan KAdar je on pak bil DA er aber gefraget ward od tih Fariſeiou, ka- od Fariseou vpraſhan, von den Phariseern/ dai pride tu Boshye kadaj pride Boshje Wenn kompt das reich kraleuſtuu? On nim Krajleſtvu? je on nym Gottes? Antwortet er odgouori, inu praui odguvoril, inu djal jnen/ vnd sprach (TT 1557: 224) (DB 1584: III, 41b) (LB 1545: Lk 17,20) Kadar sta se odločila za kratko obliko, sta to ne glede na stanje v nemščini vedno uvrstila na drugo mesto v stavku, kar dodatno kaže, da so bila pri stavi zaimkov v 16. stoletju odločilna merila slovenskega jezika. 6.1.3.2 Dolge in kratke oblike osebnih zaimkov, ki ne izražajo spola, ob predlogih Dvojničnost med oblikovno kratkimi in dolgimi oblikami je pri večini zaimkov obstajala tudi v predložnih zvezah. Pri zaimkih, ki ne izražajo spola, so bile predložno rabljene kratke oblike oblikovno enake kot nepredložno rabljene, od njih pa so se razlikovale po naglašenosti. Stare tožilniške enozložne oblike so namreč po vdoru rodilniških oblik v tožilnik v nepredložnih zvezah izgubile naglas in postale naslonske, v predložnih zvezah pa so ohranile naglas, ki se na fonetični ravni lahko realizira bodisi na zaimku ali na predlogu. Enako velja za staro tožilniško obliko 3m - ń, ki pa se zaradi drugačnega razvoja naslonskih oblik pri tretjeosebnem zaimku razlikuje od nepredložno rabljene naslonske oblike ga, medtem ko se navezni obliki 3s ńe in 3ž ńo ter množinska navezna oblika 3mžs ńe ne razlikujejo od nepredložno rabljenih dolgih oblik. Ker je tudi pri predložni rabi zaimkov primerjana raba oblikovno različnih oblik, bodo od naveznih oblik upoštevane le tiste, ki ne sovpadajo z dolgimi oblikami, zato bosta pri analizi rabe zaimkov v predložnih položajih še naprej uporabljana termina dolge in kratke oblike, in sicer tudi za posebno navezno obliko 3m. Ker se ta po rabi precej razlikuje od naveznih oblik zaimkov, ki ne izražajo spola, bo obravnavana posebej v poglavju 6.1.3.3. 6.1.3.2.1 Trubar V Trubarjevih delih se obravnavani zaimki pojavljajo ob predlogih čez, na, pod, pred, skuzi, v, za in zoper. 6.1.3.2.1.1 Ob nezložnih in enozložnih predlogih močno prevladujejo kratke oblike, a le ob pred so rabljene dosledno v vseh delih. Ob ostalih najdemo (zlasti v daljših Trubarjevih delih, npr. TT 1557, TR 1558, TT 1581-82) predvsem pri 1ed. in povratnem zaimku, redkeje pri 2ed., rabljene tudi dolge oblike. 193 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 6.1.3.2.1.1.1 Pri 1ed. je dolga oblika najpogosteje rabljena ob predlogu čez v TT 1557, kjer kratka oblika le nekoliko prevladuje ( čez me 7 : čez mene 5). Proſſite vi ſa me tiga GOſpudi, de zhes mene ne pride kai letiga, kar ſte vi diali (TT 1557: 356 = TT 1581-82: I, 506) Ti bi ne imel obene oblaſti zhes mene, de bi tebi ne bila dana od oſgorai (TT 1557: 320 = TT 1581-82: I, 454) Da je bila raba dolge in kratke oblike 1ed. ob čez neustaljena, kažejo tudi razlike v posameznih izdajah istih besedil oziroma v vzporednih odlomkih ob enaki predlogi znotraj TT 1557. O Goſpud ti Dauidou ſyn, ſmiliſſe O Goſpud ti Dauidou ſyn, zhes mene (TE 1555: G1b) ſmiliſſe zhes me (TT 1557: 45) Ieſus ti Syn Dauidou, ſmili ſe zhes Ieſus ti Syn Dauidou, ſmiliſe mene (TT 1557: 229) zhes me (TT 1581-82: I, 321) Ti Syn Dauidou ſmili AH HErr/ du son miserere mei ſe zhes mene Dauid/ erbarm dich Domine Fili David (TT 1557: 229) mein (LB 1545: (Vlg: Lk 18,38) Lk 18,38) Ieſus ty Syn Dauidou, Du Son Dauid/ Fili David Iesu mise- smiliſſe zhes me Erbarm dich mein rere mei (Vlg: (TT 1557: 132) (LB 1545: Mr 10,47) Mr 10,47) Dolgo obliko sicer najdemo tudi v protistavni zvezi, vendar je ob predlogih tudi v teh primerih običajnejša raba kratkih oblik. Vi Szhere Ieruſalemske, ne plazhite ſe zhes mene, temuzh zhes uas ſame ſebe ſe plazhite, inu zhes uashe otroke (TT 1557: 248; podobno TT 1581-82: I, 348) Samo dolga oblika pa se pri Trubarju pojavlja v primerih, ko je predložna zveza z zaimkom desni prilastek v samostalniški zvezi. ſteimi red, kir ſo poſuizheni skuſi to Vero na mene (TT 1557: 420 = TT 1581-82: I, 599) Aku hozhes ty [...] pres Vere Vmene, priti vnebeſſa, Taku ti tei duei Sapuuidi [...] dershi popolnoma (TR 1558: Ta) V TT 1557 poleg navedenega najdemo še dva primera rabe mene ob predlogu v, vendar ob tem predlogu kratka oblika močno prevladuje ( v me 14 : v mene 2); spet najdemo različno rabo ob prevodu iste predloge. kadar ta iſti pride, bode ſuaryl ta ſueyt ſa ta Greh [...] ſakai ne Veruio umene (TT 1557: 311; podobno TT 1581-82: I, 441) Durkuli pag sblaſne Vnd wer der Kleinen et quisquis scandali- eniga is letih mahi- einen ergert/ die an zaverit unum ex his nih, kateri umene Mich gleuben/ dem pusillis credentibus in ueruio, timu bi bule were es besser/ das me bonum est ei ma- bilu, de bi ſe en ma- jm ein Mülstein an gis si circumdaretur linski kamen okuli seinen Hals gehenget mola asinaria collo nega garla obeſſel würde (LB 1545: eius (Vlg: Mr 9,41) (TT 1557: 126; podobno Mr 9,42) TT 1581-82: I, 177) 194 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja Kateri pag ſmoti Wer aber ergert dieser qui autem scanda- eniga is letih mai- Geringsten einen/ lizaverit unum de cinih, kir ume ue- die an mich gleuben/ pusillis istis qui in ruio, timu bi bule Dem were besser/ me credunt expedit ei bilu, de bi ſe nemu das ein Mülstein an ut suspendatur mola en Malinski kamen seinen Hals gehenget asinaria in collo eius obeſſil na nega garlu würde (LB 1545: (Vlg: Mt 18,6) (TT 1557: 53; podobno Mt 18,6) TT 1581-82: I, 74) Podoben primer je v TPs 1566, kjer je v uvodu v parafraziranem citatu iz Ps 50 rabljena dolga oblika mene, v samem prevodu psalma pa kratka me. koker od tiga ta 50. Psalm pryzhuie, Inu klyzhi na me vtim zhaſſu tuie kir praui [. .] Klyzhi na mene vtui nadluge (TPs 1566: 95a) nadlugi (TPs 1566: 10b) Dolgo obliko 1ed. najdemo še ob predlogu za v zgodnejših Trubarjevih delih, TC 1550 in TC 1555. Bug nei dober ſmeno, ſe ſerdi, ſa mene nerodi (TC 1555: I5b) 6.1.3.2.1.1.2 Pri 2ed. je dolga oblika tebe ob predlogu redka, pojavi se le v treh primerih. Po enkrat jo najdemo ob na v TPs 1566 in ob v v TC 1575, kjer gre za priredno zvezo. Inu na tebe bodo vupali, kateri ſnaio tuie Ime (TPs 1566: 26a) vſi ludie [...] vtebe, vtuiga Synu inu vſuetiga Duha prou Veruio (TC 1575: 104) Vendar tudi za priredne predložne zveze velja podobno kot za protistavne – v večini primerov je Trubar tudi v njih rabil kratke oblike. taiſti vſami tar dai ſa me inu ſa te (TT 1581-82: I, 73) Tretji primer rabe dolge oblike v 2ed. je iz TT 1557 ob predlogu za, v TT 1581-82 pa je popravljen v kratko obliko. Ieſt hozho muio dusho ſa tebe Iest hozho muio dusho ſa te poſtauiti (TT 1557: 305) poſtauiti (TT 1581-82: I, 436) 6.1.3.2.1.1.3 Najpogosteje je ob predlogih rabljena dolga oblika povratnega zaimka sebe, ki se večinoma pojavlja samo okrepljena s sam; tudi v tej zvezi pa najdemo kratko obliko. Gledaite ſami na ſe, de ne ſgubimo kar ſmo perdedali (TT 1577: 220) taku vi ſami zhes ſe prizho daiete (TT 1581-82: I, 101) Tudi pri povratnem zaimku je dolga oblika najpogosteje rabljena ob predlogu čez, najdemo pa jo še ob na, v in za. mi [...] ſmo ſami vshe zhes ſebe bili praudo rekli (TT 1557: cc4a) En brumen mosh nerpoprei ſam zhes ſebe toshi, potle ſuiga blishniga iſuprashuie (TR 1558: Qa) 195 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma ty kir ſubper ſtoye, ty iſti bodo zhes ſami ſebe223 to ſodbo pryeli (TT 1560: 21b = TT 1581-82: II, 45) Falsh Vuzheniki [...] ſami zhes ſebe perpelaio enu naglu pogublene (TT 1577: 164 = TT 1581-82: II, 341) Tu ſe ie pag nom pergudilu, de nemamo ſami na ſebe, ſe ſeuupati inu ſeneſti, Temuzh na Buga (TT 1557: cc4a) gledai ti ſam na ſebe, de tudi ti ne bosh iskushouan (TL 1561: 89 = TT 1581-82: II, 163) Tedai on ſpet gre ſam vſebe inu praui (TT 1557: 218 = TT 1581-82: I, 306) Ieſus ie tudi gouuril hkanim, kir ſo ſami vſebe ſe ſauupali, de ſo brumni (TR 1558: S2a) Obtu on mora tudi, koker ſa te ludi, taku ſa ſam ſebe offrouati, ſa te Grehe (TT 1577: 32 = TT 1581-82: II, 277) Izjema je predlog pod, ob katerem dolga oblika ni okrepljena s sam. V večini del, kjer se pojavlja ta zveza (TT 1557, TR 1558, TT 1581-82 ), je rabljena samo oblika sebe. Inu ta zhlouik [...] nee premore, inu uershe pod ſebe (TT 1557: 396; podobno TT 1581-82: I, 564) Turki vſe kerszhanſtuu pod ſebe perprauio (TR 1558: E3a) on premore vſe rizhi pod ſebe vrezhi (TR 1558: K3a) Le v TT 1577 ob predlogu pod najdemo samo kratko obliko. Papeshi ſo Ceſſary, krali na ſemli, oba Mezha pud ſe perprauili (TT 1577: Mm4b) Per nashim pumnenim, ſo Turki skorai vſo Vogersko, slouensko, Croasko inu druge Deshele ſaterli inu pod ſe perprauili (TT 1577: XIX) 6.1.3.2.1.2 Ob večzložnih predlogih je Trubar prevladujoče uporabljal dolge oblike zaimkov: ob skozi dosledno, ob zoper pa so samo dolge oblike rabljene v TE 1555, TM 1555 in TT 1557; v TC 1550, TR 1558 in TP 1567 se je odločil samo za kratke oblike, ki prevladujejo tudi v TPs 1566; v TO 1564 in TT 1577 najdemo dosledno rabljeno zoper te poleg zoper mene in zoper sebe. V TT 1581-82 je večinoma ohranjal oblike iz predhodnih izdaj, v enem primeru pa je dolgo obliko spremenil v kratko. Inu aku ſedemkrat na dan greshi Inu aku ſedem krat na dan greishi ſubper tebe. Inu ſedemkrat na dan ſe ſuper te, inu ſedem krat na dan ſe pouerne htebi inu rezhe, Meni ie ſsal, pouerne htebi inu rezhe, Meni ie shal, taku odpuſti nemu (TT 1557: 223) taku odpuſti nemu (TT 1581-82: I, 212[=213]) 223 Tovrstna stava predloga pred sam v TT 1581-82 prevladuje: v tožilniku je razmerje čez sam sebe 2 : sam čez sebe 1, samo takšna stava se pojavi ob predlogih skuzi (dva zgleda) in za (en zgled), medtem ko je ob na, v in zuper sam uvrščen pred predlog (ob teh treh predlogih je zveza sam sebe rabljena le po enkrat). Stava predloga pred sam prevladuje tudi v drugih sklonih (R od sam sebe 31 : sam od sebe 2; D k sam sebi 1; M per sam sebi 8 : sam per sebi 1). Da različna stava ne odraža pomenskih razlik, kaže rodilniški zgled: »Aku du bode hotel po nega voli diati, ta bode ſpoſnal is tiga vuka, ie li on od Buga, oli aku iest ſam od ſebe gouorim. Kateri od ſam ſebe gouori, ta iſzhe ſuie laſtne zheſti« (TT 1581-82: I, 395). Nasprotno je ob kratki obliki se sam vedno uvrščen pred predlog. 196 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja 6.1.3.2.2 Krelj Pri Krelju najdemo zaimke ob predlogih čez, na, pred, pod, skozi, za in zoper.224 Razmerje med rabo dolgih in kratkih oblik je podobno kot pri Trubarju, a izpeljano dosledneje: ob večzložnih predlogih je uporabljal dolge oblike, ob enozložnih pa kratke. Edina izjema je enkratna raba dolge oblike ob predlogu za v KPo 1567. Sakai piſano ie, sapovedal ie Angelom ſvoim sa tebe, inu oni te imaio na rokah noſiti (KPo 1567: CVb) Zaradi nepredložno rabljene kratke oblike v neposrednem sobesedilu bi lahko domnevali, da je vzrok za izbor dolge oblike želja po stilističnem variiranju, vendar številni zgledi, kjer sta v obeh primerih rabljeni kratki obliki, kažejo nasprotno: vſe to ôzho tebi dati, ako pred me padeſh, inu me moliſh (KPo 1567: CXIb) Sa me nei trébi ſkèrb iméti, ako me lih bodo Iudi tèr Aydi krishali (KPo 1567: CIb) 6.1.3.2.3 Dalmatin Pri Dalmatinu najdemo najobsežnejši nabor predlogov, ob katerih se pojavljajo zaimki: čez, na, nad, ob, po, pod, pred, skuzi, za, zoper. 6.1.3.2.3.1 Ob večzložnih predlogih je skoraj dosledno rabil dolge oblike. Edina izjema je enkratna pojavitev kratke oblike zaimka za 1ed. ob predlogu zoper v DB 1584, pri kateri gre morda za stavsko odločitev, saj se kratka oblika pojavi na prelomu vrstice, v nadaljevanju povedi pa ji ob istem predlogu sledi dolga oblika.225 Inu ſte ſe tudi supèr me | hvalili, inu ſilnu ſupèr mene govorili (DB 1584: II, 77a) 6.1.3.2.3.2 Pri ne- in enozložnih predlogih je stanje zelo neenotno – izbira oblik se razlikuje tako ob posameznih predlogih kot pri različnih zaimkih in v različnih knjigah. 6.1.3.2.3.2.1 Samo dolgo obliko najdemo ob predlogih po (1ed. in 2ed.) in ob (Zp), oboje v DB 1584, vendar je pri vsakem zaimku v gradivu izpričan le po en primer. Pri Trubarju in Krelju nobenega od teh predlogov ne najdemo v zvezi z zaimki, zato primerjava ni mogoča. Od prevladujoče Trubarjeve rabe pa je Dalmatin očitno odstopil pri predlogu v, ob katerem je razen v DPa 1576, ki je tudi sicer blizu Trubarjevi normi, dosledno uporabljal dolge oblike. Veruiete li vi vBuga, Verujeteli v’Buga, Veruiete ui Vbuga, taku vi tudi vme ve- taku verujte v’mene taku tudi vme ve- ruite (DPa 1576: 7a) (DB 1584: III, 55b) ruite (TT 1557: 305) 224 Pri povratnem zaimku najdemo tudi zvezo ob ſebe, a iz sobesedila je razvidno, da gre za tiskarsko napako in za rodilnik ob predlogu od: »prideſh pres vſe oblaſti ſam ob[!] ſebe, inu tù nikai zhudniga noviga sazheniaſh« (KPo 1567: XXXIII). 225 Tudi tu številni zgledi, ko se dolga oblika ob predlogu zoper ponavlja, kažejo, da ne gre za stilistično variiranje: »Sakaj ony ſo ſvoja neverenſka inu golufſka uſta supàr mene odpèrli: Inu govore supàr mene s’falſh jesikom. Inu ony povſod supàr mene ſovrashnu govoré, inu pres urſaha supàr mene bojujo« (DB 1584: I, 308a); »Sakaj vus Zeug, kateri ſe supèr tebe nareja, nebo ſrezhe imèl. Inu vſe Iesike, kateri ſe supèr tebe ſtavio, imaſh ti v’praudi ferdamnati« (DB 1584: III, 22a). 197 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma kateri vme veruie, Kateri v’mene ve- kateri vme ueruie, ta bode tudi delal ta ruje, ta bo tudi ta ta bode tudi delal ta della (DPa 1576: 7b) della delal (DB 1584: dela (TT 1557: 306) III, 56a) V edinem primeru, ko je tudi v DPa 1576 rabljena dolga oblika, gre prav tako za neposreden prevzem Trubarjeve rabe. kadar ta iſti pride, taku bode ſuaril ta kadar ta iſti pride, bode ſuaryl ta Sueit sa Greh [. .] sakai oni neueruio ſueyt ſa ta Greh [. .] ſakai ne Veruio vmene (DPa 1576: 11b) umene (TT 1557: 311) Prav tako je Dalmatin dosledno pisal dolgo obliko 2ed. tebe ob predlogu mej (DB 1578, DB 1584, DM 1584), pri povratnem zaimku pa se v DB 1584 pojavlja samo kratka oblika se; v DM 1584 je v edinem primeru rabljena dolga oblika sebe, a gre za priredno zvezo z 2ed. ne vém, kaj bi mogèl mej ſebe inu mej tebe poſtaviti (DM 1584: LV) 6.1.3.2.3.2.2 Večjo neenotnost v rabi najdemo pri predlogih čez, na, pod, pred in za, zlasti v daljših delih. 6.1.3.2.3.2.2.1 V DB 1578 ob čez pri 1ed. nekoliko prevladuje kratka oblika me, pri 2ed. pa je tebe rabljen v približno dveh tretjinah primerov. Nasprotno se ob na pri 2ed. v treh od štirih izpričanih primerov pojavi kratka oblika te, pri 1ed. pa je ob tem predlogu enkrat rabljen mene in enkrat me. Še manjši je delež dolgih oblik ob za, medtem ko ob pred pri 1ed. močno prevladuje kratka oblika me, pri 2ed. pa je v edinem primeru rabljena dolga oblika tebe. Le povratni zaimek je ob vseh omenjenih predlogih vedno kratek, tudi ko je okrepljen s sam ali ko nastopa v priredni zvezi. inu bom ſam zhes ſe perprauil tu preklene (DB 1578: 24a) Aaronou perui Offer sa ſe inu sa ta Folk (DB 1578: 92b) Graf 40: Razmerje med rabo dolgih in kratkih oblik ob predlogih v DB 1578 198 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja Pri 1ed. in 2ed. sta v prirednih zvezah rabljeni dolgi obliki, a ne dosledno. taku bode GOSPVD zhudnu ſtabo rounal, shtraiffingami zhes te, inu tuoie Seime (DB 1578: 174a) Dolga oblika je rabljena tudi v primeru, ko je predložna zveza desni prilastek. oſtani en zhas per nemu [...] dokler negou ſerd zhes tebe miny (DB 1578: 25a) 6.1.3.2.3.2.2.2 V DB 1584 je delež dolge oblike 2ed. tebe v primerjavi s kratko te (ki prevladuje le ob predlogu za) v splošnem večji kot pri 1ed., kjer je v večini primerov pogosteje rabljena kratka oblika me. V nasprotju z DB 1578 najdemo dolgo obliko tudi pri povratnem zaimku, a redkeje kot pri drugih dveh zaimkih. Graf 41: Razmerje med rabo dolgih in kratkih oblik ob predlogih v DB 1584 Pri 1ed. in 2ed. sta dolgi obliki mene in tebe dosledno rabljeni v prirednih zvezah, spremenjeni so tudi primeri kratkih oblik v tem položaju iz DB 1578. taku bode GOSPVD zhudnu ſtabo taku bo GOSPVD zhudnu s’tabo ro- rounal, shtraiffingami zhes te, inu unal, s’ſhtrajfingami zhes tebe, inu tuoie Seime, inu suelikimi inu sdol- zhes tvoje Séme, inu s’velikimi inu gimi shtraifingami, s’hudimi inu s’dolgimi ſhtrajfingami, s’hudimi inu sdolgimi bolesanmi (DB 1578: 174a) s’dólgimi bolesanmi (DB 1584: I, 115a) ieſt imam sa te, sa tuoie Hlapze, inu jeſt imam sa tabe[!], sa tvoje Hlapce, sa tuoi Folk moliti (DB 1578: 54b) inu sa tvoj Folk moliti (DB 1584: I, 38b) Tudi sicer je v nekaj primerih kratko obliko iz prejšnjih izdaj (zlasti ob čez) Dalmatin spremenil v dolgo, nikoli pa obratno. on bode s’shaloſtnim ſerzẽ zhes te on bode s’shaloſtnim ſerzem zhes toshil (DJ 1575: 16) tebe toshil (DB 1584: II, 155a) Inu vſe lete prekletue bodo zhes te Inu vſe lete prekletve bodo zhes tebe prishle, inu te bodo pregainale, inu te priſhle, inu te bodo pregajnale, inu te bodo sadeile, dokler bosh ſatren bodo sadejle, dokler boſh satren (DB 1578: 173b) (DB 1584: I, 114b) Nasprotno je pri povratnem zaimku tudi v prirednih zvezah rabljena samo kratka oblika, ki prevladuje tudi v primerih, ko je predložna zveza prilastek (razen ob predlogu čez). tu ſo sa ſe inu sa ſvoje Otroke ohranili (DB 1584: II, 200a) 199 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma lepota néma biti isvuna [. .] v’tém, na Némogo pretèrpeti to prekleto praudo ſe obeſhanju tiga slatá (DB 1584: zhes ſebe, od GOSPVDA (DB 1584: III, 121a) III, 123a) Kratka oblika se večinoma prevladuje tudi ob sam. Izjema je Nova zaveza, kjer je v tej zvezi pogosteje rabljena oblika sebe, tudi v nekaterih primerih, ko je Trubar na istem mestu uporabil kratko obliko. Satu vy ſamy zhes ſebe prizhujete, Taku vi ſami zhes ſe prizho daiete, de ſte vy téh Otroci, kateri ſo Preroke de ſte otroci tih, kir ſo te Preroke moryli (DB 1584: III, 15a) umurili (TT 1557: 71) Na splošno najdemo velik delež dolgih oblik, zlasti ob čez, na in za, v Novi zavezi in Psalmih, čeprav so pri Trubarju močno prevladovale kratke oblike. V nasprotju z nepredložno rabo se je Dalmatin tu zelo oddaljil od svojega predhodnika. Nasprotno pa v delih, kjer ni imel Trubarjeve predloge, ob predlogih – z izjemo 2ed. ob čez in na – prevladujejo kratke oblike. 6.1.3.2.3.2.2.3 Nekoliko večje število zgledov za zaimke ob predlogih najdemo še v DM 1584, kjer pa je stanje precej drugačno kot v že obravnavanih delih. Ob predlogih čez in na 226 tako pri 1ed. kot pri 2ed. močno prevladujeta dolgi obliki mene in tebe, pri povratnem zaimku pa je dosledno rabljena kratka oblika se. Graf 42: Razmerje med rabo dolgih in kratkih oblik ob predlogih v DM 1584 VSmili ſe zhes me, ò GOSPVD Bug, vſmili ſe zhes me (DM 1584: CXXIII) vſmili ſe zhes mene, O vſigamogozhi, vezhni, neisrezheni Bug (DM 1584: XXIIII) ti Davidou Syn [...] vſmili ſe zhes mene (DM 1584: XLI) Nasprotno ob pred in za prevladujejo kratke oblike. Ob za je edina dolga oblika rabljena v zvezi s samostalnikom v istem sklonu, kjer so tudi v drugih primerih v tem delu rabljene dolge oblike. ena ſama kapliza krij tvojga lubesniviga Synu, katero je on sa mene vbosiga Greſhnika na krishi prelil (DM 1584: LX) vſmili ſe zhes mene tvojo vbogo Stvar (DM 1584: LXX) 226 Pri 1ed. so vse tri pojavitve kratke oblike zaimka uporabljene v enaki zvezi: osri se na me (DM 1584: XXVI, LXXIX, CXXXXVII); ob ostalih glagolih je uporabljena dolga oblika mene. 200 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja 6.1.3.2.3.2.2.4 V ostalih delih so od omenjenih predlogov zaimki izpričani samo ob čez, na in za. V DJ 1575 in DPr 1580 ob vseh treh predlogih prevladujejo kratke oblike, čeprav ob čez v DJ 1575 dvakrat najdemo čez tebe (proti štirim pojavitvam čez te). aku ſi kai kriuu rekel, taku nai shpot zhes tebe gre (DJ 1575: 19) Neoberni tuoijh ozhy od potrebniga, de ne bo toshil zhes tebe (DJ 1575: 16) V preostalih delih so ob čez skoraj vedno rabljene dolge oblike (izjema je enkratna pojavitev kratke oblike povratnega zaimka se v DPa 1576 ob dveh dolgih, ki pa je uporabljena v pesmi za ohranjanje števila zlogov). Shenam, ker ſo klagouale, | Sa nim ſe milu plakale, | Na poti ie gouuril: | De ſame zhes ſe iokaio | De tih shtraifing neuzhakaio (DPa 1576: B2b) Neplazhite ſe zhes mene, temuzh ſe plazhite ſame zhes ſebe, inu zhes vashe otroke (DPa 1576: 26b) Dolge oblike so v omenjenih delih dosledno rabljene tudi ob predlogu za, le ob na je Dalmatin večinoma uporabljal kratke oblike – dolge oblike najdemo kot prevladujoče samo v DC 1580, kjer pa ob sam in v priredni zvezi najdemo kratko obliko Zp se. Vſaki gledai na ſebe, inu ſi letu kſerci Merkaite ſami na ſe, inu na vſe vsami (DC 1580: F7a) Kardelu (DC 1580: E3a) V DC 1585 je v enaki zvezi rabljena dolga oblika sebe. Merkajte ſamy na ſebe, inu na tu vſe kardellu (DC 1585: B6a)227 6.1.3.2.4 Ostali avtorji 6.1.3.2.4.1 Juričič Pri Juričiču najdemo podobno kot pri Krelju skoraj dosledno rabo kratkih oblik ob enozložnih ( čez, na, pred, pod, za) in dolgih ob večzložnih predlogih ( skuzi, suprot, zoper). Tudi ob nezložnem predlogu v je pri 1ed. in 2ed. uporabljal kratki obliki me in te, pri edinem primeru zveze tega predloga s povratnim zaimkom, okrepljenim s sam, pa se je odločil za dolgo obliko sebe. S. Petar [...] ie ſam vſebe ſegal, vun shal inu ie milo plakal (JPo 1578: III, 134b) 6.1.3.2.4.2 Tulščak Tudi pri Tulščaku je stanje podobno: ob nezložnem predlogu v so sicer – kot pri Dalmatinu – rabljene samo dolge oblike, enako ob večzložnih skozi in zoper, ob enozložnih predlogih čez,228 pred in za pa je dosledno uporabljal kratke oblike; le ob predlogu na najdemo pri 2ed. poleg prevladujočega te tudi pet primerov rabe dolge oblike tebe. Od tega gre v enem primeru 227 Gre za citat iz Apd 20,28, pri katerem je tudi v DB 1584 uporabil dolgo obliko: »SAtu merkajte ſamy na ſebe, inu na tu vſe kardellu« (DB 1584: III, 73a); nasprotno je Trubar na istem mestu zapisal kratko obliko: »Natu merkaite tedai ſami na ſe, inu na tu uſe kardelu« (TT 1557: 401). 228 Navidezno se ob čez pojavi tudi dolga oblika 1ed., vendar kontekst pokaže, da je v tem primeru zhes prekrivna z 2. os. ed. glagola hoteti: »Ieſt proſſim tebe, de zhes mene neuredniga inu neume-talniga Zhloueka, skusi tuoio gnado ſturyti sadoſti, kenimu Slushabniku tiga Nouiga Teſtamenta« (TkM 1579: 94). 201 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma za rabo predložne zveze v desnem prilastku, v treh primerih pa zaimku sledi samostalnik v istem sklonu. my imamo slobodnuſt inu priſtop vſeim ſaneſſeinu, skusi to Vero na tebe (TkM 1579: 45a) Ony nehote merkati na tebe Goſpuda vſeh Gopudou, ni na ta deila tuoih Rok (TkM 1579: 27a) moia Dusha vupa na tebe shiuiga Boga (TkM 1579: 15b) tudi neuupaio na tu neguishnu blagu, Temuzh na tebe shiuiga Boga (TkM 1579: 87a) Vendar ob tem najdemo tudi dva primera, ko je ob samostalniškem prilastku rabljena kratka oblika zaimka. my vſo nasho skerb inu nadluge, na te nashiga lubiga Ozheta Vnebeſsih vſak zhas vershemo (TkM 1579: 58b) moie vupaine na te, moiga nervishiga Pomozhnika is nadlug, poſtauim (TkM 1579: 111a) Poleg v omenjenih zvezah najdemo en primer rabe dolge oblike na tebe ob glagolu vupati, ob katerem sicer v delu prevladujejo kratke oblike. nepuſti teimu konez vseti, kateriga ſi Puſti mene sgudo ſlishati tuoio ti ſturil inu ſtvaril, Sakaj na tebe ieſt gnado, sakai ieſt vupam na te vupam (TkM 1579: 130b) (TkM 1579: 69b) MOI Bug, inu Stuarnik Nebes inu Semle, na te ieſt vupam (TkM 1579: 32b) Kratko obliko te je uporabil tudi v primeru, ko je bil zaimek okrepljen s sam. Szhiti tuoie Kerſzhanſtuu, kateru ſe le na te ſamiga saneſſe (TkM 1579: 9b) 6.1.3.2.4.3 Trost Pri Trostu najdemo zaimke samo ob predlogih na in za; ob prvem prevladujejo dolge oblike, ob drugem pa je edina izpričana oblika (in sicer povratni zaimek) kratka ( za se). Vendar gre ob na v večini primerov za citate iz DB 1584. GOSPVD, ſpumni na mene kadar GOSPVD, ſpumni na mene, kadar pridesh v’tuoie Kraileiſtuu prideſh v’tvoje krajleſtvu (DB 1584: (TtPre 1588: 74) III, 46a) O ſmert, koku ſi ti le grenka, kadar na O Smèrt koku ſi ti le grenka, kadar na te te ſpumni en zhlouik (TtPre 1588: 103) ſpumni en zhlovik (DB 1584: II, 170a) Merkaite ſamy na ſebe, inu na tu vſe SAtu merkajte ſamy na ſebe, inu na kardellu (TtPre 1588: 39) tu vſe kardellu (DB 1584: III, 73a) V necitatnih delih Trostovega besedila najdemo ob na samo povratni zaimek. V primeru, ko je Zp rabljen ob sam v priredni zvezi, je (podobno kot pri zadnjem navedenem citatu iz DB 1584) uporabil dolgo obliko sebe, v edinem preostalem primeru pa kratko se. Kadar bi on ſnaiden bil, de bi bil ſam na ſebe, inu na ſuoih Bratou vezhnu iſuelizhanie poſabil (TtPre 1588: 13) ony moraio Hudizha inu ta Sueit reſerditi, inu taku teh oblaſtniko nemiloſt na ſe nakladati (TtPre 1588: 81) Ob predlogu za pa se je, čeprav je povratni zaimek okrepljen s sam, odločil za kratko obliko. Criſtus, katerimu ſamimu ta zhaſt slishi, ie ſam ſa ſe taku mogozh inu mozhan (TtPre 1588: 3) 202 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja 6.1.3.2.4.4 Znojilšek Tudi pri Znojilšku so številni citati iz DB 1584 močno vplivali na rabo dolgih in kratkih oblik ob predlogih. Kot Dalmatin je ob zoper rabil samo dolge, ob na, čez in v pa je raba neenotna. V večini biblijskih citatov je prevzel Dalmatinov prevod iz DB 1584 in s tem tudi njegovo izbiro oblike. vſe lete prekletve zhes te prideo, inu vſe lete Prekletve zhes te prideo, inu tebe sadeneo (ZK 1595: 69) tebe sadeneo (DB 1584: I, 114b) Riſnizhnu, riſnizhnu jeſt vam povém, Riſnizhnu, riſnizhnu jeſt vam povém, kateri v’mene veruje, ta ima vezhni kateri v’mene veruje, ta ima vezhni lebàn (ZK 1595: 101) leben (DB 1584: III, 50b) Kateri pak smoti eniga is letih nar Kateri pak smoti eniga is letih nar manſhih, kateri v’mene verujo, temu manſhih, kateri v’mene verujo, timu bi bulſhe bilu, de bi ſe njemu en bi bulſhe bilu, de bi ſe njemu en malinſki kamen na garlu obeſsil Malinſki kamen na gàrlu obéſsil (ZK 1595: 155) (DB 1584: III, 11b) Le v primeru citata iz Psalmov je spremenil Dalmatinovo dolgo obliko v kratko, ki jo je v TPs 1566 uporabil tudi Trubar, vendar je preostanek zgleda povzet neposredno po DB 1584 in ne po Trubarjevem prevodu. Klizhi na me v’tem Inu klizhi na mene Inu klyzhi na me zhaſsu tvoje nadluge: v’tem zhaſſu tvoje vtim zhaſſu tuie na- taku hozhem jeſt nadluge: taku hozhem dluge, taku ieſt hozho tebe odreſhiti, Inu jeſt tebe odréſhiti: Inu tebe odreshyti, Inu ti ti boſh mene zhaſtil ti boſh mene zhaſtil bosh mene zheſtil (ZK 1595: 115) (DB 1584: I, 292a) (TPs 1566: 95) V ZK 1595 je objavljenih tudi nekaj pesmi, pri katerih je – kot običajno – izbiro oblike nare-kovalo potrebno število zlogov v verzu. O naſh Ozha Nebeſki, My na te klizhemo, Vſa ſtvar je v’tvoji peſti, V’te ſe saneſsemo (ZK 1595: 191) Ozha Vſigamohozhi, My na te klizhemo, Kakor reuni Otroci, Tàr ſe saneſsemo (ZK 1595: 188) TI ſi ſe dal nam prou sposnat, Inu v’te tèrdnu verovat, Vishaj nas s’dobro veſtjo ſpat, s’Iutraj s’veſſelem gori vſtat (ZK 1595: 185) V preostalem besedilu je Znojilšek ob čez rabil dolge, ob v pa v edinem primeru kratko obliko. Tvoj ſveti Angel bodi per meni, de ta Hudi ſourashnik obene oblaſti zhes mene nedobi (ZK 1595: 183, skoraj enako 184) proſsim suſseb pak moje Farmane, de takimu ſramotnimu opraulanju inu ozhitim lasham mojih suparnikov zhes mene neverujo (ZK 1595: 20) Ieſt verujem de je Bug mene ſtvaril ſovſemi ſtvari, meni Duſho inu Tellu, ozhi, Vuſheſa inu vſe vude, pamet inu vſe Vme dal (ZK 1595: 86) Ob predlogu na prevladujejo kratke oblike (pri povratnem zaimku je se rabljena tudi v primeru, ko zveza predloga in Zp nastopa kot levi neujemalni prilastek v samostalniški zvezi), enkrat pa je Znojilšek uporabil tudi dolgo obliko 2ed. tebe, ko je zaimku neposredno sledil zvalnik. Vſeh Ozhi zhakajo na tebe GOSPVD (ZK 1595: 187) Satiga volo moj lubi Ozha jeſt na te klizhem (ZK 1595: 211) Katerih lepota nema biti isuna v’ſpletanju teh laſs, ali v’tem na ſe obeſhanju tega slata, ali v’oblazhilu tega gvanta (ZK 1595: 206) 203 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 6.1.3.3 Dolga in kratka oblika Ted. 3m ob predlogih V nasprotju z zaimki, ki ne izražajo spola, je bila izvorna edninska navezna tožilniška oblika moškega spola - ń v 16. stoletju rabljena redko in omejena na le nekaj predlogov; pri večini avtorjev jo najdemo le ob na, v in za, le pri Krelju se pojavlja še ob čez in nad. V splošnem pa je bila ob predlogih rabljena iz rodilnika prevzeta dolga oblika ńega. 6.1.3.3.1 Ob na Ob na najdemo kratko navezno obliko Ted. 3m -ń pri več avtorjih, a gre v večini primerov za posamične pojavitve ob močno prevladujoči dolgi obliki ( na ńega). Graf 43: Razmerje med rabo dolge in kratke (navezne) oblike Ted. 3m ob na 6.1.3.3.1.1 Tako je pri Trubarju nań uporabljena le enkrat v TO 1564, pri Dalmatinu pa dvakrat v dveh skoraj enakih zgledih v DB 1584. Inu vtakim reſmishlouanu ima en vſaki na Criſtuſeu Kerſt ſmisliti, inu ſto vero nan gledati (TO 1564: 46a) Satu je Saul vsel ta Mezh, inu je najn padèl (DB 1584: I, 167b) Satu je Saul vsel ſvoj mezh, inu je najn padèl (DB 1584: I, 224b) 6.1.3.3.1.2 Nekoliko več pojavitev (10) najdemo v TPo 1595, a v obsežnem besedilu predstavljajo le majhen delež. ſam Chriſtus [. .] najn kashe Ioannes pak je ta pervi, kateri [. .] na (TPo 1595: I, 214) njega kashe (TPo 1595: III, 90) de bi najn neposabili Bug ta je na njega posabil (TPo 1595: I, 193) (TPo 1595: II, 119) Satu je Bug najn pogledal Teh drugih devet bi ne bily na njega (TPo 1595: II, 311) pogledali (TPo 1595: I, 103) 6.1.3.3.1.3 Večji delež ima -ń le pri Krelju, vendar tudi pri njem prevladuje dolga oblika. V KB 1566 je sicer kratka oblika uporabljena v pesmi. Nam vſim vezhni leben dobil | Kijr vshe kàrſchen nain veroie | Pravizhan ie shivil bode (KB 1566: H6) 204 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja V KPo 1567 pa najdemo več pojavitev kratke oblike v proznem besedilu. To ie ta pèrvi zhudeſ, kateri ie Iesuſ moreio ſtrezhi inu ſlushiti vſim tim, ſturil v’Kani Galileſki, inu ſe iſkasal kijr ſo Chriſtuſovi, kijr na njega zhaſt ſvoio, inu Iogri niegovi ſo nañ veruio (KPo 1567: CXIIb) verovali (KPo 1567: LXIIIIb) Zhlovik ſe Boga boij inu nañ ûpa òzhe omiſliti inu shivéti, vſe te, (KPo 1567: CXXVIIIb) kateri na niega ûpaio (KPo 1567: CXXVIII) s’veſſelim ſarcom nain zhakamo Inu ſo tuliku Let tudi na niega (KPo 1567: XI) zhakali (KPo 1567: LV) 6.1.3.3.1.4 Juričič je od sedmih Kreljevih zgledov ohranil le dva, ostalih pet je spremenil (bodisi v dolgo obliko ali pa je uporabil drug predlog). Ioannes nei zbiflal na Criſtusu, sakai on ie reſnizhno vedil, da ie Criſtus ta praui Meſias, Ker ie ſperſtom nain kasal inu v’Iordanu ga karſtil (JPo 1578: I, 14b) sueſſelim Sarzom nain zhakamo (JPo 1578: I, 9a) Kateri Zhlovik ſe Boga boij inu nañ Kateri Zhlouik ſe Boga boij inu na ûpa (KPo 1567: CXXVIIIb) niega vpa (JPo 1578: I, 100) 6.1.3.3.1.5 V dveh primerih je nań uporabljen tudi pri Znojilšku v ZK 1595, in sicer v pesmih (v proznem besedilu je uporabljena dolga oblika na ńega): Kir vſaki ſtvari, daje ſvojo ſpisho, mi na tu nar preproſtiſhi moremo [. .] Shivini kàrmo na ozhino visho, dobrute Boshje ſposnati, inu sceliga Mladim vranizhom kir ſe najn ſerza v’pravi Veri na njega ſe saneſti saneſso. Hvalimo Boga (ZK 1595: 81) (ZK 1595: 192) Ieſt zho ſe najn saneſti, Vſelej v’dobrim tèr vslim, Shihar me zhe preneſti, satu jeſt dobru vejm (ZK 1595: 193) 6.1.3.3.1.6 Kratko obliko - ń ob na najdemo tudi v večini pesmaric, v *P 1563 je rabljena celo pogosteje kot dolga, a ker je razlog za izbiro med njima potrebna dolžina zloga, za to analizo zgledi niso relevantni. 6.1.3.3.2 Ob v V nasprotju z na navezno obliko -ń ob v pogosteje najdemo pri Trubarju, ob njem pa še pri Krelju, Tulščaku, v DB 1584 in TPo 1595. A tudi ob tem predlogu povsod razen pri Tulščaku, kjer je v edinem primeru rabljena oblika -ń, prevladuje dolga oblika ńega. 205 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Graf 44: Razmerje med rabo dolge in kratke (navezne) oblike Ted. 3m ob v 6.1.3.3.2.1 Trubar je - ń ob v uporabil le v treh delih. V TC 1550 se pojavi le enkrat. Na tu ye Goſpud Bug ſturill zhloueka is illoue parſti/ inu ye dahnill vuain vtu oblyzhe/ an duh tiga lebna (TC 1550: (5b)) V TT 1557 najdemo tri zglede (ponovljene v TT 1581-82), ki pa so vsi istovrstni. Ieſt tebi ſapoueim, de ti gresh uun is shnega, inu naprei uezh uain ne gresh (TT 1557: 125; podobno TT 1581-82: I, 175) ueliku Hudizheu ie bilu uain shlu (TT 1557: 188; podobno TT 1581-82: I, 264) Inu po tei mozhici ie ta Sludi vain shal (TT 1557: 304 = TT 1581-82: I, 431) V vseh drugih zvezah je rabljena dolga oblika ńega. 6.1.3.3.2.2 Pri Dalmatinu in Tulščaku najdemo samo po en primer rabe kratke oblike. Inu on ga je ogradil, inu s’kamenjem obsydal, inu je te nèr ſhlahtniſhe Tèrte v’njega saſsadil. On je tudi v’nym en Turn ſesidal, inu je eno Preſho vajn poſtavil (DB 1584: II, 2b) ieſt vta nervegshi Greh te Neuere inu zagaina nepadem, ali vain neperuolim (TkM 1579: 91b) 6.1.3.3.2.3 Pri Krelju so kratke oblike spet pogostejše. V KPo 1567 najdemo po tri pojavitve dolge in kratke oblike, pri čemer je ńega v vseh primerih rabljen ob glagolu verovati,229 ob drugih glagolih pa najdemo -ń. ſo ga v’lice bili, inu pluvali vañ Taku ſmo Goſpodnij, ako le v’niega (KPo 1567: CLXb) veruiemo (KPo 1567: LXXXIIb) Sato kamanie popado, inu ôte vañ vſaki kijr v’niega veroie, ne bode luzhiti (KPo 1567: CXXVIIIIb) pogublen (KPo 1567: XXIIII) ako Bog delavce ne naiemlie, taku On nam pak dai ſvoio Gnado, da nikuli vañ obedan ne pride v’niega veruiemo (KPo 1567: CV) (KPo 1567: XC) 6.1.3.3.2.4 Še pogostejša je oblika -ń v TPo 1595, kjer je njen delež v primerjavi z ńega sicer manjši kot pri Krelju ( v ńega 12 : vań 5), vendar je dolga oblika kar sedemkrat rabljena v evangelijskih odlomkih, ki so vzeti iz DB 1584, od preostalih petih primerov pa gre štirikrat 229 Kadar se je glagol verovati vezal s predlogom na, sta ob njem lahko rabljeni obe obliki (prim. 6.1.3.3.1). 206 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja za zvezo z glagolom verovati, ob katerem je kot pri Krelju vedno rabljen ńega. Le v enem primeru je dolga oblika rabljena ob drugem glagolu. Ony imajo v’njega boſti (TPo 1595: I, 298) Sicer pa zunaj evangelijskih odlomkov ob drugih glagolih najdemo le vań. Rauno kakor de bi ti v’enim Gradu vjet leshal [...] inu bi ſliſhal, koku bi ſe vajn ſtreilalu (TPo 1595: I, 10) kir bi ſam na teim greihu, kadar bi jeſt vain pervolil, dolshan bil (TPo 1595: I, 222) le ta Vera [...] je ta prava Moshna, ali ſhakel, kateriga my imamo goridershati, inu takou dar vain prejeti (TPo 1595: II, 94) Chriſtuſu ta zholnizh poſsodio, de vajn ſede (TPo 1595: II, 154) bodete taku knym padli, kakor ta neſreli zhervojedinaſti ſad, kadar vejter vain pride (TPo 1595: II, 174) 6.1.3.3.3 Ob za Najpogosteje je navezna oblika Ted. 3m rabljena ob predlogu za. Graf 45: Razmerje med rabo dolge in kratke (navezne) oblike Ted. 3m ob za 6.1.3.3.3.1 Pri Trubarju je v TC 1550 in v TE 1555 v edinih primerih Ted. 3m ob za rabljena oblika - ń. ne proſſi vezh ſuetnikou de bi ſan proſſili/ temuzh ſerzhnu tar veſelu/ ſam ſtopi pred Buga (TC 1550: 235(125b)) Inu kadar ſo oni nega bili Cryshali, resdile vmei ſebo nega guant, inu ſo ſain ta loos vergli (TE 1555: L7a = TT 1557: 88–89; podobno TT 1581-82: I, 126) Zgled iz TE 1555 se ponovi tudi v TT 1557 in TT 1581-82, kratka oblika pa je v obeh delih rabljena tudi na vzporednem mestu v Lukovem evangeliju. Inu oni ſo nega guant reſdelili, inu ſo Inu oni ſo nega guant reſdeilili, inu ſo ſan loſſali (TT 1557: 248) ſain loſſali (TT 1581-82: I, 349) Še en primer zań najdemo tudi v Eni dulgi predguvori, po enega pa še v TO 1564, TPs 1566 in TL 1567 (kjer je rabljen izmenično z dolgo obliko); v vseh sicer prevladuje dolga oblika ńega. Na drugi dan pag, nega porozhi timu Oshteriu inu oblubi vſe, kar kuli fercera, ſan plazhati (TT 1557: qb) 207 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma nai ſi ie Bug tu nebu cilu lipu, inu ta drugi vezhni leben vnebeſsih goſposki, veſſel, sladak inu dober ſturil, taku uſai mi, kadar ſmo ſdraui ſain ne rodimo inu neuprashamo (TO 1564: 143b) Ena velika Toshba zhes vſo Zhlouesko shahto, kir ne ſna prou Boga, ſain ne rodi (TPs 1566: 98b) ie S. Paula proſsil, de ie ſa nega timu Filemonu piſſal inu ſain proſsil (TL 1567: 80b) 6.1.3.3.3.2 Nasprotno je Krelj ob za uporabljal samo navezno obliko - n. Vidimo kadàr en bolnik ſpet sdrav pride [...] inu ky ſpet to ſtaro bolesan dobi, da v’druguzh velikò huiſhi sain ſtoij (KPo 1567: CXXII) Veliko ie zhudo, kadàr vſi Iogri od Chriſtuſa teko, da ie iſhe gdo, kateri sain mari? (KPo 1567: CLXVIII) Bog ôzhe, da ſe ima vſaki dar [...] ſ’pravo mero vshivati [...] Boga sãn sahvaliti (KPo 1567: CXXVIIb) 6.1.3.3.3.3 Tudi pri Dalmatinu je raba - ń ob za pogostejša kot ob drugih predlogih. En zgled zań najdemo v DB 1578, kjer je v neposrednem sobesedilu v enaki zvezi rabljena tudi dolga oblika za ńega; v DB 1584 je besedilo, kjer je bila v DB 1578 rabljena kratka oblika, spremenjeno. on ie taiſti Studenez imenoual Eſek, on je tajſti Studenez imenoval Eſek, satu, ker ſo ſe ſain kregali. Ony ſo satu, ker ſo ony njemu bily krivu tudi en drugi ſtudenez koppali, inu ſo ſturili. Ony ſo tudi en drugi Studenez ſe tudi sa nega kregali (DB 1578: 23a) koppali, inu ſo ſe tudi sa njega krégali (DB 1584: I, 17a) Najdemo pa dva primera rabe kratke oblike v evangelijih v enaki zvezi kot pri Trubarju, vendar gre samo v primeru iz Lukovega evangelija za enako mesto. V Matejevem evangeliju je Dalmatin Trubarjevo kratko obliko spremenil v dolgo, kratko pa je uporabil na vzporednem mestu v Markovem evangeliju, kjer se je Trubar odločil za vezavo s predlogom na. kadar ſo ony njega bily krishali, kadar ſo oni bili nega Cryshali, ſo njegou Gvant delili, inu ſo sajn resdile nega guant, inu na nim uergo loſsali, kateri bi kaj dobil (DB 1584: ta los, kateri bi kai uſel (TT 1557: 150) III, 28b) ony ſo delili njegou gvant, inu ſo sajn Inu oni ſo nega guant reſdelili, inu ſo los metali (DB 1584: III, 45b) ſan loſſali (TT 1557: 248) KAdar ſo pak bily njega krishali, ſo Inu kadar ſo oni nega bili Cryshali, njegou Gvant delili, inu ſo sa njega resdile vmei ſebo nega guant, inu ſo loſsali (DB 1584: III, 18a) ſain ta loos vergli (TT 1557: 88–89) Večino zgledov v DB 1584 najdemo v uvodih k biblijskim tekstom, v katerih so primeri z dolgo obliko redkejši.230 Od štirih zgledov so kar trije ob glagolu marati, ob katerem pa je bila prav tako v treh zgledih rabljena tudi dolga oblika za njega. 230 Morda bi lahko iz tega sklepali, da je jezik v uvodih kot nebiblijskih besedilih, ki dopuščajo večje odmike od predloge, bliže govorjenemu jeziku, kar bi pomenilo, da so v Dalmatinovem govoru kratke oblike prevladovale. Vendar zgolj na podlagi enega predloga tega ne moremo potrditi, v splošnem pa je Dalmatin tudi v uvodih zvesto sledil Luthrovi predlogi. 208 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja h’timu je tudi Lakomnoſt in GOSPVD, kaj je zhlovik, de ſe ti Mammon taku gmajn, de ſe je trebi njega pooblaſtiſh? Inu zhlovezhku bati, de bodo S. Evangeli islakotovali, dete, de ti sa njega maraſh? inu bodo tulikajn sajn marali, kakòr (DB 1584: I, 315b) ſo sa Lota marali v’Sodomi (DB 1584: II, 93a) Ta drugi ſhtuk je, inu ta nar bulſhi on sa njega nemara, inu nezhe od (kateriga Iudje nehote viditi inu sajn njega niſhter véditi (DB 1584: marati) (DB 1584: II, 58b) II, 89b) Sakaj ſtoji piſſanu, de ſe tém vbogim ker ſo GOSPVDA sapuſtili, inu sa Evangeli prediguje, ty Bogati sajn njega nemarajo (DB 1584: II, 105) nemarajo (DB 1584: II, 105) ſposná inu vuzhy tak Evangeli pred Ludmy, inu ſvoj leben sajn vaga (DB 1584: III, 2b) 6.1.3.3.4 Ob drugih predlogih Le pri Krelju je kratka oblika 3m - ń rabljena tudi ob enozložnih predlogih, ki se končajo na soglasnik, in sicer ob čez in nad. Ob čez nekoliko prevladuje njega (4 proti 3), pri nad pa je v edinem primeru zveze s Ted. 3m rabljena oblika -ń. Le ſpravdo zhesan, potle ta Ogãn, alli Sakai kijr ôzhe kàrſchenik biti [. .] v’uodo (KPo 1567: CLIIIIb) ta more tèrpeti, da ſe Hudizh, ſvet, vrag zhes niega poſtavi (KPo 1567: XCVIII) Stém ie ôtel ijm nih ſàrce oshgati, on nei v’obeni ſtalti [. .] ti poſtavi da bi ſe zhesan vſmilili (KPo 1567: podvèrshan alli podloshan, da bi ona CLXb) zhes niega Oblaſt imela (KPo 1567: LI) najſi ie doſti krivih prizh vſtalu inu Sato ti Viſhi Farij [. .] vſtaneio zhes prizhalu zhesan, ſai néſo niſtar mogli niega, mu ſilijo (KPo 1567: XIb) (KPo 1567: CLIIII) Kadàr pak en mogochiſhi zhes niega pride, inu ga omore, taku mu vsame niega oroshie (KPo 1567: CXXIb) Kadàr pak edã mozhnéſhi pride nadàn, inu ga omore, taku mu vsame vſe oroshie (KPo 1567: CXVIIIb) Ker se predloga končata na soglasnik, je pred -ń rabljen vezni vokal. Ob nad je to polglasnik, ob čez pa doslednost zapisa kaže na a. Kreljev zapis pa nakazuje tudi, da je bil ob teh dveh predlogih izgovor ń nepalatalen.231 6.1.3.3.5 Pri naveznih oblikah – tožilniških enozložnih, a naglašenih oblikah, rabljenih v zvezi s predlogi – se je pokazala bistvena razlika v rabi pri osebnih zaimkih, ki ne izražajo spola, na eni strani in pri tretjeosebnem zaimku moškega spola v ednini na drugi, čeprav gre pri vseh za iz praslovanščine podedovano tožilniško obliko, ki je bila pred uveljavitvijo kategorije 231 Razlog za razliko bi lahko bila dvozložnost zveze in naglas na predhodnem zlogu (kadar je zveza naveznega zaimka in predloga enozložna, je izgovor palatalen), vendar je zaradi mehkosti ń v besedi Ogãn ta razlaga malo verjetna. 209 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma živosti rabljena v vseh položajih. Medtem ko so prve pri določenih predlogih rabljene kot prevladujoče dvojnice, pa so se za Ted. 3m -ń avtorji – z delno izjemo Krelja – odločali redko, le ob predlogih na, v in za; lahko je bila omejena na specifične zveze. Tudi pri zaimkih, ki ne izražajo spola, raba ni bila dosledna: v splošnem so ob enozložnih predlogih prevladovale kratke oblike, ob večzložnih pa dolge, a dosledno je bila ta delitev iz-peljana le pri Juričiču. Ob nezložnem predlogu v se je raba pri posameznih avtorjih razlikovala: pri Trubarju in Juričiču so prevladovale kratke, pri ostalih pa dolge oblike. Tudi ob predlogih, kjer so prevladovale kratke oblike, pa so bile zlasti v poznejših delih dolge rabljene pogosteje v zvezah, kjer so bile lahko v nepredložnih položajih rabljene samo dolge oblike (priredne in protistavne zveze, prilastek itd.; prim. 6.1.3). Primerjava med avtorji je pri predložno rabljenih zaimkih pokazala ravno nasprotno tendenco kot pri nepredložni rabi: pri Trubarju v splošnem prevladujejo kratke oblike, v poznejših delih pa raba dolgih oblik narašča, kar je vidno tudi v različnih Dalmatinovih izdajah svetopisemskih prevodov. 6.1.4 Vzroki za pogosto rabo dolgih oblik v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja 6.1.4.1 Vpliv tujejezičnih predlog 6.1.4.1.1 Pogosti rabi dolgih oblik zaimkov, zlasti v nepredložnih položajih, v strokovni literaturi doslej ni bilo posvečene veliko pozornosti. Matija Murko (1892: 51–53) jo je na kratko predstavil v razpravi o enklitikah v slovenščini, omenjena je tudi v primerjalnih analizah jezika posameznih piscev, npr. Trubarja in Krelja (Kopitar 1809: 426; Orožen 1996: 179), Krelja in Juričiča (Merše 1998: 224), Trubarja in Juričiča (Merše 1996: 98). O vzrokih zanjo se navedeni jezikoslovci večinoma niso izrecno opredeljevali, so pa zamenjavo dolgih oblik s kratkimi ali obratno večinoma obravnavali kot vprašanje večjega ali manjšega germaniziranja posameznih piscev.232 Vendar se zaradi razlik v rabi dolgih in kratkih oblik v predložnih in nepredložnih zvezah, pri nepredložnih pa tudi razlik glede na osebo, število in celo sklon, s to razlago ni mogoče zadovoljiti. Če bi se avtorji za dolge oblike res odločali le pod vplivom nemščine, ki ne pozna dvojnih oblik zaimkov, ne bi prihajalo do sistematičnih razlik, ki so se pokazale v analizi celotnega gradiva. 6.1.4.1.2 Primerjava besednega reda Luthrovega ter Trubarjevega in Dalmatinovega prevoda Lk 15–17 (prim. 6.1.3.1.3.3.2) je pokazala tudi, da slovenska protestanta večinoma nista ohranjala nemškega besednega reda, kadar je bil ta v nasprotju z načeli stave v slovenščini 16. stoletja, zato tudi besednoredno kalkiranje ne more biti vzrok za pogosto rabo dolgih oblik. Še bolj je to razvidno, če na podlagi istega odlomka primerjamo rabo zaimkov v položaju, kjer bi lahko avtorja izbrala tako dolgo kot kratko obliko, ne da bi s tem kršila načela stave (večinoma gre za drugo mesto v stavku, za drugo prim. 6.1.3.1.3.1). 232 Murko (1892: 53–55) sicer nemščine ne omenja, govori pa o večji ali manjši skladnosti z »narodnim govorom« pri posameznih avtorjih. 210 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja V primerih, kjer je besedni red enak nemškemu, je pri Trubarju v vzorčnem besedilu razmerje med rabo dolgih in kratkih oblik zelo podobno, kot se je pokazalo pri analizi vseh njegovih del. Graf 46: Razmerje med rabo dolgih in kratkih oblik v Trubarjevem in Dalmatinovem prevodu Lk 15–17 v položajih, v katerih so lahko stale oboje, v primerih, ko je bil besedni red enak kot v Luthrovem prevodu Čeprav bi lahko ob ohranitvi enakega besednega reda kot v nemščini izbiral kratke oblike, te najdemo le v Ted. 3m, in sicer v polovici primerov ( ńega 2 : ga 2). Tudi pri Dalmatinu je v splošnem slika podobna, le da se je enako kot v celotnem gradivu za kratke oblike odločal nekoliko pogosteje kot Trubar: v odlomku jih najdemo v T 1ed. (po en zgled za mene in me) ter Ted. 3m ( ńega 3 : ga 4) in 3ž (kjer je izpričana samo kratka oblika jo). Aku tui brat greshi Aku tvoj Brat So dein Bruder an ſubper tebe, ſuari ga, gréſhi supàr tebe, dir sündiget/ so inu aku nega greua, poſvari ga: inu aku straffe jn/ Vnd so er taku ti nemu odpuſti ſe popravi, taku mu sich bessert/ vergib (TT 1557: 223) odpuſti (DB 1584: jm (LB 1545: Lk 17,3) III, 41b) Ieſt ueim kai hozho Ieſt vejm, kaj ho- Jch weis wol was diati, de kadar bom zhem ſturiti, ka- ich thun wil/ wenn odſtaulen od te dar bom vshe od ich nu von dem shaffarye, de mene Shaffarie poſtaulen, Ampt gesetzt werde/ uſameio unih hishe de me v’ſvoje hiſhe das sie mich in jre (TT 1557: 220) vsameo (DB 1584: Heuser nemen III, 41a) (LB 1545: Lk 16,4) Inu kadar on no Inu kadar jo najde, Vnd wenn ers fun- naide, taku no na taku jo veſselu na den hat/ so leget ers ſuio ramo ueſſelu ſvoje rame poloshy auff seine Achseln gori poloshi (DB 1584: III, 40b) mit freuden (TT 1557: 217) (LB 1545: Lk 15,5) Tudi v primerih, ko ni ohranil besednega reda nemške predloge, se je Trubar pri vseh izpričanih osebah in sklonih z izjemo Ted. 3m odločil za dolge oblike, pri Ted. 3m pa je delež kratke oblike ga s sedmimi pojavitvami v primerjavi z dvema pojavitvama dolge oblike ńega večji kot v primerih, ko je besedni red enak nemškemu. 211 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Graf 47: Razmerje med rabo dolgih in kratkih oblik v Trubarjevem in Dalmatinovem prevodu Lk 15-17 v položajih, v katerih so lahko stale oboje, v primerih, ko je bil besedni red drugačen kot v Luthrovem prevodu Tudi pri Dalmatinu je delež kratkih oblik večinoma nekoliko večji kot v primerih, ko je bil nemški besedni red ohranjen, vendar gre pri odstopajočih primerih večinoma za zglede ob velelniku, kjer so v splošnem pogosteje rabljene kratke oblike (prim. 6.1.3.1.1.12). Natu nega ozha gre Tedaj je njegou Ozha Da gieng sein Vater vunkai, inu ga proſsi vunkaj ſhàl, inu ga her aus/ vnd bat jn (TT 1557: 219) je proſsil (DB 1584: (LB 1545: Lk 15,28) III, 41a) opashi ſe, inu ſtreſi ſpodréshi ſe, inu mi schürtze dich/ vnd meni dotle ieſt ieim ſlushi, dokler jeſt diene mir/ bis ich inu pyem (TT 1557: jém inu pyem esse vnd trincke 223) (DB 1584: III, 41b) (LB 1545: Lk 17,8) Na podlagi povedanega torej ne moremo trditi, da je upoštevanje besednega reda nemške predloge vplivalo na izbor dolge ali kratke oblike, saj sta se avtorja v položajih, kjer sta glede na načela stave lahko uporabila eno ali drugo, pri posameznih zaimkih odločala podobno kot na splošno v svojih besedilih, in sicer ne glede na to, ali sta ohranila enak besedni red kot v nemščini ali sta ga spremenila. 6.1.4.1.3 Proti enoznačnemu vplivu predloge govori tudi raba dolgih in kratkih oblik v prevodnih in neprevodnih besedilih. Ker so se zlasti pri Trubarju odstopanja od prevladujoče rabe dolgih in kratkih oblik v prostih zvezah večkrat pojavljala v predgovorih in robnih opombah, bi lahko domnevali, da je bila izbira odvisna tudi od tega, ali je šlo za prevod ali za samostojneje tvorjeno besedilo. Vendar primerjava med rabo tožilniških233 dolgih in kratkih oblik v TT 1557, ki poleg prevodov novozaveznih besedil vsebuje tudi v veliki meri samostojno oblikovano 233 Tožilniške oblike so bile izbrane, ker so v zvezah s prosto rabo izpričane pri največ zaimkih in so v tem sklonu pri vseh osebah in številih najpogosteje rabljene oboje oblike. Izpuščena sta Ted. 3ž, ki ga najdemo samo v evangelijskih odlomkih, zato za to primerjavo ni relevanten, in Ted. 3s zaradi le izjemne rabe dolge oblike. V Tmn. 3mžs sta upoštevani samo izvorni tožilniški obliki ńe/ je. 212 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja Eno dulgo predguvor in številne robne opombe, kaže, da v večini primerov v omenjenih treh tipih besedil ne prihaja do večjih razlik. Graf 48: Razmerje med rabo dolgih in kratkih oblik v predgovoru, robnih opombah in biblijskih besedilih v TT 1557 Pri T 1ed. v Eni dulgi predguvori razmerje med rabo dolge oblike mene in kratke me ni bistveno drugačno kot v evangelijskih prevodih, pri 2ed. pa je delež redkeje rabljene kratke oblik te v slednjih celo nekoliko večji kot v predgovoru (v robnih opombah T 1ed. in 2ed. ni izpričan). Enako velja za Tmn. 3mžs, kjer je ob prevladujoči dolgi obliki ńe kratka oblika je najpogosteje rabljena v evangelijskih prevodih, najredkeje pa v predgovoru. Le v Ted. 3m, kjer sicer prevladuje kratka oblika ga, je delež dolge oblike ńega bistveno večji v prevodnih besedilih, vendar gre za specifiko zgodnejših Trubarjevih prevodov, medtem ko je v poznejših prevodih raba dolge oblike redkejša, njen delež je večinoma primerljiv z deležem v robnih opombah v TT 1557 in bistveno manjši kot v Eni dulgi predguvori. 6.1.4.1.4 S tujejezičnimi predlogami je povezana tudi domneva, da je prevlada dolgih oblik pri Trubarju in njegovih naslednikih posledica želje po zavestnem oddaljevanju od vsakdanjega govorjenega jezika234 in s tem večji »knjižnosti« besedila. Kopitar (1809: 294) je domneval, da so na podlagi latinščine in nemščine, ki nista poznali dvojnih oblik osebnih zaimkov, protestantski (in tudi poznejši) pisci kratke oblike razumeli kot glasovno krnitev dolge oblike v govorjenem jeziku, torej kot nefunkcionalno dvojnico. To bi lahko pojasnilo Trubarjevo skoraj popolnoma prevladujočo rabo dolgih oblik v TC 1555235 in nadomeščanje kratkih oblik Tmn. 3mžs in Ted. 3ž v zgodnejših delih z dolgimi v poznejših izdajah, domnevi pa 234 Tako lahko razumemo pripombo Martine Orožen (1996: 126), da je pogosta raba naslonskih oblik zaimkov v Trubarjevem prevodu Psaltra znak pogovornosti. 235 Posebnost TC 1555 v sklopu drugih Trubarjevih besedil bi teoretično lahko pripisali tudi korektor-skim posegom. V tem delu namreč najdemo pod predgovorom poleg kratic T. in V., ki označujeta Trubarja in Vergerija, tudi kratico N., za katero ni ugotovljeno, koga označuje. Če drži Ruplova (1962: 92) domneva, da gre za Jakoba Andreaeja, ta kot Nemec, ki ni znal slovensko, gotovo ni posegal v oblikovno plat Trubarjevega besedila. 213 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma nasprotuje občasno nadomeščanje dolgih oblik R/Ted. ńega in Ded. ńemu z ga in mu; kot že omenjena razlika v rabi dolgih in kratkih oblik pri posameznih zaimkih tudi razlika v smeri sprememb kaže, da so bila merila za različne zaimke različna. Zaradi pomanjkanja virov pa je nedokazljiva že sama domneva o pogostejši rabi kratkih oblik v govorjenem jeziku tistega časa, čeprav bi nanjo kazala Bohoričeva pripomba v slovnici o kratki obliki Ded. 3ms mu, ki »frequentatissimum est apud Slavos« (BH 1584: 55).236 Tudi najdaljše ohranjeno sočasno katoliško besedilo, Recljev prevod Gorskih bukev iz leta 1582, je prevod iz nemščine, zato ne moremo trditi, da odraža stanje v sočasnem govorjenem jeziku v večji meri kot besedila protestantov, v njem pa lahko prav tako opazimo pogosto rabo dolgih oblik v nepoudarjenem položaju, ki je kot pri protestantih posebej izrazita v dajalniku (Jelovšek 2021: 185). Na omenjenem mestu v slovnici je Kopitar še izrazil obžalovanje, da avtorji niso prevajali iz grščine, italijanščine in francoščine, ki bi jih s svojim zgledom funkcionalne dvojnosti različ- nih zaimenskih oblik napeljevala k pravilnejši rabi. Njegovo domnevo vsaj deloma potrjuje pogosta raba kratkih oblik pri Krelju, ki je v svojem prevodu sicer nemške Spangenbergove postile evangelijske odlomke prevajal predvsem po grškem izvirniku (Ahačič 2007a: 281). Kot je bilo nakazano v pregledu rabe dolgih in kratkih oblik, pa Krelj pri tem ni dosleden; tudi v prevodih evangelijev najdemo dolge oblike na mestih, kjer so bile v grščini rabljene zaimenske klitike.237 Moi Ozha ie ta kijr mene zhaſti ἔστιν ὁ πατήρ μου ὁ δοξάζων με (KPo 1567: CXXVIIIIb) (GB: Jn 8,54) Tvoij Lüdie inu velikifarij[!] ſo tebe τὸ ἔθνος τὸ σὸν καὶ οἱ ἀρχιερεῖς meni v’roke dali (KPo 1567: CLIX) παρέδωκάν σε ἐμοί (GB: Jn 18,35) 6.1.4.1.5 Po drugi strani bi lahko na Kreljevo rabo kratkih oblik vplivala tudi hrvaška predloga, ki naj bi jo uporabljal pri prevodu evangelijskih odlomkov (prim. Oblak 1894: 213; Breznik 1917: 171; Logar 1932). Ahačič (2007: 281–282) na podlagi formule kunimu zhasu, ki pogosto uvaja evangelijski odlomek, domneva, da je treba to predlogo iskati med tedanjimi lekcionarji ali postilami, kot so lekcionar Bernardina Spličanina ter glagolska (1563) in cirilska (1562) postila Antona Dalmate;238 navaja tudi prvi del Nove zaveze Stepana Konzula in Antona Dalmate iz leta 1563.239 Vendar primerjava posameznih odlomkov pokaže, da so tudi v omenjenih besedilih na mestih, kjer je Krelj uporabljal kratke oblike zaimkov, pogosto rabljene dolge oblike. Na podlagi primerjanih odlomkov lahko sklepamo, da je na prevladujočo rabo kratkih oblik pri Krelju v evangelijskih odlomkih verjetneje vplivala grščina; ta je ločevala nenaglašene in naglašene oblike zaimkov, ki so se deloma tudi oblikovno razlikovale. Hrvaški zgledi pa hkrati kažejo, da pogosta raba dolgih zaimenskih oblik v 15. in 16. stoletju ni značilnost le slovenščine. 236 Če razumemo, da se opomba nanaša na pogostost rabe kratke oblike in ne na pogostost afereze kot jezikovnega pojava. 237 V grščini se pri nekaterih zaimkih, kjer slovenščina pozna dvojničnost med dolgimi in kratkimi oblikami (npr. T 2ed.), nenaglašene oblike od naglašenih oblikovno ne razlikujejo; zato se zanje uporablja izraz klitične oblike. 238 Z Dalmatovima tekstoma Kreljev prevod na posameznih mestih primerja tudi Oblak (1894: 213). V pregledu je zaradi lažje dostopnosti navedena latinična izdaja iz leta 1568. 239 Čeprav sam v analizi odlomka Mt 21 ne najde podobnosti z navedenimi teksti. 214 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja 6.1.4.2 Znotrajjezikovni vplivi 6.1.4.2.1 Izrazito razliko v rabi dolgih in kratkih oblik med Trubarjem in Kreljem bi lahko pripisali tudi različnim narečnim osnovam, vendar je domneva nedokazljiva, saj brez ustreznih virov ne moremo določiti načel njihove distribucije v 16. stoletju. 6.1.4.2.2 Zaradi Trubarjevega katoliškega šolanja in dolgoletne pridigarske dejavnosti pred uradnim prestopom v protestantizem bi lahko na njegovo pogosto rabo dolgih oblik vplival tudi t. i. nadnarečni kulturni jezik (prim. Pogorelec 2011: 55–59), kot se je oblikoval za versko rabo;240 vendar se pri tem srečujemo z le nekoliko manjšo težavo kot pri domnevi o različni narečni podlagi, saj so zapisi redki, kratki in besedilno specifični (ohranjeni so predvsem molitveni obrazci), zato je na njihovi podlagi težko določati načela rabe posameznih oblik. 6.1.4.2.3 Na podlagi povedanega je mogoča le ugotovitev, da pogoste rabe dolgih oblik pri Trubarju ali kratkih pri Krelju v položajih s prosto rabo ne moremo v celoti pripisati tujejezičnemu vplivu, vzroka zanjo pa se zaradi pomanjkanja pred- in neknjižnih zapisov ne da z gotovostjo določiti. 6.2 Obvestilno nenujni zaimenski osebek ob osebni glagolski obliki Med skladenjskimi značilnostmi (zlasti prevedenih) besedil v 16. stoletju je bila v strokovni literaturi večkrat omenjena tudi raba obvestilno nenujnega zaimenskega osebka ob osebni glagolski obliki (med novejšimi npr. Orožen 1996: 178; Merše 2013: 153; Orel 2019a: 194). Navadno je bila opredeljena kot kalkiranje; tako jo je M. Orožen (1996: 178) označila kot eno od najbolj opaznih tujih prvin na skladenjski ravnini ob slovenjenju nemškega obveznega člena. Vendar vprašanje odvisnosti od nemške rabe še ni bilo podrobneje obravnavano. V nadaljevanju je zato na podlagi manjšega vzorca predstavljena raba zaimenskega osebka pri najpomembnejših protestantskih piscih kontrastivno s prevodnima predlogama (Luthrovim biblijskim prevodom in Vulgato). 6.2.1 Trubar in Dalmatin Od okoli 120 dvodelnih stavkov v analiziranem gradivu241 se Trubarjeva in Dalmatinova (ne)raba zaimenskega osebka v več kot dveh tretjinah primerov prekriva z Luthrovo.242 Tako kot v nemščini ga ne uporabljata ob velelnikih in praviloma tudi ne v neprvih členih (zlasti 240 Pri tovrstnih besedilih, ki so bila v prvi vrsti predloge za govorno podajanje, bi lahko bila pogostejša raba dolgih oblik posledica želje po večjem poudarjanju osebnih zaimkov ali po zagotavljanju večje jasnosti govorjenega besedila z rabo bolj prepoznavne dvozložne oblike. Za opozorilo na to možnost se zahvaljujem dr. Ireni Orel. 241 Za primerjavo je bilo izbranih pet evangelijskih odlomkov, ki jih najdemo tudi v zimskem delu Spangenbergove postile in torej v Kreljevem in Juričičevem prevodu. Izbrana so bila besedila, ki so imela opazen delež stavkov brez samostalniškega osebka: Lk 21,25–33, Mt 11,2–10, Jn 1,19–28, Lk 2,41–52 in Mt 8,1–13 (pri tem ni bilo določeno številčno merilo, kako velik delež stavkov mora biti v izbranem odlomku, temveč so bili odlomki izbrani na podlagi subjektivne presoje ob branju). 242 V analizi so bili upoštevani vsi zaimenski osebki, ne glede na njihovo morebitno poudarjenost v besedilu. Ta je pogosto lahko stvar interpretacije, kot kažejo tudi različni biblijski prevodi, 215 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma vezalnih) priredij, ne glede na to, ali je v prvem stavku priredja osebek samostalniški ali zaimenski. Večinoma pa ga uporabljata v enostavčnih povedih in v prvih členih vezalnih priredij, čeprav v nekaterih primerih prihaja tudi do odstopanj pri enem ali drugem avtorju. Pri tem je primerov, ko je Trubar izpustil zaimenski osebek, Dalmatin pa ga je uporabil, bistveno več kot obratnih primerov, ko se Trubarjev prevod pri rabi zaimenskega osebka ujema z Luthrom, pri Dalmatinu pa je osebek izpuščen.To se sklada z drugimi ugotovitvami o večji Dalmatinovi skladenjski odvisnosti od Luthrovega prevoda. Luther Trubar Dalmatin Lk 21,27 Vnd als denn werden sie Inu tedai bodo uidili Inu tedaj bodo ony vidili sehen des menschen Son tiga Synu tiga zhloueka Synu tiga Zhlovéka komen in der wolcken/ prideozh utim oblaku prideozh v’oblaki, s’veliko mit grosser krafft vnd ſueliko oblaſtio inu zheſtio mozhjo inu zhaſtjo herrligkeit Jn 1,20 Vnd er bekandte vnd Inu on ie ſpoſnal, inu nei Inu on je ſposnal, inu nej leugnet nicht/ vnd er tayl. Inu ie ſpoſnal, rekozh, tayl, inu on je ſposnal: Ieſt bekandte/ Jch bin nicht Ieſt ne ſem Criſtus néſim Criſtus Christus Jn 1,21 Er sprach/ ich bins nicht Inu on praui, Ne ſem On je djal: Ieſt néſim Med obratnimi primeri gre najpogosteje za Dalmatinov izpust osebka v odvisniku, zlasti če je bil koreferenčen z osebkom (tudi neizraženim) ali predmetom v glavnem stavku; v nemščini je osebek v odvisnih stavkih obvezno izražen. Luther Trubar Dalmatin Mt 11,4 Jhesus antwortet/ vnd Ieſus odgouori inu praui Iesus je odgovoril, inu sprach zu jnen/ Gehet hin/ knim, Poite inu poueite ſpet je rekàl k’nyma: Pojdita vnd saget Johanni wider/ Ioanneſu, tu kar ui slishite tjakaj, inu povejta supet was jr sehet vnd höret inu uidite Ioanneſu, tu, kar vidita inu ſliſhita Dalmatinovo doslednost pri izpuščanju zaimenskega osebka v odvisniku potrjuje tudi primer, kjer najdemo pri Trubarju glavni stavek z izraženim osebkom, Dalmatin pa je na istem mestu uporabil odvisnik brez zaimenskega osebka. Luther Trubar Dalmatin Lk 2,46 Vnd es begab sich nach Inu pergudilu ſe ie, de Inu pèrgudilu ſe je zhes dreien tagen/ funden sie jn po tryeh dneh nega utim try dny, de ſo ga naſhli im Tempel sitzen/ mitten Templi nadeio, ſidezhiga v’Templi ſidezhiga, v’ſrédi vnter den Lerern/ das er uſredi Doctorieu, te ie on mej Vuzheniki, de je nje jnen zuhörete/ vnd sie poslushal inu uprashal poſluſhal, inu vpraſhal fragete v katerih je opustnost osebka upoštevana (npr. Mt 8,7: »ego veniam et curabo eum« (Vulgata), »Pridem in ga ozdravim« (SSP3) (Biblija.net)). Zaimenski osebki so zapisani polkrepko, v stavkih z izpuščenim osebkom pa je podčrtana (osebna) glagolska oblika. 216 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja Najdemo pa tudi primere, ko je izpustu v odvisnem stavku sledil izpust koreferenčnih osebkov v sledečih stavkih oz. povedih. Luther Trubar Dalmatin Lk 2,44–46 Sie meineten aber/ oni ſo menyli on ie Ony ſo pak ménili, de er were vnter den utim touarishtui, inu je on v’drushbi, inu ſo Geferten/ vnd kamen prido en dan hoda inu priſhli en dan hodá, eine tagereise/ vnd ga iſzheio umei ſtrici inu ſo ga yſkali mej suchten jn vnter den inu umei ſnanci. Inu shlahto inu snanci. Gefreundeten vnd kadar ga ne nadeio, Inu kadar ga néſo Bekandten. Vnd da ſe ſpet pouerneio utu naſhli, ſo ſhli supet sie jn nicht funden/ Ieruſalem, inu ga v’Ierusalem, inu ſo ga giengen sie widerumb iszheio. Inu pergudilu yſkali. Inu pèrgudilu gen Jerusalem/ vnd ſe ie, de po tryeh dneh ſe je zhes try dny, de suchten jn. Vnd es nega utim Templi ſo ga naſhli v’Templi begab sich nach nadeio, ſidezhiga ſidezhiga, v’ſrédi mej dreien tagen/ funden uſredi Doctorieu Vuzheniki sie jn im Tempel sitzen/ mitten vnter den Lerern Izpusti v odvisnih stavkih so torej pogosti tudi pri Trubarju, saj se pojavljajo v nekaj več kot četrtini primerov, kjer oba slovenska prevajalca odstopata od Luthra. Luther Trubar Dalmatin Lk 21,31 Also auch jr/ wenn Taku tudi ui kadar Taku tudi vy, kadar jr dis alles sehet bote uidili lete bote vidili, de ſe bo angehen/ so wisset/ rizhi ſe goditi, taku letu vſe godilu, taku das das reich Gottes imate ueiditi, de tu imate vejditi, de je nahe ist kraleuſtuu Boshye ie Boshje krajleſtvu blisi bliſu Jn 1,27 Der ists/ der nach mir On ie ta iſti, kir ſa On je taiſti, kateri sa komen wird/ welcher meno pride, kateri mano pride, kir je bil vor mir gewesen ist/ ie bil pred meno, pred mano, kateriga Des ich nicht werd kateriga ieſt ne ſem jeſt neſim vrejden, de bin/ das ich seine vreden de bi nega bi njegovih zhreuleu Schuchriemen aufflöse zhreulem iermena jermene odvesal odueſal Izjemoma sta oba prevajalca izpuščala tudi zaimenski osebek v glavnem stavku, kadar je ta sledil odvisniku z izraženim osebkom. Luther Trubar Dalmatin Lk 2,48 Vnd da sie jn sahen/ Inu kadar oni nega Inu kadar ſo ony entsatzten sie sich ſagledaio, ſe ſazhudio njega v’gledali, ſo ſe sazhudili 217 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Ob nizanju podobnih struktur pa sta se lahko prevajalca odločila za izpust na različnih mestih:243 Luther Trubar Dalmatin Mt 8,9 Denn ich bin ein Mensch/ Sakai ieſt ſem tudi en Sakaj jeſt ſim tudi en da zu der Oberkeit zhlouik drugi oblaſti Zhlovik, drugi Goſpoſzhini vnterthan/ vnd hab vnter poduershen, inu imã podvèrshen, inu imam mir Kriegsknechte/ Noch pod ſebo shelnerye, tar pod ſabo Sholnerje: inu wenn ich sage zu einem/ kadar prauim kanimu kadar rezhem k’enimu: Gehe hin/ so gehet er. Vnd poidi kiakai, taku gre, Inu pojdi tjakaj, taku on gre: zum andern/ Kom her/ so hdrugimu pridi ſem, taku inu h’drugimu, pojdi ſem, kompt er/ Vnd zu meinem on pride, Inu kmoimu taku on pride: inu k’mojmu Knecht/ Thu das/ so thut hlapzu, ſturi letu, taku on Hlapzu, ſturi tu, taku je ers ſturi ſtury V primeru, ko je v Luthrovi predlogi enodelna vprašalna struktura brez glagolske oblike, sta se Trubar in Dalmatin odločila za dvodelno stavčno strukturo brez zaimenskega osebka. Nasprotno pa sta ga v primeru, kjer je Luther (morda po pomoti)244 zaimenski osebek izpustil v dvodelnem glagolskem stavku v prvem členu vezalnega priredja, slovenska prevajalca dodala. Luther Trubar Dalmatin Jn 1,21 Vnd sie fragten jn/ Inu oni ſo nega Inu ony ſo njega Was denn? uprashali, kai ſi tedai? vpraſhali: Kaj ſi tedaj? Jn 1,24–25 VND die gesand Inu ty kir ſo bili Inu ty, kir ſo bily waren/ die waren poslani, ſo bili od tih poſlani, ſo bily od von den Phariseern. Fariſeiou. Inu oni ſo Fariseou. Inu ony ſo Vnd fragten jn/ vnd nega vprashali, inu njega vpraſhali, inu sprachen zu jm diali knemu. djali k’njemu Prav tako najdemo primere, kjer je pri Luthru v osebku kazalni zaimek, Trubar (in v nekaterih primerih tudi Dalmatin) pa ga je zamenjal z osebnim zaimkom. Luther Trubar Dalmatin Mt 11,7 DA die hin giengen/ Kadar pag oni odido, Kadar ſta pak ona bila Fieng Jhesus an zu ſazhne Ieſus gouoriti odſhla, je Iesus sazhel reden/ zu dem Volck htim ludem od pruti folku govoriti ad von Johanne Ioanneſa Ioanneſa Mt 11,9 Ja ich sage euch/ der Ia ieſt võ poueim, on Ia jeſt vam povém, auch mehr ist/ denn ie tudi vezh koker en kateri je tudi vezh, ein Prophet Prerok kakòr en Prerok Sklepamo lahko, da je sicer nemška raba osebka na Trubarja in Dalmatina močno vplivala, a v njunem prevajanju ni šlo za enoznačno prenašanje nemških struktur, ampak bolj za prevzemanje in tudi prilagajanje nemških pravil rabe. 243 V zadnjem stavku navedenega zgleda je zanimiv tudi prevod neosebnega anaforičnega tretjeosebnega zaimka es: Trubar, ki je osebek ohranil, je neosebni je izpustil, pri Dalmatinu pa je obratno. Podoben primer lahko najdemo v istem zgledu okoli stoletje pozneje, ko je Schönleben v svoji priredbi lekcionarja neosebni je, ki je bil v prejšnji izdaji lekcionarja prevzet iz DB 1584, izpustil, dodal pa je zaimenski osebek (prim. 9.3.2). Očitno so slovenski avtorji strukturo samo z glagolom dojemali kot nezadostno. 244 Sodobna izdaja Luthrove Biblije osebnozaimenski osebek na tem mestu navaja: »Und sie waren abgesandt von den Pharisäern, und sie fragten ihn und sprachen zu ihm« (LB 2017: Jn 1,24–25). 218 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja 6.2.2 Krelj in Juričič Popolnoma drugačno sliko najdemo pri Krelju in Juričiču, saj so osebnozaimenski osebki zlasti pri prvem rabljeni le izjemoma. Inu pole, en Inu pole en Inu pole en Inu pole, en gobouez pride, inu gobavac pride Gubauaz ie Gobovez je priſhàl, nego[!] pomoli inu ga moli prishal, inu ga inu ga je molil, inu tar praui, Goſpud, rekoch: Goſpod, ie molil rekozh: je djal: GOSPVD, aku hozhes, ti zhe ôzh moreſh Goſpod, ako hozh aku hozheſh, taku moresh dobru me ozhiſtiti: Inu tako me moresh ti mene dobru mene ozhiſtiti. Iesuſ ſtegne roko ozhiſtiti: Inu moreſh ozhiſtiti. Inu Ieſus iſtegne inu ſe ga dotakne Iesus ſtegne ſuoio Inu Iesus je ſtegnil ſuio roko, ſe rekoch: Ozho, roko inu ſe ga ie ſvojo roko, ſe ga nega dotakne inu bodi zhiſt: Inu dotaknil rekozh, je doteknil, inu je praui, Ieſt hozho, sdaici ie od gob Hozho budi zhiſt. djal: Ieſt hozhem, bodi ozhiſtzhen. ozhiſchen Inu ie sdaici bil bodi ozhiſzhen. Inu sdaici ie on (KPo 1567: od Gub ozhiſzhen Inu sdajci je on zhiſtzzen bil od LXXI) (JPo 1578: I, 52) zhiſt poſtal od ſuih gob ſvoih Gob (TE 1555: (DB 1584: Mt 8,2–3) Mt 8,2–3) Primerjava s prevodnimi predlogami pokaže, da sta se Krelj in tudi Juričič pri zaimenskih osebkih v veliki meri skladenjsko zgledovala po latinskem245 in ne nemškem prevodu. Kadàr ie Ioanneſ KVNIMV Iohannes autem DA aber Johannes v’iezhi bil, inu ZHASV: KADAR cum audisset in im Gefengnis die ſliſhal dela ie Ioannes viezhi vinculis opera werck Christi Chriſtuſova, bil, inu slishal Christi mittens hörete/ Sandte Poſhle dva ſvoia dela Criſtuſoua, duos de discipulis er seiner Jünger Mlaiſha inu rezhe ie Poslal dua ſuoia suis ait il i tu es zween/ vnd lies jm k’niemu: Sili ti Mlaisha inu rezhe qui venturus es an sagen/ Bistu der da ta, kijr ie imel kniemu: Sili ti ta, alium expectamus komen sol/ Oder priti, al i ozhmo kir ima priti, al i et respondens sollen wir eines na eniga drugiga hozhmo na eniga Iesus ait il is andern warten? zhakati? IESVS drugiga zhakati? euntes renuntiate Jhesus antwortet/ odgovori inu rezhe Ieſus odgouori inu Iohanni quae vnd sprach zu k’nij[m]: Poite rezhe knima: Pôite auditis et videtis jnen/ Gehet hin/ inu ſpet osnanite inu ſpet osnanite […] il is autem vnd saget Johanni Ioanneſu to kar Ioanneſu to kar abeuntibus coepit wider/ was jr sehet ſliſhite inu vidite slishite inu vidite Iesus dicere ad vnd höret […] DA […] Inu kada oni […] Inu kada oni turbas de Iohanne die hin giengen/ odijdeio, ſazhne odydeio, ſazhne quid existis in Fieng Jhesus an IESVS govoriti Ieſus gouoriti desertum videre zu reden/ zu dem proti Ldem od proti Ludem od (Vlg: Jn 1,2–4.7) Volck von Johanne/ Ioanneſa: Kai ſte Ioanneſa: Kai ſte Was seid jr hin aus priſhli v’puſchavo prishli vpuszhauo gegangen in die gledati? gledati? Wüsten zu sehen? (KPo 1567: XXII– (JPo 1578: (LB 1545: XXIIb) I, 11b) Jn 1,2–4.7) 245 Latinščina je namreč podobno kot slovanski jeziki jezik z opustnim nepoudarjenim osebkom, kar naj bi bilo povezano z njihovim bogato razvitim sistemom pregibnih morfemov, s pomočjo katerih 219 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Najdemo pa tudi pri Krelju in še pogosteje pri Juričiču zaimenske osebke na mestih, kjer jih v Vulgati ni. Iesuſ rezhe k’niemu, Iesus ie rekal kniemu: et ait illi Iesus ego Ias zho priti inu ga Ieſt hozho priti inu niega veniam et curabo eum et osdraviti, Kapitã osdrauiti. Ta Kapitan respondens centurio ait odgovori inu pravi, odgouori inu ie rekal, Domine non sum dignus Goſpod, Ias neiſàm Goſpod, Ieſt neiſam ut intres sub tectum vredã da greſh pod vredan da bi ti shal pod meum sed tantum dic ſtreho moio, tàmuzh le moio ſtreho, tamuzh verbo et sanabitur puer rèci eno beſedo, taku zhe rezi le eno beſedo, tako meus (Vlg: Mt 8,7) sdrav biti moi hlapzhizh hozhe moi Slushabnik (KPo 1567: LXXI– sdrau biti LXXIb) (JPo 1578: I, 52) Zlasti pogosto sta osebke dodajala v odlomkih, kjer bi lahko bila zaradi menjavanja osebkov v zaporednih stavkih referenca ob neizraženem osebku dvoumna. KVNIMV ZHASV: So KVNIMV ZHASV: SO et ibant parentes eius Iesuſovi ſtariſhi vſako IEsuſoui Starishi vſako per omnes annos in Léto hodili v’Ierusalem Leto hodili Vierusalem Hierusalem in die ob velikim nozhnim ob Velikim nozhnim sollemni paschae prasniku. Inu kadàr Prasniku: Inu kadar et cum factus esset ie bil on dvanaiſt Let ie on bil duanaiſt Let annorum duodecim ſtar, ſo ſhli oni gori ſtar, ſo shli oni gori ascendentibus illis v’Ierusalem po ſhegi Vierusalem po nauadi in Hierosolymam tiga prasnika […] tiga Prasnika […] inu secundum Inu kada ga vgledaio kadar ſo ga vgledali, ſo consuetudinem diei ſe sazhude, inu Mati ſe sazhudili, inu ie rekla festi […] et videntes niegova rezhe k’niemu: Mati niegoua kniemu: admirati sunt et dixit Sin pokai ſi nama moi ſyn, sakai ſi ti to mater eius ad illum fili tako ſturil? Pole tvoi nama ſturil? Pole tuoi quid fecisti nobis sic Ozha inu ias ſva te slò Ozha inu ieſt, ſua tebe ec ce pater tuus et ego shaloſtna iſkala: Inu slo shaloſtna iskala: dolentes quaerebamus on rezhe k’nijma: Kai Inu on rezhe knyma: te et ait ad illos quid est ie, kàr ſta me iſkala? Kai ie, da ſta me iskala, quod me quaerebatis Ne snatali, da morem Nesnate li, da morã nesciebatis quia in his biti v’tim kar ie moiga biti vtim kai ie moiga quae Patris mei sunt Ozheta (KPo 1567: Ozheta (JPo 1578: oportet me esse LVIIIb–LIX) I, 42–42b) (Vlg: Lk 2,41–42. 48–49) Juričič se je za rabo zaimenskega osebka odločal večkrat kot Krelj, a še vedno bistveno manjkrat kot ostali protestantski pisci. V analiziranih odlomkih najdemo več primerov Juričičevega dodajanja zaimenskega osebka, obraten primer, kjer bi Kreljev zaimek v osebku odstranil, pa ni izpričan. Juričič se pri tem tudi ni nujno zgledoval po predhodnem Trubarjevem novo-zaveznem prevodu, saj je uporabil zaimenski osebek tudi v primeru, kjer ga Trubar ni imel. je mogoče sobesedilno določiti denotat opuščenega osebka. Primerjalne raziskave pa so pokazale, da opuščanje osebka dopuščajo tudi jeziki, ki ne poznajo nikakršnih pregibnih morfemov, ki bi označevali glagolsko ujemanje, medtem ko jeziki, ki vsaj delno uporabljajo tovrstne pregibne morfeme, opuščanja osebka ob osebni glagolski obliki ne dopuščajo (Huang 1984: 534–537). 220 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja Inu on ie ſpoſnal, Inu on ie ſposnal inu Inu on ie ſposnal inu ny inu nei tayl. Inu ie ni taijl: Inu ie ſposnàl, taijl: Inu on ie ſposnal, ſpoſnal, rekozh, Ieſt Ia neiſàm ta Chriſtuſ Ieſt neiſam Criſtus […] ne ſem Criſtus […] Si […] Sili ti ta Prorok? Si li ty ta Prorok? Inu ti ta Prerok? Inu on Inu odgovori. Ne. Nato on odgouori: Ne. Nato odgouori, Ne. Natu govorio k’niemu? Gdo ſo oni rekli kniemu: prauio oni knemu, Kai ſi? povei, da odgovor Gdo ſi, pouei, da ſi ti tedai, de mi damo damo teim, kijr ſo naſ odgouor damo teim odguuor tim, kir ſo nas poſlali? Kai praviſh od kir ſo nas poſlali? Kai poslali? Kai prauish ti tebe ſamiga. Rezhe: Ieſt prauish ty ſam od od ſam ſebe? On rezhe, ſàm ta glaſ kijr vpiem ſebe? On rezhe: Ieſt Ieſt ſem ta shtyma tiga v’puſchavi (KPo 1567: ſem ta glas kyr vpiem kir vpye vti puſzhaui XXX) vpuſzhaui (TT 1557: Jn 1,20–22) (JPo 1578: I, 18) Sa riſnizo ieſt vom Sa riſnizo vam pouem, Sa riſnizo vam pouem, poueim, Take vere ieſt da ieſt neiſam take Vere da ieſt neiſam take Vere ne ſem vtim Iſraelu nashal vtem Israelu. nashal vtem Israelu. neshal, Anpag ieſt vom Inu vam povém, da ijh Inu ieſt vam pouem, poueim, de nih veliku zhe doſti od ſolnzhniga da nyh veliko pride od od Iutra inu od Vezhera iſhoda inu sahoda priti Solnzhniga ishoda prido (TE 1555: (KPo 1567: LXXIb) (JPo 1578: I, 52b) Mt 8,10–11) Vendar pa opuščanje zaimenskega osebka ni bilo omejeno samo na biblijska besedila, kjer sta imela avtorja poleg nemške tudi latinsko predlogo, temveč je izrazito tudi v drugih odlomkih, ki so bili prevedeni neposredno iz Spangenbergove nemške postile, kar dokazuje, da pri tem ni šlo za tujejezični vpliv, ampak najverjetneje za izvirno slovensko rabo. Was thut aber diß Kai pak ſturi ta Shena Kai ie pak ſturila ta weyb zu diſer harten na ta Oſtàr antvert? Shena kletimu terdnimu antwort? Gleich wie Kakòr ſe na Chriſtuſo- odgouoru? Rauno kakor ſie ſich auff Chriſtus vo miloſt saupa, inu ne ſe ie na Chriſtuſouo mi- güte verleſt/ vnd wil puſti ſe od tiga ûpania loſt saupala, inu ſe nei ſich dauon nicht reiſſen prozh odpraviti, Tako puſtila od tiga vpania laſſen ob er ſchon noch mu oben cil ne ſtavi, odprauiti, Tako mu tudi ſo hart antwortet? Alſo da bi rekla kako inu nei obeniga cilia ſtauila, wil ſie auch jm kein kadai bi nij imel poma- da bi rekla, kako inu zil ſetzen/ oder ſich gati, Inu tako le dalie kadai bi niei imel poma- noch ſo vnfreundlich ſe tiga ûpania dèrshi gati, Inu ſe ie tako vſelei ſtellete. Sie hanget inu veruie, da bode tiga vpania dershala inu noch jmmerdar an dem iſhe pomagal, kakòr verouala, da ishe bude guten getüchte Chriſti/ ſe kuli tako snaſha inu nemiloſtivò pèrkasuie. pomagal, kokor ſe kuli trit neher herzu. Ja/ Iſhe ne pade od tiga snasha inu nemiloſtiuo da Chriſtus ins hauß kar ie od niega ſliſha- perkasuie. Ishe nei padla gehet/ vnd wil verbor- la. Blishe pèrſtopi, od tiga kar ie od niega gen ſein/ laufft ſie jm Inu kadàr Iesuſ v’eno ſlishala. Ie blishe perſto- nach/ felt für jm nider Hiſho gre, kakòr da bi pila, inu kadar ie Iesus wie ein halb ſterbend ſe tukai ôtel ſkriti, taku shal veno Hisho, kakor menſch/ ſchreyet auß ſtuprav sa nijm tezhe, da bi ſe tukai hotel skriti, vollem halſe: pade pred niega inu tako ie ſtuprau sa nym vpie ſovſim gàrlom: tekla, ie padla pred niega inu vpila ſo vſim garlom: 221 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Herr/ ko mir zu hilfe. Goſpod pomagai, to ie, Goſpod pomagai, to Als wolt ſie ſagen: Goſpod pomagai ieſt ie, Goſpod pomagai, Herr hilff/ ich kan ſonſt ſice ne morem dalie iaſt ſice ne morem nimmer halten/ Hilffſtu vezh molzhati, Ako mi dalie obſtati, Ako mi nicht/ ſo ſchrey ich vber ne pomoreſh, taku zho ne pomoresh, tako zho gewalt vnd vnrecht/ ich vpiti na vſo ſylo, Ieſt te zhes ſylo vpiti, ieſt laß nicht von dir/ du ne puſtim, tàmuzh da te ne puſtim, tamuzh habeſt mir denn ge- mi pomagaſh. Ne ro- da mi pomagash. Ne holffen. Ich kere mich dim sa to, kàr ſe sunay rodim sa to kay ſe su- nicht and das euſſerliche drugako snaſhaſh, Inu unai drugako snashash, geberde/ erzeige dich da bi ſe ſhe bulie taku Inu da bi ſe ishe bulie ſo vnfreund lich als du branil, taku ſai nozho branil, tako vſai nozho wilt/ ſo weiß ich doch/ od tebe puſtiti, Ias od tebe puſtiti, Iaſt das es dein truſt nit iſt/ veim da ti to ne gre od ſàrca. Tvoie ſàrce dru- veim da ti to is ſerza du biſt im hertzen vil gako pruti meni ſtoij, negre. Tuoie ſerce anders geſinnet/ denn du pomagai, pomagai alli drugako pruti meni dich euſſerlich ſtelleſt/ zho vpiti da ſe bode po ſtoij, Pomagai, poma- Kurtzumb hilff/ oder ich vſih Nebeſih ſliſhalu gai alli zho vpiti, da ſe wil ſchreyen/ das es im (KPo 1567: CXVb– bude Vnebeſſa ſlishalu hohen Himel ſchallen ſol CXVI) (JPo 1578: I, 89) (SA 1559: I, XCIII) 6.2.3 Samostojneje tvorjena besedila To deloma potrjujejo tudi redka samostojneje tvorjena besedila, npr. uvodi in Trubarjeva polemična besedila, kot je TC 1575.246 Pri Trubarju je v njih zaimek v vlogi obvestilno nenujnega osebka rabljen opazno redkeje kot v prevodnih besedilih, a je še vedno prisoten. Ta praua Vera pag ie leta, kadar Boga ſnamo […], de on hozhe vſakimu zhloueiku, nega vſe grehe ſabſton, is miloſti, ſa volo te pokorszhine inu ſaslushena nega Synu Ieſuſa Criſtuſa, Goſpudi inu Ohranenika nashiga, aku pokuro dei inu vnega Veruie, odpuſtiti, koker od tiga ſmo drugdi zheſtu, ſadoſti gouurili, ſuſeb vti nashi dolgi Predguuori zhes ta Noui Teſtament, Inu koker nas ta Iogerska Otrozhia kratka Vera vuzhi, Vkateri mi ſpoſnamo, de Veruiemo Vbuga Ozheta, Inu vnega diniga Synu Ieſuſa Criſtuſa. Inu vtiga S. Duha. Inu de ſatake Vere volo, ſmo mi vti S. kerszhanski Cerqui, tu ie, vti Gmaini vſeh prauih Vernih inu Suetnikou, Inu de ſatu imamo ta celi popolnoma odpuſtig vſeh nashih Grehou, Inu de ta lon inu konez take nashe Vere, bomo pryeli tu Goriuſtanena nashiga teleſſa inu poſſeili ta vezhni leben. Mi beremo inu pridiguiemo, tim preproſtim kanimu Nauuku, De ie bil en Anshidil, en brumen Menih, kir ie ſam Vpuſzhaui prebiual […] Vtim ie Boga proßil, de bi nemu puſtil veiditi, koku veliku inu viſſoku te nega slushbe, ſo nemu perietne inu dopado. Natu ie Bug nemu odguuoril, de gre vto blishno Vas kanimu Shushtariu, od tiga bode vidil, koku viſſoke ſo te nega Menishke slushbe, Natu ta Anshidil gre htimu shushtariu, oſtane per nim, gleda ſzhim inu koku on slushi Bogu (TC 1575: 304–305) Mi veimo, vidimo inu slishimo, de doſti dobrih ludi, ie na ſueitu, kir veido, de vſaka ſtuar ima ſuimu Stuarniku biti pokorna inu slushiti, Inu bi radi vueden slushili Bogu, Oli oni menio, de ſe le Bogu slushi, kadar ſo Vcerqui oli Vcloshtrih, oli kadar ſe poſtio, molio, rumaio, praſnuio, Cerque ſidaio, Mashe naiemlo, Ampag, kadar tu pohishnu oli domazhe dellu oprauleio, taku oni menio, ſtakim 246 Zgledi za rabo v tovrstnih besedilih so bili izbrani paberkovalno, sistematična raziskava zaradi metodoloških težav ni bila opravljena. Prav tako niso bila analizirana verzificirana besedila, ki so bila večinoma prevedena, a se je v njih raba zaimenskega osebka prilagajala potrebam zlogovnega verza. 222 6 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja dellom ne slushio inu ne dopado Bogu Te pag kir ne Veruio, slepimi beſſedami opominati, de ſe vſiga Catehiſma iſuuna, prou iſrezhi inu ſaſtopiti nauuzhe. Sice ne bodo obene ſrezhe inu dobriga, na tim ſueitu imeili, bodo od vſeh ludi ſashpotouani, nim ſe ne bode dopuſtilu obhaiati, ne botrom biti. Potle, kateru ie ner tu huishe, kadar vmerio, puideio […] vta Pekal, vtim iſtim bodo vekoma vpreueliki Martri inu terplenu, Io inu Ve vpyli (TC 1575: 35–36) Razlika je opazna tudi med rabo v biblijskih citatih in drugem besedilu znotraj istega dela. Criſtus praui, Gruntaite inu iſuprashaite ta Piſma. Sakai vi menite, De Vi imate vnih ta vezhni leben, Inu ona ſo, kir od mene prizhuio, Inu vi ne hozhte priti kmeni, de bi ta leben imeili Ioh. 5. Inu Abraam ie rekal htimu Bogatimu vtim Peklu, Oni247 tui Bratie inu vſi ludie imaio Moiſeſa inu te Preroke, puſti nee te iſte poslushati, On pag praui, Nekar Ozha Abraam, temuzh kadar bi eden od tih mertuih knim shal, taku bi oni Pokuro diali. Abraam pag praui knemu, Aku oni tiga Moiſeſa inu te Preroke ne poslushaio, Taku bi oni tudi timu, kir bi od Smerti vſtal ne Verouali. Luc. 16. Inu Dauid praui Pſal. 119. 19. O bug, tuia Beſſeda ie en Suezhnik muih nug, Inu ena luzh na muim potu, Ta poſtaua tiga Goſpudi ie popolnoma, Inu ona ohladi te Dushe, Tu prizhouane tiga Goſpudi ie guishnu, Inu ſturi te preproſte Modre […] Sletemi inu tim glih ſdoſtimi beſſedami nas ta vezhni Syn Boshy inu S. Duh, lipu ſaſtopnu vuzhi, kei inu od koga ſe imamo vuzhiti inu poslushati, De ta Riſnizhni Nauuk od te Vere, inu prauo Ceſto vnebeſſa naidemo inu dobimo ta vezhni leben, Inu de ne prydemo vta Pekal, vta vezhni plazh, Iok, inu skripane tih ſob. Guishnu drugdi nekar inu per nikomer, ſe taku dobru nebeshku blagu ne naide, inu de ta zhlouik vtu vezhnu pogublene ne pryde, ſamuzh vtim S. Piſmu, kateru nas neruezh vuzhi, kai ie Bug vnega Stanu, ſakai ie ta Boshy ſyn na ta ſueit prishal, kakouu blagu ie on vſem ludem na ta ſueit perneſſel, dobriga ſturil inu oprauil (TC 1575: 42–43) Nasprotno npr. pri Savinčevem uvodu v TPo 1595 najdemo rabo zaimenskega osebka, ki je primerljiva s prevodnimi besedili. Morda je bilo besedilo najprej napisano v nemščini in nato prevedeno v slovenščino; če pa je šlo za besedilo, tvorjeno neposredno v slovenščini, bi to lahko pomenilo, da je bila raba zaimenskega osebka v primerjavi s Trubarjem in Dalmatinom proti koncu stoletja še okrepljena, saj jih najdemo tudi v odvisnih stavkih z osebkom, koreferenčnim z osebkom ali predmetom nadrednega stavka, kjer sta jih Trubar in Dalmatin v veliki meri izpuščala. kir pak ta dobru imenovani Goſpud Primoſh Truber rainik, nei mogel takove Poſtille pred ſvojo Smertjo v’druk perpraviti, je on vſvojej puſledni bolesni, v’eliki ſtaroſti inu na ſmertni poſteli, ſvojma dvejma Synuma, takovo Poſtillo cilu dokoinati ſveiſtu porozhil, tudi sapomuzh dobrih Karſzhenikou rekal proßiti, de bi vſaki po tem, kakor bi on premogel, hotel ſvejtovati inu pomagati, de bi ſe ona vdruk perpravila. Inu kadar ſim jeſt tudi nekateri krat od Goſpuda Feliciana Truberja, kakor njegoviga ranciga Ozheta ſtari Diſcipulus ali Mlaiſhi, opominan inu proſhen bil, de bi jeſt njemu tudi s’tem maihinim inu ſhleht meni od Buga danim inu poßojenim Darum inu Funtom imel perſtopiti, inu takovo njegoviga Ozheta rainciga Poſtillo pomagati pregledovati, nej ſim jeſt takove karſzhanſke proſhne inu Slushbe, kir je ona ſamana ſebi ſpodobna inu poſhtena, hotel odpovejdati, temuzh ſim takovo Poſtillo s’hnym s’Goſpudom Felicianom Truberjom pregledal inu revidiral (TPo 1595: I,):(3b) Raba obvestilno nenujnih zaimenskih osebkov je bila torej v 16. stoletju avtorsko in besedilno pogojena, vendar tudi v primerih, kjer je bilo zgledovanje po nemških predlogah večje, ni šlo za neposreden prenos nemških struktur v slovenščino, ampak za posploševanje in prilagajanje nemških pravil rabe individualni presoji avtorja, hkrati pa tudi njegovemu interpretiranju stavčnega poudarka. 247 V tem primeru najverjetneje ne gre za kazalni zaimek oni, ker je imel ta pri Trubarju dosledno glasovni odraz u (prim. 5.2.1.2.1). 223 7 POsebne rabe Osebnih zaimkOv 7.1 Množinski osebni zaimki kot izraz spoštljivosti Dela, nastala v času protestantizma, zaradi svoje pretežno verske narave dajejo le malo podatkov za preučevanje rabe osebnih zaimkov: zlasti svetopisemski prevodi (tudi v naslednjih obdobjih) namreč tradicionalno ne uporabljajo množinskih oblik ogovarjanja, kot opozarja Stone (1986: 578), ki poudarja, da izostanek teh oblik v verskih tekstih ni dokaz, da takšne ogovorne oblike v tem času niso obstajale. Tudi slovenski uvodi v posamezne knjige ne prinašajo tovrstnih podatkov, saj avtorji v njih bodisi ogovarjajo kolektiv bralcev (v tem primeru gre za pravi množinski vi) ali pa splošnega bralca (pri tem uporabljajo ogovorni zaimek ti), ne pa konkretne osebe. Viri, v katerih bi lahko spremljali tak razvoj, kot so pisma in posvetila posameznim osebam v knjigah, so v vseh primerih v tujem jeziku. »Verjetno so tudi refor-matorji kdaj napisali kako slovensko pismo, vendar so se ohranili samo bolj ali manj uradni dopisi, ki so se po tedanji navadi pisali pri nas v latinščini ali nemščini« (Rupel 1958: 122). 7.1.1 Tudi kjer se v protestantskih besedilih, ki niso prevodi iz Biblije, ogovarjanje pojavi, je v skoraj vseh primerih rabljeno tikanje. Redki tovrstni primeri se pojavljajo predvsem v posameznih Trubarjevih delih. V TC 1555, ki je sestavljen kot serija očetovih vprašanj in sinovih odgovorov, sin očeta tika. Nu mui Ozha ti ſi tukai slishal, de ta Euãgeli inu ty, kir timu iſtimu Veruio oli ta Vuzhe, nekar dobrih del, dobru giati inu slushiti Bogu, ne ſauersheio oli prepouedaio (TC 1555: I4a) Največ nebiblijskih primerov ogovarjanja lahko najdemo v TO 1564, saj je morala kot cerkveni red vsebovati tudi obrazce in nagovore za podeljevanje tistih zakramentov, ki so jih priznavali tudi protestanti. Tako najdemo ogovor mladega duhovnika in bolnika ter obrazec poroke. V vseh primerih je uporabljeno tikanje. Mui Brat in Criſto Ieſu, pomisli prou inu vſemi kſerci, kakoua velika skerb, muia, fliſs inu teshku Del u, ie inu ima biti per tei Cerkouni slushbi (TO 1564: 73a) Mui lubi zhlouik, ti tukai sdai leſish Vboshyh rokah (TO 1564: 139a) Ti N. hozhesh li leto N. htui ſakonski inu porozheni sheni imeiti (TO 1564: 131a) Inu ty N. reci tudi taku ſa meno, Ieſt N. vſamem tebe N. kmuimu Sakonskimu inu Porozhenimu Moshu (TO 1564: 133b) Pri duhovnikovem nagovoru vernika v 3. in 4. primeru gre za asimetrično ogovarjanje (prim. Jelovšek 2011a), iz česar lahko sklepamo, da množinsko ogovarjanje osebe z nižjim družbenim položajem še ni bilo v navadi. Enako obliko najdemo tudi enaintrideset let pozneje v DAg 1585. N. hozheſh li N. letukaj v’prizho, h’tvoji Sakonſki Sheni inu Goſpodinji? (DAg 1585: 38) Da je bilo ogovarjanje v razmerju duhovnik – vernik v 16. stoletju asimetrično, pa potrjuje primer spovednega obrazca iz ZK 1595. Vrejdni, poſhteni lubi GOSPUD; jeſt vas proſsim poſluſhajte mojo ſpuvid, inu meni odpuſtik moih grehou recite (ZK 1595: 166) Še en primer za vikanje osebe višjega stanu najdemo v TPo 1595, kjer služabnica ogovarja svojo gospo. 225 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma raunu kakor de bi ena huda dekla k’svojej fravvi rekla: Ta lon ste vy meni oblubila, satu ga meni dajte, jest lih sturym kar hozhem (TPo 1595: II, 283) To je tudi edini primer, ko je v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja ob vljudnostnem vi uporabljen deležnik, in sicer v ednini. Gre torej za t. i. polvikanje oziroma pomensko ujemanje deležnika z edninskim referentom in ne skladenjsko ujemanje z množinskim osebkom (prim. Jelovšek 2011c: 74–75). Za drugačen primer gre pri duhovnikovem ogovoru drugega duhovnika (TO 1564: 73a), kjer gre za solidarnostno semantiko248 med človekoma z višjim družbenim položajem (a ne nujno plemičema, ampak pripadnikoma srednjega razreda). Da se tudi tu uporablja tikanje, si lahko razložimo na dva načina: ali vzajemno vikanje pri srednjem sloju, kamor lahko uvrščamo protestantske pridigarje, še ni bilo uveljavljeno ali pa raba tikanja izvira iz njunega duhovni- škega stanu – pridigar ga po evangelijskem zgledu naziva z moj brat v Kristusu, zato verjetno uporablja tudi evangelijski vzajemni ti. 7.1.2 Posredno normo ogovarjanja Trubar nakazuje v Pridigi od stare prave inu krive vere, objavljeni v TC 1575, v kateri govori o pravem in napačnem češčenju svetnikov. Kot zgled pri tem navede, kako se pravilno ogovarja kmete in meščane. Kadar mi hozhmo eniga dobriga kmetizha oli Purgarie, zheſtiti inu poshtouati, Taku nemu imamo nega praui Prideuuk dati inu isrezhi. Mui dobri poshteni Soſid, Striz, Boter oli periatel, Kadar mi pag enimu takimu zhloueiku, tu nega neſpodobnu Ime damo, inu prauimo, Vi Gnadiui, Miloſtiui, Suitli Goſpud &c. Stemi beſſedami inu Perdeuki mi nega ſashpotuiemo, Sakai on nei vtim Stanu oli poklizanu, de bi ſe nemu taka Imena dala (TC 1575: 222–233) Če rabo poudarjenega vi pri spoštljivih naslovih za pripadnike višjega stanu, verjetno v tem času predvsem plemstva, razumemo tako, da se kmetov in meščanov ni ogovarjalo z 2. os. mn., bi lahko sklepali, da je bilo vikanje v tem času še omejeno na asimetrično ogovarjanje in na simetrično ogovarjanje med višjimi sloji, konkretno plemstvom. 7.1.3 Še en primer vljudnega ogovora, a brez zaimkov in v zvezi z naslovom, najdemo v TAr 1562, v katerem je Trubar prevedel tudi predgovor augsburške veroizpovedi, pismo nemških protestantskih knezov in mest cesarju Karlu V. iz leta 1530, v katerem je naslov cesarja prevedel z Vaša cessarieva maiesteta. Glagoli se z naslovom ujemajo tako v spolu kot v številu, naslov pa sobesedilno še ni nadomeščen z zaimki. NErſuitleshi, Premogozhi Ceſſar, Nermiloſtiuishi Goſpud. Potehmal ie ta vasha Ceſſarieua Maieſteta vnuuizh, enu gmain vkupe Sbrane inu hoyene vſiga Rayha, vletu Meiſtu Aushpurg, miloſtiuu vunkai piſſala inu ſapouedala […] Inu V. C. M. ie ſama shazala, ſodila inu ſa potrebnu inu pridnu dershala, De ſe en Concilium vkupe sbere. Inu Kadar ſo te rizhi tedai, vmei V. C. M. inu vmei Papeshom taku dobru ſtale, de ſo mogle kani Kerszhanski naredbi inu Spraui priti, Satu V. C. M. tedai nei zbiulala, de hozhe Papesha napelati inu pregouoriti, De on Papesh rauen V. C. M. per peruim zhaſu inu skorai bo en Gmain Conciliũ vunkai piſſal (TAr 1562: 26a–26b) 248 Solidarnostna semantika po Brownu in Gilmanu (1960: 257–258) zajema vse razlike med sogo-vornikoma, ki ne izražajo moči. Solidarnostno tikanje se lahko uveljavi s pogostostjo stikov in s podobnimi objektivnimi značilnostmi. 226 7 Posebne rabe osebnih zaimkov Podoben zgled najdemo tudi v Znojilškovem prevodu Barbatovega uvoda k Luthrovemu ma-lemu katekizmu, ki je posvečen avtorjevi botri, gospe Ursuli iz Zelkinga (Ahačič 2021:302). Plemkinja je naslovljena z Vaša gnada ali gnadljiva gospa, tudi tu se glagoli z naslovom ujemajo v spolu in številu, nadomeščanja z zaimki ni. Potehmal tedaj, dobru rojena gnadliva Goſpa inu Botra, vaſha Gnada cillu lahku saſtopi, kaj je Katechiſmus sa enu neisrezhenu blagu, taku bode taiſti tudi vaſhi gnadi ſtem lubliſhi inu prietniſhi (ZK 1595: 43) V obeh primerih gre za dobeseden prevod nemškega naslova in njegovega ujemanja, ki predstavlja vmesno fazo v razvoju oblik ogovarjanja (prim. Jelovšek 2011a: 199–201). 7.2 Neosebna raba tretjeosebnega zaimka srednjega spola V delih slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja se tretjeosebni zaimek srednjega spola ono pogosto rabi neosebno, brez denotata srednjega spola. Sočasni normativni priročnik, Bohoričeva slovnica Arcticae horulae, takšne rabe ne pozna, omenja pa jo Toporišič v Slovenski slovnici kot kalk iz nemščine, in sicer ob nevezljivih, samo formalno prisojevalnih glagolih, kjer nemščina uporablja nepravi osebek v obliki osebnega zaimka za 3. os. srednjega spola (Toporišič 2000: 575). 7.2.1 Slovnične funkcije zaimka ono v knjižnem jeziku 16. stoletja 7.2.1.1 Analiza gradiva kaže, da je bil lahko v 16. stoletju zaimek ono rabljen širše, tudi v drugačnih konstrukcijah, ne le ob nevezljivih glagolih. Primerjava s sočasnim stanjem v nemščini je pokazala, da je nastopal v enakih funkcijah kot njegov nemški ustreznik es, ki ima tudi v sodobnem jeziku več različnih funkcij. Te so deloma kazalne (prim. Vidovič Muha 2000: 79), deloma pa izvirajo iz skladenjsko omejenega besednega reda v tem jeziku in neopustnosti osebka. V teh funkcijah es ni zaoblika, ampak ekspletivna prvina, pomensko prazni element brez denotata, zato se ga označuje tudi kot neforični ono (»nicht-phorisches es«; Zifonun 1997: 38). Ob primerjavi s stanjem v nemščini in s sodobnimi slovničnimi opisi se pokaže pet glavnih slovničnih funkcij tretjeosebnega zaimka srednjega spola ( es oziroma ono), med katerimi razlikujemo na podlagi denotata zaimka, njegove znotrajbesedilne kazalne funkcije in ujemanja s predikatom. 7.2.1.2 Prva in osnovna funkcija zaimka ono je osebnozaimenska; denotat je v tem primeru koreferenčen z denotatom samostalnika srednjega spola in pomeni neudeleženca govornega dejanja, ki je besedilno določen, torej ga je mogoče v besedilu nedvoumno identificirati – umestiti v čas in prostor in kvantificirati (Vidovič Muha 2000: 80). Takšna raba zaimka je identična današnji in ne bo posebej analizirana. 7.2.1.3 Druga funkcija je prvi podobna v tem, da ima zaimek denotat, ki pa je koreferenčen z delom predhodnega besedila; ono je torej anafora, ki se sonanaša na isto jezikovno dejanskost kot predhodni stavek ali del stavka v besedilu (Kranjc 2006: 160). V sodobni slovenščini to 227 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma vlogo opravlja posamostaljeni kazalni zaimek srednjega spola ednine to 249 (Toporišič 2000: 340), v nemščini pa se v tem primeru rabi osebni zaimek srednjega spola250 in tako se je po interferenci pojavil tudi v slovenščini 16. stoletja; v tej vlogi nastopa tako v imenovalniški kot v tožilniški in redkeje (ob zanikanih glagolih) v rodilniški obliki. Iſts demm böß das man den lieben Vättern Ieli tedai hudo ſa temi dobremi inu Suetemi folget? Es were wol nit böß (SA 1559: Ozhaki hoditi? Ono bi ne bilo hudo II, XXI) (JPo 1578: II, 30) Nu ſtehet es je lauter vnd klar da/ Ich hab Nu taku onu ja zhiſtu inu ſvitlu tukaj ſtoji: wolgefallen an der barmhertzigkeit. Aber Ieſt imam dobru dopadenje na Miloſti. Ali wir hörens/ vnd gleubens nicht (LH 1566: my je ſliſhimo, inu ga ne verujemo III, 230) (TPo 1595: III, 151) JCH habe euch noch viel zu sagen/ Aber jr Ieſt vam imam ſhe veliku praviti, ali vy ga könnets jtzt nicht tragen (LB 1545: Jn 16,12) sdaj nemorete néſti (DB 1584: Jn 16,12) 7.2.1.3.1 Kot podtip anaforičnega ono, ki je omejen na imenovalnik, lahko označimo rabo v zvezah ono + glagol biti + samostalnik v povedkovem določilu. Chriſtus ſey der Gott (demm ſie verſuchet Chriſtus je ta Bug, kateriga ſo ony iskuſhali. haben). Moſes aber ſpricht: Es sey der ware Moises pak pravi: Onu je ta pravi edini einige Gott geweſt (LH 1566: II, LIXb) Bug bil (TPo 1595: II, 99) Da gre za podtip anaforičnega ono, kaže osebkovo nenadzorovanje ujemanja glagolske vezi v povedku, podobno kot v tovrstnih identifikacijskih stavkih v sodobni slovenščini, kjer pa je namesto osebnega prav tako kot pri drugih anaforah rabljen kazalni zaimek (Toporišič 2000: 609). 7.2.1.4 V prvih dveh funkcijah je ono zaoblika, ki ima lasten denotat; obe vlogi slovenščina pozna še danes, čeprav jo v drugem primeru opravlja drugačno jezikovno sredstvo. Tretja funkcija pa predstavlja prehod med forično in neforično rabo zaimka: zadnji je podobna po svoji strukturni omejenosti, saj je vezana na zložene povedi z osebkovim ali predmetnim odvisnikom ali stavke z nedoločniškim osebkom. Tretjeosebni zaimek v nemščini in slovenščini 16. stoletja nastopa v glavnem stavku251 kot soodnosni izraz (korelat) odvisnika, zato ga lahko označimo kot kazalno prvino, ki pa se od anaforičnega ono razlikuje po tem, da deluje kot napovedovalec sledečega besedila, torej katafora. Inu S. Paul od tiga tudi taku pishe, Onu ie guishnu riſniza, inu ena draga vredna beſſeda, de Ieſus Chriſtus je prishal na ta Sueit, te Greshnike iſuelizhati / Vnd S. Paulus von diſen auch alſo ſchreibt, Es iſt gewißlich wahr [...] Das Jeſus Chriſtus iſt komen auff die Welt/ die Sünder ſelig zu machen (TC 1567: B8b)252 249 Njegova kazalnost je v tem primeru znotrajbesedilna (Vidovič Muha 2000: 81), nastopa v vlogi nedvoumnega besedilnega koreferenta (Vidovič Muha 1996: 118). 250 Corbett (1991: 203–218) navaja, da je raba srednjega spola v primerih, ko sonanašalni izraz anafore ni označen za spol (npr. glagolska zveza), značilna za številne, tudi neindoevropske jezike, saj je običajno rabljen za označevanje neživega in je tako semantično najprimernejši za t. i. nevtralno ujemanje. Evropski jeziki v tej vlogi običajno uporabljajo osebni ali kazalni zaimek. 251 V povedku glavnega stavka je pri osebkovem odvisniku neosebni glagol ali vez + pridevnik/ samostalnik, pri predmetnem pa prehodni glagol. 252 TC 1567 je dvojezično slovensko-nemško besedilo, ki je bilo namenjeno za verski pouk in učenje nemščine (Rupel 1966: 22). 228 7 Posebne rabe osebnih zaimkov V glavnem stavku lahko es stoji na prvem mestu253 ali za osebno glagolsko obliko. V tem primeru je v nemščini neobvezen. V slovenščini 16. stoletja se imenovalniški korelat osebkovega odvisnika na prvem mestu v imenovalniku ne pojavi nikoli, najdemo pa primere tovrstne rabe rodilniške in tožilniške oblike kot soodnosnih izrazov za predmetni odvisnik. VND als er nahe hinzu kam/ sahe er die INu kadar je on bil blisi tjakaj priſhàl, je Stad an/ vnd weinet vber sie/ vnd sprach/ gledal tu Méſtu, inu ſe je zhes nje plakal, Wenn du es wüstest/ So würdestu auch inu je djal: De bi je ti vejdilu, taku bi tudi bedencken/ zu dieser deiner zeit/ was ſpomiſlilu, v’letim tvoim zhaſsu, zu deinem Friede dienet. Aber nu kaj h’tvojmu myru ſliſhi: Ali sdaj je ists fur deinen augen verborgen ſkrivenu pred tvojma ozhima (LB 1545: Lk 19,41–42) (DB 1584: Lk 19,41–42) an den jungen Kindern ſihet mans auch/ Na teh mladih otrucih je my tudi vidimo, wenn ſie wiſſen/ das ſie vnrecht haben gethan/ kadar ony vejdo, de ſo krivu ſturili, taku ſe verſtecken ſie ſich (LH 1566: II, 67) sataknejo ali ſkryejo (TPo 1595: II,135) 7.2.1.5 V zadnjih dveh funkcijah je tretjeosebni zaimek srednjega spola prava neforična prvina, torej prvina brez denotata, ki ima samo skladenjsko funkcijo. V prvem primeru jo izsili členitev po aktualnosti. T. i. Platzhalter oziroma položajski ono namreč v trdilnih stavkih zavzema prvo mesto pred glagolom v povedku (tema) in s tem omogoča stavčnemu členu, ki bi sicer moral stati na prvem mestu v stavku (osebek ali prislovno določilo), da se prestavi v rematski del stavka za osebno glagolsko obliko. Vnd der König lies machen von Inu Krajl je puſtil is Ebenoviga Hebenholtz pfeiler im Hause des liſſa Stebre ſturiti v’Hiſhi tiga HERRN vnd im Hause des Königes/ GOSPVDA, inu v’Krajlevi Hiſhi, inu vnd Harffen vnd Psalter fur die Senger/ Arffe, inu Pſalterje, Peuzom: Onu nej Es kam nicht mehr solch Hebenholtz/ vezh takou Ebenou lejs priſhàl, nej ga ward auch nicht gesehen/ bis auff die- tudi bilu viditi, notèr do danaſhniga sen tag (LB 1545: 1 Kr 10,12) dne (DB 1584: 1 Kr 10,12) Za položajski ono je značilno, da njegovega mesta ne odpre ne pomenska ne skladenjska vezljivost glagola v povedku (Zifonun 1997: 1082; prim. Žele 2001: 69). Ono/ es ima tako le funkcijo zapolnjevanja obveznega mesta v stavku (ničta tema) in ne nadzoruje ujemanja. Glagol v povedku se ujema s pravim osebkom. Ker ima čisto položajsko funkcijo, v nemščini izgine takoj, ko prvo mesto v stavku zasede druga prvina. 7.2.1.5.1 V podtip položajskega ono lahko uvrstimo v 16. stoletju uveljavljeno rabo ob posamosta ljeni rabi količinskega zaimka (predvsem vse, oboje). Primerjava z nemščino pokaže, da v 16. stoletju (vsaj pri Luthru) posamostaljeni količinski zaimki v osebkovi vlogi običajno niso stali pred osebno glagolsko obliko, kadar jim ni sledil prilastkov odvisnik, ampak so bili potisnjeni za osebno glagolsko obliko, pred njo pa je stala ekspletivna prvina es. Prek prevodov je tovrstna raba prišla tudi v slovenščino. Darumb ligt es alles an dem wört lein/ Satu leshy onu vſe na tej beſsedizi, on Er wird (von mir) zeugen (LH 1566: bode (OD MENE) prizhoval II, XLV) (TPo 1595: II, 74) 253 Za prvo mesto v stavku velja tudi mesto za veznikom, prim. 6.1.3.1.3.1. 229 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 7.2.1.6 V zadnji funkciji je ono formalni osebek, tj. formalni stavčni člen, ki zaseda obvezno razvito osebkovo mesto, nima pa nobene pomenske vloge. Nastopa ob različnih tipih povedkov, npr.: a) polnopomenski glagoli brez dopolnil, ki označujejo naravne pojave ali zvoke Da sprach das volck das da bey stunde/ vnd Natu ſo ty ludie, kir ſo poleg ſtali inu zuhöret/ Es donnerte. Die andern sprachen/ poslushali, diali, Onu ie ſagarmelu. Ty Es redte ein Engel mit jm (LB 1545: Jn 12,29) drugi ſo diali, En Angel ie shnim gouuril (TT 1557: Jn 12,29) b) vez + pridevnik/samostalnik, ki označuje čutne zaznave, navedbe časa Er sprach zu jnen/ Kompt vnd sehets. On praui knima, Pridita inu pogle- Sie kamen vnd sahens/ vnd blieben data, Ona greſta inu ſta uidila kei ie denselbigen tag bey jm. Es war aber prebiual, inu ſta oſtala per nim ta iſti vmb die zehende stunde (LB 1545: dan. Onu ie pag bilu okuli te deſſete Jn 1,39) vre (TT 1557: Jn 1,39) c) polnopomenski glagoli z dopolnilom v dajalniku/tožilniku (logični osebek) Es geschach aber Juda also/ nach Onu ſe je pak Iudu taku godilu po dem wort des HERRN/ das er sie beſſedi tiga GOSPVDA, de je on nje von seinem Angesicht thet/ vmb der ſpred ſvojga oblizhja djal, sa volo sünde willen Manasse/ die er gethan Manaſſovih gréhou, katere je on hatte (LB 1545: 2 Kr 24,3) ſturil (DB 1584: 2 Kr 24,3) Pričakovali bi, da se bo v ta tip uvrščala tudi raba ono ob zanikanem rodilniku, vendar primerjava z nemščino, ki zanikanega rodilnika ne pozna, pokaže, da se ono v tem primeru uporablja samo takrat, ko je tudi v nemščini zanikani osebek premaknjen v rematski položaj s pomočjo položajskega es, zato so primeri z zanikanim rodilnikom uvrščeni med položajske ono. Fürcht euch nicht vnd erschrecket Nebujte ſe, inu nepreſtraſhite ſe: nicht/ Hab ichs nicht dazumal dich Neſim li jeſt taiſtikrat tebe puſtil hören lassen vnd verkündiget? Denn ſliſhati, inu ſim osnanil? Sakaj vy jr seid meine Zeugen/ Jst auch ein ſte moje Prizhe: Ieli je en Bug isvuna Gott ausser mir? Es ist kein Hort/ Jch mene? Onu nej obene Skale, jeſt weis ja keinen (LB 1545: Iz 44,8) riſnizhnu obene nevém (DB 1584: Iz 44,8) č) trpniki (tudi z neizraženim osebkom – značilni za nekatere biblijske izraze) Da nu Jhesus den Essig genomen Natu kadar ie Ieſus bil ta eſsih uſel, ie hatte/ sprach er/ Es ist volnbracht. rekal, Onu ie doperneſſenu, inu per- Vnd neiget das Heubt vnd verschied kloni to glauo, inu da gori ta duh (LB 1545: Jn 19,30) (TT 1557: Jn 19,30) V sodobni nemščini je raba es ob trpnikih neprehodnih glagolov redka, saj je zamenljiv z nedoločnim osebnim zaimkom man (Helbig, Buscha 2001: 243), ki so ga v slovenščini 16. stoletja občasno prav tako prevajali z neosebnim zaimkom ono. Denn man findt wol, das etliche im Sakai ono ſe guishno naideio mei Regiment vñ Emptern sitzen/ die Oblaſtniki, da nikateri ſuoi inu Boshij Gottes vnd jren eygen zorn in einan- Sard vkupe meshaio (JPo 1578: II, 117) der brewen (SA 1559: C) 230 7 Posebne rabe osebnih zaimkov 7.2.2 Avtorji in dela 7.2.2.1 Neosebna raba zaimka ono se pojavlja pri večini slovenskih protestantskih piscev, vendar v zelo različnem obsegu. Zaradi pisne in glasovne prekrivnosti (prim. 3.2.2) in velikega števila zgledov je neimenovalniške oblike težko natančno kvantificirati, zato bo v tem pregledu po avtorjih upoštevana samo imenovalniška oblika. Ta se številčno daleč najpogosteje pojavlja pri Trubarju (več kot 1400 pojavitev, od tega več kot 1100 samo v njegovem zadnjem delu TPo 1595), sledi mu Dalmatin z okoli 200 pojavitvami, pri Juričiču se neosebni ono pojavi okoli dvajsetkrat, pri avtorjih manjših del – Janžu Tulščaku, Matiji Trostu, Felicijanu Trubarju254 in Janžu Znojilšku – pa je pojavitev manj kot deset. Kot izjemo lahko izpostavimo Sebastijana Krelja, pri katerem se v relativno večjem opusu, kot ga imajo zadnji našteti avtorji, neosebni ono v imenovalniku pojavi samo enkrat.255 Ker je Krelj v svojem uvodu k prevodu Spangenbergove postile opozoril na germanizme, ki so bili po njegovem značilni predvsem za kranjsko-koroški prostor, in se zavzel za čistejšo slovenščino (KPo 1567: VII), lahko v skladu s tem razumemo tudi njegovo izogibanje neosebnemu es, čeprav sicer tudi sam ni dosledno odpravljal vseh germanizmov (Rigler 1986: 31). 7.2.2.2 Po pričakovanju je neosebna raba zaimka ono najpogostejša v prevodnih besedilih, redkejša v samostojno tvorjenih.256 Če ne upoštevamo TPo 1595, ki je po stopnji odvisnosti od predloge tako specifična, da jo je treba obravnavati posebej, se neosebni ono kar v 85 odstotkih primerov pojavlja v prevodih Biblije (Trubarjevi prevodi Nove zaveze in Psalmov, Dalmatinovi prevodi), pa tudi v nekaterih ostalih delih (Trubarjevi katekizmi, TAr 1562 in TO 1564, TR 1558, ZK 1595) se pogosto pojavlja v biblijskih citatih. Vnd o selig bistu/ Inu isuelizhana ſi ti, Isuelizhana ſi Ti, die du gegleubt hast/ kir ſi uerouala ſakai kir ſi Verouala, Denn es wird volen- onu bode dokonanu, Sakai onu bode det werden/ was dir kar ie tebi pouedanu doperneſſenu tu, gesagt ist von dem od tiga Goſpudi kar ie tebi pouedanu HERRN (LB 1545: (TT 1557: Lk 1,45) od tiga Goſpudi Lk 1,45) (TR 1558: g2b) 254 Ker Felicijan Trubar sam po Ruplu (1966: 43) ni napisal ničesar slovenskega, se te številke nanašajo le na delo v njegovi izdaji. Neosebni ono se v obeh primerih pojavi v nepodpisani pesmi, zato teh pojavitev ni mogoče pripisati specifičnemu avtorju. 255 Če želimo te številke postaviti v kontekst, jih je treba nujno primerjati s skupnim obsegom njihovih del: tako celoten Trubarjev korpus brez večavtorskih pesmaric, a skupaj s postilo sestavlja ok. 1.582.000 besed, ono pa predstavlja 9/10.000 tega števila. Pri Dalmatinu (ok. 1.242.000 besed brez pesmaric) je delež še bistveno manjši: 1,25/10.000. Pri Juričiču je pojavitev povprečno osem na 100.000 besed, pri Krelju je ta delež še osemkrat manjši, torej ena pojavitev na okoli 100.000 besed. Pri avtorjih z manjšim opusom je ta delež bistveno višji: pri Znojilšku štiri pojavitve na 10.000 besed, pri Tulščaku dve na 10.000 besed (kot pri Dalmatinu), pri Trostu 0,5 pojavitve na 10.000 besed in pri Felicijanu Trubarju 0,6 pojavitve na 10.000 besed. Za podatke o številu besed pri posameznem avtorju gl. Ahačič 2020: 5–7. 256 Ker gre pri večini protestantskih del za prevode, so samostojno tvorjeni teksti predvsem razni uvodi. Največkrat se ono pojavlja v Trubarjevih obsežnih uvodih k novozaveznim prevodom, kar je presenetljivo, saj so nanje bolj kot Luthrovi nemški biblijski uvodi vplivale Erazmove latinske Annotationes (Ahačič 2007a: 273–274). 231 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Es ist ein vnterscheid/ Onu ie en Reslotik Mej eno Sheno inu zwischen eim Weibe vmei eno Sheno, inu Dejzhlo je reslozhik: vnd eine Jungfraw vmei eno Dezhlo Katera ſe neomoshy, (LB 1545: 1 Kor 7,33) (TO 1564: 99b) ta ſkèrbi tu, kar je GOSPODNIE, de je ſveta, na teleſsu inu v’duhi. Katera ſe pak omoshy, ta ſkèrby tu, kar je tiga Svitá, koku bi Moshu dopadla (DB 1584: 1 Kor 7,34) Denn fleischlich Obtu, meſsene Obtu, meſsene gesinnet sein/ ist eine miſli iméti, je enu miſli iméti, je enu Feindschafft wider ſovrashtvu supèr ſovrashtvu supèr Gott/ Sintemal es Boga, satu ker Boga, satu ker dem gesetze Gottes nej Boshji Poſtavi nej Boshji Poſtavi nicht vnterthan ist/ podvèrshenu: sakaj podvèrshenu: sakaj denn er vermag es onu tudi nepremore onu tudi nepremore auch nicht (LB 1545: (DB 1584: Rim 8,7) (ZK 1595: 67) Rim 8,7) 7.2.2.3 Opazno je neosebni ono odsoten iz pesemskih besedil, kjer so zahteve verzifikacije (določeno število zlogov, tudi rima) povzročile obsežnejšo predelavo tujejezičnih predlog in s tem tudi izvirnejšo slovensko skladnjo. Izjema so biblijski psalmi v Trubarjevem in Dalmatinovem prevodu in primer iz Dalmatinove pesmarice Ta celi catehismus (1584) v pesmi, ki ni urejena v zlogovni verz. Onu je pak tudi k’vezhnimu isvelizhanju potreba, de ſe svéſtu veruje, de je Iesus Chriſtus Boshy Syn, je Bug inu Zhlovik (DC 1584: XXVI) Enak primer najdemo tudi v pomnoženi izdaji te pesmarice iz leta 1595, ki jo je uredil Felicijan Trubar; v njej pa najdemo še en primer neosebnega ono, ki se nanaša neposredno na biblijski tekst. Es ist vns besser/ ein Mensch sterbe Onu je bulſhi de on vmerje, Koker fur das Volck/ denn das das gantze kej vſa gmajna pogine (TfC 1595: Volck verderbe (LB 1545: Jn 11,50) CLXXI) 7.2.2.4 Že razporeditev po delih jasno pokaže, da gre pri neosebnem ono večinoma za prevodno prevzemanje tuje rabe, za katero je imela slovenščina že razvite lastne izrazne možnosti.257 Vendar to prevzemanje tudi pri posameznem avtorju ni bilo enotno, močnejše je bilo v določenih tipih kot v drugih. Razmerje med njimi je predstavljeno v naslednjem razdelku. 257 To kaže tudi primerjava prevodov nemškega es v posameznih odlomkih, prim. 7.2.5. 232 7 Posebne rabe osebnih zaimkov 7.2.3 Tipi rabe neosebnega zaimka ono pri posameznih piscih 7.2.3.1 Številska primerjava rabe neosebnega ono v določenih tipih kaže, da je bil v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja najpogosteje rabljen kot korelat, torej kataforična prvina, ki napoveduje osebkov odvisnik. Najizraziteje je to pri Trubarju,258 kjer gre za tovrstno rabo v okoli 70 odstotkih primerov; pri Dalmatinu je delež korelatnega ono okoli 50 odstotkov, pri Juričiču pa okoli 40. Tudi pri ostalih avtorjih, kjer gre le za nekaj pojavitev, je korelatni ono običajno najpogostejši: pri Felicijanu Trubarju sta v tej vlogi obe pojavitvi, pri Tulščaku štiri od šestih. Onu ie ena shlahtna reizh, poterpeshliu biti (TkM 1579: 33a) Onu ia nei tuoia vola, de bi gdu imel sgublen byti (TkM 1579: 72a) 7.2.3.2 Izjema glede rabe korelatnega ono je Znojilšek, pri katerem je ta funkcija v manjšini: pri njem absolutno prevladuje raba kazalnega ono (v dveh tretjinah primerov) kot anafore, ki je pri Dalmatinu na drugem mestu (ok. 20 odstotkov pojavitev), pri Trubarju (osem odstotkov) in Juričiču (pet odstotkov) pa je ta tip najredkejši. Drugi avtorji zaimka ono v tej funkciji ne uporabljajo. Kaj ſe rezhe v’Meßej hoditi? Onu ſe rezhe ta della tiga Meſsa doperneſti (ZK 1595: 150) 7.2.3.3 Ostali dve funkciji – ono kot položajski element in kot formalni osebek – sta pri različnih avtorjih rabljeni različno pogosto. Pri Trubarju in Juričiču je formalni osebek (pri Trubarju ok. deset odstotkov, pri Juričiču predstavlja kar tretjino primerov) pogostejši od položajskega ono (devet oziroma 20 odstotkov), pri Dalmatinu je razmerje obratno: kot Platzhalter nastopa v ok. 20 odstotkih, kot formalni osebek pa v 13 odstotkih. 7.2.3.4 Formalni osebek najdemo še pri dveh avtorjih – Znojilšku (en zgled) in Krelju, kjer je to sploh edini primer neosebne rabe zaimka ono. Godili ſe pak vſelei povſod tako, kako tukai Angeli ſposnaio inu poio? Onu ſe godi, kakòr pàr drusih vſih takih proſhnijh inu shelijh (KPo 1567: XXXIX) 7.2.3.5 Samo en primer najdemo tudi pri Trostu, kjer pa gre za položajski ono v povezavi s posamostaljenim količinskim zaimkom. Onu ſi more od mene vſakateri ſoditi inu dèrshati, kar hozhe, ali ieſt v’moim ſercei nar buile vém (TtPre 1588: 77) Položajski ono, in sicer njegov podtip ob rodilniškem osebku v zanikanem stavku, najdemo tudi pri Tulščaku. sakai onu ſicer nei nikogar, kateri bi mogel ſa nas voiskouati (TkM 1579: 119a) 258 Spet ob neupoštevanju TPo 1595. 233 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 7.2.3.6 Razmerja med tipi neosebnega ono so pri posameznih avtorjih različna, večinoma pa prevladuje raba korelatnega ono, kot kaže tudi graf 49. Graf 49: Razmerja med tipi neosebnega ono pri posameznem avtorju 7.2.4 Razmerje med tipi neosebnega ono v TPo 1595 7.2.4.1 Trubarjevo zadnje besedilo, TPo 1595, je nastalo tik pred njegovo smrtjo leta 1586, izšlo pa je šele devet let pozneje, ko ga je za tisk pripravil Andrej Savinec.259 V njem je vpliv nemščine na skladnjo toliko večji,260 da ga je treba obravnavati posebej, saj so »številna mesta v delu prevedena člensko, ustreznično in celo besednoredno povsem enako« (Merše 2010: 30).261 7.2.4.2 To poleg samega števila pojavitev (okoli 1100 oziroma 70 odstotkov vseh) kaže tudi primerjava razmerja med posameznimi tipi rabe. Medtem ko je v biblijskih besedilih absolutno prevladoval korelatni ono, ki je predstavljal kar okoli 70 odstotkov pojavitev, je raba različnih tipov v TPo 1595 bolj enakomerna. Anaforični ono se pojavlja v okoli 22 odstotkih primerov, položajski v okoli 19 (od tega skoraj polovica ob količinskem zaimku), korelatni predstavlja 28 odstotkov pojavitev, formalni pa 25. 259 V kolikšni meri je Savinčeva priredba besedila vplivala tudi na pogostost rabe neosebnega ono, je nemogoče ugotoviti, vendar relativno pogosta raba te prvine tudi v zgodnejših Trubarjevih tekstih dopušča možnost, da pri tem ni šlo le za prirejevalčev vpliv. 260 To bi lahko povezali tudi z ugotovitvami Jakoba Riglerja (1968) o treh Trubarjevih jezikovnoustvar-jalnih obdobjih, ki jih je določil na podlagi njegovega glasovnega sistema. Rigler postavlja zarezo v Trubarjevem ustvarjanju med leti 1567 in 1574, ko je po njegovem mnenju zaradi dolge odsotnosti iz domovine in pretrgane kontinuitete v pisanju prišlo do sprememb v primerjavi z jezikom del iz obdobja pred 1567. Vendar primerjava z drugimi deli, ki so nastala v tem zadnjem obdobju, kaže, da kalkiranje nemškega neosebnega es v njih ni bolj prisotno kot v zgodnejših delih (v TT 1577 se neosebni ono pojavi samo dvanajstkrat, kar je glede na dolžino primerljivo z zgodnejšimi novozaveznimi prevodi, v TT 1581-82 pa je Trubar ohranil vse primere iz prejšnjih prevodov, dodatnih pojavitev neosebnega ono v tem delu ni). Zato ostaja TPo 1595 specifična tudi znotraj zadnjega obdobja Trubarjevega ustvarjanja. 261 Tudi J. Raecke (1995) opozarja na Trubarjevo prevajanje nemškega izvirnika de verbo ad verbum in to ponazarja s številnimi odlomki. 234 7 Posebne rabe osebnih zaimkov Graf 50: Primerjava razmerja med tipi neosebnega ono v TPo 1595 in drugih Trubarjevih delih 7.2.4.3 Posebnost TPo 1595 je tudi kalkirano prevajanje nemškega konjunktiva ( es sey itd.) z ono bodi itd., ki predstavlja okoli šest odstotkov primerov. V tej zvezi se lahko pojavi kateri koli od štirih tipov neosebnega ono, daleč najpogostejši pa je položajski. Denn was auſſer vnnd on Chriſto Sakaj kar je is vunaj inu pres iſt/ es sey ſo herzlich vnnd groß es Chriſtuſa, onu ſi bodi taku zhaſtitu jmmer wölle/ ſo iſts nichts denn inu veliku kakor onu kuli hozhe, Gottesleſterung (LH 1566: I, XXVIb) taku onu niſhter nej kakor Boſhje ſhentovanje (TPo 1595: I, 43) Wer wenig hat/ der denckt wie er Kateri malu ima, ta miſli, koku bi auch etwas vberkomme/ es leyd drü- tudi nekaj mogel sadobiti, onu ſi terpi ber ſchaden wer da wöll (LH 1566: na tem shkodo, gdur hozhe I, LXXVIIIB) (TPo 1595: II, 121) Deñ es ſeyen die Chriſten ſo wolkom- Sakaj onu bodite ty Karſheniki taku men ſie jmmer wöllen/ ſo kan doch popolnoma, kakor ony kuli hote, taku fleiſch vnd blut anders nit denn ob vſaj Meſsu inu Kry drugiga nesna, den creutz ſich rümpfen (LH 1566: kakor nad teim Kriſhom ſe kerzhiti I, CLX) (TPo 1595: I, 275) Denn ſein hüllfe ſoll ein ewige hüllfe Sakaj njegova pomuzh ima ena ſein/ daran ſollen wir vns genügen vezhna pomuzh biti, na tej imamo laſſen/ es gehe mit dem zestlichen my sadoſti imejti, onu ſi pojdi s’tem wie es wölle (LH 1566: I, XLIII) poteleſnim kakor onu hozhe (TPo 1595: I, 71) 7.2.4.4 Goli številski podatki, kot so bili navedeni, pa ne dajo pravega vpogleda v dejanski obseg rabe neosebnega ono v primerjavi z nemškimi izvirniki. Zato so v naslednjem razdelku na manjšem vzorcu primerjani načini prevajanja nemškega es v Bibliji in dveh postilah, Luthrovi in Spangenbergovi. 235 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 7.2.5 Prevajanje nemškega es v protestantskih besedilih Pregled nemških izvirnikov, ki so jih prevajali slovenski protestantski pisci, kaže, da je v nem- ščini raba es bistveno pogostejša kot v slovenskih prevodih, kar priča, da so prevajalci v teh funkcijah uporabljali tudi drugačna sredstva. Kot vzorčni zgledi, ki bodo pokazali prevodne možnosti za nemški es pri posameznih avtorjih, so bili izbrani Matejev evangelij iz Luthrove Biblije ter pridigi na tretjo nedeljo po sv. treh kraljih iz Luthrove in Spangenbergove postile.262 7.2.5.1 Matejev evangelij: primerjava Luther – Trubar, Dalmatin 7.2.5.1.1 V pregledanem gradivu263 je bil v Luthrovi predlogi es 16-krat v anaforični vlogi. Večinoma (v dvanajstih primerih) sta ga Dalmatin in Trubar prevajala enako: v šestih primerih sta ga zamenjala s slovenskim kazalnim zaimkom, v petih pa sta ga izpustila. Luther Trubar Dalmatin Mt 19,26 Jhesus aber sahe sie Ieſus pag na nee pogleda, Iesus pak je v’nje an/ vnd sprach zu jnen/ inu praui knim, Per ludeh pogledal, inu je k’nym Bey den Menschen ie letu nemogozhe, Anpag djal: Pèr zhlovékih je tu ists vmmüglich/ Aber per Bugi ſo vſe rizhi nemogozhe, ali pèr Bugi ſo bey Gott sind alle ding mogozhe vſe rizhy mogozhe müglich Mt 12,32 Vnd wer etwas redet wider Inu kateri kai gouori Inu kateri kaj govory des menschen Son/ dem ſubper tiga Synu tiga supèr Synu tiga Zhlovéka, wird es vergeben. Aber zhloueka, timu bode timu bo odpuſzhenu: wer etwas redet wider den odpuszhenu, Ampag kateri Kateri pak kaj govory heiligen Geist/ dem wirds kai gouori ſubper ſuetiga supèr ſvetiga Duha, timu nicht vergeben/ weder in Duha, timu ne bode nebó odpuſzhenu, ni na dieser noch in jener Welt odpuszhenu, na tim inu na letim, ni na unim Svejtu unim ſueitu nekar V enem primeru sta oba nekoliko spremenila strukturo stavka. Luther Trubar Dalmatin Mt 10,42 Vnd wer dieser Geringsten Inu kateri eniga is letih ner Inu kateri kuli letih nar einen nur mit einem manshih ſanem korcem manſhih eniga, le s’enim Becher kaltes Wassers mersle uode napoy, le vtim Korzem màrsle Vode trenckt/ in eines Jünger imeni eniga mlashiga ſa napoji, v’imeni eniga namen/ Warlich ich sage riſnizo vom poueim on ne Iogra, riſnizhnu jeſt vam euch/ Es wird jm nicht bode ſuiga lona ſgubil povém, on nebo ſvojga vnbelohnet bleiben lona sgubil 262 Besedila so izbrana naključno, ne oziraje se na to, ali so v njih izpričani vsi obravnavani tipi, saj je glavni namen prikazati prevodne možnosti za nemški es in približno razmerje med njimi, zato se lahko zgodi, da se v obravnavanem besedilu ne pojavlja zaimek ono v določeni vlogi ali nasploh; to ne pomeni, da tovrstna raba v tem delu ni prisotna, kaže pa, da je njen delež glede na ostale prevodne možnosti majhen. 263 Pri elektronskem iskanju zaimka es je bila primerjalno upoštevana spletna stran www.bible.net, kjer je Luthrov prevod nekoliko jezikovno posodobljen. Es se je namreč v 16. stoletju pogosto pisal jezikovno okrnjeno in stično s predhodno besedo ( ists), zato z iskanjem po izvirni različici na Biblija.net takšne pojavitve ne bi bile najdene. Zgledi so navedeni po izvirni različici Luthrove Biblije iz leta 1545. 236 7 Posebne rabe osebnih zaimkov V štirih primerih se je njun prevod razlikoval: Trubar je dvakrat zaimek izpustil, Dalmatin pa ga je zamenjal s kazalnim. Luther Trubar Dalmatin Mt 21,42 JHEsus sprach zu jnen/ Ieſus praui knim, Nei ſte li Iesus je djal k’nym: Néſte Habt jr nie gelesen in der ui nigdar brali utim piſmu, li nikuli brali v’Piſmi? Schrifft/ Der stein den Ta kamen, kateriga ſo ty Ta Kamen, kateri ſo die Bawleute verworffen Sidary ſauergli, ta iſti ie Sydarji savèrgli, je en haben/ Der ist zum ſturien kanimu Vogalskimu Vogelni kamen poſtal: Eckstein worden. Von dem kaminu. Od Guſpodi ie tu Od GOSPVDA ſe je letu HERRN ist das geschehen/ ſturienu, inu ie zhudnu pred ſturilu, inu tu je zhudnu Vnd es ist wunderbarlich nashimi ozhima pred naſhimi ozhimi fur vnsern augen Mt 24,33 Also auch/ wenn jr das alles Taku tudi vi, kadar letu vſe Taku tudi, kadar bote letu sehet/ so wisset/ das es vidite, taku veidite, de ie vſe vidili, imate véditi, de nahe fur der thür ist bliſi pred dauermi je tu blisi pred daurmi V dveh primerih je Trubar spremenil stavčno strukturo; Dalmatin se je na teh mestih zveste-je držal Luthrove predloge, vendar je es zamenjal s kazalnim zaimkom. Luther Trubar Dalmatin Mt 26,58 Petrus aber folgete jm nach Peter pag gre od dalezh ſa Petrus pak je sa nym ſhàl von ferns/ bis in den Pallast nim, do Duora tiga Viſshiga od dalezh notàr do tiga des Hohenpriesters/ vnd farye, Inu on notar gre tar Viſhiga farja Palazha, inu gieng hin ein/ vnd satzte ſede htim hlapcem, de bi on je notàr ſhàl, inu je pèr sich bey die Knechte/ Auff ta konez uidil Hlapzih ſedil, de bi vidil, das er sehe/ wo es hinaus kakou konez bi tu imélu wolte Mt 15,5 Aber jr leret/ Wer zum Vi pag prauite, kateri rezhe Vy pak vuzhite: Kateri Vater oder zur Mutter kozhetu oli kmateri, Ta dar kuli pravi k’Ozhetu spricht (wenn ichs opffere/ kir od mene ſe offra, ta iſti inu k’Materi: (Kadar je so ists dir viel nützer) der tebi knuzu pride offram, taku je tebi tu thut wol veliku pridniſhe) ta dobru ſtury V besedilu se štirikrat pojavi tudi podtip anaforičnega zaimka v identifikacijskih stavkih. Te primere sta oba prevajala enako: v treh primerih (ko je bil nemški es sredi povedi) sta zaimek izpustila, v enem pa sta ga zamenjala s kazalnim zaimkom. Luther Trubar Dalmatin Mt 14,28 PEtrus aber antwortet jm/ Peter pag nemu odgouori, PEtrus je pak njemu vnd sprach/ HErr bistu es/ inu praui, Goſpud ſi li ti, odguvoril, inu je djal: so heis mich zu dir komen taku vkashi meni poiti htebi GOSPVD, Aku ſi ti, auff dem Wasser na tei uodi taku vkashi, de jeſt h’tebi grem, nad vodo Mt 14,26 Vnd da jn die Jünger Inu kadar ty Iogri ſagledaio Inu kadar ſo Iogri njega sahen auff dem Meer nega gredozhiga verhu vidili po Murji gredozh, gehen/ erschracken sie/ Moria, ſo ſe vſtrashili, inu ſo ſe preſtraſhili, inu ſo vnd sprachen/ Es ist ein reko, Tu ie ena Poſshaſt, inu djali: Tu je ena Poſhaſt, Gespenst/ vnd schrien fur ſeupyo od ſtraha inu ſo vpili od ſtrahu furcht 237 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Pri prevajanju anaforičnega es je torej v knjižni slovenščini 16. stoletja prevladovalo njegovo nadomeščanje z ustreznimi slovenskimi jezikovnimi sredstvi. Trubar ga je nekoliko pogosteje izpustil ali spremenil celotno strukturo, Dalmatin pa ga je prevladujoče nadomeščal s kazalnim zaimkom. Zaimek ono v izbranem besedilu v tej vlogi ni bil uporabljen. 7.2.5.1.2 Pri korelatnem ono je delež nadomeščanja nemškega es z njegovo slovensko zaimensko ustreznico najvišji, vendar tudi tu povprečno doseže le okoli tretjino zgledov. Od 34 pojavitev v obravnavanem Luthrovem besedilu jih je Trubar z ono prevedel dvanajst (40 odstotkov), Dalmatin pa le sedem (20 odstotkov). V šestih primerih se oba prevoda ujemata. Luther Trubar Dalmatin Mt 27,6 ABer die Hohenpriester Ty Viſshi fary pag vſamo Viſhifarji pak ſo vseli te namen die Silberlinge/ vnd te Srebernike, inu prauio, Srebèrnike, inu ſo djali: sprachen/ Es taug nicht das Onu ſe ne ſpodobi, de mi te Onu ſe neſpodobi, de wir sie in Gottes kasten deimo vta Cerkouni Shtok, bi my nje v’Cerkouno legen/ Denn es ist Blutgeld ſakai tu ſo eni denary te kry pukſho djali: Sakaj tu je enu plazhilu te krij Mt 17,22 DA sie aber jr wesen hatten Kadar ſo pag oni nih ſtan KAdar ſo ony pak ſvoj in Galilea/ sprach Jhesus vti Galilei imeli, praui Ieſus ſtan iméli v’Galilei, je zu jnen/ Es ist zukünfftig/ knim. Onu pride, de ta Syn Iesus k’nym djal: Onu ſe Das des menschen Son tiga zhloueka bode isdan bo pèrgudilu, de Syn tiga vberantwortet werde in der vte zhloueske roke zhovéka bo isdan v’téh Menschen hende zhlovékou roké Prav tako v šestih primerih je Dalmatin Trubarjev položajni ono opustil. Luther Trubar Dalmatin Mt 4,4 Vnd er antwortet/ Inu on odgouori, inu praui On je pak odguvoril, inu vnd sprach/ Es stehet Onu ie piſanu, De ta djal: Stojy piſſanu, de geschrieben/ Der Mensch zhlouik nei shiu na ſamim Zhlovik nej od ſamiga lebet nicht vom Brot kruhu, ſamuzh od sledne Kruha shiu, temuzh od alleine/ Sondern von einem beſſede, kir gre skuſi ta vſake Beſſede, katera gre jglichen wort/ das durch vuſta Boshya ſkusi Boshja uſta den mund Gottes gehet Mt 5,30 Ergert dich deine rechte Aku te ſmotuie tuia deſtna Aku tebe tvoja Roka Hand/ So haw sie abe/ vnd roka, taku io odſekai inu moti, taku jo odſekaj, inu wirff sie von dir. Es ist verſio od ſebe, Onu ie jo vèrsi od ſebe. Bulſhi dir besser/ das eins deiner tebi bulshe, de en tui vud je tebi, de en tvoj Vud Gelied verderbe/ vnd nicht pogine, tar de tuie cillu konez vsame, inu nebo der gantze Leib in die Helle tellu vta pakal ne bode tvoje cillu Tellu v’Pakal geworffen werde vershenu vèrshenu Le v enem primeru najdemo ono pri Dalmatinu, ne pa tudi pri Trubarju, ki je na enakem mestu uporabil spremenjeno strukturo; v drugem navedenem primeru je drugačna struktura rabljena v obeh prevodih. 238 7 Posebne rabe osebnih zaimkov Luther Trubar Dalmatin Mt 2,13 Stehe auff/ vnd nim das Vſtani inu uſami gſebi Vſtani gori, inu vsami Kindlin vnd seine Mutter tu deite inu nega mater, tu Ditece inu njegovo zu dir/ vnd fleuch in inu beſshi vto Egiptouo Mater k’ſebi, inu béshi Egyptenland/ vnd bleib deshelo, inu oſtani tamkai, v’Egyptouſko deshelo, alda/ bis ich dir sage. Denn dotle ieſt tebi poueim. Sakai inu oſtani tamkaj, dokler es ist fur handen/ das htimu pride de Erodesh jeſt tebi rezhem. Sakaj Herodes das Kindlin süche/ bode iskal tu deite, tu iſtu onu ſe bo sgudilu, de bo das selb vmb zu bringen pogubiti Erodeſh tu Ditece yſkal, de bi je konzhal Mt 18,19 Weiter sage ich euch/ Wo Spet vom poueim, Aku dua Dajle vam jeſt povém: Zween vnter euch eines is vmei vas bota ene misli Ker kuli dva mej vami werden auff erden/ warumb na ſemli, ſa kakorshno rezh bota ene miſli na Semli, es ist/ das sie bitten wöllen/ bota proſſila, bode nima sa kakèrſhno rezh bota Das sol jnen widerfaren/ dana, od muiga ozheta kir ona proſsila, ta bode von meinem Vater im ie vnebeſih nyma dana, od mojga Himel Ozheta v’Nebeſsih V 19 od 33 primerov je korelatni es pri obeh avtorjih opuščen. Luther Trubar Dalmatin Mt 4,10 Da sprach Jhesus zu jm/ Tedai Ieſus praui knemu, Tedaj je Iesus k’njemu Heb dich weg von mir Puidi Satan prozh od rekal: Pojdi prozh od Satan/ Denn es stehet mene, Sakai ie piſſanu, Ti mene Satan: Sakaj geschrieben/ Du solt imash pomoliti Boga tuiga stojy piſſanu: Ti imaſh anbeten Gott deinen Goſpudi inu nemu ſamimu Boga tvojga GOSPVDA HERRN/ vnd jm allein sluſhiti moliti, inu njemu ſamimu dienen ſlushiti Mt 5,29 ERgert dich aber dein Aku tebe tuie deſtnu Oku Aku tebe tvoje deſnu rechts Auge/ So reis es aus/ ſmotuie, taku ie isderi vun, oku moti, taku je vunkaj vnd wirffs von dir. Es ist inu ie verſi od ſebe. Sakai isderi, inu je versi dir besser/ das eins deiner bulshe ie tebi de en tui vud od ſebe. Sakaj tebi je Gelied verderbe/ vnd nicht pogine, inu de tuie cillu bulſhe de en tvoj Vud der gantze Leib in die Helle tellu ne bode vershenu vta konez vsame, inu nebo geworffen werde pekal tvoje cillu Tellu v’Pakal vèrshenu Mt 10,19 WEnn sie euch nu Kadar vas pag zhes dado, Kadar vas vshe isdadó, vberantworden werden/ So taku ne skerbite koku oli taku neſkèrbite, koku ali sorget nicht/ wie oder was kai ui imate gouoriti, Sakai kaj imate govoriti: Sakaj jr reden solt/ Denn es sol võ bode danu vti iſti vuri vam bo v’teiſti uri danu, euch zu der stunde gegeben kar imate gouoriti kaj imate govoriti werden/ was jr reden solt 7.2.5.1.3 Kot Platzhalter se es v Luthrovem Matejevem evangeliju pojavi 36-krat. Kar 33-krat je bil tako v Trubarjevem kot v Dalmatinovem prevodu preprosto izpuščen. Pri tem je bil zaznamovani besedni red (z osebkom v rematskem položaju za osebno glagolsko obliko) pri obeh avtorjih ohranjen približno v polovici primerov, v drugi polovici pa je bil opuščen in osebek prestavljen pred osebno glagolsko obliko. 239 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Luther Trubar Dalmatin Mt 7,22 Es werden viel zu mir sagen Nih doſti poreko kmeni, Nyh doſti porezhe an jenem tage/ HErr/ HErr/ vtim dneui, Goſpud, k’meni na úni dan: haben wir nicht in deinem Goſpud, nei ſmo li mi vtuim GOSPVD, GOSPVD, Namen geweissagt? Haben Imeni prerokouali? inu Néſmo li v’tvoim Imeni wir nicht in deinem Namen skuſi tuie ime te Sludie is Prerokovali? Neſmo li Teufel ausgetrieben? Haben ganeli? Inu skuſi tuie ime v’tvoim imeni Hudizhe wir nicht in deinem Namen velike tar ſylne rizhi ſturili? isganjali? Neſmo li viel Thaten gethan? v’tvoim imeni veliku ſilnih rizhy ſturili? Mt 4,25 Vnd es folgete jm nach Inu ſa nim gre veliku ludi is Inu sa nym je veliku viel Volcks aus Galilea/ Galilee, is tih Deſet meiſt, folka hodilu, is Galilee, aus den zehen Stedten/ Is Ieruſalem, is te Iudouske is deſſet Méſt, od von Jerusalem/ aus dem deshele, inu is tih deshel Ierusalema, is vſe Jüdischenlande/ vnd von katere na vnoſtran tiga Iudouſke deshele, inu od jenseid des Jordans Iordana leshe úne ſtrane Iordana Primerjava kaže, da je odločitev za ohranitev ali opustitev rematskega položaja osebka večkrat odvisna od strukture stavka, v katerem se pojavlja. Osebek sta avtorja ohranjala za glagolom, kadar v stavku obstaja vsebinsko nepoudarjeni predmet ali prislovno določilo, ki lahko zasede položaj pred osebno glagolsko obliko v povedku. Luther Trubar Dalmatin Mt 16,3 Vnd des morgens sprecht jr/ Inu Viutro vi prauite, Inu sjutra pravite vy: Es wird heute vngewitter Danas bode hudu vreme, Danas bo hudu vreme, sein/ denn der Himel ist ſakai tu nebu ie erdezhe tar sakaj Nebu je erdezhe rot vnd trübe. Jr Heuchler/ shaloſtnu. Vi Hinauci, vi inu shaloſtnu. Vy Des Himel gestalt könnet vmeite ta obras tiga neba hinauci, tiga Neba ſhtalt jr vrteilen/ Könnet jr denn obſoditi, Anpag ta ſnamina snate vy ſoditi, nesnate nicht auch die Zeichen tiga zhaſa ne vmeite? li tudi te zajhne letiga dieser zeit vrteilen? zhaſsa ſoditi? Mt 21,14 Vnd es giengen zu jm Inu vtim Templi knemu Inu v’Templi ſo k’njemu Blinden vnd Lamen im gredo ty slepci inu hromci, ſhli Slepci inu Hromci, Tempel/ vnd er heilete sie inu on nee osdraui inu on je nje osdravil Kadar ta pogoj ni bil izpolnjen, je bil osebek običajno prestavljen levo od osebne glagolske oblike. Luther Trubar Dalmatin Mt 13,3 Vnd er redet zu jnen Inu on knim veliku gouori Inu on je k’nym govuril mancherley/ durch skuſi perglihe inu praui, mnogetere rizhy, ſkusi Gleichnisse/ vnd sprach/ Pole, Eden kir ſeye gre vun priglihe, inu je djal: Pole, Sihe/ es gieng ein Seeman ſeyati en Sévez je vunkaj ſhàl aus zu seen ſejat Mt 18,7 WEh der Welt/ der ergernis Ve timu ſuitu ſa volo ſmote. Ve timu Svitu sa halben. Es mus ja ergernis Te ſmote moraio ia priti, volo pohujſhanja. komen/ Doch weh dem Oli vſai Ve timu zhloueku, Pohujſhanja morajo rejs Menschen/ durch welchen skuſi kateri ga ta ſmota priti, ali viner ve timu ergernis kompt pride Zhlovéku, ſkusi kateriga pohujſhanje pride 240 7 Posebne rabe osebnih zaimkov Vendar je tovrstna raba samo tendenca, ne pravilo. Luther Trubar Dalmatin Mt 21,33 HOret ein ander Gleichnis. Poslushaite eno drugo POſluſhajte eno drugo Es war ein Hausvater/ der Pergliho, Ie bil en prigliho. Ie bil en Hiſhni pflantzet einen Weinberg Hishniozha, ta ie ſaſadil en ozha, ta je saſsadil en Vinograd Vinograd To kaže tudi dejstvo, da se v desetih primerih Trubarjev in Dalmatinov prevod razlikujeta, kar pomeni, da sta se v enakem stavku odločila za različni rešitvi. Štirikrat je Trubar ohranil rematski položaj osebka, medtem ko ga je Dalmatin opustil, šestkrat pa je rešitev obratna. Luther Trubar Dalmatin Mt 3,10 Es ist schon die Axt den Ta ſekira ie vre[!] Vshe je Sekira poloshena Bewmen an die wurtzel perloshena htimu dreuiumu Drevju h’korenu gelegt korenu Mt 8,19 Vnd es trat zu jm ein Inu per ſtopi tedai knemu Inu en Piſſar je k’njemu Schrifftgelerten/ der sprach en Piſſar, ta praui knemu, ſtopil, inu je k’njemu zu jm/ Meister/ ich wil dir Moiſter ieſt hozho ſa tebo djal: Mojſter, Ieſt folgen/ wo du hin gehest hoditi, kamer ti puidesh hozhem sa tabo hoditi kamer kuli ti pojdeſh V enem primeru se je Trubar odločil za spremenjeno strukturo, Dalmatin pa spet za opustitev položajskega elementa. Luther Trubar Dalmatin Mt 22,23 AN dem selbigen tage Na ta iſti dan, ſtopio knemu NA taiſti dan ſo k’njemu tratten zu jm die Saduceer/ ty Saducei, kateri prauio, ſtopili Sadduceerji, die da halten/ es sey kein de ty mertui gori ne vſtano, kateri pravio, de nej Aufferstehen/ vnd frageten inu ga vprashaio gori vſtajenja, inu ſo ga jn/ vpraſhali Zanimiv je primer, kjer je Trubar namesto enostavne uporabil zloženo poved z osebkovim odvisnikom, v kateri pa se pojavi korelatni ono. Dalmatin je na istem mestu edinkrat uporabil položajski ono. Luther Trubar Dalmatin Mt 10,21 ES wird aber ein Bruder Onu bo, de en brat tiga Onu bo pak en Brat den andern zum tod druſiga bode uto ſmert drusiga v’ſmèrt isdajal, vberantworten/ vnd daial, ozha tiga ſynu, inu ty inu Ozha Synu, inu der Vater den Son/ vnd otroci bodo uſtaieli ſubper Otroci bodo gori vſtajali die Kinder werden sich nih ſtarishe, inu nim hti supàr ſvoje Stariſhe, inu empören wider jre Eltern/ ſmerti pomagali nym k’ſmèrti pomagali vnd jnen zum tode helffen Tudi Trubar je v obravnavanem besedilu položajski ono uporabil samo enkrat, v primeru posamostaljenega količinskega zaimka ništer. Dalmatin je na tem mestu zaimek opustil. Luther Trubar Dalmatin Mt 10,26 Darumb fürchtet euch Satu ſe vi nih ne buite. Satu ſe nebujte pred nicht fur jnen. Es ist nichts Onu nishter nei ſakriuenu, nymi. Niſhtèr nej verborgen/ das nicht offenbar de bi ſe nekar ne reſodelu, ſkriveniga, kar bi ſe werde/ Vnd ist nichts inu nishter nei skriunu de neresodelu, inu nej heimlich/ das man nicht biſe ne ſueidilu niſhtèr ſkrivniga, kar wissen werde bi ſe nesvejdilu 241 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 7.2.5.1.4 V primerih prevajanja formalnega es v obravnavanem besedilu sta se Trubar in Dalmatin med seboj najmanj razlikovala. Od osemnajstih zgledov iz nemškega besedila sta kar v enajstih zaimek opustila, v petih pa sta spremenila celotno strukturo. Luther Trubar Dalmatin Mt 27,3 DA das sahe Judas/ der Kadar tu Iudas, kateri ie Kadar je Iudas tu vidil, jn verrhaten hatte/ das er nega fratal, vidi, de ie on kateri je njega bil verdampt war zum tode/ hti ſmerti ferdamnan, ie ferratal, de je on k’ſmerti Gerewet es jn nega ſgreualu bil obſojen, je njega s’grevalu Mt 13,49 Also wird es auch am ende Taku ſe bode godilu na Taku ſe bo tudi godilu der Welt gehen/ Die Engel konzu tiga ſuita, Ty Angeli na konzi Svitá. Angeli werden ausgehen/ Vnd die vun puido inu bodo lozhili pojdéo vunkaj, inu bodo Bösen von den Gerechten te hude od tih Prauizhnih te hude od pravizhnih scheiden lozhili Mt 8,33 Vnd die Hirten flohen/ vnd Ti paſtiry pag ſo beshali, Inu Paſtirji ſo beshali, inu giengen hin in die Stad/ inu ſo shli vtu meiſtu, ſo ſhli tje v’Meſtu, inu vnd sagten das alles/ vnd pouedo vſe tu, inu koku ſe ſo letu vſe povédali, inu wie es mit den Besessenen ie godilu ſteimi, kateri ſo koku je s’tem, s’hudizhi ergangen war ſteimi sludiemi bili obdani obſedenim, ſhlu Mt 2,18 Rahel beweinet jre Kinder/ Rahel ſe plazhe po ſuih Rahel ſe je plakala po vnd wolt sich nicht trösten otrucih, inu ſe ne puſti ſvoih Otrucih, inu ſe nej lassen/ Denn es war aus potroshtati, ſakai nih nei hotéla puſtiti troſhtati, mit jnen sakaj nyh nej Mt 14,14 Vnd Jhesus gieng erfür/ vnd Inu Ieſus pride ſem naprei, Inu Iesus je vunkaj ſhàl, sahe das grosse Volck/ vnd vgleda to mnoshizo tih ludi, inu je vidil ta velik folk, es jamerte jn der selbigen/ Inu ſe ie zhes te iſte ſmilil, inu ony ſo ſe njemu vnd heilete jre Krancken inu osdraui te kir ſo bolni v’ſerci ſmilili, inu je bili osdravil nyh bolnike Le v enem primeru sta oba uporabila zaimek ono. Luther Trubar Dalmatin Mt 26,53–54 Oder meinstu/ das ich nicht Oli menish ti, de ieſt ne Ali mejniſh li ti, de bi jeſt kündte meinen Vater bitten/ morem muiga ozheta proſſi- nemogèl mojga Ozheta das er mir zuschickte mehr ti, de bi on meni poslal proſsiti, de bi on meni denn zwelff legion Engel? duanaiſt Legionou Angelou? ſemkaj poſlal, vezh kakòr Wie würde aber die Schrifft Koku bodo pag ta piſma dvanajſt Legionou Ange- erfüllet? Es mus also gehen dopelnena? Onu mora taku lou? Koku bi pak Piſma biti bila dopolnena? Onu mora taku biti Njun prevod formalnega es se razlikuje le v primeru, kjer se je Trubar odločil za drugačno strukturo, Dalmatin pa je zaimek opustil. Luther Trubar Dalmatin Mt 8,26 Vnd stund auff vnd Tedai on vſtane inu popriti Inu on je gori vſtal, inu bedrawete den Wind vnd tim veitrom inu timu moriu, je poprétil Vétrom inu das Meer/ Da ward es gantz inu ſe ſturi ena tihuſt velika Morju: inu je cillu tihu stille poſtalu 242 7 Posebne rabe osebnih zaimkov 7.2.5.1.5 Vidimo lahko, da sta se ob prevajanju nemškega neosebnega es oba avtorja v večini primerov odločala za izvirne slovenske izrazne možnosti. Za kalkirani neosebni ono sta se najpogosteje odločala v primeru korelatnega es, kar je skladno z visokim deležem te funkcije v skupnem številu pojavitev, vendar je bil tudi tu ustrezen slovenski izraz uporabljen v več kot polovici primerov. 7.2.5.2 Kreljev in Juričičev prevod Spangenbergove postile Neosebni es se pri Spangenbergu pojavlja redkeje kot pri Luthru, kar kaže, da je bila tudi njegova raba v nemščini vsaj deloma stilem. V Kreljevem in Juričičevem prevodu pa se neosebni ono v izbranem odlomku sploh ne pojavi. 7.2.5.2.1 Pri anaforičnem es sta se oba avtorja odločila za ponovitev celotne strukture, v identifikacijskem stavku pa za kazalni zaimek. Helteſt du Gott für Ako ti Boga imaſh Ako ti Boga imash einen gnedigen sa tvoiga miloſtiviga sa tuoiga miloſtiuiga vatter/ ſo iſt ers. dobriga Ozheta, dobriga Ozheta, taku Helteſtu ihn für ei- taku ie tvoi miloſtivi ie on tuoi miloſtiui nen Tyrannen/ ſo iſt dobri Ozha. Ako ga dobri Ozha. Ako ga ers auch (SA 1559: pak imaſh s’eniga pak imash sa eniga I, LVIII) Tyrana, tako ti ie en Tyranna, tako ie on Tyran (KPo 1567: en Tyran (JPo 1578: LXXVII) I, 57) Wie: Iſt diß ſo ein Kako bi ta molitva Kako bi ta molitua köſtlich gebet/ ſind tako mogocha bila tako mogozha bila, es doch kaum drey ſai ſo tù kumai ſtiri vſai ſo to komai ſtiri oder vier wort beſede? (KPo 1567: beſede? (JPo 1578: (SA 1559: I, LVIb) LXXIIb) I, 53) 7.2.5.2.2 Pri edinem primeru položajskega es ga je Krelj izpustil, pri čemer je ohranil osebek v rematskem položaju, Juričič pa je osebek preoblikoval v nedoločniški polstavek, v glavnem stavku pa ni uporabil korelatnega ono. Es iſt noch beſſer ein ſtukrat ie bulie eno Sakai veliku ie bul- vngeſundter leib/ vnd bolehaſto Gobavo she nesdrau shiuot Gottes hulde/ denn telo polak duhov- imeti, inu Boshyo ein geſundter leib/ niga sdravia tèr miloſt, Kakor sdrau vnd Gottes zorn Miloſti Boshye, shiuot inu Boshy ſerd (SA 1559: I, LVIb) kakòr eno sdravo (JPo 1578: I, 54) zhiſto telo, polak ſàrda inu nemiloſti Boshije (KPo 1567: LXXIIIb) 243 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 7.2.5.2.3 V treh primerih, ko je bil v izvirniku uporabljen korelatni es, sta se prevajalca odločila za različne rešitve. Enkrat sta ga oba izpustila, dvakrat pa se je Juričič odločil za kazalni zaimek, medtem ko je Krelj deloma spremenil strukturo. Es war geboten/ Sakai ie bilu sapo- Sakai vtih tretih Leuit. 14. Das die vedano v’tih tretih Buquah Moiseſouih Prieſter muſten Buqvah Moiseſovih ie bilu sapouedanu die Auſſetzigen na 14. da ſo ti Farij na 14. da ſo ty Fary beſichtigen morali Gobavce morali gobauze (SA 1559: I, LVII) gledati (KPo 1567: ogledati (JPo 1578: LXXIIII–LXXIIIIb) I, 54b) Was iſts/ das er ſagt: Kai ôzhe Chriſtuſ Kay ie to, kay Ich wils thun? ſtim kàr pravi, ieſt Chriſtus praui, ieſt (SA 1559: I, LVII) ôzho? (KPo 1567: hozho? (JPo 1578: LXXIIII) I, 54b) Es heiſſet/ wie der 19. Inu ie tukai, kako ta Inu ſe to rezhe, kakor Psalm ſagt: Bey den 18. Pſalm govori. Pàr ta 18. Pſalm gouori: heyligen biſt du heylig ſveitih ſi ſveit Per tyh Suetih ſi ſuet (SA 1559: I, LVIII) (KPo 1567: LXXVII) (JPo 1578: I, 56b) 7.2.5.2.4 Tudi v primeru formalnega es ne Krelj ne Juričič nista uporabila neosebnega ono, ampak sta nemško neosebno zvezo zamenjala z ustrezno osebno slovensko. Ach es iſt verlorn Io meni, Ias ſàm Io meni, Ieſt ſem mit mir/ Chriſtus poglublen, Chriſtuſ pogublien, Chriſtus wil mich nicht haben me nozhe iméti me ne hozhe imeti (SA 1559: I, LVIII) (KPo 1567: LXXVII) (JPo 1578: I, 57) 7.2.5.2.5 Pogosto spreminjanje strukture predvsem pri Krelju kaže na večjo neodvisnost od predloge in iskanje ustreznih slovenskih jezikovnih rešitev, kar lahko pojasni tudi skoraj popolno odsotnost neosebnega ono v njegovih delih. Juričič je bil v skladnji nekoliko bolj odvisen od nemščine, tudi tam, kjer je že imel pred sabo Kreljev prevod. Kljub temu je – kot kaže izbrani odlomek – tudi pri njem raba neosebnega ono bistveno redkejša kot v biblijskih prevodih. Morda bi se lahko ta razlika razlagala s tipom predloge, saj je svetopisemski tekst zahteval večjo zvestobo izvirniku kot pridižno besedilo, vendar Trubarjeva postila kaže, da je bilo to bolj odvisno od osebnega sloga prevajalca. 7.2.5.3 Trubarjev prevod Luthrove Hišne postile Glede na število pojavitev zaimka ono v neosebni rabi je razumljivo, da se je Trubar v svojem zadnjem delu za dobesedni prevod nemškega es odločal bistveno večkrat kot v svojih biblijskih prevodih. 7.2.5.3.1 Od osmih anaforičnih es pri Luthru jih je z anaforičnim ono prevedel polovico. wo er jm nicht wölle helffen/ das iſt/ Aku njemu ne hozhe pomagati, tu je, wo es wider Gottes ehre vnd ſeine aku bi onu supar Boshjo zhaſt inu ſeligkeit were/ ſo wölle er ſolchen njegovo Isvelizhajnje bilu, taku on jamer gern dulden vnd tragen hozhe rad takou jamer terpejti inu (LH 1566: I, 62b) noſsiti (TPo 1595: I, 103–104) 244 7 Posebne rabe osebnih zaimkov Darumb ſtellet aber der Auſſetzige Sakaj poſtavi ta Gobovez ſvojo ſeine bitte alſo [. .] Die mus man auff proſhnjo taku [. .] Letukaj ſe ima na den handel ſehen/ warumb es zu thun tu gledati, sakaj je onu djanu sey (LH 1566: I, 63) (TPo 1595: I, 104) Aber doch ſol er ſeinem willen in Ali vſaj on ima ſvojo volo vBoshjo Gottes willen ſetzen/ wo es zu Gottes volo poſtaviti, kadar bi onu nikar ehre nicht dienen [. .] ſo wolten wir k’Boshy zhaſti nejmejlu slushiti [. .] ſolch creutz gern lenger tragen imamo my raiſhi takou Krish dajle (LH 1566: I, 63) noſsiti (TPo 1595: I, 104) wir dennoch nicht verzagen/ ſondern my vener nikar ne zagamo, temuzh vns an die verheiſſung Gottes hen- ſe na to oblubo Boshjo derſhimo, inu gen/ vnd ſeinder gnaden begeren. njegove Gnade pegerujemo. Takovu Solches gefelt Gott wol/ vnd wil es Bogu dopade, inu je hozhe od nas von vns haben. Denn ſonſt were vnd imejti. Sakaj ſicer bi onu ne bila, inu hieſſe es nicht gnade, wenn wir nicht ſe djala gnada, kadar bi my nikar allerding vnwirdig vnd vnuerdient zu nevrejdni inu nesaſlusheni htej oblubi der verheiſſung kemen (LH 1566: I, 64) priſhli (TPo 1595: I, 107) Le v enem primeru je uporabil slovensko ustreznico to. Der Bapſt hat ans dieſem befehl Ta Papeſh je hotel is lete Sapuvidi to ſeine Ohrenbeicht wöllen gründen ispuvid gruntati [. .] Ampak tu je en [. .] Aber es iſt ein ſeer fauler grund. cilu gnil inu sanikerni grunt, Sakaj Denn was gehets vns an/ was Gott kaj nas tu angre, kar je Bug tem den Jüden des Auſſatzs halben Iudom sa teh Gob volo sapovédal? geboten hat? (LH 1566: I, 63) (LH 1566: I, 105) V dveh primerih pa je razmerja v stavku nekoliko spremenil in neosebni ono spremenil v osebni zaimek on v ustreznem številu, ki ima nanosnico v samostalniku predhodnega stavka. Wo nu lere vnd werck zuſamen Kadar vſhe Vuk inu della vkupe ſtimmen/ da ſchafft es frucht ſhtimajo, taku on ſad perneſse (LH 1566: I, 62) (TPo 1595: I, 103) Widerumb aber die hungerigen Spet nasaj te lazhne on hozhe naſytiti, ſettigen wil/ Vnangeſehen/ es ſeien Nizh na tu gledajozh, ony ſi bodite Heiden oder Jüden (LH 1566: I, 64b) Ajdje ali Iudje (TPo 1595: I, 107) Da pri Trubarjevi rabi neosebnega ono ni šlo samo za prevodno kalkiranje, ampak vsaj deloma tudi za posplošitev nemške rabe, kaže primer, ko je ta izraz zapisal tudi na mestu, kjer v izvirniku ni rabljen. Das heiſſt nicht al ein recht gleuben/ Tu ſe pravi nikar le preu verovati, ſondern auch recht beten/ Wie denn temuzh tudi prou moliti, kakor je onu al weg beyeinander iſt (LH 1566: I, 62b) vſelej vkupe (TPo 1595: I, 104) 7.2.5.3.2 Korelatni es je po pričakovanju največkrat (v šestih od osmih primerov) preveden z neosebnim ono. Haben wir doch kein ſolche Prieſter? Vnd Vſaj my nejmamo obenih takovih wenn wir ſie ſchon hetten/ ſo iſts gewis/ Farjeu? Inu kadar bi je lih imejli, taku die Prieſter haben die Auffetzigen nicht je onu gviſhnu, de ty Faryi teh Gobovih rein gemacht (LH 1566: I, 63b) nei ſo ozhiſtili (TPo 1595: I, 105) 245 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Es iſt nicht vnrecht geantwortet/ das Onu nej krivu odgovorjenu, de ſe man ſagt/ Der HErr Chriſtus hab in pravi: Ta GOSPVD Chriſtus je vletej dieſem fall vns ein Exempel der liebe reizhi, nam, en Exempel te lubesni fur geſtellet (LH 1566: I, 63) naprej poſtavil (TPo 1595: I, 105) Aber dennoch will es ſonderlich mit Ampak vener onu hozhe suſseb denen/ ſo das Wort füren/ von nöten s’temi, kateri to beſsedo pelajo, ſein/ das ſie nicht allein aks Chriſten potreba biti, de ony nikar le kakor reden können/ ſondern auch als Karſzheniki snajo govoriti, temuzh Chriſten leben (LH 1566: I, 62) tudi kakor Karſzheniki shivejti (TPo 1595: I, 102) Aber es iſt vnnot/ ſolche faule zoten Ampak onu nej potreba, takovu sa- widerlegen (LH 1566: I, 63b) nikernu falſh naprejdajeinje, nasaj ſtavit (TPo 1595: I, 105) EJn ſeer trefflich Exempel iſt es/ das En ſilnulep Exempel je onu, de leta dieſer Man ſo gewis vnd eigentlich Mosh taku gviſhnu na to Beſsedo auff das Wort Chriſti fuſſen kan Chriſtuſevo more vupati (TPo 1595: (LH 1566: I, 64) I, 106) Eben ſo wenig ſol es den Heiden Raunu taku malu ima onu tem ſchaden/ das ſie nicht Abrahams Ajdom ſkoditi, de ony neiſo kinder ſind (LH 1566: I, 64b) Abrahamovi otroci (TPo 1595: I, 107) Slovenske izrazne možnosti je Trubar uporabil samo v dveh primerih: enkrat je es opustil, drugič pa ga je nadomestil s kazalnim zaimkom. Darumb were es wol zu wündſchen/ Satu bi ſe dobru moglu voſzhiti, de bi das wir an Chriſtum dermaſſen auch my tudi taku ſilnu mogli na Chriſtusa könden gleuben/ der durch ſein Wort verovati, kateri ſkusi ſvojo beſsédo ſo reichlich bey vns wonet taku bogatu per nas prebiva (LH 1566: I, 64) (TPo 1595: I, 106) Aber es iſt ein ſeer fauler grund. Sakaj kaj nas tu angre, kar je Bug Denn was gehets vns an/ was Gott tem Iudom sa teh Gob volo sapové- den Jüden des Auſſatzs halben gebo- dal? (TPo 1595: I, 105) ten hat? (LH 1566: I, 63b) 7.2.5.3.3 Položajski es se v obravnavanem besedilu pojavi samo dvakrat. Enkrat ga je Trubar prevedel z ono, drugič pa ga je izpustil. Es kan einer arm/ kranck/ elend vnd Onu more eden vbog, bolan, reven veracht ſein/ vnd dennoch ſelig wer- inu ferrahtan, inu vener isvelizhan den/ wie es denn mit allen Chriſten biti, Kakor onu s’vſemi Karſzheniki gehet (LH 1566: I, 63) gre (TPo 1595: I, 104) NV ſind aber ſolche zwei wunderwerck Nu taku ſe pak takova dva zhudeſsa hie nicht al ein anzuſehen/ als zeugnis letukaj nejmajo le gledati, kakor der Lerre (Denn weil es ſolche werk prizhovanje tiga Vuka, (sakaj kadar ſind/ die vber al e menſchliche krafft ſta takova della, katera ſo zhes vſo vnd vermögen ſind/ mus die Vernuft zhloveſko krafft muzh inu premage- fur ſich ſelbs ſchlieſſen/ wie wir an nje, kakor my vidimo na Nicodemuſi Nicodemo/ Johan. 3. hören/ das ſolche Ioan. 3., de takove zaihne nihzhe ne zeichen niemand thun kam/ denn Gott more ſturiti, samuzh Bug je shnym) ſey mit jm) (LH 1566: I, 62) (TPo 1595: I, 103) 246 7 Posebne rabe osebnih zaimkov 7.2.5.3.4 Formalni es je edina neosebna raba zaimka, ki je v obravnavanem odlomku s slovenskim ono nadomeščena v manj kot polovici primerov (v štirih od devetih). Denn alſo ſölte es gehen/ das er Sakaj taku onu ima yti, de bi on erſtlich predigte/ vnd danach ſolche pervizh pridigoval, inu potle takovo Predigt mit Wunderwercken bezeu- Pridigo s’zhudeſsi ſprizhal (TPo 1595: gete (LH 1566: I, 62). I, 102) Denn mit dem gebet mus es erſtlich Sakaj ſto Molitovjo mora onu pervizh alſo ſein/ das das hertz gewis ſey/ taku biti, de tu ſerze bode ſagviſhanu, Gott ſey gnedig vnd barmhertzig de je Bug gnadliu inu miloſtiu (LH 1566: I, 62b) (TPo 1595: I, 104) Aber ſolche meinung hat es nicht mit Ampak ene takove maininge onu dem zeitlichen (LH 1566: I, 63) nejma s’tem poteleſnim (TPo 1595: I, 104) Es kan einer arm/ kranck/ elend vnd Onu more eden vbog, bolan, reven veracht ſein/ vnd dennoch ſelig wer- inu ferrahtan, inu vener isvelizhan den/ wie es denn mit allen Chriſten biti, Kakor onu s’vſemi Karſzheniki gehet (LH 1566: I, 63) gre (TPo 1595: I, 104) V treh primerih je formalni es izpuščen. die hülffe endlich nicht auſſen blei- ta pomuzh hpuſlednimu nikar vuni bet/ ob sichs gleich lang verzeucht neoſtane, aku ſe lih dolgu savlejzhe (LH 1566: I, 63) (TPo 1595: I, 105) Aber es mangelt vns an dem hertzen/ Ali tukaj nam manka na tem ſerzei, das dieſer Heubtman hie hat kateru leta Kapitan ima (TPo 1595: (LH 1566: I, 64) I, 106) Mit mir iſts verloren, ich mus ander Smano je ſgublenu, jeſt morem drusih ander Leute genieſſen (LH 1566: I, 64) ludy vſhyti (TPo 1595: I, 107) Le v dveh primerih je Trubar namesto nemške strukture s formalnim es uporabil ustrezno slovensko strukturo. Denn es hat gemeiniglich mit vns den Sakaj mi po naſhi iſkaſhene mangel/ das wir nicht allweg wiſſen/ naturi neveimo vſelei, ſakaj, inu was vnd wie wir bitten ſollen vkakovi viſhy bi imejli proſſiti (LH 1566: I, 63) (TPo 1595: I, 104) Wer ſolches thut/ dem wird es geraten Kateri takovu ſtury, timu po ſrezhi (LH 1566: I, 64b) pojde (TPo 1595: I, 107) 7.2.5.3.5 Tudi iz obravnavanega odlomka lahko vidimo, da je TPo 1595 glede rabe neosebnega ono enkratna med deli slovenskih protestantskih piscev, saj se je Trubar v bistveno večji meri odločal za dobesedno prevajanje nemških konstrukcij z es kot v svojih predhodnih delih, čeprav je v nekaterih primerih še vedno uporabljal izvirne slovenske ustreznice. 7.2.5.4 Analiza celotnega gradiva in primerjava prevodov posameznih odlomkov sta potrdili, da je neosebna raba osebnega zaimka srednjega spola v slovenščini 16. stoletja obstajala predvsem zaradi vpliva nemščine, vendar so se različni tipi – ki so v osnovi enaki kot v nemščini – uveljavili različno močno, medtem ko so v nemščini vsi štirje tipi rabljeni bolj enakovredno, kot kaže 247 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma tudi analizirani odlomek iz Luthrove Hišne postile, kjer so vsi štirje tipi tako v nemščini kot v slovenščini razporejeni približno enakomerno. Najširše se je uveljavil predvsem korelatni ono kot sonanašalni izraz za osebkov odvisnik, posebej pri Trubarju. Analiza prevajanja nemškega neosebnega es v posameznih besedilih pa je pokazala, da je delež dobesednega prevajanja z ono v večini besedil majhen, saj pri vseh avtorjih, čeprav v različni meri, prevladujejo izvirna slovenska jezikovna sredstva. Izjema je Trubarjev prevod Luthrove Hišne postile, pri katerem je vpliv nemške skladnje bistveno močnejši in posledično delež prevzetega neosebnega ono precej večji kot v ostalih delih. 7.3 Raba osebnih zaimkov v 16. stoletju in vprašanje tujejezičnega vpliva Pregled (obliko)skladenjskih značilnosti osebnih zaimkov je pokazal precejšnjo odvisnost v njihovi skladenjski rabi od nemških predlog, ki se najjasneje kaže v rabi obvestilno nenujnega zaimenskega osebka, hkrati pa je opozoril na jasne razlike med Kreljem (in deloma Juričičem) ter drugimi protestantskimi pisci. Tako so pri Krelju – in deloma po njegovem zgledu pri Juričiču – pogosteje rabljene kratke oblike osebnih zaimkov, oba avtorja sta bistveno pogosteje izpuščala obvestilno nenujne zaimenske osebke in redko dobesedno prevajala nemški neosebno rabljeni tretjeosebni zaimek srednjega spola es. Slednjega so sicer tudi drugi avtorji v veliki meri zamenjevali z ustreznimi slovenskimi jezikovnimi sredstvi, le v TPo 1595 je bil pogosto neposredno preveden iz nemščine. Prav tako je težko določiti, v kolikšni meri je šlo pri rabi dolgih in kratkih zaimkov za neposreden nemški vpliv, saj se kažejo sistematične razlike med rabo zaimkov glede na osebo, sklon in število, nasprotno pa ni jasne razlike v rabi med prevodnimi in neprevodnimi besedili istih avtorjev; prav tako so primerjave z nemško predlogo pokazale, da rabe dolgih oblik ne moremo neposredno izvajati iz težnje po ohranjanju besednega reda. Pogostejše rabe dolgih oblik tako ne moremo v celoti pripisati tujejezičnemu vplivu, vzroka za različno rabo med avtorji pa se zaradi pomanjkanja pred- in neknjižnih zapisov ne da z gotovostjo določiti. Dela slovenskih protestantov nam poleg tega prinašajo tudi redke primere rabe množine za izražanje spoštovanja, vendar je zaradi zvrstne omejenosti teh primerov malo, še manj pa najdemo zgledov za tovrstno rabo osebnih zaimkov. Nezaimenski primeri kažejo, da so protestanti tudi tovrstno rabo v veliki meri neposredno prevzemali iz nemščine. Knjižna norma, ki so jo postavili slovenski protestanti, je postala temelj za nadaljnji razvoj slovenskega knjižnega jezika. Pri tem je imel najpomembnejšo vlogo Dalmatinov prevod Biblije, ki so ga s posebnim papeževim dovoljenjem (prim. Ahačič 2012: 17) nekateri katoliški duhovniki lahko uporabljali vse do izdaje prvega katoliškega prevoda, Japljeve Biblije, dvesto let po izidu DB 1584; na njem je temeljila tudi prva katoliška izdaja lekcionarja, ki je s svojimi številnimi izdajami v naslednjih dvesto letih bistveno usmerjal razvoj slovenskega knjižnega jezika in v njem ohranjal izročilo knjižnega jezika slovenskih protestantov (Ahačič 2012: 17). Bolj omejen vpliv je imela Bohoričeva slovnica, ki je bila v 18. stoletju znova izdana v dveh ločenih predelavah. Kolikšen vpliv sta obe besedili imeli na oblike in rabo osebnih zaimkov v sorodnih besedilih v dveh stoletjih in pol, do oblikovanja enotnega slovenskega knjižnega jezika sredi 19. stoletja, je predstavljeno v tretjem delu monografije. 248 IV tradicija in inOvacije – vPliv knjižnega jezika 16. stOletja na rabO Osebnih zaimkOv v naslednjih ObdObjih 8 bOhOričeva slOvnica in njene naslednice Bohoričeva slovnica je bila v dveh tiskanih predelavah v rabi do konca 18. stoletja in je tako ali drugače vplivala na slovnično predstavitev slovenščine vse do Kopitarja, ki je podal njeno prvo znanstveno oceno (Ahačič 2015a). Njen vpliv na slovnični dodatek k italijansko-slovenskemu slovarju Gregoria Alasia da Sommaripa (1607) še ni bil ni dokazan. Verjetno jo je poznal Pohlin, če ne izvirnika, pa zagotovo priredbo iz leta 1758. Enako velja za Gutsmana, ki mnoge rešitve iz te izdaje v svoji slovnici zavrača, še posebej očitno v poglavju Splošnejše jezikovne napake. Preko zadnjih dveh slovnic bi lahko Bohoričeva slovnica vplivala tudi na Mihaela Zagajška, preko Hipolitove izdaje iz 1715 pa jo je poznal tudi Valentin Vodnik264 (Ahačič 2015a, 2015b, 2015c; Trojar 2015; Legan Ravnikar 2015).265 1ed. 2ed. Zp 3mžs m s ž I jest ti Ied. on onu ona R mene, od, tebe, ſebe, Red. njega, njega, nje, mene265 od tebe od ſebe266 od njega od njega od nje D meni tebi ſebi Ded. njemu, per njemu & njei aphereſim, mu mu T mene tebe, vel ſebe, vel Ted. njega, per onu njo vel per per etiam ſe aphereſim, Apocopen, Apocopen per ga me te apocopen M / / / Med. / / / O / / / Oed. / / / 264 M. Trojar je na podlagi analize ponavljanja Bohoričevih ponazarjalnih zgledov v slovnicah ugotovil, da jih je največ v Kopitarjevi slovnici, sledita obe izdaji Pohlinove slovnice in Vodnikova slovnica. Veliko manjše je število ponovljenih zgledov pri Gutsmanu in Zagajšku, kar kaže na kvečjemu posreden vpliv (Trojar 2022: 296). 265 Ločilniške oblike iz paradigem v slovnicah so v preglednicah v tem poglavju pridružene rodilniškim (z dodanim predlogom od). 266 Paradigma za povratni zaimek je v preglednici navedena samo enkrat, čeprav je lahko v slovnicah navedena za vsako število posebej, pri čemer razlik med oblikami ni. 249 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 1dv. 2dv. m s ž I mi, addita vi Idv. oná ona oné voce numerali dva, duej, dvuja R najh, vajh, Rdv. njiu, njiu, njiu, od najh od vaih od njiu od njiu od njiu D nama vama Ddv. njima njima njima T naih vaju Tdv. njiu oná nje M / / Mdv. / / / O / / Odv. / / / 1mn. 2mn. I mi vi Imn. oni oná oné R naih, vaih, Rmn. njih, njih, njih, od nas od vas od njh od njih od nih D nam vam Dmn. njim, per njim njim, per aphereſim aphereſim jim jim T nas vas Tmn. nje oná njé M / / Mmn. / / / O / / Omn. / / / Preglednica 60: Zaimenske paradigme v Bohoričevi slovnici (BH 1584: 79–83) Na podlagi primerjave paradigem osebnih zaimkov v navedenih slovnicah267 lahko spremljamo, v kolikšni meri je Bohoričeva slovnična predstavitev osebnih zaimkov, ki je v določenih oblikah odstopala od prevladujoče rabe v knjižnem jeziku 16. stoletja, vplivala na slovnično predstavitev osebnih zaimkov v slovenščini do srede 19. stoletja, ko se je oblikoval enotni slovenski knjižni jezik. 8.1 Alasia da Sommaripa V slovničnem dodatku k italijansko-slovenskemu slovarju Gregoria Alasia da Sommaripa Vocabolario Italiano e Schiavo (1607) najdemo enake oblike kot v Megiserjevi paradigmi, med njimi množinski rodilniški obliki naic in vaic (= najh in vajh) (prim. 5.1.3.5), čeprav jima je Alasia (1607: Cb) v nasprotju z Megiserjem dodal predlog od, medtem ko sta obliki od nas in od vas navedeni kot ablativa. 267 V preglednicah iz slovnic so oblike zaimkov zapisane v skladu z izvirnim zapisom, opuščene so le morebitne velike začetnice (ohranjeni pa sta I/J in S). 250 8 Bohoričeva slovnica in njene naslednice 1ed. 2ed. Zp 3mžs m s ž I ieſt ti Ied. on onu ona R od mene od tebe / Red. od niega, od niega, od nie, od gnega od gnega od gnie D meni tebi / Ded. gnemu gnemu gniei T mene tebe / Ted. gnega onu gnio M / / / Med. / / / O / / / Oed. / / / 1mn. 2mn. I mi vi Imn. oni ona one R od naic, od vaic, Rmn. od gnic od nas od vas D nam vam Dmn. gnim T nas vas Tmn. gnie ona gnie M / / Mmn. / / / O / / Omn. / / / Preglednica 61: Zaimenske paradigme v Vocabolario Italiano e Schiavo (Alasia 1607: Cb–C2b) 8.2 Ponovni izdaji Bohoričeve slovnice iz let 1715 in 1758 Tudi v obeh ponovnih izdajah Bohoričeve slovnice, latinski priredbi Hipolita Novomeškega z naslovom Grammatica Latino-Germanico-Slavonica (1715) in nemškem prevodu Hipolitove priredbe, ki so ga pod naslovom Grammatica Oder Windiſches Sprach-Buch leta 1758 pripravili celovški jezuiti, pri prikazu osebnih zaimkov ni prišlo do bistvenih sprememb. 8.2.1 Hipolit je v paradigmah in tudi v zgledih skoraj v celoti ohranil Bohoričeve oblike zaimkov,268 vključno s Ted 3s, ki je enak imenovalniku, prav tako tudi njegov zgled za Med. 3m, kjer pa je pri prvi obliki, enaki dajalniški, dodal naglasno znamenje: Letú ſe na njému ali na njim tádla (str. 195); enako velja za dvojnični zgled O 1ed.: pred máno, oder mèno (str. 168). Nespremenjene je ohranil Bohoričeve razlage kratkih oblik kot primerov afereze oziroma apokope, vključno z Bohoričevo opazko o pogostosti. mi ſmo napruti njemu ſhli, vel, mi ſmo mu napruti ſhli … Dativum njemu vel mu per aphereſin, quod frequentiſſimum eſt apud Slavos (HG 1715: 220) Edini večji odstop od Bohoriča v paradigmi najdemo pri tretjeosebnem zaimku, kjer je Hipolit v Tmn. 3m dodal še kratko obliko jih, ki kaže, da se je kratka oblika je, ki je prevladovala v 268 Ohranil je skoraj vse pisne posebnosti (naglasna znamenja, zapise posameznih glasov, npr. odstopajoči zapis za ń v ablativu množine v paradigmi zaimka za 3ž: od nih (BH 1584: 62; HG 1715: 72), popravil pa je Bohoričev zapis od njh v od njih (BH 1584: 62; HG 1715: 71)). Prav tako je ohranil obrnjeni vrstni red pri vokativu 2mn., kjer je v nasprotju z drugimi oblikami latinska ustreznica pred slovensko obliko (gl. BH 1584: 80; HG 1715: 68); sicer pa je v paradigmah dodal še nemške ustreznice. 251 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 16. stoletju, že umikala iz rodilnika posplošeni obliki, medtem ko pri dolgi tožilniški obliki do izravnave z rodilnikom ni prišlo, ohranjena je Bohoričeva oblika nje. Nasprotno pa je Hipolit izpustil Bohoričevo kratko obliko jim v Dmn. 3m in 3ž. Od Bohoriča je odstopil tudi pri zgledu, kjer v BH 1584 najdemo zaokroženo obliko D 2mn. vom, v 16. stoletju značilno predvsem za Trubarja. Hipolit jo je spremenil v vam, ki je navedena tudi v prikazu sklanjatve zaimka v obeh slovnicah: Nadleshi, de ſe jeſt, ſebi tàr vam bojim (HG 1715: 215). 1ed. 2ed. Zp 3mžs m s ž I Ieſt ti Ied. on onu ona R mene, tebe, ſebe, Red. njega, njega, nje, od mene od tebe od ſebe od njega od njega od nje D meni tebi ſebi Ded. njemu, per njemu, & njei aphereſim, mu mu T mene vel tebe, vel ſebe, vel Ted. njega, per onu njo per per etiam ſe aphereſim, Apocopen, Apocopen, per ga me te apocopen M / / / Med. / / / O / / / Oed. / / / 1dv. 2dv. I mi, addita vi Idv. oná ona oné voce numerali dva, dvej, dvuja R najh, vajh, Rdv. njiu, njiu, njiu, od najh od vaih od njiu od njiu od njiu D nama vama Ddv. njima njima njima T naih vaju Tdv. njiu oná nje M / / Mdv. / / / O / / Odv. / / / 1mn. 2mn. I mi vi Imn. oni oná oné R naih, vaih, Rmn. njih, njih, njih, od nas od vas od njih od njih od nih D nam vam Dmn. njim njim njim T nas vas Tmn. nje/jih oná njé M / / Mmn. / / / O / / Omn. / / / Preglednica 62: Zaimenske paradigme v Hipolitovi izdaji Bohoričeve slovnice (HG 1715: 67–68, 70–72) 252 8 Bohoričeva slovnica in njene naslednice 8.2.2 Podobno velja za jezuitsko nemško izdajo iz leta 1758.269 Od Hipolitove izdaje270 se najbolj razlikuje v dvojinskih paradigmah, čeprav gre le za manjše spremembe: tako najdemo za Rdv. 3s zapis nju, medtem ko je pri 3m in 3ž ter tudi v Abl mn. 3s ohranjena Bohoričeva in Dalmatinova oblika njiu. Ni jasno, ali gre za spremembo oblike ali zgolj zapisa, saj najdemo podoben primer pri Dmn. 3ž njm (G 1758: 83); prav tako je ohranjeno Bohoričevo in Hipolitovo pisno razlikovanje med R in Abl 1dv. najh in T 1dv. naih ter R 2dv. vajh in Abl 2dv. vaih; naih in vaih v R 1mn. in 2mn. iz prejšnjih izdaj pa sta bila spremenjena v najh in vajh (str. 79–80). 1ed. 2ed. Zp 3mžs m s ž I Jeſt ti Ied. on onu ona R mene, tebe, ſebe, Red. njega, njega, nje, od mene od tebe od ſebe od njega od njega od nje D meni tebi ſebi Ded. mjemu[!], njemu njei oder mu T mene tebe ſebe Ted. njega, oder, onu njo ga M / / / Med. / / / O / / / Oed. / / / 1dv. 2dv. I mi dva, vi Idv. oná ona oné dvej, dvuja R najh, vajh, Rdv. njiu, nju, njiu, od najh od vaih od njiu od njiu od njiu D nama vama Ddv. njima njim[!] njima T naih vaju Tdv. njiu oná nje M / / Mdv. / / O / / Odv. / / 1mn. 2mn. I mi vi Imn. oni oná oné R najh, vajh, Rmn. njih, njih, njih, od nas od vas od njih od njih od nih D nam vam Dmn. njim, njim njm[!], oder jim oder jim T nas vas Tmn. nje, jih oná nje M / / Mmn. / / / O / / Omn. / / / Preglednica 63: Zaimenske paradigme v celovški predelavi Bohoričeve slovnice (G 1758: 79–80, 82–84) 269 Za druge razlike med to izdajo in Bohoričevo slovnico prim. Ahačič 2009. 270 Kot pri Hipolitu je npr. v Tmn. 3m dodan jih in popravljen Abl. mn. 3m njh v njih. V nasprotju s Hipolitovo izdajo pa je v Dmn. 3mž ohranjena Bohoričeva kratka oblika jim. 253 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Pri dvojini tretjeosebnega zaimka srednjega spola najdemo še eno odstopanje, in sicer množinsko obliko Ddv. njim, medtem ko je pri moškem in ženskem spolu ohranjena izvorna dvojinska oblika njima. Tudi tu ni jasno, ali gre za pluralizacijo ali samo za napako, saj so v slovnici izpričane tudi očitne tiskarske napake, npr. Ded. 3m mjemu (str. 82). V imenovalniku dvojinskega zaimka za prvo osebo je navedena samo podaljšana oblika mi dva, dvej, dvuja (pri Bohoriču in Hipolitu je števnik dodan kot opomba: mi nos duo, duae, duo, addita voce numerali dva, dvej, dvuja (BH 1584: 79; HG 1715: 67)). Spremembo bi lahko interpretirali kot znak, da je bila raba nepodaljšanega dvojinskega zaimka, ki je bil enak množinskemu, že občutena kot arhaična, vendar tega ne potrjuje paradigma za drugoosebni zaimek, kjer je kot v prejšnjih dveh izdajah navedena samo oblika vi, in tudi pri glagolskih spregatvah sta navedeni nepodaljšani obliki dvojinskih zaimkov. Mi bova, ve, va lubíla, e, a, wir zwey werden lieben. Vi bota, te, ta, lubila, e, a, ihr zwey werdet lieben, Ona, e, a, bota, e, a, lubila, e, a, ihr zwey werdet lieben (G 1758: 160) V paradigmi pri zaimkih, ki ne izražajo spola, so bile izpuščene kratke oblike (prim. Ahačič 2009: 37), rodilniške/tožilniške (brez navedbe sklona) so navedene v poglavju o krajšanju besed: me anſtat méne, te, anſtat tebe, ſe anſtat ſebe (str. 145). Le nekoliko pravopisno spremenjen je dvojnični zgled mi ſmo na pruti njemu ſhli, oder, mi ſmo mu na pruti ſhli […] Dativum njemu oder mu, ki pa ni več označen kot afereza in prav tako nima dodane pripombe o pogostosti pri Slovanih (str. 142). Po Hipolitu sta navedena tudi dvojnična primera za mestnik ob predlogu na in za orodnik ob predlogu pred. Letu ſe na njému ali na njim tádla (G 1758: 114) pred máno, oder mèno, vor meiner (G 1758: 184) 8.3 Marko Pohlin 8.3.1 Kraynska Grammatika (1768) Od Pohlinove slovnice Kraynska Grammatika iz leta 1768 se slovnična predstavitev oblikovja osebnih zaimkov bistveno spremeni in Bohoričev vpliv nanj je težko določljiv. Da bi premostil dvestoletni jezikovni razvoj, se je namreč Pohlin pri svoji obravnavi odločil za novo, sinhrono knjižno podlago, ki naj bi bila odmik od »kranjskih bukev« in bi predstavljala »boljši« govor Ljubljane271 (Orožen 1970/71: 250), saj je zagovarjal, da je treba knjižni jezik obnavljati in kultivirati z živimi jezikovnimi prvinami in si tudi tako utrjevati vero v izrazno zmožnost in veljavnost lastnega jezika (Žele 2013: 173). Hkrati pa je njegovo slovničarsko delo zaznamovala 271 Po M. Orožen (2003: 391–392) je na to odločitev neposredno vplival J. Ch. Gottsched, ki je v svoji slovnici Deutsche Sprache za najprimernejše »narečje«, ki naj bo podlaga knjižnemu jeziku, označil jezik, ki ga govorijo na dvoru ali v glavnem mestu; pri tem je posebej opozoril, da je treba pri mestnem govoru upoštevati jezik višjih slojev, ne pa ljudstva ( Pöbel), in jeziku določiti trdna pravila. Zaradi takšne ozke zamejitve knjižne osnove, čeprav je bila skladna s sočasnimi jezikovnimi nazori (prim. Honzak Jahić 2003), in neupoštevanja dotedanje knjižne tradicije je bila slovnica pri naslednikih deležna ostrih kritik (npr. Gutsmanova iz leta 1777, Kopitarjeva v njegovi slovnici iz leta 1809, ki je bila podlaga za odklonilen odnos do Pohlinovega dela vse do druge polovice 20. stoletja (Ahačič 2015c)), njene rešitve pa vsaj deklarativno zavrnjene. 254 8 Bohoričeva slovnica in njene naslednice velika nagnjenost k logicizmu oz. po Toporišiču (1983: 104) »rezoniranosti«, sistemiziranju jezikovnih pojavov po analogijah, ki se niso izražale v govorjenem jeziku: »Njegova jasna razklanost med jezikovno teorijo in prakso se je odražala v tem, da je na eni strani poudarjal upoštevanje dejanske jezikovne rabe oz. prakse, na drugi strani pa uveljavljanje jezikovne pravilnosti, tudi po analogičnih merilih, in neke vrste nujno jezikovno zakonodajalstvo z namenom čimprej doseči nujno jezikovno kultiviranost« (Žele 2013: 173).272 1ed. 2ed. Zp 3mžs m s ž I Jeſt ti Ied. on onu ona R od mene od mene[!] Sébi[!], Red. njega njega nje od Sebe D meni tebi Sebi oder Sè Ded. njemu njemu nje T mene tebe Sébe oder Sé Ted. njega njega njo M / / / Med. / / / O s’mano s’tabo s’Sabo Oed. s’njim s’njim s’njo 1dv. 2dv. I ma (ms), va (ms), Idv. ona ona one me (ž) ve (ž) R naj vaj Rdv. njeh njeh njeh D nama (ms), vama (ms), Ddv. njima njima njem nam (ž) vam (ž) T nas vas Tdv. ona [?] one[?] M / / Mdv. / / / O nama (ms), vama (ms), Odv. njima njima njem name (ž) vame (ž) 1mn. 2mn. I mi vi Imn. ony one one R nas vas Rmn. njeh njeh njeh D nam vam Dmn. njim njim njem T nas vas Tmn. nje oder njeh M / / Mmn. / / / O nami (ms), vami, vame, Omn. njimi njimi njeme name (ž) vami Preglednica 64: Zaimenske paradigme v prvi izdaji Kraynske Grammatike (Pohlin 1768: 47–50) 8.3.1.1 V primerjavi s prejšnjimi slovnicami je Pohlin vsaj deloma spremenil tudi način predstavitve osebnih zaimkov (rodilniška oblika v edninski paradigmi pri zaimkih, ki ne izražajo sklona, ni navedena273 – predložna rodilniška oblika je še naprej navedena v ablativu 272 Pohlinovo veliko težnjo po normiranju jezika tudi v primerjavi z drugimi slovničarji izpostavlja tudi K. Ahačič v svojem tipološkem pregledu slovnic. Pri njem je prvič eksplicitno izražena vloga slovnice kot ohranjevalke in oblikovalke čistega, knjižnega jezika; slovnična določila varujejo, da jezika ne skvari »drhal«, ki »govori po mili volji« (Ahačič 2015d: 20, 24). 273 Da Pohlin rodilnik enači z izražanjem svojine, kaže opomba pri tretjeosebnih zaimkih, da je za te oblike bolje uporabljati svojilne zaimke: »Für die 2. Endung E. Z. wird beſſer das beſitzende 255 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma kot šestem sklonu; v paradigmi je kot sedmi sklon dodan orodnik) ter med drugim uvedel delno razlikovanje med ženskimi in moškimi oblikami v odvisnih sklonih tudi pri prvo- in drugoosebnem dvojinskem in množinskem zaimku, ki je bilo posledica težnje po logicistični urejenosti v jeziku oz. posplošitve razmerja med -i v Imn. moškega spola (pri samostalnikih, pridevnikih in osebnih zaimkih) in -e pri samostalnikih in pridevnikih ženskega spola tudi v druge sklone. Pri tem razmerje i : e pri zaimkih ni omejeno samo na izglasje, saj lahko variacijo med samoglasnikoma najdemo tudi pri končnici, ki se konča na soglasnik (Dmn. 3ž njem : 3ms njim), in pri dvozložni zaimenski končnici v obeh zlogih (Omn. 3ž njeme : 3ms njimi). V R in Tmn. 3mžs pa se za takšno možnost ni odločil, saj je za vse tri spole uvedel reducirano obliko njeh (prim. 8.3.1.3). 8.3.1.2 Pri 1ed. in 2ed. bistvenih sprememb v primerjavi z Bohoričem ni, le v O 1ed. v paradigmi najdemo samo obliko s korenskim a ( mano), enako pri 2ed. in Zp; pri ablativu 2ed. je pomotoma uporabljena oblika 1ed. od mene. Bistveno drugačna pa je paradigma 1dv. in 2dv. V imenovalniku je Pohlin uvedel oblike ma (ms) in me (ž); va (ms) in ve (ž), za katere ni jasno, ali so imele oporo v govorjenem jeziku 18. stoletja;274 množinskim enakih oblik (z izbirno podaljšavo s števnikom dva), izpričanih v 16. stoletju, ni navajal. Rodilniški obliki sta enaki pri protestantih prevladujočima starima rodilniškima oblikama, a z odpadlim končnim samoglasnikom ( naju, vaju > naj, vaj), in sta enaki za vse tri sklone; nasprotno pa je pri dajalniku uvedeno razlikovanje med moškim in srednjim spolom (oblika je enaka stari dvojinski: nama) in ženskim spolom (oblika je enaka množinski: nam). Tožilnik je pluraliziran in enak za vse tri spole: nas. Mestnik ni izpričan, v orodniku pa je spet izpričana posebna ženska oblika, ki je tako kot v dajalniku enaka množinski ( name < nami z redukcijo končnega -i v polglasnik). Pri množinskih zaimkih je Pohlin v nasprotju s svojimi predhodniki v rodilniku navedel običajni obliki nas, vas in ne Bohoričevih najh, vajh, v orodniku pa je uvedel razlikovanje po spolu: nami (ms), name (ž). Za imenovalnik pa je kot njegovi predhodniki ohranil enotno obliko za vse tri spole. 8.3.1.3 Nekaj posebnosti je tudi pri tretjeosebnem zaimku: v ednini od Bohoriča odstopa po obliki za dajalnik ženskega spola tretjeosebnega zaimka nje, ki je nastala z redukcijo končnice iz oblike nji, v 16. stoletju značilne za Trubarja, ne pa tudi za DB 1584, kjer je prevladovala njej, ki jo je v slovnici navedel Bohorič. Prav tako je oblika Ted. za srednji spol enaka rodilniški ( njega) in ne imenovalniški kot pri Bohoriču; Pohlin tudi ne navaja stare tožilniške oblike za srednji spol je, ki jo je Bohorič uporabljal v zgledih. Še več posebnosti je spet pri dvojini, kjer so imenovalniške oblike enake kot Bohoričeve (le brez naglasnih znamenj), rodilniška oblika je pluralizirana in reducirana ( njeh < njih), v dajalniku pa je enako kot pri 1dv. in 2dv. pluralizirana samo oblika za ženski spol: 3ms njima, 3ž njem (s posplo- šenim razlikovalnim samoglasnikom i (ms) : e (ž)); orodniške oblike so enake dajalniškim. Novost Fürwort: Njegov, njegova, njegovu, und Njen, njene, njenu, angewendet« (Pohlin 1768: 51). Na to je opozoril tudi G. Neweklowsky, ob tem pa je izpostavil še napačen nemški prevod rodilniških oblik: »Nemški prevod njega ‘sein’, nje ‘ihr’ ne ustreza, ker je to svojilni zaimek, pravilni prevod pa bi bil ‘seiner, ihrer’« (Neweklowsky 2013: 161–162). 274 Po mnenju Toporišiča (1983: 108) sta bili obliki »gotovo izmišljen[i]«, vendar njuno navajanje v Kopitarjevi slovnici kljub izrazito odklonilnemu odnosu slednjega do Pohlina in njegovih jezikovnih inovacij (prim. Toporišič 1983: 95–96) vzbuja dvom o neizpodbitnosti te sodbe. 256 8 Bohoričeva slovnica in njene naslednice je tudi razširitev imenovalniške oblike v tožilnik pri moškem in ženskem spolu; v predhodnih slovnicah je bil tožilnik enak imenovalniku samo pri srednjem spolu. Pri tem ni čisto jasno, kakšna je srednjespolska tožilniška oblika, saj sta navedeni le obliki ona in one; če bi sledili razvrstitvi iz imenovalnika, bi šlo za moški in ženski spol, oblika za srednji spol pa manjka. Nasprotno je v množini – podobno kot v ednini – tudi v srednjem spolu tožilniško obliko, ki je bila pri Bohoriču in v obeh predelavah enaka imenovalniški, izenačil z obliko za moški in ženski spol nje; kot dvojnico je za vse tri spole navedel rodilniški enako reducirano obliko ( njeh < njih). Prav tako je v nasprotju z dvojino, kjer je bil srednji spol enak moškemu, pri Pohlinu v množini izpričana feminizacija ( one). Pri dajalniku in orodniku pa je prišlo do razlikovanja med oblikami za moški/srednji in ženski spol, ki je bilo predstavljeno že pri 1mn. in 2mn.: ženskospolska oblika ima v končnici samoglasnik e, obliki za moški in srednji spol pa i: Dmn. 3ms njim : 3ž njem; Omn. 3ms njimi : 3ž njeme. 8.3.1.4 Kratkih oblik Pohlin v paradigmi ni navajal, kot pri Bohoriču pa so prikazane med zgledi za aferezo ( ’mu für njemu: ’ga für njega) in apokopo ( Me für mene, oder meni. Se für sebe, oder sebi. Te für tebe, oder tebi (str. 183)). Zaradi upoštevanja redukcije je izenačil kratke oblike za zaimke, ki ne izražajo spola, v vseh treh sklonih (R, D, T me, te, se). Novost v primerjavi z dotedanjimi slovnicami slovenščine je tudi pisno označevanje afereze z apostrofom. O njihovi rabi ni navedel ničesar, so pa v različnih zgledih rabljene pretežno dolge oblike, kar kaže, da je kratke oblike obravnaval kot »pesniško svoboščino« (Toporišič 1984: 217) oz. kot pogovorne variante, saj je edini primer rabe v ekspresivnem vzkliku o de be te pes! (str. 92); v drugih zgledih v slovnici so rabljene dolge oblike. De be tebe grum powil. Preklete tat, ke meni tolkajn dęſh! (Pohlin 1768: 92) on je njega udarl (Pohlin 1768: 137) 8.3.2 Kraynska grammatika (1783) 8.3.2.1 V drugi izdaji slovnice, ki je bila močno preurejena in popravljena,275 tudi v skladu s kritikami prve izdaje (gl. Ahačič 2015c), je Pohlin osebnozaimenske paradigme precej spremenil. Med drugim je vanje pri edninskih zaimkih, ki ne izražajo spola, kot dvojnice dodal kratke oblike (rodilniške so v ablativu,276 saj so pod rodilnikom navedeni svojilni zaimki, prim. spodaj), ki v dajalniku praviloma niso več reducirane (D 1ed. mi, 2ed. ti, izjema je D Zp sê), prav tako ni več reducirana oblika Ded. 3ž nji. (Nedosledno) je uporabljal diakritična znamenja, ki jih v prvi izdaji ni (npr. T 1ed. mêné, mê; I 2mn. ž vę); s krativcem je označeval samoglasnik e,277 ki je bil uporabljen v posebnih ženskospolskih oblikah: O 1mn. is namè, Ddv. 3ž njèm. Ohranil je razporeditev sklonov iz prve izdaje, a je v rodilniku zaimkov, ki ne 275 Po mnenju M. Orožen je druga izdaja Pohlinove slovnice v metodološkem pogledu sicer neenotna, »po količini novega besednega gradiva pa tako bogata in po obsegu problemov tako nova, da se približuje tipu raziskovalne sinhrone slovnice slovenskega jezika« (Orožen 2003: 396). 276 Na to je opozoril tudi Toporišič (1980: 406–407, op. 82), ki meni, da takšna razvrstitev kaže, da je od mê navezna oblika. Morda bi jo lahko pripisali izenačevanju oblik v rodilniku in tožilniku v želji po večji pravilnosti in urejenosti jezika (prim. Honzak Jahić 2003: 334; 2006: 599–600). 277 Ni jasno, ali to kaže na predviden reducirani izgovor, saj krativca na reducirani obliki R in Tmn. 3mžs njeh, ki je bila enaka za vse tri spole, Pohlin ni uporabljal. 257 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma izražajo spola, izrecno navajal svojilne zaimke,278 in sicer njihove imenovalniške oblike za vse tri spole: 1ed. moj, moja, moje, 1dv. naj, naja, naje,279 1mn. nas, od.[er] nashe, nasha, nashe; 2ed. tvoj, tvoja, tvoje, 2dv. vaj, vaja, vaje, 2mn. vas, od.[er] vashe, vasha, vashe. 1ed. 2ed. Zp 3mžs m s ž I Jeſt ti Ied. on onu ona R (moj, (tvoj, Sêbé, Sê, Red. njega njega nje moja, tvoja, od sêbé, moje), tvoje), sê od mêne, od têbe mê D meni, mi têbi, ti Sêbi, sê Ded. njemu njemu nji T mêné, mê tebe, tê Sêbe, sê Ted. njega njega njo M / / / Med. / / / O Is mano, Is tabo, Is sabo, Oed. Is njim Is njo Is njim manoj taboj saboj 1dv. 2dv. I ma (ms), va (ms), Idv. ona ona oné me (ž) ve (ž) R naj, naja, vaj, vaja, Rdv. njeh njeh njeh naje, vaje, od naj od vaj D nama (ms), vama (ms), Ddv. njima njima njèm nam (ž) vam (ž) T naj, nas vaj, vas Tdv. ona ona one M / / Mdv. / / / O Is nama (ms), Is vama (ms), Odv. Is njima Is njima Is njemè namè (ž) vamè (ž) 1mn. 2mn. I mi, my, vi, vy, Imn. ony one one mę (ž) vę (ž) R (nas, (vas, Rmn. njeh njeh njeh nashe, vashe, nasha, vasha, nashe), vashe), od nas od vas D nam vam Dmn. njim njim njèm T nas vas Tmn. njeh njeh njeh M / / Mmn. / / / O Is nami (ms), Is vami (ms), Omn. Is njimi Is njimi Is njemè namè (ž) vamè (ž) Preglednica 65: Zaimenske paradigme v drugi izdaji Kraynske grammatike (Pohlin 1783: 55–56, 58–59) 278 Toporišič (1980: 406, op. 81) je takšno rabo pripisal vplivu latinščine. 279 V Jelovšek 2022: 193 so bile te oblike napačno interpretirane kot rodilnik osebnega zaimka z različnimi oblikami za vse tri spole. Čeprav gre v nasprotju z ednino res izvorno za rodilnik osebnega zaimka, posebne oblike za vse tri spole s tipičnimi pridevniški končnicami kažejo, da je bila oblika 258 8 Bohoričeva slovnica in njene naslednice 8.3.2.2 Med spremembami samih oblik so dvojnične orodniške oblike edninskih zaimkov, ki ne izražajo spola, s poudarjalno členico -j, ki se je sporadično pojavljala že pri Dalmatinu, Bohorič pa je ni zabeležil ( is manoj, taboj, saboj), ob oblikah brez členic iz prve izdaje ( is mano, tabo, sabo). Prav tako najdemo dvojnico v T 1dv. in 2dv., kjer je poleg pluraliziranih oblik iz prve izdaje Pohlin navedel stari dvojinski (ne Bohoričevi!) obliki: naj, oder nas, vaj, oder vas (str. 55–56). V I 1mn. in 2mn. je poleg dvojničnega zapisa mi/ my in vi/ vy dodal še posebni obliki za ženski spol mę in vę. 8.3.2.3 Pri tretjeosebnem zaimku večjih oblikovnih sprememb ni. V Tdv. je dodana oblika za srednji spol ona, ki je v prejšnji izdaji manjkala – v nasprotju z množino, kjer je bila srednjespolska oblika že v prejšnji izdaji feminizirana, je enaka moškospolski obliki. Spremenjena je oblika Odv. 3ž, ki je bila v prvi izdaji enaka dajalniški ( njem), v drugi pa je izenačena z množinsko orodniško obliko za ženski spol ( njemè). V Tmn. je bila izpuščena starejša dvojnica iz prve izdaje nje in za vse tri spole je kot edina možnost navedena rodilniški enaka oblika njeh. 8.3.2.4 V paradigmi Pohlin ni navedel kratkih oblik za tretjeosebni zaimek, enako kot v prvi izdaji pa je ’mu in ’ga navedel kot primera za aferezo, kratke oblike iz paradigem pa kot primere apokope (str. 225). V zgledih še naprej močno prevladujejo dolge oblike. Odpri serze Bogu, de njega tebi is svojemi darmy napolne (Pohlin 1783: 178) Tuiſtu pismu, katirega se ti meni o kresu poslal, ni ſgublenu (Pohlin 1783: 178) Meni se ta mnoſheza smile, katiri so ſhe tri dny per meni daſtali (Pohlin 1783: 178) Zanimiva je opomba o prevajanju nemškega neosebnega es s slovenskim splošnovršilskim se, ki ima nemško ustreznico man. Das deutſche Es Machen die Krayner bey unperſönlichen Zeitwörtern mit se, wie das Man, wie: Es wird geredet, se prâve, govory. Meni se ſdy, vide, mir ſcheint es (Pohlin 1783: 195) 8.4 Ožbalt Gutsman Ožbalt Gutsman je v svoji slovnici Windische Sprachlehre (1777) ostro kritiziral svojega slovničarskega predhodnika, čeprav se je v svojem delu v številnih pogledih naslanjal na Kraynsko Grammatiko (1768). Zavračal je namreč njegovo izbiro ljubljanskega govora kot podlage za knjižni jezik in z vključitvijo nekaterih koroških narečnih prvin ter manjšim odmikom od tradicije osrednjeslovenskega knjižnega jezika poskušal podati slovnico enotnega slovenskega jezika, ki bi bil manj »kranjski« kot jezik, ki so ga rabili njegovi predhodniki (ne samo Pohlin) (Ahačič 2015b). »Medtem ko se je oziral Pohlin le na potrebe kranjskega okoliša, je imel Gutsman v mislih vse tri glavne pokrajine s Slovenci, torej vseslovenski knjižni jezik« (Kidrič 1929–1938: 179). reinterpretirana kot svojilni zaimek. V množini pa najdemo v rodilniku tako rodilniško obliko osebnega zaimka nas – ki je bila prav tako rabljena za izražanje svojilnosti, kot kaže nemška ustreznica unser – kot ustrezni svojilni zaimek naš (vzporedne oblike najdemo tudi v R 2dv: vas, vashe, vasha, vashe). 259 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 8.4.1 Gutsman je prvi od slovenskih slovničarjev v sklanjatvenih paradigmah (Gutsman 1777: 29–32) izpustil zvalnik in vanje uvedel mestnik,280 ki se pri osebnih zaimkih v veliki meri ujema z oblikami, izpričanimi v gradivu 16. stoletja. Enako velja za celotne osebnoza imenske paradigme, najdemo pa nekaj koroških posebnosti. Tako je I 1ed. brez končne zapore ( jes), orodniške oblike edninskih zaimkov, ki ne izražajo spola, pa imajo korenski samoglasnik e ( s’meno, s’tebo, se ſebo), za katerega Toporišič (1984: 218) domneva, da gre za odraz dolgega polglasnika, in torej predvideva naglas na osnovi. 1ed. 2ed. Zp 3mžs m s ž I jes ti Ied. on onu ona R mene tebe ſebe Red. njega, nja njega nje, od nje D meni, mi tebi, ti ſebi, si Ded. njemu njemu njei T mene, me tebe, te ſebe, ſe Ted. njega, nja onu, jo njo, jo M per meni per tebi per ſebi Med. per njemi per njemi per njei O s’ meno s’ tebo se ſebo Oed. s’ njem s’ njem s’ njo 1dv. 2dv. I ma, va, Idv. ona, / mi dva vi dva ona dva Die zwey= R naju vaju und vielfache Rdv. nju / Zahl iſt wie D nama vama Ddv. njima / bey dem T naju vaju Tdv. nju / weiblichen M per nama per vama Mdv. per njima Geſchlechte / O s’ nama s’ vama Odv. s’ njima / 1mn. 2mn. I mi vi Imn. oni Die zwey= one R naſs vaſs Rmn. njih und vielfache njih D nam vam Dmn. njim Zahl iſt wie njim T naſs vaſs Tmn. nje, je bey dem nje, je M per naſs per vaſs Mmn. per njih weiblichen per njih O s’ name s’ vami Omn. s’ njimi Geſchlechte s’ njimi Preglednica 66: Zaimenske paradigme v Windische Sprachlehre (Gutsman 1777: 29–32) 8.4.2 V dvojini je v imenovalniških oblikah poleg oblik 1dv. ma, 2dv. va (spolskih variant za razliko od Pohlina ni navajal281) kot dvojnici navajal tudi starejši obliki mi dva, vi dva, ki ju je morda prevzel iz celovške izdaje Bohoričeve slovnice (a ima Gutsman tudi Idv 3m ona dva poleg ona, medtem ko v G 1758 s števnikom podaljšanih oblik pri tretjeosebnem zaimku ni; imenovalniški obliki za ženski in srednji spol pri Gutsmanu nista posebej navedeni; gl. 8.4.4). Tudi v R in T 1dv. in 2dv. je uporabljal stari obliki naju in vaju, ki se ujemata z rabo v 16. stoletju zunaj slovnice,282 280 »Gutsman kot prvi spozna pravi sistem sklonov. In sicer navaja, da je vokativ enak imenovalniku, ablativ pa rodilniku, medtem ko v slovenskem jeziku nekateri predlogi zahtevajo peti (mestnik) ali šesti sklon (orodnik)« (Neweklowsky 2013: 163). 281 Na to sta opozorila tudi Toporišič (1984: 217) in Neweklowsky (2013: 164). 282 Toporišič (1984: 14) domneva, da sta uvedeni po etimologizaciji, ne iz starejših virov. 260 8 Bohoričeva slovnica in njene naslednice deloma pa tudi s Pohlinovim ablativom, a brez odpada končnega samoglasnika. Mestnik je enak orodniku ( per nama, per vama, enako Mdv. 3m per njima). Gutsman je dodal še opozorilo, da v primeru, ko zaimek stoji pred samostalnikom ženskega ali srednjega spola, prevzame dajalniško, mestniško in orodniško končnico po (pluralizirani) končnici samostalnika: Uns zweyen Weibern, nam dvem shenam […] bey uns zweyen Weibern, per naſs dveh shenah (str. 31). Pohlinovo pluralizacijo ženskega spola je tako v 1dv. in 2dv. omejil le na položaj pred samostalnikom. 8.4.3 Pri množini je paradigma enaka Bohoričevi in sodobni, v opombi pod njo pa opozori na posebnost v mestniku, da se paradigmatska oblika ( naſs, vaſs) uporablja samo ob predlogu pri, ob drugih predlogih pa je enaka orodniški: v’nami, in uns (str. 30). 8.4.4 Več posebnosti najdemo pri tretjeosebnem zaimku. V R in Ted. 3m je Gutsman kot dvojnico poleg njega navedel narečno skrčeno obliko nja, ki je nastala po onemitvi h < g in kontrakciji ( njega > njaha > nja); obliko nja najdemo tudi v nekaterih zgledih v slovnici: nja djanje ſein Thun (str. 3), Kdu vie, kai kei is nja bo (str. 94); rabil jo je tudi v predložnem tožilniku: Nizh ne marei ſe sa nja (str. 139). Na njeno svojilno rabo je opozoril tudi v opisu razlik v rabi svojilnih zaimkov med slovenščino in nemščino. Wenn das deutſche ſein oder ihr zur 1. Endung gehört, wird darauf ſvoi gemacht; ſonſt aber njegov oder nja, nje, nju, njih nach Erforderung des Geſchlechtes und der Zahl (Gutsman 1777: 95) V Med. 3ms je uporabljena oblika njemi, ki ni enaka dajalniku ( njemu) in se ne ujema z nobeno od Bohoričevih variant; končnica -i je prevzeta iz samostalniške moške sklanjatve, kjer je bila v nekaterih slovenskih narečjih, tudi na Koroškem, posplošena iz nekdanjih mehkih osnov (prim. Ramovš 1952: 41). V Oed. 3ms pa je uporabil obliko njem, kjer je posplošen e iz ostalih sklonov.283 Za razliko od Pohlina je Gutsman za Ded. 3ž uporabljal enako obliko kot Bohorič: njej. Podobnost z Bohoričevo paradigmo je tudi raba imenovalniške oblike v Ted. 3s ( onu), ki pa ji doda še narečno kratko obliko jo. V dvojini in množini srednji spol ni posebej naveden, Gutsman navaja, da je enak kot pri ženskem spolu, ki ima v Tmn. – drugače kot pred njim Pohlin – dolgo obliko nje in kratko je (in ne jih kot v Hipolitovi in celovški izdaji Bohoričeve slovnice), dvojinska paradigma za ženski spol, čeprav se nanjo pri srednjem spolu izrecno sklicuje (str. 31), pa v slovnici ni prikazana, kar po mnenju Irene Orel (pisna komunikacija) kaže na popolno pluraliziranost dvojinskih oblik ženskega in srednjega spola pri tretjeosebnem zaimku.284 V R in Tdv. 3mžs zaimka najdemo tudi obliko nju, ki je bila v rodilniku kot dvojnična uporabljena v paradigmi za srednji spol celovške izdaje Bohoričeve slovnice iz leta 1758. Zaradi siceršnje podobnosti njegove paradigme s stanjem v 16. stoletju pa bi lahko obliko nju pripisali 283 E namesto i je sicer pri Gutsmanu posplošen tudi v množinskih pridevniških končnicah, podobno kot pri Pohlinu, vendar pri Gutsmanu tak zaznamuje široki e, pri Pohlinu pa polglasnik (Toporišič 1984: 212). 284 Sklic pri srednjespolski paradigmi se tako po mnenju I. Orel nanaša na množinsko paradigmo 3ž. Njeno domnevo potrjujejo tudi ponovne izdaje slovnice; če bi šlo v prvi izdaji za napako oz. naključen spregled dvojinske ženskospolske paradigme, bi bila napaka predvidoma v novih izdajah odpravljena, vendar enako paradigmo in enako opombo najdemo tudi v izdaji iz leta 1799 (str. 31) in tudi v Jarnikovi izdaji 1829 (str. 29–30). 261 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma reinterpretaciji Trubarjevih in/ali Dalmatinovih zapisov niu, nyu 285 oz. vplivu DB 1584 prek izdaj EvL (prim. poglavje 9) – v nasprotju z zapisom v Bohoričevi slovnici njiu, ki pri drugih avtorjih ni izpričan in ki takšne interpretacije ne dopušča. Oblika je lahko nastala tudi po naliki z množinsko obliko nje.286 8.4.5 Kratke oblike je pri edninskih zaimkih, ki ne izražajo spola, v paradigmo vključil samo v D in T,287 pri tretjeosebnem zaimku pa samo v Ted. 3žs (ki je enak: jo) in Tmn. ( je). 8.5 Mihael Zagajšek Še večja odstopanja najdemo v slovnici Mihaela Zagajška Slovennska grammatika oder Georg Sellenko’s Wendische Sprachlehre in deutsch und wendischen Vortrag (1791), prvi slovnici, ki kot metajezik uporablja slovenščino, in sicer vzporedno z nemščino. Pri Zagajškovi predstavitvi zaimkov lahko opazimo podobnosti tako z drugo izdajo Pohlinove slovnice kot z Gutsmanovo slovnico, po katerih se je v svoji slovnici neposredno zgledoval (Trojar 2015). Kot Pohlin je v rodilniku navajal svojilne zaimke ( moj, moja, moju; tvoj, tvoja, tvoju) in v paradigmi ohranjal zvalnik, po Gutsmanovem zgledu pa je ablativ zamenjal z mest-nikom, zaradi česar prave rodilniške oblike v edninski paradigmi ter pri 1mn. in 2mn. niso izpričane; drugje so navedene kot dvojnice (npr. 2dv. vaini, vaina, vainu all vai dveh, vai dveh, vai dveh, Rdv. 3mžs njeh dveh, Rmn. 3mžs njeh). V nasprotju s Pohlinom v odvisnih sklonih nima posebnih oblik za ženski spol. 8.5.1 Pri edninskih zaimkih, ki ne izražajo spola, je posebnost še orodnik, kjer je Zagajšek uporabljal oblike s členico -j, ki se pri 2ed. in Zp (po obliki, ne pa tudi po zapisu288) ujemajo s Pohlinovo dvojnico ( is taboi, is saboi), pri 1ed. pa je Zagajšek navedel obliko s korenskim samoglasnikom e ( is menoi). 8.5.2 Pri dvojinskih paradigmah je zanj značilna raba števnika dva ne samo v imenovalniku, ampak tudi v odvisnih sklonih. Števnik se pregiba po spolu in sklonu, pri čemer je končnica srednjega spola v I in T enaka končnici za ženski spol (npr. I 1dv. my dva (m), my dve (žs); T 2dv. vai dva (m), vai dve (žs)). V rodilniku so v 1dv. in 2dv. osnova oblike z reduciranim končnim samoglasnikom ( nai dveh, vai dveh), v tožilniku pa ob teh oblikah kot dvojnici navaja še iz množine posplošeni obliki nas, vas z dodanim števnikom dva. Tudi v mestniku je osnovni zaimek pluraliziran, v dajalniku in v orodniku pa sta ohranjeni izvorni dvojinski obliki. Pri tretjeosebnem zaimku sta Idv. 3ž in 3s 285 Podobno reinterpretacijo lahko pozneje najdemo pri A. Murku v izdaji njegove slovnice iz 1850, kjer ob dvojinskih oblikah nju, ju navaja, da so ju uporabljali starejši pisci, npr. Bohorič in Dalmatin (Murko 1850: 45). 286 Oblika se navadno razlaga kot nalika po nje (< n- + je) iz kratke oblike ju, ki pa pri Gutsmanu in njegovih predhodnikih, podobno kot v 16. stoletju (prim. 5.2.3.2), ni izpričana in v knjižnem jeziku zanjo nimamo potrditve. 287 Toporišič (1984: 216) navaja, da se je pri njihovi vključitvi delno zgledoval po celovški priredbi Bohoričeve slovnice. 288 J je pri Zagajšku v končnem položaju zapisan tako z kot z . 262 8 Bohoričeva slovnica in njene naslednice enaka, osnovni zaimek je enak množinski obliki; enako velja za rodilnik in mestnik, kjer je ob tem zaimek še reduciran (Rdv. 3mžs njeh dveh, Mdv. per njeh dveh – zaimenski del se prekriva s Pohlinovo dvojinsko in množinsko obliko). V Tdv. za moški spol najdemo obliko nja dva; pri nja gre najverjetneje za posplošitev dvojinske končnice za moški spol -a iz imenovalnika v tožilnik po naliki na ženski in srednji spol, kjer je končni samoglasnik v obeh sklonih enak; zaimenska dela oblik za ženski in srednji spol sta namreč enaka stari množinski tožilniški obliki ( nje dve). 1ed. 2ed. Zp 3mžs m s ž I jeſt ti Ied. on onu ona R (moj, (tvoj, (svoj, Red. (njegov) (njegovu) (njegova) moja, tvoja, svoja, moju) tvoju) svoju) D meni, mi tebi, ti sebi, si Ded. njemu njemu njei T mene, me tebe, te sebe, se Ted. njega onu njo M per meni per tebi per sebi Med. per njemu per njemu per njei O is menoi is taboi is saboi Oed. is njem is njem is njoi 1dv. 2dv. I my dva, vy dva, Idv. ona dva one dve one dve my dve, vy dve, my dve vy dve R (naini, (vaini, Rdv. (njeni, njena, all njeh dveh, njenu) naina, nainu) vaina, all nai dveh, vainu) nai dveh, nai dveh D nama vama Ddv. njima dvema dvema dvema T nai, nas vai dva (m), Tdv. nja dva nje dve nje dve dva (m), vai dve (žs) nai, nas dve (žs) M per nas per vas Mdv. per njeh dveh dveh dveh O is nama is vama Odv. is njima is njima is njima dvema dvema dvema dvema dvema 1mn. 2mn. I my vy Imn. oni one one R (nash, (vash, Rmn. (njehov, njehova, all njeh, njehovu) nasha, vasha, nashu) vashu) D nam vam Dmn. njim T nas vas Tmn. nje M per nas per vas Mmn. per njeh O is nami is vami Omn. is njimi Preglednica 67: Zaimenske paradigme v Slovennski grammatiki (Zagajšek 1791: 89–93, 97–99) 263 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 8.5.3 Pri tretjeosebnem zaimku najdemo še rabo imenovalniške oblike onu v Ted. 3s, medtem ko je Zagajšek v dvojini in množini v nasprotju s Pohlinom tudi za srednji spol navajal staro množinsko tožilniško obliko nje, ki je enaka za vse tri spole, v dvojini pa je okrepljena s števnikom dva. Z Gutsmanom in tudi Bohoričem se Zagajšek ujema tudi v obliki za Ded. 3ž njei, od vseh predhodnih slovničarjev pa se razlikuje po Oed. 3ž z dodano poudarjalno členico ( is njoi). 8.5.4 Kot Pohlin v drugi izdaji slovnice je Zagajšek v paradigmi navajal kratke oblike v dajalniku in tožilniku zaimkov, ki ne izražajo sklonov, v zgledih pa so prevladujoče rabljene dolge oblike. jest tebi dam. jest tebi pomagam. jest vam posluſhim. jest njemu ſapoveim. jest tebi voshim […] jest tebe lubim. jest njega slishim, inu taku dallei (Zagajšek 1791: 299, 301) bloger tebi! dobru tebi! gorjei meni! (Zagajšek 1791: 331) Kratke oblike se pojavljajo kot slogovna zamenjava v povedih, kjer je v prvem delu že rabljena dolga oblika. zhi on mene hozhe teppsti, nei me teppe; zhi on mene hozhe okulli pernesti, nei me pernesse; zhi me on hozhe od moje premoſhennje spraviti, nei me spravy (Zagajšek 1791: 345) Da je kratke oblike za 3mžs, ki jih ni uvrstil v paradigmo, podobno kot Pohlin obravnaval kot pesniško svoboščino, je opazno iz nekoliko nejasne opombe o potrebnih in nepotrebnih črkah. Katera se v’tei besedi naslishy, taista se tudi nymma noterpoſtaviti, kokar: dobr, dobra, dobra, inu ne dober, alli dobar […] Vunder bodejo tudi ptuje besede vezhkrat pisane is zharkami, katere se v’slovennskih pismah nasmejo iſrezhiti, kokar Abraam, nameſt Abraham; ali vunder se tudiper dobrih slovenskih pismarjah, ſlasti per tih mishluvav’zah ſnayde, kokar: toj namest tvoj. soj namest svoj. ga namest njega. no namest njo. mu namest njemu inu vezh takih (Zagajšek 1791: 339) 8.6 Jernej Kopitar Slovnica Jerneja Kopitarja Grammatik der Slaviſchen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark (1809) uvaja novo obdobje289 v slovenskem slovničarstvu. Je prva slovnica slovenskega jezika, ki temelji na sodobnih znanstvenih načelih,290 ter je hkrati opisna in mestoma tudi zgodovinska (Merše 2015). Njegov opis kranjskega knjižnega jezika izhaja iz naslednjih nazorov: nova knjižna osnova naj bo »ljudski jezik«; slovničar ni zakonodajalec, pač pa le veren zapisovalec jezika (jezikovnih prvin);291 slovnica je razvojno-zgodovinsko poročilo dejanskega (pisnega) jezikovnega stanja (Orožen 2003: 398). Rezultat takšnih načel je tudi Kopitarjeva obsežna predstavitev osebnih zaimkov:292 v paradigmah je namreč navajal številne naglasne (npr. Imn. 3m òni in oní, 3ž òne in oné) ali obli-289 J. Toporišič (1980: 395–396) njene predhodnice razvrsti v bohoričevski tip (BH 1584 in njeni predelavi) in pohlinovski tip (kamor uvršča tudi Zagajška in Gutsmana). 290 Tj. po metodologiji zgodnjih primerjalnih jezikoslovcev (Bopp, Curtius, Dobrovsky) (Ahačič 2015d: 20). Po A. Vidovič Muha (1998: 80) je slovnica znanstvena zaradi svojega pojmovanja jezika, delovne metode in zajetega gradiva. 291 M. Orožen (2003) na podlagi navedkov iz slovnice, ki kažejo na Kopitarjevo poseganje v knjižno normo, relativizira to Kopitarjevo trditev. 292 Popolnost sklanjatev osebnih zaimkov izpostavlja tudi Toporišič (1980: 406), opozarja pa na odsotnost naslonskih oblik v 1. in 2. os. množine, ki se od naglasnih oblikovno ne razlikujejo. 264 8 Bohoričeva slovnica in njene naslednice kovne dvojnice, prvi pa je oblike tudi relativno dosledno opremljal z naglasnimi znamenji. Zgodovinske oblike so bodisi vključene v same paradigme ali pa so obravnavane v obsežnih pripombah (str. 283–289) in opombah pod črto.293 8.6.1 V I 1ed. poleg tradicionalne oblike jeſt najdemo tudi Gutsmanov jes, v orodniku edninskih zaimkov, ki ne izražajo spola, pa je Kopitar navajal po tri različice: na prvem mestu oblike s korenskim e, končniškim naglasom in brez poudarjalne členice ( menó, tebó, ſebó),294 na drugem enake oblike s poudarjalno členico ( menój, tebój, ſebój), na tretjem pa oblike s korenskim a in naglasom na osnovi ( máno, tábo, ſábo). 1ed. 2ed. Zp 3mžs m s ž I jeſt (jes) tí Ied. òn òno òna R mène; me tebe; te ſèbe; ſe Red. njèga; ga njèga; ga njé; je D mèni; mi tebi; ti ſèbi; ſi Ded. njèmu; mu njèmu; mu nji; ji T mène tebe (té); ſèbe; Ted. njèga (nj); njèga; njó; (mé); me te (ſé) ſe ga ga jo M mèni tebi ſèbi Med. njèmu njèmu nji O menó tebó ſebó Oed. njím njím njó (menój, (tebój, (ſeboj, máno) tábo) ſábo) 1dv. 2dv. I ma, mé (ž) va, vé (ž) Idv. òna òna òni (one) R náj váj Rdv. njìh; jih njìh; jih njìh; jih (náji, náju) (váji, váju) D náma váma Ddv. njíma; jima njíma; jima njíma; jima T náj váj Tdv. njé; jih njé; jih njé; jih (náji, náju) (váji, váju) M náma váma Mdv. njíma njíma njíma O náma váma Odv. njíma njíma njíma 1mn. 2mn. I mi, vi, Imn. òni (oní) òna òne (oné) mé (ž) vé (ž) (òne, oné) R nàſ vàſ Rmn. njìh; jih njìh; jih njìh; jih D nàm vàm Dmn. njìm; jim njìm; jim njìm; jim T nàſ vàſ Tmn. njé; jim[!] njé; jih njé; jih M nàſ vàſ Mmn. njìh njìh njìh O nàmi vàmi Omn. njími njími njími Preglednica 68: Zaimenske paradigme v Grammatik der Slaviſchen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark (Kopitar 1809: 280–283) 293 Po mnenju M. Orožen (1981: 80) so njegove opombe, ki prinašajo primerjalnojezikovne, zgodovinsko-kulturološke zastranitve, kritične misli, razsodbe in pripombe, prinesle bistven premik v razmišljanjih o slovenskem jeziku. 294 Toporišič (1980: 396) te oblike navaja kot dokaz Kopitarjevega delnega zgledovanja po Gutsmanovi slovnici. 265 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 8.6.2 V I 1dv. in 2dv. je v paradigmi enako kot Pohlin navedel obliki ma in za ženski spol mé, obliki z množinsko obliko zaimka in dodanim števnikom dva pa je dodal v opombi in ju označil kot običajni v rabi (»Man hört gewöhnlich […]« (str. 280)). Pri tem je za 1dv. navedel za ženski spol tako obliko, enako moškospolski, kot posebno žensko obliko zaimenskega dela zaimka ( mi dvé : mé dvé – prim. I 1mn. mi, ž mé), pri 2dv. pa samo obliko, kjer ima tudi zaimenski del posebno obliko za ženski spol ( vé dvé – prim. I 2mn. vi, ž vé). Za R in T 1dv. in 2dv. je na prvem mestu zapisal obliki, kot ju ima Pohlin ( náj, váj), dodal pa je še obliko náji in Gutsmanovo náju, ki je bila rabljena tudi v 16. stoletju. Kot Gutsman in Zagajšek je Kopitar za M in O navajal enaki obliki ( náma, váma). 8.6.3 Pri tretjeosebnem zaimku je kot predhodniki za Med. 3ms zapisal samo dajalniški enako obliko njemu, pri D in Med. 3ž pa enako kot Pohlin ter drugače kot Bohorič in Gutsman obliko nji. Ted. 3s pri Kopitarju v nasprotju s predhodniki ni več enak imenovalniški obliki, ampak je izenačen z rodilnikom ( njèga, ga). Uvedel je tudi od množine različen Idv. 3ž oni, do takrat v slovnicah rabljena oblika one je dodana kot dvojnica. Bohoriču in večini predhodnikov pa se je približal z vnovično uvedbo Idv. in Imn. 3s òna (prim. one pri Gutsmanu in Zagajšku), čeprav je pri množini navedel tudi dvojnici òne, oné (prim. slovnice od Pohlina do Zagajška). Upošteval je oblikovno pluralizacijo dvojine v odvisnih sklonih, kot je bila nakazana že pri Pohlinu: v Rdv. in Tdv. najdemo množinskim enake oblike: Rdv. njìh (in prvič tudi jih) ter Tdv. njé in kratko jih, ki je enaka rodilniški; ta kombinacija je enaka tudi v Tmn. (pri moškem spolu najdemo sicer verjetno napako njé; jim[!], pri ženskem in srednjem spolu pa njé; jih) in se je za moški spol množine pojavila že v obeh ponovnih izdajah Bohoričeve slovnice iz 18. stoletja. Ob tem je pri rodilniški obliki navedel opombo, da je Bohorič za ta sklon uporabljal obliko njiju, ki se je pojavljala tudi v DB 1584 (Kopitar 1809: 281), za katero pa Kopitar ni prepričan, ali se je res kdaj govorila ali pa jo je Bohorič tvoril po zgledu naju (ki pri Bohoriču sploh ni izpričan!), vaju (pri Bohoriču samo v tožilniku).295 Bohoričevih prevladujočih oblik najh, vajh na tem mestu (in tudi nikjer drugje) ni omenil. 8.6.4 Kopitar je tudi prvi, ki je v zaimenskih paradigmah dosledno navajal kratke oblike in v Ted. tudi grafično ločil naglasne in navezne oblike (1ed. mé : me, 2ed. té : te, Zp ſé : ſe). Opozoril je tudi, da ne gre za proste variante, ter se razpisal o pomanjkljivosti rabe dolgih in kratkih oblik v DB 1584 in Japljevi Bibliji; ta je po njegovem mnenju rezultat prevajanja iz nemščine in latinščine, ki poznata samo eno obliko zaimkov, zaradi česar so bile dvojne »kranjske« oblike interpretirane kot odvečne in pogovorne. Če bi prevajali iz grških, ali celo italijanskih ali francoskih izvirnikov, bi se gotovo po tujih zgledih bolj približali jeziku kmeta, ki v tem primeru nikdar ne govori eno za drugo. Pravi Kranjec rabi dolge oblike rodilnika: mene, tebe, ſebe, njega, njé, njega itd., dativa: meni, tebi, ſebi, njemu, nji, njemu itd., tož.: mene, tebe, ſebe, njega, njo, njega itd., le, če stoji poudarek na zaimku: sicer pa rabi skrajšane me, te, ſe, ga, jo, ga itd. Za predlogom je navadno običajna dolga oblika: izvzet je samo tožilnik me, te, ſe (v tem primeru tudi mé, té, ſé), razen nj, ki ohranja skrajšano obliko tudi za predlogom (Kopitar 1809: 284; prevedla A. J.) 295 Na tem mestu Kopitar piše tudi, da naj bi bil v oblikah naju in vaju pri Bohoriču u nem: »mit dem ſtummen u, wie es in naju und vaju iſt« (Kopitar 1809: 281). Ob tem navaja tudi primer iz DB 1584 in enakega mesta iz Japljevega prevoda: »So hat er auch tiu (dieſer beyder). In Dalmatin’s Bibel, Gen. III, 7. heißt es: Tedaj ſo ſe nyu (njiu) obeju ozhy odperle, inu ſta sposnala, de ſta nagá bilá […] Japel hat: Inu obęh ozhy ſo ſe odperle« (Kopitar 1809: 281–282). 266 8 Bohoričeva slovnica in njene naslednice 8.7 Valentin Vodnik Vodnikova Piſmenoſt ali Gramatika sa Perve Shole (1811) je prva slovnica slovenskega jezika s samo slovenskim metajezikom. Gre za normativno slovnico slovenskega (kranjskega) jezika, ki je imela predvsem didaktično vrednost, saj je bila namenjena slovenskim šolarjem in njihovim učiteljem. Pri obravnavi oblikoslovja se Vodnik v veliki meri ujema s Kopitarjem, saj sta z medsebojnim strokovnim sodelovanjem pred izidom Kopitarjeve slovnice (1809) slovničarja močno vplivala drug na drugega (Legan Ravnikar 2015; Ahačič 2015d: 22, 26). 8.7.1 V paradigmah osebnih zaimkov je Vodnik v primerjavi s Kopitarjem navajal manjše število oblik in manj dosledno uporabljal naglasna znamenja.296 I 1ed. kot pri Gutsmanu in dvojnično pri Kopitarju nima končne zapore ( jes). V O je navajal samo menój in menó in vzporedno tudi pri 2ed. in Zp ne najdemo Kopitarjevih različic z naglasom na osnovi in korenskim a. 1ed. 2ed. Zp 3mžs m s ž I jes ti Ied. on ono ona R mène; tèbe; ſèbe, Red. njèga, njega, njé, me te ſe ga ga je D mèni; tèbi; ſèbi, Ded. njèmu, njemu, nji, mi ti ſi mu mu ji T mène (mé); tèbe (té); ſèbe, Ted. njèga, njega, njó; me te (ſé) ſe ga ga jo M per mèni per tèbi per ſèbi Med. per njèmu per njemu per nji O s’ menój, s’ s’ tebój, ſebój, Oed. s’ njim s’ njim s’ njó menó s’ tebó ſebó 1dv. 2dv. I ma (ms), va (ms), Idv. ona ona oni, one me, ve, mi (ž) vi (ž) R nàju, naji vàju, vaji Rdv. nju, njih, jih D nàma vàma Ddv. njíma, jima T naju, naji vaju, vaji Tdv. nju, njih, jih M per nama per vama Mdv. per njima O snama s’ vama Odv. s’ njima 1mn. 2mn. I mi (m), vi (m), Imn. oni one, ona one mé (žs) vé (žs) R nàſ vàſ Rmn. njih, jih D nàm vàm Dmn. njim, jim T nàſ vàſ Tmn. njé, njih, jih M per nàſ per vàſ Mmn. per njih O s’ nàmi s’ vàmi Omn. s’ njimi Preglednica 69: Zaimenske paradigme v Piſmenosti ali Gramatiki sa Perve Shole (Vodnik 1811: 55–58) 296 Dodal pa je naglasna znamenja v paradigmi 2ed., ki so pri Kopitarju manjkala. 267 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 8.7.2 Najbolj se od Kopitarja razlikuje paradigma dvojinskih zaimkov: v I je navedel poleg Kopitarjevih dvojinskih spolsko različnih oblik brez podaljšave s števnikom dva za ženski spol tudi obliki s končnim - i (1dv. ma, ž me/ mi, 2dv. va, ž ve/ vi), pri katerih verjetno ne gre za pluralizacijo (v množini sta imenovalniški obliki za ženski spol mé in vé), ampak za naslonitev na dvojinsko glagolsko končnico za ženski spol ( gib-ava (avi), gan-eva (evi), gon-iva (ivi) (str. 76)). V R in T je zapisal Kopitarjevi variantni obliki ( naju, naji; vaju, vaji), izpustil pa je reducirani naj, vaj. V I 1mn. in 2mn. pa je dodal tudi obliko za srednji spol, ki je enaka ženski ( mé, vé). 8.7.3 Pri tretjeosebnem zaimku je v paradigmi izpustil navezno obliko nj, a je nanjo opozoril pri skladnji zaimkov (gl. 8.7.4). Kot pri Kopitarju je Med. 3ms njemu, D/Med. 3ž pa nji. Tudi tu je največ odstopanj v dvojini, kjer je Vodnik v Rdv. 3mžs v nasprotju s Kopitarjem poleg njih in jih navedel tudi obliko nju, prvič izpričano v celovški izdaji Bohoričeve slovnice, enake oblike pa so tudi v Tdv., kjer nju zamenja Kopitarjevo staro množinsko tožilniško obliko nje. V Imn. 3s ima Vodnik enaki obliki kot Kopitar, le da je one navedena pred staro obliko ona, izpričano v starejših slovnicah. V Tmn. pa je za vse tri spole poleg stare oblike nje navedel tudi iz rodilnika posplošeni njih in jih. 8.7.4 Natančno je tudi opisal razlike med rabo dolgih in kratkih oblik. Kadar odkasan glagol ſtojí v’ ſtavku, takrat namest mene, tebe itd. ſtavimo: me, mi, te, ti, ſe, ſi, ga, mu, je, ji, jo, jih, jima, jim, postavim: daj mi bukve; ne dam jih, sa to, ki ſo me drago ſtale. Stavimo pak: mene, meni, tebe, tebi, ſebe, ſebi, njega, njemu, njé, nji, njo, njih, njima, njim. a) Kadar ni v’ stavku odkásaniga glagola, poſtavim: komu boſh te bukve dal? – njemu. b) Kadar potíſ na nje dévamo al je naſprotnoſt, al permérjenje al delenje kakor: meni niſi pokóren, ki ſim tvoj vuzhenik? Ne tebe ampak njó iſhem; meni vsame, tebi da; meni je podóben, ne tebi; mene ino tebe je pohvalil; tebi vezh verjamem, ko njemu. c) Kadar imajo predlog ſpredaj, kakor: na njega, k’ nji, sa njih. Pomnja: Sa predlogmi: na, nad, ob, med, po, pod, pred, ſkos, ſpód, sa, v’ to je va prevrazhamo njega v’ nj ino jih sklénemo v’ eno beſedo, poſtavim: nanj, nadnj, óbnj, mednj, pónj, pódnj, prédnj, ſkósnj, ſpódnj, vanj, nanjo, vánjo itd. (Vodnik 1811: 120–121). 8.8 Janez Krstnik Leopold Šmigoc Šmigočeva Theoretisch-praktische Windische Sprachlehre (1812) je bila prva tiskana vzhodno štajerska slovnica, namenjena predvsem Nemcem. Avtor je zlasti pri oblikoslovju izhajal iz Kopitarjeve osrednjeslovenske norme,297 vendar je v paradigmah kot variante dodajal tudi vzhodnoštajerske oblike, pogosto pa je na razlike opozarjal tudi v opombah. Medtem ko so v oblikoslovnem delu na prvem mestu večinoma osrednjeslovenske oblike (kar je Šmigoc pojasnil s svojo odsotnostjo iz tiskarne, ko se je prvi del tiskal), je v skladenjskem delu v zgledih uporabljal pretežno vzhodnoštajerske variante (Rajh 1984: 300–303; Jelovšek 2015). 297 Iz tega razloga je bila Šmigočeva slovnica vključena v ta pregled kontinuitete osebnih zaimkov v osrednjeslovenskem knjižnem jeziku, dvanajst let mlajša slovnica Petra Dajnka, ki je bila ožje vzhodnoštajersko zastavljena in je tudi pri opisu osebnih zaimkov izhajala iz narečja (Rajh 1984: 305), pa je obravnavana le kontrastivno s Šmigocem. 268 8 Bohoričeva slovnica in njene naslednice 1ed. 2ed. Zp 3mžs m s ž I jes ti Ied. òn òno òna (jas, jeſt) R mène, me tebe, te ſèbe, ſe Red. njèga, ga njèga, ga njè, je D mèni, mi tebi, ti ſèbi, ſi Ded. njèmu, mu njemu, mu nji, ji T mène, tebe (té) ſèbe (ſé) Ted. njèga (njga) njèga, ga njo, jo me te ſe ga (je) M mèni tebi ſèbi Med. njèm (mu) njèm (mu) nji O menój tebój ſeboj, Oed. njim njim njo (njój) (menó, (tebó, ſábo máno) tóbo) (ſebó) 1dv. 2dv. I mija vija Idv. oná oné (oná) oné (midva) (m), (vidva) (m), mije vije (midvé) (ž) (vidve) (ž) R náji (náju) váji (váju) Rdv. njùj njuj njùj (njih, jih) (njih, jih) (njih, jih) D náma váma Ddv. njíma, njíma; njíma; jíma jíma jíma T náji (náju) váji (váju) Tdv. oná oné oné M náma váma Mdv. njima njima njima O náma váma Odv. njima njima njima 1mn. 2mn. I mi, mé (ž) vì, vé (ž) Imn. oní oné, oná oné R nàſ vàſ Rmn. njih, jih njih, jih njih, jih D nàm vàm Dmn. njim, jim njim, jim njim, jim T nàſ vàſ Tmn. njé; njé; njé; njih, jih jih (je) njih, jih M nàſ vàſ Mmn. njih njih njih O námi vámi Omn. njimi njimi njimi (jimi) Preglednica 70: Zaimenske paradigme v Theoretisch-praktische Windische Sprachlehre (Šmigoc 1812: 56–57) 8.8.1 Pri paradigmah osebnih zaimkov je Šmigoc pogosto zamenjeval vrstni red različic in dodajal starejše ali narečne oblike. Tako je pri I 1ed. na prvem mestu navedel Kopitarjevo različico jes, starejšo obliko jeſt, ki je bila pri Kopitarju navedena prva, pa je uvrstil na zadnje mesto, za dodano različico jas, enako sodobni, ki se v slovnicah leta 1812 pojavi prvič; vzhodnještajerske ja, kot jo ima Dajnko (1824: 158), ni navedel. Prav tako je spremenil vrstni red različic v orodniku edninskih zaimkov, ki ne izražajo spola: kot osnovne je navedel oblike s korenskim vokalom e, dodano členico -j in naglasom na končnici ( menój, tebój, ſeboj), kot različice pa je navedel oblike s končniškim naglasom brez poudarjalne členice ( menó, tebó, sebó) in oblike z naglasom na osnovi brez poudarjalne členice ( máno, tóbo, ſábo). Pri tem je Kopitarjevo obliko O 1ed. tábo spremenil 269 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma v tóbo in ne v obliko z značilno vzhodnoštajersko končnico toboj (Jesenšek 2015: 82).298 V T 1ed. je izpustil naglašeno kratko obliko, pri 2ed. in Zp pa ju je ohranil ( tebe (té) te, ſèbe (ſé) ſe). 8.8.2 Kot v predhodnih slovnicah je največ odstopov v dvojini, kjer je v I 1dv. in 2dv. Šmigoc navedel štajerske oblike mija, ž mije, vija, ž vije, ki so se razvile z redukcijo iz starih oblik z množinskim zaimkom in dodanim števnikom dve (Ramovš 1952: 85);299 slednje je zapisal kot dvojnice in jih označil kot v rabi najpogostejše (str. 59).300 V zaimenskem delu oblik variacije po spolu ni. V opombah je opozoril še na oblike ma, mé, va, vé, ki naj bi se govorile na nekaterih območjih in so po njegovem nastale s kontrakcijo oblik mija, mije, vija, vije (str. 59). V R in T 1dv. in 2dv. je kot Vodnik izpustil Kopitarjevi reducirani obliki naj, vaj,301 v nasprotju z njim pa je ohranil vrstni red preostalih različic, torej na prvem mestu obliki s končnim -i ( náji (náju), váji (váju)). 8.8.3 Pri tretjeosebnem zaimku odstopa (morda navezna) oblika Ted. 3m njga, ki je nastala s kombinacijo navezne in naslonske oblike. V Med. 3ms je na prvem mestu stara mestniška oblika njèm, ki v nasprotju s predhodnimi slovnicami ni izenačena z dajalnikom, v oklepaju pa je navedena oblika mu: njèm (mu). Ker gre za predložni sklon, kjer ne pričakujemo kratkih oblik, gre najverjetneje za način zapisa variante njèmu.302 Odstopajoča je tudi štajerska variantna oblika Oed. 3ž njój s poudarjalno členico ob uveljavljeni njo.303 V Idv. 3ž je ohranil samo Kopitarjevo pluralizirano obliko one, enako obliko je navedel tudi pri 3s, Kopitarjevo posebno obliko za srednji spol oná (prav tako enako množinski) je dodal kot različico. V Rdv. najdemo ob Kopitarjevih pluraliziranih oblikah njih in jih, ki ju je Šmigoc (str. 56) označil kot knjižni, na prvem mestu obliko njùj, za katero je v besedilu pod paradigmo navedel da jo govorijo Slovenci med Mariborom, Ptujem, Ljutomerom in Radgono, pa tudi na Dolenjskem,304 in jo primerjal z Bohoričevo njiu ter poudaril njeno razlikovalnost v primerjavi z množinsko obliko (str. 57). V Tdv. je kot slovničarji pred Kopitarjem uporabil imenovalniškim enake oblike: oná, oné, oné. Srednji spol je enak ženskemu, v primerjavi z imenovalnikom je izpuščena variantna oblika oná. V Imn. je Šmigoc izpustil Kopitarjeve naglasne dvojnice, ohranil je samo oblike s končniškim naglasom; pri 3s najdemo kot v dvojini feminizirano obliko one in izvorno oná. V Tmn. je Kopi-tarjevim oblikam dodal pri 3ms rodilniški enako dolgo obliko njih, pri 3ž pa staro kratko obliko je. Posebnost je še dvojnica v Omn. 3s jimi s štajerskim razvojem ń > j (Ramovš 1924: 115).305 8.8.4 Kot Kopitar in Vodnik je tudi Šmigoc navajal pravila za rabo dolgih in kratkih oblik in za rabo imenovalnika osebnih zaimkov samo pod poudarkom ali za izražanje nasprotja (str. 57–58). 298 Morda pod Šmigočevim vplivom najdemo tudi pri Dajnku (1824: 159) samo obliko O 2ed. tobo in ne tudi narečnih teboj in tobon (prim. Rajh 1984: 305). 299 V sodobnem jeziku jih najdemo v jugozahodnem delu panonske narečne skupine, in sicer v jugozahodnem delu južnopohorskega in osrednjem delu prleškega narečja ter v haloškem narečju (Jakop 2008: 81). 300 Kot edine jih najdemo tudi pri Dajnku (1824: 159–160): midva/ midve, vidva/ vidve, torej brez poenostavitve soglasniškega sklopa. 301 Čeprav sta ti obliki kot edini uporabljeni v dvojinskih paradigmah pri Dajnku (1824: 159–160). 302 Tako zapis interpretira tudi I. Orel (2013: 151). 303 Tudi v tem primeru ima Dajnko (1824: 160) samo knjižni bližjo obliko o. 304 Dajnko (1824: 161) je v svoji slovnici ni zabeležil in je namesto nje uporabil obliko nju ( ý). 305 Dajnko (1824: 161) ima na teh mestih v paradigmi samo feminizirano obliko Imn. 3 one, Tmn. 3mžs e in jè ter Omn. 3mžs imi. 270 8 Bohoričeva slovnica in njene naslednice 8.9 Franc Serafin Metelko Metelkova slovnica Lehrgebäude der slowenischen Sprache im Königreiche Illyrien und in den benachbarten Provinzen (1825) je druga znanstvena slovnica slovenščine v 19. stoletju (Ahačič 2015d: 20). Pomembna je kot logično nadaljevanje Kopitarjeve slovnice, saj natanč- neje opisuje prav poglavja, ki pri Kopitarju manjkajo – besedotvorje in skladnjo, v katerih se je Metelko močno zgledoval po Josefu Dobrovskem (Orel 2003: 358–359). »Gre za eno najkvalitetnejših slovenskih slovnic, ki tvori z zgodovinskega vidika skupaj s Kopitarjevo slovnico in Miklošičevo primerjalno slovnico obdobje, ko slovensko jezikoslovje v okviru evropskega doseže svoj vrh« (Ahačič 2015d: 27). Velik vpliv nanjo so imele aktualne teme razvijajoče se slavistike: geneza in tipologija slovanskih jezikov, razmerje slovanskih in drugih indoevropskih jezikov, proučevanje strukturnih ravnin stare cerkvene slovanščine in vprašanja črkopisa (Honzak Jahić 2003: 342). 8.9.1 Pri osebnih zaimkih je opazna Metelkova tendenca k arhaiziranju oz. etimologiziranju paradigem. Za I 1ed. je navedel samo obliko ja, čeprav je v besedilu na več mestih omenil ali uporabil tudi dvojnico je, ki je po njegovem pogostejša, najpogostejša pa je oblika s končnim - t jest (str. 198). V tožilniku edninskih zaimkov, ki ne izražajo spola, je kot osnovne navedel stare kratke naglašene oblike m, t, s, običajne naglasne in naslonske oblike ( mene, me, tebe, te, sebe, se) pa v oklepaju kot dvojnice, čeprav je v besedilu opozoril, da se kratke naglašene oblike uporabljajo samo za predlogi ( a m, t, s, po m, t, s, pred m, t, s). Navedel je tudi možnost združitve s predlogom in prenosa naglasa na predlog ( áme, áte, áse; póme, póte, póse; prdme) ter pisanja z vezajem ( á-me, á-te, á-se) (str. 199). V sklonih s končnim -i je tega pretežno zapisoval s ƨ 306 (D 1ed. menƨ, O 1mn. (ƨ) námƨ, Ded. 3ž  itd.); izjema so dvojinske oblike in naslonska oblika Ded. 3ž ji (proti dajalni- škim naslonskim oblikam mƨ, tƨ, sƨ). ƨ je uporabil tudi za korenski samoglasnik končniško naglašenih orodniških oblik edninskih zaimkov, ki ne izražajo spola, z dodano členico ( (ƨ) mƨnój, tƨboj, sƨbój). 8.9.2 V I 1dv. in 2dv. je Metelko za razliko od predhodnikov navajal samo oblike mídva, ž mdv, vídva, ž vdv, ki sta po njegovem splošno rabljeni. Omenil je tudi oblike ma, va, m, v svojih slovničarskih predhodnikov, o katerih pa je zapisal, da jih ni našel niti v starejših tekstih niti v ljudskem jeziku, zato jih je prištel med Pohlinove slovnične zablode (»die übrigen grammatiſchen Mißgeburten des Pater Markus« (str. 199)). V zvezi s tem je še navedel, da sicer za mídva nekateri govorijo tudi mƨdva s polglasnikom, ki se lahko nato razvije v a ( madva), sam ma brez dva pa se ne uporablja (str. 199). Druge oblike 1dv. in 2dv. so enake kot pri Vodniku, čeprav je Metelko opozoril, da je bil M 1dv. in 2dv. v preteklosti enak R (kot primer je navedel Kreljevo obliko vƨ naju), a ga je že pri Dalmatinu začela nadomeščati oblika, enaka D in O ( vƨ nama (namesto vƨ naju)). Prav tako je menil, 306 Po Toporišiču je bil Metelko »v bistvu nadaljevalec tudi Pohlinovega prizadevanja za priznanje rezultatov moderne vokalne redukcije v našem knjižnem jeziku« (Toporišič 1983: 127). Pri osebnih zaimkih je Metelko redukcijo upošteval v večji meri kot Pohlin, saj je ta končni -i v orodniku osebnih zaimkov pri moškem spolu ohranjal v obeh izdajah slovnice, v drugi izdaji pa je odpravil tudi redukcijo v dajalniku. 271 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma da so bile stare rodilniške oblike samo naju, vaju, u, ju, medtem ko naj bi bile naji, vaji, i, ji stare tožilniške oblike, ki pa so se v rabi začele mešati (str. 201), vendar v paradigmah tega ločevanja ni uveljavil.307 1ed. 2ed. Zp 3mžs m s ž I ja ti Ied. òn onó, no na R mene, me tebe, te sebe, se Red. éga, ga éga, ga , j D menƨ, mƨ tebƨ, tƨ sebƨ, sƨ Ded. ému, mu ému, mu j, (), ji T m t s Ted. i je ó, (mene, me) (tebe, te) (sebe, se) (éga, ga) (éga, ga) jo M (pƨr) (pƨr) (pƨr) Med. (pƨr) (pƨr) (pƨr) j, menƨ tebǝ sebǝ ém ém () O (ƨ) mƨnój, (ƨ) tƨbój, (ƨ) sƨbój, Oed. (ƨ) ím (ƨ) ím na (máno) (tábo) (sábo) 1dv. 2dv. I mídva, ž vídva, ž Idv. oná, na on, ne on, ne mdv vdv R naju, naji vaju, vaji Rdv. u, ju, i, ji D nama vama Ddv. íma, jíma T naju, naji vaju, vaji Tdv. u, ju, i, ji M nama vama Mdv. íma, jíma O nama vama Odv. íma, jíma 1mn. 2mn. I mí, ž m ví, ž v Imn. oní, nƨ on, ne on, ne R nàs vàs Rmn. i, , jih D nàm vàm Dmn. im, m, jim T nàs vàs Tmn. i, , jih M nàs vàs Mmn. i, , jih O (ƨ) námƨ (ƨ) vámƨ Omn. ímƨ Preglednica 71: Zaimenske paradigme v Lehrgebäude der slowenischen Sprache (Metelko 1825: 198–202) 8.9.3 Pri tretjeosebnem zaimku je kot osnovno obliko v Ted. 3m zapisal praslovansko obliko i (< * jъ), tudi tu sta običajni splošnoslovenski obliki v oklepaju. V besedilu pa je spet navedel, da se ta oblika rabi le ob predlogih in da je navadno tudi tu dodan n-, čeprav navaja primere tako z n- kot brez njega: prd-i, prd-, pod-i, pod-, md-i, md-, a-i, a-. Prve naj bi uporabljali samo na Dolenjskem, drugi pa so splošno kranjski (str. 200). V Ted. 3s je Metelko prvi od slovničarjev navedel staro obliko je, ki se jo je po njegovem védenju slišalo samo na Notranjskem. Enako kot pri 3m je obliki éga, ga, ki sta po njegovih besedah običajni (str. 200), dodal v oklepaju. 307 To umetno razlikovanje med R in Tdv. osebnih zaimkov je kritiziral že Škrabec (Stramljič Breznik 2006: 96), ki je prav tako nasprotoval Metelkovemu etimologiziranju oz. zaziranju v čas pred 16. stoletjem (Merše 1999: 71), konkretno na primeru zapisa solnce, a tendendca je mestoma opazna tudi pri osebnih zaimkih. 272 8 Bohoričeva slovnica in njene naslednice Kot Šmigoc je tudi Metelko v Med. 3ms uporabil staro obliko (pƨr) ém, pri 3ž pa (pƨr) j, ki je bila pred tem v paradigmi nazadnje izpričana pri Zagajšku. V Idv. je tudi pri 3m navedel naglasni dvojnici ( oná, na), obliki za 3ž in 3s sta pluralizirani in izenačeni ( on, ne). V R in Tdv. najdemo dvojinski obliki, vzporedni 1dv. in 2dv., dodal pa je tudi kratki obliki: u, ju, i, ji. V množinski paradigmi je ob običajnih oblikah večinoma navedel še reducirane (R, T in Omn. , Mmn. m), ki jih je označil kot gorenjske, kot pogoste dvojnice kratkih oblik jih, jim, jima pa je navedel ih, im, ima, ki jih krajevno ni opredelil (str. 201). Tmn. je enak Rmn. ( i, , jih), je pa v spremnem besedilu omenil tudi stari obliki , j in dodal, da sta ju rodilniški obliki nadomestili že skoraj vsepovsod (str. 200). 8.9.4 Kot drugi slovničarji 19. stoletja je tudi Metelko opozoril, da se dolge oblike uporabljajo za predlogi, pod poudarkom ali ko so uporabljene kot odgovor na vprašanje ( komú spravla? sebƨ, menƨ, tebƨ und nicht sƨ, tƨ (str. 199)). V drugih primerih se uporabljajo kratke oblike. 8.10 Anton Murko Murkova slovnica Theoretisch-praktische Slowenische Sprachlehre für Deutsche, nach den Volkssprecharten der Slowenen in Steiermark, Kärnten, Krain und Ungarns westlichen Distrikten (1832) je bila, kot je razvidno že iz naslova, namenjena tujcem. Čeprav je bil avtor Štajerec, si je v slovnici prizadeval opisati skupni slovenski jezik na tradicionalni osrednjeslovenski podstavi z upoštevanjem tradicije slovenskega knjižnega jezika (Ahačič 2015d: 27) in je že v uvodu ostro nastopil zoper vsakršne slovenske jezikovne in črkopisne novotarije ali celo separatizme (Rajh 1984: 307). Kljub temu je pri zaimkih na več mestih odstopil od osrednjeslovenske norme, kot jo najdemo npr. pri Kopitarju in Vodniku (Rajh 1984: 307). 8.10.1 Slovnica prinaša najobsežnejši nabor različic osebnih zaimkov, saj je v paradigmah (Murko 1832: 42–43) skoraj povsod, kjer je v osnovi e, navajal naglasne dvojnice (npr. M 1ed. (per) méni, mèni, D 2ed. tébi, tèbi; ti, Ted. 3s njéga, njèga; ga), hkrati pa je pogosto združeval različice več svojih predhodnikov. Tako najdemo v I 1ed. na prvem mestu Šmigočevo in Metelkovo obliko jaz, kot različici pa Kopitarjevi jez in jest (v obratnem vrstnem redu). Rezultat kopičenja oblik je morda tudi nenavadna navedba naglašenih kratkih oblik mé, té, ſé v R, ki je pri 1ed. in 2ed. popolnoma izenačen s tožilnikom ( mé, méne, mène; me; té, tébe, tèbe; te), pri Zp pa je v R navedena samo naglašena kratka oblika, v T pa najdemo obe ( ſé, ſébe, ſèbe; ſe).308 Kratke naglašene oblike v spremnem besedilu (str. 44) uvršča med dolge oblike, ko opisuje pravila za rabo dolgih in kratkih oblik (prim. Peti Stantić 1999: 152–153); v primerih jih navaja kot dvojnice dolgim oblikam tudi v nepredložni rabi: mé oder méne, té oder tébe, njé, njéga, njú, njih ſe boji (str. 44); ob predlogu do je uporabljena samo dolga oblika: do méne, tébe, njéga, njé, njú, njih (str. 44). V O navaja kar štiri (1ed. (s’) menój, menó (ménoj, máno)) ali celo pet različic 308 V izdaji iz leta 1850 je tudi rodilnik povratnega zaimka poenoten s tožilnikom, v paradigmah edninskih osebnih zaimkov, ki ne izražajo spola, pa so v primerjavi s prvo izdajo v R, D in T izpuščene naglasne dvojnice pri dolgih oblikah, namesto različic s krativcem in ostrivcem je navedena samo ena oblika, označena s strešico (npr. R 1ed. mêne, mé; me; D 2ed. têbi; ti; T Zp sêbe, sé; se (Murko 1850: 44–45). 273 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma (2ed. (s’) tebój, tebó (téboj, tábo, tóbo); Zp: ſebój, ſebó (ſéboj, ſábo, ſóbo)). Novost so na osnovi naglašene oblike s podaljšavo, oblike s korenskim o pa je navajal že Šmigoc. V izdaji iz leta 1850 (str. 44) pa je tudi Murko pri končniško naglašeni obliki 2ed. brez podaljšave s členico spremenil korenski samoglasnik v osnovi iz e v o, pri obliki s korenskim o in naglasom na osnovi pa je dodal -j: tebój, tobó (téboj, tábo, tóboj). Drugo spremembo najdemo tudi pri Zp: (z) sebój, sebó (séboj, sábo, sóboj) (str. 45). 1ed. 2ed. Zp 3mžs m s ž I jàs ti Ied. òn òno óna (jes, jeſt) R mé, méne, té, tébe, ſébe, Red. njéga, njéga, njé; mène; tèbe; ſèbe, njèga; njèga; nje, me te ſé ga ga je D méni, tébi, ſébi, Ded. njému, njému, nji mèni; tèbi; ſèbi; njèmu; njèmu; (njéj); mi ti ſi mu mu ji T mé, méne, té, tébe, ſé, ſébe, Ted. njéga, njèga njéga, njó; mène; me tebe; te ſèbe; ſe (i, nj); ga njèga; ga jo M (per) méni, tébi, (per) ſébi, Med. (per) njém, njém, nji mèni tèbi ſèbi njèm njèm; (njéj) O (s’) menój, tebój, tebó ſebój, ſebó Oed. (s’) njim njim njó menó (téboj, (ſéboj, (ménoj, tábo, ſábo, máno) tóbo) ſóbo) 1dv. 2dv. I midva vidva Idv. òna, òne, òne, (mija), (vija), oná oné (oná) oné medvé vedvé (midvé) (ž) (vidvé) (ž) R náj váj Rdv. njùj, njú; ju (náju, náji) (váju, váji) D náma váma Ddv. njima; jima T náj váj Tdv. nji; ji (nju; ju) (náju, náji) (váju, váji) M (per) náma (per) váma Mdv. (per) njima O (s’) náma (s’) váma Odv. (s’) njima 1mn. 2mn. I mi (mí), vi (ví), Imn. óni, òne, òne, oné mé (ž) vé (ž) oní oné (oná) R nàſ vàſ Rmn. njih; jih D nàm vàm Dmn. njim; jim T nàſ vàſ Tmn. njé; nje (njih, jih) M (per) nàſ vàſ Mmn. (per) njih O (s’) námi vámi Omn. (s’) njimi Preglednica 72: Zaimenske paradigme v Theoretisch-praktische Slowenische Sprachlehre (Murko 1832: 42–43) 274 8 Bohoričeva slovnica in njene naslednice 8.10.2 Enako kot Šmigoc je Murko štajerske oblike vključil tudi v I 1dv. in 2dv., le da je sploš- nejše oblike navajal na prvem mestu, narečne pa je navedel samo v moškem spolu: 1dv. midva (mija), 2dv. vidva (vija), medtem ko je za ženski spol navedel samo splošnejši obliki s števnikom dva in moško oz. žensko množinski enako obliko zaimenskega dela (1dv. medvé (midvé), 2dv. vedvé (vidvé); prvo najdemo pri Metelku, drugo pa pri Šmigocu in v starejših slovnicah pred Pohlinom). V opombi pa je navedel, da sta obliki mé, vé namesto médve na Štajerskem splošno rabljeni, ma, va namesto midva, vidva pa ni uveljavljeno nikjer (str. 42). To se odraža tudi v tretji izdaji slovnice iz leta 1850 (str. 44), kjer je narečni obliki mija, vija opustil tudi pri moškem spolu, pri ženskem pa je obliki mé in vé dodal v paradigmo dvojinskih zaimkov; hkrati je iz nje izpustil ženskospolski dvojinski obliki mi dve in vi dve, pri katerih je zaimenski del enak množinskima imenovalniškima oblikama za moški spol. Prenovljena paradigma je tako zajemala naslednje imenovalniške oblike: 1dv. mi dvá, ž me dvé, mé; 2dv. vi dvá, ž ve dvé, vé (Murko 1850: 44). V R in T so oblike v prvi izdaji enake kot pri Kopitarju, zamenjal je le vrstni red različic ( náj (náju, náji), váj (váju, váji)).309 Mestniški obliki sta tudi tu enaki dajalniškima in orodniškima. 8.10.3 Množinska paradigma je večinoma enaka kot pri predhodnikih, novost je le naglasna dvojnica v I 1mn: vi (ví), ž vé. V izdaji iz 1850 je ohranjena samo naglašena oblika. 8.10.4 Pri tretjeosebnem zaimku je Murko v Ted. 3m navedel navezni obliki i in nj, pri srednjem spolu pa oblike je, ki jo je navedel Metelko, ne najdemo. V D in Med. 3ž sta prvič v obravnavanih slovnicah uporabljeni obe obliki, nji in njéj; v izdaji iz 1850 jima je v obeh sklonih priključil še orodniški enako obliko njój, ki je poleg tega dodana tudi v orodniku pred obliko brez poudarjalne členice njó iz prve izdaje. R in Tdv. 3mžs odstopata od vzporednih sklonov pri 1dv. in 2dv. ter uvajata razlikovanje, kot ga je navedel, a v paradigmi ne uporabil Metelko. V Rdv. Murko navaja samo oblike njùj, njú; ju, v Tdv. pa na prvem mestu oblike s končnim - i, od rodilniških pa samo nju brez podaljšave z j (na podlagi česar bi morda lahko sklepali, da je obliko njuj namenil za izražanje svojine; navaja sicer tudi ustrezni svojilni zaimek njun, ki ga uporablja tudi v zgledih (str. 48, 134)) in ju. V izdaji iz leta 1850 tega razlikovanja več ne najdemo, v obeh sklonih sta navedeni obliki nju in ju, dodal pa je tudi opombo, da sta bili obliki običajni za starejše pisce310 in da se še vedno govorita po Štajerskem, zato se mu zdita pravilnejši kot bolj običajni (pluralizirani) obliki njih in jih (Murko 1850: 45). V Imn. najdemo enake naglasne različice kot pri Kopitarju, le pri 3s je na prvem mestu navedel ženskima enaki obliki: òne, oné (oná).311 V Tmn. je za razliko od Metelka kot osnovno navedel staro tožilniško obliko njé z nenaglašeno različico nje (morda kot navezno?), rodilniškim enaki obliki njih in jih pa kot različici v oklepaju. Leta 1850 je od dolgih oblik obdržal le še njé, pri kratkih pa je na prvo mesto uvrstil staro obliko je, jih je dodana kot različica v oklepaju. 309 V izdaji iz leta 1850 je vrstni red rodilniških in tožilniških dvojinskih oblik spremenjen: náju, naj, (náji); váju, vaj (váji). 310 Prim. op. 286. 311 V izdaji iz 1850 je obliko oná izpustil in popolnoma izenačil Imn. 3m in 3s. 275 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 8.11 Anton Janežič Kot zadnji v tem sklopu sta obravnavani dve izdaji Janežičeve slovnice, ki sta bili namenjeni za šolsko rabo v srednjih šolah: prva z naslovom Slovenska slovnica s kratkim pregledom slovenskega slovstva in glagoliškim berilom za Slovence iz leta 1854 ter druga, izpopolnjena izdaja Slovenska slovnica za domačo in šolsko rabo iz leta 1863. 8.11.1 Slovenska slovnica s kratkim pregledom slovenskega slovstva in glagoliškim berilom za Slovence (1854) V prvi izdaji je avtor v uvodu poudaril, da želi opisovati jezik vseh Slovencev. Kot merilo pri vzpostavljanju norme mu je služila raba jezika na celotnem slovenskem področju, kjer je bil v dvomih, pa se je odločal glede na stanje pri starejših piscih in glede na stanje v stari cerkveni slovanščini; osnovni zgled mu je bila Metelkova slovnica (Ahačič 2015e). Slovnica pri osebnih zaimkih podobno kot Murkova prinaša številne različice, ki pa so za razliko od predhodne slovnice predvsem glasovno-oblikovne, naglasne dvojnice navaja le v imenovalniku. Tako tudi ni več paradigmatskega razlikovanja med naslonskimi in naveznimi oblikami v T 1ed., 2ed. in Zp, ki ga je uvedel Kopitar in so ga bolj ali manj dosledno upoštevali njegovi nasledniki; je pa Janežič na navezno obliko opozoril v opombi: »Pravi toživnik je prav za prav le mé, té, sé, t. j. visoki é s predglasnim i [...], ki ga le še po predlogih razločno izrekujemo, p. za mé, za té, za sé« (str. 41). 8.11.1.1 Tako najdemo za I 1ed. kar štiri oblike – poleg treh, ki so bile značilne za prejšnje slovnice, še obliko jes. V O 1ed., 2ed. in Zp pa se je število zaradi nenavajanja naglasnih dvojnic v primerjavi z Murkom zmanjšalo na tri, in sicer: končniško naglašene oblike z dodano členico in korenskim samoglasnikom e; oblike brez dodane členice in s korenskim samoglasnikom a, praviloma naglašene na osnovi kot pri večini predhodnikov, ki so zaznamovali naglas, zapis pri 2ed. tabó pri Janežiču pa kaže na naglas na končnici; prvič po Pohlinu (1783) pa se pojavijo oblike z dodano členico in korenskim samoglasnikom a, za katere naglasno znamenje pri O Zp sabój kaže, da so bile ravno tako končniško naglašene. 8.11.1.2 Pri dvojinskih zaimkih je Janežič ohranil samo obliki z zaimenskim delom, ki je bil enak spolsko različnim množinskim imenovalniškim oblikam, in dodanim števnikom dva ( midva, medve; vidva, vedvé), v rodilniku in tožilniku pa kot Vodnik in v nasprotju z Murkom Janežič ni navedel reduciranih oblik naj, vaj. Mestniški obliki sta enaki dajalniku in orodniku, v opombi pa je opozoril: »Mesto dvojnega mestnika nama in vama se najde tudi nas in vas kakor v množnem številu« (str. 41). 8.11.1.3 Presenetljivo je nenavajanje posebnih ženskih oblik v I 1mn. in 2mn., saj je v dvojini izpričano razlikovanje po spolu v zaimenskem delu oblike. 276 8 Bohoričeva slovnica in njene naslednice 1ed. 2ed. Zp 3mžs m s ž I jaz, jez, ti Ied. on ono, onô ona, oná jes, jest R mene, tebe, sebe, Red. njega, jega, njega, jega, nje, je me te se (nja), ga (nja), ga D meni, tebi, sebi, Ded. njemu, njemu, njej, nji, mi ti si jemu, mu jemu, mu jej, ji T mene, tebe, sebe, Ted. njega, jega njega, jega njo, jo me te se (nja), ga (nja), ga M meni tebi sebi Med. njem njem njej, nji O menój, tebój, sebój, Oed. njim njim njó, njoj manoj, taboj, sabój, mano tabó sabo 1dv. 2dv. I midva, vidva, Idv. oná, one, oné, medve (ž) vedvé (ž) onádva onédve onédve R naju, naji vaju, vaji Rdv. nju, njuj, ju, nji, ji D nama vama Ddv. njima, jima T naju, vaju, Tdv. nju, njuj, ju, nji, ji naji vaju[!] M nama vama Mdv. njima, jima O nama vama Odv. njima, jima 1mn. 2mn. I mi vi Imn. oní, oni oné, one oné, one R nas vas Rmn. njih, jih D nam vam Dmn. njim, jim T nas vas Tmn. nje, je M nas vas Mmn. njih, jih O nami vami Omn. njimi Preglednica 73: Zaimenske paradigme v Slovenski slovnici s kratkim pregledom slovenskega slovstva (Janežič 1854: 41–42) 8.11.1.4 Pri tretjeosebnem zaimku sta v Ied. 3ž in 3s izpričani dvojnici s končniškim naglasom (3ž ona, oná, 3s ono, onô). V odvisnih sklonih je novost uvajanje oblik brez vzglasnega n- (R in Ted. 3ms jega, D 3ms jemu, 3ž jej, ki bi lahko bila tudi naslonska). Opredelil jih je kot pravilne oblike »staroslovenskega i mesto kterega v enojnem imenovavniku in tudi v staroslovenščini on stoji«, ki pa se slišijo samo še po nekaterih krajih Štajerske in Dolenjske. Prvič po Gutsmanu najdemo tudi obliko R in T 3ms nja,312 v dodanem besedilu pa je Janežič navedel tudi, da se »[e]nojni staroslovenski toživnik i«, ki ga je omenjal tudi Metelko, »za enozložnimi predlogi samo na spodnjem Krajinskim semtertje še sliši« (str. 42). V D in Med. 3ž sta kot pri Murku 312 Zaradi tega Janežičevega dialektiziranja se je po mnenju J. Toporišiča (1997: 91) »gubila tudi obveščenost o naslonkah«. 277 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma navedeni obe obliki: njej in nji. Kot pri Šmigocu in v tretji izdaji Murkove slovnice je v orodniku kot dvojnica uporabljena tudi oblika z dodano členico ( njoj). Janežič je v Idv. 3mžs prvi po Zagajšku spet uvedel tudi s števnikom podaljšane oblike, ki so bile kot dvojnice izpričane že v 16. stoletju. Nepodaljšana oblika za 3ž je enaka kot mno- žinska, enak je tudi zaimenski del podaljšane oblike, srednji spol je feminiziran in prav tako pluraliziran; naglas je tako v nepodaljšanih kot v podaljšanih oblikah na drugem zlogu zaimka (izjema je morda ženska nepodaljšana oblika one, ki nima naglasnega znamenja; v oblikovno enakem Imn. namreč najdemo dvojnici oné in one, ki kažeta, da je oblika brez naglasnega znamenja naglašena na prvem zlogu). R in Tdv. sta spet izenačena, kot pri Metelku sta izpri- čani tako dolgi kot kratki obliki s končnim -u in -i, dodana pa je še dolga oblika s končnim -u in dodano členico - j, ki jo pred tem najdemo pri Šmigocu ( nju, njuj, ju, nji, ji). D, M in Odv. so obravnavani enako, za vse tri sklone sta navedeni obliki njima, jima (nasprotno Janežič v M in Oed. oblik brez vzglasnega n- ni navajal). Enako najdemo obliki njih in jih tako za R kot za Mmn., medtem ko je v Omn. samo oblika njimi. V množini je posebnost še T, kjer sta navedeni samo starejši obliki nje, je, v opombi pa je opozoril, da se namesto teh oblik pogosto govori njih, jih (str. 43). 8.11.2 Slovenska slovnica za domačo in šolsko rabo (1863) V drugi izdaji iz leta 1863 so paradigme osebnih zaimkov precej spremenjene in poenostavljene, odpravljene so nekatere odstopajoče oblike iz prve izdaje. 8.11.2.1 V I 1ed. med različicami ne najdemo več oblike z nezvenečo priporo jes, v orodniku pa sta v 1ed. in 2ed. navedeni le obliki s korenskim e, brez členice in s končniškim naglasom ( menó, tebó), ki ju sploh ni med tremi različicami, navedenimi v prvi izdaji; nekatere dvojnice iz prejšnje izdaje najdemo v opombi.313 Dvojničnost je v orodniku ohranjena le še pri Zp, kjer je na prvem mestu oblika sebó, v oklepaju pa sta dodani še sebój in sabo iz prejšnje izdaje (pri zadnji tudi v tej izdaji ni označeno naglasno mesto); oblika sabój iz 1854 je izpuščena. 8.11.2.2 V dvojini je v paradigmi dodano le naglasno znamenje pri oblikah I 1dv. ( midvá, medvé), toda v opombi se je Janežič zavzel, da bi se v knjižnem jeziku odpravili v paradigmi navedeni ženskospolski obliki s posebno končnico zaimenskega dela medve in vedve in se zamenjali z midve in vidve, v množini pa me in ve z mi in vi, »kakor veleva stara slovenščina in kakor še večina Slovencev govori; saj so oblike me–ve, medve–vedve prej ko ne še le slovničarji ustvarili slovenščini in jih slovenski pisatelji tu pa tam tudi med prosto ljudstvo zatrosili« (str. 60). Prav tako je v opombi navedek, da bi bili namesto v paradigmi navedenih mestniških oblik nama in vama pravilni obliki naju in vaju, ki sta bili po Janežičevih besedah v tem obdobju še navadni med koroškimi in štajerskimi Slovenci. Omenil je še, da se v tem sklonu rabita tudi pluralizirani obliki nas in vas (str. 61).V množini je pri prvo- in drugoosebnem zaimku dodana spolsko različna oblika za ženski spol mé, ki je v prvi izdaji manjkala, pri obliki za moški spol je kot v dvojini dodano naglasno znamenje ( mí). 313 »Namesto druživnika: menó, tebó so navadne tudi oblike: menoj, teboj ali mano, tabo, n. pr. Dokler sreča je s teboj, imel boš prijatlov roj. N. pr. Ti ga nimaš pod seboj, da bi skusil se z menoj. N. pr . Nad mano, pod mano, krog mene je Bog. Vilh.« (Janežič 1864: 62). 278 8 Bohoričeva slovnica in njene naslednice 1ed. 2ed. Zp 3mžs m s ž I jaz ti Ied. on ono ona (jez, jest) R mene, me tebe, te sebe, se Red. njega, ga njega, ga nje, je D meni, mi tebi, ti sebi, si Ded. njemu, mu njemu, mu nji, ji, jej T mene, me tebe, te sebe, se Ted. njega, ga nje, je njo, jo M meni tebi sebi Med. njem njem nji, njej O menó tebó sebó Oed. njim njim njo (sebój, sabo) 1dv. 2dv. I midvá- vidva- Idv. oná oni, oni, medvé vedvé oné oné R naju, naji vaju, vaji Rdv. nju, ju D nama vama Ddv. njima, jima T naju, naji vaju, vaji Tdv. nju, ju M nama vama Mdv. njima O nama vama Odv. njima 1mn. 2mn. I mí-mé ví-vé Imn. oni ona, one one R nas vas Rmn. njih, jih D nam vam Dmn. njim, jim T nas vas Tmn. nje, je M nas vas Mmn. njih O nami vami Omn. njimi Preglednica 74: Zaimenske paradigme v Slovenski slovnici za domačo in šolsko rabo (Janežič 1863: 60–61) 8.11.2.3 Bistveno bolj je predelana paradigma tretjeosebnega zaimka. V Ied. 3ž in 3s sta izpuščeni naglasni dvojnici s končniškim naglasom, v novi izdaji mesto naglasa v imenovalniku ni označeno. V odvisnih sklonih v ednini so izpuščene ožje narečne dvojnice (štajerske oblike brez vzglasnega n- v R, D in Ted. 3ms (ki so sicer še vedno navedene v opombi na str. 61), skrčena oblika nja v R in Ted. 3ms), v Ded. 3ž ni več dolge oblike njej, še vedno pa jo najdemo v Med. 3ž, le da je vrstni red v primerjavi s prvo izdajo zamenjan ( nji, njej). V dvojini so v imenovalniku opuščene s števnikom podaljšane oblike, ki so odstopale od predhodnih slovnic, pri ženskem in srednjem spolu je ob pluralizirani obliki oné uvedena posebna dvojinska oblika oni, ki dotlej v slovnicah ni bila izpričana, prav tako je ne najdemo v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja. Verjetno gre za etimologizirano obliko z odrazom i iz nenaglašenega jata ( oni < * oně). V R in Tdv. 3mžs sta v drugi izdaji navedeni samo še obliki nju in ju, obliki s končnico -i sta bili odpravljeni, prav tako rodilniška oblika njuj. V obveznopredložnih sklonih dvojine in množine ne najdemo več oblik brez vzglasnega n- iz prve izdaje, prav tako so v imenovalniku množine opuščene naglasne dvojnice, pri srednjem spolu pa je kot dvojnica ob feminizirani one spet navedena tudi stara srednjespolska oblika ona. 279 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 8.12 Razvoj zaimenskih paradigem v skoraj treh stoletjih od Bohoriča do Janežiča Pregled najpomembnejših slovenskih slovnic v skoraj tristoletnem obdobju od Bohoriča do oblikovanja enotnega slovenskega knjižnega jezika sredi 19. stoletja je pokazal, da Bohoričeva slovnica na predstavitev osebnih zaimkov v slovnicah od druge polovice 18. stoletja ni imela velikega vpliva, čeprav so bili njihovi sklanjatveni vzorci v obeh ponovnih izdajah v 18. stoletju (Hipolitovi 1715 in celovški 1758, ki je izšla le deset let pred prvo Pohlinovo slovnico) skoraj nespremenjeni. Izjema je bila v celovški izdaji v rodilniku množine tretjeosebnega zaimka dodana oblika nju, ki se pojavlja tudi v poznejših slovnicah, kar kaže, da bi lahko izhajala iz živega govora. V novonastalih slovnicah do Kopitarja bi lahko Bohoričev vpliv videli predvsem v izenačevanju imenovalnika in tožilnika srednjega spola pri tretjeosebnem zaimku, ki ga je v vseh številih odpravil Kopitar, kljub temu pa ga še najdemo pri Šmigocu (vendar podobno kot pri Pohlinu samo v dvojini). BH 1584 Pohlin Gutsman Zelenko Kopitar Šmigoc HG 1715 1768/1783 1777 1791 1809 1812 G 1758 Ied. 3s onu onu onu onu òno òno Ted. 3s onu njega onu, jo onu njèga, ga njèga, ga (je) Idv. 3s ona ona one[?] one dve òna oné (oná) Tdv. 3s oná ona nje, je[?] nje dve njé, jih oné Imn. 3s oná one one one òna (òne, oné, oná oné Tmn. 3s oná njeh nje, je nje njé, jih njé; njih, jih Preglednica 75: Oblike imenovalnika in tožilnika tretjeosebnega zaimka srednjega spola v starejših slovenskih slovnicah do Šmigoca Če je vzrok za tovrstno rabo res zgledovanje po Bohoričevi slovnici in ne neodvisen vpliv latinščine ali nemščine, povezan z relativno redkostjo dvojinskih in množinskih oblik srednjega spola v jeziku314 in vplivom kazalnega zaimka ono, pri katerem je tožilnik enak imenovalniku, potem lahko njihovo opuščanje Bohoričevih odstopajočih oblik pri zaimkih za prvo in drugo osebo dvojine (in deloma množine; prim. Jelovšek 2022: 179–187) kaže, da gre bodisi za umetno ustvarjene ali ozko narečno omejene oblike, ki jih poznejši slovničarji niso poznali. Slovnični opisi osebnih zaimkov v tem obdobju so pokazali tudi, da so se skoraj do srede 19. stoletja nadaljevali procesi, ki so bili opaženi že pri slovenskih protestantih: pluralizacija dvojinskih oblik, širjenje rodilniško-tožilniškega sinkretizma tudi v 3s in v množino 3mžs ter izenačevanje D in Med. 3ms. Manj vpliva je na zaimenski sistem imela moderna vokalna redukcija, čeprav opažamo njene sledove zlasti v redkem glasovnem upadu končnic; v večji meri sta jo upoštevala samo Pohlin in Metelko. Skozi navedeno obdobje se ohranja že v 16. stoletju izpričana dvojničnost v orodniku edninskih zaimkov, ki ne izražajo spola, v D in Med. 3ž pa se kot v 16. stoletju pri avtorjih izmenjujeta 314 Nesistematična primerjava sodobnega slovenskega in Dalmatinovega prevoda Biblije je nakazala, da so bili npr. pri Dalmatinu na mestih, kjer so v sodobnem prevodu zaimki srednjega spola, v večini rabljeni kazalni zaimki. 280 8 Bohoričeva slovnica in njene naslednice obliki njej in nji, ki sredi 19. stoletja v slovnicah prav tako dosežeta dvojnični status; v obeh primerih so se dvojnice ohranile vse do sodobnega knjižnega jezika (prim. Toporišič 2000: 305). S Pohlinom se je začela tudi spolska diferenciacija pri prvo- in drugoosebnih zaimkih v dvojini in množini, ki pa je pri večini drugih avtorjev omejena na imenovalnik. Od Kopitarja se je začela zaimenska paradigma širiti z nekaterimi novimi oblikami, prevzetimi iz narečij, zlasti od Metelkove slovnice pa je opazna tudi težnja po arhaizaciji paradigme, ki je zavrla zgoraj omenjene procese. Kljub temu do obdobja vzpostavitve enotnega slovenskega knjižnega jezika ni prišlo do popolnega poenotenja paradigme osebnih zaimkov, kot kaže zlasti prva Janežičeva slovnica, ki še vedno izkazuje visoko stopnjo dvojničnosti oblik, pa tudi v drugi izdaji je dvojničnost še vedno prisotna bodisi v sami paradigmi ali vsaj v opombah, čeprav gre večinoma za oblike, ki so kot dvojnice v knjižni slovenščini prisotne še danes. 281 9 katOliški lekciOnarji Od 1612 dO 1833 in dalmatinOv PrevOd BiBlije Bolj kot v slovnicah se je protestantska knjižna tradicija nadaljevala v številnih katoliških izdajah lekcionarja, ki so kontinuirano izhajale v treh stoletjih po zatonu protestantizma. Breznik (1917) je z njihovo primerjalno analizo ugotovil, da so vse izdaje evangelijev in listov, razen Dajnkovih v sekovski škofiji,315 med seboj tesno povezane, saj so vse nastale iz izdaj ljubljanske škofije, ki izvirajo iz prvotne Hrenove izdaje iz leta 1612. Vsak prirejevalec se je naslanjal na prejšnjo izdajo evangelijev in listov ali pa na prejšnji prevod sv. pisma. Isto je storil tudi Hren, ki je z malimi izjemami prevzel evangelije in liste iz Dalmatinove »Biblie«. Dalmatin pa je dobesedno, ali bolje rečeno, po črki prevel Lutra in uporabljal pri tem Trubarja in nekaj malega tudi Krelja in Jurišiča. Tako imamo od Trubarja, Dalmatina ter Lutra pa do najnovejših izdaj nepretrgano tradicijo (Breznik 1917: 170–171). Tako so lekcionarji ohranjali tudi pisno normo 16. stoletja, ki je bila ob napredujoči vokalni redukciji in narečni diferenciaciji vedno bolj oddaljena od govorjenega jezika. Na ta razkorak opozarjajo tudi nekateri predgovori prirejevalcev lekcionarjev (gl. npr. Ahačič 2012: 18–19 idr.), ko opisujejo svoja stališča pri normiranju knjižnega jezika; čeprav poudarjajo sporazumevalno vlogo neupoštevanja samostalniške redukcije v pisavi, je postopoma govorna praksa začela pritiskati na pisno normo tudi v teh besedilih (Pogorelec 2011: 67, 134, 150). Prek lekcionarjev je protestantska norma vplivala tudi na katoliške avtorje tega obdobja (prim. Breznik 1917: 280), prek javnega razlaganja verskih besedil pa je lahko vsaj delno vplivala tudi na produkcijo drugih besedil v slovenščini. 9.1 Oblikovna podoba osebnih zaimkov v lekcionarjih 9.1.1 Evangelia inu lystuvi 1612 Leta 1612 je izšel prvi katoliški lekcionar Evangelia inu lystuvi, ki ga je večji del pripravil jezuit Janez Čandek, pri čemer je v veliki meri uporabil besedilo Dalmatinovega prevoda Biblije. »S tem je poskrbel, da se je izročilo jezika slovenskih protestantskih piscev z razmeroma malo spremembami ohranjalo v celotni katoliški dobi ter s tem bistveno usmerjalo razvoj slovenskega knjižnega jezika v tem času« (Ahačič 2012: 17). Ljubljanski škof Tomaž Hren, ki je bil pobudnik izdaje, pa je poskrbel za nekatere jezikovne popravke, zlasti je nekatere nemške tujke zamenjeval s slovenskimi izrazi (Ahačič 2012: 17; prim. Breznik 1917: 32–40; Rigler 1968: 209–215). »Hren je prvi, ki se je postavil na strogo slovensko stališče in je načelno zavračal vse, kar je v jeziku tujega. V tem oziru se ne more meriti z njim noben protestantski pisatelj, tudi Krelj in Jurišič316 ne, dasi sta pisala med vsemi najčistejšo slovenščino« (Breznik 1917: 225). Ob tem pa je Breznik opozoril, da se ocena o čistoči jezika EvL 1612 nanaša samo na besedni zaklad, ne na ves jezik, pri čemer je zlasti izpostavil skladnjo: »Skladnja ni prav nič boljša od Dalmatinove« (Breznik 1917: 227). 315 Iz tega razloga tudi Dajnkova izdaja evangelijev, podobno kot slovnica, ni vključena v ta pregled. 316 Breznik je priimek Jurija Juričiča podobno kot nekateri drugi raziskovalci tega obdobja zapisoval kot Jurišič, kar je v skladu z Juričičevim lastnim zapisom priimka v JPo 1578. Obliko Juričič pa najdemo v avtorjevih hrvaških besedilih (prim. Jelovšek 2022b: 106–107). 283 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 9.1.1.1 Tudi pri osebnih zaimkih EvL 1612317 v veliki meri ohranjajo oblike iz DB 1584. Opaznih je nekaj pisnih sprememb, od katerih je najbolj dosledna zamenjava končnega s <ſs> (ki se ujema s prevladujočim zapisom v BH 1584) oz. variantno <ß>. Variirajo tudi zapisi za i, j in njune sklope: najdemo nekaj primerov zamenjave končnega iz DB 1584 z ( meny (str. 6), vamy (str. 86, 87)); variantni zapis z in je izpričan tudi v I 1mn., kjer ob prevladujočem my najdemo tudi mi (str. 125b). Za ń se poleg pojavlja tudi zapis (Ded. Tm niemu (str. 55), Ted. 3m niega (str. 16b), tudi v Ded. 3ž se ob prevladujočem nji pojavi nij (II,318 str. 11, 16b)); navedeni zapisi v DB 1584 niso izpričani (prim. prilogo 1). Prav tako je različen zapis redkih pojavitev Rmn. 3mžs jih in yh, ki pa se ujema z zapisi v DB 1584; pogostejši zapis jih najdemo tudi v primeru, kjer je bila v DB 1584 uporabljena dolga oblika. Rahel ſe je plakala po ſvoih Otrucih, Rachel ſe je plakala po ſvoih Otrocih, inu ſe nej hotéla puſtiti troſhtati, sakaj inu ſe ny puſtila odshaliti, sakaj jih nyh nej (DB 1584: Mt 2,18) néj vezh (EvL 1612: 17–17b) Pisni odstop od norme DB 1584 je tudi dvobesedni zapis oblike Idv. 3m ona dva; pri Dalmatinu je bil števniški del zapisan stično z zaimenskim. Sdajci ſta onadva ſvoje Mréshe Inu sdajci ſta ona dva ſvoje mréshe sapuſtila, inu ſta ſhla sa nym sapuſtila, inu ſta ſhla sa nym (DB 1584: Mt 4,20) (EvL 1612: II, 2) Poleg podaljšane oblike je pogosto rabljena tudi oblika brez števnika, in sicer na istih mestih kot pri Dalmatinu. Kadar je pak Iesus raven Galilejſkiga Kadar je pak Iesus raven Galilejſkiga Morja hodil, je sagledal dva Brata, Morja hodil, je sagledal dva Brata, Simona, kateri je imenovan Petrus, Simona, kateri je imenovan Petrus, inu Andrea, njegoviga Brata, ta ſta inu Andrea, njegoviga Brata, ta ſvoje Mréshe v’Murje metala: Sakaj ſta ſvoje Mréshe v’Murje metala: ona ſta bila Ribizha. Inu on je k’nyma Sakaj ona ſta bila Ribizha. Inu on rekal: Hodita sa mano, inu jeſt hozhem je k’nyma rekal: Hodita sa mano, vaju ſturiti, de bota Ribizha téh zhlo- inu jeſt hozhem vaju ſturiti, de bota vékou. Sdajci ſta onadva ſvoje Mréshe Ribizha téh zhlovékou. Inu sdajci ſta sapuſtila, inu ſta ſhla sa nym ona dva ſvoje mréshe sapuſtila, inu (DB 1584: Mt 4,18–20) ſta ſhla sa nym (EvL 1612: II, 2) Nasprotno je pri I 1dv. ohranjen zapis skupaj ( mydva). Inu mydva réjſs po pravici terpiva: sakaj po naju dellih tu vrédnu prejemleva (EvL 1612: 70b) Naglasna znamenja so rabljena redko (najpogosteje Red. 3ž njé, redkeje je ostrivec uporabljen tudi na oblikovno enakem Tmn. 3mžs, izjemoma Dmn. 3ž njém), v enem primeru je z njim zaznamovan tudi prenos naglasa z navezne oblike na predlog: T 1ed. zhés me (II, str. 37b). 317 Za različne izdaje lekcionarja so v monografiji uporabljene okrajšave, ki jih je uporabljal M. Smolik (2011) in so v skladu z osnovnimi bibliografskimi načeli, in ne v jezikovni zgodovini uveljavljena okrajšava EiL. Čeprav se naslovi različnih lekcionarjev nekoliko spreminjajo, kot Smolik za vse uporabljam enotno okrajšavo EvL (EvL 1612, EvL 1777 itd.). Za opozorilo na neustrezno jeziko-slovno rabo se zahvaljujem dr. Ireni Orel, za predlog ustrezne rešitve pa dr. Matiji Ogrinu. 318 Oznaka II označuje del EvL 1612, ki vsebuje praznična berila in evangelije in ima lastno številčenje strani. 284 9 Katoliški lekcionarji od 1612 do 1833 in Dalmatinov prevod Biblije 1ed. 2ed. Zp 3mžs m s ž I jest/je ti Ied. on onu ona R mene, me tebe, te sebe, se Red. njega,318 ga nje, je D meni tebi sebi, si Ded. njemu/nejmu, mu njej/nji/nje, ji T mene, tebe, sebe, Ted. njega, njega/nje, njo, me te se ga, -jn je/ga jo M meni tebi sebi Med. njemu/njim njej/nji O Mano tabo sabo Oed. njim njo 1dv. 2dv. I midva / Idv. ona/ona dva / / R naju / Rdv. njiju D nama vama Ddv. njima T / vaju Tdv. njiju/nje, je/jih M nas/nama / Mdv. / O nama / Odv. njima 1mn. 2mn. I mi vi Imn. oni ona one R nas / Rmn. njih, jih D nam vam Dmn. njim, jim / njem T nas vas Tmn. nje/njih, je M nas vas Mmn. njih O name vami Omn. njimi Preglednica 76: Oblike osebnih zaimkov v EvL 1612319 9.1.1.2 Oblikovnih sprememb je malo. Nekaj Dalmatinovih pluraliziranih oblik v dvojini je zame njanih z izvornimi dvojinskimi oblikami (D 1dv. nam > nama, Rdv. 3m njih > njiju). TEh Pregréſhnikou edèn pak, ka tera Tudi edèn téh Rasbojnikou, kir ſo ſta bila obéſhena, je njega sashmagal viſſili, je njega oponaſhal, inu je inu djal: Aku ſi ti Criſtus, taku po- rekal: Aku ſi ti Chriſtus, taku po- magaj ti ſam ſebi inu nam (DB 1584: magaj ſam ſebi, inu nama (EvL 1612: Lk 23,39) 70b) Inu ona ſta nym po redi pravila, kaj Inu ona ſta nym po redi pravila, kaj ſe je bilu na poti sgudilu, inu koku je ſe je bilu na poti sgudilu, inu kaku je on bil od nyh posnan, pèr tem, ker je on bil od nyu ſposnan per tem, kir je Kruh lomil (DB 1584: Lk 24,35) kruh reslomil (EvL 1612: 79) 319 Oblike v preglednicah so pisno posodobljene. Zaradi doslednejšega zapisa za ń, ki je bil uveljavljen v DB 1584 in prevzet v lekcionarje, v tem poglavju pri tretjeosebnem zaimku oblike niso več zapisane z abstrahiranim <ń>, kot so bile pri obravnavi zaimkov v 16. stoletju. 285 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma V večini primerov pa so Dalmatinove pluralizirane oblike v dvojini ohranjene. Tako je v M 1mn. ob predlogu pri ohranjena Dalmatinova množinska oblika nas (v istem odlomku je ob predlogu v tako v DB 1584 kot v EvL 1612 uporabljena orodniški enaka dvojinska oblika nama). Inu ona ſta njega pèrmorovala inu Inu ona ſta njega pèrmorovala inu djala: Oſtani pèr nas, sakaj vshe gre djala: Oſtani pèr naſs, sakaj ſe na vezher, inu ta dan ſe je nagnil mrazhi, inu ta dan ſe je nagnil (DB 1584: Lk 24,29) (EvL 1612: 78b) Inu ona ſta méj ſabo djala: Nejli naju Inu ona ſta méj ſabo djala: Nej li ſerze vnama gorélu, ker je on s’nama naju ſerce vnama gorelu, kadàr je on na poti govuril, kadar je nama Piſmu s’nama na poti govuril, inu je nama odpiral? (DB 1584: Lk 24,32) Piſma odpiral? (EvL 1612: 78b) Prav tako so ohranjene Dalmatinove pluralizirane oblike za 3mžs in za D 2dv., čeprav je v enem primeru dolga oblika spremenjena v kratko. Pojdita tjakaj v’to Vas, katera pruti Pojdita tjakaj v’to Vas, katera pruti vama leshy, inu sdajci bota naſhla vama leshy, inu sdajci bota naſhla eno pèrvesano Oſlizo inu enu Shèrbe eno pervésano Oſlizo inu enu Shèrbe pèr njej, te odveshita, inu pèrpelajta pèr njej: te odveshita, inu pèrpelajta je k’meni. Inu aku gdu kaj k’vama je k’meni. Inu aku gdu kaj k’vama porezhe, taku recita: GOSPVD porezhe, recita ta Gospud jih po- nyh potrebuje: inu on vam je bo trebuje: inu on vam je bo sdajci sdajci puſtil […] inu ſta pèrpelala to puſtil […] Inu ſta pèrpelala to Oſlizo Oſlizo inu Shèrbe, inu ſo polushili inu Shèrbe, inu ſo polushili ſvoj[!] ſvoj Gvant na nyu, inu ſo njega gori oblazhilu na nyu, inu ſo njega gori poſſadili (DB 1584: Mt 21,2–3.6) poſsadili (EvL 1612: 3b–4) Ta drugi dan je on prozh ſhàl, inu je Ta drugi dan je vunkaj vsél dva vunkaj vsel dva denarja, inu je nje dènarja, inu je nje dal timu Oſhterju dal timu Oſhterju (DB 1584: (EvL 1612: 118) Lk 10,35) Pri Med. 3ms močno prevladuje raba dajalniški enake oblike njemu v primerjavi z izvorno njim, tako v primerih, kjer je bila v DB 1584 še rabljena oblika njim, kot tam, kjer prevod odstopa od Dalmatinovega. Sakaj od njega, inu ſkusi njega, inu Sakaj od njega, inu ſkusi njega, inu v’nym ſo vſe rizhy: Njemu bodi zhaſt v’njemu ſo vſe rezhy: njemu bodi vekoma, Amen (DB 1584: Rim 11,36) zhaſt vekoma. Amen (EvL 1612: 96b) Skusi tu on bo mozhan, de bo tèrdnu inu bo poterjena v’njemu, inu nikar mogèl ſtati, inu ſe bo nje dèrshal, pèrpognena […] Veßeljé inu lubesni- de k’ſramoti nebo […] Ona ga bo voſt bode kakor Saklada na njemu s’veſſeljem inu s’dobro volo kronala, sbirala, inu ſ’enim vezhnim imenom inu darovala, s’vezhnim ymenom ga bo obdaruval Bug nash Goſpud (DB 1584: Sir 15,12.14) (EvL 1612: 15) Le v enem primeru je oblika njim iz DB 1584 ohranjena. Bodi njegovu prebivaliſzhe puſtu, inu Bodi njegovu ſtanovanje puſtu, inu nebodi nikogar, kir bi vnym prebival nebodi nikogàr, kir bi v’nym prebival (DB 1584: Apd 1,20) (EvL 1612: II, 9) 286 9 Katoliški lekcionarji od 1612 do 1833 in Dalmatinov prevod Biblije Največ oblikovnih sprememb je pri tretjeosebnem zaimku za ženski spol. V Ded., kjer je bila v DB 1584 skoraj izključno oblika njej, so številni primeri spremenjeni v nji. Inu ta Angel je notàr priſhal k’njej, Inu ta Angel je notèr priſhál k’nji, inu je djal: Veſseli ſe ti s’gnado ob- inu je djal: Zheſhzhena ſi miloſti dana, GOSPVD je s’tabo, shegnana polna, Goſpud je s’tabo, shegnana mej Shenami […] Inu ta Angel je ſi ti méj shenami […] Inu ta Angel rekàl k’njej: Nebuj ſe Maria je rekàl k’nij: Nebuj ſe Maria (DB 1584: Lk 1,28.30) (EvL 1612: II, 11) Satu jeſt tebi povèm: Veliku grèhou je Satu jeſt tebi povém: Veliku gréhou njej odpuſzhenu, sakaj ona je veliku bode nji odpuſzhenu, sakaj ona je lubila. Komer ſe pak mallu odpuſty, veliku lubila. Komèr ſe pak majné taiſti mallu lubi. Inu on je djal k’njej: odpuſty, taiſti majné lubi. Inu on je Tebi ſo tvoji gréhi odpuſzheni rékal k’nji: Tebi bodeo tvoji gréhi (DB 1584: Lk 7,47) odpuſzheni (EvL 1612: II, 23) Inu Maria je pèr njej oſtala okuli try Inu Maria je pèr nji oſtala okuli try Meſce, potle ſe je supet vèrnila na Méſce, potle ſe je supet vèrnila na ſvoj dum (DB 1584: Lk 1,56) ſvoj dum (EvL 1612: II, 20b) V posameznih primerih pa je njej ohranjen. Iesus pak je rekàl k’njej: Shena, Iesus pak je rékal k’njej: Shena, kaj je meni ſtabo? Moja ura ſhe nej kaj je meni inu tebi? Moja ura ſhe priſhla (DB 1584: Jn 2,4) ny priſhla (EvL 1612: 24) Kateri pak ſkus pogleda v’to popol- Kateri pak ſkusi gléda v’to popol- namo Poſtavo te ſlobodnoſti, inu namo Poſtavo te ſlobodnoſti, inu v’njej oſtane, inu nej en posabliu v’njej oſtane, inu nej en posabliu poſluſhavez, temuzh jo ſtury, taiſti poſluſhavèz, tèmuzh dobru déllu bo isvelizhan v’ſvoim djanju ſtury, taiſti bo isvelizhan v’ſvoim (DB 1584: Jak 1,25) djajnu (EvL 1612: 87) Presenetljiv je primer, kjer je Dalmatinova dajalniška oblika njej spremenjena v nji, v isti povedi pa je ob spremenjeni strukturi uporabljena oblika njej. Inu kadar je njo GOSPVD vgledal, Inu kadar je njo ta Goſpud vgledal, ſe je ona njemu v’ſerci ſmilila, inu ſe je s’miloſtjo pruti njej nagnil, je rekàl k’njej: Neplazhi ſe inu je rekal k’nji: Neplazhi ſe (DB 1584: Lk 7,13) (EvL 1612: 122b) Edini primer Ded. 3ž, kjer je bila v DB 1584 uporabljena oblika ny, pa je v EvL 1612 spremenjen v ji. Inu on ny nej odguvoril ene beſsede Inu on ji néj odguvoril ene beſſéde (DB 1584: Mt 15,23) (EvL 1612: 39) V enem primeru najdemo tudi obliko Ded. 3ž nje brez končnega - j. Na istem mestu je bil v DB 1584 prav tako odstopajoč zapis nej brez označene palatalnosti vzglasnega ń. Tedaj je odguvoril Iesus, inu je djal Tedaj je odgovuril Iesus, inu je k’nje k’nej: O Shena, tvoja Vera je velika, rékal: ô Shena, velika je tvoja Véra, tebi ſe ſturi, kakòr hozheſh. Inu nje tebi ſe ſturi, kakòr hozheſh. Inu nje Hzhy je sdrava poſtala v’teiſti uri Hzhy je sdrava poſtala v’teiſti uri (DB 1584: Mt 15,28) (EvL 1612: 39b) 287 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Odstop od DB 1584 najdemo tudi v Dmn. 3ž, kjer je izpričana od moške različna oblika njém. Iesus pak ſe je okuli osèrl pruti nym, Iesus pak ſe je osèrl pruti njém, inu inu je rekàl: Vy Ierusalemſke Hzhere, je rékal: Vy hzhere Ierusalem, nikár nikar ſe neplazhite zhes mene, ſe neplazhite zhes mene, temuzh temuzh ſe plazhite ſame zhes ſebe, plazhite ſe ſamé zhes ſebe, inu zhes inu zhes vaſhe Otroke (DB 1584: vaſhe otroke (EvL 1612: 68b) Lk 23,28) Ker je v drugem primeru, kjer gre nedvoumno za ženski spol, uporabljena običajna oblika (v dvojini pa so pri tretjeosebnem zaimku izpričani samo primeri za 3m), se ne da zagotovo določiti, ali gre res za začetek spolske diferenciacije v odvisnem sklonu ali zgolj za napako. Za slednje bi lahko govorilo tudi dejstvo, da je v obeh primerih v istem odlomku v I 1dv., ki se nanaša na ženske, ohranjena moški enaka spolsko nerazlikovalna oblika vi. Inu one ſo noter ſhle vtu Pokopaliſzhe (ali Grob) inu ſo vidile eniga mladenizha notri ſedeozhiga na deſni ſtrani, ta je vbelim oblezhen bil, inu one ſo ſe preſtraſhile. On pak je rekal k’nym: Vy ſe nemate preſtraſhiti (EvL 1612: 72) Opazimo lahko tudi nadaljnje napredovanje rodilniško-tožilniškega sinkretizma z zamenjavo posebne tožilniške oblike za srednji spol je s kratko oz. dolgo obliko Ted. 3m ali Red. 3ms ga/ njega, čeprav številčno je še vedno močno prevladuje. Pojdite tjakaj, inu ſkèrbnu vpraſhajte Pojdite tjakaj, inu dobru vpraſhajte po tém Ditetu, inu kadar je najdete, po tém Detétzu: inu kadàr ga najdete, taku meni ſpet povéjte, de jeſt tudi taku meni supet povéjte, de jeſt tudi pridem inu je molim […] inu ſo ſhli pridem inu je molim […] Inu ſo ſhli v’to Hiſho, inu ſo naſhli tu Ditece notèr v’hiſho, inu ſo naſhli tu Detétce s’Mario, njegovo Materio, inu ſo doli s’Mario, njegovo Materio réd, ſo doli padli, inu ſo je molili (DB 1584: padli, inu ſo njega molili (EvL 1612: 21) Mt 2,8.11320) Prav tako je oblika ga uporabljena v primeru spremenjene strukture v primerjavi z DB 1584. VY ſi némate Shazou vkup sbirati na Vy ſi nemate obilnu blagu vkup sbi- Semli, ker je Molli inu Erja ſnej, inu rati na Semli, kér ga molli inu erja ker Tatje k’nym koppajo, inu je vkra- ſnéj, inu kér Tatje knjemu koppajo, deo (DB 1584: Mt 6,19) inu ga vkradejo (EvL 1612: 36b) V množini najdemo tudi nekaj zamenjav tožilniške oblike nje z njih, posplošeno iz rodilnika, ki jo lahko najdemo tudi na mestih, kjer je Dalmatin uporabil drugačen sklon. Njih se je v tožilniku pojavljal že v DB 1584, a redko in je v Novi zavezi skoraj povsem odsoten (izpričan je en sam primer v odlomku, ki ga ni v EvL 1612). Inu Simeon je nje shegnal Inu Simeon je nyh shégnal (DB 1584: Lk 2,34) (EvL 1612: 18) 320 Pika pri navajanju biblijskih odlomkov označuje ločene vrstice v navedenem odlomku (prim. Černivec 2021; za navajanje zaporednih vrstic je v nasprotju z določili slovenske teološke stroke uporabljen pravopisno pravilnejši pomišljaj in ne vezaj). 288 Katoliški lekcionarji od 1612 do 1833 in Dalmatinov prevod Biblije Inu je puſtil vkup poklizati vſe Inu je puſtil vkup poklizati vſe Viſhi Viſhefarje inu Piſſarje mej folkom, farje inu Piſsarje méj Iudji, inu je nyh inu je nje isvpraſhoval: Kej bi imèl ispraſhoval, kej bi imèl Chriſtus rojen Criſtus rojen biti? (DB 1584: Mt 2,4) biti (EvL 1612: 20b) Inu je nje poſlal v’Betlehem inu je nyh poſlal v’Betlehem (DB 1584: Mt 2,8) (EvL 1612: 21) Pojdi vunkaj na Céſte inu sa ploty, Pojdi vukaj na cèſte, inu ſa ploty: inu inu pèrmoraj nym[!] ſem notèr priti, pèrmoraj nyh ſem notèr priti, de bo de bo moja hiſha polna (DB 1584: moja hiſha polna (EvL 1612: 102b) Lk 14,23) Izjemoma najdemo v tožilniku tudi primer rabe kratke rodilniški enake oblike, ki je bila prevzeta iz DB 1584. Sakaj ony ſvoje obrase temne delajo, Sakaj ony ſvoje obrase kolne délajo, de yh Ludje vidio, de ſe poſtio de yh Ludje vidio, de ſe poſtio (DB 1584: Mt 6,16) (EvL 1612: 36) Poleg navedenih sprememb najdemo še enkratni pojavitvi I 1ed. je (str. 130, prim. podobne pojavitve pri Trubarju, razdelek 5.1.1.1.1) in Ded. 3m nejmu (II, str. 18b, enak zapis se pojavi tudi pri Juričiču, prim. 5.2.4.1.1), ki sta glede na siceršnjo enotnost pri teh oblikah najverjetneje napaki. 9.1.2 Evangelia inu lystuvi 1672 Priredba evangelijev in listov, ki jo je šestdeset let po prvi katoliški izdaji lekcionarja izdal Hrenov naslednik v ljubljanski škofiji Janez Ludvik Schönleben, je v slovenski jezikovni in literarni zgodovini znana predvsem po prirediteljevem predgovoru Praefatio ad lectorem, v katerem je med drugim navedel znamenito misel »Zato pišimo po šegi naroda, izgovarjajmo pa po šegi pokrajine«. V njem se je deloma odvrnil od Hrenovega protinemškega purizma in se zavzel za rabo razumljivih kranjskih besed (Ahačič 2012: 169–170), zaradi česar so mu od Kopitarjevega časa očitali, da je pokvaril Hrenov čisti besedni zaklad, čemur je Breznik (1917: 280–281) nasprotoval in ga po »čistosti« besedišča uvrstil ob bok Hrenu. Navedel pa je tudi, da je Schönleben uvedel precej več živih oblik in pisnih novosti kot Hren, kar je vidno tudi pri osebnih zaimkih. 9.1.2.1 V izdaji iz leta 1672 se je namreč v primerjavi z EvL 1612 spremenila predvsem pisna in deloma tudi glasovna podoba osebnih zaimkov. Manj dosledni so zlasti zapisi ń (ob tudi pogosteje , npr. niega, niemu) in ji ( in , npr. ijh), posledično v zaporedju ń + i najdemo ob še vedno prevladujočih in (samo v D in Med. 3ž nji) tudi ( nijh, nij) in ( shnim, shnimi). Pogostejši je tudi zapis mi, vi, oni, čeprav v imenovalniških oblikah še vedno prevladuje; ohranjena sta tudi zapisa s končnim za M 1ed. meny in O 2mn. vamy iz 1612, pa je uporabljen tudi v kratki obliki D 1ed. my, ki v EvL 1612 sploh ni bila izpričana; tako ni ohranjeno nasprotje iz DB 1584, kjer je prevladoval razlikovalni zapis I 1mn. my : D 1ed. mi (prim. 4.1.3). Kratka oblika v D Zp je nasprotno zapisana z ( ſi). Spremenjenih je tudi nekaj zapisov končnih s v (T 1mn. nas (str. 330), 2mn. vas (str. 56)), kot je bil značilen za DB 1584, najdemo pa tudi primera zapisa začetnega s s namesto s prevladujočim <ſ> ( sabo (str. 107), sabò (str. 378)). 289 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Nekoliko pogostejša kot v EvL 1612 so naglasna znamenja, ob ostrivcu (npr. T 1ed. mené (str. 276), njému (str. 296)) se pojavlja tudi krativec: T 1ed. v’mène (str. 307), njè (str. 18), sabò (str. 378). Od domnevnih napak v EvL 1612 je v EvL 1672 ohranjen D nejmu 321 (str. 319), ne najdemo pa več I 1ed. je, saj je bila struktura spremenjena v množinsko (1612 je : 1672 my). 9.1.2.2 Izpričanih je tudi nekaj glasovnih sprememb v osebnih zaimkih zaradi napredovanja moderne vokalne redukcije: tako v Ded. 3m najdemo primere redukcije izglasnega - u > - o ( njemo (str. 76), mo (str. 296, 360), podobno tudi obenimo (str. 82); v 16. stoletju najdemo redke tovrstne primere pri Trubarju in v TPo 1595, prim. 5.2.1.1.1.2, 5.2.11.1.1), primer za delni upad nenaglašenega i (Tmn. 3mžs jih > jeh (str. 323)) in izglasno akanje (Ted. 3ž jo > ja (str. 371)); v vseh primerih gre za odlomke, ki jih v EvL 1612 ni bilo in so tudi glede na DB 1584 delno spremenjeni.322 On ga je zhaſtitiga ſturil pred Krajli, On ga je zhaſtitiga ſturìl pred Králih, inu mu je dal porozhenje na ſvoj folk, inu mo je porozhal pred ſvoijm inu mu je pokasal ſvojo zhaſt […] On Folkam, inu mo je s’kásal ſvojo zhaſt mu je v’prizho dal te Sapuvidi […] ter mo je dal v’prizho te ſapuvidi (DB 1584: Sir 45,3.5) (EvL 1672: 296) Kateri ſvoj leben najde, ta ga bo Katéri naide ſvojo duſho, ja bode sgubil, inu kateri ſvoj leben sguby, sa sgubìl: inu katéri bode sgubìl ſvojo mojo volo, ta ga bo naſhàl (DB 1584: duſho, sa moja volo, ta ja bo neſhàl Mt 10,39) (EvL 1672: 371) 9.1.2.3 Oblikovnih sprememb je malo, ohranjena je večina oblik iz EvL 1612, npr. posebna oblika za ženski spol Dmn. 3ž njém in Med. 3s v’nym; enaka oblika je uporabljena še v enem primeru v novem odlomku, kjer gre prav tako za srednji spol (najdemo jo tudi v DB 1584, a z drugačnim zapisom), medtem ko je za moški spol mestniška oblika dosledno enaka dajalniški ( njemu). Dobru je timu, kateri bere, inu kateri Blagòr je temu katéri bere inu ſliſhi ſliſhio te beſsede tiga prerokova- beſſeda letiga prerokuaina, inu dèrſhi nja, inu tu ohranio, kar v’nym ſtoji taiſtu: kar je v’nijm sapiſſanu piſsanu (DB 1584: Raz 1,3) (EvL 1672: 346) Ohranjene so tudi vse pojavitve D in Med. 3ž njej iz 1612, v drugih primerih je rabljena oblika nji. Oblike k’nje iz EvL 1612 v EvL 1672 ni, saj je bil izpuščen odlomek, v katerem je bila rabljena. Posebnost pa je enkratna raba oblike nij v vlogi svojilnega rodilnika, ki je najverjetneje napaka pod vplivom končnice sledečega samostalnika (tudi v tem primeru gre za odlomek, ki ga v EvL 1612 ni; prevod je v primerjavi z DB 1584 povsem spremenjen). Nje sherjaviza je ognena, inu en nij luzhi ſo ozhi tiga ognja, inu ple- plamen tiga GOSPVDA (DB 1584: ména (EvL 1672: 326) Vp 8,6) 321 Pojavi se še podobna domnevna napaka: Med. 3m v’nejemu (str. 109). 322 O novih odlomkih v Schönlebnovi izdaji Breznik zapiše ostro sodbo, da je »Schönleben vse, kar ima dobrega, vzel po Hrenu. Kjer ni imel Hrena pred sabo […] ga je vsa moč zapustila« (Breznik 1917: 281–282). Pisal naj bi jih v »pristni ljubljanščini in s črkopisom, v katerem ni nobenega reda in nobene doslednosti, dasi je vse te odlomke priredil po Dalmatinu« (Breznik 1917: 282). 290 Katoliški lekcionarji od 1612 do 1833 in Dalmatinov prevod Biblije 1ed. 2ed. Zp 3mžs m s ž I jest ti Ied. on onu ona R mene, me tebe, te sebe, se Red. njega, ga nje/nji, je D meni, mi tebi sebi, si Ded. njemu/njemo/ njej/nji/ nejmu, mo nje, ji T mene, me tebe, te sebe, se Ted. njega, njega/nje, njo, jo/ja ga, -jn je/ga M meni tebi sebi Med. njemu/njim njej/nji O mano tabo sabo Oed. njim njo 1dv. 2dv. I midva / Idv. ona/ona / / dva R naju / Rdv. njih D nama vama Ddv. njima T / vaju Tdv. njiju/njih, je/jih M nas/nama / Mdv. / O nama / Odv. njima 1mn. 2mn. I mi vi Imn. oni ona one R nas / Rmn. njih, jih D nam vam Dmn. njim, jim / njem T nas vas Tmn. nje/njih, je/jih/jeh M nas vas Mmn. njih O name vami Omn. njimi Preglednica 77: Oblike osebnih zaimkov v EvL 1672 Napredovalo je nadomeščanje izvornega Ted. 3s je z ga, čeprav se je iz EvL 1612 na nekaterih mestih še vedno ohranja. Pojdite tjakaj, inu dobru vpraſhajte Pojdite tjakaj, inu dobru praſhajte po po tém Detétzu, inu kadàr ga najdete, tém Detétzu, inu kadar ga najdete, taku meni supet povéjte, de jeſt tudi taku meni supet povéjte, de jeſt tudi pridem inu je molim […] inu ſo ſhli pridem inu ga molim […] inu ſo ſhli notèr v’hiſho, inu ſo naſhli tu Detétce v’to Hiſho, inu ſo naſhli tu Detétce s’Mario, njegovo Materjo réd, ſo s’Mario, njegovo Materio réd, ſo doli padli, inu ſo njega molili doli padli, inu ſo njega molili (EvL 1612: 21) (EvL 1672: 41) En Sejvez je vnkaj ſhàl ſejat ſvoje En Sejavez je vnkaj ſhal ſejat ſvoje ſéme. Inu v’tém kadàr je on ſejal, je ſeme. Inu v’tem kadàr je on ſejal, je nekiteru padlu raven pota, inu je bilu nekiteru padlu raven pota, inu je bilu poteptanu, inu Ptize pod Nebom ſo je poteptánu, inu te tize pod Nebom ſo posobale (EvL 1612: 32b) je posobale (EvL 1672: 67) 291 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Največ sprememb je pri dvojinskih oblikah, kjer opažamo napredujočo pluralizacijo v rodilniku in tožilniku zlasti pri tretjeosebnem zaimku. Pri 1dv. je v rodilniku ohranjena stara dvojinska oblika, tožilnik ni izpričan, pri 2dv. pa najdemo v tožilniku v enem primeru ohranjeno dvojinsko obliko, v drugem pa je izpričana pluralizacija (rodilnik ni izpričan). Inu mydva réjſs po pravici tèrpiva: sakaj po naju déllih tu vrédnu prejemleva (EvL 1672: 142) Pojdita v’méſtu inu vaju bo en zhlovik ſrézhal (EvL 1672: 105) Inu on je k’nyma rékal: Hodite323 sa mano, Inu on je k’nyma rékal: Hodite sa mano, inu jeſt hozhem vaju ſturiti, inu jeſt hozhem vas ſturiti, de bota Ribizha téh zhlovékou de bota Ribizha téh zhlovékou (EvL 1612: II, 2) (EvL 1672: 271) Pri tretjeosebnem zaimku pa je ohranjena zgolj ena izvorno dvojinska tožilniška oblika njiju, ostale oblike v rodilniku in tožilniku so pluralizirane, ohranjene so tudi vse pluralizirane oblike iz EvL 1612 (poleg tretjeosebnih tudi D 2dv. vam). Pojdita tjakaj v’to Vas, katera pruti Pojdita tjakaj v’to Vas, katera pruti vama leshy, inu sdajci bota naſhla vama leshy, inu sdajci bota neſhla eno pervésano Oſlizo inu enu Shèrbe eno pervésano Oſlizo, inu enu Shrebe pèr njej: te odveshita, inu pèrpelajta pèr njej: te odveshita, inu pèrpelajta je k’meni. Inu aku gdu kaj k’vama je k’meni. Inu aku gdu kaj k’vama porezhe, recita ta Gospud jih po- porezhe, recita ta Gospud jih potre- trebuje: inu on vam je bo sdajci buje: inu on vam je bo sdajci puſtil puſtil […] Inu ſta pèrpelala to Oſlizo […] Inu ſta pèrpelala to Oſlizo, inu Shèrbe, inu ſo polushili ſvoj[!] inu Shrebe, inu ſo polushili ſvoje oblazhilu na nyu, inu ſo njega gori oblazhilu na nyu, inu ſo njega gori poſsadili (EvL 1612: 3b–4) poſsadili (EvL 1672: 3b–4) Inu ony ſo los vèrgli zhes nyu, inu Inu ony ſo los vèrgli zhes nijh, inu los je padèl na Matthia, inu on je bil los je padèl na Matthia, inu on je bil pèrſhtiven h’tem enajſt Iogrom pèrſhtiven h’tem enajſt Iogrom (EvL 1612: II, 9b) (EvL 1672: 294) ona ſta mej ſabo pèrpovedala od ona ſta mej ſabo pèrpovedala od vſeh letih rizhy. Inu pèrgudilu ſe je, vſéh letih rizhy. Inu pèrmerilu ſe je, kadar ſta taku pèrpovédala, inu ſe kadàr ſta taku pèrpovédovala, inu ſe vkup ispraſhovala, ſe je Iesus k’nyma vkup ispraſhovala, ſe je Iesus knyma pèrblishal, inu je shnyma ſhèl: Ali pèrblishal, inu je shnyma ſhàl: Ali nyu ozhy ſo bilé dèrshane, de ga nyh ozhy ſo bilé dèrshane, de ga néſta néſta posnala […] Tedaj ſo ſe nyu posnala […] Tedaj ſo ſe nyh ozhy ozhy odpèrle, inu ſta ga posnala, inu odpèrle, inu on je sginil spred nyh on je sginil spred nyu (EvL 1612: ozhymy (EvL 1672: 155, 157) 78–78b) V istem odlomku najdemo množinski enako obliko tudi v primeru, kjer je bila že v DB 1584 iz množine posplošena oblika, v EvL 1612 pa je bila spremenjena v staro dvojinsko. 323 V DB 1584 je na tem mestu pravilna dvojinska oblika glagola. Na spremembo v množino v EvL 1612, čeprav je dvojinski zaimek ohranjen, je opozoril že Breznik (1917: 227). 292 Katoliški lekcionarji od 1612 do 1833 in Dalmatinov prevod Biblije inu koku je on bil od inu kaku je on bil od inu kaku je on bil od nyh posnan, pèr tem, nyu ſposnan per tem, nyh ſposnan pèr tém, ker je Kruh lomil kir je kruh reslomil kir je kruh reslomil (DB 1584: Lk 24,35) (EvL 1612: 79) (EvL 1672: 158) Ohranjeni sta tudi dvojnici v M 1dv. Inu ona ſta njega pèrmorovala inu djala: Oſtani pèr naſs, sakaj ſe mrazhi, inu ta dan ſe je nagnìl […] Inu ona ſta méj ſabo djala: Nej li naju ſerce vnama gorelu, kadàr je on s’nama na poti govuril, inu je nama Piſma odpiral? (EvL 1672: 78b) V Tmn. 3mžs se krepi rodilniško-tožilniški sinkretizem. Ohranjeni so primeri oblik njih in jih v tožilniku iz EvL 1612, v novih odlomkih pa je pogostejša raba kratke oblike jih, za katero je avtor le izjemoma imel oporo v Dalmatinovem prevodu. po ſvoih laſtnih shejlah ſamy ſebi ampak po ſvoyh shelijah ſi bodo na Vuzhenike gori jemali, po tém, kakòr kup ſpraulali vuzhenike, kokàr bi ijh jih bodo uſheſsa ſerbela (DB 1584: vſheſſa ſèrbêle (EvL 1672: 34) 2 Tim 4,3) vuzhite vſe folke, inu je kàrſtite vuzhite v’ſe ludy; kèrſtíte ijh v’imeni v’Imeni Ozheta, inu Synu, inu Ozheta, inu ſinú, inu ſuetiga Duha: Svetiga Duha: Inu je vuzhite dèr- inu ijh vuzhite dèrſhat v’ſe tuiſtu, kàr shati:,[!] vſe kar ſim jeſt vam porozhil ſèm jeſt vam sapovedal (EvL 1672: (DB 1584: Mt 28,19–20) 194) On nje iſkuſha kakòr Slatu v’Pezhi, Dokler Bug je nijh kuſhal, inu jeh je inu je gori jemle, kakòr en popolnom gori v’ſel, kokar en popolnami offer offer (DB 1584: Mdr 3,6) (EvL 1672: 323) Angeli pojdéo vunkaj, inu bodo Poidejo vun Angeli, inu bodo te hude od pravizhnih lozhili, inu reslozhili te hude od ſréde teh v’ogneno Pezh metali (DB 1584: pravizhnih: inu ijh bodo vèrgli notàr Mt 13,50) v’pèzh tiga ognja (EvL 1672: 334) zhes ſheſt dny potle, je Iesus k’ſebi V’Vnim iſtim zhaſſu, je Jesus ſabo vsel Petra inu Iacoba, inu Ioanneſa, v’ſel Petra inu Jacoba, inu Joanneſa njegoviga Brata, inu je nje vſtran na niegoviga brata, inu jih je pelal na eno viſsoko Gorro pelal […] pole, en viſſok hrib na ſtran […] pole en en ſvital oblak je nje obſenzhil ſvetàl oblak jih je obſenzhil (DB 1584: Mt 17,1.5) (EvL 1672: 81) 9.1.3 Evangelia inu lystuvi 1715 Tretjo izdajo katoliškega lekcionarja iz leta 1715 se pripisuje o. Hipolitu Novomeškemu, in sicer na podlagi jezikovnih in pravopisnih posebnosti324 kakor tudi sklica na »ravnokar izišlo gramatiko« (Kidrič 2013a); Hipolitova priredba Bohoričeve slovnice je namreč izšla istega leta. Leta 1730325 je bil izdan skoraj nespremenjen ponatis, ki je po Brezniku (1917: 280) zelo vplival npr. na Jerneja Basarja. 324 Po M. Orožen (1984: 157) je z delom o. Hipolita »omagala« sistemska knjižna zasnova, potrjena v jeziku protestantov in v delu baročnih piscev 17. stoletja, vendar se pri osebnih zaimkih njena teza ne potrjuje. 325 Pregledan je bil zgolj primerjalno, saj se zaimki razen v posamičnih naglasnih znamenjih v obeh izdajah ne razlikujejo. Izdajo navajam le ob razreševanju dilem ob posameznih oblikah. 293 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 9.1.3.1 Najizrazitejša pisna sprememba v EvL 1715 je pogosta raba naglasnih znamenj, ki niso omejena samo na osebne zaimke, ampak so uvedena pri večini večzložnic, hkrati pa njihova raba ni dosledna. Med drugim naglasna znamenja kažejo na dvojnični naglas Imn. 3ž óne in oné, posebnost pa je raba krativca na obliki Tmn. 3ž njè (str. 18) v nasprotju z oblikami za moški spol z ostrivcem, ki bi lahko kazala na spolsko razlikovalnost; a sprememba v ostrivec v drugi Hipolitovi izdaji iz 1730 (str. 18) kaže, da je najverjetneje šlo za napako. Hipolit je ohranil nekaj pisnih posebnosti iz EvL 1672, npr. D 1ed. my,326 ne pa npr. M 1ed. meny (> méni); le v enem primeru pa se pojavi tudi variantni zapis I 2ed. ty (str. 91) ob močno prevladujočem ti; pri I 1mn. in 2mn. še naprej najdemo oba zapisa ( my/ mi, vy/ vi), kot v prejšnjih izdajah zapis z prevladuje. Zapis za ń je manj pogost kot v EvL 1672, pri variantnih zapisih za ji in ń + i pa je Hipolit v veliki meri ohranjal pisno neenotnost iz prejšnje izdaje, kot ilustrirata odlomka. jeſt nenaidem obeniga isroka ali dolgá jeſt nenájdem obéniga úrshoha te ſmèrti na niemu: satu hozhem jeſt ali dolgá te ſmèrti na njému: satú niega otepſti inu proſtiga ispuſtiti hózhem jeſt njéga otépſti inu próſtiga […] Deshelſkiga Oblaſtnika Sholnerji ispuſtít […] Deshélſkiga Oblaſtnyka pak, ſo prejèli Jesuſa, inu notèr pelali Sholnérji pak, ſo prejéli JEsuſa, v’Lópo Sodne hiſhe, inu ſo k’niemu inu notèr peláli v’Lópo Sódne isklizali vſo Sholnerſzhino, inu ſo ga híſhe, inu ſo k’niému isklízali vſo isléikli, inu ſo en Shkarlatni pláiſh Sholnérſzhino, inu ſo ga isléjkli, inu okuli niega diali, inu eno tèrnjaſto ſo en Shkarlatni pláiſh okúli njéga krono ſpledli, inu na njegovo glavo djáli, inu eno tèrnjaſto króno ſplédli, poſtavili, inu en tèrſt ſo njemu inu na njegóvo glavó poſtávili, inu v’déſno roko podali (EvL 1672: en tèrſt ſo njému v’déſno rokó podáli 133–134) (EvL 1715: 119–120) V’Vnim iſtim zhaſſu, je Iesus ſabo VUnim iſtim zháſſu, je JEsus ſabo v’ſel Petra inu Jacoba, inu Joanneſa vsel Petra inu Jácoba, inu Joánnesa niegoviga brata, inu jih je pelal na en niegóviga bráta, inu jih je pélal na viſſok hrib na ſtran, tèr ſe je premenìl en viſſók hrib na ſtran, inu ſe je pred nijmi […] Inu pole nym ſo ſe ſpreménil pred nijmi […] Inu póle pèrkasali Moyses inu Elia, shnim nym ſo ſe pèrkasáli Moyses inu Elías, govorejozhi […] pole en ſvetàl oblak sh’nim govorejózhi […] póle en ſvitál jih je obſenzhil. Inu pole en glaſs is oblak jih je obſénzhil. Inu póle en oblaka rekozh: Leta je muj lubeſnìvi glaſs is obláka rekózh: Letá je muj ſyn, na katerim imam dobru dopa- lubeſnívi ſyn, na katérim imám dóbru dainje: njega imate poſhluſhat. Inu dopadéjnje: njega imáte poſhlúſhati. kadàr ſo letú ſhliſhali Jogri, ſo doli Inu kadàr ſo letú ſhlíſhali ti Jogri, padli na ſvoj obraſs inu ſo ſe ſilnu ſo dóli pádli na ſvoj obraſs inu ſo ſe preſtraſhili. Jesus pak je knym ſilnu preſtraſhili. JEsus pak je k’nym pèrſtopìl, inu ſe je nijh pèrteknìl, inu pèrſtópil, inu ſe je nijh pèrteknìl, inu je djal: V’ſtanite gori, nebuite ſe […] je djal: V’ſtanite góri, nebújte ſe […] Inu kadar ſo doli ſhli is hriba, ijm Inu kadàr ſo dóli ſhli is hríba, ijm je ſapovedal Jesus rekozh: obenimo je ſapovédal JEsus rekózh: obénimu nimate leto prìkáso povédati néjmate leto prikáso povédati (EvL 1672: 81–82) (EvL 1715: 79–80) 326 Nasprotno najdemo pri D 2ed. kratko obliko, za katero ni imel predloge v prejšnjih izdajah, zapisano z ( Kaj ſe ti ſdy (str. 296)), enako kot pri Zp ( ſi). 294 Katoliški lekcionarji od 1612 do 1833 in Dalmatinov prevod Biblije Novosti sta tudi zapisa I 1dv. my dva narazen in naveznih oblik variantno stično s predlogom ( náte, náſe (str. 343) : na ſe (str. 282)), pri čemer je pri navezni obliki za 3m lahko uporabljen tudi opuščaj: v’ajn (str. 120). 9.1.3.2 Rezultati moderne vokalne redukcije iz EvL 1672 so bili v EvL 1715 odpravljeni oz. so bila izpuščena besedila, v katerih so bili uporabljeni. On ga je zhaſtitiga ſturìl pred Králih, On ga je zhaſtítiga ſtúril pred Krájlih, inu mo je porozhal pred ſvoijm inu mu je porózhal pred ſvóijm Folkam, inu mo je s’kásal ſvojo zhaſt Folkam, inu mu je ſkásal ſvójo zhaſt […] ter mo je dal v’prizho te ſapuvidi […] ter mu je dal v’prízho te ſapúvidi (EvL 1672: 296) (EvL 1715: 268–269) Dokler Bug je nijh ſkuſhal, inu jeh je Dokler Buh je nyh ſkuſhal, inu yh je gori v’ſel, kokar en popolnami offer ſebe vrejdne ſneſhil. Kakòr enu slatu (EvL 1672: 323) v’ti pezhi yh je ſkuſhal, inu kakor en shgani offer yh je gori vsel (EvL 1715: 297) Pojavi pa se nov primer, ki bi ga lahko interpretirali kot redukcijo izglasnega - u v - o: Tdv. nyo (prejšnje izdaje nyu). inu ſo polushili ſvoje oblazhilu na inu ſo polúshili ſvoje oblazhílu na nyu, inu ſo njega gori poſsadili nyo, inu ſo njéga góri poſsádili (EvL 1672: 96–97) (EvL 1715: 95) Ker je Hipolit reducirane oblike drugje odpravljal, se zdi mogoče, da v tem primeru ne gre za glasovno spremembo, ampak za reinterpretacijo zapisa kot oblike Ted. 3ž njo (ki je sicer dosledno zapisana z ), čeprav je v latinski predlogi na tem mestu rabljena množina ( super eis).327 Takšno interpretacijo potrjuje EvL 1777, kjer najdemo na istem mestu zapis njo in kjer prav tako ni drugih primerov redukcije končnega - u. 9.1.3.3 Oblikovnih sprememb je malo, med njimi izstopa M 1mn. in 2mn., kjer najdemo ob predlogu v rabljeni orodniškima enaki obliki nami in vami, ki sta bili v 16. stoletju izpričani v TPo 1595. Nami in vami se pojavljata tudi v odlomkih, kjer je v prejšnjih izdajah rabljen nas/ vas. Pri obeh zaimkih je izpričana tudi izvorno mestniška oblika. Aku ſe my mej ſábo lúbimo, taku Bug oſtáne nótri v’námi, inu njegóva lubésèn je notri v’námi popólnoma. Pèr tém my posnámo, de my v’njému oſtánemo, inu on notri v’námi, de je on nam od ſvójga Duhá dal (EvL 1715: 172) po tej mozhy, katéra notri v’naſs déla, bódi zhaſt v’tej Cérkvi (EvL 1715: 215) Akú vy v’meni oſtánete, inu moje beſséjde u’vami oſtánejo, proſsíte karkúli hozhte (EvL 1715: 275) Tulikájn zhaſſa ſim jeſt pèr vaſs, inu vy me nejſte posnáli? (EvL 1715: 280) 327 Morda je na reinterpretacijo oblike vplivala edninska oblika oblazhilo, pri Dalmatinu Gvant. V poznejših izdajah Biblije je ustrezni samostalnik v množini oz. dvojini in ohranja se dvojinska oblika zaimka: »Inu ſta pèrpelala oſlizo, inu shrèbe, inu ſo poloshili ſvoje oblazhila na nyu« (Japelj); »In sta perpeljala oslico in žebe, in so položili svoje oblačila na njiju« (Wolf); »pripeljeta oslico in žrebe. In polože nanju oblačila svoja« (Chrasek); »Pripeljala sta oslico in njenega mladiča, položila nanju svoja plašča« (SSP3); vir: Biblija.net, Mt 21,7. 295 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 1ed. 2ed. Zp 3mžs m s ž I jest ti Ied. on onu ona R mene, me tebe, te sebe, se Red. njega, ga nje, je D meni, tebi, sebi, Ded. njemu/jemu, njej/nji mi ti si mu T mene, tebe, sebe, Ted. njega, njega/nje, njo, me te se, -se ga, -jn je/ga jo M meni tebi sebi Med. njemu/njim njej/nji O mano tabo sabo Oed. njim njo 1dv. 2dv. I mi dva / Idv. ona/ / / ona dva R naju / Rdv. njih D nama vama/vam Ddv. njima T / vaju/vas Tdv. njih, jih M nas/nama / Mdv. / O nama / Odv. njima 1mn. 2mn. I mi vi Imn. oni ona one R nas vas Rmn. njih, jih D nam vam Dmn. njim, jim / njem T nas vas Tmn. nje/njih, jih M nami/nas vami/vas Mmn. njih O nami vami Omn. njimi Preglednica 78: Oblike osebnih zaimkov v EvL 1715 Pri tretjeosebnem zaimku je posebnost enkratna pojavitev oblike Ded. 3m k’jemu (str. 105), ki je skoraj gotovo napaka, saj je v drugi izdaji (EvL 1730: 105) popravljena v k’njemu. V D in Med. 3ž je ohranjal njej in nji iz prejšnjih izdaj, prav tako je ohranil staro obliko Med. 3s njim v primeru, kjer je bila uporabljena že v EvL 1612 in EvL 1672, v drugem primeru iz EvL 1672 pa je osebni zaimek zamenjal s kazalnim (EvL 1672: kar je v’nijm sapiſſanu > EvL 1715: v’taiſtim (str. 321)); za Med. 3m je kot v ostalih prevodih rabljena dajalniški enaka oblika. Spremenil je tudi odstopajočo obliko Red. 3ž nji luzhi iz EvL 1672 v običajno nje lúzhi (str. 300). V Ted. 3s je rodilniška oblika ga že skoraj povsem zamenjala staro tožilniško obliko je. En Sejavez je vnkaj ſhal ſejat ſvoje En Sejávez je vnkaj ſhàl ſeját ſvoje ſeme. Inu v’tem kadàr je on ſejal, je ſéjme. Inu v’tem kadàr je on ſejál, je nekiteru padlu raven pota, inu je bilu nekitéru padlu ravèn póta, inu je bilu poteptánu, inu te tize pod Nebom ſo je potèptánu, inu te tyze pod Nébom ſo posobale (EvL 1672: 67) ga posobale (EvL 1715: 66) Inu aku tebe tvoje okú pohujſha, taku Inu akú tebe tvoje okú pohújſha, takú isdéri vùn, inu je vèrsi od ſebe isdéri vùn, inu ga vèrshi od ſebe (EvL 1672: 348) (EvL 1715: 324) 296 Katoliški lekcionarji od 1612 do 1833 in Dalmatinov prevod Biblije Je je ohranjena samo še v (neosebni) anaforični rabi namesto kazalnega zaimka to po nem- škem zgledu (prim. 9.3.3). akú je on v’teléſſi ali isvúnaj teléſſa bil, tiga jeſt nevéjm, Bug je vej (EvL 1715: 65) Pri dvojinskih osebnih zaimkih so večinoma ohranjene oblike iz prejšnje izdaje (bodisi izvorno dvojinske ali pluralizirane – tako pri tretjeosebnem kot pri prvo- in drugoosebnem zaimku). Le pluralizirano tožilniško obliko je iz prejšnje izdaje je zamenjala izvorno rodilniška množinska oblika jih. Pojdita tjakaj v’to Vas, katera pruti vama Pójdita tjákaj v’to Vaſs, katéra prúti leshy, inu sdajci bota neſhla eno per- váma leshy, inu sdajci bota neſhla eno vésano Oſlizo, inu enu Shrebe pèr njej: pervésano Oſlyzo inu enu Shrebé pèr te odveshita, inu pèrpelajta je k’meni. njej: te odveshita, inu pèrpelájta jih Inu aku gdu kaj k’vama porezhe, recita k’meni: inu aku gdu kaj k’vama porézhe, ta Gospud jih potrebuje: inu on vam je rezíta: ta Goſpúd jih potrebúje: inu on bo sdajci puſtil […] (EvL 1672: 96) vam jih bo sdajci puſtil (EvL 1715: 94) Jih je staro kratko obliko je skoraj povsem zamenjal tudi v Tmn. 3mžs, ohranjena pa je stara dolga obliko nje, prav tako je Hipolit obdržal tožilniške pojavitve njih iz prejšnjih izdaj. Na nyh ſadu je ima te[!] posnati […] Na nyh ſadju yh imáte posnáti Satu imate vy nje na nyh ſadu posnati […] Satú imáte vy nje na nyh ſadju (EvL 1672: 216) ſposnáti (EvL 1715: 191–192) inu kadàr je on s’delavzi vdynal bil sa inu kadàr je on s’délavzi vdynial bil sa en dénar na en dan, je nje poſlal v’ſvoj en dènár na en dan, je nje póſlal v’ſvoj Vinógrad […] Lety puſledni ſo lé Vinógrad […] Lety púſledni ſo lé eno uro delali, inu ti ſi je nam enáku eno uro délali, inu ti ſi yh nam enáku plázhal (EvL 1672: 61–62) plázhal (EvL 1715: 60, 62) on ſvoje ovce pèr iméni klizhe, inu on ſvóje ovzé pèr iméni klizhe, inu je vunkaj vodi (EvL 1672: 192) yh vúnkaj vodi (EvL 1715: 169) eni pak ſo njegove hlapce popadli, ſo je eni pak ſo njegóve hlapce popadli, ſo yh saſramovali, inu v’múrili (EvL 1672: 251) saſramováli, inu v’múrili (EvL 1715: 223) inu je satu ſemkaj priſhàl, de je svésane inu je satú ſémkaj priſhàl, de bi yh svésane pelá k’Vihſhim Farjem (EvL 1672: 288) pélàl k’Víhſhim Farjom (EvL 1715: 259) Ohranil je tudi odstopajočo obliko Dmn. 3ž njém (str. 122). 9.1.4 Evangelia inu branie 1741 Izdajo lekcionarja iz leta 1741 je pripravil Franc Mihael Paglovec, ki je nekoliko spremenil naslov dela in mu dodal več novih besedil, npr. litanije in seznam zakonskih zadržkov (Kidrič 2013b). Besedilo evangelijskih odlomkov je ostalo skoraj nespremenjeno, precej drugačen pa je črkopis. Breznik je poudaril tudi povečan vpliv prirejevalčeve rodne gorenjščine, »kakor je bila pri gorenjskih pisateljih tedaj v navadi« (Breznik 1917: 283), čeprav v predgovoru Paglovec sam poudarja, da so besede v lekcionarju uporabljene v obliki, kakor je običajna za jezik v Ljubljani in njeni okolici v tedanjem času (Ahačič 2012: 216; o Paglovčevem jeziku prim. Orožen 2010: 157–159).328 328 Nasprotno je v predhodnih Tobiovih bukvah zapisal, da je rabil kranjski jezik, kakor se govori na gorenjski kranjski strani (Orožen 2010: 156; Ahačič 2012: 216). 297 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 9.1.4.1 Pri osebnih zaimkih se je spremenila predvsem pisna podoba, saj avtor ni uporabljal naglasnih znamenj, bistveno pogostejši je spet zapis za ń, za ji in za ń + i, čeprav najdemo tudi druge uveljavljene zapise (npr. nega, nyma, jih), ki pa se ne pojavljajo nujno na enakih mestih kot v Hipolitovi izdaji (prim. 9.1.3.1; podčrtane so oblike osebnih zaimkov, katerih zapis se razlikuje od EvL 1715). V’Taiſtim zhaſsu: je JEsus ſabo vsel Petra inu Jacoba, inu Joannesa niegoviga brata, inu jih je pélal na en viſsok hrib na ſtran, inu ſe je ſpremenil pred nijmi […] Inu pole nym ſo ſe perkasali Moyses, inu Elias, sh’nim govorejozhi […] pole en ſvetau oblak ijh je obſenzhil. Inu pole en glaſs is oblaka rekozh: Leta je moi lubeſnivi Syn, na katerim imam dobru dopadenie: niega poſhluſhaite. Inu kadar ſo letu ſhlíſhali ti jogri, ſo doli padli na ſvoj obraſs inu ſo ſe ſilnu preſtraſhili. JEsus pak je k’nym perſtopil, inu ſe je nijh doteknil, inu je djal: Vſtanite gori, nebuite ſe. […] Inu kader ſo doli ſhli is hriba, ijm je ſapovedal JEsus rekózh: obenimu nimate leto perkasen povedati (EvL 1741: 81–82) Peita v’to vaſs, katera pruti vama leshy, inu sdaici bota neſhla eno pervésano Oſlyzo inu enu Shebe per nie: te odveshita, inu perpelaita ijh k’meni: inu aku gdu kaj k’vama porezhe, rezita: ta Goſpud ijh poterbuje: inu on vam ijh bo sdajci puſtil (EvL 1741: 98) Ohranil je zapise O 2mn. s končnim ( vamy), ne pa tudi Hipolitovega D 1ed. my, ker je obliko spremenil v dolgo meni 329 iz predhodnih izdaj; nov primer zapisa končnega nenaglašenega -i z pa je oblika Omn. 3mžs nimy na mestu, kjer je bilo besedilo v primerjavi z EvL 1715 nekoliko spremenjeno; ker sicer prevladuje zapis nymi, gre morda samo za (tiskarsko) zamenjavo znakov. Inu zhes oſſem dny ſo supet tam Inu zhes oſſem dny ſo supet tam sno- snótraj bily njegóvi Jogri, inu trej bly njegovi Jogri, inu Thomáh Thomáh sh’nymi rèd. JEsus je sh’nymi red. JEsus je perſhal ſkusi priſhàl ſkusi sapèrte davri, inu je saperte duri, inu je ſtal v’ſredi med v’ſrédo ſtopil (EvL 1715: 253) nimy (EvL 1741: 299–300) 1ed. 2ed. Zp 3mžs m s ž I jest ti Ied. on onu ona R mene, me tebe, te sebe, se Red. njega, ga nje, je D meni tebi sebi, si/se Ded. njemu/jemu, mu nji/nje T mene, me tebe, te sebe, se Ted. njega, njega, njo, jo ga, -jn ga M meni tebi sebi Med. njemu/njim nji/nje O mano tabo sabo Oed. njim njo 329 Pri tem je ohranil Hipolitov besedni red, tako da dolga oblika prekinja naslonski niz: »kakor ſe meni je isgodilo« (EvL 1741: 320). 298 Katoliški lekcionarji od 1612 do 1833 in Dalmatinov prevod Biblije 1dv. 2dv. 3mžs I mi dva / Idv. ona/ona / / dva R naju / Rdv. njih D nama vama/vam Ddv. njima T / vaje/vas Tdv. njih/nje/njijo(?), jih M nas/nama / Mdv. / O nama / Odv. njima 1mn. 2mn. I mi vi Imn. oni one one R nas vas Rmn. njih/njeh, jih D nam vam Dmn. njim/njem, / njem jim T nas vas Tmn. nje/njih, jih M nas vas Mmn. njih O nami vami Omn. njimi Preglednica 79: Oblike osebnih zaimkov v EvL 1741 9.1.4.2 Na glasovni ravni lahko v posamičnih primerih opazimo delno redukcijo visokih samoglasnikov: T 2dv. vaje, ki ga moramo glede na kvaliteto reduciranega vokala najverjetneje izvajati iz dotlej v lekcionarjih neizpričane oblike vaji;330 D Zp ſe < ſi; in Rmn. 3m njeh < njih. Peita v’to meſtu inu vaje bo en zhlovik ſrezhal (EvL 1741: 107) Vzemite ſe tedej letu k’ſerzi (EvL 1741: 346) ty ptuij od Rima, Judje tudi, inu kir ſo knieh veri ſtopoli[!] Creti, inu Arabi, my ſmo ſliſhali nih s’naſhimi jesiki govoreozhe te velike della Boshje (EvL 1741: 202) V to kategorijo bi lahko uvrstili tudi Dmn. 3ž njem, ki pa je bil v tej obliki izpričan že v prej- šnjih izdajah, in že pri Hipolitu obravnavano obliko nyo, če jo interpretiramo kot Tdv. 3mžs ( nijo < njiju) in ne kot Ted. 3ž njo. JEsus pak ſe je oserl pruti niem, inu je rekal: Vy hzhere Jerusalem, najokaite ſe zhes mene (EvL 1741: 150) Inu ſta perpelala to oſlyzo, inu to shebe: inu ſo poloshili ſvoje oblazhilu na nyo, inu ſo niega gori poſsadili (EvL 1741: 98–99) Podobno kot pri vaje < vaji bi kot rezultat vokalne redukcije lahko na podlagi zapisa opredelili tudi obliko D in Med. 3ž nje (< nji), vendar primerjava s predhodnimi izdajami pokaže, da je rabljena na mestih, kjer je bila oblika njej, oblike nji iz predhodnih izdaj pa so ohranjene, torej ne gre za vokalno redukcijo, ampak za izpust končnega - j ob ozkem e in izenačitev oblike z rodilniško. 330 Izpričan je namreč upad mestniške končnice pri samostalniku -u > -o (npr. shebeto, str. 98) in ne v -e (ali z zapisan polglasnik), presenetljivo pa ni primerov redukcije končnega -u v pogostih oblikah D in Med. 3ms. 299 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma sdajci bota neſhla eno pervésano sdaici bota neſhla eno pervésano Oſlyzo inu enu Shrebé pèr njej Oſlyzo inu enu Shebe per nie (EvL 1715: 94) (EvL 1741: 98) En zhlóvik je naprávil eno velíko En zhlovik je napravil eno veliko Vezhérjo, inu je nyh doſti k’njej vezherjo, inu je nyh doſti knie pova- povábil (EvL 1715: 177) bil (EvL 1741: 217) 9.1.4.3 Med oblikoslovnimi spremembami sta bili pri prvo- in drugoosebnih zaimkih odpravljeni Hipolitovi posebni mestniški obliki v nami in v vami. Aku ſe my mej ſábo lúbimo, taku Aku ſe my med ſabo lubimo, taku Bug oſtáne nótri v’námi, inu njegóva Bug oſtane noter v’naſs, inu niegova lubésèn je notri v’námi popólnoma lubesen je noter v’naſs popolnoma (EvL 1715: 172) (EvL 1741: 211) Akú vy v’meni oſtánete, inu moje Zhe vy v’meni oſtanete, inu moje beſséjde u’vami oſtánejo, proſsíte beſsede v’vaſs oſtanejo, kar kuli karkúli hozhte (EvL 1715: 275) bodete proſsili, ſe vam bo sgodilu (EvL 1741: 403) V dvojini so pri vseh treh osebah z izjemo že omenjenega 2dv. vaje najverjetneje iz vaji ohranjene oblike iz predhodne izdaje. Pri tretjeosebnem zaimku je bila v Ted. 3s. dokončno odpravljena stara oblika je, ki je bila pri Hipolitu izpričana še v anaforični vlogi. Pri Paglovcu je bila izpuščena. aku je on v’teleſſi, ali sunej teleſſa bil, tiga jeſt navejm, Bug vej (EvL 1741: 66) Še vedno pa je ob prevladujoči iz dajalnika posplošeni mestniški obliki njemu ohranjen Med. 3s v’nym (str. 314), ki ga najdemo tudi v pesmarici, dodani biblijskim odlomkom, in sicer v ponatisu pesmi Ta dan je vsiga veselja, ki je v primerjavi z besedilom v DC 1584 le malen-kostno spremenjena. Sonce ſvojo ſvitluſt puſty, Sonze ſvojo ſvitluſt ſpuſti tèr vuner v’nym oſtane: Vender v’nym oſtane: Lih taku Bug od Buga gre, Toku Bug od Buga gre, Bug Ozha ta Synu rody, Bug Ozhe Synu rodi vezhnu v’nym prebiva Vezhnu v’nym prebiva (DC 1584: XC) (EvL 1741: 432) V Imn. 3s je prišlo do feminizacije in izgube posebne imenovalniške oblike za srednji spol. Ti Goſpúd, ſi v’sazhétki Semljo na Ti Goſpud ſi v’sazhetku to semlo ſtan poſtávil, inu Nebéſſa ſo tvóih rok uterdil, inu nebeſsa ſo tvoih rok dellu. dellu. Taiſta bodo miníla, ti pak boſh Taiſte bodo minile, ti pak boſh oſtal: oſtál: inu ona ſe bodo poſtárala, kakòr inu one ſe bodo poſtarale, koker obazhilu[!], inu kakòr ena odéja boſh oblazhilu, inu koker ena odeja boſh ti nje preméjnil, inu ona ſe bodo pre- ti nie premejnil, inu one ſe bodo pre- mejníla (EvL 1715: 19) meinile (EvL 1741: 20) 300 Katoliški lekcionarji od 1612 do 1833 in Dalmatinov prevod Biblije V Tmn. 3mžs pa se ohranjajo oblike iz predhodne izdaje. inu je nyh ispraſhovál, kej bi imel inu je nyh ispraſhoval, kie bi imel Chriſtus rójen biti […] inu je nyh poſ- Chriſtus rojen biti […] inu je nyh poſ- lal v’Béthlehem (EvL 1715: 40–41) lal v’Bethlem (EvL 1741: 40–41) Na nyh ſadju yh imáte posnáti […] Na nyh ſadju yh imate posnati […] Satú imáte vy nje na nyh ſadju ſpos- Satu imate vy nie na nyh ſadju náti (EvL 1715: 191–192) ſposnati (EvL 1741: 232–233) 9.1.5 Branja inu evangeliumi 1777 Prvi večji odstop od uveljavljenih oblik pomenita Pohlinovi izdaji lekcionarja 1772 in 1777,331 v katerih je podobno kot v drugih svojih delih poskušal pretrgati s pisno tradicijo in se nasloniti na sočasni ljubljanski govor (prim. 8.3.1). Po Brezniku je besedilo »v pravopisnem oziru jako zmrcvaril«, a sam prevod precej izboljšal, saj je prvi obširneje popravljal besedila po Vulgati. »Poleg tega je tudi v jezikovnem oziru za Hrenom največ storil, ker je marsikak člen pri samostalnikih opustil, precej germanizmov iztrebil in marsikako domačo konstrukcijo uvedel« (Breznik 1917: 283–284). 9.1.5.1 Večje spremembe so doživeli tudi osebni zaimki. Bistveno je bila poenostavljena njihova pisna podoba, saj se je ustalil zapis ń, i, j in njihovih sklopov.332 Tako je Pohlin sistematično ohranil samo še za zapis Imn. 3m ony, ne pa tudi za prav tako naglašeni i v I 1mn. mi in 2mn. vi. V skladu s spremembo črkopisa, ki jo je zagovarjal v svoji slovnici, je bil končni s zapisan s in ne več s <ſs>, v nasprotju s svojim sistemom pa je ohranil zapis <ſ> pred t v I 1ed. jeſt in tudi pri povratnem zaimku ( ſebe, ſebi, ſi). Občasno se za naglašeni (ozki in široki) e pojavlja tudi zapis z repkom (npr. Ded. 3m njęmu, R in Ded. 3ž nję, Idv. 3ž one dvę), v enem primeru je široki naglašeni e označen s strešico (Ded. 3m njêmu (str. 252)). Spolsko razlikovalna končnica v Omn. 3ž (prim. 9.1.5.3) je praviloma označena s krativcem ( njemè (str. 156), njimè (str. 304) : njeme (str. 220)). Dajalniške kratke oblike, ki se pojavljajo samo v dodanih pesmih, so zaznamovane z opuščajem: mi’ (str. 344), ’mu (str. 337). Nasprotno pri pogosteje rabljenem D Zp ſi, ki se pojavlja tudi v biblijskih besedilih, opuščaja ni uporabljal. Izjemoma je z opuščajem v pesmi označena tudi kratka oblika Ted. ’ga, z njim pa je kot predhodniki ločeval tudi predlog v ob navezni obliki Ted. 3m v’anj. Polej! jeſt ſim ena dekla Oſelz ’ga je ſpoſnuval, Moj’ga Goſpuda Boga: Ta folk ga je ſpoſhtuval, Is ſerza ’mu savupam Mi ga tudi zhaſtimo V’njega miloſt gnado (EvL 1777: 339) (EvL 1777: 337) 331 Na tem mestu je podrobneje obravnavana druga izdaja. 332 Edina odstopanja so Dmn. nym, ki se pojavi samo v ležečem spremnem besedilu (str. 80), Omn. 3m nimi (str. 119) in Omn. 3mžs nymi (str. 55). 301 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 1ed. 2ed. Zp 3mžs m s ž I jest ti Ied. on onu ona R mene tebe, te sebe, se Red. njega nje, je D meni, mi’ tebi sebi, si Ded. njemu, ’mu nje/nji T mene, tebe, sebe, Ted. njega, njega njo, jo pme te se ga, -jn M meni tebi sebi Med. njemu/njim nje O mano/ tabo sabo/ Oed. njim njo manoj seboj 1dv. 2dv. I mi dva / Idv. ona/ona dva / one dve R najo / Rdv. njeh D nama vama Ddv. njima njim dvem T / vaj/vas Tdv. njeh M nas/nama / Mdv. / O nama / Odv. njima 1mn. 2mn. I mi vi Imn. oni ona one R nas vas Rmn. njeh/njih, jih D nam vam Dmn. njim, jim / njem T nas vas Tmn. njeh/njih/nje, jeh M nas vas Mmn. njeh O name vami Omn. njimi njeme/njime Preglednica 80: Oblike osebnih zaimkov v EvL 1777 9.1.5.2 Na glasovni ravni je bila reducirana oblika njeh, ki se je posamično pojavljala v EvL 1741, posplošena kot prevladujoča oblika v Rmn. 3mžs333 in v (nepredložnem) Tmn. 3mžs ter po popolni pluralizaciji teh dveh sklonov tudi kot edina oblika v R in Tdv. 3m (oblike za ženski in srednji spol niso izpričane). Inu polej ta Angel tega Goſpuda je poleg njeh ſtopuv, inu ſvitloba Boshja je njeh obſvitila, inu ony ſo ſe sbali is prevelikim ſtraham (EvL 1777: 11) on je ſvoje uſta odperl, ter njeh je uzhil, rekozh: Isvelizhani ſo ti uwogi v’ duhu: sakaj njih je nebeshku kraylęſtvu […] Isvelizhani ſo taiſti, katiri sa pravizo volo pregainanje terpę: sakaj njeh je nebeshku krayleſtvu (EvL 1777: 309–310) je on viduv dva druga brata: Jakoba Zebedęioviga Synu, inu Joannesa njegoviga brata is njeh Ozhętam Zebedeam v’zhovnu: katiri ſo ſvoje mręshe popravlali,inu on njeh ie poklizov. Ona dva pak ſta sdajzi mreshe popuſtila, inu Ozhęta, ter ſta ſhla sa njim (EvL 1777: 219) Puſti njeh v’ myru pozhivati […] Poshli njim Goſpud! pomuzh od ſvetiga. Inu is Siona njih obvarji (EvL 1777: 380) 333 Nereducirana oblika njih je v R in Tmn. 3mžs rabljena le po dvakrat. 302 Katoliški lekcionarji od 1612 do 1833 in Dalmatinov prevod Biblije Reducirana je tudi kratka oblika Tmn. 3mžs jeh, ki pa je rabljena redko. V drugih sklonih, kjer je dolga oblika njeh, kratka oblika ni izpričana. Tedej je Herodesh te Modre na ſkrivnem poklizov, inu jeh je ſkerbnu ſpraſhuval sa ta zhas te ſvesde, katira ſe je bla njim perkasala: inu jeh je poſlov v’ Bethlehem (EvL 1777: 30) Upad končnega -u je izpričan samo v R 1dv. najo ‘najino’,334 pri T 2dv. pa je končni -u ali verjetneje -i (prim. 9.1.4.2) odpadel ( vaj). Inu ona ſta med ſabo djala: nili najo ſerze v’ nama gorelu, kader je na poti govoruv, inu je nama Piſma reskladov? (EvL 1777: 128) inu on je k’njima rekuv, hodita sa mano, inu jeſt vaj otshem ſturiti k’ribzham teh ludy (EvL 1777: 218) 9.1.5.3 Na oblikovni ravni se pri edninskih zaimkih, ki ne izražajo spola, pojavita dve različici v orodniku. Pri 1ed. je poleg prevladujoče mano izpričana tudi oblika z dodano členico manoj, ki se pojavi v dodani pesmi335 in ne v samih biblijskih besedilih. Pri Zp pa je v enem primeru poleg dodane členice spremenjen tudi korenski samoglasnik: is ſeboj. MAria zhiſta Diviza Se nisku perklony; Pravi: O Bog! isydi ſe Tvoja vola nad manoj (EvL 1777: 338) V’Taiſtimu zhasu: je JEsus Petra, inu Jakoba, inu Joannesa njegoviga brata is ſeboj usev, inu njeh je pelov na en visok hrib na ſtran (EvL 1777: 62–63) V dvojini je Pohlin v R 1dv. uporabil že omenjeno reducirano dvojinsko obliko najo v vlogi svojilnega rodilnika, na drugem mestu pa je osebni zaimek zamenjal s svojilnim zaimkom, tvorjenim iz rodilnika osebnega zaimka z dodajanjem pridevniške končnice. Inu my dva reſs po pravizi terpeva: Inu mi dva res po pravizi terpema: sakai po naju dellih tu vrednu sakaj po najih delah tu urednu prejem leva (EvL 1741: 155) prejem lema (EvL 1777: 115) V D 2dv. je ohranil dvojinsko obliko vama, pluralizirano obliko vam iz prejšnjih izdaj pa je izpustil; obdržal pa je pluralizirani obliki Tdv. 3mžs, le da je kratko obliko je zamenjal z dolgo iz rodilnika prevzeto obliko njeh. Peita v’to vaſs, katera pruti vama le- pejta v’ to vas, katira vama naſpruti shy, inu sdaici bota neſhla eno perve- leshy, inu sdajzi boſta eno pervesano sano Oſlyzo, inu enu shebe per nie: te oslizo neshla, inu enu shebę, per nje: odveshita, inu perpelaita ijh k’meni: odveshita njeh, inu njeh k’ meni inu aku kdu kei k’vama porezhe, perpelita: inu aku vama bo kedu kaj rezita, ta Goſpud ijh poterbuje: inu rekuv, rezhita: de Goſpud njeh on vam ijh bo sdaici puſtil potrebuje, inu sdajzi njeh bo ſpuſtuv (EvL 1741: 98) (EvL 1777: 75–76) 334 V tem primeru bi morda lahko šlo za svojilni zaimek srednjega spola, nastal iz rodilniške oblike osebnega zaimka naj z dodajanjem pridevniških končnic, kot je naveden v Pohlinovi slovnici iz leta 1783 (prim. 8.3.2), a je tam upoštevan preglas za j (m naj, ž naja, s naje). V prvi izdaji slovnice je za rodilnik navajal samo obliki naj, vaj. 335 Sprememba v končnici ni rezultat zahteve po rimi, hkrati pa v isti pesmi najdemo tudi obliko O 2ed. is tabo (EvL 1777: 338). 303 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Dvojnični obliki M 1dv. nas in nama iz prejšnjih izdaj je ohranil. Inu ona ſta niega permorala, inu di- Inu ona ſta njega permorala rekozha: ala: Oſtani per naſs, sakai ſe mrazhy Oſtani per nas; ke ſe she mrazhy […] […] Ni li naju ſerze v’nama gorelu, Inu ona ſta med ſabo djala: nili najo kader je on s’nama na poti govoril, ſerze v’ nama gorelu, kader je na inu je nama Piſma iskladal? poti govoruv, inu je nama Piſma (EvL 1741: 172–173) reskladov? (EvL 1777: 128) Kot pri predhodnikih najdemo tudi v T 2dv. dvojnico: pluralizirano vas in reducirano dvojinsko vaj, obliki pa sta v primerjavi z EvL 1741 uporabljeni na obratnih mestih. Peita v’to meſtu inu vaje bo en zhlo- pejta v’tu mejſtu, inu vas bo en zhlo- vik ſrezhal, ta neſſe en verzh vode vek ſrezhov, ta neſe en verzh vode (EvL 1741: 102) (EvL 1777: 82) ta ſta ſvoje mreshe v’ murje metala, de ſta ſvoje mręshe v’murje metala, sakai ona ſta bla ribizha. Inu on je k’ (sakaj ona dva ſta bla ribzha) inu on nyma rekal: Hodita sa mano, inu inu je k’njima rekuv, hodita sa mano, inu jeſt ozhem vas ſturiti, de bota ribizha jeſt vaj otshem ſturiti k’ribzham teh teh ludy (EvL 1741: 288–289) ludy (EvL 1777: 218) V zadnjem primeru lahko opazimo tudi spremembo Idv. 3m iz ona v ona dva. V drugih primerih so imenovalniške dvojinske oblike v obeh izdajah enake. Pri tretjeosebnem zaimku je v D in Med. 3ž posplošena oblika nje (kot v prvi izdaji slovnice); nji najdemo ohranjen le še v dveh primerih v istem odlomku. Satu jeſt tebi povem: Veliku grehov Satorej povem jeſt tebi, nji bo veliku bode nji odpuſhenu, sakaj ona je grehov odpuſhenih; sakaj ona je slo veliku lubila. Komer ſe pak menie lubila. Komer ſe pak mejn odpuſty, odpuſty, taiſti menie lubi. Inu on taiſti mejn lubi. K’nji pak je on re- je rekal k’nji. Tebi ſo tvoji grehi kuv: tebi ſo tvoji grehi odpuſheni odpuſheni (EvL 1741: 350) (EvL 1777: 278) Inu ta Angel je noter perſhal k’ nij, Inu ta Angel je k’ nje noter ſtopuv, inu je djal: Zheſhena ſi gnade polna, inu je djav: Zheſhena ſi gnade polna: Goſpud je s’tabo […] Inu ta Angel Goſpud je is tabo […] Inu ta Angel je rekal k’nij: Nabuj ſe Maria je k’ nję rekuv: naboj ſe MAria! (EvL 1741: 318) (EvL 1777: 245) Na mestu, kjer je bil v predhodnih izdajah izpričan Med. 3s v’nym, Pohlin osebnega zaimka ni uporabil,336 kot v EvL 1741 pa ga najdemo v pesmi Ta dan je vsiga veselja, kjer je uporabljena oblika v’njem’. Opuščaj kaže, da je obliko najverjetneje interpretiral kot okrajšano obliko prevladujoče mestniške oblike njemu in da ne gre za izvirno mestniško obliko njem z ejevskim odrazom, enako stari naglasni obliki zaimka (Ramovš 1952: 90). Koker luzh od luzhi gre, Sonze ſvojo ſvitluſt ſpuſti, Vonder v’njem’ ostane (EvL 1777: 338) 336 Pri Paglovcu in v predhodnih izdajah: »katiri bi v’nym prebival« (EvL 1741: 314); pri Pohlinu: »katiri bi ondi prebivov« (EvL 1777: 240). 304 Katoliški lekcionarji od 1612 do 1833 in Dalmatinov prevod Biblije Pri dvojinskih oblikah tretjeosebnega zaimka je poleg že omenjene dosledne pluralizacije rodilnika in tožilnika posebnost raba števnika pri ženskospolskih oblikah, in sicer ne samo v imenovalniku ( one dvę), ampak tudi v dajalniku, kjer je oblika v nasprotju z moškospolsko njima tudi pluralizirana: njim dvęm.337 To Evodio proſsim, inu to Syntychen Evodio jeſt proſim, inu tudi obyshem, de bote enovolni Syntichen jeſt lepu proſiti puſtim, de v’Goſpudu. Ja tudi tebe ó Germane, ſe bodo tudi one dvę lih tu mislèle kir ſi ti meni enak, proſſim, pomagei v’Goſpudu. Ja tudi tebe proſim jeſt nym, kateri ſo ſe s’mano pomujali moj ſveſti tovarsh! pomagej njim v’tim Evangeliu (EvL 1741: 279) dvęm, katire ſo ſe is mano pomujale v’Evangeliumu (EvL 1777: 211) Pri tem je zaimenski del oblike enak množinski obliki za moški spol njim in ne vzporedni posebni ženskospolski obliki njem, ki je bila v enem primeru izpričana že v prejšnjih izdajah, Pohlin pa jo je uporabil še v primeru, kjer so njegovi predhodniki uporabljali običajno obliko njim. JEsus pak ſe je oserl pruti niem, inu JEsus pak ſe je oserl pruti njem, inu je rekal: Vy hzhere Jerusalem, najo- je rekuv: Vi hzhyre Jerusalem, najo- kaite ſe zhes mene, temuzh jokaite ſe kajte ſe zhes mene, temuzh jokajte ſe ſame zhes ſebe, inu zhes vaſhe otroke ſame zhes ſebe, inu zhes ſvoje otroke (EvL 1741: 150) (EvL 1777: 112) Inu one ſo noter ſhle v’tu Inu ke ſo noter ſhle v’ pokopaliſhe, pokopaliſhe, ali grob, inu ſo vidile ſo videle eniga mladenzha, na eniga mladenizha notri ſedeozhiga deſni ſtrani noter sedęzhega, katir na deſni ſtrani, ta je v’belim oble zhen je biv v’welimu oblęzhen, ter ſo ſe bil, inu one ſo ſe preſtraſhile. On pak preſtraſhele. Katir je k’njem rekl: ne- je rekal k’nym (EvL 1741: 167) kar ſe napreſtraſhite (EvL 1777: 124) Poleg dajalnika je posebna oblika za ženski spol z e namesto i v množini izpričana še v orod niku, enako kot v Pohlinovi slovnici, a ni dosledna: tako najdemo poleg njeme tudi njime s polglasnikom, zapisanim z , samo v končnem položaju.338 kader je on ſvoje ovze vonſpuſtuv, tok gre pred njeme: inu ovze gredo sa njim, sakaj one posnajo njegov glas (EvL 1777: 156) nebeshku krayleſtvu bode podobnu deſet divizam: kadre ſo ſvoje lampeze usele, ter ſo vonkejſhle sheninu, inu neveſti napruti. Al pet je blu norreh med njime, inu pet pametnih (EvL 1777: 304) 337 V predhodnih izdajah in pri Gutsmanu je na tem mestu uporabljena množina moškega spola, v Japljevem prevodu Biblije in v EvL 1787 je odlomek pluraliziran, osebni zaimek pa zamenjuje kazalni (»Evódio jeſt próſsim, inu puſtím Şynticho lęjpú proſsiti, de bódo ene miſli v’ Goſpódi. Tudi tebe mój pravi brat, inu tovarſh, próſsim jeſt, pojdi tęm na róko, katęre ſo ſe s’ mano trudile v’ Evangęlji« (Flp 4,2–3)). V poznejših izdajah je odlomek spet izpričan od EvL 1816 in na tem mestu je rabljena kratka dvojinska oblika jima (EvL 1816: 134; EvL 1830: 338). 338 Zanimiv je tudi edini primer pisnega odstopanja v Omn. 3mžs nymi, ki se anaforično nanaša na priredno zvezo dveh ženskospolskih in srednjespolskega samostalnika. Čeprav je srednji spol v množini feminiziran in je anaforični kazalni zaimek ženskospolski, je anaforični osebni zaimek v orodniku, ki se nanaša na takšno zvezo, moškospolski: »Sedej pak oſtanejo vira, upanje, lubęsen, lete try: al lubesen je med nymi ta narvezhe« (EvL 1777: 55). 305 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Dvojnico v množini najdemo še v tožilniku, kjer je stara oblika nje ohranjena samo ob predlogih, a tudi v tem položaju najdemo iz rodilnika posplošeno obliko njeh tudi v primerih, ko je bila v izdaji iz leta 1741 rabljena stara tožilniška oblika. inu JEsus je poklizal k’ſebi enu JEsus pak je enu dęte k’ ſebi dete, inu je taiſtu v’ſredo med poklizov, je tuiſtu v’ ſredo med nje poſtavil (EvL 1741: 369) nje poſtavuv (EvL 1777: 295) Ony ſo pak en ſvit dershali, inu Ony ſo pak en ſvjet dershali, inu ſo sa nie kupili eniga Lonzharja ſo sa njeh kupili eniga lonzharja nyvo, h’ pogrebu ptujim ludem nivo, k’ pogrebu ptujeh ludy (EvL 1741: 134) (EvL 1777: 100–101) 9.1.6 Evangelie inu branje ali pisme 1780 Ožbalt Gutsman se je v svoji izdaji iz leta 1780 v glasovnem in oblikovnem pogledu odmaknil od Pohlinovih sprememb in se naslonil na Paglovčevo izdajo iz leta 1741 (prim. Breznik 1917: 284); to nakazuje tudi naslov, ki se v vrstnem redu ujema s Paglovčevo izdajo in ne z obrnjenim Pohlinovim naslovom. V lekcionar pa je uvedel številne koroške posebnosti. 9.1.6.1 Pri zaimkih je ohranil nekatere Pohlinove pisne poenostavitve (npr. doslednejši zapis za ń v primerjavi z EvL 1741 (izjema je Ded. nemu (str. 77)), čeprav še vedno najdemo zapise za končni j (M in Ded. 3ž njei) in za ji (Dmn. 3m nijmi)). Ukinitev je popolna, saj je z zapisan tudi Imn. 3m oni.339 Spet pa je uvedel zapis končnega s s <ſs> ( naſs, vaſs).340 Od prejšnjih izdaj Gutsmanova odstopa tudi po velikem številu tiskarskih napak. 9.1.6.2 Uvedel je tudi več glasovnih in oblikovnih sprememb, s katerimi je želel slovenski knjižni jezik narediti manj »kranjski« (Ahačič 2015b). Med splošnejšimi spremembami sta dosledna uvedba korenskega samoglasnika e 341 v orodniku edninskih zaimkov, ki ne izražajo spola ( meno, tebo, ſebo), in nesistematična (neregularna) uvedba koroškega dvoglasnika ie v paradigmi 3mžs. 9.1.6.2.1 V I 1ed. je Gutsman uvedel obliko brez izglasne zapore jes. V R 2ed. je v enem primeru izpričana osnova s korenskim vokalom a ( tabe), ki se je pojavila tudi pri Dalmatinu. Če je bila oblika naglašena na končnici, bi lahko šlo za rožansko ejevsko akanje.342 Pri edninskih zaimkih se pojavljajo tudi oblike z odstopajočimi končnicami, ki so najverjetneje napake, npr. O 1ed. menu z neznačilnim ujevskim odrazom nosnika (prav tako izpričan pri 339 Ni jasno, ali sprememba v zapisu odraža razliko v mestu naglasa, saj tudi v sočasnih slovnicah naglas na tej obliki ni zaznamovan. Pri Kopitarju (1809) je za Imn. 3m izpričana naglasna dvojnica òni in oní (prim. 8.6). Za opozorilo o vprašljivosti mesta naglasa se zahvaljujem dr. Ireni Orel. 340 Izjema je M 2mn. vas (str. 140), enkraten zapis T 1mn. nash (str. 12) pa je najverjetneje napaka. 341 Če je bila oblika naglašena na osnovi, je šlo pri tem za uvedbo posebnega koroškega odraza naglašenega polglasnika (prim. Toporišič 1984: 218). 342 Za podatek se zahvaljujem dr. Ireni Orel. 306 Katoliški lekcionarji od 1612 do 1833 in Dalmatinov prevod Biblije Dalmatinu) in O Zp ſebe,343 pri D Zp ſebe pa bi lahko šlo tudi za redukcijo, ki pa v drugih primerih ni upoštevana. moiga isdajauza roka je s’menu per misi (EvL 1780: 80) Kei ſo ti sa eni pogovori, katire bo boti[!] predejozha med ſebe dershita, inu ſta shaloſtna? Inu eden, katiremu je bilu jime Kleofas, je njmu[!] odgovoriu, inu je rekeu k’njemu (EvL 1780: 112) Inu on je k’ ſebe poklizau vſe doushnike ſvoiga Goſpuda (EvL 1780: 158) 1ed. 2ed. Zp 3mžs m s ž I jes ti Ied. on onu ona R mene, tebe/tabe*, sebe, Red. njega/nja, nje me te se ga D meni tebi sebi, Ded. njemu/ njej si/se njemi T mene, tebe, sebe, Ted. njega, njega/nja, njo, jo me te se ga, -jn ga/jo M meni tebi sebi Med. njemi njej O meno/ tebo sebo/ Oed. njiem/njem/ njo menu* sebe* njim 1dv. 2dv. I mi dva / Idv. ona/ / / ona dva R / / Rdv. njih D nama/ vama Ddv. njima namu* T / vaju Tdv. njih/nje/nju, jih/je M nas/ / Mdv. / nama O / / Odv. njima/jima 1mn. 2mn. I mi vi Imn. oni one one R nas vas Rmn. njih/nje, jih D nam vam Dmn. njim / njem T nas vas Tmn. nje/njih, jih M name vami/vas Mmn. njih O name vami Omn. njimi/njemi Preglednica 81: Oblike osebnih zaimkov v EvL 1780 343 V tem primeru bi lahko šlo tudi za tožilnik, saj se lahko predlog med veže z obema sklonoma. 307 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 9.1.6.2.2 Pri dvojinskih zaimkih je v primerih, kjer v EvL 1741 najdemo R 1dv. naju, namesto osebnega uporabljen svojilni zaimek, in sicer še dosledneje kot pri Pohlinu. my dva reſs po pra- mi dva res po pra- mi dva rieſen po pra- vizi terpeva: sakai vizi terpema: sakaj vizi terpima: sakai po naju dellih tu po najih delah tu po naineh delah to vrednu prejemleva urednu prejemlema vriednu perjemema (EvL 1741: 155) (EvL 1777: 115–116) (EvL 1780: 104) Inu ona ſta med ſabo Inu ona ſta med ſabo Inu ona ſta med djala: Ni li naju ſerze djala: nili najo ſerze ſebo djala: al ni v’nama gorelu, kader v’ nama gorelu, nainu ſerze v’nama je on s’nama na poti kader je na poti go- gorezhu bilu, kader govoril, inu je nama voruv, inu je nama je on nama na poti Piſma iskladal? Piſma reskladov? govoriu inu je nama (EvL 1741: 172–173) (EvL 1777: 128) piſme reskladau? (EvL 1780: 114) V D 2dv. pa poleg pričakovane oblike nama najdemo tudi namu, kjer gre verjetno prav tako za napako. Mati je djala k’ njemu: Sin, kai ſi ti namu[!] taku ſturiu? (EvL 1780: 34) V Tdv. je uporabljena nereducirana dvojinska oblika vaju. Poita v’meſtu, inu vaju bo en zhlovek ſrezhau, te neſe en verzh vode, poita sa njiem v’ to hiſho, v’katiro on noter poide [..] Inu on bo vama pokasau enu veliku vezhierjemeſtu napraulenu, tam nam perpravita (EvL 1780: 79) V drugem primeru, kjer je bil v predhodnih izdajah uporabljen T 2dv. (pri Pohlinu vaj, pri predhodnikih pluraliziran v vas), pa je Gutsman delno spremenil strukturo in zaimek izpustil. Hodita sa mano, hodita sa mano, inu hodita sa meno, inu inu jeſt ozhem vas jeſt vaj otshem ſturiti jes ozhem ſturiti, de ſturiti, de bota k’ribzham teh ludy bota ribizha teh ludi ribizha teh ludy (EvL 1777: 218) (EvL 1780: 198) (EvL 1741: 288–289) Dvojnično obliko M 1dv. iz prejšnjih izdaj je Gutsman ohranil. Inu ona ſta njega permurala, inu djala: oſtani per naſs, kir ſe she mrazhi, inu den ſe je nagniu. […] Inu ona ſta med ſebo djala: al ni nainu ſerze v’nama gorezhu bilu (EvL 1780: 114) 9.1.6.2.3 V množini odstopa mestnik, kjer kot v EvL 1741 najdemo orodniškima enaki obliki nami in vami, le da je njuna raba še doslednejša; izvirna mestniška oblika vas je ohranjena le ob predlogu pri. kateri je zhes vſe, inu ſkusi katiri je zhes uſe, inu katiri je zhes vſe inu vſe, inu noter v’naſs vſeh ſkus uſe, inu v’nas ſkus vſe, inu v’nami (EvL 1741: 261) uſih (EvL 1777: 197) vſeh (EvL 1780: 179) Zhe je mogozhe, inu Zhe je mogozhe, inu Zhe je mogozhe, inu kulikur na vaſs leshy, kar per vas ſtoji, koliker na vami leshi, imejte myr is vſemi imejte myr is usimi imeite mir se vſemi ludmy (EvL 1741: 49) ludmy (EvL 1777: 38) ludmi (EvL 1780: 37) 308 Katoliški lekcionarji od 1612 do 1833 in Dalmatinov prevod Biblije Akú vy v’meni Aku v’ meni Al vi bote meni oſtánete, inu moje oſtanete, inu moje oſtali, inu moje beſséjde u’vami beſede v’vas beſiede vu vami oſtánejo, proſsíte oſtanejo: karkol boſte bojo oſtale, karkoli karkúli hozhte otli, boſte proſili, inu bote proſili, tu ſe (EvL 1741: 275) ſe vam bo sgodilu bo vam sgodilu (EvL 1777: 248) (EvL 1780: 232) pole jeſt ſem per vas polej jeſt ſim per polei jes ſem per vas vſe dni do konza tiga vas uſe dni noter da vſe dni do konza tega ſveita (EvL 1741: 210) konza tęga ſvejta ſvieta (EvL 1780: 140) (EvL 1777: 158) 9.1.6.2.4 Največ oblikovnih odstopanj najdemo pri tretjeosebnem zaimku. 9.1.6.2.4.1 V R in Ted. 3m se ob prevladujočem njega pojavlja tudi koroška narečna oblika nja, enkratna pojavitev kratke tožilniške oblike ge ob ga pa je verjetno napaka. Inu Pilatush je piſau enu piſmu sgorai, kaker njegove ſmerti urshah, iuu[!] je tiſtu gor na kriſh sverha nja glave poſtaviu (EvL 1780: 102) Inu ſo ga v’lize bili, inu v’nja pluvali (EvL 1780: 97) kader bojo njega she otepli, bojo ge vmorili (EvL 1780: 54) V Med. 3ms je kot v slovnici Gutsman uvedel od dajalnika različno obliko njemi (prim. 8.4.4), ki je zamenjala tudi posebno obliko za srednji spol njim iz EvL 1741. Izjemoma pa njemi najdemo tudi v dajalniku, kjer je sicer dosledno rabljena oblika njemu (kratka mu ni izpričana). bodi njegovu ſtanuvanje puſtu, inu ne bodi nikogar, kiri bi v’ njemi prebivau (EvL 1780: 217) Inu oni ſo njemi naprei poloshili en koſs od ene pezhene ribe, inu ſatouja. Inu on je vseu, inu je jiedeu pred njimi (EvL 1780: 116) V D in M 3ž je posplošena oblika njej. Inu Angel je k’ njei noter ſtopiu, inu djau: Zheſhena ſi gnade pouna: Goſpud je s’tebo (EvL 1780: 222) Sakai tu, kar je v’ njei rojenu, je od ſvetega Duha (EvL 1780: 220) V Ted. 3s pa je poleg dolge oblike njega in kratke oblike ga, enake moški tožilniški in rodilniški obliki, rabljena tudi posebna koroška narečna kratka oblika jo, ki je enaka ženski tožilniški kratki obliki in jo je Gutsman navedel tudi v slovnici poleg onu (prim. 8.4.4). En ſejavez je vunkai ſheu ſjati ſvoje ſeme. Inu v’tem, kader je ſjau, je enkatiru padlu sraven pota, inu je bilu pozepetanu, inu tize pod nebam ſo ga posobale (EvL 1780: 51) poite, inu dobru baraite po tem dieteti: inu kader jo naidete, taku meni ſpet poveite, da jes tudi pridem, inu tiſtu molim […] iuu[!] ſo naſhli to diete s’Mario njegovo materjo […] inu ſo dolpadli, inu ſo njega molili (EvL 1780: 30) Največ variacij je v Oed. 3ms, kjer ob najpogostejši obliki njiem s koroškim dvoglasnikom344 večkrat najdemo tudi njem s posplošenim e iz drugih sklonov, izvirno njim pa je uporabil le v dveh primerih. 344 Po Neweklowskem (2013: 160) je Gutsman uvajal ie za akutirani in cirkumflektirani jat ter v nekaterih primerih za dolgi padajoči e, ki je po Toporišiču (2000: 306) tudi v Oed. 3ms njem. Po 309 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Njegovi mieſtniki (ali purgarji) ſo pak njega ſourashili, inu ſo sa njim poſlali, inu ſo puſtili njemu povedeti (EvL 1780: 265) Sakai mi ſmo sh’ njem vred pokopani ſkus kerſt v’ to ſmert […] Sakai zhe ſmo mi s’hnjiem vred saſajeni kaker on v’ njegovo ſmert, taku bomo tudi temu gorvſtajenju enaki. Letu kir mi viemo, da je naſh te ſtari zhlovek sh’ njem vred krishan, da to grieſhnu telu bode resdjanu (EvL 1780: 153–154) 9.1.6.2.4.2 V Idv. 3m je distribucija s števnikom podaljšanih in nepodaljšanih oblik pretežno enaka kot v EvL 1741, le v enem primeru je ona dva zamenjal z nepodaljšano ona. Rodilnik in tožilnik sta kot pri Pohlinu in tudi Paglovcu večinoma pluralizirana, le v enem primeru je Gutsman v tožilniku spet uvedel dvojinsko obliko, in sicer iz naslonske oblike z dodatkom vzglasnega n- nastalo nju (Ramovš 1952: 91). Inu ona ſta ſe med ſebo pogovarjala od vſeh teiſteh rezhi, katire ſo ſe godile. Inu permerilu ſe je, kader ſta taku vkup pounala, inu ſe ſpraſhuvala, ſe je JEsus k’ njima perblishau, inu je sh’ njima ſheu. Njih ozhi pak ſo bile sadershane, da ga niſta ſposnala (EvL 1780: 112) on je nyh poklizal. on njeh ie poklizov. on je nju poklizau. Ona dva pak ſta Ona dva pak ſta Ona ſta pak jadernu sdaici sapuſtila sdajzi mreshe sapuſtila mreshe inu mreshe, inu ſvoiga popuſtila, inu Ozhę ta, ſvoiga ozheta, inu ozheta, inu ſta ſhla sa ter ſta ſhla sa njim ſta ſhla sa njiem nym (EvL 1741: 289) (EvL 1777: 219) (EvL 1780: 199) Pohlinove dolge in Paglovčeve kratke rodilniškim enake oblike je v Tdv. zamenjal s kratkimi izvorno tožilniškimi. Peita v’to vaſs, pejta v’to vas, katira poita v’ to veſs, katera pruti vama vama naſpruti leshy, katira vama napruti leshy, inu sdaici inu sdajzi boſta eno leshi, inu kmalu bota neſhla eno per- pervesano oslizo ne- bota naſhla eno vesano Oſlyzo, inu shla, inu enu shebę, pervesano oſlizo, inu enu shebe per nie: te per nje: odveshita enu shrebe per njei. odveshita, inu perpe- njeh, inu njeh k’ odveshita, inu per- laita ijh k’meni: inu meni perpelita: inu pelaita je k’ meni: aku kdu kei k’vama aku vama bo kedu inu kader vama kedu porezhe, rezita, ta kaj rekuv, rezhita: kai porezhe, rezita: Goſpud ijh poter- Žde Goſpud njeh Goſpud jih potre- buje: inu on vam ijh potrebuje, inu sdajzi buje, inu on je bo bo sdaici puſtil njeh bo ſpuſtuv jadernu ſpuſtiu (EvL 1741: 98) (EvL 1777: 75–76) (EvL 1780: 73–74) Le v enem primeru, kjer dvojinskost zgleda ni nedvoumno potrjena,345 najdemo dolgo rodilniški enako obliko njih. mnenju Irene Orel (pisna komunikacija) bi lahko šlo tudi za vpliv sklanjatve kazalnega zaimka ta, ki ima v Tinjski pesmarici izpričano dvojnico Oed. 3ms tiem ob tem. V EvL 1780 ta oblika kazalnega zaimka ni izpričana. 345 V sobesedilu namreč dvojinskost ni nedvoumno potrjena (prim. 3.3). Odlomek je izpričan še v EvL 1715, kjer je oblika enaka kot v EvL 1741: »Nejſte li brali, de katéri je zhlovéka ſturil od sazhétka, yh je ſturil moshá inu shenó?« (EvL 1715: 263–364). V DB 1584 je struktura drugačna, v podrednem stavku je uporabljena ednina: »Néſte li brali, de ta, kir je v’sazhetki zhlovéka ſturil, je ſturil, de ima en Mosh inu ena Shena biti« (DB 1584: Mt 19,4). 310 Katoliški lekcionarji od 1612 do 1833 in Dalmatinov prevod Biblije Niſte le brali, de kateri je zhloveka al vi niſte brali, da, katiri je zhloveka ſturil od sazhetka, yh je ſturil mosha, ſturiu od sazhetka, njih je ſturiu mo- inu sheno? (EvL 1741: 311) sha inu sheno? (EvL 1780: 215–216) Pluralizirano dvojinsko obliko je uvedel tudi v primeru, kjer je bila v prejšnjih dveh izdajah bodisi izvirna tožilniška oblika z reduciranim končnim - u ali reinterpretirana kot Ted. 3ž njo (prim. 9.1.3.2). Inu ſta perpelala to Inu ſta oslizo inu Inu ſta perpelala to oſlyzo, inu to shebe: shebę perpelala: inu oſlizo inu shrebe. inu ſo poloshili ſvoje ſta poloshila ſvoje Tam ſo na nje oblazhilu na nyo, oblazhilu na njo, ter poloshili ſvoje inu ſo niega gori ſta njega goripoſadila obla zhile, inu ſo poſsadili (EvL 1741: (EvL 1777: 76) njega gorpoſadili 98–99) (EvL 1780: 74) V Odv. 3mžs pa po enkrat najdemo običajno obliko njima in obliko jima brez vzglasnega n-. Inu ona niſta to beſiedo saſtopila, katiro je on k’njima govoriu. Inu on je sh’jima dolſheu, inu je priſheu v’Nazareth, inu je biu njima podloshen (EvL 1780: 34) Inu ona ſta ſe med ſebo pogovarjala od vſeh teiſteh rezhi, katire ſo ſe godile. Inu permerilu ſe je, kader ſta taku vkup pounala, inu ſe ſpraſhuvala, ſe je JEsus k’njima perblishau, inu je sh’ njima ſheu. Njih ozhi pak ſo bile sadershane, da ga niſta ſposnala (EvL 1780: 112) 9.1.6.2.4.3 Morda gre za obliko brez vzglasnega n- tudi v primeru sa jih veliku; ob posamo-staljenih nedoločnih števnikih je sicer dosledno rabljena oblika njih. leta je moja kri tega novega teſtamenta, katira bo sa vaſs inu sa jih veliku prelita k’odpuſhanju teh griehou (EvL 1780: 80) Imn. 3s je kot pri Pohlinu feminiziran, v R in Mmn. 3mžs posebnosti ni, v D in Omn. 3m pa se pojavita obliki s posplošenim e iz edninske paradigme njem in sh’njemi. nebeſe ſo tvojeh roh[!] delu. Teiſte bojo minile, ti pak boſh oſtau; inu one ſe bojo kaker enu oblazhilu poſtarile: inu kaker eno odejo boſh ti nje premeniu, inu one ſe bojo premenile (EvL 1780: 14) Kedu, mieniſh, je en svieſt inu pameten hlapez, katirega je Goſpud zhes ſvojo drushino poſtaviu, da bi njem jedbo dau ob ſvojem zhaſi? (EvL 1780: 243) zhes oſem dni ſo ſpet notre bili njegovi Jogri, inu Thomash sh’njemi (EvL 1780: 119) V dajalniku množine Gutsman ni upošteval Pohlinovih spolsko razlikovalnih oblik, odpravil je tudi ženskospolsko obliko njem, ki je bila izpričana v izdajah vse od EvL 1612. JEsus pak ſe je oserl pruti njem, inu JEsus pak ſe je oberniu pruti njim, je rekuv: Vi hzhyre Jerusalem, najo- inu je rekeu: Vi hzhere Jerusalem, ne kajte ſe zhes mene, temuzh jokajte ſe jokaite ſe zhes me, temuzh Jokaite ſe ſame zhes ſebe, inu zhes ſvoje otroke ſame zhes ſebe, inu zhes vaſhe otroke (EvL 1777: 112) (EvL 1780: 101) 311 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma V tožilniku pa se (morda kot zavrnitev Pohlinove posplošitve rodilniški enake oblike njeh < njih) spet krepi raba starih tožilniških oblik nje in je, tudi v primerih, kjer sta bili v več predhodnih izdajah rabljeni obliki njih in jih, čeprav je na nekaterih mestih ti vseeno ohranil. Pogledeite tyze pod nebam, sakai one Pogledaite tize pod nebam; sakai na ſejejo, nashaniejo, inu na ſpravlajo one ne ſejejo, ne shenjejo, inu ne v’ skednie, inu vaſh nebeſhki Ozha ſpraulajo v’ſkednje, inu vaſh yh vender shivy (EvL 1741: 253) Ozha nebeſhki nje vunder shivi (EvL 1780: 173–1722) Na nyh ſadju yh imate posnati […] Na njih ſadju nje imate posnati Satu imate vy nie na nyh ſadju […] Satu imate vi nje na njih ſadju ſposnati (EvL 1741: 232–233) ſposnati (EvL 1780: 157) vuzhite vſe ludy; kerſtite yh v’imeni vuzhite vſe ludi: kerſtite nje v’jimeni Ozheta, inu Synu, inu ſvetiga Duha: Ozheta inu ,Sina inu ſvetega Duha: inu inu yh vuzhite derſhati vſe taiſtu, kar vuzhite je dershati vſe, kar ſem vam ſem vam sapovedal (EvL 1741: 210) sapovedeu (EvL 1780: 140) inu je nyh ispraſhoval, kie bi imel inu je njih ſpraſhuvau, kei bi imeu Chriſtus rojen biti […] inu je nyh Chriſtus rojen biti […] Inu je jih poſlau poſlal v’Bethlem (EvL 1741: 40–41) v’Bethlehem (EvL 1780: 29–30) 9.1.7 Lysti inu evangelia 1787 Lysti inu evangelia Jurija Japlja (1787) uvajajo novo obdobje izdaj lekcionarja, saj predstavljajo prvi večji odmik od Dalmatinove predloge. Priredil jih je namreč po svojem in Kumerdejevem prevodu Nove zaveze (1784, 1786), pri katerem pa naj bi po Brezniku (1917: 333) upoštevala poleg Dalmatina tudi izdaje evangelijev in listov iz let 1612, 1741 in 1777;346 besedilo iz Biblije je le pisno prilagodil. Breznik poudarja, da Japelj besedila ni na novo prevajal, ampak je v Dalmatinovem besedilu le izboljšal posamezne izraze, konstrukcije, fraze in posamezne stavke, »podlaga je ostala Dalmatinova in to posebno v jezikovnoformalnem oziru« (prav tam). Na tem lekcionarju po Brezniku slonijo vse nadaljnje izdaje v 19. stoletju. 9.1.7.1 Kot pri Pohlinu najdemo pri zaimkih nedosleden zapis t. i. repkovega ę, in sicer tako za ozki kot redko za široki naglašeni e (D 1ed. męni (str. 264), Red. 3ž in Tmn. 3mžs nję, D in Med. 3ž njęj, Imn. 3žs onę). Množinske imenovalniške oblike so spet kot v EvL 1741 zapisane s končnim (enako zaimenski del I 1dv. my dva), prav tako končni s s <ſs>. V nasprotju z EvL 1741 je dosleden zapis j in ń, izjema je samo zaporedje ń + i, kjer občasno najdemo tudi (R in Tdv. 3m niju, D in Odv. nima (str. 209), Ddv. nijma (str. 72)), v enem primeru za ń + ij tudi (Rdv. nyu (str. 209)) in za ji (Tmn. 3m yh (str. 55)). 346 »Tako je imel pred seboj vse, kar so prejšnji prireditelji dobrega uvedli. Vendar pa je mnogokrat preziral resnične poprave svojih prednikov, zlasti Pohlinove, ter je iznova prepisoval jezikovne in stvarne napake iz Dalmatina« (Breznik 1917: 33). 312 Katoliški lekcionarji od 1612 do 1833 in Dalmatinov prevod Biblije 1ed. 2ed. Zp 3mžs m s ž I jest ti Ied. on onu ona R mene, me tebe, te sebe Red. njega, ga nje D meni tebi sebi, si Ded. njemu njej T mene, tebe, sebe, Ted. njega, njega, njo, me te se ga, -jn ga/je jo M meni tebi sebi Med. njemu njej O mano tabo sabo Oed. njim njo 1dv. 2dv. I mi dva / Idv. ona/ / / ona dva R naju / Rdv. njiju/njih D nama vama Ddv. njima T / vaju Tdv. njiju, jih M nama / Mdv. / O nama / Odv. njima 1mn. 2mn. I mi vi Imn. oni one one R nas vas Rmn. njih, jih D nam vam Dmn. njim, jim T nas vas Tmn. nje/njih, jih M nas vas Mmn. njih O nami vami Omn. njimi Preglednica 82: Oblike osebnih zaimkov v EvL 1787 9.1.7.2 Glasovnih posebnosti ni, na oblikovni ravni pa so bile pri edninskih zaimkih, ki ne izražajo spola, v izdaji orodniške oblike spet poenotene kot pri Paglovcu, torej s korenskim a in brez dodane členice ( mano, tabo, ſabo). Prav tako so bile poenotene oblike 1dv. in 2dv., kjer so bile vse pluralizirane oblike iz prejšnjih izdaj zamenjane z izvornimi dvojinskimi, pri čemer je bil v enem primeru spremenjen sklon (mestnik pri nas > orodnik z nama). Obliki R 1dv. in T 2dv. sta spet nereducirani: naju, vaju. Inu ona ſta niega permorala, inu Inu ona ſta njega permorala, rekozh: diala: Oſtani per naſs, sakai ſe Oſtani s’ nama; sakaj je vshę pruti mrazhy […] Ni li naju ſerze v’nama vęzheru […] Ali ny bilu naju ſerze gorelu, kader je on s’nama na poti gorezhe v’ nama, kadar je on na pôti govoril, inu je nama Piſma iskladal? s’ nama govoril, inu kadar je nama (EvL 1741: 172–173) Piſma ràskladal? (EvL 1787: 124) Peita v’to meſtu inu vaje bo en zhlo- Pojdita v’męſtu, inu vaju bo en zhlo- vik ſrezhal, ta neſſe en verzh vode vek ſręzhal, kateri en verzh vode (EvL 1741: 102) poneſse (EvL 1787: 77) Hodita sa mano, inu inu jeſt ozhem Hodita sa mano, inu jeſt bom vaju vas ſturiti, de bota ribizha teh ludy ſturil ribizha tih zhlovękov (EvL 1741: 288–289) (EvL 1787: 209) 313 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Tudi v množini ni posebnosti, v mestniku sta dosledno uporabljeni stari obliki nas, vas. Pri tretjeosebnem zaimku se edninske oblike v večini skladajo z DB 1584, v D in Med. 3ž je dosledno rabljena oblika njej, v Med. 3ms pa dajalniški enaka njemu, tudi v primeru, kjer je bila še v EvL 1741 za srednji spol rabljena starejša oblika njim. Njih ſtanovanje ima puſtu poſtati, inu obeden nima v’ njemu prebyvati (EvL 1787: 228) Posebnost je še ponovna pojavitev neosebne rabe stare tožilniške oblike je (prim. 9.3.5) kot v izdajah do vključno Hipolita. V drugih primerih je tožilniška oblika za srednji spol enaka rodilniški. ne vęjm, ali v’ teleſsi, ali svunaj teleſsa, Bog je vej (EvL 1787: 48) Več odstopanj je v dvojini, kjer v nasprotju z dvojinskima zaimkoma, ki ne izražata spola, še vedno najdemo pluralizirane oblike. V imenovalniku je (drugače kot pri Pohlinu, ki je krepil rabo podaljšane oblike) v enem primeru podaljšana oblika ona dva iz EvL 1741 zamenjana z nepodaljšano ona. Natu ſta ona dva JEsuſovu tellu Ona ſta tedaj Jęsuſovu telu vsęla, vsela, inu ſta taiſtu obvila v’zhiſtu inu toiſtu v’ tanzhizhe s’ diſhęzhimi platnu (EvL 1741: 163) masilami savila (EvL 1787: 117) V rodilniku pa ob prevladujoči obliki njiju najdemo tudi dva primera iz množine posplošene oblike njih (v istem odlomku). Inu pergodilu ſe je kadar ſta ſe ona pogovarjala, inu ſe ispraſhovala: Je tudi Jęsus k’njima ſe perbliſhal, inu je s’ njima ſhal. Niju ozhy pak ſo bilę sadershane, de ga niſta ſposnala […] kadar je on s’ njima per mysi bil, je on kruh vsęl, inu ga je poſvętil, inu slomil, inu njima dal. Njih ozhy pak ſo ſe odperle, inu ona ſta njega ſposnala: Inu on je spred njih ozhy sginil […] Inu ona ſta pravila, kaj ſe je bilu na poti sgodilu: Inu kaku je bil od niju v’ lomlenji tiga kruha ſposnan (EvL 1787: 122, 124–125) Distribucija pluraliziranih in izvirnih rodilniških dvojinskih oblik se razlikuje od vseh predhodnih izdaj EvL, ujema pa se z Japljevo Biblijo, ki ima v tem primeru ravno nasprotne rešitve kot DB 1584. Tedaj ſo ſe nyu ozhy odpèrle, inu ſta Njih ozhy pak ſo ſe odpèrle, inu ona ga posnala, inu on je sginil spred nyu ſta njega ſposnala: Inu on je ’spred (DB 1584: Lk 24,31) njih ozhy sginil (EvL 1787: 124) Inu ona ſta nym po redi pravila, kaj Inu oná ſta pravila, kaj ſe je bilú na ſe je bilu na poti sgudilu, inu koku je pôti sgodilu: Inu kakú je bil od niju on bil od nyh posnan, pèr tem, ker je v’ lomlenji tiga kruha ſposnán Kruh lomil (DB 1584: Lk 24,35) (EvL 1787: 124–125) Kratka rodilniška dvojinska oblika je pluralizirana ( jih), enake oblike prevladujejo tudi v tožilniku, dva izpričana primera dolgih oblik ob predlogih pa sta izvorno dvojinska. tedaj je on dva ſvoja Jogra poſlal, inu je rękal k’ njima: Pojdita v’to vaſs, katera je pruti vama, inu sdajzi bota neſhla eno oſlizo pervesano inu en[!] shrebę per njęj, odvęshita, inu perpelajta jih k’meni. Inu aku kdo vama kaj porezhe, taku rezita, de jih Goſpod potrebuje, inu on jih 314 Katoliški lekcionarji od 1612 do 1833 in Dalmatinov prevod Biblije bo sdajzi ispuſtil […] Ta Jogra pak ſta ſhla, inu ſta ſturila, kakor je nijma Jesus vkasal. Inu ſta perpelala oſlizo, inu shrebę, inu ſo poloſhili ſvoje oblazhila na niju, inu ſo njega gori poſadili (EvL 1787: 72) Inu onv ſo loſsali zhes niju, inu loſs je padel na Mathia, inu on je bil perſhtęt k’tim enajſt Apoſtelnam (EvL 1787: 229) V množini je imenovalnik srednjega spola še naprej izenačen z ženskospolsko obliko ( onę), v tožilniku pa prevladujejo stare tožilniške dolge oblike nje ob rodilniškim enakih kratkih oblikah jih. Rodilniški enaka dolga oblika njih je uporabljena le v enem primeru, kjer ni imela neposredne predloge ne v DB 1584 ne v prejšnjih izdajah EvL (do EvL 1741 je bila rabljena kratka oblika jih, pri Pohlinu njeh z drugačno stavo in pri Gutsmanu nje). pole, en ſvital oblak je nje obſenzhil (DB 1584: Mt 17,5) pole en ſvetau oblak ijh je obſenzhil (EvL 1741: 81) polej! en ſvitli oblak njeh je obſhenzhuv (EvL 1777: 63) pole en ſvital oblak je njih obſęnzhil (EvL 1787: 60) 9.1.8 Listi inu Evangelji 1809 Nove izdaje EvL iz leta 1809, pri kateri je kot avtor prav tako naveden Japelj, čeprav je umrl dve leti pred tem, Breznik posebej ne označuje, pri opisu omeni samo, da je vključevala nove popravke (Breznik 1917: 333); pri primerih, ki jih navaja, pa to izdajo omenja kot prvo, ki je prinesla nekatere izboljšave predvsem v skladnji.347 9.1.8.1 Pri osebnih zaimkih predstavlja izdaja iz leta 1809 delen odmik od stanja, kot je bilo vzpostavljeno v EvL 1787, zlasti na oblikovni ravni. Osnovni zapis oblik ostaja enak kot v prejšnji izdaji, najdemo pa posamezne odstopajoče zapise, npr. ob v končnem položaju imenovalniških oblik množinskih zaimkov, <ſ> ob <ſs> v končnem položaju (Mmn. v’naſ (str. 26)), Rdv. 3m in Rmn. 3mžs nijh ob prevladujočem njih, Tdv. niju). Spet so uvedena naglasna znamenja, ki pa so pri zaimkih omejena na naglašeni o (O 1ed. menój, 2ed. tebój, Zp ſebój, T in Oed. 3ž njó) in občasno rabo na predlogu ob navezni obliki povratnega zaimka ( ná ſe, sá ſe). Kot v EvL 1787 se za ozki e v posameznih sklonih nedosledno uporablja repkov ę. (Red. 3ž, Tdv. in Tmn. 3mžs nję, D in Med. 3ž njęj). 9.1.8.2 Večjih glasovnih odstopanj ni, le v Ded. 3m se v enem primeru pojavi oblika z delno reducirano končnico njemo, ki je bila izpričana v EvL 1672, a ne na istem mestu. Glede na enkratnost pojavitve (v neposrednem sobesedilu se še dvakrat pojavi nereducirana oblika D in Med. 3m njemu) gre verjetno za napako. ona bó njemu na proti priſhla kakor zhaſtita mati. Ona bó njemo kruh shivlenja, inu saſtópnoſti jęſtí dajala, inu ga bo napájala s’ vodo svelizhanſke modróſti: inu ſe bo v’ njemu vkoreninila (EvL 1809: 24) 347 Npr. odpravo zveze imeti + glagol za nemški sollen, omenja tudi odpravo odvečnega zaimenskega osebka ob osebnih glagolskih oblikah, ki naj bi ga v tej izdaji izločili pod vplivom Kopitarjeve slovnice, izdane istega leta (Breznik 1917: 334). 315 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 1ed. 2ed. Zp 3mžs m s ž I jest ti Ied. on onu ona R mene, me tebe, te sebe Red. njega, ga nje D meni, mi tebi sebi, si Ded. njemu njej/nje T mene, me tebe, te sebe, se Ted. njega, ga njo M meni tebi sebi Med. njemu njej O menoj teboj/tebo seboj Oed. njim njo 1dv. 2dv. I ma dva / Idv. ona / / R naju / Rdv. njih D nama vama Ddv. njima T / vaju Tdv. nje/njiju M nama / Mdv. / O nama / Odv. njima 1mn. 2mn. I mi vi, ve (ž) Imn. oni / one R nas vas Rmn. njih, jih D nam vam Dmn. njim T nas vas Tmn. nje M nas vas Mmn. njih O nami vami Omn. njimi Preglednica 83: Oblike osebnih zaimkov v EvL 1809 9.1.8.3 Na oblikovni ravni je v primerjavi s prejšnjo izdajo popolnoma spremenjen orodnik edninskih zaimkov, ki ne izražajo spola. Skoraj dosledno so rabljene oblike s korenskim e in dodano poudarjalno členico ( menoj, teboj, ſeboj), le v enem primeru najdemo obliko brez končnega - j ( tebó (str. 15)) v molitvi pred evangelijskim odlomkom. Nedosledno rabljena naglasna znamenja kažejo na končniški naglas. V I 1dv. je oblika midva, ki je bila uporabljena v vseh prejšnjih izdajah, spremenjena v ma dva z dvojinskim zaimenskim delom, kot ga je v svoji slovnici uveljavil Pohlin, morda po naliki z Idv. 3m ona (prim. 8.3.1.2), a tu še vedno z dodanim števnikom. Drugih sprememb v paradigmah 1dv. in 2dv. v primerjavi z EvL 1787 ni. V množinski paradigmi je novost posebna spolsko razlikovalna oblika za ženski spol ve v I 2mn. Za I 1mn. oblika ni izpričana. Nikar ſe nepreſtraſhite: vy yſhete Nikar ſe ne preſtraſhite: ve jiſhete Jesuſa Nazarenſkiga tiga krishaniga Jesuſa Nazarenſkiga krishaniga? (EvL 1787: 120) (EvL 1809: 124) Pri tretjeosebnem zaimku je v ednini edino odstopanje enkratna raba oblike nje v Ded. 3ž, kot jo najdemo pri Paglovcu in Pohlinu, ob sicer doslednem njej. Ker je bila v prejšnjih izdajah na tem mestu rabljena rodilniška oblika ob predlogu od, je možno, da gre za napako (izpust predloga). 316 Katoliški lekcionarji od 1612 do 1833 in Dalmatinov prevod Biblije Maria ſi je ta nar bolſhi dęjl isvolila, Maria ſi je nar bólſhi dejl isvolila, katęri ne bo od nję vsęt (EvL 1787: 266) kateri ne bó nje uset (EvL 1809: 271) Bistveno spremenjena pa je dvojinska paradigma, kjer sta bili v imenovalniku moškega spola (obliki za ženski in srednji spol nista izpričani) preostali dve pojavitvi podaljšane oblike s števnikom spremenjeni v nepodaljšano. Ona dva pak ſta sdajzi ſvoje mręshe Ona pak ſta sdajzi mreshe sapuſtila, sapuſtila, inu ſta ſhla sa njim […] inu ſhla sa njim […] Ona pak ſta Ona dva pak ſta sdajzi ſvoje mręshe sdajzi mreshe inu ozheta sapuſtila, inu Ozhęta sapuſtila, inu ſta ſhla sa inu ſhla sa njim (EvL 1809: 216) njim (EvL 1787: 209) Rodilnik je spet popolnoma pluraliziran, vse dvojinske oblike iz EvL 1787 so bile spremenjene v množinske. Dvojinski obliki v dajalniku in orodniku sta kot v drugih izdajah ohranjeni, v tožilniku pa so bile pluralizirane kratke oblike iz EvL 1787 zamenjane s pluralizi-ranimi dolgimi oblikami; le en primer ohranjene dvojinske oblike ob predlogu iz prejšnje izdaje je ostal dvojinski tudi v EvL 1809. Pojdita v’to vaſs, katera je pruti Pojdita v’ to vaſs, katera je proti vama, inu sdajzi bota neſhla eno vama, inu sdajzi bota naſhla oſlizo oſlizo pervesano inu en[!] shrebę pervesano inu shebe per njej; odve- per njęj, odvęshita, inu perpelajta shita, inu perpelita nje k’ meni: inu jih k’meni. Inu aku kdo vama kaj aku kdo vama kaj porezhe, rezita, de porezhe, taku rezita, de jih Goſpod Goſpod nje potrebuje,;[!] nu on bo potrebuje, inu on jih bo sdajzi ispuſtil nje sdajzi ispuſtil […] Jogra pak ſta […] Ta Jogra pak ſta ſhla, inu ſta ſhla, inu ſturila, kakor je njima Jesus ſturila, kakor je nijma Jesus vkasal. ukasal. Inu ſta perpelala oſlizo, inu Inu ſta perpelala oſlizo, inu shrebę, shebe; inu ſo poloshili ſvoje oblazhila inu ſo poloſhili ſvoje oblazhila na na niju, inu njega gori poſadili niju, inu ſo njega gori poſadili (EvL 1809: 78) (EvL 1787: 72) Inu kadar je on od tam napręj ſhal, Inu kadar je od tam naprej ſhal, je vidil dva druga brata, Jakoba je vidil dva druga brata, Jakoba Zebedeoviga, inu Joannesa njega Zebedejoviga, inu Joannesa njega brata v’ zholni s’ nyu Ozhętam brata, v’ zholni s’ njih ozhętam Zebedeam, kir ſo ſvoje mręshe Zebedejam, kir ſo ſvoje mreshe popravlali: inu on jih je poklizal popravlali: inu je nje poklizal (EvL 1787: 209–210) (EvL 1809: 216) Inu ony ſo loſsali zhes niju, inu loſs je Inu ſo loſali na nje, inu lóſs je padèl padel na Mathia (EvL 1787: 229) na Matia (EvL 1809: 235) Enako zamenjavo kratkih oblik z dolgimi najdemo tudi v Tmn. 3mžs, kjer je enotno rabljena oblika nje. Inu on ſe je supet vernil, inu jih je Inu kadar ſe je vernil, najde nję ſpet ſpiozhe neſhal: Sakaj njih ozhy ſo bile ſpiózhe, (sakaj njih ozhy ſo bile polne polne dremote, inu niſo vedili, kaj bi dremote,) inu oni niſo vędili, kaj bi njemu odgovorili. Inu on jih je popuſtil, njemu odgovorili. Tedaj je nję popuſtil, inu je supet prozh ſhal (EvL 1787: 85) ſpęt prozh ſhal (EvL 1809: 91–92) Letęmu vratar odpre, inu ovzę po temu uratar odpré, inu ovze njega glaſs imęni klizhe, inu jih vun vodi ſliſhjo, inu ſvoje ovze po imeni klizhe, (EvL 1787: 149) inu nje vùn vodi (EvL 1809: 154) 317 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Nasprotno je v rodilniku ohranjena tudi kratka oblika jih, za dajalnik pa kratka oblika spet ni izpričana, saj je bila zamenjana z dolgo. Inu aku bodo kaj ſtrupęniga pyli, aku bodo kaj ſtrupeniga jim ne bo ſhkoduvalu (EvL 1787: pili, njim ne bo ſhkoduvalu 210–211) (EvL 1809: 146) 9.1.9 Berila, listi, in evangelji 1816 Za novo izdajo lekcionarja je leta 1816348 poskrbel Matevž Ravnikar. Po Brezniku (1917: 333–334) jo je »stilistično in semtertja frazeologično jako dvignil […] in prvič pokazal, kako se slovenski piše«: dosledneje kot predhodniki je odpravljal nedoločni člen, prvi je pravilno rabil povratni svojilni zaimek,349 dosledno uvedel rodilnik ob nikalnici itd. Pri osebnih zaimkih najdemo v Ravnikarjevi izdaji novosti zlasti na pisni in oblikovni ravni. 9.1.9.1 Na ravni zapisa je sprememba ponovna uvedba zapisa I 1mn. in 2mn. z namesto , včasih je označen še z ostrivcem ( mí, ví). Pri Imn. 3m se ostrivec ne uporablja ( oni). Ne najdemo več repkovega ę, ozki naglašeni e je variantno prav tako označen z ostrivcem (Red. 3ž ter Tmn. 3mžs njé in nje), pojavlja pa se zapis naveznih oblik tretjeosebnega zaimka z vezajem ( préd-ſe in pred ſe, va-nj in vanj, nad-nj, pred-nj). Le v enem primeru najdemo tudi zapis s krativcem (O 2ed. tebòj : tebój). Zdi se, da različni diakritični zapisi v orodniku ne odražajo tudi izgovornih različic, saj se v neposrednem sobesedilu in ob istem predlogu pojavijo kar trije variantni zapisi. inu zhaſt Goſpodova je nad tebòj gori ſhla. Sakaj glejte, tàma bó semlo pokrila, inu nozh ludſtva; nad téboj pak bo Goſpod gori ſhal, inu njegova zhaſt ſe bó v’ tebi vidila. Narodi bodo v’ tvoji luzhi hodili, inu krajli v’ ſvitlobi nad tebój gori gredózhi (EvL 1816: 16) Na drugih mestih naglasna znamenja niso uporabljena, zato ni mogoče določiti, kateri od zgornjih zapisov je bil najustreznejši glede na izgovor. Opazimo lahko tudi večjo nedoslednost pri zapisu končnega -s (pogosteje <ſ> ob še vedno prevladujočem <ſs>: naſs in naſ, vaſs in vaſ), izjemoma končnega j (Med. 3ž njei (str. 163)), nekaj odstopanj je pri zapisu ń (Ted. 3m njiega (str. 4); ń + i izjemoma (Tdv. 3m niju)), sklop najdemo zapisan tudi z (Tmn. 3mžs ih (str. 112)), če v tem primeru ne gre za dvojnico ih, kot jo navaja Metelko (gl. 8.9.3). 348 Izšla je vzporedno z drugim delom njegovih bolj znanih Zgodb iz svetega pisma za mlade ljudi ( Sgodbe noviga sakona. Od Kristusoviga rojstva, do njegoviga terplénja, 1816). 349 Da je Dalmatinova raba osebnih svojilnih zaimkov namesto povratnega svojilnega zaimka (in občasno obratno) odstopala od sočasnega ljudskega jezika, dokazuje Recljev prevod Gorskih bukev, kjer je distribucija povratnih in osebnih svojilnih zaimkov enaka kot v sodobnem slovenskem knjižnem jeziku (prim. Jelovšek 2021: 186). 318 Katoliški lekcionarji od 1612 do 1833 in Dalmatinov prevod Biblije 1ed. 2ed. Zp 3mžs m s ž I jest/jes ti Ied. on onu ona R mene, me tebe, te sebe Red. njega, ga nje, je D meni, mi tebi sebi, si Ded. njemu, mu njej, ji T mene, me tebe, te sebe, se, -se Ted. njega, ga, -nj njo, jo, -njo M meni tebi sebi Med. njemu njej O menoj teboj seboj Oed. njim njo 1dv. 2dv. I ma dva / Idv. ona/ona dva / / R naju / Rdv. nju/njih D nama vama Ddv. njima, jima/jih T / vaju Tdv. nju/nje/n(j)iju, -nje M nama / Mdv. / O nama / Odv. njima 1mn. 2mn. I mi vi, ve (ž) Imn. oni / one R nas vas Rmn. njih, jih D nam vam Dmn. njim, jim T nas vas Tmn. nje/njih, jih, -nje M nas vas Mmn. njih O nami vami Omn. njimi Preglednica 84: Oblike osebnih zaimkov v EvL 1816 9.1.9.2 Na glasovni ravni je edina posebnost spremenjena glasovna vrednost navezne oblike za Ted. 3m: namesto od Dalmatina do Japlja uveljavljenega -jn z vzhodnodolenjskim odrazom ń (čeprav ga občasno najdemo tudi pri Trubarju, prim. 5.2.1.1.1.1) je Ravnikar prvi uporabil -nj. Peter pak je od dalezh sa njim hodil noter v’ dvor viſhiga farja. Inu je va-nj ſhal, inu ſedel s’ ſlushabniki (EvL 1816: 49) 9.1.9.3 Bistveno več pa je oblikovnih sprememb. V I 1ed. je poleg tradicionalne oblike jeſt uvedena tudi jes, ki jo je uporabljal Gutsman in jo ima kot dvojnico v slovnici Kopitar, kot edino pa Vodnik. Orodniške oblike imajo kot v predhodni izdaji korenski e in dodano členico, odstopanj ni (edini odstopajoči primer v EvL 1809 je bil v molitvi pred odlomkom, ki je izdaja iz 1816 nima). V I 1dv. tudi tu najdemo obliko ma dva, ena od rodilniških oblik pa je spremenjena v svojilni zaimek, enak Pohlinovemu. Se tudi ti Boga ne bojiſh, ker ſi ravnu v’ takim obſojenji? inu ma dva ſizer po pravizi, ki ma dva prejemava po saſlushenji najih del; ta pak nizh hudiga ni ſturil (EvL 1816: 72) 319 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Na drugem mestu je osebni zaimek ohranjen, prav tako so ohranjene ostale izvorno dvojinske oblike 1dv. in 2dv. Inu ſta rekla med ſeboj; Ni li bilu naju ſerze gorezhe v’ nama, ki je po poti s’ nama govoril, inu nama piſma raslagal (EvL 1816: 86) Pri tretjeosebnem zaimku je novost velika krepitev rabe glasovno spremenjene navezne oblike -nj (tudi ob predlogih, ki se končajo na soglasnik, in sicer brez veznega samoglasnika, ki je še naprej izpričan samo ob predlogu v: nad-nj, va-nj/ vanj, pred-nj). Prvič najdemo tudi nedvoum no potrjeni navezni obliki v Ted. 3ž in Tmn. 3mžs; v prejšnjih izdajah se zaradi nestičnega zapisa pri kratkih oblikah namreč ni dalo določiti, ali je morda tudi pri ženskem spolu in v množini tretjeosebnega zaimka prihajalo do prenosa naglasa na predlog, ki je bil z naglasnimi znamenji izpričan pri naveznih oblikah zaimkov, ki ne izražajo spola. tedaj gre, inu ſi perusame ſedem drugih duhov, kateri ſo hujſhi, ku on, inu gredo vanjo, inu tam prebivajo (EvL 1816: 39) Nihzhe, ki je v’ ſkuſhnjavi, naj ne rezhe, de ga Bog vanjo mika (EvL 1816: 186) Vekoma shiveli bodo pravizhni; per Goſpodu je njih plazhilo, Narviſhiz ſkerbi sa-nje (EvL 1816: 195) Vse tri pojavitve naveznih oblik so v besedilih, ki jih v prejšnjih izdajah ni bilo, ali pa je struktura spremenjena.350 V odlomkih, ki so bili že v prejšnjih izdajah, najdemo običajni nestični zapis. Viſhi farji pak ſo useli ſrebernike, inu Viſhi farji pak ſo useli ſrebernike, inu rekli: Ne ſpodobi ſe jih v’ zerkovno ladjizo rekli: Ne ſpodobi ſe jih v’ zerkovno ladjizo vrezhi; to je zena krivi. So pak ſklenili, vrezhi: to je zena krivi. So pak ſklenili, inu kupili sa nje nivo lonzharjovo v’ inu kupili sa nje nivo lonzharjovo v’ pokopaliſhe ptujih (EvL 1809: 50) pokopaliſhe ptujih (EvL 1816: 50) Spremenjene oblike najdemo tudi v dvojini. Kot v prejšnji izdaji je v imenovalniku samo nepodaljšana oblika ona, v rodilniku pa najdemo v enem primeru dvojinsko rodilniško obliko nju, v drugem pa je ohranjena pluralizirana oblika njih. Nijh ozhy pak ſo bile sadershane, Nju ozhi pak ſo bile sadershane, de de ga niſta ſposnala. On pak je rekal ga niſta ſposnala, On pak je rekal njima: Kakuſhni ſo ty pogovori, jima; Kakuſhni ſо ti pogovori, ka- katere imata med ſeboj na poti, inu tere imata med ſeboj po poti, inu ſta ſta shaloſtna? […] Takrat ſo ſe njima shaloſtna? […] Takrat ſo ſe njima ozhy odperle, inu ſta njega sposnala: ozhi odperle, inu ſta ga sposnala: inu inu on je is-pred njih ozhy sginil on je is-pred njih ozhi sginil (EvL 1809: 126–127) (EvL 1816: 84–86) 350 Besedilo se razlikuje tudi od Japljevega prevoda Biblije: »Tèdaj on grę, inu k’ ſebi vsame ſędem drugih Duhóv, katęri ſo hujſhi, kakòr on, inu ony gredó nótèr, inu tam prebyvajo« (Lk 11,26); »Obedèn ne rezi, kadar bó ſkuſhan, de bó od Bóga ſkuſhan« (Jak 1,13); »Pravizhni pak bôdo na vekoma shivęli, inu per Goſpódu je njih plazhílu, inu Narviſhi sa njih ſkerby« (Mdr 5,16). 320 Katoliški lekcionarji od 1612 do 1833 in Dalmatinov prevod Biblije V navedenem odlomku je prvič v lekcionarjih izpričana tudi dajalniška kratka oblika jima,351 ki pa ni bila rabljena v naslonskem nizu, ampak je ostala na enakem mestu v stavčni strukturi kot dolga oblika v prejšnji izdaji. V naslednji povedi je uporabljena dolga oblika. V rodilniku in tožilniku kratkih oblik ni. Tudi v tožilniku je v primerjavi s predhodno izdajo ena od pluraliziranih oblik spremenjena v dvojinsko nju, druge so ohranjene. Ohranjena pa je tudi izvorna dvojinska oblika niju iz predhodnih izdaj. Pojdita v’ to vaſs, katera je proti Pojdita v’to vaſs, katera je proti vama, inu sdajzi bota naſhla oſlizo vama, inu sdajzi bota naſhla oſlizo pervesano inu shebe per njej; odve- pervesano inu shebe per njej; odve- shita, inu perpelita nje k’ meni: inu shita, inu perpelita nju k’ meni; inu aku kdo vama kaj porezhe, rezita, de aku kdo vama kaj porezhe, rezita de Goſpod nje potrebuje,;[!] nu on bo Goſpod nje potrebuje, nu on bo nje nje sdajzi ispuſtil […] Inu ſta perpe- sdajzi ispuſtil […] Inu ſta perpelala lala oſlizo, inu shebe; inu ſo poloshili oſlizo, inu shebe; inu ſo poloshili ſvoje oblazhila na niju, inu njega gori ſvoje oblazhila na niju, inu njega gori poſadili (EvL 1809: 78) poſadili (EvL 1816: 44) Inu ſo dva naprej poſtavili […] Inu Inu ſo dva pred ſe poſtavili […] ſo lóſali na nje, inu lóſs je padel na Inu ſo vadlali na nje, inu ſadelo je Matia, inu je bil perſhtèt enaiſtem Matia, inu je bil perſhtét enajstem Apóſtelnam (EvL 1809: 235) Apoſtelnam (EvL 1816: 148) V množini pa je v tej izdaji spet prišlo do nedosledne uvedbe rodilniški enake oblike njih v tožilniku, prav tako je rodilniški enaka kratka oblika ( jih), kot je veljalo že v prejšnji izdaji. Pri zamenjavi oblik nje iz prejšnje izdaje z njih se avtor tudi ni neposredno opiral na EvL 1787 ali na Japljevo Biblijo, saj je v teh dveh delih na ustreznih mestih dostikrat uporabljena kratka rodilniški enaka oblika jih ali stara tožilniška oblika nje oziroma zaimek ni izpričan. On jih je tedaj supet On je tedaj nję sopet Tedaj je njih sopet vpraſhal: koga yſhete? praſhal: Koga jiſhete? praſhal: Koga jiſhete? (EvL 1787: 87) (EvL 1809: 93) (EvL 1816: 77) Katęrim bote vy katęrim bote gręhe katerim bote grehe gręhe odpuſtili, tęm odpuſtili, tęm ſo odpuſtili, tem ſo ſo odpuſheni: Inu odpuſheni: inu odpuſheni: inn[!] katerim jih bote katerim bote nję katerim bote njih sadershali, tęm ſo sadershali, tęm ſo sadershali, tem ſo sadershani sadershani sadershani (EvL 1787: 129) (EvL 1809: 132) (EvL 1816: 88) 351 Kratko obliko jima najdemo še v enem odlomku: »Tudi proſim ſhe tebe sveſt brat in tovarſh, pomagaj jima, ki ſte ſe trudile s’ menoj v’ Evangeliu s’ Klemenam, in drugimi pomagavzi mojimi, katirih imena ſo v’ bukvah shivlenja« (EvL 1816: 134). 321 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Od kod jih bo kdo Od kod bo nję kdo Od kod jih bo kdo mogel tukaj v’ mogel tukaj v’ mogel tukaj v’ puſhavi s’kruham puſhavi s’ kruham puſhavi s’ kruham naſititi? Inu on jih naſititi? Inu je nję naſitit? Inu je njih je vpraſhal: Koliku praſhal: Koliku praſhal: Koliku imate imate kruhov? Ony imate kruhov? Ony kruhov? Oni ſo rekli: pak ſo rekli k’njemu: ſo rekli: Sędem […] Sedem […] Inu je usel ,Sędem […] Inu je Inu je usel ſedem ſedem unih kruhov, vsęl tę ſędem kruhe, kruhe, je sahvalil, je sahvalil, inu raslo- je sahvalil, inu raslo- inu raslomil, inu dal mil, inu dal ſvojim mil, inu dal ſvojim ſvojim Jogram, de bi Jogram, de bi jim jih Jogram, de bi napręj naprej poloshili, inu dali inu ſo mnoshizi poloshili, inu ony ſo mnoshizi naprej jih poloshili. Inu ſo ſo mnoshizi napręj poloshili. Inu ſo imęli imeli nekaj ribiz, inu poloshili. Inu ony ſo enu malu ribiz, inu je je njih shegnal, inu imęli enu malu ribiz, nję shegnal, inu uka- ukasal ludem dati […] inu on jih je shęgnal, sal naprej poloshiti Teh pa, ki ſo jedli, inu vkasal tudi napręj […] Teh pak, kateri je bilu okoli ſhtiri poloshiti […] Teh ſo jędli, je bilu okoli tavshent: inu jih je pak, kateri ſo jędli, ſhtiri tavshent: inu raspuſtil (EvL 1816: je bilu okuli ſhtiri je nję od ſebe puſtil 111) tavshent: Inu on jih je (EvL 1809: 171) od ſebe ſpuſtil (EvL 1787: 166) En ſtrah pak je nję ſtrah pak je nje vſe Strah pak je njih vſe vſe obſhal (EvL 1787: obſhal (EvL 1809: obſhai (EvL 1816: 185) 191) 124) 9.1.10 Listi in evangelji 1833 Izdajo iz leta 1833 je priredil Jožef Burgar, Metelkov somišljenik, ki je prvi za Japljem spreminjal tudi sam prevod v skladu z Vulgato. »Zboljšal je mnogo posameznih konstrukcij, fraz in stavkov […] Škoda pa je bilo, da je v jezikovno formalnem oziru ostal pri Japlju, kakor je ta pri Dalmatinu« (Breznik 1917: 173). Njegova izdaja je bila predloga za vse izdaje lekcionarja do konca stoletja. Burgerjeva raba osebnih zaimkov predstavlja bistven odmik od prejšnjih izdaj zaradi arhaizacije paradigme in doslednega upoštevanja pravil rabe dolgih in kratkih oblik v skladu s sočasnimi slovničnimi določili (prim. 8.9, 8.10) ter se s tem bliža stanju v sodobnem slovenskem knjižnem jeziku. Še okrepljena je raba naveznih oblik. 9.1.10.1 Zapis zaimkov je relativno enoten, nedoslednost najdemo samo v rabi naglasnih znamenj, npr. v I 2ed. ( tí, ti), orodniških oblikah zaimkov, ki ne izražajo spola (npr. tebój, teboj), in imenovalniških oblikah množinskih zaimkov ( mí, mi; ví, vi; oní, oni; oné, one). Dvojničen je še zapis I 1dv. mi dva/ midva, največ nedoslednosti pa najdemo pri zapisu tožilniških naveznih oblik, ki so lahko zapisane stično s predlogom, od njega ločene z vezajem ali kot samostojne besede (z ostrivcem ali brez njega): sa mé, sa me, same; sa-te; sa ſé; sa-nj, sanj; sa njo, sa njó, sa-njo; sa nje, sa-nje. 322 Katoliški lekcionarji od 1612 do 1833 in Dalmatinov prevod Biblije 1ed. 2ed. Zp 3mžs m s ž I jas ti Ied. on onu ona R mene, me tebe, te sebe Red. njega, ga nje, je D meni, mi tebi, ti sebi, si Ded. njemu, mu njej/nji, ji T mene, me tebe, te sebe, se, -se Ted. njega, ga, -jn jo, -njo M meni tebi sebi Med. njem njej O menoj teboj seboj Oed. njim njo 1dv. 2dv. I midva / Idv. ona / / R naju / Rdv. nju/njih, ju D nama vama Ddv. njima, jima T / vaji Tdv. nji, ji M naju / Mdv. nju O nama vama Odv. njima 1mn. 2mn. I mi vi Imn. oni / one R nas vas Rmn. njih, jih D nam vam Dmn. njim, jim T nas vas Tmn. nje, jih, -nje M nas vas Mmn. njih O nami vami Omn. njimi Preglednica 85: Oblike osebnih zaimkov v EvL 1833 9.1.10.2 Tudi v oblikovnem pogledu se je izdaja iz leta 1833 približala sodobnemu stanju. V I 1ed. je dosledno rabljena nepreglašena oblika jaz, ki se v prejšnjih izdajah ne pojavlja. Orodniške oblike zaimkov, ki ne izražajo spola, so enake kot v prejšnji izdaji, naglas, kjer je označen, je vedno na končnici ( menój, tebój, ſebój). V I 1dv. je obliko madva iz EvL 1809 in 1816 zamenjala stara podaljšana oblika midva z zaimenskim delom, enakim množinski obliki. Pluraliziranih oblik v 1dv. in 2dv. več ni, uvedeno pa je končniško razlikovanje med rodilniško in tožilniško obliko: R 1dv. naju, T 2dv. vaji. Tretji dan po mojim porodu pa je tudi ona porodila; in ſve vkupej bile, in rasun naju ni bilo nikogar drusiga per naju v’ hiſhi (EvL 1833: 141) Hodita sa menoj, in vaji bom ſtoril ribzha zhlovekov (EvL 1833: 345) Ohranjeni svojilni rodilnik osebnega zaimka iz EvL 1816 je bil zamenjan s svojilnim zaimkom. Spremenjena je tudi mestniška oblika, ki ni več enaka orodniški, ampak je spet izenačena z rodilniško, kot je bila pri Trubarju. Inu ſta rekla med ſeboj: Ni li bilu In ſta rekla med ſebój: »Ali ni bilo naju ſerze gorezhe v’ nama, ki je najno ſerzé gorézhe v’ naju, ko po poti s’ nama govoril, inu nama je po potu govoril, in nama piſma piſma raslagal (EvL 1816: 86) raskladal?« (EvL 1833: 255) 323 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma V množini je pri drugoosebnem zaimku kot v EvL 1809 in EvL 1816 izpričana spolsko razlikovalna imenovalniška oblika vé za ženski spol, drugih posebnosti ni. Pri tretjeosebnem zaimku je do spremembe prišlo v Med. 3ms, kjer je dajalniški enako obliko njemu iz vseh predhodnih izdaj zamenjala posebna mestniška oblika njem po stari ortotonični obliki; razlikuje se tudi od v 16. stoletju uveljavljene oblike njim, ki je končnico prevzela po enklitični obliki kazalnega zaimka (Ramovš 1952: 90). V D in Med. 3ž je skoraj dosledno rabljena oblika njej, le v enem primeru ob predlogu k najdemo tudi nji. Taſha imonova pa je imela hudo merslizo, in ſo ga sa njo proſili. In je ſtopil k’ nji in sapovédal merslizi, in jo je popuſtila (EvL 1833: 125) V dvojini je kot pri 1dv. in 2dv. končniško izraženo nasprotje med rodilnikom in tožilnikom, dolgi obliki (Rdv. nju, Tdv. nji) sta tvorjeni iz kratkih (Rdv. ju, Tdv. ji) s posplošitvijo vzglasnega n- (prim. Ramovš 1952: 91). »Odlozhite ji delezh nárasen, in ji bom ispraſhevàl.« Ko ſta bila tedej lozhena drugi od drusiga, poklizhe nju eniga (EvL 1833: 135) tedej je poſlal dva uzhénza, in jima je rékel: »Pojdita v’ vaſ, ktera je pred vama, in bersh bota naſhla oſlízo pervésano in shebé per njej: odveshita in perpeljita mi ji; in zhe vama kdo kej porezhe, rezita, de ju352 Goſpod potrebuje, in bersh ji bo ſpuſtil […] In ſta perpeljala oſlizo in shebé, in ſo poloshili ſvoje oblazhila na nji, in ga gor poſadili (EvL 1833: 185–186) Le v enem primeru najdemo množinski enako rodilniško obliko za ženski spol, morda pod vplivom posebnih ženskospolskih glagolskih končnic (prim. Orel 2019b), ki so pri deležniku enake množinskim. Tiſte dni ſte perſhle dvé sheni h’ kralju alomonu, in ſtopile pred-nj. In rezhe njih ena (EvL 1833: 141) Mestniška oblika je tudi tu enaka rodilniški. In ſtarza ſta jo vidila vſak dan vanj iti, in ſprehajati ſe; in vnelo ſe je v’ nju poshelenje do njé (EvL 1833: 133) V množini imenovalniška oblika za srednji spol ni izpričana. V tožilniku je v nepredložnih zvezah dolga oblika izpričana samo v enem primeru, in sicer je rabljena stara tožilniška oblika nje. Abraham mu rezhe: »Imajo Mojseſa in preroke, nje naj poſluſhajo« (EvL 1833: 102) V vseh drugih nepredložnih zvezah je rabljena rodilniški enaka kratka oblika jih. Ob predlogih je rabljena oblika nje, ki bodisi ohranja svoj naglas (kot kaže ostrivec na zaimku, čeprav tudi ob nestičnem zapisu ni vedno uporabljen) ali ga oddaja predlogu; v tem primeru je zapisana nestično s predlogom ali z vezajem. Hlapzi in brizhi ſo na ſredi dvoriſha sakurili […] Peter je med njé ſédel, in ſe grel (EvL 1833: XCIV–XCV) perpelji nad-nje dan nadloge, in ſtri jih dvakrat, Goſpod naſh Bog! (EvL 1833: 178) Kakor slató v’ pezhi jih je ſkuſil, in kakor shgavni dar jih je prejel, in ob ſvojim zhaſu ſe bo nanje oserl (EvL 1833: XXIII) 352 Glagol potrebovati se v tej izdaji veže z rodilnikom, prim.: »Sej vé vaſh nebéſhki Ozhe, de potrebujete vſiga tega« (EvL 1833: 319). 324 Katoliški lekcionarji od 1612 do 1833 in Dalmatinov prevod Biblije 9.1.11 Razvoj osebnih zaimkov v lekcionarjih V obdobju od 1612 do 1833 lahko v razvoju osebnih zaimkov v katoliških izdajah lekcionarjev opažamo podobne tendence, kot so se kazale že v 16. stoletju. Tako kljub relativni enotnosti v DB 1584, ki je zaradi ohranjanja tradicije predstavljala temelj za vse izdaje lekcionarjev, še naprej (bodisi v isti izdaji ali primerjalno med različnimi izdajami) najdemo dvojničnost v osnovah v orodniku edninskih zaimkov, ki ne izražajo spola, in tudi v imenovalniku prve osebe ednine, kjer lahko zlasti v drugi polovici 18. in v začetku 19. stoletja spremljamo bodisi narečno preoblikovanje ali arhaizacijo oblike. Tudi izpričana oblikovna dvojničnost na ravni končnic je v večini primerov obstajala že v 16. stoletju: najbolj nestabilen sklon ostaja mestnik, med števili pa dvojina. Ta je bila do druge polovice 18. stoletja podvržena napredujoči pluralizaciji zlasti v rodilniku in tožilniku tretjeosebnega zaimka, nato pa so bile deloma že pri Pohlinu, zlasti pa v katoliškem prevodu Biblije in spremljajoči izdaji lekcionarja postopoma obnovljene dvojinske oblike. Prav tako se je do Japlja nadaljevalo izenačevanje rodilniških in tožilniških oblik pri tretjeosebnem zaimku in v sklopu tega opuščanje posebne oblike tožilnika ednine srednjega spola je. Stari množinski tožilniški obliki nje in je sta z Japljem doživeli revitalizacijo, medtem ko je bila ponovna uvedba stare edninske tožilniške oblike za srednji spol je v EvL 1787 omejena in se v sledečih izdajah ni ohranila. V obdobju do Japlja lahko spremljamo tudi sporadično vdiranje govornih oblik (redukcija končnic – zlasti v novih besedilih, kjer niso imeli neposredne predloge v predhodni izdaji), ki za 19. stoletje z večjo stopnjo standardizacije ni več izpričano. Je pa za obdobje po Japlju značilen večji prelom s tradicijo v določenih oblikah osebnih zaimkov, ki je najverjetneje povezan z razmahom slovničarstva in primerjalnega slovanskega jezikoslovja (gl. poglavje 8). 9.1.12 Lekcionarji in slovnice – vzporedni tradiciji ali prepleteni razvoj? Primerjava oblik zaimkov v slovnicah in lekcionarjih, ki so izhajali v istem obdobju in so jih v nekaterih primerih izdajali isti avtorji, kaže, da je zlasti v prvem obdobju prihajalo do razlik med njimi zaradi tesne naslonitve obeh tipov besedil na protestantski predlogi: Dalmatinovo Biblijo in Bohoričevo slovnico. Ker slednja v zaimenskih paradigmah na več mestih ni od-ražala stanja, izpričanega v sočasnih besedilih (prim. Jelovšek 2022b: 180–187), se razlike v teh sklonih odražajo tudi v slovnicah in lekcionarjih vse do Pohlina, ki se je prvi tako v svoji slovnici kot v lekcionarju oprl na sočasni govorjeni jezik (podrobneje so relevantne oblike primerjalno predstavljene v prilogi 2). 9.1.12.1 Hipolit je v svoji izdaji Bohoričeve slovnice iz leta 1715 navajal Bohoričevo obliko R 1dv. najh, Ted. 3s ono in Tmn. 3s ona, medtem ko je v istega leta izdanem lekcionarju uporabljal oblike naju, ga oz. je in nje; prav tako ni upošteval Bohoričeve izvorno dvojinske oblike v R in Tdv. 3m njiju iz slovnice, ampak je prevzel pluralizirano obliko njih iz EvL 1672. Bohoričev normativni predpis tudi ni vplival na poenotenje pri dvojničnih oblikah, ki jih je Hipolit prevzel iz predhodnih izdaj lekcionarja: v Ded. 3ž je v EvL 1715 ohranil dvojnici nji in njej, čeprav je v slovnici navedel samo njej, v Dmn. 3ž pa je obdržal dvojnico njim in njem kljub v slovnici navedeni njim. 325 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 9.1.12.2 Za Paglovca ni jasno, ali je sploh poznal Bohoričevo slovnico,353 v svoji izdaji lekcionarja pa je ob občasnem uveljavljanju reduciranih različic pod vplivom govorjenega jezika354 od Bohoričeve in Hipolitove slovnične norme odstopal tudi s feminizacijo Imn. 3s one. Čeprav naj bi njegova dela vplivala na avtorje celovške izdaje Bohoričeve slovnice iz leta 1758 (Ahačič 2012: 217), ti pri osebnih zaimkih njegovih oblik, po katerih odstopa od Bohoričeve slovnice, niso upoštevali. Edini približek oblikam osebnih zaimkov, ki so bile uporabljene v predhodnih lekcionarjih, bi v slovničnih paradigmah celovške izdaje lahko bila pluralizirana oblika Tdv. 3ž nje, medtem ko je pri moškem spolu ohranjena dvojinska oblika njiju, vendar je pluralizirana dvojinska oblika v lekcionarjih izpričana samo za moški spol. 9.1.12.3 Pohlinova izdaja lekcionarja je izšla med obema izdajama njegove slovnice in zlasti pri dvojini v nekaterih oblikah odstopa od obeh: v I 1dv. ima tradicionalno obliko mi dva in ne ma, v R 1dv. delno reducirano najo in ne naj z izpadom končnega samoglasnika, v Ddv. 3ž njim dvem in ne slovnične njem ter v Tdv. 3m v osnovi pluralizirano in reducirano obliko njeh in ne imenovalniški enake ona; od obeh izdaj slovnice odstopa še dvojnična oblika Omn. 3ž njime. V Tmn. 3mžs sta v lekcionarju uporabljeni enaki dvojnici kot v prvi izdaji slovnice ( nje in njeh), medtem ko je v drugi izdaji slovnice navedena samo njeh. V O 1ed. se dvojnici mano in manoj v lekcionarju ujemata z drugo izdajo slovnice iz leta 1783, enako v T 2dv. vaj in vas (v izdaji iz leta 1768 samo vas). V Ded. 3ž najdemo v lekcionarju dvojnici nje in nji, od katerih je prva uporabljena v prvi izdaji slovnice, druga pa v drugi. 9.1.12.4 Nekaj razlik najdemo tudi med Gutsmanovo izdajo lekcionarja in njegovo slovnico, ki je izšla tri leta pred njo. V I 1dv. v lekcionarju ne najdemo oblike ma, ki jo kot dvojnico navaja v slovnici, v Ted. 3s je v slovnici uporabljena imenovalniški enaka oblika onu, ki je v lekcionarju ni; jo najdemo kot dvojnico v obeh besedilih, medtem ko tožilniške oblike ga za srednji spol v slovnici ni navedel. V R in Tdv. 3m je v EvL 1780 ohranil pluralizirane oblike, medtem ko je v slovnici navedel dvojinsko nju, v Tmn. 3mžs pa tudi rodilniškim enaki obliki njih in jih, medtem ko sta v slovnici uporabljeni samo stari dvojinski nje in je. Prav tako je v nasprotju s slovnico iz prejšnjih izdaj ohranjena oblika Dmn. 3ž njem. 9.1.12.5 Japljeva izdaja EvL 1787 se je pri osebnih zaimkih spet naslonila predvsem na Dalmatina, le pri doslednejših nepluraliziranih oblikah 1dv. in 2dv. in odpravi posebne oblike Dmn. 3ž njem bi lahko šlo tudi za vpliv Gutsmanove slovnice iz leta 1777. Kljub zmanjšanemu vplivu Bohoričeve slovnice pri Pohlinu in Gutsmanu lahko torej še vedno opažamo razkorak med slovničnim opisom zaimkov in njihovo rabo v lekcionarjih, na katero do vključno Japljeve izdaje slovnični opisi niso imeli večjega vpliva, prirejevalci so se naslanjali predvsem na predhodne izdaje lekcionarjev in tako sledili tradiciji, ki je segala vse do Dalmatina. Hkrati pri Gutsmanu in Pohlinu ne zasledimo močnejših vplivov te tradicije na slovnični opis, ki je zlasti pri Pohlinu sledil razsvetljenskim logicističnim načelom (prim. 8.3.1). 353 K. Ahačič (2012: 217) navaja, da je morda poznal Hipolitovo izdajo iz 1715. 354 Večje število odstopanj lahko pripišemo tudi Paglovčevi manjši zavesti o potrebnosti ohranjanja tradicije; v uvodu je namreč priznal, da sledi tradiciji zgolj zaradi ukaza nadrejenih (Ahačič 2012: 220). 326 Katoliški lekcionarji od 1612 do 1833 in Dalmatinov prevod Biblije 9.1.12.6 Tudi v začetku 19. stoletja pri novem tipu slovničnega opisa, katerega začetnik je Kopitar, ni opaziti očitnega naslanjanja na Biblijo kot reprezentativno besedilo. Tako je Kopitar v O 1ed. obliko mano, ki je tradicionalno rabljena v lekcionarjih z izjemo Gutsmanovega, uvrstil na zadnje mesto med različicami, enako R in T 1dv. in 2dv. naju, v I 1dv. oblike mi dva v paradigmi sploh ni navedel, prav tako ni upošteval Japljevih dvojinskih oblik v R in Tdv. 3m, ampak je navedel le pluralizirane oblike; upošteval ni niti dvojnične rodilniški enake oblike njih v Tmn. 3mžs. Obliko D in Med. 3ž, ki je bila pri Gutsmanu in Japlju poenotena v njej, je zamenjal z nji. 9.1.12.7 Od teh Kopitarjevih odmikov jih je bilo v izdaji EvL 1809 delno upoštevanih samo nekaj. Pri orodniški obliki edninskih zaimkov, ki ne izražajo spola, so bile namesto tradicionalnih oblik s korenskim a in brez podaljšave s členico uvedene oblike s korenskim e in dodano členico j, ki jih je Kopitar navajal na drugem mestu. I 1dv. je bil iz tradicionalnega mi dva spremenjen v ma dva, pri katerem se zaimenski del ujema s Kopitarjevo (ter predtem Pohlinovo in Gutsmanovo) obliko, ohranjena pa je podaljšava s števnikom, ki v slovničnih paradigmah ni navedena. Upoštevana je tudi pluralizacija zaimenskih oblik v R in delno Tdv. 3m, kjer pa je ohranjena tudi Japljeva dvojinska oblika niju; v Tmn. 3mžs pa kot pri Kopitarju ne najdemo rodilniški enake dolge oblike njih. Izdaja torej predstavlja kompromis med ohranjanjem tradicije in novimi slovničnimi predpisi. 9.1.12.8 Pri Vodnikovi slovnici lahko v primerjavi s Kopitarjem opazimo večjo podobnost z oblikami v Japljevi Bibliji oz. njegovem lekcionarju (ne pa tudi v izdaji lekcionarja iz leta 1809), saj je bil Vodnik kot duhovnik bolj v stiku s tem besedilom. V R in T 1dv. in 2dv. ter Imn. 3s so na prvem mestu v paradigmah navedene pri Japlju uveljavljene oblike naju, vaju, ona. V Tmn. 3mžs je Vodnik navedel tudi iz rodilnika posplošeno obliko njih. V R in Tdv. 3m je drugače kot pri Kopitarju spet dodana dvojinska oblika, ki pa se ne ujema z Japljevo (Japelj njiju, Vodnik nju). 9.1.12.9 Ravnikarjeva izdaja iz leta 1816 se od EvL 1809 razlikuje po dvojinski obliki R in Tdv. 3m nju, ki je enaka kot v Vodnikovi slovnici,355 z njo pa se ujema tudi v ponovni uvedbi iz rodilnika posplošene oblike v Tmn. 3mžs njih. 9.1.12.10 Metelkova slovnica je tudi pri osebnih zaimkih večinoma prinesla velik odmik od osrednjeslovenske knjižne tradicije, kot je bila uveljavljena v lekcionarjih, je pa v nasprotju s predhodnimi slovnicami spet uvedla tradicionalno obliko I 1dv. mi dva iz izdaj do Japljeve. Prav tako je pri D in Med. 3ž na prvem mestu navajala obliko njej, ki je bila posplošena v lekcionarjih od Gutsmana dalje. V nasprotju s tradicijo je Metelko spet uvedel staro obliko Med. 3m njem, v Tmn. 3mžs pa je izločil staro tožilniško obliko nje, ki je prevladovala v zadnjih treh izdajah lekcionarja pred izidom njegove slovnice. 355 Šmigočeva slovnica za to primerjavo ni relevantna, saj se je naslanjala samo na Kopitarja, ni pa upoštevala osrednjeslovenskih lekcionarjev, prav tako ni imela vpliva na njihove avtorje v naslednjih desetletjih. 327 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 9.1.12.11 Murko je v prvi izdaji svoje slovnice nabor zaimenskih oblik spet razširil, od Metelka in lekcionarjev je odstopil v D in Med. 3ž, kjer je na prvem mestu spet Kopitarjeva oblika nji. V Tmn. 3mžs je v naprotju z Metelkom spet uvedel staro obliko nje, ki je prevladovala v lekcionarjih. Uvedel je tudi končniško razlikovanje med Rdv. 3m nju in Tdv. 3m nji (sicer v paradigmi z dvojnico nju), ki ga v predhodnih slovnicah ni, lahko pa bi njegove zametke iskali v dveh starejših izdajah lekcionarjev (EvL 1741, EvL 1777) z nasprotjem R 1dv. naju/ najo : T 2dv. vaje/ vaj. To Murkovo razlikovanje je v svoji izdaji iz leta 1833 uvedel Burger, ki je prvi čisto nedvoumno sledil sočasnim slovničnim predpisom. Poleg razlikovanja R 1dv. naju : T 2dv. vaji, Rdv. 3mžs nju 356 : Tdv. 3mžs nji je po Metelku in Murku uvedel tudi obliko Med. 3ms njem. V dosledni uporabi Tmn. 3mžs nje in kratke oblike jih pa se je najbrž zgledoval po Kopitarju, hkrati pa gre za dosledno uvedbo oblik, ki sta prevladovali v večini izdaj lekcionarjev od Hipolita dalje. 9.1.12.12 Čeprav se je torej v 19. stoletju vpliv slovnic na oblike osebnih zaimkov v lekcionarjih povečal, obraten vpliv pa je manj verjeten, oba tipa besedil še naprej v veliki meri ohranjata ločeni tradiciji, ki sta ju delno na novo postavila Japljev prevod Biblije in Kopitarjeva slovnica, saj niti za Burgerjev lekcionar ne moremo trditi, da je neposredno prevzel oblike zaimkov iz ene od uveljavljenih slovnic, ampak jih je kombiniral in pri tem vsaj delno upošteval predhodno tradicijo. 9.2 (Obliko)skladenjske značilnosti osebnih zaimkov v lekcionarjih 9.2.1 Raba dolgih in kratkih oblik 9.2.1.1 Izpričanost kratkih oblik v lekcionarjih 9.2.1.1.1 Da je raba kratkih oblik v lekcionarjih redkejša kot v sodobnem jeziku in primerljiva z rabo v 16. stoletju, lahko sklepamo že iz pregleda oblik. Izpričanost kratkih oblik v lekcionarjih je namreč precej različna (gl. preglednico 84). Podobno kot v 16. stoletju (prim. 6.1.3.1.1.12) so kratke oblike redkeje potrjene v dajalniku kot v rodilniku in tožilniku, pri prvo- in drugoosebnem zaimku so redkejše kot pri tretjeosebnem, pri slednjem pa so za ženski spol izpričane redkeje kot za moški in srednji spol. 9.2.1.1.2 Skoraj skozi celotno obdobje se je v besedilih pojavljala tudi posebna navezna oblika Ted. 3m -nj, do 19. stoletja kot -jn, vendar gre za omejeno število pojavitev, ki se ponavljajo v različnih izdajah. V starejših lekcionarjih jo najdemo po dvakrat in v obeh primerih ni prevzeta iz DB 1584: v prvem primeru357 se z nekaterimi pisnimi spremembami prenaša iz izdaje v izdajo do Gutsmana, ki je spremenil strukturo, Japelj za njim pa je sicer ohranil enako strukturo kot izdaje do Pohlina, vendar je kratko obliko spremenil v dolgo. V drugem primeru pa je do spremembe kratke oblike v dolgo prišlo že pri Pohlinu. 356 Enkratna pojavitev pluralizirane oblike Rdv. 3m njih je bila izjema. 357 Besedilo na tem mestu ni bilo neposredno prevzeto iz DB 1584, saj gre za pasijon, ki je združeval opis Kristusovega trpljenja in smrti iz vseh štirih evangelijev. 328 Katoliški lekcionarji od 1612 do 1833 in Dalmatinov prevod Biblije EvL EvL EvL EvL EvL EvL EvL EvL EvL EvL 1612 1672 1715 1741 1777 1780 1787 1806 1816 1833 R 1ed. me me me me / me me me me me D 1ed. / mi mi / mi’ / / mi mi mi T 1ed. me me me me pme me me me me me R 2ed. te te te te te te te te te te D 2ed. / / ti / / / / / ti to T 2ed. te te te, -te te pte te te te te te R Zp se se se se se se / se / se D Zp si si si si/se si si si si si si T Zp se se se, -se se se se se se, -se se se Red. 3ms ga ga ga ga / ga ga ga ga ga Ded. 3ms mu mu/ mu mu ’mu / / mu / mu mo Ted. 3ms ga/je, ga/je, ga/je, ga, ga, ga/ge ga, ga, ga, ga, -jn -jn -jn -jn -jn -jn -nj -nj -nj Red. 3ž je je je je / / / je / je Ded. 3ž ji / / / / / / ji / ji Ted. 3ž jo jo/ja jo jo jo jo jo jo, -njo jo jo Rdv. 3mžs / / / / / / / / / ju Ddv. 3mžs / / / / / / / / jima jima Tdv. 3mžs je/jih je/jih jih jih / je/jih jih / / ji Rmn. mžs jih jih jih jih jih jih jih jih jih Dmn. mžs jim jim jim jim / / jim / jim jim Tmn. mžs je/jih je/jih/ jih jih jeh jih/je jih / jih jih jeh Preglednica 86: Izpričanost kratkih oblik v lekcionarjih Tedaj ſo ony Inu ſo ga Inu ſo ga Inu ſo ga Inu eni ſo Inu ſo ga Inu eni ſo v’njegou v’lice byli, v’lize byli, v’lize wili, sazheli njega v’ lize byli, sazheli njega obras pluvali inu ſo vajn inu ſo v’ajn inu ſo v’ajn sapluvati, inu v’njega sapluvati, (DB 1584: pluvali pluváli pluvali inu sakrivati pluvali njemu obras Mt 26,67) (EvL 1612: (EvL 1715: (EvL 1777: njegovu (EvL 1787: sakrivati, inu 66 120) 108) ob lizhje, inu 103) saühe dajati s’peſtmi (EvL 1809: ga biti 98) (EvL 1780: 92) ali Gmajna je Molitva pak Molítva pak Molituv pak Molitva od Zęrkve Zęrku pak pres nehanja ſe je pres ſe je bres ſe je bres pak ſe je ſe je sa ny jenjala h’Bugu sa nehajna nehájnia nehanja bres nehanja njega bres sa njega k’ njega molila od Cerkve od Cérkve od zirqve od Zirkve prenehanja Bogu moliti (DB 1584: k’Bugu sajn k’Búgu sajn k’ Bogu k’Bogu sa molitu (EvL 1809: Apd 12,5) ſturila ſturíla sa njega njega ſtorila k’Bogu 253) (EvL 1612: (EvL 1715: oppravlala (EvL 1780: dershala II, 17b) 290) (EvL 1777: 238–239) (EvL 1787: 268) 247) 329 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Najdemo pa v EvL 1787 en nov primer rabe navezne oblike -jn, ki se ponovi šele v Burgerjevi izdaji, čeprav je že Ravnikar leta 1816 močno okrepil rabo naveznih oblik. kadar je on rokę Anania grę, v’ Anania gre, Ananija je ſhel, najn poloshil, je hiſho ſtopi, rokę v’hiſho ſtopi, roke in v’ hiſho ſtopil, rękal: Savl, brat na njega poloshj, na njega poloshi, in je roke na-nj (EvL 1787: 222) inu rezhe: ,Saul, inu rezhe: Saul, poloshil, ter rekel: brat (EvL 1809: brat (EvL 1816: »Savl, brat!« 228) 144) (EvL 1833: 360) Ravnikar je navezne oblike poleg ob predlogu v ( va-nj, vanj) uporabljal tudi ob predlogih nad in pred, a ne dosledno, saj najdemo ob njiju tudi dolge oblike. njegovi Jogri ſo v’ njega verovali (EvL 1816: 22) ,Sledni, kateri vanj veruje, ne bo oſramoten (EvL 1816: 138) Tedaj je njegov raven hlapez pred njega padel (EvL 1816: 132) nimam nizh, kar bi pred-nj poloshil (EvL 1816: 95) Pri Burgerju pa najdemo dolgo tožilniško obliko njega samo še ob predlogu zoper, drugje je dosledno rabljena navezna oblika. Podobno velja tudi za navezne oblike, oblikovno prekrivne z naslonskimi, ki pa jih (tudi v delnem nasprotju z normo 16. stoletja, prim. 6.1.3.2) dvojnično najdemo tudi ob predlogu zoper. Ali nizh ne odgovoríſh na to, kar tí soper té prizhújejo? (EvL 1833: 194) Ako bo greſhil soper tebe tvoj brat; pojdi, in poſvari ga (EvL 1833: 120) 9.2.1.1.3 Posebne dvojinske kratke oblike niso izpričane vse do 19. stoletja, čeprav se v Tdv. 3mžs skozi celotno obdobje lahko uporabljajo iz množine prevzete kratke oblike. Opazimo lahko tudi tendence pri posameznih avtorjih, da se na splošno izogibajo že uveljavljenim kratkim oblikam ali pa jih nasprotno uvajajo na novo. V naslednjem razdelku je raba v posameznih lekcionarjih predstavljena podrobneje na podlagi analize vzorca besedil.358 9.2.1.2 Primerjava rabe dolgih in kratkih oblik v lekcionarjih 9.2.1.2.1 EvL 1612 V prvem katoliškem lekcionarju iz leta 1612 so bile v analiziranih besedilih od okoli 300 pojavitev zaimkov Dalmatinove oblike spremenjene le v osmih primerih. Le v enem od njih je bila kratka oblika zamenjana z dolgo: šlo je za zamenjavo Ted. 3s je z obliko njega, ki je enaka rodilniški obliki ali tožilniški obliki za moški spol. inu ſo naſhli tu Ditece s’Mario, nje- Inu ſo ſhli notèr v’hiſho, inu ſo naſhli govo Materio, inu ſo doli padli, inu ſo tu Detétce s’Mario, njegovo Materio je molili (DB 1584: Mt 2,8) réd, ſo doli padli, inu ſo njega molili (EvL 1612: 21) 358 Za pregled so bili izbrani prekrivni evangeliji in berila od prve adventne nedelje do velikega petka ter od godu sv. Andreja do godu sv. Jožefa in prvi del pasijona. V posameznih izdajah, zlasti v prvi, lahko določeni odlomki manjkajo ali so drugačni. 330 Katoliški lekcionarji od 1612 do 1833 in Dalmatinov prevod Biblije Od sedmih primerov zamenjave dolge oblike s kratko je bila v treh spremenjen T 2dv. tebe > te, od tega enkrat ob predlogu za; v enem od primerov je bil kljub zamenjavi ohranjen Dalmatinov besedni red. GOSPVD, gdu je ta, kateri tebe fer- Goſpud, gdu je ta, kateri te bode rahta (DB 1584: Jn 21,20) isrozhil? (EvL 1612: 15b) Ieſt hozhem moj leben sa tebe puſtiti Ieft hozhem mojo duſhizo sa te (DB 1584: Jn 13,37) poſtaviti (EvL 1612: 53) Sakaj mnosizha téh Kamel bo tebe Mnosiza téh Kamel bo te pokrila pokrila (DB 1584: Iz 60,6) (EvL 1612: 20) V dveh primerih je bil zamenjan Rmn. 3mžs njih > jih, po en primer pa je izpričan za zamenjavo Ted. 3m njega > ga in Dmn. 3mžs njim > jim. Ampak kulikur je nyh njega gori vselu, Ampak kulikur je jih njega gori vselu, tém je on dal oblaſt (DB 1584: Jn 1,12) tém je on dal oblaſt (EvL 1612: 13) NIegovi Iogri pak ſo njega vpraſhali NJegovi Iogri pak ſoga[!] vpraſhali (DB 1584: Lk 8,9) (EvL 1612: 32b) Poklizhi te Delauce, inu daj nym lon Poklizhi te Delavce, inu daj jim (DB 1584: Mt 20,8) plazho (EvL 1612: 29b) V primerih, kjer na istem mestu pri Dalmatinu ni bil uporabljen osebni zaimek, so bile po štirikrat izbrane dolge in kratke oblike: za dolge se je Čandek oz. Hren odločal zlasti v dajalniku ( tebi, njemu, njim, ob tem pa še Ted. 3m njega), za kratke pa v tožilniku (trikrat Ted. 3m ga, enkrat Ted. 3s je). 9.2.1.2.2 EvL 1672 V EvL 1672 sprememb v primerjavi z EvL 1612 ni, na mestih, kjer ni imel Hren-Čandkove predloge ali kjer je spremenil prevod, pa je Schönleben uporabljal kratke oblike, tudi v primerih, ko so pri Dalmatinu rabljene dolge oblike. nebodo leta sdravi vuk tèrpeli, temuzh nebodo oteli poſluſhat ſdrauiga navuka: bodo po ſvoih laſtnih shejlah ſamy ſebi ampàk po ſvoyh shelijah ſi bodo na kup Vuzhenike gori jemali (DB 1584: 2 Tim 4,3) ſpraulali vuzhenike (EvL 1672: 34) je Iesus k’ſebi vsel Petra inu Iacoba, inu je Jesus ſabo v’ſel Petra inu Jacoba, Ioanneſa, njegoviga Brata, inu je nje inu Joanneſa niegoviga brata, inu vſtran na eno viſsoko Gorro pelal jih je pelal na en viſſok hrib na ſtran (DB 1584: Mt 17,1) (EvL 1672: 81) 9.2.1.2.3 EvL 1715 Tudi v EvL 1715 skoraj ni sprememb v primerjavi s predhodno izdajo, le v enem primeru je Hipolit zamenjal Tmn. 3mžs nje s kratko rodilniški enako jih, popravil pa je tudi napačno stavo naslonk iz 1612, ki jo je Schönleben prevzel brez sprememb. Iesus pak je vsél te Iesus pak je vsél te JEsus pak je vsel kruhe, inu kadàr je kruhe, inu kadàr te kruhe, inu kadàr sahvalil, je nje resdèlil je sahvalil, je nje je sahválil, jih je tém, kir ſo ſedeli resdèlil tém, kir ſo resdélil tém, kir ſo (EvL 1612: 43b) ſedeli (EvL 1672: 90) ſedéjli (EvL 1715: 88) Mnoshiza téh Kamel bo Mnoshiza téh Kamel bo Mnóshiza téh Kamel te te pokrila (EvL 1612: 20) te pokrila (EvL 1672: 39) bo pokríla (EvL 1715: 20) 331 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 9.2.1.2.4 EvL 1741 V Paglovčevi izdaji so v analiziranih odlomkih v celoti ohranjene dolge in kratke oblike iz EvL 1715, v novem odlomku pa je uporabil dolgo obliko (T 2ed. skozi tebe, tebe). Pri tem se ni zgledoval po DB 1584, saj je tam prevod drugačen. Shegnal je tebe v’ſuoji mozhi ta Goſpud. Kir je ſkus tebe naſhe ſovraſhnike k’nizh perpravil (EvL 1741: 95) 9.2.1.2.5 EvL 1777 Pohlinova izdaja lekcionarja pa glede rabe dolgih in kratkih oblik predstavlja velik odmik od tradicije. V skladu s svojim pogledom, da gre pri kratkih oblikah za pogovorno krajšanje, ki je dovoljeno predvsem v pesniškem jeziku, je namreč večino kratkih oblik (tako naslonskih kot naveznih) iz predhodnih izdaj zamenjal z dolgimi. Ona ga bo pittala s’kruham shiulenia Ona bo njega pitala is kruham inu ſaſtopnoſti: Inu ga bo napoyla tega ſhivlenja, inu saſtopnoſti, inu s’to vodo nuzne modruſti. Inu ſe bode bo njega napoyla is vodo sdrave uſtanovila v’niemu, inu nikar ganila, modruſti. Inu ſe bo uſtanovila v’ inu ga bo sadershala, de napride njemu, inu nekar ſegnila, inu bo k’ſramoti. Ona ga bo povikſhala per njega sadershala, de nabo k’ſramoti. ſvojh blishnih. Inu v’ſredi Cerkue Ona bo njega povikſhala per ſvojih bode niegove uſta odperla, inu ga blishnih. Inu v’ ſredi zirkve bo bo napolnila s’duham te modruſti, njemu uſta odperla, inu bo njega inu ſaſtopnoſti, inu ga bo oblekla napovnila is duham te modruſti, inu s’oblazhilam te zhaſty. Veſselie, inu saſtopnoſti, inu bo njega oblekla lubesnivoſt bode koker en ſhaz verhu is oblazhilam te zhaſty. Veſele, inu niega sbirala, inu s’enim vezhnim radoſt bode koker en ſhaz verh njega jmenam ga bo obdaruval, Bug naſh sbirala, inu is enim vezhnim imęnam Goſpud (EvL 1741: 26) bo njega obdaruvov Bog naſh Goſpud (EvL 1777: 19) Inu aku on pride ob drugi ſtrashi inu Inu, aku on pride ob drugi ſtrashi, aku on ob tretji ſtrashi pride, inu yh inu aku on ob treti ſtrashi pride, inu taku naide, isvelizhani ſo taiſti hlapzi njeh toku najde, bloger njim bode tem (EvL 1741: 35–36) hlapzam (EvL 1777: 26) Tedei je on savpyl, inu je dial: JEsu ti Tedej je on saupil, inu je djal: JEsus Syn Davidou, vſmili ſe zhes me. Lety Davidov Syn! usmili ſe zhes mene. pak, kateri ſo naprei ſhli, ſo ga ſvarili, Leti pak, katiri ſo naprejſhli, ſo njega debi molzhal. On pak je tulkain vezh ſvarili, de bi movzhov. On pak je she vpyl: Ti Syn Davidou, vſmili ſe zhes bel upov: Davidov Syn! uſmili ſe me. JEsus je pak oſtal, inu ga je rekal zhes mene. JEsus pak je obſtav, inu k’ſebi perpelati. Inu kader je on she je ukasov njega k’ ſebi perpelati. Inu blisu bil, ga je vpraſhal, rekozh: Kai kader je on she biv blisu perſhov, je ozheſh, de bi jeſt tebi ſturil? njega popraſhov rekozh: kaj ozhesh, (EvL 1741: 72–73) de tebi ſturim? (EvL 1777: 56) Izjema so le kratke oblike v pasijonu, ki jih je pretežno ohranjal,359 in nekaj primerov kratkih oblik (naslonskih in naveznih) povratnega zaimka, ki jih že v slovnici ni obravnaval kot 359 Ni jasno, zakaj se je ravno pri tem besedilu odločil za ohranjanje oblik iz prejšnje izdaje. Morda je razlog v večji poznanosti, saj je bilo besedilo del vsakoletnih velikonočnih verskih obredov. 332 Katoliški lekcionarji od 1612 do 1833 in Dalmatinov prevod Biblije apokopo. Kratke oblike povratnega zaimka je pogosto uporabljal tudi v primerih, kjer je bil v predhodnih izdajah uporabljen nepovratni zaimek. kateri ſe je ſam bres uſiga madesha katir ſe je ſam bres usiga madesha ſkusi ſvetiga Duha Bogu offral ſkus ſvetiga Duha Bogu offrov (EvL 1741: 71) (EvL 1777: 71) Kateri aku je lih v’Boshij podobi aku je lih v’Boshji podobi biv, ſi ven- bil, taku on vſei ni sa en rup dershal der ni sa en rop dershov Bogu enak Bogu enak biti: temuzh on je ſam biti: temuzh on je ſam ſebe k’ nezh ſebe ſanizhuval, inu naſe vsel podobo ſturil, inu na ſe uſev podobo eniga eniga hlapza (EvL 1741: 97) hlapza (EvL 1777: 74–75) Napuſti, de bi tebe to hudu premoglu, Napuſti ſe od hudiga premagati, te- temuzh premagej ti to hudu, s’dobrim muzh premagej tu hudu is dobrem (EvL 1741: 50) (EvL 1777: 38) Na nekaj mestih pa je kratko obliko povratnega zaimka ohranil in ji dodal še dolgo, kar kaže, da je ni občutil kot zaimensko (podobne primere najdemo tudi pri Trubarju, prim. 3.2.1). Nadershite ſe ſami ſebe sa modre: nekomer hudiga sa-hudu napourazhujte (EvL 1777: 38) Sa koga ſe ti ſam ſebe derſhiſh? (EvL 1777: 72) Tudi pri na novo uvedenih zaimkih je uporabljal dolge oblike. Izjemo predstavlja nekaj primerov, kjer je dolgi obliki Tmn. 3mžs nje in njih iz prejšnjih izdaj zamenjal s kratko iz rodilnika posplošeno obliko jeh. Tedei je Herodesh te Modre na Tedej je Herodesh te Modre na ſkriunim poklizal, inu je ſkerbnu is ſkrivnem poklizov, inu jeh je ſkerbnu nyh ispraſhoval ta zhaſs te svesde, ſpraſhuval sa ta zhas te ſvesde, katira katera ſe je nym bila perkasala: inu je ſe je bla njim perkasala: inu jeh je nyh poſlal v’Bethlem (EvL 1741: 41) poſlov v’ Bethlehem (EvL 1777: 30) Maria pak je ohranila uſse lete MAria pak je ohranila uſe lete beſede, beſsede, inu je nie v’ſvoim ſerzu inu jeh je v’ ſvojimu ſerzu premishlu- premiſhluvala (EvL 1741: 18) vala (EvL 1777: 13) 9.2.1.2.6 EvL 1780 Čeprav velja, da se je Gutsman pri svoji izdaji naslonil predvsem na Paglovca in ne na Pohlina, pa primerjava dolgih in kratkih oblik zaimkov jasno pokaže, da je imela Pohlinova izdaja nanj precejšen vpliv, tudi če ni upošteval Pohlinovih glasovno-oblikovnih inovacij pri zaimkih. Od primerov, kjer se Paglovec in Pohlin v rabi dolgih in kratkih oblik razlikujeta, se je namreč Gutsman za Pohlinovo (navadno dolgo)360 obliko odločil skoraj v polovici primerov. Zunaj pasijona je Pohlin ohranil tudi kratko obliko v besedilu o kruhu in vinu kot Kristusovem telesu in krvi, ki pa se najverjetneje v tem obdobju ni redno uporabljalo pri mašnem obredu, saj je bil ta v latinščini. 360 Izjemoma najdemo tudi ujemanje v kratki obliki v primerih, kjer je Pohlin zamenjeval staro tožil-niško obliko nje z jeh (prim. 9.2.1.5). Gutsman je na teh mestih uporabljal nereducirano obliko jih, v enem primeru pa je v skladu z EvL 1741 obliko spet zamenjal v dolgo njih: »jeh je isprashuvov: kje bi imov Chriſtus rojen biti« (EvL 1777: 30); »inu je njih ſpraſhuvau, kei bi imeu Chriſtus rojen biti« (EvL 1780: 30). 333 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Pred Krali ga je On je njega pred ob- On je njega pred velikiga ſturil, inu lizhjam tih Kraylov oblizhjam teh kralou mu je dal krono te velikiga ſturuv, inu je velikega ſturiu, inu je zhaſty. On je njemu njemu dal krono te njemu dau krono te eno vezhno saveso zhaſty. On je njemu zhaſti. On je njemu poſtavil; inu mu je dal eno vęzhno savęso eno vezhno saveso tu veliku maſhvu: inu poſtavuv: inu je poſtaviu, inu je ga je v’zhaſty isve- njemu dal tu veliku njemu dau to veliku lizhal, k’opravilu tiga maſhtvu: ter je njega ſarſhtvu: inu je njega maſhtva, inu imeti v’ zhaſty isvelizhov: v’ zhaſti svelizhau, hvalo v’njegovim k’ oppravilu tiga k’ opravilu tega imeni: inu offrati maſhtva, inu imęti ſarſhtva, inu imeti njemu vrednu kadylu hvalo v’njegovimu hvalo v’njegovem (EvL 1741: 386) imęnu: inu offruvati jimeni, inu ofruvati njemu urędnu kadilu njemu vriednu kadilu (EvL 1777: 313) (EvL 1780: 265) kdu je ta, kateri te kedu je ta, kateri bo kedu je te, katiri te bode isdal? tebe isdav? bo isdau? (EvL 1741: 27) (EvL 1777: 20) (EvL 1780: 19) Večkrat najdemo tudi primere, kjer so bile pri Paglovcu rabljene samo kratke oblike, pri Pohlinu samo dolge, Gutsman pa je oblike variiral, verjetno iz stilističnih razlogov. moj Ozha je pak ta, moj Ozha je, katiri Moi Ozha je, katiri kir mene zhaſty, od mene zhaſty, od ka- mene zhaſti; od kati- kateriga vy pravite, tiriga vi pravite, de rega vi pravite, da je de je on vaſh Bug, je vaſh Bog, inu vi vaſh Bug inu vi njega inu vy ga niſte njega niſte ſposnali: niſte ſposnali: jes pak ſposnali, jeſt pak ga jeſt pak njega njega posnam, inu snam, inu aku bi jeſt ſposnam: inu aku bi aku bi jes rekeu, da rekal, de ga nasnam, otuv rezhi, de njega ga ne posnam, taku taku bi jeſt bil en napoſnam, toku bi bil bi jes biu en leshnik, leshnyk, ravnu kakor en lashnik koker vi. raunu kaker ſte vi. ſte vy. Jeſt pak nega Al jeſt njega posnam Jes pak njega posnam snam (EvL 1741: 94) (EvL 1777: 72–73) (EvL 1780: 71) Da gre pri povečani rabi dolgih oblik v primerjavi z EvL 1741 res za zgledovanje po Pohlinu in ne za Gutsmanovo lastno odločitev, bi lahko dokazovali na novo uporabljeni osebni zaimki in primeri, kjer se je Gutsman razlikoval tako od Paglovca361 kot od Pohlina. V skoraj vseh primerih je namreč uporabil kratko obliko. Vy ſi nimate obilnu Nekar ſi obilnega Vi ſi nemate saklade blagu vkup sbirati na blaga ſkup na ſprav- (ſhaze) vkup sbirati semli, kir ga molli, inu lajte na semli, kjer na semli, kir je erja- arja ſne, inu kir tatje tuiſtu moli, inu arja vina inu moli ſniejo, k’niemu kopplejo, ſjęda, inu kjer tatje inu tati k’njim ko- inu ga v’kradejo kôplejo, inu kradejo plejo, inu je vkradejo (EvL 1741: 75–76) (EvL 1777: 58) (EvL 1780: 57) 361 V primeru, ko pri Paglovcu ustrezna stran v elektronski izdaji na dLibu manjka, je naveden zgled iz Hipolitove izdaje 1715. 334 Katoliški lekcionarji od 1612 do 1833 in Dalmatinov prevod Biblije Ali ony ſo túdi al ony ſo tudi le uſak al oni ſo tudi vſaki prejéli vſaki ſvoj ſvoj dnar prejęli. Inu ſvoji denar prejeli, denár. Inu kadar ſo kader ſo ony taiſtiga inu kader ſo ga oni ony taíſti prejéli, prejęli, ſo mermrali prejeli, ſo mermrali ſo mermráli zhes zhes hiſhniga Ozhęta zhes hiſhnega ozheta Híſhniga ozheta (EvL 1777: 48) (EvL 1780: 47) (EvL 1715: 62) Herodesh bo to Herodesh bo tu Dete Herodesh bo to diete Detetze iskal, debi[!] iskov, de bi njega jiſkau, da bi jo po- ga konzhal konzhov konzhau (EvL 1741: 29) (EvL 1777: 22) (EvL 1780: 21) jeſt ſim sa tebe jeſt ſim sa tebe jes ſem sa te proſiu, proſſil, de tvoja, vera proſuv, de tvoja vira da tvoja vera ne naomaga naomaga omaga (EvL 1741: 114) (EvL 1777: 86) (EvL 1780: 83) Le v enem primeru, kjer najdemo v EvL 1741 kratko obliko, Pohlin pa na tem mestu zaimka nima, jo je Gutsman spremenil v dolgo. Poklizhi te delovze, poklizhi dęlovze, ter poklizhi te delau ze, inu dai jim plazhilu sazhni od poſledneh, inu dai njim plazhi lu (EvL 1741: 62) noter da perveh (EvL 1780: 47) (EvL 1777: 48) 9.2.1.2.7 EvL 1787 Tudi pri Japlju v splošnem prevladuje zamenjevanje dolgih oblik s kratkimi. V nekaj več kot četrtini tovrstnih primerov je zamenjal Gutsmanove dolge oblike in jih izenačil z rabo v DB 1584 in starejših lekcionarjih, v skoraj dveh tretjinah primerov pa je prvi uvedel kratko obliko (zlasti pogoste so zamenjave v Ted. 3m njega > ga in v Tmn. 3mžs, kjer je staro obliko nje zamenjeval z jih). ona je rodila ſvojga ona je rodila ona je rodila ona je ſvojga pèrvo ro je niga ſvoiga pervo- ſvoiga pervo- pervorojeniga Synu, inu ga je rojeniga Synu, rojenega Sina, inu ,Synu rodila, inu obvila v’plenize, inu ga je povila je njega povila ga je povyla v’ inu ga je poloshila v’pelnize, inu ga v’plenize, in ga plenize, inu ga je v’ene Iaſli je poloshila v’ene je poloshila v’ene poloshila v’ ene (DB 1584: Lk 2,7) Jaſli (EvL 1741: 15) jaſli (EvL 1780: 11) jaſli (EvL 1787: 11) Tedai je njega Tedei je niega Tedai je njega Tedaj ga je Hudizh puſtil: Inu hudizh sapuſtil: hudizh sapuſtiu, Hudizh puſtil: inu pole, Angeli ſo inu pole, Angeli inu polei Angeli pole Angeli ſo k’njemu ſtopili, ſo k’niemu ſtopili, ſo k’njemu ſtopili, perſtopili, inu ſo inu ſo njemu inu ſo niemu inu ſo njemu njemu ſtręgli ſlushili (DB 1584: ſtregli (EvL 1741: ſtriegli (EvL 1780: (EvL 1787: 59) Mt 4,11) 79) 60) taku je on nje taku je on nie lubil taku je on nje do jih je do konza lubil do konza da[!] konza konza lubiu lubil (EvL 1787: (DB 1584: (EvL 1741: 101) (EvL 1780: 76) 74) Jn 13,1) 335 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Zamenjavo kratkih oblik z dolgimi najdemo pri Japlju približno trikrat redkeje kot obratne primere; nekajkrat gre spet za izenačevanje z rabo pri Dalmatinu, najpogosteje pa je zamenjeval kratke oblike ob predlogih ali s sam okrepljeno obliko povratnega zaimka. gdu je ta, kateri kdu je ta, kateri kedu je te, katiri kdo je ta, katęri tebe ſerrahta? te bode isdal? te bo isdau? bo tebe isdal? (DB 1584: Jn 21,20) (EvL 1741: 27) (EvL 1780: 19) (EvL 1787: 19) Tedaj je on saupil Tedei je on Tedai je on Inu on je vpil inu rekàl: Iesu savpyl, inu je savpiu, inu je rekozh: Jęsus ,Syn ti Davidou Syn, dial: JEsu ti Syn djau: JEsus ti Sin Davidov vſmili ſe vſmili ſe zhes me. Davidou, vſmili ſe Davidou, vſmili ſe zhes mene. Inu ti Ty pak, kateri zhes me. Lety pak, zhes me. Leti pak naprej gredozhi ſo naprej ſhli, ſo kateri ſo naprei katiri ſo poprieda ſo njega ſvarili, ga ſvarili, de bi ſhli, ſo ga ſvarili, ſhli, ſo ga ſvarili de bi molzhal. molzhal. On pak debi molzhal. On da bi mouzhau. On pak je veliku je tém vezh vpil: pak je tulkain On pak je ſhe vezh vpil: ,Syn Ti Davidou Syn, vezh vpyl: Ti Syn bol vpiu: ti ,Sin Davidov vſmili ſe vſmili ſo[!] zhes Davidou, vſmili ſe Davidou, vſmili ſe zhes mene me (DB 1584: zhes me zhes me (EvL 1787: 53) Lk 18,38–39) (EvL 1741: 72–73) (EvL 1780: 55) Ieſt hozhem moj Jeſt ozhem mojo Jes ozhem mojo Jeſt hozhem moje leben sa tebe duſho sa te poſtaviti duſho sa te shivlenje sa tebe puſtiti (DB 1584: (EvL 1741: poſtaviti poſtaviti Jn 13,37) 113–114) (EvL 1780: 83) (EvL 1787: 82) kuliku veliku koku veliku koliku vezh Kaku veliku vezh vezh Criſtuſeva vezh Chriſtuſova Chriſtuſova bo Chriſtuſova kry, tiga, kateri kry (kateri ſe je kri (katiri ſe je kry, kateri je ſkusi ſe je ſam pres ſam bres vſiga ſam bres vſega ſvetiga Duha ſam vſiga madesha madesha ſkusi madesha ſkus ſebe bres vſiga ſkusi ſvetiga Duha ſvetiga Duha ſvetega Duha madesha Bogu Bogu offral, bo Bogu offral) bo Bogu ofrau) bo offral, naſho vejſt ozhiſtila naſho véſt pozhiſtila naſho pozhiſtila naſho od mertvih del od mèrtvih del veſt od mertvih vieſt od mertveh ozhiſtila (DB 1584: dell (EvL 1741: del (EvL 1780: 69) (EvL 1787: 67) Heb 9,14) 91) Le v enem primeru v analiziranem gradivu je dolga oblika Ted. 3m ob predlogu zamenjana s kratko (navezno) -jn. Ananias je ſhàl Inu Ananias je ſhal Inu Ananias je Ananias je kje tjakaj, inu je tje, inu je perſhal ſheu, inu je priſheu ſhal, inu v’ hiſho priſhàl v’to hiſho, v’to hiſho, inu je vto hiſho, inu je noterſhal: Inu inu je polushil poloshil ſvoje roke poloshiu ſvoje kadar je on rokę ſvoje roke na na njega roke na njega najn poloshil njega (DB 1584: (EvL 1741: 305) (EvL 1780: 212) (EvL 1787: Apd 9,17) 221–222) Tudi pri na novo uvedenih osebnih zaimkih prevladujejo kratke oblike, ob predlogu pa je rabljena dolga. 336 Katoliški lekcionarji od 1612 do 1833 in Dalmatinov prevod Biblije je to diete JEsus v’Jerusalemi oſtalu, je ta mladęnzh Jęsus v’Jerusalemi inu njegovi Stareiſhi niſo tega vedeli oſtal, inu njegovi ſtariſhi ga niſo (EvL 1780: 30) pogreſhili (EvL 1787: 32) kader je JEsus vedeu vſe tu, kar ſe je Kęr je Jęsus vęjdil vſe, kar ima zhes njemu imelu perdoditi[!], je on naprei njega priti, je napręj ſtopil ſheu (EvL 1780: 87) (EvL 1787: 87) V splošnem pa je v okoli treh četrtinah primerov ohranil oblike, ki so bile nespremenjene od DB 1584 do Gutsmanove izdaje (najpogosteje so bile to dolge oblike), zato je splošna slika rabe dolgih in kratkih oblik še vedno zelo podobna kot v DB 1584:362 kratke oblike so pogosteje rabljene v rodilniku in tožilniku kot v dajalniku, pri tretjeosebnem zaimku pogosteje kot pri prvo- in drugoosebnem, ob predlogih prevladujejo dolge oblike (prim. 6.1.3.1.1.3.3, 6.1.3.2.3); zaradi pogoste Japljeve zamenjave Tmn. 3mžs nje > jih pa so v tem sklonu kratke oblike bistveno pogostejše kot pri Dalmatinu. 9.2.1.2.8 EvL 1809 V izdaji iz leta 1809 se je spet močno okrepila raba dolgih oblik, saj je njihov prirejevalec zamenjal številne kratke oblike, ki jih je uvedel Japelj, na več mestih pa je dolge oblike uvedel tudi v primerih, ko so bile kratke oblike uveljavljene že v predhodnih lekcionarjih ali celo že v DB 1584. Zlasti sistematično je zamenjeval Ted. 3ž jo > njo in Tmn. 3mžs jih s staro obliko nje. taku je on nje lubil jih je do konza lubil je nję do konza lubil do konza (DB 1584: (EvL 1787: 74) (EvL 1809: 81) Jn 13,1) Rahel ſe je plakala Rachel ſe je jokala po Rahel je jokala po po ſvoih Otrucih, inu ſvojih otrozih, inu ſe ſvojih otrozih, inu ſe ſe nej hotéla puſtiti ny puſtila vtolashiti, ny puſtila utolashiti, troſhtati, sakaj nyh sakaj jih ny vezh kęr njih ny vezh nej (DB 1584: (EvL 1787: 22) (EvL 1809: 28) Mt 2,18) temuzh bodo po ampak ſi bodo po ker bodo nję uſhęſa ſvoih laſtnih shejlah ſvojih shelah vuzhe- ſerbęle, ſi bodo ſamy ſebi Vuzhenike nike na kup vlejkli, po ſvojih sheljah gori jemali, po tém, kateri jim bodo uzhenike vkup vlekli kakòr jih bodo vuſheſsa ſegetali (EvL 1809: 31) uſheſsa ſerbela (EvL 1787: 25) (DB 1584: 2 Tim 4,3) Inu je puſtil vkup po- Inu je puſtil vkup po- Inu je puſtil vkup klizati vſe Viſhefarje klizat vſe vikſhi tih poklizati vſe viſhi inu Piſſarje mej Farjov, inu Piſsarje Farje, inu Piſmarje folkom, inu je nje tiga ludſtva, inu jih ludſtva, inu je nje isvpraſhoval je ispraſhoval ispraſhoval (DB 1584: Mt 2,4) (EvL 1787: 30) (EvL 1809: 37) 362 Pri Kopitarju (1809: 284) najdemo opombo, da je Japljev sodelavec pri prevajanju Biblije Blaž Kumerdej v svoji rokopisni slovnici izrecno navedel, da so bile dolge oblike v takšnih položajih uvedene proti njegovi volji in brez pravega premisleka. 337 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Tudi tu najdemo primer ohranitve besednega reda iz predhodne izdaje kljub zamenjavi kratke oblike z dolgo in s tem neupoštevanja običajne stave naslonk. Ioannes je nym od- Joannes jim je Joannes njim je guvoril inu je djal odgovoril, rekozh odgovoril, rekozh (DB 1584: Jn 1,26) (EvL 1787: 6) (EvL 1809: 11) Novost izdaje je opustitev kalkirane vezave glagolov rekanja s predložno zvezo s predlogom k, a tudi v tem primeru je kljub nepredložnosti ohranjal dolge oblike. Inu ony ſo njega Inu ony ſo ga Inu ſo ga praſhali, vpraſhali, inu djali vpraſhali, inu ſo inu rekli njemu k’njemu (DB 1584: rekli k’ njemu (EvL 1809: 11) Jn 1,25) (EvL 1787: 6) Le izjemoma je Japljeve dolge oblike zamenjeval s kratkimi, večinoma gre za R in T 1ed. in 2ed. GOSPVD je pak Ta pak kateri mene katęri me pak ſodi, kir mene ſodi ſodi, je Goſpod je Goſpod (DB 1584: (EvL 1787: 7) (EvL 1809: 12) 1 Kor 4,4) mnosizha[!] téh ,Silnu veliku kamęl Kamęle te bodo Kamel bo tebe bo tebe obſulu kakor povodnja pokrila (DB 1584: (EvL 1787: 28) sagernile Iz 60,6) (EvL 1809: 35) Tudi pri na novo uvedenih osebnih zaimkih prevladujejo dolge oblike, le v enem primeru je prirejevalec uporabil kratko obliko (T ali R?) jih. On je priſhàl v’ſvojo On je v’ ſvoje laſtnu V ſvoje laſtnu je laſtino, inu ty priſhal, inu ti ſvoji ga priſhla, inu njeni njegovi ga néſo gori niſo gori vsęli niſo njo gori usęli vseli (DB 1584: (EvL 1787: 15) (EvL 1809: 21) Jn 1,11) Inu je vunkaj poſlal, inu je vunkaj poſlal, inu je vun poſlal, inu inu je puſtil vſe inu je pomoril vſe pomoril vſe otroke, Otroke v’Betlehemi otroke, katęri ſo kateri ſo bily v’ pomoriti, inu po bily v’ Bethlehemi, Betlehemi, inu po vſeh nje kraih, kateri inu po vſęh tęhiſtih vſih tihiſtih ſtranęh, ſo bily dvej lejti ali ſtranah od dvęjh lęjt kar jih je bilu dva osdolaj ſtari inu ſpodej lejta, inu sdolaj ſtarih (DB 1584: Mt 2,16) (EvL 1787: 22) (EvL 1809: 27–28) 9.2.1.2.9 EvL 1816 V Ravnikarjevi izdaji se je stanje spet obrnilo, saj je zamenjal večino na novo uvedenih dolgih oblik iz EvL 1809 (ne pa vseh), hkrati pa je v približno toliko primerih zamenjal tudi nekatere dolge oblike (tako v predložnih kot v nepredložnih zvezah), ki so bile uveljavljene v vseh predhodnih izdajah. 338 Katoliški lekcionarji od 1612 do 1833 in Dalmatinov prevod Biblije Rachel ſe je jokala Rahel je jokala po Ráhel je jokala po po ſvojih otrozih, inu ſvojih otrozih, inu ſe ſvojih otrozih, inu ſe ny puſtila vtola- ny puſtila utolashiti, ſe ni dala utolashiti, shiti, sakaj jih ny kęr njih ny vezh kér ní jih vezh vezh (EvL 1787: 22) (EvL 1809: 28) (EvL 1816: 13–14) Vſaki, katęri v’ njega ,Slędni, kateri v’ Sledni, kateri veruje, ta ne bo k’ njega veruje, ne bo vanj veruje, ne bo ſramoti, Sakaj med oſramoten. Sakaj oſramoten. Med enim Judam, inu med Judam, inu Judam pa, inu Gerkam ny raslozhika: Grękam ny raslo- Grekam ni raslo- Sakaj ravnu taiſti zhka: sakaj eden je zhka, ker eden je Goſpod je vſih ſkup, Goſpód vſih, bogat Goſpod vſih, bogat bogat pruti vſem, ka- proti vſimi[!], kateri do vſih, kateri vanj teri na njega klizhejo na njega klizhejo klizhejo (EvL 1816: (EvL 1787: 208) (EvL 1809: 215) 138) Ti ſi moj ,Syn, danas Ti ſi moj Sin, jeſt Ti ſi moj Sin, jeſt ſim ſim jeſt tebe rodil ſim tebe danaſs rodil te danaſ rodil (EvL 1787: 14) (EvL 1809: 20) (EvL 1816: 9) Večkrat pa pri tovrstni spremembi ni spremenjen tudi vrstni red, saj je Ravnikar kratko obliko zaimka ohranil na mestu, kjer je v predhodnih izdajah stala dolga oblika. Iuu[!] njegova Mati je njemu rekla: lnu njegova Mati je mu rekla: Sin, kaj ,Sin, kaj ſi nama takú ſturil? ſi nama taku ſturil (EvL 1816: 19) (EvL 1809: 39–40) Jęsus je k’ njim rękal: Reſnizhnu, Jesuſ je jim rekal: Reſnizhnu, vam reſnizhnu vam povęm, prejden je povem, prejden je Abraham bil, ſim Abraham bil, ſim jeſt (EvL 1787: 69) jeſt (EvL 1816: 42) Tudi na novo uvedeni zaimki v spremenjenih strukturah so v veliki večini kratki, ob predlogih so večkrat uporabljene kratke (navezne) oblike. Kadar bo pak mozhnejſhi zhes njega Kadar bo pak mozhnejſhi nad-nj priſhal, inu njega premagal, bo njemu priſhal, inu ga premagal, bo njemu vſe njegovu oroshje pobral […] Kadar vſe oroshje pobral […] Kadar nezhiſti nezhiſti Duh is zhloveka pride, ob- Duh is zhloveka pride, obhodi ſuhe hodi ſuhe meſta, inu jiſhe pokoj: inu meſta, inu jiſhe pokoja: inu kadar ga kadar ga ne najde, rezhe: V’ mojo ne najde, rèzhe: V’ ſvojo hiſho ſe bom hiſho ſe bom vernil, od koder ſim vernil, od koder ſim ſhal. Inu kadar vun ſhal. Inu kadar pride, njo najde pride, jo najde s’ metlami pometeno, s’ metlami pometeno, inu oſnasheno: inu oſnasheno: tedaj gre, inu ſì per- tedaj grę, inu k’ ſebi usame ſedem usame ſedem drugih duhov, kateri ſo drugih duhov, kateri ſo hujſhi, ku on, hujſhi, ku on, inu gredo vanjo, inu inu gredo noter, inu tam prebivajo tam prebivajo (EvL 1816: 38–39) (EvL 1809: 69–70) Kljub številnim zamenjavam pa je tudi Ravnikar še vedno ohranjal velik delež dolgih oblik v položajih, kjer so sočasne slovnice predpisovale rabo kratkih oblik. Jeſt hudizha nimam: ampak zhaſtim ſvojiga Ozheta, inu vi ſte meni zhaſt oduseli (EvL 1816: 42) ,Sato je tudi Bog njega poviſhal, inu njemu ime dal, kateru je zhes vſa imena (EvL 1816: 45) 339 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma 9.2.1.2.10 EvL 1833 Dosledno je ločevanje v rabi dolgih in kratkih oblik izpeljal šele Burger v izdaji iz leta 1833, kjer so dolge oblike rabljene samo še v položajih, kot so bili navedeni v slovnicah. Jas nimam hudizha; ampak zheſtím ſvojiga Ozhéta, in ví ſte mi zhaſt odvséli (EvL 1833: 165) Sato ga je tudi Bog poviſhal, in mu dal ime, ktero je zhes vſe imena (EvL 1833: 187) V skladu z opisi v sočasnih slovnicah je tudi močno okrepljena raba naveznih oblik, ki je bila predstavljena v 9.2.1.1.2. 9.2.2 Obvestilno nenujni zaimenski osebek ob osebnih glagolski obliki Tudi v rabi obvestilno nenujnega zaimenskega osebka so prve izdaje lekcionarjev pretežno sledile Dalmatinu, do bistvenih sprememb je tudi tu prišlo šele v 19. stoletju, kot je razvidno na podlagi primerjalne analize izbranih odlomkov.363 Če primerjamo število pojavitev zaimenskih osebkov364 v analiziranih besedilih (graf 51), lahko opazimo, da je v prvih izdajah bolj ali manj stabilno, opazneje upade šele v Pohlinovi izdaji, pri Gutsmanu pa se v primerjavi s predhodnikom spet poveča. Pri Japlju je število zaimenskih osebkov nekoliko višje kot pri Pohlinu, a nižje kot pri Paglovcu in predhodnikih, nato pa strmo upade v izdajah iz 19. stoletja, zlasti v Burgerjevih EvL 1833. Graf 51: Število zaimenskih osebkov v izbranih odlomkih v DB 1584 in lekcionarjih 9.2.2.1 V EvL 1612 je bil v analiziranih odlomkih v primerjavi z Dalmatinom izpuščen en sam zaimenski osebek, v Schönlebnovi izdaji iz leta 1672 pa najdemo tako primere opuščanja zaimenskih osebkov iz prejšnje izdaje kot en primer uvajanja osebka na mestu, kjer ga v EvL 1612 in v DB 1584 ni bilo.365 363 Izbranih je bilo pet odlomkov, ki jih najdemo v vseh desetih lekcionarjih: Mt 8,1–13, Mt 11,2–10, Lk 2,41–52, Jn 1,19–27 in 1 Kor 13,1–13. 364 Kot pri analizi rabe zaimenskih osebkov v 16. stoletju (6.2) so bili tudi tu upoštevani vsi osebki, ne glede na stavčni poudarek. Prim. op. 38. 365 Primer uvajanja zaimenskega osebka je povezan z opustitvijo neosebne rabe tožilniške oblike tretjeosebnega zaimka srednjega spola je (prim. 9.3.2). 340 Katoliški lekcionarji od 1612 do 1833 in Dalmatinov prevod Biblije Sdaj jeſt le en dejl ſposnam, tedaj pak Sdaj jeſt le en dejl ſposnam, tedaj pak bom jeſt ſposnal, raunu kakòr ſim jeſt bom ſposnal, ravnu kakòr ſim jeſt ſposnan (DB 1584: 1 Kor 13,12) ſposnan (EvL 1612: 34) Kaj ſte vy vunkaj v’Puſzhavo hodili Kaj ſte vunkaj v’Puſzhavo hodili glédat? Ste li vy hotéli viditi en Tèrſt, glédat? Ste li hotéli viditi en Tèrſt, katéri ſe od vejtra ſem tèr tam maja? katéri ſe od vejtra ſem tèr tam maja? Ali kaj ſte vy vunkaj hodili glédat? Ali kaj ſte vunkaj hodili glédat? Ste li Ste li hotéli eniga zhlovéka vidit hotéli eniga zhlovéka vidit v’mehkim v’mehkim oblazhilu? […] Aku kaj ſte oblazhilu? […] Aku kaj ſte vy vunkaj vy vunkaj hodili glédat? (EvL 1612: 6b) hodili glédat? (EvL 1672: 6) rezhem k’enimu, pojdi tjakaj, taku on rezhem k’enimu, pojdi tjakaj, on gré: gre: inu k’drugimu, pojdi ſem, taku inu h’drugimu, pojdi ſem, taku on on pride: inu k’mojmu hlapzu, ſturi pride: inu k’mojmu hlapzu, ſturi tu, tu, taku je ſturi (EvL 1612: 26) taku on ſturi (EvL 1672: 51) 9.2.2.2 V EvL 1715 in EvL 1741 sprememb v primerjavi z EvL 1672 ni, Pohlin pa je nekoliko zmanjšal število zaimenskih osebkov v štirih od petih analiziranih odlomkov, medtem ko ga je v enem celo rahlo povečal. V več kot polovici primerov pa je tudi on ohranjal osebke iz predhodnih izdaj. Inu kader ſo she ty dnevi bily inu kader ſo bli ti dnevi she prejſhli, daperneſseni, de ſo ony supet damu de ſo supet damu ſhli, je tu Dete ſhli, je tu Dete JEsus v’Jeruſalemi JEsus v’Jerusalemu oſtalu, inu nje- oſtalu, inu niegovi ſtariſhi niſso tiga govi ſtariſhi niſo tęga vędeli. Ke vedili. Ony ſo pak menili, de je on ſta pak menila, de je v’ druſhbi, ſta v’drushbi, inu ſo perſhli en dan hoda, perſhla en dan hoda, inu ſta njega inu ſo ga yſkali med ſvojo ſhlahto, inu iſkala med shlahto, inu snanzami snanzi (EvL 1741: 44) (EvL 1777: 33–34) Lubesen je poterpeshliva, inu do- Lubesen je poterpeshliva, je dobrut- brutliva: lubesen na aifra, lubesen ni liva, lubesen ſe nasvida, nadęla kri- preſherna, ona ſe nenapihuje, ona ni vize, ſe nanapihuje: ni velike zhaſty velike zkaſti[!] lakomna, ona ſuoiga lakomna, ſvojiga prida najishe, se prida na ishe, ona ſe napuſti resdrashiti, napuſty resdrashiti, namisle nezh hu- ona nizh hudiga namiſli, ona ſe kervize diga, zhes krivizo ſe naveſely, ampak naveſſely, ampak ſe veſſely reſnize: zhes resnizo ſe veſely, ona preneſe ona vſe saneſſe, ona vſe veruje, ona vſe use, ona virje use, upa use, inu use vupa, ona vſe terpy (EvL 1741: 70) terpy (EvL 1777: 54) Inu ony ſo niega uprashali, kai ſi Inu ony ſo njega praſhali, kaj ſi tedej? tedei? ſi le ti Elias? on je dial: Jeſt ſile ti Elias? Inu on je djav: Jeſt ni- niſsem. Si le ti en Prerok? Inu on je sem. Sile ti en Prerok? Inu on je odgo- odgovoril: Nikar: Natu ſo ony k’niemu voril: Jeſt nisem. Natu ſo ony k’njemu diali: kai ſi tedei? de my tem odgovor djali: Kedu ſi ti tedej? de mi tem od- damo, kateri ſo naſs poſlali. Kai ti ſam govor damo, katiri ſo nas poslali. Kaj od ſebe praviſh? (EvL 1741: 8) praveſh ti ſam od ſebe? (EvL 1777: 6) 9.2.2.3 Gutsman je v svoji izdaji kombiniral rešitve obeh predhodnikov: na nekaterih mestih spet najdemo zaimenske osebke, ki jih je Pohlin opustil, na drugih so kot pri Pohlinu opuščeni, v enem odlomku pa je uvedel tako zaimenske osebke, ki so bili v EvL 1741, kot tiste, ki jih je na novo uvedel Pohlin. 341 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Inu kader ſo she inu kader ſo bli ti inu kader ſo ti dni she ty dnevi bily dnevi she prejſhli, bili doperneſheni, daperneſseni, de de ſo supet damu da ſo ſpet k’ dumu ſo ony supet damu ſhli, je tu Dete JEsus ſhli, je to diete JEsus ſhli, je tu Dete JEsus v’Jerusalemu oſtalu, v’Jerusalemi oſtalu, v’Jeruſalemi oſtalu, inu njegovi ſtariſhi inu njegovi Stareiſhi inu niegovi ſtariſhi niſo tęga vędeli. Ke niſo tega vedeli. Oni niſso tiga vedili. Ony ſta pak menila, de ſo pak mienili, da je ſo pak menili, de je je v’ druſhbi, ſta on v’ drushbi, inu ſo on v’drushbi, inu ſo perſhla en dan hoda, priſhli en den hoda, perſhli en dan hoda, inu ſta njega iſkala inu ſo njega jiſkali inu ſo ga yſkali med med shlahto, inu med rojakami inu ſvojo ſhlahto, inu snanzami (EvL 1777: snanzami (EvL 1780: snanzi (EvL 1741: 44) 33–34) 33) Inu ony ſo niega upra- Inu ony ſo njega Inu oni ſo njega shali, kai ſi tedei? ſi praſhali, kaj ſi tedej? praſhali: kai ſi tai? le ti Elias? on je dial: ſile ti Elias? Inu on Al ſi ti Eliash! On je Jeſt niſsem. Si le ti je djav: Jeſt nisem. djau: jes niſem. Al en Prerok? Inu on Sile ti en Prerok? Inu li ti en Prerok? Inu je odgovoril: Nikar on je odgovoril: Jeſt on je odgovoriu: jes […] Inu oni ſo niega nisem […] Inu ony ſo niſem […] Inu oni ſo upraſhali, inu ſo diali njega upraſhali, inu njega praſhali, iuu[!] k’niemu: ſakaj ti tedei ſo k’ njemu djali: sa- ſo k’njemu djali: sakai karſhujeſh, kader kaj ti tedej kerſtujesh, ti tai kerſtujeſh, ka- niſsi ti Chriſtus, ne zhe niſe Chriſtus, ne der ti niſi Chriſtus, ni Elias, ne en Prerok? Elias, ne en Prerok? Eliash, ni en Prerok? (EvL 1741: 8) (EvL 1777: 6–7) (EvL 1780: 6) 9.2.2.4 Japelj se je v nekaterih primerih spet naslonil na Dalmatina in npr. znova navajal zaimenske osebke, ki so bili opuščeni že v EvL 1672, po drugi strani pa je odpravljal nekatere ponavljajoče se zaimenske osebke, edninski tretjeosebni zaimek moškega spola on pa tudi v primerih, ko ni šlo za ponavljanje. KAdar je pak Ioannes kader je Joannes Kadar je Joannes u’Vosi Criſtuſeva della v’jezhah Chriſtuſove v’jęzhi Chriſtuſove ſliſhal, je on poſlal della ſliſhal, je on dęla ſliſhal, je poſlal dva ſvoja Mlajſha […] poſlal dua ſuoja jogra dva ſvojih Jogrov […] Kadar ſta pak ona bila […] Kader ſta pak ona Kadar ſta pak ona odſhla, je Iesus sazhel bila odſhla, je JEsus bila odſhla, je Jęsus pruti folku govoriti ad ſazhel pruti ludem go- sazhęl mnoshizam Ioanneſa: Kaj ſte vy voriti od Joanneſa: Kai govoriti od Joannesa: vunkaj v’Puſzhavo ho- ſte vunkej v’puſhavo Kaj ſte vy vunkaj ſhli dili gledati? Ste li vy hodili gledat? Ste li v puſhavo ględat? hotéli viditi en Tèrſt, oteli vidit en terſt, En terſt, kateri ſe kateri ſe od vejtra kateri ſe od vetra ſem od vętra ſem ter ſem tèr tam maje? ter kie maje? kje maje? (DB 1584: Mt 11,2.7) (EvL 1741: 5–6) (EvL 1787: 4–5) Riſnizhnu jeſt vam po- reſnizhnu vam jeſt Reſnizhnu vam po- vém, takove Vere néſim povęm, takerſhne vire vęm, takuſhne vęre jeſt v’Israeli naſhàl nisim jeſt v’Israelu niſim jeſt v’ Israeli (DB 1584: Mt 8,7) neſhuv (EvL 1777: 40) neſhal (EvL 1787: 38) 342 Katoliški lekcionarji od 1612 do 1833 in Dalmatinov prevod Biblije 9.2.2.5 Tradicionalno rabo zaimenskih osebkov je bistveno spremenil prirejevalec EvL 1809. V primerjavi z EvL 1787 jih je bilo namreč odpravljenih okoli dve tretjini, v primerjavi z DB 1584 pa kar tri četrtine. Kot Krelj (prim. 6.2.2) se je pri tem naslonil na latinski prevod, kot pokaže primerjava z besedilom Vulgate. Kljub temu na nekaterih redkih mestih v obravnavanih odlomkih v EvL 1809 (in v Ravnikarjevi izdaji iz leta 1816, ki se z njo v rabi zaimenskih osebkov popolnoma ujema) še najdemo zaimenski osebek, kjer ga v latinščini ni, v Burgerjevi izdaji iz leta 1833 pa je bilo zgledovanje po latinščini v tem pogledu popolno. Inu pole en gobov Inu glęj, en gobov In glej, gobov je et ecce leprosus je priſhal, inu je priſhal, ſhal, priſhel, in ga molil, veniens adorabat je njega molil inu njega molil rekózh: »Goſpod, eum dicens rekozh: Goſpod, rekozh: Goſpód, ako hozheſh, Domine si vis aku hozhesh, taku aku hozheſh, me samoreſh potes me mundare ti mene samoreſh samoreſh mene ozhiſtiti.« In Jesuſ et extendens ozhiſtiti. Inu Jęsus ozhiſtiti. Inu Jesus je istégnil roko, in manum tetigit je ſvojo roko je ſvojo roko ſe ga je dotaknil, eum Iesus dicens ſtęgnil, ſe ga je istęgnil, inu ſe ga rekózh: »Hozhem, volo mundare et dotaknil, rekozh: je dotaknil, rekozh: bodi ozhiſhen!« confestim mundata Jeſt hozhem bodi Hozhem, bodi In kar zhiſt je bil est lepra eius ozhiſten. Inu sdajzi ozhiſten. Inu sdajzi od ſvojih gob (Vlg: Mt 8,2–3) je on zhiſt poſtal, je on zhiſt poſtal (EvL 1833: 43) od ſvojih gob od ſvojih gob (EvL 1787: 36–37) (EvL 1809: 43–44) Inu on je ſposnal, Inu je povedal, In je povedal, in ni et confessus est inu ny tajil: Inu inu ny tail: inu tajil, je rekel: »Jas et non negavit je ſposnal, de jeſt je povedal: Jeſt niſim Kriſtuſ.« In et confessus est niſim Chriſtus Inu niſim Kriſtus. Inu ſo ga vpraſhali: quia non sum ony ſo ga vpraſhali: ſo ga praſhali: »Kaj tedej? ſi ego Christus et Kaj ſi tedaj? Ali ſi ti Kaj ſi tedej? Si ti Elija?« In je interrogaverunt Elias? Inu on je djal: ti Elia? Inu je djal: »Niſim.« eum quid ergo Jeſt niſim. Ali ſi ti rekal? Niſim. Si »Si ti prerok?« Helias es tu et en Prerok? Inu on je ti Prerok? Inu je In je odgovoril: dicit non sum odgovoril: Ne. Ony odgovoril: Niſim. »Ne.« So mu tedej propheta es tu ſo tedaj k’njemu So tedaj njemu rekli: »Kdo ſi pa, et respondit non rekli: Kdo ſi, de rekli: Kdo ſi, de de jim odgovor dixerunt ergo my odgovor damo odgovor damo damo, kteri ſo ei quis es ut tęm, katęri ſo naſs tem, kateri ſo naſ poſlali? Kaj responsum demus poſlali? Kaj praviſh naſs poſlali? Kaj praviſh ſam od his qui miserunt ti ſam od ſebe? On rezheſh ſam od ſebe?« Rezhe: nos quid dicis de rezhe: Jeſt ſim en ſebe? On rezhe: »Jas ſim glaſ te ipso ait ego glaſs tiga vpio- Jeſt ſim glaſs vpijózhiga vox clamantis zhiga v’puſhavi upijozhiga v’ v’ puſhavi« in deserto (EvL 1787: 6) puſhavi (EvL 1833: 8–9) (Vlg: Jn 1,20–23) (EvL 1809: 10–11) 9.2.2.6 Skladenjske značilnosti rabe osebnih zaimkov, ki so bile pod vplivom Luthrovega nemškega prevoda Biblije uvedene v slovenski knjižni jezik 16. stoletja, so se torej ohranjale vse do 19. stoletja, ko so slovničarji, zlasti Kopitar, ostreje nastopili proti njim in prevajalce biblijskih besedil opozorili na prednost zgledovanja po jezikih, ki so v tem pogledu bliže 343 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma slovenščini, kot jo je govorilo ljudstvo – latinščini v primeru zaimenskih osebkov in grščini kot zgledu za ustrezno rabo dolgih in kratkih oblik (prim. Kopitar 1809: 284, 286). Dokončno se je (obliko)skladenjska raba osebnih zaimkov, kot je značilna za sodobni knjižni jezik, v biblijskih besedilih uveljavila šele z Burgerjevim prevodom, čeprav jo je vsaj deloma uveljavljal že Ravnikar. Precej prej je bila iz biblijskih besedil odpravljena neosebna raba tretjeosebnega zaimka srednjega spola, ki jo je pod vplivom nemščine, čeprav v omejenem obsegu, v svoj prevod Biblije prevzel Dalmatin (prim. 7.2). Kakšen je bil odnos do tovrstnih struktur pri katoliških prirejevalcih lekcionarjev, je predstavljeno v naslednjem razdelku. 9.3 Neosebna raba tretjeosebnega zaimka srednjega spola v lekcionarjih 9.3.1 V EvL 1612 so bili ohranjeni številni primeri neosebnega ono iz DB 1584, tako v imenovalniku kot v odvisnih sklonih. Zlasti številčni so primeri anaforičnega je, s katerim je v enem primeru zamenjan tudi zanikani neosebni ga iz DB 1584. Viſhifarji pak ſo vseli te Srebèrnike, inu Ty Vihſhi Farji pak ſo vséli te ſrebèrnike, ſo djali: Onu ſe neſpodobi, de bi my nje inu ſo djali: Onu ſe neſpodobi, de bi my nje v’Cerkouno pukſho djali (DB 1584: v’Cerkveno Shkrinjo ali ladjizo s’hrannili Mt 27,6) (EvL 1612: 61a) INu onu je bilu ob ſheſti uri (DB 1584: Inu onu je okuli ſheſte ure bilu (EvL 1612: Lk 23,44) 71) proſsite kar kuli hozhete, onu vam bode proſſite karkuli hozhte, onu ſe vam bo (DB 1584: Jn 15,7) godilu (EvL 1612: II,13) nihzhe nesna Ozheta, temuzh le Syn, inu tudi nihzhe nesna Ozheta, temuzh le Syn, komer je hozhe Syn resodéti (DB 1584: inu komer je hozhe resodeti (EvL 1612: Mt 11,27) II,10) Ie li gdu miloſt iskasuje, taku je ſturi Ie li gdu miloſt iskasuje, taku je ſturi s’dobro volo (DB 1584: Rim 12,8) s’veßeljóm (EvL 1612: 23) rezhem k’enimu: pojdi tjakaj, taku on gre: rezhem k’enimu, pojdi tjakaj, taku on gre: inu h’drugimu, pojdi ſem, taku on pride: inu inu k’drugimu, pojdi ſem, taku on pride: k’mojmu Hlapzu, ſturi tu, taku je ſtury inu k’mojmu hlapzu, ſturi tu, taku je ſturi (DB 1584: Mt 8,9) (EvL 1612: 26) je li je on v’teleſsi bil […] taku jeſt tudi Ie li je on v’teléſſi bil […] tiga jeſt tudi nevejm: Bug je vej (DB 1584: 2 Kor 12,2) nevéjm, Bug je véj (EvL 1612: 31b) Inu letu djane ſe je resglaſsilu po vſeh letu djajne ſe je resglaſſilu po vſeh Iudouſkih gorrah: Inu vſi, kateri ſo tu Iudovſkih gorrah: Inu vſi, kateri ſo tu ſliſhali, ſo je k’ſerci vseli (DB 1584: ſliſhali, ſo je k’ſerzi vséli (EvL 1612: II,17) Lk 1,65–66) Simli jeſt Rabbi? On je djal k’njemu: Ti je Ali ſim lahkej jeſt Rabbi? Iesus je djal govoriſh (DB 1584: Mt 26,25) k’njemu: Ti je govoriſh (EvL 1612: 52) Ieſt tebe saklinam pèr tem shivim Bogu, de aku ſi ti Chriſtus, en Syn Boga vezhnu ti nam poveſh, aku ſi ti Criſtus, Boshji Syn? hvaleniga? Iesus pak je rekal: Ti je Iesus je djal: Ti je govoriſh. Ali vſaj jeſt govoriſh, Ieſt ſem (EvL 1612: 59b) vam povém (DB 1584: Mt 26,63–64) Natu ſo ony vſi djali: Sili ti tedaj Boshji Ti ſi tedaj ſyn Boshji? On je k’nym rekal: Syn? On je djal k’nym: Vy je govorite, Vy je govorite, sakaj jeſt ſim (EvL 1612: sakaj jeſt ſim (DB 1584: Lk 22,70) 61) 344 Katoliški lekcionarji od 1612 do 1833 in Dalmatinov prevod Biblije Taku ſi ti vinèr en Krajl? Iesus je Taku ſi ti tedaj en Krajl? Iesus je odgovuril: odguvoril: Ti je govoriſh, Ieſt ſim ja en Ti je govoriſh, de ſim jeſt en Krajl Krajl (DB 1584: Jn 18,37) (EvL 1612: 63b) Ieſt vam imam ſhe veliku praviti, ali vy ga Ieſt vam imam ſhe veliku praviti, ali vy je sdaj nemorete néſti (DB 1584: Jn 16,12) tedaj nemorete neſti (EvL 1612: 86) INu kadar je on bil blisi tjakaj priſhàl, je V’Vnim iſtim zhaſſu, kadàr je bil Iesus gledal tu Méſtu, inu ſe je zhes nje plakal, blisi k’Ierusalemu priſhàl, je on pogledal inu je djal: De bi je ti vejdilu, taku bi na tu Meſtu, inu ſe je zhes nje plakal, inu tudi ſpomiſlilu, v’letim tvoim zhaſsu, kaj je rékal: De bi je ti tudi ſposnalu, inu slaſti h’tvojmu myru ſliſhi: Ali sdaj je ſkrivenu na letá tvoj dan, kaj htvojmu myru ſliſhi: pred tvojma ozhima (DB 1584: ampak ſedaj je ſkritu pred tvojmi ozhimi Lk 19,41–42) (EvL 1612: 113) Vendar odvisnost od Dalmatinove predloge v tem pogledu ni bila popolna, saj je bil npr. v enem primeru formalni ono izpuščen, hkrati pa sprejemljivost iz nemščine prevzetih struktur za prirejevalca dokazuje uvedba anaforičnega je na mestu, kjer ga pri Dalmatinu ni. Ah, hozhete vy sdaj ſpati inu pozhivati? Spyte tedaj inu pozhivajte. Ie sadoſti. Pole, Onu je sadoſti, ta ura je priſhla (DB 1584: ura je priſhla, inu ſyn tiga zhloveka bo isdan Mr 14,41) v’roké teh greſhnikou (EvL 1612: 55b) Ieſt ſim priſhàl, de one imajo leben inu Ieſt ſim priſhal, de bi one shiviti imele, inu obilje iméti (DB 1584: Jn 10,10) de bi je obilnejſhi imele (EvL 1612: 96) 9.3.2 Schönleben je ohranil precej primerov neosebnega ono (v imenovalniku in tožilniku) iz predhodne izdaje, je pa zamenjal po en anaforični ono in je (ob zanikanem glagolu) s kazalnim zaimkom. proſſite karkuli hozhte, onu ſe vam proſſite karkuli hozhte, taiſtu ſe vam bo godilu (EvL 1612: II, 13) bo sgodilu (EvL 1672: 303) Ieſt vam imam ſhe veliku praviti, ali Jeſt vam imam ſhe veliku praviti, ali vy je tedaj nemorete neſti vy tu ſedaj nemorete neſti (EvL 1612: 86) (EvL 1672: 173) V dveh primerih366 je anaforični je izpustil, pri čemer je v drugem namesto njega dodal za imenski osebek, ki je bil prej izpuščen. letu djajne ſe je resglaſſilu po vſeh letú djajne ſe je resglaſſilu po vſéh Iudovſkih gorrah: Inu vſi, kateri ſo tu Judovſkih gorrah: Inu vſi, kateri ſo tu ſliſhali, ſo je k’ſerzi vséli (EvL 1612: II, 17) ſliſhali, ſo k’ſerzi vséli (EvL 1672: 315) rezhem k’enimu, pojdi tjakaj, taku on gre: rezhem k’enimu, pojdi tjakaj, on gré: inu inu k’drugimu, pojdi ſem, taku on pride: inu h’drugimu, pojdi ſem, taku on pride: inu k’mojmu hlapzu, ſturi tu, taku je ſturi k’mojmu hlapzu, ſturi tu, taku on ſturi (EvL 1612: 26) (EvL 1672: 51) 9.3.3 Tudi Hipolit je neosebno rabo tretjeosebnega zaimka v imenovalniku iz prejšnje izdaje še ohranjal, tožilniško obliko pa je večinoma odpravljal. V enem primeru jo je preprosto 366 V prvem primeru je frazeološka zveza vzeti k srcu do Schönlebna še brez povratne členice si, ki jo je dodal šele Hipolit: »vſi, kateri ſo tu ſlíſhali, ſo ſi k’ſèrzi vseli« (EvL 1715: 289). 345 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma izpustil, v drugem pa jo je zamenjal z običajnim osebnim zaimkom v Ted. 3ž jo, ki se navezuje na ženskospolski samostalnik v predhodnem stavku. Podoben je primer, ko je neosebni je zamenjal s kazalnim zaimkom toisto, ki pa se ne nanaša več na spolsko neoznačenega refe renta (glagolsko zvezo), ampak se zaradi spremembe samostalnika v predhodnem stavku iz moškospolskega v srednjespolskega v novi strukturi navezuje nanj. nihzhe nesná Ozhéta, tèmuzh lé Syn, nihzhé nesná Ozhéta, tèmúzh le Syn, inu komer je hozhe resodéti inu komèr Syn hozhe resodéjti (EvL 1672: 295) (EvL 1715: 267) Zhe gdu miloſt iskasuje, taku je ſturi Zhe gdu miloſt iskasúje, taku jo ſturi s’veßeljóm (EvL 1672: 45) s’veſséljom (EvL 1715: 45) Ieſt ſim priſhàl, de bi one shivitik Ieſt ſim priſhàl, de bi one shivléjnie iméle, inu de bi je obilnejſhi iméle iméjle, inu de bi tuíſtu obílnejſhi (EvL 1672: 193) iméjle (EvL 1715: 170) Najpogostejša je sprememba anaforičnega in kataforičnega je v poudarjalni členek ja, ki ga najdemo v štirih primerih, od tega so trije skoraj enaki in so vsi rabljeni v besedilu pasijona. Ali ſim kei jeſt Rabbi? Iesus je djal Ali ſim kei jeſt Rabbi? Iesus je djal k’njemu: Ti je govoriſh k’njemu: Ti ja govoriſh (EvL 1672: 107) (EvL 1715: 104) De bi je ti tudi ſposnalu, inu slaſti De bi ja ti tudi ſposnálu inu slaſti na na letá tvoj dan, kaj h’tvojmu myru letá tvoj dan, katéri h’tvojmu myru ſliſhi: ampak ſedaj je ſkritu pred ſliſhi: ampak ſedáj je ſkrítu pred tvojmi ozhmi (EvL 1672: 221) tvojmi ozhmy (EvL 1715: 196) Neosebni je je Hipolit ohranil le v enem primeru, in sicer v zvezi Bog je ve. Aku je on v’teléſſi bil […] tiga jeſt tudi akú je on v’teléſſi ali isvúnaj teléſſa bil, tiga nevéjm, Bug je véj (EvL 1612: 65) jeſt nevéjm, Bug je vej (EvL 1715: 65) 9.3.4 Paglovec je v svoji izdaji neosebno rabo tretjeosebnega zaimka popolnoma odpravil. Imenovalniško obliko je izpustil ali zamenjal s kazalnim zaimkom, edino Hipolitovo ohranjeno tožilniško obliko (ki jo Breznik (1917: 172) imenuje »Dalmatinova spaka«) pa je prav tako izpustil. Ty Víhſhi Fárji pak ſo vséli te ſrebèrnike, Ty vikſhi Farji pak ſo vseli te ſrebernike, ino ſo djáli: Onú ſe neſpodóbi, de bi my nje ino ſo djali: Se naſpodobi, de bi my nie v’ v’ Cerkvéno Shkrínjo ali ládjizo s’hranili Cerkouno Shkrinio, ali ladijzo s’hranili (EvL 1715: 115) (EvL 1741: 134) Inu onu je okúli ſheſte úre bilú Inu to je okuli ſheſte ure bilú (EvL 1715: 125) (EvL 1741: 157) akú je on v’teléſſi ali isvúnaj teléſſa bil, tiga aku je on v’teleſſi, ali sunej teleſſa bil, tiga jeſt nevéjm, Bug je vej (EvL 1715: 65) jeſt navejm, Bug vej (EvL 1741: 66) Hipolitove zamenjave za neosebni ono iz EvL 1612 (členek ja, kazalni zaimek, izpust) je Paglovec večinoma ohranil, le v enem primeru je izpustil Hipolitov kazalni zaimek. proſsite karkúli hozhte, taíſtu ſe vam kar kuli bodete proſsili, ſe vam bo bo sgodílu (EvL 1715: 275) sgodilu (EvL 1741: 403) 346 Katoliški lekcionarji od 1612 do 1833 in Dalmatinov prevod Biblije 9.3.5 V naslednjih izdajah se bodisi ohranjajo rešitve iz prejšnjih izdaj ali pa se kazalni zaimek in poudarjalni členek ja izpuščata (členek ja je v obravnavanih zgledih odpravil Japelj v izdaji iz leta 1787). V enem primeru se v dveh izdajah spet pojavi neosebna raba, in sicer anaforična tožilniška oblika pri Gutsmanu in Japlju v zvezi Bog jo/je 367 ve, ki je bila v EvL 1809 spet odpravljena. al je on v’teleſi biu, ne vęjm, ali v’telęſsi, ne vęjm, Bog vęj svuna tele ſ a, tu ne ali svunaj teleſsa, (EvL 1809: 55) viem, Bug jo vie Bog je vęj (EvL 1780: 50) (EvL 1787: 48) 9.3.6 V lekcionarjih lahko torej od Schönlebnove izdaje opažamo nadomeščanje kalkirane neosebne rabe tretjeosebnega zaimka, ki jo je Hren-Čandkova izdaja v veliki meri uvedla po Dalmatinovem zgledu. Oblike so bile bodisi zamenjane s slovenskimi ustreznicami (kazalni zaimek) oz. izpuščene, če so bile v slovenščini odvečne, v nekaterih primerih pa so bile reinterpretirane na podlagi glasovno-oblikovne podobnosti (neosebni je je bil spremenjen v členek ja ali v osebni zaimek jo). Najdlje se je ohranila zveza Bog je vej, v kateri se je po prvi odpravi neosebnega je ta v novejših prevodih znova pojavil, kar kaže na njeno vsaj delno leksikaliziranost v kalkirani obliki. 367 Za Gutsmanovo obliko Ted. 3s jo gl. 9.1.6.2.4.1. 347 IV SKlep Razvoj slovenskih osebnih zaimkov lahko prek maloštevilnih virov vsaj deloma spremljamo vse od 11. stoletja. Do druge polovice 16. stoletja, ko se je oblikoval slovenski knjižni jezik, opažamo glasovno preoblikovanje imenovalniške oblike prvoosebnega zaimka in izravnave osnov v odvisnih sklonih zaimenskih paradigem, v okviru česar je pri tretje osebnem zaimku prišlo do posplošitve vzglasnega n- iz predložnih zvez. Zaradi neustaljenih zapisov je problematično predvsem določanje orodniških osnov edninskih zaimkov, ki ne izražajo spola. V končnicah lahko spremljamo preoblikovanje praslovanskega sistema po naliki s samostalni- škimi sklanjatvami (npr. Red. 3ms -ego > -ega, D in M 1ed. -ě > -i) ali sklanjatvijo enklitično rabljenega kazalnega zaimka ta (npr. Med. 3ms -im) in napredovanje rodilniško-tožilniškega sinkretizma, ki se je nakazoval že v praslovanskem obdobju. Hkrati se že v tem obdobju kaže postopno oblikovanje vzporednih paradigem dolgih in kratkih oblik, vendar zaradi maloštevil-nosti izpričanih zgledov njihova distribucija ni določljiva. Dvojinske oblike v rokopisih niso rabljene, zato o njihovem razvoju iz praslovanščine do srede 16. stoletja nimamo podatkov. Nasprotno slovenski knjižni jezik 16. stoletja s svojo obsežno knjižno produkcijo omogoča celovito analizo osebnih zaimkov z oblikovnega in skladenjskega vidika, problematično ostaja predvsem vprašanje naglasa, ki zaradi pomanjkanja podatkov občasno onemogoča natančno določitev glasovne podobe posameznih oblik. Oblikovna analiza je pokazala, da osebne zaimke v 16. stoletju – čeprav sestavljajo zaprto, tesno pomensko in oblikovno povezano skupino besed z visoko frekvenco pojavitev – zaznamuje dvojničnost na vseh ravninah; pisne, oblikovne in oblikoskladenjske dvojnice najdemo tako v delih različnih avtorjev kot pri istem avtorju in celo v istem besedilu ter pri prevodu iste predloge. Dvojničnost na oblikovni ravni izvira deloma iz narečnih oziroma govornih osnov piscev, v manjši meri iz medjezikovnega stika, deloma pa jo lahko pripišemo tudi njihovim individualnim pogledom na jezikovno normo (npr. pri Trubarjevi uveljavitvi orodniških oblik 1ed., 2ed. in Zp s korenskim vokalom e ali Dalmatinovem odpravljanju zaokroženih oblik D 1mn. in 2mn.). Zavestno so jo avtorji izkoriščali v pesemskih besedilih, kjer so se med posameznimi dvojnicami odločali na podlagi zahtev zlogovnega verza, deloma pa tudi v proznih besedilih za izogibanje ponavljanju istih oblik, vendar so se za to možnost odločali redko. V približno petdesetletnem obdobju razvoja knjižnega jezika so pri zaimkih opazni tudi nekateri splošnojezikovni procesi, ki so povzročali nastanek novih dvojnic, na glasovni ravni npr. napredujoča moderna vokalna redukcija z upadom izglasnih i in u, na oblikovni pa postopna pluralizacija dvojinskih oblik (pri 3mžs zlasti v rodilniku, pri 1dv. in 2dv. pa je v 16. stoletju 349 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma pogosta popolna pluralizacija), širjenje rodilniško-tožilniškega sinkretizma tudi v 3s in v množino 3mžs ter izenačevanje D in Med. 3ms. Opazna je tudi postopna standardizacija knjižnega jezika, ki vrh doseže s komisijskim pregledom Dalmatinovega prevoda Biblije, najjasneje pa se odraža v jezikovnih spremembah v izdajah protestantske pesmarice. Kljub temu dvojničnost tudi v Bibliji kot najbolj reprezentativnem tekstu slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja ni povsem odpravljena (zlasti pri rabi dolgih in kratkih oblik) in se ohranja v poznejših delih (tudi pod vplivom biblijskih besedil, npr. v ZK 1595). Na oblikoskladenjski ravni je za jezik 16. stoletja značilna pogosta raba dolgih oblik tudi v nepredložnih zvezah s prosto rabo, v katerih zaimki niso nosilci stavčnega poudarka. Izrazita je pri Trubarju, najredkejša pri Krelju; pri večini avtorjev prihaja do razlik med rabo dolgih in kratkih oblik pri posameznih zaimkih (kratke oblike so v splošnem pogostejše pri 3mžs kot pri 1ed. in 2ed.), spolih (pri 3ž so kratke oblike rabljene redkeje), številih (kratke oblike so pogostejše v ednini kot v množini, v dvojini najdemo izvirne kratke dvojinske oblike samo v Ddv. 3mžs pri Krelju in Juričiču, sicer se kot kratke rabijo iz množine prevzete oblike) in sklonih (kratke oblike so najredkeje rabljene v dajalniku). Nasprotno pri predložno rabljenih tožilniških zaimkih kratke navezne oblike ob enozložnih predlogih v splošnem prevladujejo, rabljene so tudi v zvezah, kjer je v nepredložni rabi obve-zna raba dolgih oblik (priredje, protistava, ob ujemalnem samostalniškem prilastku), čeprav so zlasti pri Dalmatinu v poznejših delih in pri drugih mlajših piscih v teh zvezah pogosteje rabljene dolge oblike, kar kaže na vpliv rabe iz nepredložnih položajev. Pri teh avtorjih dolge oblike prevladujejo tudi ob nezložnem predlogu v, kjer so pri Trubarju in Krelju skoraj dosledno rabljene kratke oblike. Ob dvozložnih predlogih pri vseh avtorjih prevladujejo dolge oblike. Pogosta raba dolgih oblik je v strokovni literaturi večinoma pripisana tujejezičnemu (nem- škemu, latinskemu) vplivu, vendar se zaradi opisanih razlik ta razlaga zdi nezadostna. Zaradi pomanjkanja virov, ki bi osvetlili morebiten vpliv (narečne ali nadnarečne) govorne rabe, pa zanesljiv odgovor na to vprašanje ni mogoč. Zanesljiveje lahko tujejezičnemu vplivu pripišemo pogosto rabo obvestilno nenujnega zaimenskega osebka ob osebni glagolski obliki, saj lahko glede tega opažamo razlike med prevodi in samostojno tvorjenimi odlomki. Tudi tu odstopata Krelj in Juričič, pri katerih je raba zaimenskih osebkov v biblijskih odlomkih primerljiva z latinskim prevodom, kjer je nepoudarjeni osebek opusten, z njo pa se ujema tudi raba v prevodih nebiblijskih besedil, kar kaže, da gre najverjetneje za izvirno slovensko rabo. Raba obvestilno nenujnih zaimenskih osebkov je bila torej v knjižnem jeziku 16. stoletja avtorsko in besedilno pogojena, vendar tudi v primerih, kjer je bilo zgledovanje po nemških predlogah večje, ni šlo za neposreden prenos nemških struktur v slovenščino, ampak za posploševanje in prilagajanje nemških pravil rabe individualnemu občutku avtorja, hkrati pa tudi njegovemu interpretiranju stavčnega poudarka. Neposredno iz nemščine pa je prevzeta neosebna raba tretjeosebnega zaimka srednjega spola, vendar je v slovenščini 16. stoletja v različnih vlogah uveljavljena različno močno. Najširše se je uveljavil predvsem korelatni ono kot sonanašalni izraz za osebkov odvisnik, posebej pri Trubarju, v odvisnih sklonih pa anaforični je kot sonanašalni izraz predmetnega odvisnika. Vendar je primerjava vzorčnih prevodov pokazala, da je delež dobesednega prevajanja z ono v večini besedil majhen, prevladujejo izvirne slovenske strukture, kot sta raba kazalnega zaimka v vlogi sonanašalnega izraza ali njegov izpust. Izjema je Trubarjev prevod Luthrove 350 Sklep Hišne postile, pri katerem je vpliv nemške skladnje bistveno močnejši in posledično delež prevzetega neosebnega ono precej večji kot v ostalih delih. V majhni meri lahko v besedilih 16. stoletja najdemo tudi množinsko rabo za izražanje spoštovanja, vendar je le redko izpričana z zaimki. Dokazana je raba spoštljivega vi za asimetrični ogovor pripadnikov višjega sloja, medtem ko primera za množinski ogovor med enakovrednimi sogovorniki ali za ogovor pripadnikov nižjega sloja ne najdemo. V TPo 1595 je ob spoštljivem vi rabljen deležnik v ednini, kar kaže, da je bilo že v 16. stoletju v osrednjeslovenskem prostoru prisotno t. i. polvikanje. Izpričanih je tudi nekaj primerov rabe spoštljivih naslovov, ki pa se po nemškem zgledu vežejo z glagolom v ednini in niso sobesedilno nadomeščeni z zaimki. Pregled osebnih zaimkov, opravljen na podlagi popolnega izpisa iz del slovenskih protestantskih piscev, je predstavljal osnovo za analizo razvoja slovenskih osebnih zaimkov v naslednjih stoletjih vse do vzpostavitve enotnega slovenskega knjižnega jezika sredi 19. stoletja, in sicer z vidika ohranjanja tradicije oziroma inovacij. V ta namen je bila pregledana raba osebnih zaimkov v dveh tipih besedil, ki so skozi to obdobje izhajala kontinuirano in so imela neposredna predhodnika in vzor v besedilih 16. stoletja: v slovenskih slovnicah in katoliških izdajah lekcionarja. Pri slovnicah lahko neposreden vpliv Bohoričeve slovnice opazimo predvsem v njenih priredbah iz let 1715 in 1758, v naslednjih slovnicah pa morda le v izenačevanju imenovalnika in tožilnika tretjeosebnega zaimka srednjega spola (verjetno pod vplivom latinščine in zaradi majhne prisotnosti teh oblik v govorjenem jeziku), ki se je v razsvetljenskih slovnicah lahko omejilo le na ednino (Gutsman, Zagajšek) ali dvojino (Pohlin, Šmigoc), izjemoma se je pri Pohlinu v dvojini razširilo na vse tri spole. Drugih oblik, v katerih je Bohorič odstopal od sočasne knjižne rabe (npr. R in T 1dv. in R 1mn. najh), pri slovničarjih ne najdemo (izjema je Alasia, ki je v svojem slovarčku (1607) prevzel oblike iz Megiserjevega slovarja, ta pa jih je prepisal iz BH 1584). Osebnozaimenske paradigme v slovnicah so izkazale tudi nadaljevanje pluralizacije dvojin skih oblik, ki so bile tudi sicer oblikovno najbolj nestabilne, ter širjenje rodilniško-tožilniškega sinkretizma tudi v 3s in v množino 3mžs. D in Med. 3ms sta bila v slovnicah do Metelka izena- čena. Manj vpliva je na zaimenski sistem imela moderna vokalna redukcija, čeprav opažamo njene sledove zlasti v občasnem glasovnem upadu končnic pri Pohlinu, ki ga je selektivno upošteval v svojih zaimenskih paradigmah. Skozi celotno obdobje se ohranja že v 16. stoletju izpričana dvojničnost v orodniku edninskih zaimkov, ki ne izražajo spola, v D in Med. 3ž pa se kot v 16. stoletju pri avtorjih izmenjujeta obliki njej in nji, ki sredi 19. stoletja v slovnicah prav tako dosežeta dvojnični status; v obeh primerih dvojnice obstajajo tudi v sodobnem knjižnem jeziku. S Pohlinom je bila v slovnice uvedena tudi spolska diferenciacija pri prvo-in drugoosebnih zaimkih v dvojini in množini, ki pa je pri večini drugih avtorjev omejena na imenovalnik. Prav tako je Pohlin v slovnico uvedel feminizirano dvojinsko in množinsko obliko tretjeosebnega zaimka srednjega spola, ki je vsaj kot dvojnica prisotna v vseh naslednjih obravnavanih slovnicah. Od Kopitarja se je začela zaimenska paradigma širiti z nekaterimi novimi oblikami, prevzetimi iz narečij, zlasti od Metelkove slovnice pa je opazna tudi težnja po arhaizaciji oblik, ki je zavrla zgoraj navedene procese. Njegov poskus uvedbe nekaterih praslovanskih oblik (npr. tretjeosebnega zaimka brez vzglasnega n- na podlagi redkih podobnih oblik v narečjih, ki so nastale z raz vojem ń > j) ni bil uspešen, znova pa so se uveljavile nekatere stare dvojinske oblike, ki so bile pri Kopitarju že pluralizirane, in stara mestniška 351 3 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma oblika njem. Do obdobja vzpostavitve enotnega slovenskega knjižnega jezika še ni prišlo do popolnega poenotenja paradigme osebnih zaimkov, kot kaže zlasti prva Janežičeva slovnica, ki še vedno izkazuje visoko stopnjo dvojničnosti oblik, in tudi v drugi izdaji je dvojničnost še vedno prisotna bodisi v sami paradigmi ali vsaj v dodanih opombah. Nasprotno katoliške izdaje lekcionarja izkazujejo veliko odvisnost od Dalmatinovega prevoda Biblije tako v oblikah osebnih zaimkov kot v njihovi skladenjski rabi, saj so bile v veliki meri ohranjene Dalmatinove oblike, hkrati pa vse do 19. stoletja ne kažejo posebne odvisnosti od sočasnih slovničnih predpisov. V starejših izdajah lahko spremljamo napredovanje rodilniško- -tožilniškega sinkretizma v tožilniku ednine tretjeosebnega zaimka srednjega spola in tožilniku množine tretjeosebnega zaimka za vse tri spole ter skoraj popolno izenačitev mestnika in dajalnika ednine tretjeosebnega zaimka moškega in srednjega spola, od Schönlebnove izdaje pa tudi nadaljnjo pluralizacijo v dvojini (v EvL 1612 so bile nasprotno na nekaterih mestih Dalmatinove pluralizirane oblike nadomeščene z izvirnimi dvojinskimi) in v posamičnih primerih napredovanje vokalne redukcije zlasti v končnicah (pri tem je izjema Hipolit, ki je v svoji izdaji odpravljal reducirane oblike svojega predhod nika). Prvi večji odstop od Dalmatinove predloge je Pohlinova izdaja, v kateri je uvedel nekatere spremenjene oblike iz svoje slovnice, a jih naslednje izdaje niso upoštevale; enako velja za Gutsmanove koroške narečne oblike, ki jih je uvajal v svoji izdaji. Njegov nasled nik Japelj se je spet močneje naslonil na Dalmatinov prevod in odpravil nekatere odstopajoče oblike, ki so se ponavljale v prejšnjih izdajah (npr. D in Med. 3ž nji ter Dmn. 3ž njem), dosledno pa je kljub dvojnici pri Dalmatinu uveljavil mestniško obliko njemu in zamenjeval kratko množinsko tožilniško obliko je z jih. V izdaji iz 1809 je, čeprav je kot njen avtor naveden Japelj, prišlo pri osebnih zaimkih do večjih sprememb: med drugim so bile v nasprotju s tradicijo v orodniku edninskih zaimkov, ki ne izražajo spola, uvedene oblike s korenskim e in podaljšavo s členico -j, v dvojini imenovalniška oblika ma dva s posebno dvojinsko obliko v zaimenskem delu, ki jo je v svoji prvi slovnici uvedel Pohlin, v množini pa posebna ženskospolska imenovalniška oblika ve. Pri tretjeosebnem zaimku je bila iz rodilnika posplošena množinska tožilniška oblika njih zamenjana s staro tožilniško obliko nje, kar pa je bilo v naslednji izdaji vsaj deloma odpravljeno. V izdaji iz leta 1833 pa sta bili v tožilniku množine tretjeosebnega zaimka dosledno uveljavljeni iz rodilnika posplošena kratka oblika jih in stara tožilniška dolga oblika nje. Prav tako je bila spet uvedena stara dvojinska imenovalniška oblika midva in pri tretjeosebnem zaimku stara mestniška oblika njem, v rodilniku in tožilniku dvojine pa je Burger vzpostavil razlikovanje med rodilniško in tožilniško končnico (R 1dv. naju : T 2dv. vaji, Rdv. 3mžs nju : Tdv. 3mžs nji). Deloma lahko te spremembe pripišemo sočasnim slovničnim določilom, vendar ni neposredno prevzel oblike zaimkov iz ene od uveljavljenih slovnic, temveč jih je kombiniral in pri tem vsaj delno upošteval predhodno tradicijo v lekcionarjih. Še močnejši vpliv kot Dalmatinove oblike zaimkov je na lekcionarje imela njegova raba dolgih in kratkih oblik, ki se je z manjšimi spremembami ohranjala do Japlja; iz te tradicije odstopa Pohlin, ki je v skladu s svojimi slovničnimi nazori večino kratkih oblik zamenjal z dolgimi. Podobno težnjo lahko opazimo tudi v izdaji iz leta 1809, v naslednji izdaji pa se je raba kratkih oblik močno povečala in se pri Burgerju dokončno uskladila s sočasnimi slovničnimi določili o rabi dolgih in kratkih oblik, ki so bila enaka sodobnim; šele v tej izdaji je tudi izpričana popolna paradigma kratkih oblik. 352 Sklep Podobno velja za rabo obvestilno nenujnega zaimenskega osebka, ki se je skoraj nespremenjen prenašal iz Dalmatinove Biblije do Pohlina in Gutsmana; pri Japlju se je število zmanjšalo, v veliki meri pa so bili tovrstni osebki odpravljeni v izdaji iz leta 1809. Še prej je bila odpravljena po nemščini kalkirana neosebna raba tretjeosebnega zaimka srednjega spola, ki je bila od Dalmatina prevzeta v prvo izdajo lekcionarja, postopoma sta jo opuščala že Schönleben in Hipolit, dokončno jo je odpravil Paglovec, a se je v Bog je vej znova pojavila pri Gutsmanu in Japlju, pozneje pa je ne zasledimo več. (Obliko)skladenjska raba osebnih zaimkov iz Dalmatinove Biblije je torej imela močan vpliv na nadaljnjo rabo v lekcionarjih, v 19. stoletju pa je doživela korenite spremembe, saj sta bili raba dolgih oblik zaimkov v nepoudarjenih nepredložnih položajih in raba obvestilno nenujnih zaimenskih osebkov ožigosani kot vpliv nemščine in v purističnem duhu časa odpravljeni. Pri razvoju osebnih zaimkov lahko torej v osmih stoletjih od Brižinskih spomenikov do vzpostavitve enotne slovenske knjižne norme opazujemo relativno majhno število procesov, ki so preoblikovali njihove paradigme: najpomembnejši med njimi so rodilniško-tožilniški sinkretizem in nalikovne spremembe po samostalniških paradigmah, ki so med drugim povzročile izenačevanje mestnika in dajalnika ednine pri tretjeosebnem zaimku moškega in srednjega spola ter pluralizacijo rodilnika in tožilnika pri dvojinskih zaimkih, medtem ko so se pri dajalniku in orodniku dvojinske končnice ohranjale. Sicer pa je bila skozi celotno obdobje spremembam od števil najbolj podvržena dvojina, od sklonov mestnik, od spolov pa srednji – torej tiste oblike, ki so v jeziku rabljene manj pogosto. V 16. stoletju se je vzpostavil relativno enoten zaimenski sistem, ki se je preko Dalmatinove Biblije in njene uporabe pri pripravi katoliških lekcionarjev večinoma ohranjal tudi v naslednjih stoletjih; zgledovanje po protestantski tradiciji, zabeleženi v teh besedilih, je preprečilo tudi močnejše preoblikovanje oblikovne podobe zaimkov pod vplivom moderne vokalne redukcije, zlasti po Japljevi ponovni naslonitvi na Dalmatinov prevod. Bohoričeva slovnica je pri osebnih zaimkih odigrala bistveno manj pomembno vlogo, saj se Bohoričeve oblike zaimkov, ki so odstopale od oblik drugih protestantskih piscev, v naslednjih stoletjih niso uveljavile. Večje spremembe je v 19. stoletju za osebne zaimke pomenila težnja po arhaizaciji, saj je zaustavila procese, ki so preoblikovali paradigmo, a so se večinoma uveljavile le oblike, ki so imele podlago v zaimenskem sistemu slovenskih protestantov, ne pa tudi poskusi rekonstrukcije praslovanskih oblik. Tudi dvojničnost, ki se še po vzpostavitvi enotnega slovenskega knjižnega jezika ohranja v določenih oblikah vse do sodobnega knjižnega jezika, je v večini obstajala že v 16. stoletju. Zato lahko zatrdimo, da je imelo obdobje slovenske reformacije odločilen vpliv tudi na oblikovanje podobe osebnih zaimkov v sodobnem slovenskem knjižnem jeziku. 353 poVzeteK Osebni zaimki kot posebna kategorija znotraj jezika tvorijo majhno in zaprto skupino besed, ki je tudi pomensko med seboj tesno povezana in soodvisna, hkrati pa so še vedno del jezikovnega sistema in vsaj deloma podvrženi splošnim jezikovnim procesom v jeziku. Zato je zanje značilno pogosto nalikovno preoblikovanje njihovih paradigem, ki bodisi povečuje njihovo enotnost (zlasti v spremembah osnov) ali jih oblikovno približuje paradigmatsko ali sintagmatsko povezanim besednim vrstam s preoblikovanjem končnic. To preoblikovanje lahko spremljamo tudi v razvoju slovenskih osebnih zaimkov iz indoevropskega prajezika prek praslovanščine do 16. stoletja, deloma na podlagi – sicer redkih – virov, deloma pa na podlagi primerjave praslovanskega stanja s stanjem, kot je izpričano v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja. Kot arhaična poteza se je pri osebnih zaimkih ohranil supletivizem osnov v odvisnih sklonih, ki se je uveljavil tudi pri izvorno kazalnem tretjeosebnem zaimku z združitvijo paradigem dveh različnih kazalnih zaimkov. Od imenovalniških osnov se je glasovno preoblikovala zlasti 1ed., kjer se je končna pripora -z večinoma ohranila (BS jaz) in se celo okrepila s - t (CR jast), za j pa je praviloma prišlo do preglasa (KR, SGR jest). Le v SR (1440) je izpričana preglašena in nepreglašena oblika brez končne pripore ( ja, je). Na razvoj je vplivala težnja po resonantnosti sistema, ki je že v praslovanščini povzročila spremembo imenovalniške osnove 1dv./mn. in 2dv./mn. s prevzemom tipičnega vzglasnega soglasnika, ki je označeval osebo, v nadaljnjem razvoju pa je vplivala na izravnave v odvisnih sklonih. Pri zaimkih, ki ne izražajo spola, se je rodilniška osnova pod vplivom uveljavitve kategorije živosti pri samostalniku začela uporabljati tudi v tožilniku, pri 1ed. pa tudi v dajalniku in mestniku, s čimer se je paradigma približala paradigmama 2ed. in Zp, pri katerih so bile že v psl. osnove v rodilniku, dajalniku in mestniku enake. Nasprotno je pri orodniku v nekaterih slovenskih narečjih prišlo do premika naglasa v predložni zvezi s končnice na osnovo in razvoja polglasnika v polni vokal (v južnih in zahodnih narečjih v a in s tem do nastanka nove orodniške osnove man-); kjer do premika naglasnega mesta ni prišlo, je bila po izpadu šibkega polglasnika v 1ed. tudi v orodniku rabljena osnova ostalih odvisnih sklonov, v nekaterih na-rečjih pa se je v osnovi uveljavil sekundarni polglasnik. Nove orodniške osnove 1ed. so se v skladu s splošnim medparadigmatskim zbliževanjem razširile tudi k 2ed. in Zp. Dvojničnost osnov kot posledico različnega naglasnega mesta, ki je ohranjena tudi v sodobnem knjižnem jeziku, izkazujejo že starejši slovenski spomeniki: v CR in SGR je v orodniku izpričana oblika z naglasom na osnovi in korenskim vokalom a, v SR in KR pa končniško naglašena oblika z domnevno osnovo iz ostalih odvisnih sklonov, zaradi neustaljenosti zapisa pa je možno tudi, 355 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma da gre za osnovo s sekundarnim polglasnikom. Po uveljavitvi rodilniške oblike v tožilniku so se stare edninske tožilniške oblike klitizirale po naliki z dajalnikom, kjer je že v praslovanščini obstajala naslonska oblika * mi, in se začele rabiti tudi v rodilniku, s čimer se je oblikovala vzporedna paradigma v rodilniku, dajalniku in tožilniku. To velja tudi za tretjeosebni zaimek, kjer se je iz predložnih zvez v celotni paradigmi razširil vzglasni n-; stare nepodaljšane oblike 3mžs (v ednini glasovno okrnjene na sklonskorazlikovalni del) so postale naslonske (SR Red. 3s ga, Dmn. 3mžs jim). Tožilnik tretjeosebnega zaimka v rokopisnih drobcih ni izpričan, na podlagi stanja v 16. stoletju pa lahko domnevamo, da se je tudi tu rodilniška oblika uveljavila v tožilniku, vendar le v ednini moškega spola in dvojini; pri srednjem spolu in v množini v 16. stoletju večinoma še vedno prevladujejo stare tožilniške (podaljšane in nepodaljšane) oblike ( ńe, je), čeprav lahko zlasti pri množini spremljamo napredovanje rabe rodilniških oblik. V tožilniku 3ž sta dosledno rabljeni izvorna in z n- podaljšana tožilniška oblika ( ńo, jo). Pri končnicah je poleg sprememb zaradi novega rodilniško-tožilniškega sinkretizma prišlo še do spremembe dajalniške in mestniške končnice pri edninskih zaimkih, ki ne izražajo spola: namesto -ě, ki je izpričan še v BS, se je uveljavil -i po naliki z žensko samostalniško sklanjatvijo ali z naslonskimi oblikami; v SR sta izpričani še obe obliki. Pri tretjeosebnem zaimku se od praslovanskih končnic razlikujeta Red. 3ms, kjer je po naliki s samostalniško moško sklanjatvijo končnico -ego zamenjala končnica -ega (kot dvojnica se pojavi že v BS), in Med. 3m -im (SR nym/ ym) po naliki z enklitično obliko kazalnega zaimka tim. Variantnost, ki je bila deloma nakazana že v predknjižnem obdobju, zaimke v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja zaznamuje tako na pisni kot na oblikovni in oblikoskladenjski ravni. Njihova pisna podoba je kljub majhemu številu oblik in pogosti rabi v besedilih pri večini avtorjev neustaljena, kar v nekaterih primerih celo onemogoča določitev natančne glasovne podobe zaimkov (npr. glasovni odraz ń pri 3mžs, orodnik edninskih zaimkov, ki ne izražajo spola, R/Tdv. 3mžs). Na oblikovni ravni se pri osnovah odraža dvojničnost, ki je bila izpričana že v starejših spomenikih. Tako pri I 1ed. prevladuje oblika jest, Krelj je poleg nje rabil jaz, Juričič pa jast. V posamičnih primerih najdemo tudi oblike brez končne pripore (Trubar, Dalmatin je, Krelj ja). Tudi v orodniku ednine zaimkov, ki ne izražajo spola, sta izpričani obe dvojnici iz predknjižnega obdobja, pri čemer je – podobno kot pri SR – negotov vokal v osnovi: posamični zapisi pri Krelju in Bohoriču kažejo na polglasnik, doslednost zapisa pri večini avtorjev v primerjavi z zapisom polglasnika pa na e po naliki z ostalimi odvisnimi skloni oziroma na a ob naglasu na osnovi. Oblike s korenskim vokalom e so bile značilne za Trubarja in deloma za Tulščaka, pri drugih avtorjih prevladujejo oblike s korenskim vokalom a, ki so z rabo v Bibliji postale nor-mirane; odločitev za to obliko kaže, da je težnja po poenotenju osnov, ki jo lahko spremljamo v razvoju zaimkov, do 16. stoletja oslabela. Pri Hrvatu Juričiču (izjemoma tudi pri Trubarju) poleg omenjenih najdemo pri 2ed. in Zp še iz hrvaščine prevzete osnove s korenskim vokalom o. Dvojničnost pri D 1mn. in 2mn. pa je posledica Trubarjeve ožje narečne zaokrožitve osnove pod vplivom nosnika v končnici ( nom, vom), ki so jo drugi avtorji odpravljali. Tudi v končnicah so v knjižnem jeziku 16. stoletja izpričane številne dvojnice: nekatere so nastale bodisi nalikovno pod vplivom drugih sklonov (zlasti mestniške končnice: Med. 3mžs in mestniške oblike pri vseh dvojinskih zaimkih s posplošitvijo dajalniških končnic ( ńemu; nama, vama, ńima); M 1mn. -mi po naliki z orodnikom v TPo 1595 ( nami)), drugih sklanjatev (Med. -im po enklitični obliki kazalnega zaimka ( ńim), značilen za večino avtorjev, in izvorni 356 Povzetek -em pri Juričiču in v *P 1563 ( ńem)) ali z uveljavljanjem nekaterih glasovnih sprememb, kot so zgodnje faze moderne vokalne redukcije (domnevani upad končnice -i pri D in M edninskih zaimkov, ki ne izražajo spola, v -ə (zapisan z ) v TPo 1595; upad izglasnega -u v -o v Ded. 3ms pri Trubarju ( ńemo) in v TPo 1595 ( mo) ter v Tdv. 3mžs pri Juričiču ( ńyo)). Tudi pri končnicah je opazen vpliv hrvaščine, zlasti v orodniku (npr. končnica O 1ed. itd. -om pri Krelju, Juričiču, Schweigerju, -u pri Juričiču in Dalmatinu) in pri 3ž (hrvaški nosniški odraz za ǫ pri Ted. 3ž - u in končnica Ded. 3ž - oj, oboje pri Juričiču); morda gre za vpliv hrvaščine tudi pri R/T 3mžs - ege pri Juričiču in v TO 1564. Pomemben vir dvojničnosti sta tudi postopno širjenje rodilniških oblik v tožilnik pri tretjeosebnem zaimku za srednji spol in množino ter pluralizacija odvisnih dvojinskih oblik, ki je pri 3mžs značilna zlasti za svojilni rodilnik. Raba množinskih oblik v dvojini je zlasti pogosta pri kratkih oblikah: izvorna kratka oblika za R/Tdv. 3mžs brez vzglasnega n- ( jeju ali po krnitvi ju) sploh ni izpričana, dajalniško kratko obliko jima najdemo le pri Krelju in Juričiču. Za dvojino vseh treh oseb je značilna tudi dvojničnost imenovalniških oblik s števnikom dva ali brez njega, ki je velikokrat uporabljena stilistično za izogibanje ponovitvam iste oblike. Dvojničnost je bila zlasti izrazita v delih več avtorjev, kot so pesmarice, kjer je poleg avtorja na izbiro oblike vplival še urednik, hkrati pa so jo omejevale tudi verzne konvencije obdobja. V poznejših izdajah je opazen tudi vpliv norme, ki se je oblikovala predvsem ob Bibliji in je v primeru dvojnic običajno povzročila prevlado ene različice v delih, ki so nastala po letu 1584. V ednini ter vsaj deloma tudi v dvojini (predvsem pri iz množine posplošenih oblikah, le Krelj in Juričič tudi pri izvorno dvojinskih) in množini so avtorji v rodilniku, dajalniku in tožilniku ob dolgih uporabljali tudi kratke oblike, nastale bodisi s funkcijsko prerazporeditvijo ali glasovno krnitvijo v nepoudarjenih položajih. Tudi njihovo rabo zaznamuje splošna dvojničnost, saj so razen v določenih zvezah (v prirednih in protistavnih zvezah, ob prilastkih, ob medmetih aj in ve, dodajalnih, izvzemalnih in poudarnih členkih) dolge in kratke oblike delovale kot proste variante; izbira med njimi ni bila sistemsko določena, ampak je bila v veliki meri odvisna od individualne odločitve posameznega avtorja. Pri nepovratnih osebnih zaimkih sta bila v nepredložnem položaju na začetku oblikovanja knjižnega jezika predstavljena dva modela: Trubarjev z močno prevlado dolgih oblik, ki je z leti razen pri R/Ted. tretjeosebnega zaimka, kjer so prevladovale kratke oblike, postajala še izrazitejša, in Kreljev s splošno rabo kratkih oblik (izjema je bila 3ž). Ostali avtorji se glede rabe dolgih in kratkih oblik uvrščajo med njiju: prva Dalmatinova dela so bila bliže Kreljevi rabi, nato pa se je postopoma vedno bolj približeval Trubarju; pogosteje sta dolge oblike uporabljala tudi Tulščak in Trost, pri Juričiču in Znojilšku pa večinoma prevladujejo kratke. Pri Bohoriču in Megiserju je število zgledov majhno; prvi je zlasti v D 1ed. in 2ed. pogosteje uporabljal dolge, drugi pa večinoma kratke. V pesmaricah je bil pri izbiri med dolgimi in kratkimi oblikami v pesmih odločilen zlogovni verz, pri enakozložnih zaimkih pa se večinoma odraža prevladujoča raba urednikov: v pesmaricah, ki jih je izdal Trubar, so večinoma rabljene dolge oblike, v Dalmatinovih izdajah in v pesmarici iz leta 1595 pa v novih pesmih prevladujejo kratke oblike. Trubarjeva Postila za razliko od oblikovne podobe večinoma ohranja Trubarjeva načela rabe dolgih in kratkih oblik. Razlike v rabi kratkih in dolgih oblik se kažejo tudi pri istem avtorju glede na slovnično osebo, število, sklon in pri tretjeosebnem zaimku tudi spol: dolge oblike so večinoma rabljene pogosteje pri 1ed. in 2ed. kot pri 3mžs, v dajalniku pogosteje kot v drugih dveh sklonih, pri 3ž pogosteje kot pri 3ms in v množini pogosteje kot v ednini. 357 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma V posebno kategorijo je zaradi skladenjskih interferenc uvrščen povratni zaimek, pri katerem so pod vplivom nemščine dolge oblike večinoma okrepljene s sam in jih tako uvrščamo v zveze s stalno rabo; v zvezah s prosto rabo najdemo posamično rabo dolge rodilniške/tožilniške oblike samo pri Trubarju in še redkeje pri Krelju in Juričiču. V predložnih zvezah pri osebnih zaimkih, ki ne izražajo spola, pri enozložnih predlogih prevladujejo kratke oblike, ob večzložnih pa dolge, a tudi v tem položaju je bila raba nedosledna. Ob nezložnem predlogu v sta Trubar in Juričič prevladujoče uporabljala kratke oblike, ostali pa dolge. Tudi ob predlogih, kjer so prevladovale kratke oblike, pa so bile zlasti v poznejših delih dolge rabljene pogosteje v zvezah, kjer so bile lahko v nepredložni rabi rabljene samo dolge oblike. Izvorna oblika Ted. 3m - ń je bila v 16. stoletju rabljena redko, predvsem ob predlogih na, v in za (le pri Krelju tudi ob čez, nad). Pogosta raba dolgih oblik je v literaturi večinoma označena kot germanizem, vendar ta razlaga ne more pojasniti razlik med različno rabo dolgih in kratkih oblik v prostih zvezah pri posameznih osebah, številih, spolih in sklonih. Nemščina tudi ni odločilno vplivala na stavo zaimkov v stavkih, kjer je pri kratkih oblikah veljalo Wackernaglovo načelo stave naslonk na drugem mestu, pri dolgih oblikah pa je ne glede na poudarek prevladovala stava pred glagolom, ki je bil pod vplivom latinščine pogosto uvrščen na zadnje mesto v stavku. Prav tako analiza ni pokazala večjih razlik med prevodnimi in samostojno tvorjenimi besedili, ki bi potrjevale odločilen vpliv tujejezičnih predlog. Kot možni vzroki za tovrstno rabo so navedeni še želja po oddaljevanju od govorne rabe, narečne razlike in vpliv predreformacijskega kulturnega jezika, vendar jih zaradi pomanjkanja virov ni mogoče dokazati. Nasprotno je vpliv nemščine jasno dokazljiv pri pogosti rabi obvestilno nenujnih zaimenskih osebkov ob osebnih glagolski obliki, saj se npr. pri Trubarju kaže jasna razlika med biblijskimi teksti in samostojneje tvorjenimi besedili ter tudi med biblijskimi citati in drugim besedilom v okviru istega dela. Primerjava izbranih biblijskih odlomkov pri Trubarju in Dalmatinu z Luthrovo Biblijo je pokazala, da se je v splošnem njuna raba zaimenskih osebkov ujemala z nemščino, pri Dalmatinu pogosteje kot pri Trubarju, a posamezni primeri odstopanj kažejo, da pri tem ni šlo za neposreden prenos nemških struktur v slovenščino, ampak za posploševanje in prilagajanje nemških pravil rabe individualnemu občutku avtorja, hkrati pa tudi njegovemu interpretiranju stavčnega poudarka. Tudi pri rabi zaimenskih osebkov od ostalih avtorjev bistveno odstopata Krelj in v manjši meri Juričič, ki sta zaimenske osebke večinoma rabila samo v poudarjenem položaju ali za preprečevanje dvoumnosti; v biblijskih prevodih zlasti Kreljeva raba ustreza rabi zaimenskih osebkov v latinskem prevodu Biblije, a je enaka tudi v besedilih, ki so bila prevedena iz nemščine, zato lahko domnevamo, da gre za izvirno slovensko rabo. Dela slovenskih protestantov prinašajo tudi redke primere rabe množine za izražanje spoštovanja, vendar je zaradi zvrstne omejenosti teh primerov malo, še manj pa najdemo zgledov za tovrstno rabo osebnih zaimkov. Izpričana je raba spoštljivega vi za asimetrični ogovor pripadnikov višjega sloja, medtem ko primera za množinski ogovor med enakovred nimi sogovorniki ali za ogovor pripadnikov nižjega sloja ne najdemo. V TPo 1595 je ob spoštljivem vi rabljen deležnik v ednini, kar kaže, da je bilo že v 16. stoletju v osrednjeslovenskem prostoru prisotno t. i. polvikanje. Izpričanih je tudi nekaj primerov rabe spoštljivih naslovov, ki pa se po nemškem zgledu vežejo z glagolom v ednini in niso sobesedilno nadomeščeni z zaimki. Nezaimenski primeri kažejo, da so protestanti tudi tovrstno rabo v veliki meri neposredno prevzemali iz nemščine. 358 Povzetek Neposredno iz nemščine prevzeta je neosebna raba osebnega zaimka srednjega spola v sloven- ščini 16. stoletja, ki se je po nemškem zgledu lahko uporabljal tudi kot a) anaforična prvina, ki je koreferenčna z delom predhodnega besedila, b) kot kataforična prvina, ki je v glavnem stavku soodnosni izraz (korelat) sledečega odvisnika (v teh dveh vlogah lahko tretjeosebni zaimek nastopa tudi v rodilniku ali tožilniku), c) kot prvina brez denotata, ki ima samo skladenjsko funkcijo in zaseda mesto osebka, kadar je ta zaradi členitve po aktualnosti premaknjen za glagol, in č) kot formalna prvina, npr. ob brezosebnih glagolih ali povedkih z logičnim osebkom v dajalniku. Od teh se je v slovenščini 16. stoletja najširše uveljavil predvsem korelatni ono kot sonanašalni izraz za osebkov odvisnik, posebej pri Trubarju, vendar je bil v primerjavi z nemščino rabljen redko, pri prevajanju so ga večinoma zamenjevala ustrezna slovenska izra-zna sredstva (npr. kazalni zaimek) ali pa je bil izpuščen. Izjema je Trubarjev prevod Luthrove Hišne postile, pri katerem je vpliv nemške skladnje bistveno močnejši in posledično delež prevzetega neosebnega ono precej večji kot v ostalih delih, hkrati pa se približno enakomerno pojavljajo vsi štirje tipi neosebnega ono. Knjižna norma, ki so jo postavili slovenski protestanti, je postala temelj za nadaljnji razvoj slovenskega knjižnega jezika. Pri tem je imel najpomembnejšo vlogo Dalmatinov prevod Biblije, na katerem je temeljila tudi prva katoliška izdaja lekcionarja, v manjši meri pa je na razvoj v naslednjih stoletjih vplivala tudi Bohoričeva slovnica. V njenih dveh priredbah iz 18. stoletja so se v večini ohranjale Bohoričeve oblike zaimkov, tudi tiste, ki so odstopale od sočasne rabe pri slovenskih protestantih (npr. R 1dv. najh, Ted. 3s ono in Tmn. 3s ona). Le v Tmn. 3m je bila v Hipolitovi izdaji leta 1715 kot dokaz napredujočega rodilniško-tožilniškega sinkretizma dodana kratka oblika jih, v jezuitski izdaji iz leta 1758 pa je bila pri tretjeosebnem zaimku v dajalniku dvojine za ženski spol izpričana množinska oblika njim. Deset let pozneje je takšna pluralizacija dvojine razširjena v dajalniku in orodniku vseh treh oseb, v dajalniških in orodniških oblikah dvojine in množine pa je bil uveden tudi spolsko razločevalni samoglasnik e proti moškospolskim oblikam s samoglasnikom i (npr. O 1ed. nami (ms) : name (ž)). Pohlin je v paradigme uvedel tudi posebni dvojinski imenovalniški obliki ma in va z ženskospolskima variantama me in ve, v končnicah pa je deloma upošteval moderno vokalno redukcijo, kar pa je v drugi izdaji svoje slovnice v veliki meri odpravil. V Ted. 3s in Tmn. 3mžs je uvedel iz rodilnika posplošeni obliki, ohranil pa je Bohoričevo izenačevanje imenovalniške in tožilni- ške dvojinske oblike tretjeosebnega zaimka. V drugi izdaji je tudi prvi v orodniku edninskih zaimkov, ki ne izražajo spola, uvedel oblike s korenskim a in podaljšavo s členico -j. Ožbalt Gutsman je v svoji slovnici (1777) zavrnil Pohlinove spremembe, v paradigme pa je uvedel nekatere koroške narečne oblike, npr. R in Ted. 3m nja, Ted. 3s jo in Med. 3ms njemi. Mihael Zagajšek (1791) je v dvojini tudi v odvisnih sklonih uporabljal podaljšavo z dva, zaimenski del oblike pa je bil lahko pluraliziran (npr. T 1dv. nas dva); uvedel je tudi obliko Tdv. nja dva ob ženskospolski nje dve, ki je bila verjetno tvorjena s posploševanjem spolsko razlikovalne imenovalniške končnice. Jernej Kopitar je v svoji slovnici (1809) uvedel številne naglasne in oblikovne dvojnice zaimkov, zlasti pri orodniku edninskih zaimkov, ki ne izražajo spola, in v R in T 1dv. in 2dv., medtem ko je v teh dveh sklonih pri tretjeosebnem zaimku uporabil samo pluralizirane oblike. Spolsko razlikovalne oblike je ohranil samo v imenovalniku. Vodnik (1811) je pri teh oblikah v dvojini poleg množinski enake oblike, ki jo je imel že Kopitar, navedel še dvojnice s končnico -i, najverjetneje pod vplivom posebnih dvojinskih ženskih glagolskih končnic. Prvi je pri prvo- in drugoosebnem zaimku uvedel tudi posebni dvojinski 359 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma imenovalniški obliki za srednji spol, ki sta enaki ženskima dvojnicama s končnim -e ( mé, vé). Leopold Šmigoc je v svoji slovnici (1812) uvajal nekatere štajerske narečne oblike, kot so dvojinske imenovalniške mija, mije, vija, vije in Rdv. 3mžs njuj, v dvojini pa je pri tretjeosebnem zaimku za vse tri spole v tožilniku kot Pohlin navedel oblike, enake imenovalniškim. Prvi je kot dvojnico uvedel imenovalniško obliko jaz. Metelko (1825) se je v svoji slovnici močno naslonil na ugotovitve razvijajočega se primerjalnega slovanskega jezikoslovja in v paradigme uvajal nekatere etimologizirane oblike, kot so Ted. 3s je, Med. 3ms njem in v nekaterih predložnih sklonih tudi oblike tretjeosebnega zaimka brez vzglasnega n- (npr. Mmn. jih). Prvi po Pohlinu je hotel v zaimkih uzakoniti tudi reducirani izgovor in je končni - i zapisoval z znakom za polglasnik (O 1mn. námƨ). Pri Murku (1830) najdemo veliko število naglasnih variant in tudi nekatere štajerske oblike, izpričane že pri Šmigocu, od Metelkovih etimologiziranih oblik pa samo Med. 3ms njem. Janežič se je v prvi izdaji svoje slovnice (1854) naslanjal na Metelka in njegove oblike brez vzglasnega n- posplošil v celotni dvojinski paradigmi tretjeosebnega zaimka ter v rodilniku, dajalniku in tožilniku ednine moškega in srednjega spola ( jega, jemu, jega), dodal je tudi koroško tožilniško obliko nja, ni pa uporabil stare tožilniške oblike za srednji spol je. V drugi izdaji je paradigme precej poenostavil, še vedno pa je navajal dvojnice v I 1ed. ( jaz, jez, jest), R in T 1dv. in 2dv. ( naju, naji, vaju, vaji) ter Ded. 3ž ( nji, ji, jej) in Med. 3ž ( nji, njej). Bolj kot v slovnicah se je protestantska knjižna tradicija nadaljevala v številnih katoliških izdajah lekcionarja, ki so kontinuirano izhajale v treh stoletjih po zatonu protestantizma. V starejših izdajah lekcionarja se je ohranjala večina oblik iz Dalmatinove Biblije. V prvi izdaji leta 1612 je bilo nekaj Dalmatinovih pluraliziranih dvojinskih oblik spremenjenih v dvojinske, oblika za D in Med. 3ž pa je bila nedosledno spremenjena iz njej v nji. Nadaljevalo se je posploševanje rodilniških oblik v Ted. 3s in Tmn. 3mžs, ki se je začelo že v 16. stoletju. V izdaji iz leta 1672 najdemo nekaj primerov redukcije samoglasnikov ( njemo, mo, jeh) v odlomkih, ki jih ni bilo v predhodni izdaji, napredovala je pluralizacija dvojinskih oblik in nadomeščanje posebne tožilniške oblike je z rodilniško ga pri tretjeosebnem zaimku srednjega spola. V izdaji iz leta 1715 so bile reducirane oblike iz predhodne izdaje odpravljene, novost pa je nedosledno uvajanje orodniških oblik v mestnik 1mn. in 2mn. ( v nami, v vami), stara oblika Ted. 3s je je bila ohranjena samo še v neosebni rabi, namesto stare kratke oblike Tmn. je pa je bila skoraj dosledno uvedena iz rodilnika posplošena oblika jih. V izdaji iz leta 1741 je bila prvič izpričana reducirana oblika T 2dv. vaje, oblika njej pa je izgubila končni -j in se izenačila z rodilniško nje. Množinska imenovalniška oblika za srednji spol je bila feminizirana ( one). Pohlin je v izdaji iz leta 1777 uvedel nekatere oblike iz svoje slovnice (T 2dv. vaj, R in Tmn. 3mžs njeh), ohranil pa je stari I 1dv. mi dva in ga ni zamenjal s slovničnim ma. Slednje velja tudi za Gutsmana, ki je sicer v svoji izdaji nedosledno uvajal nekatere koroške oblike iz svoje slovnice (Ted. 3m nja, Oed. 3ms njiem). Japelj se je v svoji izdaji spet naslonil na Dalmatina, odpravil pa je njegove pluralizirane oblike 1dv. in 2dv. ter namesto stare kratke oblike množinske tožilniške oblike je dosledno uvedel iz rodilnika posplošeno jih, prav tako je ohranil rodilniški enako obliko v tožilniku ednine srednjega spola ga iz predhodnih izdaj in je ni zamenjal s staro Dalmatinovo je. V izdaji iz leta 1809 so bile na novo uvedene orodniške oblike edninskih zaimkov, ki ne izražajo spola, s korenskim e in podaljšavo s členico -j, v dvojini imenovalniška oblika ma dva s posebno dvojinsko obliko v zaimenskem delu, ki jo je v svoji prvi slovnici uvedel Pohlin, v množini pa posebna ženskospolska imenovalniška oblika ve. Pri tretjeosebnem zaimku je bila 360 Povzetek iz rodilnika posplošena množinska tožilniška oblika njih zamenjana s staro tožilniško obliko nje, kar pa je bilo v naslednji izdaji iz leta 1816 vsaj deloma odpravljeno. Ravnikar je v njej kot dvojnico uvedel Gutsmanovo imenovalniško obliko prvoosebnega zaimka jez in okrepil rabo navezne oblike za moški spol, ki ima v nasprotju s predhodnimi izdajami odraz [nj] za ń. Raba naveznih oblik se je še povečala v Burgerjevi izdaji iz leta 1833, kjer sta bili poleg tega v tožilniku množine tretjeosebnega zaimka dosledno uveljavljeni iz rodilnika posplošena kratka oblika jih in stara tožilniška dolga oblika nje ter njej enaka navezna oblika -nje. Prav tako je bila spet uvedena stara dvojinska imenovalniška oblika midva in pri tretjeosebnem zaimku stara mestniška oblika njem, v rodilniku in tožilniku dvojine pa je Burger vzpostavil razlikovanje med rodilniško in tožilniško končnico (R 1dv. naju : T 2dv. vaji, Rdv. 3mžs nju : Tdv. 3mžs nji). V imenovalniku prvoosebnega edninskega zaimka je uvedel sodobno obliko jaz. Deloma lahko te spremembe pripišemo sočasnim slovničnim določilom, vendar ni neposredno prevzel oblike zaimkov iz ene od uveljavljenih slovnic, temveč jih je kombiniral in pri tem vsaj delno upošteval predhodno tradicijo v lekcionarjih. Starejši lekcionarji so iz Dalmatinove Biblije prevzeli tudi rabo dolgih in kratkih oblik, ki se je le z manjšimi spremembami ohranjala do Japlja: kratke oblike so bile redkeje rabljene v dajalniku kot v rodilniku in tožilniku, pri prvo- in drugoosebnem zaimku so bile redkejše kot pri tretjeosebnem, pri slednjem pa so za ženski spol izpričane redkeje kot za moški in srednji spol, kar se odraža tudi v izpričanosti kratkih oblik v lekcionarjih. Od tradicije je odstopil Pohlin, ki je v skladu s svojimi slovničnimi nazori večino kratkih oblik zamenjal z dolgimi. Podobno težnjo lahko opazimo tudi v izdaji iz leta 1809, zlasti v tožilniku množine tretjeosebnega zaimka. V izdaji iz leta 1816 pa se je raba kratkih oblik močno povečala in se pri Burgerju dokončno uskladila s sočasnimi slovničnimi določili o rabi dolgih in kratkih oblik, ki so enaka sodobnim. Šele v tej izdaji je tudi izpričana popolna paradigma kratkih oblik vključno s posebnimi dvojinskimi; v starejših izdajah so bile v dvojini rabljene iz množine posplošene kratke oblike. Podobno velja za rabo obvestilno nenujnega zaimenskega osebka, ki se je skoraj nespremenjen prenašal iz Dalmatinove Biblije do Pohlina in Gutsmana, ki sta določene zaimenske osebke opustila, na drugih mestih pa sta jih uvajala na novo. Pri Japlju se je število nepoudarjenih zaimenskih osebkov zmanjšalo, v veliki meri pa so bili odpravljeni v izdaji iz leta 1809. V izdaji iz leta 1833 je bila raba zaimenskih osebkov izenačena z rabo v Vulgati. Prva katoliška izdaja lekcionarja iz leta 1612 je iz Dalmatinove Biblije prevzela tudi po nemščini kalkirano neosebno rabo tretjeosebnega zaimka srednjega spola ono, ki jo je že Schönleben v drugi izdaji začel opuščati ali nadomeščati s kazalnim zaimkom. Še več primerov je odpravil Hipolit v izdaji iz leta 1715, ki je tožilniško obliko je v določenih zvezah zamenjeval s poudarnim členkom ja, ohranil pa jo je v zvezi Bog je vej, iz katere je bila odpravljena v izdaji leta 1741. Vendar se je znova pojavila pri Gutsmanu in Japlju, pozneje pa je ne zasledimo več. 361 sUmmary Personal pronouns as a special language category form a small closed set of semantically correlated words, while, as a part of a language system, also being subject to the general processes of a language; therefore they are often analogically reshaped to increase the uniformity of a paradigm (especial y by the level ing of stems) or the morphologic similarity to paradigmatical y or syntagmatically related word classes by replacing endings. Such changes can be traced in the development of pronouns from Proto-Indo-European and Proto-Slavic to the 16th-century Slovenian texts, partially through rare written documents and partially by comparing the Proto-Slavic pronominal system with forms attested in the language of Slovenian Protestant writers in the 16th century. In the oblique cases, the suppletion of stems, as an archaic feature, was preserved and extended to the originally deictic 3rd person pronoun by merging the paradigms of two different deictic pronouns. The 1st person pronoun underwent the most extensive phonological reshaping of its nominal stem: the Proto-Slavic final fricative -z was preserved (Freising Monuments jaz) or was strengthened by -t (Celovec Manuscript jast); the initial j- in some dialects caused an umlaut (Kranj Manuscript, Stara gora Manuscript jest). A form without a final fricative ( ja and je as a result of umlaut) is attested in the Stična Manuscript. The development of personal pronouns was also influenced by the tendency to link the elements phonologically (resonance). Such linking caused a change of the initial consonant of the 1st and 2nd person dual and plural nominal stems in Proto-Slavic to a person-denoting consonant (1st person m-, 2nd person v-). In the further development of personal pronouns resonance also promoted levelling in the oblique cases. The accusative case of gender-neutral pronouns took the genitive stem, probably influenced by the same process in animate nouns (genitive-accusative syncretism); in the 1st person pronoun, the genitive stem prevailed also in dative and locative, thus increasing the similarity with the paradigms of the 2nd person and the reflexive pronoun, neither of which showed alternation of stems in the genitive, dative and locative cases in Proto-Slavic. In the instrumental, a shift of the accent from the ending to the stem is attested in some Slovenian dialects, followed by a development of the accented schwa ( ə) into a full vowel. In the western and southern dialects the schwa regularly developed to a, thus creating a new instrumental stem man-. Where the accent remained on the ending, in some dialects the instrumental stem was replaced by the stem of other oblique cases men- after the loss of schwa in weak positions; in others it was replaced by a stem with a secondary schwa ( mən-). Subsequently, the instrumental of the 2nd person singular and that of the reflexive pronoun were analogically reshaped. The variation of stems, as a result of a different position 363 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma of stress (preserved also in the modern standard Slovenian language), is attested in medieval Slovenian texts: in the Celovec Manuscript and the Stara gora Manuscript the accented stem with vowel a is attested; the Stična Manuscript and the Kranj Manuscript contain instrumental forms with an end accent and the stem that is presumably taken from other oblique cases, but because of orthographic inconsistency it is possible to interpret those forms also as having a stem with a secondary schwa. After the genitive stem was carried over into the accusative, the old monosyllabic accusative forms of the gender-neutral pronouns became clitics by analogy with the dative, where the clitic form (* mi, * ti, * si) existed in the Proto-Slavic language; new accusative clitics were subsequently used also in genitive, thus creating a parallel clitic paradigm in genitive, dative and accusative. The same process can be observed also in the 3rd person pronoun where n- from prepositional phrases began to be used in the entire paradigm; old forms without the initial n- (in singular truncated to case-distinguishing parts of the endings) became clitics (Stična Manuscript genitive singular neuter ga, dative plural jim). The accusative forms of the 3rd person pronoun are not attested in medieval manuscripts, but on the basis of the 16th-century language it can be presumed that somewhere before the 16th century genitive stems began to be used, but only in singular masculine and dual. In the 16th century, the singular neuter and the plural accusative forms inherited from the Proto-Slavic (with or without the initial n-: ńe, je) were still predominantly used, although by the end of the century there was an increase in the use of the genitive forms, especially in the plural. In the singular feminine accusative only the original accusative forms ( ńo, jo) were used. Beside the genitive-accusative syncretism, endings changed also in dative and locative of gender-neutral pronouns: the Proto-Slavic -ě (attested in the Freising Monuments) was replaced with -i by analogy with the feminine a- declension or with dative clitic pronouns; in the Stična Manuscript both endings are attested. In the 3rd person pronoun, the singular genitive and locative masculine and neuter differ from the Proto-Slavic: in the genitive -ego was replaced with -ega by analogy with nominal o- declension (new endings as variants had already been attested in the Freising Monuments); in the locative - em was replaced with - im (Stična Manuscript nym/ ym) by analogy with the enclitic form of the demonstrative pronoun tim. Variation, partially attested in the medieval Slovenian manuscripts, is a distinguishing feature of personal pronouns in the language of Slovenian Protestant writers of the 16th century and can be found at the orthographic, morphologic and morphosyntactic levels. In the majority of texts the spelling of personal pronoun forms, despite their small number and frequent use, is inconsistent, in some cases making it impossible to establish the exact phonetic form of a pronoun (for example the phonetic reflex of ń in 3rd person pronoun, the vowel in the instrumental stem of gender-neutral singular personal pronouns and the dual genitive-accusative form of the 3rd person pronoun). Morphologically, the variation in stems is similar to the medieval manuscripts. In the nominative of the 1st person singular, the pronoun form jest is predominantly used; Krelj used also jaz and Juričič jast. Forms without the final fricative appear sporadically (Trubar, Dalmatin je, Krelj ja). In the instrumental of the gender-neutral singular pronouns, both variants from the medieval era are attested; as in the Stična Manuscript, the stem vowel is dubious: individual examples by Krelj and Bohorič point to the schwa but the orthographic consistency of other authors compared to the spelling of schwa points to e ( meno, tebo, sebo) by analogy with other oblique cases or to a ( mano, tabo, sabo) when the stem is accented. The forms with the stem 364 Summary vowel e were used by Trubar and Tulščak, while other authors predominantly used the forms with the stem vowel a, which were standardized in the Bible; the choice of this form shows that the tendency of levelling stems attested in the earlier development of personal pronouns was weakened by the 16th century. Croatian-born Juričič (in rare examples also Trubar) also used the Croatian forms of the instrumental 2nd person singular and the reflexive pronoun with the stem vowel o ( tobo, sobo). The variation of 1st and 2nd person plural dative originates from Trubar’s use of the dialectal forms nom, vom with the rounded stem vowel under the influence of the nasal ending that most other authors did not use. Many variants can also be found in pronominal endings. Some were formed analogically to other oblique cases: the locative singular of 3rd person pronouns and the dual pronouns by analogy with the dative ( ńemu, nama, vama, ńima) or the locative of the 1st person plural - mi analogically to the instrumental in HISHNA POSTILLA 1595 (TPo 1595) ( nami). Others were formed analogically to other declensions: the locative singular of 3rd person masculine and neuter -im by analogy with the enclitic form of the deictic pronoun ( ńim), used by the majority of the authors, and the original -em, used by Juričič and in ENE DVHOUNE PEISNI ( ńem). Still others were formed as a result of phonological/phonetic processes such as the early phases of modern vowel reduction: the assumed phonetic weakening of the dative and locative ending of singular gender-neutral pronouns -i > -ə (spelled as < e>) in TPo 1595; the weakening of the final -u > -o in the dative singular of the 3rd person masculine and neuter, sporadically by Trubar ( ńemo) and in TPo 1595 ( mo) , and in the accusative dual of the 3rd person by Juričič ( ńyo). The endings also show the influence of Croatian, especially in the instrumental (for example the instrumental of singular gender-neutral pronouns -om by Krelj, Juričič, Schweiger, -u by Juričič and Dalmatin) and in the 3rd person singular feminine (Croatian development ǫ > u in accusative -u and the ending of the dative/locative form -oj, both by Juričič); a Croatian influence may also be the source of the genitive/accusative 3rd person singular masculine and neuter -ege, used by Juričič and in CERKOVNA ORDNINGA. The other important sources of variation are the gradual increase in the use of genitive forms in the accusative of the 3rd person singular neuter and plural, as well as the pluralisation of the dual forms in the oblique cases, which in the 3rd person pronoun is typical for the possessive genitive and appears most frequently in the short forms; the original short genitive/accusative dual form of the 3rd person pronoun without the initial n- ( jeju or truncated ju) is not attested and the dative short form jima is used only by Krelj and Juričič. The nominative dual form variants of all three persons with or without the numeral in - dva are often used stylistically to avoid repetition. Variation is especially typical for multi-author works such as songbooks, where the choice of a form was the author’s or the editor’s and was also affected by the verse. Later editions also show the influence of standardization (formed predominantly in the edition of the Bible), which caused the prevalence of one of the variants in the works written or edited after 1584. In the genitive, dative and accusative of the singular and partly of the dual (predominantly in the forms taken from the plural, only by Krelj and Juričič also in the original dual forms) and of the plural, authors also used short forms, which were formed by a functional redistribution or phonetic truncation in unstressed positions. The long and the short forms were used as free variants, except in specific phrases (compound and oppositional phrases, attributive phrases, with interjections aj and ve and some particles); in other types of phrases the choice between them was not systemic and was dependent on the individual preferences of the authors. For 365 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma non-reflexive personal pronouns in non-prepositional phrases two models can be identified: Trubar’s with the predominant use of the long forms that became more distinctive over the years (with the exception of the genitive/accusative singular of the 3rd person pronouns, where the short forms prevailed) and Krelj’s with the general use of the short forms (with the exception of the 3rd person singular feminine). Other authors’ usage can be placed between these two extremes: the first works of Dalmatin were closer to Krelj’s use but in his later works his system became increasingly similar to Trubar’s; the long forms were predominantly used also by Tulščak and Trost and the short forms by Juričič and Znojilšek. In Bohorič’s and Megiser’s works the number of examples is small: Bohorič, particularly in 1st and 2nd person singular dative, favoured the long forms, while Megiser predominantly used the short forms. In songbooks the use of the long or the short form was determined by the syllabic verse. When the same number of syllables was involved, the choice between the forms reflects the personal preferences of the editors: in Trubar’s editions the long forms are prevalent, in Dalmatin’s editions and in the edition from 1595 the short forms are predominantly used in new poems. In HISHNA POSTILLA 1595 Trubar’s principles were preserved. In the majority of the works differences in the use of the long and the short forms according to person, number, case and in the 3rd person pronoun also gender can be seen: the long forms are used more often for the 1st and the 2nd person than for the 3rd person; they are more prevalent in the dative compared to the genitive and the accusative, for the feminine gender compared to the masculine and the neuter and in the plural compared to the singular. In a special category is the reflexive pronoun, which is predominantly used with the attribute sam (probably because of the influence of German); only the long form of other pronouns was used in such phrases. In other phrases the long form of the genitive/accusative sebe was used sporadically only by Trubar and even more rarely by Krelj and Juričič. The dative long form sebi was used more often than the short form in Trubar’s works, while other authors predominantly used the short form si. In prepositional phrases the short forms of the gender-neutral pronouns were predominately used with monosyllabic prepositions and long forms with two-syllable prepositions, but not consistently. With the preposition v Trubar and Juričič predominantly used the short forms while other authors used the long forms. When a pronoun and a preposition were used in a phrase in which only long forms were used when non-prepositional (for example oppositional phrases), long forms were increasingly used. The original accusative form of the 3rd person masculine -ń was used rarely and only with the prepositions na, v and za; Krelj also used it with čez and nad. The frequent use of the long pronominal forms is usually attributed to German influence of, but this explanation does not account for the differences in the use of short or long forms of personal pronouns according to person, number, gender or case. German also had little influence on the placement of pronouns; the short forms were commonly placed according to Wackernagel’s law after the first syntactic phrase in a clause, and the long forms, regardless of stress, were predominantly placed before the verb (which under Latin influence generally stood in clause-final position). The analysis also did not show significant differences in the use of long and short forms between translated and original texts, which otherwise would have provided decisive confirmation of the influence of foreign language source texts. Other possible explanations sug gested were a desire to distinguish the writ en from the spoken language, 366 Summary dialectal differences and an influence of a pre-reformation cultural spoken language, but they could not be confirmed because of the lack of sources. On the other hand, German influence is clearly evident in the frequent use of unemphatic subject pronouns. In Trubar’s texts, there is a clear difference between their use in his biblical translations, on the one hand, and non-translated texts, on the other, as wel as between biblical quotations and other passages within the same work. A comparison of selected biblical passages translated by Trubar and Dalmatin with Luther’s Bible showed that, in general, their use of subject pronouns corresponded to German, more often in Dalmatin’s texts than in Trubar’s. However, occasional deviations from this pattern show that this was not a direct transfer of German structures into Slovenian, but a generalization and adaptation of the German rules of usage according to the author’s individual preferences and their interpretation of sentence emphasis. Also in this respect, Krelj and, to a lesser extent, Juričič deviated significantly from the other authors, as they mostly used subject pronouns only in an emphatic position or to avoid ambiguity; in Bible translations, in particular, Krelj’s use corresponds to the use of subject pronouns in the Vulgate, but it is also the same in texts that were translated from German, so we can assume that it represents an original Slovenian use. The works of the Slovenian Protestants also contain rare examples of the use of the plural to express respect, but as the texts were mainly of a religious nature, the number of these examples is small, and there are even fewer examples of the use of personal pronouns in polite address. The use of the polite vi form for the asymmetric addressing of members of the upper class is attested, though we do not find examples of the plural form of address between equal inter-locutors or for addressing members of the lower classes. In TPo 1595, the singular participle is used with the polite vi, which shows that already in the 16th century in the Central Slovenian area the semi-formal address, so-called polvikanje, existed. There are also a few examples of the use of polite forms of address, which, according to the German example, are associated with a singular verb and are not contextually replaced by pronouns. Such examples show that the Protestants directly adopted this usage from German. The impersonal use of the neuter third-person pronoun was also directly influenced by German, and could be used as a) an anaphoric element co-referential with an element in the preceding text, b) a cataphoric element in the main clause co-referential with a following subordinate clause (where it can appear in the genitive or accusative cases), c) as an element without denotation, which has only a syntactic function and takes the place of the subject, when the latter is moved into a post-verbal position, and d) as a formal subject, e.g. with impersonal verbs or sentences with a logical subject in the dative. Of these, the correlative ono was the most widely established in 16th century Slovene as a co-referential expression for nominal subordinate clauses, especially in Trubar’s translation of Hauspostill, but in comparison with German it was rarely used and was mostly replaced by the corresponding Slovenian words (e.g. demonstrative pronoun) or omitted altogether. An exception is Trubar’s translation of Luther’s Hauspostill, in which the influence of German syntax is significantly stronger and, as a result, the use of impersonal ono is much more frequent than in the other works, and all four types of impersonal ono appear approximately equally. The literary standard established by Slovenian Protestants became the basis for the further 367 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma development of the Slovenian literary language. Dalmatin’s translation of the Bible played the most important role in this, as the first Catholic edition of the lectionary was based on it, and to a lesser extent the development of Slovene in the following centuries was also influenced by Bohorič’s grammar. In its two adaptations from the 18th century, Bohorič’s pronominal forms were mostly preserved, even those that deviated from the contemporary use of Slovenian Protestants (e.g. 1st person dual genitive najh, 3rd person singular neuter accusative ono and 3rd person plural neuter accusative ona). Only in the 3rd person plural masculine accusative in Hippolytus’s edition in 1715, as evidence of advancing genitive-accusative syncretism, was the short form jih added, and in the Jesuit edition from 1758, the plural form njim was attested for the feminine dual dative form of the third-person pronoun. Ten years later, such levelling of the plural forms to the dual was extended to the dative and instrumental forms of all three persons, and in the dative and instrumental forms of the dual and plural, the gender-distinguishing vowel e was also introduced to contrast with masculine forms with the vowel i (e.g. 1st person instrumental nami (m, n) vs. name (f)). Pohlin also introduced the special dual nominative forms ma for the 1st person and va for the second person with the feminine variants me and ve into the paradigms, and the endings were partly remodelled as the result of the modern vowel reduction. In the second edition of his grammar, Pohlin omitted some of the reduced endings in favour of the traditional forms. In 3rd person singular neuter accusative and 3rd person plural accusative he introduced the genitive form, but retained Bohorič’s nominative form in the dual accusative of the third person pronoun. In the second edition, he was also the first grammarian to introduce instrumental forms of singular pronouns common to al genders with the root vowel a and the ending with the particle -j ( manoj, taboj, saboj). Ožbalt Gutsman (1777) rejected Pohlin’s changes in his grammar, but introduced some Carinthian dialectal forms into the paradigms, e.g. 3rd person singular masculine genitive and accusative nja, 3rd person singular neuter accusative jo and 3rd person singular masculine and neuter locative njemi. Mihael Zagajšek (1791) used forms with the added numeral dva “two” also in oblique cases in the dual paradigms, and plural forms were used in combination with the numeral dva (eg 1st person dual accusative nas dva). He also introduced the 3rd person masculine dual accusative form nja dva alongside the feminine nje dve, which was probably formed by generalizing the gender-distinct nominative ending. In his grammar, Jernej Kopitar (1809) introduced many accentual and morphological variants of pronouns, especially in the instrumental case of singular pronouns that do not express gender, and in 1st and 2nd person dual genitive and accusative, while he used only plural forms of the third person masculine pronoun in these two cases, keeping gender-distinct forms only in the nominative. Vodnik (1811) added special dual feminine nominative forms with the ending -i, most likely under the influence of dual feminine verbal endings. He was also the first to introduce a special dual neuter nominative form for the first- and second-person pronouns, which is the same as the variant feminine form with the ending -e. Leopold Šmigoc (1812) introduced some Styrian dialectal forms in his grammar, such as the dual nominatives mija (1du m), mije (1du f), vija (2du m), vije (2du f) and the 3rd person dual genitive njuj. Just like Pohlin, he listed nominative forms in the accusative case of the third-person pronoun for all three genders. He was the first to introduce the 1st person nominative form jaz as a variant of jest. In his grammar, Metelko (1825), on the basis of findings of the developing field compara-tive Slavic linguistics, introduced some etymologically reconstructed forms, such as the 3rd 368 Summary person singular neuter accusative je, the 3rd person singular masculine and neuter locative njem and in some prepositional cases also forms of the third-person pronoun without an initial n- (e.g. 3rd person plural locative jih). He was the first grammarian after Pohlin who tried to standardize the reduced pronunciation in pronouns and wrote the final -i with a sign for a semivowel (1pL instr. námƨ). In Murko’s grammar (1830) we find a large number of accentual variants and also some Styrian forms, attested already in Šmigoc’s grammar, and of Metelko’s etymological forms only the 3rd person masculine and neuter locative singular form njem was included in his pronominal paradigms. In the first edition of his grammar (1854), Janežič, building on Metelko’s descript ion, generalized his n- forms without the initial n- in the entire dual paradigm of the third person pronoun and in the genitive, dative and accusative singular of the masculine and neuter genders ( jega, jemu, jega), he added also the Carinthian accusative form nja, but he did not use the old accusative form for the neuter gender je. In the second edition he simplified the paradigms considerably, but still included variants in the 1st person singular nominative ( jaz, jez, jest), 1st and 2nd person dual genitive and accusative ( naju, naji, vaju, vaji) and 3rd person feminine dative singular ( nji, ji, jej) as well as the locative singular ( nji, njej). More than in grammars, the Protestant literary tradition continued in numerous Catholic editions of the lectionary, which were published continuously in the three centuries after the supression of Protestantism. In older editions of the lectionary, most of the forms from Dalmatin’s Bible were preserved. In the first edition (1612), some of Dalmatin’s plural forms used for the dual were replaced with original dual forms, and the form nji was inconsistently substituted for njej in the 3rd person feminine dative and locative singular. The generalization of genitive forms in 3rd person neuter accusative singular and accusative plural to all genders, which had already started in the 16th century, continued. In the 1672 edition, we find some examples of vowel reduction ( njemo, mo, jeh) in passages that were not in the previous edition; the use of plural forms for the dual progressed, as did the replacement of the accusative form je with the genitive ga for the third-person neuter singular pronoun. In the 1715 edition, the reduced forms from the previous edition were replaced with traditional unreduced forms. The novelty of the edition is the inconsistent extension of instrumental forms to the 1st and 2nd person plural locative ( v nami, v vami). The old form of 3rd person neuter singular accusative je was preserved only in impersonal use, and in the 3rd person plural, the accusative form jih, which was in the process of being generalized from the genitive, was fairly consistently introduced. In the 1741 edition, the reduced form of the 2nd person dual accusative vaje was attested for the first time. The 3rd person feminine singular dative and locative form njej lost the final -j and became the same as the genitive form nje. The feminine nominative plural form one was extended to the neuter plural. In the 1777 edition, Pohlin introduced some forms from his grammar (2nd person dual accusative vaj, 3rd person plural genitive and accusative njeh), but preserved the old form of the 1st person dual nominative mi dva and did not replace it with the form ma from his own grammar. Similarly Gutsman used the form midva instead of the form ma which he gives in his own grammar, though he also inconsistently introduced some Carinthian forms from his grammar in his edition of the lectionary (the 3rd person masculine singular accusative nja, 3rd person masculine and neuter instrumental singular njiem). In his edition (1787), Japelj again based his translation on Dalmatin’s, but eliminated the plural forms used for the 1st and 2nd person dual, 369 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma and instead of the old short form of the 3rd person plural accusative form je, he consistently introduced the genitive form jih. He also kept the same genitive form in the 3rd person neuter accusative singular ga from previous editions and did not replace it with Dalmatin’s older form je. In the 1809 edition, the instrumental forms of the singular pronouns common to all three genders were introduced, with the root vowel e and the added particle -j; in the 1st person dual, the nominative form ma dva was introduced, based on the form ma first introduced in Pohlin’s grammar, and in the 2nd person plural, the special feminine nominative form ve was used. In the third-person pronoun declension, the genitive plural form njih, which was also used in the accusative plural, was replaced by the old accusative form nje, thus reintroducing the distinction between the accusative and genitive plural. This change was, however, at least partially reversed in the next edition in 1816. In this, Ravnikar introduced Gutsman’s nominative form of the first-person pronoun jes as a variant, and reinforced the use of the bound clitic form of the 3rd person singular accusative pronoun for the masculine gender -nj, which in used with prepositions and, in contrast to previous editions, has the reflex [nj] for ń. The use of bound prepositional pronoun forms increased in Burger’s edition from 1833, in which, in addition, in the accusative plural of the third person pronoun, the short form jih generalized from the genitive, alongside the old accusative long form nje and the same prepositional form were consistently used. Further, the old 1st person dual nominative form midva was reintroduced as well as the old 3rd person masculine locative form njem, and in the genitive and accusative dual, Burger established a distinction between the genitive and accusative endings (1st person dual genitive naju vs. 2st person dual accusative vaji, 3rd person dual genitive nju vs. accusative nji). He introduced the modern form jaz in the 1st person singular nominative. In part, these changes can be attributed to contemporary grammars, but he did not directly adopt the form of pronouns from one of the grammars, but rather combined them and at least partially took into account usage in earlier lectionaries. Older lectionaries also adopted the use of long and short forms from Dalmatin’s Bible, which was preserved with only minor changes until Japelj’s edition: short forms were used less often in the dative than in the genitive and accusative, and in the 1st and 2nd person pronouns they were less common than in the 3rd person, where the feminine short forms are used less frequent ly than the masculine and neuter ones, which is also reflected in the attested short forms in the lectionaries. Pohlin deviated from tradition, replacing most of the short forms with long ones in accordance with his grammatical views. A similar tendency can also be observed in the 1809 edition, especially in the accusative plural of the third person pronoun, and in the 1816 edition the use of short forms increased significantly. In Burger’s edition (1833), the use of long and short forms follows the rules stipulated in contemporary grammars, which are same as the modern Slovenian ones. Only in this edition is the complete paradigm of short forms attested, including special dual short forms; in older editions, short forms generalized from the plural were used in the genitive and accusative dual. Similarly, the use of non-emphatic subject pronouns was copied almost unchanged from Dalmatin’s Bible in editions of the lectionary right up to Pohlin and Gutsman, who omitted certain subject pronouns, while in other places they introduced them anew. In Japelj’s edition, the number of non-emphatic subject pronouns decreased, and they were largely eliminated in the 1809 edition. In the 1833 edition, the use of pronouns was modelled on the use in the Vulgate. The first Catholic edition of the lectionary from 1612 also adopted from Dalmatin’s Bible the 370 Summary impersonal use of the third-person neuter pronoun, which Schönleben already began to aban-don or replace with a demonstrative pronoun in the second edition of 1672. Even more cases were eliminated by Hippolytus in the edition of 1715, who replaced the accusative form je in certain phrases with the emphatic particle ja, but kept it in the phrase Bog je vej ‘God knows’, from which it was eliminated in the 1741edition. However, it again appeared in Gutsman and Japelj’s editions, but was no longer found in more recent lectionaries. Prevod povzetka A. Jelovšek, jezikovni pregled O. Currie 371 viri in literatUra Viri BH 1584 = Bohorič, adam, 1584: Arcticae horulae ſucciſivae. Wittenberg. bibLija.net = Biblija.net. Spletni vir, dostopno na: www.biblija.net. Bohorič 1987 = Bohorič, adam, 1987: Arcticae horulae succisivae/Zimske urice proste. Prevedel in spremno študijo napisal Jože Toporišič. Maribor: Obzorja. bs 2004 = Brižinski spomeniki/ Monumenta Frisingensia: znanstvenokritična izdaja. Ur. France Bernik idr. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2004. DAg 1585 = daLmatin, jurij, 1585: Agenda. Wittenberg. dajnko 1824 = dajnko, peter, 1824: Lehrbuch der Windischen Sprache. Grätz: gedruckt und verlegt bey Johann Andreas Kienreich. DB 1578 = daLmatin, jurij, 1578: BIBLIE, TV IE, VSIGA SVETIGA PISMA PERVI DEIL. Ljubljana. DB 1584 = daLmatin, jurij, 1584: BIBLIA. Wittenberg. DBu 1580 = daLmatin, jurij, 1580: PERVE BVQVE MOSESSOVE. Ljubljana. DC 1579 = daLmatin, jurij, 1579: TA CELI CATEHISMVS. Ljubljana. DC 1580 = daLmatin, jurij, 1580: CATEHISMVS. Ljubljana. DC 1584 = daLmatin, jurij, 1584: TA CELI CATEHISMVS, ENI PSALMI. Wittenberg. DC 1585 = daLmatin, jurij, 1585: TA KRATKI WIRTEMBERSKI CATECHISMVS. Wittenberg. DJ 1575 = daLmatin, jurij, 1575: JESVS SIRAH. Ljubljana. DM 1584 = daLmatin, jurij, 1584: KARSZANSKE LEPE MOLITVE. Wittenberg. DP 1568 = daLmatin, antun, konzuL, stipan, 1993: POSTILLA 1568. Faksimile. Biblioteka pretisaka, 6. Pazin. DPa 1576 = daLmatin, jurij, 1576: PASSION. Ljubljana. DPr 1580 = daLmatin, jurij, 1580: SALOMONOVE PRIPVVISTI. Ljubljana. ENT = erasmus, desiderius, 1519: Novum Testamentum omne. Basileae: in aedibus Ioannis Frobenii. Spletni vir, dostopno na: http://books.google.si/. EvL 1612 = hren, Tomaž, čandek, Janez, 1612: Evangelia inu lystuvi: na vse nedéle, inu jmenite prasnike, céliga léjta, po stari kàrszhanski navadi resdeleni: vsem catholishkim cerkvam, stuprau v’Krajnski Desheli, k’dobrimu, s’novizh is Bukovskiga na Slovénski jesik svestu prelosheni. Isti-skanu v’Némshkim Grádzu: skusi Iuria Widmanstéterja. Spletni vir, dostopno na: http://www. dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-0DZ4FLI6. EvL 1672 = schönLeben, janez Ludvik, 1672: Evangelia inu lystuvi: na v’se nedele inu jmęnitne prasnike, ceiliga léita, po catholiski vishi, inu po teh ponoulenih mashnih bukvah resdeléni: vsem catholish-373 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma kim slouenskim cerkuam, stupráu v’Krainski deshéli, k’ dobrimu, is Latinskiga na Slovenski jesik suestu prelosheni, inu s’nouizh poprauleni. Stiskanu v’Nemskim Gradzu: skusi Widmanstetterske erbe. Spletni vir, dostopno na: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-F1MRGD0K. EvL 1715 = hipoLit novomeški, 1715: Evangelia inu lystuvi: na v’se nedele inu imenítne prásnike, céilga léita. Labaci: formis Joan. Georgij Mayr. Spletni vir, dostopno na: http://www.dlib. si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-UTB2MRY8. EvL 1730 = hipoLit novomeški, 1730: Evangelia in lystuvi: na use nedele inu imenítne prásnike, céliga léita po cathóliski vishi, inu po tèh ponovlénh máshnih bukvah resdeléni. Labaci: imp. Joannis Georgij Mayr. Spletni vir, dostopno na: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-REBFMZKH. EvL 1741 = pagLovec, franc mihaeL, 1741: Evangelia, inu branie: na nedele, inu prasnike zhes celu leitu, is latinskiga na crainski jesik svestu, inu skerbnu preloshene, popraulene, inu po-gmerane. Labaci: typis Adami Friderici Reichhardt. Spletni vir, dostopno na: http://www.dlib. si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-RM8GVEWV. EvL 1777 = pohLin, marko, 1777: Branja, inu evangeliumi: na nedele, inu prasneke zhes zelu lejtu, is Latinskiga na Kraynski jesik svestu, inu skerbnu prestavlene, popravlene, inu po-gmirane. V’ Lublani: skus Joan. Fridrika Egerja. Spletni vir, dostopno na: http://www.dlib. si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-LN9V9LIR. EvL 1780 = GuTsman, ožBalT, 1780: Evangelie inu branje ali pisme: na vse nedele inu jimenitne prasnike zielega leta resdelene. V’ Zelouzi: vtisnjene skus Aloisia Ignazia Kleinmayerja. Spletni vir, dostopno na: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-8VCTU0M7. EvL 1787 = japeLj, jurij, 1787: Lysti inu evangelia, na vse nedele, inu prasnike zhes lejtu. V’ Lublani: per Joan. Fridrihu Egerju, v’ Zelu: v’ commis. per Jenko. Spletni vir, dostopno na: http://www. dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-XJQS1QAP. EvL 1809 = japeLj, jurij, 1809: Listi inu Evangelji, na use nedele, inu prasnike zeliga lejta. V’ Lublani: per Joan. Ręzerju. Spletni vir, dostopno na: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC- -WVHXZK7Q. EvL 1816 = Berila, listi, in evangelji v’ nedele in godove zeliga léta s’ terplenjam nashiga Odreshenika in s’ stikanim sapopadkam vsih evangeliov. V’ Lublani: jih ima na prodaj Juri Liht. Spletni vir, dostopno na: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-OPL8MEZY. EvL 1833 = BurGer, Jožef, 1833 : Lişti in Evangelji v’ nedelje in prasnike zeliga léta in vse dni svetiga posta. V’ Ljubljani: jih je natisnil in saloshil Joshef Blasnik. Spletni vir, dostopno na: http://www. dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-733RUWLS. G 1758 = Bohorič, adam, 1758: Grammatica oder Windisches Sprach-Buch. gedruckt und zu finden bey denen Johann Friderich Kleinmayr seel. Erben. Spletni vir, dostopno na: http:// www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-4WK5PCGL. GB = Grško besedilo Nove zaveze. Spletni vir, dostopno na: www.greekbible.com. gutsman 1777 = GuTsman, ožBalT, 1777: Windiſche Sprachlehre verfaſſet von Oswald Gutsman. Gratz. gutsman 1799 = GuTsman, ožBalT, 1799: Windiſche Sprachlehre. Klagenfurt: gedruckt mit v. Klein-mayerschen Schriften. gutsman 1829 = GuTsman, ožBalT, 1829: Windiſche Sprachlehre. Ur. Urban Jarnik. Klagenfurt: gedruckt und zu haben bei Ferd. Edlen v. Kleinmayr. HG 1715 = Bohorič, adam, hipoliT novomeški, 1715: Grammatica Latino-Germanico-Slavonica. Labaci: formis J. G. Mayr. Spletni vir, dostopno na: http://www.dlib.si/? URN= URN :- NBN: SI:DOC-UC19YZUK. 374 Viri in literatura Janežič 1854 = Janežič, anTon, 1854: Slovenska slovnica s kratkim pregledom slovenskega slovstva ter z malim cirilskim in glagoliškim berilom za Slovence. V Celovcu. Janežič 1863 = Janežič, anTon, 1863: Slovenska slovnica za domačo in šolsko rabo. Celovec. JPo 1578 = Juričič, jurij, 1578: POSTILLA. Ljubljana. KB 1566 = kreLj, sebastijan, 1566: OTROZHIA BIBLIA. Regensburg. kopitar 1809 = kopitar, jernej, 1809: Grammatik der Slaviſchen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark. Ljubljana. KPo 1567 = kreLj, sebastijan, 1567: POSTILLA SLOVENSKA. Regensburg. LB 1545 = Biblia, das ist die gantze Heilige Schrifft/ Deudsch auffs new zugericht Martin Luther. Wittenberg. Spletni vir, dostopno na: www.biblija.net. LBS = BraTulić, Josip (ur.), 1991: Lekcionar Bernardina Splićanina 1495. Faksimile. Split: Književni krug, Zavod za znanstveni i umjetnički rad Hrvatske akademije znanosti i umjetnosti. LH 1566 = Luther, martin, 1566: Haußpoſtill I–III. Nürnberg: Gedruckt durch Vlrich Newber vnd Dieterich Gerlatzen. MD 1592 = megiser, hieronymus, 1592: DICTIONARIVM QVATVOR LINGVARVM. Graz. meteLko 1825 = meteLko, fran serafin, 1825: Lehrgebäude der slowenischen Sprache im Königreiche Illyrien und in den benachbarten Provinzen. Laibach: gedruckt bey Leopold Eger. mikhaiLov 2001 = mikhaiLov, nikoLai, 2001: Jezikovni spomeniki zgodnje slovenščine: rokopisna doba slovenskega jezika (od XIV. stol. do leta 1550). Trst: Mladika. MS 1593 = megiser, hieronymus, 1593: SPECIMEN. Frankfurt. murko 1832 = murko, anton, 1832: Theoretisch-praktische Slowenische Sprachlehre für Deutsche, nach den Volkssprecharten der Slowenen in Steiermark, Kärnten, Krain und Ungarns westlichen Distrikten. Grätz: Verlag der Franz Ferstl’schen Buchhandlung. murko 1850 = murko, anton, 1850: Theoretisch-practische Grammatik der Slowenischen Sprache in Steiermark, Kärnten, Krain und dem illyrischen Küstenlande. Grätz: Verlag der Fr. Ferstl’schen Buchhandlung. MTh 1603 = megiser, hieronymus, 1603: Theſaurus Polyglottus. Frankfurt. NT 1563 = konzuL istranin, stjepan, daLmatin, antun, 2008: Novi testament 1563. Faksimile. Zagreb: Teološki fakultet »Matija Vlačić Ilirik«, Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica. *P 1563 = ENE DVHOVNE PEISNI. Tübingen, 1563. pohLin 1768 = pohLin, marko, 1768: Kraynska grammatika. das ist: Die crainerische Grammatik, oder Kunst die crainerische Sprach(e) regelrichtig zu reden, und zu schreiben. Laybach. pohLin 1783 = pohLin, marko, 1783: Kraynska grammatika. das ist: Die crainerische Grammatik, oder Kunst die crainerische Sprach(e) regelrichtig zu reden, und zu schreiben. Laybach. SA 1559 = spangenberg, johannes, 1559: Außlegungen der Episteln vnd Euangelien. Nürnberg: Gedruckt durch Iohann vom Berg vnnd Vlrich Newber. SLA = Gradivo za Slovenski lingvistični atlas. Hrani Dialektološka sekcija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani. SR 1992 = gLavan, mihaeL, idr. (ur.), 1992: Stiški rokopis: Študije. Ljubljana: Slovenska knjiga. stabej 1977 = sTaBeJ, Jože, 1977: Hieronymus Megiser, Thesaurus polyglottus: iz njega je slovensko besedje z latinskimi in nemškimi pomeni za Slovensko-latinsko-nemški slovar izpisal in uredil Jože Stabéj. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. šmigoc 1812 = šmigoc, janez krstnik LeopoLd, 1812: Theoretisch-praktische Windische Sprach lehre. TA 1550 = TruBar, primož, 1550: Abecedarium vnd der klein Catehiſmus. Tübingen. 375 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma TA 1555 = TruBar, primož, 1555: ABECEDARIVM. Tübingen. TA 1566 = TruBar, primož, 1566: ABECEDARIVM, OLI TABLIZA vnd der klein Catehiſmus. Tübingen. TAr 1562 = TruBar, primož, 1562: ARTICVLI OLI DEILI, TE PRAVE STARE VERE KERSZHANSKE. Tübingen. TC 1550 = TruBar, primož, 1550: Catechiſmus. Tübingen. TC 1555 = TruBar, primož, 1555: CATECHISMVS. Tübingen. TC 1567 = TruBar, primož, 1567: TA CELI CATECHISMVS. Tübingen. TC 1574 = TruBar, primož, 1574: TA CELI CATEHISMVS. Tübingen. TC 1575 = TruBar, primož, 1575: CATEHISMVS SDVEIMA ISLAGAMA. Tübingen. TE 1555 = TruBar, primož, 1555: TA EVANGELI SVETIGA MATEVSHA. Tübingen. TfC 1595 = trubar, feLicijan, 1595: TA CELI CATEHISMVS, ENI PSALMI. Tübingen. TfM 1595 = trubar, feLicijan, 1595: LEPE KARSZHANSKE MOLITVE. Tübingen. TkM 1579 = Tulščak, Janž, 1579: Kerſzhanske LEIPE MOLITVE. Ljubljana. TKo 1557 = TruBar, primož, 1557: TA SLOVENSKI KOLENDAR. Tübingen. TL 1561 = TruBar, primož, 1561: SVETIGA PAVLA TA DVA LISTY. Tübingen. TL 1567 = TruBar, primož, 1567: SVETIGA PAVLA LISTVVI. Tübingen. TM 1555 = TruBar, primož, 1555: ENA MOLITOV TIH KERSzhenikou. Tübingen. TO 1564 = TruBar, primož, 1564: CERKOVNA ORDNINGA. Tübingen. TP 1567 = TruBar, primož, 1567: ENA DVHOVSKA PEISSEN SVBPER TVRKE. Tübingen. TP 1575 = TruBar, primož, 1575: Try Duhouske peiſsni. Tübingen. TPo 1595 = TruBar, primož, 1595: HISHNA POSTILLA. Tübingen. TPs 1566 = TruBar, primož, 1566: Ta Celi Pſalter Dauidou. Tübingen. TPs 1567 = TruBar, primož, 1567: ENI PSALMI, TA CELI CATEhiſmus. Tübingen. TPs 1579 = TruBar, primož, 1579: TA PERVI PSALM SHNEGA TRIIEMI ISLAGAMI. Tübingen. TR 1558 = TruBar, primož, 1558: EN REGISHTER. Tübingen. TT 1557 = TruBar, primož, 1557: TA PERVI DEIL TIGA NOVIGA TESTAMENTA. Tübingen. TT 1560 = TruBar, primož, 1560: TA DRVGI DEIL TIGA NOVIGA TESTAMENTA. Tübingen. TT 1577 = TruBar, primož, 1577: NOVIGA TESTAMENTA PVSLEDNI DEIL. Tübingen. TT 1581-82 = TruBar, primož, 1581–1582: TA CELI NOVI TESTAMENT. Tübingen. TtPre 1588 = trošt, matija, 1588: ENA LEPA INV PRIDNA PREDIGA. Tübingen. Vlg = Vulgata. Znanstvenokritična izdaja. Spletni vir, dostopno na: www.biblija.net. vodnik 1811 = vodnik, vaLentin, 1811: Piſmenoſt ali Grammatika sa Perve Shole. V Lublani. zagajšek 1791 = zagajšek, mihaeL, 1791: Slovennska grammatika oder Georg Sellenko’s Wendische Sprachlehre. Zilli. ZK 1595 = znojiLšek, Janž, 1595: KATECHISMVS DOCTORIA MARtina Luthra. Tübingen. Listkovne kartoteke Sekcije za zgodovino slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Literatura ahačič, kozma, 2007a: Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: protestantizem. Zbirka Linguistica et philologica, 18. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. ahačič, kozma, 2007b: Viri za prevod svetopisemskih besedil pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja in nekatere tehnike prevajanja. Slavistična revija 55/3. 505–529. 376 Viri in literatura ahačič, kozma, 2009: Poglavje o etimologiji – oblikoslovnem in besedotvornem pregibanju besed – v treh slovenskih slovnicah (1715, 1755, 1758). Jezikoslovni zapiski 15/1–2. 19–41. ahačič, kozma, 2012: Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: katoliška doba (1600–1758). Zbirka Linguistica et philologica, 28. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. ahačič, kozma, 2015a: Adam Bohorič. Arcticae horulae succisivae de Latinocarniolana literatura. Slovenske slovnice in pravopisi: spletišče slovenskih slovnic in pravopisov od 1584 do danes. Ur. Kozma Ahačič. Spletni vir, dostopno na: https:/ www.fran.si/slovnice-in-pravopisi/1/1584-bohoric. ahačič, kozma, 2015b: Ožbalt Gutsman. Windiſche Sprachlehre. Slovenske slovnice in pravopisi: spletišče slovenskih slovnic in pravopisov od 1584 do danes. Ur. Kozma Ahačič. Spletni vir, dostopno na: https://www.fran.si/slovnice-in-pravopisi/8/1777-gutsman. ahačič, kozma, 2015c: Marko Pohlin. Kraynska Grammatika. Slovenske slovnice in pravopisi: spletišče slovenskih slovnic in pravopisov od 1584 do danes. Ur. Kozma Ahačič. Spletni vir, dostopno na: https://www.fran.si/slovnice-in-pravopisi/7/1768-pohlin. arumaa, peeter, 1985: Urslavische Grammatik 3: Formenlehre. Heidelberg: C. Winter. besedje 16 = ahačič, kozma, leGan ravnikar, andreJa, merše, maJda, naraT, Jožica, novak, france, 2011: Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. Zbirka Slovarji. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. BaBič, vanda, 2003: Učbenik stare cerkvene slovanščine. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. beekes, robert s. p., 1995: Comparative Indo-European linguistics: an introduction. Amsterdam, Philadelphia: J. Benjamins Publishing Company. benveniste, ÉmiLe, 1988: Problemi splošne lingvistike. Studia humanitatis. Ljubljana: ŠKUC. berneker, erich, 1924: Slavisches Etymologisches Wörterbuch. Heidelberg: C. Winter’s Universitätsbuchhandlung. bezLaj, france, 1976: Etimološki slovar slovenskega jezika 1. Ljubljana: SAZU (izd.), Mladinska knjiga (zal.). bhat, d. n. shankara, 2004: Pronouns. Oxford studies in typology and linguistic theory. New York: Oxford University Press. BJelčevič, aleksander, 2000: Protestantski silabizem. Jezik in slovstvo 45/7–8. 283–292. breznik, anton, 1917: Literarna tradicija v ‘Evangelijih in listih’. Dom in svet 30/5–6. 170–174, 225–230, 279–284, 333–347. brown, roger, giLman, aLbert, 1960: The Pronouns of Power and Solidarity. Style in Language. Ur. Thomas A. Sebeok. Cambridge, Massachusetts: The M.I.T. Press. 253–276. corbett, greviLLe, 1991: Gender. Cambridge itd.: Cambridge University Press. černivec, manca, 2021: Citiranje Svetega pisma in dvojna pisna norma. Jezikovna svetovalnica. Splet ni vir, dostopno na: https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/4922/citiranje-svetega-pisma-in-dvojna- -pisna-norma. damJanović, stjepan, 2005: Staroslavenski jezik. Zagreb: Hrvatska sveučilišna naklada. derganc, aLeksandra, 1993: Spremembe nekaterih dvojinskih oblik in zvez v slovenščini in ruščini. Slavistična revija 41/1. 209–218. dieLs, pauL, 1932: Altkirchenslavische Grammatik: mit einer Auswahl von Texten und einem Wörterbuch. Heidelberg: Carl Winter-Universitätsbuchhandlung. franks, steven, hoLLoway king, tracy, 2000: A Handbook of Slavic Clitics. New York: Oxford University Press. 377 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma hamm, josip, 1974: Staroslavenska gramatika. Zagreb: Školska knjiga. heLbig, gerhard, buscha, joachim, 1984: Deutsche Grammatik. Leipzig: VEB Verlag Enzyklopädie. HMČ = Lamprecht, arnošt, šLosar, dušan, bauer, jarosLav, 1986: Historická mluvnice češtiny. Praha: SPN. hock, hans henrich, 1991: Principles of Historical Linguistics. Berlin, New York: Mouton de Gruyter. honzak Jahić, Jasna, 2003: Pohlinov in Metelkov opis slovenskega knjižnega jezika v luči časa njunega nastanka. Slavistična revija 51/posebna številka. 331–350. honzak Jahić, Jasna, 2006: Idejne prvine Kraynske grammatike (1768) Marka Pohlina/Notional elements of Marko Pohlin’s Kraynska grammatika (1768). Slavistična revija 54/posebna številka. 225–236, 593–605. howe, stephen, 1996: The Personal Pronouns in the Germanic Languages. Studia Linguistica Germa-nica, 43. Berlin, New York: Walter de Gruyter, 1996. humboLdt, wiLheLm von, 1988: On language: the diversity of human language-structure and its influence on the mental development of mankind. Cambridge: Cambridge University Press. huang, c.-t. james, 1984: On the distribution and reference of empty pronouns. Linguistic Inquiry 15. 531–574. ivšić, stjepan, 1970: Slavenska poredbena gramatika. Zagreb: Školska knjiga. jakobson, roman, 1995: Shifters and Verbal Categories. Roman Jakobson, On language. Ur. Linda R. Waugh, Monique Monville-Burston. Cambridge, London: Harvard university press. 386–392. Spletni vir, dostopno na: http://varenne.tc.columbia.edu/texts/jakbsromn90shifverb.pdf. jakop, tjaša, 2008: Dvojina v slovenskih narečjih. Zbirka Linguistica et philologica, 21. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. jakop, tjaša, 2010: Dvojinske oblike v delih protestantskih piscev. Reformacija na Slovenskem/ The reformation in Slovene lands. Ur. Aleksander Bjelčevič. Obdobja, 27. Ljubljana: Center za sloven- ščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. 357–369. jeLovšek, aLenka, 2011a: Razvoj zaimenskega ogovornega sistema v slovenskih pisnih virih do leta 1850. Slavistična revija 59/2. 195–211. jeLovšek, aLenka, 2011b: Neosebna raba oblike ono v jeziku slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja. Slavistična revija 59/4. 415–435. jeLovšek, aLenka, 2011c: Polvikanje v slovenščini v luči starejših pisnih virov. Jezikoslovni zapiski 17/1. 73–88. jeLovšek, aLenka, 2015: Janez Krstnik Leopold Šmigoc. Theoretisch-praktische Windische Sprach lehre. Slovenske slovnice in pravopisi: spletišče slovenskih slovnic in pravopisov od 1584 do danes. Ur. Kozma Ahačič. Spletni vir, dostopno na: https:/ www.fran.si/slovnice-in-pravopisi/13/1812-smigoc. jeLovšek, aLenka, 2016a: »My sva téh svetnikou otroci«: dvojina osebnih zaimkov v slovenskem knji- žnem jeziku 16. stoletja. Slavistična revija 64/2. 95–112. jeLovšek, aLenka, 2016b: Raba naglasnih in naslonskih oblik nepovratnih osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja. Jezikoslovni zapiski 22/2. 7–29. jeLovšek, aLenka, 2019: Vpliv tujejezičnih pravopisnih norm na ugotavljanje glasovne podobe besedja slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. Slovenski javni govor in jezikovno-kulturna (samo)zavest. Ur. Hotimir Tivadar. Obdobja, 39. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 213–220. jeLovšek, aLenka, 2020: Prikaz pisne in glasovne variantnosti iztočnic v SSKJ16. Slovensko jezikoslovje, književnost in poučevanje slovenščine; Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja; Veliki madžarsko-slovenski spletni slovar. Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Univerzitetna založba. 287–308. 378 Viri in literatura jeLovšek, aLenka, 2021: Jezik Recljevih Gorskih bukev. Gorske bukve 1582: znanstvenokritična izdaja. Ur. Alenka Jelovšek. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 137–190. jeLovšek, aLenka, 2022a: Osebni zaimki v Bohoričevi slovnici: odraz stanja v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja? Novi pogledi na Adama Bohoriča. Ur. Marko Jesenšek. Razprave II. razreda SAZU, XXVI. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. 178–201. jeLovšek, aLenka, 2022b: Jurij Juričič – Hrvat in slovenski knjižni jezik. Kolektivne identitete skozi prizmo zgodovine dolgega trajanja: slovenski pogledi. Ur. Vanja Kočevar. Ljubljana: Založba ZRC. 105–130. jeLovšek, aLenka, erJavec, Tomaž, 2019: A corpus-based study of 16th-century Slovene clitics and clitic-like elements. Slovenski jezik – Slovene linguistic studies 12. 3–19. jespersen, otto, 1968: The philosophy of grammar. London: Allen & Unwin. kidrič, francè, 1929–1938: Zgodovina slovenskega slovstva: od začetkov do marčne revolucije. V Ljubljani: Slovenska matica. kidrič, francè, 2013a (11928): Hipolit (1667–1722). Slovenska biografija. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Spletni vir, dostopno na: http:// www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi231720/#slovenski-biografski-leksikon. Izvirna objava: Slovenski bijografski leksikon 3 : Hintner–Kocen. Ur. Izidor Cankar et al. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka. kidrič, francè, 2013b (11935): Paglovec, Franc Mihael (1679–1759). Slovenska biografija. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Spletni vir, dostopno na: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi401504/#slovenski-biografski-leksikon. Izvirna objava: Slovenski biografski leksikon 6: Mrkun–Peterlin. Ur. Franc Ksaver Lukman. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka. kopečný, franTišek, šaur, vladimír, polák, václav, 1980: Etymologický slovník slovanských jazyků: slova gramatická a zájmena 2 (Spojky, částice, zájmena a zájmenná adverbia). Praga: Academia. koruza, Jože, 1984: Cerkvene pesmi in pesmarice slovenskih protestantov. Ta celi catehis mus, eni psalmi, inu teh vekshih godov, stare inu nove kèrszhanske pejsni. Ur. Bogomil Gerlanc. Monumenta litterarum Slovenicarum, 19. Ljubljana: Mladinska knjiga. 307–336. kranjc, simona, 2006: Vzpostavljanje reference v govorjenih in zapisanih besedilih. Zbornik Matice srpske za slavistiku: Slavističeskij zbornik: Review of Slavic Studies 69. 153–166. Legan ravnikar, andreja, 2015: Valentin Vodnik. Piſmenoſt ali Gramatika sa Perve Shole. Slovenske slovnice in pravopisi: spletišče slovenskih slovnic in pravopisov od 1584 do danes. Ur. Kozma Ahačič. Spletni vir, dostopno na: https://www.fran.si/slovnice-in-pravopisi/11/1811-vodnik. Logar, janez, 1932: Krelj, Sebastijan (1538–1567). Slovenska biografija. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. Spletni vir, dostopno na: http:// www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi303664/#slovenski-biografski-leksikon. Izvirna objava: Slovenski biografski leksikon: 4. zv. Kocen - Lužar. Ur. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1932. Logar, tine, 1976: Glasoslovne in oblikoslovne variante v jeziku Trubarjeve Cerkovne ordninge. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture: zbornik predavanj 12. Ljubljana: Filozofska fakulteta, PZE za slovanske jezike in književnosti. 17–26. Lyons, john, 1977: Semantics. Cambridge itd.: Cambridge University Press. maTasović, ranko, 2008: Poredbenopovijesna gramatika hrvatskoga jezika. Zagreb: Matica hrvatska. 379 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma mečkovska, nina, 1985: Osebni zaimki v slovenskem in v vzhodnoslovanskih jezikih. Slavistična revija 33/1. 17–26. merše, majda, 1996: Kopitarjev knjižnojezikovni vzor in Postilla 1578. Kopitarjev zbornik. Ur. Jože Toporišič. Obdobja, 15. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. 93–104. merše, majda, 1998: Primerjava besedja Kreljeve in Juričičeve Postile. Vatroslav Oblak. Ur. Alenka Šivic-Dular. Obdobja, 18. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete. 217–231. merše, majda, 1999: Škrabčev prikaz slovenskih slovničarjev. Škrabčeva misel III. Ur. Jože Toporišič. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica. 65–77. merše, majda, 2001a: Glagolski vid v povezavi z načinom in naklonom v Trubarjevih in Dalmatinovih biblijskih prevodih. Jezikoslovni zapiski 7/1–2. 113–128. merše, majda, 2001b: Popolni izpisi del slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja in zamisel slovarske predstavitve besedja. 450-letnica slovenske knjige in slovenski protestantizem. Ur. Marko Kerševan. Ljubljana: Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 128–150. merše, majda, 2006: Megiserjeva slovarja in oblikujoča se knjižnojezikovna norma v 16. stoletju. Stati inu obstati 2/3–4. 123–137. merše, majda, 2009: Slovenski knjižni jezik 16. stoletja. Zbirka Linguistica et philologica, 23. Ljub ljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. merše, majda, 2010a: Slovenische Bibelübersetzungen des 16. Jahrhunderts - Sprachentwicklungen in den Übersetzungen von Dalmatin. Biblia Slavica. Ur. Hans Rothe. Paderborn idr.: F. Schöningh. 58–91. merše, majda, 2010b: Trubarjeva Hišna postila (1595) v odnosu do Lutrove prevodne predloge. Jezikoslovni zapiski 16/2. 7–32 merše, majda, 2011: Uvod. Kozma Ahačič, Andreja Legan Ravnikar, Majda Merše, Jožica Narat, France Novak, Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 7–16. merše, majda, 2013: Slovenski knjižni jezik 16. stoletja: razprave o jezikovnem sistemu, besedju in prevodni problematiki. Zbirka Linguistica et philologica, 29. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. merše, majda, jakopin, franc, novak, france, 1992: Fonološki sistem knjižnega jezika slovenskih protestantov. Slavistična revija 40/4. 321–340. merše, majda, novak, france, s sodeLovanjem francke premk, 2001: Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja: poskusni snopič. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. michaeL, ian, 1970: English Grammatical Categories and the Tradition to 1800. Cambridge: Cambridge University Press. mikLosich, franz [= franc miklošič], 1856: Grammatik der slavischen Sprachen: Formenlehre. Wien. mikLosich, franz [= franc miklošič], 1868–1874: Vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen 4: Syntax. Wien. mikLosich, franz [= franc miklošič], 1876: Vergleichende Formenlehre der slavischen Sprachen 3: Wortbildungslehre. Dunaj: Wilhelm Braumüller. murko, matija, 1891: Enklitike v slovenščini. Letopis Matice slovenske 22. 1–65. murko, matija, 1892: Enklitike v slovenščini. Letopis Matice slovenske 23. 51–86. muršec, Jožef, 1847: Kratka slovenska slovnica za pervence. V’ Gradci: Lajkamovi nasledniki. nahtigaL, rajko, 21952: Slovanski jeziki. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 380 Viri in literatura newekLowsky, gerhard, 2009: »Ta list htim Rimljanom« – inačici 1560 in 1582. Slavistična revija 56/4, 57/1 ( Trubarjeva številka, ur. Majda Merše). 211–220. newekLowsky, gerhard, 2013: Pohlinova in Gutsmanova slovnica. Novi pogledi na filološko delo o. Marka Pohlina in njegov čas: ob 80-letnici prof. dr. Martine Orožen in 85-letnici akad. prof. dr. Jožeta Toporišiča. Ur. Irena Orel. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 155–171. nichoLs, johanna, 2006: Diversity and Stability in Language. The Handbook of Historical Linguistics. Ur. Brian D. Joseph, Richard D. Janda. Oxford: Blackwell Publishing Ltd. novak, france, 2006: Predponi v- in u- v jeziku slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja. Stati inu obstati 2/3–4. 138–159. obLak, vatrosLav, 1889: Starejši slovenski teksti. Letopis Matice slovenske 20. 122–202. obLak, vatrosLav, 1994: Protestantske postile v slovenskem prevodu. Letopis Matice slovenske 25. 202–215. oreL, irena, 2003: Josef Dobrovský in slovenski slovničarji – vzporednosti in različnosti v oblikoslovnih prikazih. Slavistična revija 51/Kongresna številka. 351–373. oreL, irena, 2009: Starejša besedila kot vir za preučevanje zemljepisnih jezikovnih različkov. Slovenska narečja med sistemom in rabo. Ur. Vera Smole. Obdobja, 26. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 3–22. oreL, irena, 2010a: Kranjski jezik v besedilih 16. in začetka 17. stoletja. Reformacija na Slovenskem/ The reformation in Slovene lands. Ur. Aleksander Bjelčevič. Obdobja, 27. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. 401–415. oreL, irena, 2010b: Slovanstvo v zgodovini slovenskega jezika. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture: zbornik predavanj 46. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 27–38. oreL, irena, 2013: Znotrajjezikovni in/ali medjezikovni dejavniki oblikotvornih sprememb v slovenskem zgodovinskem oblikoslovju. Jezikoslovni zapiski 19/1. 143–159. oreL, irena, 2019a: Skladenjske razlike v katekizmih slovenskih in hrvaških reformatorjev (Trubar 1550, Konzul 1564; Krelj 1566, Vlačić 1566). Slavia Centralis 12/1. 182–202. oreL, irena, 2019b: Ženske dvojinske glagolske oblike v starejšem slovenskem knjižnem jeziku. Slavistična revija 67/2. 273–280. orožen, martina, 1970/71: Začetki slovenske jezikoslovne misli. Jezik in slovstvo 16/7. 193–200. orožen, martina, 1981: Kako pojmovati Kopitarjevo opredelitev za ljudsko osnovo slovenskega knjiž- nega jezika. Slavistična revija 29/2. 187–200. orožen, martina, 1984: Gramatična in leksikalna preobrazba Dalmatinovega knjižnega jezika ob Japljevem prevodu Biblije (1584 – 1784 – 1802). Protestantismus bei den Slowenen/Protestantizem pri Slovencih. Ur. Gerhard Neweklowsky idr. Wiener Slawistischer Almanach, Sonderband 13. Wien: Institut für Slawistik der Universität Wien. 153–179. orožen, martina, 1986: Stilni problemi Trubarjevega jezika. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture: zbornik predavanj 22. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. 27–47. orožen, martina, 1996: Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika od Brižinskih spomenikov do Kopitarja. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. orožen, martina, 2003: Razvoj slovenske jezikoslovne misli. Zora 30. Maribor: Slavistično društvo. orožen, martina, 2010: Kulturološki pogled na razvoj slovenskega knjižnega jezika: od sistema k besedilu. Zora, 71. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. 381 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma peTi sTanTić, anita, 1999: Usporedba gramatičke obrade kratkih i dugih oblika zamjenica u slovenskim i hrvatskim gramatikama Murkova vremena. Murkov zbornik. Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Slavistično društvo Maribor. 148–162. peTi sTanTić, anita, 2002: Poredbena sintaksa ličnih zamjenica u južnoslavenskim jezicima. Doktorska disertacija. Zagreb: Sveučilište u Zagrebu, Filozofski fakultet. peTi sTanTić, anita, 2007: Naslonke – terminologija med skladnjo in prozodijo. Razvoj slovenskega strokovnega jezika. Ur. Irena Orel. Obdobja, 24. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovenistiko, Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik. 425–434. pogoreLec, breda, 1968: Razvoj prostega stavka v slovenskem knjižnem jeziku: vloga dativa v stavku. Jezik in slovstvo 13/6. 145–150. pogoreLec, breda, 2011: Zgodovina slovenskega knjižnega jezika: jezikoslovni spisi I. Ur. Kozma Ahačič. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, Znanstvena založba Filozofske fakultete. raecke, jochen, 1995: »er sich des schwären Wercks, nämlich die Haußpostill D. Martini Lutheri, in die Windische Sprach zu vbersetzen vnderfangen«: »Windisches« in der »Windischen Sprach« der Truberschen »Hishna postilla«. Ein Leben zwischen Laibach und Tübingen: Primus Truber und seine Zeit. Ur. Eugenio Coseriu, Rolf-Dieter Kluge. München: Verlag Otto Sagner. 382–413. rajh, bernard, 1984: Vzhodnoštajerske slovnice iz prve polovice 19. stoletja. Časopis za zgodovino in narodopisje 2. 299–309. ramovš, fran, 1924: Historična gramatika slovenskega jezika 2: konzonantizem. Ljubljana: Učiteljska tiskarna. ramovš, fran, 1935: Historična gramatika slovenskega jezika 7: dialekti. Znanstveno društvo za hu-manistične vede v Ljubljani, Dela I. Ljubljana: Učiteljska tiskarna. ramovš, fran, 1952: Morfologija slovenskega jezika: skripta, prirejena po predavanjih prof. dr. Fr. Ramovša v l. 1947/48, 48/49. Ljubljana: Univerzitetna študijska komisija (izd.) – DZS (zal.). ramovš, fran, 1971: Zbrano delo 1. Ur. Tine Logar, Jakob Rigler. Razred za filološke in literarne vede, Dela 23/I. Ljubljana: SAZU. ramovš, fran, 1995: Kratka zgodovina slovenskega jezika 1. Zbirka ZRC, 9. Ljubljana: ZRC SAZU. ramovš, fran, 1997: Zbrano delo 2. Ur. Jože Toporišič. Razred za filološke in literarne vede, Dela 23/II. Ljubljana: SAZU. rigLer, jakob, 1968: Začetki slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. rigLer, jakob, 1977: Problematika glasoslovnih in oblikoslovnih variant v Trubarjevi Cerkovni ordningi. Slavistična revija 25/4. 465–490. rupeL, mirko, 1958: Prispevki k protireformacijski dobi. Slavistična revija 11/1–2. 122–129. rupeL, mirko, 1962: Primož Trubar: življenje in delo. Ljubljana: Mladinska knjiga. rupeL, mirko, 1966: Slovenski protestantski pisci. Ljubljana: Državna založba Slovenije. skok, petar, 1971: Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika 1. Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, Globus. smoLik, marijan, 2011: Odmev verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi od začetkov do konca 18. stoletja. Druga, elektronska, pregledana izdaja. Ur. Matija Ogrin. Spletni vir, dostopno na: http://ezb.ijs.si/fedora/get/ezmono:ovr/VIEW/. snoj, marko, 2003: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Modrijan. SSKJ2 = Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, 2014. Spletni vir, dostopno na: www.fran.si. 382 Viri in literatura stone, geraLd, 1977: Address in the Slavonic Languages. The Slavonic and East European Review 55. 491–505. sTramlJič Breznik, irena, 2006: Škrabec o Metelku kot jezikoslovcu. Jezikoslovci in njihova dela v Škrabčevih očeh: Škrabčeva misel V. Ur. Jože Toporišič. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica. 195–202. šekLi, matej, 2008: O narečni osnovi jezika Celovškega ali Rateškega rokopisa ter o izvoru oblike seydi. Jezikoslovni zapiski 14/1. 29–40. šekLi, matej, 2010: Zaimkovno podvajanje predmeta in osebka v rezijanskem narečju slovenščine: s stališča jezikovnega stika s furlanščino. Makedonsko-slovenečki jazični, kniževni i kulturni vrski: Makedonsko-slovenske jezikoslovne, književne in kulturne zveze. Skopje: Filološki fakultet Blaže Koneski, Univerzitet Sv. Kiril i Metodij. 133–155. šekLi, matej, 2011: Predzgodovina praslovanskega naglasnega sistema v luči moskovske naglasoslovne šole. Jezikoslovni zapiski 17/2. 7–40. šekLi, matej, 2016: Primerjalno glasoslovje slovanskih jezikov 1: Od praindoevropščine do praslovan- ščine. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. šivic duLar, aLenka, 2006: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino. Jezikoslovni zapiski 12/1. 7–27. škrabec I–II = škrabec, stanisLav, 1994: Jezikoslovna dela I–II. Ur. Jože Toporišič. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica. Tesnière, Lucien, 1925: Les formes du duel en slovène. Travaux/Institut d’études slaves, 3. Paris: Librairie ancienne Honoré Champion. Tomšič, france, 1943: Starocerkvenoslovanska slovnica in čitanka za višje razrede srednjih šol. Ljubljana: Pokrajinska šolska založba. Toporišič, Jože, 1980: Kopitarjeva slovnica – oblikoslovje. Slavistična revija 28/4. 395–413. Toporišič, Jože, 1983: Pohlinova slovnica. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture: zbornik predavanj 19. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. 95–128. Toporišič, Jože, 1984: Gutsmanova slovnica. Protestantismus bei den Slowenen/Protestantizem pri Slovencih. Ur. Gerhard Neweklowsky idr. Wiener Slawistischer Almanach, Sonderband 13. Wien: Institut für Slawistik der Universität Wien. 209–227. Toporišič, Jože, 1992a: Jezikoslovna obravnava. Stiški rokopis: študije. Ljubljana: Slovenska knjiga. Toporišič, Jože, 1992b: Enciklopedija slovenskega jezika. Leksikoni Cankarjeve založbe, zbirka Sopot-nik. Ljubljana: Cankarjeva založba. Toporišič, Jože, 1997: Janežičeva Slovenska slovnica 1854. Jezikoslovne in literarnovedne raziskave. Ur. Breda Pogorelec s sodelavci. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 87–97. Toporišič, Jože, 42000: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja. Toporišič, Jože, 2010: Kako zapisovati glasovje knjižne slovenščine. Reformacija na Slovenskem/ The reformation in Slovene lands. Ur. Aleksander Bjelčevič. Obdobja, 27. Ljubljana: Center za sloven- ščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. 451–459. trojar, mitja, 2015: Mihael Zagajšek. Slovenska grammatika oder Georg Sellenko’s Wendische Sprachlehre in deutsch und wendischen Vortrag. Slovenske slovnice in pravopisi: spletišče slovenskih slovnic in pravopisov od 1584 do danes. Ur. Kozma Ahačič. Spletni vir, dostopno na: https://www. fran.si/slovnice-in-pravopisi/9/1791-zagajsek. trojar, mitja, 2022: Odmevi Bohoriča, slovničarstvo v nadaljnjih stoletjih. Novi pogledi na Adama Bohoriča. Ur. Marko Jesenšek. Razprave II. razreda SAZU, XXVI. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. 276–300. 383 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma vaiLLant, andrÉ, 1958: Grammaire comparée des langues slaves II: morphologie. Collection Les langues du monde. Série grammaire, philologie, littérature, 11. Lyon, Paris: IAC. večerka, radosLav, 1989: Altkirchenslavische (altbulgarische) Syntax I: Die lineare Satzorganisation. Freiburg: Weiher. vidovič muha, ada, 1996: Določnost kot besedilna prvina v slovničnem opisu slovenskega jezika (ob Kopitarjevi slovnici). Kopitarjev zbornik. Ur. Jože Toporišič. Obdobja, 15. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 115–30. vidovič muha, ada, 1998: Slovnice slovenskega jezika. Enciklopedija Slovenije 12. Ljubljana: Mladinska knjiga. 79–81. vidovič muha, ada, 2000: Slovensko leksikalno pomenoslovje: Govorica slovarja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. vondrák, václav, 11908: Vergleichende Slavische Grammatik: Formenlehre und Syntax. Göttingen: Vanderhoek, Ruprecht. vondrák, václav, 21912: Altkirchenslavische Grammatik. Berlin. vondrák, václav, 21928: Vergleichende slavische Grammatik 2: Formenlehre und Syntax. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht. waLes, katie, 1996: Personal Pronouns in Present-Day English. Cambridge: Cambridge University Press. zifonun, giseLa, 1997: Grammatik der deutschen Sprache I–III. Berlin, New York: W. de Gruyter. žele, andreJa, 2001: Vezljivost v slovenskem jeziku (s poudarkom na glagolu). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. žele, andreJa, 2013: Pohlin o/v slovenski skladnji. Novi pogledi na filološko delo o. Marka Pohlina in njegov čas: ob 80-letnici prof. dr. Martine Orožen in 85-letnici akad. prof. dr. Jožeta Toporišiča. Ur. Irena Orel. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 172–181. 384 kazalO Preglednic Preglednica 1: Praslovanska paradigma za edninske zaimke, ki ne izražajo spola . . . . . . . . 25 Preglednica 2: Praslovanska paradigma za 1dv. in 2dv. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 26 Preglednica 3: Praslovanska paradigma za 1mn. in 2mn. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 27 Preglednica 4: Praslovanska paradigma 3mžs (Ivšić 1970: 224) . . . . . . . . . . . . . . . . . . 28 Preglednica 5: Izpričane edninske oblike zaimkov, ki ne izražajo spola, v starejših slovenskih spomenikih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 29 Preglednica 6: Izpričane oblike 1mn. in 2mn. v starejših slovenskih spomenikih. . . . . . . . . 32 Preglednica 7: Izpričane oblike 3mžs v starejših slovenskih spomenikih . . . . . . . . . . . . . 33 Preglednica 8: Preglednica črkovnih znamenj za nenaglašena e in polglasnik ter naglašeni a . . 39 Preglednica 9: Zapis i, j in ń pri Trubarju . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 47 Preglednica 10: Zapis i, j in ń pri Krelju . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 50 Preglednica 11: Zapis i, j in ń pri Dalmatinu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 51 Preglednica 12: Zapis i, j in ń pri ostalih avtorjih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 53 Preglednica 13: Zapis i, j in ń v pesmaricah . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 55 Preglednica 14: Zapis i, j in ń v TPo 1595. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 59 Preglednica 15: Zapis é in ó pri Trubarju . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 60 Preglednica 16: Zapis é in ó pri Dalmatinu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 62 Preglednica 17: Zapis s pri posameznih avtorjih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 65 Preglednica 18: Zapis s v pesmaricah in TPo 1595 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 68 Preglednica 19: Zapis v pri Trubarju . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 69 Preglednica 20: Edninske oblike osebnih zaimkov, ki ne izražajo spola, pri Trubarju . . . . . . 77 Preglednica 21: Edninske oblike osebnih zaimkov, ki ne izražajo spola, pri Krelju. . . . . . . . 79 Preglednica 22: Edninske oblike osebnih zaimkov, ki ne izražajo spola, pri Dalmatinu . . . . . 81 Preglednica 23: Edninske oblike osebnih zaimkov, ki ne izražajo spola, pri Juričiču. . . . . . . 82 Preglednica 24: Edninske oblike osebnih zaimkov, ki ne izražajo spola, pri Tulščaku . . . . . . 84 Preglednica 25: Edninske oblike osebnih zaimkov, ki ne izražajo spola, pri Bohoriču . . . . . . 85 Preglednica 26: Edninske oblike osebnih zaimkov, ki ne izražajo spola, pri Trostu . . . . . . . 86 Preglednica 27: Edninske oblike osebnih zaimkov, ki ne izražajo spola, pri Megiserju . . . . . 86 Preglednica 28: Edninske oblike osebnih zaimkov, ki ne izražajo spola, pri Znojilšku . . . . . . 87 Preglednica 29: Edninske oblike osebnih zaimkov, ki ne izražajo spola, v *P 1563. . . . . . . . 87 Preglednica 30: Orodnik edninskih zaimkov, ki ne izražajo spola, v pesmaricah. . . . . . . . . 89 Preglednica 31: Edninske oblike osebnih zaimkov, ki ne izražajo spola, v TPo 1595 . . . . . . . 90 Preglednica 32: Oblike 1dv. in 2dv. pri Trubarju . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 92 385 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Preglednica 33: Oblike 1dv. in 2dv. pri Krelju . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 92 Preglednica 34: Oblike 1dv. in 2dv. pri Dalmatinu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 94 Preglednica 35: Oblike 1dv. in 2dv. pri Juričiču . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 96 Preglednica 36: Oblike 1dv. in 2dv. pri Bohoriču. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 96 Preglednica 37: Oblike 1dv. in 2dv. v TPo 1595 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 97 Preglednica 38: Oblike 1mn. in 2mn. pri Trubarju . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 98 Preglednica 39: Oblike 1mn. in 2mn. pri Krelju in Juričiču . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 100 Preglednica 40: Oblike 1mn. in 2mn. pri Dalmatinu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 100 Preglednica 41: Oblike 1mn. in 2mn. pri Bohoriču. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 101 Preglednica 42: Oblike 1mn. in 2mn. pri Megiserju . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 101 Preglednica 43: Oblike 1mn. in 2mn. pri Tulščaku, Trostu in Znojilšku. . . . . . . . . . . . . 102 Preglednica 44: Oblike D 1mn. in 2mn. v pesmaricah . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 102 Preglednica 45: Oblike 1mn. in 2mn. v TPo 1595 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 104 Preglednica 46: Oblike 3mžs pri Trubarju . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 105 Preglednica 47: Oblike 3mžs pri Krelju. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 112 Preglednica 48: Oblike 3mžs pri Dalmatinu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 114 Preglednica 49: Oblike 3mžs pri Juričiču. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 117 Preglednica 50: Oblike 3mžs pri Tulščaku . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 120 Preglednica 51: Oblike 3mžs pri Bohoriču . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 120 Preglednica 52: Oblike 3mžs pri Trostu. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 122 Preglednica 53: Oblike 3mžs pri Megiserju. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 123 Preglednica 54: Oblike 3mžs pri Znojilšku . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 123 Preglednica 55: Oblike 3mžs v *P 1563. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 124 Preglednica 56: Oblike 3mžs v Trubarjevih pesmaricah . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 127 Preglednica 57: Oblike 3mžs v Dalmatinovih pesmaricah . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 128 Preglednica 58: Oblike 3mžs v TfC 1595 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 129 Preglednica 59: Oblike 3mžs v TPo 1595 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 130 Preglednica 60: Zaimenske paradigme v Bohoričevi slovnici . . . . . . . . . . . . . . . . . . 249 Preglednica 61: Zaimenske paradigme v Vocabolario Italiano e Schiavo . . . . . . . . . . . . 251 Preglednica 62: Zaimenske paradigme v Hipolitovi izdaji Bohoričeve slovnice . . . . . . . . 252 Preglednica 63: Zaimenske paradigme v celovški predelavi Bohoričeve slovnice . . . . . . . 253 Preglednica 64: Zaimenske paradigme v prvi izdaji Kraynske Grammatike . . . . . . . . . . 255 Preglednica 65: Zaimenske paradigme v drugi izdaji Kraynske grammatike . . . . . . . . . . 258 Preglednica 66: Zaimenske paradigme v Windische Sprachlehre . . . . . . . . . . . . . . . . 260 Preglednica 67: Zaimenske paradigme v Slovennski grammatiki . . . . . . . . . . . . . . . . 263 Preglednica 68: Zaimenske paradigme v Grammatik der Slaviſchen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 265 Preglednica 69: Zaimenske paradigme v Piſmenosti ali Gramatiki sa Perve Shole . . . . . . . 267 Preglednica 70: Zaimenske paradigme v Theoretisch-praktische Windische Sprachlehre . . . 269 Preglednica 71: Zaimenske paradigme v Lehrgebäude der slowenischen Sprache . . . . . . . 272 Preglednica 72: Zaimenske paradigme v Theoretisch-praktische Slowenische Sprachlehre . . 274 Preglednica 73: Zaimenske paradigme v Slovenski slovnici s kratkim pregledom slovenskega slovstva . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 277 Preglednica 74: Zaimenske paradigme v Slovenski slovnici za domačo in šolsko rabo . . . . . 279 386 Kazalo preglednic Preglednica 75: Oblike imenovalnika in tožilnika tretjeosebnega zaimka srednjega spola v starejših slovenskih slovnicah do Šmigoca . . . . . . . . . . . . . . 280 Preglednica 76: Oblike osebnih zaimkov v EvL 1612 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 285 Preglednica 77: Oblike osebnih zaimkov v EvL 1612 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 291 Preglednica 78: Oblike osebnih zaimkov v EvL 1715 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 296 Preglednica 79: Oblike osebnih zaimkov v EvL 1741 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 298 Preglednica 80: Oblike osebnih zaimkov v EvL 1777 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 302 Preglednica 81: Oblike osebnih zaimkov v EvL 1780 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 307 Preglednica 82: Oblike osebnih zaimkov v EvL 1787 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 313 Preglednica 83: Oblike osebnih zaimkov v EvL 1809 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 316 Preglednica 84: Oblike osebnih zaimkov v EvL 1816 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 319 Preglednica 85: Oblike osebnih zaimkov v EvL 1833 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 323 Preglednica 86: Izpričanost kratkih oblik v lekcionarjih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 329 387 kazalO grafOv Graf 1: Razmerje oblik D 3ed. ms ńim in ńemu ob posameznih predlogih v DB 1584 . . . . . 115 Graf 2: Razmerje med dolgimi in kratkimi oblikami T 1ed. in 2ed. v Trubarjevih delih . . . . 141 Graf 3: Razmerje med dolgo in kratko obliko Red. 3ms ob zanikanih glagolih v Trubarjevih delih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 144 Graf 4: Razmerje med dolgo in kratko obliko Red. 3ms ob povratnih glagolih pri Trubarju . . 145 Graf 5: Razmerje med dolgo in kratko obliko Ted. 3m pri Trubarju . . . . . . . . . . . . . . . 146 Graf 6: Razmerje med dolgimi in kratkimi oblikami Tmn. 3mžs pri Trubarju . . . . . . . . . 148 Graf 7: Razmerje med dolgimi in kratkimi oblikami Ted. 3ž pri Trubarju . . . . . . . . . . . 150 Graf 8: Primerjava rabe dolgih in kratkih oblik pri posameznih zaimkih v TT 1581-82 . . . . 151 Graf 9: Primerjava rabe dolgih in kratkih oblik v Red. 3ms ob zanikanem glagolu in Ted. 3m pri Trubarju . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 152 Graf 10: Razmerje dajalniških dolgih in kratkih oblik pri Krelju . . . . . . . . . . . . . . . . 153 Graf 11: Razmerje med rabo tožilniških dolgih in kratkih oblik pri Krelju . . . . . . . . . . . 153 Graf 12: Razmerje med rabo rodilniških dolgih in kratkih oblik ob zanikanih glagolih v Dalmatinovih delih iz let 1575–1578 . . . . . . . . . . . . . . . . . . 154 Graf 13: Razmerje med rabo rodilniških dolgih in kratkih oblik ob povratnih glagolih v Dalmatinovih delih iz let 1575–1578 . . . . . . . . . . . . . . . . . . 155 Graf 14: Razmerje med rabo dajalniških dolgih in kratkih oblik v Dalmatinovih delih iz let 1575–1578 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 155 Graf 15: Razmerje med rabo tožilniških dolgih in kratkih oblik v Dalmatinovih delih iz let 1575–1578 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 156 Graf 16: Razmerje med rabo dajalniških dolgih in kratkih oblik v Dalmatinovih delih iz leta 1580 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 157 Graf 17: Razmerje med rabo tožilniških dolgih in kratkih oblik v Dalmatinovih delih iz leta 1580 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 157 Graf 18: Razmerje med rabo rodilniških dolgih in kratkih oblik ob zanikanih glagolih v DB 1584 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 158 Graf 19: Razmerje med rabo rodilniških dolgih in kratkih oblik ob povratnih glagolih v DB 1584 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 159 Graf 20: Primerjava rabe dolge in kratke oblike Rmn. 3mžs ob zanikanih in povratnih glagolih ter količinskih izrazih v DB 1584. . . . . . . . . . . . . . 159 Graf 21: Razmerje med dajalniškimi dolgimi in kratkimi oblikami v DB 1584. . . . . . . . . 160 Graf 22: Razmerje med tožilniškimi dolgimi in kratkimi oblikami v DB 1584 . . . . . . . . . 160 389 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Graf 23: Primerjava razmerja med rabo dolgih in kratkih tožilniških oblik v Trubarjevih in Dalmatinovih biblijskih prevodih . . . . . . . . . . . . . . 161 Graf 24: Razmerje med rodilniškimi dolgimi in kratkimi oblikami ob zanikanih glagolih v Dalmatinovih delih iz let 1584–1585. . . . . . . . . . . . . 164 Graf 25: Razmerje med dajalniškimi dolgimi in kratkimi oblikami v Dalmatinovih delih iz let 1584–1585 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 164 Graf 26: Razmerje med tožilniškimi dolgimi in kratkimi oblikami v Dalmatinovih delih iz let 1584–1585 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 165 Graf 27: Razmerje med rodilniškimi dolgimi in kratkimi oblikami ob zanikanih glagolih v KPo 1567 in JPo 1578. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 167 Graf 28: Razmerje med rodilniškimi dolgimi in kratkimi oblikami ob povratnih glagolih v KPo 1567 in JPo 1578. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 167 Graf 29: Razmerje med dajalniškimi dolgimi in kratkimi oblikami v KPo 1567 in JPo 1578 . 168 Graf 30: Razmerje med tožilniškimi dolgimi in kratkimi oblikami v KPo 1567 in JPo 1578. . 169 Graf 31: Razmerje med rabo dolgih in kratkih oblik pri Tulščaku. . . . . . . . . . . . . . . . 170 Graf 32: Razmerje med rabo dolgih in kratkih oblik v BH 1584. . . . . . . . . . . . . . . . . 171 Graf 33: Razmerje med rabo dolgih in kratkih oblik pri Trostu . . . . . . . . . . . . . . . . . 173 Graf 34: Razmerje med rabo dolgih in kratkih oblik v celotnem ZK 1595 . . . . . . . . . . . 174 Graf 35: Razmerje med rabo dolgih in kratkih oblik v Znojilškovih samostojno prevedenih besedilih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 174 Graf 36: Razmerje med rabo dolgih in kratkih oblik v TPo 1595 . . . . . . . . . . . . . . . . 175 Graf 37: Razmerje med rabo tožilniških dolgih in kratkih oblik ob velelniku in v drugih zvezah – primerjava med avtorji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 181 Graf 38: Razmerje med rabo dolge in kratke oblike D Zp pri Dalmatinu . . . . . . . . . . . . 186 Graf 39: Razmerje med rabo dolge in kratke oblike D Zp pri ostalih avtorjih. . . . . . . . . . 187 Graf 40: Razmerje med rabo dolgih in kratkih oblik ob predlogih v DB 1578 . . . . . . . . . 198 Graf 41: Razmerje med rabo dolgih in kratkih oblik ob predlogih v DB 1584 . . . . . . . . . 199 Graf 42: Razmerje med rabo dolgih in kratkih oblik ob predlogih v DM 1584 . . . . . . . . . 200 Graf 43: Razmerje med rabo dolge in kratke (navezne) oblike Ted. 3m ob na. . . . . . . . . . 204 Graf 44: Razmerje med rabo dolge in kratke (navezne) oblike Ted. 3m ob v . . . . . . . . . . 206 Graf 45: Razmerje med rabo dolge in kratke (navezne) oblike Ted. 3m ob za . . . . . . . . . . 207 Graf 46: Razmerje med rabo dolgih in kratkih oblik v Trubarjevem in Dalmatinovem prevodu Lk 15-17 v položajih, v katerih so lahko stale oboje, v primerih, ko je bil besedni red enak kot v Luthrovem prevodu . . . . . . . . . . . . . 211 Graf 47: Razmerje med rabo dolgih in kratkih oblik v Trubarjevem in Dalmatinovem prevodu Lk 15–17 v položajih, v katerih so lahko stale oboje, v primerih, ko je bil besedni red drugačen kot v Luthrovem prevodu . . . . . . . . . . 212 Graf 48: Razmerje med rabo dolgih in kratkih oblik v predgovoru, robnih opombah in biblijskih besedilih v TT 1557 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 213 Graf 49: Razmerja med tipi neosebnega ono pri posameznem avtorju . . . . . . . . . . . . . 234 Graf 50: Primerjava razmerja med tipi neosebnega ono v TPo 1595 in drugih Trubarjevih delih . . . 235 Graf 51: Število zaimenskih osebkov v izbranih odlomkih v DB 1584 in lekcionarjih . . . . . 340 390 seznam kratic in Okrajšav 1dv. osebni zaimek za 1. osebo dvojine 1ed. osebni zaimek za 1. osebo ednine 1mn. osebni zaimek za 1. osebo množine 2dv. osebni zaimek za 2. osebo dvojine 2ed. osebni zaimek za 2. osebo ednine 2mn. osebni zaimek za 2. osebo množine 3m oblike osebnega zaimka za 3. osebo moškega spola 3ms prekrivne oblike osebnega zaimka za 3. osebo moškega in srednjega spola 3mžs osebni zaimek za 3. osebo/prekrivne oblike osebnega zaimka za 3. osebo vseh treh spolov 3s oblike osebnega zaimka za 3. osebo srednjega spola 3ž oblike osebnega zaimka za 3. osebo ženskega spola Abl. ablativ/ločilnik blg. bolgarsko br. belorusko BS Brižinski spomeniki CR Celovški rokopis č. češko ČR Černjejski rokopis D dajalnik dl. dolnjelužiško dv. dvojina ed. ednina gl. gornjelužiško gr. grško hrv. hrvaško I imenovalnik ie. indoevropski KR Kranjski rokopis latv. latvijsko lit. litovsko M mestnik m moški spol mak. makedonsko 391 Osebni zaimki in nastajajoča slovenska knjižna norma Mar. Marijanski evangelij mn. množina nar. narečno O orodnik p. poljsko pie. praindoevropski povr. gl./Pg povratni glagol psl. praslovanski R rodilnik r. rusko s srednji spol SGR Starogorski rokopis slk. slovaško SR Stiški rokopis sr. srbsko stcsl. starocerkvenoslovanski stind. staroindijsko T tožilnik ukr. ukrajinsko Z zvalnik Zg zanikani glagol Zogr. Zografski evangelij Zp povratni osebni zaimek ž ženski spol [!] označuje predvideno (tiskarsko) napako 392 PrilOgi Priloga 1: Prikaz pisnih in oblikovnih različic osebnih zaimkov v delih 16. stoletja in v katoliških izdajah lekcionarja Priloga 1 vsebuje tabelarni prikaz pisnih in oblikovnih različic osebnih zaimkov pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja in v desetih katoliških izdajah lekcionarja, ki so obravnavne v tej monografiji. Predstavljene so po posameznih delih, in sicer najprej v Trubarjevih, nato v Dalmatinovih, sledijo dela drugih protestantskih piscev po časovnem zaporedju, pregled osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja pa zaključujejo pesmarice in TPo 1595. Pri vsakem zaimku jim sledijo izdaje lekcionarja po letu izida. V tabelah so predstavljena vsa dela razen TfM 1595, kjer pri zaimkih ni razlik v primerjavi z DM 1584, od Megiserjevih pa sta pri vseh zaimkih navedena MD 1592 in MTh 1603, MS 1593 pa le pri 1mn., katerega oblike so izpričane v tem delu. Pri 1dv. so izpuščene tudi pesmarice, ker se v njih oblike tega zaimka ne pojavljajo. V tabelah so navedene vse različice zaimkov, ki se pojavljajo v posameznih delih, in sicer načeloma v pisno nespremenjeni obliki. Izjema je velika začetnica, ki se pri večini zaimkov ne upošteva (enotno je rabljen zapis z malo začetnico), razen , in v primerih, ko se ne da določiti, ali predstavljajo zapis z // ali< j>//<ſ>, torej v primerih, ko sta v zgledih z malo začetnico uporabljena oba zapisa. Pisne in oblikovne dvojnice so med seboj ločene s poševnico, oblike iz vzporednih paradigem (dolge in kratke ali spolske različice pri 1dv.) pa z vejico. Domnevne tiskovne napake, ki v monografiji niso bile obravnavane, so označene z zvezdico (*), oblike svojilnega rodilnika, ki so v zvezi prevzele končnico jedra, pa z ♦. Domnevne skladenjske napake (napačna vezava ob glagolih in predlogih) niso navedene. Pri pisnih in oblikovnih dvojnicah je za dela slovenskih protestantov v oglatem oklepaju navedeno število pojavitev ([P:]). Kadar je pojavitev več kot sto, je njihovo število zaokroženo na najbližjo pet-desetico, razen kadar bi zaokrožitev zabrisala podatek o tem, katera dvojnica je pogostejša. Ker popis osebnih zaimkov v lekcionarjih ne temelji na listkovnem korpusu, ampak na pregledu digitalnih kopij izvirnikov, pri njih število pojavitev ni navedeno, saj bi bilo zaradi načina zbiranja gradiva preveč možnosti za napake. Kadar se neka dvojnica v delu pojavi le enkrat, je v oglatem oklepaju navedena njena lokacija ([L:]). Če dvojničnost ni izpričana, število pojavitev ali lokacija ob enkratni pojavitvi nista navedena. Izjema so z zvezdico označene napake, pri katerih so lokacije vedno navedene. Te napake tudi ne štejejo za dvojnice, zato število pojavitev regularnih oblik ob njih ni navedeno. Kadar se pisne dvojnice v delu pojavljajo izključno ob stičnem zapisu s predhodno besedo, so označene z nadpisano oznako S. Kadar so vezane na kurzivni tisk, so označene z L. 393 1555 1562 , me TM / / / / / / TAr ieſt mene meni mene meni meno , me [P:17]/ [L:H3b] , me [L:71b] 1555 1561 / TE ieſt mene meni mene meni meno mano TL ieſt mene meni mene meni * memi meno , me , me 1555 1560 TC ieſt mene meni mene meni meno TT ieſt mene meni mene meni meno , me 1555 1558 TA ieſt mene meni mene meni / TR ieſt mene meni mene meni meno 1550 1557 TA ieſt / meni mene meni / TKo ieſt / / / / / , me , me 1550 1557 [P:1150]/ [L:275] TC ieſt mene meni mene meni mano TT ieſt ie mene meni mene meni meno 1ed. I R D T M O 1ed. I R D T M O [P:2]/ [P:6] [L:I,164] [L:I,5], mi mano -82 ie raene , me /* mein , me [P:94]/ [L:I,270] 1567 [P:150]/ [P:5] 1581 [P:1650]/ [P:93]/ /* TL ieſt iest iest L mene meni mene meni meno TT L ieſt mene meni mene meni meno * meuo 1567 1579 TC ieſt mene meni mene meni / TPs / / / / / / , me , me [P:13]/ [P:2] 1566 1577 [P:200]/ [P:22] , mi TA ieſt mene meni mene / / TT ieſt iest L mene meni mene / meno mano [L:456] meui 1566 , me , mi , me , me 1575 [P:75]/ [P:48] /* TPs ieſt mene meni mene meni meno TC iest L ieſt mene meni mene meni meno 1564 , me [P:200]/ [L:43b] [L:43b]/ 1567 TO ieſt ie * eſt mene meni mene meni meno TP / / / / / / 1ed. I R D T M O 1ed. I R D T M O 1580 , me 1585 DC ieſt mene meni mene meni / DC jeſt mene meni mene meni / 1580 , me , mi , me 1585 , me DPr ieſt mene meni mene meni / DAg jeſt / meni mene meni mano 1580 DBu ieſt / / / / / ] [P:76]/ Ieſt ]/ ] CXXXXVII , me , me CLIIII CLIIII , me , me [P:32]/ [L: 1578 , mi 1584 [P:400]/ [L: [L: , mi DB ieſt mene meni mene meni mano DM jeſt ieſt jéſt mene meni mene meni mano manu 1576 , me , mi , me DPa ieſt mene meni mene meni mano me [L:II,94a] [L:I,25] [P:2]/ mj [P:3]/ [L:I,198b]/ [P:3050]/ Iest [P:16]/ L [L:I,310a], méne Ieſt méni jéſt [P:8]/ meno [P:2]/ my je menene [L:I,285a] , me , mi , me /* [P:1600]/ [L:I,315a], [P:1000]/ [L:I,181a]/ [L:I,309a], me [P:400]/ [L:II,77a]/ 1575 1584 [P:4500]/ [P:2]/ [P:200]/ DJ ieſt mene meni mene meni mano DB jeſt IEST[P:32]/ ieſt mene meni meny mi mene mené menè meni mano manu * smano 1ed. I R D T M O 1ed. I R D T M O 1580 1603 , mi [?] BTa / / / / / mano MTh jeſt / meni mene / meno [L:17b]/ 1579 , me , me [P:8]/ [P:3] , me , me [P:455]/ [L:50b] , mi , mi [L:92a] 1595 [P:150]/ [L:211] TkM ieſt iaſt mene meni my mene meni meno mano ZK jeſt jèſt mene meni mene meni mano [L:I,109a] [P:38]/ 1578 , me , me [P:109]/ [L:I,15b] , me [P:627]/ [P:97]/ , mi , mi [P:36] 1592 JPo iaſt ieſt *IIAST mene meni my mene meni mano meno MD jest L mene meni mene / / ] [P:45]/ 1567 , me LXIII , me 1588 [P:7]/ , me [P:85]/ , mi , mi [P:74]/ [P:3]/ [P:2] [L: [P:67]/ [L:78] KPo ieſt ias ia mene meni my mene meni mano TtPre ieſt IEST iest L iéſt mene meni mene meni mano [P:5]/ [P:2]/ [L:159] 1566 , me [L:102] , me [P:17]/ , mi , mi [P:2] 1584 [P:61]/ [P:4]/ KB ieſt ias / meni mene meni mano BH jeſt jest L IEST mene meni mene / mano máno mèno 1ed. I R D T M O 1ed. I R D T M O mamo 1595 , me [P:2]/ , me /* [P:1250]/ [P:550]/ [P:20]/ [P:2]/ [L:I,32] [P:400]/ [L:I,17], [P:8]/ [P:2]/ [L:I,223] TPo jeſt Ieſt jest ieſt * eſt mene meni mene menj mi mij my mene meni mano [I,166; II,48] 1595 , me , me [P:100]/ [L:78] , mi TfC jeſt jest L mene meni mene meni mano ] CCC- me CLXIIII ], 1584 [P:3]/ [L: , me / [L: , mi DC jeſt * jſt mene mené XXXVI meni mene meni mano [L:96]/ 1579 , me , mi , me DC ieſt mene meni mene meni meno mano [L:174 [=176]] , me , me 1575 [P:9]/ [P:2] , mi TP iest L ieſt mene meni mene meni meno , me 1574 [P:18]/ [P:3] , mi TC ieſt iest L mene meni mene meni / 1567 TPs / / meni / / / , mi , me 1563 [P:33]/ [P:5]/ [L:103] [P:2]/ *P ieſt iaſt ie iest L me meni mene / mano 1ed. I R D T M O [L:344] 1777 , mi’ , me / [L:336] 1833 , me , mi , me / menoj EvL jeſt mene meni mene meni mano manoj EvL jas mene meni mene meni menój 1741 , me , me 1816 , me , me / jes . mi EvL jeſt mene meni mene meni mano EvL jeſt mene meni mene meni menoj [L:273] , me , my , me [L:6] 1715 eſt / mene / méne / , me [L:324], , me / menój /* / meni 1809 / EvL jeſt méne méni mene méni mano máno EvL jeſt mene meni *meui mi mene meni menoj [L:301] 1672 , me / [L:276]/ [L:307] [L:9] , me , me / Ieſt , my / 1787 / [L:264] EvL jeſt mene meni mene mené mène meni meny mano EvL jest mene meni męni mene meni mano [L:80] [L:131] 1612 [L:130] , me , me [L:6] / , me , me / menu / je / 1780 EvL jeſt mene meni mene meni meny mano * mamo EvL jes mene meni mene meni meno 1ed. I R D T M O 1ed. I R D T M O te 1566 TA ti tebe tebi tebe / / [L:85], tabe [P:7] ty 1557 [P:134]/ 1566 , te , te TT ti[P:62]/ tebe tebi tebe tebi tebo TPs ti tebe tebi tebe tebi tebo 1555 1564 TM ti tebe tebi tebe / / TO ti / tebi tebe / / 1555 , te , te 1562 TE ti tebe tebi tebe tebi tebo TAr ti / tebi tebe / / 1555 1561 , te TC ti / tebi tebe / / TL ti tebe tebi tebe / / 1555 1560 TA ti / tebi tebe / / TT ti tebe tebi tebe tebi / 1550 , te 1558 , te TA ti tebe tebi tebe / / TR ti tebe tebi tebe tebi tebo 1550 , ti , te [P:3]/ 1557 TC ti tebe tebi tebe tebi tebo tabo [L:76(46b)] TKo / / / / / / 2ed. I R D T M O 2ed. I R D T M O -82 1581 , te [P:10] TT ti[P:750]/ ty tebe tebi tebe tebi tebo 1579 1580 , te TPs ti / / tebe / / DC ti / tebi tebe / tabo 1580 1577 , te , te , te , ti , te [P:5] TT ti[P:81]/ ty tebe tebi tebe tebi tebo DPr ti tebe tebi tebe tebi tabo 1580 1575 , te , te [P:4]/ TC ti[P:100]/ ty * si[L:460]/ * t[L:479] tebe tebi tebe / tebo DBu ti / / / / / [L:78a], , te , te [P:150]/ [P:4] 1567 , te 1578 / tibi [P:3] i[L:135a] TP ti tebe / tebe tebi tebo DB ti[P:500]/ ty tebe tebi ti/* tebe tebi tabo tebo 1576 , te 1567 , te [L:73a] TL ti[P:48]/ ty tebe tebi tebe tebi tebo DPa ti tebe tebi tebe tebi tabo , te , ti , te 1567 1575 TC ti tebe tebi tebe tebi tebo DJ ti tebe tebi tebe tebi tabo . 2ed I R D T M O 2ed. I R D T M O te ti 1585 [P:200]/ [L:23], 1579 , te [P:100]/ [L:78a], , te [P:22]/ [P:3] DC ti tebe tebi tebe tébe tebi tabo [L:81b] TkM ti[P:350]/ ty tebe tebi tibi tebe tebi tebo tabo [P:15] ty 1585 , te 1578 , te [P:150]/ [L:II,28b], , te [P:19]/ [P:14]/ [P:4] DAg ti / tebi tebe / / [P:91] JPo ti[P:250]/ ty tebe tebi teby ti[P:59]/ tebe tebi tabo tobo tobu 1584 , ti , te 1567 [L:XLVIII] , te , ti , te [P:9]/ DM ti / tebi tebe / tabo KPo ti tebe tebi tebe tebi tabo tabom [P:6]/ [P:3], ti [P:2] [P:20]/ tébi tebé ty [L:I,202b] tébi té tí[P:2] 1584 , te [P:1300]/ [L:II,11b], [P:1050]/ [P:181]/ [P:400]/ 1566 , te , ti , te DB ti[P:3750]/ tj[P:2]/ tebe tebi tebe tebe te tebi tabo KB ti tebe tebi tebe / tàbo 2ed. I R D T M O 2ed. I R D T M O 1595 , te [P:500]/ [P:8]/ [P:2], , te [P:35]/ [P:2] [P:42]/ [P:3] [P:23]/ TPo ti[P:100]/ ty tj[P:3] tebe tebi tebe tebj ti[P:10]/ tj[L:I,191] tebe tebi tebe tabo tebo ] 1595 , te , ti , te [P:9]/ CCXLIII TfC ti tebe tebi tebe tebi tabo tebo [L: ] tebo 1603 1584 , te , ti [P:42]/ [L:CII], [P:8]/ CXXXVII DC ti tebe tebi tebe tebé te tebi tabo [L: MTh ti / / te / s’ ceboj , te , te [P:7]/ [L:146] 1595 , te , ti , te 1579 , ti [L:52] ZK ti tebe tebi tebe tebi tabo DC ti[P:150]/ ty tebe tebi tebe tebi tebo tabo 1592 , te 1575 , te , ti , te [P:2]/ [L:B3b] MD ti tebe tebi tebe / / TP ti tebe tebi tebe / tebo tabo 1588 , te 1574 , ti , te TtPre ti / tebi tebe tebi / TC ti tebe tebi tebe tebi tebo 1584 [L:106] , te 1567 , te BH ti/ *t tebe tebi tebe / tábo TPs ti / tebi tebe / tebo 1580 1563 [P:8]/ [L:170], , ti[P:12]/ , te [P:4]/ [P:3]/ [P:2] [P:2] [L:167] BTa / / / / / / *P ti[P:100]/ ty tebe tobe te tebi ty tebe tebi tebo tabo tobo 2ed. I R D T M O 2ed. I R D T M O 1777 , te , te 1833 , te , ti , te / tebój EvL ti tebe tebi tebe tebi tabo EvL tí/ ti tebe tebi tebe tebi teboj [L:16]/ 1741 , te , te 1816 , te , ti , te / tebòj [L:16]/ [L:16] EvL ti tebe tebi tebe tebi tabo EvL ti tebe tebi tebe tebi teboj téboj tebój / , ti , te 1715 [L:91] , te / tébi / tébe / tábo 1809 , te , te / teboj [L:15] EvL ti/ ty tebe tebi tebe tebi tabo EvL ti tebe tebi tebe tebi tebój tebó 1672 , te , te 1787 , te , te EvL ti tebe tebi tebe tebi tabo EvL ti tebe tebi tebe tebi tabo te [L:30], 1612 , te , te 1780 / tabe , te EvL ti tebe tebi tebe tebi tabo EvL ti tebe tebi tebe tebi tebo 2ed. I R D T M O 2ed. I R D T M O 1555 1562 , ſi , ſe TM / / / / / TAr ſebe ſebi ſebe ſebi ſebo 1555 , ſe 1561 , ſi , ſe TE ſebe ſebi ſebe ſebi ſebo TL ſebe ſebi ſebe ſebi ſebo ſi 1555 [P:6]/ [L:A8b], , ſe 1560 , ſe TC ſebe ſebi sebi S ſebe ſebi ſebo TT ſebe ſebi ſebe ſebi ſebo 1555 1558 , ſi , ſe TA ſebe / / / / TR ſebe ſebi ſebe ſebi ſebo 1557 1550 TA / / / / / TKo / / / ſebi / ſi [L:35], [L:150] 1550 , ſi , ſe [P:7]/ [L:17(17b)] 1557 [P:88]/ [L:291] [P:100]/ , ſe [P:150]/ [L:181]/ TC ſebe ſebi ſebe ſebi ſebo ſabo TT ſebe ſeba ſebi sebi S ſebe ſebi ſebo ſobo * ſeho Zp R D T M O Zp R D T M O ſi [P:62]/ ſebi -82 [P:66]/ [L:I,164, 319], [L:I,190, 254] 1567 , ſi , ſe [P:31]/ [L:16a] 1581 , ſe / sebi TL ſebe ſebi ſebe ſebi ſebo ſabo TT ſebe LS * sehi ſebe ſebi ſebo * ſeho 1567 1579 TC / / ſebe / / TPs / Sebi ſe / / 1566 1577 , ſi , ſe [P:13]/ [P:2] TA / / / / / TT ſebe ſebi ſebe ſebi ſebo ſabo ſi ſi [L:169a], [P:5], 1566 [P:28]/ , ſe [P:19]/ [P:2] [P:21]/ , ſe sebi 1575 sebi TPs ſebe ſebi LS ſebe ſebi ſebo ſabo TC ſebe ſebi LS ſebe ſebi ſebo [P:32]/ 1564 , ſi , ſe [L:76a] 1567 TO ſebe ſebi ſebe se ſebi ſebo TP ſebe ſebi / / / Zp R D T M O Zp R D T M O 1580 , ſi , ſe 1585 DPr ſebe ſebi ſebe ſebi ſabo DC / ſebi ſebe / / 1580 1585 , ſe DBu / ſebi / ſebi / DAg / ſebi ſebe / ſabo 1578 , ſi , ſe [P:43]/ [P:2]/ [L:**5b] 1584 , ſi , ſe DB ſebe ſebi ſebe ſebi ſabo ſebo ſaboi DM ſebe ſebi ſebe ſebi ſabo ſi 1576 [P:28]/ [L:12b], , ſe 1584 / [L:I,53b], , ſe [P:376]/ [P:2]/ [L:II,182b] DPa ſebe ſebi sebi ſebe ſebi ſabo DB ſebe ſebi * ſeki ſi ſebe ſebi ſabo ſebo ſaboj [L:124] 1575 , ſi , ſe [P:10]/ 1580 , ſi , ſe DJ ſebe ſebi ſebe ſebi ſabo ſaboi DC ſebe ſebi ſebe ſebi / Zp R D T M O Zp R D T M O 1580 1603 BTa / / / / / MTh / / / / / 1579 , ſi , ſe [P:15]/ [P:2] 1595 , ſi , ſe TkM ſebe ſebi ſebe / ſebo ſabo ZK ſebe ſebi ſebe ſebi ſabo [P:2] ſi ſſe S 1578 [P:81]/ [P:2], , [P:48]/ [L:III,36] [P:62]/ [P:8]/ [L:II,35]/ [L:II,123b] 1592 , se , ſi , ſe [P:62]/ JPo ſebe ſebi ſeby ſebe ſe ſebi ſeby ſabo ſobo sabo ſobu MD ſebe ſebi ſebe / / 1567 1588 , , ſe [P:24]/ [P:5] , ſi , ſe [P:2] KPo ſebe ſebi ſi[P:45]/ ſy ſebe ſebi ſabo ſàbo TtPre ſebe ſebi ſebe ſebi ſabo [L:G2b] ſy 1566 , , ſe 1584 , ſe KB ſebe ſebi ſi[P:5]/ ſebe ſebi ſabo BH Sebe ſebi ſebe / / Zp R D T M O Zp R D T M O [L:B2b]/ ſi ſabo [L:B7a] [P:4]/ 1575 , ſe [P:2]/ 1595 [P:100]/ [L:III,6]/ [L:I,235] [P:150]/ [L:II,30], , ſe [P:150]/ [P:5] [P:200]/ [P:17]/ [P:12]/ [P:2] TP / / ſebe / ſebo ſebom TPo ſebe sebe ſebi ſebi sebi S ſebe ſebe ſebi ſebe ſabo ſebo sabo sebo ], ] CLV CLXI [L: 1574 , ſi , ſe 1595 [P:17]/ [L: , ſe [P:5]/ [P:2]/ TC ſebe ſebi ſebe ſebi ſebo TfC ſebe ſebi sebi S ſi ſebe ſebi ſabo ſebo ſabom ]/ ſe], ] XCVII CCXLV CXCIX [L: 1567 1584 , ſi [P:7]/ [L: [L: [P:5]/ [P:2]/ TPs / ſebi ſebe ſebi / DC ſebe ſebi ſebe sebe Sebe ſebi ſabo ſebo ſabom [L:159]/ ſobo [L:65] 1563 , , ſe [L:A1]/ [L:140] 1579 , ſi , ſe [P:4]/ [P:3]/ [L:181] *P ſebe ſebi ſi[P:4]/ ſy ſebe ſebi ſabu ſabo DC ſebe ſebi ſebe ſebi ſebo ſabo ſobom Zp R D T M O Zp R D T M O ] XXXII 1777 ſe , ſi , ſe / [L:63] 1833 , ſe , ſi , [L: / / ſé EvL ſebe, ſebi ſebe ſebi ſabo ſeboj EvL ſebe ſebi ſebe ſe ſebi ſebój ſeboj 1741 , ſe , ſi/ ſe , ſe , ſe 1816 , ſe , ſi , ſe EvL ſebe ſebi ſebe ſebi ſebe EvL ſebe ſebi ſebe ſebi ſeboj , ſi , ſe 1715 , ſe / ſébi / ſebe / ſábo 1809 , ſe , ſi , ſe / EvL ſebe ſebi ſébe ſebi ſabo EvL ſebe ſebi ſebe ſebi ſeboj ſebój 1672 , ſe , ſi , ſe / [L:107]/ [L:378] 1787 , ſi , ſe EvL ſebe ſebi ſebe ſebi ſabo sabo sabò EvL ſebe ſebi ſebe ſebi ſabo 1612 , ſe , ſi , ſe 1780 , ſe / [L:158], , ſe / [L:112] EvL ſebe ſebi ſebe ſebi ſabo EvL ſebe ſebi ſebe ſi ſebe ſebi ſebo * ſebe 2ed. R D T M O 2ed. R D T M O 1555 1562 TM / / / / / / TAr mi / nama / / / 1555 1561 TE / naiu nama naiu / / TL mydua / / / / nami 1555 1560 TC / / / / / / TT / / / / / / 1555 1558 TA / / / / / / TR / / / / / / 1550 1557 TA / / / / / / TKo / / / / / / [L:387] nas [P:8]/ [L:252]/ 1550 1557 [L:60]/ [L:249] [P:4]/ [P:3]/ [L:253]/ [L:315] [P:2] TC / / / / / / TT midua mi naiu nayu nama nayu naiu nayu nama nami nama 1dv. I R D T M O 1dv. I R D T M O [P:5]/ [P:3]/ [P:2]/ [L: I,356]/ 1567 1581–82 [P:4]/ [P:3]/ [L:I,356] [L:II,151] [P:2] [L:I,551] TL / nayu / / / / TT mi dua midua mi nayu nama naiu nayu nas nama nayu nama nami 1567 1579 TC / / / / / / TPs / / / / / / [L:(A1b)]/ 1566 [L:(A1b)] 1577 TA midua mi nayu nama nayu / / TT / / / / / / 1566 1575 TPs / / / / / / TC mi dua nayu nama / / / 1564 1567 TO / / nama nayu / / TP / / / / / / 1dv. I R D T M O 1dv. I R D T M O 1580 1585 DPr / / / / / / DC / / / / / / 1580 1585 DBu / / / / / / DAg / / / / / / [P:3]/ [P:2]/ 1578 [P:2](m)/ [L:16b](ž) 1584 DB midua mydua mi my naiu nama naiu / nama DM my naju nama / / / [L:29b]/ [P:13]/ [P:3], [L:I,185a] 1576 [L:14a]/ [P:22]/ [L:III,46a] [P:12]/ [P:6]/ [P:3]/ [L:29a] 1584 [P:13] (mž)/ [P:2] [L:I,21a] DPa midua mi dua mi naiu nama / nama nama DB my mydva my dva my dvej naju nama nam naju nas nama naju nas nama 1575 1580 DJ / / / / / / DC / / / / / / 1dv. I R D T M O 1dv. I R D T M O (s)[L:109] (m), (ž), 1584 (mžs)[P:33]/ BH mi mi dva mi dve mi dvuja najh nama naih / / 1580 1603 BTa / / / / / / MTh / / / / / / 1579 1595 TkM / / / / / nama ZK / / / / / / [L:I,94a]/ [L:I,129b]/ [P:2] 1578 [P:3]/ [P:8]/ [P:3]/ [L:II,13] [P:3]/ [L:I,129b] [L:II,13a] [L:II,13a] [L:I,44a] [L:II,11b]/ 1595 [P:3]/ [L:I,288] JPo mydua my dua my nayu naiu nama nam nayu naiu naiu nayu nama TPo my my dva / nama nam / / / 1567 [P:2]/ [P:2] 1592 KPo mi dva nayu nama nayu naiu / nama MD / / / / / / 1588 1566 KB / / / / / / TtPre / / / / / / 1dv. I R D T M O 1dv. I R D T M O 1777 [L:128], [L:115]) [L:129] / mi dva [L:129]/ 1833 EvL mi dva najo ( najih nama / nas nama / EvL midva naju nama / naju nama 1741 [L:86]) [L:172]/ [L:173] 1816 , EvL my dva naju nama / naſs nama nama EvL ma dva naju ( najih nama / nama nama 1715 / [L:136]/ [L:136] 1809 EvL my dva naju náju náma / naſs náma náma EvL ma dva naju nama / nama nama 1672 [L:157]/ [L:157] 1787 EvL mydva naju nama / naſs nama nama EvL my dva naju nama / nama nama [L:104]) [L:34] 1612 [L:78b]/ [L:78b] 1780 [L:114]/ [L:114] EvL mydva naju nama / naſs nama nama EvL mi dva ( naineh * namu / naſs nama / 1dv. I R D T M O 1dv. I R D T M O 1555 1562 TM / / / / / / TAr / / / vayu / / [P:3]/ 1555 [P:2] 1561 TE vidua vaiu vama vom uas / / TL / / / / / / 1555 1560 TC / / / / / / TT / / / / / / 1555 1558 TA / / / / / / TR / / / / / / 1550 1557 TA / / / / / / TKo / / / / / / [P:9]/ [P:2]/ [P:3] [P:8]/ [P:2]/ 1550 1557 [P:2]/ [L:24] [P:2] [P:2]/ [P:2]/ [L:240]/ [L:144] [P:2]/ [L:374] TC / vayu / / / / TT uidva vidua Vidua vayu uaiu uama vama vom uaiu vaiu uayu vayu uaiu uayu / 2dv. I R D T M O 2dv. I R D T M O -82 [P:6]/ [P:5] [P:10]/ [L:I,277]/ [L:I,531] 1567 1581 [P:2] [P:4]/ [P:2] [L:I,43]/ TL / / / / / / TT vidua vi dua vaiu vama vom vaiu vayu vaiu uaiu uayu S S / 1567 1579 TC / / / / / / TPs / / / / / / 1566 1577 TA / / / / / / TT / / / / / / 1566 [P:2]/ 1575 [L:189] TPs / / / / / / TC vidua vi vayu / / / / 1564 1567 TO vidua vayu vom / / / TP / / / / / / . . 2dv I R D T M O 2dv I R D T M O 1580 1585 DPr / / / / / / DC / / / / / / 1580 1585 DBu / / / / / / DAg vy / / vaju / / [L:32a] vi [P:5]/ [P:2]/ [L:57a] 1578 1584 [P:4]/ DB vidua vy vaiu uama vama vaiu / / DM / / / / / / [L:I,154a] 1576 [P:6]/ [P:4]/ / [P:8]/ 1584 [L:III,25a] [L:I,120b] [P:2]/ DPa / / vama vaiu / / DB vydva vidva vy vy dva vaju vama vam vaju vas vama vami 1575 1580 DJ / / / / / / DC / / / / / / 2dv. I R D T M O 2dv. I R D T M O 1580 1603 BTa / / / / / / MTh / / / / / / 1579 1595 TkM / / / / / / ZK / / / / / / [L:I,45a]/ 1578 1592 [L:I,45b] JPo vi dua vi / vama / / vama MD / / / / / / 1567 1588 KPo vi dva / vama / / vama TtPre / / / / / / (s)[L:109] (m), (ž), 1566 1584 [L:79]/ [L:79] (mžs)[P:46]/ KB / / / / / / BH vi vi dva vi dvæ vi dvuja vajh vaih vama vaju / / 2dv. I R D T M O 2dv. I R D T M O [P:2]/ [P:2]/ 1575 1595 [L:III,189]/ [P:2] [P:2] [L:I,91] TP / / / / / / TPo vy dva vy vaju vas vama vam vaju / vama 1574 1595 TC / vayu / / / / TfC / vaju / / / / 1567 1584 TPs / vayu / / / / DC / vaju / / / / 1563 1579 *P / vayu / / / / DC / vayu / / / / 2dv. I R D T M O 2dv. I R D T M O 1777 [L:82]/ [L:218] 1833 EvL / / vama vas vaj / / EvL / / vama vaji / / 1741 [L:107]/ [L:289] 1816 EvL / / vama vaje vas / / EvL / / vama vaju / / / 1715 / vama [L:94] / [L:243] 1809 EvL / / váma vam vaju vas / / EvL / / vama vaju / / 1672 / vam [L:105]/ [L:271] 1787 EvL / / vama vaju vas / / EvL / / vama vaju / / 1612 1780 EvL / / vama vaju / / EvL / / vama vaju / / 2dv. I R D T M O 2dv. I R D T M O [L:102b] 1555 na [P:14]/ [L:A3b]/ [L:A4] 1562 [P:200]/ [P:66] /* TM mi nas nom nas nash * uas nas nami TAr mi my nas nom nas nas nami 1555 1561 [P:200]/ [P:7] TE mi nas nom nas nas nami TL mi my nas nom nas nas nami 1555 [P:66]/ [L:K4b] [P:49]/ [L:G3] 1560 TC mi nas nom non nas nash nas / TT mi nas nom nas nas nami [P:2]/ naſ 1555 [P:9]/ [P:2] 1558 [P:15]/ [L:L4a] [P:150]/ [L:a2b] TA mi nas nom nas nash / / TR mi nas nash nom nas nash nas nami 1550 1557 TA my naſh nam nas / / TKo mi / nom nas / / 1550 [P:150]/ [L:63(40a)] [P:100]/ [P:2] [P:300]/ [P:4] [P:15]/ 1557 [L:t3a] TC my mi nas naſh nam nom nas nas nami TT mi nas nom non nas nas nami 1mn. I R D T M O 1mn. I R D T M O -82 1567 [P:53]/ [L:8b] [P:100]/ [P:5] 1581 TL mi my nas nom nam nas nas nami TT my nas nom nas nas nami 1567 [P:11]/ [L:B2] 1579 TC mi nas nom nam nas / / TPs / / nam nas / / 1566 1577 TA mi nas nom nas / / TT mi nas nom nas nas nami 1566 [P:79]/ [L:3b] [L:91a] [P:200]/ [L:491]/ [P:86]/ [P:4] [P:94]/ 1575 [L:86] TPs mi my nas nom nam nas nash nas nami TC mi nas nom nam non nas nas nami 1564 [P:200]/ [P:7] [P:450]/ [P:21]/ [L:102a] [L:43a] [P:27]/ [L:18b] [P:150]/ 1567 TO mi my ni nas naſ nom nam nas naſs nas nami TP mi nas nom nas nas nami 1mn. I R D T M O 1mn. I R D T M O 1580 1585 [P:14]/ [L:A6b] DPr my nas nam / / nami DC my mij nas nam nas / / 1580 1585 DBu / / / / / / DAg my nas nam nas nas nami 1578 [P:150]/ [P:100]/ [L:179a] [P:5] 1584 [P:150]/ [P:3] DB my mi nas nam nom nas nas nami DM my mi nas nam nas nas nami 1576 [P:200]/ [L:I,132] [P:85]/ [P:8] 1584 [P:1800]/ [P:6] DPa mi my nas nam nas nas nami DB my mi nas nam nas nas nami namj 1575 [P:8]/ [P:3] 1580 DJ mi my / nam nas nas / DC my nas nam nas nas nami 1mn. I R D T M O 1mn. I R D T M O 1584 [P:4]/ [L:79]/ [L:79] [P:6]/ [L:S64] [L:79] BH mi naſs nas naih nam naſs naſ nas / nami 1580 1603 BTa mi / / / / / MTh mi / nam / / / 1579 1595 [P:53]/ [P:48] [P:9]/ [L:143] TkM my nas nam nas nas nami ZK mi my nas nam nas nas naſs nami 1578 [P:32]/ [P:3] [P:550]/ [P:34]/ [L:II,11] [P:350]/ [L:II,7b] 1593 JPo my mi mij nas nam nas naſ nas nami namy MS mi nas nam naſs / / 1567 1592 [L:Y4a]/ [L:Y4a] KPo mi naſ nam naſ naſ nami MD mi najh nas nam nas / / 1588 1566 KB mi naſ nam naſ naſ nami TtPre my nas nam nas / nami 1mn. I R D T M O 1mn. I R D T M O [P:2]/ [P:6] namy [P:4] mij nami [P:200]/ [L:I,284] 1575 [P:14]/ [P:13] [P:18]/ [L:B6a] 1595 [P:4100]/ [P:1300]/ [P:11] [P:56]/ [P:850]/ [L:III,21] [P:21]/ TP mi nas nom nam nas naß nas nami TPo my mi nas nam nom nas naſ nas nami namj ]/ CCLIII [P:3]/ [L:129] [L: [P:3]/ ] [P:18]/ ]/ ] nam nash naſ naſ NASS CCLIIII CCCCIII CCLV 1574 [P:19]/ [L:35] [P:150]/ 1595 [P:100]/ [P:250]/ [P:7] [L: [P:4] [P:45]/ [L: [P:200]/ [P:8]/ [L: TC mi nas nom non nas nas nami TfC my mi nas naſs nam nom nas naſs nàs naſh nas nami [L:73] [P:4] my mi 1567 [P:200]/ [P:7] [L:88]/ 1584 [P:100]/ [P:100]/ [P:2] TPs mi / nom nas / / DC my nas nam nom nas naſs nas nami [L:125] nash 1563 [P:200]/ [P:9] [P:150]/ [P:14]/ [L:58] 1579 [P:150]/ [P:8] *P mi nas nam nom nas nas nois nami DC my nas nam nom nas nas nami 1mn. I R D T M O 1mn. I R D T M O 1777 1833 / [L:385] EvL mi nas nam nas nas nami EvL mí mi naſ nam naſ naſ nami [L:103] 1741 / mi 1816 / [L:5] / naſ EvL my naſs nam naſs naſs nami EvL mi mí naſs nam naſs naſ nami [L:26] 1715 [L:172]/ / [L:21] / mi [L:215] 1809 / [L:353] / naſ EvL my naſs nam naſs námi naſs nami námi EvL my mi naſs nam naſs naſs nami 1672 / [L:195] naß / mi / [L:330]/ L / 1787 EvL my naſs nam naſs naß L nas * naſl naſs nami EvL my naſs nam naſs naſs nami 1612 [L:12] / 1780 [L:125b] / naß / EvL my mi naſs nam naſs naß nami EvL mi naſs nam naſs nash nami nami 1mn. I R D T M O 1mn. I R D T M O 1]/ [P:1 Vi [L:93a] ui 1555 1562 [P:16]/ [P:2] [L:36a] [P:25]/ [P:3]/ [L:21b]/ TM / / / / / / TAr vi Vy vas vom uom vas vas uas vami S S [P:23] [P:2] ui [P:39]/ ui Vy 1555 [P:95]/ [P:11] [P:10]/ [P:3] [P:63]/ [P:46] [P:22]/ [P:15] [P:200]/ [P:5]/ [P:3] [P:15]/ [P:10] [P:2]/ [P:2] 1561 [P:96]/ [P:23]/ [P:24]/ [P:13] [P:31]/ [P:13] [P:11]/ [P:10] TE vi vas uas vom uom vas uas vas uas vami uami TL vi Vi vas uas vom uom vas uas uas vas vami uami [P:3]/ [P:7]/ vy [L:M8] ui Vi [P:6]/ 1555 [P:14]/ [P:6]/ [P:4] [P:2] [P:23]/ [P:2]/ [L:H4]/ [L:K7b] [P:11]/ [P:4] [L:L8b]/ [L:M2] 1560 [P:58]/ [P:5] [P:2]/ [P:2] [P:16]/ [P:7] TC vi Vy vas uas vom vas uas vas uas uami uami S TT vi ui vas uas uom vom Vom vas uas / S vami [P:6]/ [L:I3b] [P:32]/ ui vy uas 1555 [P:3]/ [L:A5a] 1558 [P:22]/ [P:10]/ [P:3] [P:3] [P:4]/ [P:2] [P:60]/ [P:18]/ [P:18]/ TA / / vom uas uos / / TR vi Vi vas vom uom Vom vas Vas uas vami uami 1550 [P:2]/ [P:2] 1557 TA vy / vom vas uas / / TKo / / / / / / [P:200]/ vi 1550 [P:18]/ [P:3] [P:7]/ [P:7] 1557 [P:250]/ [P:150] [P:39]/ [P:14] [P:450]/ [P:150] [P:36]/ [P:10] [P:100]/ [P:24] [P:15]/ [P:2] TC vy vas vom uom vas uas uas uami S TT ui Vi uas vas uom vom uas vas uas vas uami vami 2mn. I R D T M O 2mn. I R D T M O [P:14]/ [P:6] [P:14] [P:23]/ [P:2] uami Vi [P:3]/ uom uas uas ui S -82 [P:85] [P:50] 1567 [P:37]/ [P:2] [P:14]/ [P:550]/ [P:29] [P:97]/ [P:100]/ [P:4]/ [L:4a] [P:48]/ [P:10]/ 1581 [P:250]/ [L:I,250] [P:47]/ TL vi Vy vy vas vom Vom vas vas vami TT vi vas vom uom uas uami S vas vos vas S vami S 1567 1579 TC vi / vom vas / / TPs vi / / / / / [P:5] [P:6] 1566 1577 [P:66]/ [P:28]/ [L:ab] [P:9]/ [P:5] [P:16]/ TA vi / vom vas / / TT vi vas vom uom uas uami S vas uas vas S vami S [P:30]/ [P:2]/ Vi Vy 1566 [P:3]/ [L:112a] [P:31]/ [L:442] [P:56]/ [P:2]/ [L:62a] 1575 TPs vi vy ui vas vom uom S vas vas vami TC vi vas vom uom vas vas vami [P:5]/ [P:3] [P:2] [P:11]/ [P:49]/ [P:11]/ [P:2] [P:2]/ uom [L:96b] vami Vi vy vam uas vij uas vas [P:4]/ 1564 [L:158b] [P:45]/ [P:2]/ [P:97]/ [P:48]/ [P:4]/ [P:8]/ [P:56]/ S[P:2] [P:5]/ 1567 TO vi ui Vy vas Vas vom Vom vas VA uas uami S TP / / / / / / 2mn. I R D T M O 2mn. I R D T M O 1580 1585 [P:17]/ [L:B7a] DPr vy / vam vas / / DC vy vi / vam vas vas vami 1580 1585 [P:27]/ [L:a7a] DBu / / vam / / / DAg vy vi vas vam vas vas / [P:32] 1578 [P:200]/ [P:16] [P:83]/ 1584 [P:250]/ [P:12] DB vy vi vas vam uami s uam vas vas vami S DM vy / vam / / / 1576 [P:64]/ [P:16]/ [L:13a] [P:5] [P:7]/ [P:6] [P:1150]/ [L:III,107b] [P:94]/ [P:20]/ [L:37b] [P:10]/ 1584 [P:2400]/ [P:5] DPa vi Vi ui vas vam uam uas S vom vas vas S uami vami DB vy vi vas vam vám vas vas vami 1575 1580 [P:8]/ [P:2] DJ vi vy / vam vas / / DC vy / vam vas vas vami 2mn. I R D T M O 2mn. I R D T M O 1580 1603 BTa / / / / / / MTh vi / / / / / 1579 1595 [L:111] [P:57]/ [L:39] [P:3]/ TkM vy vas vam vas / vami ZK vy vi vas vam vas vas vaſs vami [P:2]/ vaſ 1578 [P:400]/ [P:32] [P:2] [P:31]/ [P:21] 1592 [L:Y4]/ [P:250]/ [P:15] [P:38]/ [L:III,134] [P:150]/ [L:II,38b] [P:9]/ [L:Y4] JPo vy vi vas uas vam uam uas S vas uas vas S uami vami MD vi vajh vas vam vas / / 1567 1588 [P:2]/ [L:XXXIII] [P:2]/ [L:21] KPo vi vaſ vam vaſ vaſ uaſ uas S vami TtPre vy vas vam vas vas S vami 1566 1584 [P:3]/ [L:79] [P:2]/ [L:S48] KB vi vaſ vam vaſ / vami BH vi vas vaih vam vom vas / vami S 2mn. I R D T M O 2mn. I R D T M O [P:6] vi [L:II,256] 1575 1595 [P:300]/ [P:4] [P:30]/ [P:700]/ [P:7]/ [P:26]/ [L:II,74] TP vi / vom vaß / / TPo vy vij vas vaſ vam vom vas vas vami uami S [L:4]/ 1574 [P:4]/ [L:118[=128]] 1595 [P:11]/ [P:2]/ [L:34] [P:28]/ [P:9] TC vi Vi ui vas vom uom uami S vam vas vas S TfC vy vi vas vam vas vas vami 1567 [L:4]/ [L:4] 1584 [L:5]/ [L:A1b] TPs vi ui / vom uom S vas / / DC vy vas vam vas vas vami [P:2]/ [L:4] 1563 [P:10]/ [P:7]/ [L:98]/ [L:4] 1579 [P:17]/ [P:19]/ [P:11] [P:8]/ [P:2] [P:18]/ [L:25] *P vi vy vas vam vom Vam uam uom vas uas vas uami uam S DC vy vi vas vam S vas vas vami 2mn. I R D T M O 2mn. I R D T M O 1777 1833 (m),/ vi (ž) EvL vi vas vam vas vas vami EvL ví vé vaſ vam vaſ vaſ vami (m), 1741 / / 1816 [L:4] / vaſ / vy / ví (ž) EvL vi vaſs vam vaſs vas vaſs vami vamy EvL vi ve vaſs vam vaſs vaſs vami [L:274]/ 1715 / / vámi [L:275] / [L:210]/ [L:152]/ [L:311] 1809 (m), / vi / vi (ž) EvL vy vaſs vam vaſs vas vaſs vami vami vamy vámy vámi EvL vy ve vaſs vam vaſs vaſs vami / 1672 vaß L/ / [L:57] / / [L:56] / / 1787 / vi [L:57] EvL vy vaſs vas vam uam vaſs vaß vas vaß L L vaſs L vami vamy EvL vy vaſs vam vaſs vaſs vami [L:140] 1612 / / / 1780 / / vas EvL vy vaſs vam vaſs vaß vaſs vaß vami vamy EvL vi vaſs vam vaſs vami vaſs vami 2mn. I R D T M O 2mn. I R D T M O ž / / / / / / / / 1550 s / / / / / / / / / nih nim ye nih nih TA / / nega nemu m , ga on / / nega [P:2] ne ž S ona / , -ino ni / / / [P:4]/ yo nee ye [L:146] 1550 s / ye / / ye / / [L:122(69b)]/ nima nih nim nih nimi TC / nim nee [L:40(28b)], nima ne , ga , mu [P:2]/ S nim nim nih nega nemu , m on , ga [L:5b] / [P:7]/ [P:2] nega -in ony oni [L:235(125b)]/ -n 3mžs Ied. Red. Ded. Ted. Med. Oed. Idv. Rdv. Ddv. Tdv. Mdv. Odv. Imn. Rmn. Dmn. Tmn. Mmn. Omn. ž ona nee / no / / / / 1555 s / / / / / [P:2]/ onu ie / / nih nim [L:I7b] nih nimi TC , ie ye nee S nega nemu nim nim m , ga on / oni nega ž / / / / / / / / 1555 s / ie / / / / / / / nih / / / / TA / / nega nim m , ga on / / nega 3mžs Ied. Red. Ded. Ted. Med. Oed. Idv. Rdv. Ddv. Tdv. Mdv. Odv. Imn. Rmn. Dmn. Tmn. Mmn. Omn. ž / / / / / / / / 1555 s / / / / / / / / / nih nim nee / / TM / / / nega m [L:A4] / / ou oni /* on [L:C5b] ž , ie ona no / nee nei [P:12]/ [L:D4b], [L:G7b] [L:B5a]/ one no [P:B5a]/ [L:H7a] io yo ni [P:6]/ noo S nei ni ie [P:2] [L:C2b] [L:H7a], 1555 s nih onu / nim / / / [P:14]/ niu nih nim nih nih nimi TE ie [L:G8a] ye [P:4]/ [P:3]/ niu [P:30]/ , ga / nima ne nim nim nega , -in m on , ga [P:9]/ [L:D8a] [L:C8a] ooi nega ona /* onadua oni 3mžs Ied. Red. Ded. Ted. Med. Oed. Idv. Rdv. Ddv. Tdv. Mdv. Odv. Imn. Rmn. Dmn. Tmn. Mmn. Omn. ie [P:2] yo [P:2], [L:12] ni neei [P:4]/ io [L:2] [?] ž ona nei [P:17]/* [L:97]/ no one ne nei [L:97], [P:9]/ one duei noo ni [P:79]/ [P:62]/ nee ni [P:90]/ no ie [P:3] [L:378] [L:48] [L:61] nm [L:61], nih nema nih nih 1557 s [P:6]/ [P:2]/* onu ie / [P:2]/ [P:4]/ ona nih [P:2]/ nih nimi TT niu nima nima nim niu nym ne S [P:40]/ [P:54]/ nyu [P:54]/ [P:600]/ nyu [P:250]/ nim nee [P:2]/ ga [L:83]/ mu [P:5] [P:2] nima nego nemo nemu nym [L:312], [L:24], [P:80]/ [P:200]/ * neka [P:350]/ * nemn [P:150]/ nega nim nim nemu , [P:30]/ [L:l3b] [P:2] [L:428] oni m -n on , ga ony onadua nega [P:4]/ [P:3]/ -in [P:35]/ [P:750]/ ona ona dua oni 3mžs Ied. Red. Ded. Ted. Med. Oed. Idv. Rdv. Ddv. Tdv. Mdv. Odv. Imn. Rmn. Dmn. Tmn. Mmn. Omn. ž ona nee ni no ni no / / [L:19a] 1560 s / ie / [P:2]/ [P:2] / ne nyu / / nih nim nih nimi TT nima nyu nih , ga [P:17]/ nim nim nee nega nemu [P:2] m , ga on [P:9]/ oni nega ona onadua ž ona [P:43]/ [P:6]/ / [L:C3a] ni no ni no one nee ne S ◆ ni ie [P:2], s / / ne 1558 onu ie [P:12]/ / S [L:C3a] nyu nimi nih nim nih nimi TR nima nyu nih , ga [P:100]/ nim nim nega nemu , -n nee m on , ga [L:R2b]/ [L:b3a] oni nega onadua ona dua ž / / / / / / / [L:d4a]/ [L:d3b] nee S ne 1557 s / / / / / / / / / / / / / / TKo / / nega nim m on / / oni 3mžs Ied. Red. Ded. Ted. Med. Oed. Idv. Rdv. Ddv. Tdv. Mdv. Odv. Imn. Rmn. Dmn. Tmn. Mmn. Omn. ž ona [P:9]/ / [L:11a] ni no ni no one nee ne S ie [P:2], 1562 s / / / nih onu / / nyu nima ona nih nim nih nimi TAr [P:89]/ , ga nee nim nim nega nemu m , ga on / oni nega ž / ona / nee [L:69b] ni no ni no one ◆ noo 1561 s onu ie / nyu / / / / nih nim nee nih nimi TL nima , ga , mu nim nim nega nemu m , ga on / oni nega 3mžs Ied. Red. Ded. Ted. Med. Oed. Idv. Rdv. Ddv. Tdv. Mdv. Odv. Imn. Rmn. Dmn. Tmn. Mmn. Omn. [L:83b] [P:2] nei ž ne ona ni no no / one [P:32]/ [L:81a]/ ny nee [P:14]/ ni ie [P:5] [P:2], nih 1564 s , ie nih onu / / nima nyu nima ona nih nim nih nimi TO nee [P:12]/ nyu [P:100]/ nee ga [P:2] nemu [P:550]/ nim [L:Xx1a], nemu nega [P:46]/ nego nim [P:5]/ ona m on [P:100]/ [L:14a] [L:21b] [L:46b], [L:46a]/ on , -n [L:143b] [P:6]/ /* nega nege ga -in onadua oni ona dua 3mžs Ied. Red. Ded. Ted. Med. Oed. Idv. Rdv. Ddv. Tdv. Mdv. Odv. Imn. Rmn. Dmn. Tmn. Mmn. Omn. ž / / / / / / / / 1566 s onu ie / / / / / / / nih nim nee / TA / / / nega m on ga / / ž ona [P:40]/ no ni no / [L:271a] [P:12]/ [L:171a] one nee ne ni ny [L:50a], 1566 s , ie nih [L:119b] onu / nyu / / / / ona / nim ye S nih nimi TPs nee [P:200]/ [P:2]/ , ga nee ie nim nim nega nemu , m on , -in nega ga ona oni 3mžs Ied. Red. Ded. Ted. Med. Oed. Idv. Rdv. Ddv. Tdv. Mdv. Odv. Imn. Rmn. Dmn. Tmn. Mmn. Omn. [L:22b]/ ž [L:22a] [L:40b]/ ona ne S / [L:69b] ny no ny [L:57b] no one no [P:7]/ [P:2]/ nei [P:7]/ nee ni ni ie 1567 s onu ie / nyu / nyu / / / nih nim [P:62]/ nih nimi TL nee [L:69a], nih , ga nim nim nega nemu m , ga on [P:2]/ [L:18a] oni nega ona ona dua ž / / / / / / / / 1567 s onu / / / / / / / / nih nim nee / nimi TC , ga / / nega nemu m , ga on / / nega 3mžs Ied. Red. Ded. Ted. Med. Oed. Idv. Rdv. Ddv. Tdv. Mdv. Odv. Imn. Rmn. Dmn. Tmn. Mmn. Omn. ž ona [P:49]/ / [P:10]/ [P:2] ni no ni no one nee ne ◆ ni [P:4] 1575 s nih / / / onu nee / nyu ona nim nee nih nimi TC nima ga [P:9]/ / nyu nega [L:377]/ [L:163], nemu nim nim * negu * uega m , ga on [L:465]/ [L:305] [L:383] nega oui/* onadua ona dua oni ž / / / / / / / 1567 s / / / / / / / / nih / nee nih / TP , ga nim nim nega nemu m on / / [L:A4a]/ [L:A5a] oni ony 3mžs Ied. Red. Ded. Ted. Med. Oed. Idv. Rdv. Ddv. Tdv. Mdv. Odv. Imn. Rmn. Dmn. Tmn. Mmn. Omn. ž / nee / / / / / / [L:A3b] 1579 s / / / nih / / / / / nih / nee / / TPs [L:A3b]/ , ga niju nim / nega nemu m on ga / / ie ž ona [P:87]/ [P:6]/ ni no ni no / [P:5]/ [L:230] nee ne S [L:428], one ◆ ni onee [P:2] [L:218] [P:3] nih ne S 1577 s [L:166] onu ne / nyu nima / nim nih nimi TT nima nima nimi [P:12]/ ◆ / [P:100]/ nyu [L:468]/ nih , ga , mu nee nim nim nyu nega nemu m , ga on [P:2]/ [L:342] oni nega ona ona dua 3mžs Ied. Red. Ded. Ted. Med. Oed. Idv. Rdv. Ddv. Tdv. Mdv. Odv. Imn. Rmn. Dmn. Tmn. Mmn. Omn. ie [P:2]/ ◆ no io [P:2]/ [L:II,421], [L:I,17]/ [P:2] ž noo nei ona [P:16]/ ◆ ni no ne neei [L:I,136] one one nei [L:II,409], [P:18]/ [P:76]/ [P:100]/ * ne ni [P:150]/ [L:II;230]/ ni no nee ◆ nei ie [P:2], [P:2] [L:II,385] -82 nih [L:II,404] nik s nim [P:43]/ / [L:II,225] [L:439[=433]] 1581 onu nih [P:6]/ , ie [L:I,75]/ [L:I,185] ona nim nih nimi uyu nyu nima ne TT ye nee S ga [P:48]/ /* [P:38]/ nyu [P:2]/ [L:II,338]/* nyu nima ni [P:300]/ /* mu nima nih nee , ga [L:454]/ [P:4] [P:100]/ nim nega nemn/* [L:410, 428], nim nemu nemu * uemu , -in m on , ga ona [L:I,287, II,263] nega oui/* oni 3mžs Ied. Red. Ded. Ted. Med. Oed. Idv. Rdv. Ddv. Tdv. Mdv. Odv. Imn. Rmn. Dmn. Tmn. Mmn. Omn. ie [P:4] yo [P:3], ij nie [P:29]/ [L:25] [P:3] ž [L:71], io nej nio ona / [P:20]/ ni one ne [P:7], [P:6]/ [P:4]/ nio [P:11]/ nei nei no [P:22]/ nee [P:11]/ no [P:5]/ [P:7] ijm , -ine nih ijh ie [L:67] 1575 s , ijm onu [P:2]/ / nyu nyu / / , ijh [L:141], [P:9]/ [P:17]/ nih nimi DJ nee nima nih ne ie S nima ni [L:171], [P:2]/ /* ne niu nim [P:10]/ [P:3], nee nie , ga , mu [P:3] [P:13]/ nim nega nemu nim nemu [L:203]/ [L:10] m , ga oni on [L:203] onadua nega [P:51]/ [L:68]/ ona dua ony ona 3mžs Ied. Red. Ded. Ted. Med. Oed. Idv. Rdv. Ddv. Tdv. Mdv. Odv. Imn. Rmn. Dmn. Tmn. Mmn. Omn. [P:2] ž ne ona nei , io / / no no one [P:5]/ nee ym ie [L:37a] [L:39a], [P:6], 1576 s ne onu ie / nih / , ijh nima niu nima nima nym nih nimi DPa nih [P:3]/ [P:23]/ niu [P:88]/ nee nim , ga , mu [P:11]/ [P:3]/ [L:6a] nim nega nemu nim nemu * uim [P:7] oni m , ga [P:2]/ on [P:7]/ [L:33b] nega ona onadua ona dua [P:150]/ ony 3mžs Ied. Red. Ded. Ted. Med. Oed. Idv. Rdv. Ddv. Tdv. Mdv. Odv. Imn. Rmn. Dmn. Tmn. Mmn. Omn. [L:20a], ie nee io [P:2] ni [P:6] [P:4], [L:49a]/ [P:10], [L:168b] ž ne [P:4]/ onee ona / neei ij nio nio niei [P:200]/ [P:8]/ [P:19]/ [P:111]/ [P:17]/ nee niei no [P:63]/ no one nei [P:55]/ -ine nei [L:44b], yh [P:4] [P:6] yh ym [P:2]/ ijh [P:3] [P:9] [P:6] [L:122a] [P:3] [P:13]/ [P:28]/ [P:2] [P:29] niu nyh ijh ijm [P:200]/ 1578 s nyma nyu nyma nyh nymi onu ie / / ie DB [P:18]/ [P:5], [P:29]/ [P:17]/ [P:3]/ [P:57], [P:50]/ [P:75]/ nyu niu [L:124a]/ nyh nym nih nima nima [L:**4a], nimi nyma ne [P:600]/ [P:200]/ [P:2] [P:9] nih [P:3]/ nim nih , ga , mu nym nym [P:37]/ nega nemu nim [P:25]/ [P:100]/ [P:200]/ nee nemu nim [P:9] , -in [P:2] oni m [P:2]/ on , ga [P:26]/ nega ona onadua ona dua [P:400]/ ony 3mžs Ied. Red. Ded. Ted. Med. Oed. Idv. Rdv. Ddv. Tdv. Mdv. Odv. Imn. Rmn. Dmn. Tmn. Mmn. Omn. ž ona nee / / / nei / onee [L:E5b] 1580 s / / / / / / / / / , ie nih nym / nimi DC nee , , [P:8]/ nega ga nemu mu nemu nim nim m , ga on / ony nega ž , ie , ij ona , io nei no / nee nei no one 1580 s , ie onu / / / / / / / , ijh , ijm [P:14]/ [L:60a] nih nimi DPr nih nee , , ie ga nim [P:3]/ [P:3] nega ga nemu mu nim , nim nemu m on / nega ga ony ž / / / io / / / / 1580 s onu / / / / / / / / nih nim nee / / DBu / / nega nemu , m on / / nega ga 3mžs Ied. Red. Ded. Ted. Med. Oed. Idv. Rdv. Ddv. Tdv. Mdv. Odv. Imn. Rmn. Dmn. Tmn. Mmn. Omn. jo [L:I,122a]/ [II,104b] jé [L:III,10b]/ ji [L:I,102a]/ nye nej [P:4], niej ž njó [L:III,145a] ona [P:100]/ [P:10]/ je [P:3]/ [P:8]/ [L:II,9b] nyo oné one njé njéj [L:III,10b], njéj ny niéj [P:550]/ [P:81]/ njo njo [P:1000]/ [L:I,209a], [P:350]/ [P:200]/ nje ◆ njo njej njej [P:3] yh yh [P:9]/ [L:III,44b] je [P:43] ym jih nymj [L:II,71b], [P:2] [P:2], [P:60] [P:98]/ ga nju [L:III,71a] nju je [L:I,122a] yh [P:150]/ [L:I,86b]/ 1584 s [L:I,120a] / nym [P:6]/ nyh ona jim nyh DB nyma [P:26], nimy / *on [P:150]/ nje [P:150]/ [L:III,46b]/ [P:8]/ njé onu ga , je [P:100]/ , jih nje [P:3]/ nyh [P:87]/ [L:I,)(4a], nyh [L:II,54b]/ IIb], nyma [P:37]/ nimi (2) nyma nyu / *mym nyh nega [L:II,50b]/ mu [P:191]/ [P:78]/ nyu nym [P:600]/ [P:3]/ [?][L:I,)( njému nym [L:II,21b] nym [P:1850]/ njga [II,133a], nymi niega nje [P:208]/ njému [P:2700]/ nyemu njemu [P:1050]/ [L:I,64b]/ njemu , -jn [L:I,)(4a]/ [P:34]/ njega nejga [L:III,40a]/ ga onj [L:II,+IIa] ouy m [P:11] on nega onadva [P:3]/ [L:I,71a], oni ona dva [P:1400]/ [P:98]/ nejga ona [L:III,43b]/* njega [P:4150]/ * oy ony 3mžs Ied. Red. Ded. Ted. Med. Oed. Idv. Rdv. Ddv. Tdv. Mdv. Odv. Imn. Rmn. Dmn. Tmn. Mmn. Omn. ž ona nje / / / / / [L:A8b]/ [L:C2b] one oné 1585 s / je / / / / / / / , jih [L:Ca]/ , je [L:Aa] / nymi DC nje , , nyh , jim ym ga / / nym njega mu njemu , m on ga / njega ony ž ona nje / / / / / / 1585 s / / / / / nje / / / nyh / / nym nje DAg njega njemu njemu nym m on / [P:9]/ njega [L:c1b] ony oni ž , ji , jo ona nje / / njej njo njej njo 1584 s , jim , je onu je / / / / / / / nyh nyh nymi DM nje , , nym ga [P:4]/ [P:2] njega mu njemu nym , njemu nym m on ga / njega ony 3mžs Ied. Red. Ded. Ted. Med. Oed. Idv. Rdv. Ddv. Tdv. Mdv. Odv. Imn. Rmn. Dmn. Tmn. Mmn. Omn. ], ij], ] XXXVIII LVIIb [P:2] LXIIIIb [P:2] [L: ž [L: ije yo ona [L: [P:11]/ [P:2], nij / / nije ny nijo [P:2]/ nio nijo ie [P:36]/ ijo [P:3]/ [P:12]/ [P:15]/ nio nie nij ], ] ] ] XLVIb ]/ [L: ijh ] ijm LXXXVII CXXVIb ], [P:52], [P:2]/ [L: [L: LXXXVII ], ie [P:7] nimij 1567 s [P:15]/ , ijma [P:3]/ LXIII nim nih nih onu [P:2]/ / CLXVIII CLXII ijh / / nijh [L: [L: CXXI [P:8]/ KPo , ije ie [L:LVb] [L: yh [P:2]/ [L: [L: [P:2]/ [P:8]/ nie ye nijma nijma [P:52]/ ije nyu nima niju [P:65]/ nijh nijmi nih [P:39]/ nijm nym nijh , ijh , mu [P:19]/ [P:100]/ [P:12]/ ga ijh niega nie nimi niemu ] , [P:3]/ [P:9] nim m , ga nim LXXII on - Ṽn[P:6]/ [P:4] [L: ona oni niega -n [P:6]/ [P:23]/ [P:42]/ -in niemu nijm nijm ž ona nie nij nio / / / / ijh ijm [L:G7a], [L:A1a] 1566 s / [P:3]/ / / / / / / / [P:20]/ [P:4]/ nijh ije / / KB ga ije [L:F6b]/ [L:E8b] [P:3], ie ye nijh nih nijm [L:H1a], [P:11]/ , mu [P:3]/ [P:12]/ [P:2], / nim nijm nie ijh niega niemu m nega on [P:5]/ [P:4], , -in / ga oni niega nega 3mžs Ied. Red. Ded. Ted. Med. Oed. Idv. Rdv. Ddv. Tdv. Mdv. Odv. Imn. Rmn. Dmn. Tmn. Mmn. Omn. [P:3]/ nei [L:I,41a] [P:2] [P:7]/ [L:I,46b] [P:7], [P:12] nyo ž [L:II,52], ye niey ny nyo yo [L:I,133b] ona [P:6]/ / niee ny nij [P:2]/ one no [P:]/ [P:12]/ ie [P:64]/ [P:51]/ [P:100]/ [P:2]/ nie niei [L:III,57]/ nio io [P:30]/ nioi niey niei [P:25]/ nio ijma [P:2] ijh [P:2], [L:II,48b] ye nyo [L:I,11b], [P:5], [L:II,97b] nye [P:12] [L:I,25b] [L:I,45b] [P:13]/ im [P:4] [L:I,72a], [P:2] [L:III,2] nim [P:3]/ 1578 s ye nima nih nih onu / / nimi nye [P:2]/ nyu nima ona [P:80]/ [P:4]/ yh JPo nyu nie [P:15]/ [P:3]/ ym [P:52]/ [P:29]/ [P:2]/ ie [P:4]/ [P:7]/ [P:650]/ [P:450]/ [P:21]/ [P:95]/ [P:5]/ nym [L:III,49b[=48b]], ie nyh ono nie nyh nyh nym [P:250]/ nymi nyh nyma nijh [P:95]/ [P:20]/ ijm nyh ga [P:65]/ mu [P:20]/ [P:4] [P:10] ijh nyma nim [P:300]/ [P:350]/ nym [P:2], niemu [L:III,59b], niega niemu neimu [P:73]/ [P:4]/ [P:200]/ nega niem nim nym , -in [L:II,1[=2]]/ ga [P:19] m ony on niege ona [L:II,83b], [P:450]/ [P:200]/ nega oni niega 3mžs Ied. Red. Ded. Ted. Med. Oed. Idv. Rdv. Ddv. Tdv. Mdv. Odv. Imn. Rmn. Dmn. Tmn. Mmn. Omn. ž / / / / / / / / 1580 s / , ie nie / / / / / / / yh im / / BTa nie / / niega niemu m / / / / ž , ie ona nei , io / / / nee no [L:35a]/ [L:12a] nei ni [P:2] ijm ijh [L:118b] 1579 s onu ie / / / / / / / , ijh [P:24]/ [P:3], nih nymi TkM nih nim [P:11]/ nym , ie [P:3]/ , ga , mu nee nimi nim nim nega nemu , m on , ga -in / [P:73]/ [P:3] nega ony oni 3mžs Ied. Red. Ded. Ted. Med. Oed. Idv. Rdv. Ddv. Tdv. Mdv. Odv. Imn. Rmn. Dmn. Tmn. Mmn. Omn. [P:10] ž , jo oné , jim ona nje / / / / / / [L:S2]/ [P:22] [P:20] njo njiu njima nje njé nej [L:62[=82]] one oné [L:62[=82]]/ [L:62[=82]] njim njei [P:31]/ njih nih one [L:123] onà 1584 s , mu , je onu / / [P:25]/ [P:16] njiu oná / / [P:9]/ njih / / njim oná BH njega onu njima njemu ona oná oná [P:31]/ ona [P:2] [L:62[=82]]/ jih m , mu , ga onì on [P:2]/ / / njh , jim / / njega [L:S24] nim [P:20]/ [P:18] njiu njima njiu nje njemu njega njemu [L:S17], njim oná ona [P:39]/ njim nih oni [L:62[=82]]/ njih 3mžs Ied. Red. Ded. Ted. Med. Oed. Idv. Rdv. Ddv. Tdv. Mdv. Odv. Imn. Rmn. Dmn. Tmn. Mmn. Omn. ž ona nie njei nio / / / / / / / / one njih / / njim nje 1592 s onu onu / / / / / / / / ona njih / / njim ona MD niega niemu m on / / / / / / / / / / niega niemu niega oni njih njim nje ž , ie , io ona / / / / nie nio nio [P:2], [P:2] 1588 s , jih , jim nyh jih onu ie / / / / / / ona nyh nyh nymi TtPre nym [P:11]/ [P:13]/ / ie , ga nie [L:86], [L:15] [P:5]/ inu [L:98] [P:8]/ [L:46] niega niemu /* nym nym nim * niemn mu niemu , m on ga / niega ony 3mžs Ied. Red. Ded. Ted. Med. Oed. Idv. Rdv. Ddv. Tdv. Mdv. Odv. Imn. Rmn. Dmn. Tmn. Mmn. Omn. ž / / / / / / / 1603 s / / / / / / / / / / / / / / MTh / / / nega m / / / / ž , je , jo ona / nji / nje njo njo [P:3] [P:3]/ yh [P:2] [L:194] , [P:3] [L:199], 1595 s nih yh ym nymi onu je / / / / / [L:74], njé nym [P:8]/ nyh ZK nyma jih mu [P:47]/ njih [P:6]/ [L:32]/ [P:3]/ jim [P:14]/ , ga nyh jih [P:14]/ nimi [P:18]/ [P:5]/ nje je [L:89], [L:111] nym njega njemu njemu nym niemu , -jn m on , ga ona [P:37]/ [P:6] ony njega oni 3mžs Ied. Red. Ded. Ted. Med. Oed. Idv. Rdv. Ddv. Tdv. Mdv. Odv. Imn. Rmn. Dmn. Tmn. Mmn. Omn. [L:88] [L:130]/ [L:130] yo [L:13] ž ni ona nye [L:46] ny nio / / ne S [P:3]/ [P:3]/ [P:8]/ [P:2]/ , io nie nei nio niei [P:4] ie [L:1]/ [P:2] [P:11] [P:6]/ [P:2] s / / / nym nyh nym ye nyh nih [L:86] ye / / nima [2], nimi 1563 [L:1]/ nyma [P:36]/ [P:18]/ nih [P:5]/ *P nima nih nih nim [P:9]/ nie [P:27]/ [L:93]/ ga [P:8]/ mu [P:2]/ [L:120] [P:4] nega miega niemu niem nym nym [L:99], [L:111], [P:59]/ [P:2]/* nyga [P:10]/ [P:5]/ [L:58]/ [P:12]/ nemo nim nim niega neiga nemu nemu , -inga m on [P:13]/ ona oni niega [P:11], nega 3mžs Ied. Red. Ded. Ted. Med. Oed. Idv. Rdv. Ddv. Tdv. Mdv. Odv. Imn. Rmn. Dmn. Tmn. Mmn. Omn. ž ona nee ni io ni / / / 1575 s / / / nyu / / / nih nim [P:2]/ nih nimi TP nima nima [L:B2a] , , nee ne [P:2]/ nega ga (L:B5a) nemu mu nim , nim nemu m on / nega ga oni ž / nee ni no ni / / / [L:72], [P:2] 1574 s / / nih ie / / nih nih yh nim nih nimi TC nyma nima , , [P:12]/ [P:3]/ [P:7]/ ie nega ga [L:134] nemu mu nim nee , nim nemu m on , -in / nega ga oni ž / / / / / / / / 1567 s / / / / ie / / / ie / nyma nih nim nih TPs / nemu nim nim , m on / / nega ga 3mžs Ied. Red. Ded. Ted. Med. Oed. Idv. Rdv. Ddv. Tdv. Mdv. Odv. Imn. Rmn. Dmn. Tmn. Mmn. Omn. [L:115] ny [L:13]/ ž ona nee , io ny / / / [P:2]/ ni no [L:174] [P:2]/ ni [P:2]/ nei nei [P:2] yh ym [P:6]/ ie [L:2] [P:9], 1579 s / / / nyma [L:43], nyu je / / , ijh nym ne nih nimi DC nijma nih [L:88]/ [P:18]/ [L:49]/ nima nim nih [P:2]/ [P:13]/ , ga , mu nee nemu [L:131] nim nega nemu [P:8]/ nym nim , -in [P:2] m [P:14]/ [P:13] oni on , ga [P:24]/ nega ona [P:7]/ ona dua onadua ony 3mžs Ied. Red. Ded. Ted. Med. Oed. Idv. Rdv. Ddv. Tdv. Mdv. Odv. Imn. Rmn. Dmn. Tmn. Mmn. Omn. ] ]/ CCXXXIIII ž , je , jo CCXLVII [L: ona / / / nje njej njo [L: ni ]/ njej [P:2]/ LIIII ny [L: nej ], CLV ] ] [L: ] XXII jih CCLXXV [L: [P:7]/ ], ]/ nim [P:2], [P:2] [L: XCVIII 1584 s / / / nih [L:CCXII] nyh [L: nimi nyu je / nyma / XCVIII jih ym nih DC nyma XCVIII [L: [P:4]/ [P:2]/ [P:49]/ [L: [P:17]/ [P:2]/ nyh njh njm [P:3]/ yh [P:4]/ jim nje nymi nyh ga nima [P:37]/ [P:9]/ je ] [P:2], [P:2]/ ] [P:2]/ nym VIII nega , mu njemu CLIIII nim [L: [?][L: njemu [P:69]/ [P:10]/ nim [P:20]/ njm S nym njega nym , -jn m on , ga / ony njega 3mžs Ied. Red. Ded. Ted. Med. Oed. Idv. Rdv. Ddv. Tdv. Mdv. Odv. Imn. Rmn. Dmn. Tmn. Mmn. Omn. ] [P:2]/ ny ] ž , je , jo ona [P:7]/ [P:2]/ / / nje CCCCIX njo njej CCCLXXIX njo nej [L: [L: ni nee [P:3]/ njej ], ], ] ] ] CXXVII jih CLVI [L: ] XXIX [L: [P:2] [P:2] CCXXIIII [P:4] [L: ]/ nyh yh CLVI [P:25], njm CCCLVIII [L: 1595 s [L: / / nyu / / / nimi nyma nih [P:6]/ [L: [P:2]/ nih TfC nima jih [P:4]/ ym nim CLXXIII [P:5]/ [P:3]/ nyh [P:3]/ [P:2]/ [P:49]/ [P:7]/ [L: [P:13]/ nymi ], nyh nima nyh [P:43]/ jim nih je ga [L:IX] nyma [P:6]/ ], mu nym ], CCXV [P:22]/ [P:3]/ njm nega [L: nje [P:44]/ , -jn nim [P:3] [P:4]/ CCCLXIIII CXCIII nega ga nim [P:150]/ [L: njemu [L: [P:9]/ njemu nemu [P:37]/ nym njega njèga [P:20]/ njega nym [P:2] oni m on / [P:12]/ ony 3mžs Ied. Red. Ded. Ted. Med. Oed. Idv. Rdv. Ddv. Tdv. Mdv. Odv. Imn. Rmn. Dmn. Tmn. Mmn. Omn. [P:3]/ [P:3]/ ni [L:III,82]/ nje nij [L:I,219] [P:7]/ [P:3]/ ji [L:I,170] je [P:5], [P:4]/ niej [P:6]/ io ny niej nyo ž nee nio ona [L:I,49]/ / [P:3], [L:II,21] [P:2]/ one [P:28]/ nej [L:I,189], yo [P:11]/ [P:2]/ no [P:200]/ nie nji [P:350]/ [P:100]/ S ni njei nje njei [P:2]/ njo jo nje [P:2]/ [P:99]/ [P:98]/ [P:37]/ nei njo njej [P:2]/ ny njej [L:I,115], [P:2] ne [P:2] jim jh [?][L:I,274] [L:II,1] [P:2]/ jh [P:2]/ [P:2]/ nih ih [L:I,143] [L:I,91] nyh [L:III,78], ym nyh njh [P:2]/ [P:3]/ [P:9] nymy [P:5]/ 1595 s , -inje [L:I,216]/ nie ijh nih onu / / , je [P:2]/ nyma [L:II,101]/ nyma ona [P:24]/ ih ijm [P:10]/ TPo nje [P:6]/ nju niu nih [P:5]/ [P:2]/ [P:90]/ [P:5], yh nimi nee nyh ga [P:13]/ [L:2]/ jih [P:18]/ [P:13]/ nim [P:8]/ [L:II,42] [L:I,284] nyu nju [P:150]/ [P:81]/ jih [P:85]/ [P:21]/ niemu [P:130]/ nim [P:10]/ njm nyh nyh nymi [L:II,25], njm mu [P:10]/ yh [P:700]/ nega [P:84]/ [P:36]/ [P:99]/ nyu nym je njego [P:2]/ [P:28]/ ◆ [L:II,43] [P:550]/ [P:450]/ nemu [L:I,234], mo njemu niemu nim nje [P:10]/ njega [P:7], [P:950]/ [P:150]/ [P:3]/ [P:250]/ niega NIEMV niega nym nemu nym njemu [P:2] [P:8] [P:12] [L:II,213], -in ony oni m on [P:11]/ gá [P:52]/ nega [P:2]/ [P:15]/ ona [P:2300]/ [P:500]/ -jn [P:850]/ ga ona dva ony njega 3mžs Ied. Red. Ded. Ted. Med. Oed. Idv. Rdv. Ddv. Tdv. Mdv. Odv. Imn. Rmn. Dmn. Tmn. Mmn. Omn. je ji / / ž [L:], , jo [L:87] [L:68b] ona / njé / njej njo / one nje njo [L:II,16b], nji / nje / njej / njém nie nij nji nym / gaje [L:36] [L:3] / yh 1612 s jih onu [L:21]/ / nyu [L:118], / [L:II,27], / yh , je nyma nyma ona jih nyh nymi EvL / nje / njé njega [L:113], [L:3]/ / *ny nje nyu je nyh / nyhnje mu [L:55]/ , ga , jim nym njega / niemu [L:II,18b], njemu nym njemu nejmu [L:16b], m on , -jn ony / iega ga / ona dva ona njega 3mžs Ied. Red. Ded. Ted. Med. Oed. Idv. Rdv. Ddv. Tdv. Mdv. Odv. Imn. Rmn. Dmn. Tmn. Mmn. Omn. ž / njej [L:371] [L:138] ona [L:297] / / nij / ja one nji , jo / nji / njém njo njej nym [L:323] / jih / jeh [L:272]/ je [L:322] [L:323]/ / jih / nih / nimi 1672 s / ijh onu / ga / nyh / je [L:293]/ nyh / nijh / yh nyma nyma ona / nijh EvL , jih / ijh / nijmi nym [L:294], / njé [L:97]/ je nyh nijh / nijh / nyh nymi nyu nyh nje [L:18], / njè , ga / / ijm , jim / niega / niemu [L:296]/ [L:319] / nijm [L:81] nym nim / nijm njega njemu njému nejmu nym , -jn , ga [L:133]/ / ona m on [L:109] , oni / niega / niemu ony ona dva * nejemu njega njemu 3mžs Ied. Red. Ded. Ted. Med. Oed. Idv. Rdv. Ddv. Tdv. Mdv. Odv. Imn. Rmn. Dmn. Tmn. Mmn. Omn. jo [L:210] , je / nij oné ž [L:306] / ny / nji [L:122] / njé / [?][L:95], njo / óna nje / njej njej [L:182]/ / njém ona nji / nyonjo / óne nym one / yh jih [L:18], njè [L:264] [L:79] 1715 s / ijh [L:162] onu [L:65] [L:266] / nyh [?][L:95], jih / [L:298], nyma nyma ona / jih EvL / je [L:112]/ / nijmi ga nym / nyo / njih yh / nijh nyh [L:94]/ / njé nyh yh / nijh nymi / nyh / nyh nje , ga / / niému / niega [L:79]/ , jim [L:325] [L:297] [L:105], mu / nijm / njéga / njému / nim / ym nijm jému nym nym ijm njega njemu / , -jn / oná m on / njéga , ga / njemu / ona / oni ony njega niega njému ona dva 3mžs Ied. Red. Ded. Ted. Med. Oed. Idv. Rdv. Ddv. Tdv. Mdv. Odv. Imn. Rmn. Dmn. Tmn. Mmn. Omn. [L:335] jo , je ž / nji / nie [L:150] ona / nje [L:280]/ / njo / / nie / nji one nie / njo [?][L:99], nio / niem / nje nij nio / ny nyo nym nij / ijh/ jih ijh / ijh [L:289]/ [L:345]/ , yh [L:300] yh 1741 s , ga / njih / nih [L:201] onu [L:314] / nyh nyh / nyma nyma one / nimy EvL niega / nijh nym / nijh [?][L:XZY], / nieh [L:409], [L:247]/ nyh / nijmi nyo / nijh nih / nyh nie nyh / nie nymi nje ga , mu / [L:84], / ijm / nim [L:333]/ / njemu [L:376] [L:259], / jim / nega nym nijm / nijm *uym ym niemu nym niega , [L:337]/ nega-jn m on / njemu / oni / niega / ona dva ony [L:144]/ niemu ona njega , -inga 3mžs Ied. Red. Ded. Ted. Med. Oed. Idv. Rdv. Ddv. Tdv. Mdv. Odv. Imn. Rmn. Dmn. Tmn. Mmn. Omn. [L:304] / [L:156]/ ž [L:187] / nję / nję , jo dvę dvęm njimè [L:278] nje njo one njem njemè / *oua nje nje njo nji one njim ona [L:55]/ [L:220]/ nymi njeme , jeh 1777 s / njih onu / / / njih njega [L:338] njeh njeh njima one njeh EvL njeh / nje njem' njeh [L:337] [L:48]/ mu [L:80] [L:119] njega [L:252]/ / njęmu njim njima nymL/ / nimi njêmu [L:254], njim njemu njimi *njemn / -jn / ona m on , 'ga njemu ony njega [L:339], ga ona dva 3mžs Ied. Red. Ded. Ted. Med. Oed. Idv. Rdv. Ddv. Tdv. Mdv. Odv. Imn. Rmn. Dmn. Tmn. Mmn. Omn. ž [L:191] nje , jo njei / njej njo / one / *oua njo njei ona [L:243] [L:215], njem [L:14] njih [L:34] jima [L:119] 1780 s [L:97], , jih [L:200]/ onu [L:51] / [L:73] / / nja njih njima one / jih, *jne njih EvL / ga [L:199]/ / jih njih jo je *ujim , je / njemi njega nju [L:112]/ / njih njimi [L:74]/ njima [L:160]/ nje ga nje [L:77]/ / nijm / njim njim [L:102], / nemu [L:116]/ [L:220] njemi / nja / njiem / njmu njemi *njemn njem njega njemu [L:54]/ m [L:99] / ge [L:87] / ona dva oni / *ona , ga *da on ona njega 3mžs Ied. Red. Ded. Ted. Med. Oed. Idv. Rdv. Ddv. Tdv. Mdv. Odv. Imn. Rmn. Dmn. Tmn. Mmn. Omn. / ž ona / nję / njej / njó / njęj njó / / onę nje [L:271] njęj njo nje njej one jih [L:78] 1809 s , ga [L:126] / / nję onu / / [L:68], njima / niju njim njih njimi EvL njega / nijh s’njima nje / nje / nijh / njih nję njih , ga [L:24]/ [L:327] njim njega njemu njemu njemo *njemn m , ga on / oni ona njega ony ž [L:302] , jo ona / nję njo / / onę nje njęj / njej njo one njęj [L:55] , jim / yh [L:124] 1787 s [L:124]/ [L:209]/ , jih , jih Jih onu / [L:72] / / onę , njega [L:48] [L:209] [L:90], njih njimi EvL ga je / njih niju / nima njih nyu / nima one nijma / nim [L:60], niju , ga njima njima njim / njih njim nję njega njemu njemu , m on , -jn njega ony ga / ona dva ona 3mžs Ied. Red. Ded. Ted. Med. Oed. Idv. Rdv. Ddv. Tdv. Mdv. Odv. Imn. Rmn. Dmn. Tmn. Mmn. Omn. je / ji ž [L:268] [L:294] ona [L:456], / njej jo [L:155] / [L:125], / nje njéj / njéj / njó / one nji njé njej njo oné ju , -nje 1833 s jih ono ga / [L:141], , jima , ji / , jih , jim nji nju njima njih njimi EvL njih / njih njima njim [L:102], , ga , mu nju nje njem njim njega njemu , m on , -nj / oní njega ga ona oni , je ž , ji , -njo [L:163] ona / njé / njej , jo njo one nje njo / njei njej -nje , [L:195] [L:135] / njé 1816 s jih , jima [L:44], , jih , jim -nje onu ga / [L:84]/ / / njima / njih njih njimi EvL njih ), nju / niju njim [L:86], njima nje [L:21]/ / nje [L:112], , ga [L:23 [L:15] njih nju / ih njim jih njega / njému / *um njemu *njemn mu / njemu / ), -nj m , ga ón njega oni [L:60 ona njiega *gu 3mžs Ied. Red. Ded. Ted. Med. Oed. Idv. Rdv. Ddv. Tdv. Mdv. Odv. Imn. Rmn. Dmn. Tmn. Mmn. Omn. Priloga 2: Primerjava variantnih oblik zaimkov v lekcionarjih in slovnicah V prilogi 2 so v tabelah primerjalno predstavljene oblike osebnih zaimkov v izdajah lekcionarja v 18. in 19. stoletju in v sočasnih slovnicah. Razvrščene so po časovnem zaporedju glede na izid, slovnice so predstavljene v senčenih vrsticah, lekcionarji pa v nesenčenih. Predstavljene so samo tiste oblike osebnih zaimkov, ki v večini del izkazujejo variantnost. Oblike so Večina oblik je pisno posodobljenih, izjema so oblike za I 1ed., kjer je zaradi pisnih konvencij težko določiti glasovno realizacijo izglasnega pripornika. 473 I 1ed. O 1ed. I 1dv. R 1dv. T 2dv. HG 1715 jeſt / mi (dva) najh vaju EvL 1715 jeſt mano mi dva naju vaju/ vas EvL 1741 jeſt mano mi dva naju vaje/ vas G 1758 jeſt / mi dva najh vaju Pohlin 1768 jeſt mano ma naj vas EvL 1777 jeſt mano/ manoj mi dva najo vas/ vaj Pohlin 1783 jeſt mano/ manoj ma naj vaj/ vas Gutsman jes meno ma/ mi dva naju vaju 1777 EvL 1780 jes meno/ menu midva / vaju EvL 1787 jeſt mano mi dva naju vaju Kopitar 1809 jeſt/ jes meno/ ma naj/ naji/ vaj/ vaji/ menoj/ mano naju vaju EvL 1809 jeſt menoj ma dva naju vaju Vodnik 1811 jes menoj/ meno ma naju/ naji vaju/ vaji Šmigoc 1812 jes/ jas/ jeſt menoj/ mija/ naji/ naju vaji/ vaju meno/ mano ( midva) EvL 1816 jeſt/jes menoj ma dva naju vaju Metelko jas mǝnoj/ mano midva naju/ naji vaju/ vaji 1817 Murko 1832 jas/ jes/ jeſt menoj/ midva/ mija naj/ naju/ vaj/ vaju/ meno/ mano naji vaji EvL 1833 jas menoj mi dva naju vaji 474 Ded. 3ž Ted. 3s Med. 3ms Rdv. 3m Ddv. 3ž HG 1715 njej onu / njiju njima EvL 1715 nji/ njej ga/ je njemu/ njim njih / (s) EvL 1741 nji/ nje njega, ga njemu/ njim njih / (s) G 1758 njej onu / njiju njima Pohlin 1768 nje njega / njeh njem EvL 1777 nje/ nji njega njemu/ njem’ njeh njim dvem (s) Pohlin 1783 nji njega / njeh njem Gutsman njej onu, jo njemi nju / 1777 EvL 1780 njej njega/ nja, njemi njih njima jo/ ga EvL 1787 njej njega, ga/ je njemu njiju/ njih njima Kopitar 1809 nji, ji njega, ga njemu njih, jih njima, jima EvL 1809 njej/ nje njega, ga njemu njih njima Vodnik 1811 nji njega, ga njemu nju/ njih, jih njima Šmigoc 1812 nji njega, ga/ je njem/ njemu njuj/ njih, jih njima, jima EvL 1816 njej, ji ga njemu nju/ njih njima, jima Metelko njej/ njǝ njega, je/ ga njem nju/ nji, ju/ ji njima, jima 1817 Murko 1832 nji/ njej njega, ga njem njuj/ nju, ju njima, jima EvL 1833 njej/ nji, ji ga njem nju/ njih njima, jima 475 Tdv. 3m Imn. 3s Dmn. 3ž Tmn. 3mžs Omn. 3ž HG 1715 njiju ona njim nje/ jih (m), / nje (ž), ona (s) EiL 1715 njih, jih ona njim/ njem nje/ njih, jih njimi EvL 1741 njih/ nje/ one njim/ njem nje/ njih, jih / njijo[?] G 1758 njiju ona njim nje/ jih (m), / nje (ž), ona (s) Pohlin 1768 ona one njem nje/ njeh njeme EvL 1777 njeh one njem njeh/ nje, jeh njeme/ njime Pohlin 1783 ona one njem njeh njeme Gutsman nju one njim nje, je njimi 1777 EvL 1780 nje/ nju/ njih, one njim/ njem nje/ njih, njimi je/ jih je/ jih EvL 1787 njiju, jih one njim nje/ njih, jih njimi Kopitar 1809 nje, jih ona/ one njim, jim nje, jih njimi EvL 1809 nje/ njiju / njim nje njimi Vodnik 1811 nju/ njih, jih one/ ona njim, jim nje/ njih, jih njimi Šmigoc 1812 ona one/ ona njim, jim nje/ njih, jih njimi (ž tudi je) EvL 1816 nju/ nje/ njiju / njim nje/ njih, njimi jih/ ih, -nje Metelko nju/ nji, ju/ ji one njim/ njǝ, njih/ njǝh, njimǝ 1817 jim jih Murko 1832 nji/ nju, ji/ ju one/ ona njim, jim nje/ njih, jih njimi EvL 1833 nji, ji / njim, jim nje, jih, -nje / 476 Znanstvena monografija s področja slovenskega zgodovinskega oblikoslovja vsebuje celovit sistemski opis zaprte in frekventne skupine arhaičnih, izvorno in oblikovno raznolikih, razvojno glasovno in nalikovno spremenljivih osebnih zaimkov na pisni, oblikovni in oblikoskladenjski ravni. Izvirna znanstvena monografija po teoretični zasnovi, metodoloških pristopih in izčrpni sinhrono-diahroni primerjalni obravnavi osebnih zaimkov v zglednem znanstvenem jeziku predstavlja nova spoznanja o pisni in oblikovni variantnosti ter oblikoskladenjskih razmerjih v polstoletnem obdobju konstituiranja slovenskega knjižnega jezika, zato je pomemben raziskovalni prispevek k zgodovinskemu oblikoslovju in jezikoslovni znanosti. Izsledki raziskave bodo dragoceni za rekonstrukcijo oblik osebnih zaimkov v šek predknjižnem obdobju in za nadaljnje preučevanje te besedne vrste v naslednjih stoletjih, metodološko tudi ostalih vrst zaimkov ter njihovih posebnosti, za spoznavanje njihovih funkcijskih in besediloslovnih zakonitosti, posebej pa za sestavo slovarskih sestavkov v novih zvezkih Slovarja slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. enka Jelov prof. dr. Irena Orel Al Opazno je poglobljeno poznavanje relevantne domače in tuje literature z obravnavanega a področja ter kritičen razmislek o dosedanjih raziskavah in rabi terminologije. Že uvodoma je avtorica morala terminološko opredeliti osebni zaimek, pri čemer se je premišljeno odločila orm za upoštevanje tako pomenskega kot tudi morfološkega vidika, ob poudarjenem slednjem vidiku pa je lahko zajela tudi značilno rodilniško obliko osebnih zaimkov v vlogi svojilnih astajajoča zaimkov. Izpostavila je pomen delovanja nalike znotraj zaimenskih paradigem. Avtorica je bila jižna n pri svoji raziskavi pozorna na podrobnosti, ob tem pa je znala učinkovito prepoznati bistvene n n n značilnosti in poiskati odgovore na izhodiščna raziskovalna vprašanja. Odkri(va)la je veliko ki i jezikovno dinamiko na ravni knjižne rabe osebnih zaimkov in preverjala razloge zanjo ter prepoznavala smernice razvoja osebnih zaimkov v 16. stoletju kot temelju knjižnojezikovnega aim razvoja slovenščine. /…/ V izdani monografiji so avtoričini znanstveni izsledki širše dostopni strokovni javnosti, tj. zlasti jezikoslovcem, jezikoslovkam, študentom in študentkam jezikovnih smeri ter vsem drugim, ki z zanimanjem spremljajo razvoj slovenskega jezika. slovenska k sebni zO izr. prof. dr. Natalija Ulčnik http://zalozba.zrc-sazu.si 27 € Linguistica & philologica | 45