MESEČNA MLADINSKA PRILOGA »SLOVENSKEGA VESTNIKA« * DUNAJ, V PETEK 8. NOVEMBRA 1946. — LETNIK I. — ŠTEV. 5 \ v \ r / / v\ / ¥ Tje bomo našli pot, kjer nje sinovi si prosti voljo vero in postave . . . Pred sto leti je naš veliki videc zagledal pred seboj cilj trpečega slovenskega naroda. Vroče Prešernovo srce je zaslutilo svetle dneve, ki jim gre zatirano ljudstvo nasproti. Te besede so Krepile skozi stoletja srca naših mož; v najtežjih dnevih smo se tudi najbolj jasno zavedali našega cilja. V tistih dneh, ko je slovenski človek veljal deset Judeževih srebrnikov in je njegova kri curljala iz drvečih gesta* povskih vozil na prašno cesto, smo se jasno zavedli še nečesa. Cilj je bil pred nami, le na veliko vprašanje, ka* ko ga doseči, nismo našli odgovora. ,V tistih dneh smo ga našli. Pravice do svobodnega življenja nikdo ne poklanja, nikdar je ne izmoleduješ. Lahko si jo samo priboriš. Tako smo tudi delali. V dneh osvobodilnega boja se je slovenski narod združil okoli enotne misli: »Hočemo živeti svobodni in združeni pod eno streho v svoji ljudski republiki Sloveniji v okviru fede* rativne, demokratične Jugoslavije.« S tem geslom v srcu je živel in umiral slovenski človek; slovenska mladina je ob tej misli pozabila svojo mladost in s spoznanjem moža šla v boj za njeno uresničenje. Z njenih usten se je tedaj izvilo trdo spoznanje: »Biti mlad v teh težkih časih, to se pravi, brez mladosti biti mlad, zreti starega sveta prepad, skrivati premnogo nad, to se pravi biti mlad ...« A mladi človek je ob zavesti svoje velike naloge s pesnikom Destovnikom—Kajuhom vred vzkliknil: »Pa je vendar sreča biti mlad...« Trpko je okušati zatiralčev bič, mučno je trohneti med sivimi zidovi, težka je borba na življenje in smrt, toda vendar je na ustih mladega človeka igral smehljaj sreče. Lahko je trplje* nje, če imaš zavest, da nosiš usodo ljudstva na svojih ramenih. Mladina jo je nosila in srečen je bil njen smeh. Maršal Tito je naročil zastopnikom zastopnikom jugoslovanskih narodov, ko so šli na konferenco v Pariz: »... naša delegacija ne sme v Parizu niti za trenutek pozabiti na dediščino, ki so nam jo zapustili padli borci!« Kot je bila osvobodilna borba za nas življenjsko vprašanje, tako je bil tudi Pariz. Nismo si šli ogledovat tujega mesta in se seznaniti s tujimi narodi. Nismo šli kupčevat, temveč iskat pravice. A Pariz je postal le člen verige naše borbe za pravico. Naš slovenski rojak, vodja jugoslovanske delegacije je zato ob povratku vzkliknil: »Boj za našo osvoboditev in združitev še ni kon* čan...« A trdno zaupajoč v končno zmago je dejal: »Zmaga pravične stva* ri je prav tako neizbežna, kakor je neizbežen napredek človeštva nad nasiljem in tiranijo.« Veliko zapuščino je nam, mladini, zapustil naš pesnik Prešeren. Jasno pot in politično nalogo nam je začrtal slovenski politik. Trohneča telesa, a živa vroča srca naših mladih padlih sobojevnikov pa nas obvezujejo, da izpolnimo njih oporoko. Katero mlado srce, ki bije na naši koroški zemlji, more ostati nemo in brez vročega utripa, kadar nosi v sebi te misli in to oporoko? Kakšno na* silje more ustrahovati tako srce? Mar se srca ne krepe v viharju? Mar ne vzkliknejo ponosno in kljubovalno: »Le naj še močneje zahrumi vihar!« »Imeli smo na konferenci,« je ob povratku iz Pariza dejal Edvard Kardelj, »tako stanovitno stalno in močno pomoč, kakršna je bila bratska, nesebična pomoč velike Sovjetske zveze in vseh slovanskih narodov.« Ta zavest mora krepiti tudi nas. Zavest, da nam v boju stojijo ob strani Sovjetska zveza, slovanski narodi in vse napredno človeštvo, daje našemu boju nezlom* ljivo hrbtenico. Kdor vidi samo do* mačo dolino in domačo vas, ta se čuti osamljen v tem boju. Trudne misli ga vodijo v obup, glava mu omahne pod trpkostjo boja. In prav tako: Kdor žalosten strmi nad tegobo današnjega dneva, ta se ne krepi v zarji prihaja- jočega. Ali se lahko imenujemo mladina, če ne gremo z zanosom in z za* upanjem v jutrišni dan skozi trde dni? Ne bi bili vredni imena slovenska m 1 a d i n a , če ne bi naša mlada srca utripala ob misli na eno samo veliko dolžnost: Uresničiti moramo združi* tev vsega slovenskega naroda. Naša mladinska delegacija nam je iz Podrožčice prinesla besede Edvarda Kardelja, ki je dejal, da »bodo pri reševanju koroškega vprašanja zastavili vse sile za resnično demokratično rešitev. Predvsem pa je potrebna nadaljnja borba nas vseh, tu na koro* ških tleh, da bomo čimprej združeni vsi pod eno skupno streho. Tudi are* tacije in razne druge nasilnosti s strani reakcije nas ne smejo ovirati pri našem delu, ker imajo jasen namen za- straševanja protifašističnega prebl* valstva. V prvi vrsti je mladina tista gonilna sila, tisti gonilni duh, ki kora* ka preko vseh ovir, kot se je to jasno pokazalo v osvobodilni borbi.« Kdo je gojil večje nade v nas, kdo nam je z večjim zaupanjem postavil tako velike naloge? In kdo nas je tudi bolj sveto obvezal, da jih izpolnimo? Samo človek, ki je v težkih dneh osvobodilnega boja spoznal požrtvovalnost in odločnost mladine. In to zaupanje mu je lahko dala samo mladina, ki je v svojem srcu nosila osvobodilno misel, se zanjo borila in se ni ustrašila dati zanjo svojega mladega, veselih nad polnega življenja. In preden gremo okrepljeni in z močnejšo vero v naš boj, se vprašaj sleherni mladinec in mladinka: »Ali more zveneti v tvojem srcu še kaj močneje, kot je klic tvojega ljudstva, kot so besede njenega prvoboritelja?« Kakor si boš odgovoril, tako boš tudi nosil vse težave današnje borbe: omahovanje, poln trudnih mislih in dvomov, ali pa — z odločnim in ne* ustrašnim srcem mladega človeka, ki gre skozi življenje s trdnim zaupa* njem v končno zmago pravice. Maršal Tito graditeljem mladinske proge »Proga, ki jo gradimo, je samo del tega, kar moramo še storiti" Maršal Tito je v oktobru ponov* navzamejo navdušenja, ki vlada pri no obiskal mlade graditelje proge Brč- vas, in da vidijo, kaj je in v čem ob-ko—Banoviči. V svojem nagovoru je stoja ta gonilna sila v Jugoslaviji, ki med drugim dejal: žene našo mladino naprej in ki ustvar- »Nisem prišel zato, da bi vam vlival ja iz vas neutrudljivega, vztrajnega s svojimi besedami novih sil, novega graditelja nove in srečnejše bodočno* navdušenja in vas vzpodbujal k delu. sti naše dežele. To jih torej zanima in Tega vam ni Dotrebno. S svojim do- zaradi tega so prišli sem. Prišli so, da r'" ”r ™’" .......................■.........>----------- m® iiik' i? ■ o:' . : V '---------------- iiilfl if isiil ili ^ .... ........'v . . <.. , ..;....,..r,... j Predor Majenca na Mladinski progi sedanjim delom ste dokazali, da ste za vidijo vas in da vidijo našo mladino, delo zelo navdušeni. Pri delu ste po- o kateri so že mnogo slišali. Slišali so kazali neizmerno vztrajnost, požrtvo- že o mnogih njenih podvigih v prete* valnost in pripravljenost za največje kli vojni, slišijo pa tudi sedaj o mno-napore pri izvrševanje nalog, ki jih je gih podvigih pri izgradnji naše dežele, prevzela mladina, pa tudi za izvršitev še mnogih drugih nalog, ki bodo po* stavljene pred vas. Da je temu tako, vidimo najbolj iz tega, da na progo, ki jo gradite, niso prišle samo številne delegacije, ampak tudi delovne brigade iz drugih MLADINA JUGOSLAVIJE ZA* SLUŽI BREZMEJNO ZAUPA* NJE JUGOSLOVANSKIH NA* RODOV Ko bi mladinci in mladinke do sedaj ne bili izvršili nalog, katere so jim dežel. Prišli so predvsem zato, da se bile zadane na primer v vojni, jugo* slovansko ljudstvo ne bi tako zaupalo v vas. Ko vi ne bi pokazali danes pri mirni izgradnji tako ogromnih napo* rov in ko ne bi dajali tako izredno velikih in sijajnih zgledov delovnega junaštva, ne bi verjeli, da boste zgradili to progo v določenem roku. Ker pa ste izvrševali dosedanje naloge, ki so bile postavljene pred vas, ne glede na njihovo težavnost, imamo v vas brezmejno zaupanje. Mladina Jugoslavije zasluži po svojem dosedanjem delu, svoji borbi v vojni in junaštvu pri iz* gradnji dežele polno zaupanje vsega ljudstva. KAKŠNI SO NAŠI BODOČI IZGLEDI? Ko bo proga dograjena, ne bomo prekrižali rok, ampak bomo gradili še nove in nove stvari. Proga, ki jo se* daj nazivamo Brčko—Banoviči, bo nosila pozneje naziv Brčko—Banoviči— Sarajevo. Zgraditi moramo progo še dalje do Sarajeva, in sicer širokotir* no, ker je to v življenjskem interesu vseh naših narodov. Bosna je bogata na vseh mogočih rudah in gozdovih. Ustvariti moramo možnost, da bomo to izvažali ali pa da bomo predelovali v Bosni sami. Zato moramo tudi zgraditi progo od Brčkega do Sarajeva. Ne dvomim, da bo naša mladina v pri* hodnjem obdobju gradnje te proge pokazala prav take zglede požrtvoval* nosti in junaštva pri delu, kakršne je pokazala do sedaj. In res ste mnogo storili. To, kar je bilo do danes storjenega, je bilo storjeno v kratkem času in daje resnični zgled za to, kako je možno nekaj storiti, če ima ljudstvo in graditelji nove Jugoslavije tak polet, kakršnega imate vi. Pred vas bodo postavljene še težke naloge, ker živimo v obdobju, ko nam hočejo nekateri nenaklonjeni ele* menti v nekaterih državah na vsak na* čin preprečiti napredek, ki ga hočemo doseči. Prav zato pa smo prisiljeni nasloniti se na svoje lastne sile. Ne bomo čakali pomoči od zunaj, pač pa bomo neutrudno delali, da bi čimprej izgradili vso deželo z lastnimi močmi. Samo z nekaj besedami bom omenil to, ka moramo storiti v najkrajšem času — v nekaj letih. Izgraditi nv ra* mo železniško mrežo in druge prometne zveze, zgraditi moramo industrijo in storiti moramo vse, da bodo rude in drugo bogastvo, ki nam ga daje dežela, predelano pri nas, da ne bi izvažali surovin, nato pa spet drago kupovali izdelke v tujini itd. Prav tako moramo elektrificirati našo deželo. Elektrifikacija je prva in osnovna stvar. Vse pa zahteva ogromnih žrtev in naporov, toda vse to moramo ures* ničiti. Prepričan sem, da omenjene na* loge ne bodo vzbudile v vas malodušnosti, ampak bodo nasprotno vzbudile v vaših srcih še večjo željo, da bomo obvladali vse težave in napore, ki nas čakajo. Na koncu bi vam rad povedal samo eno stvar. Ko boste prebili tu vam do« ločeni rok — in mislim, da ste vi zad* v nja izmena — bodite potem, ko se vrnete v svoje kraje, kjer živite in delate, vztrajni tudi v pridobivanju onih maloštevilnih mladih ljudi, ki še dvomijo v naše napore pri izgradnji dežele. Naj jim bo vaš polet in vaše de* lovno navdušenje za zgled in obenem spodbuda, da stopijo v vaše vrste in se vključijo v to splošno delovno skupnost, ki danes gradi novo Jugoslavijo. Reči moram, da v naši deželi ne sme biti državljana, ki ne bi bil vključen v te splošne napore naših narodov, če ceni svojo deželo in če ji želi dobro. To, kar gradimo, gradimo v interesu vseh, ki prebivajo v današnji Jugoslaviji. Zato mora vsak državljan vložiti vse svoje sile v obnovo in izgradnjo in delati, kakor delate vi — naša slavna mladina nove Jugoslavije.« mmm kumna i mmmu kuduja Že dolgo časa smo se pripravljali na to, kako bomo pozdravili jugoslo* vansko delegacijo, ko se bo vračala s pariške mirovne konference. Iz vseh krajev Slovenske Koroške so k nam prinašali skromna darila, ki jih je pri* pravila mladina, dostikrat tudi s precejšnjimi žrtvami. Toda s tem je hotela izraziti zaupanje v delo naše delegacije pri reševanju naših narodnih zadev. Ko je povedal radio, da se vrača na* ša delegacija mimo našega kraja v do* movino, smo prinesli vsa darila na postajo. Pri sprejemu so bili zastopniki OF, Prosvetne zveze, izseljencev in mladine. V pozni noči je vlak prispel v Pod-rožčico. Ko je tovariš Kardelj izvedel, da bi ga mi radi pozdravili, se je takoj pojavil v salonskem vozu in nas povabil tja. Izročili smo mu darila in ga pozdravili v imenu mladine vseh krajev Slovenske Koroške. Zastopniki Pokrajinskega odbora Osvobodilne fronte in Prosvetne zveze so izročili Kardelju borbene pozdrave vseh ko* roških Slovencev. Poročali so mu o ve* dno enakem nasilju, ki ga morajo še sedaj prenašati Slovenci, ter mu razložili splošen položaj na Koroškem. Nato so ga naprosili, da bi pri obrav- navanju naših vprašanj jugoslovanska delegacija do skrajne možnosti branila naše zahteve po združitvi z ostalim slovenskim narodom. Tovariš Kardelj se je v imenu dele* gacije in jugoslovanske vlade zahvalil za naše pozdrave in nam zagotovil, da bo Jugoslavija zastavila vse sile za resnično demokratično rešitev koro* škega vprašanja. Naglasil je, da je v prvi vrsti potrebna nadaljnja borba nas vseh tu na tleh Slovenske Koroške, da bomo čimprej združeni vsi pod skupno streho. Tudi aretacije in razne druge nasilnosti s strani reakcije nas pri delu ne smejo ovirati, ker hočejo reakcionarji s tem doseči le to, da bi se mi ustrašili in odnehali od borbe ter se odrekli svoji pravici do življenja. V prvi vrsti, je dejal tovariš Kardelj, je mladina tista gonilna sila, ki premaguje vse ovire, kar je poseb* no pokazala osvobodilna borba. Na koncu nam je rekel, da je prepričan v našo zmago in v bodočo svobodo. Za njegovo prisrčno razlaganje smo se mu lepo zahvalili. Na vse nas so na* pravile njegove besede močan vtis. Iz njegovih besed smo čutili vso njegovo ljubezen do Slovenske Koroške. Zdaj bomo delali še z večjo vnemo, ker vemo, da hodimo po pravi poti! Z8 kinka ustanovitve „Komsomola“ 29. oktobra je bila 28 letnica ustanovitve Vsezvezne leninske komunistične mladine — Komsomola. Komsomol je hodil pot naporov in težav, slave in uspehov od prvih dni Oktobrske revolucije, preko državljanske vojne, ustvarjalnih petletk v času miru in Domovinske vojne proti fašističnim razbojnikom do obnove in izgradnje gospodarstva v današnjih dneh. Komsomolci in komsomolke so po« kazali zlasti v Domovinski vojni vse vzvišene in plemenite lastnosti sov* jetske mladine. Neizmerna ljubezen do svoje domovine, mržnja do napadalcev, hrabrost in smelost komsomolcev in komsomolk so ustvarile nepozabna dejanja, ki so presenetila ves svet. Mlado pokolenje sovjetskega ljudstva se je pokazalo vredno velikih ciljev, za katere so se borili vsi svo- bodoljubni narodi proti silam faš;zma. Komsomolci in komsomolke so dajali v preteklosti in dajejo tudi danes zgled, kako se je treba boriti proti sovražnikom delovnega ljudstva in kako je treba ustvarjati novo, boljšo in srečnejšo življenje. Komsomol je bil od prvega dne ustanovitve primer velike vzgojne organizacije, ki vzgaja sovjetsko mladino v nove, boljše in požrtvovalnejše ljudi. Sovjetsko ljudstvo je za veliko de* lo, ki ga je opravila sovjetska mladi* na, komsomolci in komsomolke, nagradilo Komsomol s tremi odlikovanji: z redom Rdeče zastave v državljanski vojni, z redom Rdeče zastave dela za delovne napore v letih ustvar* janja in graditve sovjetske industrije in z redom Lenina za velika junaštva in zasluge v vojni proti nemškim faši* stičnim napadalcem. Kaj dela MLADINA SLOVENIJE PRED MLADINSKIMI VOLITVAMI Po vsej Sloveniji so v teku volitve v odbore mladinske organizacije. Več krajev, okrajev, tovarn in šol je že izvedlo volitve, drugod pa so šele predvolilna zborovanja, kjer razpravljajo o statutu Ljudske mladine Jugoslavije in volijo kandidacijske odbore. Vsa vas, vsa tovarna ve za dan mladinskih volitev. Saj mladina krasi hiše, izdeluje trasparente, posebno pa se potrudi z okrasitvijo volivne dvorane. Nika* kor noče zaostajati pri svojih volitvah »a volitvami v ustavodajno skupščino pred enim letom. Tako so na primer že izvedli volitve v Trbovljah, kjer je delavska mladina skupno s kmečko volila najboljše kan* didate: hrabre partizane, ki sedaj ne- umorno delajo v rudniku, graditelje mladinske proge Brčko-Banoviči, člane delovne brigade, ki je delala pri re* gulaciji Pesnice itd. Kolikšno je bilo zanimanje za volitve, nam dokazujejo mladinci, ki so prišli iz krajev, odda* ljenih 40 do 50 km od Trbovelj. Ali pa mlada partizanka, ki je v narodnoosvobodilni borbi izgubila nogo, in je kljub velikim bolečinam, ki jih še vedno trpi, prišla na prve mladinske volitve. Volitve so še bolj utrdile mla* dinsko organizacijo, tako da bo mla* dina lahko izpolnila obveznosti, ki si jih je zadala za novo trimesečno tekmovanje. TAM, KJER VOLIJO STOODSTOTNO... Mladina v vasi Žepovci v radgon* skem okraju je prva izvedla volitve novega odbora in delegatov. V vsej vasi je 83 mladincev in mladink, ki so se vsi udeležili volitev. Pa ni samo stoodstotna udeležba pri volitvah dokaz visoke zavednosti te mladine. Prinaša* mo samo nekaj podatkov o njihovem delu: 13 mladincev in mladink se je javila za gradnjo proge Brčko—Bano* viči, 4 so sodelovali pri regulaciji Pesnice, 15 jih je delalo na novi cesti Negovo—Benedik, 10 jih bo še šlo v prihodnji izmeni. Vsa mladina pomaga z delom kmečko*produktivni zadrugi; vsak dan pa gre po osem mladincev pomagat družinam, ki so poslale sino* ve ali hčere v mladinske delovne brigade. Od pomladi so opravili 15.000 delovnih ur. Vsak teden je naročenih 40 članov, »stenčasa pa redno menjavajo vsak teden. V nedeljah pa urijo svoje telo s telovadbo in športom. Poleg vsega tega pa so prevzeli skrbstvo nad Domom onemoglih v črncih. NA SREDNJETEHNIČNI SOLI V LJUBLJANI se tudi pripravljajo na volitve. Sicer jim šolski pouk jemlje veliko časa, saj traja od 8 zjutraj do 6. ure zvečer, a vseeno so si organizirali razne študij* ske in izobraževalne krožke, pomaga* jo tovarišem, ki se teže učijo, in se živahno udeležujejo vseh debat, ki zadevajo volitve. Posebno pa so ponosni na prvi dan šolskega pouka — dan prostovoljnega udarniškega dela v porušeni vasi Zapotok, kjer je delalo nad 700 učencev in učenk s pravim delovnim navdušenjem in izkušnjami, ki so si jih dobili v delovnih brigadah. Pismo slovenskega o mladinca iz zapoia Dragi strici V začetku Ti pošiljam najlepše pozdrave, in tudi Rudiju. Mislim, da se dobro počutiš in si zdrav kakor jaz. V nedeljo bo šest tednov, kar smo tukaj. Čas je doslej hitro minil. Bog ve, kako dolgo bo še trajalo. Toda to nič ne de, saj vse minel Zame ta zapor ni nič posebno hudega, saj sem mlad, zelo mlad. Kaj zato, če malo sedim! Hudo mi je samo zato, ker vem, kako je doma. Čakajo, ča* kajo, mene pa od nikoder. Gotovo se jezijo. A potrpeti bo treba. Saj ne bo vedno tako! Ko so me zasliševali, mi je orožnik rekel: »Fant, ali te ni škoda? Zdaj boš mo* ral pa šest mesecev sedeti!« Jaz sem mu pa odgovoril: »Če so naši tovariši lahko dali živ- ljenje za svobodo, bomo tudi mi presedeli teh šest mesecev. Življenje damo, naše Koroške pa ne damo!« Mislim, da bo kmalu za vse nas za* sijala zlata svoboda. Dokler je pa ne bo, se bomo pa borili zanjo naprej, kakor smo že vajeni. Ali je doma kaj novega? Ali kaj mi* šiite na to, koliko časa nas mislijo se držati v kletki? Mislim, da ne bo več dolgo. Zdaj končam svoje pismo. Upam, da boš dal kmalu glas od sebe, rad preberem pismo, če ga dobim, posebno če govori o domačih. Saj veš, kako je tukaj. To pismo je napisano s svinčnikom in precej slabo, pa moraš že oprostiti. Se enkrat Te lepo pozdravljam, in vse domače. Tvoj...... Avstrijski mladinec piše Od avstrijskega mladinca W. M. iz Borovelj smo prejeli dopis v nemščini, ki ga v prevodu prinašamo: Pred kratkim sem imel priložnost govoriti z mladinci in mladinkami, ki so bili v Jugoslaviji v šoli in so pri* povedovali o svojih vtisih o novi Jugoslaviji. Spočetka nisem mogel prav verjeti. Ko pa sem ob pripovedovanju videl, kako so jim od navdušenja si* jale oči in kako prepričevalno so govorili, pa sem moral verjeti njihovim besedam. Mnogi Avstrijci, zaslepljeni od pro* pagande, gledajo z nezaupanjem v novo ljudsko državo. Mnogi tudi še da* nes ne razumejo, žal tudi med delavci in delavsko mladino, da je današnja Jugoslavija nekaj čisto drugega kakor stara Jugoslavija. To je popolnoma napačno. Posebno sem se čudil, ko so mi pri- Iz Remšenika p Dragi »Vestnik«, ne morem ti povedati, kako smo te veseli. Komaj čakamo sobote, da prideš med nas in nam spet poveš kaj lepega in novega. Z veseljem te sprejemamo, ker vemo, da si ti edini pravi za nas Slovence. Zdaj smo kar ponosni tudi tukaj pri nas in smo srečni, samo da smo rešeni hitlerjevskega suženjstva. Tudi tu v Rem* šeniku je bilo mnogo partizanov in iz* seljencev. Nekaj pa se nas je le še vrnilo domov, čeprav je hotel nemški okupator pobiti vse Slovence. Pa hvala Bogu — vseh ni mogel. Tudi tukaj v tej majhni Šali smo kar ponosni, čeprav nas je malo. Samo trije kmetje in dve kajži, sami Slovenci. Čeprav je pri nas majhna kajža v samoti, so vendar partizani zmeraj našli k nam. Tudi mi smo jih z veseljem sprejeli in dali, kar je biio mogoče. Se* veda pri nas niso ničesar posebnega dobili, ker smo bolj revni. Prišli so pa vendar skoraj vsak dan. Kadar so pri* šli, so se počutili kakor doma, nikoli ni bilo treba držati straže. Če je bilo treba, so nam tudi pomagali pri delu, ki ga je bilo vedno dovolj. Tedaj sva bila že sama z bratcem, starejši brat je bil šel v partizane. Eno leto po tem so odgnali tudi mamico. Midva sama sva nadaljevala delo za dom in zapar- povedovali, da se lahko kupijo v pro* sti prodaji mnoge stvari, ki jih pri nas vidimo samo na dunajskem velesejmu. Pri tem sem se moral nehote vprašati, zakaj pri nas poldrugo leto po osvoboditvi dobivamo še vedno tako pičlo odmerjeno hrano in skoraj ničesar za obleči. Vprašati se moramo, zakaj se nikamor nič ne premakne. Če pa vidimo, da nekatere stranke ne delajo v interesu ljudstva, potem je tudi jasno, zakaj živimo v takšnih raz* merah. Mnogo bolje bi bilo, to mora priznati vsak pameten človek, da bi se energično nastopilo proti hujskanju, ki je naperjeno proti novi Jugoslaviji, kakor pa, da se ta lažniva propaganda še podpira. Vsak pa naj bi opazoval rajši, kakšno je življenje v novi Jugo* slaviji in kakšna je ljudska politika in se na tem učil. ri Železni kapli tizane. Brat jim je pomagal s hrano in z vsem, kar je bilo mogoče, in tudi jaz sem priskočila, če je bilo treba. Bila sem za kurirko in prenašala pošto in tudi hrano. Ostala 6va previdna, saj se je bilo treba bati, da bi naju kdo naznanil. Prišel je čas, ko bi tudi brat moral iti k Nemcem v vojsko. Odločil se je, zapustil dom in je odšel z najboljšimi borci — s partizani, da bi se boril za boljšo bodočnost. Tri dni pozneje so tudi mene zaprli — dom je ostal prazen. Ob koncu vojne smo zopet prišli skupaj. Še enega čakamo, da bi se srečno vrnil v domovino. Nimamo še prave svobode, ni še iztrebljen nacizem na Koroškem. Naci« sti bi še radi nosili glave pokoncu. Po* sebno radi zapirajo naše borce — partizane; zaslužili so si popolno svobodo, pa so še sedaj najbolj zaničevani. Radi bi jih bili uničili in pobili, pa jih niso mogli in jih tudi ne bodo. Zdaj se moramo boriti še naprej za boljšo bodočnost, da bomo tudi Slovenci smeli hoditi enkrat svobodno pot. Hočemo svobodo, pravo svobodo, ki so za njo padli naši najboljši sinovi in hčere, naši dragi borci — partizani. Lizika V začetku aprila tega leta je bil na zasedanju Vrhovnega sovjeta ZSSR sprejet zakon o novem petletnem gospodarskem načrtu — o četrti petletki. Prinašamo članek, ki ga je o tem objavila »Pionirska pravda«, glasilo sovjetskih pionirjev. Vesel pionirski rod ste vi danes, dečki in deklice, s svojimi rdečimi rutami okoli vratu. Sklonjeni nad šolsko klopjo rešujete naloge, pišete po na* reku, v prostih urah pa igrate nogo* met, rezljate modele in sanjate o tistem času, ko boste gradili ladje, hiše, letala, toda ne več igračke, temveč prave; ko boste s polno zavestjo mogli reči: »Zrasel sem. Sedaj sem tudi jaz velik.« Mnogim od vas se bo ta 6en izpolnil čez pet let. Zamislite si junij 1950! Položili ste veliko maturo, poslovili ste se od tovarišev in učiteljev in poslednjič odhajate po stopnicah šolskega poslopja. Svež veter veje v lica in zdi se vam, da v šumenju vetra sli* site pesem. Morda pa poje to le vaša mlada, vrela kri? Prevzema vas novo, še neznano občutje nenavadne moči, ki vznemirja. Postaja na moskovski podzemski železnici »Zdravo, življenje!« S čim vas bo dočakalo življenje na pragu mladosti? Kakšne poti se bodo odprle pred vami? Kakšna bo postala Domovina čez pol leta? kadar številke POJEJO KOT PESEM Na govorniški oder je stopil predsednik GOSPLANA (državni gospodarski načrtni urad) poslanec N. A. Voznesenski. Dobil je besedo in poroča o petletki, o obnovi in razvoju narodnega gospodarstva Sovjetske zveze v času od 1946 do 1950. V dvo* rani velikega Kremeljskega dvorca, v nekdanjem carskem dvoru, kjer zase* da Vrhovni sovjet ZSSR, je zavladala tišina. Poročevalec je pričel: 25,4 milijona ton jekla, 250 milijo* nov ton premoga, 35,4 milijona ton nafte, 82 milijard kilovatnih ur energije, 500 tisoč avtomobilov, 4 milijarde 668 milijonov metrov bombažne tkanine — vse to bo proizvedla Sovjetska zveza leta 1950. Da bi bolj jasno razumeli veličino teh številk, si poglejmo nekaj prime-rovl Vzemimo, da bi sešili samo iz bombažne tkanine (ne da bi računali volno in svilo), ki jo bodo tega leta izgotovile naše tovarne, trak. S tem pisanim pasom bi lahko zemljo nič manj ko sedemnajstkrat ovili. Iz te tkanine bi lahko skrojili 1 milijardo 556 milijonov oblek. Kaj je to — kilovatna ura? To so približno trije delovni dnevi močnega človeka. To pomeni, da bo električna sila, ki se bo proizvajala leta 1950 v Sovjetski zvezi, opravila v letu dni de* lo, pri katerem bi milijon krepkih lju* di moralo delati 820 let. Nafto imenujejo »kri strojev«. Nafta žene motorje letal, tankov, avto- mobilov. Če bi zlili vso nafto, ki jo bomo tedaj dobili pri nas v enem letu, na en prostor, bi nastalo celo morje. Sedaj pa poikusimo v mislih natovoriti na vagone ves premog, kar ga bomo izkopali v enem letu iz naših rudnikov. Za to bi bilo treba dvanajst vlakov. Toda kakšnih vlakov! Vsak bi bil dolg od Moskve do Vladivostoka! (Kdor ne ve, kako dolg bi bil ta vlak, naj pogleda zemljevid!) Zapomnili ste si številko: 500.000 avtomobilov. To številko si lahko ob* razložimo takole: vsako minuto se bo* sta v naši deželi spustila z dvigalom dva nova avtomobila. Kaj pa pomenijo številke: 19,5 milijona ton litega železa in 25,4 milijona ton jekla na leto? Te številke so najvažnejše, saj pomenijo, da bo sovjetska zemlja okovana v nepristopen oklep, ki se bo ob njem razbil vsakdo, če bi si drznil dotakniti se naše svete dežele. Toda kovina ni samo orožje. V poročilu o petletki je govora tudi o tem, da je procvit težkega železarstva — pogoj za obnovo in razvoj vsega na* rodnega gospodarstva v ZSSR. Kovina — to je temelj tehnike, te* melj moči naše dežele. Iz kovine delamo stroje. ORJAŠKA MOČ Kadar hočete zagotoviti svoji mamici, da boste to, kar je prosila, napravili kar se da hitro, tedaj ji pravite: »Naredil bom v treh minutah!« Tri minute — to je zelo kratek rok, v treh minutah si še vsak deček ne zna zavezati čevljev in tudi vsaka deklica si ne splete las. A glejte, tekoče* ga traku, ki spaja obrtne mize kovin* ske stružnice, ki jih je izdelala tovarna »KONSTRUKCIJA OBRTNIH MIZ«, pa vsake tri in pol minute prihajajo izdelani deli strojev. Znano je, kako hitro teče delo pri dvigalih, če vsak delavec opravlja samo eno vrsto dela. A tukaj na tak način ne delajo delavci, temveč stroji — štirinajst obrtnih miz, ki so zveza* ne z avtomatično tekočim trakom. Del stroja, ki je v delu, postavijo na za* četek traku, potem pa se sam premešča od ene obrtne mize do druge: ena miza seka, druga ostri, tretja gladi. Če bi hoteli opraviti vsa ta dela na običajni obrtni mizi, bi potrebovali tri ure in petnajst minut. Če pa povežemo te obrtne mize s tekočim jeklenim trakom, bo isto delo opravljeno v treh in pol minutah. Delavec pa je pri stroju samo zato, da pazi in upravlja delo svojih jeklenih pomočnikov. Za to ni potrebno mnogo delavcev. 2e v drugi četrtini leta 1946 so bili izdelani štirje takšni avtomatični trakovi za izdelavo motorjev novih kamionov »ZIS« (Zavod imenovan Stalinov), ki zahtevajo skupno le sedem namesto 65 delavcev. Stroj za toliko poveča človekovo moč. En sam človek lahko naredi delo, ki ga sicer dela 9 ljudi. Sedaj razumete, zakaj je tako važ* no imeti mnogo strojev. Vsa bogastva sveta je ustvarilo človeško delo. Stroj pa olajša človeku trud in poveča nje* govo storilnost in proizvajalnost. Ob žetvi se pojavi človek v delovni obleki. In zdi se nam, da je prišel orjak iz pravljice. Sam lahko požanje toliko žita, kolikor ga ne more požeti niti sto najboljših žanjic. Pri tem pa ne žanje samo, temveč tudi mlati. In to ni pravljica, ampak resničnost. Ta človek se imenuje kombajner. Kdo mu je dal takšno ogromno moč? Stroj— kombajn. Orjaško močna postane tista dežela, ki ima mnogo strojev. Z izkoriščanjem strojev si pridobivamo milijone jeklenih pomočnikov za vse panoge našega gospodarstva. Ti stroji bodo želi, orali, sejali, tkali tkanine, kopali premog in pridobivali nafto, in — kar je najpoglavitnejše — gradili nove stroje. PROCVIT ZNANOSTI Stroj naredi človeka močnejšega. Stroje pa izdela človek. Preden se pojavijo na papirju, nastanejo obrisi risbe bodočega stroja v iznajditeljevih možganih. Iznajditeljem, konstrukter* Dom kulture v Magadanu jem in znanstvenikom odpira petletka najširša obzorja za njihovo ustvarjal* no delo. Čarodejna palica, o kateri je govora v bajkah, se nam zazdi samo igračka v primeri s tisto močjo, ki jo daje človeku znanost. Kemik spreminja lesene ostružke v bleščečo se svileno snov. Radiotelegrafist, ki se je dvignil z letalom pod nebo, sliši skozi oblake glas tovariša, ki stoji na zemlji. Zdravnik prisili srce, ki se je ustavilo, da spet prične biti in — vrne mrt* vega v življenje. Po človekovi volji menjajo reke svoje struge. Svetilni plin hiti tisoče kilometrov skozi cevi, da bi skuhal mleko za otroka. In v pu* ščavi pričenjajo rasti nove, še neznane rastline. In še in še ... Naša sovjetska znanost je že do sedaj dosegla sijajne uspehe, toda še večji bo njen procvit v bodočnosti. Petletka postavlja pred znanstvenike naloge, da v najkrajšem času prekosijo znanstvene uspehe v tujini. Naši znanstveniki bodo osvojili najtežje in najbolj zapletene panoge znanosti, in vse, kar bodo odkrili, bodisi tajno delitve atomov ali kaj drugega — vse bo uporabljeno v korist ljudstvu, v bla* gor socialistične domovine. Pomislite, koliko znanstvenikov je potrebnih na* ši deželi, kako mnogo veščih ljudi potrebujejo tovarne, kolhozi! Učite se bolje! Sovjetska država stori vse, da bi vam to omogočila. Leta 1950 bo v Sovjetski zvezi na tisoče šol in v njih se bo učilo 31,800.000 otrok. KOT PTICA FENIKS Znana nam je pravljica o ptici Feniksu, ki jo hudobne roke vržejo v ogenj. A ptica ne pogine, temveč se njen pepel spremeni v zlato perje in iz pepela sc spet dvigne prelepa ptica. Strašno opustošenje je prizadejal naši deželi vdor fašističnih divjakov. Mesta in vasi so bile izpremenjene v razvaline, polja in vrtovi v pogorišča. Toda ponovno, kakor ptica iz pravljice, vstaja iz pepela naša prelepa domovina. Po petletnem načrtu ne bomo samo obnovili tega, kar je porušenega, temveč bomo zgradili našo deželo ta* ko, da bo še močnejša in bogatejša, kakor je bila pred vojno. Spet bo ve* ter kakor morje valovil zlata kolhoz-na polja. Konec petletke bomo že pridelali več žita in imeli več kruha kakor pred vojno. V zlatih oblakih prahu se bodo vračale zvečer brezštevilne kolhozne črede in širil se bo topli vonj sveže pomolženega mleka. Število glav govedi se bo v primeri z letom 1940 povečalo za 29 odstotkov, število svinj za 35 odstotkov, število ovac in koz pa za 62 odstotkov. Po starih in na novo zgrajenih želez* niških progah bodo drvele nove, moč* ne lokomotive in električni vlaki. Samo v 24 urah bo preko železnic Sovjetske zveze prevozilo 115 tisoč vagonov. Hiteli bodo vlaki in vozili pše* nico, sladkor in mast iz Ukrajine, bombaž iz Uzbekistana, nafto iz Azer* bajdžana, dišeče limone in pomaranče iz Gruzije, moldavsko grozdje in turk* mensko sadje. Vsaka republika bo zamenjala svoje darove z drugimi republikami — sestrami. Odmev velike izgradnje se bo razlegal od Belega do Črnega morja, od obal Tihega oceana do Karpatskih gora. Če si tudi vi, kakor mnogi drugi otroci, radi zapomnite znamke avtomobilov, vas bodo zabolele oči! Tu bo* do gruzinski, ukrajinski, beloruski av* tomobili. V Gruziji se ustvarja lastna železarska industrija. Sevanski slap bo dal tok za nove kemične tovarne Armenije. V toplem Uzbekistanu se bo z bombažem posejana površina povečala na 956 tisoč hektarov. Petletni načrt predvideva vsestranski razvoj narodnega gospodarstva zveznih repu* publik kot enakopravnih članic velike Sovjetske zveze. NA TISOČE NOVIH HIŠ Mnogo žalosti in trpljenja smo mo* rali preživeti med vojno. Niti ena ka-pitalistična država bi ne mogla prestati take preizkušnje ognja, železa in krvi. Naša družbena ureditev se je izkazala za močnejšo. Zmagali smo pod vodstvom velikega Stalina. Sedaj pa želimo zgraditi življenje, vredno ljudstva — zmagovalca. V inozemskih me* stih hodijo po ulicah množice brezpo* selnih. V inozemstvu prenehavajo z delom tovarne in obrati. Tovarnarji nočejo pristati na izpolnitev zahtev delavcev, ki stavkajo, da bi jim povečali premajhne plače. V naši deželi ni in ne more biti brezposelnosti. V naši deželi se bo zaslužek delovnega ljudstva povečal skupno s povečanjem proizvajalnosti dela. Leta 1950 bo povprečna letna plača delavca in nameščenca za 48 odstotkov prekosila višino plače iz leta 1940. Za svojo plačo bosta lahko naš delavec in naš kolhoznik kupila vse, kar po* trebuje družina. Volne, svile, obutve, masla, sladkorja bo pri nas več ko pred vojno. V najbolj oddaljenih pokrajinah na* še dežele bo v tisočerih hišah zasijala električna luč. Na obronkih mest se bodo med svežim zelenjem pojavile svetle, prijetne hišice. In marsikateri šofer, ki ga bo pot vodila tod mimo, bo presenečen ustavil avtomobil. Kakšen čudež je to! Prostor mi je znan, vozil sem tod mimo pred nekaj dnevi — videl sem polje in gozdiček. A glej, tu je sedaj cela naselbina! Od kod nenadoma vse to? Po petletnem načrtu se ustvarja nova industrijska panoga — tovarniška proizvodnja stanovanjskih hiš. Vsak tovarniški oddelek izgotovi točno po načrtu del hiše. Tovorni avtomobili Gradnja moskovske podzemske železnice bodo prepeljali te izgotovljene dele na stavbišče. Prišli bodo tesarji. Ne bo jim treba niti sekati, niti tesati, niti strugati. Vse je pripeljano, točno izgotovljeno po meri — treba je samo se* staviti. In kakor na dotik čarodejne palice — hišica, sezidaj se! — se bo pojavila, kakor da bi zrasla iz zemlje, nova hiša. Gospod Hudournik si je stesal v planinah malo kočico, kjer je vsako leto preživljal svoj dopust. Nikoli mu ni bilo dolgčas. Letos pa so mu bile namenjene še prav posebno zabavne urice. V vlaku še je kupil malega psič* ka Liska — pravega svojeglavca — s katerim sta kmalu postala najboljša prijatelja. Skupaj sta hodila na izlete, si delila klobase pri kosilu, nabirala drva in jagode ter večkrat pogledala k bližnji pastirski koči, k majerci Ma* ruši, kjer sta vedno dobila sveže, toplo mleko. Vroč poletni dan je bil. Lisko je bil prost, ker je gospodar cepil drva. Odločil se je za obisk pri Maruši. Pa v koči ni bilo nikogar, ne Maruše, ne pastirja Tomaža. Lisko se je naredil kar domačega. Zakaj nekaj ga je prijetno ščegetalo v nosu. Na mizi je stal lonček. Od njega je prihajal prijeten vonj. Toda ne po mieku. Nekaj boljšega je mo« ralo biti. Lisko poskoči na klop. Vonj je bil še lepši in ga je vabil in vabil. Lisko je še enkrat pogledal po Ma* ruši. Ne duha ne sluha o njej. Drzno je poskočil na mizo in vtaknil nos v lonček. »Presneta reč, ričet je v njem in iz ričeta gleda prašičev rilec!« Lisko se je spomnil, da mu je Hudournik strogo prepovedal na mizo. Zapekla ga je vest; kljub hudi skušnjavi je začel omahovati. Tedaj se mu je zazdelo, da je nekaj zaropotalo. Prestrašen je skočil z mize, sedel hinav* sko na prag in čakal. Nikogar ni bilo: ne Maruše ne Tomaža. Le veter je pi* hal; ta je prevrnil prislonjeno skodlo, da je rahlo zaropotalo in Liska ustrašilo. Še je posedel na pragu, toda ričet je vabil. Željno je pogledal na mizo, a se je premagal. Skočil je čez prag in obletel kočo. A se je spet vrnil. Mik rilca v lončku je bil prehud. Lisko je v boju s skušnjavo omagal. Skočil je na klop, s klopi na mizo in takoj vtaknil gobček v lonec. Toda lonec je bil na vrhu zelo ozek. Lisko ni dosegel mesa. Samo nos je vtaknil v ričet. »Kar je, je, sedaj moram do mesa!« S hudim sunkom je porinil glavo v lonec; kar zabolelo ga je, ko je potiskal rob lonca čez ušesa. Hitro je po« grabil rilec ir» dvignil glavo. A smola smolnata! Glava ni hotela iz lonca — z glavo vred je dvignil tudi lonec. Zastonj je otresal z glavo, da mu je brizgal ričet v oči in ušesa. Tedaj pa zaropota pred kočo. Maruša je vrgla na tla butaro suhljadi in stopila na prag. »Le počakaj me, tat pasji!« je zakričala in pograbila šibo ob vratih. Začela je tepežkati Liska, ki se je obupan pognal z loncem na glavi na tla. Nič ni videl in se zato zaletaval na vse plati. Maruša pa je mlatila, kamor je padlo, dokler se ni Lisko zaletel v ste- no s tako silo, da se je lonec razbil in se vsebina pocedila po koči. Lisko je imel vse zapackane oči, a vrata je vendarle našel. Pobegnil je skoznje, kar je sapa dala, in na pragu je ujel še zadnjo na svojo dlako. STE ŽE [SLIŠALI | PIONIRJI Ali veste, kaj je »svetlobno leto«? »Svetlobno leto« imenujemo razdaljo, ki jo preleti svetloba v enem letu. Učenjaki so izračunali, da napravi svetloba v 1 sekundi 300.000 kilometrov. Razdaljo od Lune do Zemlje premeri svetloba v 1,25 sekunde, od Sonca pa prihiti v 8 minutah. Od najbližje zvezde do nas potrebuje svetlo* ba »samo« 4 leta. Najjasnejša zvezda našega neba Sirius je oddaljena od nas 9 svetlobnih let, najbližja zvezda v ozvezdju Veliki voz ali Veliki medved pa 70 svetlobnih let. Tudi devetletna pionirka je bila na Mladinski progi. Malce čudno kajne, da je tudi mala pionirka Marjanca dobila značko »Mladinske proge« in legitimacijo s prelepim nazivom »Mar* janca — graditelj Mladinske proge«. Marjanca je namreč odšla skupno s svojo mamico, ki je kuhala v ljubljan* ski mladinski brigadi na progi Brčko-Banoviči, in tudi pomagala pri delu. Z njej primerno veliko oziroma malo lopato je izravnavala navoženo zemljo, pomagala v kuhinji, največkrat pa je prinašala žejnim in utrujenim mladincem vodo iz oddaljenih studencev. Najmlajša graditeljka Mladinske pro* ge pravi, da tako lepih počitnic še ni doživela. Zakaj sanjamo? Človek misli z možgani. Možgani imajo več delov. Pono* či počivajo skoro vsi deli možganov. Le nekateri so še budni. V njih je še živ spomin na kakšne dogodke. Ta spomin pa navadno ni jasen, ampak je meglen in večkrat pomeša dogodke med sabo. To so sanje. Sanjamo samo, če ne spimo trdno. Tedaj ne sanjamo. Najbolj zmešano sanjamo, kadar možgani na pol dremljejo. Ko sanjamo jasne sanje, tedaj so naši možgani skoro že čuječi in se kmalu zbudimo. Čim manj sanjamo, tem bolj odpočiti vstanemo. Sanje nič ne pomenijo. Le bab* jeverni ljudje mislijo, da so sanje po* membne. Zakaj ne čutimo bolečin pri striženju las? Če se spečemo ali urežemo, čutimo bolečino. To občutijo najprej živci, ki jih je zelo mnogo po vsem našem telesu. Kjer je več živcev, tam je naše telo bolj občutljivo kakor tam, kjer jih je manj. Ti živci povedo na* šim možganom, kaj se je zgodilo s tem ali z drugim delom našega telesa. Kjer ni živcev, tam tudi ni bolečin. Ako hoče zdravnik operirati kak del naše* ga telesa, uspava najprej živce. Uspavani živec ne more povedati možganom, kaj se v njegovi bližini godi, zato med operacijo ne čutimo bolečin. Naši lasje in naši nohti nimajo živcev, zato jih lahko režemo, ne da bi pri tem občutili kakih bolečin. STRIC JOŽA SVOJIM PRIJATELJEM Micika Slugova — Lizika iz Remše-nika pri Železni Kapli. Ne vem, katero ime ti je bolj pri srcu, ali domače ali partizansko, Oboje je lepo, pa ti bom vseeno rekel Lizika. — Lepo je, draga Lizika, da si se po tolikih letih spet spomnila na strica Joža in na njegovi dve knjigi, ki so ti jih pozneje ukradli nacisti. Praviš, da nacistični duh na Koroškem še vedno živi in da te je še pred nedavnim zasmehoval neki nacist, ker si v vlaku brala slovenski list in se s tovarišico pogovarjala po slo* vensko. Kar nič se ne razburjaj zaradi tega, veš, za neumnost ni zdravila. Taki ljudje so pač prespali zadnjo voj* no in zlom nacizma in danes še vedno sanjajo o nemškem gospostvu nad svetom. Pa bodi brez skrbi — tudi oni se bodo nekoč zbudili, če ne prej, jih bo prebudila bridka stvarnost. Želiš, da bi se lahko poslovila od svoje pokojne tovarišice in prijateljice Tatja* ne — Malke Oraže. Spominjaš se vajinih otroških let, ko sta skupno živeli brezskrbno otroško življenje in dora* ščali v dneh, ko so našemu narodu pretili z iztrebljenjem. Kako se je v obeh vzbudila zavest povezanosti z usodo slovenskega naroda in kako sta se znašli na strani naših junaških borcev, ki so se borili za svobodo in zdru* žitev vsega slovenskega naroda. In s svojim pisemcem bi rada počastila spomin svoje prijateljice Tatjane. Tvoja želja je plemenita. Stric Joža pa bi ti rad povedal, da boš najlepše počastila spomin svoje tovarišice, če se boš z vso ljubeznijo in predanostjo borila za pravice in napredek na* šega naroda, kakor bi to storila Tatjana, če bi živela danes med nami. In če bodo vse koroške mladinke na tako plemenit način počastile spomin padle tovarišice, potem njena žrtev ni bila zaman! — Prisrčno pozdravljena! Cilka Breznikova iz Pliberka. Tako prisrčno govoriš o svojem očku, ki so ga nekoč odgnali gestapovci in se nikoli ni več vrnil domov. Ja, stric Joža je bil tedaj s tvojim očkom skupaj v gestapovskih zaporih v Celovcu. Tvoj očka se je rad pogovarjal o svojih dragih doma in tudi o tebi, Cilka, je večkrat govoril. Junaško je prenašal vse trpljenje in neomajno veroval v zmago pravice. Potem so ga odpeljali v Nemčijo in se ni več vrnil. Hudo je to, draga Cilka, posebno za tebe, ker si še majhna. Toda ponosna si lahko na svojega očka, ki kot vzravnan, neupogljiv značaj ni klonil pred gesta* povskim nasiljem in je raje dal svoje žvljenje, kakor pa bi se izneveril zvestobi do svojega naroda. — Potem praviš, da so spet prišli gestapovci in preselili tebe in tvojo mamico daleč To pa sta naši mali prijateljici »Mlade Koroške« Milka in Anica Kušejeva z Blata pri Pliberku v mrzlo tujino. Več kot polna tri leta je trajalo to pregnanstvo, navsezadnje je pa le prišel dan rešitve in povrat* ka v domovino. Praviš, da ste na poti domov verovali v to, da doma ne bo več hudobnih ljudi in da bo življenje svetlo in lepo. Toda še enkrat ste morali doživeti razočaranje. — Sedaj pa pridno hodiš v šolo in prebiraš »Mla- do Koroško« in tudi to, kar stric Joža pripoveduje svojim prijateljem. Veš, da vam želi vsem le dobro in lepo. — Glej, moja mala prijateljica, stric Jo* ža razume tvojo in tvoje mamice bol, ve, da je bilo veliko gorja in da ga še tudi danes ni konec. Pa vseeno, Cilka, se lahko veseliš življenja, saj imaš skrbno mamico, imaš dobre bratce in sestrici in vsi prijatelji »Mlade Koroške« so tvoji prijatelji. Najlepša pa naj ti bo zavest, da bo nekoč tvoje življenje lepše, ker se bo razvijalo v svobodi. Za vse lepo in dragoceno v življenju pa se je treba boriti in mi vsi, tudi ti, mala Cilka, moramo po svojih močeh prispevati, da bo zrna* gala pravica in z njo ljubezen do svobode in do vsega lepega in dobrega. — Iskreno in toplo pozdravljena! Tokrat prejme nagrado za pravilno rešitev ugank in križanke Cilka Breznikova iz Pliberka. Miiiiiiiiiiiiiiiiniimmiiiiniiiii POTOK IN OGLEDALO Ogledalo se je pobahalo potoku: »Jaz sem najimenitnejša stvar na svetu. Kadar se človek postavi pred* me, mu takoj pokažem najmanjši ma* dež na licu!« Potok je zažuborel in odgovoril: »Tudi jaz pokažem človeku najmanj* ši madež, a sem vedno pripravljen, da mu ga tudi speren z lica!« Ba iiske gt