V OBJEKTIVU

Slika 1. Flota jadrnic razreda F5-M je pripravljena za finalni
nastop.

(Foto: Jože Čuden)

Slika 2. Najuspešnejši slovenski predstavnik v skupnem
točkovanju za prvenstvo severnega Jadrana je bil Iztok
Premru na 6. mestu.

(Foto: Jože Čuden)

Slika 3. Slavko Rus s svojim Mustangom P-51 na
modelarskem mitingu v Škofji Loki. Model ima razpon krila
kakor tudi dolžino 2500mm. Poganja ga motor Ouadra
s prostornino 35 cm 3 . Polmaketa je narejena v merilu 1:4.

(Foto: Jože Čuden)

Slika 4. Marko Ptičar, avtor prvega slovenskega »herbija« na
mednarodnem obrtnem sejmu v Celju.

4- 86671

REPORTAŽA

Prvenstvo severnega
Jadrana ’92

Tekmovanje z RV jadrnicami razreda F5-M
3. regata — Portorož, 3. 5. 1992

Kar nekako odmaknjena se nam vča¬
sih zdijo modelarska tekmovanja v Pri¬
morju. O njih se ne sliši in ne piše dovolj,
obiskujejo pa jih le največji ljubitelji. Raz¬
log tiči tudi v tem, da se z vodenimi
jadrnicami razreda M pri nas za zdaj
ukvarjajo skoraj izključno v portoroškem
jadralnem klubu Pirat, kar je glede na
možnosti, ki jih tam imajo, tudi razum¬
ljivo.

Na začetku maja je bil portoroški klub
Pirat organizator zanimivega tekmova¬
nja, tretje regate za prvenstvo sever¬
nega Jadrana. Za skupno uvrstitev je
štelo pet regat, ki so bile poleg te še
v Monfalconeju, Cavazzu, Benetkah in
v Puli. Na prvenstvu sodelujejo pred¬
vsem naši, hrvaški in italijanski mode¬
larji, letos pa so na drugi regati v Ca¬
vazzu nastopili tudi Avstrijci in Švicarji.

Kdor si je vzel čas in se je v soboto, 3.
maja podal v Lucijo, je lahko poleg le¬
pega, sončnega vremena videl tudi zani¬
mivo modelarsko regato, ki so jo doma¬
čini priredili v tamkajšnjem avtokampu.
Tekmovanja se je udeležilo 24 modelar¬
jev iz osmih klubov iz Italije, Hrvaške in
Slovenije. V finalnem nastopu je bil naju-
spešneši Italijan Colautti, član kluba
S.N.A.S. iz Trsta, na drugo mesto, pred

Pogled pod krov jadrnice Benečana Saba¬
dina odkriva zanimivo konstrukcijo meha¬
nizma za upravljanje z jadri.

RV jadrnice v zavoju okoli boje

favoriziranega drugega Tržačana Sca-
qlio, pa se je uvrstil domačin Janko
Gobbo.

Tudi v skupni razvrstitvi točkovanja za
severnojadranski pokal, za katerega so
štele točke vseh petih regat, sta vrh le¬
stvice krojila oba Tržačana, Scaglia in
Colautti, ki sta zasedla prvo in drugo
mesto, tretji pa je bil Benečan Salatnig.
Najboljši od naših je bil Iztok Premru na
šestem mestu pred Bojanom Volčičem
(oba J. K. Pirat Portorož). Člani portoro¬
škega kluba so se tudi ekipno dobro
odrezali, saj so zasedli drugo mesto - tik
za odličnimi Tržačani.

Škoda je le, da je ta atraktivna zvrst
modelarstva razvita le v Primorju. Kdor
si bo želel prihodnjo pomlad ogledati

Italijanski modelar Andreatta pred nasto¬
pom nastavlja še jadra. Trup njegove jadr¬
nice je narejen iz balse.

Urednikov predal

Leto se izteka in ob tem času se
navadno ozremo nazaj na prehojeno
pot, ocenjujemo opravljeno delo, pri¬
merjamo dosežke, ugotavljamo, ali
smo izpolnili obljube, ter načrtujemo
delo za v prihodnje. Za našo revijo to
sicer ne velja povsem, saj prva šte¬
vilka TIMA izide šele, ko se odpro
šolska vrata; pa vendarle. S pripravo
novega letnika smo v uredništvu za¬
čeli že veliko prej, v času počitnic.

Ugotavljamo, da je TIM med bralci
naletel na dober odziv. Kljub temu,
da živimo v težkih časih, ko v marsi¬
kateri denarnici zmanjkuje denarja
za življenjsko pomembnejše stvari
kot je strokovna literatura, število na¬
ših naročnikov, zlasti tistih, ki se na¬
ročajo neposredno na naš naslov,
narašča. V dopisih, ki nam jih poši¬
ljate, prevladujejo pohvalne besede,
med pismi pa je tudi precej takih,
v katerih želite povsem določene pri¬
spevke ali celo načrte, ki smo jih
v preteklosti že objavili. V takem pri¬
meru se potrudimo, da poiščemo so¬
delavca, ki bralcu lahko ustreže s pri¬
spevkom na želeno temo, ali pa v na¬
šem arhivu pobrskamo za iskanim
člankom.

Pred kratkim nam je dolgoletni
bralec sporočil, da odpoveduje re¬
vijo, ker v njej zase ne najde več
dovolj zanimivega; hkrati ugotavlja,
da se celo ponavljamo. Ob tej trditvi
bi se morda lahko malce zamislil, saj
je najbrž pozabil, da je med našimi
bralci precej mladih, ki se jim vsako
leto pridruži še lepo število prav naj¬
mlajših mladih tehnikov. Tem so na¬
menjeni nekateri manj zahtevni pri¬
spevki, ki morda spominjajo na po¬
dobne iz preteklih let.

Pri vsakem prispevku se trudimo,
da vselej spremljamo razvoj tehnike,
nova gradiva, tehnološke postopke,
naprave, orodja in pripomočke ter jih
- če je le mogoče - čimbolj pogosto
navajamo. Obenem si želimo pri¬
spevkov od vseh, ki menijo, da so
sposobni pokazati nekaj novega in
izvirnega, predvsem pa od tistih, ki
so kritični do našega pisanja. S tem
bomo obogatili revijo in zapolnili mo¬
rebitne vsebinske vrzeli.

Na koncu tega kramljanja naj vsem
našim zvestim bralcem zaželim - kot
se ob tem času spodobi - vesele
Božične praznike ter sreče, zdravja
in miru v novem letu 1993, pri listanju
TIMA pa čimveč zanimivega in ko-
ristnega branja. Jot ,

urednik

TIM 4 • december 1992 • 1

MODELARSTVO

Modela tržaških tekmovalcev sta že med
tekmo vzbujala največ pozornosti. Trupa
obeh jadrnic sta laminirana iz tkanine, ki je
kombinirana iz ogljikovih in aramidnih vla¬
ken.

Profil trupa zmagovalne jadrnice

tekmovanje RV-jadrnic razreda F5-M, se
bo pač moral odpeljati v Portorož in pre¬
pričan sem, da mu ne bo žal.

Besedilo in fotografije
Jože Čuden

Uvrstitve v tretji regati - Portorož

1. G. Colautti, S.N.A.S. Trst 37,0 - 2. J.
Gobbo, J. K. Pirat Portorož 34,0 - 3. D.
Scaglia, S.N.A.S Trst 31,3-4. M. Arapov, J.
K. Mornar Split 29,0 - 5. G. Salatnig, C.V.V.
Benetke 27,0

Končni vrstni red točkovanj za jadranski
pokal ’92:

1. D. Scaglia, S.N.A.S. Trst 137,6 - 2. G.
Colautti, S.N.A.S. Trst 104,0 - 3. G. Salat¬
nig, C.V.V. Benetke 101,0 - 4. E. Fonda,
A.S. Nautilago 99,3 - 5. S. Sabadin, C.V.V.
Benetke 95,0 - 6. I. Premru, J. K. Pirat
Portorož 94,6

Končna uvrstitev ekip:

1. S.N.A.S. Trst 269,6 - 2. J. K. Pirat Porto¬
rož 264,9 - 3. A.S. Nautilago 234,6 - 4.
C.V.V. Benetke 228,0 - 5. J. K. Mornar Split
201,3

Model svetovnega
prvaka

Raketa s padalom kategorije S3A

Na zadnjem svetovnem prvenstvu ra¬
ketnih modelarjev, ki je bilo septembra
na Floridi v ZDA, in o katerem smo obšir¬
neje pisali v prejšnji številki TIMA, so
člani slovenske državne reprezentance
dosegli izreden uspeh. Najboljši so bili
v kategoriji raket s padalom (kategorija
S3A), kjer je avtor tega prispevka, član
Astronavtično raketnega kluba VEGA iz
Sevnice, osvojil naslov svetovnega pr¬
vaka. Ekipno so naši reprezentanti v tej
kategoriji raket osvojili 3. mesto. Modeli,
s katerimi so tekmovali, so po načinu
izdelave podobni, razlikujejo pa se v po¬
drobnostih.

Izdelava trupa

Trup izdelamo z navijanjem steklene
tkanine'(30 g/m 2 ) na aluminijast kalup, ki
ga prej tanko premažemo z ločilnim
sredstvom Formula Five. Stekleno tka¬
nino, iz katere bomo navijali trup, odre-
žemovvelikosti43 x 23 cm tako, da pote¬
kajo vlakna v tkanini pod kotom 45°
glede na vzdolžno os modela. To je po¬
trebno zaradi lažjega navijanja glave in
adapterja.

Epoksidno smolo pripravimo v natanč¬
nem razmerju smole in trdilca po navodi¬
lih proizvajalca. Za izdelavo enega trupa
potrebujemo 5 g zmesi, ki jo v velikosti
odrezane tkanine nanesemo na stekleno
podlago in razvlečemo z lopatico ali čo¬
pičem. Tkanino položimo na delovno po¬
vršino, jo enakomerno prepojimo z epok¬
sidno smolo in navijemo na kalup. To
storimo postopno in sproti iztisavamo
zračne mehurčke, ki se pojavijo med
navijanjem. Tkanina zadošča za dve pla¬
sti, presežek pa odrežemo. Potem ko se
trup na sobni temperaturi suši 24 ur, ga
še 15 minut segrevamo v kuhinjski pečici
pri temperaturi 70° C in obrusimo. Naj¬
prej ga brusimo z grobim (št.150), nato
s finim vodobrusnim papirjem (št. 400),
na koncu pa ga še spoiiramo, da dobimo
bolj gladko površino.

Trup snamemo s kalupa tako, da ga
prerežemo na mestu, kjer se bo model
odpiral (75 mm pod vrhom). Z rezanjem
ga poravnamo tudi na spodnjem delu.
S kalupa snamemo najprej glavo, nato
pa še trup. Zaradi lažjega snemanja ka¬

lup vpnemo v primež, vendar pazimo, da
ga pri tem ne poškodujemo.

Izdelava glave

V glavo, ki smo jo naredili skupaj s tru¬
pom, zalepimo cevko iz kosa starega
laminiranega trupa (lahko tudi iz papirja).
Na zgornjem robu jo z zunanje strani
obrusimo, obrusimo pa tudi notranji rob
glave. Vanjo z epoksidnim lepilom prile¬
pimo 15 cm poliestrskega močnejšega
sukanca (sukanec za gumbnice).

Iz 1 mm debelega balsovega furnirja
naredimo dva obroča in vanju izvrtamo
luknji. Cevko z epoksidnim lepilom prile¬
pimo v glavo ter vstavimo obroč, ki ga
prav tako prilepimo.

2 • TIM 4 • december 1992

MODELARSTVO

Kosovnica

TIM 4 • december 1992 • 3

MODELARSTVO

Izdelava stabilizatorjev

Stabilizatorje izrežemo iz 1 mm debe¬
lega balsovega furnirja. Vse površine
poravnamo in obrusimo po robovih, nato
pa vsakega posebej profiliramo z vodo-
brusnim papirjem št. 360. Pri tem pa¬
zimo, da je profil najdebelejši na prvi
tretjini od vpadnega roba. Stabilizatorje
nato površinsko obdelamo. Najprej jih
lakiramo z razredčenim nitrolakom, po¬
tem vsakega posebej obrusimo z vodo-
brusnim papirjem št. 400, sledi pa lakira¬
nje z zmesjo laka in smukca, ki ga prav
tako obrusimo. Na koncu vse še enkrat
prelakiramo z nitrolakom in obrusimo
z vodobrusnim papirjem št. 600. Če že¬
limo imeti povsem gladko površino, sta¬
bilizatorje spoliramo s tkanino iz jeansa.

Preden stabilizatorje prilepimo, s po¬
močjo šablone označimo njihov položaj
na trupu, mesta, kamor bodo prilepljeni,
pa obrusimo z vodobrusnim papirjem št.
150. Stabilizatorje prilepimo z nekaj kap¬
ljicami cianoakrilatnega lepila, stike pa
dodatno utrdimo z epoksidnim lepilom.
Sočasno ob enega izmed stabilizatorjev
prilepimo tudi sukanec za navezavo
(55 cm dolga poliestrska vrvica).

V trup moramo z epoksidnim lepilom
prilepiti še obroč, ki smo ga naredili že
prej. Natančno 17cm pod vrhom trupa
le-tega z notranje strani obrusimo in na
to mesto prilepimo obroč. Na vrhu trupa
izrežemo kvadrat z merami 5x5 mm,
skozi katerega bo molela vrvica deter-
malizatorja, na glavi pa naredimo 5 mm
široko zarezo v cevko. S tem je izdelave
rakete končana.

Izdelava padala

Za padalo je bil uporabljen 0,004 mm
debel mylar (folija z aluminijastim fil¬

mom) s premerom 85cm. Nanj z lepilom
UHU Greenit (lahko uporabimo tudi
druga kontaktna lepila, npr. Neostik SK
101) prilepimo dvanajst 110 cm dolgih
vrvic iz močnejšega tankega sukanca.
To storimo tako, da vrvico najprej polo¬
žimo na folijo, nato pa nanjo v dolžini
20 mm nanesemo tanko plast lepila. Ko
se to posuši, ga potresemo s smukcem.
Enako storimo tudi s celo površino folije,
da se padalo laže in hitreje odpre. Ko je
to narejeno, vse niti poravnamo na
enako dolžino in povežemo v vozel. Iz¬
beremo tri sosednje vrvice, jih ob vozlu
odrežemo, medsebojno združimo in spet
naredimo vozel. Tudi na ostalih osmih
vrvicah naredimo še en vozel, da ostane
dolžina vseh vrvic enaka. Tako smo do¬
bili dva konca, na katera nataknemo dve
70 mm dolgi silikonski cevki z notranjim
premerom 1 mm. Na konec vrvic prive¬
žemo dva obročka s premerom 4-5 mm,
ki ju naredimo iz 0,3 mm debele jeklene
žice. Nanju s cianoakrilatnim lepilom pri¬
lepimo silikonski cevki.

Izdelava determalizatorja

Determalizator naredimo iz gosto ple¬
tene bombažne vrvice, prepojene s hi-
permanganovo raztopino. Hipermangan
raztopimo v vodi in v raztopino potopimo
bombažno vrvico s premerom 4 mm. Ko
se dovolj prepoji, jo na zraku posušimo
ter preizkusimo čas njenega gorenja. Na
vrvico, ki je pritrjena na trup, nataknemo
70 mm dolgo silikonsko cevko in na ko¬
nec vrvice privežemo ribiški sukalec (ve¬
likost 14 ali še manjši) ter nanj prilepimo
silikonsko cevko - vendar tako, da se
sukalec lahko vrti. Okoli bombažne vr¬
vice ovijemo aluminijast trak z merami
10 x 50 mm (aluminijasta folija za peko) in

nanj privežemo obroček s tremi vrvicami
padala ter sukalec. Obroček z osmimi
vrvicami privežemo s čevljarskim sukan¬
cem (ki hitro zgori) na golo bombažno
vrvico. Na koncu vrvico odrežemo na
želeno dolžino.

Priprava modela za let

Za zaščito padala pred odbojnim pol¬
njenjem motorja je bil uporabljen alumi¬
nijast pokrovček, ki ga izrežemo iz alu¬
minijaste folije za peko in oblikujemo na
valju s premerom 29,5 mm. Pokrovček
odrežemo 10 mm pred vrhom in ga vsta¬
vimo z vrhom naprej v trup do obroča.
Nanj položimo še kosem vate.

Padalo zložimo tako, da ga primemo
pri determalizatorju, poravnamo vrvice in
kupolo zložimo v obliko trikotnika. Iztis¬
nemo ves zrak, zapognemo padalo na
prvi tretjini navznoter, na drugi tretjini pa
navzven in padalo zvijemo v valjček.
Tega nato vstavimo v trup rakete. Vrvice
in determalizator zložimo na padalo,
vendar tako, da moli konec determaliza¬
torja, ki ga moramo prižgati, iz rakete.
V glavo rakete zaradi stabilnosti prile¬
pimo še približno 2 g svinca, nato pa jo
nataknemo na raketo. V spodnji del vsta¬
vimo raketni motor (na svetovnem pr¬
venstvu je bil uporabljen češki motor
znamke Delta A 2-6 s premerom
10mm).

Raketa nima vodil, ker je bila izstre¬
ljena z rampe na dotik. Pred Startom
prižgemo še determalizator in raketo iz¬
strelimo. Ko bo vrvica determalizatorja
prežgala čevljarski sukanec, se bo obro¬
ček z osmimi vrvicami odpel, kupola pa¬
dala se bo razprla in raketa bo hitro in
varno pristala

Drago Perc

Prvi slovenski herbi

Nedavno smo v uredništvo dobili pi¬
smo, v katerem nam 12-letni Marko Pti¬
čar pošilja fotografije svojega vozila, ki
ga je krstil za prvega slovenskega her-
bija. Konstrukcija je zares izvirna in za¬
služi našo pozornost. Vozilce vzbuja za¬
nimanje povsod, kjer se pojavi. Marko je
z njim sodeloval na letošnjem celjskem
sejmu, poleg tega pa smo ga lahko videli
tudi na televiziji.

Šestošolec Marko je doma iz Starega
Loga pri Pragerskem in je pravi inovator.
Ko je bil še majhen, je imel avtomobilček
na nožni pogon, in komaj je sedel v šol¬
ske klopi, že si je zamislil podobno vo¬

zilo, ki bi ga poganjal motor. Njegov oče
sprva ni bil preveč navdušen nad sinovo
zamislijo, vendar mu je za čez nekaj let
obljubil pomoč.

V petem razredu je stvar dozorela in
z očetom sta začela zbirati sestavne
dele. Zadnji kolesi je prispeval dedek
s svojega avtomatika, prednja pa so od
starega gokarta. Volan in sedež sta do¬
bila v odsluženi stoenki, srce vozilca pa
je motor mopeda s tremi prestavami.
Celo konstrukcijo sta z očetom naredila
sama. Po dveh mesecih dela je nena¬
vadni avtomobilček zapeljal po maka¬
damski vaški cesti. Odtlej je prava po-

4 • TIM 4 • december 1992

sebnost v ožji in širši okolici. Vozilo je
prvi preizkusil oče, sedaj pa se z njim
vozi predvsem Marko - seveda le po
vaških poteh, saj se po pravi cesti še ne
sme.

Avtomobilček ima za voznikovim se¬
dežem še toliko prostora, da lahko na
njem stojijo kar trije Markovi vrstniki, ki
jih ta rade volje zapelje naokrog. Neka¬
teri med njimi menda že snujejo po¬
dobne načrte. Tudi mama, ki je bila do
načrtov svojih moških družinskih članov

MODELARSTVO

najprej nezaupljiva, sedaj rada sede
v avtomobilček in se s sinom odpelje po
mleko.

Marko pa že razmišlja o novem vozilu.
Načrtuje nekakšen minidžip s petimi pre¬
stavami, ki bo lahko vozil tudi vzvratno,
kar sedanji herbi še ne more. Upajmo,
da mu bo z očetovo pomočjo to uspelo,
pričakujemo pa, da bo herbi našel še
kakega posnemovalca. Če bo vsaj pri¬
bližno tako uspešen kot Marko, bomo
tudi o njem prav radi kaj napisali.

p n U a 1

rUudi

, 111 ? lir , * .UP Ipi.;' 'šiiiiy Viiiilav ViM' M

'• tekmovanje radijsko vodenih modelov motornih čolnov na pogon z elektromotorji
J*  za pokal revije TIM

1,. P-otesI, P,o, e*« JaKsa za*, J«

1. prireditelj fn poKrovnerj: nivi-rev.ja n. protesti: protestna taksa i .

Jt?T S r‘-TŠ  m ' adlh  SSMt T S,T - Pr « 8 ' * pisni obliki se mo,, »*• s n.«. C5KS
teli.TehmSilrazalozbaSIcveaije.d.d., ’p "

2. ,Organizator: D,da«, d.0:0, - Ra- so vlagapiS ** ^

, SNa  d .  .^ssssfe«

f  12- Napade; Zmagovalec v vsaki ka- 7  ^ °T' iena  * uporaba u 'P° lnih  **«roškm,ij*

a Izvajatec: Ornšlvo modelarje, Ljub- »35™ mŽajeTn dime^T 5B

.—.

TLiiDatum Jii.kraj tekmovanja; ji

% ..ij-nedelja, Sž maja; ; ISi93 -atpisU . .

Camping Šobec ttacrncm

i- X ' 5 Tekmovat«; .m« pravdo da*** tekov. En t»

5.  Tekmovalna pravite: Tekmovanje IJ0 °

nrrfotdatn nr> nravilnikn NAVIfnA 7  Hn.  .: „s„„w > j^dltelj, Orga- FSR-E ECO NACIONAL (7 celic)

1  'i  'Ta, ~~ -.:T; '

■ ^8s2b5S»::!:

M

bo potekalo po (iravilnikii NAVIGA z do-

polnili in po Nacionalnem pravilniku. bene odgovornosti za morebitno škodo, s ,adfl <e. ki imajo podvodni pogon z elektromotorjem,

d. ^..0  ::i»a£:ČS“itfe.o :::-:-Zv«-rEb,.:-:.: -.--vJSSc,: .*£::S • 1,2 fZbira "iSterjSOV 2,1 gradnjo mf-dCia IO DO-

fil iJnt-Ki T« .

(6 celic)

6. Kategorije:

FSR-E ECO NACIONAL (6  celic)
FSR-E ECO NACIONAL (7 celic)
FSR-E NACIONAL (12 celic)

polnili7n po Nacionalnem pravilniku HP

nastalo tekt7ipva{pern 1Ci ^mj0elQrn tfj, nji- w

hovi opremi, ter, škodo, ki bi jo tekmo- 1.3 Doajena je uporabe tr,polnih elektromotorjev

vatel S svojimi Tnodeli morda povzročili z navadnimi magneti, prepovedana pa je uporaba

trobim ncrphAm elektromotorjev, kr imajo magnete iz redkih zemtjrniti

ireijim ostjoam. kovto *- ***  '

Po končanem tekmovanju bo demon¬
stracijski nastop .z radijsko vodenimi mo-

1 deli jadrnic, raketami injflloni. JT -• * ...  - 4 iinm r>—A  23 mm J:

7. Začetek tekmovanja: ob 9.00 (regi- 1  Lra » te

straclja od 8.00 do 8.30)

■i

m ^0.

Mi

največ Bedefn:j7).
jev ne sme menja

ob

1 . Zakjjuček tekmovanja: predviaoma  i j^™ fiev)ei

ude,ež '" ,ekniw -i- "f 5  1300 6 Zh^' ,COd ' , ^ h tek0 '’ E,, ‘”



o^vrtrv^ rv, ^ui unjaRizaior leKjnovama/TeK-

_.)Jp|»«3vatcerti:SBlerih ne botfžiirneli te ptifitiiue

Ul- ..... S:*: Trli š:. ;

..movanjvi
■ Dimen)

9. Prijave. ^  ,

Pisne prijave pošljite najkasneje do ček  ‘A nacionalnega pravilnika

m aprila 1993 na naslov:

Uredništvo revije TIM, Lepi pot 6,

61000 Ljubljana fsr-e nacionai

Prijava naj vsebuje ime, naslov tekmo- NAC,ONAL

valca, društvo, kategorijo in številke kri- rtr lLJ° so radijsko v<xter,i  »"od^s čolnov proste
Stalov. gradnje. y ,majo podvoom pogona ataKromotojam.

š- mtk  isiife. JtLt j&l  12  izbira materialov za gradnjo modela^Je nn. ,aa *W  ineo lunr^tcam ecmtrn-.-..

tPhmiiirt AatrHi - Jami  razdate lui-jijic <xt spodnjegs roba lOmm A

TO, Prijavna Taksa znaša 10 DEM (v . T ^TTekmov^ja;

tolarski protivrednosti) na tekmovalca,: . Ca akumulatorji tfirnenzij; a), onjakostranični tiMnii; (Ft; faj aj.-';

poravnati pa jo je treba, pred začetkom 44 mm - 23 mm Jm* ■ JL.  ‘ ri ^ mik - k ' 3» sestavljajo prve m  majbiržie

tekmovanji :. : .;v .•Ak u raui a ttxj e v.wt a flkon a jV 66 dv a na jS t(i 2 ,. v -v.®

Mnrt tolrnm ga „„ „„7 „

--j-- j*'-—■-'- j-'-«  “'“»ioiji  v*-;-

Mod tekom se akumulatorjev ne sme menjavali!

višina BOmm
šmna 80  mm
ibelina maks. 2 mm
razdalja med luknjicami 60M

y  .. f

TIM 4 • december 1992 • 5

Miki je model jadralnega letala, ki se
ga lahko lotijo tudi začetniki. Z malo
truda in pazljivosti pri izdelavi bo dobro
letel in z užitkom pri spuščanju poplačal
vloženo delo.

Orodje in pripomočki

Za gradnjo ne potrebujemo veliko oro¬
dja, pa tudi stroški materiala niso preti¬
rano visoki. Večino potrebnega bomo
najbrž našli kar doma v družinski torbi za
orodje, ostale malenkosti pa dobimo
v modelarskih trgovinah.

A - Orodje in pripomočki za vpenja¬
nje: delovna deska, bucike, lepilni trak

B - Orodje za rezanje: rezljača, gra¬
fični nožek

C - Orodje za vrtanje: vrtalni strojček
ali ročni sveder

D - Orodje za piljenje in brušenje:
pila, brusni papir

E - Pripomočki za lakiranje: čopič,
razredčilo

F - Pripomočki za lepljenje: lepilo
UHU-hart ali podobno

G - Pripomočki za merjenje: 500 mm
dolgo ravnilo, trikotnik

Za vpenjanje potrebujemo ravno in
gladko leseno desko, ki mora biti dovolj
mehka, da lahko vanjo brez težav zabo¬
demo buciko. Površina deske naj bo
taka, da se je lepilni trak dobro prime.
Najbolje se obnese risalna deska, ki je
tudi zelo lahka, tako da jo med delom
lahko hitro in brez napora obračamo. Za
gradnjo preprostejših modelov, kakršen
je Miki, si namesto deske lahko poma¬
gamo tudi z debelim risalnim blokom.
V tem primeru seveda modela med su¬
šenjem ne smemo premikati, saj se po¬
vršina bloka lahko ukrivi in premakne
sestavljene dele.

Za pritrjevanje letvic in reber na de¬
lovno desko navadno uporabimo bucike.
Z njimi prebodemo obrobne dele letvic,
ki jih nameravamo kasneje odrezati. Bu¬
ciko uporabimo na mnogih mestih, pogo¬
sto tudi kot opornik med sušenjem.

Naslednji element za pritrjevanje je
elastika. Potrebujemo elastične trakove
različnih velikosti - od povsem majhnih
s premerom 2 cm do večjih s premerom
okrog 10 cm.

Predvsem pri lažjih modelih si mnogo¬
krat pomagamo z lepilnim trakom. Z njim
začasno prilepimo letvice krila na de¬
lovno desko, nato pa nanje prilepimo
rebra. Žal ima lepilni trak to slabo last¬
nost, da se razteza in premika, zato ga
za tiste dele, ki morajo na delovni deski
stati zares pri miru, ne uporabljamo.

Najprej izdelamo trup letala. Iz 5 mm
debele vezane plošče izrežemo prednji
del trupa ali nos (1) in iz njega izrežemo
prostor za obtežitev. Enake zunanje
oblike sta dve furnirni opiati (2), ki z obeh
strani zapirata prostor za obtežitev. Zad¬
nji del trupa (3) naredimo iz lipove letvice
s prerezom 5x10  mm, ki jo obrusimo
tako, da se na zadnjem delu stanjša na
5 mm. Letvico nalepimo na nos in z obeh
strani nalepimo opiati (2). Trup podlo¬
žimo s ploščico enake debeline, kakršne
so opiate, namažemo z lepilom in obte¬
žimo (risba 1).

Skozi glavo izvrtamo luknjo s preme¬
rom 5 mm in vanjo vlepimo okroglo pa¬
lico (6), ki služi za pritrjevanje krila. Na
zgornji del trupa nalepimo nosilec krila
(4) in (5). Tega izdelamo tako, da na
30 x 115 mm veliko ploščico nalepimo le¬
tvici 3x3 mm. Na zadnji del trupa nale¬
pimo ploščici (7) in (9), ki nosita višinski
stabilizator. Sprednja ploščica (7) ima
s strani utore, v katere z elastiko vpnemo
višinski stabilizator. Lepljenje ploščic (4)
in (7) kaže risba 2.

Posebno pozornost moramo seveda
posvetiti temu, da je nosilec krila pravo¬
koten na trup, saj bo sicer krilo stalo
postrani.

Ploščico (9) obrusimo postrani, tako
da se ji višinski stabilizator dobro prilega.
Smerni stabilizator (8) je izrezan iz 2 mm
debele balse. Prilepimo ga na desno
stran trupa.

Mikijevo krilo je narejeno v obliki črke
V, ena polovica pa je za 18° dvignjena.
Na delovno ploščo z bucikami pritrdimo
glavni letvici (10) in mednju nalepimo
rebra (16), ki smo jih izrezali iz 1 mm
debelega furnirja. Sprednjo (12) in zad¬
njo (13) letvico krila pritrdimo na delovno
desko in zlepimo z rebri. Na zgornjo
stran vlepimo še zgornjo letvico (11), ki
je enakih mer kot spodnja (10).

Obe končni rebri stojita postrani. Utr¬
dimo ju s kotnima ploščicama (24) in
(25) iz 1,5 mm debele balse. Na zunanji
strani krila je nalepljena balsina letev
(23), ki jo obrusimo tako, da je zaključek
krila lepo zaobljen. V stranskem risu ima
zaključna letev obliko rebra.

V sredini krila, torej tam, kjer se obe
polovici stikata, stojita dve močnejši rebri
(15), narejeni iz 1,5 mm debelega fur¬
nirja. Skozi 2 mm velike luknje v njima
bomo kasneje vstavili spojne letvice
(14). (Na tem mestu ju omenjamo samo
zato, da potešimo radovednost najbolj
neučakanih modelarjev.) Preden jih
vstavimo, nalepimo ploščici (19) in (20),
ki sta iz 1,5 mm debele balse. Nanju
navpično nalepimo ploščici (17) in (18),
na kateri bomo naslonili notranje rebro.
Obe ploščici moramo izrezati izredno
natančno in tudi pri lepljenju notranjih
reber (15) moramo biti zelo previdni. Kot,
pod katerim stojita rebri, znaša 9° glede
na navpičnico. Ker so vsi ti deli majhni,
se hitro zgodi, da je kot precej drugačen.
To bomo razočarani ugotovili šele ob
sestavljanju obeh polovic krila. Pri po¬
stavljanju teh reber si zato pomagamo
s šablono, ki je v načrtu označena s črko Š.

Na zgornjo stran krila vlepimo dve bal-
sini ploščici, ki bosta zaščitili zgornjo
ploščo krila pred silo elastike, s katero je
krilo pritrjeno na trup. V luknji vstavimo
še vezni letvici (14) in obe polovici krila
zlepimo skupaj. Na risbi 3 vidimo vse
detajle, ki so povezani s sestavljenjem
krila.

Rebro (15) postavimo s pomočjo ša¬
blone, saj je sicer tako majhen kot nemo¬
goče zadeti. Nekaj detajlov pri gradnji
notranjega dela krila, ki je za sestavo
najtežji, vidimo na slikah 2, 3 in 4.

6 • TIM 4 • december 1992

MODELARSTVO

Risba 4 kaže postavitev ob sestavlja¬
nju obeh polovic krila. Ena stran krila naj
ravno leži na podlagi, drugo pa na skraj¬
nem koncu podpremo z 80 mm visoko
ploščico. Tako bo kot med obema polo¬
vicama krila pravilen.

Prerez B-B prikazuje vse skupaj še
tistim, ki se laže znajdejo na tehniških
risbah. Na njem vidimo, daje treba obru¬
siti sprednjo in zadnjo letvico, da dobimo
ustrezen profil krila.

Višinski stabilizator naredimo iz letvic
s prerezom 3x3 mm (27), (28), (29), (30)
in (31). Letvice odrežemo po načrtu, pri¬
trdimo na delovno desko in zlepimo. Ko
se lepilo posuši, stabilizator snamemo in
ga zlepimo tudi z druge strani. V vogale
konstrukcije vstavimo še dve trikotni
ploščici (26), s katerima jo utrdimo.

Prekrivanje kril

Krilo prekrijemo - kot je to v navadi
v modelarstvu - s tankim japonskim pa¬
pirjem. Tega najprej gladko razširimo in,
če imamo možnost, rahlo navlažimo.
V ta namen je najbolje uporabiti likalnik,

Slika 3

ki spušča paro. Papir navlažimo le toliko,
da se vlakna v njem razširijo in popustijo.
Ko se papir posuši, ga moramo enako¬
merno in gladko napeti. Za lepljenje pa¬
pirja na ogrodje krila uporabimo nitrolak,
ki ga nekoliko razredčimo z nitrorazred-
čilom. Z močneje razredčenim lakom
nato prevlečemo papir, ki se, ko se po¬
suši, močno skrči in lepo napne. Seveda
je posebno pomembno, da je lak nane-
šen enakomerno, saj se sicer ponekod
močneje napne kot drugje.

Prekrivanje vidimo tudi na risbi 5, ki
kaže vrstni red lepljenja posameznih
oblog. V sredini pustimo papir nekoliko
daljši, tako da približno za 10 mm pre¬
kriva tudi drugo polovico krila.

V spodnjo stran glave letala uvijemo
vijak z zakrivljeno glavico (32), ob katero
bomo med spuščanjem pripeli vlečno vr¬
vico. Krilo in višinski stabilizator pri¬
pnemo z elastikama (34), ki ne smeta biti
niti premočni niti prešibki. Prekratka ela¬
stika pretrdo pritiska krilo in ga lahko
poškoduje, prešibka pa mu dopušča, da
se med letom premika in vrti. Risba
6 kaže, kako mora stati krilo na trupu.

Točka T na trupu označuje težišče
letala. Če model podpremo tam, kjer je
narisana puščica, se ne sme prevesiti
niti naprej niti nazaj. Med obteževanjem
podpremo (ali narahlo primemo) letalo
v težiščni točki, da se lahko brez težav
nagiba gor in dol. To kaže risba 7.

V odprtino na sprednji strani letala
vstavljamo majhne svinčene kroglice
(33) toliko časa, da se letalo postavi
v vodoravno lego. Namesto svinčenih
kroglic lahko uporabimo krogle za
zračno puško ali lovske šibre. Za dober
let je pravilna obtežitev še kako nujna.
Premalo obteženo letalo spušča rep, se
dvigne in nato ponovno pade; med letom
z repom niha gor in dol. Preveč obtežen
model pa se prehitro spušča, kar tudi ni
prav. Pravilno obteženo letalo počasi iz¬
gublja višino in ga dolgo spremljamo
v zraku. Vse tri primere kaže risba 8: črta
A prikazuje premalo obteženo letalo,
B pa preveč obteženo letalo; pravilen let
z majhnim kotom padanja prikazuje kri¬
vulja C.

Veliko zabave pri gradnji in uspeha pri
spuščanju.

Rezanje materiala

Glavno modelarsko orodje je vsekakor
rezljača; z njo lahko izrezujemo vse vr¬
ste oblik iz različnih meterialov. Vanjo je
vpeta tanka žagica v obliki lista z zobci.
Za različne materiale moramo izbrati ža-
gico z ustrezno velikostjo zobcev. Ko¬
vine in balso režemo z žagico z majh¬
nimi, za vezano ploščo pa uporabimo
žagico z večjimi zobci. Na uvoženih
vrečkah z žagicami je navadno ozna¬
čena velikost zobcev in material, ki mu je
žagica namenjena. Podajamo tabelo
izrazov v nemščini in angleščini:

Leibe line lipovina

Holz wood les

Aluminium aluminium aluminij

Žagico vpnemo v lok najprej na strani
ročaja, nato pa lok stisnemo in vpnemo
še nasprotno stran. Žagica je pravilno
napeta, če jo s prstom brez težav premi¬
kamo za 1 mm levo in desno. Premalo ali
preveč napet listič bo kmalu počil.

Tanjše plošče balse lahko režemo
z ostrim grafičnim nožkom ali skalpelom.
Pri tem moramo paziti na to, da se balsa

Slika 4

ne cepi pred rezilom skalpela, saj takrat
rez lahko zaide s svoje prave smeri.
Rezilo skalpela mora biti ostro in brez
poškodb, sicer bo rez hrapav in zatrgan.
Lahko se celo zgodi, da se nam balsa
zalomi.

Nož rabimo za obdelavo večjih, trših in
bolj grobih delov. Z njim obdelujemo na
grobo, s skalpelom pa nato popravimo
detajle.

Vrtanje materiala

Vrtanja pri prostoletečih modelih na
srečo ni veliko. Luknja je največkrat le
utor, v katerega potisnemo vezne palice
med levo in desno polovico krila. Pogo¬
sto potrebujemo še eno izvrtino skozi
trup. Skoznjo gre palica, na katero pri¬
pnemo elastiko, ki poveže trup in krilo.

Če imamo vrtalni strojček z nastavljivo
hitrostjo vrtenja, uporabljamo manjše hi¬
trosti. Paziti moramo, da se sveder ne
izmakne vrtini, saj je njen položaj največ¬
krat zelo pomemben. Zato si pogosto
pomagamo še s šablono, ki jo postavimo
nad mesto želene izvrtine, vrtalni stroj¬
ček pa vpnemo v stojalo.

Za vrtanje navadno uporabljamo stan¬
dardne vijačne svedre, ki jih dobimo
v vsaki trgovini s tehničnim materialom.
Najbolj pogoste so luknjice s premeri 2,
3, 4 in 5 mm.

Odvzemanje materiala

Pila se v modelarstvu pogosto uporab¬
lja. Največkrat pride v poštev majhna
fina pila, zelo redko pa uporabimo grobe
pile - rašpe. Za piljenje balse uporab¬
ljamo le fine pile; če moramo odrezati
večji kos balse, uporabimo raje nož ozi¬
roma skalpel. Še pogosteje v modelar¬
stvu uporabljamo brusni papir. Z njim
obdelujemo les na vseh stopnjah - od
začetne do sklepne, pa tudi še po lakira¬
nju. Brusni papir dobimo v najrazličnej¬
ših gradacijah (zrnatostih). Gradacija po¬
meni število brusnih delcev, ki so nalep¬
ljeni na kvadratni centimeter. Čim bolj je
papir grob, tem manjša je ta številka.
Finejšega papirja od številke 400 ne
bomo rabili, zrnatost 40 pa je za grob
brusni papir nekako spodnja, še do¬
pustna meja.

Sašo Avsec

TIM 4 • december 1992 • 7

MODELARSTVO

Pogonski del
motornega čolna

Pogonski del sestavljajo pogonska os,
kardanska vez, vodni vijak in elektromo¬
tor.

Naloga pogonske osi je prenašanje
moči motorja na vodni vijak. Os mora biti
čim krajša in primerno debela, da ne
pride do nihanj in tresljajev. Toga os
mora biti obvezno v simetrali z osjo mo¬
torja; le tako bodo izgube pri prenosu
moči najmanjše. Os namažemo
z mastjo, ki preprečuje trenje osi v drsnih
ležajih in hkrati onemogoča tudi vdor
vode v model. Če ima kdo na razpolago
ustrezno majhne kroglične ležaje, naj jih
vsekakor uporabi.

Modelarji v tekmovalne čolne vgraju¬
jejo dve vrsti osi: toge in prožne. Prve
kaže risba 1, druge pa risba 2.

Prožna os je za izdelavo nekoliko zah¬
tevnejša. Primerna je za hidrogliserje, ki
imajo vodni vijak navadno za zrcalom
(krmo) čolna in ga polovica 'gleda iz
vode. S prožno osjo naj bi vso moč
motorja prenesli v smeri gibanja čolna,
vendar pa zaradi pogosto zelo tanke osi,
ki je debela le približno 1 mm, med vožjo
pride do torzijskega zvijanja osi in s tem
do neenakomernega obremenjevanja, ki
skrajšuje njeno življenjsko dobo. Za mo¬
dele razreda FSR E takšne osi niso naj¬
bolj primerne tudi zaradi trkov modelov.
Togo os lahko naredimo ali kupimo v več
izvedbah.

3 2 1

Risba 3

Preprosto os sestavlja cev (1), dve
medeninasti cevki za ležaj (2) in os (3),
ki ima navadno premer 3 ali 4 mm in je iz
jeklene žice ali srebrnega jekla. Dolžina
ni določena in je odvisna od oblike mo¬
dela, vendar je priporočljivo, da je čim
krajša. Tako je motor bliže težišču čolna,
kar mu omogoča stabilnejšo lego na
vodi.

Risba 4

Zahtevnejšo izvedbo toge osi sestav¬
ljajo kroglični ali sinter ležaji (2), ki jih
vstavimo v izdelano sedišče (4). Tako os
se bolje vrti in ima manjše izgube,

Slika 2

Na slikah 1 in 2 sta prikazana kom¬
pletna pogonska sklopa z motorjema,
osema in vijakoma. Motor na sliki 1 je
povezan s pogonsko osjo prek kardan¬
ske vezi, ki dovoljuje nekoliko manj na¬
tančno namestitev v model. Drugače je
s togo povezavo na sliki 2, ki ne dovo¬
ljuje nobenih odstopanj.

Vez med motorjem in osjo je lahko
toga ali prožna, to pa spet najdemo v ra¬
zličnih izvedbah. Nekaj jih prikazuje slika
3.

Slika 3

Na sliki 3a je prožna vez z vzmetjo, ki
se lahko vrti le v eno smer, sicer bi se
vzmet začela razvijati, na sliki 3b so
prave kardanske vezi, primerne za naše
modele, na sliki 3c pa so kardanske vezi
za močnejše elektromotorje. V modelar¬
skih trgovinah je seveda mogoče dobiti
še druge izvedbe.

Slika 4

Elektromotorji se zaradi težkih razmer,
v katerih morajo delovati (velika obreme¬
nitev, zaprt prostor v modelu, segrevanje
baterij, vroč zrak), močno segrevajo in bi
brez ustreznega vodnega hlajenja go¬

tovo hitro odpovedali. Iz tankostenske
aluminijaste cevke s premerom 3 ali
4mm (na valju enake velikosti kot je
motor) zato naredimo spiralo in jo natak¬
nemo na motor. Vrhunski elektromotorji
za tekmovalne modele čolnov imajo že
vgrajeno vodno hlajenje statorja in ščetk.

Slika 5

Odločilni sestavni element pogon¬
skega sklopa so vodni vijaki, ki moč mo¬
torja spreminjajo v premočrtno gibanje
čolna. Najvažnejša podatka pri vodnem
vijaku sta njegov premer in korak (dol¬
žina, ki jo vrh vijaka naredi pri enem
polnem zasuku). Prvi vijak v zgornji vrsti
na sliki 5 je iz najlona, drugi pa iz z oglji¬
kovimi vlakni ojačane plastike; prvi spo¬
daj je iz medenine in drugi iz aluminijeve
zlitine. Pri ostalih štirih vijakih v vrsti je
od leve proti desni lepo opazen vedno
večji korak.

Izbira ustreznega vijaka za model in
motor zahteva precej razmišljanja in po¬
skušanja.

Slika 6

Elektromotorji so za različne tekmo¬
valne razrede predpisani le okvirno, zato
nam je prepuščena izbira glede na ceno
in zahteve. Prvi motor v zgornji vrsti na
sliki 6 je že legendarni Mabuchi 540, ki je
s svojo sprejemljivo ceno povzročil pravi
razcvet elektromodelarstva na vodi, kop¬
nem in v zraku. Vsi ostali modeli so le
boljše izvedenke predhodnika. Drugi
motor v vrsti ima tako npr. kroglične le¬
žaje, boljši kolektor z večjimi ščetkami,
natančneje je narejen, ima enkrat večjo
moč - in petkrat višjo ceno! Prvi spodnji
motor ima reduktor, ki poveča vrtilni mo¬
ment in zmanjša število vrtljajev. V kom¬
binacijo z njim spada večji vijak, ki ima
večji izkoristek, kar ni slabo; tudi poraba
energije je manjša. Zadnji model na sliki
6 spada v skupino vrhunskih motorjev
s statorjem iz samarij-kobalta, ki daje
izredno močno magnetno polje.

Peter Burkeljc

8 • TIM 4 • december 1992

MODELARSTVO

Naprava za merjenje
vpadnih kotov

V tem prispevku opisana naprava je
namenjena merjenju razlike med vpad¬
nim kotom krila in všinskega stabiliza¬
torja. Če namreč želimo, da bo kak letal¬
ski model dosegel načrtovane letalne
sposobnosti, sta merjenje in točna na¬
stavitev teh kotov obvezna. Te pripo-

\m-S0  —

močke je sicer mogoče kupiti v speciali¬
ziranih modelarskih trgovinah, vendar so
pretirano dragi in zato večini modelarjev
nedostopni.

Z nekaj truda in s komaj omembe
vrednimi izdatki se da tako napravo, ki
omogoča zelo natančno merjenje, nare¬
diti tudi doma.

Izdelava

Potrebujemo kvadraten aluminijast
profil z merami 10 x 10 x 500 mm (za del

1) , 3 mm debelo vezano ploščo (za del

2) in smrekovo letvico s prerezom
10x10  mm. Pri izrezovanju sestavnih de¬
lov si pomagajte z risbo, v kateri so
vpisane vse potrebne mere. Med dela
2.1 in 2.2 zalepimo del 2.3 in za 1 mm
stanjšan del 2.4. Ko se lepilo posuši,
skozenj izvrtamo luknjo s premerom
3,5 mm, skozi katero bomo potisnili
20 mm dolg vijak s krilno matico (del
2.5). Aluminijasta cev se mora natančno
prilegati dobljeni odprtini in se mora
v njej gladko premikati.

Del 3 izrežemo iz 3 mm debele vezane
plošče in nanj s pomočjo kotomera nari¬
šemo stopinjsko skalo. Z dvema vija¬
koma M 3 x 20 mm ga na označenih me¬
stih pritrdimo na aluminijast profil. Na en
konec pol metra dolgega kosa močnega
sukanca obesimo svinčeno kroglico ali
kak drug manjši in težji predmet, drugi
konec niti pa potisnemo skozi slab mili¬
meter veliko luknjico v delu 3 in zavo¬
zlamo.

Uporaba naprave

Model letala, na katerem bi radi opra¬
vili meritve, dobro pritrdimo na desko ali
mizo. Vzdolžna os trupa X mora biti v po¬
polnoma vodoravnem položaju. Napravo
pritrdimo na višinski stabilizator tako, da
del 2 pomikamo po aluminijasti kvadratni
palici in ga s krilno matico utrdimo v po¬
ložaju, ko se zarezi na delih 2 in 3 na¬
tančno prilegata stabilizatorju. Ko se
nitka na delu 3 umiri, s skale odčitamo
vrednost vpadnega kota. Za merjenje
vpadnega kota krila je postopek enak.
Razlika obeh dobljenih vrednosti je
iskana razlika med vpadnima kotoma.

Če ima npr. višinski stabilizator vpadni
kot-1 °, krilo pa+2°, je razlika+ 1 °. V načr¬
tih sta včasih podana oba vpadna kota,
včasih pa tudi samo razlika med njima.
Velikost vpadnih kotov je različna in je
odvisna od zasnove konstrukcije in na¬
mena modela (prostoleteči, RV jadralni,
motorni začetniški, motorni akrobatski,
modeli za letenje ob pobočju itd.).

Po Modellflug International priredil
Otokar Hluchy

Risba 1

Risba 2

TIM 4 • december 1992 • 9

MODELARSTVO

Modelarsko
orodje ( , de »

Modelarsko orodje v svetu že dolgo ni
več samo tisto, kar je bilo včasih - mi¬
zica za rezljanje, rezljača z žagicami in
šilo ali preprost sveder. Vzporedno
s tehnološkim razvojem pravih orodij za
obdelavo lesa, kovin, gradbenih materi¬
alov ter plastike so se v tujih modelarskih
trgovinah najprej začeli pojavljati elek¬
trični in baterijski oziroma akumulatorski
minivrtalniki z najrazličnejšim priborom,
nato pa še žage, brusilniki, stružnice itd.
Vsa ta orodja so namenjena predvsem
modelarjem in maketarjem, poleg njih pa
tudi tistim, ki se poklicno ukvarjajo
z obrtjo, kakršna je npr. zlatarstvo, urar¬
stvo, graverstvo, medaljerstvo, restavri¬
ranje starinskih predmetov in podobno.

Pri nas (z nekaterimi izjemami) s po¬
nudbo takšnega orodja na žalost še pre¬
cej zaostajamo za razvitim svetom, kjer
specializirane trgovine za modelarje,
v katerih je mogoče dobiti ročno in elek¬
trično orodje, pribor, gradiva, načrte,
strokovno literaturo, komplete in še mar¬
sikaj, niso nobena posebnost.

Orodje za začetnike

Nihče ne postane že v enem letu vr¬
hunski modelar in nihče si ne more že na
začetku ukvarjanja z modelarstvom ali
maketarstvom nakupiti vsega orodja in
pripomočkov oziroma si opremiti svoje
delavnice. Največkrat se ta pot začne
z majhnim modelarskim kompletom,
v katerem so mizica za rezljanje, spona,
rezljača z žagicami, ključ za menjavanje
žagic, kotnik, kombinirane klešče, ročni
sveder ali preprost baterijski vrtalnik,
šilo, nekaj izvijačev, nož, čopič, kladivo

Začetniške modelarske komplete je sicer
mogoče dobiti tudi pri nas, vendar je kako¬
vost orodja v njih na precej nizki ravni.

in ponekod še šablona za žaganje letvic
pod kotom 45 in 90°.

Naslednja stopnja so večji kompleti,
namenjeni bodisi prenašanju, bodisi pri¬
trditvi na steno delavnice ali garaže.
V njih so prej naštetemu priboru dodani
še majhen primež, skobeljnik, škarje za
pločevino in žagico za kovine, pila, rašpa
in ponekod včasih tudi komplet svedrov.

Ko se začetniško modelarstvo razvije
v hobi, se pojavi potreba po električnem
modelarskem vrtalniku in priboru, ki mar¬
sikatere obdelavne postopke naredi
lažje oziroma jih sploh omogoči. Uporab¬
nikom so na razpolago kompleti spiralnih
svedrov od premera 0,4 do 3,0 mm, sve-

Lastnikom modelarskih vrtalnikov si res ni
treba delati skrbi, kaj bodo vpeli vanje;
obstaja namreč veliko število vsakovrst¬
nega pribora za najrazličnejše namene in
materiale.

Z majhnimi modelarskimi vrtalniki, ki jih
držimo kot pisalo, lahko ob uporabi poseb¬
nih svedrov graviramo steklo, keramiko,
les in kovino.

dri z različno oblikovanimi diamantnimi
konicami za graviranje v les, barvne ko¬
vine, steklo, keramiko in plastične mase,
majcene medeninaste žične ščetke in
klobučevinasti koluti za poliranje, brusne
in rezalne ploščice s korundnim ali di¬
amantnim prahom, ostrilni brusi in celo
različno oblikovani rezkalni noži s pre¬
meri od 2,4 do 6,5 mm.

Ker so vsi ti dodatki zelo majhni, jih je
mogoče uporabljati le v modelarskih vr¬
talnikih, pa še tam je treba biti zelo paz¬
ljiv. Ne glede na to, kakšen nastavek
uporabljate, ga je treba vedno dobro
vpeti v glavo vrtalnika in z njim delati 1
pazljivo ter z občutkom. Čeprav so trni in
stebla večine nastavkov iz jekla, se pri
preobremenitvah ali napačni uporabi
lahko zlomijo. Sliši se morda smešno,
a je vendarle res; tudi poškodbe z mode¬
larskim orodjem so lahko precej hude,
zato je treba biti pri delu z njim pazljiv.

Modelarski vrtalniki in priključki

Vrtalniki so v modelarstvu brez dvoma
najpogosteje uporabljano orodje. Bolj
znane tovarne, kot so MINICRAFT,
PROXXON in BOHLER, izdelujejo več
različnih izvedenk vrtalnikov. V grobem
jih lahko razdelimo najprej na električne
in baterijske oziroma akumulatorske,
prve pa še glede na napajanje: nepo¬
sredno iz omrežja (220 V izmenične na¬
petosti) ali prek usmernika (12 do največ
24V enosmerne napetosti).

Naslednji podatek, ki je pomemben, je
moč motorja. Ta se pri modelarskih vrtal¬
nikih giblje od 20 do 100W, odvisna pa
je od tega, kakšnim opravilom oziroma
obremenitvam je orodje namenjeno, ko¬
likšen navor se zahteva od njega, koliko
vrtljajev v minuti (od 10000 do 20 000)
naj naredi in kolikšen je zev čeljusti vpe-
njalne glave. Razlike so tudi v obliki
ohišja: nekateri modeli so takšni, da jih
držimo v roki kot debelejše pisalo, drugi
pa imajo pištolni ročaj. Ta je seveda
neprimerno manjši kot pri pravih električ¬
nih vrtalnikih.

Posamezne tovarne pazijo na to, da
se čimveč njihovih vrtalnikov prilega po¬
sebnim držalom, ki jim povečujejo mož¬
nosti uporabe. Tako je mogoče dobiti
navpično stojalo (ki ga elektroniki upo¬
rabljajo pri vrtanja luknjic v tiskana vezja)

Na tej stružnici, ki je narejena za 100-vatne
MINICRAFTOVE vrtalnike, je mogoče stru¬
žiti predmete z največjo dolžino 190 mm in
največjim premerom 25 mm.

10 • TIM 4 • december 1992

MODELARSTVO

in vodoravno stojalo (ki lahko služi kot
čelni brusilnik ali celo kot majhna struž¬
nica za les), razvili pa so tudi poseben
nastavek za vrtanje pod pravim kotom in
stojalo, v katerega je mogoče pritrditi
vrtalnik. Vanj potem lahko vpnete brusni
kolut ali skoraj meter dolgo gibljivo os
z vpenjalno glavo na koncu. Z obema
dodatkoma je omogočeno delo na težko
dostopnih mestih obdelovanca. Zani¬
miva je tudi izvedba modelarskega nad-
rezkarja. Pri MINICRAFTU so ubrali pre¬
prostejšo pot in so naredili le poseben
podstavek za več različnih vrtalnikov, pri
' i  PROXXONU pa so zasnovali samo¬
stojno orodje, s katerim je zaradi 100-
vatnega motorja in elektronskega na-
; stavljanja števila vrtljajev od 3000 do
15 000/min mogoče že povsem resno
delati tudi zahtevnejše stvari.

Modelarske električne žage
in brusilniki

Žaganju vezane plošče, balse in fur¬
nirja, pa tudi večjih kosov lesa in celo
kovin ter plastike se v modelarstvu in
maketarstvu nikakor ne moremo izogniti.
Kdor je že kdaj delal kak večji model ali
maketo, je najbrž obupaval nad dolgo¬
trajnim in duhamornim izrezljavanjem
velikega števila sestavnih delov. Z elek¬
trično modelarsko rezljačo gre takšno
delo neprimerno hitreje od rok, poleg
tega pa so vsi rezi res pravokotni. Poz¬
namo dve vrsti modelarskih električnih
rezljač: prva deluje na principu dobro
vležajenega ekscentra na osi motorja, ki
povzroča premikanje žaginega lista gor
in dol, pri drugi vrsti pa je uporabljen

elektromagnet, ki je nameščen pod de¬
lovno mizico stroja. Močno magnetno
polje priteguje in spušča kotvico, ki jo
vzmet potiska navzgor. Skupaj s kotvico
se pomika tudi žagica in tako nado¬
mešča naše (včasih že kar boleče) gibe
roke z rezljačo gor in dol.

V tujini je mogoče dobiti več različnih
izvedb električnih rezljač-od preprostih,
namenjenih začetnikom, do povsem pro¬
fesionalnih, s kakršnimi je mogoče ža¬
gati les do debeline 50 mm, plastiko do
debeline 15 mm in barvne kovine (baker,
medenino, aluminij) do debeline 5 mm.
To seveda še ni vse. Nekateri modeli
imajo celo možnost nagiba delovne mi¬
zice do kota 45°, kar pomeni, da jih
lahko s pridom uporabljajo restavratorji,
izdelovalci okvirov in drugi mojstri.

Poleg električnih rezljač obstajajo tudi

Rezljanje vezane plošče je z električno rez¬
ljačo firme HEGNER prava zabava, to oro¬
dje pa je uporabno tudi za žaganje plastike
in barvnih kovin.

Nekatera izmed MINICRAFTOVIH modelarskih orodij: levo spredaj je 100-vatni vibracijski
brusilnik z brusilno površino 70 x 50 mm, ki se premika s 34000 tresljaji v minuti, na
desni je 100-vatni vrtalnik z zevom čeljusti vpenjaine glave 0,4-6,0 mm, v sredini je 60-
vatna vbodna žagica, desno zadaj pa 100-vatni čelni brusilnik, katerega brusilna plošča
doseže 17000 vrtljajev v minuti. Vsa ta orodja so narejena za enosmerno napajalno
napetost 9-18 V, ki jo zagotavlja poseben univerzalni usmernik v zgornjem levem kotu
slike. Vanj vgrajena elektronika omogoča nastavitev hitrosti oziroma navora priključenih
orodij.

modelarske krožne in vbodne žage.
Prve so namenjene predvsem žaganju
letvic in trakov balse ali furnirja oziroma
razrezu večjih plošč modelarskih gradiv,
druge pa so uporabne za grobe razreze
letev ali večjih kosov smrekovine, lipo-
vine ali balse, ki jih pri svojem delu rabijo
predvsem maketarji.

Ker se cene nekaterih kakovostnejših
modelarskih orodij včasih že močno pri¬
bližajo cenam pravih obdelovalnih stro¬
jev, si njihov nakup lahko privoščijo le
tisti, ki se z modelarstvom ali kako po¬
dobno dejavnostjo ukvarjajo poklicno.

Izdelovalci električnih orodij za mode¬
larje so razvili tudi brusilnike, saj je bru¬
šenje pri nastajanju modela ali makete
eden izmed neizogibnih postopkov. To
opravilo si lahko sedaj olajšate (seveda
s tem nekoliko olajšate tudi denarnico)
z nakupom čelnega, vibracijskega ali
tračnega brusilnika. S čelnim brusilni¬
kom lahko ostrimo modelarsko orodje
(svedre, nože, dleta itd.), ravnamo in
oblimo robove ter še marsikaj. Žal ga ne
moremo uporabiti za delo na modelu ali
maketi, saj mora biti strojček pritrjen na
mizo.

To pomanjkljivost odpravljata vibracij¬
ski in tračni bursilnik, ki ju zaradi majh¬
nega ohišja lahko držimo v roki in z njima
obdelujemo robove in ploskve na mo¬
delu. Njuna uporaba je seveda širša, a je
odvisna od potreb in iznajdljivosti upo¬
rabnika. Izdelovalci teh orodij skrbijo, da
je mogoče dobiti brusilne trakove in liste
različnih zrnatosti.

(Nadaljevanje prihodnjič)

Matej Pavlič

Modelarji, maketarji, elektroniki, gra¬
verji, ličarji, oblikovalci, restavratorji,
urarji, izdelovalci nakita, finomehaniki
in drugi! Pri nas lahko kupite precizna
električna orodja in pribor tovarne

• električni vrtalniki (40-100 W)

• krožne in vbodne modelarske žage

• vibracijski in čelni brusilniki

• usmerniki, stojala in pribor

• kompleti za modelarje in graverje

It

tehnotrade

Pražakova 6, 61000 Ljubljana
Tel.: 061/317-555, fax: 061/311-453

TIM 4 • december 1992 • 11

MAKETARSTVO

Šola plastičnega

maketarstva (5. del)

Obdelovanje plastičnih materialov

Z nakupom plastične makete smo mi¬
mogrede pridobili tudi neizčrpen vir do¬
datnih materialov v obliki plastičnega
orodja, na katerem se držijo vbrizgani
sestavni deli.

Novejše makete se odlikujejo po pre¬
cejšnji natančnosti in bogastvu manjših
detajlov, ki jih najdemo tudi na tistih delih
letal, ki po končanem sestavljanju kon¬
čajo v notranjosti letala. Vedno ni bilo
tako. Nič nenavadnega ni bilo, če je bila
glava pilota kar zlita s trupom letala in
pokrita z debelo, slabo presojno kabino.
Preprosta plošča z instrumenti in po¬
sebni pilotski sedež sta bili že odraz
posebne pozornosti proizvajalca in se¬
stavne dele pilotske kabine si zlahka
preštel na prste ene roke. Časi so se
spremenili, cene pa tudi. Za precej več
denarja namreč dobite večjo ponudbo
raznih manjših sestavnih delov, ki pa
konec koncev še vedno puščajo obilico
možnosti za dodatne dopolnitve. Kako
se lotiti najbolj zahtevnih dopolnjevanj,
bo predmet naše šolske ure v prihodnji
številki, tokrat pa bomo spoznali nekaj
tehnik, ki jih bomo potrebovali v nasled¬
njih poglavjih.

Za končano maketo ostaja plastično
ogrodje, ki ga navadno zavržemo, ven¬
dar vam priporočamo, da shranite daljše
ravne dele in svojo zbirko dopolnite
z različnimi barvami takega materiala.
Že sam profil plastičnih palic je primeren
vir za izdelavo okroglih in ovalnih delov,
z brušenjem in strganjem pa dobimo še
ostale želene profile. Če boste s skalpe¬
lom zarezali v debelejšo palico, se bo
odrezani del ukrivil, kar lahko izkoristite
tam, kjer potrebujete npr. pokrov rezer¬
voarja za gorivo na ovalnem trupu letala.
Če pa želite popolnoma raven del, boste
morali uporabiti nazobčano britvico ali
tanko žago.

Iz plastičnih cevi lahko naredite raz¬
lično dodatno oborožitev - seveda upo¬
števajoč pravo merilo, v katerem je nare¬
jena maketa. Vseeno pa vas moramo
opozoriti na različne lastnosti plastičnih
materialov, ki jih uporabljajo izdelovalci.
Mehkejša plastika je prijetnejša za obde¬
lovanje, v trši plastiki in debelejših
ogrodjih pa se v notranjosti pogosto

Oster skalpel zagotavlja rez brez poškodb.
Preostanek plastike lahko koristno upora¬
bimo za izdelavo tanjših niti in cevčic.

v —

Ob brušenju stičnih ploskev moramo pa¬
ziti na površinske detajle. Ameriška firma
Monogram je značilen proizvajalec maket
z reliefnimi detajli, ki jih lahko hitro poško¬
dujemo.

Odstranjevanje že strjenega lepila in stop¬
ljene plastike na stičišču obeh polovic
trupa letala

skriva zračni žleb, ki ob močnejšem priti¬
sku povzroči, da odrezani del poči.

Vašo ustvarjalnost lahko razživite ob
toplotnem obdelovanju plastičnih niti.
Z malo vaje in ob obilici potrošnega ma¬
teriala se lahko hitro naučite preproste
tehnike, ki vam omogoča izdelavo skoraj
vseh želenih oblik.

Nad plamenom sveče počasi in posto¬
poma segrevamo plastično nit. Če jo
primaknemo preblizu plamena, se bo
vnela ali pa le namehurila in povesila.
Z naglim odmikom od plamena in hlaje¬
njem v vodi ali pa kar s pihanjem boste
naključno nastale oblike lahko izkoristili
kot podlago za sestavne dele, s segre¬
vanjem koncev plastične palice in s priti¬
skom razgretega dela ob podlago pa
boste dobili gobaste oblike.

Najuporabnejši izdelek so plastične
niti različnih debelin, ki jih naredimo
tako, da zmehčano plastiko raztegnemo
in ohladimo. Debelina niti je odvisna od
debeline segrete plastične palice in hi¬
trosti raztezanja. Če želite tanko in ravno
nit, uporabite tršo plastiko in jo po razte¬
zanju takoj položite na ravno podlago,
sicer se bo ukrivila.

Ker se pri raztezanju profil osnove
ohranja, lahko to izkoristimo pri izdelavi
trdnostnih vezi na starejši dvokrilnih leta¬
lih, ki so imele aerodinamičen profil.
Teže je ohraniti štirikotne oblike, zato
take profile raje naredimo tako, da od
kosa plastične folije ustrezne debeline
odrežemo trakove.

Tanke niti lahko nad plamenom pre¬
oblikujemo še naprej. Ob kratkotrajnem
primiku k plamenu se bo plastika znova
ogrela in skrčila v kapljičasto obliko, ki se
bo po hitrem odmiku rahlo povesila.
Tako lahko naredimo uteži, ki so na
smernih in repnih krilcih pri letalih pre¬
prečevale nastanek flaterja. Tanjša je
nit, debelejša bo okroglina na njenem
koncu - če vam seveda nit ne bo prej
zagorela. Bodite pazljivi, kajti plamen
šine po tanki plastični niti kot po zaži-
galni vrvici.

Na letalih manjših meril so razni deli
kovinskih ogrodij, kot npr. lafete letalske
oborožitve, slabo odliti in jih je treba
narediti iz plastičnih niti. Aluminijasta cev
ali kar navaden svinčnik sta podlaga,
okoli katere lahko navijemo še vročo
plastično nit. Postopek terja več vaje kot
prej opisano izdelovanje ravnih niti. V ta
namen napol segrejemo daljši kos pla¬
stične niti primerne debeline in jo zač¬
nemo raztegovati šele okrog podlage.
Za debelejše krožne oblike boste zmogli
le en zasuk za 360°C, pri tanjših profilih
pa vam priporočamo, da si segrejete
konec debele plastike, ki jo primete s ko¬
nico pincete in nato krožno navijate nit
okrog podlage. Za krog, ki ga potrebu-

12 • TIM 4 • december 1992

MAKETARSTVO

jete za radijsko anteno na letalu, bo
treba poskusiti večkrat; šele potem se
vam bosta posrečili pravilna oblika in
debelina.

Po lepljenju nespretno dodano tekoče le¬
pilo, ki je sicer steklo v razpoko, zaradi
prevelikega čopiča pa tudi na površino,
kjer je povzročilo prikazano razjedo

Različna oprema na stenah pilotske ka¬
bine je narejena iz različnih kosov plastike,
ki smo jo toplotno preoblikovali v cevi in
ročice.

Trdnostne vezi na maketi boeinga P-26
peashooter v merilu 1:32 so narejene iz
posebno profilirane predloge, ki smo jo
segreli nad svečo, preden smo kos pla¬
stike raztegnili v žico primerne debeline.

Pozorna plastika, ki se odlikuje po po¬
sebni žilavosti nad plamenom, navadno
otrdi v tanko in trdno nit. S segrevanjem
bo konec take niti odebelel in ga lahko
uporabite za luči na koncu kril ali na
vrhovih repnih površin, debelejša pro¬
zorna plastika pa se bo izoblikovala
v gobasto obliko, ki nam lahko služi za
izdelavo reflektorjev na letalih in njiho¬
vem podvozju.

Za izdelavo raznih ročic v pilotski ka¬
bini bomo uporabili tanek trak, ki ga na
koncu segrejemo in tako oblikujemo
v krogličast ročaj. Še toplo plastiko lahko
upogibamo v želene oblike.

Tudi lepila so lahko svojevrstno obde¬
lovalno orodje. Tanki niti iz črne in ru¬
mena plastike spletemo in nanju s čopi¬
čem nanesemo tekoče lepilo, ki se bli¬
skovito zaleze v pore med njima. Dob¬
ljeno črno-rumeno kombinacijo lahko
uporabimo za vzvode, ki aktivirajo kata¬
pultni sedež v kabini. Dokler lepilo deluje
na tanko plastiko, boste nit zlahka obli¬
kovali v želeno obliko.

Različna ostrina rezila vam ob strga¬
nju ustvarja naključne oblike ostružkov.
Poskusite jih razvrstiti in shraniti, saj
vam bodo lahko kdaj prišli prav.

Še tako izvrstno izdelana plastična
predloga ne omogoča stika dveh delov,
ki bi ne puščal sledov v obliki tanke
razpoke. Plast kita to pomanjkljivost sko¬
raj vedno rešuje, vendar pa je razpoke
mogoče popraviti tudi z brušenjem robov
obeh delov. Značilen primer je stik obeh
polovic trupa letala. Roba se najprej lo¬
timo z ostrim skalpelom, s katerim odre¬
žemo vse že dobro posušene strdke le¬
pila in plastike. Stični rob nato ostrgamo,
če nam detajli na površini to dovoljujejo.
Sledi grobo suho brušenje z brusnim
papirjem velike zrnatosti. Delo zaklju¬
čimo z mokrim brušenjem s papirjem
zrnatosti, ki je večja od 600.

Svojevrstno težavo pomeni graviranje.
Preprosteje rečeno je vsako letalo s ko¬
vinskimi ploščami preoblečeno ogrodje
in povsem netočni so površinski detajli
na maketah, kjer se stični robovi med
oplatami ponazorjeno z dvignjeno črto
namesto z vdolbenim tankim kanalom.
Na maketah v merilu 1 .12  je še tako
tanka zareza premalo pomanjšana raz¬
poka med dvema ploskvama. Slab mili¬
meter debela reža na pravem letalu bi
smela na maketi meriti le 0,014mm in bi
bila zato skoraj nevidna. Površinska
struktura letala je tako nekoliko bolj po¬
udarjena na maketah v manjšem merilu,
da bi pričarala vse tisto, kar človeško
oko zlahka opazi na letalu v naravni
velikosti. Graviranju bomo posvetili po¬
sebno nadaljevanje, v prihodnji številki
pa se bomo lotili gradnje notranjosti le¬
talskih maket. mja Mgrušk0

Medvedji

ringaraja

Pred Božičem in Novim letom ste
vedno strašansko zaposleni. Toliko
stvari je še treba postoriti... Na praznični
večer se vedno najde kaka malenkost,
na katero smo popolnoma pozabili. Če
boste po naključju pozabili kupiti
okrasne trakove za jelko, si lahko hitro
pomagate z medvedjim ringarajem, ki ga
izrežete iz barvnega ali svetlečega ko-
lažnega ali darilnega papirja.

Papir razrežite na 5 cm široke in čim
daljše trakove. Zgubajte jih v 5 cm široko
harmoniko. Iz tršega papirja ali šelesha-
merja si pripravite šablono po risbi. Med¬
vedka s pomočjo šablone prerišite na
začetno stran harmonike, naguban trak
trdno stisnite in izrežite medvedka po
obrisih. Harmoniko raztegnite - in naš
medvedji ringaraja je tu!

Alenka Pavko-Čuden

TIM 4 • december 1992 • 13

RADIJSKO VODENJE

Polnjenje Ni-Cd
akumulatorskih
baterij

Tekmovanja brodarskih modelarjev
v pretekli sezoni so zopet pokazala, da
je za marsikateri uspeh ali neuspeh od¬
ločilen akumulator oziroma njegovo sta¬
nje. Tako je bilo nekaj tekmovalcev ob
dober rezultat samo zato, ker niso znali
pravilno napolniti baterij že pred startom
aii pa kasneje v finalu. Da bi bila naloga
še težja, so se v zadnjem času pojavili
novi tipi baterij, ki se obnašajo drugače
od doslej znanih. V krajši seriji bomo
zato v TIMU opisali skrivnosti hitrega
polnjenja baterij, si ogledali važnejše vr¬
ste posameznih tipov in obenem pred¬
stavili tudi polnilce, primerne za samo¬
gradnjo.

Na terenu moramo hitro polniti baterije
zato, ker smo pač v časovni stiski in
klasično polnjenje ne pride v poštev. Po¬
leg tega so nove baterije večjih kapacitet
(1,7-1,9 Ah) narejene tako, da dajo vse
od sebe le pri ustrezno izvedenem hi¬
trem polnjenju. Postopkov hitrega pol¬
njenja je seveda več. Večino boljših ti¬
pov baterij lahko napolnimo že v pol ure,
kar je za večino tekmovanj dovolj, prak¬
tične izkušnje pa kažejo, da s tem ni
dobro pretiravati; sam raje polnim eno
uro, če le imam čas. Pri hitrem polnjenju
je treba upoštevati še nekaj »zlatih« pra¬
vil. Hitro namreč lahko polnimo le hladne
in prazne akumulatorje. Temperatura je
izredno pomembna, saj pregrete baterije
lahko celo raznese. Več o tem v nadaje-
vanju pri posameznih tipih polnilcev.

Ker hitro polnjenje izvajamo na terenu,
to pomeni, da je izvor energije 12-V mo¬
delarski ali avtomobilski akumulator,
zato so tudi polnilci prilagojeni temu viru.

Hitro polnjenje prek žarnice

Polnjenje prek žarnice je eden izmed
najstarejših in najpreprostejših načinov.
Dolga leta so uporabljali to stabilizacijo
toka tudi najpomembnejši proizvajalci
elektronike. Vezava (za naš primer) je
prikazana na risbi 1.

+ o—

12 V

12 V

Ni Cd
^- 6 do 7
celic

— o-—

Risba 1: Polnjenje prek žarnice

Žarnica na žarilno nitko ima to dobro
lastnost, da se tok skoznjo le malo spre¬
minja z napetostjo. Za primer sem izme¬
ril tri značilne avtomobilske žarnice: SO¬
VI/ (H4 - dolga luč), 40-W (žaromet
- kratka luč) in 21-W (zavorna luč). Iz¬
merjene karakteristike so na risbi 2.

Z 12-V izvorom lahko polnimo baterije
do 7 celic. Glede na to, da ima prazna
celica 0,8 V, polna pa 1,5V, se giblje
napetost baterije v precejšnjem razponu.
Za 6 in 7 celic je podana v tabeli 1.

Tabela 1

S preprostim računom lahko ugoto¬
vimo, da bo napetost na žarnici 3,0-7,2 V
(za 6 celic) in 1,5-5,6 V (za 7 celic) za Ni-
Cd baterijo. Tako lahko iz diagrama na
risbi 2 določimo tudi tok za posamezen
primer. Za posamezne tipe žarnic in sta¬
nje baterij ga podaja tabela 2.

Tabela 2

Količino naboja (v amperskih urah)
pomeni zmnožek toka in časa polnjenja.
Tako je zmnožek toka 2,4 A in časa pol¬
njenja pol ure 1,2 Ah. Kapaciteta baterij
je seveda podana v Ah in iz podatkov
tabele 2 takoj naredimo tabelo 3, v kateri
bomo izračunali potreben čas polnjenja
za posamezne kapacitete (v minutah).

Tabela 3

To so bili seveda podatki za idealen
primer, vedeti pa moramo, da je treba
Ni-Cd baterijo napolniti s približno 40-
-60% več energije, kot pa je dobimo iz
nje. To pomeni ustrezno podaljšati čas
polnjenja.

Hitri polnilec TIM CL

Vsi si želimo kar najboljših in pametnih
polnilcev, ki bi delovali v slogu »priključi
in pozabi«. TIM CL je tak, če si lahko
privoščimo programsko uro, sicer pa je
to preprost in cenen polnilec, ki ne zah¬
teva elektronike. Vsekakor ima možnost
baterijo tudi izprazniti, saj vemo, da
smemo hitro polniti le prazne baterije.
Srce polnilca je 12-V avtomobilska žar¬
nica (po izbiri iz tabele 2).

Za začetek si oglejmo risbo 3, ki prika¬
zuje vezalni načrt polnilca.

@ura

a

Baterijo polnimo in praznimo prek žar¬
nice. Vso »avtomatiko« sestavlja rele A,
ki je prek upora R na poseben način
vezan vzporedno z žarnico. Ko priklju¬
čimo baterijo, se ta začne takoj polniti
prek žarnice. No, baterijo moramo naj¬
prej izprazniti in praznenje sprožimo

14 • TIM 4 • december 1992

RADITSKO VODENJE

s pritiskom na tipko T. Rele pritegne in
preklopi svoj kontakt v desno. Skozi žar¬
nico začne teči tok in rele se sedaj »drži«
sam, čeprav smo tipko že spustili. Za to
poskrbi baterija, ki jo praznimo. Rele bo
držal toliko časa, dokler napetost na ba¬
teriji ne bo padla na predpisano vred¬
nost, ki smo jo določili z vrednostjo
upora R. Nato bo rele preklopil in čez
isto žarnico se bo začel cikel polnjenja.
Na žarnici je sedaj res neka napetost, ki
pa je premajhna, da bi rele znova priteg¬
nil, zato se baterija lahko nemoteno
polni. Koristno je imeti tudi programsko
uro s kontaktom, ki po nastavljenem
času (glej tabelo 3) prekine polnjenje.
Vzporedno s kontaktom lahko vežemo
3-W žarnico, ki služi za znak, da je pol¬
njenje končano, obenem pa pošilja v ba¬
terijo manjši tok za dopolnjevanje. Vtis
naredi tudi brenčač, saj je zvočni signal
v direndaju tekmovanja še najbolj prodo¬
ren.

Žarnico izberemo iz tabele 2. Po želji
uporabimo kar dve (60 W in 21 W) in
preklopnik, da imamo več možnosti.
Sam sem uporabil model H4, pri kate¬
rem je nitka za kratko luč pregorela,
dolga pa je še delovala.

Rele naj bo avtomobilski (12 V/100
Q  z 20-A preklopnim kontaktom. Rele
sam pritegne kotvo pri 6 V, spusti pa pri
3 V. S 100-Q preduporom spusti pri 6V,
kar ustreza napetosti praznenja za 7 Ni-
Cd celic. Za 6 celic je vrednost manjša;
znaša le 68 Q. Takrat rele spusti pri
4,9 V.

Izbira tipke ni kritična, saj ni obremem-
njena z večjimi tokovi. Nasprotno pa
mora programska ura prenesti tok 3 A.
V sili (beri finančni stiski) se uri lahko tudi
odpovemo, vendar moramo takrat res
paziti, da se baterije pri polnjenju ne
bodo preveč segrele.

Predlagam, da polnilec vgradite v ve¬
liko škatlo z odprtinami za dobro hlaje¬
nje. Avtomobilske žarnice se namreč se¬
grevajo in hlajenje je obvezno. Eno
samo polnilno mesto je za modelarja
navadno premalo, zato jih je v isti škatli
bolje narediti več, krmilimo pa jih z eno
programsko uro. Takrat uporabite še en
rele (npr. Iskrin PR 35 z 12-V navitjem in
tremi preklopnimi kontakti). Vezava je
skicirana na risbi 4.

Stikalna ura vklaplja rele A, ki s svojimi
tremi kontakti vključuje polnjenje na pr¬
vih treh polnilnih mestih. Vzporedno
z vsakim kontaktom sem vezal žarnico
12 V/3 W za dopolnjevanje. Vzporedno
s kontaktom ure je vezan 12-V piskač, ki
ga po potrebi izključim s stikalom S1, da
ni preveč vsiljiv. Prvo polnilno mesto
sem namenil bateriji s sedmimi celicami,
drugo bateriji s šestimi, na tretjem pa
imam stikalo S2, s katerim izbiram 6 ali

7 celic. Ker sem imel v ohišju še dovolj
prostora, sem uredil tudi priključke za
(hitro?) polnjenje z zmogljivostmi 1 A in
0,25 A. Ti pridejo prav za dopolnjevanje
(ogrevanje) pogonskih baterij ali za pol¬
njenje sprejemniških oziroma oddajni-
ških baterij. Tekmovanja so dokazala, da
je koristno imeti tudi to. Celo vezje je
varovano s 16-A avtomobilsko talilno va¬
rovalko.

Slika 5: Razpored elementov v ohišju pol¬
nilca z več polnilnimi mesti

Slika 5 prikazuje pogled na odprto
ohišje polnilca, kjer je lepo viden razpo¬
red sestavnih delov. 60-W žarnice naj
imajo okoli sebe veliko prostora! Okrogel
element na desni strani je piskač, med¬
tem ko so priključki in tipke na levi strani.
Rele PR 35 je pod tremi 3-W žarnicami.

Slika 6: Pogled na polnilec s čelne strani

Risba 4: Vezava polnilca z več polnilnimi
mesti

Programska ura za 60 minut je ločena
od same naprave, ker zanjo v ohišju ni
bilo prostora. Uporabil sem navaden ča-
sovnik, ki sem mu dodal miniaturno mi-
krostikalo in ga prek kabla in 6-mm prik¬
ljučka (kakršen je pri slušalki) povezal
s polnilcem. Uhišje samo je sicer pro¬
storno in polno odprtin za hlajenje.

Že prej omenjeni slog »priključi in po¬
zabi« je izvedljiv, če smo uporabili pro¬
gramsko uro. Pri tem moramo na njej
predvideti tudi čas praznenja. Ta pri
polni 1,5-Ah bateriji in 60-W žarnici
znaša približno 20 minut. Nastavitev na
programski uri botorej20 + 30 = 50 minut.
Na tekmovanjih, kjer smo baterijo že
praznili, je ta čas seveda krajši. Baterijo
priključimo in pritisnemo na tipko. Žar¬
nica zasveti in cikel se začne. Čez čas,
ko bo baterija izpraznjena, se bo samo¬
dejno začelo polnjenje in brenčač nas bo
opozoril, da je polnjenje končano. V pri¬
meru, da si programske ure niste mogli
privoščiti (stane namreč približno 2500
SIT), morate skrbno spremljati tempera¬
turo baterij. Proti koncu polnjenja, de¬
nimo po 30 minutah, naj bo to kar vsakih
pet minut. Ko začutimo, da so se baterije
začele segrevati, polnjenje prekinemo.
Še bolje je, če jih pustimo na manjšem
toku polnjenja (največ do 0,15 A), da se
še dopolnjujejo. Ta tok ustreza 3-W žar¬
nici. Če pa ste baterije pozabili na pol¬
nilcu (brez ure) in so se že močno se¬
grele, jih morate najprej previdno odklo¬
piti in nato ohladiti. Hudo je, če se vam je
to zgodilo, ko so baterije v modelu in so
lahko celo izobličile trup iz ABS plastike.
Zato jih pred polnjenjem vedno vzemite
iz modela.

Za konec še enkrat opozarjam:

HITRO POLNITE LE HLADNE IN
PRAZNE BATERIJE!

dr. Jan I. Lokovšek

TIM 4 • december 1992 • 15

RADHSKO VODEN JE

Test merilnika kapacitete
Akku Test

Kolikokrat dvomimo v naš baterije!
Dvom je navadno najprej namenjen aku¬
mulatorjem, čeprav je pogosto težava
drugje. Skratka, če je baterija dobra, se
nam gotovo odvali kamen od srca. Ve¬
deti, ali je baterija zares še dobra, pa ni
tako preprosto. Približno jo lahko preiz¬
kusimo tako, da jo praznimo prek žar¬
nice in merimo čas. Ko pa želimo na-
tačno ugotoviti, ali so nam namesto celic
z 1,9 Ah podtaknili take z nižjo kapaci¬
teto, potrebujemo merilnik, kakršen je
npr. ROBBE-jev model Akku Test.
V ljubljanskem Modelarskem centru, kjer
jih prodajajo, so mi ga ljubeznivo posodili
za preizkus. Napravica stane 220 DEM
(v tolarski protivrednosti), kar je za mar¬
sikaterega posameznika morda nekoliko
preveč, toda v modelarskih klubih ali
krožkih in povsod, kjer imajo opravka
z Ni-Cd baterijskimi akumulatorji, bi jo
vseeno morali imeti.

Opis delovanja

Merjenje kapacitete pomeni praznenje
baterije z znanim tokom in merjenje

lahko tako izmerimo, je 9999 mAh, kar je
le za odtenek manj kot 10 Ah. Tok 1,8 A
je za preizkušanje sprejemniških baterij
morda nekoliko previsok, za preizkus
pogonskih baterij pa prenizek. Za spre-
jemniške in oddajniške Ni-Cd akumula¬
torje s kapaciteto 0,5 Ah to niti ni pre¬
hudo; tam bi si sicer želeli tok
180-250 mA. Nasprotno pa za pogon¬
ske elektromotorje želimo obremenitev
okoli 10 A, da bi meritev čim bolj ustre¬
zala resničnemu stanju. Toda tudi tu si
lahko pomagamo z zvijačo; o tem kas¬
neje.

Praznenje in štetje steče samodejno
takoj, ko priključimo baterijo, in se ustavi,
ko je le-ta izpraznjena do predpisane
mere. Zelena lučka na merilniku nam
pove, da meritev še teče, rdeča pa, da je
napravica toplotno preobremenjena. Ta¬
krat se praznenje ustavi za toliko časa,
dokler se merilnik nekoliko ne ohladi.
Praznenje npr. 9,6-V akumulatorja s to¬
kom 1,8 A pomeni moč več kot 17W, kar
je že prava »pečica«. Zato je osnova
merilnika solidno hladilno rebro, okoli ka¬

+ o-

baterija

— o-

tokov

generator

1,8 A

-4

Glavni sestavni deli merilnika Akku Test

časa, doklej baterija »zdrži«. Model
Akku Test ima 1,8-A tokov generator, ki
opravlja praznenje. Koliko časa baterija
»zdrži«, ugotavlja t.i. napetostni kompa-
rator. Ta ima stikalo, s katerim nasta¬
vimo število Ni-Cd celic v bateriji. Praz¬
nimo toliko časa, dokler napetost ne
pade na 0,9 V na celico (npr. na 3,6 V za
baterijo s štirimi celicami, ki ima nazivno
napetost 4,8 V). Ko je ta prag dosežen,
komparator prekine praznenje in obe¬
nem ustavi tudi števec. Tok praznenja
1,8 A je izbran zato, da daje števec im¬
pulz vsaki dve sekundi, kar ustreza eni
miliamperski uri (mAh). Štirimestni za¬
slon tako prikazuje porabljeno kapaci¬
teto v mAh. Največja kapaciteta, ki jo

terega je narejeno ohišje iz pločevine.
Na čelni plošči imamo tudi preklopnik
napetostnega komparatorja z možnostjo
nastavitve od 4 do 8 celic.

Poleg puš priključka za baterije je
vgrajena 2-A avtomobilska varovalka, ki
služi za varovanje v primeru napačnega
priključevanja, t.j. zamenjave polov.
Vezje v tehniki SMD je narejeno zelo
lično in solidno.

Poraba samega merilnika je mini¬
malna; energijo jemlje kar iz baterije, ki
jo praznimo.

Merjenje

Merjenje kapacitete je preprosto. Naj¬
prej nastavimo preklopnik na številko, ki
ustreza številu Ni-Cd celic v bateriji. Po¬

Notranjost merilnika kapacitete Akku Test

tem priključimo napolnjeno baterijo na
merilnik in čakamo. To čakanje lahko
traja dolgo; za 1800 mAh kar celo uro!
Po meritvi se praznenje prekine, kar
ugotovimo po tem, da zelena lučka
ugasne. Če po naključju gori tudi  rdeča,
to pomeni, da se bo praznenje še nada¬
ljevalo. Po testu ostanejo na zaslonu
številke, ki nam povedo kapaciteto
v mAh.

Z majhno zvijačo, ki smo jo omenili že
prej, lahko merilnik Akku Test uporab¬
ljamo tudi za merjenje pri večjih obreme¬
nitvah. Naprava je namreč odličen ča-

16 • TIM 4 • december 1992

RADIJSKO VODENJE

Modelarski triki

Hitro polnjenje Ni-Cd baterij 1,7 do 1,9 Ah

sovnik; število na zaslonu pomnožimo
z dve in dobimo sekunde. Denimo, da
želimo izmeriti pogonske celice za kate¬
gorijo FSR-E s sedmimi celicami. Vzpo¬
redno z merilnikom vežemo tri 60-W av¬
tomobilske žarnice. Ob polni bateriji
(8,4 V) bo tok ene žarnice 4,1 A, ob
prazni (6,3 V) pa 3,5 A. Povprečni tok je
tako 3,8 A, skupni tok vseh žarnic in
merilnika pa 13,2A. To približno ustreza
resnici. Priključimo in merimo. Dobro
moramo opazovati zeleno lučko na me¬
rilniku, ki izključi le »svoj« tokov genera¬
tor; žarnici moramo odklopiti sami. Po¬
zor, odklopiti moramo samo žarnici, ne
pa tudi merilnika, sicer bodo številke iz¬
ginile z zaslona! Mimogrede, žarnice se
bodo močno segrele, zato pazite, kam
jih boste odložili!

Kaj nam sedaj pove dobljena številka,
npr. 200? Akumulator je zmogel dajati
tok13,2Avčasu200 x 2s = 400s = 6min
in 40 sekund. Ta številka ustreza kapaci¬
teti 13,2 x 400/3600 = 1,47 Ah. Zanimivo
dejstvo je, da je dal tak komplet pri praz-
nenju z manjšim tokom (1,8 A) rezultat
1,73 Ah. Približno 1,5 Ah pri velikem toku
(13 A) je bil seveda tudi pričakovan re¬
zultat, saj z večanjem toka kapaciteta Ni-
Cd baterij pada.

Sklep

Merilnik, ki smo ga opisali, je lahko
imeniten pripomoček, če se zavedate,
da vam pokaže kapaciteto, ki jo akumu¬
latorska baterija lahko (!) da. Drugo pa
je, ali ste sposobni t.j. ali znate akumula¬
tor napolniti tako, da jo boste iz njega
tudi dobili.

Številke ne lažejo; s pomočjo meril¬
nika kapacitete Akku Test lahko hitro
ugotovite, kateri način polnjenja je za
posamezne vrste baterij najboljši.

Tudi razvrščanje ali, če hočete, izbira¬
nje baterij je za to napravo pravo delo.
Že dolgo je znano, da morate, ko sestav¬
ljate komplet za tekmovanje, kupiti nekaj
celic več, jih izmeriti in seveda izbrati
najboljše.

Izmerite pogonsko baterijo po tekmi!
Koliko energije je še ostalo v njej? Ste
»zvozili za dlako« ali pa bi lahko nataknili
na os močnejši ladijski vijak?

Koliko dela še čaka vaš merilnik Akku
Test!

dr. Jan I. Lokovšek

Tehnologija izdelave Ni-Cd akumula¬
torjev je že tako napredovala, da imamo
danes celice velikosti 42 x 22 mm, ki so
imele prej po 1,2 Ah, že po 1,9 Ah in več.
Narejene so prav posebej za hitro pol¬
njenje in so zato kot nalašč za modelar¬
ska tekmovanja. Značilno za te baterije
je tudi, da imajo »raje« hitro kot pa po¬
časno polnjenje.

Hitro polnjenje traja navadno od pol do
ene ure. Tako polnimo le izpraznjene
oziroma hladne akumulatorje - in še to
le toliko časa, dokler se ne segrejejo.
Tako smo polnili doslej. Pri tem moramo
vedeti, da smo izkoristili le približno 80%
baterije. (1,9-Ah baterija SANYO da na
tak način le 1,65 Ah, PANASONICOVA
RED AMP PLUS le 1,8 Ah, VARTA TOP
CAP pa še manj). Če želimo dobiti iz
baterij več, polnimo v dveh stopnjah.
Začnemo s polno baterijo (!), ki smo jo
prej 14 ur klasično polnili. Izpraznimo jo
prek avtomobilske žarnice 12 V/60 W, ta¬
koj nato pa jo s tokom približno 2,5 A
polnimo eno uro oziroma toliko časa, da
se baterija segreje (vendar ne več kot do
45° C). Nato jo ohladimo, t.j. pustimo jo
počivati vsaj eno uro. Pomagamo si
lahko tudi s hladilnikom ali hladilno torbo
z ledom. Baterijo dopolnimo s tokom 1 A,
dokler se spet ne začne segrevati. Tako
napolnjene baterije SANYO 1,9 in RED
AMP PLUS 1,7 dajo od sebe prek 2 A!

To so seveda moje lastne izkušnje in
meritve. Nekateri zagovarjajo prvi korak
v trajanju le pol ure in z večjim tokom (do
5 A), vendar takrat zanesljivo »odnese«
marsikatero celico tipa VARTA, čeprav
so te celo predvidene za polurno polnje¬
nje. Pri PANASONICU ne priporočajo
polnjenja, krajšega od ene ure, zato tega
nisem niti poskušal.

Tak je torej postopek, ki v celoti traja
skoraj tri ure; to pomeni, da je moč bate¬
rijo pri našem načinu tekmovanja upora¬
biti le v enem predteku in v finalu. Z bate¬
rijo se morate torej začeti ukvarjati naj¬
manj tri ure pred napovedanim startom.

Povejmo še nekaj besed o notranji
upornosti baterij. Ta se z naraščanjem
temperature manjša, obenem pa se
manjša tudi kapaciteta baterije. Za naš
primer je optimalna temperatura okoli
45-50° C, kar pomeni, da morate startati
s toplimi celicami. Najbolje je to storiti
takoj po polnjenju, sicer moramo baterijo
pred startom ogreti. To storimo tako, da

pustimo po hitrem polnjenju teči skozi
baterijo (1,6 do 1,9 Ah) tok 120-150 mA,
ki ga prekinemo šele nekaj minut pred
startom.

Če ste v izredni časovni stiski, do
starta imate le še pol ure časa, vaše
baterije pa so napolnjene klasično in so
povrhu tega še hladne, jih za 15-20
minut priključite na polnjenje s tokom
1-1,5 A, da se ogrejejo na približno 45°
C. To naredite kljub temu, da so baterije
že polne, vendar le v primeru, če so
hladne. Rezultat bo presenetljiv!

Z vsemi naštetimi »drobnimi« triki
lahko pridobite do 300 mAh več, kot če
polnite klasično. To pa pomeni že več
kot 10% energije, ki seveda odločilno
vpliva na zmago na tekmovanju.

Urejanje baterij

V tekmovalnih razredih FSR ECO,
ECO NACIONAL itd. modelarji uporab¬
ljamo Ni-Cd baterije v kompletih po 6,
7 in 12 celic. Te imajo predpisano veli¬
kost 22 x 42 mm in so vir energije pogon¬
skega elektromotorja ladijskega modela.
Taka baterija oziroma tak komplet je kot
veriga, pri čemer posamezne celice po¬
menijo posamezne člene. » Moč« verige
je enaka moči najšibkejšega člena in
enako velja tudi pri bateriji. Še kako je
važno, da imajo vse celice vsaj približno
enako kapaciteto oziroma da med njimi
ni izrazito slabe. Kako to izmeriti?

Postopek je enak - bodisi da delamo
red med starimi baterijami ali pa sestav¬
ljamo nov komplet. Še nasvet pred naku¬
pom: ko potrebujete komplet sedmih ce¬
lic, jih kupite vsaj devet (če jih kupujete
posamezno in jih boste sami spajkali).
Izbrati bo namreč treba najboljše. Če ste
kupili narejen komplet, so v njem posa¬
mezne celice že izbrane in ustrezno zlo¬
žene.

Za preizkušanje baterij potrebujemo
poleg polnilca še avtomobilsko žarnico,
spajkalnik, voltmeter in štoparico. Zapo¬
redno vežemo vse celice (vendar največ
do deset), ki jih želimo preizkusiti. Vse
celice morajo biti od istega proizvajalca.
Opremimo jih s samolepilnimi etiketami,
na katere bomo pisali dobljene vredno¬
sti. Napolnimo baterijo v počasnftm ciklu
(14 ur) in se lotimo meritev. Tako merje¬
nje nam vzame tudi pol ure in več.

TIM 4 • december 1992 • 25

RADITSKO VODEN JE

Vezava za preizkušanje Ni-Cd baterij

Postopek preizkušanja baterij

Priključimo avtomobilsko žarnico, po¬
ženemo štoparico in merimo napetost na
posameznih celicah. Ko ta pri posa¬
mezni celici pade na 0,85 V, prekinemo
tok, ustavimo štoparico in na nalepko
celice zapišemo čas. Nato tako celico
izločimo in nadaljujemo z meritvami, do¬
kler se ne »naveliča« naslednja celica.
To ponavljamo do konca. Ker se pri tem
žarnica močno segreje, jo moramo polo¬
žiti na primerno podlago, da ne poškodu¬
jemo pohištva.

Po preizkusu baterije preuredimo
tako, da so razvrščene po zmogljivosti,

t.j. koliko časa so delovale. To nam bo
v pomoč pri nadaljevanju preizkušanja,
saj sedaj le prestavljamo krokodilček-
-sponko na naslednjo celico in pri izlo¬
čanju celic spajkanje ni več potrebno.
Tako preizkušanje ponovimo večkrat
- pri novih celicah vsaj osem- do deset¬
krat - saj se pri takem cikliranju nove
celice formirajo, stare pa obnavljajo.

Naredimo še preprost račun: 60-W av¬
tomobilska žarnica porablja iz sedmih
celic (8,4 V) tok približno 4 A. Baterija, ki
ima kapaciteto 1,2 Ah, bi morala tak tok
dajati 0,3 ure (18 minut), 1,6Ah ustreza
0,4 ure (24 minut) itd. Vrsta takih zapo¬
rednih meritev da prav zanimive rezul¬
tate; posebno še, če opravimo meritve
po hitrem polnjenju. Takrat ugotovimo
dvoje: izločimo slabe celice in sestavimo
komplet za tekmovanje iz najboljših,
obenem pa tudi vidimo, kateri način pol¬
njenja je za neko vrsto celic najprimer¬
nejši. Izkušnja kaže, da se tudi nove
celice razlikujejo med seboj. Drugače
povedano to pomeni, da morate za kom¬
plet šestih (sedmih) celic kupiti kar devet

ali deset novih in jih potem sestaviti.
Tako je mogoče dobiti iz celic SANYO
1700 SCE prek 1800 mAh, PANASONIC
RED AMP PLUS prek 1850 mAh itd.
Lahko pa se seveda »spustite v stroške«
in kupite t.i. izbrane baterije, ki jih za
precej višjo (tudi dvojno) ceno prodajajo
pod zvenečim imenom »selected« (nem.
selektiert).

Ko ste izbrali najboljše baterije in iz
njih sestavili komplet npr. sedmih celic,
naredite še približen preizkus, ali bodo
baterije zdržale vso tekmo. Kot breme
uporabimo tri avtomobilske žarnice in
merimo čas, dokler napetost ne pade na
5,6 V (0,8 V na celico). Ta čas mora pri¬
bližno ustrezati potrebnemu času na
progi, t.j. petim minutam in dodatni eno¬
minutni rezervi. Tudi tak preizkus je do¬
brodošel, da ugotovite različne načine
hitrega in počasnega polnjenja, saj se
lahko posamezni tipi celic med seboj
zelo razlikujejo. Način preizkušanja je
seveda najpreprostejši: kje dobimo več.

dr. Jan I. Lokovšek

NOVO NOVO NOVO NOVO NOVO NOVO

Trgovina z modelarskim materialom firm GRAUPNER,
ROBBE, FUTABA, WEBRA, ENYA itd. odslej tudi v Celju!

modelarski center

Ul. XIV. divizije 14, 63000 Celje, tel.: (063)441-144

• kompleti tekmovalnih čolnov, letal, helikopterjev,
avtomobilov...

• makete starih ladij

• naprave za radijsko vodenje, servomehanizmi

• Ni-Cd akumulatorji in polnilci

• eksplozijski motorji in elektromotorji

• elise, kolesa, kardani, pribor

• balsa, letvice, folija, japonski papir, lepila

PROIZVODNJA IN TRGOVINA
Z IGRAČAMI

Izdelujem modelarske raketne motorje:

- 017,6mm 2,5Ns -0l7,6mm  10Ns

- 0 17,6mm 5Ns - 0 22mm 20Ns

Poleg tega imam na zalogi modelarske raketne motorje iz
uvoza ter modele raket Horizont, Junior, raketoplan Blisk ter
lične naprave za izstreljevanje raketnih modelov.

Marjan Zidarič
Loka 56

61434 Loka pri Zidanem Mostu
Tel. + Fax: 0601/84-215

Material lahko naročite po telefonu, telefaksu ali z naročil¬
nico!

SE PRIPOROČAMO!

SPONZOR DRŽAVNE REPREZENTANCE NA SVETOVNEM
PRVENSTVU V ZDA 13.-19. 9. 1992

26 • TIM 4 • december 1992

ELEKTRONIKA

Sobni equalizer (2. del)

V tem nadaljevanju naj najprej porav¬
namo dolg iz prejšnje številke TIMA, kjer
smo si ogledali način uporabe sobnega
equalizerja in njegovo elektronsko vezje.
Zaradi omejenega prostora je bila objav¬
ljena le ploščica tiskanega vezja za filtr¬
ski del equalizerja, ploščico tiskanega
vezja za vhodne in izhodne stopnje pa
objavljamo sedaj. Ploščica na risbi
1 vsebuje vhodne in izhodne stopnje za
levi in desni kanal stereonaprave. Raz¬
poreditev elementov na njej je popol¬
noma zrcalna; na eni strani so vezja
levega, na drugi pa vezja desnega ka¬
nala. Ker so vrednosti elementov obeh
kanalov enake, so tudi njihove oznake
na montažni shemi enake, kar poeno¬
stavi sestavljanje vezja. Če pazljivo se¬
stavimo eno stran vezja in ta pravilno
deluje, bo tudi druga stran pravilno delo¬
vala, če njene elemente razporedimo
v zrcalni sliki prve strani vezja. Na risbi
z montažno shemo vidimo, da sta upo¬
rabljeni integrirani vezji TL 084 in TL
082. Integrirane ojačevalnike teh tipov
namreč veliko laže dobimo, saj jih imajo
celo v nekaterih domačih trgovinah. Se¬
veda lahko tudi v filtrskem vezju zame¬
njamo integrirana vezja LM 349 s TL
084, saj imajo povsem enak razpored
priključnih nožič.

Generator šuma

Takoj ko equalizer vključimo v avdiosi-
stem, se postavi vprašanje, kako ga naj¬
bolje izkoristiti. Equalizer ima v avdiove-
rigi vlogo supertonske kontrole, saj se
število filtrov za nastavljanje zvoka po¬
veča z običajnih dveh ali treh na deset ali
celo več filtrov. To omogoča izredno na¬
tančno oblikovanje frekvenčnega spek¬
tra zvočnega signala. Seveda je taka
naprava koristna le, če je njeno delova¬

Risba 1

nje pravilno prilagojeno akustiki pro¬
stora, v katerem je avdiosistem. Žal so
inštrumenti za umerjanje equalizerjev
(spektralni analizatorji) izredno dragi in
zapleteni.

Prvi korak pri izdelavi popolnega equ-
alizacijskega sistema z vezjem za umer¬
janje je izgradnja generatorja šuma. Ta
predstavlja nadzorovan izvor šuma, ki
vsebuje vse frekvence avdiofrekvenč-
nega spektra. Šumu, ki vsebuje le avdio-
frekvence (20 Hz do 20 kHz) pravimo
roza šum (an. pink noise). Način upo¬
rabe generatorja šuma smo opisali že
v prejšnji številki TIMA, zato se tu ome¬
jimo le na delovanje elektronskega vezja
za generiranje roza šuma.

Uporaba digitalnega MOS vezja MM
5837 zelo poenostavi izvedbo genera¬
torja šuma. To vezje je namenjeno za
generiranje belega šuma v raznih avdio-
aplikacijah. Srečamo ga skoraj v vseh
elektronskih orglah in sintetizatorjih, po¬
leg tega pa ga lahko neposredno upora¬
bimo za generator šuma v sobnem

equalizerju. V nasprotju z navadnimi ge¬
neratorji šuma (uporaba šumnih tranzi¬
storjev) vezje z integriranim vezjem MM
5837 generira zelo enoten in kakovosten
šum s stabilno izhodno amplitudo. Na
izhodu integriranega vezja MM 5837 do¬
bimo beli šum, ki ga moramo spremeniti
v roza šum. Za beli šum je značilno, da
njegova amplituda s povečanjem frek¬
vence za eno oktavo zraste za 3dB (+
3dB/oktavo), roza šumu pa se amplituda
z večanjem frekvence ne spreminja,
zato ga lahko uporabimo kot referenčni
izvor šuma za sobni equalizer.

Beli šum »obarvamo« s preprostim
RC-filtrom, ki ima karakteristiko - 3dB/
oktavo. Filter ima ravno nasprotno ka¬
rakteristiko od karakteristike belega
šuma; ko se obe seštejeta, dobimo sig¬
nal z ravno amplitudo čez celo frek¬
venčno območje.

Risba 3 prikazuje generator roza
šuma s popolnoma ravno amplitudo
frekvenčnem območju od 20 Hz do
20 kHz. Odstopanje amplitude je na ob-

kanal L
VHOD A
(uT) (Jut)

kanal D
A VHOD

(out) (in)

c H . R4  t o

o- | Ra h o ic |
o j R5 j o

o{jšjT}o

p o j m  k )

IZHOD

VF. (out)-

IZHOD

(ln)B

-(out)VF.

/  IZHOD

Risba 2

TIM 4 • december 1992 • 27

ELEKTRONIKA

Izhodna amplituda znaša okoli 1 V pp .

Poleg generatorja šuma potrebujemo
tudi merilni inštrument, s katerim merimo
jakost zvoka v prostoru. V ta namen
uporabimo kakovosten mikrofon z ravno
frekvenčno karakteristiko, ki ga prek oja¬
čevalnika povežemo z VU-metrom ali
kar z univerzalnim voltmetrom. Mikrofon¬
ski ojačevalnik prikazuje risba 4. To pre¬
prosto vezje sestavlja operacijski ojače¬
valnik TL 081 in nekaj pasivnih elemen¬
tov. Vezju lahko s potenciometrom P1
v določenem obsegu spreminjamo oja¬
čanje, kar obenem spreminja tudi občut¬
ljivost inštrumenta. Potenciometer P2
služi za umerjanje vezja; z njim nasta¬
vimo skalo zunanjega merilnega inštru¬
menta tako, da je takrat, ko zvočniki ne
oddajajo zvoka, kazalec na ničli. Mikro¬
fonski ojačevalnik naredimo na ploščici
tiskanega vezja, ki jo prikazuje risba 5;
pomagamo si z montažno shemo na
risbi 6. Na ploščici je predviden tudi pro¬
stor za oba potenciometra.

Tako generator šuma kot mikrofonski
ojačevalnik napajamo kar z istim napa¬
jalnikom kot equalizer, saj je njuna po¬
raba zelo majhna.

Sobni equalizer - opis vezja

Značilnost sobnega equalizerja je, da
posamezno filtrsko vezje prepušča le
ozek pas frekvenčnega spektra, ki ga
določa njegova karakteristika. V tem se
tudi razlikuje od navadnega oktavnega
equalizerja. Razlog za to je v načinu
uporabe sobnega equalizerja, ki je na¬
menjen enkratni nastavitvi, s katero pri-

Risba 9

28 • TIM 4 • december 1992

ELEKTRONIKA

lagodimo avdiosistem akustiki sobe,
v kateri je sistem. Navadni oktavni equa-
lizer pa se uporablja za nastavitev zvoka
posameznim avdioizvorom, kot so: elek¬
trične kitare, pevski glsovi, kasetofoni
itd.

Pri umerjanju naprave moramo (z iz¬
jemo enega) zapreti vse potenciometre.
Ko na vhod avdiosistema priključimo ge¬
nerator roza šuma, equalizer prepušča
le ozek del frekvenčnega spektra, ki ga
določa odprt filter. Jakost filtriranega
šuma, ki ga oddaja zvočnik v prostor,
izmerimo s preprostim VU-metrom. Pri
tem s kakovostnim mikrofonom s kar
najbolj ravno frekvenčno karakteristiko
spremenimo zvočno valovanje nazaj
v električni signal. Nato meritev pono¬
vimo še z ostalimi filtri in sproti s potenci¬
ometri na izhodih filtrov izenačujemo
izhodne amplitude. Med umerjanjem
vsak filter vklopimo, umerimo in znova
izklopimo, dokler ni umerjenih vseh de¬
set filtrov. Dober tonski tehnik opravi
tako umerjanje v nekaj minutah. Po kon¬
čani nastavitvi equalizerja je frekvenčna
karakteristika sobe skoraj popolnoma
ravna.

Elektronsko vezje equalizerja, ki je
bilo objavljeno v prejšni številki TIMA,
sestavljajo trije deli. Poleg aktivnih pa¬
sovnih filtrov vsebuje equalizer še
vhodni ojačevalnik in dva izhodna ojače¬
valnika. Vhodno vezje je aktivni alterna-
tor z ojačanjem okoli 0,25 in v bistvu
slabi vhodni signal. To preprečuje, da bi
vsota filtriranih signalov na vhodu mešal¬
nega vezja prekoračila dovoljeno vred¬
nost, kar bi privedlo do rezanja signala in
do velikih popačenj zvoka. Popačenja
preprečuje tudi mešalno vezje s spre¬
menljivim ojačanjem. Ob pravilni nasta¬
vitvi vseh komponent vezja je ojačanje
equalizerja enako 1. Kako to dosežemo,
nam najbolje prikaže primer.

Vzemimo samo eno filtrsko vezje in
predpostavimo, da ima vhodni signal
amplitudo 1 V. Izhodni signal predojače-
valnika je 0,25 V (ojačanje A = 0,25),
amplituda na izhodu aktivnega filtra je pri
odprtem potenciometru tudi 1 V, saj je
ojačanje filtra 4 (+ 3 dB). Ojačanje mešal¬
nega vezja je približno enako razmerju
vhodnega upora in upora v povratni
zanki operacjiskega ojačevalnika (R1/
R8 = 4 ali + 12dB). To seveda velja le, če
je potenciometer odprt. Če pa drsnik po¬
tenciometra pomaknemo v sredino, se
razmere spremenijo. Ojačanje je v tem
primeru 1 ali OdB. Pri zaprtem potenci¬
ometru je drsnik vezan na maso vezja in
mešalno vezje ne zazna vhodnega sig¬
nala oziroma ojačanje mešalnega vezja
znaša - 12dB. Lahko rečemo, da se
ojačanje equalizerja giblje med + 12 dB in
- 12dB. Če je jakost nekega dela frek¬

venčnega spektra premajhna, jo oja¬
čamo, če pa je prevelika, jo oslabimo.

Stikala, ki so vezana vzporedno
z upori R2, zelo olajšajo umerjanje equ-
alizerja. Med umerjanjem s stikali pre¬
prosto izklopimo posamezne filtre; pri
tem lahko ostanejo potenciometri v iz¬
merjenem položaju.

Equalizer sastavlja več operacijskih
ojačevalnikov, katerih tip niti ni tako po¬
memben, le da je kakovost zadovoljiva.
Namesto integriranega vezja LM 349, ki
je nekoliko starejšega datuma, lahko
uporabimo zelo razširjeno vezje TL 084.
Na ploščici tiskanega vezja na risbi 1 je
integrirano vezje z dvema operacijskima
ojačevalnikoma TL 082. Vsebuje opera¬
cijska ojačevalnika, ki sta popolnoma
enaka ojačevalnikom v integriranem
vezju TL 084. Enako velja za integrirano
vezje TL 081, ki vsebuje le en operacijski
ojačevalnik.

Napajalnik

Za dobro delovanje cele naprave je
potrebno dobro napajalno vezje. Načrt
takega vezja prikazuje risba 7. Napajal¬
nik vsebuje omrežni transfornator z dvoj¬
nim sekundarnim navitjem (2x15  V), ki
prenese električni tok jakosti 500 mA.
Transformator pritrdimo v ohišju čim dlje
od elektronskih elementov in potenci¬
ometrov ter ga ločimo s kovinsko pre¬
grado. S tem zmanjšamo motnje, ki jih
povzroča.

Usmerniškemu (gretz) vezju sledijo
gladilni kondenzatorji velike kapacitivno-
sti, ki izsejejo brum in ostale motnje.
Vzporedno vhodom in izhodom integrira¬
nih stabilizatorjev napetosti (7815, 7915)
so vezani keramični kondenzatorji C3
- C6 za stabilizacijo delovanja integrira-

Seznam elementov za generator šuma

Upori: Kondenzatorji:

R1 = 6,8 kli C1 = pF/16V

R2 = 3 k£2 (2,7 k£2 + 270 £2) C2 = 270 nF
R3 = 1 k£2 C3, C4 = 47nF

R4 = 300 £2 (270 £2 + 27 £2) C5 = 33 nF
R5 = 47k£2 C6 = 100pF/16V

C7 = 100 p F/25 V

Integrirano vezje:

IC = MM 5837

Seznam elementov za mikrofonski ojačevalnik
Upori: Kondenzatorji:

R1 = 10k£2 C1 = 1 pF/25 V

R2 = 22 £2 C2 = 330 pF/25 V

R3 = 1,2k£2 C3 = 10 pF/25 V

R4 = 22 k£2
P1 = 2,7 k £2
P2 = 4,7 k£2

Ostalo:

IC = TL 081

VU = Unimer ali VU-meter

Seznam elementov za napajalnik

Kondenzatorji:

C1, C2 = 1000 pF/25 V
C7, C8 = 2200 pF/25 V
C3, C4, C5, C6 = 100nF

Polprevodniki:

Gr = B 80 C 1500
IC1 = 7815
IC2 = 7915

Ostalo:

Tr = 220 V/2 x 15 V, 500 mA

nih vezij. Stabilizatorja napetosti zago¬
tavljata nespremenljivo napajalno nape¬
tost ne glede na morebitno nihanje na¬
pajalnega toka. Obe integrirani vezji mo¬
ramo hladiti, za kar uporabimo preprosti
hladilni telesi, ki ju namestimo kar na
ploščico tiskanega vezja. Hladilni telesi
naredimo iz približno 1 mm debele alu¬
minijaste pločevine, ki jo ukrivimo
v obliko črke U, pri čemer naj bo daljša
stranica dolga okoli 4cm.

Miha Zorec

HTE - PODJETJE ZA TRGOVINO, STORITVE IN INŽENIRING
S PODROČJA ELEKTRONIKE d.o.o.

61000 LJUBLJANA, Roška 19-Tel.: 061/301-178 in 061/301-234-fax.: 061/301-234
Odprto: vsak delavnik od 9. do 17. ure

V naši prodajalni lahko dobite:

• kompletne serije logičnih, linearnih in avdio-
videovezij

• mikroprocesorje, spominska vezja in periferijo

• tranzistorje, triake, tiristorje, diake in diode

• optoelektronske elemente, LED-diode in
displeye

• kristale in filtre

• upore, trimerne potenciometre in kondenza¬
torje

• konektorje in kable

• inštrumente, multimetre in pribor

• programatorje

• hladilna telesa, ventilatorje in ohišja

• spajkalnike in drugo orodje

• strokovno literaturo

Material pošljemo tudi po povzetju. Naročniki revije TIM imajo pri nakupu kompletov vseh potrebnih
delov za izdelavo naprav, katerih načrti so objavljeni v reviji, 5% popusta. Cene kompletov veljajo do
spremembe tečaja SIT/DEM, če bo ta večja od 10% (po tečaju BS).

TIM 4 • december 1992 • 29

ELEKTRONIKA

Kaleidoskop

Staro leto se počasi izteka, kar po¬
meni, da bo treba kaj kmalu misliti na
božična in novoletna darila. To je stvar,
s katero si vsako leto znova in znova
belimo glavo. Le kdo lahko vsako leto za
vse svoje najbližje izbere zanimiva in
izvirna darila? Naj vam tokrat pri tem
nekoliko pomagamo.

Kaleidoskop - to zanimivo igračko, ki
so si jo v svojih ranih letih za novo leto
želele že naše babice in dedki, lahko
naredimo na precej nenavaden način.
Navadno je sestavljena iz valja, v kate¬
rem so tri ogledala, in presojnega dna
z raznobarvnimi stekelci. Če kaleido¬
skop usmerimo proti svetlobi in pogle¬
damo skozi odprtino na začetku valja,
zagledamo lep raznobarven vzorec. Ob
vrtenju igračke se stekelca na dnu valja
premikajo, pri čemer se vzorec, ki ga
vidimo skozi odprtino, vedno znova in
znova spreminja, kar nam pričara čudo¬
vito igro svetlobe in barv.

Pri našem kaleidoskopu bomo razno¬
barvna stekelca zamenjali z LED di¬
odami različnih barv (rdeče, zelene, ru¬
mene). Učinek je še boljši, če so LED
diode tudi različnih oblik in velikosti. Ker
LED diode svetijo, elektronskega kale¬
jdoskopa ni treba obračati proti svetlobi.
Elektronsko vezje, ki prižiga in ugaša
različne kombinacije LED diod, namesto
nas »vrti« tudi tulec. Ostali deli igračke
so enaki kot pri klasični izvedbi.

Program, po katerem se prižigajo in
ugašajo LED diode, določajo integrirana
vezja IC2-IC5. Na elektronski shemi vi¬
dimo, da vezje sestavljata dve enaki ge¬
neratorski vezji. Integrirani vezji IC2 in
IC4 sestavljata prvo, integrirani vezji IC3
in IC5 pa drugo generatorsko vezje. Obe
hkrati z urinimi impulzi krmili oscilator,
narejen z dvemi N AN D vrati. Frekvenco
oscilatorja lahko poljubno nastavimo
s spremembo vrednosti kondenzatorjev
C1 in C2, vendar najboljši rezultat dose¬
žemo, če se kombinacija prižganih LED
diod spremeni vsaki dve sekundi. Inte¬
grirano vezje IC2 (IC3) je štirimestni bi¬
narni števec, ki s svojimi štirimi izhodi
(BCD izhod) določa delovanje dekoderja
IC4 (IC5). Dekoderja glede na krmilno
BCD kodo prižgeta določene LED diode,
ki so prek uporov vezane na njune
izhode. Zanimivo pri tem vezju je, da
uporablja kombinacijo integriranih vezij
različnih tipov: vezji IC2 in IC3 sta iz
serije 74xx, vezji IC4 in IC5 pa iz serije
45xx.

Elektronsko vezje napajamo kar
z malo 9-V baterijo, saj je poraba vezje

razmeroma majhna. Kljub temu pa vezje
potrebuje napetostni regulator IC6
(7805), ki zagotavlja nespremenljivo na¬
pajalno napetost - ne glede na to, koliko
LED diod se v kakem trenutku prižge. To
preprečuje, da bi nihanje napajalnega

Risba 2

30 • TIM 4 • december 1992

——■——— -—---—

ZANIMIVOSTI

Risba 4

Risba 5

ganih LED diod) povzročilo motnje v de¬
lovanju generatorskih vezij.

Ploščico tiskanega vezja, ki je na risbi
2, je treba narediti zelo pazljivo, saj je na
njej veliko povezav, ki so tesno druga ob
drugi. Pri sestavljanju vezja si poma¬
gamo z montažno shemo na risbi 3, kjer
vidimo, da so serijski upori R3-R16 zu¬
naj ploščice tiskanega vezja. Te upore
lahko uporabimo kot povezave med
ploščico tiskanega vezja in ploščico
z LED diodami (risba 4). Pri tem čeznje
potegnemo primerno dolge izolacijske
cevke (bužirke), ki preprečujejo, da bi
neizolirane žice uporov prišle v stik. LED
diode razporedimo po trikotni ploščici
približno tako, kot kaže risba 4.

Na risbi 5 vidimo, kako sestavimo cev
iz treh ogledal. Na en konec cevi z dvo-
komponentnim lepilom prilepimo ploš¬

čico z LED diodami, na drugi konec pa
enako veliko ploščico z odprtino za gle¬
danje. Celo napravico je najbolje vstaviti
v kartonsko ali plastično cev, pri tem pa
ne smemo pozabiti na ploščico z elek¬
tronskim vezjem. Zato najprej poiščemo
primerno cev za ohišje in šele nato do¬
končno določimo mere ogledal in trikot¬
nih ploščic. M/h a  Zorec

Seznam elementov:

Upori: Kondenzatorji:

R1, R2 = 1 M£i C1, C2 = 2,2 pF/16V
R3-R16 = 200-300SŽ C3, C4 = 100nF

Integrirana vezja: Ostalo:

IC1 = CD 4011 D1-D14 = LED diode

IC2, IC3 = SN 7490 Ti = tipka
IC4, IC5 = CD 4511
IC6 = 7805

Cena kompleta elementov za kaleido-
skop pri podjetju HTE znaša 700 SIT.

Večni koledar

Na predvečer praznika se v krogu dru¬
žine zberemo k večerji. Običaj je, da si
s kozarcem v roki nazdravimo. Prijetno
je poslušati izbrane besede govornika, ki
spretno in obetajoče povezuje po¬
membne dogodke. Nemalokrat se na
isto temo kasneje razvije še dolg pogo¬
vor. Ker sem ob neki taki priložnosti ho¬
tel omeniti ime dneva dogodka, na kate¬
rega sem želel navezati nazd ravno mi¬
sel, sem moral najprej sesti za računal¬
nik. In ker sem domneval, da bom moral
zvečer obdelati še kak podoben datum,
sem od doma odšel z disketo v žepu.
(Prav zanimiva so npr. vprašanja, na
kateri dan v tednu je Krištof Kolumb od¬
kril Ameriko, na kateri dan v tednu pade
1. januar leta 2000, kateri dan je bil 1.
januar leta 1 n. š.)

Koledar je časovno štetje dni, tednov
in mesecev v letu, ki ga poznamo že
skoraj 3500 let, vendar ne v taki obliki,
kakršno imamo danes. Večinoma je bil
podlaga verskim potrebam.

V zgodovini zasledimo vrsto najrazlič¬
nejših koledarjev in še danes uporab¬
ljamo več štetij (gregorijanski, židovski,
muslimanski koledar), tako kot npr. upo¬
rabljamo več različnih imen za razdaljo
(kilometer, milja). Najstarejši je prav go¬
tovo 'Koledarski kamen’, ki so ga staro-
mehiški Indijanci naredili približno 1470
let pr. n. š. Kulturam Starega sveta (Ba¬
bilonija, Indija, Grčija in islamske dežele)
je za podlago služilo Lunino leto, torej
354 dni (12 Luninih kroženj po 29,5
dneva) z nekaj dodatnimi dnevi, medtem

ko so v starem Egiptu že zelo zgodaj
vpeljali Sončevo leto s 365 dnevi in pre¬
stopnim dnevom vsako četrto leto. Dol¬
žino leta so določili z 11-minutno natanč¬
nostjo, kar povzroči v 1500 letih približno
10-dnevno napako.

Zanimalo me je, kako uspešno bi sam
določil dolžino leta. Spomnil sem se pri¬
povedi očaka iz Trente, doline, v katero
pozimi sonce ne posije. Po dveh mese¬
cih, kolikor ga ni na spregled, ga željno
pričakuje na pragu svoje domačije. Po¬
kazal mi je, nad katerim grebenom se
najprej pokaže, in omenil, da pri tem ni
posebno natančno, To mi je dalo misliti.
Prav dobro namreč vem, da pod strmimi
vrhovi sonce vsak dan pokuka izza
druge skale. Na začetku poskusa bi si
zato moral dobro zapomniti (najbolje kar
fotografirati) škrbino na grebenu, izza
katere bi zjutraj posijal prvi sončni žarek.
Nato bi počakal, da se zvrstijo vsi štirje
letni časi in hkrati štel minevajoče dneve.
Po 365 dneh bi ugotovil, da je sonce
»vstalo« zelo blizu izhodiščne škrbine.
S štetjem dni bi zato moral nadaljevati.
Tudi po naslednjih 365 dneh bi bila ugo¬
tovitev približno enaka. Po 4 x 365
+ 1 dnevu pa bi sonce le vzšlo na izho¬
diščnem mestu.

Iz tega sledi, da je leto dolgo 365,25
dneva (365 dni in 6 ur). Astronomi, ki
s sodobnimi instrumenti in metodami
ugotavljajo nebesni položaj Zemlje, tr¬
dijo, da je običajno koledarsko leto (čas
med dvema prehodoma Sonca skozi po¬
mladansko točko) dolgo 365 dni 5 ur 48

minut in približno 46 sekund. Je mar
zgornja metoda enaka egipčanski (na¬
paka je dobrih 11 minut)?

Naši kraji še zdaleč niso primerni za
taka opazovanja, ker prerado dežuje.
Nasprotno pa so v Egiptu razmere za
opazovanja Sonca skoraj idealni, pa še
bližje ekvatorju leži dežela, kar nekoliko
poenostavlja problem in merjenja sicer
hudo zapletenega gibanja Zemlje (tu mi¬
slim predvsem na precesijo zemeljske
osi). Podložniki kraljev ob Nilu so si
(menda) pri opazovanjih pomagali s po¬
sebnimi obeliski z majhno luknjico na
vrhu, skozi katero je sonce posijalo
v točno določenih trenutkih (nasploh so
najugodnejše meritve dolžine sence, ko
je ta najkrajša).

Egipčanski koledar je Julij Cezar vpe¬
ljal v rimsko cesarstvo 46 let pr. n. š.
(julijanski koledar). Ta koledarje kasneje
prevzela vsa krščanska kultura. Leta
1582 je papež Gregor XIII. na pobudo
Nikolaja Kusanskega in Nikolaja Koper¬
nika vpeljal t.i. gregorijanski koledar. Ti¬
sto malo napako, ki jo še vedno vnaša
julijanski koledar, se popravi s tem, da
odpade 29. februar v polnih stoletjih
(npr. 1700, 1800,...), z izjemo pri stolet¬
jih, ki so deljiva s 400 (npr. 1600,
2000,... - nekako trikrat v enem tisoč¬
letju). Torej bo leto 2000 v tem pogledu
nekaj posebnega, vendar se tega ne
bomo zavedali, ker bo prestopno.

Tudi naš koledar ni povsem brez na¬
pake; leto je še vedno za približno 12
sekund predolgo, v igri pa je tudi nekaj
»zvezdnih napak«, ki jih astronomi ob¬
časno popravljajo (tako npr. 30. junij ali
31. december podaljšamo za eno se¬
kundo).

Glavni vzrok za vpeljavo gregorijan¬
skega koledarja je bil velikonočni dan,
najpomembnejši krščanski praznik, ki
mora biti prvo nedeljo po prvi spomla-

TIM 4 • december 1992 »31

ZANIMIVOSTI

VEČNI KOLEDAR
'Rev.: 9.9.92

’lz datuma izračunamo število dni do 1. jan. leta 1 in ga
'delimo s 7. Ostanek deljenja da odgovor o imenu dneva.

PRINT»VEČNI KOLEDAR« :’pozdravno sporočilo

PRINT

PONOVI:

LINE INPUT»LETO (npr. 1992): «; LETO$ :’vpis datuma/leto
IF LETOS = »« THEN SYSTEM :’zapustitev programa
LETO = VAL(LETO$) :’pretvorba v štev.

LINE INPUT»MESEC (npr. 10): «; MESECS :’vpis datuma/mesec
IF MESECS = »« THEN SYSTEM :’zapustivev programa
MESEC = VAL(MESECS) :’pretvorba v štev.

LINE INPUT »DAN (npr. 30): «;DANS :’vpis datuma/dan
IF DANS = »« THEN SYSTEM :’zapustitev programa
DAN = VAL(DANS) :’pretvorba v štev.
dni = DAN :’dnevni doprinos dni
:’mesečni doprinos dni
IF MESEC > 1 THEN dni = dni + 31

IF MESEC > 2 THEN dni = dni + 28

IF MESEC > 3 THEN dni = dni + 31

IF MESEC > 4 THEN dni = dni + 30

IF MESEC > 5 THEN dni = dni + 31

IF MESEC > 6 THEN dni = dni + 30

IF MESEC > 7 THEN dni = dni + 31

IF MESEC > 8 THEN dni = dni + 31

IF MESEC > 9 THEN dni = dni + 30

IF MESEC > 10 THEN dni = dni + 31

IF MESEC > 11 THEN dni = dni + 30

dni = dni + 365 * (LETO - 1) :’letni doprinos dni
IF MESEC <= 2 THEN LETO = LETO - 1 :’popravi, če < marec
dni = dni + INT(LETO / 4) :’doprinos prest, let
dni = dni - INT(LETO / 100) :’popravek za 100-letja
dni = dni + INT(LETO / 400) :’popravek za 400-letja

PRINT

PRINT dni; ». dan n.š.« :’izpis števila dni
PRINT :’izpis imena dneva

IF dni / 7 = INT(dni / 7) THEN PRINT »NEDELJA«

IF (dni + 1) / 7 = INT((dni + 1) / 7) THEN PRINT »SOBOTA«

IF (dni + 2) / 7 = INT((dni + 2 ) 17 )  THEN PRINT »PETEK «

IF (dni + 3) / 7 = INT((dni + 2 ) 11 )  THEN PRINT »ČETRTEK«

IF (dni + 4) / 7 = INT((dni + 4) / 7) THEN PRINT »SREDA«

IF (dni + 5) / 7 = INT((dni + 5) / 7) THEN PRINT »TOREK«

IF (dni + 6) / 7 = INT((dni + 6) / 7) THEN PRINT »PONEDELJEK«

GOTO PONOVI :’ponovitev

danski polni iuni, in ne toliko odprava
omenjene 10-dnevne napake. Nekatoli-
ške dežele so ga zato sprejele zelo
pozno (npr. v nekdanji SZ šele po okto¬
brski revoluciji). Kot zanimivost naj ome¬
nim, da je 1. januar v starem Rimu veljal
za začetek novega leta, toda v srednjem
veku je dolgo časa veljalo, da je prvi dan
v letu Božični dan.

Ker niti število 365 niti število 366 nista
deljivi s številom 7 oziroma s številom
dni v tednu, ne pripada istemu dnevu
v letu stalno ime. Od imena dneva pa je
odvisno, kaj se bo ta dan dogajalo na
Zemlji. Nedelja je dela prost dan. Če se
malo ukvarjamo s številkami, hitro ugo¬
tovimo, da se koledar ponovi najprej po
petih, najkasneje pa po 11 letih, kar je
dovolj tehten vzrok, da vsako leto tis¬
kamo nov koledar.

Sčasoma so se pojavili razni meha¬
nični pripomočki za imensko določitev
dneva v poljubnem letu. Tak primer t.i.
večnega koledarja lahko naredite po na¬
potkih v 5. številki revije TIM, letnik 1987/
88. V rabi so tudi tabele (glej primer
večnega koledarja za leta 1901-2000).

V zadnjih letih brez računalnikov ne
gre več. S pridom jih lahko uporabimo
tudi za računanje večnega koledarja.
Prilagam kratek računalniški program, ki
natančno in hitro analizira datum, ki ga
odtipkamo na tipkovnici. Mimogrede iz¬
vemo še za zaporedno vrednost dneva
po n. š. Program je napisan v basicu
(Quick Basic), zato upam, da bo razum¬
ljiv vsem. Če vaš PC zanj ne premore
prevajalnika (kar močno dvomim, saj je
običajen sestavni del operacijskega si¬
stema DOS 5), potem bo gotovo dovolj
že sama ideja, da napišete ustrezno
pascalsko verzijo, ki je sredješolcem naj¬
brž bolj pri srcu.

Ne trdim, da gre za profesionalen iz¬
delek (program), saj zanj skupaj s testi¬
ranjem nisem potreboval več kot 60 mi¬
nut. Rezultat pač ne bi bil nič boljši, če bi
poiskal optimalen algoritem. Program ne
preverja smiselnosti vhodnih podatkov
(tako lahko določite ime tudi za 108.
februar); namenjen je pač »interni« upo¬
rabi. Na vprašanja po letu, mesecu in
dnevu odgovorimo s številko. Če na
vprašanje ne odgovorimo, se vrnemo na
DOS nivo.

Seveda pa ne dam zanj roke v ogenj
za datume pred petkom 15. oktobra
1582, ker ne poznam zgodovinskih po¬
drobnosti. Avtorji takratnih novotarij
v Rimu so namreč nekaj datumov (dni?)
kar lepo odpisali (dan prej je bil menda
četrtek, 4. oktobra).

Mnogo zabave pri raziskovanju kole¬
darskih skrivnosti, predvsem pa
SREČNO 1993, ki se zanesljivo začne
s petkom! Jernej B6hm

Primer: Iščemo ime dneva za 18. fe¬
bruar 1961.

Najprej poiščemo vrsto z letnico 61,
nato se premaknemo v isti vrsti v stolpec
F (februar) ter odčitamo mesečno šte¬
vilko (3). Tej prištejemo številko dneva
(3+18). Vsoti (21) pripada v imenski tabeli
iskano ime (sobota).

Iz tega sledi, da je bila 18. februarja
1961 sobota.

Cuauhxicalli-azteški koledar, ba-
zaltni monolit s premerom 360 cm,
tehta približno 25 ton. Leta 1760 so ga
španski zavojevalci našli na jugov¬
zhodnem delu glavnega trga Zocalo
v današnjem Mexico Cityju. V sredini
je upodobljen obraz Sonca (Tona-
tiuh), gospodarja neba. Obdajajo ga
mesečni in dnevni simboli (slednjih je
20). Danes je shranjen v narodnem
arheološkem muzeju (slika na nasled¬
nji strani).

32 • TIM 4 • december 1992

ZANIMIVOSTI

Večni koledar v obliki tabele
Leto Mesec

UGODNOSTI IN NAGRADE ZA STARE
IN NOVE NAROČNIKE REVIJE TIM

Za vse, ki želite odslej prejemati revijo
na dom, objavljamo naročilnico. Lahko jo
prefotokopirate ali kar prepišete in izpol¬
njeno pošljete na naslov: Tehniška za¬
ložba Slovenije, d. d,, Lepi pot 6,
61111 Ljubljana. Prejeli boste položnico
za plačilo polletne naročnine in si tako
zagotovili tudi nespremenjeno ceno re¬
vije, ki v primerjavi z drugim že tako ali
tako ni draga. Stroške pošiljanja revije
krije založba.

Opozarjamo vas še na ugodnost, do
katere so upravičeni naročniki revije
TIM: vse poljudne in strokovne knjige ter
priročnike Tehniške založbe Slovenije,
d. d. lahko dobijo za 20% ceneje. Opazili
boste, da višina popusta ponekod že
pokrije polletno naročnino na revijo, zato
premislite o tej možnosti.

Izmed izpolnjenih naročilnic, ki bodo najkasneje do 4. januarja prispele na
naš naslov, bomo izžrebali tri dobitnike lepih knjižnih nagrad.

Med novimi naročniki revije TIM smo novembra izžrebali tri:

Petja Pižmoht, Cegovci 43/A, 69253 Apače,

Jadranka Železnik, Ivančičeva 18/A, 66280 Ankaran,

Polona Rozman, Selo pri Pancah 8, 61261 Lj. Dobrunje.

Čestitamo!

NAROČILNICA

Nepreklicno (do pismene odpovedi) naročam revijo TIM. Naročnino za prvo
polletje (pet številk), ki znaša 480 SIT, bom poravnal po položnici.

Ime in priimek: -

Naslov: --

Poštna št. in kraj: -

Datum: _ Podpis: -

«

(Vse morebitne spore rešuje sodišče v Ljubljani.)

TIM 4 • december 1992 • 33

PRAZNIČNfTlM

Jaslice

Poleg gradiv, ki smo jih doslej v TIMU
že opisali, izdeluje nemška firma EFA
- EBERHARD FABER tudi masi za uli¬
vanje CERAMOFIX in CERAMOFORM.
Prva je naprodaj v beli in rožnati barvi
(barva kože), po končanem sušenju pa
je površina odlitka gladka in svetleča;
masa CERAMOFORM ima enake last¬
nosti kot CERAMOFIX, vendar je napro¬
daj le v beli barvi in površina odlitega
izdelka je mat.

Obe masi v obliki prahu sta pakirani
v vrečah po 1, 5 in 20 (25) kg, posebej
pa je mogoče kupiti še komplete kalupov
za izdelavo beneške maske, sončne ma¬
ske, reliefa hišnega vhoda, okrasnih na¬
pisov za vrata, šatulje, svečnika, minifi-
gur, domačih živali, lutke in jaslic.

Ker se bliža Božič in z njim s sloven¬
skim kulturnim izročilom povezano po¬
stavljanje jaslic po naših domovih, bomo
opisali izdelavo pravih 'keramičnih’ figur,
ki bodo ob dobršni meri pazljivosti in
natančni poslikavi po obliki in videzu pre¬
cej prekašale marsikatere podobne iz¬
delke, s katerimi bodo v mesecu decem¬
bru napolnjene police in izložbena okna
trgovin.

Za izdelavo potrebujemo 1 kg mase
CERAMOFIX, komplet kalupov za deset
različnih figur (Jožef, Marija, Jezušček,
trije kralji, dva pastirja in dve ovčki), pli¬
tvo leseno ali kartonsko škatlo z mivko,
tehtnico, posodo za mešanje mase,
žlico, lepilo, fin brusni papir, majhen čo¬
pič, akrilne ali tempera barve in nitrolak.

V posodo z 240 ml vode med meša¬

njem počasi stresemo 820g CERAMO-
FIXA. Po eni minuti mešanja bodo iz
mase izšli vsi zračni mehurčki, zato
lahko začnemo z ulivanjem. Vsaka fi¬
gura (velike so okrog 10cm), je sestav¬
ljena iz dveh delov, zato je v kompletu
dvajset kalupov. V škatlo z mivko ali
stiropornimi zrnci zložimo kalupe tako,
da ležijo popolnoma vodoravno, in jih do
roba napolnimo z maso. Pri tem moramo
paziti, da ta zalije prav vse kotičke in da
v njej ni zračnih mehurčkov (po potrebi
škatlo nekajkrat previdno in narahlo stre¬
semo). Ves postopek ne sme trajati več
kot deset minut, ker se začne potem
masa že strjevati in ni več uporabna.

Ko je čez približno pol ure masa po¬
polnoma suha, odlitke previdno vza¬
memo iz kalupov. Te potem lahko spet
uporabimo, npr. za izdelavo drugega
kompleta figur ali pa samo še nekaj pa¬

stirjev in ovčk. Ustrezne pare odlitkov, ki
sestavljajo posamezne figure, zlepimo
z univerzalnim ali cianoakrilatnim lepi¬
lom, špranje in morebitne napake na
površini pa zamažemo s sveže zmeša¬
nim CERAMOFIXOM.

Ko je površina povsem suha, z maso
popravljena mesta in spodnje dele figur
zgladimo s finim brusnim papirjem, nato
pa se lotimo barvanja. Najbolje se obne¬
sejo akrilne barve, uporabne pa so se¬
veda tudi tempera barve, vendar mo¬
ramo z njimi prebarvane površine figur
po sušenju še prelakirati, da bodo bolj
obstojne. Štalico naredimo iz trše le¬
penke, vezane plošče, letvic, kosov
lubja, mahu in podobnega, bolj spretni
pa bodo sestavne dele zanjo - tako kot
figure - ulili iz CERAMOFIXA.

Želim vam lepe praznike.

Matej Pavlič

Antus

Cesta železarjev 12
64270 JESENICE
Tel. in fax: 064/81-094

EKSKLUZ IVNI ZASTOPNIK  EB ERHA R D FAB ER

Program EFA - EBERHARD FABER obsega:

- materiale za modeliranje in oblikovanje (FIMO, HOLZY, EFAPLAST,
AOUAFORM, PAPPMACHE, plastelin),

- materiale za odlivanje (CERAMOFIX, CERAMOFORM),

Prodaja:

- ILA, Blatnica 12, Trzin, 61234 MENGEŠ

- MAPA, Železniška 12, 64248 LESCE

- DIDAKTOS (za vrtce), tel.: 061/192-296

- ANTUS, d. o. o (po pošti)

- svinčnike vseh vrst, barvice različnih debelin,

- akvarelne, vodene, tempera in prstne barve,

- voščenke in akvarelne voščenke,

- različno debele flomastre in lakirne flomastre,

- kemične svinčnike, peresa, šilčke, radirke, krede itd.

Vabimo vse trgovce, zainteresirane za prodajo kompletnega programa tovarne EFA - EBERHARD FABER, da se nam
oglasijo.

34 • TIM 4 • december 1992

PRAZNIČNI TIM

Okraski za smrečico iz
oblancev

Prazniki so vse bliže in med vsesploš¬
nimi mrzličnimi pripravami nanje nam
največkrat zmanjka časa za izdelavo le¬
pih okraskov za smrečico. Zadnji hip po¬
tem kupimo neokusne in kičaste pla¬
stične ali kake drugačne obeske, ki jih je
po vseh stojnicah in trgovinah v tem
času (žal) na pretek.

Letos se za spremembo lotite dela
prej. Sedaj je še ravno pravi čas, da
obiščete najbližjega mizarja in ga pro¬
site, naj vam odstopi oblance iz smreko¬
vega lesa. Če mojster skoblja strojno,
potem takšnih oblancev ne bo imel.
V tem primeru ga skušajte prepričati, naj
vzame v roke ročni oblič in vam jih nekaj
naredi iz kosa odpadnega lesa, ki naj bo
po možnosti suh. Ker se oblanci sami
ukrivijo v krožno obliko, lahko to lastnost
s pridom uporabite pri izdelavi obeskov.

Pripravili smo vam nekaj skic in napot¬
kov, vi pa spustite domišljijo na pašo in
naredite obeske najrazličnejših oblik.

Orodje

Za rezanje oblancev potebujete ravno
podlago iz trdega lesa in oster nož
OLFA, sicer pa še kombinirane klešče,
pinceto, manjši izvijač, pisarniške
sponke, elastike, ščipalke za perilo in
čopič.

Material

Kot smo že napisali, je glavni material
za izdelavo obeskov les. Poleg njega
potrebujete še lepilo (lahko je mizarsko,
precej bolje pa se obnese sekundno le¬
pilo - UHU, cyanofix, cyanokol... - ki se
takoj posuši), vodne barvice, lak, močan
sukanec in košček finega brusnega pa¬
pirja.

Izdelava

Približno 2 cm široke oblance razrežite
na primerno dolge kose. Najbolje je na¬
rediti nekaj poskusnih vzorcev, s po¬
močjo katerih bodo potem vsi ostali kosi
popolnoma enaki. Krožne oblike obe¬
skov je najlaže navijati na različno de¬
bele okrogle predmete (npr. flomastre ali
stekleničke od zdravil). Ovit oblanec zle¬
pite in stik utrdite z elastiko, ki jo potem,
ko je lepilo suho, odstranite. Pri okraskih
v obliki stožca oziroma lijaka si poma¬
gajte s pisarniškimi sponkami, večje
kose pa med sušenjem utrdite s ščipal¬
kami za perilo.

Posamezne sestavne dele narahlo
obrusite in pobarvajte z vodnimi barvi¬

cami, nato pa jih zlepite v celoto. Ko
s šivanko potegnete skozi enega od vo¬
galov še košček močnega sukanca, je
obesek narejen.

Za izdelavo zahtevnejši, toda tudi
lepši so obeski v naravni barvi lesa, ki jih
okrasite z različno oblikovanimi žigi iz
kompleta HOBI-ORNAMENT, o katerem
smo v TIMU že pisali. Na oblancih
vžgane vzorce na koncu pazljivo obru¬
site s finim brusnim papirjem in zlepite
v kroge, stožce, kaplje in druge oblike, ki
se jih boste še domislili. Ko je lepilo
suho, obeske prelakirajte z brezbarvnim
nitrolakom in jih s koščki sukanca obe¬
site na smrečico.

Kdor bo pri izdelavi pazljiv, bo ob po¬
gledu na lepo okrašeno praznično dre¬

vesce lahko upravičeno ponosen na
svoje delo, saj bo vsak obesek unikat
zase. Matej Pavlič

TIM 4 • december 1992 • 35

prazničniUm

Okraski za jelko

s škarjami ali z nožem OLFA. Til izrežite
večji od notranje črte. Notranjo stran
enega dela papirnatega obeska nama¬
žite z lepilom, s pinceto vstavite til in ga
napnite ter prekrijte papirnati motiv
z dvojnikom. Uporabite lahko tudi vzor¬
čast (pikčast) til. Okrasite ga s svetlečimi
barvicami za blago, svetlečim lakom za
nohte, bleščicami ipd.

■ fr* .. .


7

Do novega leta je morda res še daleč,
a s pripravo okraskov za smrečico ne
kaže odlašati, če bi radi imeli veliko in
bogato okrašeno drevesce. Letos si
lahko izdelate preproste, lepe in pisane
okraske iz ostankov letvic ter lesenih
kroglic ali gumbov. Letvice nažagajte na
približno 7cm dolge kose. Pa nič ne
merite; okraski z različno dolgimi letvi¬
cami bodo bolj razgibani. Pobrskajte po
šivalnem priboru in izberite stare pisane
gumbe ter barvaste kroglice. Letvice
prevrtajte na sredini ter izmenično s kro¬
glicami nanizajte na močne pisane vr¬
vice kot kaže slika.

Okrasi za smrečico iz
tila in papirja

Okraski za smrečico so lahko tudi pa¬
pirnati. Potrebujete trši barvast papir,
škarje, pinceto, lepilo za papir, til in bleš¬
čice. Motive si zamislite sami in jih preri¬
šite na barvni papir ter v dvojniku izrežite

Dobri stari Dedek Mraz


Boter Mesec

Sneženi mož

Kroglice namesto
pentelj

V času okrog Novega leta se navadno
obdarujemo. Darila so še lepša in bolj
vabljiva, če so lepo zavita. Med letom
darilni papir okrasimo s pentljami, ob
Novem letu pa na darilni trak nanizamo
novoletne okraske, jih povežemo v pent¬
ljo in pritrdimo na darila. Pogumnejše
deklice, ki nosijo uhane, ob Novem letu
nanje lahko pritrdijo celo pentljo z okra¬
ski.

36 • TIM 4 • december 1992

PRAZNIČNI TIM

Ob predprazničnem direndaju nikakor
ne smemo pozabiti na praznične voščil¬
nice. Doma narejene so vedno lepše od
kupljenih in naslovniku dajo vedeti, da
nam posebno veiiko pomeni.

Potrebujete bele voščilnice s pripada¬
jočimi ovojnicami ali le ovojnice raznih
velikosti in nekaj pol tršega belega pa¬
pirja - šeleshamerja, lepilo za papir,
škarje, nož OLFA, ravnilo, svinčnik ter
zlat ali srebrn svetleč papir.

Risbo z motivom (risba 1 ali 2) preri¬
šite na hrbtno stran zlatega ali srebrnega
papirja (risbo iz TIMA povečajte na pri¬
merno velikost s kopiranjem). Motiv iz
papirja izrežite z ostrimi škarjami ali
z nožem OLFA in ravnilom ter prilepite
na belo vizitko. Da bodo voščilnice še
lepše, si motiv zamislite sami!

Bleščeče voščilnice

Darilna košarica

Ob Božiču in Novem letu prijateljem ali
znancem gotovo radi podarite kako ma¬
lenkost. Če jo primerno zavijete ali okra¬
site, ji vdahnete še dodaten čar. Name¬
sto v ovojni papir jo lahko vtaknete
v ljubko košarico, ki jo naredite iz svetle¬
čega tršega papirja. Potrebujete še
svinčnik, spenjalnik, ostre škarje, nož
OLFA in lepilni trak.

Risbo 1 prerišite na hrbtno stran daril¬
nega papirja, iz katerega boste naredili
košarico, v razmerju, ki ustreza načrto¬
vani velikosti košarice. Za večjo košarico
potrebujte kvadrat darilnega papirja veli¬
kosti 30 x 30 cm, za srednjo 24 x 24 cm,
za majhno pa 18 x 18 cm. Papir zarežete
z nožem OLFA ali z ostrimi škarjami po
polnih črtah, kar kaže risba 2. Po preki¬
njenih črtah papir le upognite. To boste
naredili laže in lepše, če ga boste po
hrbtni strani (po prekinjeni črti) narahlo
zarezali z nožem OLFA. Pri tem pazite,
da ga ne boste prerezali, ker bo šla tako

Vsebina papirnate darilne košarice je pri¬
jetno presenečenje

TIM 4 • december 1992 • 37

prazničniUm

Risba 1: Narišemo mrežo

Risba 2: Zarežemo po polnih črtah

Risba 4: Zarezane dele po prekinjenih čr¬
tah zapognemo

košarica rakom žvižgat. Za ročaj izrežite
še papirnat trak: 2,5x35 cm za veliko,
2,2 x 30 cm za srednjo in 1,8 x 23 cm za
malo košarico (risba 3). Robove lahko
okrasite s svetlečim darilnim trakom kon¬
trastne barve (risbi 2 in 3).

Zarezan karton zapognite kot kaže
risba 4 in spnite ali zalepite kot kaže
risba 5. Mesto stika lahko zakrijete s pa¬
pirnatimi listi ali cvetjem.

Nevsakdanje
zavita darila
so privlačnejša

Darila je treba zaviti, pa naj so nare¬
jena doma ali kupljena.

Pisalne potrebščine zavijte v darilni
papir, povežite z vrvico in namesto pent¬
lje obesite papirnat svinčnik, kakršnega
kaže risba. Nanj napišite ime obdaro-
vanca (slika).

V zavitku so gotovo šolske potrebščine

Darilo lahko zavijete tudi v japonski
barvni papir ter' nanj nalepite okraske, ki
ste jih izrezali iz papirja kontrastnih barv.
Tako zavito darilo ne potrebuje okras¬
nega traku, ime obdarovanca pa le napi¬
šite.

Kuhinjske potrebščine, zavite v darilni
papir, okrasite z darilno vrvico, na katero
obesite modelčke za izdelavo piškotov,
poleg njih pa tudi nekaj motivov, ki ste jih
s pomočjo modelčkov narisali na barvast
papir in izrezali (slika na naslovnici re¬
vije).

Darilna

sestavljanka

Skoraj vsi otroci tega sveta radi zlagajo
sestavljanke. Če so še vrhu vsega še
sladke...

Potrebujete 24 škatlic vžigalic, škarje,
nož OLFA, lepilo, kolažni papir, karton,
barvne flomastre in svilen trak.

Poljuben motiv (risbe 1, 2 ali 3) več¬
krat prerišite ali prekopirajte na format
26,5 x 27 cm. Ker vse škatlice vžigalic ni¬
majo popolnoma enakih mer, vam pripo¬
ročam, da format pred začetkom dela še
enkrat računsko preverite (dolžina = 4 x
dolžinaškatlice vžigalic, višina = 6 x višina
škatlice vžigalic). Glavne motive izrežite
iz kopij, položite z licem na hrbtno stran
kolažnega papirja, obrišite in izrežite.
Izrežite tudi osnovni pravokotnik. Nanj
nalepite sestavne dele slike. Nekatere
dele slike lahko narišete tudi s floma¬
strom, če so deli pretanki, da bi jih izre¬
zali in nalepili. Na hrbtno stran narišite
mrežo 24 pravokotnikov velikosti škatlic
vžigalic in sliko po črtah razrežite na 24
sestavnih delov. Vsakega prilepite na
eno izmed škatlic vžigalic. Sestavljanka
je gotova; škatlice le še napolnite z bon¬
boni, da bo bolj sladka. Iz kartona lahko
naredite tudi okrasno škatlo za sestav¬
ljanko in jo okrasite s svilenim trakom
v barvah sestavljanke.

Alenka Pavko-Čuden

38 • TIM 4 • december 1992

PRAZNIČNI TIM'

Za novoletno sestavljanko je primeren mo¬
tiv jelka z darili

Škatlic ne smete pozabiti napol¬
niti z bonboni

Sanjačem raje podarite luno z zvezdami

TIM 4 • december 1992 • 39

UGANKARSKI KOTIČEK

Novoletna nagradna križanka

Besede, ki jih zahtevajo opisi, vpi¬
šite v posamezne opeke tako, da zač¬
nete v polju s številko, nato pa nada¬
ljujete v smeri urinega kazalca.

1. domač naziv za posodo za molžo,
2. najvišje božanstvo pri starih Egipčanih
(dve besedi), 3. menica, poslana v kritje
dolga, 4. namazi za torte ali potice, 5.
priimek arabskega geografa El Adu Ab¬
dulaha Muhameda (1099-1166), 6. ime
junaka Rostandove drame, o katerem
smo pred časom lahko videli tudi film (de
Bergerac), 7. zdravilna rastlina z rume¬
nimi cvetovi, ki raste predvsem v gora¬
tem svetu, 8. vas pri Ptuju, 9. zgoščene
vodne kapljice na nebu, 10. gorovje
v južnem delu Male Azije z najvišjim
vrhom Erciyan (3916 m), tudi starejši

model Forda, 11. majhen zavitek, 12.
mestna hiša.

Rešitve ugank so štiri: na s kvadrati
označenih poljih dobite ime in pri¬
imek ameriškega elektrotehnika (1847
do 1931), ki je s svojimi izumi pospe¬
šil razvoj predmeta, ki ga dajo za¬
četne črke besed 1 do 7, na s krogi
označenih poljih pa dobite ime in pri¬
imek nemškega inženirja (1832 do
1891); njegovo iznajdbo dajo začetne
črke besed 8 do 12.

Rešitev nagradnih ugank iz prejšnje
številke TIMA:

Piramida: B, Rb, bor, roba, kobra,
karbon, bankrot

Številčnica: stroj, led, Mav

Rešitev: Vaja dela mojstra.

TIM 4

Revija za tehnično ustvarjalnost mladih

DECEMBER 1992, CENA 96,00 SIT. POŠTNINA PLAČANA PRI POŠTI 61102

Revijo TIM izdaja Tehniška založba
Slovenije, d.d.

Naslov uredništva: Lepi pot 6, 61111
Ljubljana, telefon: 061/213-749

(uredništvo), 061/213-733 (naročni¬
ški oddelek), fax: 061/218-246

Revija izhaja desetkrat na leto. Naro¬
čite jo na naslov uredništva. Posa¬
mezna številka stane 96,00 SIT, pol¬
letna naročnina pa 480,00 SIT.

Žiro račun pri SDK Ljubljana: 50101-
603-50480

Revijo ureja uredniški odbor: Jernej
Bohm, Jan Lokovšek, Matej Pavlič,
Miha Zorec, Roman Zupančič

Odgovorna urednica: Mihela Mikuž

Urednik revije: Jože Čuden
Oblikovanje in tehnično urejanje:
Božidar Grabnar

Tisk: Tiskarna Ljudske pravice, Ljub¬
ljana

Revijo sofinancirajo: Ministrstvo za
kulturo, Ministrstvo za šolstvo in šport
ter Ministrstvo za znanost in tehnolo¬
gijo Republike Slovenije

Revija spada med publikacije, za ka¬
tere se plačuje 5-odstotni davek od
prometa proizvodov na podlagi od¬
ločbe Ministrstva za kulturo št. 415-
155/92 mb z dne 4. 3. 1992.

Slika na naslovnici:

Po zaključku državnega prvenstva modelov kategorije F3J v Kamniku.

Foto: Roman Ložar

Dopolnjevanka: Martin, obleka, din-
gač, emitor, laktat

Rešitev: model, načrt
Nagrade za pravilno rešene kri¬
žanke v 3. številki revije TIM prejmejo:

1. Franc Mikuž, Kraigherjeva 5,

66230 Postojna

2. Jasna Štante, Ljubljanska 29,

61330 Kočevje

3. Jure Razpotnik, Kresnice 1 A,

61281 Kresnice

Rešitve novoletne nagradne kri¬
žanke prepišite na dopisnico (ne tr¬
gajte revije) ter najkasneje do 4. janu¬
arja 1993 pošljite na naslov Tehniška
založba Slovenije, d.d., Lepi pot 6,
61111 Ljubljana (s pripisom »Timove
uganke«).

Tokrat bodo trije izžrebanci prejeli
posebno lepe nagrade: prvo nagrado
- modelarski komplet MINICRAFT
MB2001 (40-W vrtalnik z usmernikom
in 12-delnim priborom za vrtanje, bru¬
šenje, graviranje, rezanje in poliranje)
prispeva ljubljanska firma Tehno-
trade, druga in tretja nagrada pa sta iz
knjižne produkcije Tehniške založbe
Slovenije.

KAZALO

40 • TIM 4 • december 1992

^ IZBERITE PRAVO m
• LEPILO









cp

o

v





l9*

$

v

v

© © © © o

UHU/ V DOBREM IN V ZLU

Lepila za vse materiale

pšUSendtest 300

i 'V'

Univerzalno tekoče lepilo na podlagi
umetnih smol za točkovno in
ploskovno lepljenje.

Hitro vezoče tekoče lepilo za vse
vrste papirja v pisarni, šoli ali doma.

Temperaturno visokoodporno
kontaktno kavčukovo lepilo.

Dvokomponentno epoksidno lepilo
z visoko končno trdnostjo.

Hitro vezoče lepilo za les, papir in
stiropor.

Lepila

Lepila in mase
Industrijski tlaki

D

UNIPOX

UNIPUR

®  Hitro vezoče lepilo za splošno
uporabo in modelarstvo.

© Univerzalno lepilo z visoko lepilno
močjo za vse vrste umetnih mas.

Trenutno cianokrilatno lepilo za
neporozne materiale.

Trenutno cianokrilatno lepilo za
porozne materiale z možnostjo
kratkotrajne korekture.

Vodoodporno lepilo za les,
iverne in panelne plošče

d.o.o. Kajakaška 30 61211 Ljubljana-Šmartno
Telefon: (061) 59-275, Telefax: (061) 59-296

20 • TIM 4 • december 1992 TIM 4 • december 1992 • 21

24 • TIM 4 • december 1992 TIM 4 • december 1992 • 17

TIM 4 • december 1992 TIM 4 • december 1992

18 • TIM 4 • december 1992 TIM 4 • december 1992 • 23