GLASNIK MUZEJSKEGA DRUŠTVA ZA SLOVENIJO

XIII, 1932

POSEBNI ODTIS

DR. PHIL. ET JUR. JOS. ŽONTAR

BANKE IN BANKIRJI V MESTIH
SREDNJEVEŠKE SLOVENIJE

LJUBLJANA 1933

JUGOSLOVANSKA TISKARNA V LJUBLJANI

O«- GOJMIR KRE*


03DOS2DZZ

/^* i y***<^ < 4^ t <l 4w  » W i » W yt*J><?&^AiS

^UaJL*. *u! stcJ&HMAr,

J t*^u ^ u -*Si -»^utA^/pra,

Banke in bankirji
v mestih srednjeveške Slovenije.

Dr. phil. et jur. Jos. Žontar.

Svoboščine naših starejših mest, ki jih je temeljito razčlenil Fr.
Zwitter, 1  ne poznajo ozkega stika s trgovskim  pravom, ki se je razvila
ločeno na tuji podlagi. 2  Iz italijanskih mest, ki so radi hitrega gospodar¬
skega razmaha od 12. stoletja, predvsem od dobe 3. križarske vojtne, 3  pri¬
dobila prvenstvo v obrti in trgovini, so prešle mnoge uredbe trgovskega
prava v naše pravno območje. Zlasti velja to za panogo bančnih  poslov*
katerim so se posvetili trgovci Astija, Lombardije, Siene, Florence, Pize,
Genove in Benetk v taki meri, da je mogel pred kratkim (1931) zapisati
G. Masi 4  za Florenco, da so bile banke vodilni činitelj v notranji in zunanji
politiki mestne republike.

Florentinski  bankirji so se uveljavili ne le v Italiji marveč
tudi onstran Alp, posebno na Francoskem, Angleškem, Španskem, v manjši
meri v Nemčiji, na Češkem, Poljskem, v hrvatskih in srbskih deželah. 5
V razpravi bom skušal pokazati, kako so se udejstvovali na slovenskem
ozemlju. Pri tem ne podcenjujem pomena kreditnih poslov, ki so jih vršili
naši samostani in tuji redovi pri nas, vendar jih puščam za samostojno
studijo.

Svetovne trgovske družbe florentinskih bank Scala-Mozzi in Macci
od stranke Gibelinov in Bardi, Peruzzi od stranke Velfov so se bavile v
oglejskem patriarhatu s pobiranjem in prepošiljanjem dajatev papežu,
kardinalom in papeževemu osebju (servitia communia et minuta), z izter-
javanjem križarskih vojnih davkov, s kovanjem denarja, zakupom uradov,
dajatev in sl. 6  Družba Bardijev je imela svoj glavni delokrog na Angleškem
in Francoskem. Vendar srečamo družbinega zastopnika tudi v Vidmu
(Udine), ki je prejel v 14. stoletju za denarna posojila od patriarha Ber-
tranda de St. Ginnes tolminsko  gastaldijo, 7  od goriških grofov pa
druga posestva v Furlaniji 8  v zastavo.

V vzhodnih Alpah pa so zadeli Toskanci na močne in stare židovske
naselbine, katerih vpliv v gospodarskem življenju so mogli izpodriniti v
drugi polovici 13. stoletja v Tirolski, Koroški in Kranjski, ki jih je združil
1. 1286. po padcu kralja Otokarja Češkega Majnhard  Tirolski (1258
do 1295). 9

Posebno živahno je delovala tu florentinska trgovska družba F r e s -
c o b a 1 d i-jev, s katero je stopil deželni knez v trajno poslovno zvezo.
Frescobaldiji so izvirali iz podeželskega toskanskega plemstva, ki se je
preselilo v Florenco in imelo svoje hiše ob Ponte san Trinita, ki so ga
sami zgradili.

»Societas Frescobaldorum« je štela 5—10 družabnikov. Prestopila je
ozko mejo »fratema societas« bratov, ki po očetovi smrti tržita s skupnim

22

premoženjem. Radi političnega nasprotja sta se razdražila brata Berto in
Lambertucij ter ustanovila samostojni, nasprotujoči si trgovski dražbi. 11
Za naše kraje pride v poštev le »societas Lambertucii«, ki je pritegnila
brata Ivana in celo vrsto nesorodnikov ter s tem utemeljila »c o m p a n i a«,
v kateri je več družabnikov udeleženih z glavnico in delom, pa vsi ne¬
razdelno in neomejeno jamčijo za obveznosti dražbe. Po tem solidarnem
jamstvu se je razlikovala »compania« 12  celinskih mest Italije od trgovskih
družb »commenda, rogadia, entega« in dr., ki so se razvile v primorskih
mestih Italije in Dalmacije ter so znane tudi v genovskih naselbinah v
bolgarskih mestih ob Črnem morju. Vse te oblike so poznale že omejeno
jamstvo družabnika.

Veliko število družabnikov »compania« je omogočalo, da je bil druž-
bin interes zastopan istočasno na najrazličnejših krajih, kjer so delovali
družabniki v lastno, s tem pa tudi v družbino korist. Le v manj pomembnih
trgovskih naselbinah srečamo podrejene uslužbence.

Družba Frescobaldijev je imela trgovske posle s papeževo kurijo, za
katero je pobirala križarsko desetino v nadškofijah Salzburg, Mainz in
Trier. Uveljavili so se tudi v Neaplju, na Francoskem in Angleškem. 13  V
Padovi so imeli močno trgovsko podružnico. Majnhard II. jim je dovolil
otvoriti faktorijo v Griesu pri Boznu na Tirolskem. L. 1299 pa je Kurzij
Forensis iz florentinske rodbine Domati, kot zastopnik dražbe Fresco¬
baldijev, prejel privilegij banke za posojila na zastavo v Slovenjem
Grade  u. 14  Ob koncu 13. stoletja so skušali združiti Frescobaldiji večino
takih bank v deželah Majnharda II. in njegovih sinov v rokah od njih
odvisne dražbe, vendar zaman. L. 1303 so izginili Frescobaldiji na Tirol¬
skem. Na Angleškem so utrpeli v spekulaciji z volno take izgube, da sta
pobegnila oba družbina zastopnika, za katere je izdal angleški kralj
Edvard II. zaporno povelje. L. 1311 so pregnali del rodbine Frescobaldijev
tudi iz Florence. 15

Manjšo trgovsko družbo sta tvorila brata Feo in Nikolaj, sinova Bra-
cina de Janzolo iz Florence, ki sta prejela od vojvode Otona 1. 1299 triletni
privilegij za banki v Ljubljani in Kamnik  u. 16  L. 1302 je bil Feju
podaljšan privilegij za ljubljansko banko. 17

Toskanska trgovska naselbina je nastala baje 1.1307 tudi pri Škofji
Loki,  vendar te Battistellijeve 18  vesti ne morem kritično presoditi.

Kmalu nato je zavzela na Kranjskem vodilno mesto trgovska dražba
Nikolaja in Jakoba »porgariorum  de  L a y b a c o«. 19  Že
naziv »porger«, ki znači isto, kar »prestator, usurarius«, kaže, da so se
bavili s kreditnimi posli.

Prepotrebna kritična zgodovina Ljubljane nam bo šele pokazala go¬
spodarski in pravni nastoj mesta ter razčlenila elemente, iz katerih se je
razvilo njeno meščanstvo, zlasti patricijske rodbine. Med temi so igrali
odlično vlogo Porgarji, ki so se bržkone priselili iz Furlanije. 20  Iz ohranje¬
nega listinskega gradiva sledi, da sta obstojali dve panogi Porgarjev: Ni¬
kolaj z bratom Weriandom in Jakob Porgar. Weriand nastopa v dobi 1271
do 1291, 21  Nikolaj od 1280 do 1323, 22  Jakob pa od 1312 do 1358. 23

W e r i a n d je imel »iure feudi« štiri kmetije ob Gradaščici na levem
Bregu Ljubljanice in jih je odstopil 1.1271 24  nemški komendi v Ljubljani;
isti je izročil brat Nikolaj  1. 1280 25  kot »donatio pro anima« za pokojno
soprogo Konstancijo štiri njive pred Gradiščem ter prejel v dosmrtni
užitek troje drugih njiv. Še 1. 1339 26  se omenja ena izmed njiv, ki jih je
nekdaj imela »die porgerin«.

Nikolajev sin L e o n a r d 27  se pojavlja v gradivu prvič 1. 1307 ob
važni pogodbi občine ljubljanskih meščanov z nemško komendo zaradi
zidanja in straženja mestnega obzidja. Ni pa nadaljeval trgovske dražbe

23

po očetovi smrti z Jakobom Porgarjem oziroma z njegovim sinom Francem.
Omenja se pogosto, zlasti v listinah nemške komende v Ljubljani in samo¬
stana Bistre do 1344. Leonardova soproga Jera 28  je podarila 1. 1341 župni
cerkvi sv. Jurija v Ložu eno kmetijo v Novi vasi za vzdrževanje večne luči
(kot luminarijsko cerkveno posest) in obvezala svoje podložnike na loških
in cerkniških posestvih, da vsako leto ob cerkvenem prazniku dajo loški
župniji 3 oglejske beliče. Nikolajeva hči Iremgart  se je poročila s ple¬
mičem Merklom iz Iga (der Iger). Imela je hči Marjet  o. L. 1326 29  je
podarila samostanu v Mekinjah šest kmetij v Bukovici.

Posebno visoko se je povzpel Jakob  Porgar. Henrik Koroški je
podelil njemu in sinu Francu v pravi fevd grad Goričane z določenim
dohodkom od zavetništva v Škofji Loki, dalje ribarsko pravico na Sori, ribiče
v Svetjiu in ostale pritikline. 30  Enako je dobil v fevd več kmetij v Kozarjih
(Geiselmansdorf) in na Dobravi (Hard). 31  Ostro osvetljuje razmere listina
od 23. aprila 1321, 32  ki se v nji imenuje Jakob Porgar »Phleger des Landes
dacz Chrayn«. Dokazuje, da je deželni knez v finančni stiski tudi na Kranj¬
skem kakor drugod, na pr. na Tirolskem, Francoskem, 33  prepustil svojemu
bankirju upravo dežele.

Jakobov sin F r a n c je podaril 1. 1322 svoji ženi Katarini iz Mengša
(Maingospurch) v jiutrnjo 20 kmetij in en mlin, ki jih je prejel od svojega
očeta. 34

V kakem odnošaju so stali do naštetih Porgarjev ljubljanski meščani
»L u b e t z e porgarius« 35  (1295), »V i t a 1 i s der Porger« (1350—1353)
in »G r 6 s s 1 e i n der Porger« (1362), 36  mi ni znano.

Trgovska družba ljubljanskih Porgarjev je stala v trajni poslovni
zvezi predvsem s koroško-tirclskimi in goriškimi deželnimi knezi, s kraljem
Henrikom Koroškim, sinom Majnharda II. Tirolskega, z goriškima grofoma
Albertom in Henrikom; po smrti poslednjega (1323) z vdovo Beatriko in
njenim sinom Ivanom Henrikom; dalje z oglejskim patriarhom Paganom
della Tcrre, z Ortenburžani, z nemško komendo v Ljubljani, samostani
Bistro in Stično, z domačim plemstvom na pr. Kolovškimi (Gerlochstein),
Krajeki (v. Kreyg) in Jeterbenki (Hertenberg).

Za izvršitev poslov v Italiji so se zlasti družili s Florentincem La¬
pu c i j e m, sinom Papirija, ki je bival v Čedadu, in z Albertinem iz Urbina
v Maricah. 37  V Čedadu so imeli ljubljanski Porgarji lastno hišo in močno
podružnico, ki sta ja vodila družbina agenta Jakob in Ropret iz Pušje vasi
(Venzone). 38

Radi svoje nesrečne italijanske politike, zlasti radi borbe proti Pa¬
dovi, 39  in slabega gospodarstva vobče, je iskal Henrik Koroški, ki je bil
pravo nasprotje svojega skrbnega očeta, vedno večja posojila piri svojih
bankirjih. Tudi sredstva ljubljanskih Porgarjev so se izčrpala. Že 1. 1323 38
so prišli v začasne denarne težkoče. Ko pa Jakob Porgar ni mogel poravnati
Giampolinu iz Vidma svojega deleža na dolgu v znesku 550 mark srebra,
so poroku na dražbi prodali imovino. 40

Propadanje ljubljanskih Porgarjev je izviralo predvsem iz poslovnih
nesreč, bilo pa je tudi v zvezi z odločnim nastopom cerkvenih krogov zoper
cderuštvo. 41  Cerkveno stališče glede obrestnih poslov je prišlo prav v
statutih sinode v Vienne (1311) do najkrepkejšega izraza. Vsaka odmena,
katera se je zahtevala pri posojilu preko izposojene denarne vsote, je ve¬
ljala kot oderuštvo, ki je bilo najstrožje prepovedano kristjanom. Zato so
prešli denarni posli tudi pri nas bolj in bolj na Žide.

Namesto Porgarjev so stopili sedaj čedadski in go riški židj  e, 24
ki so posojevali denar Henriku Koroškemu. Jakob Porgar jim je moral
snomladi 1. 1327 43  po naročilu deželnega kneza nakazati dohodke iz ljub¬
ljanskega urada. Še istega leta je dovolil Henrik Koroški trgovski družbi:

24

Manuelu, sinu Bonfanta, magistru Bonaventuri zdravniku, sinu pok. ma¬
gistra Jakoba zdravnika, Aronu, Pilgrimu, Jakobu in Bonaventuri, sino¬
voma Jeremije, da so se preselili iz Čedada oziroma Gorice v Ljubljano
in prevzeli ondotno banko za posojila na zastavo. 44  Ko so omenjeni Židje
odpustili deželnemu knezu škodo, ki so jo radi njega utrpeli v Pušji vasi
(Venzone), 45  jih je nagradil z novimi predpravicami. 40  Delokrog ljubljanskih
židovskih bankirjev je hitro naraščal do 1. 1335; med svojimi strankami so
šteli Celjane, Turjačane, gospode iz Mengša 47  i. dr.

Ko so pa združili Habsburžani po smrti Henrika Koroškega Kranjsko
in Koroško s Štajersko, je prenehala banka za posojila proti zastavi v
Ljubljani 48  kot deželnoknežji regal. S tem je bila tudi ukinjena izključna
pravica do denarnih poslov, ki so bili zvezani z bančno koncesijo. Zdaj ni
mogla več tekmovati mala židovska naselbina v Ljubljani 49  s starimi, moč¬
nimi židovskimi središči v Celju, 50  Slovenjem Gradcu, 51  Ptuju, 52  Radgoni 53
in Mariboru. 54  Zato tudi ni ohranila Ljubljana lastnega židovskega so¬
dišča, ki ga je dovolil Henrik Koroški čedadskim Židom ob preselitvi v
Ljubljano. 1 * 5

Židje so se udejstvovali navadno posamično, večkrat zakonca skupno.
Svoj promet so znali spretno povečati tako, da so izvršeni denarni posel
čez nekaj časa prenesli na drugega, bogatejšega Žida. 56  Ugledna je bila
zlasti »fraterna societas« bratov M u š a iz Maribora in K a d š i m a iz
Celja, sinov Schebleina iz Celja, ki sta se razdružila kmalu po polomu
1. 1367. 57  Pri večjih, zelo plodonosnih podjetjih pa srečamo združitev več
oseb v obliki priložnostne družbe. 58

Od srede 15. stoletja dalje so se posluževali židovskih posojevalcev
predvsem meščani in kmetje, v manjši meri plemstvo in duhovščina. Pri¬
pravljala se je polagoma gospodarska osamosvojitev domačih krogov. Uve¬
ljavljal se je nazor, da je odmena za dano posojilo »sub titulo damni emer-
gentis et lucri cessantis« dopustna tudi za kristjane. Pojavili pa so se tudi
novi tekmeci, zlasti gornjenemške  trgovske družbe, katerih vplivu
in delovanju pri nas bo treba posvetiti posebno studijo. Znamenje osamo¬
svojitve je bila zahteva deželnih stanov, da dovoli vladar izgnati Žide
(1. 1496 oziroma 1515). 59

Posli opisanih bančnih družb so bili zlasti: 1. menjava novcev
(valut) in trgovina z žlahtnimi kovinami; 2. depozitni
in kontokorentni posli; 3. kovanje denarja; 4. p o so¬
je v a n j e denarja  z raznimi vrstami zavarovanja, zlasti 5. 1 o m -
bar dni posel. Uporabo menic pri nas nameravam opisati posebej.

Radi številnih vrst in pogostne obnove novcev je bilo menjavanje
denarja eno glavnih opravil bankirjev. Ko so dali sredi 13. stoletja Floren¬
tinci v promet svoj odlični zlatnik, je nastopilo silno povpraševanje po zlatu
in s tem naraščanje cen te žlahtne kovine v južni Evropi. Ker pa je ostalo
onstran Alp v Nemčiji in pri nas še staro razmerje med zlatom in srebrom
1 : 8, dočim je v Italiji rastlo od 1 :10 do 1 :14 v začetku 14. stoletja, je
obstojala prilika za spekulacijo, ki sta jo vršila s pomočjo Frescobaldijev
Majnhard II. in Oton. Dala sta sistematično po trgovcih nakupavati zlato,
ga zbirala v svoji zakladnici, vodila o njem posebno knjigo ter ga izročala
v večjih količinah zastopniku družbe Frescobaldijev v prodajo na italijan¬
skih tržiščih. 60  Pri denarnih poslih se navajajo tudi novci iz kamniške
kovnice. 61

Pošiljke zlata so se obračunavale tudi v Florenci na sedežu družbe.
Tam so izstavili o prevzetih ali prodanih količinah zlata posebna potrdila, 62
v katerih so ugotovili protivrednost v kurantnem novcu t. zv. »d e p o s i t u m
seu accomanditia«.  Iz takih vlog se je razvil tekoči račun oziroma
udeležba tihega družabnika. V Italiji je bilo ob koncu 13. stoletja spreje-

25

manje vlog s fiksnim obrestovan jem ali z udeležbo pri poslovnem dobičku
zelo običajno. Na ta način se je tudi povečala glavnica družbe, vendar raz¬
merje med lastnimi in tujimi denarnimi sredstvi pogosto ni bilo pravilno
ter je vedlo v mnogih primerih do bančnega poloma. 63

Potrdila družbe Frescobaldijev o znesku, ki se je računal v dobro,
so imela obliko »instrumentum  g u a r e n t i g i a t u m« ali »c o n -
f essi-onatum«. 14  Za znesek so jamčili vsi družabniki z vso svojo imo
vino nerazdelno. Obljubili so popolno varnost vloge tudi za primer požara,,
brodoloma, tatvine, nasilja, celo za naključje. Trgovska družba se je od¬
rekla vsem pravnim prigovorom in sredstvom, ki bi mogla zavirati točno
izpolnitev ^plačilne obveznosti. Obenem so predvideli »stipulatio duplaec
t. j,, obveznost, plačati ob neizpolnitvi kazen v znesku dvojne vloge. Upnik
je bil zlasti upravičen poseči po dolžnikovem imetju brez sodne intervencije.
Poslednja določba je bila posebno važna, ker je iz »instrumentum guaren-
tigiatum« nastala v naših krajih po mnenju M. Dolenca 65  znana klavzula
»des Landschadenbundes«.

Iz svojega računa pri banki Frescobaldijev so vršili tirolski deželni
knezi številna izplačila. Z denarjem so razpolagali potom nakaznic, zlasti
z menicami. Pošiljali so svoje zastopnike v glavne podružnice, vendar je
veljalo načelo, da se mora plačati vlagatelju, kjerkoli bi se nahajal kak
družbin agent.

Iz ohranjenih spisov v računskih knjigah koroško-tirolskih deželnih
knezov posnamemo, da so plačevali Frescobaldiji različne dobave blaga
za dvor na pr. fine tkanine, drago kamenje, nakit, inozemska vina, južno
sadje i. dr. 66  Značilno je izplačilo Kurzija Forensis iz 1. 1296 67  kardinalom
in drugim uglednim osebam pri papeževi kuriji »pro absolutione domini
Meinhardi«, ki je bil cerkveno izobčen.

Patriarh Pagano je imel svoj »depositum« pri družbi Porgar jev, 68
vendar ni razvidno, na podlagi kakega pravnega posla je nastal.

Ker deželni knezi niso imeli osrednje finančne blagajne, v kateri bi
se stekali vsi njihovi denarni dohodki, so se posluževali pogosto svojih
bankirjev, da so obračunavali z upravitelji deželno-knežje imovine, z de¬
želnim pisarjem ali vicedomom in plačevali upnike deželnega kneza. Tako
je 1. 1328 69  obračunaval Jakob Porgar po naročilu Henrika Koroškega z
oskrbnikom laškega urada o grajski straži (Burghut) gradov Zibnik, Freu-
denek in Klausenstein pri Zidanem mostu ter o materialnih izdatkih o
priliki gradnje nove utrdbe v Laškem.

Bankir, ki je pri njem vlagatelj naložil svoj denar, je bil tudi dolžan
prevzeti poroštvo  za vlagateljeve obveznosti. Ko je obljubil patriarh
Pagano 1. 1320 70  svoji nečakinji Belingeriji, zaročenki Majnharda, grofa
Ortenburškega, doto 800 mark sold., je prevzel Jakob Porgar iz Ljubljane
poroštvo, da bo polovica te vsote izplačana ob koncu prvega leta, ko vzame
Majnhard Belingerijo v zakon.

Ljubljanski Porgarji so prevzeli tudi kovanje denarja  za pa¬
triarha Pagana. 71  V oglejskem patriarhatu ni obstojala stalna privilegirana
korporacija kovalcev denarja t. zv. »Miinzer Hausgenossen«, 72  kakor v Nem¬
čiji ter v alpskih deželah, marveč je izročil deželni knez izdelovanje novcev
različnim tujim podjetnikom ali pa dal kovati denar v Benetkah ali Florenci.
Ob obnovi novcev 1. 1321 so finansirali to podjetje ljubljanski Porgarji, ki
so se zvezali s Florentincem Lapucijem in Albertinom iz Urbina. V pogodbi
s patriarhom so dogovorili težo, zmes, odstop (remedij) in kovni dobiček
za deželnega kneza, ki je takrat pričel občutno zmanjševati čistino novca. Za
tehnično izvedbo kovanja se pa Porgarji niso zanimali. Lapucij je kot »ma¬
gister monetae« prevzel nakup žlahtne kovine in kovanje v Ogleju. Ko je
bil 1. 1322 izgotovljeni denar preizkušen in odobren od patriarhovega za-

26

stopnika vpričo odposlancev Čedada in Vidma, je pričelo razpošiljanje in
zamenjavanje novca, ki je potem krožil do 1. 1330. 73

Ali so bili Porgarji udeleženi pri domačih kovnicah denarja, zlasti v
Slovenjem Gradcu v dobi 1307—1311, 74  mi ni znano.

Važen posel naših bančnih družb je bil posojievanjje denarja, zlasti
deželnim knezom. S tem stoji v zvezi zakup  tirolskih, goriških in
furlanskih carin, mitnin in pristojbin za spremstvo trgovcev, njih blaga in
tovorne živine. 75

Po dogovorih iz 1. 1271 in 1308 so bile carine na Tirolskem in Gori¬
škem obema panogama deželnih knezov skupne. Za Majnharda II. pa go¬
ri ški grof ni razpolagal s tirolskimi carinami, ker je tirolski grof odkupil
delež svojega brata. Pod Otonom in Henrikom Koroškim so postale oddaje
v zakup vedno pogostnejše ih so prešle skoraj neopaženo v zastavitve.
Takrat je znašal delež vsakega goriškega grofa le četrtino tirolskih carin
in mitnin. 76  L. 1321 so prejeli ljubljanski Porgarji v zakup četrtino grofa
Alberta pri mitnicah na Brennerski cesti v Luegu na Brennerju, an der
Toll pri Meranu in v Passeierju ob prelazu Jaufen. 77  Naslednjega leta so
dobili Porgarji še četrtino grofa Henrika pri istih mitnicah, vendar niso
obdržali teh daljnih zakupov. Četrtino carine in mitnine v Tollu in Passei¬
erju je prevzel Franc de Gereut, sodnik v Passeierju, 78  četrtino carine v
Luegu pa 1. 1327 79  čedadska židovska družba, ki jo je že drugo leto oddala
za 300 mark ver. meranskemu meščanu Engelmanu Austrenchu. 80  Delež
grofa Henrika je po njegovi smrti 1. 1323 zastavila vdova Beatrika Grifu iz
Čreteža (Reutenberg), nato pa Galvanu iz Maniaga in Arteziju de Rubeis
iz Florence. 81

Ljubljanski Porgarji so prejeli nekaj časa tudi v zakup mitnico v
Klužah (Chiusa) 82  s pravico nabiranja smole v ondotnih gozdovih (jus picis
moutium) in carino v Lati sani v Furlaniji ter v Lokvi, Rupi in Peči 83  na
Krasu. Za njimi jih je deloma prevzela ljubljanska židovska družba, ki je
imela v zakupu mitnino in spremstveno pristojbino v Latisani ter carino v
Pušji vasi (Venzone). 84  Henrik Koroški jim je odstopil za 11 let dohodke
od spremstvene pristojbine v Lienzu, Oberdrauburgu in Spittalu na Koro¬
škem, ki so jih 1. 1340 prodali ljubljanski Židje dalje nekemu Italijanu. 85
Grof Ivan Henrik Goriški jim je zastavil tudi del plače (salariuml trža¬
škega podesta in čedadskega generalnega kapitana. 86

Florentinec Lapucij, družabnik Pergarjev, je imel od goriškega grofa
Henrika v zakupu mitnino in užitnino v Mestre. 87

Zakupnik je moral plačati določeno zakupnino, navadno v obrokih,
včasih tudi neko vsoto na račun. Ker je bil donos carine odvisen od raznih
činiteljev, zlasti od vojne, represaliji, roparskih napadov in sličnega mo¬
tenja prometa, se je predvidevalo za ta primer znižanje zakupnine ali pa
podaljšanje zakupne dobe, dokler ni dosegel zakupnik zaželenega kritja.
Obračunavanje tirolskih četrtin carine in mitnine se je moralo vršiti potom
družbinih zastopnikov, ki so nadzirali računovodstvo carinam in mitnic.
Da tirolski grofje niso dolgo trpeli razpolaganja goriških deželnih knezov
z njihovimi carinami, dokazuje dejstvo, da je mislila grofica Beatrika pri
oddaji v zakup tudi na primer, ko bi bil zakupnik odstavljen od mitnin in
carin po tirolskih deželnih knezih. 88  Zato so pa ljubljanski Porgarji kmalu
prodali svoje tirolske deleže domačinom, kar je deželni knez-zakupodavec
potrdil.

Poleg stvarnega zavarovanja posojila v obliki zastavitve nepremičnin
in dohodkov so uporabljali dolžniki zlasti osebno poroštv  o. 8i)  Poroki
so prevzeli jamstvo, da bo dolžnik vestno izpolnil svoje obveznosti. Ker so
pa imeli poroki položaj glavnega in ne le subsidiarnega plačnika kakor v
Justinijanovem pravu, je smel izterjati upnik dolžno vsoto od dolžnika ali

27

poroka. Pri več porokih tudi ni obstojal kak beneficium divisionis. Zato je
moral izposojevalec zagotoviti poroku povračilo škode, ki bi jo utrpel radi
poroštva (relatio indemnitatis).

Starejše vrste zavarovanja, kakor zastavitev časti  in zvestobe
ter samozastava ali samoporoštvo v obliki t. zv. obstagium 90  srečamo
večinoma poleg porokov, ker so izgubile svoj prvotni pomen. Prva oblika,
ki se je razvila v 13. stoletju iz simbolične vadiacije, sploh ni nudila upniku
potrebne varnosti. Dovoljevala mu je, da osebo, ki ni izpolnila dane obljube,
sramoti z besedo in sliko. Uporaba t. zv. obstagium (Einlager) je bila v za¬
dolžnicah plemstva iz 14. stoletja tudi pri nas precej pogostna. Dolžnik, ki
ni plačal ob dospelosti svojega dolga, je moral priti sam', pozneje poslati
svoje namestnike na določen kraj, zlasti v kako gostilno. Tam so ostale
osebe toliko časa, dokler ni dolžnik poravnal dolga. Seveda v naših listinah
ni več sledov o prvotnem bistvu te institucije kot zastavitve dolžnikovega
telesa. Šlo je le za sredstvo, s katerim so izvajali na dolžnika pritisk, da
eimprej poplača, ker bi radi potrošnje poslanih oseb dolg s pripadki še
bolj narastek V italijanskem pravnem območju so skušali to nemško-pravno
uredbo izriniti že v 14. stoletju. Furlanski parlament je ukinil 1. 1344 ve¬
ljavnost posojilne pogodbe s pogojem »quod debitor intret hospitium«. 91

V dobi, ko so prešli denarni posli pri nas v roke židovskih bankirjev,
si je upnik rad izgovoril pravico, da ob dospelosti neplačan dolg »hincz
den juden«, 92  t. j. na dolžnikov račun pri Židu izposodi na obresti.

Kot poseben posel so izoblikovali italijanski bankirji, združeni pod
skupnim nazivom »Lombardo  v«, pogojevanje denarja proti ročni za¬
stavi (= lombardni posel). 93  V dobi gospodarskega povzdiga 13. in 14. sto¬
letja, ko je nastala velika potreba kredita pri deželnih knezih, mestih,
trgovcih in obrtnikih, so spoznali in izkoristili florentinski trgovci velik
pomen lombardnega posla ter ustanovili z dovoljenjem deželnega kneza
posebne banke za posojila proti ročni zastavi  (casanae,
Lehenhaus) 94  tudi pri nas.

Koncesijska listina deželnega kneza je določala pravni položaj imet¬
nika banke-zastavljalnice. Za dopustitev poslovanja je plačeval letno redno
pristojbino (pensio cazanae), 95  ki je bila podobna zakupnini. Ker pa je bila
doba podelitve kratka (do 5 let), je moral zaprositi za podaljšanje koncesije
in ob taki priliki položiti posebno pristojbino »pro honorantia«. 96  Višina
letne pristojbine se je ravnala po donosu posamezne banke. V slovenskih
mestih je znašala povsod po 10 mark letno, kar odgovarja bankam s sred-
njevelikim prometom na Tirolskem in v Furlaniji. 97

S podelitveno listino je prejel bankir v določenem okolišu izključno
pravico pogojevati proti ročni zastavi na obresti, 0 poslovanju naših bank
bi bili podrobno poučeni, ako bi ostale ohranjene trgovske knjige. V ra¬
čunskih knjigah goriško-tirclskih grofov srečamo za Henrika Koroškega
pogostne zastavitve nakita, posode i. sl.® 9  Naših bank pa se je najbrž po¬
služevalo zlasti plemstvo in meščanstvo. Kot zastavni predmet je prišlo v
poštev tudi vino, ki ga je moral posojevalec unovčiti, ako je zapadlo. Zato
so ohranili Židje kljub protestu meščanskih krogov pravico do trgovine
z vinom. 98

Pravna vsebina privilegijev za banke-zastavljalnice na Francoskem,
v zapadni Nemčiji, na Tirolskem, Kranjskem, v Istri in drugod kaže iz¬
redno podobnost, ki dokazuje obstoj enotnega mednarodnega
prava posojevalcev denar  j a."

Posebnosti so obstojale: 1. v pravicah  imetnika banke in njegovi
podsodnosti;  2. v določbah o višini obresti; 3. v dokazni
moči  zapisov in listin ter pričevanja bankirja; 4. v izvršilni pro-


28

d a j i zastavnih predmetov; 5. v 1 a s t n i n s k i t o ž b i, ki jo je mogel
naperiti glede zastavnega predmeta samo zastavijalec.

1. Osebna svoboda bankirja-tujca ni bila omejena. Pristojbina za
koncesijo banke je pomenila obenem zaščitnino samo pri zidih. Bankir in
njegovo osebje je uživalo posebno deželnoknežjo zaščito. Kakor domači
trgovec se je smel tuji bankir svobodno kretati in tržiti po deželi. Židovski
bankir se je smel držati svojih verskih predpisov glede hrane, bogoslužja,
šole in pokopališča. V civilnih in kazenskih zadevah niso spadali italijanski
bankirji pred deželskega sodnika, marveč pred namestnika deželnega kneza.
Žide so tožili pred posebnim sodiščem za Žide, ki je imelo na Kranjskem
dva, v Mariboru štiri prisednike. Vsako sodišče, do katerega se je obrnil
bankir, je moralo nuditi najhitreje in v najkrajšem postopku pravno zaščito
(sine strepitu et figura iuditii).

Pri poslovanju niso plačevali dajatev in davkov. Za trgovske ob¬
veznosti bančne družbe so odgovarjali vsi člani. Ako pa je izvršil eden
izmed družabnikov kako kaznivo dejanje, se ni smela zapleniti imovina
družbe; izvesti je bilo treba najprej razdružitev in ugotoviti storilčev delež,
ki je zapadel. O višini deležev je veljalo pričevanje družabnikov.

Deželni knez je dovolil svobodno razpolaganje z imovino »inter vivos
et mortis causa«. Potrdil je veljavnost njihovih oporok. Ako pa so umrli
brez poslednje volje, je pripadla zapuščina zakoni ti m dedičem. S tem se je
odrekel deželni knez stari pravici, poseči po tujčevi zapuščini (jus albinagii).

Nihče ni smel v bankirjevi hiši staviti za zastavni predmet višje po¬
nudbe. Radi pogostne obnove denarja je veljalo, da mora izposojevalec dobiti
isto denarno vrednost nazaj, kakor jo je dal. Sicer pa se je moralo redno
plačati v isti vrsti denarja, kakor je bil posojen. Represalije ali samolastna
rubežen ni bila dopustna. Deželnoknežji moratorij za dolgove kake osebe
ni veljal za bankirjeve terjatve. V poslovanje bankirja se tudi uradniki
deželnega kneza niso smeli vmešavati in ga primorati k prisilnemu posojilu.

Ko je prenehala koncesijska doba, je imel bankir pravico, da v do¬
ločenem roku dovrši tekoče posle ali pa prepusti preostale zastavne pred¬
mete svojemu nasledniku.

2. Obrestna mera je bila redno določena, za domačine nižja na pr.
na Kranjskem 43‘Va %,  za tujce višja 86 2 / 3  %.  Domačin ni smel zastavljati
predmetov, ki so bili last tujcev, da bi s tem dosegel nižjo obrestno mero.
Komur je zaračunal bankir višjo obrestno mero, kakor pa je bila dopustna,
se je moral pritožiti v določenem roku, sicer bi se ne upoštevala kršitev
predpisov.

V zadolžnicah Židov pogosto sploh ni določb o obrestovan ju. Večkrat
vsebujejo opombo, da je posojilo dano »an gesuch« (= brez obresti) do
dneva dospelosti, ko je izročiti tudi primeren zastaven predmet. Ker pa
je bilo možno izgovoriti si vrnitev višje vsote kakor je bila dana, je ne¬
pravilna sodba, 100  da so bila židovska posojila do dospelosti pretežno brez¬
obrestna. Od dneva dospelosti pa so tekle tudi obrestne obresti.

Da se olajša dokaz škode, ki bi jo utrpel upnik radi zamude v izpol¬
nitvi, se mu je prepustilo pričevanje o tem »credere de damnis et expensis
simplici verbo creditoris« (= »welchen schaden sew nement, den si pey
irn trewn sagent, den schullen wir in genczleich gelten an chlag und an
alle widerred«). 101  Isti pomen »schaden« = škode, ki nastane, če se dolg
ne poplača, tiči v klavzuli »Landschadenbund«, katera se je razvila po
izgonu Židov najbrže na Štajerskem z recepcijo kanonsko-rimskega prava. 102

3. Zapisi, zlasti poslovne knjige in bankirjeva izjava pod prisego so
imeli posebno dokazno moč, v kolikor so se tikali zastavljalnih poslov,
zlasti velikosti posojila in zastavne dobe. Protidokaz z dvema nesumljivima

29

pričama je bil dopusten. Končni obračun z ljubljanskim bankirjem se ni
dal več ovreči (endhafft raittung). 103

4. Izročen zastavni predmet je sluzil pravdno-pravno kot dokazilo za
obstoj dolga. Izvršilna prodaja zastavnih predmetov pa je bila redno iz¬
vensodna. Taka je bila italijanskemu pravu že dolgo znana na podlagi
pogodbene klavzule. Ako je bankir opomnil dolžnika, so zapadli zastavni
predmeti preje kakor brez opomina. Nekaj dni je imel zastavljalec še pra¬
vico, da reši svoje stvari. Po poteku pol do 1 leta pa se je smela vršiti
prodaja tudi brez opomina zastavnega dolžnika. Nameravano razprodajo je
bilo treba navadno trikrat razglasiti po mestnem sodnem biriču. Ni pa bilo
dopustno, da bi ba n kir po določenem roku obdržal zastavni predmet na
račun glavnice in obresti (lex commissoria).

Ako so bile obresti in pristojbine v redu plačane, je sledilo podalj¬
šanje zastavitvene dobe tudi preko enega leta.

5. Bistvena določba bančnih privilegijev je bila zlasti, da imetnik
banke ni bil dolžan, »nulli personae de pignoribus obligatis, nisi ei, qui
obligaiverit, respondere«. Lastninsko tožbo je mogel torej uveljaviti le
zastavljalec, ne pa druga oseba. Tudi tej določbi slično srečamo v italijan¬
skem trgovskem pravu, ki je predpisovalo, da je premičnino izročiti lastniku
le proti plačilu kupnine, ako zatrjuje kupec pod prisego svojo »bona fides«.

Bankir ni bil dolžen vrniti lastniku izgubljenega, ukradenega ali
poneverjenega predmeta, ki je bil pri njem zastavljen. Židovski privilegiji
15. stoletja pa so poznali v tem pogledu že nekatere omejitve, ker so izvzeli
posvečene in blagoslovljene stvari. V primeru zastavitve takega predmeta
bi izgubil bankir svoj denar, ki bi ga posodil nanj. Modernemu pravu se
bolj in bolj približuje določilo, ki je obvezalo bankirja, da izroči ukradeni
zastavni predmet lastniku proti plačilu glavnice in obresti.

Bankir je bil dolžen varovati zastavne predmete »bona fide et sine
fraude«. Ako so mu uničili zastavni predmet miši ali molji oziroma je
propadel radi tatvine, ropa ali požara, ni bil več dolžen vrniti zastavnega
predmeta, izgubil pa je tudi svojo terjatev.

Določbe prava posojevalcev denarja niso izgubile svojega praktičnega
pomena do danes. Bistvo teh privilegijev o zastavni pravici na zastavljenem
predmetu, o izvensodni prodaji in omejitvi lastninske tožbe so prevzeli
dobrodelni zavodi »montes pietatis«, 104  ki so nastali ob koncu srednjega
veka v Italiji. Nudili so posojila proti zastavitvi premičnin in računali le
neznatne obresti za kritje upravnih stroškov. Od 16. stoletja dalje nastopajo
tudi v našem Primorju, v Trstu, Istri in na otokih. Ustanovila so jih mesta
Koper (1550), Piran (1634). Trst (1641), Rovinj (1772), Krk (1782) in
dr. 105  Sledile so oblastveno koncesijonirane ali od mestnih občin uprav¬
ljane zastavljalnice 18. in 19. stoletja (Celovec 1768, Ljubljana 1835). 108
Smernice starega prava Lombardov so bile uzakonjene v avstrijskem zako¬
nu z dne 23. marca 1885 drž. z. št. 48 in izvršilni naredbi z dne 24. aprila
1885. V velikem obsegu so oživele v zakonodaji naše kraljevine: v privi¬
legijih državne Hipotekarne, Agrarne in Narodne banke, poštne hranilnice
ter oblastnih in krajevnih zadrug za poljedelski kredit. 107

Resume.

Banke n und Bankiere in de n Stadten des
mittelalterlichen Sloveniens.

Unser Redit der mittelalterlichen Stadtfreiheiten kennt keine enge Ver-
bindung mit dem Handelsrechte, welches sich stark unter fremden Einflusse
entfaltete. Vor allem gilt dies fiir die Bankgeschafte,  welche die Kauf-
leute Nord- und Mittelitaliens zu solcher Hohe ausbildeten, dati Gino Masi die

30

Bankgesellschaften in Florenz als Haupttriebfedern der ausseren und inneren
Politik der Stadtrepublik darstellen komite.

Die Florentiner waren jenseits der Alpen in Frankreich, England, Bohmen,
Polen, in kroatischen und serbischen Landern ausserst vielseitig tatig. Im Pa-
triarchat Aquileia beteiligen sich die Welthandelshauser der Scala-Mozzi, Bardi
und Peruzzi beim Einsammeln und Verseiiden verschiedener Abgaben fiir den
papstlichen Stuhl, als Miinzer, Pachter u. dgl. Die Gesellschaft der Bardi erhielt:
unter Anderem im 14. Jahrhundert vom Patriarchen Bertrand die Gastaldie
Tolmin als Pfand.

In den Ostalpen trafen aber die Toskaner auf alte Judenniederlassungen,
denen gegentiber sie sich in Tirol, Karaten und Krain im Zeitalter Meinhards II.,
Grafen von Tirol bewahrten. Der Landesftirst selbst trat in lebhafte Geschafts-
verbindungen mit dem Handelshause Frescobaldi. Es bestanden damals infolge
politischer Gegensatze zwei Gesellschaften Frescobaldi, des Berto und Lam-
bertucius. Letzterer gehorte auch Cursius Forensis aus der Florentiner Familie
Donati an, welcher namens der Gesellschaft 1299 die Pfandleihbank in Slovenj
Gradec eroffnete. Einer kleineren Gesellschaft gehorten die Briider Feo und
Nikolaus, Sohne des Bracinus de Janzolo aus Florenz an, welche gleichzeitig
Pfandleihanstalten in Ljubljana und Kamnik griindeten. liber die Handels-
niederlassung der Toskaner bei Škofja Loka 1307 fehlen noch Details. Wichtiger
war die Gesellschaft der Porger, Nikolaus, Weriand und Jakob aus Ljubljana.
Die Patrizierfamilien sind wahrscheinlich aus Friaul eingewandert rmd er-
warben bedeutenden Grundbesitz. Aus den Quellen treten uns hervor: Nikolaus’
Sohn Lienhart, seine Gemahlin Gertrud, Schwester Irmgart, Gemahl Merki
der Jger, deren Tochter Margarete. Besonders tat sich Jakob hervor. Er erhielt
bedeutenden Lehenbesitz und wurde »Pfleger in dem Land zu Krain.« Sein
Sohn Franz vermahlte sich mit Katharine von Mannsburg. Gesellschafter der
Porger waren der Florentiner Lapucius, Sohn des Papirius und Albertinus aus
Urbino.

Seit dem Niedergange der Gesellschaft der Porger treten an ihre Stelle
jiidische Bankiere aus Cividale, welche nach Ljubljana iibersiedeln und die
dortige Pfandleihbank bis 1335 weiterfiihren. Dann horte die ausschliefiliche
Berechtigung zu Bankgeschaften fiir die Bankinhaber auf. In Geldgeschaften
gewannen auch in Krain die alten Judenniederlassungen in Celje, Ptuj, Maribor
und Radgona den Vorrang. Nur langsam setzte die Verselbstandigung der
einheimischen Kaufleute ein, als neue Konkurrenten traten die oberdeutschen
Handelsgesellschaften auf, welche eine selbstandige Studie verdienen.

Die Bankiere in den Stadten des mittelalterlichen Slovenien befafiten sich:
1. mit Munzwechsel und Handel mit Edelmetallen, 2. Depositen- und Konto-
korrentgeschaften, 3. Pragen von Miinzen, 4. Gewahrung von Gelddarlehen
gegen verschiedene Sicherheit, besonders 5. Lombardgeschaften.

Die Goldgeschafte Meinhards II., Grafen von Tirol und seiner alteren Sohne
hatte Luschin-Ebengreuth eingehend dargestellt. tiber das vom Vertreter der
Gesellschaft Frescobaldi iibernommene Gold \vurden Bestatigungen in Form
der »instrumenta guarentigiata« ausgestellt, welche den Geld\vert der Goldes
als »depositum seu accomanditia« gutschreiben. Bei der Gesellschaft der Porger
besafi Patriarch Pagano ein mafiiges »depositum«. Der Landesfiirst liel.i seinen
Bankier auch Abrechnungen mit seinen Amtleuten durchfiihren. Der Bank¬
inhaber leistete fiir seinen Kommittenten Biirgschaft bei Zahlungsversprechungen.
Im J. 1321 finanzierten die Porger von Ljubljana dem Patriarchen von Aquileia
die Auspragung ‘neuer Munzen.

Sie pachteten ferner landesfiirstliche Mauten und Zolle in Tirol (Lueg, an
der Toll und Passeier), in Friaul (Latisana, Chiusa) und auf dem Karste (Lokev
= Corgnale, Rupa, Peč). Ihnen folgte die jiidische Bankgesellschaft aus Ljubija-

na, welehe dazu noch die Maut zu Venzone in Friaul, das Zollgeleit in Latisana,,
Lienz, Drauburg und Spittal erwarben.

Besondere Bedeutung hatte das Pfandleihgeschaft. Die Privilegien der
Leihbank in Ljubljana ensprechen den Vorrechten der Lombarden und Juden
in Frankreich, Westdeutschland, Tirol, Triest und Istrien und beweisen ein
internationales Recht der »campsores et foeneratores«, welches in seinen Ur-
spriingen auf italienisches Handelsrecht zuruckgebt. Es besteht bezuglich:
1. der Rechte und des Gerichtsstandes der Bankinhaber; 2. der Maximierung
des Zinsfufies; 3. der Beweiskraft der Handelsbiicher und des Zeugnisses des
Bankiers; 4. des exekutiven Verkaufes der Pfander; 5. des Ausschlusses der
Eigentumsklage in Betreff des Pfandes aufier dem Verpfander (H. Voltelini).

Mehrere von diesen Vorrechten lassen sich weiterhin verfolgen liber die
»montes pietatis«, die statischen Pfandleihanstalten bis zu den Privilegien der
Agraibank, Hypothekenbank, Nationalbank, Postsparkasse und der Genossen-
schaften fiir landwirtschaftlichen Kredit im Konigreich Jugoslavien.

OPOMBE.

Iskreno zahvalo dolgujem upravam vseh arhivov in knjižnic, ki sem jih uporabljal;
dalje gg. vseučiliškim profesorjem dr. M. Kosu, J. Polcu, M. Škerlju  v Ljubljani,
pok. A. Luschinu-Ebengreuthu  v Gradcu, H. Voltelinijuna  Dunaju in
profesorju bogoslovja dr. I. Trinku  v Vidmu (Udine) za ljubeznive nasvete in pomoč
pri sestavljanju.

Kratice: AN V = osrednji arhiv nemškega viteškega reda na Dunaju; AČG = Archiv
fiir osterr. Geschichte; cod. = kodeks; ČZN = Časopis za zgodovino in narodopisje;
MHK = Mitteil. des histor. Ver. f. Krain; MMK = Mitt. des Musealvereines fiir Krain;
ZZR = Zbornik znanstvenih razprav jurid. fakultete v Ljubljani; ZRG = Zeitschrift d.
Savignystiftung f. Rechtsgeschichte.

1 Fr. Zwitter, Starejša kranjska mesta in meščanstvo, Ljubljana, 1929, zlasti
27 sl. in 48 sl.

2 W. Silberschmidt, die Bedeutung der Gilde, insbesondere der Handelsgilde, fiir
die Entstehung der italienischen Stadtefreiheit (ZRG, german. Abt. 51. 1931) 171—173;
P. Rehme, Geschichte d. Handelsrechts (v. Ehrenberg, Handbuch d. gesamten Handels-
rechts, I. Leipzig, 1913) 96.

3 A. Solmi, Storia del diritto italiano 3 , Milano, 1930, 426 sl., 432; J. Kulischer,
Allgem. Wirtschaftsgeschichte d. Mittelalters u. Neuzeit, I. Miinchen, 1928, 229 sl., 345 sl.

4 Gino Masi, I banchieri fiorentini nella vita politica della ciitta sulla fine del du-
gento (Archivio Giuridico, Modena, V. 105. 1931), 57—89, zlasti 58.

5 H. Voltelini, die alteren Pfandleihbanken und Lombardenprivilegien Tirols,
Innsbruck, 1904, 18 sl., VI. Mažuranič, Prinosi za hrvatski pravno-povjesni rječnik, Zagreb,
1908—1922, s. v. »iihva« in »Tuškan«; C. Jireček, Gesch. d. Serben, II. 1. Gotha, 1918, 61;
Andre-E.Sayous, Les operations des banquiers italiens en Italie et aux foires de Cham-
pagne pendant le XIIIe siecle (Revue historique, t CLXX, 1932, 1—31).

6 O »servitia communia« in »minuta« prim. R. Kušej, Cerkveno pravo, 2  Ljubljana,
1927, 526 ter J. Kulischer, o. c. 340. Za delovanje trgovskih družb Bardi in Peruzzi naj¬
boljše delo: Sapori, La crisi delle compagnie mercantili dei Bardi e dei Peruzzi (Bibliot.
storica toscana, v. III.), Firenze, 1926. O vlogi Toskancev v Furlaniji prim. zlasti Batti-
stella, I Toscani in Friuli, Bologna, 1898, na pr. 140 št. 43, 141 št. 46 i. dr.; Czornig, Gorz,
Wien, 1873, 447 sl., J. Zahn, Friaulische Studien (AOG 57. Bd.), 370; Caprin, II trecendo
a Trieste, Trieste, 1897, 147 sl.; P. Paschini, Raimondo della Torre patriarca d’Aquileia
(Memorie storiche forogiuliesi. Udine, XXI, 1925, 25, 53 sl.; isti, II patriarcato di Pietro
Gera (ravnotam), 88 sl., 106; E. Traversa, Quellenkritik z. Gesch. d. Patriarchates unter
Peter II. Gerra. (Jahresber. d. Gymnas. in Gorz 1905), 16 sl. 41. Posebno značilni so pri¬
meri pri Bianchi, Documenti per la storia del Friuli, I. Udine, 1844, 131 št. 55, 539 št. 322,
541 št. 323, 551 sl. št. 332, 600 št. 364, 675 sl. št. 400, 617 št. 369; II. 307 št. 568, 390 sl.
št. 612, 445 št. 638, 451 sl. št. 642, 506 št. 672.

7  Archeogr. Triestino, n. S. XV, 61 sl., 81, 89 sl.; od oglejskega patriarha so imeli
tudi mitnico v Klužah (Chiusa), prim. J. Zahn, Austro-Friulana (Fontes rer. austriac. II.
40). Wien, 1877, 52 št. 43, 55 št. 44, 56 št. 45.

8 Belgrado z gastaldijo de Flambro, prim. Archeogr. Triest., n. S. XV, 449 sl.,
XVI, 11, 39.

9 H. Voltelini, o. c. 17, 20; R. Heuberger, Graf Meinhard II. von Tirol und (V.)
von Gorz (I.) Herzog von Karnten (Zeitschr. d. Ferdinandeums f. Tirol u. Vorarlberg
3. F. 59. Bd., Innsbruck 1915), 97 sl.; Luschin v. Ebengreuth, Osterr. Reichsgesch. des

32

Mittelalters, 2  I. 1914, 292; isti, die Anfange Osterreichs an der Adria (Almanach d. Akad.
d. Wiss., Wien, 1916).

10 H. Voltelini, o. c. 21 sl. 31; R. Davidsohn, Beitrage z. Geschichte d. Reiches
u. Oberitaliens aus den Tiroler Rechnungsbiichern d. Miinchener Reichsarchives (Mitteil.
d. Instit. f. osterr. Geschichtsforschung, XXXVII, 196; G. Masi, o. c. 63 sl., 69, 76.

11 R. Davidsohn, Geschichte von Florenz, II. 2, 462 sl., III. 216, 423; G. Masi,
o. c. 63.

12 O trgovskih družbah 11 a 1 i j e prim. J. Kulischer, o. c. 291—297; A. Solmi,
o. c. 403, 443, 792; W. Silberschmidt, o. c. 169sl.; P. Rehme, o. c. 101, 103; Dalmacije
prim. G. Čremošnik, Naša trgovačka društva u srednjem veku (Glasnik zem. muz. u Bosni
i llerceg., XXXVI, 1924), 69—82; recenz. W. Silberschmidta v Vierteljahrschr. f. Soz. u.
Wirtsch.-geschichte, XIX, 1926, 464sl.; mest ob Črnem morju  prim. G. I. Bratianu,
Actes des notaires Genois de Pera et de Caffa. Bucarest, 1927 in recenz. W. Silberschmidta
v Vjschr. f. Soz. u. Wirtsch.-gesch., XXIII, 1930, 499 sl.

13 R. Davidsohn, Geschichte von Florenz, II. 2, 71, 229 sl. 234.

14 24. jul. 1299. R. Davidsohn, Forschungen z. Gesch. von Florenz, IV, 1908, 330.

15 H. Voltelini, o. c. 339 sl.

16 12. febr. 1299. R. Davidsohn, Forschungen zur Geschichte von Florenz, IV, 330.

17 Carniola, n. v. II, 159.

18 Battistella, I Toscani in Friuli. Bologna, 1898, 201 št. 15.

19 Fr. Zwitter, o. c. 46 sl. je prvi opozoril na Porgarje.

20 Prim. listino od 8. febr. 1309 v drž. arh. na Dunaju: Merki z Iga, zet Nikolaja
Porgarja odobri prodajo fevda, ki ga je doslej užival Weriant der A g 1 e g e r von Lay-
bačh, ki je bržkone istoveten z Nikolajevim bratom Weriandom.

21 Weriand.se  omenja v listinah: 17. nov. 1271 v muzej. arh. (Fr. Zwitter,

0. c. 21), 22. jul. 1280 v muz. arh. (MHK XV, 97, Archiv f. d. Landesgesch. v. Krain 193 sl.
z nepravilno letnico 1275), 25. marca 1291 (MMK XIII, 45 št. 9).

22 Nikolaj  nastopa v listinah: 22. jul. 1280 v muz. arh., 25. marca 1291 (MMK
XIII. 45 št. 9), 24. dec- 1297 v muz. arh., 28. dec. 1312 v ANV (reg. Pettenegg, Drkunuen
d. Deutschordens Zentralarchivs, I. Prag, 1887, 240, MHK, XVII. 79), 15. jan. 1321 (Bianchi,
Documenti, I, 444 št. 244), 15. jan. 1321 (Archeogr. Triest., n. S., XIII, 380 sl. št. 72), 29. avg.
1323 (Bianchi, Documenti, I, 575, št. 348 z napako »purgraviorum« namesto »porgario-
rum«; reg. Bianchi, Indice dei documenti per la storia del Friuli, Udine, 1877, št. 1688;
AČG, XXVII, 474, št. 506, MHK XI. 5), 25. avg. 1325 (Archeogr. Triest., n. S., XIII.
399 št. 89).

23 Jakob  je omenjen v listinah: 15. avg. 1312 v ANV (reg. Pettenegg, o. c.,

236), 28. dec. 1312 v ANV (reg. Petteneg, o. c., 240), 6. okt. 1317 (MMK XIII. 49 št. 19),

1. jan. 1320 (Bianchi, Documenti, I, 370 sl. št. 209 napačno »Porgravius« namesto »Por-

garius«), 15. jan. 1321 (Bianchi, o. c., 444 št. 244), 15. jan. 1321 (Archeogr. Triest., n. S.,

XIII, 380 sl., št. 72), 22. marca 1321 (Bianchi, o. c., 460, št. 258), 23. apr. 1321 v muz. arh.

(MHK XV. 97), 24. jun. 1321 v muz. arh. (MHK XV. 98, Putsch, Registerbucher v drž.
arh. na Dunaju, IV, 410, 507), 14. avg. 1321 (Battistella, o. c., 144, št. 62), 4. avg. 1322
(Archeogr. Triest., n. S., XIII 385 št. 79), 29. avg. 1323 (Bianchi, o. c., 575 št. 348), 25. avg.
1325 (Archeogr. Triest., n. S., XIII., 399, št. 89), sredi marca 1327 (Cod. R. 52, f. 36 v drž.

arh. na Dunaju), 10. dec. 1327 (Cod. R. 43, f. 2’ v drž. arh. na Dunaju), 20. dec. 1327

(Cod. R. 65, f. 5 in 5’ v drž. arh. na Dunaju, Chmel, Osterr. Geschichtsforscher, II., 174),
30. jan. 1328 (Chmel, o. c., II., 383), 25. maja 1330 v drž. arh. na Dunaju (MHK XVII., 46,
ima napačno »auf der Sau« namesto »auf der Czawerc), 14. apr. 1331 v drž. arh. na
Dunaju (reg. v Archiv. f. vaterl. Gesch. u. Topogr. Karntens, VII, 76, št. 87), 29. jun. 1358
(Notizenblatt d. k. Akad. d. Wiss. in Wien, IV, 1854, 78),

24 Listina od 17. nov. 1271 v muz. arh.

25 List. od 22. jul. 1280 v muz. arh.

26 List. od 2. sept. 1339 v ANV (reg. Pettenegg, o. c., 301).

27 Leon  ar  d nastopa v listinah: 13. jun. 1307 (Fr. Zwitter, o. c., 68, št. 1,
reg. Pettenegg, o. c., I, 229), 15. avg. 1312 v ANV (reg. Pettenegg, o. c.. 236), 26. dec. 1312
v muz. arh., 28. dec. 1312 v ANV (2 listini istega datuma, reg. Pettenegg, o. c., 240),
20. jul. 1314 v ANV (reg. Pettenegg, o. c., 241), 6. okt. 1317 (MMK XIII, 49, št. 19),
29. sept. 1319 (MMK XIII, 51, št. 22), 24. jun. 1321 v muz. arh., 16. okt. 1323 (MMK XVIII,
138, št. 36), 11. maja 1325 (MMK XIII, 53, št. 28), 22. maja 1328 v muz. arh. (MHK XV,
98), 26. jan. 1329 v muz. arh. (MHK XV, 98). 2. dec. 1330 v muz. arh., 18. okt. 1338 v
drž. arh. na Dunaju, 9. maja 1339 v muz. arh., 25. maja 1339 v drž. arh. (Fr. Zwitter,
o. c-, 46, op. 115), 2. sept. 1339 v ANV (reg. Pettenegg, o. c., 301), 20. sept. 1340 v muz.
arh., 5. nov. 1340 (MMK XIII, 56, št. 36), 13. sept. 1344 v muz. arh.

28 Listina od 9. dec. 1341 (MHK XV, 74).

29 List. od 22. jul. 1326 v drž. arh. na Dunaju.

30 List. od 25. maja 1330 ravnotam.

31 List. od 14. apr. 1331 ravnotam.

32 MHK XV, 97.

33

33 H. Voltelini, o. c., 32; Fr. Arens, Analekten zur Geschichte d. spatmittelalter-
lichen Geldhandels im Dauphine (Vierteljahrschr. f. Soz. u. Wirtsoh. gesch. XXI, 1928),
308, 310, 312 sl.

34 Listina od 27. okt. 1322 v drž. arh. na Dunaju.

35 List. od 20. marca 1295 (MMK XIII, 47, št. 12).

36 V it a 1 i s der Porger se omenja v listinah: 4. maj 1350 v AN V (reg. Pettenegg,
o. c., 324), 23. dec. 1352 (MMK XVIII, 174, št. 96), 22. apr. 1353 (MMK XVIII, 175,
št. 99). »Grozzslein  der Porger« v listini od 17. maja 1362 v drž. arh. na Dunaju,
skupno z ženo Elizabeto proda samostanu v Mekinjah zemljišče v Črnučah ob Savi.

37 Lapucij  se omenja: A. Puschi, La zecca de’Patriarchi d’Aquileja, Trieste,
1884, 51; Czornig, Gorz, 1873, 422 sl.; Battistella, I Toscani in Friuli, Bologna, 1898, 271
(Lapucijeva soproga Mendrada); v listinah od 26. jul. 1320 (C. Fabrizi, Delle usure del
Friuli nel sec. XIV., Udine, 1774, 76), 15. jan. 1321 (Bianchi, Documenti, I, 444, št. 244),
22. marca 1321 (Bianchi, o. c., I, 460, št. 258), 5. jul. 1321 (Archeogr. Triest., n. S.,
XIII, 381).

38 Prim. list. od 15. jan. 1321 (Bianchi, o. c., I, 444, št. 244) in 29. avg. 1323
(Bianchi, o. c., I, 575, št. 348).

39 R. Davidsohn, Beitrage zur Geschichte d. Reiches u. Oberitaliens aus den
Tiroler Rechnungsbiichern (Mitt. d. Instit. f. osterr. Geschichtsforschung XXXVII, 196, 403.

40 List. od 29. jun. 1358 (Notizenblatt d. k. Akad. d. Wiss. in Wien, IV, 1854, 78).

41 A. Ušeničnik, Sociologija. Ljubljana, 1910, 770 sl., Ang. Tominec, Osnovna
načela krščanskega socializma, Ljubljana, 1931, 34 sl., R. Kušej, Cerkveno pravo 2 , 551;
M. Weber, Wirtschaftsgeschichte 2 , Miinchen, 1924, 234—237, L. Halban, Lichwa w nauce
i prawie košcielnem do soboru wiennenskiego 1311 r. (Pami^tnik historycznoprawny izd.
Prz. Dabkovvskiego II. 5, Lwow, 1925), recenz. H. F. Schmida v ZRG, kanon. Abt., 47,
1927, 5l5—518.

42 O Židih v Gorici prim. Fr. Kos, K zgodovini Gorice v srednjem veku (Glasn.
muz. dr. za Slov., II/III, 6, 8, 12. IV—VI, 1, 4; o Židih v Čedadu glej Bianchi, Documenti,
I 483, št. 277.

43 Cod. R 52, I. 36 v drž. arh. na Dunaju.

44 Cod. R 52, f. 60' ravnotam. Prim. tudi H. Voltelini, o. c., 45, J. E. Scherer,
die Rechtsverhaltnisse der Juden in deutsch-osterr. Landern, Leipzig, 1901, 518 sl. (na¬
pačno Jakobov sin Aron), J. Gruden, Zgodovina slov. naroda, 227.

45 List. od 25. jan. 1330 (Carniola, n. v., II, 53).

46 List. od 8. febr. 1330 (Carniola, n. v., II, 54).

47 Prim. listine: 21. april 1337 v drž. arh. na Dunaju, 27. avg. 1338 ravnotam
(reg. Krones, die Freien von Saneck, 165, št. 80).

48 H. Voltelini, o. c., 39 sl.; drugod so ostale koncesije bank-zastavljalnic, na pr. v
Trstu in istrskih primorskih mestih. O njih glej: A. Ive, Banques juives et monts de
piete en Istrie (Revue des etudes juives, Pariš, 1881, n" 4; isti, Dei banchi feneratizi
e capitoli degli ebrei di Pirano e dei Monti di pieta in Istria, Rovigno, 1881; Fr. Majer,
Gli ebrei feneratori a Capodistria. Capodistria, 1914; A. Pogatschnig, Divagazioni Pa-
rentine (Atti e memorie della societa istriana di archeologia e storia patria. Parenzo.
vol. XXXII, 1920, 149-151, 168-172).

49 Poglavje o Židih v Ljubljani spada v kritično zgodovino Ljubljane. V listinah
14. in 15. stoletja so omenjeni kot posojevalci denarja Židje iz Ljubljane: bratje Fra-
d u e, Elias, Kadšim;  E y s a c h in brat S m o e 1, sinova Eferleina; Jakel,
Leben in Aron; Kalman; žid David  iz Kopra v Ljubljani (1395). Kot gradivo
za njih delovanje pridejo v poštev listine: 20. okt. 1350 (MMK XVIII, 171, št. 86),
25. maja 1352 (v arhivu dvome komore na Dunaju), 12. marca 1353 (MMK XVIII, 174,
št. 98), 29. jan. 1356 (MMK XVIII, 179, št. 108, 109), 13. jun. 1358 (MMK XVIII, 183,
št. 117), 21. jun. 1359 (arh. dv. kom. na Dunaju), 24. jul. 1366 (MMK XIX, 51, št. 162),
30. sept. 1368 (MMK XIX, 54, št. 170), 16. jun. 1369 (MMK XIX, 55, št. 173), 21. jun. 1369
(MMK XIX, 56, št. 174, 176), 23. okt. 1395 (arhiv dv. kom. na Dunaju), 9. dec. 1399
(MMK XIX, 140, št. 270), 23. marca 1433 (MMK XX, 211, št. 372), 19. nov. 1434 (MMK XX,
213, št. 375), 23. maja 1435 (MMK XX, 214, št. 378). .

50 O Židih v Celju  prim. zlasti Fr. Kos, Doneski za krajevne kronike ČZN XV,
90—94; isti, K zgodovini trga Žalca, ČZN XIV, 57—71; dalje MMK XVIII, 158, št. 61,
167, št. 73, 172, št. 91, 173, št. 95, 179, št. 107, 183, št. 116, 184, št. 119; XIX, 37, št. 128,
43, št. 144, 43, št. 145, 47, št. 151, 47, št. 152, 52, št. 165, A. Rosenberg, Beitrage zur
Geschichte der Juden in Steiermark, Wien, 1914, 188 (register).

51 O Židih v Slovenjem Gradcu  prim. Fr. Kos, Doneski... ČZN XVI, 4;
A. Rosenberg, o. c., 195 (register).

52 O Židih v Ptuju  glej Fr. Kos, o. c., 13; A. Rosenberg, o. c., 193 (register).

53 A. Rosenberg, o. c., 193.

54 Prim. Fr. Kos, o. c., 97—98; A. Rosenberg, o. c., 192 (register); dalje MMK XIX,
101, št. 187, 106, št. 198, 115, št. 215, 116, št. 220; XX, 203, št. 355, 209, št. 368.

55 A. Rosenberg, o. c., 14—30.

56 A. Rosenberg, o. c., 45, 125.

Glasnik

34

57 A. Rosenberg, o. c., 8 op. 1, 128 sl., 160—163; H. Schulsinger, O pravnom i
gospodarskom životu Jevreja u Štajerskoj, Koruškoj i Kranjskoj god. 1371—1496 (Jevrej-
ski Almanah za god. 5686, Vršac, 1925), 110 sl.

58 Prim. MMK XX, 204, št. 356 »mittailen«.

59 A. Rosenberg, o. c., 6 sl., 97 sl.; H. Schulsinger, o. c., 106; Fr. Z\vitter, o. c., 66.

60 A. Luschin-Ebengreuth, Goldgeschafte Meinhards II., Grafen von Tirol und
seiner Sohne. (Veroffentlichungen d. Museum Ferdinandeum in Innsbruck, 8, 1928)
443—458.

61 MMK XVIII, 41.

62 Prim. listine drž. arh. na Dunaju: 18. okt. 1292 o 664 funtih in 13 šil. ben.
srebr. grošev, 2. okt. 1293 o 4039 funtih 3 šil. 10 den. ben. srebr. groš., 11. jan. 1301 o 2290
flor. zlat.; H. Voltelini, o. c., 22 sl.

63 J. Kulischer, o. c., 346.

64 A. Solmi, o. c., 456, 612, 768; Andre-E. Sayous, o. c., 25.

65 M. Dolenc, Pravni institut »Klausel des allgemeinen Landschadenbundes« v
slovenskih deželah. ZZR VII. (1930). 32—63.

66 Mayr-Adlwang, Regesten zur tirolischen Kunstgeschichte (Zeitschrift d. Ferdi-
nandeums f. Tirol u. Vorarlberg III, F. 42. 1898), 132—156 o nabavkah iz let 1293—1303.

67 4. febr. 1296 pri O. Stolz, Das mittelalterliche Zollvvesen Tirols bis zur Erwer-
bung d. Landes durch die Herzoge v. Osterreich (1363), AOG 97., 736, op. 3.

68 Listina od 22. marca 1321 (Bianchi, Documenti I, 460, št. 258) vloga 300 mark
ogl. den.

69 List od 30. jan. 1328 v drž. arh. na Dunaju = Chmel, Osterr. Geschichtsforscher
II, 383. Laški urad je bil zastavljen takrat Petru Liebenbergu. Prim. Cod. R 53, f. 8,
26’ in 27 v drž. arh. na Dunaju, Orožen, das Dekanat Tiiffer, 1881, 210, 234, 425. A. Mell,
Grundrifi der Verfassungs u. Verwaltungsgeschichte Steiermarks. Graz, 1930, 257 sl.

70 List. od 1. jan. 1320 (Bianchi, Documenti I, 370, št. 209); Tangi, die Grafen
v. Ortenburg in Kamten. Wien, 1866, 148.

71 List. od 15. jan. 1321 (Bianchi, Documenti I, 444, št. 244), A. Puschi, o. c., 11 sl.,
50 sl.; Czornig, o. c., 422 sl.

72 Prim. W. Jesse, die deutschen Miinzer-Hausgenossen (Wiener Numismat. Zeit¬
schrift, LXIII, 1930, 47—92); o korporaciji kovalcev denarja v Ptuju 1322 prim. Beitrage
z. Kunde steierm. Geschichtsquellen, XIV, 36.

73 Prim. Bianchi, Documenti, II, 390—394, št. 612.

74 K. Tangi, Windischgratz u. die Herren von Windischgratz (Mitt. d. histor.
Ver. f. Steierm. XIII, 46 sl., 54 sl.); Luschin v. Ebengreuth, Friesacher Pfennige (Numis-
matische Zeitschrift, 56, 1923, 70 sl.). — O kovnicah v Slovenjem Gradcu in Kamniku pod
Andechs-Meranci bo razpravljal E. Baumgartner v prih. snopiču ČZN (za 1. 1933).

75 L. Fiesel, Woher stammt das Zollgeleit? (Vienteljahrschr. f. Soz. u. Wirtsch.
geschichte, XIX, 1926) 403.

76 O. Stolz, o. c., 564 sl., 573, 590 sl., 693 sl., 700 sl.

77 Archeogr. Triest., n. S., XIII, 380 sl., št. 72.

78 Cod. R 65, f. 5 in 5’ v drž. arh. na Dunaju (20. dec. 1327) = Chmel, Osterr.
Geschichtsforscher, II, 174.

79 Cod. R 53, f. 2’ v drž. arh. na Dunaju (10. dec. 1327).

80 Cod. R 53, f. 8’ ravnotam (8. marca 1328).

81 Archeogr. Triest., n. S., XIII, 399, št. 89; Czornig, o. c., 386, op. 1.

82 Bianchi, Documenti, I, 575, št. 348; Jos. Zahn, Friaulische Studien, I, AOG,
57, 369 sl., 370, op. 2 napačno: 2 Laibacher Burggrafen Jacob und Nicolaus.

83 E. Werunsky, Osterr. Reichs- und Rechtsgeschichte, Wien, 1899 sl.. 516; O.
Stolz, o. c., 573, op. 1 napačno, da sta Lokev in Rupa pri Kranju.

84 O mitnici v Pušji vasi (Venzone) prim. J. Zahn, Friaulische Studien, I, 372 sl.

85 Listina od 23. apr. 1340 (Archeogr. Triest., n. S., XV, 53 sl.).

86 Listini od 12. febr. 1333 in 25. nov. 1336 (Archeogr. Triest., n. S., XIV, 25, 268).

87 Listina od 5. jul. 1321. (Archeogr. Triest., n. S., XIII, 381).

88 List od 25. avg. 1325. (Archeogr. Triest., n. S., XIII, 399, št. 89).

89 O vrstah zavarovanja prim. A. Solmi, o. c., 392—396, 773—778; H. Voltelini,
o, c., 5. sl.; H. Brunner-Cl. v. Schwerin, Grundztige d. deutschen Rechtsgesch. 8  Miinchen
u. Leipzig, 1930, 208—220.

90 M. Dolenc, Dušanov zakonik. Ljubljana, 1925, 135. Primeri t. zv. obstagium
v naših listinah: MMK XVIII, 153, št. 55, A. Rosenberg, o. c., 152 sl., št. 5, 154, št. 6.;
H. Schulsinger, o. c., 113.

91 Archeogr. Triest., n. S., XIV, 74.

92 A. Rosenberg, o. c., 150, št. 2.

93 P. Rehme, o. c., 105, 127, 134, 171.

94 H. Voltelini, o. c., 33 sl.; Handworterbuch d. Staatswissenschaften hrgb. v.
Elster—Weber—Wieser. 4. A. Jena, 1925. 6. Bd. 333 s. v. Leihauser.

95 25. jan. 1330. Carniola, n. v., II, 53.

96 Carniola, n. v., II, 159, O. Stolz, Zolhvesen, AOG 97, 700.

35

97 R. Davidsohn, Forschungen zur Geschichte von Florenz, IV, 1908, 330; H.
Voltelini, o. c., 34.

98 A. Rosenberg, o. c., 31 sl.; H. Schulsinger, o. c., 108.

99 O privilegijih Lombardov in Židov prim. H. Voltelini, o. c., 47—61 in priloge
št. 2.-4. (62—69); P. Rehme, o. c., 98, 105, 171. O. Stolz, tlber eine Leihbank zu Lienz
im 14. Jahrhundert (Zeitschr. d. Ferdinandeums III, F. 53) 179; A. Rosenberg, o. c.,
147—149, št. 1; A. Pogatschnig, Divagazioni Parentine, 168—172; Carniola, n. v., II, 54;
Cod. R 52. f. 60’ v drž. arh. na Dunaju.

100 A. Rosenberg, o. c., v tabelah I. (134—140) in 63.; na prikrivanje dejanskega
stana v zadolžnicah je opozoril H. Voltelini, o. c., 36 in H. v. Srbik v recenziji Rosen-
bergove knjige Zeitschr. d. histor. Ver. f. Steiermark, XVI, 1918, 169._

101 A. Rosenberg, o. c., 158, št. 11; Fr. Kos, K zgodovini trga Žalca, ČZN XIV,
65, št. 7.

102 M. Dolenc, Pravni institut »Klausel d. Landschadenbundes« ZZR VII, 57—59.

103 Carniola, n. v., II, 54.

104 Iz obsežne literature o »montes pietalis« omenim: H. Holzapfel, die Anfange
der Montes pietatis, 1903; Camillo Depiera, Monti di pieta. Trieste, 1905.; A. Ušeničnik,
Sociologija. Ljubljana, 1910, 461, 778.

105 Camillo Depiera, o. c., 11—14.

106 Handworterbuch d. Staatswissenschaften hrgb. v. Elster—Weber—Wieser, 4.
A. Jena, 1925, 6. Bd. 339.

107 I. Matijevič, Povlastice nekih kreditnih ustanova u pogledu naplačivanja nji¬
hovih potraživanja (Pravosude, I, 1932, 473—480, 534— 536).