Lexical strata and vowel (dis)harmony : the Turkish transformation of a Balkan hypocoristic

angleški
turški

2016

turščina    fonologija    samoglasnik    samoglasniška disharmonija   ljubkovalni izrazi   prevzete besede

Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Delo proučuje, kako se s stališča glasoslovja obnaša turška pripona za tvorjenje hipokorističnih izrazov (...), ki je sicer skupna več jezikom na Balkanu. Turščina se od ostalih jezikov razlikuje pri rabi različice s sprednjim samoglasnikom, in sicer domnevno zaradi upoštevanja samoglasniške harmonije v turščini, ki narekuje nazaj pomaknjen izgovor in zaokroženost pri visokih samoglasnikih. Kljub potencialno spreminjajoči se priponski alomorfiji pa podatki, pridobljeni v raziskavi pri naravnih govorcih jezika v naravnem okolju in v kontroliranem poskusu, kažejo na to, da večina ljubkovalnih imen ne podlega samoglasniški harmoniji. Iz analize zaključimo, da so turški podatki še en dokaz, ki potrjuje ključno ugotovitev v Ito/Mester (2009), da različni sloji v leksikonu lahko delujejo po različnih pravilih oziroma imajo različno rangiranje omejitev. Turški podatki pa niso skladni s specifičnim okvirom v Ito/Mester (2009), ki je osnovan na zvestobnostnih omejitvah. Sloj hipokorističnih besed namreč kaže večje število kršitev samoglasniške harmonije, vendar ne zaradi zvestobe samoglasniškemu vnosu/globinski obliki, ampak se kršenje harmonije pojavi prav zato, da se ta sloj razlikuje od leksikona na splošno. Ta tip leksikalne variacije bolje razloži model indeksiranih omejitev v Pater (2010).

11.01.2018