CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 27-772:7.072(497.4Ljubljana)"1461/2012"(083.82 4)(0.034.2) KOVAČIČ, Nataša, 1982- [Petsto petdeset] 550 let ljubljanske škofije [Elektronski vir] : 1461-2012 / avtorja besedil Nataša Kovačič, Ferdinand Šerbelj. - El. knjiga. - Ljubljana : Narodna galerija, 2012 Način dostopa (URL): http://www.ng-slo.si/ ISBN 978-961-6743-33-4 (ePub) ISBN 978-961-6743-34-1 (mobi) 1. Šerbelj, Ferdinand 263138816 © Narodna galerija in avtorji, 2012 Uvod Ustanovitev škofije v Ljubljani 6. decembra 1461 je bila prelomnica, ki je pred 550 leti zaznamovala politični, verski in kulturni razvoj Ljubljane (ustanovitev je 6. septembra 1462 potrdil papež Pij II.). V Narodni galeriji se te pomembne obletnice spominjamo z razstavo, s katero smo obogatili stalno zbirko slovenske umetnosti. Predstavljamo trinajst umetnin od 15. stoletja do današnjih dni, ki predstavljajo dogodke in ljudi, povezane z ljubljansko škofijo in njeno zgodovino. Čeprav je imel cesar Friderik III. z ustanovitvijo škofije politične namene, uperjene proti oglejskemu patriarhu, je bilo to dejanje širšega pomena. Šlo je za prvo škofijo na slovenskem ozemlju. S tem dejanjem je bila Ljubljana kot deželno središče Kranjske povzdignjena v odličnejše mesto (civitas insignis), kar je vplivalo na njen razvoj v osrednje slovensko mesto. Do takrat je bil najvišji cerkveni dostojanstvenik na Slovenskem stiški opat, posledično pa je bil stiški samostan tudi najpomembnejše versko in kulturno žarišče na Kranjskem. V takrat močno utrjeni Ljubljani je bil le samostan frančiškanov, zunaj obzidja pa samostani avguštincev, križnikov in klaris. Zunaj mesta je bila starodavna župnijska cerkev sv. Petra, kamor so sodile znotraj mesta locirane podružnice sv. Jakoba, sv. Elizabete in sv. Nikolaja; slednja je bila povzdignjena v škofijsko cerkev. V poznem srednjem veku so bile gospodarske in kulturne razmere na Slovenskem zelo zahtevne, saj so pustošili številni turški vpadi, kužne bolezni in naravne ujme. Takim razmeram je kljubovalo le močno utrjeno deželno mesto Ljubljana. To je bil čas, ko se je manj gradilo, a več prezidavalo in obnavljalo. Večinoma cerkvena naročila so izvrševale klesarsko-kiparske in slikarske delavnice. V štiridesetih letih 15. stoletja sta se na območju današnje osrednje Slovenije, najbrž z žariščem v Ljubljani, pojavili t. i. ljubljanska kiparska delavnica in delavnica s Koroške priseljenega slikarja Janeza, ki je bil od okoli leta 1440 ljubljanski meščan. Značilno za kiparsko delavnico je bilo kiparjenje v kamnu, kar kaže na njene primorske korenine. Od Janeza Ljubljanskega poznamo le freske v cerkvah, a je poleg te tehnike gotovo slikal tudi tabelne podobe. Obe delavnici z zanimivimi stilnimi analogijami izhajata iz konservativne tradicije »mehkega sloga«, ki se je pri nas uveljavil na začetku 15. stoletja, izzveneli pa sta ob koncu istega stoletja, ko se je po zaslugi prvih ljubljanskih škofov začelo obdobje renesančnega duha in oblik. Sprva razdrobljena škofijska posest župnij na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem se je z reformami cesarja Jožefa II. v poznem 18. stoletju večinoma zaokrožila na območje vojvodine Kranjske. Ker je po prvi svetovni vojni nad škofijo prenehal cesarski (habsburški) patronat, je za ljubljanskega škofa ugasnil naziv knezoškofa. Leta 1964 je bila ljubljanska škofija povzdignjena v nadškofijo in leta 1968 v metropolijo, leta 2006 pa je na območju spodnjega dela ljubljanske nadškofije v Novem mestu nastala škofija sv. Nikolaja. Razstava in publikacija Izdala in založila Narodna galerija, zanjo Barbara Jaki Avtorja razstave in besedil Nataša Kovačič, Ferdinand Šerbelj Konservatorsko-restavratorska priprava gradiva Miha Pirnat ml., Martina Vuga, Rado Zoubek Lektoriranje Petra Ražem Oblikovanje in prelom Luka Hribar Razstavo je omogočilo Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Od 6. septembra 2012, Narodna galerija, Cankarjeva 20, Ljubljana, Slovenija Kazalo Uvod Razstava in publikacija Izpostavljene umetnine Izpostavljene umetnine 1. Janez Ljubljanski (omenjen med 1443 in 1459) Sv. Miklavž reši mladeniče, 1443 kopija, tempera na platnu, inv. št. NG S 1677 po freski v p. c. sv. Miklavža na Visokem pod Kureščkom 1. Prezbiterij cerkve je leta 1443 v celoti poslikal Janez Ljubljanski. Za njegov slog, oblikovan v očetovi beljaški delavnici na Koroškem, je značilno barvno plastično oblikovanje v idealizirajoči umirjenosti tradicije poznogotskega mehkega sloga. Prizor se nanaša na čudežno rešitev treh mladeničev pred rabljevim mečem. Cerkveni prostor na Visokem estetsko dopolnjuje poslikan raven lesen strop v ladji cerkve. 2. Ljubljanska kiparska delavnica (sredina 15. stol.) Mati božja z Detetom, ok. 1455 peščenjak, inv. št. NG P 8 provenienca: Sevnica 2. Za kiparsko delavnico, najbrž kraškega porekla, ki se je v 2. četrtini 15. stoletja ustalila v Ljubljani, je značilno oblikovanje gub in oblega obraza, kar kaže na odmeve idealiziranega mednarodnega mehkega sloga z začetka stoletja. Zaradi številnih del, odkritih na posestvih stiškega samostana, se predvideva, da jo je v osrednjo Slovenijo pritegnil ravno ta samostan. Tako je bila delavnica sočasna in stilna vzporednica slikarstvu Janeza Ljubljanskega. Ostanki polihromacije na razstavljeni skulpturi govorijo, da je bila poslikana, kar je značilnost kamnite srednjeveške plastike. 3. Ljubljanska kiparska delavnica (sredina 15. stol.) Sv. Jakob, ok. 1458 peščenjak, inv. št. NG P 19 provenienca: Strahomer pri Igu, p. c. sv. Jakoba 3. Čeprav gre za rustikalno izvedbo, je figura zaradi drže v S-liniji gotsko razgibana, k njenemu slikovitemu videzu prispeva tudi stara poslikava. Kip izhaja iz glavnega, najbrž kamnitega oltarja v cerkvi sv. Jakoba. 4. Poznogotska kamnoseško-stavbarska delavnica Sv. Martin z gosko, 1. četrtina 16. stol. peščenjak, inv. št. NG P 64 provenienca: okolica Vrhnike 4. Sveti Martin se pogosteje upodablja kot rimski vojak na konju, ki z mečem deli svoj plašč za reveža. Sklepnik, delo domače poznogotske kamnoseško-stavbarske delavnice, pa predstavlja škofa Martina z gosko, kar je pri nas najstarejši znani primer upodobitve tega motiva. Podoba svetnika z gosko priča, da je bila pri nas vsaj že v poznem srednjem veku gos prepoznaven simbol za škofa Martina. 5. Osbald Kitell (deloval v 1. polovici 16. stol.) Nagrobnik škofa Krištofa Ravbarja, 1527 cementna kopija, inv. št. NG P 847 po originalu iz ž. c. sv. Mohorja in Fortunata v Gornjem Gradu 5. Edini pomembnejši na Slovenskem delujoči kipar v kamnu v 1. polovici 16. stoletja je znan tudi po imenu, saj se je kot Osbald Kitell pildschnitzel podpisal na hrbtno stran oltarnega reliefa mučeništva sv. Andreja v Gornjem Gradu. Renesančno opredeljenega kiparja je v naše kraje najverjetneje povabil ljubljanski škof Krištof Ravbar. Humanistično izobražen cerkveni knez, vojščak, diplomat in umetnostno razgledan mecen si je kot drugi ljubljanski škof izbral poslednje počivališče v Gornjem Gradu. Čeprav je bila nagrobna plošča položena vodoravno, je pokojnik kljub brokatnemu vzglavniku upodobljen stoje in z odprtimi očmi. Severno-renesančna kompozicijska zasnova na razmeroma plitvem reliefu je kljub temu plastično modelirana in portretne poteze škofa razkrivajo sposobnega mojstra iz augsburškega umetnostnega okolja. 6. Giulio Quaglio (1668−1751) Marijino kronanje, 1703 fragment stropne freske, inv. št. NG S 1693 provenienca: stolnica sv. Nikolaja, Ljubljana 6. Najpomembnejši gradbeni in umetnostni podvig ljubljanske škofije sta bili gradnja in oprema baročne stolnice, poslikava celotne notranjščine pa najobsežnejše delo lombardskega mojstra Giulia Quaglija. Po končanih gradbenih delih je Quaglio spomladi 1703 prišel s svojo delavnico v Ljubljano. Poslikal je kapelo sv. Rešnjega telesa, pendentive kupole in kapelo sv. Dizme. Namesto prave kupole je bilo postavljeno leseno ogrodje in nanj je Quaglio iluzionistično naslikal navidezno kupolo, za kar je porabil šest tednov. Leta 1841 je naslikano kupolo nadomestila prava (današnja) in od baročne poslikave se je ohranilo le nekaj fragmentov. Največji kos, z delom prizora Marijinega kronanja, je bil v »temenu« oziroma nad poveličanjem stolnega zavetnika sv. Miklavža, kar narekuje že ikonografska zasnova osrednjega dela poslikave. Edini likovni dokument, ki kaže, kako je bila kupola poslikana, je oljna kopija manjšega formata Matevža Langusa, danes hranjena pri ljubljanskih uršulinkah. Na ohranjenem fragmentu je vidna le na oblakih klečeča Marija, roka Boga Očeta s krono in del Kristusovega kolena. 7. Valentin Metzinger (1699−1759) Poveličanje sv. Frančiška Saleškega, 1753 olje na platnu, inv. št. NG S 279 provenienca: Goričane, kapela škofijskega dvorca 7. Umetnostno razgledan in vnet graditelj ljubljanski škof Ernest Amadej Attems je med obnovo škofijskega dvorca v Goričanah pri Metzingerju naročil slikarski okras kapele. Ker pa je bil slikar mojster izključno v oljni tehniki, je tudi za strop kapele napravil oljno podobo z motivom poveličanja zavetnika kapele. Z iluzionističnim pristopom ob pomoči arhitekturne kulise je slikar upodobil trenutek, ko se z angeli obdan svetnik na oblaku dviguje proti nebeški Materi božji. Skladno s čaščenjem baročnega svetnika sta za kapelo nastali še Metzingerjevi sliki Sv. Frančišek Saleški in Ivana Frančiška Šantalska ter Sv. Frančišek spoveduje plemiča, ki sta vsebinsko povezani z ovalno sliko in se nanašata na delovanje sv. Frančiška kot ženevskega reformatorja ter za škofe zglednega apostolskega pastirja. 8. Valentin Metzinger (1699−1759) Sv. Frančišek Saleški in Ivana Frančiška Šantalska, 1753 olje na platnu, inv. št. NG S 274 provenienca: Goričane, kapela škofijskega dvorca 8. Prizor odlikuje baročni realizem, s katerim je ljubljanski slikar upodobil dogodek iz leta 1610, ko Frančišek Saleški rekatolizacijsko dejaven ženevski škof, Ivani Šantalski, v oblačilnem kroju 17. stoletja, izroča knjigo s pravili ustanovitve reda salezijank. Na red, posvečen Marijinemu obiskovanju, v ozadju opozarja oltarna podoba Marijinega obiskovanja. S tem pa slika motivno sodi med t. i. historično slikarstvo, ki je vsebinsko še baročno interpretirano. 9. Valentin Metzinger (1699−1759) Sv. Frančišek Saleški spoveduje plemiča, 1753 olje na platnu, inv. št. NG S 276 provenienca: Goričane, kapela škofijskega dvorca 9. V katoliškem okolju je bil pomen spovedi močno poudarjen. Zato je tudi tu vloga spovednika škofa Saleškega (umrl 1622) povzdignjena v pomemben del svetnikove dejavnosti. Pozornost pritegne starinski, na zgodnje 17. stoletje spominjajoč kostum plemiča. Lahko da je slikar segel po starejši predlogi ali pa je za tisti čas že staromodno oblečen mladenič aluzija na bojevite in grešne plemiče, ki so bili bolj doma na bojnem polju kot pa v cerkvi. In nad njihovo usodo se je razjokal tudi sam spovednik. V tem bi lahko razbrali alegorično nasprotje s prejšnjo sliko pobožne plemkinje Frančiške Šantalske. 10. Matevž Langus (1792−1855) Jernej Vidmar, kasnejši ljubljanski škof, ok. 1831 olje na platnu, inv. št. NG S 1896 provenienca: nakup leta 1979 10. Dopasna upodobitev pred nevtralnim ozadjem je narejena po modi bidermajerskih portretov s skrbno naslikanimi detajli. Na prvi pogled oseba deluje povsem posvetno, kot da gre za predstavnika obrtniško-trgovskega sloja; komaj opazen bel kolar in viden del rdečega oblačila pod plaščem pa govorita v prid duhovniku. Portret je najbrž nastal leta 1831, ko je Vidmar, gojenec dunajskega Avguštineja, zaradi kolere na Dunaju nekaj mesecev preživel v Ljubljani. 11. Matej Sternen (1870−1949) Škof Anton Bonaventura Jeglič, 1939 olje na platnu, inv. št. NG S 1518 provenienca: Direkcija LRS je leta 1956 sliko izročila NG 11. Slika je posmrtni portret škofa, umrlega leta 1937, ki ga je naročila Vzajemna zavarovalnica v Ljubljani. Upodobitev zato odstopa od običajnih reprezentativnih portretov cerkvenih dostojanstvenikov. Prelat v škofovskem ornatu stoji za mizo in zroč v gledalca kaže listino oziroma darovnico, datirano v leto 1900, s katero Zavodu podeljuje 100.000 kron. Slikar je ustvaril pretanjeno skladje ostarele, že resignirane podobe moža in prostora v barvno zadržanih tonih in pridušeni atmosferi ambienta. 12. Mirsad Begić (* 1953) Študiji za stolnična južna bronasta vrata, ok. 1995 patiniran bron provenienca: zasebna last umetnika, shranjeno v NG 12. Ob prvem obisku papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji leta 1996 je bilo za to priložnost ulitih dvoje vrat za ljubljansko stolnico. Južna vrata stolnice s podobami ljubljanskih škofov so delo Mirsada Begića. Mala formata sta iz serije študij oziroma osnutkov, ulitih v bron, in razkrivata naporna pota umetnikovega snovanja ter iskanja primerne izraznosti, kar je kasneje lahko pripeljalo do ekspresivne izraznosti na končni podobi vrat. © Narodna galerija in avtorji, 2012 Od 6. septembra 2012 Narodna galerija, Cankarjeva 20, Ljubljana, Slovenija