Poštnina plačana v gotovini
Speti, in ahhon. post. - II Gruppo
Uredništvo in uprava:	Cena: Posamezna štev.	L	25
Gorica, Riva Piazzutta štev. 18	Naročnina : Mesečna	L	110
Poštno ček. račun: štev. 24/12410	Za inozemstvo : Mesečno	L	190
Leto V. - Štev. 50
Gorica - 10. decembra 1953 - Trst
Izhaja vsak četrtek
KAJ TO P
K krajevnih italijanskih časopisih, ocl dnevnikov do tednikov, smo brali vest o nekem sestanku županov iz občin Nadiške doline, ki se je vršil na prefekturi v Vidmu dne '28. nov. t. I. Ta sestanek je vodil senator Pellizzo iz Čedada. Časopisna poročila pravijo, da se je pri tem razpravljalo o protestu, ki so ga župani naslovili na ONU zaradi spomenice, ki so jo tja poslali zastopniki go-riških Slovencev in v kateri so ti zahtevali, naj se vpelje pouk slovenščine v ljudskih šolah Slovenske Benečije. Župani so na lem sestanku sestavili in podpisali protestno noto, v kateri trdijo, da ljudstvo v Benečiji odklanja pouk slovenščine.
Vendar ta sestanek ni bil prvi, temveč je bil le nadaljevanje nekega drugega sestanka, ki se je vršil prav tako v Uidmu dne 5. nov. ter je služil kot priprava na sestanek 28. nov. Na prvem sestanku je bil navzoč tudi neki duhovnik iz Benečije. To nam pove mnogo, kajti na sestanku 28. nov. niso samo poslali protestno noto na ONU, temveč so tudi sklenili, da bodo preko občinskih uradov v Benečiji pritisnili na domače župnike, naj prenehajo s pridiganjem v slovenskem jeziku, kot je to že prastara navada v on-dotnih slovenskih župnijah. Zdi se, da tega sklepa župani iz sramu ali
iz kakega drugega vzroka niso izvršili, marveč se je začela v Benečiji neka druga taktika, ki jo poznamo iz maloslavnih let fašizma. Začeli so namreč nalašč pripravljati incidente v cerkvi. Tako se je n. pr. v nedeljo 29. nov. v Topolovem zgodilo, da je župnik kot po navadi pridigal najprej v italijanščini za prisotne finančne stražnike, nato je nadaljeval v slovenščini. Pri lem so financarji demonstrativno odšli iz cerkve in se vrnili, ko je bilo pridige konec. Nekaj podobnega se je isto nedeljo zgodilo v Št. Lenartu, samo da so lam bili v cerkvi tudi višji častniki (general, polkovnik in drugi). O sličnih incidentih poročajo tudi iz Štoblanka in Srednjega.
Kaj pomeni tako postopanje? Hočejo morda s tako zvanimi »prosto-voljnimi« protesti vernikov odstraniti slovenščino iz cerkve? Spominjamo jih, da so to metode komunistov. Prej so bile to metode fašistov in nacistov. Vsi ti prirejajo ali so prirejali slične »prostovoljnem proteste v cerkvi. Mi zoper tako ravnanje odločno protestiramo in ga obsojamo. Obenem pozivamo odgovorne oblasti, naj zatrejo, dokler je čas, nedopustno vmešavanje »neod-govornih« elementov v zadeve Cerkve. —• Župani in senatorji pa naj skrbijo za to, kar spada v njih področje.
BERMUDSKA KONFERENCA
Bermudska konferenca treli »velikih« in njihovih zunanjih ministrov se je srečno končala. Konferenca, ki je zanimala ves svet in čigar pomena ni mogoče še pregledati, je trajala štiri dni, to je od 4. do vštetega 7. dec. Poleg Eisenhovverja, Churchilla, Laniela in treh zunanjih ministrov Dullesa, Edena in Bidaulta so se udeležili konference tudi glavni tajnik atlantskega pakta lord Ismay, predsednik ameriške komisije za atomsko energijo Strauss in Churchillov osebni svetovalec v a-lomskih vprašanjih lord Cherwell. Udeležba treh zadnjih je dala slutiti, da se bo konferfenea pečala z vprašanji zapadne obrambe Ler pretresala možnost izmenjave atomskih skrivnosti med Ameriko in Anglijo. To izmenjavo atomskih skrivnosti so posebno angleški krogi že dolgo priporočali.
Ena glavnih nalog, ki jo je bilo treba rešiti na konferenci, je bila sestava skupnega odgovora na zadnjo sovjetsko noto, s katero je bila Sovjetska zveza pristala na konferenco štirih zunanjih ministrov. O tem odgovoru so razpravljali že na svojem prvem skupnem sestanku, francoski zunanji minister Bidault je kot prvi razložil stališče Francije do četverne konference. Poudaril je med drugim, da je sedaj glavna skrb Kremlja povečati poljedeljsko proizvodnjo ter drugih splošnih potrebščin, in da sledi iz tega, da se sovjetska vlada zanima za notranje težave vse bolj kot Stalinova vlada.
Churchill je j)a poudaril, da mora ostati Zapad buden in čvrst in da ne sme zmanjšati svojih obrambnih naporov, obenem p« je opozoril na dejstvo, da je prišlo v Sovjetski zvezi po Stalinovi smrti do važnih sprememb in da mora zato Zapad izrabiti vsako priliko, da pride do Širših stikov z novimi sovjetskimi voditelji.
Predsednik Eisenhovver pa je zastopal stališče, da je temeljna politika Kremlja ostala kljub spremembam v sovjetskem vodstvu nespreme-
njena in da teži še vedno za podjarmljenjem sveta. Morda bi_se dala spremeniti napram Moskvi taktika, toda Zapad ne sme v svojih odnosih do Sovjetske zveze spremeniti svojega odločnega stališča.
Drugi dan so se zborovalci bavili se nadalje z odgovorom na sovjetsko noto, obenem pa razpravljali o zapadli i obrambi. Pri tem zborovanju in pri vseh naslednjih je manjkal francoski ministrski predsednik La-niel, ki je bil medtem obolel ter moral v posteljo. Vpričo nesoglasij med Lanielom in Bidaultom glede evropske obrambne skupnosti so mnogi sumili, da je Lanielova bolezen diplomatskega značaja, podobna nekako oni, ki je prijela Churchilla preteklo poletje, toda Churchillov osebni zdravnik je potrdil, da je Laniel v resnici bolan. Laniela je zastopal od tedaj dalje Bidault, ki je pri vseh važnejših vprašanjih in sklepih vprašal Laniela za svet.
Omeniti moramo, da je prišlo le malo podrobnosti o teh razgovorih v javnost. Tudi nam ni bila do zadnjega znana vsebina odgovora na sovjetsko noto, o kateri smo vedeli le to, da so jo poslali kanclerju A-denauerju v pregled in da jo je ta popolnoma odobril. Kot datum četverne konference so predlagali 4. januarij, kot kraj konference pa zapadni Berlin.
Zadnji dan konference so razpravljali o vprašanjih Daljnega vzhoda, predvsem o korejskem in indokilaj-skem vprašanju. Na Koreji ni namreč še nobenega izgleda, da bi prišlo v doglednem času do politične konference. Zavezniki so pristali sicer na udeležbo nekaterih nevtralnih držav pri konferenci, nočejo pa dovoliti, da bi se Sovjetska zveza udeležila konference kot nevtralna država, ampak samo kot država na strani komunističnih napadalcev. Tudi glede kraja in časa konference ni še nobenega sporazuma.
Tudi vprašanje Indokine je zopet v ospredju. Poveljnik komunističnih čet v ludokini, Hočiminh je izrazil
pred kratkim svojo pripravljenost, pogajati se s Francozi ter skleniti mir. Ta vest, ki je najbrže propagandnega značaja, je naletela pri večini Francozov na ugodna tla. Sklenitev miru v Indokini bi olajšala Franciji njen pasivni proračun ter povečala njeno vojaško moč v Evropi, na drugi strani pa bi povečala njen odpor proti oborožitvi Nemčije. Tudi o tem vprašanju so na bermudski konferenci obširno razpravljali.
Bermudsko konferenco so zaključili v torek zjutraj po polnoči. Izdano je bilo sklepno poročilo o izvršenem delu. To poročilo, o čigar vsebini smo izvedeli zadnji hip, poudarja, da ostane atlantski pakt podlaga zahodne politike in da je evropska obrambna skupnost, ki je
le del atlantskega pakta, za obrambo in blaginjo Evrope neobhodno potrebna. Poročilo poudarja obenem potrebo razgovorov s Sovjetsko zvezo, da bi prišlo čim prej do ublažitve svetovne napetosti.
H koncu naj omenimo še to, da sta Eden in Bidault razpravljala takoj v začetku konference tudi o tržaškem vprašanju in da so tri zahodne velesile izročile zadnji torek po svojih poslanikih sovjetski vladi odgovor na njeno zadnjo noto. Odgovor je pozitiven. Zapadne velesile so pripravljene udeležiti se če-tvorne konference zunanjih ministrov, nočejo pa popustiti glede svoje obrambne politike.
Radovedni smo, kaj bo na vse to Sovjetska zveza odgovorila.
GROZODEJSTVA DA KOREJI
Pretekli teden se je Glavna skupščina ZN bavila s komunističnimi grozodejstvi na Koreji. Dokazano je, da je zaradi komunističnih grozodejstev izgubilo življenje ali bilo mučenih na deset tisoče zavezniških vojakov in civilistov. Nekdanji vrhovni poveljnik zavezniških sil na Koreji, general Mathew Ridgway, ki je pričal pred senatnim pododborom o komunističnih okrutnostih, je izjavil, da so komunistične vojske na Koreji izvajale proti vojnim u-jetnikom program surovosti in uničevanja, ki verjetno nima primera v modernem času. Gen. Ridgway je navedel mnogo primerov teh okrutnosti, kot streljanje ujetnikov, ki so omagali na pohodih; mnoge so pohabili ; ujetnikom niso nudili zdravniške pomoči; mnoge so silili, da so morali stati več časa v hudem mrazu bosi na ledu, druge so zopet izpo-« stavljali javnemu zasramovanju in nasilju. Zakrivili so premišljene u-more nad ujetniki in še neštete druge zločine. V dokaz okrutnega komunističnega ravnanja je navedel gen. Ridgway tudi dejstvo, da se je vrnilo samo 5.631 ameriških vojakov, ki so bili zajeti ali pogrešani, medtem ko ni o drugih 8.608 vojakih nobenega glasu. Poleg tega so prisilili komunisti na tisoče južno-korejskih vojakov, da so morali stopiti v komunistično vojsko.
Poleg generala Ridgwaya sta pričala pred pododborom tudi narednik \Veinel in polkovnik Wolke, bivši član vojaškega sodišča na Koreji, ki je predložil dokaze pravnega značaja o komunističnih okrutnostih. Povedal je, da so po sodnih cenitvah povzročili komunisti na Koreji približno 20.000 zločinov nad vojaki, od katerih je 11.622 dokazanih. Najdeno je bilo 1544 trupel mučenih vojakov. Poleg tega so povzročili približno 36.000 zločinov nad civilisti, od katerih je bilo najdenih nad 8.000 trupel.
O teh zločinih je razpravljala, kakor rečeno, tudi Glavna skupščina ZN. Vsi govorniki, razen sovjetskega, so priporočali odobritev resolu-cije, ki so jo predložile Anglija, Francija, Avstralija, Turčija in Združene države. V teku dolge razprave so zastopniki mnogih držav izrazili grozo in gnus spričo teh grozodejstev, ki so jih predložili Arne-rikanci v dokumentiranem poročilu.
Nastopil je tudi Višinski ter v svojem dvournem govoru dokazoval, da so predloženi dokazi o komunističnih zločinih »izzivalna izmišlje-11 ja«. Trdil je tudi, da so samo države v sovjetskem sklopu liste, ki zares hočejo mir.
Avstralski zastopnik Spender je zahteval, da naj se komunistični zločinci pokličejo ob prvi priliki o-sebno na odgovornost. Drugi zastopniki pa so pozvali Sovjetsko zvezo,
naj dovoli o ameriškem poročilu nepristransko preiskavo Mednarodnega rdečega križa. Sovjetski odgovor je bil seveda negativen, ravno tako kot v primeru lažnivih obtožb glede bakteriološke vojne.
Končno je Glavna skupščina ZN z 42 glasovi proti 5 sovjetskega bloka in 10 vzdržanim sprejela resolucijo, s katero je obsodila grozodejstva na Koreji, ki so jih izvršili komunisti nad ujetniki ZN in nad korejskimi civilisti.
Italija in Jugoslavija umakneta svoje čete z meje
Italija in Jugoslavija sta se sporazumeli, da umakneta svoje čete z meje. Kakor znano je predlagala Italija obojestranski umik že pred nekaj tedni, toda Jugoslavija je to ponudbo zavrnila. V svojem govoru v jajcu pa je maršal Tito izrazil, da je pripravljen umakniti jugoslovanske čete z meje, ako stori to o-benem tudi Italija. Ker je Italija to že prej predlagala, ni bilo nobene ovire, da bi se to ne zgodilo. In tako je prišlo pretekli leden na željo jugoslovanskega poslaništva do razgovora med Pello in poslanikom Gregoričem, ki sta se glede tega u-mika bolj natančno pogovorila.
Obojestranski umik z meje se bo izvršil, kakor predvidevajo, v kakih dveh tednih. Italijanske divizije se bodo vrnile v svoje stalne garnizije, medtem ko bo Jugoslavija odpustila kakih 100.000 rezervistov, ki jih je bila zadnje čase mobilizirala.
katoliški glas** v vsako slovensko družino I
Dulles o ameriški politiki
Ameriški zunanji minister Foster Dulles je nekaj dni pred svojim odhodom na bermudsko konferenco podal o konferenci štirih zunanjih ministrov izjavo, ki je za ameriško stališče napram Sovjetski zvezi nad vse značilna.
Jedro vprašanja, je rekel Dulles, je v tem, ali so Rusi pripravljeni dovoliti, da bi »dih svobode« dosegel kako deželo, ki jo Moskva nadzira. Če ne bodo tega dovolili, nima veliko pomena, da bi se raz-govarjali med seboj. Če pa bodo to dovolili in se upali to tvegati, bo taka konferenca mogla rodili svoj sad. Mi nismo nikoli trdili, da je sovjetska nota nesprejemljiva. Kar je v njej nesprejemljivega, je to, kar se nanaša na zapadne obrambne napore, na evropsko skupnost in na vlogo komunistične Kitajske. Toda to ne pomeni, da se ne maramo srečati s sovjetskim razgovornikom. Predno se izrečemo končno o odgovoru, ki ga mislimo dati Sovjetski zvezi, želimo zvedeti za mnenje kanclerja Adenauerja; o zavezniškem stališču glede te konference bomo razpravljali na Bermudih.
Glede kraja konference štirih zunanjih ministrov se je Dulles izrazil, da bi bil Dunaj za to bolj primeren kot Berlin, ki ga predlaga sovjetska nota. Poudaril je tudi, da so načela, na katerih sloni ameriška politika glede nemškega in avstrijskega vprašanja, pravična, tako da bi njihove popolne ali delne opustitve ne mogla opravičiti nobena stvar, posebno ker ta načela niso Sovjetski zvezi ne nasprotna ne nevarna.
Na vprašanje nekega časnikarja, ali bi Združene države mogle dati Sovjetski zvezi kake koncesije, je Dulles odgovoril, da Združene države ne bodo nikoli popustile glede svojih načel.
O pristanku Sov. zveze na konferenco štirih je rekel Dulles, da je to diplomatska in moralna zmaga
Zapada. Zapad si zelo želi, da bi prišlo do sestanka, na katerem bi razpravljali o vprašanjih, ki se dajo rešiti, kot je vprašanje Evrope, Avstrije, Nemčije itd., toda to ne pomeni, da se mora Zapad okleniti vsakega ruskega predloga, ne da bi ga prej natančno proučil.
Foster Dulles je nato bolj na dolgo govoril o potrebi mednarodnega sodelovanja, ki ga misli nadaljevati na podlagi enakosti med Združenimi državami in njihovimi zavezniki. S tem je hotel odgovoriti na kritiko Mac Carthyja, ki je nedavno tega trdil, da vodijo Združene države preveč vljudno politiko. Dulles je dejal, da je v korist Amerika, ako podpira nekatere države, toda to da ji ne daje pravice, da bi te države zasužnjila, jim narekovala njihovo trgovinsko politiko ter jih napravila za svoje satelite.
O Sovjetski zvezi je rekel Dulles, da je kljub svojemu naglemu atomskemu napredku ni več tako napadalna, ker se zaveda, da bi Amerika odgovorila na njen napad »z uničujočim napadom na življenjsko važna sovjetska središča.« To možnost nudijo Združenim državam letalska o-porišča in radarske naprave, ki so razpostavljene po prijateljskih državah. Brez. te organizacije bi bila ameriška industrijska središča kot Detroit, Cleveland, Chicago in Mil-vvaukee lahek cilj sovjetskih atomskih napadov.
Foster Dulles je poudaril važnost industrijske zmogljivosti prijateljskih držav ter pristavil: »Če bi industrijski viri in njihove naprave padle v sovjetske roke, hi ne imela Sovjetska zveza samo prednosti, da bi nas vrgla že takoj v začetku na tla, ampak bi bila tudi v stanu dobiti dolgo vojno. Dejstvo, da so med nami in našimi zavezniki nekatera postranska nesoglasja, nas ne opravičuje, da bi zaradi njih žrtvovali prijateljstva svojih zaveznikov.
Tretja adventna nedelja
Križev pot češkoslovaške Cerkve
Iz svetega evangelija po Janezu (Jan 1, 19-28)
Tisti čas so poslali Judje k Janezu is Jeruzalema duhovnikov in levi-tov, da so ga vprašali: »Kdo si ti?a
— Priznal je in ni tajil; priznal je: »Jaz nisem Kristus.« — In vprašali so ga: »Kaj torej? Si Elija?« — Rekel je: »Nisetn.« — »Si li prerok?«
— Odgovoril je: »Ne.« — Rekli so mu torej: »Kdo pa si? da odgovor damo tem, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?« — Rekel je: »Jaz sem glas vpijočega v puščavi: Izravnajte pot Gospodovo, kakor je rekel prerok Izajija.« — In kateri so bili poslani, so bili izmed farizejev. In vprašali so ga ter mu rekli: »Kaj torej krščuješ, če nisi ne Kristus ne Elija ne prerok?« — Janez jim je odgovoril: »Jaz kršču-jem z vodo; sredi med vami pa stoji, katerega vi ne poznate, ta, ki pride za menoj, ki je pa pred menoj, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovega obuvala.« — To se je zgodilo v Betaniji, onstran Jordana, kjer je Janez krščeval.
*
Posebna milost svetega adventnega časa je ta, da božji Zveličar pri-srčneje trka na naša srca in želi, da mu jih na stežaj odpremo, ker se hoče zopet rodili in počivati v njih.
To se bo pa zgodilo samo če napovemo boj grehu in vsemu temu, kar v greh vabi: svojemu slabemu nagnenju, bližnji grešni priložnosti, slabi družbi, brezbožnemu in nemoralnemu tisku, itd. Treba je postaviti skupnemu drevesu greha sekiro na korenino.
Na ta boj nas poziva sveti Janez Krstnik, ko kliče: »Izravnajte pot Gospodovo: vsaka dolina naj se napolni in vsak hrib naj se poniža: kar je krivo, naj postane ravno, in kar je ostro, gladka pot.«
Kdo pa je ta Janez Krstnik, ki ga sveta Cerkev v adventnem času kar trikrat zaporedoma pošilja k nam v sv. Evangeliju z ognjevito besedo o pokori in spreobrnjenju?
Že ob njegovem rojstvu je bilo rečeno, da Janez ne bo pil vina in opojnih pijač.
Ko je dorastel, je šel v judovsko
letom, po prizadevanju tržaškega g. škofa, odprl na Opčinah pri Trstu dijaški dom ali bolje vzgojni zavod pod naslovom
»Marijan išče«.
Zavod ima namen pomagati dijakom pri učenju, nudi jim boljšo vzgojo in obenem, onim, ki bi se radi posvetili duhovskemu stanu daje priliko, da se že zdaj pripravljajo na to.
Ni ga Slovenca, ki bi ne razumel važnosti takega zavoda, ko je nešteto staršev, ki se čutijo nesposobne za vzgojo otrok; ko je nešteto fantov, ki so prepuščeni sami sebi.
Marsikoga bo zanimalo kako živi zavod. Kdo skrbi za njegov obstoj ? Priznati moramo, da je najvišja mesečnina gojenca daleč prenizka za kritje stroškov. Zalo se zavod naslanja na vse zavedne katoliške Slovence naše škofije. Že pretekle jesenske kvatre smo po vseh župnijah razdelili ovojnice, v katere naj bi dobre osebe položile svoj dar. Darovi so bili v resnici kar zadovoljivi. Tisti, ki so ovojnice vrnili, so pokazali, da so razumeli te ustanove, le premalo jih - je bilo! Če bi se vsi odzvali vabilu, bi se gotovo s tem vsi stroški krili in zavod bi ne imel skrbi za bodočnost.
Zdaj, ko se bližajo adventni kvatrni dnevi, imate zopet priliko, da pokažete ljubezen in zanimanje za slovensko katoliško mladino na STO-ju. Prinesite svoj dar, vsi ga prinesite: naj nobena slovenska župnija ne izostane od te prave katoliške akcije. Vsi naj se čutijo dolžne, da spoznajo sami in tudi druge seznanijo z »Marija-n iščem« 1
Gojenci zavoda, ki večkrat med dnevom molijo za svoje dobrotnike, jim bodo hranili večno hvaležnost.
V nedeljo 20. t. m. imajo vsi priložnost, da si ogledajo zavod. Popoldne ob štirih
puščavo, kamor ga je klical Bog, oznanjat pokoro. Oblačil je kameljo kožo; njegova jed pa so bile kobilice in divji med.
Njegova beseda je vzbujala pozornost. Nekateri so hoteli v njem videti svojega Odrešenika. Janez je v sveti jezi kar vzkipel:	»Jaz nisem
Kristus!« — »Kdo pa je in kje je?« — so ga vprašali njegovi občudovalci. »Sredi med vami je, a vi ga ne poznate.« Z desnico jim ga pokaže: »Glejte, Jagnje božje!«
Mnogo Janezovih učencev gre za Kristusom; Janez pa ni zato nič nevoščljiv, ampak poudarja svojim poslušalcem: »On — Kristus — mora rasti, jaz se pa manjšati.«
Janez se dobro zaveda svojega poslanstva: On je poklican, da pripravi pot Gospodu. Samo to hoče biti, za kar ga je postavil Bog.
Kaj je pa bilo na Janezu tako velikega, da je sam božji Učenik imenoval najvišjega izmed rojenih od žena ?
To je bila njegova velika ljubezen do Jezusa. Ona je bila gibalo vsega njegovega apostolskega delovanja. njegovega spokornega življenja in mučeniške smrti.
Zato je bil deležen največjega priznanja iz ust božjega Odrešenika: »Izmed rojenih od žena še ni vstal večji od Janeza Krstnika.«
»Pripravite pot Gospodu, ker božje kraljestvo je blizu.« To je osrednja misel, okrog katere se stiče vsaka Janezova pridiga.
Poslušajmo tega izrednega moža, božjega poslanca, in pripravimo pot Gospodu v naša srca: naj se ponižajo hribje naše prevzetnosti in napolnijo doline naše verske mlačnosti; naj se popravi vsaka krivica, in vse ostrine sovraštva naj postanejo gladka pot krščanske ljubezni.
To se bo zgodilo pri adventni sveti spovedi. Tako bomo šli betlehemski štalei naproti z najlepšo lučjo, ki more plamteti na tem svetu, — z božjo ljubeznijo, z največjim bogastvom, ki ga moremo imeti, — s posvečujočo milostjo božjo.
V to naj nam pomaga veliki spokornik, ki je Jezusa tako zelo ljubil — sv. Janez Krstnik.
Ir ene j
priredijo gojenci Marijansko akademijo, na katero vabijo vse prijatelje, znance in dobrotnike.
DAROVI
ZA MARIJANIŠCE NA OPČINAH:
Družina Merzek z Opčin namesto cvetja na grob pok. Adobatija 3000; Preč. msgr. Kramarič Ivan 1000; C. g. dr. Lojze Škerl 1000 lir.
II vala lepn.'
+
Pater Hugo Bren
umrl
Iz Rima je pravkar došla vest, da je na praznik Brezmadežne umrl veliki Marijin častilec p. Hugo Bren.
Točnejša poročila objavimo prihodnjič.
M radio - naša zamera
En človek, en križ, trije ljudje, trije križi in v isti stvari trije načrti, trije prepiri in včasih še več. Tako nekako je tudi z. našim tržaškim radiem. Že več mesecev se vlečejo po časopisih razne male pritožbe in zamerice. Tu in tam se zasveti kakšna mala obljuba, pojasnilo, in potem gre zopet vse po stari poti.
Radio je javna ustanova, ki služi vsem, ki obvešča javnost o vsem potrebnem in koristnem, ki prinaša med ljudstvo zdravo kulturo, pesem, pouk in zabavo. Vse to pa navadno vrši ali bi vsaj moral vršiti v najbolj primernem času, v takem času, ki
je primeren za številne poslušalce in ne toliko za radijske uslužbence in sodelavce.
Če govoriš o teh načelih z našimi radijskimi voditelji, ti dajo sto odstotno prav. Ko pa potem prosiš, naj vsaj kaj malega praktično upoštevajo, tedaj pa pride takoj do zameric, da rabimo samo to najbolj milo besedo za nevoljo.
Pred meseci je naš list predlagal, da bi se tržaški radio zjutraj malo prej zbudil. Naš predlog sploh ni bil resno sprejet in neka osebica je baje govorila o fizičnem nastopu proti člankarju, ki je kaj takega predlagal. Jezila pa se je samo zato, ker bi morala tako veliko prej vstati. Kako je to malenkostno. Ko predlagamo nekaj v korist vseh, vendar ne moremo vseh zadovoljiti, ne moremo nikakor gledati na posameznika, ki bi nekaj malega pri tem trpel.
Ker naš predlog, ki smo ga iznesli na tem mestu že pred meseci, ni bil sprejet, ga zato naši javnosti predlagamo drugič: želimo in predlagamo, da bi se tržaški radio zjutraj oglasil vsaj eno uro prej. Oh 7.15, ko se naša kukavica zbudi, smo mnogi vneti poslušalci že daleč proč od sprejemnika in ne moremo poslušati. Jesenske in zimske noči so vendar dolge in kdaj sploh more delavec poslušati prva slovenska jutranja poročila? Znano nam je, da bi mnogi naši delavci radi poslušali jutranja poročila, a ne morejo, ker so prepozna. Tako seveda poslušamo vsi povprek Ljubljano in zlasti še Koper, ki ima jutranjo oddajo najbolj primerno. Seveda so z našim predlogom združene težave in lahko tudi zelo velike. Razumemo, da je treba radijskim oddajnim aparatom skrbno streči in da je za to potrebnih več oseb. Težko je opolnoči delo odložiti in zgodaj zjutraj zopet nadaljevati. Vse to razumemo. Toda kaj, če bi nam gospodje le verjeli, da je radijsko oddajanje po enajsti uri ponoči zelo odveč in da bolj samo zase oddajajo. Kaj če bi vsaj v zimskem času opustili to nočno brezpomembno delo in nam rajši bolj zgodaj zjutraj postregli? Tudi se menda lahko radijsko osebje vrsti in tako ne bi zgodnja ura zadela vedno istih oseb.
Predlagamo, da bi radijsko vodstvo na najbolj enostaven način vprašalo o vsem tem ua9 poslušalce in prepričani smo, da bi dobili take odgovore, kakor jih predlaga naš list. Kar smo zapisali, ni zrastlo na enem zelniku, to je želja mnogih.
Druga zadeva je z vcisko oddajo ob nedeljah. Z veseljem smo nedavno 1 >ra11 uradno sporočilo, da bo ta oddaja prenesena na opoldanski čas. In kdaj bo enkrat to? Saj zato že tudi več mesecev prosimo. Križ je seveda, da nestrokovnjaki predlagajo strokovnjakom te spremembe in smo še tako nepočakani. Toda saj stvar vendar ni tako nemogoča, da se ne bi enkrat praktično rešila. Na Krasu mi je povedal kmet, da pri njih večkrat v nedeljo dopoldne popravljajo elektriko in tako radio molči. Drugod zopet ljudje vedno omenjajo, da bi radi poslušali, a so takrat v cerkvi pri maši. Ti razlogi nas silijo, da se ponovno zavzemamo za hitro rešitev te prošnje in dane obljube.
Ne bi radi več pisali o tem nezadovoljstvu okrog radia. Upamo tudi, da bodo odgovorni pravočasno spoznali, da oddaja ob sobotah »malo za šalo malo zares« nekam slabi in plitvi poslušalce; gotove domislice niso namreč več ne za šalo in ne zares, ampak so v posmeh zdravi pameti, da drugih višjih načel ne omenjamo.
Kljub vsem tem težavicam in začasnemu nerazumevanju pa rečemo ponovno, da nas radio splošno zelo dobro vrši svoje važno poslanstvo. Želimo le, da bi se kakšna nerodnost odstranila in da bi vsaj kakšno našo željo resnično upoštevali in tako bi ta važna slovenska ustanova še bolj služila svojemu lepemu cilju.	Tržačan
»Komsomolskaja Pravda" o veri
Moskovski dnevnik	»Komsomolska j a
Pravda«, centralni organ komunistične mladine v Sovjetski zvezi, opisuje, kako se mora zadržati komunistična mladina do vere. Takole pravi med drugim: Pravila organizacije Komsomol zahtevajo od svojih članov, da se aktivno bore proti vsem verskim predsodkom. Člani Komsomola ne smejo živeti po nobeni veri, prav tako se ne smejo udeleževati nobenega bogočastja. V tem pogledu jim je prepovedana vsaka verska strpljivost. Res je, da Stalinova ustava daja vsem sovjetskim državljanom versko svobodo, toda ista ustava daje vsem pravico do protiverske propagande, stranka in država smatrata verske predsodke za škodljive in iz tega razloga ne moreta biti proti njim brezbrižni. Vera je dobra samo še za slabiče, ki jih izrabljajo kapitalisti za izžemanje delavstva. Vera je sovražnica delojemalcev. Iz tega razloga morajo vsi elani Komsomola postati aktivni propagandisti v borbi proti veri.« — Iste nauke pa izpovedujejo tudi Titove mladinske organizacije.
Ločiti moramo, dobo pred februarjem leta 1918 in po tem mesecu; v dobi med sovjetsko okupacijo po letu 1945 do februarja 1948 je bil položaj Cerkve več ali manj normalen, ker so katoličani po zakonu mogli braniti svoje pravice. Na Slovaškem pa položaj ni bil dober, ker je komunistom s pomočjo okupatorjev uspelo izdati gotove odloke, katerim se ni bilo mogoče upirati. Tu so bili katoličani že od leta 1939 brezpravni. Škofje so v skupnih pastirskih pismih protestirali, a brez uspeha. Čeprav so komunisti dobili pri volitvah le 30% glasov, so obdržali svoje postojanke tudi po volitvah leta 1946. Na Češkem in Moravskem je bil položaj drugačen. Tu so katoličani odločno vztrajali ob strani msgr. Jožefa Berana, ki se je vrnil iz Dachaua in postal praški nadškof, v inozemstvu pa je delovala z uspehom češka begunska vlada pod vodstvom msgr. Šra-meka, zato so komunisti čakali na ugoden trenutek še dosti mirno. Po februarju 1948 pa so nadoknadili vse, kar niso mogli storiti prej.
78% češkoslovaškega ljudstva je katoličanov, to je nad 10 milijonov. Katoličani imajo 10 škofij in tri apostolske administrature. Kakor znano, so komunisti februarja 1948 naredili državni udar, prišli na oblast in začeli s svojim delom. Očistili so parlament in njih prvo delo je bilo podržaviti šolo, katere niso kljub poizkusom mogli leta 1945. Tozadevni zakon je šel skozi parlament brez težav. S podr-žavljenjem šole je bil konec katoliških šol. Člen zakona, ki dopušča vladi delati izjeme, je preslepil škofe, da so verjeli vladi in njenim obljubam. Ta člen ni ohranil pri življenju katoliških šol: v nekaj tednih ni bilo nobene več v državi. Postopoma je bil ukinjen katoliški tisk, katoliške organizacije razpuščene, v državnem tisku se pričenja gonja proti Cerkvi. Ustava, ki jo je parlament odobril maja 1948 garantira kakor drugod pod »ljudskimi demokracijami« svobodo bogoslužja, kjer ga javni red in morala ne zabranjujeta. Podrobni zakoni in administrativni odloki so to svobodo vere reducirali na strogo nadzorovano izvrševanje bogočastja; vzgoja je bila postavljena na temelje strogega marksizma, protiverska propaganda pa je postaln vedno hujša, brezbožna, sistematična.
Ni zadosti zatreti vero v Cerkev. Povsod hočejo komunisti, da verski čut izgine, da nova vzgoja pokaže uspehe, a da se ohranijo pred naodom vedno zakoniti, zahtevajo od predstavnikov Cerkve priznanja in izraze zvestobe. Na Češkem se je ta težnja,
»Možje, ne verjemite Lahom ničesar, kadar gre za slovenske narodne stvari! Pa čeprav bi to bil rimski papež, ki bi vam glede tega kaj svetoval ali naročal, vedite, da je tudi on Lah.«
Te besede je »Demokracija« ponatisnila v svojih polemičnih člankih, »ki so imeli namen prikazati in dokazati, da je del italijanske duhovščine, do najvišjih cerkvenih predstojnikov, usmerjen protislovensko.«
Toda po zgoraj najedenih besedah ni samo del italijanske duhovščine, ampak sploh vsi Italijani, tudi sveti oče, usmerjen protislovensko.
Vsak normalen človek obsoja te besede kot skrajno krivične in vsestransko škodljive.
Sam »Slovenski vernik,« ki je te besede ponatisnil, je imel že večkrat opravka s pravičnimi Italijani, in se je gotovo že večkrat izrazil z besedo tiskano in izgovorjeno, da so tudi nekateri Italijani pošteni. Je točno?!
»Slovenski vernik« je bil verjetno z nami vred zelo ogorčen, ko so nekateri italijanski zagrizene) metali v svojih člankih vse Slovence v en koš ter jih vsevprek ozmerjali s sla-vo-comunisti. Toda on je danes s svojo ponatisnjeno psovko pravtako zelo krivičen.
»Kar nočete, da hi drugi vam štoriji, tudi vi tega drugim ne storite.«
»Slovenski vernik« je menda velik zagovornik ljubezni ter upravičeno obsoja vse to, kar neti sovraštvo med nami in Italijani. Toda v »Demokraciji« ponatisnjene besede so takega kova, da navdajajo z medsebojnim odporom i Slovence i Italijane.
»Slovenski vernik« mora hiti, ako
prisiliti episkopat k vdanosti, začela že pred uzakonitvijo cerkvene zakonodaje. Najprej je vlada pritiskala na škofe s praznimi obljubami. Škofje niso pristali. Vlada začenja gibanje med ljudstvom, da se to mimo škofov sporazume z	vlado.
Ker tega niso dosegli, začno ovirati škofe pri izvrševanju njih službe s tem, da so jih izolirali od ljudstva in jih	strogo
nadzorovali, tako škofijske urade	kakor
zadnjo župnijo na deželi.
Na vladno zahtevo, da škofje v skupnem pastirskem pismu izrazijo svoje simpatije za vlado je odgovoril msgr. Beran, da to ni potrebno, ker Cerkev ni vezana na gotove politične forme. V vsakem primeru bo hierarhija izvrševala svoje dolžnosti do dejanske oblasti. 2e marca 1948 so se pričela pogajanja med škofi in vlado. Škofje so postavili pogoje in sicer: odstranitev šolskega zakona, svobodo tiska za katoličane, konec nesramne gonje	proti
Cerkvi, njenemu poglavarju in sveti	stolici.
Dobili so samo obljube. Koncem leta 1948 je vlada razpustila katoliško akcijo, dobrodelni organizaciji »Caritas« pa so postavili tri državne administratorje. V aprilu 1949 so prepovedali tiskati celo škofijske liste posameznih škofij, kar so pustili celo naeisti.
Mešana komisija si je prizadevala za sporazum, a vlada je hotela le brezpogojno kapitulacijo škofov, sicer pa je dajala »arno obljube, katerim dejanja niso sledila. Sledila pa so najrazličnejša sredstva, ki so utesnjevala vedno bolj in bolj delovanje Cerkve. Nekateri škofje so obiskali predsednika republike Gottvvalda. Ko pa je nov sestanek mešane komisije imel za posledico prekinitev pogajanj, se je episkopat sešel v Doljnjem Smokovcu na skupno konferenco, ki pa se je v sredi prekinila, ker so državne oblasti inštalirale v sejnem prostoru mikrofon, po katerem so vse slišalil. Msgr. Beran je v posebnem memorandumu razložil predsedniku republike razloge za prekinitev pogajanj, skupni pastirski list škofov 19. junija 1949 pa je jasno razložil, na kom je krivda prekinitve. Škofje v njem odločno trdijo, da je država hotela podvreči cerkev proti-katoliški ideologiji marksizma in komunizma. Postavijo pa tudi tri pogoje za obnovo pogajanj:	1. krščansko pojmovanje
življenja v javnem redu in pravico vzgoje; 2. priznanje od strani vlade duhovnega vodstva papeža, poglavarja Cerkve, kakor tudi škofov in njih pravic v smislu zakonskega prava; 3. preklic vseh proticer-kvenih zakonov in odlokov, ki so proti svobodi katoličanov. (Kunec prihodnjič)
sodimo po njegovem pisanju, neustrašen borec naših manjšinskih pravic pod Italijo. Toda ali se vam ne zdi, da nosi a naš narodni borec, ta fini diplomat, s svojim pisarjenjem, velik delež krivde, da nam italijanske oblasti ne dajo vseh naših pravic, ki nam pritičejo? Točno tako!
»Lah je Lah, četudi je papež.«
Sedaj pa pomislite: Tega neokusnega stavka ni izpregovoril kak pijanec ali bedak, kakor hi se zdelo, ampak ga je izpregovoril, po pisanju »Demokracije«, sam naš goriški nadškof dr. Frančišek Sedej.
Dokazi, da je temu tako, ki jih navaja »Slovenski vernik,« so tako bedasti, da se jih ne splača pobijati:
Nekdo iz Zuricha! Na nekem bir-inovanju! Nekim cerkvenim ključarjem !
Take »dokaze« ti vrže vsak odvetnik v koš svoje odvetniške pisarne.
Kdo so tisti nekdo in neki?
»Najprej tožniki, vi bratovske časti grobniki!«
»Slovenski vernik« hi ne smel, če ima kaj vesti in lakta, tega pona-tiskovati ter v javnost dati, ker to ruši ugled in veljavo nadškofa Sedeja pri italijanskih vernikih.
Starejši duhovniki nadškofa Sedeju dobro poznamo: (hi je imel do svetega očeta največje spoštovanje, ter je vero in narodnost lepše in pravilneje vrednotil kakor naš »Slovenski vernik«, ki je'pod krinko hvale in priznanja našega slovenskega škofa dejanski le grdo o-sramotil, česar niso storili niti komunisti.
Zato ga resnični slovenski verniki odločno obsojajo.
Tako se ne proslavlja stoletnice rojstva nadškofa Sedeja!
ZBIRAJMO ZA TRŽAŠKO MARIJAMŠČE
Vsi vedo, da se je z letošnjim šolskim
Sramotilcu nadškofa Sedeja
Anglija in Perzija
Zadnjo soboto sta Anglija in Perzija obnovili svoje diplomatske od-nošaje, ki jih je bil prekinil lansko leto perzijski parlament. Novico o obnovi diplomatskih odnošajev je sporočil po radiu perzijskemu ljudstvu ministrski predsednik Zahedi.
Zahedi je poudaril, da je perzijska vlada naredila sedanji korak predvsem zaradi tega, ker prekinitev diplomatskih odnošajev z Anglijo ni razrešila vprašanja perzijskega petroleja. Britanska vlada je sedaj zagotovila, da bo pokazala vse razumevanje, da pride do rešitve petrolejskega vprašanja na zadovoljiv način. Kljub temu da ostane postava o nacionalizaciji petroleja nedotaknjena, bo obnovitev odnošajev dovolila zmanjšati sedanje težave, tako da bo mogla Perzija razprodajati svoj petrolej neovirano in svojim koristim primerno na vseh svetovnih trgih.
Obnovitev diplomatskih odnošajev z Anglijo je naletela na odpor s strani verskega in političnega voditelja Mulaha Kašanija, ki je že. nekaj dni prej naznanil, da bo dan obnovitve diplomatskih odnošajev z Anglijo dan žalosti za vso Perzijo. Kakor je bilo pričakovati, je prišlo zadnjo nedeljo do demonstracij Ka-šanijevih pristašev v glavnem mestu Teheranu, toda motorizirane čete so demonstrante kmalu razrpršile. De-monstrantje so nosili v znamenje žalosti črne trakove na roki.
Zoper obnovitev angloiranskih odnošajev je protestiral tudi bivši vodja nacionaliziranih petrolejskih industrij, Husej Makki, ki je pisal ministrskemu predsedniku Zahedi-ju, da obžaluje obnovitev odnošajev z Anglijo, obenem pa zagovarjal stališče, da bi moral priti Zahedi pred sodišče, ker je napravil tako važen korak, ne da bi bil prej vprašal parlament za njegovo mnenje.
Svet za osvoboditev narodov Jugoslavije in STO
Pojavljali so se glasovi, da je nesoglasje v jugoslovanski emigraciji eden važnih vzrokov, da zapadni svet podpira komunistični režim v Jugoslaviji. Spet drugi glasovi so navajali, da izven Jugoslavije ni liikake demokratične sile ali zveze sil, ki bi mogla nastopiti in prevzeti odgovornost r državi, če bi druge okoliščine nudile tako priložnost. Skupine v emigraciji da so sprte med seboj in ne morejo in nočejo sesti za skupno mizo in mirno razpravjati o razmerah v domovini in o okolnostih, ki tišče vse narode sedanje Titovine, in da se ne morejo združiti za tako pozitivno delo, ki bi se nanašalo na celo Jugoslavijo.
Da bi takemu napačnemu presojanju stanja v emigraciji naipravili konec, so se zbrali v New Yorku bivajoči politični begunci, ki so člani raznih političnih demokratičnih strank in skupin, tako slovenskih, kakor tudi hrvatskih in srbskih, in se zedinili, da bodo z združenimi napori delovali za osvobojenje domovine. Osnovali so Svet za osvoboditev narodov Jugoslavije, v katerem sodelujejo tudi pristaši Slovenske ljudsko stranke in imajo za to sodelovanje odobrenje strankinega vodstva. Prav tako sodelujejo v Svetu pristaši Hrvatske seljaeke stranke z odobrenjem vodstva stranke, in pristaši Radikalne, Demokratske in Zemljoradniške stranke ter pristaši Slovenske demokratske stranke, vsi z odobrenjem strankinega vodstva.
Svet ima mesečne sestanke, na katerih se v skupnih razgovorih proučujejo razna poročila, razpravlja o stališču Sveta do raznih perečih problemov in določajo možnosti vplivanja na demokratično javnost in druge činitelje. Predstavlja delovno edini-co za osvobojenje, oziroma za izvo jeva nje demokratičnih svoboščin vsem narodom Jugoslavije in za zaščito svoboščin onih sku-pin teh narodov, ki so ostale izven meja Jugoslavije.
V takem svojstvu je Svet dal naslednjo
IZJAVO
Glede na to, da leži tržaško ozemlje na etnično neustaljeni meji med italijanskim narodom in narodi Jugoslavije,
glede na to, da ima Trst važno srednjeevropsko gospodarsko funkcijo, ki bi je niti današnja Jugoslavija niti današnja Italija ne izvajali v interesu njegovega nar ornega zaledja, in
glede na to, da razdelitev tržaškega o-zemlja ne bi uničila trenj na tem prostoru in ne bi prispevala h konsolidaciji tega teritorija,
SVET ZA OSVOBODITEV NARODOV JUGOSLAVIJE
smatra, da je v interesu miru v Evropi:
a) da tržaško ozemlje ohrani svojo neodvisnost in integriteto, ustvarjeno in zajamčeno v mednarodni pogodbi in dogovorih ;
b) da je v interesu Združenih narodov, da Varnostni svet izpolnjuje dolžnosti, ki mu jih nalagajo mednarodna pogodba in dogovori, in poskrbi, da se prebivalstvu celotnega tržaškega ozemlja zagotovi neomejeno uživanje demokratičnih svoboščin; in
c) da je v skladu z načelom pravičnosti, da prebivalstvo tržaškega ozemlja — skladno z listino Združenih narodov — tudi soodloča o usodi tega področja na način, ki ga samo želi.
V New Yorku, dne 20. nov. 1953.
Inž. Gligor Taškovič Tajnik Sveta
Dr. Ludvik Puš Predsednik Sveta
DROBNE NOVICE
Slovenci izvažajo
\ slovenskem izvozu — hvala Bogu — vse bolj rastejo industrijski proizvodi in ne več nepredelan les in kmetijski pridelki, kot je doselj bilo že običajno. Vendar pa je značilno še vedno, da izvažamo blago, v katerega ni bilo vloženo veliko dela. ter so tako takšni proizvodi ceneni; prav nasprotno od našega uvoza. (Vsa Jugoslavija je n. pr. lani od vseh uvoznih artiklov uvozila 47% proizvodov visoke predelave, izvozila pa samo 6%). K temu prelomu
v slovenskem izvozu je precej pripomogla lanska suša, ki je onemogočila izvoz kmetijskih produktov. Tako so dobile prednost kovinska, tekstilna in usnjarska industrija; elektroindustrija je prvič postala izvoznik. Verige izvažajo v Tunis, na Ciper in Burmo. Paragvaj in Turčija sta kupili naše bruse, Kanada pa srebrne okraske in nakit (Celje) Burma je naročila cement, jugovzhodna Azija pa salonitne plošče za strehe (iz Anhovega). Izvozili smo še marmor, steklene strešne opeke, papir.
V prvi polovici letošnjega leta smo od vsega slovenskega izvoza izvozili v Turčijo 20%; na drugem mestu stoje Združene države s 13.4%, na tretjem mestu Zapadna Nemčija z 12.7% (lani več).
(Klic Triglava, št. 129)
Nastop Slovencev na televiziji
V Clevelandu že zelo dolgo deluje televizija channel WXEL, Euelid Ave. Na galeriji je prostora za 300 ljudi in je vstop popolnoma prost, kamor lahko pridejo tudi naši rojaki.
Skoraj vse skupine Kulturnih vrtov so se že odzvale povabilu, da bodo ob sobotah nastopile druga za drugo na imenovani televiziji. Med njim i so tudi naši rojaki, ki so nastopili 31. okt. t. 1., pod vodstvom pevovodje Antona Zublja. Nastopil je tudi pevski zbor »Slovan« kakor tudi razni solisti. S tem so ponovno pokazali lepoto slovenske pesm’ V soboto 12. decembra pa bodo še enkrat nastopili pod vodstvom Mr. Polovčiča. Želimo jim obilo uspeha!
Boj proti raku
Iz bolniških laboratorijev univerze Mc Gill v Ameriki prihaja prijetna vest, da so s poizkusi odstranitve žleze sluznice, ki leži pod možgani, začasno ustavili napredovanje in razvoj raka pri miših, ki so trpele na tej bolezni. Dr. Skoryna, zdravnik na zgoraj imenovani univerzi, je ob tej priliki poudaril, da so pred nedavnim mislili, da je rak bolezen, ki sc razvije v človeku ali živali zaradi ugodnih zunanjih činiteljev. V bližnji preteklosti so zdravniki na podlagi poizkusov ovrgli to mnenje in so vsi prepričani, da je razvoj raka v človeku ali v živali pogojen s prisotnostjo nekaterih hormonov. Hormoni pa so izločki notranjih žlez v telesu.
Elektriciteta brez žičnega spoja
Nek italijanski pomorski častnik, ki je deloval tajno pod pokroviteljstvom vlade, je izjavil, da je iznašel sistem za pošiljanje elektricitele skozi ozračje brez žice.
Sloveči znanstveniki pravijo, da če - je trditev pomorskega oficirja Di Nitta resnična, bi učinki te iznajdbe na moderno življenje presegli celo vsako najbolj drzno znanstveno fikcijo izza iznajdbe atomske fizike.
Cerkve v Moskvi
v Anglijo se je pred dnevi vrnil z obiska v Sovjetski zvezi vikar anglikanske cerkve, ki je dejal, da je od 1.600 moskovskih cerkva samo 45 odprtih. Vse ostale cerkve služijo drugim namenom.
PRI RADIJSKI ODDAJI »VERA IN NAŠ ČAS« BO GOVORIL V NEDELJO 13. DECEMBRA OB 9.30 MSGR. DR. JAKOB UKMAR O POMENU BOŽIČNIH PRAZNIKOV.
Umetna gnojila trosimo pred ali po oranju
Z umetnimi gnojili dopolnjujemo ali deloma nadomestujemo gnojenje s hlevskim gnojenjem. Gnojenje pa ima namen nuditi rastlinskim koreninam potrebno hrano za tvorbo izdatnejšega pridelka.
Če govorimo, ali naj raztrosimo umetna gnojila pred ali po oranju, mislimo tu samo na apneni dušik (calciocianamide), žveplenokisli amonijak (solfato ammonico), superfosfat ali kalijevo sol. Izvzeti so vsi solitri (nitrati), katere trosimo ledno po oranju oziroma jih uporabljamo za navrh-no gnojenje ali gnojenje pod list, ko je setev že izšla.
Če raztrosimo gnojila po njivi in nato šele orjemo, pridejo gnojila vsaj 25 cm globoko v zemljo, ker vsaj tako globoko danes orjemo, če ne orjemo celo mnogo globlje, tudi do 40 cm — seveda če plast zemlje to dovoli. V tem slučaju pridejo gnojila pregloboko, posebno če upoštevamo, da jih pozneje voda raztopi in potegne s seboj v še večjo globino. Popolnoma se sicer ta gnojila ne izgubijo, ker premnoge rastline poženejo svoje korenine tudi globlje. Vendar pa korist teh gnojil ni posebno velika, ker se v takih globinah nahaja navadno zelo malo zemeljskih bakterij, ki morajo prej predelati gnojila kot jih korenine morejo vsrkati.
Drugače je, če raztrosimo gnojila vrhu že preorane^ a še ne pobranane njive. V tem slučaju pridejo gnojila v globino 10 do 15 cm, kjer se razvijejo korenine večine naših kulturnih rastlin in kjer je tudi delovanje zemeljskih bakterij najbolj živo. Je sicer res, da gnojilom tudi iz te globine voda potegne s seboj v nižje plasti, vendar ostanejo vedno v bližini korenin in je zato njih vpliv na povečanje pridelka še vedno učinkovit.
Torej bomo redno trosili umetna gnojila po že preorani, a še ne pobranani njivi.
katere trte bomo sadili?
Ravnatelj vinogradniškega preizkuševali-šča v Coneglianu, g. I. Cosmo je izdal s sodelovanjem še dveh strokovnjakov knjigo »O obnovi vinogradništva v Benečijah«. Glede sort, ki naj se sadijo v novih nasadih, priporočajo sestavitelji knjige:
SORTE ZA ČRNO VINO: Merlot, Cal.er-net Franc in Raboso Veronese. Iz Cabernet Franc naj se napravi čisto vino, to je samo iz te sorte. To vino postane odlično. Grozdje sorte Merlot in Raboso naj se meša, in sicer 2 ali 3 dele Merlota naj se primeša z enim delom Raboso.
Preizkušali so tudi sorti Barbera in Črni burgundec (črni Pinot). Kljub temu, da sta sorti precej rodovitni, jih posebno ne priporočajo, ker Barbera ne da vina z milim zaokroženim okusom, črni burgundec pa zori prezgodaj.
SORTE ZA BELA VINA: Na prvem mestu se priporoča Tokaj in istrsko Malvazijo, ke sta rodovitni, močno rasteta in nudita dober pridelek. Nekoliko manj, a vendar priporočljiv je laški rizling. Dobro vino se dobi tudi od sort Sauvignon in sivega Burgundca (pinot grigio, Rulšinder), a šibko rasteta in zato tudi pridelek ni posebno obilen.	*
Rečeno bodi smernica pri napravi novih nasadov.
Rekordni pridelek pšenice in koruze
V več provincah so bila tekmovanja za najvišji hektarski donos. Sedaj so znani podatki iz Mantove in Benetk.
V mantovanski provinci so dosegli hektarske donose
a) pri pšenici: 62.42 q s sorto Mara posestvo bratov Sartori Marcaria. 63.78 q s sorto Freccia posestvo Mantovani Inocenc v Castellucchio. 73.89 q s sorto S. Pastore mali posestnik Ferrari Arnaldo v Guidoz-zolo.
b) pri koruzi: 109.73 q zrnja je dosegel mali posestnik Pezzali Pierino v Rivarolo s sorto Funk G 77. 109.39 q pa Rubini Vito v Curtatone s sorto Jowa 4313.
V beneški provinci je znašal najvišji hektarski donos koruze 113.94. q s sorto Indiana 150/A, in sicer na posestvu Ciardi Rossetti v Caorle. Drugih 6 tekmovalcev je pridelalo nad 100 q koruznega zrnja na hektar.
To so pridelki! In kakšni so Tvoji?
Sadjar, pomni!
Če hočeš imeti lepo in zdravo sadje, skušaj spoznati bistvo drevesa, katerega čuvaj pred mrčesom in zajedavci, zdravi ga!
Da ne boš razočaran, izberi in sadi take vrste in sorte drevesc, ki so primerne za tvojo zemljo, podnebje, lego, zasadi in neguj drevesca pravilno!
Če se hočeš uveljaviti na trgu, goji malo sort, a take, ki so potrošnikom priljubljene!
Južna Tirolska uči, da se morajo mali sadjarji zdnižiti v zadruge, če hočejo obvladati trg in iztržiti za sadje zadovoljive cene. Ker ti mali sadjar nimaš potrebnih in primernih skladišč za vskladiščenje sadja, za primerno pripremo za trg in si še v drugih ozirih zapostavljen za velike proizvajalce, zavedaj se, da ti samo zadruga zamore pomagati.
Če hočeš imeti na stara leta še vedno vzorno gojena drevesa, potem nauči svoje otroke, kako se vzgajajo drevesa. Tvoji otroci naj ti bodo sedaj v pomoč, v nadomestilo pa, ko oslabijo tvoje moči!
Vino je luksuzni predmet
Ne sicer pri nas, a marsikje, kot povedo naslednje številke, ki predstavljajo užitni-no in druge dajatve, katerim je podvrženo vino. Od vsakih 1000 litrov je potrebno plačati v dolarjih:
48 v Italiji (2f lir od litra),
94 v Franciji,
106 v Švici,
124 v Luksemburgu,
143 v Belgiji,
152 v Holandiji,
168 v Nemčiji,
199 na Norveškem,
263 na Danskem,
272 v Avstriji,
334 na Švedskem,
724 v Angliji.
Iz tega je razvidno, da je v zelo mnogih državah vino velik luksus, bolj kot pri nas šumeča vina,
PosinSajte versko uro na radiu Trst II. vsako nedeljo ob 9,30!
Mohorjeve knjige so izšle. Dobite jih pri poverjenikih in v knjigarnah
WILHELM HONERMANN:	44
©če ‘-Damij.an.
»Mali Ana!« je klical duhovnik, medtem ko se je spotikal prek praga. »Pri-pripravi mi kopel za noge, ampak vročo, rročo! Zdi se uri, da so moji udje zaspali. Jih bom že priklical s toplo vodo! Ho, ho, ho!« se je nato doneče zasmejal. Ko je odložil premočeni plašč in oblekel su-Uno, je z vs0 težo padel na stol, medtem ko sta mu dva dečka že sezula čevlje in nogavice. Vedela sta, kako je treba ravnali r, očetom, kadar se vrne z daljnega polo-ranja.
Medtem je prišla v sobo mali Ana, močan Kanakinja. Sama popolnoma zd rava je t sirotišnici negovala svojega gobavega otroka in obenem skrbela ludi za druge airote. Že dve leti jP bUa m) Mo]okaju in pater Damijan svojim otrokom ne bi hil mogel poiskati boljše matere. Odkar je r sirotišnici delala mati, j,.	posl(j]o
svetlejše in lepše.
Težko sopeč je mati Ana prinesla kadečo se skledo.
»Toda pazi, pazi!« je opominjala. »Je vroče, zelo vroče!«
»No, se bodo vsaj moje ledene krevlje spet otajale!« se je zasmejal pater Damijan in poskušal vtaknili palcc v vodo. Ne, ni bila prevroča. Obe nogi je potopil vanjo.
»Čudno vodo imaš, mati Ana!« je rekel čez nekaj časa. »Kadi se in vendar ne se-gieje. I rinesi mi bolj vroče, da jo prilijem!«
Z glavo zmajaje je žena spet stekla v kuhinjo in kmalu prišla nazaj z velikim kotlojn.
»A ta je vrela makua,« je svarila.
»Daj sem!« Damijan ji je vzel kotel iz rok in prilil v posodo, še, še in še, do roba.
»No, to je vendar...! Kakšno vodo pa imaš/ Kadi se kakor pekel in je komaj mlačna!«
»Ves se boš opekel!« je prestrašeno zavpila mati Ana in mu vzela kotel iz rok.
»Saj ti pravim, da je komaj mlačna! Clej, poskusi sama!« Pater Damijan je zdaj vtaknil roko v vodo, a jo je takoj z glasnim krikom potegnil ven. Oparil se je. In noge? Moj Bog, koža je bila ena
sama opeklina. Potegnil je noge iz vode, jih gledal in se čudil...
»Opekel sem se in še čutil nisem,« je reke tiho. »Mati Ana, ali veš, kaj to pomeni? Veš, kaj je to?« Ženi so debele solze polzele po licih. Ihte je prikimala.
»Torej vendar. Torej vendar!« je sam zase mrmral duhovnik. »Že več let, odkar imam bolečine v nogah, sem slutil... No, torej vendar... A kaj stojiš tukaj in tuliš, mati Ana? Pojdi in mi pripravi vroč čaj. Moj želodce bo prav hvaležen za nekoliko toplote. Pojdi že udar, pojdi!«
Jokaje je žena odšla iz sobe.
»Torej končno... gobav!« je zastokal pater in si z desnico podpiral težko glavo. V sobi je nastala grobna tišina. Otroci, ki so še malo poprej vriskajo skakali okrog belega očeta in preiskovali žepe \ njegovi suknji kajti po dolgih potovanjih je vselej kaj dobrega tičalo v njih — so u-tihnili. Molče so strmeli v duhovnika.
ludi oni so vedeli, kaj se je zgodilo z belim očetom. Pater se je vzravnal in gledal v raztrgane, otekle, grde obraze. Vsak izmed teh obrazov je bil ogledalo za njegov lastni obraz. Tako grd bo kmalu postal tudi on. »Moj Bog. tvoja roka je težka!«
Nenadoma je eden izmed dečkov na glas zaihtel.
»Kaj ti je, Karolo?« ga je sočutno vprašal duhovnik. A fantek je samo s obema rokama tiščal obraz in presunljivo jokal. Skozi prste so mu polzele solze.
»Kaj ti je, Karolo?« je vnovič vprašal pater Damijan. Ob trpljenju otroka je pozabil na svoje lastne bolečine.
Tedaj je deček odtrgal roke od obraza, obupano pogledal duhovnika in med jokom in ihtenjem povedal:
»Jaz sem tega kriv, makua Kamijano! Kadil sem iz tvoje pipe, ki si jo pustil ležati na mizi.«
»Mi vsi smo kadili, vsi, vsi!« so se opogumili zdaj tudi drugi rjavi dečki in skesano povesli glave. Pater Damijan je za hip brezčutno gledal rjavo cevko svoje pipe, ki mu jo je bila mati poslala iz Flamske. »Mogoče, mogoče,« je mrmral sam pri sebi. »Torej pipa mi prinaša goba-vosi in smrt!« Ah, kaj! Prav nedolžna pipa naj bi bila vsega kriva. Na Molokaju je bilo vendar okuženo vse ozračje, hrana, ki so mu jo vsa leta pripravljale gobave žene, in dih gobavcev, ki leži nad tem otokom v cerkvi, bolnišnici, sirotišnici, v
Vseh kočah ga je počasi zastrupljal. Zdaj pa naj bi bila ravno pipa vzrok? Neumnost!
»Ne tulite, otroci!« je pater Damijan odločno zaklical. »Gobavost ni mogla priti skozi pipo, cevka je pretanka! A da sle iztaknili tobak za mojim hrbtom, ne da bi prosili! Ali ne poznate sedme zapovedi ?«
»O, bilo je samo malo, majčkeno, prav majčkeno, makua Kamijano!« so otroci o-sramočeni ugovarjalil. »Za tako mrvico.tobaka ljubi Bog ni postavi sedme zapovedi.« Njihovi obrazi so se spet smejali. Dobro, da gobavost le ni mogla skozi pi-pino cevko.
»Res je zelo ozka! Zelo ozka!« se je tolažil Karolo in si obrisal solze. >-Niti moj mezinec ne gre skozi cev!«
»No torej!« se je smejal pater. »Čujte, paglavci! Cc bi koga zalotili pri kajeujn, bi mu sprašil hlače, ne da bi mu jih bilo treba poprej sleči. A zdaj!... Kje je moj tobak, fantje? A, tukajle je, v torbi! Tako, zdaj ga še enkrat natlačimo! Vžigalice sem! Tako!... In zdaj naj vsak enkrat kiepko potegne! Ampak pošteno, vam rečem! No, začni Karolo!«
Stran 4.
KATOLIŠKI GLAS
Leto V. - 'ev. 50
Z GORIŠKEGA
Izplačevanje 13. plače
Dne 16. t. m. bodo plačilni uradi glavne pošte ter poštna urada v ulici Catducci in na Korzu začeli z izplačevanjem 13. plače državnim upokojencem. Za olajšanje izplačevanja je pokrajinsko poštno ravnateljstvo odredilo, da se bo izplačevanje vršilo po abecednem redu in sicer: dne 16. t. m. od črke A do E, 17. t. m. od črke F do M, 18.' t. m. od črke N do R, in 19. t. m. od črke S. do Z.
11. t. m. se bo začelo tudi izplačevanje 13. plače upokojencem za socialno skrb-stve (INPS) v poštnih uradih v ulici Car-ducei in na Korzu. Dne 11. t. m. od črke A do E, 12. t. m. od črke F do M, 14. t. m. od črke N do R, in 15. t. m. od črke S do Z.
13. plačo bodo letos dobili tudi vsi upokojenci bivše Avstrije, ki bodo lahko dvignili denar potopi poštnih položnic od 16. do 21. decembra.
Andrejev sejem se je pričel
V soboto S. dec. je bil svečano otvorjen sejem sv. Andreja. Sejem ne more biti brez hrušča in piskanja, zato ga tudi letos ne manjka. Neštete stojnice ponujajo raznovrstno pisano šaro od tradicionalnega »mandolata« do vseh mogočih sladkosti. Največ ljudi, zlasti mladine pa se gnete okrog avtomobilskega dirkališča. Čeravno letošnji Andrejev sejem ne zavzema takega obsega kot prejšnja leta, ga je vseeno že v prvih dneh obiskalo veliko ljudi, najsibo Goričanov kakor tudi ljudi iz podeželja. V nedeljo zjutraj so bile otvorjene tudi razstave poljedelskih strojev ter »Združene razstave«, ki bodo pokazale dejavnost go-riške pokrajine v obrti, trgovini in industriji. Te razstave kakor tudi razstava vina, ostanejo odprte občinstvu do 8. dec. Na ogled so tudi darila, ki jih je zavod »Lenassi« prejel za loterijo v njegovo korist. Ni to edina loterija v letu v prid temu zavodu, kar je brez dvoma v čast go-riški občini, ki tako vzorno skrbi za omenjeni zavod. Vendar ni to edino sirotišče v Gorici. Ali ni slovensko sirotišče prav tako potrebno pomoči kot italijansko?
Sovodnje
Sv. Miklavž je obiskal tudi letos z velikim spremstvom angelov in parkeljnov naše otroke, jih lepo podučil, obdaroval, pa tudi preplašil s hudiči. Celo odrasle je poklical in jih »ošolal«.
«
Jami j e
Naša dekleta iz DK so pripravila prisrčno Miklavževanje, na katerem je sv. Miklavž obdaril predvsem šolske otroke in njihove manjše bratce in sestrice. Tudi med dekleta je razdelil bogate in pomenljive darove. Pred prihodom dobrosrčnega Miklavža so dekleta zaigrale »Čašico kave«, fantje pa so zapeli par šalospevov. Nato so se v družabni skupnosti dekleta še nekaj časa ob dobrotah sv. Miklavža dobro imele.
Misijonski zbornik
Že pred časom napovedani »Misijonski zbornik 1953« je dospel iz Buenos Airesa v Gorico, in sicer v večji in v manjši izdaji. Večji stane 700 lir, manjši pa 200. Misijonski zbornik nudi silno zanimivo vsebino, ki ne bo zastarela. Poleg pestrih in zanimivih člankov najdete v njem o-bilo ilustracij, saj je najbogateje ilustrirana slovenska knjiga. Naroči se lahko tudi pri upravi našega lista.
Dol
V soboto zvečer je bilo okrog naše šole silno živahno. Pričakovali smo sv. Miklavža. Pa je tudi prišel, poln darov in dobrot. Pred njim so nastopili angelci in parklji z korajžnimi samospevi iz operete »Miklavž prihaja«. Veliko je bilo razvedrila ob »izpraševanjih« sv. Miklavža, še več pa veselja ob odkritjih skrivnostnih paketov.
Natečaji
Razpisan je natečaj na podlagi izpitov za 50 mest poskusnega podtajnika osrednjega statističnega zavoda. Prednost imajo diplomiranci iz statističnih, pravnih, političnih, trgovskih, matematičnih, fizičnih, kemičnih in medicinskih ved.
Prošnjo je treba poslati do 29. dec. z vsemi listinami na Osrednji statistični u-rad v Rim, ulica Cesare Balbo 16.
Zaključna sodna razprava o prevalski zadevi
V sredo zvečer so zaključili na goriš-kem sodišču razpravo proti baronu Co-delliju in soobtožencem zaradi poneverbe na Prevalu. Sodišče je obsodilo baroha Codell ija na 7 mesecev zapora, Zanolla na 6 mesecev, Cantaruttija na 4 mesece, medtem ko sta bila bivši župan Miam in Tacus oproščena. Obsojenim je bilo šteto v olajšavo, da so povrnili povzročeno škodo in da so poleg tega pripravljeni plačati tudi sodne stroške. Kazen jim ne bodo vpisali v kazenski list in ker so jo že obsedeli, so bili spuščeni na svobodo.
slovesnosti otvoritve Marijanskega leta po vsem svetu je Marija gotovo z dopadenjem zrla na to skupino slovenskih deklet, ki so Njej obljubile zvestobo do konca.
Marijina družba, bolj kot katerakoli druga organizacija, zahteva resnih in požrtvovalnih deklet, zato pa je tudi Marijina družba edina, ki je premagala vse i-harje in trdno stala tudi takrat, ko je vse okrog nje omagalo in razpadlo. Z novimi in podvojenimi močmi gre sedaj novim časom in novim zmagam naproti. Marija ne bo dopustila, da bi se četa njenih najzvestejših otrok razpršila ali razredčila. Poroštvo zato so nam novosprejete članice. Marijina armada mladine bo prinesla svetu novo luč.
Orglarska šola v Gorici
Dajemo na znanje, da smo ponovno otvorili slovensko orglarsko šolo v Gorici.
Za vsa tozadevna pojasnila obrnite se pismeno na naslov: M. Filej, Riva Piaz-zutta 18. Uraduje vsak ponedeljek od 10. do 12. ure.
Pogoji za sprejem v šolo so naslednji:
a) spričevalo dovršenega 5. razreda ljudske šole
b) glasbena nadarjenost »in veselje do petja
c) priporočilo in nravstveno spričevalo domačega duhovnika.
Pri določitvi šolnine se bo upoštevalo število učencev, število ur in gospodarska zmogljivost posameznikov.
Šola traja 5 let.
Spričevalo usposobljenosti dobi učenec, ko napravi izpit čez celotni šolski program.
Vodstvo šole ima pravico do izključitve učenca, če ugotovi:
a) pomanjkanje strokovne sposobnosti
b) pomanjkanje versko-nravstvene resnosti.
S TRŽAŠKEGA
Zaključek pevmske razprave Akademija v čast Brezmadežni
Goriško sodišče je zaključilo javno razpravo proti najemnikom Enteja v Pevmi. Posebni sodni oddelek, sestavljen iz treh sodnikov, dveh predstavnikov sindikatov in dveh zemljiških posestnikov bo izrekel po tajnem posvetvoanju končno sodbo. Najemniki so se na svoji zadnji seji zedinili, da bodo počakali izid omenjene razsodbe in na podlagi te podvzeli potrebne korake. — Sodišče svojega pravdoreka ne bo tako kmalu izreklo. Možno je, da bo čakalo tudi več mesecev.
Praznik kat. mladine v Gorici
Brezmadežna je za kongreganiste najlepši Marijin praznik v cerkvenem letu. Ne samo ker je praznik njihove zaščitniee, ampak tudi, ker se vsako leto njihove vrste pomnožijo za nove člane. O, ni lahko v teh zmaterializiranih časih odločiti se za strmo pot, ki pelje navzgor v zarje Brezmadežne! Zato pa naj veljajo danes naše iskrene čestitke tistim idealnim dekletom, ki se te poti niso zbale.
V praznično okrašeni cerkvi sv. Antona se je izvršil lep in v srce segajoč obred sprejema v Marijino družbo. Letos so bile novosprejete članice še posebno počeščene. Obred je izvršil č. g. dr. Škerl, ki je nalašč zato prišel iz Trsta k nam. Štiri dekleta so bila sprejeta med novinke, šest novink pa v Marijino družbo. Med temi so tri učiteljice, kar je še posebno razveseljivo. Častiti g. tir. Škerl je imel nato lep govor, kjer je poudaril veliko odliko Marijinih otrok in začrtal pot, po kateri naj hi hodila vsaka zgledna družbenica: pot lastne posvetitve, apostolata in žrtve. Ob koncu slovesnega blagoslova je še č. g. voditelj čestital novosprejetim družbeni-eam, ki so si na ta lepi praznik, ko ves svet slovesno vstopa v Marijino leto, izbrale brezmadežno Devico za svojo gospo, zavetnico in mater. Poleg vseh veličastnih
Kakor vsako leto, tako nas je tudi letos krožek goriških srednješolcev razveselil z lepo akademijo v čast Brezmadežni. Krožek goriških srednješolcev stopa letos v sedmo leto in veliko je bilo slovenskih fantov, ki so v tem krožku spoznali in našli smernice za svojo mladost in poznejše delo v življenju. Leto za letom prisostvujemo njihovim akademijam, poslušamo njihove junaške izpovedi vere in ljubezni do Marije, njihovo navdušenje za vse lepo in dobro. Letos je bil njihov program še posebno skrbno izbran. Vsi smo s pravim užitkom sledili dovršenemu izvajanju naših mladih umetnikov na klavirju in na violini. Zelo posrečeno izbran je bil tudi melodram z odlomki iz razodetja. Akademijo je zaključil prizor iz Lurda »Njena moč«, ki so jo mladi srednješolci lepo izva. jali. Hvaležni smo jim za lep umetniški užitek in jim želimo obilo uspeha na njihovi mladostni poti.
DAROVI Za SLOVENSKO ALOJZIJEVIŠCE
N. N. iz Gorice 1000; N. N. Corso 37 2000; N. N. iz Benečije 1000 lir.
Bog povrni!
DAROVI ZA SLOVENSKO SIROTIŠČE
Miloščina v Podgori — v denarju 16.600 lir, 60 kg krompirja, 20 kg kakov; — dr. Sfiligoj 500 lir.
Naj dohri Bog vsem tisočero povrne!
OBJAVA
Javljam cenj. klijentom da se je zobo-zdravniški ambulatorij Brezigar Rudolf preselil iz via Cardueei št. 15 na Piazza Vittoria 18/11. nadstropje (Travnik). Sprejema od 9-13 in od 15-18 ure.
Opčine
Miklavževanje v Marijaniscu
Kakor je bilo v pretekli številki napovedano, si je sv. Miklavž odtrgal dve dragoceni urici svojega trudapolnega dneva. Obdaroval je vse gojence in mnogo drugih oseb, ki so se udeležile iega lepega družinskega praznika. Gospodu profesorju... ne, oprostite, svetemu Miklavžu in vsem, ki so se potrudili za uspeh praznika, najlepša hvala.
Marijanska akademija, ki se je imela vršiti prihodnjo nedeljo, je prenesena na naslednjo nedeljo 20. t. m.
Popoldne ob štirih bodo naši gojenci proslavili Brezmadežno in obenem priredili Marijansko akademijo ter tako otvorili njej posvečeno leto.
VODSTVO
Miklavževanje v Trstu
Okrog pretekle nedelje so od povsod prihajala obvestila o miklavževanju. Po mestu in v okolici je bilo nešteto Miklavževih prireditev.
Rojan
Rojanski tercet »Metuljček«
Slovenci vemo, kako se naša pesem najbolj in najprej širi med nami in kako veselo sprejmemo pevca.
To velja tudi in predvsem za rojanski tercet »Metuljček«.
Zdi se nam, da je že dolgo odkar obstoja, da ga že dalj časa poslušamo. Tako lepo, preprosto, a tudi z umetno višino nam znajo podati naše narodne in umetne pesmi.
Poslušal in ploskal jim je naš kmet, naš delavec, naše matere in dekleta, naši izobraženci. Ploskali so jim... otroci. Da, najprej otroci. Pri njih je vzrastel rojanski tercet: leta 1952 v koloniji v Rigolatu. V prostem času so dekleta zabavale otroke s tem, da so jim pele naše lepe narodne pesmi. Otroci so jih navdušeno poslušali. Njih nepokvarjena otroška duša je videla in slišala v teh dekletih lepoto naše pesmi — bogastvo našega naroda. Tri mlada dekleta so prinesla tem otrokom v tujini najlepši košček naše domovine — pesera.
Končala je počitniška kolonija. Zakaj naj hi utihnila tildi pesem?
Tako je vzrastel rojanski tercet,
Iz ljubezni do slovenske pesmi in do domovine. Ne radi denarja, ne za čast in niti radi namišljene umetnosti.
Prvi nastop terceta je bil na Krasu v bazoviški dvorani. Brez spremljave, same so si dale intonacijo. A pele so s srcem, tako kot pojejo naša prava slovenska dekleta. Prireditev je dobila popolnoma drugi obraz, oživela je.
Vrstili so se slovenski večeri, kolikorkrat smo jih poslušali ob tej priliki: v dvorani ulice Risorta, v Dolini in v Mačkov-ljah. Poslušali smo jih tudi na uspelem festivalu na Repentabru. Lepo so bile po-
dane pesmi. Vsi so jim navdušeno ploskali. Naš slovenski človek rad posluša in ploska, kjer vidi, da poje srce.
Zadnje čase pa se širi njih petje po radijskih valovih. Končno je radio Trst II dobil odlično pevsko žensko skupinico v tem tercetu. Slišali smo pri sprejemniku razne ženske’ in moške duete in kvartete, a so nas naveličali.
Zato z večjim veseljem pozdravljanlo prihod in nastope rojanskega terceta na radio. Malokatero pevsko radijsko točko je sprejelo občinstvo tako hitro z navdušenjem in odobravanjem kot rojanski tercet. Pogostoma slišiš med našim ljudstvom: »Danes je torek, zvečer bom doma, da bom poslušal tercet.«
Rojanska dekleta, kar pogumno naprej. Veselo pojte nam, radi vas poslušamo, naj si bo pri prireditvah ali po radiu..
Slovenski narod vam je hvaležen.
Izšel je PASTI^ČEI^
za december:
Iz Kanade
Meseca oktobra je bila hudo prizadeta dobro znana družina Ivana Menič iz Borja-ne pri Kobaridu, ki se je preteklo leto preselila v Kanado: v 14 dneh je izgubila kar dve dragi osebi: preljuhljeno hčerko Marico iii Ignaca Bon, nevestinega strica, ki je bil v družini Meničevi kakor družinski član. Ta je delal v Torontu i:i je nenadoma umrl. Bil je dober človek in veren kristjan. O dragi Marici pa tako piše njen oče: »Prejeli smo Vaše cenjeno pismo, za katero se Vam najlepše zahvaljujemo, ali zelo težko nam je prenašati gorje, ki nas je doletelo. Ravno smo začeli lepo družinsko življenje, pa nas je Bog že udaril, ko nam je vzel našo nikdar pozabljeno Marico. V 14 dneh smo imeli kar dve smrti! Marica je imela tumor v glavi. Zdravnik jo je poslal v Toronto, ki je daleč od tukaj, kakor iz Vidma v Kalabrijo, en tisoč milj. 8. septembra je bila operirana in od tedaj se ni več zavedla do smrti, ki jo je dosegla 22. oktobra ob 11. uri; zaspala je mirno v Gospodu. Pogrel) je bil 24. predpoldne s sv. mašo na katoliško pokopališče. Navzočih je bilo še precej Slovencev in slov. duhovnik jo je prišel večkrat obiskat v bolnico. Stric Ignac in Marica počivata na istem pokopališču in čakata vstajenja. Pokojna Marica je bila dobra članica Marijine družbe. »Kdor otrok je zvest Marije, — smrti se ne boji, — luč nebeška mu zasije, — ko ugasnejo oči.« Mislim, da ti nobeden ni zapel, Marica, teh vrstic pri tvojem grobu, a mislim, da ti je Marija, katero si častila in ljubila v življenju, pokazala Jezusa, katerega, tipamo boš gledala za vse večne čase.
Odjovorni urednik: Stanko btanič Tiaka tiskarna Budin ▼ Gorici
Naročila za božične darilne pakete v Jugoslavijo
se sprejemajo vsak dan v
trgovini jestvin v Trstu
ulica Bittmajer 6 - tel. 24353 - cas.post. 252
Postrežba točna, garantira se za vsako pošiljko
Boječe je Karolo vzel pipo, ki jo je že nekajkrat imel med zobmi in krepko potegnil, nato pa je prav umetniško puhnil dim skozi luknjo med zobmi.
»Kdor zna, ta pa zna!« je hvalil pater Damijan. »Tako, zdaj Toma! Tako, zdaj ti, Lui! No, ali vidite!« In pipa je krožila med temi grdimi fanti, ki so smeje se sesali iz oskrbljene cevi in pobožno puhali v zrak oblake dima. Ko je vsak teh m ali h, gobavih tobakarjev na patrov ukaz krepko potegnil iz pipe, je pater Damijan ravnodušno vtaknil svojo priljubljeno pipo sam v usta in kadil, dokler ni izžarcl poslednji listič tobaka.
Mati Ana, ki je bila medtem prišla s čajem, se je od začudenja prijela za glavo, a duhovnik ji je tiho zašepetal:
»Ne vznemirjaj se, mati Ana! Zdaj je tako vseeno! In otroci ne smejo misliti, da so oni krivi! Saj se ne bi megli več smejati! Jaz sam sem kriv, če je prišlo skozi pipo. Jaz, bedak, sem pustil pipo ležati pri fantih, ko sem vendar sam marsikaj skrivaj potegnil iz učiteljeve pipe, ako jo je pozabil na katedru. Ha, ha, ha!«
Mati Ana je samo rekla:
»Makua Kamijano, makua Kamijano!« in zmajevala z glavo.
Ko je pater Damijan izpil čaj, si je spet z velikim trudom oblekel nogavice in nataknil čevlje na ranjene noge, ki so bile še vedno brezčutne. Ko se je vzravnal, je zapazil, da komaj še more stati. Oprt na nekaj močnih otrok se je vlekel domov. V svoji sobi je poiskal majhno ogledalo. Dolgo je buljil vanj, če ni morda njegov obraz že zaznamovan z gobavostjo. A ničesar ni opazil. Obraz je bil svež, zdrav, rjavo ogorel od sonca, kakor vedno.
Roke? Ne, roke so bile tudi se zdrave. Damijan se je vlekel v kot k omari, kjer je imel shranjeno orodje. Izpulil je pol palca debel žebelj, ga zgrabil z močnimi pestmi in ga skrivil kakor podkev.
»Ila, ha, ha!« se je divje zasmejal, »še imam moč, silno, flamsko kmečko moč v obeh šapah!« Še vedno je smeje se opazoval pesti.
Hipoma ga je kakor plamen spreletelo po vsem telesu. Nato mu je bilo spet, kakor bi ga železna roka gladila po hrbtu, da je šklepetaje stisnil zobe.
»Vročica! Tudi to še!« je ječal duhovnik. »Lezi, Jožef, bolan si! Zavij sc v goro odej in se spoti, tako da se boš po sobi vozil z žimnico kakor s čolnom. V nek;'j dneh boš spet zdrav!«
Toda, ali so mu ni nekdo zasmejal? Kdo se je smejal? Ali mu ni nekdo porogljivo šepetal:
»Zdrav, Damijan de Veuster? Nikdar več ne boš zdrav! Le lezi, a kljub temu ostaneš strto deblo, preko katerega bodo kmalu lezli črvi.«
■Ne, ne,« je zakričal pater Damijan. Kri mu je udarila v senca. »Ne, nočem leči! Zdrav sem. Zdrav kakor riba! Meni... meni... ni prav nič! Prav nič mi ni!« V hipu j< naglo poskočil in se zavlekel preti vrata, četudi so ga bolne noge komaj še mogle nositi. Zunaj je potegnil s tnala sekiro, ila! Tu je ležal kos prastarega, grčavega pandanusovega drevesa, ogromna, kakor železo trda klada. Damijan je visoko dvignil sekiro. Kakor blisk je sekira udarila nizdol. Stari, težki les je zaškrtal, zableščal in se razletel na dva kosa. Pater bi bil zaradi silnega udarca skoraj padel. Opotekal se je kakor pijan. Vročica mu je
plala po vseh udih. A Damijan je zakričal nekaterim Kanakom, ki so ga začudeni opazovali:
»Hej! Ali ste videli? Z enim udarcem... sredi na dvoje! Vse je še polno moči, polno flamske kmečke moči! Le poglejte sem!« In Damijan je spet zavihtel sekiro in jo s strašnim truščem vedno znova zasekal v trdi les, da so polena odskakovala visoko v zrak. Strašno je bilo gledati mogočno misijonarjevo telo, ki se je vedno spet vzravnalo, z železom v silnih pesteh, in se \ istem trenutku z divjo naglico zopet sklonilo, dokler ni končno zastokal, se onesvestil in padel naprej.
Priskočili so Kanaki, ki so z grozo opazovali njegovo početje. Varno so odnesli onemoglega patra v njegovo kočo, ga položili na uborno slanmjačo in ga skrbno odeli.
Zdravnik iz doma za gobave, doktor Arnig, ki je že čez pol ure stal ob njegovem ležišču, je zmajal z glavo:
»Huda vročica!« je rekel tiho sam pri sebi. »Nevarno je. Ne smemo ga pustiti samega!«
In mati Ana ga ni pustila samega. Noč
za nočjo je prečula pri njem, mu hladila vroče čelo, močila izsušene ustnice in naravnala odeje, ki jih je bolnik vedno znova zmetal s sebe.
»Pomiri se, makua Kamijano! Pomiri se!« je mrmrala nato med neštetimi zdravamarijami, medtem ko so ji skozi prste polzele jagode rožnega venca.
»Saj nisem bolan! Poglejte! Nisem bolan!« je misijonar bledel v vročici. Nato pa je tiho vzdihoval: »O Jezus, kako je tvoja roka težka!«
Sele na sveti dan je patra Damijana popustila vročica. Gobavci so postavili krasne jaslice, da bi belemu očetu s tem napravili posebno veselje. Pred jaslice je pater padel na kolena in dolgo, dolgo gledal Otroka, ki je sprejel nase uboštvo vsega sveta in bolečine vseh ljudi v svoje malo sree. In pred to sliko je molil gobavec, čigar obraz je nosil že lahne znake obolenja.
»Oče naš... Tvoja volja se zgodi!... Gospod. zahvalim se ti za dragoceno božično darilo. Iz vsega srca se ti zahvalim za križ gobavosti! Očetu si dal samo obraz njegovih otrok!«
(Se nadaljuje)