Anfon nartin Slomšeh, naš svetec. Rojen 26. nov. 1800 na Slomu, v mašnika posvečen 8. sept. 1824 v Celovcu, za škofa maziljen 5. jul. 1846, umrl 24. sept. 1862. Naša zemlja mu bila je srečen izvor; naša gora mu vžgala je jutranji zor. Materi je na Slomu pokoren otrok; mašniku je na Ponikvi zvonček ubran in dijaku je v Celju studenec s poljan. Bogoslovcem v Celovcu vodnjak je globok; na Bizeljskem je borec in plamen svetal; dolgi Savi in Donavi potni je val; na Pohorju je javor ob vodi visok. Silvin Sardenko, »Slomšek«. (Iz te lepe knjižice so tudi drugi citati v današnji prilogi.) Šumni slap je pel ob mlinu z njim je mati pela sinu: Kjer boš hodil, srečen bodi! Lilija naj bele zarje, dete, v tvojem srcu varje! L. 1800., 26. novembra, na praznik sv. Katarine: Ljubi cerkev, dom in šolo! Ljubi vrt in njive plodne! Ljubi davnih dedov vero! Ljubi križ in trud in delo, Kristusovih ran petero! Na paši pri Sv. Ožbaltu blizu Ponikve je Slomšek svojim sovrstnikom pastirjem rad pridigoval: »Ne pred cerkev, pred domačo, k pridigi ne bom vas vodil; tam cerkvenik kot igračo naš sestanek bi razpodil. Sveti Ožbalt, sam na samem vabi: Jaz vas k sebi vzamem. V sveti hram? Ne, v hram ne smemo s pridigo nedozorelo. Angel varih našo vnemo kaznoval bi kakor smelo. V sveti hram? Ne! Bog obvari! Tja pred hram na kamen stari!« In po dva, po tri, po štirji s pašnikov so se zelenih zbirali pred hram pastirji. V trumah živo razkropljenih mirno se je pasla čreda; včasih tudi ne, seveda. »Čujte, dragi! Nisem skusil in verujem in vam rečem: Kdor za druge meč bo brusil, sam končan bo s tistim mečem. Kot golobje, dragi bratci, mi bodimo krotki mladci! Jezni sede naj na kamen! Dalje drugič. Danes: Amen! Čujte s cerkve zvon večerni!« »Oče s plugom, strog je rezal brazde v njivo; sin je hodil nem pred plugom z belo knjigo. Noga v istih gre razorih, duh teži po drugih vzorih. Prst se vdrla je živini raed počasnimi nogami. Plug obstal je v ru ševini. Bič je pal po mladi rami. Knjiga pada po razoru kakor kruha kos na dvoru. Levo: Ponikva ob južni železnici v okraju Šmarskem s cerkvijo sv. Martina. Kako je dobil ime Martin. Išče birmskega botra in mu mati svetuje: »Pojdi, sin moj, v dan Gospodov na cerkveno spraševanje! Votel glas iz praznih sodov; dobra vera — dobro znanje: Kdor največ bo znal, presodi: Tisti tebi boter bodi!« Dolgo bilo ni nedelje. Čuj! Začne se spraševanje. Dober kamen dobro melje: dobra vera — dobro znanje. Deček verno je poslušal, botre nemo preizkušal. K župniku je šel gospodu v prošnji pol in pol v pohvali: K binkoštnemu boste godu meni tega botra dali. — Siromak, so župnik rekli, tam pogač ne bodo spekli. Vendar, dečko, prav si molil! Pravega si botra volil: Martin boš po svojem botru. Previdnost božja in povelje pokliče Slomška v šolo v Celje. Za svete Genovefe dan prihaja smrt čez snežno plan. Marijo Slomšek, mater Slomu ugrabila je v dragem domu. Doma je vse zagrenjeno domovje zanj zaklenjeno. Drug svet poraja se na Slomu in druga mati hodi v domu. Poslej ni dražjih zanj lepot od svetih hramov in samot. Na holmu v svetišče stopil je, pobožno se pokropil je. Zapahnil za seboj je duri in vneto molil v sveti uri. Pšenico oče jp sejal in sin jo bo posvečeval. Prelival oče v hram je vina da bo mašni dar za sina. Stara gimnazija v Celju, Učitelj vnet, ki ljubi rod, brodar je zvest, ki vodi rod. Zupančič bil je vnet brodar, učencev in valov krmar: »Kdor svojega ne zna jezika, kamor je zahajal Slomšek šest let. pobeljen grob je zanj omika. Pet let čez grob je materin minilo. Otožno vnovič peli so zvo- novi: Očeta Marka nesli so v gomilo. Ostalo tisto leto bo v spo- minu: Entisoč osemsto in dvajset- eno. Poslavljal se pri svetem je Martinu. Doslej ni višje seglo let nobeno sprejelo ga je v šolo sve- čeniško, prineslo mu je radost za- željeno. S krepostjo Slomšek tiho, pol svetniško, postal učitelj bolj je kot učenec med% ljubih bratov trumo svečeniško: »Vsak ljubi svoj naj jezik materinski!« Odtrgan list je zanij polet, nad njim še rovtarski je kmet Če pisati ne zna ne brati, vsaj rodno zemljo zna orati. Vuzenica, trg ubogih in naenkrat trg bogatih! Kdo zaklad je našel v logih, kot se bere v knjigah zlatih? Kristusove prve brate Slomšek videl je v bolnikih in v trpečih . . . Grešnike je Slomšek Ijubil. Pozno v noč, in v ogenj dneva, če se mu je sin izgubil, Slomšek gre in ga oteva. Luč in lek je bil obenem, kakor zgodba razodeva nam o sinu izgubljenem. Vuzenica! Kraj vstajenja! Kdo po tvojih je grebenih vrgel plamen prerojenja? Šel po mojih je slemenih Slomšek z dušo svojo zlato. Levo: Poslopje, v katerem ie bila šola v Vuzenici, ki jo je postavil in začel Slomšek (1838—1844). Desno: Bogoslovje v Celovcu, kjer je Slomšek bil od 1821 do 1825 kot bogoslovec in od 1829 do 1838 kot špiritual. pyjlHj.»j-»j; Slom nekdaj. Slom danes. "1 :~-^'y-'^X^.)*i ¦ Prednji kot Slomšekove rojstne sobe. ¦ ¦ •»)"" "^ Stara.šola na Ponikvi. Miza pred domom na Slomu. I Cerkvica sv. Ožbalta. Tu je središče Slomšekovih mladostnih spominov. Prižnica v Ponikvi.