VODNIKOVA PRATIKA V 1945 l '■ ’ v , Članom in poverjenikom Vodnikove družbe Za leto 1944. je izdala Vodnikova družba dve knjigi, ki ju prejmejo člani po poverjenikih odnosno po pošti ali osebno. Ti knjigi sia: Vodnikova pratika za leto 1945. Lojze Zupanc, Pod križem. Vsak član prejme knjigi pri poverjeniku, pri katerem se je vpisal ter plačal članarino 36'— Lir in za ekspedicijske stroške 4*50 Lire odnosno 2'— Liri. Člani, ki so se vpisali neposredno pri družbi, prejmejo knjigi v družbeni pisarni, po pošti pa le tedaj, če so poslali poleg članarine v znesku 36 Lir še 7 Lir za poštnino in zavojnino. Ker cene papirja, tiska in vezave niso stalne, Vodnikova družba ne more že sedaj določiti ne članarine ne vezave za leto 1945. Za leto 1945. bo izdala Vodnikova družba spet dve knjigi in sicer: Vodnikovo pratiko za leto 1946. in eno pripovedno knjigo. V Ljubljani, mesca novembra 1944. Vodnikova družba Ljubljana, Narodna tiskarna, Laibach VODNIKOVA PRATIKA 19 45 f)\ o o 2 H! G i 4419 7 A/, 'h . /tflfk/ c 4 ' •• 7 Tr/**V o HERAUSGEBER UND VERLEGER VODNIKOVA DRUŽBA IN LAIBACH DRUCK DER UČITELJSKA TISKARNA IN LAIBACH (verantw. Franz Štrukelj) IZDALA IN ZALOŽILA VODNIKOVA DRUŽBA V LJUBLJANI NATISNILA UČITELJSKA TISKARNA V LJUBLJANI (predstavnik France Štrukelj) NAVADNO LETO 1945 ima 365 dni in se prične in konča s ponedeljkom Astronomski letni časi Pomlad se prične dne 22. marca ob 22. uri Poletje se prične dne 22. junija ob 6. uri Jesen se prične dne 21 septembra ob 14. uri Zima se prične dne 22. decembra ob 18. uri Nebesna Pomlad (Hf oven ** bik M dvojčka Poletje HUS rak frf lev devica T a n o Sl up znamenja Jesen tehtnica -/fc škorpijon ni strelec f Zima kozorog /J vodnar ~ £ ribi K Znaki za lunine mene Mlaj .. . . Prvi krajec Sčip ali polna luna Zadnji krajec Znamenja za dni v tednu Nedelja . . . Postni dan Praznik . . . A I Delavnik Praznični dnevi Novo leto (1. januar) Vse nedelje Sv. Trije kralji (6. januar) Sv. Jože! (19. marec) Sv. Peter in Pavel (29. junij) Vnebovzetje B. D. M. (15. avgust) Vsi sveti (1. november) Brezmadežno spočetje D. M. (8. december) Božič (25. december) Premakljivi prazniki Pepelnica (14. februar) Velika noč (1. april) Vnebohod (10. maj) Binkošti (20. maj) Telovo (31. maj) Srce Jezusovo (8. junij) Prva adventna nedelja (2. december) Nezapovedani prazniki Svečnica (2. februar) Velikonočni ponedeljek (2. april) Oznanjenje M. D. (25. marec) Binkoštni ponedeljek (21. maj) Rojstvo M. D. (8. september) Sv. Štefan (26. december) Cerkveni godovi Od božiča do pepelnice je 52 dni. Predpust traja 44, post pa 46 dni. Angelska nedelja (2. september) Angeli varuhi (2. oktober) ‘ Praznik sv. rožnega venca (7. oktober) Posvečevanje cerkva (14. oktober) Sončni in lunini mrki Leta 1945. bosta dva sončna in dva lunina mrka. Kolobami sončni mrk, pri nas neviden, bo 14. januarja. Popolni sončni mrk, pri nas le delno viden, bo 9. julija. Delni lunin mrk, pri nas neviden, bo 25. junija. Popolni lunin mrk, pri nas viden, bo 19. decembra. . . A . . ▲ VREMENSKI KLJUČ po zvezdoslovcu J. W. Herschlu Kadar se spremeni mesec, pomeni: ob uri poleti pozimi od 24. do 2. lepo mrzlo, če ni jugozapadnik od 2. do 4. mrzlo in dež sneg in vihar od 4. do 6. dež sneg in vihar od 6. do 10. spremenljivo sneg ob severo-zapadnlku, sneg ob vzhodniku od 10. do 12. veliko dežja mrzlo in mrzel veter od 12. do 14. mnogo dežja sneg in dež od 14. do 16. spremenljivo lepo in prijetno od 16. do 18. lepo lepo od 18. do 22. lepo ob severu ali zapadnlku, dež ob Jugu ali jugozapadnlku dež in sneg ob jugu ali zapadniku od 22. do 24. lepo lepo Opomba: Vse leto se razdeli na dva Za poletje velja čas od 15. IV. do 16. X., dela: poletje in zimo. ostali časi pa za zimo. a GEOGRAFSKI PODATKI LJUBLJANE Geografska širina: 46° 3’ 5" Geografska dolžina: 14° 30’30" vzh. Greenwicha; 2° 1’30" vzh. Rima Absolutna višina nad morjem: 295 m KLIMATSKI PODATKI LJUBLJANE Normalni zračni pritisk: 735 mm Srednja letna temperatura: 9°C Najvišja dosežena temperatura: 38°C Najnižja dosežena temperatura: —31°C Temperatura pade zadnjič pod 0°C okrog 8. aprila Temperatura pade prvič pod 0°C okrog 29. oktobra Število ledenih dni (maks. pod 0°C): 25 Število mrzlih dni (min. pod 0°C) : 86 Število toplih dni (maks. nad 25°C) : 60 Število vročih dni (maks. nad 30°C) : 9 Srednja letna množina padavin: 1450 mm Število padavinskih dni : 162 Število dni s snegom: 30 Število meglenih dni : 120 * ¥ * DOMNEVNO VREME LETA 1945 (po stoletnem Leto 1945. bo bolj mokro kot suho, vendar tako, da bo večina sadežev dobro uspela. Pomlad bo v celem mrzla in vlažna. Poletje se bo tudi takisto začelo, dokler ne bodo v sredi prišle nevihte in bo menda nato nastopila vročina, ki bo trajala do konca tega letnega časa. Ce bo torej poletje suho in toplo, se bodo poljski pridelki spet zelo podražili. Jesen bo vseskozi mokra in pusta, zima pa bo le v začetku mrzla, potem pa do konca mila in prijetna. Januar Bo v splošnem suh, lep in ne preveč mrzel. Februar Do 11. lepo in milo; od 12. do 18. sneg in veter, potem do konca hud mraz. Marec Mraz prejšnjega meseca seže tudi v maTec, vendar se zjutraj po navadi odtaja. 8. in 9. sneg in dež; od 10. do 21. mrzlo vreme; od 22. do 24. dež in sneg, potem do 27. mraz, nato mračno in deževno do konca. April Do 6. lepo, nato nastopi dež z babjim pšenom in snegom. Potem rezko, spremenljivo in neprijazno vreme do konca. M a j Do 22. lepo toplo in plodno, vmes kdaj nevihta in gorak dež; 23. neprijetno; od 24. do 25. temačno in tako mrzlo, da zmrzne še neoperjena trta. koledarju) Junij Do 8. rezko' in mrzlo, potem do 11. lepo toplo, nato nastopita mrzel dež in veter. Zelo vroče do konca meseca, ko se vreme spet spremeni. Julij Do 9. hladno in neprijazno, nato hladne noči in topli dnevi; od 12. do konca neplodna suša. Avgust Prvi dnevi so topli, potem bo neprijetno do 11., nato do 30. lepo, prijazno vreme, 31. nevihta. September Neprijazno in deževno do 10., potem lepo do 14., nato osem dni deževno vreme, potem tri dni lepo, en dan dež, nato lepo do konca. Oktober Lepo vreme do 8., nato temačno do 13. ali 14.; 15. zelo lepo; 17. slana; 18. led; od 19. do 21. popoldne lepo in toplo; od 27. do konca meseca pusto. November Do 7. lepo, potem dež do 10.; od 11. do 19. sneg; od 20. do 22. lepo, nato neprijazno prav do konca meseca. December Neprijetno in rezko, dež in sneg do 10.; od 11. do 13. suho in mraz, nato do 28. ledeno in sršljivo; 29. dež; 30. in 31. lepo. ^4 Zvezda sije na snežene ceste ... Sveti trije kralji, kam pa greste? Srečo voščit se pri vas ustavimo, bob, kolače v cekarje pospravimo. Novo leto Genovefa / Sv. 3 kralji >8 Valentin ^ Pavel, p. Ernest Veronika Hilarij Anton, p. \ Boštjan & A A A 14 15 16 17 / A A A 18 19 20 Neža Vincenc Spreob. Pavla Franc. Sal. Peter Nol. £AAAAAA£AAA 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 Novo leto. Obr. Gospodovo Ime Jezusovo; Makarij, opat Genovefa, devica Tit; Angela Telesfor; Grozdana 3 kralji ali razgl. Gospodovo 1. po razgl. G.; Valentin, škof Severin, op.; Bogoljub Julijan, muč. Pavel, puščavnik Higin, p. m.; Božidar Ernest, opat; Alfred Veronika, d.; Bogomir; Juta 2. po razgl. G.; Hilarij,šk.; Feliks Maver, opat Marcel, opat Anton, puščavnik Sv. Petra stol.; Priska, d. m. Kanut, kralj m. Boštjan (Sebastijan), m. 3. po razgl. G.; Neža (Janja), d. m. Vincenc, muč. Alfonz; Zaroka B. D. M. Timotej, škof Spreobrnjenje Pavla; Tatjana Polikarp, šk. muč. Janez Zlatousti; Slavoja 1. predp.; Julijan šk.; Valerij Frančišek Sal. Martina, d. m.; Hiacinta, ,d. Peter Nolaški, sp.;‘Janez Boško BELEŽKE Dan zraste za 1 uro 2 minuti Sonce stopi dne 21. v znamenje vodnarja Zadnji krajec dne 6. ob 13.47 ^ Mlaj dne 14. ob 6.06 ^ Prvi krajec dne 21. ob 0.48 Ščip dne 28. ob 7.41 Ples in smeh, šegdvi direndaj ... Krepke roke, ljubezniv smehljaj Kaj od srca se do srca spleta, očka, mamca zvedeti ne smeta. Ignacij Svečnica S mm Blaž Agata Apolonija Pust f Valentin / Julijana Simeon Konrad X 14 j \ 16 } 18 & A A 'A A A A & A A 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 ti Aleksander Maksimilijan Stol sv. Petra Matija Roman AAAA &A AA' 21 22 23 24 25 26 27 28 1 e Ignacij (Igo); Budimir 2 p Svečnica; Dobrošin BELEŽKE 3 s Blaž, škof; Oskar 4 N 2. predp.; Andrej škof 5 P Agata, dev. muč. 6 T Doroteja, dev. muč.; Amand 7 S Romuald, opat 8 č Janez Matajski; Zvezdograd 9 p Apolonija, d. muč. 10 s Školastika, dev. j 11 N 3. predp.; Deziderij; Adolf, škof 12 P Evlalija; Zvonimir 13 T Pust; Katarina, dev. 14 S Pepelnica; Valentin (Zdravko) 15 e Favstin; Ljuboslava 16 p Julijana, dev. muč. 17 s Kristijan, m.; Konstancija 18 N 1. postna; Simeon, škof, m. 19 P Konrad, pušč. 20 T Aleksander (Saša) ■ 21 S Eleonora; Maksimilijan 22 Č Stol sv. Petra v A. 23 P Peter Damjan, škof Dan zraste za 1 uro 27 minut 24 S Matija (Bogdan), apostol Sonce stopi dne 19. v znamenje rib 25 N 2. postna; Valburga, devica 26 P Aleksander; Matilda, dev. (f Zadnji krajec dne 5. ob 10.55 27 T Viktor; Leander, škof Mlaj dne 12. ob 18.33 28 S Roman, opat B Prvi krajec dne 19. ob 9.38 « Ščip dne 27. ob 1.07 - » %-dkisr.aa»^;|ž Vedi, sinček, za bodoča leta: zemlja skrbna je in dobra mati; kar ji daš, stotero ti povrne — ali treba je težko dajati. Albin, šk. Kunigunda Evzebij Janez od Boga 40 mučencev mm 10 A 9 ▲ 10 Gregor Matilda Jedert Edvard Jožef £ A A A A A A A A A 11 12 13 14 15 16 17 -18 19 20 Benedikt Mar. oznanjenje Rupert, šk. Janez Kap. Benjamin 21 25 ▲ ▲ A & 21 22 23 24 25 nmm 26 27 A A A A 28 29 30 31 1 Č Albin (Belko), škof 2 P Simplicij, p.; Karel 8 S Kunigunda, ces. 4 N 3. postna; Kazimir, spoz. 5 P Evzebij, muč. 6 T Miroslav; Perpet. in Felic., m. 7 S Tomaž Akvinski, c. uč. 8 Č Janez od Boga, sp.; Bodin 9 p Frančiška Rimska 10 s 40 mučencev; Makarij, škof 11 N 4. postna; Heraklij; Sofronij, šk. 12 P Gregorij I., p.; Božana 13 T Kristina, d.; Rozina vd. 14 S Matilda, kr.; Desimir 15 v c Klemen; Ludovika Mar. 16 p Hilarij, muč.; Herbert, šk. 17 s Jedert (Jerica), d. 18 N 5. postna; Tiha nedelja; Edvard 19 P Sv. Jožef, ženin M. D. 20 T Aleksandra, muč. 21 S Benedikt, opat 22 Č Katarina; Oktavian 23 p Viktorij an, muč. 24 s Gabrijel, nadangel 25 N Cvetna nedelja; Marijino ozn. 26 P Emanuel, muč.; Dizma; Srdan 27 T Rupert, šk.; Janez Damaščan 28 S Janez Kapistran; Sikst III., p. 29 Č Veliki četrtek; Ciril, m.; Evstazij 30 P Veliki petek; Janez KI.; Radivoj 31 S Velika sobota; Benjamin BELEŽKE Dan zraste za 1 uro 44 minut Sonce stopi dne 20. v znamenje ovna Začetek pomladi ^ Zadnji krajec dne 7. ob 5.30 ^ Mlaj dne 14. ob 4.51 ^ Prvi krajec dne 20. ob 20.11 Ščip dne 28. ob 18.44 V prožnem loku se vihti desnica: »Daj nam, oče, naš vsakdanji kruh; v bajti čaka nanj otrok kopica in spet nova pride k nam sestrica.« Velika noč Rihard Vincencij Jer. Viljem, op. Albert Viktor Justin Helena Rudolf Ema 12 14 s ▲ ▲ A A £ 11 12 13 14 15 ▲ ▲ ▲ A A 16 17 18 19 20 Simeon Adalbert Marko Peregrin A£AAAAAA£A 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 1 N Velika noč; Hugon, škof 2 P Veliki ponedeljek; Frančišek, P. BELEŽKE 3 T Rihard, škof 4 S Izidor, škof; Benedikt, sp. 5 Č Vincencij F.; Irena 6 P Viljem, opat; Sikst, p. 7 S Herman Jožef, sp.; Helena, kr. 8 N Bela nedelja; Albert, šk. muč. 9 P Marija Kleofa 10 T Mehtilda, dev. 11 S Leon Veliki, papež 12 Č Viktor, muč.; Julij I. 13 P Hermenegild; Ida 14 s Justin, muč. 15 N 2. povel.; Helena, kr.; Anastazija 16 P Benedikt; Turibij 17 't Rudolf, muč. 18 S Apolonij, muč. 19 c Ema, vd.; Lev IX., p. 20 ■p Sulpicij; Marcelin, šk. 21 s Simeon, šk.; Anzelm 22 N 3. povel.; Soter in Kajetan, p. m. 23 P Adalbert (Vojteh) Dan zraste za 1 uro 37 minut 24 T Jurij (Igor) Sonce stopi dne 20. v znamenje bika 25 S Marko, ev.; Tugomir Zadnji krajec dne 5. ob 20.18 26 Č Klet in Marcelin, pap. 27 P Peregrin, spozn. & Mlaj dne 12. ob 13.29 28 S Pavel od križa; Vital Prvi krajec dne 19. ob 8.46 29 N 4. povel.; Robert, op.; Peter, m. 30 P Katarina Sienska, d.; Samorad Ščip dne 27. ob 11.33 MAJ VELIKI TRAVE n Spominčice že sanjajo kraj brega, pesem slavca se v večer preliva, vsa skrivnostna, sladka, zapeljiva, če ni še slajša — fantova prisega. Filip in Jakob Najdenje sv. križa Florijan Stanislav Gregorij N. & Vnebohod Servacij Izidor Janez Nep. Paskal A 13 A £ A 12 13 14 17 18 19 20 Binkošti Urban Magdalena Telovo A A A A 21 22 23 24 A A & A A A A 25 26 27 28 29 30 31 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 Filip in Jakob ml., ap.; Vojka Atanazij, škof; Evgen Najdenje sv. križa (Helena) Florijan (Cvetko); Monika Irenej, škof; Pij V. _____ 5. povel.; Janez; Benedikta Stanislav, škof muč. Prikaz, nadang. Mihaela Gregorij Nicianski Vnebohod; Antonin, šk.; Izidor Frančišek Hier.; Mamert, šk. Pankracij in tov., muč. 6. povel.; Servacij, škof Bonifacij, muč. Zofija (Sonja); Izidor, kmet Janez Nepomuk, muč. Paskal, sp.; Bruno, šk. Erik, kr.; Alenka Peter Celestin, pr. Binkošti; Bernardin Sienski, sp. Binkoštni poned.; Feliks (Srečko) Julija; Emil (Milan), muč. Deziderij, škof Mar. Dev., pom. kristj. Urban I., papež Filip Nerij, spozn. 1. pobink.; Janez I., p.; Beda Avguštin, škof; Viljem Marija Magdalena Ferdinand, kr. Telovo; Angela, d. BELEŽKE Dan zraste za 1 uro 13 minut Sonce stopi dne 21. v znamenje dvojčkov Zadnji krajec dne 5. ob 7.02 ^ Mlaj dne 11. ob 21.21 ^ Prvi krajec dne 18. ob 23.12 Ščip dne 27. ob 2.49 I ROZ MIK junu Kam pa s panji v mlado zarjo, mož? Ej, s čebelami na letovanje, treba pašo bo dobiti zanje. Dal obilne jim, svetnik Ambrož! Klotilda Bonifacij Norbert Srce Jez. Primož in Felicijan Anton Pad. 11 12 Bazilij 1 14 3> Gervazij in Prot. ▲ ▲ 13 14 A ▲ £ ▲ ▲ ▲ 15 16 17 18 19 20 Alojzij Ahac Janez Krstnik Ladislav Peter in Pavel AAA&AAAAAA 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 IIP Fortunat, sp.; Radovan 2 I S | Evgenij, p.; Marcelin, m. 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 2. pobink.; Klotilda, kr.; Pavla, d. Frančišek Kar.; Kvirin, šk. m. Bonifacij, škof m. Norbert, škof Robert, op.; Lukrecija Srce Jezusovo; Medard, škof Primož in Felicijan, muč. 3. pobink.; Marjeta, kr.; Bogomil Barnaba, ap. Janez Fakund, spozn. Anton Padovanski Bazilij, uč.; Elizej, pr. Vid in tovariši, muč. Jošt, op.; Benon 4. pobink.; Adolf, škof Efrem Sirski, c. uč. Gervazij in Protazij, m. Silverij, pap.; Mihelina Alojzij (Vekoslav, Slavko) Ahacij, m.; Miloš Agripina, d.; Sidonija 5. pobink.; Janez Krstnik (kres) Viljem, op.; Prosper, škof Vigilij, m.; Rudolf Ladislav, kr.; Ema, vd. Irenej, škof Peter in Pavel, ap. Spomin sv. Pavla BELEŽKE Dan zraste do 23. za 16 minut in se skrči potem do 30. za 3 minute Sonce stopi dne 21. v znamenje raka Začetek poletja Zadnji krajec dne 3. ob 14.15 ^ Mlaj dne 10. ob 5.26 ^ Prvi krajec dne 17. ob 15.05 Ščip dne, 16. ob 16.08 JMALI5RPA11 JULIJ Zlatolasa, polna je pšenica, rdečelična, brhka je žanjica, koscu v soncu kosa se blešči, škrjanček poje himno dobrih dni. Obiskovanje D. M. Urh Ciril in Metod Vilibald Elizabeta (§) Moh. in Fort. Marjeta Aleš Vincenc Pavl. £ AAAA£AAAAA 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 Magdalena Apolinarij Jakob Ana © AJLAAAAA AJLAA 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 1 N 6. pobink.; Teobald, puščavnik BELEŽKE 2 P Obiskovanje Mar.,Dev. 3 T Lev. II., p.; Heliodor, škof 4 S Urh, škof; Berta 5 Č Ciril in Metod, slov. apost. 6 P Izaija, prerok 7 s Vilibald, škof 8 N 7. pobink.; Elizabeta (Špela), kr. 9 P Veronika Jul.; Nikolaj 10 T Amalija, dev. / 11 S Pij I., p.; Olga 12 Č Mohor in Fortunat, muč. 13 P Marjeta, dev. muč. 14 S Bonaventura, c. uč. 15 N 8. pobink.; Vladimir, kn.; Henrik 16 P Marija Devica Karmelska 17 T Aleš, spoznav. 18 S Miroslav; Kamil 19 Č Vincencij Pavl.; Avrelija 20 P Elija; Marjeta Danijel; Prakseda 21 S 22 N 9. pobink.; Marija Magdalena, sp. Dan se skrči za 55 minut 23 P Apolinarij, škof muč. Sonce stopi dne 23. v znamenje leva 24 T Kristina, dev. m.; Breda Začetek pasjih dni 25 S Jakob (Radoslav), ap. (( Zadnji krajec dne 2. ob 19.13 26 Č Ana, mati D. M. @ Mlaj dne 9. ob 14.35 27 p Rudolf, m.; Natalija m. 28 s Viktor (Zmagoslav) W Prvi krajec dne 17. ob 8.01 29 N 10. pobink.; Marta, devica Ščip dne 25. ob 3.25 30 P Abdon in Senen, muč. Zadnji krajec dne 31. ob 23.30 31 T Ignacij (Ognjeslav) da- VELIKI KRPATI O AVOUXT Trudno, zlato klasje je požeto in v bahave, težke snope speto. Zdaj se cepec v pesem bo pognal, za življenje naše bo koval. Petra vezi Alfonz Ligv. Dominik Marija Snežna Lovrenc Klara Veliki Šmaren Rok Bernard Ivana Fr. Š. A^AAAAAA&A 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 Timotej Filip Benicij \ Jernej Avguštin Obgl. Janeza 23 aaaa'a£aaaaa 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 Vezi apostola Petra Porciunkula; Alfonz Ligv. Najdenje Štefana; Lidija Dominik (Vladimil), spozn. 11. pobink.; Marija S.; Ožbolt Gospodovo spremenjenje Kajetan, spozn. Cirijak in tov., m. Afra, m.; Emigdij; Roman Lovrenc, muč. Suzana, m.; Tiburcij 12. pobink.; Klara, devica Kasijan in Hipolit Evzebij, spozn. Vnebovzetje Mar. Dev. Rok, spozn. Emilija, d.; Hiacint, sp. Helena (Jelena), ces. 13. pobink.; Ludovik Tol., škof Bernard, op.; Štefan Ivana Fr. Šantalska Timotej, m.; Hipolit Filip Benicij (Zdenko) Jernej, apostol Ludovik, kralj 14. pobink.; Cefirin, papež Jožef Kal., sp. Avguštin, c. uč. Obglav. Janeza Krstnika Roza Limanska, dev.; Milka Rajmund (Rajko), spozn. BELEŽKE Dan se skrči za 1 uro 33 minut Sonce stopi dne 23. v znamenje device Konec pasjih dni ^ Mlaj dne 8. ob 1.32 ^ Prvi krajec dne 16. ob 1.26 Ščip dne 23. ob 13.3 Zadnji krajec dne 30. ob 4.44 2* 19 Ded starina drevje je sadil, cepil, čakal, a sadu ni vžil... Glej ga, svoji deci vnuk njegov težko nese sadni blagoslov. Egidij Rozalija 6) Rojstvo M. D. Nikolaj Tol. XJ A A £ A 7 8 9 10 Ime Marijino Notburga Pov. sv. Križa Ljudmila 12 X 13 A A A A 11 12 13 14 Evstahij 16 ^ 20 A A A A 17 18 19 20 Matevž Emeran Kozma in Damijan Mihael Hieronim AA£ AAAAAA£ 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 1 s Egidij (Tilen), opat BELEŽKE 2 N 15. pobink.; Štefan, kr.; Maksima 3 P Doroteja in tov., muč. 4 T Rozalija, dev.; Ida 5 S Lovrencij Just., škof 6 e Caharija, pr. 7 p Regina, dev. muč. 8 s Rojstvo Marije Device 9 N 16. pobink.; Peter Klaver, spozn. 10 P Nikolaj Toledski j 11 T Ema, d., Milan, škof 12 S Ime Marijino; Gvidon, spozn. 13 Č Notburga, d.; Frančišek K., sp. 14 P Povišanje sv. Križa 15 S Marija 7 žalosti 16 N 17. pobink.; Ljudmila, vdova 17 P Lambert, škof 18 T Irena, m.; Jožef K. 19 S Januarij, m. 20 Č Evstahij, m.; Morana 21 P Matevž, ap. in evang. 22 S Mavrici j, m.; Emeran Dan se skrči za 1 uro 39 minut 23 N 18. pobink.; Tekla, d. m.; Linus Sonce stopi dne 23. v znamenje tehtnice 24 P M. D. rešiteljica ujetnikov Začetek jeseni 25 T Kamil in tov., m.; Kleofa 26 S Ciprijan, m. ^ Mlaj dne 6. ob 14.43 27 Č Kozma in Damijan, m. ^ Prvi krajec dne 14. ob 18.38 28 P Venčeslav, kralj; Ljuba, opat. 29 s Mihael, nadangel Ščip dne 21. ob 21.46 30 N 19. pobink.; Hieronim (Jerko) Zadnji krajec dne 28. ob 12.24 vXlLi.L-:.š] Sonce v gorice razsipa zlatž, grozdje se s trte prepolne smehlja. Čriček o vinski dobroti drobi, kdor ne verjameš mu, vina ne pijl Remigij Frančišek Ser. Rožnovenska Brigita Dionizij 1 4 ▲ A ▲ 12 3 4 \' J *A>PARA. ... Daljne zvezde svetijo na vas in na trudno, tiho, zasneženo polje... # S cerkvice samotne vabi glas: Q Mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje. Bibijana Frančišek Ks. Barbara Miklavž Ambrož A 1 £ 2 A A £ 9 ▲ 10 Br. spoč. D. M. Lucija Spiridion Lazar Tomaž AAAAA^AAAA 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 Božič Štefan Janez Evang. Ned. otročiči Silvester 21 22 £AAAAAA£A 23 24 25 26 27 28 29 30 31 30 31 S 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 N P Natalija, vdova 1. adv.; Bibijana, devica Frančišek Ksaverij, sp. Barbara (Bara), d. ' Saba, opat; Stojana Miklavž (Nikolaj), škof Ambrož, škof Brezmadežno spočetje D. M. 2. adv.; Peter F., šk.; Valerija Lavretanska M. B. Damaz, p.; Hugolin Aleksander, muč. Lucija, d. m.; Otilija, d. Spiridion, škof Kristina, dekla 3. adv.; Albina, d. muč. Lazar, škof Gracijan, škof Urban V., p.; Vladimir Evgenij in Makarij, m. Tomaž, apostol Demetrij, muč. 4. adv.; Viktorija (Zmaga), d. m. Adam in Eva; Sv. večer Božič; Rojstvo Gospodovo Štefan, muč.; Zlatka Janez Evangelist Nedolžni otročiči Tomaž, šk. muč. Ned. po božiču; Evgenij; David Silvester, p. BELEŽKE Dan se skrči do 23.. za 20 minut in zraste potem do 31. za 3 minute Sonce stopi dne 22. v znamenje' kozoroga Začetek zime Mlaj dne 4. ob 19.06 ^ Prvi krajec dne 12. ob 12.05 Ščip dne 19. ob 3.17 Zadnji krajec dne 26. ob 9.00 NAŠ KULTURNI KOLEDARČEK Januar 1. I. 1584 dotiskana Dalmatinova biblija. 1. I. 1881 začel izhajati >Ljubljanski Zvon*. 3. I. 1821 * politik in znanstvenik Karel Dežman. 4. I. 1797 izšel prvi slovenski časopis, Vodnikove >Lublanske Novize«. 4. I. 1834 * gospodarstvenik dr. Josip Voš-njak. 7. I. 1844 * jezikoslovec o. Stanislav Skra-bec. 9. I. 1856 * pesnik Anton Aškerc. 12. I. 1887 t pisatelj Fran Erjavec. 12. I. 1943 t slikar Ivan Vavpotič. 14. I. 1938 t zdravnik filozof dr. Alfred Serko. 15. I. 1732 * pesnik Feliks Dev, oče Da-mascen. 16. I. 1888 t publicist in nar. org. Andrej Einspieler. 19. I. 1876 * pesnik Dragotin Kette. 21. I. 1921 t nar. buditelj Luka Svetec. 22. I. 1944 t glasbenik Niko Štritof. 26. I. 1797 ‘ filolog in lit. kritik Matija Cop. 26. I. 1927 t jezikoslovec Fran MViesthaler. 28. I. 1818 * književnik Fran Malavašič. Februar 3. II. 1758 * pesnik Valentin Vodnik. 3. II. 1845 * knjiž. zgodovinar dr. Karl Glaser. 6. II. 1670 prva slovenska gledališka pred-stava. 7. II. 1800 * tiskar in založnik Jožef Blas-nik. 7. II. 1809 * narodopisec Matija Majar-Ziljski. 9. II. 1883 * prirodoslovec dr. Pavel Gro-ielj. 10. II. 1867 * pisateljica Marica Bartolova. 14. II. 1869 * zgodovinar dr. Josip Gruden. 15. II. 1839 t pravniški pisatelj Tomaž Dolinar. 17. II. 1821 * pravnik Jožef Kranjc. 17. II. 1831 * književnik Matija Valjavec-Kračmanov. 19. II. 1847 * pesnik Josip Cimperman. 20. II. 1942 t pesnik Silvin Sardenko. 20. II. 1858 * skladatelj Viktor Parma. 22. II. 1873 t filolog in nabožni pisatelj Peter Dajnko. 24. II. 1779 * literat in mecen Matija Aha-cel. 25. II. 1939 t zborovodja in skladatelj Zorko Prelovec. 26. II. 1877 * zdravnik filozof dr. Franc Derganc. 26. II. 1939 t pesnik in cerkveni govornik dr. Mihael Opeka. 27. II. 1738 * prosvetitelj Blaž Kumerdej. Marec 4. III. 1844 * pisatelj Josip Jurčič. 4. III. 1879 * pesnik Josip Murn-Aleksan- drov. 5. III. 1825 ' narodopisec Ivan Navratil. 6. III. 1836 * pesnik in pisatelj Josip Stritar. 6. III. 1944 t prirodoslovec dr. Lj. Kuščer. 7. III. 1861 * slikar Jožef Petkovšek. 8. III. 1840 * slavist dr. Gregor Krek. 11. III. 1889 t znanstvenik in politik Karel Dežman. 11. III. 1921 t zdravnik dr. Ivan Orožen. 12. III. 1910 t pesnik Anton Medved. 12. III. 1869 * zgodovinar in narodopisec Janko Barič. 14. III. 1924 t zgodovinar dr. Fran Kos. 15. III. 1867 * pisatelj dr. Jože Debevec. 18. III. 1904 * pesnik Srečko Kosovel. 22. III. 1805 * skladatelj Jurij Mihevc. 23. III. 1754 * matematik Jurij Vega. 24. III. 1835. * fizik Jožef Stefan. 26. III. 1838 * pisatelj dr. Janez Mencinger. 26. III. 1944 t slovničar dr. Anton Breznik. 29. III. 1874 * pesnik in general Rudolf Maister. 30. III. 1888 t publicist in politik dr. Valentin Zarnik. April 6. IV. 885 t slov. blagovestnik sv. Metod. 6. IV. 1834 * mecen Josip Gorup pl. Sla-vinjski. 7. IV. 1938 t voditeljica napr. ženstva Franja Tavčarjeva. 9. IV. 1854 * pisateljica Pavlina Pajkova. 11. IV. 1744 * cerkv. pisatelj Jurij Japelj. 12. IV. 1912 t pisatelj dr. Janez Mencinger. 13. IV. 1855 * slikar Jurij Šubic. 17. IV. 1926 t skladatelj Anton Foerster. 18. IV. 1818 * glasbenik Jurij Flajšman. 18. IV. 1941 t politik Ivan Hribar. 20. IV. 1872 t pesnik in narodni buditelj Ljudevit Gaj. 21. IV. 1938 t pesnik Radivoj Peterlin-Petruška. 22. IV. 1878 * pisateljica Zofka Kveder-Demetrovičeva. 22. IV. 1943 t slikar Rihard Jakopič. 27» IV. 1896 t nabožni pesnik in pisatelj Luka Jeran. Maj 2. V. 1721 * nar. gospodar in mecen Peter Pavel Glavar. 4. V. 1927 t glasbenik in planinec Jakob Aljaž. 7. V. 1792 * pisatelj Janez Cigler. 10. V. 1876 * pisatelj Ivan Cankar. 10. V. 1941 t pravnik dr. Rado Kušej. 11. V. 1784 * pesnik in jezikoslovec Urban Jarnik. 12. V. 1872 * politik dr. Anton Korošec 16. V. 1841 * slikar in ribar Ivan Franke. 19. V. 1869 * pesnik Anton Medved. 20. V. 1734 * čebelar in slikar Anton Janša. 20. V. 1851 t pesnik Stanko Vraz. 21. V. 1853 * zgodovinar Ivan Vrhovec. 23. V. 1937 t liter, zgodovinar dr. Ivan Prijatelj. 23. V. 1941 t skladatelj Slavko Osterc. 26. V. 1859 * pesnik Josip Pagliaruzzi-Krilan. 27. V. 1943 t politik in novinar dr. Albert Kramer. 28. V. 1641 * zgodovinar J. V. Valvasor. 29. V. 1830 * pisatelj Janez Trdina. Junij 8. VI. 1508 * prvi slovenski pisatelj Primož Trubar. 8. VI. 1859 * kipar Alojzij Gangl. 12. VI. 1828 * pesnica Lujiza Pesjakova. 15. VI. 1867 * slikar Ivan Grohar. 17. VI. 1895 * skladatelj Slavko Osterc. 20. VI. 1872 t pevec in glasbenik Blaž Potočnik. 21. VI. 1937 t kritik in prevajalec France Kobal. 23. VI. 1938 t publicist in založnik Andrej Gabršček. 24. VI. 1854 * zgodovinar in narodni svečenik Ivan Vrhovnik. 29. VI. 1586 t Primož Trubar. 29. VI. 1797 * škof-raisionar Friderik Ba- raga. 30. VI. 1810 * pesnik Stanko Vraz. Julij 1. VII. 1942 + slovstv. zgodovinar' dr. Fr. Ilešič. 4. VII. 1846 * lit. zgodovinar in urednik Franc Levec. 9. VII. 1833 * pisateljica Josipina Turno-grajska. 10. VII. 1860 * pedagog Viktor Bežek. 11. VII. 1830 * skladatelj Kamilo Mašek. 11. VII. 1858 * igralec Ignacij Borštnik. 14. VII. 1789 * jezikoslovec Fran Metelko. 14. VII. 1795 t dramatik Anton Linhart. 15. VII. 1941 t prešernoslovec dr. Avgust Žigon. 17. MI. 1944 f režiser in igralec Jože Kovič. 18. VII. 1591 t skladatelj Jakob Gallus-Petelin. 24. VII. 1842 * ljudski pisatelj Jakob Ale- šovec. 28. VII. 1897 t pisatelj Janko Kersnik. 31. VII. 1870 * pisatelj Rado Murnik. Avgust 1. VIII. 1943 t pisateljica Lea Faturjeva. 6. VIII. 1871 t pesnik Miroslav Vilhar. 6. VIII. 1905 t slikar Anton Ažbe. 10. VIII. 1827 * domoljub dr. Lovro Toman. 15. VIII. 1831 * glasbenik Gustav Ipavec. 15. VIII. 1893 t pesnik Fran Gestrin. 21. VIII. 1780 * slavist Jernej Kopitar. 28. VIII. 1851 * pisatelj in politik dr. Ivan Tavčar. 28. Vin. 1866 * glasbenik Matej Hubad. 30. VIII. 1867 t pisatelj Peter Hicinger. 31. VIII. 1589 t prot. teolog in pisatelj Jurij Dalmatin. September 1. IX. 1942 t pravnik in glasbenik dr. Gregor Krek. 2. IX. 1819 * pravoslovec in jezikoslovec Matej Cigale. 3. IX. 1852 * pesnik Fran. S. Cimperman. 4. IX. 1834 * pisatelj Fran Erjavec. 9. IX. 1792 * slikar Matevž Langus. 11. IX. 1940 t mlad. pisatelj Andrej Rapi. 12. IX. 1798 * pesnik Ivan Vesel-Koseskl. 13. IX. 1773 * čebelar Anton Janša. 13. IX. 1923 t jezikoslovec Maks Pleteršnik. 14. IX. 1850 * škof Anton Mahnič. 18. IX. 1867 t slovničar Anton Janežič. 20. IX. 1776 * prevajalec Matevž Ravnikar. 24. IX. 1862 t škof Anton Martin Slomšek. 25. IX. 1865 * skladatelj in organist Ignacij Hladnik. 28. IX. 1831 * pesnik in pisatelj Fran Levstik. Oktober 1. X. 1814 * matematik Fran vitez Močnik. 1. X. 1855 * pisatelj dr. Fran Zbašnik. 1. X. 1939 t slikar France Košir. 1. X. 1942 t slikar Hinko Smrekar. 3. X. 1937 t mlad. pisatelj Ivo Trošt. 4. X. 1874 * kipar Franc Berneker. 5. X. 1840 * skladatelj Fran Gerbic. 8. X. 1917 t Krek. 10. X. 1941 tod Dolenc. 11. X. 1851 12. X. 1941 Robida. 15. X. 1844 17. X. 1881 18. X. 1869 22. X. 1856 22. X. 1867 23. X. 1848 24. X. 1658 26. X. 1850 30. X. 1848 Ferjančič. 30. X. 1862 Funtek. sociolog in politik dr. Janez E. t pravni zgodovinar dr. Me- * zgodovinar Simon Rutar. t zdravnik in pisatelj dr. Ivan * pesnik Simon Gregorčič. * kipar Svitoslav Peruzzi. t pesnik Simon Jenko. * stenograf Franc Novak. * pravnik dr. Ivan Žolger. * botanik Martin Cilenšek. * zdravnik Marko Grbec. * slikar Janez Šubic. * politik in pravnik Andrej * pesnik in prevajalec Anton November 20. XI. 1752 20. XI. 1785 20. XI. 1813 * 23. XI. 1747 23. XI. 1835 ' 23. XI. 1852 limbarski. ' slikar Leopold Layer. sadjar Franč. Ks. Pirc. jezikoslovec Franc Miklošič. mecen baron Žiga Zois. skladatelj Davorin Jenko. * pisatelj Fran Maselj-Pod- December 7. XI. 1899 t urednik in filozof dr. Janko Pajk. 8. XI. 1817 * nar. buditelj Davorin Trstenjak. 12. XI. 1882 gor Žerjav. 13. XI. 1560 18. XI. 1800 Smole. 19. XI. 1808 * časnikar in politik dr. Janez Bleiweis-Trsteniški. 19. XI. 1897 * pesnik France Zbašnik. 19., XI. 1898 * filozof alpinist Klement Jug. publicist in politik dr. Gre- * škof Tomaž Hren. zbiratelj nar. pesmi Andrej 1. XII. 1942 t 1. XII. 1942 t nand Seidl. 3. XII. 1800 * 3. XII. 1850 * 3. XII. 1867 * Milčinski. 6. XII. 1868 * 8. XII. 1826 * 9. XII. 1881 * 12. XII. 1859 * 16. XII. 1943 19. XII. 1828 20. XII. 1861 20. XII. 1914 21. XII. 1839 22. XII. 1779 Štefan Kuzmič. 24. XII. 1829 25. XII. 1877 25. XII. 1569 Krelj. 26. XII. 1825 botanik Alfonz Paulin. geolog in meteorolog Ferdi- pesnik dr. France Prešeren. pisatelj dr. Fran Detela. pisatelj in humorist Fran pisatelj Fran Jaklič. prevajalec Fran Cegnar. pisatelj dr. Ivan Lah. pravnik dr. Danilo Majaron. f operni pevec R. Primožič. * slovničar Anton Janežič. * slikarica Ivana Kobilca. t igralec Anton Verovšek. prelat Tomo Zupan. t prekm. protest, pisatelj * glasbenik Benjamin Ipavic. * skladatelj Emil Adamič. * protest, pisatelj Sebastijan * slikar Janez MVolf. VREME IN LETINA V LJUDSKIH PREROKBAH Prosinec Ce v prosincu mušica raja, pičla poleti bo piča in klaja. Mnogo snega, mnogo sena. 1. Zarja na novega leta slabo vreme obeta. 2. Če je Makarij jasen, bo september krasen, če se pa kislo drži, se tudi september mrači. 22. Ako je Vinku vroče, pripravi kašče, nabijaj obroče. 25. Če sveti Pavel na vetru prijezdi, se za njim rad dež ugnezdi. Svečan Če konec svečana burja pometa, se dobra letina obeta. 2. Če je svečnica krasna, bo vigred kasna, če pa na ta dan sneži, pomlad več daleč ni. 22. Ako je Petrov stol hladan, zima za dolgo primrzne nanj. 25. Matija led razbija, če ga ni, ga naredi. Sušeč Kar v breznu požene, nima veljave nobene. 10. Če mučence mrazi, zmrzuje še 40 noči. 19. Svetega Jožefa vreme ugodno, obeta nam leto rodno in plodno. 27. Če na Ruperta dež pada, kašča pridelkov strada. Mali traven Če je april deževen, kmet ne bo reven. Če se aprila vreme smeje, se bo še kesalo pozneje. 24. Kadar Jurij vrane skrije v žito, je leto zmirom plodovito. 25. Kolikor pred svetim Markom žaba reglja, toliko po svetem Marku počiva molkla. Veliki traven če je majnika mokro, je dobro za kruh in za seno. 1. Lipe in Jaka z dežnikom sta pogodu gornikom, ornikom. 13.—15. Mokri trojaki — tolst božič. 14. Dež ob vnebohodu bo košnjo slabo obsodil. 25. Če na Urbana sonce sije, jesen polne sode nalije. Rožnik Sever, ki v tem mesecu pogosto vleče, nam v deželo obilo žita privleče. 8. Kakor vreme na Medarda kane, tako ves mesec ostane. 24. Če o kresu dežuje, orehom škoduje. 29. Če sta Peter in Pavel jasna, bo letina obilna in krasna. Mali srpan 2. če je na obiskovanje deževalo, bo ves mesec še tako ostalo. 20. Pusta in vlažna Marjeta nič dobrega ne obeta. 22. Dež na dan Marije Magdalene orehe, lešnike, seno zadene. 25. Če Jakob žejo trpi, zima nič prida ni. Veliki srpan Mesecu vršnju je rose potreba kakor človeku vsakdanjega hleba. 10. in 24. Lovro in Jernej v lepem vremeni pravita: tako bo tudi jeseni. 15. Na Veliki šmaren jasno vreme, grozdja bo obilno breme. 24. če sveti Jernej že zrelo grozdje najde, bodo blagoslova polne brajde. Kimovec 1. Če je Tilen slabe volje, ves mesec ne bo bolje. 8. O mali maši so lešniki naši. 21. Sveti Matej se v bodočnost ozira, za štiri tedne vreme izbira. 29. če ptice selivke pred Mihelom ne odlete, se pred božičem ni bati zime trde. Vinotok Kadar drevje pozno listje sleče, huda zima bliža se preteče. 16. Topel, veder sveti Gal suho bo poletje dal. 18. Sveti Luka repo puka, v roke huka. 21. Če z dežnikom Urša pride, zima vlagi ne uide. L i s t o p a d 1. Če Vse svete namaka, debel sneg nas čaka. 11. Če je Martinov plašč v meglo zavit, bo vsak od nas še zime sit. 25. Če je na dan Katarinin mežavo, bo ves prosinec mrčavo. 30. Če na Andreja sneži, sneg sto dni obleži. Gruden Če ta mesec grmi, prihodnje leto viharje rodi. 24. Če v božiču led visi raz veje, se velika noč vsa v cvetju smeje. Ako na sveti večer vino v sodu vre, dobra letina v deželo gre. 31. Če Silvester piha in kiha, na dan novega leta pa se sonce prijazno nasmiha, se slaba trgatev obeta. MERE IN UTEŽI I. D0L2 INSKE MERE Mednarodne 1 Mm (miriameter) = 10 Ion = 10.000 m — 100.000 dm - 1,000.000.000 cm ■= 10,000.000 ram 1 km (kilometer) = 1.000 m = 10.000 dm — 100.000 cm = 1,000.000 mm 1 m (meter) =* 10 dm = 100 cm — 1.000 mm 1 dm (decimeter) ■= 10 cm = 100 mm 1 mm (milimeter) = 1.000 mikronov 1 geografska milja = 7.500 m 1 morska milja = 1.852 m 1 morski vozel = 1/120 morske milje — 15.46 m lo (stopinja na ravniku) =■ 15 geogr, milj — 111.307 km Angleške 1 angleška milja = 1760 jardov -* 880 (athomov — 1609 m 1 jard ■> 0,914.399 m 1 foot (čevelj) •» 0,304.799 m 1 inch (palec) = 1/12 čevlja = 0,02539954 m V mednarodni trgovini velja 12 jardov *=> 11 m Ruske 1 vrsta = 500 sežnjev = 1.066,8 m 1 sažen (seženj) = 3 aršini = 2,1336 m 1 aršin ■=■ 16 verškov = 0,7112 m , Stare 1 seženj — 6 čevljev — 72 palcev = 864 črt — 1,8965 m 1 čevelj = 0,316 m 1 palec (cola) ■= 12 črt = 0,02634 m 1 vatel (laket) = 0,7775 m 1 pest (konjska mera) = 0,1054 m II. PLOSKOVNE (POVRŠINSKE) MERE Mednarodne 1 km2 (kvadratni kilometer) = 100 ha = 10.000 a - 1,000.000 m2 1 ha (hektar) — 100 a = 10.000 m« 1 a (ar) = 100 m2 1 ma (kvadratni meter) ~ 100 dm2 1 dms (kvadratni decimeter) = 100 cm2 1 ctti2 (kvadratni centimeter) = 100 mm: (kvadratnih milimetrov) 1 kvadratna geogr, milja “ 3,4289 km2 Aagleške 1 kvadratna angleika milja — 640 akrov = 2,5897 km2 1 aker “ 40,467 arov Ruske 1 ruska kvadratna vrsta — 104?/« desetine — 1,13802 km2 Stare 1 oral “ 1 joh — katastrsko jutro = 1.600 kvadr. sežnjev - 57-5 a 1 kvadr. seženj ali kvadr. klaftra = 3,597 ms 1 kvadr. čevelj = 0,1 m» III. TELESNE, PROSTORNINSKE IN VOTLE MERE Mednarodne 1 ma (kubični meter) ■= 1.000 dma = 1,000.000 cim — 1 mi-liarda mm3 >=■ 10 hi = 1.000 1 =■ 10.000 dl 1 dm3 (kubični decimeter) = 1.000 cm3 — 1,000.000 mm3 1 cm3 (kubični centimeter) = 1.000 mma (kub. milimetrov) 1 hi =■ 100 1 1 1 (liter) = 10 dl 1 dl (deciliter) — 10 ci 1 cl (centiliter) = 10 ml (mililitrov) 1 reg. tona (registrska tona) = 100 kub. čevljev — 2,83 m3 Aifleike 1 chaldron — 12 sackov - 13,08516 hi I barrel - 168,987 1 1 buihel - 36,34766 I Stare 1 kubični seženj = 6,820 m3 1 kubični čevelj = 0,032 m3 1 četrtinjak — 10 velikih veder = 564,50 I 1 polovnjak = 5 velikih veder = 282,25 1 1 veliko vedro = 2 mali vedri ■“ 40 bokalov = 40 ok = 56.6 1 1 malo vedro = 20 bokalov = 1 mernik — 23 kz pšenice = 28.3 1 1 bokal = 4 maseljce = 1,41 1 1 maseljc za tekočino = 35 cl 1 maseljc za žito => 96 cl 1 polič = 7 dl Mednarodne UTEŽI 1 t (tona) = 10 q = 1.000 kg 1 q (metrski stot, cent, kvintal) = 100 kg = 10.000 dkg 1 kg (kilogram) = 100 dkg = 1.000 g 1 dkg (dekagram) — 10 g 1 g (gram) ■= 10 dg (decigramov) -1 100 cg (centigramov) = 1.000 mg (miligramov) Angleške 1 tona = 20 kvintalov = 1.016,048 kg 1 mala tona = 2.000 liber = 907,185 kg 1 Cwt (kvintal) = 112 liber = 50,802 kg 1 Ib (libra) = 7.000 granov = 453,592645 g 1 unča = 1/10 funta ■= 28,349540 g 1 dram = l/ie unče = 1,771846 g 1 funt = 5.760 granov = 373,241948 g 1 penniweight = 1/20 unče = 1,555175 g 1 grain (gran) = 1/2» penniweighta = 6,479895 cg (centigramov) Stare 1 cent = 100 funtov = 3.200 lotov = 56,6 kg 1 funt = 32 lotov =■ 56 dkg 1 lot = 17,5 g 1 oka - 1,28 kg V. ŠTEVNE MERE 1 veliki ducat = 12 ducatov = 144 kosov 1 ducat (dvanajstica) = 12 kosov 1 kopa *= 6 razstavk = 60 snopov 1 bala (papirja) = 10 rifov = 100 kjjig =■ 1.000 leg = 10.000 pol VI. ČASOVNE MERE 1 leto = 12 mescev = 52 tednov in 1 dan = 365 dni in 5 ur, 48 minut in 47.8 sekund 1 teden — 7 dni 1 dan *= 24 ur => 1.640 minut = 98.400 sekund 1 ura = 60 minut = 3.600 sekund 1 minuta =■ 60 sekund 1 lunin mesec = 29 dni, 12 ur in 44 minut VII. DELOVNE MERE 1 kal. (kalorija) je množina toplote, ki segreje 1 liter vode za lo C = 427 mkg 1 atm (atmosfera) je pritisk 1 kg na 1 cm2 1 mkg (metrski kilogram) je sila, ki dvigne 1 kg 1 m visoko 1 KS ali HP (konjska sila) je sila, ki dvigne 75 kg v 1 sekundi 1 m visoko ali 1 kg v 1 sekundi 75 m visoko - 632 kal. 1 človeška sila je približno 1/3 konjske sile VIII. ELEKTRIČNE MERE 1 V (volt) je enota električne napetosti 1 Amp (amper) je enota jakosti električnega toka 1 kiloamper je 1.000 Amp 1 Ohm je enota, električnega upora 1 W (vat) je delo, ki ga izvrši 1 Amp močan tok pri 1 V napetosti v 1 sekundi 1 KW (kilovat) ■=■ 10 hektovatov = 1.000 W = 1,53 KS 1 KWH (kilovatna ura) je 860 kal. Novoletna Bingale bongale navček kliče staro leto med mrliče. / Naša pesem se oglaša, novo leto vam prinaša. Za vse f)iše, vse ljudi naj pravično obrodil Po sfari češki kolednici — P. K a r I i n Slovenske obletnice v letu 1945, Ne bomo se jih v teh hudih časih spominjali s šumnimi prireditvami, tudi ne moremo tu podrobno razpravljati o zaslugah naših kulturnih delavcev, ki so se v svojem dolu in napredku posvečenem življenju zvesto ravnali ali pa se še ravnajo po vodilu, da »ne samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan«, in se s tem za vselej častno zapisali med pro-svetitelje in poveličevalce našega naroda. Samo skromno bomo po časovnem in abecednem redu zabeležili imena nekaterih zaslužnih Slovencev — jubilantov leta 1945. Ta imena sem nabral mimogrede, ko sem v drug namen listal po žal nedokončanem »Slovenskem biografskem leksikonu«, po Glonarjevem »Poučnem slovarju«, po Pirjevčevih »Slovenskih možeh« in po manjših podobnih publikacijah. Leto 1945. bo prineslo jubileje rojstva in smrti naslednjih pokojnih slovenskih mož, ki so se vsak po svojih močeh in na svojem torišču proslavili za narod: 350 letnica rojstva (1595) latinskega pisatelja-jezuita in zgodovinarja Martina Bauzerja iz Solkana in jezuita -pisatelja Janeza šege iz Ljubljane, 300 letnico rojstva (1645) učitelja poetike, retorike, logike in kanonskega prava, jezuita Janeza Mutleja iz Celovca, političnega pisatelja Franca Alberta Pelzhofferja iz Ljubljane in početniika slovenskega cerkvenega govorništva Janeza Svetokriškega od sv. Križa na Vipavskem, 300 letnico smrti (1645) ^pridigarja in |misionairja, jezuita Janeza Strobla iz Ljubljane, 250 letnico rojstva (1695) jezuita in pisatelja Antona Erberga iz gradu Dol pri Ljubljani, 200 letnico rojstva (1745) slikarja in pozlatarja Josipa Faijenza iz Kočevja, 200 letnico smrti (1745) stavbarja Gregorja Mačka iz Ljubljane, 150 letnico rojstva (1795) nabožnega pisatelja Andreja Bohinca iz Zapog in knjigoveza in knjigarja Antona Ferlinza iz Maribora, 150 letnico smrti (1795) prosvetljenca, zgodovinarja in prvega slovenskega dramatika Antona Tomaža Linharta iz Radovljice (14. VII.) in jezuita, filologa in sodelavca pri Pisanicah Martina Nagliča iz Žiri, 100 letnico rojstva (1845) glasbenika in planinca Jakoba Aljaža iz Zavrha pri Smledniku (6. VIL), časnikarja Albina Arka iz Novega mesta, šolnika in naravoslovca Ivana Benigarja iz Trnovega pri Ilirsiki Bistrici, politika profesorja Ivana Berbuča iz Sela na Vipavskem, matematika Josipa Celestine iz Zagorja ob Savi, književnega zgodovinarja dr. Karla Glaserja iz Hoč piri Mariboru (3. II.), pisatelja Gregorja Jereba iz Dolenje ravani v Poljanski dolini, pesnika Franceta Kosmača iz Cerknega na Goriškem, pravnika Karla Lubca iz Sv. Bolfenka v Slovenskih goricah, teologa in novinarja Ivana Mlakarja iz Sv. Lovrenca na Dravskem polju, urednika in organizatorja slovenskega učiteljstva Mihe Nerata iz Hotinje vasi pri Mariboru, pravnika in publicista Franceta Oblaka iz Slapa na Goriškem, zvezdo-slovca Viljema Ogrinca iz Trebnjega, pisatelja Podmilšaka — Andrejčkovega Jožeta iz Krašnje, gospodarskega strokovnjaka in politika Franca Sal. Povšeta iz Kresnic ob Savi, zgodovinarja Petra Radicsa iz Postojne, slovstvenega zgodovinarja Antona Raiča iz Male nedelje in škofa-misionarja Janeza Starihe iz Semiča, 100 letnico smrti (1845) šolnika, pisatelja, buditelja in dobrotnika Matije Ahaclja iz Gorenč na Koroškem (23. IX.), šolnika in pisca učbenikov Jurija Aliča iz Poljan na Gorenjskem, slikarja Mateja Brodnika in škofa in ascetič-nega pisca Matevža Ravnikarja iz Vač, 50 letnico smrti (1895) kulturnega filozofa in leposlovca Frana Celestina iz Klenika pri Vačah, šolnika in prirodoslovca Pavla Kavčiča iz Godešič pri Škofji Loki, pisatelja, narodnega buditelja iin organjizatorja Jožefa Muršeca-živkova iz Sv. Bolfenka v Slovenskih goricah, šolnika, pesnika in strokovnega pisatelja Andreja Praprotnika iz Podbrezij na Gorenjskem, duhovnika, pripovednika in prevajalca Franca Štruklja iz Št. Vida nad Ljubljano in skladatelja Hrabroslava Volariča iz Kobarida ter 50 letnico rojstva (1895) skladatelja Slavka Ostrca iz Veržeja, čast in slava njihovemu delu! Od še živečih kulturnih delavcev pa bodo — če jim Usoda to nakloni — v letu 1945. med drugimi praznovali: 90 letnico rojstva (1855) šolnik, folklorist, sadjar in vrtnar Janko Žirovnik iz Kranja, 80 letnico rojstva (1865) notar in prirodoslovec Mate Hafner iz Dor-farjev, učitelj, člankar in narodnjak Lovro Perko iz Poljan nad Škofjo Loko in naro-dopisec in strokovni pisatelj prof. Albert Sič iz Ljubljane, 70 letnico rojstva (1875) prirodoslovec dr. Stanko Bevk iz št. Vida pri Brdu, strokovni zdravnik, primarij dr. Jernej Demšar iz Železnikov, profesor dr. Anton Dolar iz Hotinje vasi pri Mariboru, univ. profesor inž. Jaroslav Foerster iz Ljubljane, inženir Maks Klodič, vitez Sabladoski, iz Trsta, glasbenik Emil Komel iz Gorice, narodnogospodarski pisatelj dr. Rudolf Marn iz Drage pri Kočevju, šolnik in strokovni pisatelj dir. Jože Reisner iz Ljubljane in univ. profesor dr. Milan Škerlj iz Ljubljane, 60 letnico rojstva (1885) operni pevec in pedagog Julij Betetto iz Ljubljane, klas. filolog, leksikograf in prevajalec dr. Fran Bradač iz Jame pri Žužemberku, karitativni delavec dr. Oton Fettich iz Ljubljane, pedagoški pisatfelj Fran Fink iz Celja, knjižničar in pisatelj dr. Joža Glonar iz Sv. Barbare pri Mariboru, inženir Rudolf Kavčič iz Ljubljane, zoolog dr. Fran Kos iz Ljubljane, slavist in romanist dr. Janko Kotnik iz Dobrij pri Guštanju, mladinski pesnik in urednik Franc Ločniškar iz Zbilj pri Smledniku, docent-internist dr. Ivan Matko iz Rajhen-burga, pesnica Lili Novy iz Gradca, sociolog dr. Albin Ogris iz Slovenj ega Plajber-ka, univ. profesor dr. Leonid Pitamic iz Postojne, publicist Robert Pohar iz Hrastnika, klas. filolog in prevajalec Anton Sovre iz šavne peči in univ. profesor -elektrotehnik in šahovski velemojster inž. dr. Milan Vidmar iz Ljubljane ter 50 letnico rojstva (1895) slikar, kipar in grafik France Kralj iz Zagorice pri Dobrepolju, skladatelj Marij Kogoj iz Trsta, slikar Ivan Kos iz Radgone, pesnik in novinar Stano Kosovel iz Sežane, glasbenik Vinko Lovšin iz Jurjeviče pri Ribnici, operni pevec Ado-Moric Darian iz št. Petra pod Sv. Gorami in slikar Cvetko ščuka iz Trsta. Vsem želimo še mnogo uspešnih let ! P. K. Anton Tomaž Llnbarl Jakob Aljaž Dr. Karel Glaser Andrejčkov Jože Matija Ahacel Miroslav Ambrožič Misli o knjigah in knjižnicah Soba imenitnega gospoda. Mimo lepega in udobnega pohištva z obširno pisalno mizo stoji v njej velika knjižnica. Polno krasnih, v vseh barvah in zlatu bleščečih knjižnih hrbtov gleda skozi brušeno steklo. Slike slovitih slikarjev na stenah, dragocene vaze in drugo le-potičje ne poživljajo sobe tako kakor ta knjižnica, ki ji daje poseben čar z nekako zagonetno vsebino. Prvo, kar človeku v tem trenutku pride na misel, je, da bi naklonjenega gostitelja vprašal, jeli že vse te knjiga prebral. Toda zavoljo vljudnosti vprašanje ostane neizgovorjeno. Nedolžni otrok pa bi gladko zagosto-lel: »Gospod* ali ste že vse podobice v teh knjigah pogledali?« Zakaj je bila na mestu vljudnost, da smo brzdali svojo radovednost in požrli vprašanje? Zavoljo tega, ker ni prav in čisto gotovo, da je gospod že vso to množino knjig res prebral, ko vendar vemo, da je silno zaposlen z drugimi stvarmi. Če jih pa še ni prebral, bi ga s takim vsiljivim vprašanjem spravili v zadrego. Kajti tudi on pozna vse kotičke naše miselnosti. On ve tudi, da je po naše lahko ponosen na knjigo samo tisti, ki jo je tudi prebral; ve, da smatramo neprečitano knjigo v knjižnici za puhlo baharijo ravno tako, kakor zavistno na tihem občudujemo tistega, ki se lahko pohvali z veliko načitanostjo in nam nadrobi avtorjev kopico, ki jih sami nismo še nikoli slišali. Smo pač taki in, čeprav ta miselnost ni brez nič, v svoji hudobnosti ne pomislimo na druge okolnosti, ki so morda tudi pomembne. Knjiga, ki še ni prečitana, bo lahko še prav s pridom prebrana. Kajti človek naj bere takrat, ko je za to razpoložen in za vsebino dovzeten, drugače branje ni smotrno. Če v trenutku, ko se ti da brati, nimaš knjižnice, da bi vzel iz nje še neprečitano delo, je prilika zamujena. In to je velika škoda zlasti, če se tako zamujene prilike kopičijo. Ali pa zbiraš knjige, da jih boš zapustil svojim nečakom ali kaki prosvetni ustanovi. Morda si samo estet, da s kopičenjem lefpih vezav v knjižnici dvigaš lepoto okolja, ki v njem bivaš. Saj s tem pomagaš domači kulturi, ko podpiraš knjižni trg in tako tudi razvoj našega slovstva. Ali pa si poseben prijatelj knjig, ki mu pravimo bibliofil. Tudi to ni brez nič. Le vsako stvar je treba s prave strani pogledati. Ko so italijanski vojaki, člani naroda tako razkričane dvatisočletne kulture, preiskovali in stikali po naših skromnih domovih, so debelo gledali in niso mogli razumeti. Ni jim šlo v glavo, kako da je pri nas skoraj v vsakem sta- novanju knjižnica: manjša, večja, skromnejša, pa tudi prav bogatih je nekaj. Tega pri njih doma v sončni Italiji ni, mi pa smo glede knjižnic naprednejši, čeprav je razvoj slovstva in knjižnega trga zaradi maloštevilnosti našega naroda tako utesnjen, da je treba zanj čisto drugih razvojnih pogojev kakor v mnogoštevilnih narodih. Veliki narodi tiskajo svoje knjige v ogromnih nakladah, ki gredo v deset in stotisoče izvodov, dočim je pri nas običajna naklada tistih knjig, ki jih po največ kupujejo, po dva tisoča. Redoma se pri nas proda takoj ob izidu po štiri sto knjig. Pri tem moramo pomisliti, da se nabavni stroški knjige z zvišanjem naklade v izdatni meri zmanjšujejo. Naša knjiga bi torej morala biti mnogo dražja, pa se to. v razmerju po številnosti narodov niti toliko ne pozna. Morda je razlika avtorju pri ustih pritrgana; gotovo pa je pri nas po omenjenem razmerju več kupcev. Poslednji svetovni razstavi knjig v Parizu in Fi-renci sta pokazali, da oprema naših knjig prav nič ne zaostaja za to največjih narodov; povprečno pa celo presega tujino. Pri nas je tudi zelo malo nevezanih knjig v prometu, dočim imajo zlasti romanski narodi posebno ljudske izdaje po večini broširane pa tudi na slabšem papirju tiskane, kakor so naše. Po knjižnicah in naših knjigah samih torej lahko sklepamo, da je medsebojni odnos med temi in našim ljudstvom prisrčnejši nad povprečje in prav ta daje za slovstvo in knjižni trg svojstvene razvojne pogoje. Če bi teh ne bilo, bi naš mali narod ne mogel toliko knjig ne tiskati ne prodajati. Pa tudi tujih knjig ne bi bilo toliko v naših knjižnicah. Prav kar se tujih knjig tiče, moramo glede sebe ugotoviti, da jih je v naših knjižnicah razmeroma mnogo. In tu ne gre samo za knjižnice izobraženejših slojev, temveč za povprečnost. Naš mali narod je od tujih sosedov čisto drugače odvisen, kakor so veliki narodi. Tudi slovstva še nima tako vsestranskega, da bi mu za raven obče njegove civilizacije* zadostovala. Z ozirom na občevalno nujnost se je moral učiti tujih jezikov bolj, kakor je to po- • Glede pojma civilizacije pripominjam, da se pojma kulture in civilizacije rada zamenjujeta; različni avtorji jima da-jejo tudi različne opredelitve. Zavoljo tega opozarjam: za kuj-turne pojave smatram tiste, ki imajo čustveno osnovo, za civilizacijo pa vse tisto, kar ima tehnično osnovo. H kulturi spadajo torej: srčna, družabna kultura, vzgoja, šege, vera, umetnost; k civilizaciji pa: tehnični pojavi, znanost, izobrazba. Potemtakem so na primer orodje in posodje iz pradavnih časov pojavi civilizacije kolikor pa so umetnostno okrašeni, je to kulturni pojav; človeška družba kot sožitje je pojav civilizacije, sočustvovanje med ljudmi s svojimi nasledki pa družabna kultura; klavir je proizvod tehnike, torej uspeh civilizacije, godba na njem pa umetnost, torej stvar kulture. trebno večjim narodom. Zbog tega vsak izobražen človek pri nas pa tudi mnogo preprostih govori vsaj po dva jezika; ljudje, ki jih govorijo in pišejo tudi po več, niso prav nobena redkost. Tako so v naših knjižnicah srbohrvatske knjige v latinici in cirilici ter nemške čisto nekaj navadnega, vrhu tega dobiš mnogo francoskih, čeških, ruskih, angleških, italijanskih in še drugih. Ne da bi hoteli kaj očitati ali morda same sebe zapostavljati za tujino, temveč samo zaradi splošne ugotovitve in da ne teptamo še tiste bore malo skromnosti, ki jo imamo, pa moramo pripomniti, da množina knjig, ki jih proizvaja kak narod, še ni merilo za njegovo prosvetljenost. Knjiga je dvorezen nož, ker je lahko dobra ali slaba, koristna ali škodljiva ali pa vsaj nič vredna. Tiskana beseda prosvetljenje lahko goji ali pa ga tudi ovira. O tem nam priča zlasti tisto časopisje, ki je namerjeno v to, da ustvarja določeno občo miselnost. Vsaka na tak način napravljena miselnost nasprotuje stvarnosti, ki naj jo ta zamegljuje, dočim je prosvetljenost osnovana na stvarnosti. Kakor pa to lahko dela časopisje, lahko delajo tudi knjige. Podobna stvar je s kulturo. Kultura naroda je nekaj v sto in sto letih ustvarjenega in se sicer lahko izpreminja, toda te spremembe niso odvisne samo od knjig, kajti preje ustvarja kultura knjige kakor pa knjige kulturo. To lahko vidimo na svojih neposrednih prednikih, dedih in babicah, ki so bili še nepismeni pa so imeli na splošno srčne kulture več kakor mi. Kajti srčno kulturo posreduje predvsem rasna tradicija; izrazita civilizacija, ki ji mi zapadamo vedno bolj, pa, kakor nam je drugače nujno potrebna, kulturi vendar v mnogočem nasprotuje. Človekov odnos do knjige Knjiga je med stvarmi, ki rabijo civiliziranemu človeku za njegovo življenje, prav neka posebnost. Predmet je to, ki ima svojo dušo. Zato je med človekom in knjigo vedno nek poseben odnos, ki ga vidiš in presojaš že po tem, kako kdo vzame knjigo v roke. Že v prijemu, po načinu odpiranja in listanja vidiš velikanske razlike: nekdo dela to z večjo ali manjšo, vendar določno izraženo nežnostjo, ki očita nekakšno nezavestno bojazen, da bi se knjigi kaj zlega ne zgodilo. Drugi jo zagrabi in ravna z njo kakor s polenom, da se ti zdi kot človek, ki ne zna spodobno jesti. On pa tega ne ve. Če ga morda na to opozoriš, bo postal v ravnanju s knjigo neroden; kakor z nauki o bontonu ne dosežeš bistvene izpre-membe v uglajenosti obnašanja, temveč kvečjemu spakovanje. L|ubl|anska VseučlilSka knjižnica z Napoleonovim spomenikom Na odnos med človekom in knjigo vplivata tudi njena in človekova vsebina. Kadar dobiš knjigo, katere vsebina ustreza tvoji želji ali se ta prilega tvojemu razpoloženju, temperamentu, miselnosti, nazorom, izražanju ali ti pove neslutene novosti in odpira nove razglede na kake stvari ali življenje, ji daješ vse spoštovanje in ti je simpatična, kakor bi ti njen avtor morda ne bil, če bi ga naenkrat zagledal. Vrhu tega pa: kakršen si sam po svojih stremljenjih in strasteh, tako gledaš knjigo, tako jo presojaš in tako ceniš. Še celo med bibliofili, ki se odlikujejo po posebno tesnih odnosih do knjige, so v tem pogledu silne razlike in očituje vsakdo svoje osebno nagnjenje, čeprav je vsem lasten skupen, včasih tudi v strast prehajajoči pohlep po posesti knjig. Sedaj pa, ko so celo knjige prišle na črno borzo, lahko dostavimo, da je tudi te vrste verižnik prišel v poseben odnos s knjigo, čeprav se poprej ni zmenil zanjo: danes mu predstavlja predmet za umazano kupčijo in mu je zaslužek sodilo za njeno vrednost. Iz povedanega moremo sklepati, da za< vsakega posameznika pomeni njegova lastna knjižnica nekaj svojstvenega. V tem pogledu vsaka knjižnica nima samo utemeljenega svojstva sama kot taka, temveč določno izraža tudi svoj-stvenost svojega lastnika. Zavoljo tega se obstoju in vsebini katere koli in kakršne koli knjižnice nikoli ne moremo čuditi. Ako razglabljamo v tej smeri nadalje, pridemo do tega, da bi moral vsak pismen človek imeti svojo knjižnico in sicer po svoji svojskosti. Moral bi jo imeti zavoljo tega, ker današnji človek prav za prav brez knjig ne more izhajati, zlasti če hoče napredovati. Kajti šola mu da osnovo za izobrazbo, praktično življenje in knjige pa mu jo dopolnjujejo. Brez nenehno izpolnjevane izobrazbe človek v tempu današnje dobe zaostaja in postaja manj vreden v boju za obstanek. Da bi človek iskal v pripovednem slovstvu neogibno potrebno spoznanje življenja, čeprav je branje za to svrho sicer le sugorat (nadomestilo), na splošno skoraj ni verjetno. Nasprotno pa je kakor na dlani, da človek v vrtincu svojega življenja išče v pripovedni knjigi razvedrila, ki ga vsaj deloma in za določen čas odteguje njegovemu lastnemu živetju in ga duhovno postavlja v drugačno, da se s tem zamegli nekoliko njegovo lastno in da se na ta način človek od-počiva. Prav v tem je ugodje branja, čeprav napenja živce in razburja. V enoličnem življenju razgibana povest dopolnjuje ritem lastnega življenja. Potemtakem je vsakemu človeku potrebna mešana vsebina knjižnice, sestoječa iz čtiva tiste stroke, ki njega neposredno zanima, iz strok, ki ga posredno zanimajo, in iz pripovednega slovstva, ki njemu najbolj ustreza. V tem sta obseženi smotrnost in lastna svojskost kot najvažnejša činitelja pri izberi knjige. Kako široko in daleč pa sega pri posamezniku smotrna težnja, je odvisno od njegovega temperamenta in želje po občem znanju. Imamo pa še druge nagibe, ki vplivajo na izbiro knjižnega gradiva. Znanstveniku so knjige poklicno orodje. Zavoljo tega je razumljivo, da vidi v njih predvsem samo natiskano vedo, kakor je nekateremu, lahko največjemu zdravniku bolnik samo predmet njegovih raziskavanj. Zastran tega znanstvenik navadno ne bo gledal toliko na obliko knjige kakor tisti, ki jih nabavlja iz veselja do njih in branja ali jih kupuje na težo. Njemu vrednost vsebine v dosledni smotrnosti odtehta vse druge okolnosti, ki pridejo pri knjigi v poštev, dasi mu zavoljo tega nikakor ne moremo odrekati smisla za prav umetnostno obliko. Umsko povprečnejši človek, ki mu knjiga ni izrazito poklicna delovna snov, gmota, s katero oblikuje svoj duševni proizvod, človek, ki mu je ta sicer življenjska nujnost, toda ne v tolikšni meri kakor znanstveniku, pa knjigo laže pogleda z nekoliko drugačnimi očmi. S tem seveda še ni rečeno, da vsak enako, temveč so tu razlike tem raznolikejše, čim manj je duh zavzet po goli vsebini. Na tej ravni presoje so tudi nastale prve tiskane knjige. Gu-tenberg in njegovi prvi nasledniki so bili rokodelci umetniki. Zavoljo tega so dali knjigi umetnostno obliko. Vsebina takrat tudi še ni imela tako odločilne vloge kakor danes. Današnji povprečnejši človek ceni vsebino, mimo tega pa gleda bodisi zaradi poudarjenega smisla za lepoto bodisi po vplivu mode tudi na zunanjost knjige, ki je zanj tem važnejša, čim bolj je pri njem izražen estetski čut in čim bolj se svrha njegove knjižnice približuje okrasju sobe. Na tem naponu je sila mnogo postaj in postajic, ki pa jih pri tej priliki ne bomo obiskali. Končno imamo ljudi, ki polnijo knjižnice pretežno ali samo zaradi knjige same brez ozira na vsebino. To so zlasti nekateri imovitejši ljudje praktičnega smisla, ki za slovstvo kakršne koli vrste nimajo globočjega smisla in tudi potrebe po zbiranju knjig ne čutijo nobene; pač pa kupujejo knjige samo zaradi mode in prav imajo; vsi jim moramo biti hvaležni za to, da podpirajo knjižno proizvodnjo in njene duhovne rednike — pisatelje. Da so take knjižnice sestavljene brez sodila, to je čisto naravno, toda nič za to: knjiga je vedno zaklad in te knjižnice ga čuvajo za tiste, ki jim bo nekoč prišel prav. Drugi zbiralci te vrste so nekateri bibliofili; ti delajo ravno tako dobro delo, toda pri tem sledijo strogemu sodilu, ki pa mu je vsebina knjige postranska stvar. Tretji so že omenjeni hrčki, ki kopičijo knjige, da bi jih potem drago prodajali. To je značilen, menda do zdaj še ne doživljen vojni primer, katerega ozadje je sicer zelo umazano, ker dražijo knjige tistim, ki bi jih zaradi duhovne potrebe kupovali. Toda končna usoda teh na varno spravljenih knjig še davno ni odločena in ni izključeno, da jim bo narod za njihovo skrbstvo še kdaj prav hvaležen. Bibliofilstvo Bibliofil, to je prijatelj knjig, je prav za prav vsak človek, ki ima neko večje nagnjenje do knjig in jih zavoljo tega po svojih plemenitih nagibih zbira. Bibliofilstvo v ožjem smislu pa je svojevrstno navdušenje za knjige ali pa večkrat manjša ali večja strast zanje in ga po imenu samem ne moremo opredeliti. Grška zloženka bi se dobesedno prevedla s »knjigoljubstvom«, če bi naš jezik take skovanke prenašal. Toda s tem je premalo povedano, ker je pojem preširok. Bibliofil je namreč ljubitelj knjig še prav posebno po svoje, ker ga prevladuje podobna, mnogokrat pa prav ista težnja kakor zbirkarje poštnih znamk, starih novcev, slik ipd. Pri izrazitem bibliofilu se mešajo spredaj omenjene vrste odnosa do knjige v različne odtenke, tem se pa pridružujejo še nekatere značilne težnje, ki nastopajo skupno ali posamezno, različno poudarjene. Ena najjačjih je zlasti pri nas, kjer »poklicno« bibliofilstvo še niti ni bog ve kako globoko ukoreninjeno, pohlep po redkih knjigah ali pa vsaj po knjigah, ki niso do- stopne prav vsakomur in so potem, če ne velika redkost, pa vsaj samo redkost. Res je sicer, da vsi ne moremo razumeti vsakogar, kakor vsakdo ne more razumeti vsega, toda človeku se zdi, da za tem pohlepom tiči nekaj prvobitne človeške sebičnosti, ki pa je seveda ne smemo kar obsojati, dokler ne vemo, koliko je vendar obče koristna. Kajti vsaka podobica ima dve plati. Kljub temu se nam glede starih, redkih knjig, ki jih je ostalo samo še po nekaj iztisov, imajo pa zgodovinsko ali drugačno splošno vrednost, vsiljuje vprašanje, ali je prav, da jih držijo v svojih knjižnih zakladih posamezniki in ali bi ne bilo bolje pokloniti jih kaki javni knjižnici, ki predstavlja za nas narodni knjižni muzej, da bi te dragocene zanimivosti postale skupna in obče dostopna last. Hkrati bi bile te redkosti s tem bolj zavarovane pred uničenjem po požaru, po izgubi ipd. Privlačnosti glede redkosti je v bibliofilstvu ustreženo s tako imenovanimi bibliofilskimi izdajami. Te se rodijo na dva načina. V prvem primeru izdajo kako knjigo v manjši nakladi, ki ne zadostuje za obči nakup, ali pa je naklada vsaj toliko omejena, da je takoj razprodana. (Razprodana knjiga ima že sama kot taka večjo bibliofilsko vrednost.) Te knjige so po navadi skrbneje opremljene po zunanjosti, tiskane na boljši papir; dogaja se, da se zanje naročijo in ulijejo posebne črke; važno je, da ima spredaj ali zadaj številko izvoda na črticah, ki naj jo menda obvarujejo pred kakim radiranjem ali podobnim potvarjanjem. Drug način izdajanja bibliofilskih posebnosti je, da se tiska navadna naklada, tej pa se doda določeno število iztisov morda na boljšem papirju, potem dobijo še lepšo vezavo, neogibno zaporedno številko in neredko tudi pisateljev lastnoročni podpis (avtogram). S tem je dana redkost izdaji, dočim je ta knjiga sama na sebi nima. Se razume, da je opremljena vsaka bibliofilska izdaja tudi z višjo ceno. Človeku, ki se rad spotika, tudi tu šine v glavo, če ni izdajanje po prvem načinu pri-krajševanje naroda za lepo ali dobro knjigo, ker se ta tiska v manjši nakladi in se podraži, da ni vsakomur dostopna, dasiravno jo potrebuje ves narod. Pri drugem načinu pa misliš na trgovsko potegavščino, ki zaziba bibliofila v pozabljenje, da je vezava lepa ali lahko še lepša tudi, če ni »originalna«, kakor take vezave imenujejo, konec konca pa pomeni samo založniško vezavo in nič več. (Založniško vezavo imenujemo tisto, ki jo določi in da založnik vsaki izdaji in je enaka za vse izvode izdaje tiste knjige.) Mimo povedanega je še več drugih svoj-stvenosti, ki odlikujejo knjige bibliofilske zbirke. Posamezne izmed njih sicer niso brezpo- gojne kakor tudi ne na splošno gojene; ravnajo se po okusu in osebnih težnjah posameznikov, knjigam pa dajejo resnično ali dozdevno večjo vrednost. Med drugim je na primer zelo zaželeno avtorjevo posvetilo na knjigi; nekateri zbirajo tudi knjige z ekslibrisi*, zlasti pomembnejšimi. Znamenitost knjige dvigne, če je bila poprej v posesti kake posebno odlične ali zgodovinsko znane osebe, zlasti če je z njenimi opazkami, podčrtavanjem ipd. dokazano, da jo je ta tudi brala. Posebno privlačnost imajo starejše knjige vobče, tiski na pergament, barvast ali kak prav poseben papir, vezave znanih mojstrov. Mikavno vrednost ima zaplenjena knjiga ali tista, ki jo že ob izidu dobijo samo izvoljenci (znanstveniki, bibliotekarji ipd.) in navadnemu zemljanu iz bog ve kakšnih pikantnih razlogov ni dostopna. Nekateri zbiralci zidajo mnogo na to, da imajo v posesti celotne izdaje kakih pisateljev ali kakih izdajateljev (založništev) v založniški vezavi in tudi več zaporednih izdaj kakih avtorjev in podobno, četudi pri tem ni uveljavljena kaka smotrnost po prvobitnih odnosih človeka h knjigi. * E k s I i b r i s pride iz latinščine: ex libris = izmed knjig. To so manjši ali večji lističi, s katerimi se označuje lastnina odnosne knjige. Na listkih je bila tiskana prvotno kaka podoba, po kateri je bilo spoznati lastnika knjige; to so bili v začetku grbi, pozneje različne alegorične, simbolične ali pokrajinske podobe, predstavljajoče vse mogoče, o čemer knjige govorijo. Pozneje so prihajala nanje še imena lastnikov. Najstarejši ekslibrisi so dognani po letu 1480. Vobče je pri bibliofilih zelo poudarjena pažnja na vezavo. Pretežna važnost vezave, ki je zunanjost vsebinske notranjosti, kaže sicer manjše upoštevanje duše knjige, toda smotrnosti pri tem ne moremo vselej docela zanikati. Pravi bibliofil se mora na vezavo dobro razumeti. V tistih deželah, kjer je bibliofilstvo v ožjem smislu bolj dognano kakor pri nas, zahtevajo bibliofili, da je knjiga vezana na roko, torej odklanjajo strojno delo; že zavoljo tega odklanjajo založniško vezavo, v čemer pa prav mnogokrat pretiravajo. Kakor je resnica, da je na roko šivana in vezana knjiga v mnogih primerih bolj trdna in trpežna, tako je današnje strojno knjigoveštvo že tako dovršeno, da tudi pravilno šivanje na gazo z nitjo docela zadostuje. Šivanje z žico ni priporočljivo, ker ta zarjavi in s tem pokvari knjigo. Nekateri vidijo znamenitost v tem, da knjiga, četudi je vezana, ni obrezana. To ima v estetskem pogledu nekaj zase, ker imajo knjigovezi zelo na splošno grdo navado, da knjige preveč obrezujejo, zaradi česar izgubita po dve skupaj gledani strani enotno podobo in na tem trpi oblika knjige. Zelo na mestu pa je zahteva, da se periodične priobčitve (publikacije) kakor mesečniki, tedniki in podobne vežejo z ovitki vred; enako pri naknadnem vezanju knjig, ki so bile nabavljene nevezane (broširane). Ovitek namreč spada h knjigi ali reviji, je njegova sestavina, mnogokrat tudi potiskana s trajno vredno vsebino. Knjigovez torej nikakor ne sme knjige te sestavine oropati, ker je ne nadomesti s platnicami. Koliko škode se je s tem napravilo pri nas pri vezavi starih Ljubljanskih zvonov, Cvetja, Domov in svetov ter podobnih! Na vsak način pa je praviloma bolje, da se ovitki zberejo zase in vežejo skupno na koncu letnika in ne tako, da ovijajo v vezani knjigi vsak zvezek posebej. Bibliofili se združujejo v posebnih društvih, kakršnih imamo iz devetnajstega in dvajsetega stoletja nekaj prav znamenitih. Ta delujejo v enotnem stremljenju, ki obeležujejo bibliofilstvo, vendar imajo določneje usmerjene težnje kakor posamezniki, ki so naravno bolj odvisni od osebnih nagnjenj in bolj podvrženi samo-lastnostim v svojem udejstvovanju. Zavoljo tega dejavnost združenj ni toliko izpostavljena nevarnosti pretiravanja in približevanja izrodku bibliofilstva, ki ga imenujemo bibliomanijo, in za katero prav za prav ni mogoče potegniti točne meje, ki na njej odboči od prve. Bibliofilska združenja so si pridobila velike zasluge z izdajanjem knjig vobče in s svojim strokovnim slovstvom, ki je na zelo visoki stopnji. Pri tem je zanimivo tudi, da je to poseglo globlje v tiskarsko umetnost kakor tiskarsko strokovno slovstvo samo; kajti tiskarsko je usmerjeno bolj v svojo tehniko, bibliofilsko pa v umetnost, ki jo je tipografija zlasti v devetnajstem stoletju skoraj čisto zanemarila. Bibliomanija nastane takrat, ko bibliofilstvo preide v golo in bolno strast. Tu nahajamo do skrajnosti stopnjevan pohlep po knjigi in bibliomani jih blazno ter brez smotra kopičijo v čim ogromnejših množinah ali jih tudi kradejo in zapadajo podobnim izgredom duševnih bolnikov. Tako navaja zgodovina nekega A. Boularda, ki je živel od leta 1745 do 1825 in je svojih pet hiš v Parizu od kleti do podstrešij dobesedno natrpal s knjigami; ravno tako imenuje visoki družbi pripadajoče ljudi, ki so knjige kradli ali so v besu po knjigah zagrešili umore. Odtenek te bolezni lahko opazujemo vsak dan pri tistih ljudeh, ki si knjige radi izpo-sojujejo in jih potem neradi ali vobče, če mogoče, ne vračajo. Med izrazite bibliofilske ustanove spadajo tudi nekatere naše družbe, ki jim je namen, izdajati knjige, kakor so na primer Mohorjeva družba, Matica slovenska in naša Vodnikova družba. Njihov velezaslužni smoter je v prizadevanju in dejavnosti, da preskrbijo tudi najširše plasti naroda s knjigami, nudečimi predvsem dobro čtivo z domače grede. Dalj na bibliofilsko območje se ne spuščajo, saj je to že dovolj; njihova plemenita bibliofilska poteza pa je v tem, da to niso pridobitne ustanove, ki bi špekulirale z bibliofilom lastnimi slabostmi, temveč delajo čisto nesebično in brez dobička, da prav na ta način bolje izpolnjujejo družabno dolžnost prosvetljevanja naroda. Javne knjižnice Knjižnice so obstajale, že davno poprej, preden je bilo izumljeno tiskarstvo. Seveda so sestajale takrat iz z roko napisanih knjig, ki jih je bilo tudi mnogo, toda njihovo število ni v nobenem razmerju z ogromnimi množinami, ki so nastale po Gutenbergu in se v astronomskih številih množijo še danes. Kolikor manj je bilo včasih knjig vobče. to- * liko manj je bilo knjižnic. Danes pa je nešteto knjig in tudi nešteto knjižnic, zlasti ker knjige razmeroma niso drage, vrhu tega pa so za življenje današnjega človeka drugače nujno potrebne, kakor je bilo to nekdaj. Knjižnice so javne in zasebne. Javne knjižnice zbirajo in upravljajo ustanove kakor akademije znanosti, univerze, muzeji, mestna županstva ipd.; dalje različna društva pa tudi posebne ustanove javnih ljudskih knjižnic, kjer človek plača malenkostno odškodnino, da si knjigo za določen čas izposodi. Se razume, da ima vsaka knjižna ustanova določeno sodilo, po katerem knjige zbira. Če imajo knjižnice državno ali narodno obeležje, potem že zastran tega zbirajo predvsem vse, kar je domačega starega ali kar država odnosno narod na novo proizvaja. Tu gre za stare rokopise ravno tako kakor za vse tiskane knjige. Ako ima knjižnica še obeležje znanosti, kakor so akademijske, univerzitetne ipd., se razume, da pritegujejo še vse dosegljivo tuje. Muzeji se omejujejo bolj na zgodovinsko važnost in tehniko proizvodnje. Društvene in ljudske knjižnice pa zbirajo vse vprek po okusu in željah odnosnih bralcev. Zlasti državne knjižnice s kakršnimi koli naslovi so neizmerni zakladi, ki bi bili po morebitnem uničenju kratko in malo nenadomestljivi. Njihovo veličino, obsežnost in globino pa si človek le težko predstavlja kljub točnim statistikam, ki jih imamo z vsega civiliziranega sveta. Samo da si približno predstavljamo veličino največjih knjižnic na svetu, navajamo nekaj številk: narodna in akademijska knjižnica v Leningradu imata 6,200.000 tiskanih knjig in 231.800 rokopisnih; isti knjižnici v Parizu 5.800.000 tiskanih in 134.000 rokopisnih; Wa-shington 3,500.000, London 3,300.000, Moskva 3,000.000, New York 2,800.000, Berlin 2,000.000. Vatikanska knjižnica ima okrog pol milijona tiskanih knjig, med njimi 7000 prvotiskov (in-kunabel) ter 55.000 rokopisnih, med katerimi je 44.000 latinskih, ostale so grške in orientalske. Evropske največje knjižnice imajo 129 in pol milijona, ameriške 51 milijonov, azijske poldrug, avstralske 1,200.000, afriške četrt milijona knjig. Ljubljanska Vseučiliška knjižnica ima okrog 300.000 knjig, med temi več ko 600 prvotiskov in preko 600 rokopisov. Domača knjižnica Pojem knjižnice pomeni bolj zbirko raznovrstnih knjig za določeno uporabo kakor pa določeno množino knjig. Smotrnost zbiranja narekuje predvsem uporabljivost; kakor smo že rekli, pa ima tudi osebno nagnjenje na to odločilen vpliv. Knjižnica nastane kaj kmalu, brž ko količkaj ustreza svojemu namenu, zato je njen početek lahko zelo majhen. In to je dobro. Kakor hitro se zavedaš, da jo imaš, jo gojiš: dopolnjuješ in izpopolnjuješ, da raste, postaja večja in velika; se razvija kakor človek od otroka do odraslosti; dobiva vedno več vsebine in vedno boljšo, postaja duhovni zaklad. Tudi to smo že naznačili, da bi moral imeti vsak človek ne samo knjige, temveč knjižnico, ker današnje življenje postavlja človeku neogibne prve pogoje, katerih osnova je knjižnica. To ne velja samo za tako imenovanega izobraženca, temveč za vsakogar, tudi za preprostega obrtnika in kmetovalca. Ako ni vsak poklic Domača knjižnica (po načrtu inž. arh. Janka Omahna) do skrajne nujnosti vezan na uporabo slovstva, je eden prvih pogojev vsakega življenja in razvoja posamezniku primerno slovstvo, ki je strokovno in leposlovno. Prav zato mora knjižnica sestajati iz strokovnih in pripovednih knjig, pri čemer so strokovne navadno toliko važnejše, kolikor jih v dostopnih javnih knjižnicah ne dobiš in kolikor je njihova uporabnost trajnejša, uporabljanje pa pogostejše. Ravnokar podana misel nam sproži drugo, ki je z njo v nujni zvezi. Kar se tiče znanstvenih strok, imamo razmeroma čisto drugačno obsežnost v slovstvu kakor pa glede kmetijstva in obrtništva. Kdor misli, da ta dva sama po svoji vsebini in važnosti ne potrebujeta toliko tiskane besede kakor stroke, ki se gojijo pretežno umski, ima prav samo toliko, kolikor sta na primer za računanje potrebna poleg razuma samo papir in svinčnik. Pri tem pa ne pomisli, koliko znanstvenih strok spremlja vsako navidezno še tako golo ročno delo. Kajti za ročno delo kmeta in obrtnika je treba razumevanja, osnovanega z globokim poznanjem delovne snovi in snovi, ki imajo vpliv na njeno preoblikovanje, kar žal ves sestav naše izobrazbe mnogo mnogo premalo uvažuje. Potemtakem ni neogibno, da piše o kmetijstvu samo kmet in o obrtništvu samo obrtnik, ki morda ne znata prenašati svojih izkustev in misli na papir, temveč so poklicani k izpolnje- vanju svoje kulture in socialne dolžnosti vsi tisti umski delavci, ki jim ni treba orati, sejati, žagati, piliti itd., pa znajo stvari, ki spadajo zraven in jih kmet in obrtnik ne vesta. Seveda je treba vsako stvar pisati tako, da jo razume tisti, ki mu je namenjena. Sicer pa imamo že nekaj strokovne književnosti te vrste; zlasti kmetijska se živahno razvija. Tudi za obrtništvo se tehniki že zanimajo. Nekaj pa vendar ves pokret usodno zavira. Vseučiliško izobraženi strokovnjaki se ne spomnijo, da mora mnogokrat gora priti k Mohamedu. Ko bi to vedeli, bi se pozanimali zlasti za obrtniške delovne snovi in tehniko dela. Na kako hvaležno polje bi s tem krenili! Če se držimo pri zbiranju knjižnice stroge smotrnosti, je škoda vsakega izdatka za knjigo, ki ne spada v sestav enote, za katero stremita posameznikova potreba in nagnj-enje, ker taka knjiga moti sozvočje tukaj, dočim bi drugje prišla v skladnost, in zavzema prostor drugi knjigi, ki bi spadala semkaj. Knjižnica je živ organizem, ki mora duhovno ustrezati lastnikovi duševnosti, da mu postane prijatelj in svetovalec ter nadomešča tujo človeško pomoč, ki je teže dosegljiva kakor dobra knjižnica. V resnici naš narod že ima to odliko, da zelo visi na knjigah in goji knjižnice. Toda v tem pogiedu ni končni smoter nikoli dosegljiv. Vsaj vsaka družina bi morala imeti svojo knjižnico, ki bi šla od rodu do rodu in se z njimi množila ter izpopolnjevala. Sicer je res, da ustreza knjižnica predvsem posamezniku, toda tudi družina ima svojo individualnost, ki naj bi ji ustrezala družinska knjižnica in s tem prevzemala tradicijo družine, ki bi jo prenašala na nova pokolenja kakor skrbno in smotrno gojena kulturna celica, ki se plodno deduje od rodu do rodu. Dr. Francfi Ogrin Odmev gora Človek je tesno povezan s prirodo. Ob njej živi, uživa in se veseli. Zato je v svojem kulturnem razvoju ustalil odnos do vseh njenih sestavnih delov: do naselij, voda, do gora in dolin. Prvo poglavje Človek v odnosu do gora' Najzanimivejša in najlepša zemeljska tvorba so gore (hribi in planine).2 Obdajale so človeka od vsega početka njegovega obstoja, budile njegovo pozornost in mu dajale svoje dobrine. Tam se je skrivala divjad, ki je služila ljudem za preživljanje, ko o poljedelstvu še ni bilo sledu; tam je rastel potreben les. Gora je postajala človeku tem pomembnejša, čim bolj so zaradi nastalih panog gmotne kulture rastle potrebščine po lesu in rudninah. Vendar pa se je človek od kraja okoriščal z zakladi gora le v neogibno potrebni meri. Zaradi njih višine in skalne veličine, zaradi viharjev, rjovečih v planinah, je imel namreč prvotno strah pred višjimi gorami. Bojazen je krepila še domišljija, da so gore namenjene predvsem bivanju bogov in drugih višjih bitij (vil, škratov, volkodlakov, čarovnic) odnosno da predstavljajo božanstvo samo (Triglav) . 1 Primerjaj piščev članek »Odmev voda v naši pesmi«, priobčen v lanski1 Vodnikovi pratiki. Članka sta odlomek iz pripravljene knjige »Slovenska zemlja v svitu pesmi«. 2 Planina ]e gorski pašnik, a tudi gora sploh, zlasti višja gora. v naši pesmi Ob širjenju gmotnih potreb človeštva in s porastjo njegove umske kulture pa je naše prednike mineval strah pred gorami. Prejšnje spoštovanje do njih se je izpremenilo v vrednotenje gora po njih snovnih dobrinah. Prvotna izraba (uživanje) gora je bila zgolj gospodarske narave, na čemer tudi kasneje došlo znanstveno proučevanje ni veliko predrugačilo. Šele v poznejši dobi, zlasti od 18. stoletja dalje, je človek spoznal, da nudijo gore tudi —- duhovne užitke. Pričel je doumevati njih veličastvo, lepoto in zanimivosti. Presojanje in občutenje duhovnih dobrin pa je različno pri gorjancu in različno pri dolincu. Kako je gorjanec povezan z bistvom gora, nam spričujejo ljudske gorske pesmi, ki jih bomo še čuli. Pesniki tolmačijo njegovo mišljenje takole: Veseli pastir Simon Gregorčič Naj drugi okoli po sveti si iščejo slave, blaga, jaz hočem na gori živeti, tu sreča, tu mir je doma. Lovčeva oporoka J. Slemec Ni mar mi več dolinski svet, ni deva mar nezvesta; ti skalna mi planina si najkrasnejša nevesta. DS 1892, 100 Planinar* BI. Potočnik Visoko vrh planin stojim, v veselji rajskem tu živim; tam dol ljudje prebivajo, veselje redko uživajo. Prid’ vrh planin, nižave sin! BI N 1847, 1. 11 Na drugi strani pa so gore hribovcu predvsem prostor, kjer živi v stalni borbi s pri-rodnimi silami, da se ohrani; medtem ko so dolincu — planincu zgolj torišče za razvedrilo in duševno sproščenje. Tega vabi stalno klic: »Na planine, na planine!«, gorjanca pa ženeta gospodarska potreba (prodaja pridelkov, nakup potrebščin) in želja po izpremembi v dolino. Težnja »v dolino« se kaže tudi v razpoloženju do ženske. Ako ima hribovec priliko do izbire, se bo dostikrat odločil za dolinsko dekle, ki hodi k njemu v vas »čez tri gore, čez tri vode, čez tri zelene travnike«. Trentski pastir-vasovalec poje pri tem:3 Oj ovčice in kozice, le pasite se same, da dol k ljub’ci grem pogledat, kako ji kaj gre. Planinar Jože Klemenčič Zatoni, sončece zlato, zatoni za goro temno, da noč zakrije mi dolino, objame ljubljeno planino! Srčno zaukal bom na glas, z gore pohitel v tiho vas; saj tam je moje hrepenenje, življenja mojega življenje (dekle). LZ 1890, 30« Dolincu pa je nasprotno všeč lepa, mlada planšarica, brhka gorjanka, ki ji je Finžgar posvetil hvalospev Planinskemu dekletu Cvete, dekle, ti rožno lice, kot nagelj ljubki sred’ gredice; kot srna si v zeleni gori, kot jutra žarek v mladi zori. Marsikateri dolinski fant si izbere prav gorjanko za življenjsko družico. Dvoje bitij iz različnega okolja se je združilo, dekletu pa izpolnila morda skrivaj gojena želja: Ne bom se možila na visoke gore, ne bom je nosila na glavi vode. 3 Glej Jos. Abrama članek »Opis Trente« v PV 1907, št. 9. 4 Kratice: LZ = Ljubljanski Zvon; DS = Dom in Svet; SG = Slovenski Glasnik; PV = Planinski Vestnik; DZ = Du- najski Zvon; BI N = Bleiweisove Novice. Od pridflanih številk pomeni prva letnik, druga pa stran. MarluI)kova skupina Bom rajš’ se rhožila na ravno polje, k’ so bistre vodice in gladke steze. Nar. pes. Ko se je človek zavedel duhovnih užitkov gora, je svojim čustvom dal tudi duška v pe-srni (ljudski in umetni). To je bil obenem začetek novega gibanja v družbi, ki mu je namen duhovno izživljanje in doživljanje v gorah in gorskih stenah, t. j. planinstva in alpinizma. Gore, naše gore! Prisluhnimo, kako ljudstvo jih opeva, mnogi naš poet, od gora lepote vnet, kaj nam razodeva! Drugo poglavje Gorske pesmi in njih vsebina Prirodi posvečene pesmi so ali narodne (ljudske) ali umetne. Oboje so splošnega (idejnega) značaja ali pa take, k i opevajo določene tvorbe (določene gore, vode itd.) oz. navezujejo nanje misli in dejanja. Isto velja za gorske pesmi. V tem sestavku bomo obravnavali samo pesmi, ki so splošne narave. Umetne gorske pesmi bomo razvrstili po njih vsebini na odnosne vrste, ljudske — teh je itak malo — pa navedli brez razvrščenja.5 Iz razprave oz. iz zaznamovanja z zvezdico je razvidno, ali ima pesem tudi napev. I. Narodne gorske pesmi Stoji mi gora visoka, pod goro j polje široko: Po polji širokem vojska gre. 5 So povzete večinoma po dr. Karla Streklja zbirki »Slovenske Narodne Pesmic. So hribi visoki in velke gore, ki ločijo mene od Ijubce moje. Bom šel na planince,' na strme vrhe, bom slišal od daleč zagorske zvone. Zagorski zvonovi prav milo pojo, nemara preljubo k pogrebu neso. Na planincah luštno biti,* tam je dosti mleka piti. Pastirc pa prav’: juhe, juhe! Na planincah luštno je. Na planincah sonce sije, ko dolince še megla krije. Pastarica krav’ce pase, ona ima svoje špase. Hribčki, ponižajte se," dolince, povišajte se, da se bo vidlo to ravno polje, da bom vidla, kje fantič moj gre. Jaz sem hodil po planincah,* po zelenih košenincah, tam sem hodil, tam sem bil, sem drobne ptičke pet’ učil. Tretja kitica pesmi »Dekle je na pragu stala«. II. Umetne gorske pesmi — — .— — — Le v dalji planine! Tam zemlja je naša zakipela, zahrepenela, v nebo je hotela, v višino se pognala kot val, a v naletu pod zvezdami val je obstal... Tam strmi zdaj sredi višine okameneli zanos domovine: Bleste se v daljavi razdrti grebeni, nad njimi, glej zvezde, čuječni plameni. .. Oton Župančič »Z vlakom« Vtis višine in skalne veličine gora in njih razglednosti. Prvo, s čimer je gora učinkovala na človeka, je bila njena višina, njena veličina s skalnimi stenami in prepadi. Ko pa se je človek še povzpel na višje gore, ga je prevzel, čudečega se, razgled. Oči so mu plavale po bližnjih in daljnih vrhovih in dolinah tja do sinjega morja. Tudi mi motrimo pozorno gore s tega vidika. Človeškemu občudovanju je dal duška že Valentin Vodnik, pojoč v svoji odi »Vršac« (prvi slovenski gorski pesmi) :6 Sklad na skladu se dviguje golih vrhov kamen zid; večni mojster ukazuje: Prid’ zidar se les učit! Tje pogledaj na višave, kjer Triglav kipi v nebo, štej snežnikov goličave, kar dozre nardalj’ oko ... Lepota gora. V pestrih likih, v špikih in piramidah, v vitkih stožcih, gmotah in grebenih kipe proti nebu. Temni gozd se druži z jasno planoto, zeleni gorski pašniik s skalnimi stenami. Med gorami pa se prostirajo slikovite doline in soteske z mirnimi jezeri, šumečimi slapovi in bistrimi vodotoči. Mnogolika priroda, ki jo oživljata gorska cvetana in divjad, čara v nas občutek izredne gorske lepote. Pesniki so prevzeti zapeli: Te gore! E. Gangl Pomlad prišla je iz nebes, sneg po vrheh se v soncu taja, o, zdi se mi, kot bi zares razgrnil tod se košček raja — te gore, krasne gore! Obseva jutra svit krasan brsteči cvet, zelene veje, na zlatem vozu sončni dan izza gora se nam prismeje — te gore, zlate gore! Zbirka pesmi »Na Gorenjskem«, DS 1896 Franc Levec vzklika v pesmi »O planine!«: 0 planine, o planine, rožnate planine ve, kinč slovenske domovine .. . Na planini Franc Svetličič Kedar zarja zvezdic čedo vžene v staje za goro, ino pevke blagoglasne po germeh prepevajo: Grem nemira gnan od doma, ino vrh planin hitim, se ustopim na višavo in čudenja ostermim. SO 1860 Po dolinah se često vlačijo puste megle, a planine se blešče v gorskem soncu, saj sprehaja se po gozdu beli dan in vodi svetlo luč črez širno plan. ____________________________ Cvetko Slavin, DS 1001, 663 6 Vršac (2194 m) je gora zapadno od Kanjavca. Nanj se je Vodnik povzpel v avgustu 1795 v družbi grofa Franca Hohen-warta in jezuitskega patra Piuhaka. — Pesem, ki je izšla 1806, je vzbudila zanimanje ljubiteljev planinske prirode in leposlovcev. Nedvomno je služila M. Valjavcu za vzor njegovi >Na planini«. Ko pa dan premine, sonce za gorami gine, vzdrhti gorski svet v večerni krasoti in ta-jinstvenosti. Minil je čas Griša Koritnik Koliko vzvišene čarobne je miline v hladilnem dihu ob zahodu sonca, ko nad gorami v miru somračine pleto skrivnosti se brez dna in konca. Ko v sinje dalje tone tiha reka, ko bledi mesec na poljane sije ... Kako je krasno! ... PV 1936, št. 3 Večerni sonet Fran Albrecht V srebrnozlat so dih gore odete, skoz mrak prosojni njih vrhovi tle, kot rože na vrtovih krvave, ko legla je bolest na rosne cvete. LZ 1911, 618 Večer v planini ). R. Glaser Že je med veje mrak zašel, več izplesti se ne more, glasno, glasneje zvon zapel je iz doline k nama v gore. Zadnji zvok iztrepeta, vse v tišini eni sami; tiha ti ob moji rami, kakor da več nisva dva. LZ 1914, 154 Poleg opisanih vnanjih zanimivosti, ki so prijetna paša našim očem, nam nudijo gore, kakor smo že omenili, razne duhovne užitke. Prinašajo nam mir in pozabljenje. Na planine Fr. Rojec Na planine iz nižin mene silijo želje, da bi zabil vrh planin svojo bedo in gorje. Na planinah se znebi srce vseh skrbi in tež, mračni duh se spet zjasni, ko prešine zrak ga svež. PV 1897, št. 5 V gorskem okolju vejejo sreča in radost, svoboda in bratstvo. Res, »daleč pot je prek poljan«, a prijetna in mikavna. Planinca vodi čez cvetoča polja, skozi zelene gozdove, mimo žuborečih potokov. Ko se vzpenja v breg, se pred njim, za njim odvija slovenske zemlje krasotija. Užitek doseže višek vrh gore. Naravno, da je človek, prekipevajoč navdušenja za gore in hrepenenja po njih, zlil svoja čustva tudi v pesmi. Kranjska gora v snegu Na goro* Miroslav Vilhar Na goro, na goro,0* na strme vrhe, tja kliče in miče in vabi srce. Na gori cvetlice najzalše cveto, in ptice preljube najslajše pojo. \ i Nad mano na gori je svobodni dom, iskal ga in našel bliz' neba le bom. Na gori pod mano oblaki vise, nad mano višave bleščijo vedre. Na svobodni gori ni zemskih nadlog, nad mano, pod mano, krog mene je Bog. Na planine* Franjo Cimperman 7 Na planine, na planine, vedno žene me srce; gledal z jasne visočine kras slovenske bi zemlje. ®a Pesem z enakim imenom, podobno Vilharjevi, je priobčila Frančiška K. v Bi N leta 1862, 367: Na goro, na goro Tam gori zasledil le hiti srce, boš cvetke lepe, tam gor se za tuge za kfcerih žlahtnobo in solze ne ve. dolina ne v£. 7 Franjo Cimperman je umrl kot mlad človek (maturant). Pesem se je porodila nedvomno za časa bolezni, ko je mogel izražati le še željo »na planine, na planine!« Lepšega nikjer ni kraja, kakor kraj je vrh planin, vselej radost me obhaja, ko se nanj budi spomin. Enkrat le še na višave rad vesel bi se podal, da krasoto bi narave, zemlje naše izpoznal. Bliže bil bi tamkaj neba, ki ga prosil bi gorko: česar je narodu treba, ti podeli mu ljubo! Na planinah mir in srečo našlo moje bi srce, željo to imam največjo, druge nimam več želje. Na gore Trnovski V prozorne višine, na strmo goro, kjer v globel brezdanjo strmi ti oko, kjer večni ledniki v oblake kipe in divnost planinska navdaja srce! Duh božji še plove vrh bodrih gora, krog senec ti veje in misli krepča, ki doli zamoril jim vzvišeni vzlet okuženi zrak in zamračeni svet. Svobode napije se duh ti spet tod, ki sili v okove tam spodi ga rod! Tu duša ti čuti bližino nebes, zroč v dalji pod sabo pozemeljski ples! PV 1895, št. 6 Pesem hribolazcev Anton Medved Tam vabi nas cvetičen holm, tam gora s strmim bregom; nad srebrom jezernih zrkal pa dviga se mogočni kralj Triglav, ovenčan s snegom. Ne straši nas težavna pot, vse krepka volja zmore. Kako je lep slovenski svet, od zgoraj pojdimo ga zret, o pojdimo na gore! PV 1898, št. 6 Planinam Vladimir Topolovec 8 V temni noči, ko nemir prošinja dušo strto, žalostno, blodečo, misel vhaja mi tja gori k vam, planine! Tja v višine me stremljenje žene k vam, planine! PV 1924, št. 10-11 8 Topolovec se je leta 1924. smrtno ponesrečil v Triglavski steni. Tu obravnavano snov zaključujem s pozi-vom Frana Šolarja (PV 1924, št. 12): Bratje, na gore, na skalne vrhove! Kliče in vabi planinski nas čar v lihe gozdove, zelene planine ... Pridite, vabi nas Triglav, naš car. Posebno koprnenje po gorah n a v d a j a. č 1 o v e k a, ki je v njih območju rojen, pa ga je življenjski poklic ločil od planin, dalje onega, ki živi v tujini, človek se v svoji nemirni duši, ki ne najde v svetu prave sreče, vrača v planine in v domače kraje. To misel je izreklo več pesnikov, posebno Simon Gregorčič v svoji znameniti pesmi Nazaj v planinski raj* Pod trto bivam zdaj v deželi rajskomili, srce pa gor mi sili nazaj v planinski raj! Zakaj nazaj? Nazaj v planinski raj! Tu zelen dol in breg, tu cvetje že budi se, tu ptičji spev glasi se, gore še krije sneg. Zakaj nazaj? Nazaj v planinski raj! Glej ta dolinski svet, te zlate vinske griče, te nič, te nič ne miče njih južni sad in cvet? Zakaj nazaj? , Nazaj v planinski raj! In to ti nič ni mar, da dragi srčnovdani ti kličejo: »Ostani, nikar odtod, nikar!« Zakaj nazaj? Ne prašajte, zakaj! O, zlatih dni spomin me vleče na planine, po njih srce mi gine, saj jaz planin sem sin! Tedaj nazaj, nazaj v planinski raj! Podobno se izraža Ksaver Meško v enako nazvani pesmi, ki nalikuje Gregorčičevi tudi po besedilu in slogu. Ob predstavi vračanja »nazaj v planinski raj« poje v sklepni kitici: A to ni sen le zel! Bes v ljubljene planine, tja v tihi mir očine spe pevec onemel. Sprejmi nazaj sinu, planinski raj! LZ 1907, 66 Na planine* Josip Pagliaruzzi Gori, gori na planine misel vsaka mi leti, gori mi iz te doline duša moja hrepeni. Gori, kjer presrečna leta, mlada leta tekla so, tam se sreča mi obeta, tja nemirne misli vrč. Le imejte krasne svoje vi ravnine in vrte, dajte mi planine moje, dajte moje mi gore! DZ 1878, 289 Planinska J. Sovran (dr. Janez Ev. Krek) Iz daljine, iz tujine na skaline, na planine duh mi speje; na čerovje, tja v domovje, kjer mahovje in skalovje srečo veje. DS 1892, 221 Pesem na tujem Odlomek J. Gomilšak Le enkrat še, le enkrat še bi stopil rad na gore, ki žarno se spreminjajo v bleščobi zlate zore. Le enkrat še pogledal rad bi iznad gor v dolino, ki zvati jo pred svetom vsem smem drago domovino. SO 1866, st. 1 Goram S. Trpin Ločil sem od vas se, gore, ki ste meni bile raj, šel od vas med svet šumeči, mnogoteri videl kraj. Pač drugače je po svetu, kot sanjalo je srce — gore moje, sinje gore, k vam sedaj hite želje. Gorski svet me k sebi vabi, a nazaj ne smem v la svet: Vem, da bi srce umrlo, ko z gora bi moral spet! DS 1889, 63 Naj višja stopnja hrepenenja po gorah. V dolincu — planincu, ki ga je gorska bitnost povsem osvojila, se koprnenje po planinah razvije v neustavljivo željo, da bi stalno živel in spal večni sen v planinskem območju. Odmev te privlačnosti gora v naši duši se prikazuje tudi v pesmih. Pod velikim tukaj Bogom breztelesen bit’ želim ... Vodnik v »Vršacu« Na Vršiču Na planini E. Gangl Stan postavil tod bi zase, srečen živel vrh planin, kjer se čreda mirno pase, kjer prepeva gorski sin. Ž njim bi družil glase svoje, v dol pogled bi plaval moj, v gorah bi življenje moje tek pričelo novi svoj. Prenovljeno, pomlajeno, teklo bi število dni, dokler s smrtjo poročeno vekomaj se pomladi. Iz zbirke »Na Gorenjskem« Franjo Cimperman pravi v že znani pesmi: Oj prijazne ve višine, potlej naj ne pridem z vas! Na planine, na planine, dokler je še čas! Moj grob Jože Cvelbar Oh, mene, bratje, pokopljite v srce živo, v Gorjance gor! Oj, to ne bo več grobek ozki, to bode cel kraljevski dvor. Pisec Prošnja goram V železnem teku čas mineva; nekoč poslednjič sončni soj uživa človek, zemska reva, noben ne reši ga napoj. Planine, gore vekovile, ki vas sem ljubil tak zvesto: Stražarji večni mi bodite, da manj samotno ■— v grobu bo! Pesmi o poslavljanju od planin Svojo povezanost z gorami občutimo najbolj, kadar se poslavljamo od njih, bodisi da nas poklic zove iz gorske krajine, bodisi da smo dovršili planinsko turo in se vračamo z jasnih višav v skrbi in težav polno nižavje. Topli planinski spomini polnijo naše srce, a vendar nam je obenem hudo, posebno, če za-blisne v nas misel: Gore so večne, vabile bodo zanamce, mi pa bomo nekoč zadnjič na gorah... Poglejmo, kako se poslavljajo pesniki! Oj, z Bogom, ti planinski svet! Gregorčič Planine sončne, ve moj raj, jaz tudi ločim se sedaj; a Bog le ve, kaj tu pustim, in Bog le ve, kaj zdaj trpim! Tu rod je moj, tu moj je kraj, tu živel rad bi vekomaj: Ni kraja mi krasnejšega, ni ljudstva mi milejšega. In zdaj, planine, ve moj raj, od vas tja v tuji moram kraj; kako mi pa je to težko, le On tam gori ve samo! Oj, z Bogom, domovinski svet, oj, z Bogom, ti planinski cvet! Nebeški čuvaj te vladar, ne zabim te nikdar, nikdar! Lespo se poslavlja od planin Finžgar. V daljši pesnitvi »Z Bogom, planine!« slika v VIII. delih svoja in svoje družine doživetja. Iz uvoda Planine visoke, spomine globoke ve v duši budite otožni. Oh, lepi spomini so tisti, kot vaši potoki mi čisti, spomini veseli, pobožni, spomini na prošla so leta, na dneve mladostnega cveta, oj, lepi ste in ste vabljivi! Od vas se srce mi še enkrat oživi, še enkrat mi pesem iz prsi prikipi saj niso več dnevi ti majčkeni hipi da vzamem slovo od planin, usode preganjeni sin. PV 1897 in 98, št. 10 in 4 Slovo! E. Gangl Bog z vami bodi, lepe ve gore, dolžnost me kliče, da ostavim vas, in ob slovesu točil bi solze, tako sem vas v teh dneh zaljubil jaz! Iz zbirke »Na Gorenjskem* Slovo! Gr. Krek Pozdravljam slednjič, sinje vas gore, z iskrenim glasom: domačija! Iz ptujega hitele mi želje le k tebi bodo zmir, samija. BIN 1858, 325 Zadnji spev Mira Zadnjič naj oko mi splava — preden ločim se od tod — l jeka j k goram, lepim goram, kot nekoč, v mladosti god ... DS 1902, 369 Slej ko prej čutimo v sebi klic, a se mu zaradi vojnih razmer ne moremo odzvati: »Na planine, na planine vedno žene me srce, gledal z jasne visočine kras slovenske bi zemlje.« Toda vojna vihra, ki nas je ločila od gora, bo potihnila in nekega jutra bomo veselo zapeli z J. Resmanom: V hribih se dela dan,' v hribih žari, bratje, le ven na plan, na vrh planin! I Klub drvarjev je imel dvanajst članov, trinajsti pa je bil Servacij Ostriga, višji oficial. Lepa leta so bila nekoč, tako lepa, da je človek lahko bil prevzeten in pregrešen. Zato je klub drvarjev, klub trinajstorice, drvaril -— hočem reči, kegljal — ob petkih, torej ob dnevu, ki po sodbi starih modrijanov ni primeren za zabavo in ljubezen. Potem je prišla vojna in z njo hudi časi. Toda še nikoli ni Bog nalil v eno samo kupo toliko gorja, da se ga ne bi nekaj razlilo postrani, in še nikoli ni ljudem na zemlji odmeril toliko dobrote, da je za nekatere ne bi zmanjkalo. Tako je bilo že v miru in je bilo tako tudi v vojni, v najhujši nadlogi vseh časov, ki je prišla nad ljudi, mnogim v pogubo in žalost, enim pa — kaj bi rekli? V veselje jim ni bila, res ne. Toda šla je mimo njih kakor slepa in jih ni oplazila. Samo razuzdano sc jim je nasmehnila, jih pobožala s svojimi nečednimi rokami, potem je tekla mirno dalje. Tako torej se je zgodilo, da je klub drvarjev tudi v vojnem času ostal zvest svoji navadi in je kegljal ob petkih zvečer, kegljal poleti in kegljal pozimi. Zavoljo slabega znamenja — zavoljo trinajstorice — pa je tablo izpremenil, tablo na steni kegljišča: na njej je bilo poslej samo dvanajst članov zapisanih zapovrstjo in po številki. Trinajsti, čisto spodaj in brez številke, pa je bil Servacij Ostriga, višji oficial. Reč je pač taka, da v lepih mirnih časih spodoben človek ni v napoto in sramoto. Lahko je celo družbi koristen, sodeluje pri prireditvah in hodi na volitve. Tak mož je bil tudi Servacij Ostriga, višji oficial. Imel je svojo plačo in skromno družino in njima primeren kredit v trgovini in svoj stolec pri stalnem omizju, svoje navdušenje na prireditvah in svoj glas pri volitvah. Bil je, kakor pravimo, mož na mestu. Ker je zavoljo tega bil tudi vzor reda in natančnosti, je prihajal vsak petek ob uri na kegljišče. Red je bil potreben, če le kje. Kajti kegljišče je bilo na novo urejeno, stiska za ure pa taka, da je klub drvarjev komaj prišel na vrsto v petek, na nesrečni in za zabavo prevzetni dan, ki ga drugi niso marali izbrati za kegljanje. Klub drvarjev pa je že takrat bil vzvišen nad vsakdanjostmi, kajti bil je že tista leta zelo ugleden ljubljanski klub, ki je štel samo trinajst članov. Dvanajstero je bilo premožnih in resnično veljavnih gospodov, trinajsti pa je bil Servacij Ostriga, višji oficial. Da bi ga zlodi, porečete vsi, ki ste začeli brati to zgodbo. Ampak je prenekaj-krati tako sodil o samem sebi tudi Servacij Ostriga, višji oficial. Kajti kaj ga je prav za prav zapeljalo v klub drvarjev, počemu se štuli, kamor ne spada? Pa se mu je vselej posvetilo spoznanje: v življenju ne odloča samo volja ali slabost, marveč odločajo znanja in okoliščine. In te so hotele, da je bil višji oficial Servacij Ostriga nekaterim gospodom iz kluba tovariš izza šolskih klopi, drugim iz vojaške kancelije, vsem skupaj pa zgledno postrežljiv in skromen uslužnik, kadar so takole mimogrede potrebovali njegovih vrlin in sposobnosti. Mojster prekrasne pisave, nedosežnega uradnega sloga in čistega navdušenja za vse lepo in koristno — tak mož je bil Servacij Ostriga, višji oficial. A kaj in komu, vas prosim, koristijo take vrline v vojni? Vojna pa se je vlekla kakor j ara kača in o gospodih iz kluba dr- vanjev bi se skorajda lahko reklo, da so se je navadili, kakor se navadiš zakonskega stanu, v katerem živiš sicer nekoliko utesnjeno, toda sito in zadovoljno. In tako je naneslo, da se je bolj in bolj kazal duševni in tudi vnanji razloček med gospodi v klubu in njegovim trinajstim članom. Značajni Servacij Ostriga pa nikakor ni maral postati nezvest in je še v četrtem vojnem letu vsak petek iprihajal kegljat. Potem je kdaj pa kdaj izostal — govorilo se je, da ga zalezuje nesreča, da ima pičlo .plačo, da ne živi v izobilju in da niti ne kupuje na črni borzi in da ima neprijetnosti z odraslimi otroki. Kadar je po daljšem izostanku spet prišel na kegljišče, je bil vsekakor posrečena tarča nekaterim dovtipnim klubskim tovarišem. »Ti si pa večerjo že pospravil, kaj?« — ga je nekoč podražil predsednik Ognjeslav Boben, ko se je Servacij Ostriga zakasnil za pol ure. »Lahko meni!« je pohlevno odvrnil Servacij Ostriga. »In hudo vam, ki boste šele po kegljanju utolažili lakoto!« »Ho!« je vzkliknil gospod Ognjeslav Boben, ko je težkal naj debelejšo kroglo in jo zapodil s sveto jezo. Potem je podrezal Ser-vacija Ostrigo: »Ampak ti bi lahko kdaj ves klub povabil na večerjo ... Mar ne obdeluješ zemlje? Mar ne kupuješ na črni borzi?... Imam idejo, prijatelji: lahko bi se shajali vsak teden na skupni večerji, enkrat pri tem, drugič pri drugem — tako ne bi bil nihče prikrajšan. Začeli bi, kakor sem rekel, pri prijatelju Ostrigi ... ali pa pri meni, hohoho!« Ta hohoho je bil nalezljiv. Gospodje kegljači niso rekli da ali ne, vsak je samo brž preračunal, kako bo obrnil, da pride poslednji na vrsto, nemara bo vojna takrat že pri kraju. Edini Servacij Ostriga, trinajsti član brez številke, je rekel mirno in brez nasmeška: — To se bo kajpak lahko zgodilo. II Svetla, še zgodnja je bila večerna ura, ko je stasiti gospod Felicijan, podpredsednik kluba drvarjev, pozvonil pred vilo gospoda Ognjeslava Bobna. Močno vzradošče-na in prijazna ga je sprejela gospodinja tega lepega, s starinskim razkošjem urejenega doma. Posadila je dragega gosta v fotelj, ponudila smotke in žganja, povpraševala po strateških dogodkih tega dne, potožila o težavah na živilskem trgu, povedala nekaj majcenih zanimivosti o skrivnih kupčijah in nazadnje razodela strašne posledice ločitve gospe Mire. Da, o gospe Miri se je pač lahko povedalo toliko, toliko. »Veste, saj mi je prijateljica, ampak« ... In vendar je tudi o gospe Miri zmanjkalo štrene in je gospa Bobnova hitela opravičevati svojega moža, ki se ta večer, ampak prav ta večer tako dolgo bog ve kje obira. Pa saj mora vsak čas priti! Tisti trenutek je pozvonilo, dolgo in zateglo. »Ah, saj sem vedela, je že tu!« je zma-goslavila gospa Bobnova in se je sama potrudila k vratom. Malce presenečena je odstopila. In obenem je morala prijazno na-kremžiti obraz, kajti novi došlec ni bil gospod soprog, marveč posebno vneti član kluba drvarjev, gospod Badivoj Postrežin, zelo spoštovan in zelo obilen meščan. Ne gre, da bi o sprejemih govorili na dolgo, ko je vendar poslej zvonilo kar po vrsti, dokler niso bili v salonu gospe Bob-nove zbrani vsi člani kluba drvarjev. Poslednji, kajpada, je prišel Servacij Ostriga, višji oficial. Le gospoda predsednika, hišnega gospodarja, ni in ni bilo od nikoder. »To je pa res že obupno!« je vsa zmagana vzdihnila gospa Bobnova. »Kaj pravite, da se mu ni kaj zgodilo? Vse je mogoče v današnjih časih!« »Kaj naj bi njega zadelo, njega!« se je zasmejal gospod Felicijan, »še kap pojde mimo njega, gospa Olga. Ampak, saj se ve: opravki, sami opravki! Nu, mi že potrpimo, gospa Olga«. Ognfeslav Boben, predsednik kluba drvarjev »Telefoniram (ponj! O, jaz neumnica, da se tega nisem prej domislila!« je vzkliknila gospa Olga in je tako lahkotno, da so se vsi čudili, pohitela k telefonu. Nehote je družba drvarjev prisluhnila. »Kako? Ga ni več tam, gospoda šefa? .. . Odšel je že pred pol ure? Pa je odšel sam? ... Kalko pravite? ... S kom? Z gospo Miro? .'.. Ali sem prav razumela? Ponovite še enkrat! .. . Tak, tako ! .. . Hvala!« Ni se dalo tajiti, gospa Olga je z jezo položila slušalko nazaj na telefon. Potem se je razburjena vrnila k omizju in je sporočila kakor razodetje: »Ga ni, prosim, enostavno ga ni! Gre iz pisarne in mora prenašati nadležno&ti gospe Mire, ki išče pri njem bog ve česa, nasvetov ali kaj! In ne ve, siromak, da ga doma čaka družba najljubših prijateljev, najljubših prijateljev! Toda, gospoda, ne dajte se motiti! Slutnjo imam, — ne, ni dvoma, da se bo kmalu otresel spremstva ... Saj vendar .. . Oprostite, vsa sem zbegana, takoj se vrnem ...« Gospodje drvarji so se spogledali in se namuznili. Segli so spet po smotkah in po žganjici, — bila je krepka, hiši vsa čast! V tem, ko je gospa Olga odhitela iz sobe, nemara poiskat gospodom kakih novih tolažil, je segel po poslednjem požirku in po poslednji smotki tudi trinajsti član kluba drvarjev, gospod Servacij Ostriga, višji oficial. Ko so se drugi že nekam kislo držali, je bil on edini neverjetno dobro razpoložen, tako že dolgo, dolgo ne. Gospe Olge bistra slutnja ni goljufala. Odprla so se vrata in v svoji običajni veličini se je prikazal tako težko od vseh pričakovani gospod Ognjeslav Boben. Široko je razprl oči, ki niso vedele, ali bi začele mežikati — kakor če bi pogledale v preobilno luč — ali bi se zaprle od groze, kakor če se človek znajde nad prepadom. Vseh dvanajstero tovarišev je bilo zbranih pred njim. Gnetli so se proti njemu, da mu stisnejo roko. Vsi so tu, on sam pa je prišel tokrat poslednji! Presenečen in zagrenjen je začutil, kaj se pravi biti trinajsti, tisti, v ikaterega se upro vse oči, tipljejo vanj do obisti in ga zbadajo z nesrečnimi očitki. »Lepe reči čujemo! ... Preveč opravkov in damska spremstva! ... Pokoro bo treba delati, stari lev!« Take in še drugačne puščice so frčale vanj in je tokrat seveda spet najbolje zadeval hudobni podpredsednik gospod Felicijan, ker je pač predobro poznal svojega ljubega pobratima. Edini, ki je stal molče ob strani in se samo smehljal, je bil Servacij Ostriga, višji oficial. Toda Ognjeslav Boben ne bi bil velik politik in zvit kupčevalec, če ne bi bil z eno potezo spravil zbadljive druščine v vrečo. »Kakšna sreča, kolikšna čast!« je vzkliknil in tlesnil z rokami, da je prešerno odjeknilo po salonu in dalje po sobanah. »In jaz, počasnež, se mudim izven doma! Sedimo, prijatelji!... In ti, Olga, le še kaj prinesi za korajžo!... Kje pa si, Olga?« Samo pokukala je skozi vrata, bila je videti slabo razpoložena. Bazgovor je počasi sahnil kakor voda med peskom. Popuščal je kakor nenama-zano kolo, ki mora šiloma navkreber. Zbadljivke so izgubljale ost, dovtipi sol. Nastopili so mučni premori. Polagoma se je v splošnem molku začul zdaj tu zdaj tam turoben zvok — v gospodih se je oglašala večerna lakota. Ognje-slav Boben je bil dovolj tenkoslušen, da je spoznal kritično stanje. Z vajeno spretnostjo je napeljal pogovor v tako strugo, da bi izvedel, kak prečastni nagib je pripravil ves klub drvarjev, da mu je prišel nocoj v goste. Drvarji so se spogledali zdaj med seboj, zdaj z gostiteljem. Gospod Felicijan je rekel: »Saj vendar... kaj nisi . ..?« »česa nisem? S čim bi me spet rad ošinil, prijatelj?« Gospod Felicijan je potegnil iz žepa pismo, velilko, svetlo pismo in ga ponudil Ognjeslavu Bobnu. Ne da bi utegnil iskati naočnike je gazda Ognjeslav bral, loveč sapo in prisebnost: Servacll Ostriga, vlš|i oficial Gospa Mira »Predragi klubski tovariš! Dragocena zavest tovariške vzajemnosti, tako krvavo potrebne v današnjih časih, mi nalaga častno in prijetno dolžnost, da te za jutri povabim na večerjo. Ker so ure kratko odmerjene, prosim zanesljivega prihoda brž po osemnajsti uri. Vesel svidenja s teboj, te pozdravljam — tvoj vdani Ognjeslav Boben.« Ognjeslav Boben je prebral drugič in tretjič in se je čudil, hudo čudil. Pred očmi mu je migotalo še devet, deset takih belih, svetlih pisem, ki so jih držali tovariši drvarji v razburjenih rokah. »Obžalujem, globoko obžalujem, toda lahko vam prisežem, da pisma nisem napisal jaz.« »Torej potegavščina?« se je razjezil gospod podpredsednik Felicijan. »Kdo si jo je dovolil?« »Da, ikdo si jo je dovolil?« je hrumelo vse križem. Ampak gospod Ognjeslav Boben ne bi bil diplomat in velik kupčevalec, če ne bi bil tudi takrat z enim samim mahom poba-sal svojega kluba v vrečo. »Niste prišli zaman, prijatelji. Namen je bil dober in vreden, da ga odkupim z vsem, kar premoreta dobrega moja shramba in klet!« »Nu, z vsem pač ne, skromni smo, dragi Ognjeslav. Vsaj nekaj drobtinic Lazarju z bogataške mize!« je polaskal Felicijan in se pogladil po trebuhu, kakor da bi krotil turobne odmeve. »Samo trenutek!« se je oprostil gospod Ognjeslav in odhitel v kuhinjo. Trenutek je bil sicer precej dolg in vsega potrpljenja vreden, toda dušeslovno bi se dal natančneje analizirati in so tako bolj v grobih obrisih to čutili in spoznavali tudi gospodje drvarji: zdajle je v kuhinji nagla spoved, prvič zaradi gospe Mire in drugič zaradi gostov, neotesanih drvarjev, ki bi samega medveda odrli in požrli! Kaikor koli, minilo je dokaj trenutkov, nazadnje so pa bili drvarji postreženi kakor se spodobi. Jedli so in pili in bi bili še marsikatero zabavno uganili, ko ne bi bilo preklicane policijske ure. Prejšnje razočaranje je bilo poplaknjeno in ganjeno so se poslovili lepo po vrsti. Poslednji je šel gospod Servacij Ostriga, višji oficial. III »Ampak jaz ga iztaknem!« se je drugi dan rotil Ognjeslav Boben svojemu preljubemu prijatelju Felicijanu. »Iztaknem ga, pa če me stane še eno večerjo!« »Treba, treba!« je pritrjeval gospod Felicijan. »če se prav vzame — bil je škandal. Razvedelo se je po mestu in klub drvarjev si lahko da sinočnja povabila v zlat okvir. Potem pa še tisto razkritje po telefonu.« »Ojej, ojej, taik pusti me še ti v miru! Saj imam glavo že z doma polno, kakor čeber. Kamor se ganem, povsod samo: Mira pa Mira pa Mira!« »Ali ti je tudi bilo treba!« se je porogal prijatelj Felicijan. »Dovoli!« je vzrojil Ognjeslav Boben. »To je pa docela moja reč!« »Saj nisem nič rekel,« se je umikal prijatelj Felicijan, da je nato lahko vnovič izpadel: »čast, komur čast! In čudež, kar je čudež: gospa Mira se je torej ločila zaradi tebe, zaradi ničesar drugega ne, basta! Kdo naj pa to verjame? Tvoja gospa Olga — drugi nihče!« Ognjeslav Boben toliko da ni zaklel od togote. Toda, ker je bil gospod Felicijan ne samo grobijan, temveč tudi dober svetovalec, sta prešla v lagodnejši pogovor. Klepala sta načrt, kako bi iztaknila falota, ki jo je zaigral klubu drvarjev s povabilom na večerjo. »Jo že imam!« je uganil svojo prijatelj Felicijan. »Klin izbiješ s klinom. Za prihodnjo sredo povabiš vse tovariše še enkrat na večerjo. Da se tako popravi sramota, zapišeš v povabila.« »In potem?« »Nu, to se bo pa videlo. Torej za prihodnjo sredo. Ampak, da se mi spet ne zamotaš predolgo z gospo Miro!« Ognjeslav Boben je nekaj zarobantil, potem pa se je zasukal, kakor tedaj, kadar na kegljišču najsiloviteje požene kroglo v polno. IV V sredo zvečer so se v salonu gospoda Ognjeslava Bobna zbrali zadovoljni gostje drvarji. Samo enega ni bilo, Servacija Ostrige, višjega oficiala. »Ali še malo potrpimo?« je vprašal gostitelj naokrog. »Trinajsti je, rad prihaja poslednji.« »Prisežem, da ga ne bo, zato lahko začnemo,« je zmagovito rekel podpredsednik gospod Felicijan. »Ujel se je, lisjak. Dobil je povabilo, pa mu ni nasedel^ kakor smo mi zadnjič nasedli vabilom, ki jih je on napisal ....« Kaikor če dvigneš zapornico pri jezu, da zašumi voda sproščeno po strugi, tako je zahrumelo med zbrano družbo, ki je posedala za mizo. Večerja se je pričela — kaj pravimo, večerja! Pojedina je bila, prava pojedina, kakršna niti v zlatih mirnih letih ne bi bila v sramoto go-sposiki svatovščini. Gospa Olga je bila Ijudo-niila, ko je prišla pogledat, kako se suče služinčad okoli mize. Postrežba je morala biti spodobna, saj so se z velikega pladnja smehljali tečni kosi v poslastni omaki. »Zajček, kaj?« je cmokaje vprašal gospod Felicijan in zadovoljno pokimal. »Da, divji, prijatelj Felicijan. Ne verjameš?« se je na svojem sedežu bohotno vzpel gazda Ognjeslav Boben, »čaikaj, da ti dopovem: tako sem ga gonil po dvorišču, da je ves podivjal, nato sem ga počil . ..« Blestečemu dovtipu gostoljubnega gazde in predsednika se je družba zakrohotala z vajeno ubranostjo. Tedaj — tedaj pa so ise odprla vrata in v sobo je stopila gospa Mira. Le malo je manjkalo, pa bi bila omedlela. In le malo je manjkalo, pa bi bil ves klub drvarjev onemel od groze. Gospa Olga je pobegnila iz obednice, kakor bi jo gnale furije. Gosipod Ognjeslav Boben pa ne bi bil diplomat, če ne bi bil tudi tokrat ravnal naglo in odločno. Pristopil je h gospe Miri, jo pozdravil kakor se spodobi -— in že je bila zadeva pojasnjena. »Prekleti Servacdj Ostriga!« je gazda Boben zaklel pritajeno, vendar dovolj razločno, da ga je čul ves klub drvarjev. Zaklel je po pravici. Kajti resnično, gospod Servacij Ostriga, višji oficial, je bil takih misli, ko je prejel Bobnovo povabilo na večerjo, da si je rekel: »Lej, ne spodobi se, da bi sedel kot trinajsti za gostoljubno mizo, nesrečo bi prinesel, nejevoljo in jezo, pa še najboljši grižljaj bi nemara izbral, vse to pa gospodi ne bi bilo všeč.« Zato je vtaknil povabilo na večerjo v drugo kuverto in le-to poslal gospe Miri. Svoji k svojim, je rekel, ko je sklenil, da poslej ne bo več trinajsti član kluba drvarjev. Takšno je bilo pozno spoznanje Servacija Ostrige, višjega oficiala, in pri tem je ostalo. Kar pa se tiče nadaljnjih dogodkov, o tem bi pa morali načeti novo zgodbo. Ivan Albreht Umirajoči in izumrli običaji Z napredujočo civilizacijo, zlasti z naglim razvojem tehnike, ki povzroča v pokolenjih zadnjih desetletij stalno razgibanost in nemir, nekakšno hlastajočo živčnost, bi skoraj dejal, ginevajo in izumirajo tudi šege in običaji, ki so bili nekoč bistven del našega samoraslega življenja, pozneje pa jih novi rodovi niso več razumeli, začeli so jih opuščati, dokler končno niso prišli v pozabo. Takih izumrlih ali vsaj umirajočih običajev bo po raznih predelih Slovenije bržkone več, tu naj omenim in kratko očrtam samo tri z Notranjskega, ki so mi posebno živo ostali v spominu izza časa, ko sem doma v Hotedršici preživljal »blažena leta nedolžnih otrok«. Takrat, pred pol stoletjem, je bila naša vas še »Bogu za hrbtom« in se je' le redkokdaj zmotil k nam kak tujec. Promet s svetom je segal redno do Idrije, Vipave, do Logatca in Vrhnike, drugače pa smo živeli sami zase kakor jazbeci v jazbinah. Razen tednikov so nam prinašali novice berači in potovke pa tesači in drvarji, ki so se vsako jesen razkropili po svetu in se na spomlad spet vračali domov. Toliko več pa je živelo na vasi starih originalov, živih vezi med preteklostjo in sedanjostjo oziroma tedanjostjo, ki so malovernemu mlademu rodu sporočali in ohranjali utrjene šege prejšnjih pokolenj. Vsako važnejše kmečko delo in slehrni pomembnejši življenjski korak so spremljali številni običaji. Mnogi med njimi so bili tako rekoč obrednega značaja po svoji zakoreninjenosti in se je starim zdelo, da delo ni v redu opravljeno, ako so mladi opustili za ta čas določeni običaj. Med temi so bili, vsaj kakor žive v mojem spominu, najbolj značilni trije. Valjanje Med najbolj živahna in vesela kmečka dela štejem košnjo, ki so se je zlasti mladi vzlic napornosti tega dela tudi najbolj veselili. Kmečko delo je imelo pred uvedbo strojev še mnogo bolj svojski nadih nego dandanes. — Človek je bil na milost in nemilost izročen muhavosti prirodnih sil in je moral biti venomer v pretkano-lokavem boju ž njimi, da ga niso spodmaknile. Zato se človek tistih dni tudi ni mogel ozirati na noben delovni urnik, ampak je moral ravnati tako, da je bilo delo čim hitreje in bolje opravljeno. Košnjo so začenjali med tretjo in četrto uro zjutraj. Kdor se je primajal šele ob petih, je veljal za zanikrnega zaspaneta. Za prvo tolažbo so dobili kosci kruha in žganja, potem pa kose na ramo in s pesmijo na delo! Vse senožeti so oživele. To je bilo vriskanja in petja, da je odmev odgovarjal odmevu, vmes pa vesela tolažba: »Fant, le mahni, danes boš valjal kakor še nikoli!« In fantje so kosili, kakor da jim gre za glavo. Ni bilo lahko, kajti naš svet je skalovit. Naj je senožet še tako skrbno otrebljena, kosa le še najde kamen. Kjer je bilo količkaj več koscev, je moral zato po eden venomer klepati in je pelo od rane zore do noči: penk, penk, penk, penk. Za kosci so prihajale grabljice. Prve so ob jutranjem zvonenju1 prinesle kosilo2. Dekleta v ošpetljih (rokavcih) in z bujno rožastimi rutami na glavi so bila kakor živo cvetje. Za vsak jerbas so šle po tri grabljice, da so grede lahko menjavale tovor. Spotoma so veselo prepevale, a kosci so jim odgovarjali z vriskanjem. V nedrjih ali pa na levi strani za pasom so nosila dekleta nageljne z roženkravtom. Za mizo je bil koscem kar narobe obrnjen jerbas dovolj. Kjer jih je bilo le veliko, so se razdelili v dve ali več skupin, posedli in na pol polegli so okrog jerbasa ter čvrsto zajemali iz skupne sklede. Ko je bila prva jed pospravljena, je grabljica obrisala skledo z leskovim listjem in stresla drugo jed vanjo. Po kosilu so kosci malo pokramljali in si oddahnili, a dekleta so se že med jedjo lotile dela. Vse dopoldne so potem kapljale na senožet starejše grabljice, žene in matere, marsikatera s celim vencem otrok. Te so prinesle tudi malico, kruh in vino, kar so ljudje po-užili kar tako bolj mimogrede in brez posebno dolgega odmora. Dopoldne je odšel roj deklet po južino. S senožeti so odhajale tiho, skoraj bi rekel bolj kradoma, nazaj grede pa so s težkimi jerbasi na glavah pripele, da je bilo veselje. Po ska-lovitih, razdrapanih in^ klančastih potih je zahtevala ta nošnja že dokajšnjo stopnjo spretnosti. Ko so kosci zaslišali prihajati dekleta, so vriskaje jeli odlagati kose in jih pred pripeko spravljati v grmovje. Potlej so se zbrali na določenem prostoru v senci. Ta prostor je bil stalen ne samo za cela leta, ampak celo za cele rodove. Na tej senožeti so južinali pod »Veliko smreko«, na drugi pod »Debelim hrastom« in podobno. 1 Ob sedmih zjutraj 2 Kosilo pravimo pri nas zajtrku Južina je bila obilna, po tri, štiri in tudi pet »riht«, kakor so rekali posameznim jedem. K južini je dobil sleherni kosec, fant kakor tudi sivolasa grča, šopek z nageljnom in rožen-kravtom, marsikje so bile še močno dehteče bele mrvice vmes, pa cigarete, smotke, tobak za pipo ali klobaso za čikanje. Za cvetje so skrbela dekleta, za tobak gospodinja. Bolj ko se je odrezala, rajši so ljudje tudi za druga dela prihajali na tako kmetijo v dnino. Še zdaj se spominjam, kako sem včasih kot šo-larček za mater oprezoval po bajtah, kakšni vrsti tobakarskega užitka je vdan kdo izmed njih, ki bodo prišli k nam kosit. Ko so grabljice razdelile jed, kajo in cvetje, so odšle na delo, kosci pa so polegli v senco. Opoldne je bil namreč za moške v navadi najmanj dveurni odmor. Starejši so polegli in kramljaje navadno hitro zadremali, za mlajše pa se je zdaj pravo veselje šele začelo, saj so pa tudi čakali nanj kdo ve koliko tednov in mesecev! Grabljice to vedo, zato so kljub delu, smehu in živahnim pomenkom sila oprezne. Starejše menda uživajo v spominih na lastno mladost in kaj rade z novicami in razburljivimi zgodbami begajo dekleta, da za nekoliko trenutkov pozabljajo na »pretečo nevarnost«. Tedaj se nenadoma zgane za tem, za onim, za tretjim grmom. Prežeči fant se potuhne, se plazi po trebuhu in se previdno skriva za košatim drevesom, da v ugodnem trenutku plane med .grabljice in. si ugrabi »kraljico svojega srca« ali v skrajnem primeru tudi kako drugo, za silo magari celo priletno namestnico, ter jo med vikom in cvikom odvleče valjat. Ostale grabljice se medtem raz-beže in razprše, vrišče in se hihitajo, toda kamor katera hiti, plane naravnost v zasedo. Za vsakim grmom preži par krepkih fantovskih rok, ki znajo zanesljivo prijeti. Ko je lov končan, pa z dekleti navkreber! Višji ko je klanec, dalj časa traja veselje. Ko privleče kosec otepajoče in braneče se dekle na vrh brežine, od koder hoče valjati, jo tesno objame in spretno položi na tla, da leži pod njim, na kar ga mora seveda objeti tudi grab-ljica in se kar najbolj tesno prižeti k njemu, ako naj valjanje mine brez neljubih bunk ali celo krvavih spominov v obliki ščemečih prask. Taka nezgoda ne pomeni samo bolečin, ampak velja tudi za sramotno. Kosec pride pri dekletih na glas, da ni noben pravi fant, ampak čisto navaden parenjkelj (poleno). Ker si te neljube časti pač ni želel nikoli noben fant, so bile celo neznatne praske ali odrgnine pri valjanju primeroma prav redke. Moška mladež se je tudi zgodaj jela uriti v tej spretnosti, čisto kakor današnji športniki v svojih športnih panogah. Že pastirji smo se učili valjanja, najprej posamič, potlej v dveh, a po Martinovi nedelji, ko smo začeli »križem pasti«3, smo se že toliko ojunačili, da smo lovili in prosili pastirice, naj se žrtvujejo za naš napredek. Seveda smo valjali bolj po položnem, pa vendar skraja ni šlo brez bunk, ki so bile pogosto tako temeljite, da so ubogim pastiricam celo izvabljale solze iz oči. Kakopak, vsak začetek je težak. Tega se je mladež zavedala in je junaško prenašala vse začetniške nevšečnosti, dokler ni v valjanju dosegla dovolj izurjenosti. Tako so bili seveda že tudi najmlajši kosci v spretnosti valjanja dobro izurjeni in podkovani. Kakor hitro je torej bila živa kopica srečno na tleh, se je začela kotaliti navzdol po brežini. To je spravilo celo stare možakarje na noge, da so kot gledalci s klici in opazkami vzpodbujali kosce k hitrosti. Šlo je res kot blisk navzdol, grabljica niti cviliti ni utegnila, kosec pa je moral spretno krmariti s komolci, da se je izogibal iz ruše štrlečemu robovju. Več parov ko se je zaporedoma kotalilo v dolino, več je bilo veselja. Na cilju, v dolini ali na zložni ravnici sta se kosec in grabljica razklenila, oba seveda vrtoglava in bolj ali manj upehana. Kadar je bil fant prav izbral, sta lepo skupaj spet postavila kosti svojega rojstva pokonci. Drug drugemu sta pomagala poravnati obleko in sta skupno odšla v senco, kjer so prej južinali. Ako je hotelo dekle fantu izkazati posebno naklonjenost, je celo vzelo šopek izza nedrij ali pasu ter mu ga pripelo za klobuk. Tudi potem med delom je skušalo koscu vedno biti v pomoč. Prinašalo mu je vode, nosilo koso klepat in je pazilo, da je v prvi vrsti mešalo njegove redovnice. Ko so zvečer odhajali domov, je najrajši pelo pesmi, ki jih je želel on, neredko pa se je tudi zgodilo, da je bil tak par brž po novem letu na oklicih in nato kmalu pred oltarjem zvezan. V nasprotnem primeru je grabljica hitro skočila kvišku in odbrzela kakor srna, da je fant vse popoldne ni več videl od blizu. Pri delu se mu je umikala in zvečer je pazila, da nikakor ni šla sama domov, ampak z gručo fantov in deklet, le vsiljivca ni smelo biti vmes. Običaj, ki je bil še v začetku tega stoletja pri nas tako živ, da si človek prave košnje skoraj ni mogel misliti brez njega, je potem kmalu izginil. Značilno za naše razmere je dejstvo, da je ta nepotvorjeni izraz človeške vitalnosti na večer svojega življenja, vsaj v našem kraju, dobil celo strankarski nadih. Po »liberalnih« kmetijah se je še nekaj časa ohra- 3 Medtem ko pase čez leto vsak pastir svojo čredo le na pašniških parcelah svojega gosjtodarja, so jeli jeseni, ko so bili pridelki v glavnem pospravljeni, pasti križem, to se pravi brez ozira na to, čigav je dotični svet. Večinoma pa je ta navada veljala le za bližnje sosede in mejaše. nil, po »klerikalnih« so jeli v njem slutiti po-hujšljive kali. Vojna 1. 1914—18 je zadala šegi smrtni sunek, a kolikor ne vojna sama, pa še njej sledeča okupacija Logaške kotline 1918-20 po Italijanih, zdaj ne iz političnih ali verskih, temveč v prvi vrsti iz gospodarskih razlogov. Medtem ko je bilo prej kljub izseljevanju delovnih sil na pretek, jih je poslej primanjkovalo. Prej senožeti niso označevali po ploskovni meri, kakor n. pr. gozdove, ampak po tem, za koliko koscev je katera, to se pravi, koliko ljudi lahko pokosi senožet v enem dnevu. Tako so prej tudi dejansko najemali ljudi. Vse to se je v letih 1914—20 temeljito spremenilo. Kjer je prej vriskalo po 14, 20, 30 ali celo 40 koscev, so se zdaj pehali po trije, štirje. In marsikje je gospodinja vrhu tega še žalovala za možem, ki počiva Bog ve kje na tujem. Kdo bi spričo tega še utegnil misliti na nekdaj tako priljubljeno valjanje! Škarje Med značilnosti kmečkih del je treba vsekakor šteti vedrino, s kakršno so jih ljudje opravljali. Kar je bilo del na prostem, jih je pogosto spremljala pesem, najmanj pa kopica dovtipov in večkrat prav osoljenih šal. Tudi v zaprtih prostorih ni bilo mrkosti. Novice, šale in magari uganke so švigale križem in ljudi odvračale od mrkih misli ter jim pomagale premagovati utrujenost. Stare grče so bile redkobesedne, toda ne toliko zaradi morebitne zagrenjenosti, marveč zavoljo svojega dostojanstva in preudarnosti. Pri vsem tem pa so imeli gospodarji za delo najrajši zgovorne in vesele ljudi. Smeh in razigranost sta veljala kot znaka dobrega delavca, medtem ko človek, ki »se sam sebi smili« in stoka in tarna, ni bil priljubljen. Za košnjo in žetvijo je bila najpomembnejša mlatev. Iz vseh skednjev se je oglašal veseli pikapok, tista tako značilna zgodnjejesen-ska ali, če hočete, poznopoletna pesem naših vasi. Mlatili so v parih. Po manjših skednjih sta samevala po dva mlatiča, tu in tam so cincali po trije, kar je v splošni harmoniji veljalo bolj za zmoto. Ob treh mlatičih je imel poslušalec zmeraj občutek, kakor da sliši hojo kruljavega človeka. Po trdnih kmetijah so mlatili v skednju štirje mlatiči, po dva moška in dve ženski, marsikdaj pa tudi sami moški, in taki kvarteti so prešli celo v pesem. Na posebno velikih kmetijah je mlatilo v skednju celo po osem mlatičev, a taka kmetija je že imela veleposestniški značaj in je bila le redkokdaj v kmečkih rokah. Kakor je imela košnja poleg spredaj opisanega valjanja polno spremnih šeg in običajev, tako jih je bila tudi mlatev bogata. Na kmetiji srednjevelikega obsega je mlatev trajala nekako štiri do šest tednov (seveda je to mišljeno za dobo pred uvedbo mlatilnic), ker je bilo vmes marsikdaj treba za kako delo tudi iz skednja priskočiti na pomoč. V splošnem so namreč bili mlatiči nedotakljivi, nekaka republika zase v območju celotne kmečke vladavine. Samo v res nujnih primerih, kadar je ploha grozila že skoraj suhi otavi, je kmet tudi mlatiče izvabil za nekaj ur iz skednja. Na splošno, kot rečeno, pa je bila mlatev visoko cenjeno delo, kar se je odražalo tudi v hrani in dnini ter končno v raznih običajih. Med temi je bil najbolj veder in zanimiv običaj prinašanja in vračanja Škarij. Mlatili so v istem vrstnem redu, v kakršnem so prej želi. Začeli so z ječmenom, kar je bilo v vsej mlatvi najbolj zoprno. Ječmenove rese so vražje ostre, se zarežejo tudi v močno utrjeno kožo in povzročajo prav skelečo bolečino, rado pa se začne za njimi tudi gnojiti. Kjer niso žita dovolj čistili in je bilo v snopju kaj prida osata, se je v skednju kadilo kakor v ognjeniškem žrelu. Ta čas so bili mlatiči bolj na kratko nasajeni in so komaj čakali večera in vode, da so lahko sprali razjedajoči prah s sebe. Oddahnili so si šele, ko je bila na vrsti pšenica. To žito je bilo pri nas najbolj v časteh. Že ob setvi so pšenici določali najboljše njive, pa tudi na čistost semenja so polagali veliko važnost. Pri pšenici namreč ni skoraj nič odpadlo. Žito za ljudi, slama za streho, glota (zrnje raznega plevela) in slabše zrnje za perutnino, pleve z rezanci in slamo, kar je je odpadlo pri škopanju, pa za krmo živini, tako da je bil celotni pridelek prav temeljito in do kraja izkoriščen. Nemara so bili vprav zaradi tega najvidnejši običaji vezani na čas, ko so po skednjih mlatili pšenico. Kdor je hotel srečno prinesti škarje, je moral biti precej pretkan. Treba je bilo natanko in prav do podrobnosti poznati razmere na kmetiji, kamor so bile škarje namenjene. Prinesti in nastaviti jih je namreč bilo treba skrivaj. Gorje, ko bi bili mlatiči prinašalca opazili in zalotili! Padalo bi bilo po njem, da bi se bil celo snopju zasmilil, sicer vse v šali in dobri volji, toda bunka je bunka, pa je bodi deležen med roganjem ali pa v plohi razjarjenih kletvic! Zato je bilo treba vse izpaziti in zoprezovati, preden je kdo nesel škarje: kdaj začno mlatiti, kdaj nasajajo, kdaj nosijo snopje iz kozolca v skedenj in polno takih podrobnih okolnosti, res čisto po detektivsko. Malenkostna napaka je utegnila povzročiti veliko polomijo. Ko so tako v skednju, kjer so se odločili, da pošljejb kam škarje, do podrobnosti pre-rešethli vse razmere v skednju, ki so ga vzeli na muho, so se takoj lotili dela. K Škarjam je poleg pijače in štrukljev spadalo: škarje, obroč in pagon4, vse seveda leseno, pa šopek cvetja in pismo. Pismo je bilo važno, pogostokrat pisano v verzih, vsebinsko pa često polno duhovitih domislic in prav ščegetajoče šaljivih bodic. Bolj ko je bilo pismo imenitno sestavljeno, bolj so se mlatiči odrezali, ko so prinesli škarje vrnit. Pred leti sem imel precejšnjo zbirko takih izvirnih mlatiških pisem, vendar so mi bila že med prejšnjo vojno uničena. Pismo se je začelo z vljudnimi, a primerno zafrkljivimi pozdravi. Iz teh so obdarovani lahko uganili, kdo jim jo je prav za prav zaigral in poslal škarje. Nobeno tako pismo namreč ni bilo podpisano z imeni ali oznako kmetije, od koder je izviralo, temveč je bilo vse to zavito v tajinstveno dvoumje, skoraj kakor reki in napovedi nekdanjih tempeljskih preročišč. Za tem je sledil opis Škarij z ozirom na njih pomen in namen, da »ne bo skopa kosmata in ne bo v njej osata« , ter cele litanije očitkov, ki so cikali na nemarno in površno delo. Enako sta bila opisana obroč in pagon, steklenica vina pa kot »laterna«, ki naj bi »v skednju svetila, da se gospodar in gospodinja ne bosta jezila«. Cvetje je bilo namenjeno za primer, da »bi se dva iz vašega skednja pretrdno zvezala -— pa da ne bosta 4 Leseno kladivo za nabijanje obročev na leseno posodo brez ljubih rožic ostala.« Pismo se je končalo z opravičilom, da pač pošiljajo malo, ker jim je letos pšenica slabo obrodila in še niti ne vedo, če jim bo seme vrnila. Vmes je bilo polno cikanja na kmečko bahavost. V skednju, kamor pošiljajo škarje, je menda pšenica debela kot grah in ne vedo, kam naj bi ž njo. Zato pošiljatelji pričakujejo obilnega vra.čila, ki jih bo potolažilo in odškodovalo za letošnjo slabo letino. V taka pisma so bile seveda vpletene tudi razne krajevne posebnosti, ljubezenske prigode, gospodarske zabavljice in cela vrsta sličnih ocvirkov. Ko so mlatiči opazili pred skednjem nastavljene škarje,, so planili venkaj, če ni morda neznani motovilež še kje v bližini. Seveda je bil ta trud brezuspešen. Nato se je začelo ogledovanje Škarij. Pijačo in štruklje je bilo namreč treba vrniti v najmanj dvojni meri, kjer so pa res kaj »dali nase«, so vračilo potrojili ali celo početvorili. To je mlatičem in kmetu prineslo toliko ugleda, da so vso jesen in zimo tja globoko v predpust radi omenjali bogate škarje iz tega in tega skednja. Po ogledu Škarij je prišlo pismo na vrsto. Prebrali so ga na glas in ga sproti pojasnjevali s primernimi opazkami. Bolj ko je bilo ujedljivo, večji je bil uspeh. Nato so jeli ugotavljati izvor Škarij, kar jim ni povzročalo posebnih preglavic. Končno so sedli, temeljito pospravili škarje ter so se spet lotili dela. Opoldne po južini, še bolj podrobno pa zvečer po večerji so prišli na vrsto načrti za vračilo Škarij. Mlatiči sami so zbrali za vino, z gospodinjo so se domenili, da jim je napekla potrebno število štrukljev, kdor koli* pa je bil bolj spreten pri hiši, je napravil bolj ali manj posrečene lesene škarje in drugo orodje, kar ga je bilo treba. Pri manjših Škarjah sta obroč in pagon bila večkrat omenjena tudi le v pismu, nikoli pa ni smelo manjkati cvetja, za kar so skrbela dekleta. Končno so sestavili pismo, ki je bilo največkrat sad skupnega napora celotnega skednja. Ko je bilo vse pripravljeno, so dopoldne po malici ali opoldne po južini nesli škarje vrnit. Pobratimski mlatiči so jih ljubeznivo sprejeli, hvalili vino in občudovali štruklje, na kar so prebrali pismo, s smehom in priznanjem sprejemali vščenljivosti in izražali priznanje, kako je vse prav zadeto in dobro povedano. Nato so oboji mlatiči posedli po nasadu v skednju in se lotili vina. Naloga tistih, ki so škarje vračali, je bila sedaj, rpobratimske mlatiče z vinom in zgovorno besedo kar najbolj omamiti. Medtem so jim neopaženo zasukali gože in so se nato prijazno in prijateljsko poslovili. Kakor so spet prestopili prag v domači skedenj, so se jeli seveda smejati, da jih je kar vilo. Skrbno so vlekli na ušesa, kdaj se bo oglasil pi-kapok iz onega skednja. Komaj so začeli in preden so se ujeli, se je že začelo čotanje5. Cepci so frčali s cepišč kakor oživeli kiji. Bum! jo je dobil zdaj ta po butici, zdaj drugi po nosu, tretji je morda celo sam sebe lopnil po čelu, da so jeli med smehom preklinjati, kako morejo biti tako zagamano slepi, da ni nihče opazil, kdaj so jim škarjarji zasukali gože. Kljub temu, da so po kmetih za porednosti navadno zelo občutljivi in tudi nemalo maščevalni, te trde in skoraj okrutne šale ni smel nihče zameriti, ampak je moral mirno sprejeti bunko z vsem posmehom, ki ga je bil zaradi nje deležen. »Viš, kaj tako mežiš, kadar piješ!« je moral z vseh strani poslušati z buško na čelu okrašeni mlatič. »Ko bi pri pijači tako široko odprl oči kakor usta, bi te cepec ne bil potrkal.« Še več so jih preslišala dekleta, kakor češ: »Nak, veš kaj, toliko je pa že še zmeraj fantov, da bi se tudi zate našel kateri in se ti ne bi bilo treba pehati za cepcem!« Škarje so v času pšenične mlatve dajale vasi značilen in svojski nadih. Posebno podjetni mlatiči so nastavili kar po dvoje, troje Škarij v različne skednje, da so jim potlej od povsod nosili vračat in je bilo včasih v kakem skednju kakor na najbolj veseli gostiji. 5 šepanje, tu — zmeden ritem Primerilo se je tudi, da so tu in tam mlatiči dobljene škarje lepo pospravili in zamolčali. Sicer so bili taki primeri prav redki, prinesli pa so prizadetim mlatičem le nečeden sloves figarstva in potuhnjenosti. Tak glas se je človeka lahko držal vse življenje. Tu in tam so se razrasle škarje v resnično ljudsko slavje. Take škarje sem kot novopečeni študentek, okrog 12 let mi je bilo, doživel pred nekako štiridesetimi leti. Tedaj so bile k nam nastavljene posebno obilne škarje* a tudi naši mlatiči so se odrezali z vračilom. Ko so nesli vrnit, se je raztegnila iz skednja cela procesija. Poleg mlatičev so namreč uvrstili v ta pisani sprevod tudi fantiče, ki so slamo tlačili, in vse, ki so pomagali in pomagale retati in obravnavati, da je bilo parov »kakor za ohcet«. Spredaj je godec korenjaško raztezal harmoniko. Za njim je koracal pastir z visoko zvrhanim prtovskim košem cvetja na hrtu. Za tem smo po dva in dva korakali nosilci in nosilke škarjarskih znakov. Dva sta nosila nad meter dolge škarje, štirje ogromen obroč, za temi šestimi pa so jo mahali mlatiči: obe dekleti sta nesli vsaka svoj jerbašček štrukljev, oba fanta pa sta bila obložena s Štefani in pletenkami ognjevitega vipavca. Za njimi je stopalo dekle s pismom, za njo pa sta hlapec in volar vlekla obod stare rete in z zajetnim pagonom po taktu udrihala po njem. Tudi vriskalo je vse kar po taktu, da se je mahoma nabralo polno ljudi. In ta in oni možak je prikimovaje pripomnil: »To so pa škarje, to!« Vprav tisto leto se je vrnil iz Amerike domov na smrt bolni Gromov Jože. Ko je prišel sprevod mimo njega, se je sončil pred bajto in je oživljeno vzkliknil: »Zdaj pa rad umrem, samo da sem še enkrat videl škarje!« Zgarani siromak je res še tisto jesen izdihnil, meni pa je še po njegovi smrti resno naglašal prenekateri očanec: »Viš, fant, kaj pomenijo škarje! Gromov Jože še umreti ni mogel, dokler ni videl Škarij. Fant, to si moraš zapomniti.« Res sem si zapomnil škarje in mi je še danes toplo pri srcu, ko pomislim na tisto veselo poletje. Kakor mi je pravil pokojni svak, ki je bil belokrajinski rojak, so običaj Škarij poznali tudi pri njih. In kakor pri nas so tudi tamkaj kaznovali tistega, ki je škarje prinesel nastavit, ako so ga zalotili. Kazen je bila tam doli celo precej hujša kakor pri nas. Medtem ko so tu siromaka samo nabunkali in je seveda izostalo vračilo, so ga tam doli navezali na late v kozolcu in ga tako razpetega po cele ure pustili viseti na žgočem soncu ali pa v plohi, kakršno je pač bilo vreme. Kakor je bil ta običaj močno zakoreninjen, so ga že ročne mlatilnice precej skrčile in odrinile, ko pa je prišel mlatičem na pomoč vitelj (gepelj) in kmalu za njim še motor, so mlatiške škarje tako rekoč čez noč izginile. Že zadnja leta pred izbruhom prve svetovne vojne so jele postajati redke, po vojni pa so starejši le še pripovedovali mlajšim, kako je bilo takrat, »ko smo še škarje nosili«. Današnji mladi rod utegne običaj poznati k večjemu po imenu, morda pa večidel niti tega ne. Vsekakor pa se mladi ne zavedajo več, da je bil običaj v svoji razgibanosti vroč slavospev, ki so ga trdi kmečki žulji veselo prepevali žitu — kruhu. Ko so meli proso Tretji običaj ni tako izrazit kakor prva dva, vendar sodim, da spada notranje v isto skupino ž njima. Vsi trije so se po mojem mnenju izoblikovali iz davnih početkov poljedelske kulture in vsi poudarjajo, čeprav vsak po svoje, močno voljo do življenja in veselje nad njim. Vzlic žuljem, znoju in trpljenju človek hoče živeti in je vesel, da živi, pa bodi življenje še tako trdo. Metje prosa je pri nas spadalo med nočna dela kakor ribanje repe, rezanje zelja ali slačenje (ličkanje) turščice. Zgodaj zjutraj so proso znesli v skedenj in ga zložili v kopo. Na stene so po dolgem pritrdili žrdi v višini nekaj čez meter od tal. Delo se je nato začelo po večerji in je trajalo do polnoči ali tudi še čez. Dninarji in služinčad so odšli v skedenj, zložili ob treh stenah snope v nasade in so začeli meti, to se pravi, cepetali so po latju z leve na desno, z desne na levo in spet nazaj toliko časa, da je ostalo latje prazno. Pri tem cepetanju so se oprijemali žrdi. Razsvetljava je bila seveda kaj pičla. Nad vrati je v skednju visela ena sama edina »laterna«, brleče osvetljevala prostor in po njem migetajoče sence, tako da je bila celotna slika grozljivo -— skrivnostna. Le smeh in živahno pomenkovanje sta pričala, da človek ni zagazil v kako mrko podzemlje, ako je tak čas stopil v skedenj. Seveda tudi to delo ni bilo brez petja. Poleg narodnih pesmi so se v noč glasile zlasti Jenkove, Gregorčičeve in Vilharjeve, v odmorih pa se je kar bliskalo dovtipov in drznih šal. Slamo ometega prosa so spravili na kup poleg snopja in toliko časa obnavljali nasade, da je bilo delo končano. Tedaj so polegli in posedli v slamo sredi skednja in v zboru zapeli: — Ker smo delo dokončali, da bi tudi sladko spali! Kdor dolžnosti vse stori, lahko spi. — Pesem je priklicala gospodarja, da je pokukal v skedenj, snel »laterno« in odšel ž njo v hišo po okrepčilo: kruh in žganje. Trenutke take zatemnitve je seveda izkoristil mladi rod, da je bila slama polna šepetanja, vzdihovanja, hihitanja in porednega cvika. Razposajenosti so bile določene kaj stroge meje. Kdor je v mladi razgretosti hotel le preveč predrzno šariti po prepovedanem svetu, je moral pogosto občutiti, kako gorko zaušnico zna prisloniti roka užaljene vaške lepotice. Kadar se je oglasil tak plosk, je slama kar zamigetala v smehu, češ: »Oho, kdo pa še ni bil pri birmi? Alo, otroci ven!« Poleg tega so jo ženske rade zagodle prevročim fantinom tudi na ta način, da so v trenutku, ko je izginila luč, bliskoma in neslišno zamenjale prostore. Tako je pogosto zaljubljenec v prepričanju, da šepeče svoji oboževanki, grulil priletni ženici najslajše in najbolj izbrane besede, kar jih je premogel njegov ljubezenski slovar. Ko je končno gospodar prišel z lučjo, žganjem in kruhom, so se marsikomu v razočaranju povesile peruti. »Birmanec« je skušal skriti lice, ki še ni ž njega izginil dekliški blagoslov, pa se je vprav s skrivanjem najprej izdal, da so ga dražili z vseh strani, češ: »Nič ne maraj, te bo pa potlej imela rajši!« »Kakor osat za vratom!« se je muzalo dekle, z očmi pa je kljub temu rado v fantu vzbujalo upanje, da še ni reklo zadnje besede. Kdor je bil plamene svojega srca odkril priletni ženici, je moral zdaj poslušati: »Viš, če si še nisi premislil, ti lahko zdaj tudi jaz povem, da te imam prav izpod peta rada, samo v Rim ne vem, kako bi midva romala, ko sem še premlada za tako pot.« »Kar žrd ji zadeni na rame, pa bo šlo!« je podkuril gospodar osramočenega fanta, ki je moral končno svojo polomijo le poplakniti s smehom. Šele sedaj je gospodar razdelil kruh in jel točiti žganje. Ko so pojedli in popili, so se v skupinah razšli. Namesto običajnega pozdrava »lahko (noč« je gospodar vsem skupaj voščil, da bi čez leto osorej vsi živi in zdravi spet skupaj meli v tem skednju proso. Napredujoča industrializacija kmečkega dela je tudi ta običaj odrinila v zbirko spominov. Morda šega še živi kje na samotni hribovski kmetiji, kamor valovi razvoja ne pljuskajo s tako naglico. Morda tudi ne. Bodi kakor koli, iz teh in podobnih običajev celo v spominih še veje dih tiste tople domačnosti, ki je vtisnila obličju kmečkega življenja toliko svojskih potez. Kdor jih je gledal od blizu in jih neposredno doživljal, se jih spominja rad, kakor se vsakdo rad spominja odbegle mladosti. Vid Grošelj Pogled na pola sodobne medicine Patologija ali nauk o boleznih nas uči, da so nastanek, razvoj in potek bolezni odvisni od človeške konstitucije in zunanjih vzrokov. Konstitucija je svojstvena za vsakega posameznika in jo določajo predvsem dedne zasnove, deloma tudi vnanji vplivi. Očituje se v duševnih in telesnih zmožnostih, v postavi, zlasti pa v odpornosti proti škodljivim vplivom. Zunanji vzroki, ki povzročajo bolezni, so zdaj živa bitja: bakterije, virusi, živalski paraziti, zdaj najrazličnejši fizikalni in kemični dražljaji, ki izvirajo iz klime, elektrike, strupov, temperature, sončnih žarkov itd. — Poleg konstitucije in zunanjih vzrokov odloča o našem zdravju in bolezni tudi medicinska veda. Ona skuša zdravega človeka varovati pred boleznijo, bolnemu pa prihiti na pomoč, da mu čimprej vrne izgubljeno zdravje, največjo dobrino človeštva. V biološko kratkem razdobju človeške zgodovine se naša konstitucija ni mogla mnogo izpremeniti. Tudi vnanji škodljivi vplivi, ki so povzročali bolezni pri naših prednikih v minulih stoletjih, so ostali v glavnem isti. Sodobna civilizacija s svojim burnim življenjskim tempom pa je prinesla še nove civilizacijske dražljaje, ki delujejo neugodno zlasti na živčevje. Naj omenim samo živčno izčrpanost-neurastenijo in zobno gnilobo ali caries, katerih naši davni predniki kakor tudi sodobni preprosti narodi skoraj ne poznajo. In vendar smo v našem neprestanem boju proti bolezni in smrti vedno češče zmagovalci. Neštete zmage smo si že priborili z modernimi sredstvi, ki nam jih nudi sodobna medicina in ki jih naši očetje v preteklih stoletjih še niso poznali. Nagon po ohranitvi lastnega življenja je brez dvoma najmočnejši nagon vseh živih bitij. Ko pa s> pojavi na zemlji človek-homo sapiens, se pričenja obdobje zavestnega boja proti smrti. Premagati smrt in ohraniti zdravje postane večna želja človeštva. Ni dvoma, da izvira iz te želje mnogo verstev, ki nam obljubljajo v tolažbo večno življenje v onostranstvu. Največji pesniki vseh časov in narodov nam pojejo o človeku in njegovem hrepenenju po nesmrtnosti. Spomnimo se Abdu-ramana v Aškerčevi »Čaši nesmrtnosti«, ki sprašuje zapovrstjo zdravnika, čarovnika in derviša: »Ni li leka zoper smrt na sveti? Duh čemu nam? In čemu so vede? Mora biti — večno čem živeti!« Smrt ni nujna osnovna lastnost življenjske tvarine-protoplazme. Poznamo namreč najenostavnejša bitja, enostaničarje, ki so pogojno nesmrtna. A ko se prvič v razvoju živih bitij združi več stanic v novo, popolnejšo bitje, že je zapisano smrti. Kar se rodi, mora umreti, postane neizprosen zakon narave. Sicer se je francosko-ameriškemu kirurgu Carrelu posrečilo osamljene dele visoko razvitih živali poljubno časa ohraniti pri življenju, vendar iz tega še ne moremo sklepati na možnost nesmrtnega človeka, ki ostane slej ko prej nedosegljiv ideal. O medicini v predzgodovinski dobi vemo jako malo. Edini zanesljivi viri so nam podzemeljski ostanki okostja in orodja, ki so jih izkopali starinoslovci. Naj mimogrede omenim, da so na raznih najdiščih našli iz neoli-tika ali novejše kamene dobe izvirajoče lobanje, ki so imele nenavadne luknje. Ugotovili so, da so tisti ljudje prestali- trepanacijo (odprtje lobanjske votline). Sodeč po zacelitvi kostnih ran, so mnogi srečno preboleli to še dandanes težavno operacijo, izvedeno z najenostavnejšimi sredstvi. Iz prve dobe človeške kulturne zgodovine nam je znano, da je bilo zdravstvo razvito zlasti v Egiptu. Najvišjo stopnjo pa je doseglo v stari Heladi, središču antične umetnosti in znanosti. Glavni predstavnik stare grške medicine je bil Hipokrat, eden največjih zdravnikov vseh časov. Tega moža, ki je živel od 460 do 377? pred Kristom, lahko smatramo za ustanovitelja humoralne patologije, ki je izgubila na veljavi šele z Virchowom v 19. stoletju. Humoralna patologija uči, da izvirajo bolezni iz nepravilne kakovosti štirih glavnih telesnih sokov: krvi, limfe (mezge), rumenega in črnega žolča. Cilj zdravljenja je, zopet vzpostaviti pravilno razmerje in kakovost človeških sokov. Hipokrat se je odlikoval z ostrim opazovalnim čutom. Čuditi se moramo njegovim diagnostičnim (spoznavalnim) zmožnostim, saj ni imel na razpolago nikakih tehničnih pripomočkov današnjega časa. Iz pripovedovanja bolnika samega, opazovanja in otipavanja njegovega telesa je moral spoznati bolezen. Hipokrat je sicer že poznal neke pojave pretrkavanja telesne površine in osluškovanja notranjih organov, vendar ti dve pomožni vedi takrat še nista bili znanstveno dognani. V skladu s svojo humoralno patologijo je zdravil bolnike predvsem z odvajanjem previšnih sokov. Hipokrat nam je zapustil mnogo pisanih virov, kjer je presenetljivo jasno in točno opisal najrazličnejše bolezni in njihove simptome (znake). Kakor v umetnosti in drugih znanostih, tako je tudi v medicini prevzela dediščino stare Helade Rimska država. Plinij mlajši, rimski prirodoslovec, piše v 1. stol. po Kristu o zdravstvu: »Zdravnik-umetnik zdravi že z najpreprostejšimi sredstvi, s seboj, s svojim naukom, svojo besedo, svojim dejanjem in s svojim zdravilom«. Glavni steber stare rimske medicine pa je bil Galen, ki je živel v 2. stoletju po Kristu. Tudi on je bil vnet pristaš humoralne patologije. Ohranjeno nam je njegovo ogromno, dvajset knjig obsegajoče delo o medicini. Vsa dolga doba človeške zgodovine od leta 400 do početka renesanse v 15. stol. ni imela razumevanja za prirodoznanstvo. Ves srednji vek ima meglene, nejasne, skoraj naivne predstave o prirodi in njenem snovanju. Krščanska filozofija-skolastika je edina veda, ki se bohoti v tej dobi. Jasno je, da v takih razmerah medicina ni imela možnosti razvoja. V 15. stoletju pa nastane v sončni Italiji neizbežna reakcija, renesansa-preporod. Človeški duh si poišče svojih potov in prične svoj zmagoviti polet v kraljestvo novih spoznanj. Zopet vzplamti zanimanje za prirodne vede. — Prične se raziskovati sestava človeškega telesa. Znano nam je, da je že slavni renesančni slikar Leonardo da Vinci skrivoma raztelesoval mrliče. V 16. stoletju je živel Vesalij, ustanovitelj novejše anatomije (nauka o sestavi in obliki organizma), osnovne vede vse medicine. Konec tega stoletja izumljeni mikroskop je omogočil razvoj mikroskopske anatomije in opazovanje majhnih živih bitij. V začetku 17. stoletja je angleški fiziolog Har-vey objasnil krvni obtok v svojem delu: »O gibanju srca in krvi«, konec stoletja pa je nizozemski naravoslovec Leewenhoek odkril človeška rdeča krvna telesca. Sto let po Harveyevem odkritju je Hales prvič izmeril krvni tlak živali. V praktični medicini sta bila do Paracelza (1493—1541) Hipokrat in Galen neovrgljivi avtoriteti v vseh vprašanjih. Šele ta veliki nemški zdravnik se je pričel boriti proti okorelosti tedanjega zdravstva, ki ga je obogatil z neštevilnimi lastnimi izkušnjami. Bolnikom je z uspehom predpisoval mnogo preizkušenih ljudskih zdravil, katerih zdravilne moči pa tedanja uradna medicina ni hotela priznati. Vse zdravstvo tedanje dobe tja do srede 19. stoletja je ostalo zvesto načelom humoralne patologije. Za odvajanje škodljivih sokov so se posluževali puščanja krvi, umetno povzročenega bruhanja, pijavk, klistir in sličnih sredstev. Često so v ta namen povzročali na površini telesa z močnimi kislinami, alka-lijami in drugimi dražilnimi sredstvi umetna gnojenja, tako imenovane fontanele. Velik razmah je doseglo tudi zdravljenje z zdravilnimi rastlinami-fitoterapija. Zlasti v orientalski Pacient pri rentgenskem pregledu, (b = rentgenska cev, iz katere izhajajo žarki, ki prodirajo skozi človeško telo. Zdravnik opazuje na premakljivem senčniku spremembe v notranjosti telesa.) medicini so bili v navadi razni, za današnje pojme barbarski načini zdravljenja, kakor vbadanje ostrih igel v bližini bolezenskega ognjišča, izžiganje z vročim železom itd. Mnogi zdravniki so te načine zdravljenja posplošili in pretiravali do skrajnosti. Ne docela neupravičeno se francoski pisatelj Moliere v svojih komedijah roga zdravnikom z njihovimi klistiri in pijavkami. Zanimivo je, da predhodnikom današnjih kirurgov, ranocelnikom, ni bila priznana enakopravnost z ostalimi zdravniki, katerim so bili često le pomočniki. Ni čuda, da je spričo takratne stopnje zdravstva močno cvetela vražarska medicina z vsemi svojimi slabimi posledicami. Močno zakoreninjena med preprostim ljudstvom še dandanes ni popolnoma iztrebljena. — Takšna je torej bila dediščina, na katero so jeli v minulem stoletju genialni zdravstveni pionirji graditi ponosno stavbo sodobne medicine. Z 19. stoletjem se prične novo poglavje zgodovine, poglavje splošnega napredka znanosti, tehnike in medicine. Neumorno raziskuje človeški duh naravo, da bi mu izdala svoje večne zakone in tajnosti. Njegov trud ni zaman. Odkritja na vseh področjih znanosti si slede drugo za drugim. Omamljen od svojih uspehov si hoče človek podvreči naravo in postati njen gospodar. Že črpa koristi iz novih spoznanj, že se kaže njihov vpliv na razvoj tehnike in praktične medicine. — Tesno naslonjena na napredek drugih znanosti hodi medicina svojo nezadržno pot navzgor vse do današnjih dni. V plemeniti službi trpečemu človeštvu tekmujejo njene vede. Vsaka hodi svoja pota, a vse so najtesneje povezane med seboj in se podpirajo v skupni borbi proti smrti. Anatomija in histologija (mikroskopska anatomija) sta nas seznanili s sestavo človeškega telesa. Fiziologija s fiziološko kemijo je ponazorila potek mnogih življenjskih pojavov in razložila že neštete skrivnosti iz delovanja našega telesa. Ta veda, ki se poslužuje za svoja raziskovanja predvsem poizkusa, je v polnem razmahu in smemo v bodočnosti pričakovati od nje največjih uspehov. Bakteriologija nam je odkrila povzročitelje kužnih bolezni in razjasnila potek okužbe. Njena nova spoznanja in moderna sredstva nam s pridom služijo za točno diagnozo (spoznavo) kužnih obolenj. Aktivna in pasivna imunizacija' s svojimi cepivi in zdravilnimi serumi nudita uspešno varstvo pred njimi in omogočata ozdravljenje že nastale bolezni. Nesluteni napredek patologije in patološke fiziologije je pojasnil vzroke, nastanek in potek neštetih bolezni ter nam dal nove smernice za njihovo zdravljenje. Moderna farmakologija s svojo mogočno razvito industrijo, tesno oprto na najnovejše izsledke kemije, je ustvarila nebroj učinkovitih zdravil za najrazličnejše bolezni. Tudi sodobna tehnika je doprinesla svoj delež. Njene iznajdbe medicina s pridom uporablja za diagnozo in terapijo (zdravljenje) bolezni. Naj omenim za primer rentgenski aparat, ki je danes nepogrešljiv diagnostičen pripomoček v vseh panogah praktične medicine. Rentgenski žarki prodirajo namreč skozi človeško telo in učinkujejo na fotografsko ploščo ali na poseben senčnik, kjer povzročajo zaradi različne gostote organov različne senčne slike, iz katerih lahko spoznamo marsikatere spremembe v notranjosti telesa. Vzporedno z napredkom teoretične medicine in tehnike se je razvila tudi praktična medicina. Pridobitve kirurgije in drugih praktičnih medicinskih ved pomenijo ogromen napredek v zdravljenju bolnega posameznika. S tem da ozdravlja bolnike, ki so bili v prejšnjih časih obsojeni na smrt, je medicina v precejšnji meri pripomogla k podaljšanju povprečne življenjske dobe. V preveliki skrbi za posameznika pa je izpregledala človeško skupnost, ki ima pd njenega napredka najmanj koristi. Nova doba, v kateri živimo, zahteva novo medicino, ki naj zastavi vse svoje sile v borbi proti bolezni ne šele pri bolnem človeku, ampak že pri zdravem. Bolje je namreč preprečiti nastanek bolezni kakor zdraviti že nastalo bolezen. Preventivna (preprečevalna) medicina pa ne sme biti omejena na posameznika, ampak mora vzeti v obzir skupnost. Iz potrebe služiti skupnosti je nastala najmlajša zdravstvena panoga — socialna medicina. Ta • Opozarjamo bralca na članek »Pogovor o krvi* v Vodnikovi pratiki 1942. raziskuje vpliv družbenih in poklicnih razmer na zdravstveno stanje širših ljudskih množic. Škodljive vplive skuša odstraniti z zdravstvenimi in socialnimi ukrepi. V njen delokrog spadajo: pobijanje umrljivosti dojenčkov, borba proti tuberkulozi, alkoholizmu, poklicnim in spolnim boleznim, obvezni zdravniški pregledi, ljudska prehrana, rasna higiena itd. Ker mi obseg članka ne dopušča, da bi orisal razvoj številnih medicinskih teoretičnih in praktičnih ved ter njihov pomen za naše zdravje in življenje, se bom v nadaljnjem omejil na kirurgijo, najbolj samosvojo stroko medicine, ki razumljivo zbuja največje zanimanje tudi med ljudskimi množicami. V prejšnjih stoletjih je bilo operativno zdravljenje bolezni jako nevarno in zvezano s hudimi bolečinami. Operacijam so često sledile infekcije (bkužbe), katerim so bolniki le prepogosto podlegli. Marsikdo pa je odklanjal operacijo iz samega strahu pred bolečinami, četudi je dobro vedel, da zanj ni druge rešitve. Zato ni čuda, da ranocelniki tedaj niso uživali velikega ugleda. Nova doba v borbi proti okužbi se pričenja tedaj, ko so spoznali, da jo povzročajo zunanji činitelji, zaneseni v rane. Sicer je že v 18. stoletju domneval naš rojak Mark Antonij Plenčič iz Solkana, da so majhna živa bitja povzročitelji infekcij, a njegova domneva ni rodila sadov in je kmalu zapadla pozabljenju. Šele mnogo let kasneje se je pričel ogrski Nemec Semmehveiss (1818—1865) u-spešno boriti proti tej kruti morilki človeštva. Kot zdravnik na dunajski ginekološki kliniki je videl dan za dnem umirati številne porodnice na porodni vročici. Kmalu je vzbudilo njegovo pozornost čudno dejstvo, da je bilo to obolenje pogostejše na oddelku klinike, kjer so porodnice preiskovali medicinci, kakor na onem, kjer so preiskovale babice. Sklepal je, da so bolezen povzročali nevidni mrliški strupi, ki so jih medicinci prenašali iz raztelesovalnice na porodnice. Okužili so v maternici obsežno rano, ki nastane po vsakem porodu. Da bi te strupe uničili, je Semmel-weiss 1849 uvedel obvezno umivanje rok s klorovico ali s klorovim apnom pred preiskovanjem porodnic. Kljub temu, da uspehi niso izostali, ni našel razumevanja. Leta 1861. je napisal svoje veledelo »Vzrok, bistvo in preprečitev porodnega prisada«, ki je udarilo kot strela z jasnega med medicinski svet. Ko so nato čez nekaj let javno priznali njegovo delo, ga to, duševno mračnega, ni moglo več razveseliti. Umrl je za zastrupljenjem krvi, proti kateremu se je boril vse življenje. Semmehveiss je prvi utemeljil antiseptiko, ki skuša povzročitelje okužbe ran uničiti s ke- mičnimi sredstvi. V kirurgijo jo je vnesel angleški kirurg Lister, ki je izvršil svojo prvo antiseptično operacijo leta 1865. in tako za-branil smrti vstop skozi operacijsko rano v človeško telo. Umival si je roke in razkuževal kirurško orodje predvsem s fenolom. Na rane je polagal antiseptične obveze, da bi preprečil okužbo. Z uvedbo antiseptike v kirurgiji se je nevarnost infekcije znatno zmanjšala. Slaba stran antiseptičnih sredstev pa je bila, da so poškodovala poleg bakterij tudi tkiva človeškega telesa. Nova bakteriološka odkritja so kmalu odpravila antiseptiko iz operativne kirurgije. V osemdesetih letih preteklega stoletja je slavni nemški bakteriolog Robert Koch nedvomno dokazal, da povzročajo kužne bolezni bolezenske bakterije. Z raziskovanjem lastnosti bakterij so dognali, da ne vzdrže dolgo visokih temperatur nad 100° C. Nemalo zaslug za to spoznanje ima francoski kemik in biolog Louis Pasteur (1882—1895). Ponovno je svaril kirurge, naj pred uporabo prekuhajo svoje orodje, da dosežejo popolno asepso (brezkuž-nost). Na podlagi novih ugotovitev se je razvil nov način zdravljenja ran — aseptika, ki stremi za tem, da razkužimo vse, kar pride z rano v dotiko (prste, kirurške instrumente, obvezila itd.). Kot brezkoristno pa odklanja kemično uničevanje bakterij, ki so že v rani. Za razkuževanje uporablja aseptika fizikalna sredstva (vroč zrak, paro itd.). Na ta način se najsigurneje in brez škode za bolnika izognemo nevarni infekciji. V najkrajšem času se je aseptika uveljavila v vseh kirurških panogah. Odkar se od konca 19. stoletja dalje vrše po vsem svetu operacije strogo aseptično, so postale okužbe operacijskih ran prava redkost. Kakor sem že omenil, je bila kirurgija tudi v borbi proti bolečinam v prejšnjih časih skoraj brez moči. Sicer so poznali zdravila proti bolečinam, vendar so bila za operacijo nezadostna. Opij so uporabljali že stari Grki kot narkotično (omamno) sredstvo. Kasneje so ga na novo uvedli v medicino Arabci in Paracelz. v orientalskih deželah so uživali in kadili hašiš, ki je še danes v Egiptu priljubljeno mamilo. Indijci pa so dajali bolniku vdihavati omamljive pare, da je zaspal. V Vuk Karadžičevem slovarju se omenja, da so Črnogorci pred operacijo popili liter močnega žganja, da ne bi čutili bolečin. Ko pa je fiziologija razjasnila nastanek in širjenje bolečine, so spoznali, da se ji more farmakološko (z zdravili) upreti. Bolečina nastane zaradi draženja posebnih živčnih končičev in se širi po živcih preko hrbtnega mozga in vmesnih možganov (diencephalon) do skorje velikih možganov, kjer jo zavestno občutimo. Bolečine prevajajo živci, slični onim, ki vživčujejo organe, katerih delovanje ni podvrženo naši volji (srce, prebavila itd.). ■— V popolni narkozi (omami), ki sta jo 1842 uvedla zdravnika Lang in Simpson, omamimo možganske celice, ki sprejemajo občutek bolečine. Narkoza se izvede z vdihavanjem narkotičnega sredstva. Spočetka so uporabljali predvsem kloroform, dandanes pa eter in kloretil ali kelen odnosno njihove kombinacije. Z vdihavanjem pride mamilo v kri, od tod pa v celice, ki so proti njemu različno občutljive. Najbolj občutljivo je centralno (osrednje) živčevje, ki je tudi najprej omamljeno. V prvi stopnji omame kaže bolnik podobo pijanca in izgublja jasno zavest. Manjše operacije se že morejo izvesti brez bolečine. Nekaj minut nato nastopi preko prehodnega stanja razdraženosti popolna omrtvičenost. Bolnik je miren, globoko nezavesten, popolnoma neobčutljiv za bolečine, mišice so ohlapne, dihanje se umiri, utrip žile postane po- Iziedno zgovoren"rentgenski posnetek: bolnik je pogoltnil vilice, ki tiče zdaj v požiralniku. Desno vidimo del hrbtenice, levo zgoraj spodnjo čeljust z zobmi, levo spodaj pa rebra, ki se lepo odražajo od svetlih pljuč časnejši. Sedaj lahko izvede zdravnik tudi večje operacije. Treba je le bolnika obdržati v tem stanju in mu polagoma dovajati mamilo. Narkotizer pa mora ves čas skrbno opazovati utrip žile, dihanje in zenice. Prebuditev iz narkoze se vrši v obratnem redu kot ^se je pojavljala. Vsaka narkoza je prav za prav zastrupljenje bolnika z narkotičnim sredstvom. Zato mora zdravnik preje vsakogar temeljito preiskati, da ugotovi, ali jo bo prenesel brez nevarnosti. Pri težkih boleznih, zlasti srca, dihal in ledvic, popolna omama ni dopustna. Vendar pa pri točni indikaciji (umestnosti) skrbno izvedena narkoza ne predstavlja za bolnika nikake nevarnosti. Razen inhalacijskih mamil (mamil za vdihavanje) nam služijo za dosego popolne narkoze še druga omamna sredstva, ki jih vbrizgamo v žilo, v danko ali pod kožo. Ta sredstva običajno uporabljamo le za začetno narkozo. Ko je bolnik že omamljen, dodamo še inhalacijsko narkozo; na ta način mu prihranimo nevšečnosti njene uvedbe pri polni zavesti. Poleg popolne narkoze z izgubo zavesti uporablja moderna kirurgija vedno češče tako imenovano krajevno omrtvičenje ali lokalno anestezijo. Zgodovina lokalne anestezije se pričenja z uvedbo kokaina v okulistiki (zdravstvu očesnih bolezni) leta 1884. V kirurgiji sta prva uporabljala kokain slavna kirurga Schleich in Bier. Velik napredek na tem področju pomeni odkritje vodotopnega novokaina, ki je kemično jako soroden kokainu, a zaradi svojih lastnosti mnogo bolj prikladen za operacije. Bistvo lokalne anestezije obstoji v omrtvičenju živčevja na površini ležečih organov. Z vbrizgavanjem novokaina v telesno tkivo ali naravnost v živce dosežemo pri ohranjeni zavesti popolno brezčutnost dotičnega dela telesa za bolečine. Včasih vbrizgavajo novokain tudi v ledvični del hrbteničnega kanala pod trdo opno hrbtnega mozga (dura mater spinalis). S tem dosežejo neprevodnost hrbtnega mozga za dražljaje in popolno brezčutnost spodnjega dela telesa. Za omrtvičenje sluznic še danes uporabljajo prvotni kokain in njemu sorodna perkain in pantokain. Uvedba lokalne anestezije v kirurgijo pomeni velik napredek v borbi proti bolečini. Uporabljamo jo lahko s pridom tam, kjer narkoza iz zdravstvenih razlogov ni dopustna. Poleg tega narkoza po-veča v nasprotju z lokalno anestezijo dovzetnost za obolenja dihal po operaciji, kakor so ugotovili s poizkusi na živalih. Slaba stran krajevnega omrtvičenja pa je, da se z njim nikoli ne more. dfjseči takšna mirnost bolnika in ohlapnost mišičevja kot z narkozo. Vsekakor bo zdravnik največ koristil s tem, da bo izbral za vsakega bolnika njemu primerni način omrtvičenja. Kdor hoče z uspehom operirati, mora bolezen najprej spoznati. Za točno in zanesljivo diagnozo uporablja današnja kirurgija poleg neposrednega pregleda bolnika in izpraševanja o njegovi bolezni nešteto tehničnih pripomočkov. Ko je leta 1895. nemški fizik Wilhelm Ront-gen odkril x žarke (kasneje po njem imenovane rentgenske žarke), so se nudile diagnostiki nove, prej neslutene možnosti. Dobra rentgenska slika nam jasno pokaže bolezenske spremembe na okostju. Kako lahko je danes točno ugotoviti zlome kosti in izpahe sklepov. Pri pljučnih in srčnih boleznih je rentgen nepogrešljiv diagnostičen pripomoček. S pridom se ga poslužujemo za spoznavo kirurških obolenj požiralnika, želodca, črevesja, žolčnega mehurja, ledvic, sečnih potov itd. Da se ti organi ostro odražajo, jih moramo polniti s posebnimi kontrastnimi sredstvi, ki dajejo na sliki drugačno senco od okolice. V ta namen damo bolniku pred rentgensko preiskavo želodca piti kontrastno sredstvo, ki napolni želodec in daje temno senco napram svetlejši okolici. V zadnjem času je uspelo celo rentgensko slikanje možganov, hrbtnega mozga in žil utripalnic. Vojni kirurgi lahko z rentgenom ugotove v večini primerov lego izstrelka v človeškem telesu. S posebnimi optičnimi pripravami more sodobni kirurg opazovati notranjost mehurja, danke, požiralnika, želodca, nosa, jabolka itd. ter tako neposredno zaznati bolezenske spremembe. Ko je Helmholtz 1851 odkril svoj of-talmoskop, sta postala dostopna opazovanju tudi notranjost in ozadje očesa. Helmholtzova iznajdba je pomenila pravi mejnik v razvoju okulistike, te posebne kirurške stroke. Do velike popolnosti se je v zadnjem času razvila zlasti diagnostika ledvičnih bolezni. Tu izpopolnjujejo rentgensko slikanje neposredno opazovanje mehurjeve notranjosti, preiskave na delazmožnost ledvic ter kemične, mikroskopske in bakteriološke preiskave seča. Tudi operacija sama lahko pripomore k diagnozi. Tako poizkusno operacijo izvršimo včasih pri nejasnih obolenjih trebušnih organov. Ko odpremo trebušno steno, nam postanejo neposredno vidne nekatere bolezenske spremembe v notranjosti. Če je potrebno, nato lahko takoj operiramo. Poizkusni izrez (probatorna ekscizija) nam pa služi zlasti za točno spoznavo raznih tumorjev (bul). Iz bule izrežemo majhen košček in ga pošljemo na mikroskopsko preiskavo, ki ugotovi, ali gre za novotvorbo ali pa za tumor na podlagi vnetja. Če je novotvorba, je važno tudi, da izvemo, ali je maligne (zločeste) ali benigne (nezločeste) narave. Poleg omenjenih pripomočkov služijo kirurgiji za spoznavo bolezni tudi diagnostična sredstva ostalih medicinskih strok. Moderne bakteriološke in serološke preiskave (preiskave krvnega seruma ali sokrvice) nam odkrijejo povzročitelje kirurških obolenj na infekcijski podlagi, kar je često odločilno za uspešno zdravljenje. Merjenje krvnega tlaka, mikroskopski in kemično-fizikalni pregledi krvi, seča, želodčnega soka, blata, izmečka itd. so tudi za kirurge nepogrešljive pridobitve sodobne medicine. Šele na temelju aseptike in narkoze ter izpopolnjene diagnostike se je kirurgija v svojem razvoju lahko povzpela na današnjo visoko stopnjo. — Že more človek odločilno posegati v naravni potek bolezni. Že rešuje kirurg na operacijski mizi življenja, po prirod-nih zakonih zapisana smrti. Dočim so pred nekaj desetletji ljudje še odklanjali večje kirurške posege ali le z nezaupljivostjo privolili vanje, se dandanes brez strahu zaupajo spretnemu kirurgu. Često sami zahtevajo operacijo v spoznanju, da jim more le ona rešiti življenje. Zdravljenje raznovrstnih poškodb je že od nekdaj izključni delokrog kirurgov. Pri vseh poškodbah, ki ustvarjajo zvezo med zunanjim svetom in našim telesom, je glavna skrb kirurga, obvarovati rano pred okužbo, ki lahko predstavlja nevarnost za ves organizem. Usoda rane je odvisna od njene prve oskrbe, kakor pravi star kirurški pregovor. — Ena največjih pridobitev moderne medicine na tem polju je Friedrichov način zdravljenja ran. Po tem načinu izrežemo robove svežih, manj ko 6 ur sta,rih ran v zdravi okolici in odstranimo vse poškodovano tkivo, ki je za kužne klice najbolj primerno gojišče. Potem ko smo tako očistili rano, zašijemo kožo. Pri globokih ranah, povzročenih z umazanimi predmeti, grozi poleg gnojne okužbe tudi nevarni tetanus ali mrtvični krč. Bacili tetanusa, ki uspevajo v globokih, skritih delih rane, kamor zrak nima dostopa, zastrupljajo telo s svojimi smrtonosnimi toksini (strupi). Nastanek mrt-vjčnega krča moremo preprečiti s pravočasnim vbrizganjem seruma, vsebujočega apti-toksine (protistrupe). V prejšnjih vojnah je ogromno število ranjenih vojakov podleglo okužbi z bacilom zločestega edema, kateri se danes z zdravilnim serumom lahko uspešno upremo. Večje krvavitve, ki često spremljajo poškodbe, ustavimo s tem, da podvežemo krvaveče žile. Da pa ohranimo normalni krvni obtok, ne smemo podvezati večjih žil utripalnic. Tem zašijemo poškodovano steno, kar je prvi uspešno izvršil že omenjeni Alexis Carrel. Šivanje žil zahteva največjo spretnost in izvež-banost operaterja. Sodobna kirurgija pa lahko pomore tudi bolniku, ki je zaradi prevelike izgube krvi že na koncu svojih moči. Da nadomesti izgubljeno kri, transfundira (pretaka) kirurg s posebno pripravo iz vene (žile do-vodnice) krvodajalca v veno bolnika zdravo, osvežujočo kri. Kjer pa za transfuzijo krvi ni na razpolago krvodajalca, se lahko uporabijo tudi posebne krvne konzerve. V njih skrbno shranjena nestrjena kri je uporabna dalj časa. Pogosto se primeri, da so pri poškodbah pretrgani tudi živci in kite. Pretrgani živci in kite pa povzročijo izpad delovanja njim pripadajočih mišic s sledečo invalidnostjo. Da se to prepreči in da se zopet vzpostavi normalno delovanje, sešije spreten kirurg pretrgane dele. V posebno skupino poškodb spadajo prelomi kosti in izpahi sklepov. Njihovo točno ugotovitev omogoča rentgenska slika. Odkritje narkoze in lokalne anestezije pa nam je dalo možnost, da jih uravnamo brez bolečin. Za nadaljnje zdravljenje prelomov in izpahov je potrebna trdna ustalitev prizadetih kosti in sklepov, ki traja običajno več tednov. Drugo važno področje kirurškega zdravljenja so razna gnojna vnetja. Ta lahko nastanejo na najrazličnejših delih telesa in jih povzročajo predvsem krogličaste bakterije: strep-tokoki in stafilokoki. Kjer so anatomski pogoji ugodni, se gnojenja kaj rada širijo v okolico. Poleg tega preti nevarnost razširjevanja bakterij po krvnem obtoku in pri slabi odporni sili bolnika temu sledeča sepsa (za-strupljenje krvi), kateri večina podleže. Kirurgija se ravna pri zdravljenju gnojnih vnetij po svojem starem pravilu: kjer je gnoj, tam izprazni! Da omogoči odtok gnoja navzven, ustvari kirurg zvezo med gnojiščem in zunanjim svetom. V določenih primerih popolnoma izreže bolni del in tako odstrani gnojno žarišče iz telesa. Zelo pogosta gnojna vnetja na rokah in nogah nam nudijo lep primer, kako velike važnosti je njihovo pravočasno in pravilno zdravljenje. Majhni poškodbi, n. pr. na palcu, a Pretok krvi Iz vene krvodajalčeve roke (zgoral) v bolnikovo veno (spodaj) sledi gnojna infekcija. Prepuščena sama sebi se včasih nezadržno širi navzgor in zavzema vedno večji obseg. Podlaket je že vsa otečena, temperatura je zvišana, smrtnonevarna sepsa preti. Bolnikovo življenje je v negotovosti. Če ne podleže zastrupljen ju krvi, mu šele dolgotrajno zdravljenje reši življenje, neredko z izgubo celega uda. Ko je bilo gnojenje še omejeno na palec, bi kirurg z majhno incizijo (vrezom) ustvaril gnoju prosto pot navzven in preprečil nadaljnje širjenje vnetja. Ker povzročajo gnojne infekcije na roki v večini poklicev izpad delovnih dni, ima njihovo pravočasno zdravljenje tudi velik socialni pomen. Za zdravljenje gnojenj na drugih delih telesa veljajo ista načela. Pri vnetju, srednjega in notranjega ušesa ter nosa in obnosnih votlin preti nevarnost širjenja na sosedne kosti in temu sledeče vnetje možganskih open. Tudi tu skrbi zdravnik za zadosten odtok gnoja z vrezom bobniča odn. punkcijo (nabodom) obnosnih votlin. V borbi proti gnojnim infekcijam nas uspešno podpira farmakologija s svojimi sulfamidi, ki uničujejo uprav povzročitelje. V zdravljenju tumorjev tekmujeta dandanes med seboj operativno zdravljenje in obsevanje z rentgenskimi odn. radioaktivnimi žarki. (Radioaktivne žarke je odkril 1896 francoski fizik Becquerel, radij pa 1898 zakonca Marie in Pierre Curie.) Benigne tumorje, ki so vedno ostro omejeni od okolice in ne povzročajo metastaz (zasevkov) v drugih organih, običajno odstranimo z operacijo, ki vodi po navadi do trajnega ozdravljenja. Pri malignih tumorjih, med katerimi je najpogostejši rak, je izbira zdravljenja odvisna od lege tumorja in od njegove razširjenosti v telesu. Če pomislimo, da je vsak na raku bolan človek brez zdravljenja zapisan gotovi smrti, spoznamo velik doprinos kirurgije v borbi proti tej zavratni bolezni. Saj nazorno govore statistike, da je v mnogih primerih začetnega raka, ki še nima zasevkov v ostalem telesu, uspeh kirurškega zdravljenja dokaj zadovoljiv. Sodobna kirurgija je znatno pripomogla tudi k zdravljenju nekih primerov pljučne tuberkuloze. Če nastanejo v tuberkuloznih pljučih zaradi razpadanja tkiva kaverne (votline), je cilj našega zdravljenja, doseči njihovo za-celjenje. V ta namen uvedemo zrak v plev-ralno votlino (špranjasti prostor med rebrno in pljučno mreno) tiste strani, kjer je kaverna. Tako nastali umetni pnevmotoraks (zračnjak), ki ga je znanstveno utemeljil 1882 Forlanini, povzroči stisnjenje pljuč in mirovanje bolnega dola pri dihanju, kar omogoča uspešno celjenje kaverne. Vendar žal enostavni pnevmotoraks ni vedno izvedljiv. Najpogostejša ovira so zrastline pljučne in prsne mrene. Tedaj priskoči na pomoč kirurg, ki zrastline prežge in tako ustvari za zračnjak prosto plev-ralno votlino. Včasih pa zrastlin ni mogoče popolnoma odstraniti ali pa pnevmotoraks zaradi neugodne lege kaverne sploh ne vodi do zaželenega uspeha. V tem primeru je pač treba prepustiti zdravljenje kirurgu, da z operacijo doseže sesedenje in mirovanje bolnih pljuč. Med številnimi operacijami, ki vodijo do tega cilja, je najbolj znana torakoplastika. Ta obstoji v odstranitvi 5—12 cm dolgih delov večili reber bolne strani, ki povzroči močen upad odgovarjajoče polovice oprsja. Z operacijo često uspe ozdraviti ali izboljšati težko, drugemu zdravljenju nedostopno pljučno tuberkulozo, in to večinoma v razmeroma kratkem času. — V nasprotju s pljučno tuberkulozo pridobiva v terapiji tako imenovane kirurške tuberkuloze vedno bolj na veljavi ne-operativno zdravljenje. V začetku tega stoletja je ustanovil Rollier v švicarskih gorah svojo znano sončno kliniko. Z obsevanjem s sončnimi žarki je imel presenetljive uspehe pri težkih primerih kostne, sklepne in žlezne tuberkuloze, nad katerimi so obupali že vsi kirurgi. Dandanes je operativna tehnika že tako izdelana, da skoraj ni več organa v človeškem telesu, v katerega si operater ne bi upal zarezati s svojim nožem. Med ljudmi najbolj poznane so operacije trebušnih organov. Kdo še ni slišal o odstranitvi vnetega slepiča? Bolnik, ki mu grozi razlitje gnoja po trebušni votlini s smrtno nevarnim vnetjem trebušne mrene, je z lahko, nenavarno operacijo, izvedeno v pravem času, za vedno ozdravljen. Kadar pri razjedi (ulcus) v želodcu ali v dvanajstniku dolgotrajno interno1 zdravljenje ne vodi do uspeha, se bolnik zateče h kirurgu, ki ga v mnogih primerih z operacijo v kratkem času popolnoma pozdravi, če pa razjeda preje steno želodca ali dvanajstnika (perforacija), se pojavijo kot strela z jasnega strašne bolečine. ‘ ki nas opozore na pretečo nevarnost. Le takojšnja operacija nam z veliko verjetnostjo reši življenje. Vsaka ura odlašanja pa postane lahko usodna. Pri žolčnih kamnih, pri raznih obolenjih ledvic in sečnih potov ter pri boleznih ženskih organov se pogosto odloča usoda bolnika na operacijski mizi. Neštevilne porodnice pa se imajo zahvaliti za srečen porod le porodničarju-kirurgu. Niti pljuča in srce nista več varna pred kirurškim nožem. Sodobna operativna tehnika omogoča najtežje posege na srcu in velikih žilah. Včasih se primeri po operacijah neljuba komplikacija —- pljučna embolija. Delec strjene krvi zaide v pljučno utripalnico in jo zamaši. Na nekaterih velikih klinikah skušajo rešiti bolniku življenje s tem, da odpro žilo in odstranijo iz nje embolus (krvni zamašek). Ta operacija, nedvomno ena najtežjih, zahteva ogromno izvežbanost operaterja, saj mora biti izvršena v najkrajšem času, in to na jako nevarnem mestu. Vendar poročajo, da je bila že cesto izvršena s popolnim uspehom. Operativno zdravljenje bolezni osrednjega živčevja ni več nikaka redkost. Trepanacije so na večjih klinikah na dnevnem redu ne samo pri poškodbah lobanje, ampak tudi pri možganskih tumorjih in raznih drugih boleznih, zlasti takih z zvišanim možganskim pritiskom. Pri omenjenih boleznih predstavlja operacija običajno edino možnost rešitve življenja. Kot posebna panoga kirurgije se zadovoljivo razvija ortopedija, ki skuša zlasti pri otrocih preprečiti nastanek telesnih nakaz, predvsem kosti in sklepov. Če pa so se te nakaze že pojavile, ji služijo za vzpostavo normalnih telesnih oblik in normalnega delovanja'organov poleg raznih obvez in povojev, ki učinkujejo s svojim pritiskom in nategom, pasivnih gibanj in ortopedske telovadbe tudi operativni posegi. V zadnjem stoletju se je razvijala medicina v vedno bolj eksaktno vedo, tesno oprto na teoretične stroke, laboratorij in znanstveni eksperiment. V poslednjem času pa se je pojavila v nekaterih zdravniških krogih reakcija proti sodobni eksaktni medicini. Očita ji rae-hanistično pojmovanje človeka, ozkosrčno, škodljivo specializacijo, precenjevanje eksaktnih znanosti in načelno zavračanje starih, preizkušenih zdravilnih sredstev, ki jih skuša zopet uveljaviti. Namesto eksaktne znanosti naj zavzame vodilno mesto v medicini zdravniška umetnost. — Kakor po navadi bo tudi v tem primeru prava rešitev nekje v sredini. Čujmo, kaj nam pravi o tem Donzellini! »Eksaktna znanost in zdravniška umetnost si ne stojita sovražno nasproti; nobeni od njiju ne bo usojena izključna zmaga. Ideal ostane njuna harmonična zveza.« Ing. Stojan Guzelj Obnova porušenih vasi in higiena kmečkega dvorišča V poslednjih mesecih se pri nas mnogo razpravlja o problemu obnove porušenih vasi po vojni. Objavljenih je bilo več razprav v strokovnih listih (Kmetovalec št. 11/12 1943 in 1/2 1944) in v dnevnikih. Tudi poklicani uradi se že dalj časa ukvarjajo s tem vprašanjem; deloma se naloge rešujejo konkretno za posamezne dane primere na podlagi predhodnih merjenj na terenu, deloma se pripravljajo vizorni načrti kmečkih hiš in gospodarskih poslopij s tipiziranimi gradbenimi podrobnostmi. Sestavljajo se verjetno tudi osnutki gradbenih pravilnikov in navodil za pozidavo vasi; razmišlja se o organizaciji tehničnega vodstva in nadzorstva ter o finansiranju obnovitvenih del. Najtežavnejša stran bo nedvomno sama organizacija dela. Kajti ob koncu vojne nas ne čaka samo problem obnove vasi, ampak cela vrsta drugih iprav tako nujnih gradbenih del z ogromnimi potrebami delovne sile, gradiva in denarnih sredstev. Nehote se človeku vsiljuje dvom, da-li bo zares mogoče v zadostni meri pomagati kmetu tako uspešno in hitro, kakor bi bilo želeti. Vsak kmet, ki bo količkaj mogel, bo poizkušal čimpreje skrpati ruševino svoje domačije v toliko, da bosta imeli družina in živina streho nad glavo, ter pričeti z gospodarstvom, da si zagotovi obstoj. Postopno bo popravljal poslopja in jih skušal spraviti v prvotno stanje. Malokje bo morda mogoče načrtno pozidati porušene dele vasi povsem nanovo in po vseh modernih načelih. Težišče vsega dela leži zato verjetno v tipizaciji posameznih gradbenih elementov, ki jih bo kmet radevolje uporabljal pri obnovi svoje domačije, če bodo res ustrezali njegovim potrebam in željam, če bodo takoj v zadostni količini in po primerni ceni na razpolago. Pri reševanju strokovnih obnovitvenih problemov je pričakovati tako od strani arhitektov kakor od kmetijskih strokovnjakov tudi polnega upoštevanja modernih načel higiene. Da se poizkuša spraviti v skladnost gospodarske in sanitarne (zdravstvene) zahteve, je razvidno iz vseh dosedaj objavljenih razprav glede obnove vasi; izbira stavbišča, medsebojna razporeditev posameznih poslopij, notranja razdelitev in oprema stanovanjskih prostorov in hlevov, povsod je videti usmerjenost k higienskim življenjskim prilikam. S stališča sanitarne tehnike je k stvari pripomniti prav za prav malo. Pri presoji najugodnejšega položaja kmetij, ki ga bo mogoče določiti z regulacijskim načrtom seveda le tam, kjer gre za obnovo popolnoma porušenih krajev, je treba upoštevati možnost bodoče kanalizacije tudi za manjša naselja. Zlasti je to važno za kraje, kjer že obstaja ali kjer je računati z gradnjo vodovoda. Načelno bi moral vsak kraj, ki ima vodovod, imeti tudi enotno kanalizacijo. Res je sicer, da na deželi ni mogoče dosledno zadostiti osnovnemu načelu higiene, da je treba vse zdravju opasne odpadle snovi čim hitreje odstraniti iz bližine bivališč, čemur odgovarja ravno kanalizacija. Upravičeno je kopičenje fekalnih odpadkov na kmetiji, ker tvorijo ti kot gnoj bistveni del kmetovanja. Toda večja potrošnja vode, ki tudi v naših krajih ob vodovodni preskrbi stalno narašča, povzroča obenem stalno naraščanje količine takih odpadnih vod, ki so za poljedelstvo brez vrednosti. Tu sem spadajo odpadne vode od umivanja, kopanja, pranja, priprave jedi, pomivanja posode in čiščenja stanovanj itd. Te vrste odpadne vode — dokler jih je malo — se na kmetiji porazgube kakor koli že, navadno pa ne v prilog stanovanjski higieni. Toda z dvigom splošne življenjske ravni je treba računati še z znatnim dvigom potrošnje vode in vzporedno s porastom količine neuporabnih odpadnih vod, ki jih ne bo mogoče nikamor več pospraviti. V greznico ali gnojnično jamo take vode ne spadajo, ker bi zahtevale neekonomsko povečanje njih vsebine ter nesmiselno razvažanje ogromnih količin tekočine brez vsake gnojilne vrednosti. Končno torej ne preostane 'drugega kot kanalizacija. Mimogrede naj bo omenjeno, da za manjšo odmero potrošnje vodovodne vode na deželi v primerjavi z ono v mestih že v bližnji bodočnosti ni nobenih res stvarnih razlogov. Kmečko delo se vrši v okolju, ki že po svoji naravi glede snage daleč zaostaja za okoljem dela mestnega prebivalstva. Za dosego približno enake stopnje snage je torej na deželi potrebna vsaj približno enaka količina vode. Važna je nadalje lega stanovanjske hiše proti cesti, ob kateri so največkrat razvrščene naše vasi. Najmanjša oddaljenost poslopij od ceste je sicer zakonito določena. Ob prometnih cestah bi bilo to razdaljo iz higienskih razlogov čim bolj povečati in prostor pred hišo uporabiti za vrt, zasajen vsaj deloma z drevjem zaradi zaščite stanovanja pred prahom. Vrt ob cesti naj bi se pa uporabljal le za gojitev take zelenjave, ki se uživa prekuhana. Okna kuhinje in shrambe je treba zavarovati z vgrajenimi mrežami proti muham, tudi če leži gnojišče prilično daleč proč, morda za hlevom. Kopalnica naj ima po možnosti le prho; čiščenje je tako lažje in nevarnost prenosa nalezljivih bolezni manjša. Tipizacija vseh delov kopalnice, zlasti izvedba sten in tal ter ogrevanja prostora je z zdravstvenega stališča zelo važna. Stranišče spada praviloma pod streho stanovanjske hiše; pri hišah, ki se grade na novo, mora to biti predpis. Postavitev stranišča na dvorišču ali ob svinjaku je le zasilna rešitev pri obstoječih kmetijah, kjer se stranišče gradi naknadno ter morda v zvezi z gnojnično jamo. Oddaljena lega stranišča lahko zapelje ob deževnem in zimskem času ali ponoči k poenostavljenju osnovnih načel higiene, posebno od strani otrok. Stranišče pod stanovanjsko streho zahteva seveda posebno neprodušno greznico — v kolikor ne gre v izjemnih primerih morda za stranišče z vodnim izplakovanjem. Greznica mora biti odzračevana s cevjo do iznad strehe. Vrata se morajo zapirati samodejno, okno je vselej opremiti z mrežo zoper muhe. Betonska tla s približno 10 cm visokimi zaokrožicami ob stenah, nagnjena proti začepljenemu odtoku v greznico v namen čiščenja. Školjka oz. lijak iz kamenine, litega železa ali cementa naj bo opremljen z dvižnim pokrovom in sedežno desko (enake izvedbe kot pri angleških straniščih), slično kakor je to običajno v železniških vozovih. Razume se, da mora biti tudi strop nepropusten za muhe. Da spada gnojišče z gnojnično jamo po možnosti za hlev in ne med hlev in stanovanjsko hišo, je danes znano vsakomur. Pokrito gnojišče, kakor bi ga bilo iz higienskih razlogov želeti, je zaenkrat še skoraj nemogoče zahtevati. Pač pa je vselej mogoče iztlako-vati prostor ob gnojišču do V-L m široko z nagibom proti betonskemu obodu gnojišča v prečni in proti kanalu, ki vodi v gnojnično jamo, v podolžni smeri. Ob gnojiščih se pri nakladanju in razkladanju raztresa gnoj, ki ga deževnica izpira v okolico. Za izpeljavo brajd nad gnojiščem naj bi se uporabljala divja trta ali kaka druga ovijalka, ker grozdje iznad gnojišča ne more biti čisto in vabljivo, čeprav ga operemo. Eden najvažnejših problemov vsake kmetije je preskrba z vodo. Sodobne zahteve tako glede količine kakor glede kakovosti vode se stalno dvigajo. Idealno rešitev predstavlja seveda vodovodna napeljava v hišo in hleve. Žal s samo napeljavo vode stvar še ni urejena. Kakor že omenjeno, se v zapetju pojavi takoj vprašanje, kam s povečano količino odpadnih vod. Mnogokje se vidi odtok od vodovodne školjke v kuhinji izpeljan samo skozi zid in na dvoriščni strani se cedi po zidu navzdol voda, kar povzroča končno vlago v sicer morda suhih stanovanjskih prostorih, ne glede na to, da tak stalno razmočen zid sčasoma razpada. Prav toliko pozornosti, kakor jo posvečamo vpeljavi vode, je treba posvetiti tudi odpeljavi iz hiše oz. območja domačije sploh. i - '7 ■ -w - : l , Odstotek našega podeželskega prebivalstva, ki je deležen vodovodne preskrbe, je še zelo nizek. Kmetije so zato navezane večjidel na preskrbo iz studencev, vodnjakov ali kapnic. Higiensko zavarovanje studencev, ki leže v zazidanih krajih, je prav za prav javna zadeva, vaška ali občinska. Pri obnovi vasi je treba zato paziti predvsem na zasebne naprave, ki so doslej ali bi mogle v bodoče kvarno vplivati na kakovost studenčnice. Glede zaščite studencev velja v bistvu vse,, kar v naslednjem navajam glede zaščite vodnjakov. Kjer to dopuščajo terenske prilike, ima vsak kmet težnjo, da si postavi lasten vodnjak na svojem svetu, čim bliže hiše in hleva, kar je razumljivo z ozirom na potrebno štednjo s časom in z ozirom na nevarnost ognja. Nehote pride vodnjak tako v nevarno bližino onih mest, kjer se prav tako iz razlogov štednje s časom kopičijo za kmetovanje dragoceni odpadki iz gospodinjstva, človeški in živalski izmečki. Zato je izbira pravega prostora in sama zgradba dobrega vodnjaka dokaj težka naloga za kmeta, posebno ker mora največkrat računati tudi še’ s prilikami na sosedovem dvorišču. Vodnjaki so le redko zgrajeni na vodnih žilah, to je na vodi, ki teče skozi razpoko ali izluženo votlino v trdnih slojih. Običajno segajo v tako zvano talno vodo, v cel sloj vode, ki se giblje med zrnatim, peščenim ali prodnatim materialom nad plastjo nepropustne hribine precej slično kot se giblje voda na zemeljski površini, na primer v rečnem koritu. Prav tako se voda lahko giblje v močno razpokanih hribinah. Gladina talne vode je izpremenlji-va podobno kot gladina rek in potokov na površini, čistost podzemne vode je odvisna tako od slojev, skozi katere teče, kakor tudi od slojev nad vodno gladino. Nezdrave prilike v slojih nad talno vodo ustvarja v prvi vrsti človek sam. Čim več ljudi živi na dani površini, tem bolj verjetno je onesnaženje zemeljskih plasti pod njo. Talno vodo hranijo dotoki s površine, predvsem deževnica, ki pronica — često onesnažena — v zemljo. Med pronicanjem navzdol se voda čisti; čim daljšo pot preteče, tem večja je verjetnost izčiščenja. Dolžina poti, ki jo mora preteči s površine pronicajoča voda, dokler se ne izčisti, je odvisna od tako raznolikih osobin podzemskih slojev, da je ni mogoče odrediti kar na splošno. Velja le pravilo: čim daljša je nje pot, tem boljša je voda. Za kakovost talne vode je zelo važna prisotnost ilovnatih, glinastih ali drugih nepropustnih plasti nad vodonosnim slojem, ki ščitijo vodo pred infiltracijo površinske vode. Površinska humozna plast ščiti le slabo, ker je zaradi organskih primesi dokaj porozna. Neure|eno kmečko dvorišče Po higienskih predpisih naj bi za vodnjak zadoščala oddaljenost vsaj 10 m od stranišča, gnojišča ali sličnih zbirališč nevarne nesnage, da se voda pri pronicanju skozi zemljo popolnoma razkuži. To žalibog ni povsem točno. Ob neugodnih terenskih prilikah je možna infekcija podtalne vode na mnogo večje razdalje, kar je pač odvisno od propustnosti tal, smeri in jakosti podzemskih vodnih tokov itd. — Osnovno načelo mora zato biti: vodnjak mora ležati od opasnih mest ob toku podzemske vode navzgor v oddaljenosti vsaj 10 metrov. Ob zgradbi poslopij in gnojnične jame se ob temeljih lahko poruši enotnost varovalnega krovnega sloja nad vodonosnim slojem in v veliki meri zmanjša filtracijska sposobnost pasu zemlje, ki naj bi varoval vodnjak. Vse slične nevarnosti se močno povečajo tam, kjer je gladina talne vode visoka. Izbira prostora za vodnjak je zato najtežavnejša od vseh razmestitev na kmetiji. Kjer gre za načrtno obnovo ali celo preselitev celih naselij, bi morali ta vprašanja rešiti strokovnjaki. Zelo pogost vir onesnaženja vode je nadalje vodnjak sam. Pri koipanih, zidanih vodnjakih — tudi če so sicer od vrha terena do dna nepropustno grajeni -— se pri izkopu porušijo sloji, ki so prvotno morda ščitili vodonosni sloj pred infiltracijo vode s površine. Na obnovo varovalnega sloja ob zunanjem obodu vodnjaka se običajno ne polaga važnosti, je pa taka obnova tudi težko izvedljiva. Rege, ki pri gradnji vodnjaka nastanejo med zunanjim obodom in naravnim terenom, je treba zapolniti z mastno, dobro stlačeno glino. Obod vodnjaka mora segati nad površino tal ter biti nepropustno pokrit z betonsko oz. železobetonsko ploščo. Leseni kakor tudi dvo- ali celo večdelni betonski pokrovi so nedopustni. Na krovni plošči je postaviti črpalko na nižjem ali višjem betonskem podzidku tako, da ob cevi ne more zatekati voda s krovne plošče nazaj v vodnjak. Pred iztočno cev črpalke spada vselej lijak za odvisno, pretekajočo vodo, z nepropustno kanaliziranim odtokom vsaj nekaj metrov od vodnjaka proč. Površino terena ob obodu je nepropustno tlakovati najmanj 1 m na široko ter z nagibom od vodnjaka proč. Ugodnejši v higienskem pogledu in cenejši so vrtani ali zabiti, t. zv. abesinski vodnjaki. Ost zabitega vodnjaka le neznatno poruši varovalne sloje, zatekanje površinske vode ob cevi je malodane nemogoče. Glede postavitve črpalke, ureditve odtoka in tlakovanja neposredne okolice velja tudi za vrtane ali zabite vodnjake vse, kar velja za zidane. Manj občutljive glede svoje lege so kapnice, zlasti če so pravilno zgrajene. Seveda tudi kapnica ne spada v neposredno bližino gnojišča ali greznice. To narekuje že naravni občutek apetitnosti. Ker v naših prilikah v odgovarjajoči bližini kmetij običajno ni na razpolago neobdelanih ali sicer neizkoriščenih površin, pridejo kot lovilne ploskve za deževnico v poštev samo strehe in sicer le z opeko krite strehe hiš in gospodarskih poslopij. Strehe nizkih hlevov in svinjakov naj bi se v te namene ne uporabljale. Želeti bi bilo, da prvi dež, ki pade na streho ter z nje izmije prah, listje in drugo umazanijo, ne bi odtekal v kapnico. Tej zahtevi pa je iz tehničnih razlogov težko ugoditi. Zato je treba čim več pažnje posvetiti čiščenju oz. filtraciji vode pred uporabo. Praviloma naj voda, ki priteka s strehe, preteka najpreje peščeni čistilnik, ki zadrži vse vidne, grobe snovi, ki jih voda prinaša s seboj. Tak čistilnik mora biti lahko dostopen, ker ga je treba pogosto snažiti. Preden se voda iz kapnice odčrpava, ali tudi že preden vteka v kapnico samo, mora pretekati še t. zv. bakteriološki filter iz finozrnatega peska, po potrebi z vloženim slojem zdrobljenega oglja v sredini. Glede kritja, namestitve čr- palke, odtoka in ureditve okolice velja tudi za kapnice smiselno vse, kar je bilo že rečeno za vodnjak. Idealne črpalke za vodnjake in kapnice so elevatorji s korčki ali mnogoceličnim trakom, ki so varne proti zamrzavanju in razen tega ob črpanju opravljajo prezračevanje vode v vodnjaku. So pa razmeroma drage in zahtevajo mnogo nege. Tudi vzdrževanje in izmenjava iztrošenih delov je dokaj težavna. Največ se pri nas uporabljajo batne črpalke najrazličnejših konstrukcij. S higienskega stališča so priporočljive črpalke z globokimi cilindri; najboljše je, če sega cilinder v vodo. V tlačni cevi nad cilindrom izvrtana mala odprtina, skozi katero se tlačna cev po uporabi izprazni, varuje črpalko pred zamrzavanjem in poleti vodo pred segrevanjem. Pri črpalkah na ročico mora biti navpični drog, ki poganja bat, na vrhu nepropustno zagoščen. Črpalke, ki jih je pred uporabo treba od vrha zalivati, bi se ne smele uporabljati. Na splošno bi kazalo batne črpalke tipizirati v več izvedbah lažje do težke izdelave, kar bi zelo poenostavilo vzdrževanje in najbrže tudi precej ugodno vplivalo na cene črpalk. Pogosto se vidi na dvorišču še eno mesto nesnage, to je napajališče za živino. Stoji navadno tik ob vodnjaku in tvori veliko nevarnost za onesnaženje vode v njem. Napajališče spada načeloma od ■ vodnjaka čim dalj proč, čeravno to seveda otežkoča dovod vode v korito. Dovod je mogoče napraviti z žlebom nad terenom ali pa po ceveh pod zemljo, bodisi izpod ustnika črpalke, bodisi s posebnim tlačnim cevnim priključkom na črpalki. Običajni iztok črpalke mora biti v takem primeru opremljen z ventilom. Betonsko korito naj bo kvečjemu 30 cm globoko, v prečnem prerezu polkrožne oblike zaradi lažjega čiščenja. Imeti mora pre-in praznotok, kanaliziran dovolj daleč od vodnjaka proč. Prostor, kjer stoji živina ob napajanju, naj bo nepropustno iztlakovan z nagibom in odtokom v kanal od pretoka iz korita. Na dvorišču med stanovanjsko hišo, hlevom in gospodarskimi poslopji se odigrava velik del kmečkega življenja. Prav tako kakor se stalno stopnjujejo higienske zahteve glede prostorov, v katerih so zaposleni delavci v raznih obratih v mestu, je čas, da se pobrigamo tudi za higiensko povzdigo okolja, kjer mora delati kmet in njegova družina. Na dvorišču obstoječih kmetij je dostikrat težko ali cel6 nemogoče izvesti vse zaželene higienske ukrepe. Pri projektiranju novih naselij in pri obnovi porušenih delov vasi pa je vse to izvedljivo in se tu osnovnih načel higiene nikakor ne sme prezreti. Po predavanju v ljubljanskem radiu Ina Stokcut _ VflaucUiti jc&zntotitt Pred šestindvajsetimi leti se je to zgodilo nekje v zapuščenem naselju sredi naših gora. Tam, kjer so v skalnih gubah skriti planinski pašniki in hoste, je raztresenih nekaj samotnih naselij — majhnih ponižnih domov z zelenimi oknicami, v katerih je izrezljano srce. Z okenci, ki so majhni majceni itn na katerih cveto rdeči naglji. V teh hišicah so izbe vse enake, z zeleno krušno pečjo, z velikim kropivnilkom ob vratih, s podobami rdečeličnih svetnikov na stenah in z belo javorovo mizo, na kateri slučajnega gosta vedno gostoljubno čakata kruh in sol. Tam, kjer ise z majhnih^ strmih, skrbno obdelanih njiv poleg klasja soncu nasmiha modrooki lan, kjer v zimskih večerih še vedno brne v izibah kolovrati in se ob nedeljah stasiti gorjanci še vedno postavljajo z domačimi hodnimi srajcami. ... Tam, do kamor čas še ni posegel s svojo neusmiljeno, vedno kaj novega in hudega prinašajočo roko in je še vse tako preprosto lepo, kakor je bilo v davnih časih naših prababic, — kjer še zdaj z roko v roki hodita stvarnost in pravljica in še vedno prihajajo k novorojenčevi zibeli rojenice, ob luninih nočeh pa hodita k ljudem vasovat dobra žal žena in gorski duh v podobi rdečekapega škrata ... Od tam sta bila doma Marička in Tinač. Marička je bila stasito, krepko dekle. Njeni lasje, spleteni v dve debeli kiti, so bili rumeni kot pšenica, v očeh pa ji je cvetel lan. Sami z materjo sta gospodarili na majhni kmetiji. Maričkin oče je umrl že davno, ko je bilo dekletcu šele sedem let. V hasti je drvaril, pa ga je ubilo deblo. Tudi Tinač je bil visokorasel in krepek. Pravi gorjanski fant. Tri leta več je imel kakor Marička in živel je pri svojih bratih, ki sta gospodarila pol ure vstran od Marič-kine domačije. Rada sta se imela Tinač in Marička in sklenila sta, da se vzameta. Saj sta se poznala že od zdavnaj. Skupaj sta se nekoč igrala, skupaj sta pasla, skupaj hodila v šolo in k maši ali nosila v malin. Tisoč drobnih vsakdanjosti ju je tesno povezalo. Njune misli so bile vse enake, njune želje enako skromne in preproste, spadala sta drug k drugemu. Ko je Marička izpolnila osemnajsto leto, ji je Tinač na proščenju kupil medeno srce. Zrcalce je imelo v sredi in zraven listek, na katerem je bilo napisano: Ti si moja — jaz sem tvoj! Marička je zardela in se svojemu fantu hvaležno nasmehnila, že zdavnaj je vedela, da bo Tinač njen. že pred letom je na božični večer v tolmunu videla njegov obraz. Ko sta se vrnila s proščenja domov, je odtrgala vršiček rožmarina s svojega okna in mu ga zateknila za klobuk. Tinač je za-ukal, da se je odmev stoterno odbil od gorskih sten. Zdaj je bil res pravi fant. Imel je svoje dekle. Marička in njena mati sta predli, predli in napredli sta veliko gladke lanene niti, iz katere je stkal tkalec platno za Ma-ričkino balo. Nato sta šivali srajce in robili rjuhe, Tinač pa je pri njima vasoval. Zgodaj je prihajal in pozno odhajal. Nič se ni bal temnih noči in samotnih poti. Ni se bal vedomca niti vešče, ki je stokala in vabila ob jezercu, in ne škrata, ki je pod krivo bukvijo kuril in stražil zakopani zaklad. Saj je vedel, da tistemu, ki ni nikomur storil (krivice, zli duhovi ne morejo nič storiti in bil je tudi prepričan, da ga va- ruje dobra žal žena, ki jo je nekoč že videl, ko je v zgodnjem jutru kakor meglica rahla in nežna priplavala h gorskemu studencu vode pit. Njemu in njegovi Marički se je od vsepovsod nasmihala sama sreča. Oba sta bila prepričana, da ni zlega, ki bi ju moglo zadeti. Imela sta se rada, vzela se bosta. Nihče jima ni tega branil. Maričkina mati je celo priganjala: »Pohiti, dekle, pohiti, domačija je potrebna moške roke!« Zakon ju bo še tesneje povezal. Vse bo še dosti lepše, kakor je bilo doslej. Vsi njuni opravki, vse njune misli bodo skupne. Skupaj bosta gospodarila. Skupaj obdelovala njivice v lazi, skupaj pospravljala pridelek. In končno bosta dobila dete, majhnega kričača, ki se bo venomer cmeril v stari zibeli. Fantiček bo, bodoči gospodar. In babica ga bo zibala in pela mu bo staro uspavanko, ki jo prepevajo gorjanke ob zi-belih od roda v rod, pesem o svetem Jožefu in Mariji, ki sta božje dete zibala .. .#In leta bodo hitela, kakor da tekmujejo bodo bežala drugo pred drugim. V zibeli se bo cmeril drugi, tretji in četrti otrok, kolikor jih bo pač Bog dal... Rasli bodo. Najstarejši bo že pomagal očetu. Marička bo postala močna, zagorela gorjanska žena. Neskaljena, preprosta sreča bo venomer vasovala pri njih. Da, venomer, venomer . .. Tako sta sanjarila, o tem sta bila prepričana. Toda usoda se jima je neusmiljeno porogala, prav ko sta tega najmanj pričakovala. Nekje daleč od njune gorske samote, sredi civiliziranega, modernega sveta je izbruhnila vojna. Tinačeva brata sta morala v vojsko in končno so poklicali še Tinača. Marička je zajokala. Vsa njena sreča, ki se ji je zdela tako trdno zgrajena, se je v trenutku sesula. »Ne jokaj, saj se morda že v nekaj mesecih vrnem,« jo je tolažil fant in jo Objemal. Toda dekle se ni moglo utolažiti. »Hude slutnje imam,« je ihtela, »hude slutnje, da te dolgo ne bo. Ali pa morda nikoli.« Nato je iz lončka na svojem oknu odlomila dva vršiča rožmarina. Enega je dala Tinaču, drugega pa je vsadila v drug lon-čefk. Tako je storila po izročilu prababic, ki so bile prepričane, da ima rožmarin pri zaljubljenih ljudeh čudežno moč. »Ta rožmarin mi bo povedal, kako je s teboj,« je rekla. Skrbno ga bom negovala, zvesto zalivala, če bo lepo rasel, bom vedela, da ti je dobro, če bo pa začel veneti, me boš pozabil ali pa se bo kaj hudega zgodilo s teboj.« Poslovila sta se. Tinač je odvriskal v dolino. Marička pa je s svojo materjo ostala sama samcata v mali gorski hišici. Minevali so dnevi, minevali so meseci.. . Vojna tam v daljnem, modernem svetu se ni končala, temveč še bolj razbesnela. Grmeli so topovi, regljale so strojnice in zemlja je bila vsa prepojena s krvjo. Toda Marička v svoji gorski samoti tega ni videla in ne slišala. Negovala je svoj rožmarin. Zvesto ga je zalivala. Rožmarin se je lepo razrasel. Tinaču je dobro. Zvest mi je, se je veselila. Tinač ji je kdaj pa kdaj pisal. Z velikimi, neenako stoječimi črkami je napisal: Preljuba moja! Pozdravljam te čez doline in skalne vrhe in ti sporočam, da sem zdrav!...« Marička se je nasmehnila. Poljubila je pismo in ga shranila v skrinjo, kjer je hranila svoj največji zaklad: pisano ruto in krilo iz šumeče svile, srebrn sklepanec in babičino avbo, ki bi jo ona prvič nadela na poročni dan. Tam je bilo poleg mašne knjige in podobe od prvega obhajila shranjeno tudi lectovo srce, ki ji ga je bil Tinač kupil na zaročni dan. Sonce je romalo svojo vsakdanjo pot. Gorski studenci so žuboreli. Lan je cvetel in odcvetal. Klasje je zorelo. Marička se je ubijala z delom doma in drugod. Bila je zdrava in močna in je rada pomagala sosedom, ko je vsepovsod tako manjkalo moških rok. V gorsiko samoto je prišla bridkost. Zajokala je žena najstarejšega Tinačevega brata. V strelnem jarku ga je raztrgala granata. Mnogo žensk iz vasi spodaj je že objokovalo svoje može, brate, sinove. Ko je v nedeljo sivolasi župnik po maši bral z lece imena padlih faranov, je Marička s tesnobno skrbjo prisluhnila in si končno oddahnila. Tinača ni bilo med njimi. Vsa zaskrbljena je negovala rožmarin, vsa zaskrbljena ga je vsako jutro opazovala. Dnevi so se krajšali in krajšali. Sive plahte težke mokre megle so dušile in skrivale dolino. Zasneženi gorski grebeni pa so se lesketali, kakor da jih je božja roka oblila s čistim zlatom. Spet je pisal Tinač: »Ljuba, pozdravljena čez doline in hribe. Sporočam ti, da mi je dobro. Zdaj sem v bolnici. Pa ni nič hudega. Samo roko mi je oprasnilo, čez teden dni bom zdrav.« Marička je s podvojeno skrbjo negovala in opazovala rožmarin. Bil je lepo zelen ikakor prej. Zaprla je okno in ga postavila za šipo, da bi mu mraz ne škodoval. Neko jutro je začelo snežiti. Tiho, spokojno je padal sneg in se kopičil, kopičil. Zdaj so bili gorjanci za dober čas odrezani od doline. Marička je koprnela od tesnobe. Toda bila je prepričana, da bi ji Tinač dal »znamenje«, če bi se mu kaj zgodilo. Ustavila se ‘bo ura ali se bo kar na lepem razpočilo zrcalce, lahko tudi, da bo kje v hiši ponoči zaropotalo. Ne, nič takšnega se ni zgodilo, hvala bogu, in rožmarin je tbil še vedno lepo zelen. Na božični večer je odšla k tolmunu. Toda snežilo je in noč je bila temna. Z očetovo kovanko je prebila led na površini in so pozorno zastrmela v vodo. Tinač, Tinač, prikaži se! ji je razburjeno prosilo srce. Zaman. Ničesar ni videla. Bilo je pre-temno. In spet je prišla pomlad s cvetlicami in soncem. Sneg se je talil in s skalnih grebenov so drli umazani hudourniki v dolino. Tinač že od jeseni ni pisal. Skrb v Ma-ričkinem srcu je rasla in jo tesnila. Toda rožmarin se je lepo razraščal in (bil ves zelen. Neko nedeljsko popoldne so Maričko obiskali snubci. Snubili so jo za tkrčmarja Jakopina, premožnega vdovca iz dolinske vasi. Marička je obstrmela. »Kaj ne veste,« jih je zavrnila, »da sem s Tinačem v besedi?« »S Tinačem?« so se smejali. »Kje pa je ta Tinač? V vojski, kajne? Kaj bi čakala nanj, saj ga najbrže ne bo nazaj. Raje se odloči za bogatega Jakopina. Mož v najboljših letih je in, kar je glavno, ne bo mu treba več na fronto.« »Nočem ga, pa čeprav bi bil zlat od glave do pet,« jih je robato zavrnila in se zasukala med vrati. Materi njena robatost ni bila všeč. »Vse to bi bila lahko lepše povedala,« jo je kregala in nato dodala: »Sploh pa bi ne bilo napačno. Pri Jakopinu bi se ti dobro godilo. In če se Tinač ne vrne ... jaz sem slaba, danes ali jutri lahko ugasnem, kaj boš potem počela čisto sama v tej samoti?« Marička se je zastrmela v mater. Res, zadnje leto jo je močno zgrbilo in izsušilo. Čudno, da tega ni opazila. Pa kaj, ko ima le Tinača v mislih. »Le kaj tako govorite,« se je nalašč ujezila, »tako ste še krepki in Tinač se bo vrnil prav za gotovo.« Tinač ni nič pisal. Delo je klicalo od vsepovsod. Marička se mu je z vsem srcem in vsem bitjem odzvala. Delala je in delala, da bi se hudo utrudila in pozabila. V nedeljo po maši je spet bral župnik imena padlih fantov. Ko je njegov glas izzvenel, si je oddahnila, kakor da je hodila po neznansko strmi poti. Tinača ni bilo med njimi. Toda nekoč ga je imenoval. Marička je že skoraj zakričala, tedaj pa se je kratkovidni župnik globlje sklonil nad seznam in se popravil: padel ni Tinač, ampak njegov drugi brat... Sonce je romalo svojo vsakdanjo pot. Gorski studenci so žuboreli. Lan je cvetel in odcvetal. Klasje je zorelo. Rožmarin se je razrasel in bil ves zelen, toda Tinač ni pisal. Nekaj vaščanov je prišlo na dopust. Pravili so, da so se srečali s Tinačem. Eden tukaj, drugi tam, toda, 'kje naj bi bil zadnji čas, ni vedel nihče povedati. Jeseni je Maričkina mati legla in ni več vstala. Hči se je z vso skrbjo zavzela zanjo, da je na Tinača skoraj pozabila. Toda kljub vsej negi je starka usihala. Le slaboten plamenček življenja je še nekaj časa tlel v njej in na spomlad je še ta ugasnil. Marička je ostala čisto sama. V vasi je najela hlapčiča. Toda fant ji je že čez nekaj dni pobegnil nazaj v vas. Samote ga je bilo strah. Tinač ni nič pisal, toda rožmarin se je lepo razraščal in zelenel. Spet so prišli Jakopinovi snubci, kakor da si je možaik vtepel v glavo, da mora dobiti prav njo. Kot pred letom jih je zavrnila. Sonce je romalo svojo vsakdanjo pot. Gorski studenci so žuboreli. Lan je cvetel in odcvetal. Klasje je zorelo. Marička ni več štela dni, ne mesecev. Čemu tudi? Upanje, da še kdaj vidi Tinača, je bilo le še rahlo, rahlo. Jesen, zima in spet pomlad . .. poletje, smejoče sonce ... žuboreči studenci, cvetoči lan in zoreče žito in dvoje rok, dvoje krepkih, ožganih, žuljevih rok, ki neprestano delajo: vihte motiko, kopljejo, sejejo, ple-vejo, kosijo in žanjejo. In srce, ki še vedno, čeprav rahlo, upa in bo upalo, dokler bo zelenel rožmarin ... Vojna se je končala. Vračajoči se vojaki so se razlili od vsepovsod, kakor na spomlad pridro hudourniki z gora. Vrnili so se sinovi k materam, možje k ženam, bratje k sestram, ženini k nevestam. Prišli so utrujeni in onemogli, bolni, ranjeni in pohabljeni, toda prišli so ... le Tinača ni bilo,.. Zdaj je upanje v Maričkinem srcu splahnelo. Le drobcena, prav drobcena iskrica je ostala: rožmarin je še vedno tako lepo zelenel in staro izročilo je velelo: Dokler rožmarin zeleni, on, ki ljubiš ga — živi! Življenje je enolično pelo svojo večno pesem, čas je tkal dan k dnevu, mesec k mesecu — jesen — zimo — pomlad — poletje ... Maričkam roki sta kopali, sejali, pleli, kosili in želi, v srcu pa je tlela prav drobcena iskrica upanja. Krčmar Jakopin se je naveličal čakati. Oženil se je z drugim dekletom. O, Marički zaradi tega ni bilo nič žal. Rane, -ki jih je ljudem prizadela vojna, so se počasi celile. Vdove so odlagale črnino. Vdova Tinačevega brata se je celo vnovič omožila. Domačija potrebuje mošlke roke, je pojasnila Marički in ji svetovala, naj jo posnema. Ne, Marička ni hotela o tem nič slišati. Še vedno je čakala svojega Tinača. Dokler rožmarin zeleni, on, ki ljubiš ga — živi! In nekoč — sredi visokega poletja je bilo — se je zgodilo. Iz vasi je prihitel ves zadihan županov hlapec in ji v eni sapi izbruhal: da se je Tinač vrnil, toda, da je strašen. Obe nogi mu manjkata. Iz mesta so ga poslali na občino. Marička je poslušala, pa ni vsega razumela. V mislih se ji je vse izpremešalo. Zdelo se ji je, da sanja. Kakor v sanjah je vrgla s sebe predpasnik, si zavezala robec na glavo in odhitela za hlapcem. Hitela je, da jo je fant komaj dohajal. »Tinač se je vrnil! Tinač se je vrnil!« ji je veselo pelo srce. Vse drugo, kar ji je hlapec povedal, je pozabila. Ko sta prišla v vas, je vprašala hlapca, kje je Tinač. »I, pri nas,« ji je pojasnil, »saj so ga na županstvo poslali.« Na dvorišču županove domačije je naletela na gručo žensk, županja je jadikovala sredi med njimi: »In prav k nam pošljejo vsako nadlogo. Kakor da že nimamo dosti beračev. Zdaj bo še za tega morala skrbeti občina.« Ko so zagledale Maričko, so utihnile in se osuplo zagledale vanjo. Ne da bi jih pogledala, je šla mimo njih. »Kje je?« je kratko vprašala hlapca. »V izbi,« ji je pojasnil. Pred izibo je z roko na'kljuki obstala. Zdaj, zidaj ... Vse je trepetalo v njej od ganotja, bolečine in nestrpne sreče ... če je res on ... in če... Odprla je vrata in obstala na pragu. »Marička!« Da, bil je res on. široka, krepka ramena so bila njegova in tudi obraz, čeprav močno upadel in porasel z brado, je bil njegov. In oči, da tudi oči, toda videla jih je le trenutek, kajti zdaj jih je pokril z rokami, kakor da bi se hotel skriti pred njo. Neskončno žalostno jo je zaprosil: »Marička, ne glej me. Lepo te prosim, pojdi!« Toda ona je že vse videla. Videla je, da sedi v vozičku in da ima namesto nog le kratke štrclje, skrite pod odejo, še vedno ji je zvenel v ušesih županjin glas: .. zdaj bo še za tega morala skrbeti občina ... Za koga? se je vse uprlo v njej. Zanj, ki ga je ona tako dolgo in tako željno čakala? Neskončna ljubezen in usmiljenje jo je prevzelo. Zaihtela je in planila k njemu. Privila je na prsi njegov ubogi, trpeči obraz, ki ga je še vedno zakrival z rokami. »Moj Tinač, moj ubogi, ljubi Tinač,« je jecljala. »Zdaj si moj in nihče te mi več ne vzame. Nihče. Nihče.« Nato je odhitela ven, mimo žensk, ki so še vedno tarnale na dvorišču. Poiskala je hlapca in ga prosila, naj ji posodi močan, velik koš. Fant ji je začuden ustregel. S košem se je vrnila v izbo, zmetala vanj blazine s postelj, nato pa je s svojimi močnimi rokami dvignila otepajočega se Tinača kakor otroka in ga udobno posadila v koš. »Zdaj si moj in moral me boš ubogati!« je odločno ukazala in si oprtala koš na rame. S košem na hrbtu je šla mimo žensk, se ustavila pred županjo in ji povedala: »Da ne boste več v skrbeh, vam povem, da bom sama skrbela za svojega ženina.« Ženske so zaprepaščene bolščale vanjo, županja je nekaj jecljala, a govoriti ni mogla. Toda Marička je že odhajala, šla je skozi vso vas ponosno-zravnana, mimo neštetih, začudeno strmečih oči. Naslednji dan se je oglasila pri župniku in ga prosila, naj ju poroči. »Toda, dekle, kaj si znorelo?« se je začudil starček. »Saj je lepo, da se iz usmiljenja zavzemaš za ubogega pohabljenca, toda pomisli tudi na svojo domačijo. Tvoj dom potrebuje zdravega, delavnega moža.« Marička se je nasmehnila. »Prečastiti,« je rekla, »zdrava, krepka in delavna sem sama. Kar sem zmogla doslej, bom tudi poslej. Sčasoma pa,« je zardela in pogledala v tla, »nama bo morda Bog dal otroke, ki mi bodo v pomoč.« In v nedeljo, ko se je po gorskih grebenih razlivalo sonce in so gorski studenci vriskaje peli svoje jutrnjice, si je Marička nadela svatovsko avbo svoje babice, opasala srebrni skiepanec in isi na prsi pripela nagelj in rožmarin, nato pa je ob beli javorovi mizi, ki je bila spremenjena v oltar, stari župnik zvezal dvoje ljubečih src. ★ ★ ★ Čez mnogo let sem srečala Maričko. Bila je postavna, krepka in zdrava in z oči se ji je bralo, da je srečna. Tudi njenega Tinača sem videla. Imel je umetne noge in je s palicami kar lahko hodil. Na enem izmed oken pa je rasel v lončku rožmarinov grmič, ki je bil tolikšen, da je izpolnjeval vse okno. »Ta rožmarin mi je prinesel srečo,« je rekla gorjanka in potem je povedala zgodbo, ki sem jo bila pravkar napisala. »In veste, zakaj mi Tinač takrat tako dolgo ni pisal?« je dodala, »šele čez čas mi je to priznal. Ko se je takrat v vojni ponesrečil, so bili uničeni vsi njegovi dokumenti. Pozneje, ko se je zavedel, kako je pohabljen, pa dolgo ni hotel nikomur povedati imena, ker se ni želel vrniti... Ko sem odhajala, sem srečala tri krepke, zagorele fante in dekleta z rumenimi kitami in sinjimi očmi. To so bili najbrž Maričkini otroci. Z motikami na ramah so se vračali z njive mladi, zdravi in krepki. Tako se je končno Marički in njenemu Tinaču vendarle nasmehljala sreča. Foto: dr. M. Foerster (iz filma ,0, Vrba ...“) Miran Borko Zvezde in zvezdnato nebo 1945 Opazovanje neba je vsekako nekaj najlepšega, kar si more zamisliti človeški duh. Vsak jasen večer in vsako noč vidimo nad seboj tisoče in tisoče zvezd, nebesnih draguljev, ki sijejo iz neskončnih vsemirskih daljav. Pri tem smo lahko ponosni na svoj um; majhen človek, z zemljo vred neznaten, vse-mirski prašek, je prodrl tudi v te gmotno nedosegljive sfere vesoljne prirode. Ko vidimo tako lepo migljati zvezde na črnem nebu, se spominjamo, da so tudi te zvezde svetovi, tisočkrat in tisočkrat večje od naše matere zemlje, majhne zvezde, na kateri se odigrava naša življenjska usoda. Morda se tudi okoli teh svetov, vsemirskih svetilnikov, vrte planeti in morda je tudi na njih razvito življenje — kdo ve to, razen tiste višje sile, ki uravnava zakone vsemirja. Za nas naj ne bo vsemir mrtev, sama gmota, za nas naj bo poln življenja, kakor ga zahtevata naravna lepota in smoter, zaradi katerega je bilo ustvarjeno vse-rnirje. In ikdo ve, ali ni navsezadnje vse to vesoljstvo, ki ga zremo pred seboj, le neznaten delec v groznem prostoru, ki mu pravimo — natura. Seveda so tu meje človeške fantazije že končane, kaj šele meje razuma. Iz navedenega lahko spoznamo, kakšna brezpomembna ničla je tvorno tako neznatni človek in kakšen velikan je njegov duh, ki je prodrl v prirodo. Nebo nam bodi nenehno opozorilo o veličastju stvarstva in majhnosti človeka, ki tolikokrat greni življenje svojemu bližnjemu z raznimi malenkostmi, namesto da se dviga na perutih duha v neskončne višave. Opazovanje neba vpliva na dušo silno pomirljivo. V vseh duševnih težavah dvigajmo pogled proti nebu in bomo potolaženi. Dobro je dejal nekdo, da ljudje, ki se ne menijo za naravo in zavračajo ugodni vpliv neba na človeško dušo, niso vredni, da jih je priroda rodila in da jih sonce osvetljuje. Naslednje vrstice so namenjene tistim, v katerih se še oglaša ta moralni čut, saj je pogled na nebo nekaka človekova duševna dolžnost. Vodil bo bralca po nebu, ga vpeljal v skrivnosti vesolja; zato naj mu sledi in opazuje prekrasno nebo. Spoznal bo, da je malenkostni trud bogato poplačan in da ne more nobena človeška beseda, tudi ne beseda najboljšega poeta, upodobiti na papirju tiste nebesne lepote, ki jo boš užival, ko boš ob jasni noči dvignil pogled proti večno se iskrečim svetovom, gor proti nebu — proti večnosti. Naš obzornik Ako se postavimo na širno planjavo in se ozremo na nebo, se nam dozdeva, kakor da stojimo v sredini velike ploskve, nad katero se boči votla polkrogla — nebes. Ta se od mesta, kjer doseže najvišjo lego, to je zenita, ki je točno nad opazovalcem, spušča na vse strani in se tam daleč stika s ploskvijo, na kateri stojimo; tako tvori krog, ki mu pravimo fizični ali prirodni obzornik (HORIZONT). Ta iploskev je v svojem bistvu le vidni del zemeljske krogle. Čim više smo, tem večja je vidna ploskev, tem večji je torej polumer obzornika. (Obzorje Triglava ima polumer 191 km.) V višini 5 km je polumer obzornika 252,4 km, v višini 10 km že 357 km, v višini 20 km pa je polumer obzornika že čez 500 km. (Če se dvignemo v Ljubljani do višine 10 km, imamo že razgled nad Trst, Gradec, Zagreb, Benetke in čez severni konec Jadranskega morja.)* Podnevi utegnemo opazovati na nebu ob jasnem vremenu Sonce in tu in tam tudi Luno (okoli prvega in zadnjega krajca). Ko pa Sonce zatone za daljne hribe in se polagoma zavija pokrajina v temo, tedaj se začno prižigati na nebu prve zvezde. Ako opazujemo dalje časa lego neke zvezde na nebu, ^poznamo, da se giblje od vzhoda proti zapadu, zato sklepamo, da se vse zvezde, Sonce, Luna in planeti z nebesno kroglo (na katero so zvezde pritrjene •—• tako nam pravi videz) vrte okoli neke osi v smeri od vzhoda proti zapadu. To os imenujemo: svetovna os. Ta sega od severnega tečaja (ki ga označuje približnoi zvezda Tečajnica ali P o 1 a r-n i c a) do našega opazovališča, pa dalje v isti smeri do južnega tečaja, ki je pri nas neviden. Temu vrtenju nebesne krogle, kateremu se morajo podvreči vse zvezde, Sonce, Luna in planeti, dajmo ime: navidezno vrtenje nebesne krogle. Nam opazovalcem na zemlji se zdi, kakor bi se vse zvezde vrtele okoli zvezde Polarnice. V resnici se ne vrte zvezde, marveč mi z našo materjo zemljo se zavrtimo v 24 urah okoli zemeljske osi, ki je namerjena proti zvezdi Tečajnici. Ko zremo na nebo proti Tečajnici, se nam zdi, kakor bi vse zvezde opisovale okoli nje neke kroge, v katerih središču je ona sama. Ti krogi imajo tem večji premer, čim dalje je zvezda od Tečajnice. Ker so krogi med seboj vzporedni • Velja le za zelo ugodne vremenske prilike (paralelni), jim pravimo vzporedniki. Ker je pa nebo pač krogla, ne moremo velikosti vzporednikov poljudno večati. Največjemu vzporedniku pravimo ekvator ali polutnik — ravnik. Ta razpolavlja nebesno kroglo v dve polkrogli (severno in južno). Od severnega tečaja pa do polutnika se velikost vzporednikov veča, proti južnemu tečaju pa se manjša. Kako najdemo na nebu zvezdo Tečajnico? Vsakemu je znano lepo o-zvezdje Velikega voza, ki nas ob zimskih večerih pozdravlja s severovzhodnega neba, v poletnem času pa stoji zvečer visoko na se-verozapadu. Kako lepo se odražajo na večernem nebu tri zvezde, ki tvorijo nekake ojesi. Nato imamo še štiri zvezde, ki spominjajo na trup voza. Ako zvežemo zadnji dve zvezdi trupa (Alfa in Beta) in nanesemo petkratno oddaljenost teh dveh zvezd v smeri od Alfe (svetlejše zvezde), zapazimo na zahtevanem mestu svetlo belo zvezdico, ki je v svoji okolici najsvetlejša in se imenuje Tečajnica ali P o 1 a r n i c a. Ako zvežemo to zvezdo z zenitom in podaljšamo zvezni krog v isti smeri proti obzorniku, dobimo tako imenovani meridian našega stojišča (ima smer sence, ki jo meče palica ob poldnevu). Ako se obrnemo proti Tečajnici, je na naši prednji strani sever, na hrbtni jug, na desni vzhod in na levi zapad. VZHAJALIŠČE nekega kraja je -— natanko vzeto — tista točka obzornika, na kateri vzide Sonce dne 21. marca ali 23. septembra. VZHODIŠČE poljubne zvezde je točka obzornika, na kateri zvezda vzide. Mnogo zvezd je na nebu. Človek, ki je opazoval zvezde že na začetni stopnji kulture, je združil razne zvezde v zvezdne skupine — ozvezdja. Ozvezdje je torej družba določenega števila zvezd. Tako poznamo na primer ozvezdja: Veliki voz, Mali voz, Rimščice itd. Najbolj znanih je 12 ozvezdij, ki se imenujejo ekliptična ozvezdja in tvorijo zodiak ali živalski krog. Skozi živalski krog potujejo Sonce, Luna in planeti. -— Ta ozvezdja so: OVEN, BIK, DVOJČKA, RAK, LEV, DEVICA, TEHTNICA, ŠKORPION, STRELEC, KOZEL, VODNAR in RIBI. Prvih 6 ozvezdij leži nad ekvatorjem, torej na severni nebesni polkrogli, drugih 6 pa pod njim, torej na južni nebesni polkrogli. Ozvezdja, ki leže v bližini ekvatorja, se imenujejo EKVATORIALNA OZVEZDJA. Iz navedenega torej vidimo, da so zvezde prav za prav deli ali sestavine ozvezdij. Pripomniti je seveda treba, da niso ozvezdja ni-kake fizikalne enote, temveč da so to le navidezne skupine zvezd, ki leže od zemlje v približno enaki smeri. Svetlejše zvezde nosijo še posebej imena, ki so latinskega, grškega in arabskega izvora, drugače je pa vsaka zvezda Kje stoji sonce Mesec Ozvezdje Mesec Ozvezdje Januar Februar Marec April Maj Junij Strelec Kozel in Vodnar Vodnar in Ribe Ribe in Oven Oven in Bik Bik Julij Avgust September Oktober November December Dvojčka Rak in Lev Lev in Devica Devica Tehtnica in Škorpijon Škorpijon in Strelec Op.: Ne zamenjuj ozvezdja z istoimenskimi nebesnimi znamenji, Id so se skladala z ozvezdji pred 2000 leti, sedaj pa ne več. zaznamovana z grško črko in latinskim imenom ozvezdja, v katerem leži (n. pr. ALDE-BARAN : Alfa Tauri, ALGOL : Beta Perzei). Kaj nam pravi o zvezdah zvezdoslovec? Vse zvezde, kar jih vidimo na nebu, so sama sonca najrazličnejših barv, velikosti, oddaljenosti in temperature. Barva zvezde je odvisna v glavnem od razvojne dobe, v kateri je zvezda, in pa od temperature zvezdnega površja. Tudi pri zvezdah namreč opažamo neki razvoj. V začetku življenja (zvezda se rodi iz vsemirskih meglic) je zvezda prav redka, po velikosti premera zelo velika in močno rdeče barve. Nato se začne zgoščevati, velikost se ji manjša, iz rdeče postane rumena, dokler končno ne prispe na višek svojega razvoja, ko je bele barve in ima zelo visoko temperaturo. Potem začne zopet upadati, iz bele postane rumena, nato rdeča, dokler končno ne ugasne. Zvezda je postala vsemirski mrlič. Temperatura je torej najmanjša na začetku in koncu zvezdnega življenja, največja pa na razvojnem višku, ko je zvezda bele barve. Nekatere bele zvezde imajo temperaturo do 60.000° C. (Po Bealsovem mnenju imajo nove zvezde do 65.000° C.) Seznaniti se moramo še z absolutno in navidezno svetilnostjo zvezd. Absolutna svetilnost zvezd, ki je odvisna od velikosti in temperature zvezde, ali razvojne dobe, je količina svetlobe, ki jo oddaja zvezdno površje. Absolutno svetilnost zvezde izražamo v poljudni astronomiji tako, da jo izrazimo glede na Sonce, ali po absolutni velikosti, to je navidezni svetilnosti v oddaljenosti 10 PABSEKOV.* Tako pravimo n. pr.: da je Aldebaran 100 krat svetlejši od Sonca ali Bigel 18.000 krat. Navidezna velikost pa je svetilnost, pod katero vi- * 1 parsek je 3,26 svetlobnih let dimo zvezdo z zemlje, in je odvisna od absolutne svetilnosti in razdalje zvezde od zemlje. Za nas zemljane je lahko n. pr. neka zvezda zelo svetla, ker je v bližini zemlje, druga zvezda pa je zopet malo svetla, ker je mnogo dalje, dasi je od prve mnogo večja. Vsemirske razdalje store pač iz velikana palčka in iz palčka orjaka! Sedaj še nekaj o oddaljenosti zvezd! Oddaljenosti med planeti lahko merimo še v milijonih kilometrih, toda če bi hoteli to pri zvezdah, bi naleteli res že na prava astronomska števila. Zvezdoslovci so si zato zamislili novo enoto, tako imenovano svetlobno leto. Svetloba se širi, kakor znano, po majhnih delcih s hitrostjo 300.000 km v sekundi. Svetlobno leto je torej pot, ki jo prevali svetloba v enem letu, in ta pot je enaka približno 9,5 bilijonov km (bilijon je milijon milijonov,, torej J in 12 ničel). In večina zvezd je oddaljena več ko 10 svetlobnih let. Oddaljenost najbližje zvezde meri nad 4 svetlobna leta (PROXIMA CENTAURI). Na vrhu ozvezdja Oriona je zvezda LAMBDA (bele barve), oddaljena 4840 svetlobnih let. Žarek te zvezde, ki ti sedaj omogoča njeno vidnost, je krenil na svojo dolgo pot že 3000 let pred Kristom. Nemara zvezda sedaj več ne obstoji — kdo ve to? Oglejmo si na kratko še ozvezdja in navedimo najvažnejše podatke! Andromela je lepo, veliko ozvezdje, sestavljeno iz 4 svetlih zvezd, razvrščenih v premi črti. Nad tem ozvezdjem zapaziš majhen nebesni oblaček- (SPIRALNO MEGLICO) -— družbo milijard in milijard zvezd, oddaljenih okoli 1 milijon svetlobnih let. Ozvezdje se pojavi jeseni na večernem vzhodnem nebu in je najbolje vidno v zimskih mesecih. B i k je lepo ozvezdje, vidno poleti na jutranjem nebu, nato pa do maja na večernem. Glavna zvezda je rdeči ALDEBARAN. Posebno znana je fizična skupina zvezd — PLEJADE (oddaljene 200 svetlobnih let). DEVICA se pojavi že marca na večernem nebu, kjer je vidna do avgusta. Pred njo potuje Sonce v septembru. Glavna zvezda je beli Klas ali Špika. Dvojčka: z dvema lepima zvezdama, belim Kastorjem in rdečkastim Poluxom, sta izrazito zimsko ozvezdje, vidno do junija na večernem nebu. (V junijskih večerih se svetita KASTOR in POLUKS nizko na severoza-padu.) K e f e j, viden vse leto (v bližini nebesnega pola). Kit, viden v novembru in decembru, ima zanimivo zvezdo Miro, ki spreminja svojo svetlost (zvezda SPREMENLJIVKA). Kočijaž, viden najbolje v zimi, se ponaša s svetlorumeno zvezdo Kapelo, oddaljeno 50 svetlobnih let (v januarju jo imamo ob 22h v zenitu). Kozorog je nesvetlo poletno ozvezdje. Labod je viden na večernem nebu najbolje v jeseni. Glavna zvezda je belorumeni DENEB (v premeru 28 krat večji od Sonca). Levje viden na večernem nebu od februarja do avgusta in se ponaša z belima zvezdama Regulom in Denebolo (Regul je oddaljen 60 svetlobnih let). Lira, ki je vidna najbolje v poznem poletju in zgodnji jeseni, ima krasno modrikasto Vego, najsvetlejšo zvezdo na severni nebesni polkrogli (oddaljena 30 svetlobnih let). Mali voz je viden skozi vse leto. Glavna njegova zvezda je Tečajnica, oddaljena 300 svetlobnih let. Ima 11 krat večji polumer od Sonca. Oven, malo ozvezdje, ki ga sestavljajo 3 zvezde in je vidno najbolje jeseni: Pegaz (na večernem nebu od septembra do januarja). Njegove zvezde so razporejene v obliki četverokotnika in je sosed Andromede. Perzej, viden skozi vse leto, najbolje pozimi. Okoli 10. avgusta padajo iz njega kresnice — »solze sv. Lovrenca«. Rak je viden najbolje spomladi in je majhno, nesvetlo' ozvezdje. Ribi, zapadno od Ovna. Orion ali Rimščice, krasno zimsko o-zvezdje z rdečo Betelgezo (zgoraj) in belim Riglom (spodaj), oddaljen 460 svetlobnih let. Na jutranjem nebu je viden od avgusta dalje. Severni venec, viden od junija do avgusta, ima zelo vročo zvezdo, imenovano Dragulj (Biser). Strelec, nesvetlo poletno ozvezdje. Škorpijon, lepo poletno ozvezdje s krasnim krvavordečim Antaresom, ki je po premeru 450krat večji od Sonca. Tehtnica, nesvetlo ozvezdje, vidno najbolje v juniju in juliju. Veliki pes, viden zvečer januarja, februarja in marca. V njem leži najsvetlejša zvezda (dozdevno) Sirij (8 svetlobnih let). Veliki voz, viden vse leto. Pravijo mu tudi ČOLN SV. PETBA. Vodnar, nesvetlo poletno ozvezdje. Volar ali Bootes, viden od marca do avgusta, ima krasno rdeče - rumenkasto sonce Arkturja. V poletnih večerih je viden na za-padu. Tako smo končali opis glavnih ozvezdij. Za zaključek naj še pripomnim, da se imenu- jejo vse do sedaj naštete zvezde zvezde stalnice, ker navidezno ne spreminjajo medsebojne lege (v resnici se premikajo v vesolju s silno hitrostjo, česar pa zaradi velike oddaljenosti ne opazimo). Zaradi gibanja Sonca po živalskem krogu in zaradi tega, ker smo si uredili ure po sončnem (povprečnem) času, spreminjajo ozvezdja iz dneva v dan in iz meseca v mesec svoje lege. Določeno ozvezdje vzhaja vsak mesec dve uri prej. V nasprotnem letnem času vidimo določeno ozvezdje na istem delu neba ob nasprotni uri ali pa ob istem času na nasprotnem delu neba. V zimskem času vidimo na primer v večernih urah ozvezdje Oriona na južnovzhodnem delu neba. V naprotnem letnem času (to je v poletju) je to ozvezdje vidno na istem delu neba ravno ob nasprotni uri, to je v jutranjem času. Sonce potuje Kakor smo že omenili, se giblje Sonce poleg rednega dnevnega vzhajanja in zahajanja še med zvezdami stalnicami od zapada proti vzhodu. V enem dnevu se premakne za 1°. V teku enega leta prepotuje nebesno kroglo enkrat naokoli. Tiru Sonca po nebu pravimo Ek lip tika, ki je popolna krožnica in teče skozi dvanajst ozvezdij, katerih imena smo navedli že spredaj. Tako je n. pr. Sonce v januarju v ozvezdju Strelca, v avgustu pa v ozvezdju Leva. Ekliptika, ki je naklonjena ekvatorju za 23°, je v svojem bistvu na nebesno kroglo proicirana pot Zemlje okoli Sonca. Vse do 15. stoletja so ljudje verjeli videzu, da se giblje Sonce okoli Zemlje in ne, kakor vemo danes, Zemlja okoli Sonca. Sonce se v resnici torej ne vrti in ne premika pred neštetimi ozvezdji, temveč se vrti okoli njega naša zemlja. (Sonce sicer tudi drvi z Zemljo in drugimi planeti skozi vesoljni prostor in to s hitrostjo 30 km na sekundo.) Pri opazovanju neba vidimo poleg Lune, 'ki tudi v dobi 27 dni prehodi živalski krog, še 7 zvezd, ki ne spadajo med stalnice, dasi se med njimi pomikajo in v krajši ali daljši dobi prehodijo živalski krog. Pomikajo se v smeri od zapada proti vzhodu (odnosno v času opozicije s Soncem od vzhoda proti zapa-du, to je retrogradno). So to planeti ali pre-mičnice. Gibljejo se po tirih, ki so le malo naklonjeni proti ekliptiki. — Ti planeti so (v oklepaju naklonjenost proti ekliptiki): Merkur (7°), Venera (3°), M ar s (1,5°), Jupiter (1°), Saturn (2°), Uran (0,4°), Neptun (1,4°) in Pluton (18°). (Uran, Neptun in Pluton niso vidni prostemu očesu.) Pri premikanju skozi živalski krog se pogosto zgodi, da se dva planeta srečata, tedaj govorimo o planetnem srečanju — konjunkciji. Ako se sreča planet s Soncem, tedaj govorimo o konjunkciji s Soncem (planet je v tem primeru neviden). Večkrat se tudi zgodi, da je planet ravno na nasprotnem delu neba kot Sonce: tedaj govorimo o opoziciji (nasprotni legi) Sonca in planeta. Planet vzide zvečer, doseže najvišjo lego opolnoči in zjutraj zatone. Gledano tedaj s planeta, je zemlja v konjunkciji s Soncem. Vsi omenjeni planeti tvorijo skupno z našo zemljo, Luno in Soncem sončni sestav ali osončje, v katerega središču je Sonce. Vsi planeti se vrte okoli Sonca in Luna se vrti okoli zemlje: je njen trabant. Planeti so nastali pred milijardami let, ko so se odtrgali od žareče sončne mase. Planeti Ime Povprečna odd. Sonca Najmanjša odd. Zemlje Sider. doba Sinod. doba Merkur 58 mil. km 77 mil. km 0 24 L 01.115d. Venera 108 „ . 40 . „ 061 * 11.218d. Zemlja 150 „ „ 10 , 11. Mars 228 „ „ 56 „ „ 1*8 „ 2 1. 48 d. Jupiter 778 „ „ 580 . „ 11-8 ff 1 1. 33 d. Saturn 1426 , * 1190 , . 29 4 , 1 1. 12 d. Siderična doba je doba, v kateri se zavrti planet okoli Sonca, sinodična pa doba, v kateri se povrne v isto lego s Soncem in Zemljo Ime Masa Zemlja: 1 Gostota Zemljasl Premer ekvatorja Štev. lun Srednja temperatura Merkur 003 0-68 4.790 km 0 + 178» C Venera 082 094 12.200 . 0 + 65" C Zemlja 1 1 12.757 . 1 + 6'5" C Mars 015 0-71 6.800 . 2 — 37» C Jupiter 318 024 142.700 . 11 — 147» C Saturn 95 012 120.800 , 10 — 180“ C Gostota je masa 1 cm3 določene snovi Planet se ponaša tako kaikor ozvezdje, v katerem stoji. Ce vemo na primer, da stoji določeni planet v ozvezdju Device, bo tedaj in tako viden, kakor je vidno to ozvezdje. Računanje planetnih leg ni baš lahko, zato tega ne nameravam razkladati bralcu. Pač pa želim prinesti rezultate računanja za leto 1945. Še prej si poglejmo vsak planet v splošnem! Ako gremo od Sonca proč, srečamo najprej planet Merkur. Ta se giblje okoli Sonca po zelo oploščenem krogu, v srednji, trikrat manjši oddaljenosti kakor naša zemlja. Glede velikosti tega najmanjšega Zemljinega brata naj omenim le to, da bi lahko naredili iz zemlje kar 20 Merkurjev. Zato ker je Mer- kur temno telo in je njegova svetloba le odbita sončna svetloba in ker se giblje med zemljo in Soncem, opažamo pri njem, če ga gledamo skozi daljnogled, podobne mene, kakor nam jih kaže Luna. Na Merkurju vlada strašna vročina 350° C. Kakor mislijo, obrača Merkur proti svojemu velikemu očetu le eno polovico, ki je torej neprestano ogrevana, medtem ko je druga odmaknjena v večno temo. Merkur je z zemlje tako slabo viden, da ga baje veliki poljski zvezdoslovec Kopernik niti ni videl. Od Merkurja navzven srečamo lepotico Venero, znano tudi pod imenom Večernica in Danica, ki popolnoma sliči stanju zemlje pred milijoni let: je zelo oblačna, še vroča in le malo manjša od zemlje. Njen tir okoli Sonca je skoraj popoln krog v oddaljenosti 108 milijonov km. Okoli Sonca se zavrti Venera v 225 dneh, a v tisti dobi se tudi obrne, kakor mislijo, okoli svoje osi. (Zemlja se zavrti okoli svoje osi v enem dnevu.) Tira Venere in Merkurja ležita med Zemljo in Soncem, zato se imenujeta ta dva planeta notranja in ju vidimo z zemlje vedno v bližini Sonca. Kažeta se nam v dveh oblikah: kot jutranji zvezdi na vzhodnem nebu nekaj časa pred sončnim vzhodom ali pa na za-padnem večernem nebu nekaj časa po sončnem zahodu. Največji vzhodni oddaljenosti planeta od Sonca — glede na zemljo — pravimo vzhodna e 1 o n g a c i j a (planet viden na večernem nebu). Med vzhodno in za-padno elongacijo je dolnja konjunkcija (zemlja -— planet — Sonce), med zapadno in vzhodno pa gornja konjunkcija (Zemlja -— Sonce — planet). Za Venero sledi Zemlja, ki kroži okoli Sonca v oddaljenosti 150 milijonov km. Okoli nje se vrti Luna, ki je dvakrat manjša od Merkurja. Zemlji sledi Mars, manjši zemljin brat, ki je poljudno znan po svojih kanalih. Mars je le žalostna podoba zemlje, kakršna bo čez milijone in milijone let. Na nebu ga prepoznamo po njegovi zelo rdeči barvi, zaradi katere so mu že Indijci dali ime »žareče oglje«. Živalski krog prepotuje v dveh letih (v 22 mesecih). V isti dobi se zavrti tudi okoli Sonca. Marsu sledi ogromen prepad, v katerem je na tisoče majhnih planetoidov. (Planetoidi so ostanki nekega večjega planeta.) Šele v oddaljenosti 700 milijonov km od Sonca kroži največji planet naše sončne družine: Jupiter, velikan, iz čigar prostornine bi lahko naredili 1300 Zemelj. Nekateri trdijo, da je še žareč, drugi govore zopet o nekem ledenem oklepu. Za svojo dolgo pot okoli Sonca potrebuje 12 let. V tem času se zopet vrne v isto ozvezdje. Z Jupitrom je v oddaljenosti 1100 milijonov km drugi velikan, planet Saturn, ki je znan po svojem obroču. Celih 29 let potrebuje, da se zavrti enkrat okoli Sonca. Ko rečeš ena, je ta orjak že preletel pot devetih km (Zemlja 30). Omenjeni planeti — Mars, Jupiter, Saturn, Uran, Neptun in Pluton — se imenujejo zunanji planeti. Razlikujejo se od notranjih predvsem v tem, da se lahko od Sonca na nebu — glede na Zemljo — poljubno oddaljijo (največja oddaljenost opozicija!), da je njih obhodna doba okoli Sonca enaka dobi, ki jo planet potrebuje, da se vrne v isto ozvezdje (da preide zodiak). Pregled neba v letu 1945. V letu 1945. bo zlasti zimsko in pomladno nebo olepšal v večernih urah planet Jupiter, ki bo najsvetlejši v mesecu marcu. Mars stoji začetne mesece v preveliki bližini Sonca in je zato neviden. Kmalu nato se pojavi na jutranjem nebu, kjer bo viden do sončnega vzhoda vso drugo polovico. Proti koncu leta vzide že po 20. uri in bo torej krasil večerno nebo, bivajoč v zvezdni deželi Dvojčkov, kjer se bo sestal z lepim Saturnom. Zanimiva bo njegova pot leta 1946. Saturn bo krasil zimsko večerno nebo; v drugi polovici poletja in jeseni bo pa jutranja zvezda. Venera je začetne mesece Večernica, v drugi polovici leta pa Danica. Po zapadni elongaciji se začne Venera polagoma približevati Soncu, vendar se vrača z njim šele čez več mesecev. Med zapadno elongacijo in zgornjo konjunkcijo je namreč večja razlika kakor med vzhodno elongacijo in dolnjo konjunkcijo. Januar. Takoj po sončnem zahodu zagledamo na severovzhodu Saturna v bližini ozvezdja Dvojčkov. Krasi nebo do zgodnjih jutranjih ur. Dve uri po sončnem zahodu lahko opazujemo na jugozapadu lepo Venero, stoječo v bližini Kozla. Že v večernih urah vzide na severovzhodu Jupiter, stoječ v vzhodnem delu od Leva. Mars, ki je v ozvezdju Strelca, je neviden (v bližini Sonca). Zimsko stalnično nebo. Večerno: prelepo sije z južnovzhodnega neba mogočen Orion, pod katerim se sveti v ozvezdju Velikega psa najsvetlejša stalnica Sirij. V sredini januarja se postavi to ozvezdje že ob 10h na meridian. Na vzhodnem nebu vidimo še o-zvezdje Bika. V bližini Zenita sveti rumenkasta Kapela v ozvezdju Kočijaža. Na severovzhodu vidimo še ozvezdje Leva in malo više ozvezdje Dvojčkov. Ozvezdje Velikega medveda se počasi dviga s severnega neba. Na se-verozapadu še vidimo ozvezdje Lire in ozvezdje Orla z Altairjem. — Jutranje: glej poletno večerno. Februar: Takoj po sončnem zahodu zagledamo v ozvezdju Dvojčkov Saturna. Mars se še koplje v sončnih žarkih. Večernica je vidna na južnozapadnem večernem nebu. Mnogo zanimanja bo vzbudil Jupiter, ki bo vzhajal dve uri po sončnem zahodu in bo nato viden vso noč. Marec: Venera je vedno slabše vidna. Jupiter je v tem mesecu krasna, najsvetlejša zvezda, katere lepote ne morejo opisati človeške besede; vidna je vso noč (opozicija). Zvečer jo vidimo na vzhodu, v jutranjih urah na zapadu. Saturn stoji okoli sončnega zahoda nad jugom, po polnoči zatone. Mars se začne kmalu pojavljati na jutranjem nebu. Proti koncu meseca se srečata Jupiter in Luna. April: Večerni ca se zgubi v sončnih žarkih in potuje mimo Sonca. S at u r n lepša zapadno večerno nebo. Jupiter je še vedno nočna zvezda in zatone okoli 4. ure zjutraj. Kakor vidimo torej, lahko opazujemo dva velika planeta na večernem nebu. Spomladansko stalnično nebo (večerno) Na severovzhodu blesti bela Vega, ki že okoli polnoči prispe v zenit. Visoko na vzhodnem nebu zagledamo rdečkastega Arkturja, mnogo niže pod njim pa belo Spiko v ozvezdju Device. Na zapadu in jugozapadu se svetijo zimski dragulji (Rigel, Betelguze, Kastor, Po-lux in Regul). Maj: Jutranje nebo prav lepo razsvetljuje rdeči Mars in krasi vzhodno nebo do sončnega vzhoda. V tem mesecu se pojavi na jutranjem nebu tudi D a ni c a , zvezda, ki smo jo lahko videli še pred dvema mesecema kot Večernico. Svetlost Venere je v tem mesecu izredna. Saturn je viden na zapadnem večernem nebu do 22. ure zvečer. Više nad njim stoji Jupiter. Junij: Saturn postane v tem mesecu neviden. Ob koncu meseca potuje mimo Sonce. Jutranje nebo krasita Venera in Mars, ki stoji v bližini Ovna. Na večernem zapadnem nebu je viden le Jupiter. Julij: Mars je najbolje viden drugo polovico noči. Jupitru peša vedno bolj svetlost, od zemlje se namreč oddaljuje. Zgodnjega jutranjega opazovalca očara prekrasna Venerina luč. A v g us t: Najlepši planet v tem mesecu je rdeči Mars, ki se pripelje na nebo že okoli polnoči. Na jutranjem nebu se pojavi v ozvezdju Dvojčkov že jutranjica — Saturn. Jupiter postane v drugi polovici meseca neviden. Krasno je torej jutranje nebo. Opazovalec neba naj posveča ipozornost Rimski cesti (zvečer) in padajočim zvezdam (zjutraj). OddaIj"enost nekaterih zvezd* J3 O ® a . Zvezda Ozvezdje «► ■O Z O > Barva Opomba Sirij Veliki pes 8 bela dvozvezdje** Vega Lira 34 bela ima temp. 13.000° C Kapela Kočijaž 50 rumena dvozvezdje Arktnr Volar 40 rnm,- rdeča hitro gibanje Rigel Orion 4G0 bela 18.000 krat sveti, od S. Proklon Mali pes 10 bela Atair Orel 13 bela 10.000° C temp. Betelgeuze - Orion 270 rdeča temperatura 3000° C Aldebaran Bik 50 rdeča pr. 33 krat večji od S. Poluks Dvojčka 50 rnm,- rdeča dvozvezdje Kastor Dvojčka 116 bela dvozvezdje Klas Devica 200 bela 20.000° C Antares Škorpijon 160 rdeča krasna poletna zvezda Regul Lev 60 bela Biser Venec 75 bela 13.000« C * Glede oddaljenosti zvezd navaja pisec številke, ki jih omenjajo tudi ostala novejša slovenska dela oziroma astronomije, dasi so nova merjenja nemških astronomov prinesla medtem nove izsledke ** Ce sestoji kaka zvezda iz dveh zvezd, česar pa mi zaradi velike oddaljenosti ne vidimo, ji pravimo dvozvezdje (Binarna) Poletno stalnično nebo Nizko nad jugom žari rdeči Antares v ozvezdju Škorpijona. Na zahodu zahaja beli Klas in mnogo više se sveti rdeči Ark-t u r. Na severozapadu je prav lepo vidno ozvezdje Velikega voza in nad glavo imamo belo Vego. Na severovzhodu vzhajata že jesensko-večerni ozvezdji Pegaza in Andromede. V smeri od zenita proti jugu so prav lepi oblački Rimske ceste. Jutranje nebo: glej zimsko večerno nebo (posebej opozarjamo na čas okoli 4. ure). September: Danica je še vidna, vendar se polagoma bliža Soncu. Mars v bližini Bika postaja vedno bolj svetel (bliža se Zemlji). Saturn je najbolje viden drugo polovico noči (vzide pred polnočjo). Oktober: Danica se polagoma utaplja v sončnih žarkih. Opazovalec neba se lahko sedaj od nje poslovi za precej dolgo'dobo, saj se pojavi šele v marcu — aprilu 1946 kot Večernica (vzhodno elongacijo doseže v poletju). Nočno nebo krasi Mars. November: Ob koncu meseca vzide že okoli 20h zvečer. Saturn v ozvezdju Dvojčkov. Blizu njega se sveti Mars. Obe zvezdi lahko vidimo zjutraj na zapadnem nebu. V drugi polovici noči vzide tudi Jupiter, ki stoji v bližini Špike (Devica). December: Nebo prvega zimskega meseca je okrašeno predvsem s Saturnom, nočno zvezdo, ki vzide že okoli sončnega zahoda in je vidna vso noč. Malo pozneje vzide Mars, ki se bo približal v januarju 1946 Zemlji in bo tedaj na višku svoje svetlosti; stal bo v bližini Raka in "Dvojčkov. Že okoli polnoči vzide Jupiter; Venera je nevidna. (Na decembrskem nebu sta najzanimivejša Mars in Saturn, ki sta se srečala sicer že v prejšnjih mesecih. V prihodnjem letu 1946 bomo videli med drugim potovanje Marsa mimo Regula.) Opombe: Zadnja opozicija Marsa s Soncem je bila 5. dec. 1943 (v ozvezdju Bika), prihodnja bo v sredini januarja 1946 in še naslednja v začetku marca 1948 (v bližini Leva). V letu 1945. se giblje Marš napredno (od zapada proti vzhodu) in prehodi polovico zodijaka, le proti koncu leta malo obstoji in se začne gibati proti zapadu. Normalno napredno hitrost dobi šele spomladi 1946. V letu 19't5. lahko torej Marsa opazujemo dobro le drugo polovico leta. Venera, ki se je prikazala kot Večernica v jeseni 1944, doseže v začetku februarja vzhodno elongacijo in je vidna tedaj nekaj časa na večernem nebu. V aprilu doseže doljno konjunkcijo, nato se pa kmalu pojavi na jutranjem nebu, kjer je vidna vse poletje kot krasna zvezda, ki sveti na vzhodnem nebu malo pred sončnim vzhodom. Dr. Fr. GSstl Mladostni spomini na Dolenjsko i. V visoki starosti se najraje porajajo človeku spomini na davno minule srečne mladostne dni. Marsikatere sem objavljal v proš-lih letih. Morda tega ali onega v naši dobi manj zanimajo, češ razmere so sedaj povsem drugačne — a čul sem tudi mnogo priznanja — in ustni kakor pismeni pozivi so mi dohajali, naj še nadalje priobčujem slične spise, dokaz da vendar ugajajo marsikomu. Minulo je že dobrih sedemdeset let, odkar sem kot deček z dedom in njegovo: gospodinjo, 7 materjo in sestrico obiskal Dolenjske toplice. Ljubljanski meščani so jako radi zahajali tja, mnogi vsako poletje, zdravim je bilo to prijetno letovišče, bolehnim ugodno okrevališče. Moj ded je ob teh posetih obiskal vselej svoj rojstni kraj in brata, ki je gospodaril ondi s svojo rodbino. Ljubljančanom je bila sicer na razpolago poštna zveza—-odhajala je dnevno okrog osme zjutraj ter menjavala konje na več postajah, tako da je vozila zdržema z edino izjemo odmora za kosilo, ter privedla popoldne v Novo mesto, od koder se je proti večeru lahko dobila prilika za vožnjo v Toplice. Tudi je bila možnost naročiti si posebno poštno vožnjo iz Ljubljane. Vendar so mnogi, in tako tudi moj ded, raje najemali posebnega voznika, in stari Marko, ljubljanski izvošček, je najpogosteje vozil v Toplice in od tod drugi dan zopet v Ljubljano posetnike, ki so že nameravali zapustiti zdravilišče — in tudi moj ded ga je vselej naročil, dasi je potovanje ž njim trajalo od ranega jutra do poznega popoldneva » ter bilo kajpada tudi dokaj dražje. -— Marko seveda ni menjaval konj, moral jim je torej, da se konja odpočijeta za nadaljno pot, pri- voščiti večkrat po dveurni počitek. Najemal je tudi pred vsakim klancem priprego. Na eni kakor na drugi strani so imeli namreč kmetje vedno pripravljene konje za priprego razniim kočijam in tovornim vozovom. — Dolenjska cesta se je dičila tedaj z zelo živahnim prometom. O železnici se je sicer že govorilo, da se bo umerila ter potekla čez nekaj let, a trajalo je mnoga desetletja, preden se je uresničila ta želja dolenjskega prebivalstva. Dan pred odhodom so pripravljali in v kovčege in košare spravljali prtljago, saj je bilo za dva- ali tritedensko bivanje treba pripraviti dovolj perila in oblek za vsakega, tudi naju otroka so na večer zgodaj spravili v postelj. Kajti Marko se je drugo jutro pojavil že ob petih, da je vse dobro naložil ter navezal za kočijo ter deloma tudi na njeni strehi in na kozlu — ter da smo čimprej zajutrkovali in se odpeljali. Ko je bilo vse v redu in opravljeno, smo se sicer še dremavi vsedli v prostorno kočijo ter odpeljali iz mesta po široki dolenjski cesti. Pri žegnanem studencu smo stopili iz kočije, da olajšamo konjem pezo čez klanec ter da si nekoliko pretegnemo svoje ude od tesnega sedenja v kočiji. Mene je zažejalo in želel sem vode, mati stopi z menoj v bližnjo kmečko hišo. da si jo izprosi, a v hiši ni bilo nikogar, pač pa se je pognal proti nam z glasnim lajanjem velik pes ter naju prepodil. V Višnji gori je bil prvi daljši počitek, tu smo si ogledala mestece ter se okrepčali z dobrim predjužnikom. Potem smo se odpeljali v Trebnje, kjer smo si naročili dobro kosilo in ostali skoraj tri ure. Po še enem dveurnem počitku in južini smo dospeli pozno zvečer v Toplice. Dobili B ’ smo stanovanje v »graščini« topliškem poslopju, kjer so bili v pritličju trije veliki bazeni za kopeli, obe nadstropji pa sta imeli stanovanjske sobe poleg večje jedilnice. En bazen je služil topliškim gostom, drugi kmetom iz okolice, ki so si radi dali kri puščati, kakor je to takrat bilo običajno, tako da je krvava voda odtekala v potoček ob poslopju, tretji bazen pa je služil vojakom, ki so bili tedaj — bolni ali za okrevanje — v večjem številu nastanjeni v kraju. Posetniki Toplic pa so tudi stanovali po hišah v precej velikem trgu ter posečali on-dotne gostilne. Za kopeli so bile seveda ločene garderobe za gospode in gospe, otroci so lahko šli s starši. — Vsak, kdor je vstopil v bazen, je pozdravil glasno »Gott segne das Bad« (Bog blagoslovi kopel) — nemščina je takrat še prevladovala celo v narodno zavednih krogih. V bazenu je ob stenah bilo nekaj stopnic, kjer voda ni segala visoko, v sredini pa je bila zelo visoka in zato so odrasli vozili otroke s pomočjo dvojnih deščic po bazenu. Sprehajali smo se v gozdu, kamor se je dospelo po cesti in preko mostiča ob opuščenem mlimf. V gozdu je bila na nekem kraju mala točilnica, krog nje mize in klopi. Tu so se čitali časopisi, igralo se je tarok in domino. Prihajal je sem dnevno v družbo stari kaplan s svojo oguljeno suknjo, ki se je bleščala v mavričnih barvah. Na dan sv. Ane je bilo v cerkvi žegnanje, na trgu pred cerkvijo in pred topliškim poslopjem pa sejem. Prišli so trgovci in postavili svoje lope, prignali so živino, zlasti govedo, in vršila se je prav živahna kupčija. Ko je neko soboto privozil Marko nove posetnike, je po dedovem naročilu natovoril našo prtljago in nas v nedeljo zjutraj odpeljal v Novo mesto, kjer smo v kapiteljski cerkvi prisostvovali veliki maši, h kateri so primar-širali novomeški gardisti z godbo in v uniformah, kakor je to bil stari privilegij. Prišla sta tja iz bližnje Ločne tudi hčeri dedovega brata. Po kosilu v našem bivališču, Skaberne-tovem hotelu, smo se odpravili na njihovo posestvo, kjer je gospodaril dedov brat. — To je bilo pred letom 1848. nekaka gospoščina, ki je imela večje število tlačanov. Hiša je bila kakor druge kmečke hiše, za njo so bili obširni hlevi za govedo in drobnico (imeli so namreč tudi mnogo ovac), svinjak ter dokaj polja. Na slavno znani Trški gori pa je bil vinograd. — Popoldan smo veselo preživeli v Ločni, potem smo se vrnili v naše gostišče (Posnetek iz letala) Dolenjske Toplice v Novem mestu, od koder nas je v ponedeljek zelo zgodaj odvedel Marko v Ljubljano — seveda z običajnimi presledki in počitki. — Za čas bivanja v Toplicah so se že mnogo poprej dogovorili znani Ljubljančani, tako da so istočasno bivali ondi prenekateri dobri znanci in prijatelji ter imeli svoje običajne prijateljske družbe. Moj ded je leta preje in pozneje rad zahajal v Toplice, deloma zaradi kopeli, deloma zaradi letovanja, za počitek od običajnega napora pri stanovskem poslu. II. Minilo je nad 50 let. Po prvi svetovni vojni, po službovanju na Studencu, v Gorici in po bivanju v Kromerižu sem si v Ljubljani z mnogimi težavami zopet priboril ugodno stališče. S svojim sinom, tedaj gimnazijcem, sem v poletju večkrat priredil pešpotovanja in tako leta 1923. tudi po Dolenjskem in po Beli Zdraviliški mali park v Dolenjskih Toplicah krajini. V Višnji gori sva obiskala župnika Tekstorja, mojega sošolca. Z izredno prijaznostjo naju je pozdravil in pridržal pri skupnem kosilu s svojim kaplanom. Nadaljevala sva pot v Stično, si tam ogledala samostan in cerkev ter se odpravila v Šentvid, kjer je bil župnik moj sošolec Iv. Hladnik. Tudi on se je zelo razveselil svidenja, naju skromno pogostil za večer in povabil, da pri njem prenočiva. Drugo jutro sva bila pri njegovi maši; po zajutrku sva nadaljevala potovanje v Trebnje, kjer sva si naročila kosilo ter poldrugo uro počivala. Potem sva jo udarila dalje, dospela proti večeru v Novo mesto in se lepo utaborila v znanem dobrem Kokličevem hotelu. Naslednji dan sva obiskala rodbino našega ondi živečega skladatelja Antona Foersterja. — S prijateljem dr. Fr. Mohoričem, velikim častilcem Foersterjevim, sva napisala libreto opere »Dom in rod«, katero je bil naš skladatelj ravno uglasbil. Žal, da je niso uprizorili v Ljubljani, kljub ohljubi — bile so pač tudi osebne neprijaznosti. Blagi starček je imel usodo Beethovna in Smetane, oglušil je skoraj popolnoma, ohranil si je pa vso duševno čilost. Dopisovala sva si glede opernega besedila in uprizoritve pogostoma. Zelo se je razveselil najinega obiska, on in njegova soproga sta naju prijazno povabila, da morava na vsak način obedovati pri njih. Popoldne naju je moj prijatelj in znanec izza dunajskih let, njegov sin Vladimir, tedaj višji sodni svetnik v Novem mestu, spremil v Ločno, kjer je gospodarila omožena hči dedovega brata, meni Idoibro znana po večkratnih obiskih Ljubljane. Iz Novega mesta sva drugi dan nadaljevala pot čez Gorjance do Metlike, ondi obedovala in se spočila, potem pa krenila dalje čez Gradac v Črnomelj, kjer sem posetil znanca, zdravnika dr. Maleriča, ki naju je spremil precej daleč proti Semiču. — Tam sva prenočila, drugo jutro pa po lepi poti odšla v Dolenjske Toplice. Tu ni bilo mnogo sprememb od starih prejšnjih časov; le kopališča so bila nekoliko modernizirana. Po kopeli sva si ogledala sinu še neznani kraj in okolico. Gozd, kamor sva prišla po prašni cesti mimo še vedno zapuščenega mlina, je bil zelo izsekan ter brez obiskovalcev. Po kosilu sva peš odšla v Novo mesto, od koder sva se po železnici vrnila z večernim vlakom v Ljubljano. Želim, da postanejo Dolenjske Toplice zopet tajko priljubljene in dobro obiskovane, kakor so bile v minulih časih. | ij k I e it © s • šite ji pismo v mojem imenu. Davi sem na vežbališču padel s konja in se zato ne morem posluževati desnice. Gospod Obesek je bil presrečen in poleg vsega tudi prevljuden, da bi mu odrekel to malenkostno uslugo. Napisal je po stotnikovem narekovanju naslednje vrste: Draga moja, « nemudoma potrebujem pet tisoč kron. Izroči jih, prosim, prinašalcu tega pisemca. Zvečer Ti bom vse natančneje povedal; gre za neko važno stvar. Iskreno te pozdravljam! Tvoj Peter častnik je takoj nato pomignil svojemu slugi, ki je stal pred prodajalno, in mu ukazal, naj brž odnese list njegovi ženi in se potem neutegoma vrne. Toda čakanju ni hotelo biti ne konca ne kraja. Stotnik se je pričel vznemirjati. »Saj je že več ko pol ure, odkar naju je zapustil ta butec!« Končno se je nestrpni častnik, vidno razburjen in vznevoljen, jel odpravljata. »Pojdem pogledat, kaj počenja ta zanikrni tepec. Počakajte me, prosim!« Draguljar Obesek je čakal do trdega mraka. »To je neverjetno, neverjetno,« je godrnjal sam pri sebi. Preden je zaprl prodajalno, je še enkrat pogledal prstan. Obšla ga je neka čudna sumnja, toda ker je bil stotnik pustil prstan tu, ni bilo zanjo prav nobenega povoda, nobene podlage. »Gotovo, prav gotovo se vrne jutri zjutraj.« Gospod Obesek je odšel domov. Ko je stopil v stanovanje, je takoj ostrmel nad sprejemom svoje žene. Sicer tako mila in prijazna gospa, mu na njegov običajni, vljudni »dober večer, Emi-ca« to pot niti odzdravila ni, temveč je z nenavadno živahnimi kretnjami in z vidno radovednostjo v očeh kar takoj in takole načela takle dvogovor: »Torej?« »Torej, kaj?« »Saj menda nisi pozabil?« »Kaj naj bi pa spet pozabil?« »Ne delaj se vendar tako nevednega!« »Jaz — nevednega? Povej mi brž, 'kaj bi rada izvedela, pa bom takoj poskusil ugnati tvojo nestrpnost.« »No, dobro igraš Vlogo nevedneža!« »Zlomka, kaj te pa tako mika?« »Tvoja važna stvar vendar!« »Kakšna važna stvar?« »No ! Tista, ki si mi jo bil omenil v pismu, s katerim si me naprosil za pet tisoč kron!« Dobremu gospodu Obesku se je zdelo, da ga je bil nekdo polil za vratom z lede-nomrzlo vodo. Kar zameglilo se mu je pred očmi. »V kakšnem pismu?« je težko vzdihnil. »V temle!« se je razburila žena. »V temle! Ali ni to nemara tvoja pisava in podpis tudi tvoj?« mu je pomolila pod nos pismo, ki ga je bil popoldne v prodajalni napisal po stotnikovem narekovanju. Da, da, podpis je bil njegov. Saj je bilo tudi gospodu draguljarju ime — Peter! ... Doktor Potokar je končal. »Hudimana, to je bil pa lisjak in pol, ta stotnik,« je pod živim vtisom doktorjevega pripovedovanja vzkliknil lekarnar Prašek starejši. »Oziroma ta v stotnika preoblečeni slepar,« je brž popravil upokojeni ravnatelj meščanske šole. Gospodje od stalnega omizja so se brez nadaljnje debate počasi začeli razhajati. Pri večerji je to pot gospod davčni kontrolor razveselil svojo radovedno življenjsko družico z dvema tako učinkovitima »bombicama«, da je njegov ugled (kolikor ga je še bilo) takoj zrastel za lepo mero odstotkov. Janko -Čolnar Svetovni zračni promel Ko se je letalstvo po prvih letih svojega rojstva naglo začelo razvijati, je bilo že takoj spočetka mogoče slutiti smeri, v katere je tekla pot tega razvoja. Prvi pionirji letalstva vsekakor še niso mogli doumeti mogočnega in širokega pomena nastajajočih letal. Čutili so le nedosegljivo željo, ustvariti mogočno pripravo, s katero bodo lahko letali. To je bil njih cilj. Toda pozneje so se našli strokovnjaki, katerih mišljenja so bila vplivna, in tedaj smo v letalstvu že lahko zasledili tri jasne smeri, po katerih se je letalstvo dvigalo do napredka v današnji dobi. Nikogar ni, ki bi si sodobnega letalstva ne znal razdeliti v tri velike skupine, ki so medsebojno sicer ločene, vendar vse tri še vedno zavisijo od napredka in razvoja letalske tehnike. Razdelitev letalstva naj bi bila sledeča: 1. vojno letalstvo, ki posebno v veliki borbi zadnjih petih let zavzema največjo važnost v svetu, 2. prometno-potniško letalstvo, 3. športno letalstvo, ki ga pa prav lahko ločimo v dve skoraj samostojni skupini, in sicer: a) motorno letalstvo in b) jadralstvo. V praksi se je že precej zgodaj pokazala ta razlika, letalska tehnika se je mogočno razširila in izpopolnila, razvila se je na vseh poljih, predvsem v vojnem pogledu, nič manj pa v pogledu zračnega prometa. Prvi začetki letalskega prometa so bili seveda skromni. Njegov razvoj je bil skrajno otežkočen. Sprva je bilo zračno potovanje zaradi nezanesljivih letal res nevarno, bilo pa je pri tem zbog premajhnega zanimanja merodajnih krogov in občinstva tudi zelo drago, tako da si je zračni promet komaj utiral pot k popularnosti. V mnogih državah je bilo to sicer lažje, ker se je vlada sama jela zavedati važnosti letalskega prometa, drugod, večinoma v manjših evropskih državah, pa je bilo premalo denarnih sredstev in interesentov, da bi se stvar hitreje razvila. Potreba po letalskem prometu pa je seveda iz leta v leto postajala večja. Trgovski mednarodni posli, ki često zahtevajo hitrih akcij, so precej pripomogli k njegovemu razvoju. Saj hitreje, kakor je mogoče potovati danes z letali, res ni moči potovati z nobenim drugim prometnim sredstvom. Z letalom lahko preletimo v nekaj kratkih urah sto in stotine kilometrov, pot, za katero bi z ladjo, avtomobilom ali železnico porabili najmanj dva do trikrat toliko časa. S povečanjem letalske hitrosti in s povečanjem nosilnosti velikih transportnih in pot- niških letal so bili torej dani vsi pogoji za mogočen razmah, o kakršnem pri letalskem prometu danes lahko govorimo. Zdaj skoraj ni več sveta, čez katerega ne bi bila razpeta letalska mreža, ki postaja in bo po končani sedanji vojni Zasluženo prejela naziv najpomembnejše veje svetovnega prometa. Letalsko-prometne družbe evropskih držav so odstranile s posebnimi dogovori o mednarodnem zračnem prometu še zadnje nedostat-ke, ki so v prvih letih zavirale razvoj. Evropa je bila pred vojno razkosana na stotine prog. Potovati je bilo mogoče iz Londona do Aten, iz Pariza do Moskve, iz Osla do Palerma, iz Helsingforsa do Lizbone. Posebni mednarodni nadzorni odbor za letalski promet je skrbel, da se je ta vršil v najboljših pogojih, z najboljšimi sredstvi. Naloga tega odbora je bila dalje temeljita utrditev že omenjenih dogovorov meddržavnega prometa, ki je sprva delala toliko preglavic. Še nekaj besed o notranjem in zunanjem zračnem prometu posameznih držav, ki nas bo v površnem pregledu gotovo zanimal! Omenim naj le države, katerih letalski promet je bil res važen za nje same in za svet. V Nemčiji deluje z vsem uspehom letalska družba »Die deutsche Lufthansa«. To je družba, ki je svoje zračne mreže razpredla tako rekoč po vsem svetu. Začetek njenega delovanja sega še v dobo prvih poskusov letalskega prometa. Z mogočnim letečim parkom, temeljito proučenimi problemi istega in s svojimi sposobnimi piloti je »Die deutsche Lufthansa« dosegla uspeh, ki jo je dvignil v Evropi kakor v svetu na visoko mesto v pogledu svetovnega letalskega prometa. Njene zračne proge so vodile po vsej Evropi, daleč iz nje pa v Afriko, Azijo, Indijo itd. Ko bo sedanja vojna končana, bodo te žile po vsej verjetnosti postale še močnejše in številnejše. Nič manj važna niso letalska podjetja v Angliji, ki je pretežni del svojega letalskega prometa zanesla v predele izven Evrope. Najpomembnejša društva za zračni promet so bila: Handley Page, Instone, Bristol Marine Air Na-vigation, Imperial Airvvays. Njih proge so segale v Avstralijo, Juž. Afriko, Kanado, Indijo, Kitajsko, Japonsko in dr. Nekdaj je potovanje iz Londona do teh dežel trajalo množico dni, polnih neprijetnosti potovanja z ladjo in železnico, danes pa bi v nepretrganem poletu trajalo le nekaj deset ur, ki potnikom le prehitro minejo. Letala so najudobneje opremljena, v njih je mogoče preganjati dolgočasje z igrami Nemško prometno lelalo Focke~WuIf - 200 »Condor« in čitanjem, radio polni letalske kabine z zvoki glasbe, ljubke styardese (natakarice) postrežejo potnikom s pijačo in jedačo, tako da res skoraj ni mogoče občutiti neprijetnosti potovanja z letalom. Notranji letalski promet v Angliji vrši v glavni meri podjetje, ustanovljeno v zadnjih letih — British Airways. To podjetje ima nekak monopol za krajše proge v Angliji sami. Francoski zračni promet se je prav tako odlikoval po hitri zvezi med kolonialnimi deželami in Francijo. Najpomembnejša družba je bila Air France, ki je obsegala vse važnejše proge v Evropi kakor tudi izven nje. Dalje so bile važne tudi družbe: Compagnie Air France Transatlantique in Regie Air Afrique. Prva je bila omejena pretežno na zveze z ameriškimi državami, druga pa je delovala kot posrednik med francoskimi kolonijami in matično deželo. V Italiji se je v zadnjih letih pred vojno letalski promet precej dvignil. Zasluge za to so si pridobile družbe: Ala Littora, Linea deli Impero in Avio Linee Italiane. Zadnja družba se je posehno odlikovala po svoji progi Rim -Kairo -Addis Abeba, ki so jo njena letala ab-solvirala po trikrat tedensko v poletu, ki je trajal približno štiri dni. Tudi v Švici je bil pred to vojno letalski promet izredno razvit. Čeprav majhna država je Švica z vladnimi krediti mogočno okrepila prve poskuse zračnega obratovanja, da stoji zdaj že na visoki stopnji. Najvažnejše švicarsko letalsko-prometno društvo je bilo pač x>Swissair«, ki se je odlično izkazalo v svojih težkih prekoalpskih linijah. Pomembni sta bili tudi podjetji »Balair« in »Ad Astra«, omembe vredno pa tudi »Alpar«. Promet v Švici vrše najmodernejša letala, opremljena skrajno razkošno in udobno, ki izvirajo iz vseh mogočih držav. V glavnem so zastopana ameriška, angleška in nemška letala, za katerih gradnjo si je v veliki meri Švica izposlovala tudi gradbeno licenco. Letalske proge v Švici so bile vezane po najhitrejši poti na vse važnejše Evropske in izvenevropske linije. Nizozemska družba K. L. M. (Koninklijke Luchtvaart Maatschappij) je leta 1930. otvorila svojo najpomembnejšo linijo preko Aten - Bagdada - Kalkute - Bangkoka - Singapura - Batavie v Bandoeng. Nič manj važno ni bilo podjetje K. N. I. L. M. (Koninklijke Nederlandsch -In-dische Luchtvaart Maatschappij), ki je imelo priključke na vse svetovne zračne linije. Belgija je bila povezana v veliko svetovno zračno mrežo s svojim podjetjem Regie Air Afrique, čigar najvažnejša naloga je bila vzdrževati promet med Belgijo in Belgijskim Kongom. Ta pot je bila po zaslugi letalstva skrajšana na 5—6 dni pretrgane vožnje. Letalski promet v Rusiji je tudi stal precej visoko in je bil na evropsko omrežje priključen z linijami: Moskva - Berlin, Moskva - Sofia ter Leningrad - Stockholm. Nadalje so bile pomembne poti v Afganistan, v Mongolijo, do Tiflisa in Bakuja. Sorazmerno je bil v Rusiji notranji zračni promet enakovreden zunanjemu., Vse naštete proge je oskrbovalo letalsko podjetje .Aeroflot«, ki je s popolnoma varnimi poleti čez najtežavnejša ozemlja monopoliziralo vsa manjša podjetja, tako da so bile vse proge pod njegovim okriljem. Letalski promet v Ameriki pa je vsekakor zaslužil veliko občudovanje. Razširjen je bil skoraj kot železniški ali ladijski promet. — Naštel bom nekaj najpomembnejših letalskih družb po vsem ameriškem kontinentu, ki so pripomogle, da je zračno potovanje v Ameriki doseglo tak razvoj. Omejil se bom le na večja podjetja: Air Commerce ACt, Pan Airways, ki je bil važen za zunanji ameriški letalski promet, Canadian Airways, S. C. A. D. T. A. (So-ciedad Colombo-Alemana de Transportes Ae-reos), Lloyd Aereo Boliviano, Syndicato Con-dor. Ameriški letalski promet je bil omejen predvsem na Ameriko samo, vezal pa je tudi razna druga ozemlja, medtem ko so njegove proge le redko segale v Evropo. Večino priključkov na evropske zračne linije so vodila nemška in angleška letalskoprometna podjetja. Tudi v bivši Jugoslaviji smo imeli letalski promet, ki ga je oskrbovala družba »Aeroput«. Vzdrževala pa je le nekaj manjših zvez. Za na- Orfaški Stlrimolorni prevoznik »Douglas DC-4« pri vzletu še skromne razmere je bilo to vendarle nekaj, dasiravno vse skupaj še v prvih povojih. Zračno potovanje je bilo pri nas prav zaradi tega in zaradi premajhnega zanimanja zelo drago, zato se kot tako ni moglo temeljiteje uveljaviti. Nekdanji cvetoči letalski promet je v času vojne razumljivo precej omejen ali pa sploh ukinjen, pričakovati pa je, da bo takoj, ko bo sklenjen mir, šla razvojna pot z mogočnimi koraki navzgor. Normalizacija svetovnih razmer bo vsekakor blagodejno vplivala na to, da bodo zveze, ki so bile zdaj zaradi vojne pretrgane ali vsaj okrnjene, kmalu spet vzpostavljene. Njih število se bo seveda še pomnožilo. Letalski promet bo tako postal enakovreden, da celo važnejši od pomorskega in železniškega prometa. UGANKE (Sestavil Anion Klantar) 1 2 3 4 5 < 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 IB 20 21 22 23 I S Spomenik O. L 1. samoglasnik 2. slov. zgodovinar 3. ženski glas 4. oblika glagola spati 5. kraj pri Kamni gorici 6. prst na roki 7. dišava 8. elementarna nesreča 9. svetopis. oseba 10. Angl. kolonija v Afriki 11. oblika vode 12. mera za zlato 13. čistilno sredstvo 14. električni izraz 15. grški pesnik 16. nižji uslužbenec 17. filipinski otok 18. ptica 19. vrsta vina 20. Idol (poganski bog) 21. žensko ime 22. mesto v Srbiji i3. po požaru ostane le še . Srednja navpična vrsta nam pove slovenski rek Številnica 6, 10, 9, n — 10, 11, 12, 7, 5, 13, 12 — 13, 9 — 6, 9, 14, 1, 4, 5 — 3, 2, 13 — 15, 4, 9 — 14„ 2, 10, 5 KI fat I, 2, 3, 4, 5, = del glave 6, 7, = kratica za utežno enoto 8, 9, 10, = vojaški izraz (napeljava) II, 12, 13, = močna pijača 14, 15. = kratica za polni naslov Z.logovnica ba — be — bot — bič — ca —- e ■— el — ev — ga — na — na — no — nuh — nos — pra — ri — ro — spi — vi Iz teh zlogov^ sestavi sledeče besede in jih napiši drugo pod drugo: 1. češka prestolnica, 2. umetni človek, 3. otok v Tirenskem morju, 4. konica, 5. straža harema, č. poklic, 7. vrsta dragocenega lesa, 8. gora na Krasu Prve črke besed, zvrstoma brane, nam povedo priimek slovenskega pesnika Magični Kvadrat 1 2 3 4 5 1. slika iz kmečkega življenja 2. tuja valuta 3. prebivalci sev. zap. balk. polot. 4. muzikalna označba za počasni tempo 5. grški potujoči pevec iz Lesbosa 1 — 2 — 3 — 4 6 — 7 — 8 — 9 10 _ 11 — 12 Pregovor 5 igra s kartami č*eško industrij, mesto nedoločni zaimek 4, 2, 8, 2, r 1 • 10 11 |l2 6 7 2 1 5 2 3 111 mm n 11 10 v „ 1 8 Namesto Številk vstavi dobljene črke, pa dobiš man pregovor Križaniča ES ES ES ES ES ES ES Vodoravno: 1. Slovenski pesnik (1758—1819); 7. mesto v Albaniji; 12. dojilja; 13. osebni zaimek; 14. predlog; 15. planina v Srbiji; 16. kralj (italijansko); 17. ruska gubernija; 20. hrošč; 24. rimski cesar (37—63); 26. predlog; 27. jaz (latinsko); 29. prstan (nemško); 30. znameniti izdelovalec violin v Cremoni (▼ 16. in 17. v.); 31. drag kamen; 32. cesar; 33. babilonsko-asir-ski bog; 35. država na severu; 38. električni atom; 41. valutna enota; 42. pritok Donave; 44. glodavec; 45.bojevališče; 47. grški bog vojne; 48. del parnega stroja; 49. desni pritok Donave v Madž.; 51. kemični znak za prvino; 53. rimski pozdrav; 55. T. C.; 56. posoda; 57. del gospodarstva; 59. primanjkljaj na teži pri blagu; 62. poškodba kože; 64. nasprotje vojne; 65. prvi človek; 67. vrsta hrane; 69. pritok Savinje; 70. zabavišče; 71. mirno, brez ropota; 73. kemični znak za prvino; 75. mesto v jugovzhodni Franciji; 77. predlog; 78. okisanec; 81. pristanišče na Finskem; 82. polotok jugovzhodne Evrope; 84. pritok Nila, izvira v Abe-siniji; 87. član družine; 88. slovenski pesnik (1879—1901); 90. mesto v bivši Vardarski banovini, 91. zver; 93. starina; 95. jez, (ital.); 98. predplačilo; 99. fižol (množina); 100. dvorana (nem.); 102. zemeljski pas (iz nem.); 104. srečen je, kdor ga ima; 105. R. B.; 106. feničanski graditelj jeruzalemskega hrama i'1000 do 970 pr. Kr.); 107. mnogo; 108. grič pri Beogradu; 110. kemični znak za 1 atom molibdena; 111. narod jugozap. Sibirije in Azijskih step1, 113. prostor v gledališču; 115. južno sadje; 116. odtod (srbnrv.). Navpično: 1. siguren, 2. grška črka (znamka ur); 3. pritrdilnica; 4. treska; 5. zdravilo-strup; 6. slovenski matematik (1754—1802); 7. muslimanska sveta knjiga; 8. znamka zobne paste; 9. začetnici imena in priimka slovenskega pisatelja; 10. rimski cesar; 11. vrsta papig; 18. sveženj slame; 19. ilirski kralj (3. st. £r. Kr.); 20. vas na Dolenjskem; 21. del pohištva; 22. evropska prestolnica; 23. zdrava — jaka; 24. bebec; 25. vrsta pesništva; 28. gora na Koroškem; 32. žensko ime; 34. reka v bivši Vrb. banovini; 36. prevozno sredstvo; 37. medmet; 39. K. A.; 40. žlahtna rastlina; 31. ograjena vrata; 43. Indij, pleme v Arizoni in Novi Meksiki; 46. prva žena; 48. lasulja; 50. grič; 52. oblika glagola plavati; 54. vojna potrebščina; 56. pijača; 58. kazalni zaimek; 60. mesto v Ceškomorav-ki (znano po tekstilni industriji); 61. luka v Alžiru; 62. perutnina; 63. predlog; 64. osebni zaimek; 66. oblika glagola mlatiti; 68. kemični znak za lahko kovino; 69. kratica za polni naslov; 70. mesto v Albaniji; 71. teža posode, v kateri se blago pošilja; 72. arabski sin; 74. vrsta zemlje; 76. žensko ime; 77. izraz pri šahu; 79. kratica pri naštevanju; 80. arabska označba zgornjega Egipta; 82. plazeča se žuželka v otročjem govoru; 83. K. L.; 85. B. N.; 86. madžarsko vedro (71 litrov); 88. žensko ime; 89. Ribničan, po celem svetu znan; 90. moško ime; 91. dalmatinski otok; 92. začimba; 94. reka v Siciliji; 96. rusko mesto; 97. ljubezen (italij.); 99. cerkveni davek; 100. oblika glagola biti; 101. kratica za število; 103. pol tolarja Marije Terezije pri Arabcih; 106. mongolski ali tatarski vladar; 109. predplačilo; 112. kazalni zaimek; 114. dva enaka soglasnika. Posetnici P. Jecel Eiko \UttecMh Nagrade I Ugani poklic teh dveh gospodov! Med številnimi Vodnikovci, ki so nam poslali pravilno rešitev vseh ugank lanske Pratike, je žreb izbral naslednjih dvanajst nagrajencev: 1. Janez Vodišek, Ljubljana 7 Milan štrukelj, Ljubljana 2. C. Brenčič, Vrhnika 8. Vlasta Turk, Novo mesto 3. Dr. Anton Debeljak, Ljubljana 9. Rudolf Turšič, Vrhnika 4. J. Hojan, Ljubljana 10. Fran Habič, Ljubljana 5. Stane Megušar, Ljubljana 11. Janez Šušteršič, Sv. Križ-Lj. 6. Ivanka Kraljič, Ig 12. Tine Nagode, Logatec Vsi nagrajenci prejmejo za nagrado lepo knjigo Prihodnje leto bomo spel razdelili 12. Knjižni & nagrad- Rešitev gornjiO ugank pošljite na naslov: Dr. PAVEL K AHČIN, Ljubljana, Krakovski nasip 22, do 1. maja 1945- m Kazalo PRATIKARSKI DEL Astronomski podatki, prazniki, mrki in vremenski ključ Geografski in klimalični podatki Ljubljane Domnevno vreme leta 1945. po stoletnem koledarju Pratika s koledarjem (risbe Maksima Gasparija, verzi k mesečnim vinjetam Pavla Karlina) Saš kulturni koledarček Vreme in letina v ljudskih prerokbah Mere in uteži POUČNI IN ZABAVNI DEL Novoletna (Po stari češki kolednici — P. Karlin)................................ Slovenske obletnice v letu 1945. (P. K.) Misli o knjigah in knjižnicah (Miroslav Ambrožič) ............................... Odmev gora v naši pesmi (Dr. France Ogrin).................................... Stran Pojedina kluba drvarjev (Davorin Rav- ljen, ilustriral France Podrekar) . . 49 Umirajoči in izumrli običaji (Ivan Albreht).........................................54 Pogled na pota sodobne medicine (Vid Grošelj) 60 Obnova porušenih vasi in higiena kmečkega dvorišča (Ing. Stojan Guzelj) . 67 Maričkin rožmarin (Ina Slokan) . . 71 Zvezde in zvezdnato nebo 1945 (Miran Borko)..................................... 76 Mladostni spomini na Dolenjsko (Dr. Fr. Gosti)..................................82 Uklete sani. Silvestrska zgodba (Po M. Hennigerjevi — P. K.) .... 85 Strahote nemosti (Vilko Mazi) ... 88 Tekoče sadje (Andrej Škulj) ... 90 Okrogle o zdravnikih, medicincih in bol-;ran ni ki h (Nabral in povedal Davorinov) 93 no Svatovanje rib (Dr. Janko Lokar) . . 96 «>«J Ljubljanska mestna vrata (Al. Potočnik) 102 Pismo (Danti).................................... 105 3(j Svetovni zračni promet (Janko Čolnar) 108 Uganke (Sestavil A. Klančar). Nagrade 110 42 Kazalo........................................112