Uvodnik 
Slovenija zacenja izvajati v letu 2023 sprejeti Zakon o dolgotrajni oskrbi. To je najvecja prelomnica v razvoju dolgotrajne oskrbe doslej. Zakaj je tako pomembna, da ji posvecamo skoraj celotno pricujoco številko? 
Najprej zato, ker ta Zakon odklepa vrata v razvoj sodobnega sistema integrirane dolgotrajne oskrbe. Ob današnjem staranju prebivalstva in individualizirani zavesti postaja integriran javni sistem oskrbe v lokalni skupnosti edina možnost za humano, kadrovsko in financno vzdržno oskrbo ljudi. Ta sistem se po evropskih državah razvija zadnje cetrt stoletja, odkar so sprejele svoje zakone o dolgotrajni oskrbi. Pred tem je bil v 20. stoletju vsak cetrti, ki je potreboval pomoc pri vsakdanjih opravilih, v domu za stare ljudi, ostale tri cetrtine dolgotrajno bolnih, starostno onemoglih in invalidov pa do danes oskrbujejo doma družinski clani in sosedje. Do pred sto leti je bila tradicionalna domaca oskrba edina možnost, zadnjih sto let pa so se razmere in nacin življenja bolj spremenili, kakor prej vsa tisocletja razvoja cloveštva. Domaci sami brez javne podpore ne zmorejo vec oskrbovanja svojcev, prav tako pa sodobni clovek ne mara institucionalizirane oskrbe iz industrijskega 20. stoletja. Zakoni o dolgotrajni oskrbi po evropskih državah so prelomnica za uvajanje sodobnega sistema integrirane dolgotrajne oskrbe v skupnosti. Z njimi se vzpostavlja nov javni steber socialne varnosti. Skupna blagajna za dolgotrajno oskrbo zagotavlja univerzalno in enakopravno sofinanciranje oskrbe vsem dr­žavljanom, ki jo potrebujejo. Neformalna domaca in formalna službena oskrba se povezujeta v celoto; prav tako zdravstvena nega in socialna oskrba. To, da je bil ob sprejemanju zakona ustanovljen nov skupni državni resor (Ministrstvo za solidarno prihodnost RS), je dobro iz­hodišce za razvoj integrirane oskrbe; dokler sta zdravstveni in socialni resor v državni upravi ter od njiju odvisni zdravstvena in socialna stroka vlekli vsak v svojo stran, ni bilo možno kreniti iz mrtve tocke. Razvoj bo stekel, ce bo to ministrstvo avtonomno in ustvarjalno pri uveljavljanju sodobnega sistema oskrbe in dopolnjevanju sedanjega zakona; za uspeh pa je enak pogoj njegovo dobro sodelovanje z resorjema za zdravje in socialno varstvo, ki imata v svoji upravi vecino virov za kakovostno dolgotrajno oskrbo. 
Za Slovenijo je zacetek izvajanja zakona o dolgotrajni oskrbi izreden dogodek tudi zaradi našega cetrt stoletnega zaostanka za drugimi evropskimi državami na tem podrocju. Po svoji tisocletni kulturi in po današnji potrošniški blaginji smo na ravni drugih evropskih držav, zato je bil zaostanek v dolgotrajni oskrbi za vse bolec, za politiko, državno upravo in stroke, ki delamo na tem podrocju, pa sramoten. Ko se sprašujemo, kako je mogoce, da tega koraka nismo storili pred desetletji, kakor drugi, so vsi razlogi utemeljeni. Za dejstvo, da tega nismo storili, pa ni opravicila, saj smo država, ki je po staranju prebivalstva pri vrhu. 
Tretji razlog za veselje ob tej prelomnici pa je povsem naš. Naša revija Kakovostna starost je v svojih šestindvajsetih letih izhajanja objavila okrog 700 clankov o dolgotrajni oskrbi: raz­iskovalnih spoznanj, porocil o politicnih dokumentih in dobrih praksah po svetu in pri nas, tudi med leksikonskimi prikazi gerontoloških in medgeneracijskih pojmov jih je bilo najvec 
o dolgotrajni oskrbi. Na strokovni ravni smo naredili kar je bilo mogoce za sodobni sistem oskrbe v Sloveniji. Sprejeti zakon je res šele skromen zacetek; njegov kriticni pregled v reviji kaže, da je uveljavil le manjši del pravic, ki so jih po Evropi pred desetletji s svojimi zakoni; od tedaj pa so šli v razvoju še dalje. Toda vsako potovanje se zacne s prvim korakom in vsak vstop v hišo s tem, da oklenemo vrata. Zakon o dolgotrajni oskrbi je naredil prvi korak v razvoju sodobne dolgotrajne oskrbe; cetudi je samo odklenil vrata, so odklenjena. Urednik 
1