Mišo Hochstaetter
boriš če/pes
Individuum je obdukcijsko ugotovil da je
inkognito prišel po zakonu inercije na inferioren način do
informacij
Intuitivno je spoznal da je inteligenca indisciplinirana ker ga ne posluša in ne razume.
Zato je sklenil da bo
INDISPONIRAN
Nekdo je ljubil otroka, ob žarkih trpljenja, nekdo je šepetal preteklosti, da je lepa, nekdo je izgubil v dimu neskončnih sanj
Mi pa gledamo se igramo in čakamo kdaj se bo svet
razjokal nad svojo neumnostjo Mogoče pa mi predstavljamo svet
Danilo Cvetnič	V	parku
Obraze so uredili: literarno Mitja Žitnik, likovno Ferdo Rakuša, tehnično Marjan Hani, lektor Branka Vaupotič
Zbudilo se je jutro aaaaa aah Potem je sonce krvaaavoo Sonce je prijetno pripekalo
za malico bom sveže žemljice Počasi se je zoblačilo sedaj pa moram domov na kosilo Dežuje
huuuuuuuu uuuuu
Ferdo Rakuša
Potem pa je padla noč bum
hudič pa tako zamorjen film
MEDTEM KO SEM ČAKAL
medtem ko sem čakal sem eno pokadil
nato je pripeljal avtobus
ljudje so izstopili in vstopili
nato je avtobus odpeljal
še eno sem prižgal
medtem
ko sem čakal
SREČA
vzel sem dan in ga shranil v predal
zapisal sem si njegovo številko
v beležnico
in vesel sem bil
ker imam svoj dan
ko grem in se napijem
da bi pozabil
žarko golob
STAL SEM OB OBALI
stal sem ob obali in kričal z galebi
ljudje so spali v svojih tesnih kletkah
ki so jih postavili
v posmeh mesecu in morju
med kamenjem je stopal starec
in se smejal z visokim grlenim smehom starcev
ki je drobil zategle krike galebov
veter je potuhnjeno ždel med borovci
in oprezal za neprevidnimi
krili galebov
morje je zalilo školjke in zalilo galebja gnezda in z besnečim smehom popilo sive starčeve lase
STAREC
Srečal sem
Starega moža
S pipo v ustih
Sedel je na klopi
Smejal se je nečemu v časopisu
Stresel je pipo in jo otresel in
Stekel domov povedat ženi osmrtnico
NONSENS 2
ZAKAJ DEKLE
poglej dekle moje dlesni gnijejo moja prsa gnijejo ves sem
v cvetenju gnoja kakor prezreli sad zakaj dekle
me nisi pobrala ko sem bil še gladek sončen in svež
Zoran Hochstaetter
VENEC
nekdo je odložil venec pri mojih vratih pozvonil je in
dolgo poslušal odmev in nato razočaran
z vdrtim obrazom odšel
ZAMAN
zaman
brezupno zaman stresamo v dolgih nočeh rešetke svojih sanj
sonce je oko
in zlobno se zazira vame zenica se mu zoži in oči postanejo rdeče in bele
sonce
zakolne
pade
samo pepel sem še in voda me odnaša in med pridušenim polzenjem večera plavam med ribami pepel
in zastrupljam mladiče in ko spet ko spet zareži
zlobno oko sonca se smejem varno raztopljen v vodi skrit v kapljicah varen
srečal sem jo
ko je v kratkem krilu
hitela na predavanje
gre za znanost je rekla
in opletala s prsmi kot majhen dečko iz naše ulice s svojimi lasmi
zakaj se smeješ je rekla
zakaj se smeješ je zakričala
igor plohi
zadavil bom dolg čas mojega čakanja nate utrgal bom jutranji list najinega srečanja sredi rose pripravil bom posteljo mahu mahoma bova onemela v zibanju ladja viharju nakljub bo ujela bova poslednji veter rešilno naglo proti otoku na otoku sreča srečne čaka rokujeva se z njo ne nazadnje zaslužno skozi veliko pesem violin ob nasmehu vrb ob potoku pritrdilno plavajoče proti dva nasmeha se objameta ugotovljen je kratki stik ' zamujene obresti naknadno v vsem skrita je vilinska podoba pričaran svet mehkih oči srčna pričakovanja jutranje zarje opoldne Še brez pometačev ponoči pometači znajo očistiti žal postaja dež vse glasnejši upihniva sonce sicer pa skoraj da te že iščem mar si res bila ti želodec igra simfonijo lakote
preletel bom Atlantik svojega jaza prišel bi do kraja s predalom sreče utrne se sveži zrak današnjega dne
zašepeta mi mladost v korakih
prižgem radijsko postajo človeštva utišam sprejemnik žalosti hehetajoče dovolim vpogled v moje servirane oči tam globoko v tolmunu preteklosti tam odkrijete moje neskončnokrat novo rad se znova rojevam in hvala jutrom morje avtomobilov ne pljuska v ta mir izganjajmo hudiča in brišimo pot na poti otroška prisrčnost nam dovoli smeh smeh pogum in še vse druge prepovedane steze modro izbrane vodijo višje srečal bom tam nekje svoj današnji dan prijazno pozdravljen bom šepetal videz moj ne more spremeniti starih dreves skorjo sem gladil njih in jo bom sonce saj vendar obstajaš tudi v oblakih gremo gremo gremo gremo gremo gremo sedim sedim sedim sedim sedim sedim čas pa teče da sami ne vemo kako
Bogo Čerin: Med branjem
'Za likovno opremo so prispevali fotografije mladi mariborski fotografi Mišo in Zoran
Marjan Stojko: Ples
bojan peče
prebudil sem se poslušam uro ki bije polnoč
zazvoni zvonec stečem k vratom pomota
po črni pravkar brazdi izorani premika se drhteč moj duh
v znamenju veselja so se zbrale žabe gosenice in črvi da proslave raztrgajo moj sluh
pogledal sem skomignil z ramo in zasadil si nohte v glavo kakor da me bo pokopalo če jim dovolil bom da grizejo nevidno kost ki kakor sila zemlje veže klavrni barbarski duh
poljubljam trenutek
ko prvič sem videl te
v knjižnji polici med drugimi brati
prenesel sem tvoje ime rdeče natisnjeno v svoje srce in te začel brati
spoznal sem pogled in prezir in zaklenil sem te v kotiček možganov kjer hranim spomin o pravkar prebavljenem raku
zdiš se mi
kot pravkar dozorela cipresa z mnogimi cepljenimi vejami in popki
ki skrivajo svoj namen
za enim samim deblom posmeha
drevo
kine kljubuje več vetru in me tež u ker je zaščiteno
cipresa v mestnem, parku med drugimi iglavci
klesal bom kamen klesal toliko časa
dokler ne izklešem tvojega nasmeha
držala sva se za roke ti in jaz - snežinki lebdela sva v zraku in se gledala okoli naju sivina pod nama večnost
poljubilo naju je sonce in stopilo v kapljico
Hochstaetter, Danilo Cvetnič, Bogo Čerin, Dušan Ivanišin, Marjan Stojko in Ferdo Rakuša
marjan
Sladki plameni se dvigajo požirajo drug drugega, se spajajo in potem
omagani popadajo usahnejo v praznino.
Tistega dne
ko sem spoznal prevaro je umrlo čustvo. Neizpeta melodija je padla na tla in se pogreznila v spolzke in umazane kanale gnojišča. Najslabše misli mo-je misli
niso bile vredne človeka.
Epopeja krvi rdeče in lepljive krvi, ki se izteka iz
prenapetega telesa krvi, ki se vsa ostudna lesketa na soncu
in privablja muhe, Kri, katere valovanja nisi mogla razumeti, se izteka.
Noč je.
Tiho se mesečina igra po belem prtu in prepleta v igro teles.
Moj jaz sem jaz sam tvoj jaz si ti.
Med nama je mnogo morda preveč razlik pa vendar kadar sva skupaj si ti del mene
in jaz živim v tebi.
Tvoj jaz je samo del
mojega jaza.
Tisto noč ko je psica povrgla mladiče sem tulil namesto nje.
Polna luna je bila pa sem tulil. Nisem tulil zato ker psica
ne bi mogla tuliti tulil sem
ker mi je bolečina vzela razum tulil ker se mi je trgalo srce.
Iskal sem te v 'pozabi spomina
brskal med ločjem preteklosti želeč da najdem trenutke zavite v meglo.
vešnar
NEKA POT
Vsak trenutek je samo trenutek.
Nikoli se ne bodo trenutki zlili v večnost nikoli ne bo trenutek prerasel trenutka vendar pa zakaj ne bi bila srečna sedaj v tem trenutku.
Samo dve besedici kratki in čarobni kot melodija srca mi šepetajo vroča usta ponavlja razigrano srce pojejo ptice v gostem grmovju luna ju piše z zvezdami v temo in veter odnaša po svetu.
Samo dve besedici v katerih je moje srce.
Danilo Cvetnič: Akt VI/3
marija
REKLA je da sicer niso bogati
in jagode jedo pozimi
iz konservatorja in sadne kupe brez jabolk
ker jih je tako povsod dovolj
in mikser imajo kadar ne vedo kaj bi počeli mešajo z njim karte
Hierarhija bogov je padla ker je baje eden umrl
REKLA je da sicer niso bogati
in jagode jedo pozimi
iz konservatorja in sadne kupe brez jabolk
ker jih je tako povsod dovolj
in mikser imajo kadar ne vedo kaj bi počeli mešajo z njim karte
NATAŠKA
Nataška zato ker je še majhna
je povedala
pri njih da sta
umrla
dva lešnika
in jih ni upala pok-opati
ker se jih je zbala
in tistega
ki je ostal
je sama ubila
ker ne more prenesti
da nekdo od žalosti
umira
MED usahlimi vodami je raslo vse več kamenja iz razpok
so se režale ribje hrbtenice mi pa tega nismo v'deli verjeli
da so solze voda ribe živali kamenje gora zlobe mimo voda voda smo šli mlačnih in gostih ker za njimi mora priti trava bilo pa nas je preveč vsak je ogradil svojo bilko in že se je plazila za nami voda s kostmi in kamenjem zakaj
zakaj smo kosti in kamenje
NA LEVI in desni sosed
gleda naprej in posluša in misli na tistega tam spredaj suneš ga
pa še vedno ne ve da si tudi ti njegov sosed
ki misli gleda naprej in posluša pa ne onega tam spredaj pač pa nanj
z obrazom telesom obleko zvenom besed in kretnjo odmisji sošolca soseda samo človeka nenadoma ne more ko ga ujame v čas
VODA pa je tekla
na ovniku poškilila nazaj
in hitela dalje
da se nekoč ustavi
spuhti
pada
in teče
in samo na ovinku se lahko za hip vrne.
OTROCI
izrezani očetje
ob porodu rdeči
kot pijani očetje
in kmalu prašni
in sivi	.'Y>v
kot porodnice
Л ,1'
tako so otroci podobni staršem
POČASI spoznavaš
da je težje obstajati v prihodnosti
ker ne veš
ali je tema večna
bojiš se tistega trenutka
ko boš začutil toploto
na hrbtni strani roke
in se spomnil
da je kri v žilah rdeča
in da rdeča in črna barva
tvorita kontrast
oh saj črna ni barva
toda potem tudi teme ni
in morda te sploh ni
in morda te sploh ni
to je odrešenje če ne verjameš v boga se ne bojiš pokore sicer pa se prepričaj
da je pokora stvar sedanjosti	Шап	I	vanišin
Obrazi št. 3, literarna priloga študentskega lista Katedra.
7
/nitja
si ne moreš zamisliti brez vode akvarija
ne moreš sovražiti akvarija
ne obiskuje vsak akvariju
so dodelili živali ki jih ljudje občudujejo akvariju , ne moreš očitati da ni življenjski akvariju
ljudje ne morejo dajati miloščine akvariju so določene ure v akvarij
se prebijaš skozi celo mesto v akvarij
te vleče sla po življenju v akvarij moraš preko stopnic in vrat v akvarij
ne greš enkrat na leto v akvarij
se steka mlado in staro v akvarij
se hodijo gret zaljubljenci v akvarij ne smeš če nimaš časa v akvarij
ne moreš če nimaš denarja v akvarij
greš gledat življenje ob akvariju
sc razprostira razsežen park ob akvariju teče majhen potok ob akvariju
ljudje hite na delo in domov ob akvariju
se ti utrne spomin na darwina
dobil sem pet dinarjev po dveh dneh lakote . in stradanja
v družbi nas je šest ni važno kaj smo
z akvarijem
si potešiš željo po ogledovanju z akvarijem se važi naše mesto z akvarijem
ni mogoče biti neprijazen z akvarijem
se učiš življenjskih modrosti akvarij
obstaja ob nas akvarija
ne moremo zanikati akvariju
lahko podarimo urico časa akvarij
je ponos našega mesta ob akvariju
se sprehajamo z roko v roki z akvarijem
smo lahko zadovoljni ali pa ne
kljub vsemu pa je to mesto kjer vsak lahko misli po svoje kjer se spomnimo na vse stvari
jaz sem se pač spomnil na deklinacijo samostalnika
smo ljudje
v pekarni nam narežejo kilo kruha ■
ostanejo samo trije dinarji
v samopostrežni kupimo tri porcije golaževe omake brez mesa
polovico pusti meni žremo kot volkovi
nikar ne gledajte polne riti tudi mi smo jedli
akvarij	/
akvarij je samostalnik moškega spola to je naravni spol ki ga imajo samostalniki če se v imenovalniku končujejo na soglasnik in imajo v drugem sklonu obrazilo a ali u
akvarij akvarija akvariju akvarij pri akvariju z akvarijem
akvarij
je stvar pri kateri se otroci čudijo da televizija igra tudi dopoldne akvarij
je stvar kjer poide k pravi da je krokodil podoben teti in da ima krap takšen nos kot stric akvarij
je stvar kjer staršev ni strah da bodo živali pojedle njihove otroke akvarij
je stvar kjer lahko za plačilo vidiš vsakdanje življenje mesta
akvarija
ne spremene vsak dan akvarija
.čevlji
sem rojen sin uslužbenca železnic in uslužbenke zavoda z ibm stroji kolikor spozna otrok življenja v svojem prvem stadiju dokler so mu starši voditelji sem spoznal potem sem se preselil iz maribora v ubijajočo veliko ljubljano po dveh letih neuspešnega študija so se pa moji starši po mojem razočaranju odpravili na oddih v zahodno evropo sprejemal sem njihova naznanila in nasvete iz oddaljenih dežel ki sem jih že pred tem spoznal iz učbenikov ali svojih popotovanj trije tedni so hitro minili in starši so se takoj prikazali v ljubljani na proslavitvi sestrine diplome uspešnega konca njenega študija že od nekdaj sovražim vse formalnosti in norme v življenju zato tudi hodim neoziraje se na svojo zunanjost vsepovsod se pojavljam z verižico na kateri je pripet brezvreden ključ in v narobe obrnjenem kožuhu brez gumbov in rokavov do obiska staršev v ljubljani sem nosil brado zdaj so mvostali samo še dolgi lasje ki jih bom pa jutri postrigel tudi takrat sem se počutil v kletki ko sem moral z vsemi svojimi sorodniki premlevati svoje ideje vsekakor je vsaka moja kretnja in vsako moje dejanje bilo v nasprotju s sorodnikovimi najhuje pa je bilo da je bilo okoli mene preveč sorodnikov ki so mislili da imajo opravka z izvržkom družbe in z izvržkom njihove sorodnosti čim se je eden posmehnil moji misli so mu vsi priskočili na pomoč najhuje pa je bilo da je pri vsaki moji misli nekdo našel povod za posmeh precej sem si oddahnil ko se je slovesnost končala
starši so mi kupili v belgiji nove čevlje made in france po prvih dveh dneh so me ožulili do krvi to je bil pravi heroizem nošenja čevljev dodobra sem preklel razprodaje v belgiji in prekleto industrijo čevljev v franciji potem sem dal staršema čevlje v maribor da bi mi jih sosed čevljar popravil prejšnji konec tedna sem preživel v jnariboru in vsekakor dobil tudi nove čevlje
po enem dnevu so me danes ponovno pričeli žuliti kosem se vračal iz avtobusa v svojo podnajemniško sobo sem pozabil kako sem se počutil ko nisem imel teh čevljev ki me žulijo pozabil sem kako se počuti človek kadar ga ne žuli čevelj