da je »manjkajoče poglavje« do­ dano v drugi, dopolnjeni izdaji. OPOMBE 1 V podobnem pregledu, npr. pri Ja- cobyju ali Catherine B.-Clement, že sam naslov »totalizira« tekst. V Druž­ beni amneziji (1975) Jacoby skozi raz­ voj psihoanalitičnih teorij ugotavlja momente pozabljanja in vzroke zanje: »družbena amnezija je zator spomina po družbi - potlačitev njene lastne preteklosti«. Krajši prispevek C. B.- Clement Freudovo področje in sprem i­ njanja psihoanalize je bil objavljen v zborniku Za marksistično kritiko psiho­ analize (1975). 2 Problemi teorije fetišizma (1985), str. 87. 3 S. Freud: Der Wahn und die Trdu- me in W. Jensens ,G rad iva ' (1907). V tej študiji Freud le mimogrede sprego­ vori o Zoejinem stopalu kot fetišu. Vprašanje fetišizma stopala natančne­ je obdela v predavanju z naslovom Pri­ mer fetišizm a stopala (1914), ki je ostalo ohranjeno le v povzetku Erne­ sta Jonesa; sicer ima teorija fetišizma dosti važno vlogo v njegovih Metapsi- holoških spisih. Prim. Sylvere Lotrin- ger: The fiction o f analysis (1977). Lo- tringer se navezuje na psihoanalizo Deleuza in Guattarija. 4 Npr.: »The reader-cum-critic’s po- sition is then vastly complicated, for she is subject to the effects the work produces in her as reader and at the same time commited to the analysis of these effects as critic.« (E. Wright: Psychoanalytic Crirticism, str. 177). Julija Uršič Robert Con D avis (ur.) LACAN AND NARRATION The P sychoanalytic D ifference in N arrative Theory John Hopkins University Press Baltimore - London, 1984 Leta 1966 je bil v Baltimoru kongres, kjer je z referati nastopi­ la vrsta pomembnih francoskih teoretikov. To je bilo tudi prvo srečanje ZDA z Lacanovo psiho­ analizo (mimogrede: Lacanov na­ stop je bil polom, pač pa se je ta ­ krat proslavil Jacques Derrida). Članki, zbrani v pričujočem zbor­ niku, so bili že objavljeni decem­ bra 1983 v reviji MLN: Compara- tive Literature in naj bi imeli po­ dobno pionirsko nalogo: predsta­ viti Lacanovo teorijo v drugi »de­ želi«, v narativni teoriji. Vsebin­ sko so zelo različni. Povezuje jih osnovna zastavitev problema: tudi psihoanaliza pripoveduje zgodbe, zato mora uporabiti neki narati­ ven postopek, ki je v skladu s psi­ hoanalitično postavko. Predposta­ viti mora nezavedno, ki je za La­ cana strukturirano kot govorica. Pri tem se odpira kup načelnih vprašanj, predvsem postane pro­ blematično mesto, od koder nekdo govori o svojem predmetu na tak način. Ali potem sploh obstaja psiho­ analitična teorija naracije, ki je uporabna za literarno vedo? V čem je psihoanalitična metoda drugačna od drugih priljubljenih (strukturalističnih) postopkov: lingvistike, semiotike, dekon- strukcije itd.? Zakaj in kakšna je pri tem vloga Lacana? To so vpra­ šanja, katerih skupni imenovalec, zajet v naslovu knjige, poskuša iz­ luščiti Robert Con Davis v uvod­ nem članku. Davis najprej opisuje koncept naracije pri Lacanu, nato pa teža­ ve pri dedukciji teorije, težavnost lacanovske naracije (tako tekstov kot predavanj). Pri Lacanu naj bi bila naracija »delo označevalca, kot je to lahko prepoznano v nje­ govih metaforičnih in metonimič- nih operacijah [.. .] v odnosu do samih njegovih potisnjenih izvo­ rov in nezavednega diskurza«. Za lacanovski koncept naracije je značilno predvsem to: (1) naracija je strukturirana kot govorica; (2) proces naracije je produkt nezavednega diskurza, zato je su­ bjekt naracije vedno drug kot ti ­ sti v sami naraciji; (3) obe točki se kažeta skozi vr­ zeli in spodrsljaje v manifestativ- nem tekstu; prisotnost velikega Drugega in polja pomena. Branje teksta je trojno: manife- stativen tekst, nezavedno teksta, in preko tako rekonstruiranega teksta nova interpretacija. Ker pa postopek postavi pod vprašaj tudi mesto subjekta teksta, bralca- -interpreta, je vsaka interpretaci­ ja avtomatično končna in drugač­ na. Lacanov subjekt je radikalno razcepljen, nezvedljiv na en pol razlike. Toda ravno subjekt je toč­ ka, ki (za razliko od dekonstrukti- vističnega postopka) ustavi ne­ skončno drsenje pomena, razliko. To je osnovni Lacanov »para­ doks«. Kakšna je potem vloga Lacana, ki tudi sam ne počenja drugega, kot da interpretira Freuda? Davis vidi vso težavnost razu­ mevanja Lacana ravno v njegovi dosledni drži do teoretskih kon­ ceptov, ki jih razvija. Ta »revolu­ cija v statusu subjekta« postavi ves problem naracije na višjo on­ tološko raven. Zanimiv ni več samo način, kako je zgrajena zgodba, ampak njen dejanski uči­ nek. Tako nobena razprava v zborniku ne more mimo lika bral­ ca zgodbe. Vse zanima, kako (jih) Ono bere. Regis Dugrand prenese Lacanov koncept subjekta kot aphanasis (madeža, ki dobi pravo podobo, šele ko ga pogledamo od strani) na splošne probleme literature in civilizacije, kar je gotovo preveč enostavno in shematsko. Podobno bi za preveč komplici­ rano lahko označili naslednjo raz­ pravo Ronalda Schleiferja, ki go­ vori o narativni časovnosti. Avtor prek številnih, avtorsko in teoret­ sko različnih referenc zaključi, da je čas tisto, kar vzpostavlja su­ bjekt v obliki narativne časovno­ sti. Besedilo Beryl Schlossman sledi časovni liniji, literarnemu razvoju Montaigna, pri tem pa upošteva njegovo intimno vez z La Boetie- jem. Ta biografsko dokazani poda­ tek Schlossmanova prepričljivo potrdi z odlomki iz Montaignovih del. La Boetie je za Montaigna ve­ liki Drugi. Montaigne ga prepo­ znava (za razliko od drugega, ka­ teremu pripada vednost) kot oče­ ta, brata, prijatelja in ljubimca. Po La Boetiejevi smrti se Montai- gnovi življenjski krizi pridruži še melanholija v njegovem delu. Opaziti je občutek izgube, hkrati pa identifikacije z objektom. Mon­ taigne nadaljuje ljubezen v pisa­ nju. Po Schlossmanovi naj bi tako vztrajal pri svojem simptomu, ne­ razložljivo užival kljub La Boetie­ jevi smrti in proizvedel sintom (Lacanova skovanka za simptom v razsežnosti uživanja realnega). Za Juliet Flower MacCannell je premalo upoštevano dejstvo, da je lacanovsko Realno (ki ga Frederic Jameson enači z Zgodovino) tisto, ki se upira vsaki simbolizaciji - kot tudi nekateri literarni avtorji. Za predmet si vzame Stendhala. Najprej pokaže, kako se ojdipov- ski manko želje in njegova pre­ povedana realizacija kaže v Sten­ dhalovih romanih in pri njegovih literarnih junakih (odnos do sta r­ šev; ženska, ki zapolnjuje ojdipov- ski trikotnik; namerni gramatič­ ni spodrsljaji; fatalnost usode, ki se ji ne da izogniti). V drugem delu poskuša povezati moment realnosti v Stendhalovi naraciji in Lacanov koncept Realnega. Real­ nost je pri Stendhalu najti v prin­ cipu same naracije; ne gre za Realno, zato njegova proza deluje ironično. Kot je tudi za Lacana vsa naša zgodovina fikcija, tako se pri Stendhalu pojavi nov fiktiven aparat, ki poganja naracijo: fran­ coska revolucija. Jerry Aline Flieger vidi tekstu­ alno paradigmo v šali, kjer imamo opraviti z nezavednim v najbolj či­ sti obliki. Nezavedno v Freudovi teoriji o šali je kar preveč očitno, je čisti garant za identiteto, pri Lacanu pa vidimo sam proces, me- tonimično naracijo. Fliegerjeva vpelje teorijo o šali najprej v ojdi- povski trikotnik, nato pa k skici doda še termine iz procesa branja /pisanja. Tako se sproži naslednja metonimična veriga: subjektiv­ nost, vzpostavljena prek šale, se kaže kot intersubjektivnost, in- tersubjektivnost kot tekst (po­ daljša trajanje šale, odloži in ter­ subjektivnost), tekst kot simptom (nekaj, kar avtomatično zahteva interpretacijo), in končno še »fe­ minističen« poskus odgovora na Freudovo vprašanje »Kaj hoče ženska? «, ki ga avtorica razprave predrugači v »Ali ,ona’ lahko piše? « Jeffrey Mehlman v razpravi z naslovom »Literature and Colla- boration: Benoist Mechin’s Re- turn to Proust«, govori o Mechi- nu, znanem pariškem veljaku in Proustovem osebnem znancu, ki naj bi svoje politično prepričanje dobil pri Proustovih estetskih na­ zorih in pri vlogi židovstva (mate­ re) v Proustovih romanih. Robert Con Davis v svojem dru­ gem članku prepričljivo poglobi uvodne misli. Tisto, kar dela tek ­ stualno nezavedno, je potlačitev. V sistem pisanja sta vpisana tako tekstualnost kot tudi interpreta­ cija. Potrebno je vedeti za ta dvoj­ ni status teksta (manifestativen in nezaveden), ravno potlačitev pa je znak za vpis nezavednega. V pr­ vem delu tako govori o struktural­ nih pozicijah, iz katerih je izpe­ ljan narativni sistem (subjekt/ /objekt, aktiv/ pasiv, itd.). Pri La­ canu je eno že vedno drugo; nujna substitucija se izvrši v polju Dru­ gega. Če se Freudu diskontinuite­ ta teksta kaže kot metafora, pri Lacanu tudi to vedno sloni na ne­ kem nezavednem, potlačenem di­ skurzu. Sam tekst je prazen. Enak problem narativne potlači­ tve je po Davisu opisan v Poejevi noveli »The Tell Tale Heart«. Za­ radi smrti, dokončne izgube zlega objekta, ki se v zgodbi pojavi pri naratorju, postane njegov položaj še bolj neznosen: na koncu zgodbe ga mora videti vsaj oko zakona. Razlika (gledati/biti gledan) je neodpravljiva, nezvedljiva na en sam pol. V manifestativnem tek ­ stu pa formulo potlačitve, neza­ vedni sistem, na katerem sloni naracija, za Davisa v enaki dvojni luči predstavlja jezik. Richard Macksey obravnava Sternov roman »Tristram Shandy«, ki je po Lacanovi trditvi najbolj analitičen od vseh roma­ nov. Macksey ugotavlja, da se Sternov pripovedovalec v romanu vedno znova »izumlja«, za kar mora imeti pogoje: v dvojnem kompaktu z bralcem anticipira analitičen dialog. Distanca med avtorjem in bralcem postane su­ mljiva; kje se začne tekst, kje ko­ m entar? Pripovedovalec je zaradi številnih spodrsljajev v romanu jasen, odsotni oče. Meja diskurza v romanu je Yorick, »najzgovor­ nejša lobanja v zgodovini literatu­ re«. Med elipsami in smrtjo kot osrednjim tematskim problemom zgodbe je odgovor bralca: čas, ko bere. Kot avtor je tudi on zapisan smrti. Zadnji članek je napisala Sho- shana Felman, gotovo najbolj zna­ menito ime, ki se pojavlja v zbor­ niku. V članku »Beyond Oedipus: The Specimen Story of Psycho- analysis« se loteva splošnega od­ nosa med literaturo in psihoanali­ zo. Pri Freudu naj bi se Sofokleje- va zgodba o kralju Ojdipu pojavila kot konstitutiven moment njego­ ve misli: v Freudovi analizi zgodba učinkuje na občinstvo, to se v njej prepoznava, hipoteza (Ojdipov kompleks) je za teorijo potrjena. Lacan pa zgodbe ne vidi le kot ne­ posredno naravo želje, ampak kot strukturalno relacijo med govori­ co in željo. Ojdip naj bi bil pri njem čisto literarno inkorporiran v telo Drugega. Usoda psihoanali­ ze je pravzaprav enaka Ojdipovi (tako pri Freudu kot pri Lacanu): sprejme in prevzame svojo potla­ čitev. Da pa bi po tem aktu samo- oslepitve preživela, mora povzeti vase tudi predpostavko lastne smrti; Kralj Ojdip ima tudi svoje nadaljevanje, Ojdipa na Kolonu. Tako v drugem delu Felmanova sestavi teoretsko enačbo, po kate­ ri sta Freudova spisa Jenseits des Lustprinzips in Traumdeu- tung v takem razmerju kot Oj­ dip na Kolonu in Kralj Ojdip. Ti­ sto, kar hoče povedati Freud z Oj- dipom, naj bi povedal Lacan v enem stavku: »Ojdipov kompleks so Freudove sanje«. Demistifika- cija psihoanalize (pred literaturo) pa je možna le prek nove mistifi- kacije, z Lacanovim skrivnostnim diskurzom, ki za opravičilo teorije ne rabi Sofoklejeve zgodbe, am­ pak z njo enostavno trenira anali­ tike. Lacanova vrnitev k Freudu je izkušnja, da »onkraj« ni niče­ sar; vrnitev k uganki je ravno sama instanca uganke. Psihoana­ liza je lahko znanost le pod pred­ postavko, da je znanstven njen subjekt. Ravno zato, ker je su­ bjekt, pa se stvar zaplete: v praksi ni ničesar takega kot zgodba- -vzorec, toda vsaka znanost rabi svoj fiktivni moment Realnega; »onkraj« je kvečjemu zgolj nara­ tiven moment. Splošni občutek ob tako raznoli­ kih razpravah zbornika je vtis o neverjetno lahkotnem in nekritič­ nem združevanju Lacanove meto­ dologije in konceptov s principi drugih teoretikov (npr. De Mana, Kristeve itd.), z njihovim reševa­ njem problemov, na katere naleti avtor. Še najbolj konsistentno de­ lujejo sestavki Roberta Con Davi­ sa in Shoshane Felman, kjer La­ can ni le eden od fragmentov. Za­ nimive so tudi razprave, ki Laca­ novo psihoanalizo jemljejo zgolj kot fantazmatsko okno brez pri­ bližnega okvira, skozi katero se lotevajo kakšnega »literarnega« problema (Mehlman, Macksey). Zbornik zaključuje izbrana bi­ bliografija Jacquesa Lacana ter študij, ki govorijo o Lacanu in na­ raciji. Aleš Pogačnik R eed Way D asenbrock THE LITERARY VORTICISM OF EZRA POUND AND WYNDHAM LEWIS Baltimore and London, The Johns Hopkins University press, 1985 V večini del, katerih tema so avantgardna gibanja na začetku našega stoletja, ima vorticizem povsem obrobno mesto: temeljno delo s tega področja, Les avant- gardes litteraires au XXe siecle, mu na svojih 1216 straneh ne na­ menja niti posebnega poglavja, marveč ga obravnava parcialno in mimogrede, čeprav vorticizmu ne manjka prav nič od tega, kar giba­ nje določa kot avantgardno: ima svojo skupino, revijo, manifeste, je intermedialno itd. Opredelitve v drugih delih so kaj raznovrstne. Za Zacha (Modernism, 1976, str. 229) je vorticizem le nadaljevanje imagizma v upodabljajoči umetno­ sti, za Weissteina (Expressionism as an International literary pheno- men, 1973) je »offshoot« ekspre­ sionizma in eno od številnih pro- tiimpresionističnih gibanj, ki je deloma sprejemalo kubizem in ekspresionizem in zavračalo futu­ rizem. Italijan Cipolla trdi (Futu- rismo/Vorticismo, 1979, str. 89), da bi vorticizem brez futurizma ne imel nikoli take podobe, kot jo ima, celo misel, da bi ga brez futu­