Zborovanja ,,Saveza hrv. učiteljskih društava". Učiteljski parlament naših bratskih tovarišev na Hrvatskem je zboroval v dneh 5., 6. in 7. julija v Zagrebu. Čez 600 učiteljev in učiteljic se je zbralo te dni v metropoli Hrvaške iz vseh krajev svoje domovine. Prisostvovali pa so zborovanju tudi deželna nadzornika Stipetič in Cuvaj, županijski (okrajni) šolski nadzorniki MariČič, Vladisavljevič, Prejac in Andres.*) Društvo srednješolskih profesorjev so zastopali profesorji: dr. Golik, Mohr, dr. Bosanac in Purič. Srbsko učiteljstvo je zastopal Arsenov iz Belega grada, Sarajevsko učiteljišče Stipanovic, našo »Zavezo« pa Ig. Šijanec iz Gornjega grada. Prvi dan, t. j. 5. julija, se je vršila konferencija delegatov posameznih, v »Savezu« združenih učiteljskih društev. Drugi dan je bila izvanredna občna skupščina, a tretji dan pa 19. glavna skupščina »Saveza«. Izvanredna občna skupščina. Predsednik »Saveza«, Stjepan Basariček, otvori skupščino, ki se je sestala v veliki dvorani učiteljišča, v daljšem nagovoru poda nekaj splošnih opomb. Priobčimo naj nekaj markantnejših stavkov iz Basaričkovega govora! Uspeh dela je v najožji zvezi s svobodo delavca. To velja zlasti o duševnem delu, posebno o delu učitelja, ki ima nalogo, da poda duhu učenčevemu pečat svojega duha, ali da ga vzgoji tako, da bo »njegova slika i prilika«. Ako ni torej učitelj svoboden, tedaj ne more vzgajati svobodnih ljudi, ampak puste sužnje, kakor je tudi on sam!**) Brez svobode ni veselja v delu, a kjer tega ni, tam tudi o pravem uspehu ne more biti govora. »Veselo srce kudelju prede«, veli narodna prislovica. O veselju pa ne more biti govora pri poslu, ki ga opravlja človek pod silo, ali po odredbah, zaradi katerih ne samo, da ne more, nego tudi *) Ali veste, koliko nadzornikov se udeležuje zborovanj naše »Zaveze«? — 0! Uredn. ¦*) To je čista in gola resnica! Čislani g. prof. Basariček bi moral priti k nam, da pouči nekatere gospode, kaj je učitelju svoboda in kaj je še učitelj, ako nima svobode. Zlasti po zaslugi ljubljanskega nadzornika so začeli pri nas kovati spone formalizma in avtomatstva, ki prete vanje vkovati vsak svobodni duševni polet, vsako samostojnost, vsako svobodno delujočo in ustvarjaiočo duševno silo, ki so ji priznali in odkazali prvenstvo izmed vseh rzgojnih disciplin vsi včliki pedagogi svetovnega imena! — Takozvani fonnulirani stavki, ki so sedaj pri nas v modi in ki kažejo tesno obzorje, in malenkostno naziranje veljavnih ljudi, ubijajo učiteljevo individualnost: po njih ne poda nikoli učitelj duhu učenčevemu pečata svojega duha in nikoli ga ne vzgoji tako da bo »njegova slika i prilika.« Taka vzgoja je dresura, in sramotno je, da je kaj takega pri nas mogoče! Uredn. ne sme misliti. Sužnji pri delu ne pevajo, a če pevajo, tedaj ne pevajo veselih pesmi, nego žalostinkel Svoboda pri delu povzdigne tudi ugled delavca! Sužnja nihče ne spoštuje, nego ga samo ceni kot stroj ali stvar, ki ga v delu vodi tuji um in tuja volja. Nikomur pa pri delovanju ni toliko potreben ugled, kakor učitelju! . . . Da pa učitelj more biti svoboden in zraven tega zadovoljen in ugleden človek, m u je potrebavprvivrsti dostojne plače. Koga preganja beda in nevolja tako, da mora noč in dan razmišljati, kako naj zamenja kraj s krajem in svojo deco prehrani in preskrbi, ta ne more biti veselega srca. Dušo njegovo pritiskajo črne brige, ter jo tlačijo k tlom in ji ne dopušča jo, da si oddahne in poleti svobodneje. Toda ni zadosti, da se učitelj reši samo materialne bede, ampak je potrebno, da se mu da tak položaj, po katerem se povzdigne njegov ugled med narodom in se on naredi neodvisnega od nepoklicanih faktorjev. Ljudska šola ne služi dandanes samo interesom poedincev, pa tudi ne interesom samo tiste občine, v kateri je, nego interesom celoljupne domovine. V nji vlada, in je tudi potreba, da vlada, ena ideja, ki ji je naloga, da se vsi sinovi domovine navdušujejo duha narodnega edinstva in čistega rodoljubja.*) Ko je omenjal govornik, kako so se vsi ljudski zastopniki v saboru v zadnjem zasedanju zavzemali za učiteljslvo, je zadonelo po dvorani: »Živio hrvaški sabor! Živeli rodoljubni narodni zastopniki!« Ko je načelnik še govoril o dosedanji edinosti tned hrvaškim učiteljstvom in razpravljal o nekih novejših pojavih, ki stremijo za tem, da se ta edinost ruši — je zaključil svoj nagovor s klicem: »Živjelo hrvatsko pučko učiteljstvol Zivjela lijepa naša domovina!« (Dalje.)