Sprejemne izkušnje in pri- pravljalni razredi za sred- nje šole. (Iz srednješolskih krogov.) »Učiteljski Tovariš« v št. 4. od' 24. januarja t. 1. prinaša v članku »Pouk v nemščini na slovenskih ljubljanskih ljudskih šolah« več predlogov, ki so jih pri lokalni konferenci na I. mestni šoli dne 20. januarja sprejeli soglasno. Predlogi 1., 2., 3. in 5. so gotovo jako dobri, ne strinjam pa se s predlogom 4., ki priporoča ustanovitev c. kr. pripravljalnih razredov za srednje šole na vseh Ijubljanskih slovenskih deških šolah. Ta predlog je tudi le posredno v zvezi z vprašanjemi nemščine na ljudskih šolah, ker pač nemščino zahtevajo pri sprejemni izkušnji za srednje šole. Preden torej razipravljam o pripravljalnih razredih, se hočem dotakniti sprejerrmih izkušenj za srednje šole vofoče in izkušnje iz nemščine za vstop na naše slovenske srednje šole posebe. I. Spreietnne izkušnje za srednje šole so krivične. V teku nekaj ur naj izjpraševaIec izkuša po 50 do 150 učencev, ali so sposobni za srednješolski študij! Kdo pa more to spoznati v tako kratkem času pri tolikem številu izkušanih? Neizogrbno je torej, da se tuintam odkloni sposobnejši in sprejme manj sposoben učeniec. Če že toliko kriče o krivičnosti in nepotrebnosti zrelostnih izkušenj na srednjih šolah, kjer vendar učencem1 poznan učitelj izprašufe svoje lastne že dorasle učence, koliko krivičnejša je sprejemna izkušnja, kjer nepoznan profesor izprašuje preplašene fantiče, katerih nobenega ne pozna po njegovih duševnih sposofonostih. Zrelostno iz- kušnjo so olajšali, priznava se tudi zrelost »z večino glasov«, ostale pa so sprejemne izkušnje — v avstrijskih deželah. Na Hrvatskem so odpravljene 1. 1908, in srednješolski profesorji so zadovoljni s tem. Namesto sprejemne izkušnje je izkusna doba prvih 3 mesecev šolskega leta. Popolnoma nesposobni učenci se po tej dobi vrnejo ljudski šoli. Da pa se zmanjša število teh poizkusnih učencev, so lani zopet uvedli sprejemno izkušnjo za učence, ki prinesejo iz ljudske šole slabo izpričevalo. Sprejemna izkušnja pa je tudi nepotrebna, gotovo jje manj potrebna kakor zrelostna. Kakšna nesreča pa <je, če sedi nesposoben učenec nekaj mesecev v srednji šoli? Za učenca je vse eno, ker ta čas itak spada v dobo šolske obveznosti. Za srednjo šolo se nič ne pridobi s sprejemTio izkušnjo, ker pride kljub izkušnji dovolj nesposobnih v srednje šole, kakor kaže veliko število učencev prvega razreda, ki med letom izstopijo ali imajo ob koncu leta nezadosten uspeh. Na škodi bi bili edino starši, ki pa so si sami krivi, ker navadno v svoji zaslepljenosti ne verjamejo1 ljuds^košolskemu učitelju, ki pozna njihovega sinčka in jim odkritosrčno pove, da ni sposoben za srednjo šolo. Sprejemne izkušnje so pač ostanek iz one dobe, ko je bilo ljudsko šolstvo še slabo razvito, ko so sprejemne izkušnje nudile edino mogočnost izbire in so s svojimi zahtevami bile navodilo za starše, kako naj pripravijo svoje sinove za srednjo šolo. Dandanes pa je šolska obveznost splošna, učni smoter za vse ljudske šole v bistvu isti, torej sprejemne izkušnje za srednje šole vobče neumestne. Še bolj neumestna pa }e sprejemna izkušnja iz nemščine pri vstopu na naše slovenske gimnazije na Kranjskem. To je zopet naš slovenski unikum v c-eli državi, povsod se pri sprejemu zahteva samo en jezik, pri nas pa dva. Umevno je to v slovensko-nemskih gimnazijskih razredih v Celju in Mariboru, kjer je že v prvem razredu učni jezik deloma nemški (pri geogratiji, prirodopisju in seveda nemščini), na Kranjskem pa v nižjih gimnazijskih razr,edih rabijo slovenski učni jezik za vse predmete razen nemščine. Toda naša gimnazijska ravnateljstva in deželni šolski svet nimajo poguma, da bi izvrševali zakon, ki zahteva sprejemno izkušnjo iz učnega jezika, ne učnih jezikov! Rajši dopuščajo leto za letom vzgojni greh, da sprejemajo dečke, ki ne ustnezajo stavljenim zahtevam. Zakaj tega gotovo nihče ne bo trdil, da znajo naši desetktni prvošolci iz obeh jezikov toliko, kakor drugi samo iz enega! Tako se našim srednješolcem že pri vstopu v prvi razred daje potuha, češ, v srednji šoli stavimo stroge predpise in zahteve, toda izvršujemo vse le na pol! Ali ne bi bilo boljše izkušati samo en iezik, seveda materinski, a tega strogo in temeljito? Pisec teh vrst je iz popolnoma slovenske ljudske šole — nemščina je bila takrat pri nas relativno obligatna za učence, katerih starši so izrečno zahtevali — prestopil v popolnoma nemško srednjo šolo (sprejemna izkusnja je bila jako milostna), a se je v teku nekaj mesecev privadil toliko nemščine, da je dovršil prvi razred z odliko. Takih je veliko. Seveda sem slovenščino iz ljudske šole znal tako dobro, da se mi v celi srednji šoli nikdar ni trebalo učiti slovenske slovnice. Dober temelj v enem jeziku je najboljša podlaga za ves nadaljni študlj! II. Podobni razlogi govore tudi proti pripravljalniin razredom za srednje šole. Za srednjo šolo ni treba posebne priprave, ampak le naravne nadarjenosti in pridnosti! Kdor pa ni nadarjen in priden, temu tudi priprava ne pomaga. Nekateri starši so celo tako »previdni«, da svojega sinčka dado pripravljati za gimnazijo celo iz latinščine! To :e seveda napačno. Za srednjo šolo je treba dpbro umevanje tega, kar se čita, in pravilno izražanje svojih misli, torej poznanje svojega maternega jezika, računanje s celimi števili, predvsem popolna sigurnost v naštevanki — to se zadnji čas čim dalje bolj pogreša — sposobnost pravilnega sklepanja za sklepčni račun, zinožnost in zmisel za opazovanje prirodnih pojavov ter ona zdrava radovednost in želja za znanjem, ki budi in vzdržuje v učencu voljo k učenju. Vsega tega pa je treba tudi za druge poklice v življenju, torej y ljudski šoli ni treba učencev deliti prehitro. To deljenje po bodočih poklicih — študij ali praktično  delo — nastopi dovolj hitro z 10. letom, ko mladi študentje prestopijo v sredhjo šolo. Nasprolno, meni se dozdeva, da je to celo prerano, da sq prejšnje generacije ki so stopale z 12—-14 leti v srednje šole, dajale boljše, resnejše in manj nervozne ali sploh bolehne dijake! Takrat je tudi manj ljudi študiralo za. učene poklice, zdaj jih študira veliko več, zato je med njimi tudi več ne§posobnih, zato tudi vedno več tožb o preobloženju srednješolcev. Tega tudi pripravljalni razredi ne bodo odpravili, ampak bodo z enostransko dresuro pri manjšem številu učencev, kakar jih je po navadnih ljudskošolskih razredih, še več nesppsobnih učencev vtihotapili v srednje šole. Pripravljalni razredi so torej tako nepotrebni kakor sprejemne izkušnje. A so tudi krivični. Povsod ne morejo biti pripravljalni razredi. Torej bi morali starši vseh onih krajev, kjer ni pripravljalnih razredov, eno leto več plačevati stanarino za svojimii sinovi. Na c. kr. pripravljalnih razredih, ki jih vzdržuje naučno ministrstvo. se zahteva šolnina. Kako pridejo starši do teh nepotrebnih stroškov? Predlog pripravljalnih razredov, kakor se je stavil in sprejel je težko izvedljiv. Pripravljalni razredi so drugod v zvezi s srednjimi šolami, ni torej verjetno, da bi ministrstvo ustanovilo posebne c. kr pripravljalne razrede na vseh deških šolah v Ljubljani. Komu bi bili c. kr. vadniški učitelji teh razredov podrejeni, ali mar mestnemu nadučitelju in šol. voditelju? Tu se poraja vse polno administrativnih težkoč. Na ljubljanskih srednjih šolah pa ni prostora za pripravljalne razrede, ker so itak že prenapolnjene in so od leta dx> leta v zadregi za učne sobe. Pripravljalni razredi za srednje šole so satno birokraška iznajdba za zavlačevanje uresničenLa naših opravičenih srednješolskih zahtev in za vzdrževanje nepotrebnih nemških srednjih šol na slovenskem ozemlju. To se vidi že iz tega, kje so takšni pripravljalni razredi. Pripravljalni razredi so na gimnazijah v Kočevju (v šolskem letu 1911/12. 16 učencev), na nemšjti gimnaziji v Celju (7), v Ptuju (25), v Beljaku (44), v Gorici (62), v Pulju (29), na realki v Idriji (24) in Gorici (44). Nem- ci v Celju ga ne smatrajo potrebnim, Slovenci ga pa ne obiskujejo, odkar so tam slov.-nem. gimnazijski razredi. Učiteljstvo torej naj izpremeni ta svoj sklep in namesto pripravljalnih razredov naj zahteva odstavitev sprejemne izkušnje na srednjih šolah vobče, in ker ta ni odvisna od nas Slovencev samih, posebe odstrahitev sprejemne izkušnje iz nem« ščine na naših slovenskih gimnazijah. Zadnje (odstranitev nernščine) pa naj zalitevajo tudi starši! Srednješolski profesorji lahko to izkušnjo iz nemščine privedejo ad absurdum s tem, da pri izkušnji postopajo strogo in odklonijo vse učence, ki ne zadostujejo zahtevam: »spretnost v eitanju in pisanju, znanje početnih naukov iz oblikoslovja, spretnost y analizovanju prosto razširjenih stavkov, znanje pravopisnih pravil.« Ako se enkrat na podlagl tega nesmiselnega iprograma iz nemšoine odkloni polovica učencev, ki so se javili za sprejem v srednjo šolo — in to bi se lahko — potem bodo se že starši začeli zanimati za odpravo sprejemne izkušnje iz nemščine na slovenskih srednjih šolah! Ta radikalna operacija bi znabiti pomagala, če vsi pameini razbgi nič ne izdajo. Končno še nekaj besed o flemščini. ki je bila povod omenjenemu predlogu in sklepu učiteljstva I. mestne šole. Nemščina je za nas potrebna, ker niso Nemci le okolo nas, ampak so tudi med nami. Kljubovalno zanemarjenje nemščine ne bo rešilo našega naroda. Narodna zavednost širokih mas, ki dosledno povsod zahtevajo pravice svojega jezika, in dobro znanje nemščine poleg maternega jezika bo nas dvignilo nad narodne nasprotnike, ki poleg svojega jezika znajo le slabo in nepopolno naš jezik. Za priučenje nemščine pa ni potrebno, da se eden ali dva predmeta (zemljepis in zgodovina) učita v nemškem učnem jeziku. To bi bilo na škodo dotičnim predmetom, za nemščino pa niti ne bi zadosto valo, ako bl se učenci samo pri enem predmetu izražali in vadili v nemščini. Treba je o vseh stvareh govoriti v jeziku, ki se ga naj učenci nauče. Nemške čitanke bi torej morale obsegati vse predmete, tudi račune. Zlasti bi to morab veljati za 6., 7. in 8. razred. ki so v Ljubljani nadomestilo za meščanske šole. V 3., 4. in 5. razredu še učenci že toliko naučijo, da spretno pišejo in čitajo ter nekaj razumijo nemško. V zadnjih 3. razredih, oziroma v meščanski šoli pa bi naj netnška nra obsegala vse predraete. V njej bi se nekako ponavljaje predelovala v nemškem jeziku že znana snav iz drugih učnih predmetov, ki so Si neposredno ali nedolgo prej predelali v slovenskem učnem jeziku. To bi omogočib vsestransko rabo nemščine in bi koristi'o predmetom. Seveda bi se morala važnost polagati na prakt.čno znanje Jn razumevanje jezika. ne pa na težavne slovniške in pravopisne finese nemškega jezika, ki jih niti rojeni Nemci ne obvladajo. Sploh se v nobeni šoli ne sme pozabiti — to velja za vse predmete — da y življenju veliko več govorimo kakor pišemo, torej moramo bolj gojiti spretnost v govoru, nego v. pisavi.