Kognitivne dispozicije in minimalna racionalnost
NENAD SMOKROV1Č
Znano jc, da mora vsaka kognitivna psihološka teorija, ki ima poleg pojasnjevalnih tudi prediktabilne lastnosti, subjektovemu vedenju pripisati neko vrsto ali stopnjo racionalnosti. Da bi bilo dejanje racionalno, mora biti posledica primerno povezanih vsebin dclovalčcvih mentalnih stanj, prepričanja in želja. Opazovanje odnosov med množico vsebin prepričanja in želja in z njimi primerno povezane dejavnosti omogoča predvidevanje človekovega vedenja in v skladu s tem pripisovanje racionalnosti.
Očitno jc kot pogoj racionalnosti potrebno predpostaviti, da delovalec poseduje določene logične sposobnosti, oziroma sposobnosti rezoniranja. Nekatera od teh rezoniranj morajo biti deduktivna. Delovalec mora namreč biti v stanju, da glede na dano množico prepričanj opazi in izbere pravilna rezoniranja ali inference, ki so za njega primerne. Inferenco v tem primeru pojmujemo kot poseben primer dejavnosti. Pomembno jc, da jc lahko infcrcnca ali sposobnost rezoniranja, če jo pojmujemo kot dejavnost, nezavedna ali nercflcktirana (na primer z evolucijo "vgrajeni" mehanizem).
Vprašanje, ki neposredno sledi iz teh uvodnih opomb, je vprašanje o tem, kakšno infcrcncialnost oziroma točneje, kakšno deduktivno sposobnost mora imeti delovalec, da lahko njegovo vedenjsko aktivnost smatramo za racionalno. Sodobna literatura nudi dve okvirni možnosti1. Prvo stališče, ki dclovalca pojmuje kot idealnega racionalnega delovalca, bomo imenovali stališče idealne racionalnosti. Drugo stališče na dclovalca gleda kot na končno bitje, ki v končnem času razpolaga z omejenimi deduktivnimi sposobnostmi. Cilj tega stališča jc, da najde minimalno inferencialno osnovo, na podlagi katere jc še vedno možno pripisati vedenju racionalnost. Teorijo minimalne racionalnosti jc na najpopolnejši način razvil Christopher Chcrniak.2
Začrtajmo osnovne razlike med tema dvema stališčema glede na deduktivne pogoje, ki jih vsako od njih postavlja pri racionalnosti.
Najstrožji in najbolj idealiziran pogoj stališča idealne racionalnosti je pogoj deduklivne sklenjenosli. Po njem racionalni dclovalcc, ki poseduje množico prepričanj, verjame vse konscnkvencc vsakega člana množice. Takšen pogoj racionalnosti najdemo v nekaterih cpistemoloških logikah, na primer pri Hintikki.3 Čeprav jc ta pogoj upravičen glede na potrebno aksiomatizacijc logike prepričanja, jc očitno nesprejemljiv kot del
Tretje motnosti, po kateri za pripisovanje racionalnosti ni potrebna nikakrina infcrcncialnost, ne bomo upoštevali.
2Chcmiac,C„ Minimal Rationality, A Hredrord Book. The MIT Press, Cambridge, Mass., 1986.
3 Ilinlikka, J., Knowledge and Belief, Itaca, Comel University Press, 1962.
psihološkotcorctičnc razlage racionalnosti. Čc predpostavimo, da so vsebine prepričanja propozicijc strukluriranc kot stavki, je jasno, da niti enemu končnemu bitju ne moremo pripisati sposobnosti zavestne kontrole nad neskončno polo konsckvcnc takih stavkov.
Oslabitev pogoja deduktivne sklenjenosli se lahko doseže na ta način, da se od idealnega delovalca zahteva, da iz dane množice prepričanj naredi vse pravilne inference, ki so očitno primerne. Pri tej oslabitvi so vse konsckvencc prepričanja, ki se jih mora delovalec zavedati, zožene na očitno primerne inference. Ta pogoj, ki ga po Cherniaku lahko imenujemo pogoj idealne inference, je Široko sprejet v teorijah odločanja in v teorijah iger kot osnova za maksimiziranja koristnosti. Pogoj idealne inference je še vedno preoster za namen psihološke razlage in predvidevanja vedenja. Možno je namreč, da je delovalec v stanju, da opazi, kakšna infcrcncialnost mu je potrebna za zadovoljitev določene želje ali cilja, vendar obenem ni v stanju, da zahtevano inferenco izvede.
Nadaljna oslabitev, ki še pripada stališču idealne racionalnosti, je pogoj idealne konsistcnce. Po njem bo delovalec z določeno množico prepričanj in želja eliminiral vsako nekonsistenco znotraj te množice. Takšna podoba idealne racionalnosti je značilna za Quinov in Davidsonov princip naklonjenosti (principle of charity), ki vodi razumevanje izjav in interpretacijo vedenja. Čc ga apliciramo na preference, pogoj idealne konsistcnce zahteva tranzitivnost prcfcrcnc delovalca v določenem trenutku (če delovalec preferira a nad b in b nad c, tedaj bo preferiral tudi a nad c). Tversky in Kahneman sta v nizu člankov pokazala praktično nevzdržnost pogoja idealne konsistcnce.4
Vsi navedeni pogoji idealne racionalnosti vsebujejo tudi normativno komponento. V primeru pogoja deduktivne sklenjenosti (isto velja tudi za ostale pogoje) norma-tivnost zahteva, da kadar delovalec verjame p in ima p konsckvcnco q, mora delovalec verovati q.
Alternative idealni racionalnosti bodo težile k minimalizaciji idealne in normativne komponente. Naloga razlage vedenja na osnovi minimalne racionalnosti je več kot delikatna. Po eni strani z oslabitvijo pogojev inference, ki so neizogibni za pripisovanje racionalnosti, zapademo v nevarnost, da izgubimo vsakršno infcrcncialno osnovo; po drugi strani pa se s trditvijo, da je določena stopnja oslabitve pogoja pravzaprav zahtevana stopnja minimalne inference, soočimo s problemom nedoločenega ali ad hoc kriterija za določitev minimalnih pogojev. Teorija minimalne racionalnosti C. Cherniaka išče osnovo minimalne inference v, za delovalca v določenem trenutku, možnih ali uresničljivih deduktivnih korakih. Normativnost zahtev infcrcncialnosti se poskuša elcminirati tako, da se smatrajo za deskriptivne, ne pa tudi za nujne pogoje za posameznega delovalca. Menimo, da je osnovni problem pri takšni rešitvi minimalne racionalnosti v nedoločcnosti kriterijev, ki definirajo potrebno stopnjo infcrcncialnosti. Tako ima Cherniakova teorija precejšnjo hcuristično vrednost, medtem ko so njene razlagalne in prediktabilne komponente vsekakor take, da je o njih potrebno razpravljati.
V tem tekstu se ne bomo zadrževali pri diskusiji in cvcntuclni kritiki Cherniakovc pozicije. Namesto tega bomo poskušali razložiti in branili neko drugačno strategijo razlage minimalne racionalnosti. Teorija minimalne racionalnosti, ki jo želimo
4 Napotujano na novcjži zbornik del te usmeritve, Judgment under Unceuinty: Herislics and Biases, edited by Amos Tvereky, Daniel Kahneman, Paul Slavic, Cambridge University Press, 1984.
prikazovati, jc teorija Roberta Stalnakerja.5 Stalnakcrjcva teorija obljublja, da bo dala razlago racionalnega vedenja končnih in nepopolnih bitij, ki izgleda naravno in zadovoljuje naše običajne intuicije o tej vrsti racionalnosti. Nadalje ta teorija, ki temelji na drugačnih predpostavkah kot večina teorij idealne racionalnosti, uspešno rešuje problem normativnosti in istočasno nima težav z nedoločenostjo kriterija za pripisovanje minimalne racionalnosti.
Specifičnost Stalnakcrjcvega izhodišča jc v njegovi pragmatično-dispozicijski strukturi, ki jc izražena v terminih semantike možnih svetov. Pragmatično-dispozicijska podoba opisuje stanje prepričanja in vsebino prepričanja. Dispozicijska komponenta te podobe določa stanje prepričanja. Po njej,
verjeli da P pomeni, delovali na način, ki bo težil k zadovoljitvi želje v svetu
(svetovih), v katerem jc P resničen.
Takšna opredelitev prepričanja izloči razred primernih dejavnosti (primernih za
dclovalca), ki težijo k zadovoljitvi njegovih interesov in želja v situacijah, v katerih jc P resničen. Druga komponenta pragmatične podobe se nanaša na določitev vsebine ali objekta prepričanja.
Vsebina ali objekt prepričanja (imenovali ga bomo S-propozicija) je funkcija iz množice možnih svetov v resnične vrednosti. Ti dve komponenti definirata semantični okvir za določanje stanja prepričanja. Sestavljen jc iz množice svetov in relacije napram S-propozicijam, ali iz tistih možnih svetov, v katerih jc neka propozicija resnična.
Da bi se izognili terminološki zmedi, je potreba poudariti naslednje: z S-propozicijami razumemo funkcijo, ki razločuje med množico možnih svetov, v katerih je neka izjava resnična, in množico, v katerih jc lažna. S terminom izjava ali stavek označujemo tisto, kar se v večini drugih psiholoških teorij imenuje "propozicija", ali tisto, o čemer je prepričanje.
V skladu s pragmatično podobo imeti prepričanje pomeni bili v relaciji napram S-propoziciji ali množici možnih svetov, v katerih jc izjava s pomočjo katere se da opisati tisto, o čemer jc prepričanje, resnična. Namesto o možnih svetovih, lahko govorimo tudi o logično možnih situacijah, si čimer se na tej stopnji razlage nič bistvenega ne spremeni. Tedaj stanje prepričanja lahko definiramo kot neprazno množico možnih situacij ali, v skladu z dispozicijsko komponento, kot dispozicijo, ki se izraža v različnih vrstah situacij.
Opis stanja prepričanja kot relacije napram S-propozicijam omogoča, da se razlaga racionalnosti razširi na veliko obsežnejši razred bitij kol v primeru teorij, ki stanje prepričanja obravnavajo kot množico sprejetih stavkov. Tako na primer, če pripisujemo našemu psu Bobiju prepričanje, da je kost zakopana na vrtu, trdimo, da je Bobi disponiran, da deluje na način, ki bo težil k temu, da bi bil zadovoljiv v primeru, da jc njegova "misel", da jc kost zakopana na vrtu, resnična. To, da Bobi ve ali razume, da jc prepričanje, ki se lahko izrazi s stavkom "kost je zakopana na vrtu", resnično, pomeni kratko malo, da ima določen mehanizem razlikovanja možnih situacij, v katerih jc ta misel resnična, od tistih, v katerih ni.
Vsebina prepričanja torej ni stavek in stanje prepričanja ni izraženo s pomočjo ujemanja s stavkom ali s sprejemanjem stavka. Nasprotno, kakšna infcrcncialnost ali
5 Sulnakcr, R., Inquiry, A Bradford Bo«*, The MIT Press, 1984.
kakšna dcduktivna sposobnost jc potrebna, da bi delovalcu pripisali racionalnost, če je vsebina prepričanja S-propozicija.
Vprašanje že sugerira odgovor.
V kolikor jc vsebina stanja prepričanja določena kot množica (možnih svetov ali alternativnih možnih situacij), tedaj bo infcrcncialnost določena s strukturalnimi relacijami med elementi množice. Harty Field jc predlagal,6 da naj bi te relacije tvorile Boolovt) algebro (kompletno in atomarno). Mi ne bomo vztrajali na tem aspektu. Poglejmo, katere relacije med člani množice sam Slalnakcr vidi kot nujne deduktivne pogoje, ki so postavljeni za množico propozicij, da bi predstavljali stanje prepričanja (ali mentalno stanje nasplošno). Stalnckar postavlja tri pogoje:
1.	Čc jc P član množice propozicij, v katere subjekt verjame, in ima P za posledico Q, tedaj jc tudi Q član te množice.
2.	Čc sta P in Q vsak zase člana množicc, tedaj jc tudi njuna konjunkcija, P & Q, član množice.
3.	Če je P član množicc, tedaj negacija od P ni član množicc.
Opazimo, da so ti trije navedeni deduktivni pogoji ravno najstrožji pogoji idealnih teorij racionalnosti. Gre za pogoje deduktivne sklenjenosti, konjunkcije in konsistcnce. Ali ni s tem Stalnakcrjcva teorija izgubila vsako upanje, da ponudi konkurenčno razlago minimalne racionalnosti? Odgovor jc negativen. Ne samo, da ni, temveč to predstavlja njeno prednost pred drugimi teorijami.
Strategija teorije jc sledeča. Naravno stališče, ki ni v nasprotju z našimi intuicijami, jc, da jc delovalec lahko v istem trenutku v več kot enem stanju prepričanja. V skladu s pragmatično-dispozicijske podobo jc prepričanje dispozicijsko stanje, ki jc odvisno od situacij in določa primernost dejavnosti. Torej: "... mnoga ločena stanja prepričanja pomenijo mnoge ločene dispozicije, od katerih ima vsaka svoje lastno področje izražanja. To jc lahko plavzibilno samo v kolikor obstaja naraven način povezovanja ločenih prepričanj z dejavnostmi...".7
Nadaljnji koraki te strategije so sestavljeni iz tega, da se pokaže, kako idealni pogoji dedukcije ne normirajo infcrcncialnosti posameznih dclovalccv. To jc možno ob pomoči navedene predpostavke.
Sedaj imamo možnost pokazati drugo pomembno prednost Stalnakcrjcve teorije racionalnosti. Njegova teorija je v stanju določiti idealne pogoje racionalnosti, ki istočasno nimajo normativne vrednosti, s katero bi zanikali racionalnost bitjem, ki teh idealnih pogojev ne izpolnjujejo. Idealna racionalnost jc določena, v skladu z nakazano podobo, kot edinstveno integrirano stanje prepričanja, ki zadovoljuje zgornje pogoje. Končna, ncidcalna bitja so racionalna, kadar njihova posamezna ločena in neintegrirana stanja prepričanja zadovoljujejo te pogoje.
Na tej stopnji jc možno potegovati analogijo med Stalnakcrjcvo podobo racionalnosti in cpistcmološkimi teorijami, ki opisujejo rast znanstvenega vedenja. Naša individualna racionalna kompctcnca bo naravno težila k temu, da pod vplivom novih informacij integrira različna ločena stanja prepričanja. Prav iz tega manevra integriranja je sestavljena sposobnost deduktivnega raziskovanja. Podobno se dogaja tudi v
6	Glej: Field, II., Sulnakcr on Intentionality, Pacific Philosophical Quarterly, 67,1986.
7	Sulnakcr, navedeno delo, str. 86.
znanstvenem procesu zamenjevanja starih teorij z novimi. Znanstvenik jc v stanju, da pod vplivom novih informacij formulira in sprejme hipotezo, ki bo šele kasneje verificirana. Na nivoju psihološke teorije želi Stalnakcr uvesti podobno možnost za posameznega dclovalca. To mu uspeva s pomočjo pojma stanja sprejemanja.
Stanje sprejemanja tvori širok razred propozicionalnih opredelitev, katerih sestavni del jc stanje prepričanja. Poleg prepiričanja stanje sprejemanja vsebuje tudi stanja, kot so predpostavljanje, postuliranjc, domnevanje itd. Stanje prepričanja jc najtcmclncjše stanje znotraj pojma sprejemanja. Za razliko od prepričanja delovalec lahko sprejme neko propozicijo samo za trenutek, pri tem pa ve, da ne bo postala njegovo trajno prepričanje. Prav tako lahko sprejme nekaj kot resnično, na primer z namenom argumentiranja, pri tem pa ve, da bo ovrženo.
Očitno jc, da jc pojem sprejemanja šibkejši od pojma prepričanja. Ne ravnamo napak, če ga identificiramo s kondicionalnimi prepričanji. S tem, da formulira pojem sprejemanja, se Stalnakcr lahko loti določanja strategije integriranja ločenih prepričanj. V tem tekstu se bomo zadovoljili s tako površno določitvijo tc strategije. Naša naloga jc, da pokažemo, da jc konccpcija o ločenih stanjih prepričanja sposobna zadovoljiti deduktivne pogoje.
Pojdimo po vrsti. Pogoj deduktivne sklcnjenosti zahteva, da dclovalcc verjame vse nujne kosckvcncc vsake propozicijc, ki jo verjame znotraj posameznega stanja prepričanja. V skladu z elementi strategije, ki smo jo prikazali, bo obramba opredelitve potekala na sledeči način:
a)	prepričanje jc dispozicijsko stanje, ki je povezano z dejavnostjo in ki določa primernost dejavnosti,
b)	primernost dejavnosti jc definirana z upoštevanjem vseh propozicij, ki jih dclovalcc verjame znotraj posameznega stanja prepričanja,
c)	konsckvcnce stanja prepričanja so določene kot vse ostalo, kar se tiče stanja prepričanja, z upoštevanjem njegove povezanosti z dejavnostjo.
Če jc torej dclovalcc disponiran tako, da deluje na način, ki teži k temu, da bi bil uspešen, če jc P resničen, tedaj bo to veljalo tudi za konsckvcncc P-ja. Temu jc mogoče ugovarjati, da v kolikor je dclovalčcva dejavnost umeščena v situaciji, v kateri jc resnično njegovo prepričanje, da jc Vcčcrnica planet, to še ne pomeni, da mora verjeti, da jc Danica planet. Spomnimo se, da je stanje prepričanja definirano z množico možnih situacij, v katerih jc propozicija resnična. Razumeli propozicijo, pomeni opaziti, katere možnosti so izključene z njeno resničnostjo. Propozicija "Danica je planet" ni izključena z resničnostjo propozicijc "Vcčcrnica jc planet". S tem, da subjekt ne ve, da jc druga propozicija nujno ekvivalentna prvi, se pokaže samo to, da se moti glede na nekatera lingvistična dejstva, ki konstituirajo izjavo "Vcčcrnica jc planet".
Na ta način lahko pokažemo, da jc upravičeno trditi, da jc opredelitev "Vcčcrnica jc planet" prisotna kot "aktivno" prepričanje v dclovalčevcm stanju prepričanja, da pa s tem iz njegovega stanja prepričanja ni izključena konsckvcnca tc opredelitve "Danica jc planet". Ta druga opredelitev bo vključena v širši in šibkejši pojem stanja sprejemanja kot tiha, nezavedna prcsupozicija.
Preidimo na drugi deduktivni pogoj. Ta zahteva, da mora dclovalcc, ki verjame P in verjame Q, verjeti tudi njuno konjukcijo. Pragmatično-dispozicijska podoba racionalnosti zahteva dvoje: da mora idealno racionalni dclovalcc zadovoljevati ta pogoj, in kot drugo, da nezadovoljevanje tega pogoja s strani končnega dclovalca nima za
poslcdico njegove neracionalnosti. Oglejmo si najprej drugo zahtevo. Ta naravno sledi iz tega, da smo sprejeli pogoj deduktivne sklenjenosti. Njeno plavzibilnost bomo pokazali na primeru, ki izvira od Hartya Ficlda. Zamislimo si filozofa, ki sprejema eksistenco neke entitete, recimo propozicij, ko razmišlja o filozofiji uma. Zavrača pa eksistenco te entitete, ko razmišlja v terminih ontologije. Razlaga je naravna, čc predpostavimo, da jc ista entiteta kot vsebina prepričanja vsebovana v dveh ločenih dclovalčcvih stanjih prepričanja. V enem kontekstu, kontekstu filozofije psihologije, bo prišlo v razlago dclovalčcvih misli in dejavnosti eno stanje prepričanja. V kontekstu ontologije bo na področje razlage prišlo drugo stanje prepričanja. Isto vsebino stanja prepričanja bomo razložili glede na dva različna situacijska konteksta in sprejeli, da se delovalec glede na različne kontekste nahaja v dveh različnih stanjih prepričanja, nahaja v dveh različnih stanjih prepričanja.
Resnejši problem je s prvo zahtevo. Paradoks loterije (lottery paradox) jc resen kandidat za blokiranje zahteve, da mora idealno racionalni delovalec zadovoljevati drugi pogoj. Paradoks loterije, ki je poznan v teoriji odločanja, kaže na sledečo težavo. Predpostavimo, daje danih v prodajo milijon loterijskih srečk, od katerih samo ena dobi nagrado. S tem da kupim srečko, jc moja možnost, da dobim nagrado, samo ena proti milijon. Naravno jc, da bom sprejel hipotezo, da moja srečka ne bo dobila nagrade. Tako hipotezo lahko sprejmem tudi za vsako drugo od teh milijon srečk. Sigurno pa jc, da bo ena srečka dobila nagrado. Če sprejmem stališče, da katerakoli posamezna srečka ne bo dobila nagrade, ne morem racionalno sprejeti tudi konjunkcijc teh stališč.
Primer s paradoksom loterije uporabi Kyburg, da bi argumentiral proti tezi, po kateri so deduktivni pogoji in s tem tudi pogoj konjunkcijc nujni pogoju racionalnega rezonira-nja (s čimer argumentira proti deduktivnemu modelu na splošno). Čc bi bilo rezoniranje določeno s pogojem konjunkcijc, trdi Kyburg, bi bilo stanje prepričanja determinirano z eno samo propozicijo, ki jo opisuje kot "monumentalno kompleksno konjunklivno stališče". To bi tudi v resnici bilo tako, čc bi propozicijc razumeli kot stavke ali opredelitve. Razumevanje propozicijc kot množice možnih svetov pa otopi ostrino te krilikc.
Tretjega Stalnakcrjevega deduktivnega pogoja, pogoja konsistcnce, ne bomo posebej razlagali, ker jc jasno, da sledi iz tega, da sprejmemo upravičenost prvih dveh pogojev.
Povzcmimo na kratko značilnosti prikazane strategije. Po njej so mentalna stanja razumljena kot dispozicijske sposobnosti. Kot dispozicijska stanja so direktno povezana z dejavnostmi. Področje realizacijo dispozicij so alternativni možni rezultati dejavnosti. Vsebina mentalnega stanja, konkretno prepričanje, je tedaj množica možnih svetov ali množica alternativnih možnih situacij ali S-propozicij. Poudarek v strategiji jc na tem, da je dclovatcc lahko istočasno v nekaj različnih stanjih prepričanja, od katerih je vsako predstavljeno z množico možnih situacij.
Idealni racionalni delovalec bo opisan s pomočjo enega samega stanja prepričanja, medtem ko bodo manj popolni dclovalci opisani s pomočjo več stanj prepričanja ali več stanj sprejemanja, kar jc manj zahteven pojem in predstavlja širšo skupino propozicionalnih opredelitev, ima pa isto strukturo kot stanja prepričanja. Uvajanje stanja sprejemanja med drugim omogoča razlikovanje "aktivnih" in zavestnih prepričanj od nezavednih in presuponiranih. Tako idealno stanje prepričanja kot tudi tisto manj popolno zahtevata zadovoljitev deduktivnih pogojev infcrcncialnosti.
Menimo, da takšna strategija podaja sprejemljivo in naravno podobo minimalne racionalnosti, osvobojeno težav konkurenčnih teorij.