m.
IV.
Cvetel je cvet in sanjal o jeseni, ko vse, kar veja nosi, dozori, — a zmrznil cvet ob slani je ledeni, umrl sred pomladanske je noči,
Otrok o časi sanjal je ognjeni: skrivnosti vse penijo v njej se, vse slasti; omočil ust nikdar ni v slasti njeni, — razbila se je in razlila kri,
Skoz samo solnce šel sem, skoz sijaj, iskal med hesperidske sem vrtove najvišje, skrite, radostne poti, —
a sem priromal v tvoj otožni kraj,
o Thanatos, kjer molk gre čez grobove
in sredi samih senc nič solnca ni,
O Thanatos! , , , Skoz solze se smehljaš iz sanj, vabečih v tvoje pokrajine, in kakor dih ponočni šepetaš, goječ vse skrite rane, vse spomine,
Svet ti žrtvuje iz neštetih čaš
svoj divji greh, sladkosti, bolečine, —
a ti zagrinjaš vse: obup in laž
v neskončne, večne zvezdnate tišine.
»Brez mej kraljestvo moje je, brez mej , , ,« ti srcu govoriš ., , Ah, ne, — šumiš le v vetru, ki zašel je med grobove
in našel mesto solnčnih kril — okove, in mesto svetle zarje — prazen križ, in mesto cvetja — žalost golih vej,
Tara, 17.—19. I. 1918.
Sibirski soneti.
1. Ti.
Vojeslav Mole.
2. Jaz.
Doline tihe, v njih vrtov sijanje,
na polnih vejah dozoreva sad,
in kamor zre oko, vse smeh in sanje, —
kajne, tako sva šla nekoč v pomlad?
A zdaj v očeh odseva trepetanje ugaslih dni in sence mrtvih nad in tiho, tiho govori molčanje mi tvoje kot jesenski molk livad,
Divjale burje so, — kajne? — in mrtve ležijo v prahu rože, neme žrtve, nad njimi in nad nama gasne dan,
Zakaj tvoj jok otožni, pritajeni?
Ne plakati! Privij se tesno k meni, —
večer je, glej, s tišino zvezd pretkan,
Tomsk, 5. XI. 1919.
3. Sibirski grobovi.
Spominu kap. Sch.
Da, vedno več jih je. In ne prešteje nikdo brezsrčnih, žalostnih krivic, ki hladna, slepa jih usoda seje, v vrtovih najstrašnejše iz pravljic,
Vihar le zimski, ki čez stepe veje,
je žrtev zadnji cul obupni klic,
gineči v svet brez solnca, v svet brez meje
v deželi najstrašnejše iz pravljic,
In tudi ti si šel med sence blede,
v tišine večne iz gorja in bede?
Da, še en grob — in vse je, kot poprej,
Ni solz na svetu več in ni človeka, — življenje je le motna, kalna reka, Kam teče? Nemi drug, povej, povej , , .
Iz senc in solnca slikam svoj portret, Natrgal v šopek redke sem cvetlice v vrtovih daljnih, v krajih iz pravljice, a davno že, — že vene njihov cvet,
In vse pustinja, kamor zre pogled, Viharji so mi razorali lice, — s korakom tihim grem v večer resnice, krog mene tone v sencah trudni svet,
V  očeh gori spoznanje in molčanje, odsevi borbe, pozne, pozne zmage, a usta govorijo: odpuščanje,
Le misel ni zamrla sredi bed — in nežno roka sred jeseni nage pritiska k sebi poluveli cvet,
Tomsk, 4. XI. 1919
4. Svoboda.
Iz mraka vstala je in plapola njen plamen, žge mrliče in grobove, in kot vihar, kloneč, rušeč gozdove, odmeva pesem njena od neba,
Vse, kamor zreš, — svobodna dalj morja, nesoča jasne, svetle, solnčne dnove, In človek stri železne je okove in v pesem prekoval vezi gorja , ,,
Ha - ha! Vse to je prazna teorija,
V  resnici svet drugače se razvija in ni Prometejev nikjer, nikjer,
Ukradel suženj iskro iz višave
in vrgel jo je v svet, — gore daljave
in v krvi koplje se človeška zver,
Tomsk, 9. XI, 1919.
Tomsk, 4. XI. 1919.