Brod, slavonski in bosenski. (Konoc.) Puatimo, dragi čitatelj! madjarakega natakarja z njegovim ,,maslom nemške kulture" v zadnjič popiaani krčmi ,,pri avstrijskem cesarji" ter pojdimo urno nazaj k vzbodnemu koncu bosenakega Broda. Tam pri sredi tega novoav8trijakega meata videli bomo edino novo stavbo letošnjega leta. Ni še dodelana, pa jo že popravljajo! Lepa cerkev ima tam vzraati, a zidarji ao njena bizan.ska okna bili previsoko zastavili, sedaj jih pa ponižujejo. Poprašava c. kr. avstrijakega orožnika, ki je iz bližnjega stano- vanja gledal na prašno ceato: ,,Je li ta cerkev katoliška"? a atražmešter nama prijazno odgovori: ,,Ne, ta je arbska", (kar po uašein pomeni: ataroveraka ali razkolniška) ,,pa una-le", pravi — pokazavši ua severno stran ceate, ,,ta je pač naaa". Ne morem ti povedati, kako dobro da je djalo mojemu katoliškerau srcu to priprosto veroizpovedanje našega cea. žandarma. Pokazal nama je on tudi še snažen dom kato liškega župnika, ki biva nasproti orožniški kasarui, opozoril naju je potetn še ua leseno kolibo, v katerej so uekdaj, pod tursko vlado, naši verski in krvni bratje obbajali božjo alužbo. Menim, da betlehemski blev, v katerem je Sin božji pred 1891 leti prišel na svet, ni bil bornejši od te stare boaen'ske ^cerkve". Tudi sedanja farna cerkev vtegne tamošnjim katolikom postati kmalu preteana iu prerevna, posebno odkar so si ,.Srbi", ravno uašim nasproti, postaviii tako prostorno in okusno cerkev. Kratek jesenski dan nam ne pripušča natančuejo si ogledati katere izmed teli dveh cerkev. Ker sva z gosp. tovariaem prvokrat stala na nekdaj turških tleb, zdelo nama ae je pri- merno, da nakupiva svojim prijateljem za ,,od- pustke" raznovrstnega turškega dubana. V ta namen stopiva v bližnjo ,,prodajo duhaua" ter poprašava najpoprej tamošnjoBošnjakiujo: ,,Je-li bodža že vikal?" (t. j. ali je turški duhovnik že klical svoje Turke k molitvi?) Zgovorna prodajalka naju zagotovi, da bode to storil še le t-rez četrt ure. Podvizava se, da ne bi ga zamudila, a odnesel nama je bodža že pete z visoke munare (rekel bi dimuika, ne stolpa) atarikaste ,,džamije'! (tarške ,,cerkve'), predno ava midva tje prišla. Da ga pa tudi od daleč oisva slišala klicati otožnega: ,,alaha bilala" (po našem: boga mi, tako mi boga) temu bil jo kriv len turčin ali Srb v turški noši, ki je z dolgorogatimi voli počasi vozil za nama nenatnazana ,,kola" (voz), ki ao tako cvi- lila, da si jih dalje slišal, kakor turškega bodža raz zvonik, Ko prideva k džamiji, ki leži na južni strani ceate, unkraj turškega grobišoa, bila je že zaprta. Uljudni redar stopi takoj za turakim ,,mežnarjem", da nama jo ta še v mraku odklene. Na rogoznico, ki je pri vhodu razgrnjena, dovoljeno jc tudi ,,gjavru" (kriatjanu) atopiti. Jaz aem se bolj držal krščanskega redarja, ki je ostal na cerkveaem pragu, kakor gibčuega turčina, ki je letel v temno džamijo in tam pred vdolbljino, kjer bi moral altar atati, prižgal celo vrato na tleh atoječih debelih svee. Mojemu gosp. tovarisu, ki je brvašoine popol- noma veše, razlagal je turški ,,mežnar": kako lepo da je bodža ta den ,,prodikoval", ali o čem? tega mu pa ni vedel povedati. Hvalil se je tudi Turk, da je bilo tnržiuov in ,,bul" (tako se zoyejo mohamedanke) pri večernicab toliko, da jim mala ta džamija pcstaja že pretresna. Re8 je, da so si Mohamedovci napravili ob treh atenah štirivoglate džamije leseuih hodnikov za svoje ženske, moški ostajajo aamo spodaj pri tleh na lepih preginjalib ali tepibih. Vsa džamija zdela se mi je prav revna in posebno, ker je celo prazna, brez vaake podobe! Zahvalivši se dostojno obema javnima ,,<-initeljenia" za njuno postrožljivost, stopiva v bližnjo prodajalnico, da nakupiva primernih apominkov za svoje drage domačine, ki duhana ne pušijo. Kar sem pogledal, vse je bilo jako drago iu vendar brez vsake — vrednosti. Ubogi Bošnjaki, sein si mislil kako vas nearamni židje neusiniljeno derejo! Zdaj se ne čudim, čemu da so bili Rumunci temu ,,blagu" vse meje svoje dežele zaprli. Sleparjem treba bolj na prste gledati! Med tem se je bila temna noe vlegla na mirno Bosno. Ko prideva nazaj do železnega mosta, bil je ta že lepo razavetljen, Začela ava njegovo dolgoat meriti. Od glave (koripeta) do prvega stebra, ki moli viaoko iz kalne Save, naštel sem 120 korakov. Ravno toliko bilo jib. je od prve do druge kamenite sohe. Ker pa še le nisva prišla do srede, zafela sva ae o nujnejših rečeh razgovarjati. Menim, da 500 metrov ali pol kilometra je ta most že dolg; bržčas pa je še malo dolžji. Skovan je bil v tovarni goapoda nadvojvode Albrechta v Tešnu na Sileskem. Rea, krasno delo! Ker ima naš avstrijski Brod dovoljno razsvetljene ulice, šla sva z gosp. tovarišem po Savskem obrežji do frančiškanakega sainostana, kjer so naš premil. knez iu akof bivali 1. 1878 kot ovodobni vojaški kurat na potu v Bosno, od tam pogledala sva do inestne farne cerkve, ki je pa bila že tudi zaprta. Zatem se povrueva na prvi trg, kjer sva po dne videla proatorno gostilnico ,,kod žute kuče". Tam sva dobila za dober denar nekoliko poatne večerje. Zdajci jo vkreneva nazaj proti kolodvoru. A kaj se nama prigodi! Ko stopava memo velike kavarne: ,,kod crvene kuče", prihiti natakar za nama, naj bi stopila malo v kavarno, češ, da tam sedi pri kasi gospodična s Stajerakega, ki naju dobro pozna. To je bilo rea veliko iznenadjenje. Bila je pridua učenka moje sestre M. Stanialave, in moja nekdanja faranka, ki je po smrti avojih starisev v Brodu bila našla dobro službo. Ker sva slutila, da nama bo drugo jutro šla trda za zajutrek, popila sva že ta večer ,,pri rudeči hiši" vsak svojo skledico bele kave, predno sva se odpeljala od tam nazaj na kolodvor. Blaga Slovenka naložila nama je toliko srčnih pozdravov na svoje dobre seatre pri Novi cerkvi, v Celji in na Dobrni, da se je ,,omnibus:' zagugal, ko sva se va-nj vaedla. Zadnjic poslala mi je v spomin na Brod lepo sliko davakega mosta, za kar njej tu svojo zahvalo izrekam. Okoli ednajste ure zvečer prisopihal je ,,luka matija" iz Serajeva v Brod, Tam je le malo napojil, potem pa je z nama zdrčil v temni noči memo Siska proti Zagrebu, kamor smo došli še le v soboto ob belem dnevu. Ko sva zopet Zagreb zagledala, zdelo se je uama, da sva žo doma. Deželne razstave v Zagrebu leta 1891 ia izleta v Slavonijo in Bosno ae bodem vedno z velikim vcaeljem apominjal. Bog plati vsem stoterno, ki so nama skazovali toliko alovanske gostoljubnoati! Jernej Voh.