445
Dopisi.
Iz Istre 18. dec.  J.  P.   —   Kako  da  se  slovenski enakopravnosti  pri   nas  godi,   naj dragim »Novicam" sledeča   dogodba   razjasni;   saj   je   ena   skušnja   bolja   priča, kakor deset „Ieitartikelnova. — Prvi dan tega mesca pride c. k. koperški okrožni poglavar, trd Lah, v našo čisto slovensko županijo zavoljo   volitve   dveh   mož,   ki imata   pri-hodjne dni z drugimi vred v Kopru poslanca voliti za deželni istrski   zbor namesti   gosp. Samsa-ta ,   ki se je temu poslu odpovedal.    Pri ti priliki skoraj pol ure v visoki talijan-sčini proste slovenske volivce nagovarja,   po   dovršeni volitvi pa jima zanimive ukaze daje.   Z odprtimi ustami ga poslušajo in nepremakljivo gledajo, ko neumni voiički pisane vrata.   Da gospod župnik jim prav po domače ue raztoma-čijo visokega laškega razlaganja, stavim kar hočete, ue bi ga bili razumeli do sodnega dne.   Imel je sabo tudi imenik volivnih mož,   v kterem   so   bile   trde   slovanske imena od laškega pisarja tako zmotno zapisane ,   da   smo  se vsi na-zoči za trebuhe držali, ko jih je klical, kjer tako grozovito strašnih,   pohujšljivo  smešnih  še vse  svoje žive dni slišali nismo; se ve, da na klicanje takih imen se nihče ne oglasi, ker takih imen ni v naši županii pa tudi ne pod Bogom na celem svetu. — Ni se tedaj čuditi, da dan za dnevom bolj premožni   kmetje   k meni prihajajo in me lepo prosijo,   naj bi njihove otročiče laški vadil,   ki mi  na vprašanje:   zakaj pa?   tako-le odgovarjajo:   „Zato,  da  bi vsaj za silo svoje „štrumeuteu (vsakovrstne  pisma) brati  znali,  in da bi pri gosposki   kaj več veljali,   ko mi,   njihovi   očetje.    Saj ste se   pri   zadnji   volitvi   sam   prepričal,    kaj   da   naš   jezik velja in koliko nam pomaga." — Vidite, tako se godi naši
enakopravnosti v Istri! Ali pa utegne to kadaj dobro biti za Avstrijo, da se Slovan prerodi v Laha, naj sodijo tisti sami, kterim je Rimljan že nekdaj rekel: „Videant consules, ne res puhlica quid detrirnenti capiat." Jaz le to rečem, da v takih okoljšinah, kakor smo sedaj, ni čuda, če istrski Slovan po laščini hrepeni kakor žejni jelen po vodi in da ona čedalje globokeje korenike poganja v osrčje slovanske isirake zemlje!
Iz okolice celjske 27. grudna. (Vošilo za leto 1863.) Da bi Sloveuci v novem letu spet toliko napredovali kakor v pretečenem letu , — da bi se toliko iskreuih domoljubov na novo izbudilo kakor v pretečenem letu , in da bi našim protivuikom ljubi Bog v novem letu pamet razsvetlil ! Bod daj srečo!                    Dva kmeta iz Teharjev:
Miha Vizjak. Anton Grabič. Iz Slovenskih goric na Staj. na sv. Štefana. — (List domače gore).    Domače blago   najboljše blago:   prigovor pravi, in le takrat, ako česa doma ne dobiš in med domačini ne najdeš, se obrni na ptuje. Domačim umetnikom in rokodelcom kolikor je mogoče pomagati, je dolžnost vsakega poštenega rojaka. Iz tega namena tudi jaz naznanjam bravcom   „Novic" ,   posebno  gospodom  duhovnom ,   da jim, ako kaj iz  zlata   ali   srebra   za Božjo   službo ali   za kako drugo rabo potrebujejo,   ni   treba   pošiljati   svojih denarjev ptujcom,   ker   imamo   v   Ljubljani   domačo   izurjeno   roko, vredno pohvale.   Pred enim mescom so farmani sv. Lenarta v Slovenskih goricah dobili novo prelepo monštranco, ktero je izdelal g. Matevž Šreiner.   Zloge je gotiške in res tako lepa, da se vsakemu dopade.   Pri gosp. Matevžu Šreiner-ju v Ljubijaui se dobi tudi vsake sorte dela iz zlata ali srebra, pri njem se tudi ponošene stvari pozlačujejo in   osnažujejo, in pripravljen je,   vsakemu  po najboljši ceni   z dobro robo poslužiti.    Te vrstice zapišem,  da  g. duhovnim postrežem, in gosp. Šreiner-ju, kolikor Bog da, podpornikov in prijatlov pridobim. — Vinca je pri nas letos prirastlo obilno, pa tudi žlahno je, vendar se mi vidi, da ga bomo sami morali piti, ker kupca od nikodar ni. Oddavajo ga po 50 gld., še boljšega po 60 gld.,   više  malokaj.   —  Zimo   imamo   prek in prek suho. Pretekli mesec smo dobili nekoliko snega, ki pa ni dolgo ostal, ta mesec ni ga bilo celo nič.  Ako Bog da, bomo drugo leto spet dobili kruha in vinca dovelj;   povsod se nam kaže veselo upanje.
Iz Loke. (Oznanilo in povabilo.) Nazuanuje se vsem domačim in unanjim častitim udom čitavnice loške in čast. udom drugih čitavnic, da bo v naši čitavnici druga slovesna »beseda" prihodnjo nedeljo , to je, 4. dne mesca januarja. Prosimo častite ude, da bi se jih mnogo sošlo k tej veselici; kolikor več nas pride skupaj, toliko veča je zabava. Tisti gospodje, gospe in gospodičinje, ki nas mislijo pri tej besedi s kakim govorom, kako deklamacijo ali igro na gla-soviru razveseliti, naj blagovolijo se pismeno saj dva dni poprej pri odboru oglasiti.
V  Loki 27. dne dec. 1862.               Odbor čitavnice. Iz  Tomina.    (Vabilo.)    V   pondeljek   po   sv.   treh
kraljih, to je, 12. januarja p. 1. bo v tukajšni čitavnici ^beseda", h kteri slavno družtvo prijazno vabimo.
V  Tminu 24. grudna 1861.              Odbor čitavnice. Iz Ljubljane.   Omenile so v svojem poslednjem listu
„Noviceu s posebnim veseljem, kar je Njih Veličanstvo pre-svitli cesar ob poslovu od državnih zbornikov blagovolil reči gosp. dr. Tomanu zastran dežele naše. Al omenile so to le ob kratkem, kakor nam je naš dopisnik iz Duuaja pisal. Govorivši sedaj s gosp. dr. Tomanom samim moremo obšir-niši povedati pogovor njegov z Njih Veličanstvom, da s tem tudi razjasnimo, kar je bilo o tem v nekterih nemških časnikih rečeno. Ko je presvitli Cesar pohvalil delavnost dr. Toman-a v državnem zboru , mu je zaupanje razodel, da tudi v deželnem zboru domačem, ki bo imel mnogo opravil, bo ravno tako priden, in da deželni zbor kranjski
446
bo v lepem porazumljenju raznomislečih mnogo koristnega dovršil za deželo. Gosp. dr. Toman je Njih Veličanstva s spodobno besedo zagotovil, pa vsi zborniki krajnski si poganjajo za edinost in krepost Avstrije , in če bo vse, naj si bodo sicer kakoršnih koli misli, tista zmernost in pravičnost za narod naš navdajala, kakor mene in ki so z menoj edinih misel — je dostavil dr. Toman — je porazumljenje gotovo in gotov je dober uspeh zbora v deželi, ki je Vašemu Veličanstvu vseskozi tako verno udana, kakor so zastopniki njeni. In na to so Cesar odgovorili: rRes! Krajnci so bili vsigdar zvesti". — To je bil zapopadek Cesarjevega pogovora , kteri kaže , da ima Njih Veličanstvo v blagem spominu našo deželo, o kteri po pravici naš pesnik poje, da „Hrib in hrast se omaje , zvestoba Slovenca ne gane". Cesar pa stavijo tudi zaupanje v deželni zbor krajnski, in tudi to zaupanje se ne bode zmotilo, ako se spolne to, kar je dr. Toman prav iz naših src govorivši Njih Veličanstvu rekel. Zmerno zahteva zastopnik slovenskega našega naroda le pravico svojemu narodu, da po njej na poti vedno bolje omike dospeva čedalje več duševnega in materialnega prida. Brez teh pravic n i za-nj ustavnega življenja in ni česa tega, kar ima ustava dodeliti vsem narodom. Kdor nam te pravice krati, ni mož ustave, ni prijatel ne naše ožje, ne velike domovine naše. Bog daj, da se zavedajo vsi zborniki naši zvesto, da slovenski narod biva na Krajnskem in da wnarod brez narodnosti je telo brez kosti."
—   Komaj je poldrugo leto preteklo , kar so se „No-viceu veselile prihoda domoljubnega našega rojaka gospoda dr. Schrott-a kot začasnega c. k. deželnega zdravniškega svetovavca v Ljubljano, iu že moramo žalostnega srca naznaniti, da naš v službenem in privatnem življenji občespo-štovani gospod, povikšan za pravega c. k. deželnega zdravniškega svetovavca, pride v Trst. Javno zdravništvo primorsko prejme ž njim moža , ravno tako skušenega kakor energičnega, ravno tako bistroumnega kakor dobrovoljuega: vse to so lastnosti, ki nam, zraven iskrenega domoljubja, zgubo gosp. doktorja toliko bridkejo delajo.
—  Ljubljanska zdravniška družba se je po dovoljenji visoke c. kr. vlade razširila v zdravniško družbo za celo deželo; pristopilo ji je že nekoliko c. k. okrajnih zdravnikov iz dežele, tako, da šteje zdaj že 22 udov; pristopilo jih bode gotovo še več. Družba si drži 18 zdravniških časnikov in njena bukvarnica šteje že čez 400 zvezkov različnih knjig.
Iz Ljubljane. —š— V nedeljo ob 11. uri dopoldne je bil letni zbor čitavnice naše. Zbralo se je nad sto družbenikov, da bi slišali izvestje odborovo zastran čitav-ničnih zadev preteklega leta, pa tudi volili nov odbor.
Predsednik čitavnice in mestni župan gospod Mihael Ambrož je začel zbor s sledečim ogovorom: ^Obhajamo danes drugi letni zbor. Pri prvem letnem zboru smo se le v prihodnost obračali, ker zgodovine družtvene nismo še imeli. Danes se lahko nazaj in naprej obrnemo, ker imamo že od pretečenega leta kaj povedati, zraven pa v prihodnost svoje oči obrniti. Naše ravnanje preteklega leta bo tajnik obširniše razložil, — meni pa dopustite ponoviti, kar sem pri prvem zboru omenil. Rekel sem , da smo vsadili mlado vejico narodne omike v domačo zemljo — v središče slovenskih dežela — v glavno mesto Ljubljano; obljubil sem, da se bo drevesce dobro obrastlo, in če bi ga ravno mnogi vetrovi in viharji sem ter tje majali, okrepčalo se bode, zato, ker je zasajeno v pravem kraju. Ne prilastujem si sicer lastnosti preroka, pa moje prerokovanje se je spol-nilo natanko, kakor sami vidite, da drevesce že čvrsto stoji in da je pognalo že mladike, ki se razširjajo po drugih krajih slovenskih dežela.
Zgodovina enega leta nam je vzrok, da obračamo danes zaupanja polni naše oči v prihodnost, — ne bojimo se več krivega natolcevanja in hudobnega obrekovanja, ker smo v pretečenem letu dostojno pokazali, kaj da je naš
namen — in kaj da zahtevamo. Naš namen edini je le omika našega zanemarjenega maternega jezika na poti društvenega življenja, in kdor temu namenu še v prihodnje druge razmere podtikuje, je lažnik , kakor so bili vsi tisti, ki so nas dozdaj obrekovali. Da nam je pa čiščenje našega jezika živa potreba za omiko ljudstva slovenskega, nam ne more nobeden zopergovoriti. Saj nam je dobro znano, kako sistematično in očitno se je pokvarjal naš jezik. Ko je deček v šolo prišel, so ga začeli po tedanji šegi sukati:
—   v „ponk" so ga posadili, „Schulgesetzett so mu „doli brali", če je „schwazov", so ga v ^schvvorze buch" zapisali, če je bil ^flisek", so ga za „musterschularjatt naredili — učili so ga potem 5,abandrati" , ^abwandlatia, in tako so ga šolmaštri sami s takimi besedami učili tisto čo-bodro, ktero so pravo „krajnsko špraho" imenovali in kteri so ptujci take priimke dajali, da se sramujem jih tukaj ponavljati. Tako se je zgodilo , da so ravno šolarji, kteri so zastran „kulture" učelišča obiskavali, ostudno čobodro med ljudstvo zatroševali. Zraven tega pa je za tudi potrebno posvetno omiko manjkalo pripravnih beril; zgodbe svetega pisma, prestavljene po Japelnu in Kumerdaju, Tomaž Kem-penzar, življenje sv. Genoveve itd. so bile edine berila, pa še te le v redkih hišah. Ni tedaj po takih zaprekah in overah čuda, da je obširniša omika po domači poti čisto zaostala in da se je mogla po drugih jezikih pridobivati. V letu 1843 eo začele izhajati „Noviceu v poduk prostega ljudstva, in ž njimi se je odprla nova doba naše literature. Res je, da je ta časopis veliko Ijulike populil in mnogo mnogo dobrega semena na domačem polju zasejal, —
—   al on je bil le podlaga za branje — v govoru in v djanju je bil naš jezik še vedno siromak. Ko se je za-blišela leta 1848 svetlejša doba, se je tudi obudila želja po praktični omiki našega jezika, in ustanovilo se takrat slovensko društvo. Ko je pa vlada tadajna spet na rakovo pot se obrnila , je utihnilo društvo in na tihem tlelo do lanskega leta, ko so nam preevitli cesar prostovoljno ustavo podelili. Živa potreba omike našega jezika je stopila spet na dan. Ravno tisti gospod, ki se je od leta 1843 na domačem polju potil, je bil prvi sprožil osnovanje čitavnice, ktere namen je: omika in praktična vaja slovenskega jezika. Bili ste pa meni prijazni in zvolili ste me za vodja novega društva. Al prepričan sem, da moje za-sluge in lastne vednosti niso nič pripomogle k temu zaupanju. Vas je morebiti želja obudila svojemu družtvu kako politično zavetje pridobiti in mlado šibično dete s političnim plajskom pokriti, da bi bilo zavarovano v prvih dnevih sovražnih napadkov. Al, dragi moji, minul je čas nevarnosti; okrepčalo se je dete in stoji že čvrsto na nogah,
—   ne boji se več napadkov, ne potrebuje politične odeje: zato me vabi kristjanska pohlevnost, odstopiti od vodstva, za ktero imate bolj prebrisano glavo med sabo, — terja pa to od mene tudi pravica, da naj se skaže tistemu moža očitna čast predstojništva , kteri je za blagor našega naroda in tedaj tudi zastran osnovanja čitavnice naše že toli-krat grenke požiral. In tako mislim, dragi moji, da bomo slovesnost drugega letnega zbora veljavno obhajali, ako enoglasno izvolimo dr. Bleiweis-a za predsednika čitavnice in v ta namen vabim vse gospode, kteri so mojih misel, da naj vzdignejo roko!"
Gosp. dr. Bleiweis prosi za besedo , v kteri svoje zavzetje obznanjuje, da je gospod predsednik kaj tacega predložil, kar mora on prvi in na vso moč odbijati in kar tudi v začetnem govoru predsednikovem nikakor ni na pravem mestu. On tedaj protestira zoper tak predlog, ker ni le čisto navskriž z njegovim mnenjem, temuč tudi z mnenjem vseh družbenikov, kterih želja in volja maje dobro znana. Mi vsi smo se porazumeli o vse drugačnem predlogu — pravi dr. Bleivveis — 8 kterim smo se namenili na dan stopiti, kadar pride volitev predsednika na vrsto. Ker pa je gosp. predsednik tako hitel  namesto sebe name-
stiti mene in odložiti predsedništvo čitavnice, vem, da spol-nujem voljo vseh družbenikov, da po takem prekucnemo dnevni red, in zato že zdaj rečem, da se vsi združujemo v enem glasu, da naj gosp. Ambrož tudi vprihodnje predsednik čitavnice bode. (Od vseh strani: Da, da, pravo, p:avo!) Čeravno je res, da nam je vsem dobro delo in po celi deželi od vseh domoljubov bilo z radostjo sprejeto, da *eje župan glavnega mesta, po zaupanju, ki smo mu ga lansko leto skazali, vstopil tudi na čelo narodnega družtva. bi bilo to velika nehvaležnost, da bi tistega moža, ki je prevzel v rnršavem času predsedništvo čitavnice, zdaj ne volili za svojega predsednika. (Pravo! pravo! od vseh strani}. Ce ste, gospod predsednik, takrat , ko so silni viharji zaletavali se na mlado domačo družtvo , imeli krmilo v svojih rokah , kako da se ga zdaj želite znebiti, ko je strast potihnila in pamet na njeno mesto stopila, — zdaj ko so se protivniki naveličali strupene jezike brusiti, spoznaje, da poštena domača naprava vendar tudi ima svojo pravico na domači zemlji. Ker pa ste, gosp. predsednik, blagovoljno omenili „Novic", naj tudi jez svojo povem, da ravno Vas, ako prebiramo prve nje tečaje, nahajamo med tistimi pisatelji, ki so za narodno stvar že takrat pero zastavili , ko je še celo malo delavcov bilo na polji domačem. Bili ste takrat predstojnik c. kr. okrajne gosposke, tedaj v okoljšinah, v kterih je mnoge gospode strah, pokazati se za to, kar so, Slovence. Ker se tedaj tudi Vi ne truditi še le od lani za blagor slovenskega naroda, tedaj tudi iztega ozira nimate vzroka, da zdaj, ko se že veselimo žetve onega, česar smo takrat sejali, bi zapustili čelo družtva, ki je ravno tako pošteno kakor lojalno, ravno tako potrebno kakor koristno, in ki se pouašati more, da so mu iz srca udani vsi domoljubi. Zato ponavljam predlog: da vsi, brez pisanja volitnih listkov, Vas volimo spet za predsednika čitavnice!44 — Le en glas „da, daa in „živioa je donel po dvorani. In volitev je bila končana. Taki enoglasnosti se gosp. župan ni mogel zoperstaviti in sprejel je volitev.
Potem   so   prišli   drugi   predmeti   na vrsto.    Ker nam prostora manjka, omenili bomo sklepe le ob kratkem.
Gosp. tajnik Praprotuik   bere   kratek,   pa  prav je-derno sostavljen pregled vseh družtvenih opravil preteklega leta, ki je bil s tako zadovoljnostjo sprejet, da je bilo sklenjeno,   ga z imenikom družtvenih udov,   ki se ima brž natisniti, na svitlo dati. Naznanili bomo ta pregled drugo pot. — Gospod   dnarničar   Več  naznanja   duarstveni   stan družtva. — Predlog gosp. prof. dr. Vončina: naj družba voli tudi častne ude in za to   nastopi postavno   pot,  je bil enoglasno sprejet,   in   na predlog  dr. Bleivveis-a  gosp. A. Nedved za svoje zasluge o pevskih zadevah čitavnice za častnega uda v zapis vzet.   Po predlogu gosp. dr. Etb. Costa-ta je bilo sklenjeno, naj častue ude potrjuje občni zbor. —   Dalje je obveljal predlog   gosp. A. V. S upa na, naj tudi od bor o ve seje bojo očitne, — dr. B lei weiso v, J. Debevcov  in   Zeravcov   predlog:   naj   za   napravo novega spodobnega pohišja v veliki dvorani se izda 100 do 200   delnic (akcij}   po   10 gold., — in   pa  gosp. Levstikov predlog:   naj   se   za   leto 1863 napravi prevdarek dohodkov in stroškov.   Ko so bili za pretres letošnjega računa   gospodje   Kavčič, Jamšek in Levstik  izvoljeni, se je očitna zahvala naznanila gosp. Več-u za veliki trud, ki ga je imel leto in dan z dnarstvenimi zadevami. Namesti njega je bil gosp. trgovec Fabian za leto 1863 enoglasno izvoljen.    Pa tudi  ostalemu  odboru  je  občni zbor   svojo zaupnico s tem skazal,   da   so spet vsi ovborniki bili nanovo izvoljeni. — In tako je v lepem edinstvu dovršil drugi letni zbor svojo nalogo.
— Dvoje veselih večerni c imamo danes omeniti, le žal nam je, da nam prostor ne pripušča, obširnišim biti.
Na sv. Štefana večer je po stari navadi osnoval ne-vtrudljivi vodja katoliškega rokodelskega družtva gosp. prof. dr. Vončina prav  prijazno veselico,  v kteri se
je pelo in govorilo, nazadnje pa srečkalo za darove, ki so jih prejeli udje te vse hvale vredne družbe. Ker so njeni udje Slovenci in Nemci, se je vsakemu narodu pravica skazala; slišali smo tedaj slovenske in uemške, prav mično izbrane reči. Gosp. dr. Vončina , kteri se vseskoz obnaša kot pravi oče te družbice, kaže vsako leto tako dober takt v izberi večerničnih predmetov, da si je vsigdar očitne hvale gotov, in tako je bilo tudi letos. Skoda le , da je dvorana za toliko radovednih poslušavcov premajhna. Treba bo, da gosp. vodja drugo leto si izbero veči prostor. Sila kola lomi.
—   V nedeljo je spet čitavnica naša imela svojo wbesedoa. Pa je le spet bilo kaj prijetno! S tremi pes-mami (čveterospevom „Nezvesti", Fleišmanovim, samospevom ^Mornar1* Kam. Mašekovim in četveroapevom Subertovim „Lahko noč"} so nas razveselili g. pevci, — z deklama-cijama „Slepeca od Ceguarja in ^Slovenskim dekletam44 od dr. Toman-a pa dva gospoda in z dvema deklamacijama rLegendoa in wNovoietnicoa Koseskovo gospodičnji, ki ste prvikrat za mizo govornikov se vstopile in tako izvrstno svojo reč opravile, da se je dvorana tresla od ploska , s kterim ste bile njune deklamacii sprejete; kakor je prva s popolnim razumljenjem legende in milim svojim glasom ganila vse, tako je druga krepko povdarjala domorodne čuti, ki kipijo iz Koseskove „NovoIetnice", in navdušila vse. Da sta tudi gospoda dobro rešila svojo nalogo, kazala je glasna pohvala. Globoko v srce je segla v današnji besedi tudi igra narodnih pesem na pišalko in glasovir, s ktero sta nas razveselila gospod in gospa, ki sta mogla ponavljati priljubljene narodne melodije, ker pred ni bilo mini. — Prihodnja nedelja nas spet nova veselica čaka: glediščna kratkočasna igra pod naslovom: „Mož in žena se kregata44, poslovenjena in po naših okoljšinah uravnana iz nemškega „Der hausliche Zwist."
—  Za novo leto je marljivi gospod vrednik „Učitelj. Tovarša" napravil tudi v slovenskem jeziku prati ko, ki se da na steno obesti; v Milicovi tiskarnici natisnjeno prodaja Giontini. To je prva tako imenovana „viseča pra-tikaa.
Iz Ljubljane. F. — Upati je, da bo naš slovenski jezik, ki ga poldrugi milijon naših bratov govori, sčasoma naravne pravice dosegel, ki mu gredo, in se v javno življenje malo po malo upeljal; morebiti bomo že v prihodnih deželnih zborih tu in tam ljubo materno besedo culi. Ker je pa v velikih zborih navada, da se govori posamesnih govornikov brzo pisno (stenografično) posnemajo , je sila potrebno , da se stenografija po izvrstni Gabelsberger-jevi sistemi, ki slovanskim narečjem posebno rabi, za naš slovenski jezik prestroji. Gospod Magd i č v Zagrebu, rojen Slovenec, je že lani Gabelsberger-jevo sistemo za hrvaški jezik prestroji!, in se je v zagrebškem zboru hrvaščina vrlo stenografično pisala. Nadjamo se tedaj , da se bo kak domoljuben jezikoslovec, ki stenografijo ume, te važne reči brez odloga poprijel, nam Slovencom stenografično sistemo ustrojil in nas razveselil kmalo s to novico.
447