Malo in malo še, pa obvisi mi na ustnih Pariz kakor svaljčica,
da ga izpuhnem v dimu pomladnem.
Polna pomladi so usta mi. Kaj nameravaš. To bode v oči.
Barve v sijočih snopih kričijo.
Sinje koprene! Zgrinja Pariz jih po vrtih miru, kjer vdihavam
svežost svojih deročih poemov.
Avto, metro, avtobus. Vse to vrenje. Strgajte ven te tapete,
dajte nazaj mi šum velemesta!
O, jaz ne dam si vzeti krivulj, ki jih sonce zabada v Pariz.
Bog sam stopa po ulicah hrupnih.
Vi plovete v valih ljubezni, ki mreži vas. Danes živi vam v zavesti,
mrzlični zdaj, ki žene motorje.
Jaz pa z vesoljstvom pirujem in dušo imam, ki mi diha iz prstov.
Večnost imam, ki igra mi na čelu.
Naj ura obrača strani, dovolj še ostane papirja. Pogledi
cvetke so, ki jih poklanjamo soncu.
Moja radost pa koraka od Palais des Rois do FČtoile Imperiale
v svetlem življenju pod drevjem zelenih
nežnosti. Vse je vesolje v mojem telesu. Poletje držim
v roki in rokavice. Obzorja
vsa so na mojem peresniku. Kopljemo se v geometričnih mislih,
ki jim kompas in ravnilo je nada.
Človek je sadež, poln živega soka, začinjenega s poezijo,
hrano poetov, pa ga poješ slastno, ker veš, da ta sadež si sam.
KORENINA  V  ZEMLJI
IVAN    ZOREČ
I.
[rlepu, bogatemu, a samogoltnemu kmetu, je sin Janez že pred dobrim letom pobegnil v Ameriko.—«Sit je bil očetne sitnosti, pa se je izpeljal iz gnezda», je soseska vedela. — «In prav po očetovo je bil trmast ko kujav konj; tako seveda nista bila za vkup.» — «Stari zdaj kar nori od togote in sramote.» — Oče mu res ni mogel odpustiti tistega bega. Odkar se pomniti da, še nihče ni tako užalil Trlepovine. Ali fantin — da bi ga končaj! — ni doma imel Amerike in dela
296
in vsega za vase in za nase? Prav treba se mu je ubijati in priditi tam notri na drugem koncu sveta!
Domačija je ob vsakem delu pogrešala sina, ponosni oče je od užaljenosti pobešal glavo in z jezo mislil nanj podnevi in ponoči. In da bi bila nesreča še večja, je to jesen umrla Trlepka, drobna, krotka in potrpežljiva ženica.
«Bog jo je rešil, saj ob samopridnem dedcu ni imela nič dobrega.» «Nikoli ji ni privoščil prijazne besede, le na delo jo je gonil, čeprav ni bila kaj posebno zdrava in trdna.»
«Da, pohlevna ženica je kakor sveča gorela v ljubezni do domačije in ugasnila, ko ni nič več mogla.» «0, trd je bil, trd — da bi ga vrag!»
«Tak je. Ampak v srcu je lehko dober, samo pokazati ne zna tega.»
< E, nikogar ne mara, samo zemljo ima rad in nikoli mu je ni dosti; če bi mogel, sedem gruntov bi spravil podse.» To je bilo res. Rad je imel zemljo, z vsemi koreninami je bil zraščen  z  njo, a  zdaj je tudi delati moral  sam  in se jeziti z dninarji.
Če bi bil Janez doma, kar izročil bi mu domačijo. Tako bi dota prišla k hiši in mlada, trdna delavka. A kako bo zdaj sam z do-raščajočo hčerjo Maričko?
Ob nedeljah popoldne je hodil med njivami, travniki in po hosti, lepi ko vrt in očiščeni ko opleta njiva.
Otožni pogled mu je begal po polju, sopečem s toplimi dihi in valovečem v napete rebri. Po zgodnjih cveticah so se obešale z rumeno bero onogovičene čebele, da bi se nasrkale redkih sladkosti za mili domek; nad njimi so plesali lehkomiselni roji svatu-jočih mušic.
Iz navade so mu oči šle do svetlega vremenskega preroka vrh rdečega zvonika in obstale na vasi, obliti s polnim solncem in tiščeči se ob reber kakor otrok ob materine prsi. Bele hišice so prijazno mežikale skozi sadovnjake; okna z modrimi okvirji so gorela v solncu in strmela v zeleno dolino, obrobljeno z bukovjem, hrastovjem in smrekov jem; pod nebo se je sukljal tenak steber dima in pršil v krotkem vetrcu. Oh, in listale bela lisa sredi velikega vrta, tista mogočna hiša, iznad vseh gledajoča po lepem polju in dragocenih travnikih ob Temenici in tja v krasne hoste, je ponosna Trlepovina. Vse je bilo lepo, tiho in domače.
Misli, od jeze težke in od ljubezni vroče, so se mu igrale po lepem polju, travnikih in hosti.
297

«Saj ni drugače: po Janeza bom pisal!» je šiloma premagoval trmoglavost in ponos.
Pa se ni mogel odločiti, preveč bi se ponižal pred sinom, se mu je zdelo.
«Marička,» je zato rekel nekoč po večerji, «pa piši Janezu, naj se vrne!»
Kakor da je pala z njega velika teža, ki jo je nosil predolgo, se je oddehnil in zagledal pod mizo. Saj res, kaj pa bi drugo? Sin je le sin in star je tudi že zadosti.
<Saj sem mu že pisala», je Marička priznala in boječe pogledala očeta.
«Kaj? Kaj si mu pisala?» se je začudil in skoraj ustrašil, da sam ni vedel zakaj.
«Da smo mater pokopali; da je pri nas zdaj sama žalost; in da bi ga vi radi domov.»
«Vse je res, le o meni si pisala, kar si sama mislila. Kdo ti je velel, da piši tako?»
Rad bi bil napravil hud obraz, pa mu je bilo preveč všeč, da je ugenila njegovo misel.
«To vsakdo ve, če vas le pogleda^ je tiho ugovarjala. «No, ti me gledaš napekb
Nobene več ni rekel, se brž prekrižal in šel venkaj. Zunaj se je nasmehnil: «Prebito dekle, glej, pravo je ugenilo.»
Ves čas je nestrpno čakal sinovega pisma. Pa minuli so meseci in meseci, samo pisma od nikoder ne.
Spet je bila pomlad. Hodil je ob parobkih muževnih host in se gubil v premnoge misli, posedal na črvojednih štorih in gledal po dolini, po lehko napeti rebri dolgih njiv, po solnčnih goricah, povsod. A oči so mu naposled zmerom obstale na ljubi Trlepovini. Od otožnosti in nestrpnosti, ko sinovega pisma le ni bilo, je kar medlel. Peklo ga je in grizlo, pomislil pa vendar ni, da on, oče. sinu ni še privoščil nobene besede ne.
Kar ti je pal v hišo poštni sel z Janezovim pismom. Marički piše o žalosti za materjo; ali domov ne misli še.   Izvoljen je drug državni predsednik in zdaj se prav dobro zasluži. Tudi bi prav za prav ne mogel na pot, ker bo kmalu — zibal. Oženil se je že lani, Mivčevo z Dolge njive Je vzel. Oče le naj lepo gospodarijo kakor se njim samim zdi, domov ga še ne bo tako brž. Trlep si je segel v lase in skoraj zarjul: «Oženil se je —! V Ameriki —! Kakovo je vzel —?» Marička je videla, da se oko kali očetu. Ali mož se ni razjokal,
298
le pismo je pograbil, ga jezno zmečkal in pohodil, kakor da bi nad sinom samim hladil strašno togoto. «0 ti —!» je ječal in dirjal po sobi.
Koliko se je veselil in težko pričakoval sinove vrnitve, kako mu je vse odpustil in še domačijo namenil, — on pa gre in tako odgovori...!
«Zdaj je konec...!» je postajal in se prijemal za glavo. Vsi računi, vsi sklepi in načrti so se podrli preden j; kar je tako lepo namenil, je zdaj kakor jarek čez vozno pot. In kako se mu bodo posmehovali — po devetih soseskah bo šla njegova sramota: Trlepov edini sin je pobegnil v Ameriko in se tam obabil s tako in tako ...!
«No, le čakaj, srborito fante!» je kazal zobe in tiščal solze. Potrt in v tej uri postaran je z drsajočimi koraki prišel venka j. Pred hišo mu je kipeča togota še bolj šinila v ude. Odvihral je na polje, kakor vselej, kadar so ga trle skrbi ali mu je bilo kaj dobro premisliti.
Marička je plaho gledala za njim in jo je skrbelo, s kakovim sklepom se bo vrnil.
Dan je bil lep kakor velik praznik. Pomlad je pod polnim solncem prepevala pozdrav gizdavi Vesni. Ozimina je lepo prezimila in zdaj zelenela v širokem upanju. V hosti so si odpevali krilati svatje. Gorak veter se je ujel v dolino in se ji klanjal z drevjem, da bi ga pustila ven. Po nebu so se lovile bele ovčice in bežale nekamo daleč za obzorje. In po sredi doline je srebrela Temenica^ solnce se je kopalo v njej.
Trlepu ni bilo mar vse te lepote: pregrda mu je bila usoda, žalost prevelika, jeza prestrašna.
«Mivčevo si je naprtil, osebenjico je vzel, oče je pijanček in mešetar!» je tožil njivam in klel ves svet, s togoto pa mu je rastel hud sklep.
«Ne bo drugače, že vidim: Sina nimam več, kar Marička naj dobi domačijo. Samo zase moram še poskrbeti.»
Ta sklep ga je nekoliko pomiril, da se je oddehnil, kakor bi mu težko, žuleče breme zdrsnilo z ram. Pokojnejši pogled je božal prijazno domačijo. Solnce je lezlo za Višenjske hribe in teklo z zlatom posuto pot na mlado polje in žarelo v oknih vaških hiš. «Ali se res moram umekniti?» je dvomil, ko se je vračal domov. «Če je kmetija še tako lepa in dobra, mora opešati, če ni gospodinje in trdnih, mladih rok gospodarjevih», je spoznaval nemoč, ki si jo je že predolgo tajil.
O, tudi zdravja ni bil več pravega. Nikoli ni vedel, kaj je bolezen, zdaj pa ga je ob vsakem vetrnem ali vlažnem vremenu šivala
299
huda skrnina. In hiral je in slabel ob duševnih bojih, ki so mu kar vidoma pili moč in mračili občutje.
«Ha, da bi zemljo, ki sem jo vse življenje pojil in gnojil z znojem svojega truda, zdaj zadegal v golt oseben jekom —?! Nikoli, pa če naj se ob tej priči pogreznemb se je, tevsajoč po polju, veril v jezi in žalosti.
Sosedje so ga opazovali in opravljali kakor so znali. «Kaj neki kuha zdaj?»
«Nič pametnega, prevelika togota ga lomi.»
«Najpravše bi bilo, če si življenja ne bi delal težjega nego je.» «Jezi ga, da se Janez ni vrnil in tu vzel bogate ženske.» «Starega je sam napuh in samopridnost. Sin bi bil moral vzeti tisto, ki bi mu jo bil stari pokazal.» «Pa tak zakon ni zmerom pravi.»
«Dopovedi to staremu trmoglavcu, dopovedi, če moreš!» «Ampak  kuha ti  bržkone  res  nekaj.  Večkrat  ga vidim,  kako postaja pri Goršeli.»
«0, nasmukal jo bo, da ga bo pomnila. Vdova je že več let, stara še ne tako in čedno domačijo ima. Nemara jo kupuje od nje. kakor jo je že hotel spraviti podse kmalu po Goršetovi smrti, pa ona ni marala in tudi omožiti se ne, čeprav so se ji ženini ponujali. Zdaj bi jo utegnil preslepiti, ko ženska vidi, da ji sami gre vse bolj v nič ko v prid.»
«Kaj pa, ko bi —? Saj veš: vdovec on, vdova ona.» «Nekaj res kuha. Trlep je Trlep.»
II.
Po dolini je zavrelo: Trlep bo dal prepisati na Maričko!
«Janeza misli kar zavreči», so zmajevali z glavo.
«0 ti preklicani dedec!»
Vsa bližnja in daljna soseska se je čezdalje bolj sračila nad njim,
on pa je hodil po polju, se tepel s pametjo in vzdihoval:
«Otroci... otroci...!»
O, dokler so majhni, kakor piščeta življajo okoli tebe, na kolena
ti sedajo, radi te imajo in slušajo; ko odrastejo, ti sedijo na srcu
in se upirajo, da imaš z njimi le žalost in jezo.
«Otroci... otroci.-..!»
Jezen je bil zmerom bolj in kar grizlo ga je, da ima osebenjico
za snaho.
«Ampak na Trlepovini ona nikoli ne bo gospodinjila!» je robantil.
Od vroče togote in slepe trmoglavosti se je tudi tačas kar za-
dihaval, ko je osorno velel Marički, naj se opravi, da pojdeta do
notarja in sodnije.
300
Maričko je očetov povelek bolj ustrašil ko razveselil.
«Oče, nikarte, prehudo bi bilo Janezu, če domačije ne bi dobil
on», je prosila za brata.
«Nimam ga več, ne jemlji mi ga v misel!» je hropel.
«Oh, ko se vrne, kaj bo? Matere ne bo več našel in doma ne ...»
«Ali bi rada, da bi ti osebenjiea rezala kruh?» je rohnel. «Ne
cveli me še ti! Če mi boš vlekla na njegovo plat, bom šel in vse
vkup prodal in zadejal!»
Poznala je očeta in vedela, da bi tudi to utegnil storiti. Zato je
molčala in se lepo vdala.
In sta šla.
Za njima so gledali, kakor za ženinom in nevesto, ki gresta vabit
v svate.
Marička je bila vsa rdeča od razburjenosti in molče premišljevala,
kako lepo bo gospodinjila.
Trlepu je šlo skoraj na smeh, da jo bo tako zagodel Janezu in
vsem, ki  mu privoščijo  osebenjsko  snaho in ki mislijo, da je
Trlep  kar tako.  Ko pa  mu  je  pogled  planil po lepem polju,
kadečem se v jutranji soparici, se mu je inako storilo. Milo se je
oziral, kakor ne bi oči mogel odtrgati od umikajoče se domačije.
Zdelo se mu je, da se vsaka bil na polju pripogiba k njegovim
nogam in da boleče ječe puhteče njive, ki so rod za rodom pile
znoj ponosnih Trlepov.
Mož je vzdihnil in pogledal Maričko.
«Omoži se, če te mara kdo!» jo je skušal. «Saj se imaš na kaj.»
«Pa ni treba, ko ste vi tu in gospodar še dalje, če hočete», je v
zadregi rdela, a misli so se ji precej začele gubiti in zapletati pri
tem ali onem fantu.
Izbranega, Bog ne zadeni, ni imela nobenega. Duša ji je bila čista
kakor lilija ob rosnem jutru, še nikoli  nihče je ni udaril po
deviškem srcu, vse sanje so ji bile nedolžne in pobožne.
«No, pa se še kaj premisli!» je dejal in mu je bilo prav, da bo
lehko izbiral vsaj zeta.
E, ko se bo razvpilo, da je Trlepovina prepisana na Maričko,
bodo ženini pritisnili, kakor koza za soljo. Kaj ne bi: — taka
domačija!
O, pa ni samo lepa domačija klicala snubcev; tudi Marička z
velikimi in kakor potočnica modrimi očmi, s podolgovatim, zdravo
polnim in sladkim licem, da se ga človek kar nagledati ni mogel,
in   z   visoko   in   močno   postavo   je   bila   kakor   ustvarjena   za
srečen zakon.
Ženini so res pritisnili.
Trlep jih je pisano gledal in se veselil, da je Marička sama brž
301
spregledala vsakega. Ta je bil brez dote, a je široko, samozavestno hlačal in menil, da je že zgolj njegova mladostna in moška moč vredna Maričke in Trlepovine; drugi ni skrival, da mu je največ do Trlepovine; še kateri drugi se je plašil bodočega tasta in malo-dušno umikal, preden mu je bilo ziniti zadnjo besedo. Marička se jih je gladko otepala vseh po vrsti, najbolj pa tistih, ki so ji brez očetne vednosti prestrezali pot ali ji pod okno hodili naučeno vzdihovat skovane prisege fantovske mesečnosti. A ko se je oglasil Kraševčev Nace, priden, zelo gospodarstven človek pri tridesetih letih, ji je srce zakoprnelo. «Nisem mogel drugače, anti kar priti sem moral, da te moško vprašam, ali bi ti bilo prav, če bi te zasnubil pri očetu», ji je brez ovinkov povedal.
Tako so na Trlepovini kmalu imeli ženitovanje, ki je trpelo tri dni in tri noči, še čez.
Marička in Nace sta se rada imela; v mladi, motoglavi sreči še čutila nista, da Trlep ni dal vajeti iz rok in da sama nimata nobene besede pri hiši. Srečna zakonca sta vendar stregla očetu, kolikor in kakor sta vedela in znala.
Trlepu se je prav dobro godilo. Kar pomlajal se je, kmalu se je začel še lišpati in lepšati, da je bil kar fantovski. «Oho, kaj pa to pomeni?» so sosedje dvigali obrvi. Trlep se je muzal in ukazoval, kakor da ni mladega gospodarja. Karkoli sta mlada dva ukrenila doma ali na polju, je precej osorno ovrgel.
Marička je hudo trpela, ko je videla, kako težko se ji mož premaguje, da se ne bi uprl trdemu tastu.
Nacetu je bilo res čez glavo, kar je Trlep počel. Misli so mu uhajale domov, kjer je gospodaril njegov edini, neoženjeni brat z materjo in s staro deklo.
Kraševčevina je bila ob malem potoku v ozki dolini. Hiša je imela tudi krčmarsko pravico. Stala je bolj na samem. Ko pa je še tisto zimo na hitro umrl bolehni brat in mu zapustil domačijo, je v Načeta šel velik ponos. Odleglo mu je, da je lehko zamahnil z roko in rekel: «To je zares moje, tu sem jaz gospodar!» Trlep ni dal in ni dal do sebe.
Ne samo, da ni Nacetu na Trlepovini dal veljati nobene, ne samo, da se je nanj in na Maričko zadiral za prav in za neprav, — še po Kraševčevini je posihmal lazil in ukazoval, kakor bi bilo vse njegovo.
Bil je kakor voda: poln nemira, poln nejevolje in venomer je nekaj rinil, motal in vrtal.
302
«Le kaj neki se je ugrelo našemu očetu ?» sta mlada dva ugibala.
«Glejte, nobene sile mu ni, vsega ima zadosti, pa še ti vije in
vpije, da že res ni ničemur podobno!» so se tudi sosedje zgledovali.
«Krivi ju kakor vrbno šibino, posebno Načeta. Zakaj —?»
«Kesa se, da je dal iz rok in se umeknil na zapeček.»
«Saj se ni.»
«Pa on vendarle misli, da se je.»
«E, vsaki hiši udari ura: očetu luč, sinu ključ.»
Res, vest ga je morala, da je gledal vase in se bol z mislimi, ki
so bolj in bolj uhajale do zavrženega sina.
<<Na dveh domačijah šarim, ko pa se bo vrnil sin, ne bo imel
kam leči.»
A ko se je spomnil oseben jske snahe, je stisnil pesti in dvignil oči:
«Naj tak sin gre, kakor je svet dolg in širok, domačije in očeta
iskat — sam si je zapravil oboje ...!»                        (Konec prih.)
MIKLOŠIČ  FRANC
RUDOLFKOLARIč                      ,.,        4
(Konec.)
oda ne samo s slovanskimi, temveč tudi z neslovanskimi — indoevropskimi, da, celo z neindoevropskimi jeziki
se je Miklošič veliko bavil. Posebno sta ga zanimali rumunščina in albanščina ter je s svojimi obširnimi spisi o rumunskem in albanskem jeziku postal celo začetnik rumunske in albanske filologije.
Rumunščine se tičejo sledeče monografije: 1. Die slavi -schen Elemente im Rumunischen (Denkschr. 12. 1861, 70 str.). 2. Ober die Wanderungen der Rumunen in den dalmatinischen Alpen und den Karpaten (Denkschr. 30. 1879, 66 strani). V drugi razpravi govori Miklošič najprej o Rumunih v vzhodni Istri, ob severnem in južnem pobočju Učke Gore (Monte Maggiore), v tako zvani Čičariji, in katerih je bilo pred skoraj petdesetimi leti, ko je Miklošič to študijo napisal, še nekaj nad 3000. Danes so se že po večini poli rvatili. Dalje piše o Rumunih na srbskem in hrvatskem ozemlju. o takozvanih Vlahih ali Morlakih. Bili so zvečine pastirji ter so se s čredami selili iz kraja v kraj. Nekdaj so bivali tudi na otoku Krku, na vzhodni obali Jadranskega morja ter, kot že omenjeno, v Istri.30 Na sever, v Karpatsko ozemlje pa so prišli
30 Tudi na Slovenskem imamo sledove o Rumunih v Rumunji ali Ru-manji vasi na Dolenjskem blizu Dolenjskih Toplic (zemljevid Mat. Slov. ima Romanja Vas). Za njihovo eksistenco priča že samo ime (Rumania). Pa
303
v
Stari svet — kot pasja spaka, zgubi se — ubil te bom!
... Pes renči — prokleto ščene — rep tišči — a neče stran — Pes prokleti — proč od mene ...
— Hej ti, čuješ, kdo si tam?
—  Kdo tam maha z rdečim znakom?
— Dobro glej — prokleta noč!
—  Z naglim kdo beži korakom, Kdo se skriva v senco koč?
— Ne uideš mi nikamor, bolje, da se živ vdaš!
— To, prijatelj niso šale — ustrelim, pošto j, pajdaš!
Trah-tah-tah! — In le odmev je odgovoril iz noči... Samo veter pobesnel je. s snegom blazno se reži.
Trah-tah-tah! Trah-tah-tah ...
... In tako gredo v daljavo —
a za njimi gladni pes. Spredaj s purpurno zastavo,
za vihar nedotakljiv,
od svinčenke neranljiv, nad zameti varno hodi, po sneženi stezi vodi,
v kodrih rožnat venec, čist —
gre pred njimi — Jezus Krist.
Januarja 1918. 1.
KORENINA V ZEMLJI
IVAN    ZOREČ                         (Konec.)
jito se je vretenilo v klasje, ječmen je že rumenel. V razoru je prepelela prepelica in štela pedi, na nebu je visel škrjanec in s srebrnimi zvončki govoril v dobro jutro, solnce je pilo tenko meglo ob Temenici, spočita vas se je
s hitrico gnala na delo.
Trlep se je utrgal z njiv in se neutegoma zadrevil na Krašev-
351
čevino. Pot ga je speljala med travnike in noga se mu je kar zapičila, ko se je ozrl med puhteče kopice sena. «0 ti vražji kosci!» je zaklel in se z obema rokama oprl v boke, kakor voznik, če se mu kolo stre sredi ceste.
Kako so olasali lepi travnik! Redi so kar kosmate, da bi dober kosec lahko po njih nakosil še malo men j ko za dober voz sena! Ves nejevoljen je primomljal pred Nacetovo mater, ko je pravkar kruh vsajala v peč.
«He, ti, stara! Vprašaj, vprašaj svoje umne kosce, ali vsaj vedo, kje se kuri utiplje jajce!»
Ženski je sredi prijema zastal lopar, tako začudeno je pogledala ranega gosta.
«Vprašaj jih sam, burklež jezični!» se je nejevoljno nasmehnila in brž vsadila še zadnji hlebec.
«Saj jih tudi bom!» je že vpil. «Pa najbrž ne vedo . .. Kako se kosa drži, prav res ne vedo... Tak travnik —, pokošen pa kakor ostrižena ovca!»
Mencal je po veži in gospodinjo pestil z grajo, ki jo je vedel za vse, kar je kje stalo ali ležalo.
«1, kdo te je tu najel za varuha?» je Kraševčevko pogrelo. «Kdo si, da me vprašaš tako trapasto?» je revskal. «Boga bi zahvalila, če hočem popravljati za teboj!»
«Tu mi ne boš motovilil, nisem te klicala. Meni se ti za svoje, če kaj imaš!»
O, tri sto Matičkov! Take pa še ne...! Očitek, da je na zapečku in da mu nemara gre le še molek v roke, ga je strahovito privzdignil.
«Ženska, ne govori čez ojnice, ti pravim!» je dvigal roke in kazal zobe. «In molči, ti pravim, pa delaj, ti pravim, kakor sem ti že nekaterikrat velel, — ne gosteli, ti pravim, ne upiraj se...!» A ona je cepetala pred njim in sopihala:
«S poti se mi spravi! Jaz gospodarim tu, gospodari ti, kjer kaj imaš, če imaš!»
«Le stoj, ti!» ji je od jeze ves zardel pretil. «Prav do uma ti povem, da se bo tu in tam godila volja moja, gosteli, baba, ali ne gosteli... To ti enkrat povem, vedi pa za zmerom!» Debelo se je še priveril in kakor burja odhlačal na Kraševčeve njive, da se mu je vsakdo že od daleč umikal. Domov se je vračal kaj slabe volje. V mislih je še enkrat strigel hudo besedičnost razdražene ženske in od užal jenosti stiskal pesti. «0, le počakajte, čeljusti široke! Saj je komaj ,dobro jutro'; ko bo ,dober dan', bo moj, ves moj dan ...!»
352
Pred vasjo ga je prestregla vdova G©ršela. «Kje pa si že bil, ti?» ga je pozdravila.
«Eh, s Kraševčevko sem se lomil», je zamahnil z roko. «Vse ji gre v nič, pa ne vidi. In če ji človek dopove, kaj ni, da bi bilo, ji še prav ni!»
«Vidiš, do mene pa te nič več ni», mu je presekala besedo. «Ali si kaj hud, ka-li?
«Zakaj neki?» se je nasmehnil in zagledal v njene žive oči. «Pa vendar —. Saj te tako dolgo že ni bilo.» «Ali bi prišla rada ljudem na zobe?» «Po volji mi pa tudi ni, da bi se skrivala, ko treba ni.» «Kaj ne veš, kakove križe imam z domačijo?» «Kakove? Saj si jo dal iz rok.»
«Še zmerom se bojim za njo, ne upam si odmekniti peta, vse bi šlo navzdol!»
«Da, in tako se pekliš nad potrebo, skrbi vkladaš povsod, hvaležen pa, sam praviš, ti ni nihče... Jaz, glej, bi ti bila hvaležna do komolca, ko bi se včasih oglasil in mi pomagal vsaj z dobrim svetom.»
«Storila bi pa nemara le po svoji ženski pameti.» «0, ti —!» mu je zapretila.
Pa res. Po polju in okoli živine letati mora — sama; prodajati prirejo in pridelek — sama; kupovati, kar domačija potrebuje, — sama; z družinčadjo se prerivati — sama; živeti in se ubijati — sama; povsod in za vse zmerom — sama, le sama, nikjer je ni prave moške roke ...
«Še malo potrpi, glej jo, saj sva si v besedi!» se je smehljal. «Kako se me braniš! Zakaj —? Samo to povedi!» In on se je šalil:
«Ali mi nisi, ko sem te vprašal, preden sem dal Marički, sama rekla, da se je ženiti dosti kmalu, če je tri dni pred smrtjo?» «Sem, in zdaj se mi to utepa! Staram se in sama križam z domačijo. Ampak tačas sem mislila, da je zakon trnjev venec.» «Nekateri vidijo le trnje, drugi le venec.»
«Najbolje store tisti, ki vidijo oboje in po pameti nosijo oboje.» «Lepo si povedala.»
«0, kmetija pa vdovi rodi le trnje; venec, cvetje ji vene v skrbeh, delu in samoti.»
— Vso pot mu je potlej vrela po glavi misel na Goršelo; kaj bi si tajil, marsikatero mu je godno vzela iz pameti. «Goršela meni prav, češ, da ni treba več tihotapiti», je poln dobre volje verjel.
23
353
Dobro voljo mu je skalil Nace, ki je bil v tem že zvedel za prepir
na Kraševčevini in se ga precej lotil, češ, kaj sitnari po njegovi
domačiji in žali njegovo mater; prav moško se mu je uprl.
Da se nikoli ne bi bil!
Trlep je kar obstal, da se zet upa upirati. Potlej pa je zdivjal,
da se je zgledovala vsa vas. In ko se Nace le ni dal, se je oblastni
Trlep zaprašil vanj in ga udaril.
«Jezus,  Marija!»  je Marička  strahoma  zavpila in  skočila med
huda moža; pa Nace ga je že pehnil od sebe, da je nepremišljeni
tast omahnil.
«Zakaj me tepete?» je Nace od jeze in užaljenosti hripel, da so se
mu besede trgale in zatikale. «Ali zato, ker nočem, da bi mi žalili
mater in odganjali družinčad od hiše ... ? Ha, samo svojim sivim
lasem se zahvalite in Bogu, da ste Maričkin oče: — drugače bi se
vam zdajle kaj primerilo, to vam rečem in rečem...!»
Trlep je sam spoznal, da se je res nekoliko prenaglil. Molče se je
potulil, a jezen je bil, da so ga kar barve spremetale.
«Pa samo, da vem, kako misliš!» je momljal sam vase in begal po
polju. «Videli bomo, kdo bo nosil greben ....»
III.
Tisti večer je šel brez večerje in dobre besede spat.
Globoka noč se je jokala v temi, vihar jo je tepel, in strah je je
bilo same sebe; drhteči bliski so svetili piskajočemu pišu, izza
gora je vanj tulil zamolkel grom.
Trlep, v misli zadolben, je sedel na postelji in klel sina, ki je
kriv, da je Trlepovina dobila zeta, upornega pritepenca.
«E, prav meni Goršela...», je na vse kite plel misli. «A Bog ve, da
sem jima hotel še dolgo prizanašati; zdaj vidim, da ni treba več...»
Noč je že bledela, pa še ga ni upokojil spanec; malo pred dnem
je zadremal in ni dosti manjkalo, pa bi bil zaspal rano uro.
Strahoma je bušil pokonci, se gredoč prekrižal, brž skočil v hlače
in čevlje in se prhaje umil na dvorišču pod žlebom.
Po hudi noči je izza svetega Kuma vstajalo dobro jutro, tiho in
ubrano kakor deloven človek na posvečen praznik.
Šel je visoko v reber, da bi videl, ali je voda izpod jedla zemljo.
Njive so živele v deževni rosi, ki se je bleščala v ranem solncu,
da se najdragoceneji dragulj ne more tako; hosta je v brezvetrju
molčala kakor bi počivala od strahu in viharja, ki je snoči grmel
po njej; le Temenica se ni mogla umiriti: razburjena in kalna je
tresla nizki breg in bežala sama pred seboj.
Trlep je temno gledal po dolini. A pogled na zemljo, ki jo je imel
tako rad, se mu je kmalu ublažil.
Oči so mu tipale Goršelovino.
«Pridna hiša ...», so mu jo misli ljubile.
«Lepa domačija ...», so jo hvalile.
«Kmalu bo moja ...» so se prešerno veselile.
Tiho je vse pripravil z Goršelo, a zvedelo se je vendarle.
«Stari Trlep se ženi!» so sosedje kmalu zagnali glas po vsej dolini.
«Ko se grob Trlepki še vlegel ni.»
«Eno v jamo, drugo v slamo.»
«Goršela ne bo napačna.»
«Kaj veš, ljubezen ima peroti, zakon pa bergle.»
«Bogata vdova ni vdova.»
«E, mož brez žene je kakor cerkev brez zvonika.»
«In funt ženskega mesa je dražji ko cent telečjega.»
«Dobro, da sta brez otrok.»
cAnti veš, da jih ne bo?»
«Žena brez otrok — travnik brez trave.»
Oba sta bila močno v zobeh.
Poreden sosed se je na samem lotil Trlepa:
«Da, da, če se star panj vname —. Ognja ni, ognja, tli in smrdi
pa zadosti —.»
«Ne dregaj v osir, ti!» mu je kazal zobe.
«Povej no, ljubi ženin mladi, kaj te res tako tišči mleko, da si se
dal oklicati kar enkrat za trikrat?»
«Kaj  ti  mar!»  je  ženin  revsknil  in  se  umeknil  kačjepičnemu
jeziku.
Noge so ga kar na slepo zanesle med Goršeline njive in travnike.
Opojni vonj polja ga je široko pozdravil, kakor bi vedel, da je
prišel gospodar. In gospodar je hodil po grivastih mejah, težkal
zdaj všenični, zdaj rženi klas in pasel oči.
Srce mu je bilo zvrhoma polno veselja in ljubezni.
Sosedje so ga opazovali.
«Glejte, Trlep je na ogledih.»
«Samopridnik že prevzema domačijo.»
«Goršela bi lahko dobila mlajega.»
«Gospodarja pa ne boljega.»
«Gospodar ... tisto pa: nikjer ga ni nad Trlepom. Ko bi še srce
imel drugo, bi bil mož, da ga vsa škofija nima takega.»
Ko so \se pokmetovali vidno in pridno, je bila poroka.
Na novi domačiji je gospodaril, kakor bi bila od nekdaj in za
23»
355
zmerom njegova. Ampak sredi največjega dela je postajal in se oziral po Trlepovini, lepi, tihi, mirni.
In pogled mu je bil teman.
V vsaki kepi zemlje ondile je trud in znoj Trlepov. Zdaj šari po
nji človek, ki nima Trlepovega imena.
Misel je poklicala Janeza, a užaljena in obupana ljubezen se je razjokala in raztogotila nanj. Oči so se upirale na Trlepovino, srce je slišalo njen klic. In bolj ko ga je od daleč vabila, bolj mu je bilo hudo. Najrajši bi bil pustil vse znemar, pa se ga je držalo s sto vezmi in mu je bilo na poti kakor kost v grlu. In kar inako se mu je storilo. Dve domačiji sta gledali za njim: prva, ki je iz nje rastel, druga, ki se je vanjo presadil... Srce, lačno zemlje, ni bilo sito, ker mu je manjkalo miru in čiste vesti. Iz doline je dihal veter, noseč s seboj zamolkle glasove življenja, duh vasi in vonj polja. «Otroci... otroci...!» je vzdihoval in trpel.
Ljubezen, zmerom silneja, zmerom obupneja, je pestovala polje, travnike, hoste, ki so šelestele in govorile z jezikom, slišnim samo veliki ljubezni.
IV.
Ko je Janez zvedel, da ga je oče zavrgel, od žalosti ni vedel, kaj bi počel. Sprva se je kar na splav hotel zadreviti domov, da bi se pravdal in gnal za pravice edinega sinu, pa je na prigovarjanje ženino opustil to misel, preračunil, koliko sta si z ženo prihranila v našem denarju, in spoznal, da še nimata zadosti. «Še kakovo leto, pa bo», sta sklenila.
«Potlej si bova lahko kupila drugo domačijo», ga je žena tolažila.
«Pa če bi bila graščina, Trlepovina ne bi bila!» se je v njem z
vso bolečino oglašal klic domače zemlje.
«Saj je človek zadovoljen, če nima vsega po volji, tudi z vsem,
kar Bog da», je govorila, ker je bila osebenjica in ni vedela, kako
globoko gredo korenine ljubezni do rodne zemlje.
Zavest, da ga je oče zbrisal s Trlepovine samo zaradi njegove
žene, ga je bolela in žalila zdaj bolj ko kdaj prej.
Zameril je in ni pisal ne očetu in ne Marički.
Prsi so mu bile pretesne za srce, otožnih čuvstev in užaljenosti je
bilo toliko, da se ni moglo umiriti. Podnevi in ponoči so mu pred
dušo migljali prividi domačije, kakor bežne slike so se mu kazale
in mu spet zginjale udelane njive in lepe hoste, a mimo njih je
med ravnimi travniki — to je kar slišal — tiho žuborela Temenica
in mu budila sladke spomine mladosti in domačnosti.
356
Še dobro leto ni več strpel, pa se je z ženo in tremi otroki napotil domov.
A ko je stopil pred očeta in ko je videl, kako se je postaral in kako ga peče huda vest, mu je podal roko in ga tolažil, češ, da si lehko kupi dve Trlepovini.
Marička in Nace sta hotela, da bi Janez za prvi čas ostal na Trlepovini.
«Na rodnem domu ne bom osebenkoval», je odkimal. Tudi Goršela je želela, da bi se nastanil kar pri njej. «Hvala, ne bom», je odklonil tudi njej in najel borno kočo za vasjo.
To je Trlepa strašno potrlo. Spoznal je, da je sebe in sina udaril po srcu, ko je domačijo hotel obvarovati neke umišljene sramote. In tale osebenjica, le kakova ti je!
Lasje so ji dolgi, dolgi in težki, da ji kite komaj imajo prostora na glavi. In oči, čudovite, skoraj nepopisne, polne mehkobe in sinjega pobleščavanja in krotke in nežne kakor daljna dekliška pesem v somraku ...!
V srcu jo je prosil odpuščanja in misel mu je od nje begnila do sina, ponosnega in prav trlepovsko samosvojega. «Čeprav ne za zmerom, za zdaj mu je vendarle tudi osebenjak sin», se je stegoval hudoben jezik.
«Snaho je zmerjal z osebenjico, pa je imela dote, kakor nobena tu pri nas.»
«Zdaj ima napuhnež rep prisekan.» «Čez sedem let pride vse prav, še stara pratika...»
ZLATO   POLJE
MIRAN    JARC
I.
O, pomlad, ki zave je nad logi in vrti...
Sinji nemir me je vsega pregrnil, v svežost me je obudila dobrava. Kot da se tujec iz dalje sem vrnil: Kje se je vzela pojoča bleščava, kdo naučil je ptice prebirati zlate strune, ki mreži jo veje, kaj se izseva iz gozdne odeje name lahno osvajalno? Odmirati sebi — o, duše novo razcvetanje!
357