Repaljščica povezuje švicarske in slovenske ornitologe //Urša Koče 1: Repaljščica (Saxícola rubetra)]e morda med najbolj ogroženimi pticami evropske kulturne krajine. foto: Borut Rubinic 2: Delta reke Reuss na izlivu v Vierwaldstátter See je eden skrbno varovanih švicarskih naravnih rezervatov. Tu gnezdi ena izmed zadnjih izoliranih populacij repaljščice v državi, nova pri- dobitev rezervata pa so umetni prodnati otoki za ogrožene gnezdilke prodišč, kot na primer malega deževnika (Charadrius dubius). foto: Damijan Denac 3: Ob delti Reussa je novembra z alpskih pobočij v dolino pihal močan in topel veter fen. Ornitologi pri opazovanju gage (Somateria mollissima)mL Vierwaldstátter See, od spredaj: Petra Horch, Simon Birrer, Urša Koče, Roman Graf in Davorin Tome. foto: Urša Koče Novembra 2006 smo trije slovenski ornitologi z Nacio- nalnega inštituta za biologijo, Davorin Tome, Damijan Denac in Urša Koče, obiskali švicarski ornitološki inštitut Vogelwarte v Sempachu. Na tridnevnem obisku, ki je bil namenjen predvsem izmenjavi izkušenj pri raziskovanju in varstvu repaljščice (Saxícola rubetra), smo s švicarskimi strokovnjaki razpravljali o njeni gnezditveni biologiji, eko- logiji, populacijskem dogajanju v evropskem prostoru ter o njenem formalnem varstvenem statusu in konkretnih var- stvenih prizadevanjih v obeh državah. Damijan Denac je v predavanju vsem delavcem na inštitu- tu izčrpno predstavil delo in rezultate večletnih raziskav repaljščice v Bevkah in Notranjih Goricah na Ljubljanskem barju, ki na našem inštitutu potekajo pod mentorstvom Da- vorina Tometa. Sledila je razprava v ožjem krogu, na katero so bili povabljeni vsi švicarski ornitologi, ki se ukvarjajo z repaljščico, bodisi raziskovalno bodisi z ukrepi za njeno varstvo. Svoje bogate izkušnje in znanje so med drugimi z nami delili priznana raziskovalca Reto Spaar in Simon Bir- rer ter sodelavci na varstvenih projektih: Petra Horch, Jac- ques Laesser in Jerome Gremaud. Diskusije se je udeležil in jo s svojim znanjem in izkušnjami primerno razgibal tudi Lucas Jenni, nesporno eden vodilnih ornitologov razisko- valcev in naravovarstvenikov starejše generacije v Švici. Njihove predstavitve so od bolj splošnih tem na področju varstva ptic v Švici prešle h konkretnim temam o repaljšči- ci. Repaljščica je v 70. letih prejšnjega stoletja v Švici predvsem v nižinah pričela hitro izginjati, do danes pa se je ohranila zgolj v majhnih in izoliranih populacijah na gorskih traviš- čih (Alpe, Jura). Glavni razlog za tako drastičen upad je bila spremenjena kmetijska praksa, ki je tako kot drugod po Ev- ropi uvajala zložbo zemljišč nekdanje mozaične kulturne krajine ter pospeševala pašo in vzgojo čimbolj produktiv- nih travnikov, ki jih danes ponekod kosijo tudi šestkrat let- no. Težave, s katerimi se srečuje na traviščnih tleh gnezdeča repaljščica na takšnih območjih, so pomanjkanje pevskih mest in neprimerna struktura travnate ruše, izguba gnezd zaradi prezgodnje košnje in teptanja živine ter pomanjka- nje travniških nevretenčarjev za prehrano mladičev. V Švici se z velikim naporom bojujejo za ohranitev še za- dnjih gnezdečih gorskih populacij, ki pa jim prostor odžira vse bolj napredujoča urbanizacija v gorskih območjih s tu- rističnim potencialom in celo do pred nedavnim še nemo- goča intenzifikacija gorskih travnikov. Prav zdaj enemu od gnezdišč pri vasici Urserental v bližini prelaza Sankt Gott- hard grozi izginjanje zaradi načrtovane graditve prestižne- ga hotela in golfišča. Švicarski kolegi so pokazali veliko širino in velik interes po sodelovanju s tujimi ornitologi in naravovarstveniki. Po Da- mijanovi predstavitvi so priznali velik pomen našemu raz- iskovalnemu delu na Ljubljanskem barju. Nanje je precej- šen vtis napravila tudi sama ohranjena mozaična kulturna krajina, ki je v nižinah v njihovi državi že davno preteklost. Veliko zanimanja so pokazali zaradi izredno pomembnih podatkov o gnezditveni fenologiji repaljščic, gnezdečih v bolj ali manj optimalnih razmerah v nižinskih predelih, ki so osnova za pripravo ukrepov za vzpostavljanje in uprav- ljanje novih gnezdišč tudi v degradiranih nižinskih legah. Razvila se je tudi debata o varstvenem statusu repaljščice v Evropi, saj po kategorizaciji BirdLife ni opredeljena kot SPEC (vrsta evropske varstvene pozornosti). Po izkušnjah navzočih strokovnjakov pa populacije povsod po Evropi upadajo, zato smo se strinjali, da bi bila potrebna strokovna revizija varstvenega statusa te vrste. Po večletnem prizadevanju za varstvo repaljščice in hkrati drugih vrst ekstenzivnih travišč je neustavljivo upadanje populacij tudi znamenje, da je treba ovrednotiti primernost doslej apliciranih varstvenih ukrepov in jih ustrezno prila- goditi. Slednje pa je možno le ob poglobljenih raziskavah repaljščičinih življenjskih potreb. In ne le na gnezdiščih, pač pa tudi na prezimovališčih in selitveni poti. Zadnji dan obiska so nas kolegi s Vogelwarte popeljali na ogled nekaj alpskih gnezdišč repaljščice. Obiskali smo že omenjeni Urserental ter gnezdišče pod goro Geissberg. Eno izmed gnezdišč repaljščice je tudi na komaj nekaj hektarov velikem ekstenzivnem travišču v rezervatu v delti reke Re- uss, ki se izliva v jezero Vierwaldstätter See. Delta je majh- na, a ji namenjajo vso varstveno pozornost. Prav reke so v Švici poleg kulturne krajine drastično degradirane, saj so večinoma ujete v kamnomete. Uživali smo lahko tudi ob ogledu njihove impresivne knjiž- 42 Svet ptic niče, ki je največja ornitološka knjižnica v Evropi. Pred od- hodom so nas velikodušno obdarili z duplikati iz knjižnice po naši izbiri. Sami smo jih želeli obogatiti še s slovenski- mi publikacijami, pa se je izkazalo, da med temi v njihovi knjižnici ne manjka niti revija Svet ptic! Kot zanimivost pa še to: Inštitut Vogelwarte si je z dolgo- letno tradicijo varstva ptic in narave v Švici pridobil ugled ustanove, ki jo ljudje cenijo zaradi velikega prispevka k družbenim vrednotam. Njegovo izjemno široko delovanje na področju ornitologije in naravovarstva v občudovanja vrednem finančnem deležu podpirajo državljani sami, ki s tem postanejo t.i. »prijatelji Vogelwarte«. Naziv, ki v danes pretežno degradirani Švici izkazuje zavest, da je pestra na- rava tudi v tej »mitični« deželi, urejeni in gospodarsko iz- koriščeni do zadnjega koščka zemlje, še vedno pomembna vrednota. Ali pa ravno zato še toliko večja. Strokovna delavnica o kozači v narodnem parku Bavarski gozd //Al Vrezec V narodnem parku Bavarski gozd v Nemčiji že od leta 1970 poteka program ponovne naselitve (reintrodukcije) kozače (Strix uralensis). V več kot 30-letnem obdobju so v naravo izpustili prek 200 osebkov, a do danes brez večjega uspeha. Nekaj več uspeha so imeli na Češkem v gozdnem komplek- su Šumava, kjer so z naseljevanjem začeli šele v letu 1995, v Avstriji pa se trenutno soočajo s prvimi poskusi reintro- dukcije. Projekt, ki ga je v 70. letih zastavil dr. Wolfgang Scherzinger, je zašel nekako v krizo, saj neuspele reintro- dukcije kažejo, da s programom umetnega naseljevanja ne- kaj ni v redu. Zato so se v parku odločili, da na pobudo zna- nega strokovnjaka za sove v Evropi, dr. Theodorja Mebsa, skličejo strokovno delavnico o kozači, kjer naj bi skupaj s strokovnjaki iz vse Evropi skušali v prvi fazi dobiti pregled nad statusom vrste v Evropi, v drugi fazi pa preučiti težave reintrodukcije kozače v Srednji Evropi. Organizator delav- nice, dr. Jorg Miiller, ki je trenutno strokovni vodja parka, je k sodelovanju povabil strokovnjake s Finske, Poljske, Slovaške, Češke, Hrvaške, Avstrije, Nemčije, iz Slovenije pa sva se srečanja udeležila z dr. Davorinom Tometom. V uvodu delavnice, kije potekala med 25. in 26.11.2006, je dr. Scherzinger predstavil ozadje projekta reintrodukcije. Na območju Bavarskega gozda in Šumave je nekdaj živela izo- lirana populacija kozače, ki pa je izumrla. Zadnje gnezdenje je bilo potrjeno leta 1875, z letom 1926 pa naj bi kozača na območju dokončno izumrla. Izolacijo vrste je najverjetneje povzročila človeška roka s fragmentacijo gozdnega prosto- ra, s čimer je bil prekinjen stik z matično populacijo. Ni jas- no ali je bila bavarska populacija povezana s slovaškimi ali s slovenskimi kozačami, ki so Bavarskemu gozdu najbližje. Eden od zaključkov srečanja je zato bil tudi skupni pristop k projektu, ki naj bi razkril genetsko ozadje različnih popu- lacij kozače po Evropi. Med njimi tudi bavarskih kozač, saj je od nekdanje originalne populacije še vedno ohranjenih nekaj muzejskih primerkov. Pri tem se je izkazalo, da je bil eden večjih problemov reintrodukcijskega programa tudi poreklo sov v gojitvenih centrih, saj so bili pri tem pome- šani osebki iz različnih virov in podvrst, tako skandinav- ske Strix uralensis liturata, zahodno-sibirske S. u. uralensis, kot južno-evropske S. u. macroura. Končno skupno stališče udeležencev glede reintrodukcijskega programa je dobro povzel dr. Pertti Saurola, ki je strnil, da same introdukcije niso ustrezno orodje za varstvo vrst. Kljub temu pa je pred- lagal, da se ob morebitnem nadaljevanju introdukcije kot gojitveno bazo uporabi sove iz Bavarski najbližje populaci- je (morebiti glede na genetske raziskave tudi najbolj podo- bne), pri čemer bi bilo poleg introdukcije nujno poskrbeti tudi za naravni most oziroma stik z matično populacijo, to- rej iz Slovaške prek Češke in iz Slovenije prek Avstrije. Ob tem se je izkazal kot velik problem varstva ptice v Nemčiji in Avstriji tudi lov, saj je bilo precej izpuščenih sov nelegal- no ustreljenih. Živahna razprava je dala tudi nekaj novih vidikov na raziskave te ptice v Evropi zlasti prek primerjal- nih ekoloških študij med južnimi in severnimi populacija- mi. Dobro izhodišče za to bo zbornik referatov srečanja, za katerega so se zavzeli vsi udeleženci. In Slovenija? Kot kaže gre pri nas za dokaj pomembno jedrno populacijo kozače, ki lahko služi kot točka, od koder bi se kozača po naravni poti razširila v Srednjo Evropo, najprej v Avstrijo in Italijo, lahko pa tudi dalje, saj fosilni ostanki pričajo, da je bila ko- zača v preteklosti precej bolj razširjena na zahod. Vsekakor ostaja kozača posebna tema evropskega varstva ptic, pri čemer imamo tudi Slovenci s svojo relativno veliko popu- lacijo te ptice pomembno vlogo. 4: Udeleženci strokovne delavni- ce o kozači (Strix uralensis) v narod- nem parku Bavarski gozd med vročo debato. Od leve pro- ti desni: dr. Davorin Tome, dr. Theodor Mebs, Ulrich Augst, dr. Wolfgang Scherzinger foto: Al Vrezec 5: Eden izmed še preostalih prepara- tov kozače (Strix uralensis) iz izvirne in danes izumrle populacije, ki je živela na območju Bavarskega gozda in Šumave. foto: Al Vrezec 12 Svet ptic //letnik 13, številka 01, marec 2007 13