Zbornik predavanj, 4. izobraževalni dan programa ZORA – ZORA 2013 60 1 Uvod V zadnjih desetletjih so se v naši družbi in v sami medicini zgodile številne spremembe, ki so vpli- vale tudi na odnos med zdravstvenim osebjem, še posebej zdravnikom, in bolnikom. Razmah sodob- ne informacijske tehnologije je bolnikom omogo- čili lahek in hiter dostop do številnih zdravstvenih informacij, tudi strokovnih, kar je posledično vodi- lo k večji informiranosti in ozaveščenosti bolnikov. Skladno s tem bolniki od zdravstvenega osebja po- leg strokovnega znanja pričakujejo tudi korekten odnos in dobro komunikacijo. Na ta način želijo zvišati nivo aktivnega sodelovanja pri odločitvah o zdravljenju in poznejši rehabilitaciji. Zdravstve- no osebje pa se na drugi strani mora zavedati, da z ustrezno komunikacijo in vzpostavitvijo medse- bojnega zaupanja z bolnikom bistveno vpliva na bolnikovo sodelovanje in končni uspeh zdravljenja. 2 Pomen komuniciranja v zdravstvu Predstava o dobrem zdravniku zelo močno temelji na predstavi o zaupanju, občutku, da lahko sprego- voriš o intimnem počutju in strahovih, da ti zdravnik razloži problem na razumljiv način, da si vzame čas za pogovor in te posluša, da te spoštuje in komunici- ra s teboj kot osebo [1, 2, 3, 4]. Zaupanje se po mne- nju bolnikov zgradi na komuniciranju in pristnem odnosu, ki ne zadeva samo obravnavo simptomov, Pomen komunikacije v odnosu med zdravstvenim osebjem in ženskami v državnem presejalnem programu ZORA Amela Duratović Onkološki inštitut Ljubljana, Zaloška 2, Ljubljana Povzetek Komunikacija je poleg diagnostike in zdravljenja temeljni element v procesu zdravstvene obravnave bolnika, zato je bila v zadnjih desetletjih predmet številnih razprav in raziskav. Rezultati teh študij so omejeni, saj je odnos med bolnikom in zdravnikom eden najbolj kompleksnih med vsemi medoseb- nimi odnosi. Kljub temu pa danes vemo, da dobra komunikacija vpliva na ugodnejši izid zdravljenja, zato je neizogibno, da ima zdravstveno osebje znanje tudi s tega področja. V članku bomo razpravljali o pomenu komunikacije med zdravstvenim osebjem in ženskami v državnem presejalnem programu ZORA. Na osnovnem modelu komuniciranja bomo prikazali potek komuniciranja v zdravstvu in de- javnike vpliva. Pri tem bomo izpostavili pomen znanja psihologije pri učenju komunikacijskih veščin. Zagovarjamo stališče, da zaradi kompleksnosti odnosa med zdravstvenim osebjem in bolnikom ni enoznačnega odgovora na vprašanje, kaj je dobra komunikacija. Če pa naj bo komunikacija uspešna, se mora prilagajati individualnim potrebam bolnika. Predstavili bomo tudi specifične komunikacijske veščine, katerih uporaba lahko pripomore k temu, da bosta odnos in posledično komunikacija boljša. To vodi k zadovoljnejšemu bolniku, boljšemu poteku zdravljenja in posledično k boljšemu zdravstve- nemu izidu, kar je tudi skupni in glavni cilj tako bolnika kot zdravstvenega osebja. Ključne besede: komunikacija v zdravstvu, odnos zdravstveni delavec-bolnik, presejalni program ampak upošteva in nudi podporo tudi psihični stiski bolnika (in svojcev) ob fizični bolezni [1, 4, 5]. Koristi dobrega odnosa in komuniciranja med bol- nikom in zdravnikom oz. drugim zdravstvenim ose- bjem so za oba številne, naj jih naštejemo le nekaj: večje zadovoljstvo bolnika in zdravnika s posvetom in potekom obravnave, bolnikovo boljše razume- vanje podanih informacij in predlaganih načinov zdravljenja, večje upoštevanje in sprejemanje zdrav- nikovih priporočil in, najpomembneje, boljši izid zdravstvene obravnave, pa tudi manj stresno sode- lovanje in manj možnosti za (pri)tožbe [1, 5, 6, 7, 8, 9]. Velik pritok novih znanj na področju medicine je to kompleksno področje naredil še težje za razu- mevanje in obvladovanje. Medicinska obravnava bolnika se je poglobljeno osredotočila na obrav- navo posameznih specifičnih sprememb na nivoju organov ali celo celic. Pri takšni obravnavi so in še vedno prevladujejo z objektivnimi meritvami potr- jena dejstva, ki so nesporna in na osnovi katerih se poskuša bolnikom čim bolj prilagoditi zdravljenje, ki je zato tudi uspešnejše. Manj pozitivna posledi- ca takega pristopa je potreba po zelo specializira- nem znanju posameznega zdravnika ter potreba po vključitvi več različnih profilov zdravstvenega osebja v zdravljenje bolnika, kar velikokrat pripe- lje do razosebljenih odnosov med zdravstvenimi delavci in bolnikom. Če ob tem upoštevamo, da so ZORA_ZBORNIK PREDAVANJ.indd 60 22.4.2013 15:29:17 Zbornik predavanj, 4. izobraževalni dan programa ZORA – ZORA 2013 61 tudi bolniki zaradi lažje dostopnosti do strokovnih informacij in uzakonjenih bolnikovih pravic postali mnogo bolj zahtevni, pridemo do jasne ugotovitve, kako pomembna je ustrezna komunikacija med zdravstvenim osebjem in bolnikom [1, 3, 10, 11]. Da je dobra komunikacija med zdravnikom in bol- nikom brez dvoma temelj dobre, celostne oskrbe bolnika, so potrdile številne študije [1, 5, 6, 7, 12]. Prav tako so številne študije pokazale jasno pove- zavo med kakovostno komunikacijo zdravstvene- ga osebja in bolnikovim zadovoljstvom, razume- vanjem ter upoštevanjem priporočil in rezultati zdravstvene oskrbe [2, 6, 7, 8]. Posledično se je ko- munikacija uveljavila kot bistven vidik medicinske izobrazbe in postaja sestavni del učnih načrtov na področju zdravstva [6, 12, 13]. Pred štirimi leti (v študijskem letu 2009/2010) je tudi Medicinska fa- kulteta v Ljubljani uvedla v študijski program nov predmet ''Sporazumevanje''. Cilj predmeta je bo- dočim zdravnikom pomagati razumeti, da je dober medsebojni odnos med bolnikom in zdravnikom ključnega pomena za uspešno obravnavo bolni- ka, za vzpostavitev dobrega odnosa pa je ključno ustrezno sporazumevanje [10]. 3 Komuniciranje v (zdravstveni) praksi Kljub naraščajočemu zavedanju o pomenu dobre komunikacije v zdravstvu in učenju komunikacij- skih in medosebnih veščin pri zdravstvenem ose- bju pa so težave v komuniciranju še vedno eden najpogostejših vzrokov za pritožbe bolnikov [8, 9, 10, 14], tudi v Sloveniji [1, 4]. Razloge za takšno sta- nje, ki so številni in različni, skušamo združiti v tri skupine: kompleksnost odnosa in komunikacije med bolnikom in zdravstvenimi delavci; neustrezno razumevanje komunikacije in ko- munikacijskih veščin; organizacijske in sistemske ovire. 3.1 Kompleksnost odnosa in komunikacije med bolnikom in zdravstvenim osebjem O komuniciranju med ljudmi govorimo, ko med partnerji v socialnem odnosu teče nepretrgan tok sporočil. Partnerji morajo pri tem imeti enak ali vsaj podoben znakovni sistem sporočanja, ki omogoča prenašanje pomena sporočila (npr. obvladati mo- rajo isti jezik ali določenim gestam podeljevati ena- ke socialne pomene). Komuniciramo na jezikovni ravni in tudi s celim telesom (neverbalno), ter tudi s samim odnosom in socialno situacijo [1, 15]. Pri tem je odnos med zdravnikom ter bolnikom eden od najbolj kompleksnih med vsemi medosebnimi odnosi. Pomeni odnos med dvema osebama v ne- enakopravnem položaju, ki je največkrat neprosto- voljen in zadeva življenjsko pomembna vprašanja. Je torej čustveno obremenjen odnos, ki zahteva tesno sodelovanje [7], če naštejemo le nekaj izmed pomembnih značilnosti tega odnosa. Na komuni- kacijo med zdravstvenim delavcem in bolnikom poleg dejavnikov bolezni, značilnosti bolnika in zdravstvenega osebja in konteksta komunikacije vplivajo tudi številni širši socialni dejavniki (Slika 1) [5, 7, 15, 16]. 3.2 Neustrezno razumevanje komunikacije in komunikacijskih veščin - pomen psihologije za uspešno komunikacijo Vedno bolj se v medicini govori o komuniciranju med bolnikom in zdravstvenim osebjem, vendar se komuniciranje pogosto razume napačno in, kar je še bolj problematično, tudi učenje komuniciranja temelji na teh napačnih predpostavkah. Komuni- ciranje med bolnikom in zdravstvenim osebjem mnogi še vedno vidijo kot neke vrste mazilo za laž- ji potek medicinskih postopkov. Komuniciranje je v učnih načrtih omejeno zgolj na komunikacijske veščine, ki poudarjajo predvsem spretnost poda- janja informacij, brez upoštevanja psihologije. Ta pa je temelj medosebnih spretnosti komunikacije [1, 12]. Te ugotovitve podpira tudi poročilo Sloven- skega zdravniškega društva (SZD), kjer poudarjajo, da osnovna pravila psihologije zdravnikom ne bi smela biti tuja, njihova uporaba pa bi morala biti osnova za vse ostale postopke zdravljenja. Pri tem izpostavljajo pomen korektnega odnosa, ki upo- števa psihično stisko zaradi bolezni [4]. Glede na zgoraj opisano stanje bomo v nadaljeva- nju pojasnili nekaj osnovnih psiholoških pojmov, vezanih na uporabo psihologije v procesu komu- niciranja. Intrapsihični elementi in samozavedanje Kot je razvidno tudi iz slike 1, je komunikacija širok pojem, ki zajema tako procese med ljudmi (zuna- njo komunikacijo) kot procese v nas samih (no- tranjo komunikacijo) [15]. In ravno ti intrapsihični elementi so gonilna sila medosebne komunikacije. Dejanja posameznika postanejo bolj razumljiva, če raziščemo njihov pomen. Da bi lahko razumeli druge ter resnično komunicirali z njimi, pa moramo najprej razumeti sebe. Začetna točka tega procesa je samozavedanje. Ljudje namreč lahko izboljšamo svoje vedenje le, če smo sposobni samozavedanja in samorefleksije [8, 13]. To je še posebej pomemb- no pri nudenju zdravstvene oskrbe [12]. Zato mno- gi predlagajo, da se v komunikacijsko izobraževa- nje vključi samoocenjevanje in ocenjevanje znotraj zdravstvenega tima o odnosu in zaupanju v lastne komunikacijske veščine [8, 10, 17]. ZORA_ZBORNIK PREDAVANJ.indd 61 22.4.2013 15:29:18 Zbornik predavanj, 4. izobraževalni dan programa ZORA – ZORA 2013 62 Subjektivno dojemanje komunikacije Komunikacija vedno poteka v nekem socialnem kontekstu in je določena z njim [15], svoj pomen pa dobi šele s subjektivno interpretacijo posameznika [13]. Pomen subjektivnega dojemanja je pogosto podcenjen [17], vendar je ravno to vzrok, da imajo iste komunikacijske veščine različne učinke. Kaj bo prejemnik slišal, ni odvisno le od tega, kaj govorec govori, ampak tudi od poslušalčevih subjektivnih procesov, družbenih kontekstov in od njunih dose- danjih izkušenj (Slika 1) [13]. Kompleksne komuni- kacije, kakršna poteka npr. med obiskom bolnika v ambulanti, zato ne moremo razdeliti na objektivne komunikacijske veščine. Zato je tudi težko definira- ti splošne principe za dobro vodenje komunikacije - enega pristopa komunikacije ne moremo upora- biti pri vseh bolnikih, pa tudi ne v vseh situacijah pri enem bolniku [13]. Vodilo zdravstvenemu osebju za dobro komuni- ciranje bi zato morala biti originalnost, ki naj se prilagaja bolnikovi individualnosti in njegovemu trenutnemu psihofizičnemu stanju. S tem name- nom bi šolanje zdravstvenih strokovnjakov mo- ralo omogočati sledeče: da znajo dobro presojati posameznega bolnika in njegove (trenutne) po- trebe ter da se zavedajo lastnih prednosti in po- manjkljivosti in to upoštevajo pri komuniciranju z bolnikom [13]. Pomen takšnih fleksibilnih pri- stopov, ki temeljijo na uporabi specifičnih komu- nikacijskih veščin, potrjujejo tudi želje bolnikov, da bi jih zdravstveni strokovnjaki obravnavali kot osebe in ne kot »primer« ali številko… Pričakujejo, da bodo zdravstveni delavci prepoznali njihovo individualnost in ustvarjali občutek partnerstva [2]. Za vzpostavitev takšne komunikacije bo treba v prihodnosti uskladiti izobraževanje in klinično prakso komuniciranja. S tem bi izkoristili psiho- loške teorije komuniciranja in orodja komunika- cijskih veščin, vendar na način, ki daje poudarek kreativnosti zdravstvenega osebja pri oblikovanju izvirnih rešitev za edinstvene komunikacijske po- trebe [13]. Vzporedno s prav tako vedno bolj individualizira- nim medicinskim zdravljenjem lahko zdravstveno osebje na tak način uspešno sledi potrebam in zahtevam današnjega bolnika po celostni obrav- navi, s čimer večajo tudi lastno zadovoljstvo na delovnem mestu. Če povzamemo, prilagojeno izobraževanje, ki omogoča individualen pristop komuniciranja z bolnikom, predstavlja nadgra- dnjo znanja zdravstvenega osebja in nesporno pomeni dodano vrednost za kvaliteto obravnave bolnikov. Slika 1: prilagojen osnovni model procesa komuniciranja po Schrammu ZORA_ZBORNIK PREDAVANJ.indd 62 22.4.2013 15:29:19 Zbornik predavanj, 4. izobraževalni dan programa ZORA – ZORA 2013 63 3.3 Organizacijske in sistemske ovire za uspe- šno komunikacijo Poleg zgoraj naštetih možnih ovir za uspešno ko- munikacijo v zdravstvenem okolju so ovire lahko tudi sistemske in organizacijske narave. Kot sis- temsko oviro vidimo sedanjo prakso umeščenosti učenja komunikacijskih veščin, ki je večinoma (in v omejenem obsegu) del dodiplomskega medicin- skega izobraževanja. Le redko so tovrstne vsebi- ne del podiplomskega študija, kjer se zdravstveni delavci izobražujejo neposredno v kliničnem oko- lju. Našo tezo potrjujejo raziskave, ki so pokazale močno potrebo samih strokovnjakov po komuni- kacijskem izobraževanju na podiplomskem nivoju, saj menijo, da so nepripravljeni na velike čustvene zahteve bolnikov [14]. Da bi naučeno komunikacij- sko znanje uspešno postalo del rutinskega vedenja zdravstvenih delavcev, pa bi se morale zgoditi tudi spremembe na nivoju oddelka ali cele organizaci- je. Te spremembe so pogoj za pozitiven vpliv ko- munikacijskih izobraževanj. V nasprotnem pa ob številnih delovnih obveznostih in pomanjkanju časa zdravstvenih delavcev težko pričakujemo pre- poznano dodano vrednost komunikacije kot osre- dnje klinične veščine [14]. Zato mnogi menijo, da bi moralo biti učenje komunikacijskih veščin kon- tinuirano in sestavni del medicinske ter nadaljnje izobrazbe, tudi v samih zdravstvenih organizacijah [14, 16] in ob sodelovanju tudi s strokovnjaki dru- gih strok [4]. Kljub razširjenemu prepričanju, da učinkovito ko- municiranje ni možno predvsem zaradi pomanjka- nja časa [17], pa so nekatere študije pokazale, da ustrezno zastavljena komunikacija ni podaljšala posveta [6]. Pri tem ne smemo pozabiti na zelo pomemben dejavnik, ki lahko vodi v neučinkovito komunikacijo, to je čustvena obremenitev zdra- vstvenega osebja. Zdravstveni delavec se veliko- krat znajde v situaciji, ko mora podati slabo novico, ko se srečuje z bolnikovimi strahovi, jezo… pa tudi s svojo nemočjo. Zato je zelo pomembna možnost razreševanja tudi teh čustvenih stisk na delovnem mestu in podpora sodelavcev ter organizacije [5]. 4 Komuniciranje v presejalnem programu Z vidika komuniciranja so organizirani presejalni programi poseben primer. Tu je naloga sodelujočih v programu (tako medicinskega kot administra- tivnega podpornega osebja), da pristopijo k na- videzno zdravi populaciji brez vidnih simptomov bolezni in posameznike prepričajo, da se udeležijo preventivnega pregleda. V primeru presejalnega programa za rak materničnega (RMV) vratu ZORA je to ginekološki pregled z odvzemom brisa ma- terničnega vratu na vsake tri leta. Prvi cilj takšne- ga programa je, da prepriča vsaj 70 % povabljenih žensk, da se povabilu odzove. Pri tem bo le nekaj med njimi v svojem življenju zbolelo za RMV, prav vsaka pa se bo soočila s stresno situacijo pregleda in čakanja na rezultat testa. Presejalni program je tako izrazit primer, kjer je neposredno od nači- na komuniciranja odvisna kakovost zdravstvenih storitev. Na primeru presejalnega programa lahko vidimo, kako pomembno komuniciranje vpliva na kakovost zdravstvenih storitev. Številne raziskave so namreč potrdile, da je način komuniciranja ena- ko pomemben kot sama vsebina sporočanja in da vpliva na to, kako ženske upoštevajo priporočila glede presejanja [9, 18, 19, 20, 21]. Zato je izjemne- ga pomena točno, razumljivo in celostno informi- ranje žensk: o bolezni, tveganjih za nastanek bole- zni, presejalnem testu (prednosti, slabosti) in o po- stopkih v morebitni nadaljnji obravnavi [9, 18, 21]. 4.1 Kaj ženske pričakujejo od zdravstvenega osebja v presejalnem programu? Raziskave v tujini so pokazale, da ženske od izva- jalcev v presejalnem programu pričakujejo, da se bodo z njimi pogovarjali z občutkom empatije in izkazano skrbjo, brez medicinskih izrazov in pre- velikega obsega tehničnih informacij [21, 23]. Ko- munikacija bo imela večji vpliv, če ženska občuti, da zdravstveno osebje nedvoumno podpira pre- sejanje, in če ženska natančno pozna bolezen in delovanje programa [9, 22]. Ravno zmote o RMV in namenu presejalnega testa, ki v ženskah vzbujajo strah in nelagodje, so največje ovire, da se ženske ne udeležujejo pregledov ali se ne odzivajo na po- vabila na dodatne preiskave. Večina žensk navaja strah pred postopki v obravnavi, rakom, nezmo- žnostjo zanositve v prihodnje, stigmatizacijo in ob- čutek krivde in sramu zaradi spolno prenosljivega virusa. Vsi ti strahovi izhajajo iz napačnih prepri- čanj: v presejanje so vključene le ženske s simptomi bolezni; presejanje je namenjeno le (zgodnjemu) iskanju raka (nepoznavanje pomena presejanja za odkrivanje predrakavih sprememb); nepoznavanje tveganj v presejanju (vključno s psihološko obre- menitvijo ob napačno pozitivnih/negativnih rezul- tatih, ob čakanju na rezultat, ob dodatnih diagno- stičnih postopkih), nepoznavanje povezave med okužbo s humanimi papiloma virusi (HPV) in RMV in na splošno slabo poznavanje HPV. Ta vprašanja je treba pojasniti vsaki udeleženki na način, ki ga bo razumela [18, 23, 24, 25]. 4.2 Učinkovita komunikacija zdravstvenega osebja v presejalnem programu S primernim komuniciranjem lahko zmanjšamo ovire za udeležbo v presejanju, zmanjšamo psi- hično obremenjenost žensk in izboljšamo spopri- ZORA_ZBORNIK PREDAVANJ.indd 63 22.4.2013 15:29:19 Zbornik predavanj, 4. izobraževalni dan programa ZORA – ZORA 2013 64 jemanje z negotovostjo zaradi bolezni [9, 21, 22, 23, 24]. Ženske že samo informiranje razumejo kot podporo s strani zdravstvenega osebja [23]. Zdra- vstveno osebje pa lahko ženskam nudi podporo tudi z uporabo specifičnih komunikacijskih veščin, kot so: i) pozorno poslušanje, ii) postavljanje odpr- tih vprašanj, iii) spodbujanje izražanja čustev in iv) izražanje empatije [5, 23, 26, 27, 28, 29]. Priporočlji- vo je, da zdravstveno osebje upošteva tudi druga načela dobre komunikacije: izogibanje uporabi strokovnih izrazov, uporaba preprostega in razu- mljivega jezika, strokovna dejstva naj bodo opre- mljena z razumljivimi in pomirjujočimi razlagami, količina informacij v enem obisku naj bo omejena in prilagojena zmožnostim ženske za razumevanje povedanega, vseskozi je treba ohranjati spoštljiv in skrben odnos [18, 23]. 4.3 Drugi pomembni dejavniki pri komunicira- nju v presejalnem programu Pri uspešnem komuniciranju z ženskami v prese- jalnem programu je izvajalcem lahko v veliko po- moč tudi sodelovanje z nevladnimi organizacijami (NVO) in mediji. NVO pomagajo osveščati laično populacijo o pomenu presejalnega programa in RMV in nudijo podporo ženskam med obravnavo v programu ali med zdravljenjem in po njem. Mno- žični mediji imajo prav tako velik vpliv na mnenje javnosti o sodelovanju v presejalnem programu. Izvajalci bi zato morali sodelovati z njimi in jim redno zagotavljati aktualne, točne in razumljive informacije [18]. Na učinkovito izvajanje presejal- nega programa vpliva tudi komunikacija med iz- vajalci – tako v posamezni ginekološki ambulanti kot tudi s citologi, presejalci in drugimi specialisti, ki so vključeni v nadaljnjo obravnavo. Pomembno je tudi zagotavljanje povratnih informacij s strani centralnega registra (v Sloveniji Registra ZORA) iz- vajalcem in odločevalcem o delovanju programa. Register predstavlja most, ki lahko izboljša komu- nikacijo med izvajalci in ženskami, saj ženske po- drobnejše informacije lahko dobijo tudi tam, kar lahko nekoliko razbremeni izvajalce v presejalnem programu [18, 19, 21]. 5 Namesto zaključka Na odločitve žensk glede sodelovanja v presejal- nem programu vplivajo med drugim individualne značilnosti, družina in širše družbeno okolje, nara- va in stopnja bolezni, vrsta zdravstvene obravnave ter odnos in komunikacija z zdravstvenim osebjem. Večina žensk ob prvem soočenju z boleznijo ali pa- tološkim izvidom ne razume v celoti svoje bolezni. Nekatere potrebujejo več mesecev ali celo let, da se ob podpori svojcev in ustrezni komunikaciji zdra- vstvenega osebja soočijo z vsemi dejstvi in svojimi občutki in da popolnoma sprejmejo bolezen. Ne- katere pa zaradi različnih razlogov, ki se skrivajo v zgoraj omenjenih dejavnikih, tega ne zmorejo ni- koli. To se pogosto kaže v odklanjanju zdravnikovih priporočil ali iskanju rešitev v komplementarnem ali alternativnem zdravljenju. Za zdravstveno ose- bje je pomembno, da se teh izjem zaveda in da nji- hove odločitve spoštuje, saj je tudi to sestavni del uspešne komunikacije [20, 23, 30]. Literatura 1. Ule M. Spregledana razmerja: o družbenih vidikih sodobne medicine. Maribor: Aristej; 2009. 2. Deledda G, Moretti F, Rimondini M, Zimmermann C. How patients want their doctor to communicate. A literature review on primary care patients' per- spective. Patient Education and Counseling 2013; 90:297-306. 3. Butalid L, Verhaak M F P , Boeije R H, Bensing M J. Pa- tients' views on changes in doctor-patient commu- nication between 1982 and 2001: a mixed-methods study. BMC Family Practice 2012; 13:80. 4. Poročilo o posvetu ''Zakaj se bolniki pritožujejo nad zdravnikovim delom'' (Delo SZD). Zdrav Vestn 2003; 194; 3-5: 312-325. 5. Škufca Smrdel A. C. Veščine komunikacije v odno- su zdravstveni delavec – bolnik. In Matković M, Petrijevčanin B, eds. Komunikacija in njene vrzeli pri delu z onkološkim pacientom. Maribor: Sek- cija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v onkologiji pri Zbornici zdravstvene in babiške neg – Zvezi strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije; 2011. p. 7-16. 6. Harrington J, Noble M. L, Newman P. S. Improving patients' communication with doctor: a systematic review of interventions studies. Patient Education and Counseling 2004; 52:7-16. 7. Ong L. M. L, de Haes M. J. C. J, Hoos M. A, Lammes B. F. Doctor-Patient Communication: A review of the Literature. Soc. Sci. Med. 1995; 40:903-918. 8. Ammentorp J, Sabroe S, Kofoed P , Mainz J. The effect of training in communication skills on medical doc- tors' and nurses' self-efficacy. A randomized con- trolled trial. Patient Education and Counseling 2007; 66:270-277. 9. Fox A. S, Heritage J, Stockdale E. S, Asch M. Steven, Duan N, Reise P. S. Cancer screening adherence: Does physician-patient communication matter? Pa- tient Education and Counseling 2009; 75:178-184. 10. Šter Petek M, Švab I, Zalar B, Tomori M. Spora- zumevanje – nov predmet na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Zdrav Vestn 2011; 80: 865-72. 11. Reddy K M C. The Doctor:patient Relations & Art of Practice of Medicine. Indian J Surg 2011; 73:321-323. 12. Rungapadiachy M. D. Medosebna komunikacija v zdravstvu. Ljubljana: Educy; 2003. 13. Salmon, P , Young B. Creativity in cninical communi- cation: from communication skills to skilled com- munication. Medical Education 2011; 45:217-226. 14. van den Eertwegh, van Dulmen S, van Dalen J, Scherpbier A. J. J. A, van der Vleuten P . M. C. Learn- ZORA_ZBORNIK PREDAVANJ.indd 64 22.4.2013 15:29:19 Zbornik predavanj, 4. izobraževalni dan programa ZORA – ZORA 2013 65 ing in context: Identyfying gaps in research on the transfer of medical communication skills to the clini- cal workplace. Patient Education and Counseling 2013; 90:184-192. 15. Ule M, Kline M. Psihologija tržnega komuniciranja. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede; 1996. 16. Street R L JR, Gordon H, Haidet P . Physician' commu- nication and perception of patients: Is it how they look, how they talk, or is it just the doctor? Social Science and Medicine 2007; 65:586-598. 17. Ferrario S R, Cremona G. Communication in a medi- cal settingg: can standards be improved? Multidisci- plinary Respiratory Medicine 2013; 8:1. 18. Giordano L, Webster P , Anthony C, Szarewski A, Da- vies P , Arbyn M e tal. Improving the quality of com- munication in organised cervical cancer screening programmes. Patient and Education Counseling 2008; 72:130-136. 19. www.zora.onko-i.si 20. Coker LA, Eggleston SK, Meyer TE, Luchok K, Das Prabhu I. What predicts adherence to follow-up rec- ommendations for abnormal Pap test among odler women? Gynecology Oncology 2007; 105:74-80. 21. Simon MA, Cofta-Woerpel L, Randhawa V, John P, Makoul G, Spring B. Using the word 'cancer' in com- munication about an abnormal pap test: finding common ground with patient-provider commu- nication. Patient Education and Counseling 2010; 81:106-112. 22. Denberg DT, Wong, S, Beattie A. Woimen+s miscon- ceptions about cancer screening: implications for informed decision-making. Patient Education and Counseling 2005; 57:280-285. 23. Bertram C. C., Magnussen L. Informational needs and experiences of women with abnormal papani- colau smears. Journal of the American Academy of Nurse Practitioners 2008; 20:455-462. 24. Waller J, McCaffery K, Nazroo J, Wardle J. Making sense of information about HPV in cervical screen- ing: a qualitative study. Brtisih Journal of Cancer 2005; 92:265-270. 25. Goldsmith M R, Bankhead C R, Kehoe S T, Marsh G, Austoker J. Information and cervical screenig: a qualitative study of women's awareness, under- standing and information needs abouth HPV. Jour- nal of Medical Screening 2007; 14:29-33. 26. Turan S, Elcin M, Odabasi O, Sayek I, Senemoglu N. The impact of clinical visits on communication skills training. Patient Education and Counseling 2009; 77:42-47. 27. Benedik J, Červek J. Komunikacija na prehodu v paliativno zdravljenje. In Matković M, Petrijevčanin B, eds. Komunikacija in njene vrzeli pri delu z onkološkim pacientom. Maribor: Sekcija medicin- skih sester in zdravstvenih tehnikov v onkologiji pri Zbornici zdravstvene in babiške nege – Zvezi stro- kovnih društev medicinskih sester, babic in zdravst- venih tehnikov Slovenije; 2011. p. 50-59. 28. Rosenberg S, Gallo-SIlver L. Therapeutic communi- cation skills and student nurses in the clinical stting. Teaching and Learning in Nursing 2011; 6;2-8. 29. Maguire P, Pitceathy C. Key communication skills and how to acuire them. BMJ 2002; 325:697-700. 30. Verhoef M.J., Boon H.S., Page S.A. Talking to cancer patient about complementary therapies: is it the phy- sician's responsibility? Curr Oncolo.2008; 15:88-93. ZORA_ZBORNIK PREDAVANJ.indd 65 22.4.2013 15:29:19