Narodna in univerzitetna knjižnica
v Ljubljani

f.


4536i

koroška deklica.

—«—

Spisal

Janez Cigler.

«s Drugi natise k. s«

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

1893.

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu.

Z dovoljenjem visokočastitega krškega knezoškofijstva.

A

I.

Izprijeni otrok.

'mulo je nekaj let, kar sta na Koroškem ali v Korotanu
živela dva dobra, poštena zakonska, Andrej J. in nje-

gova žena Hema. Lepo posestvo sta imela v Rožni
dolini, in sicer v veliki slovenski vasi, ki se jej pravi Borovlje.
Čez tisoč je tu stanovalcev, kateri izdelavajo vsako leto ve¬
liko jeklenega, zlasti strelivnega blaga. Imela sta v last
lepo prostorno hišo z nadstropjem; zraven hiše pa je bil lep
vrt, obsajen z mnogovrstnim drevjem, ki je rodilo žlahtno
sadje in posestniku donašalo velik dobiček. Precej je bilo pri
posestvu polja; obsejalo se je komaj s petnajstimi vagani.
Senožeti pa je bilo pri hiši toliko, da se je brez vse skrbi
lahko preredilo leto in dan po dvanajst živinčet. Tudi gozda
je bilo zadosti; nikdar se ni bilo treba bati pomanjkanja, ne
pri drvih ne pri nastelji. Vrh tega sta imela še pravico iz¬
delovati in prodajati strelivno orožje, kar je tudi precej pri¬
pomoglo k hišni blagovitosti. Iz tega se more torej posneti,
da Andrej in Hema nista bila revna, temveč dosti premožna;
to je pa že nekaj sreče. Kar pa je bilo za njiju najbolje, bilo
je to, da sta živela v lepi zakonski edinosti. Kaj bi se pač
marala, da bi bilo njima vedno tako ostalo; ali, žalibog, časna
sreča ni nikdar stanovitna, ona stoji na krčgli, katera, se za¬
vrti in sreča se prevrne. Tako tudi tu niso vedno svetili srečni
dnevi; došle so Andreju in Hemi velike bridkosti, ki so jima
zel6 grenile zložno življenje.

Otrok nista imela več ko eno samo hčerko; Marjeta
Ko  rt  on  a jej je bilo ime. Toda stariši, ki imajo enega samega
otroka, ti ga radi sami izpridijo s svojo neumno slepo ljubeznijo,
ga napačno izrede ter mu sami pomagajo v hude nesreče;
prav tako sta ravnala tudi Andrej in Hema. Otroku sta vse
dovolila; najmanjše reči mu nista odrekla. Kar koli si je iz¬
mislil, izbral ali poželel, vse se mu je moralo dobiti in pri-

1 *

4

nesti, naj velja, kar hoče. Kar je zahtevalo izprijeno dete,
pri tej priči se je moralo zgoditi. Tako se je navadila Kortona
biti svojeglavna, neubogljiva in prevzetna. Andrej, bolj pre¬
viden, je večkrat svaril Hemo ter rekel: „Ljuba moja žena!
ne pači tako zelo svoje hčerke; ne dovoljuj jej vsega, česar
poželi, in ne zagovarjaj je, kedar jo hočem jaz kaj kaznovati;
videla boš, — Bog ne daj, da bi! — koliko bo Kortona danes
ali jutri nama še prizadevala; utegnila bi nama v mladih
letih že napraviti velike bridkosti in žalosti." — Tako je dejal
Andrej; Hema pa, kakor vsaka mati, je otroka le zagovarjala,
rekoč: „Eh! kaj boš neumnega otroka kaznoval; saj vidiš, da
je Kortona še vsa otročja, za tepenje pa premajhna in ne¬
umna. Kedar malo odraste in k pameti pride, gotovo bode
vsa drugačna".

Kakor je Kortona odraščala in stareja prihajala, tako je
prihajala tudi bolj divja, neotesana in malopridna. Neubogljiva
in nepokorna je bila starišem, pa tudi v strahu ni hotela biti
nikomur. Vsacega je zaničevala ter mu dajala nespodobna
imena; sovražili so jo zat6 vsi, starišem pa zamerili, ker so
hčer tako malo učili in tako slabo izrejali. Ko je Kortona
prišla v šolska leta, morala je hoditi v šolo. Od začetka je
prav rada hodila, še učila se je precej pridno, ker je bila zel6
brihtna in dobre glave. Prvo leto je bila pametna ter se ob¬
našala prav lepo in spodobno, napravljala je po takem učitelju
veliko veselja; znala je tudi bolje kakor vsi drugi, kar jih je
še ž njo hodilo v šolo. Tudi drugo leto se je Kortona vedno
dobro učila in lepo se vedla; ali nekega dne se je prav ne¬
spodobno obnašala v šoli. Hudo je zabavljala svojim tovar-
šicam, klela jih je in grdo rotila, tudi jim je dajala strašno
nespodobna imena. Ko pride učitelj v šolo, vidi nekatere učenke
zel6 objokane; vpraša jih, kaj da jim je. Dekleta so povedala,
da jih je Kortona grdo zmerjala ter jim dajala take priimke,
kakoršnih si še povedati ne upajo. Učitelj pokliče Kortono
pred se ter jo vpraša prav ostro: „Kaj zaničuješ svoje tovar-
šice in zakaj tako nespodobno ravnaš ž njimi?" — Srdito
odgovori Kortona: „Saj so tudi one mene! Rekle so mi, da
sem črna kakor ciganka." — Učitelj vpraša: „Ste li res tako
rekle?" — Odgovore mu: „Res smo rekle, res, pa le zatd,
ker je sama večkrat pripovedovala, da jej oče pravijo črna
ciganka." — Zavoljo nespodobnih, žaljivih in preklinjevalskih
besed morala je Kortona celo uro klečati na golih kolenih.
Prišedši vsa objokana domov reče starišem: „Nič več ne
grem v šolo; nočem, da bi me učitelj tako kaznoval; celo

5

uro klečati in še na golih kolenih, to je za-me preveč." In
res ni šla več v šolo; nikakor je niso mogli spraviti va-njo.
Ostala je zato domd in se obnašala prav samopašno. Rastla
je na vseh drugih rečeh, samo na pameti, na modrosti in na
pridnosti ne. Kortona je zdaj le pustovala, po hišah hodila,
novice prenašala in ljudi opravljala. Zel6 škodljivo in ne¬
varno je to za vsacega človeka, posebno pa za mlado žensko.
Lenoba je začetek vseh hudobij. Stariši so puščali v nemar
vse dolžnosti, katere imajo do svojih otrok, niso je priganjali
k nobenemu delu, temveč molčali so k vsem njenim malo¬
pridnostim ; bili so zato sami krivi, da je bila Kortona tako
svojeglavna, trdovratna in hudobna.

. II.

Hudobna liči.

Ko je prišla Kortona v dekliška leta, jela se je obnašati
prav slabo in pohujšljivo. Zahajala je v nevarne, zapeljive
tovaršije in pajdaščine. Ob nedeljah in praznikih je hodila po
krčmah, dajala za vino in žganje in napajala fante. Le take
fante je rada videla krog sebe, kateri so se ji znali dobro
prilizovati in so jo prav hvalili, ker jim je za pijačo dajala.
V tacih kratkočasnostih se pa potrosi in zapravi veliko denarja;
treba ji je bilo tudi vedno lepih novih oblačil, da bi tovarišem
bolj dopadala ter se tovaršicam skazovala. Kje je hotela dobivati
za vse to potrebnega denarja? Zaslužila je malo malo več ko
nič; zat6 je zmikala in kradla starišem, kjerkoli je mogla.

Oče Andrej, to videč, reče svoji ženi: „ Vidiš, žena! da
bo res, kar sem ti pravil, da neubogljiva Kortona bo naju ob
vse pripravila; povem ti, ob vse bova prišla. Ona vzame, kar
more, ničesar se ji ne zdi škoda, prav grdo zapravlja, ker hoče
biti v vsaki tovaršiji in pri vsaki veselici; tam pa plačuje za
druge, da jo prav povzdigujejo. Vidiš, sama sva tega kriva,
ker sva jo napačno izrejala, ker je nisva strahovala takrat,
ko je bil čas za to, zdaj je pa že prepozno; pa naj velja kar
hoče, poskusil še bodem."

Neko nedeljo pride Kortona pozno po noči domov; bila
je na plesišču. Oče in mati je čakata oba nejevoljna zaradi
take samopašnosti. Oče zagrmi nad njo, rekoč: „Ti grda
ciganka, ti! ali je zdaj čas domov priti? Grdo in pregrešno
je, če se moški po noči okoli vlačijo in nespodobne neumnosti

6

uganjajo, veliko grše in pregrešniše pa je, če take reči po¬
čenjajo mlade ženske od dobre hiše. Kaj te ni sram? Kaj ne
spoznaš, kako zelo se pregrešiš, ker nama napravljaš tako
žalost, tako bridkost in tako jezo ? Ti nama kradeš in malo¬
pridneže napajaš, da te hvalijo. Kaj tako spolnuješ četrto za¬
poved božjo? Kako hočeš, da bi se ti dobro godilo, da bi
dolgo živela na zemlji? Lej, ti boš mene in mater prezgodaj
spravila pod zemljo; ti boš kriva najine prezgodnje smrti,
ubijavka boš lastnih svojih starišev. Le še enkrat mi tako
naredi, videla boš, kaj bom storil s teboj. Videti hočem, ali
boš pela mojo pesem ali ne. Huda zver se ukroti, jaz hočem
tudi tebe ukrotiti. Le zapomni si, naj velja kar hoče, drugačna
boš morala biti."

Na vse te očetove besede odgovori Ivortona predrzno:
„Kes je, da marsikaj vzamem; ali kaj hočem drugam hoditi
iskat? Ne, — kradem pa ne, kakor pravite vi; zakaj kolikor
je vašega, toliko je mojega, saj sem vaša hči, saj meni boste
vse dali, saj kar nič ne ponesete s seboj na oni svet." Na
to pravi oče: „Kortona! če boš tako ravnala, povem ti, da
zavoljo tvoje zapravljivosti pridemo še vsi skupaj v veliko
revščino. Spominjala se boš še besed svojega očeta; poslušaj
me, kaj ti povem: po najini smrti boš še kruha prosila od
hiše do hiše!“ — Na vse te resnične očetove besede Kortona
ne reče druzega kakor: „Kar bo, pa bo, da sem le zdaj ve¬
sela in dobre volje, dokler sem še mlada in me še kaj veseli;
na stara leta pa naj bo, kakor hoče."

Tako govori in dela vsak trdovratni svojeglavnež; poučiti
se ne da, sam pa tudi nič ne misli, ne na prihodnost, ne na
stare dni. Zato pa tudi vsacega ošabnega, prevzetnega raz¬
uzdanca zaleze gotova nesreča, pomanjkanje in revščina.

Zopet pride nedelja. Kortono povabijo tovariši in tovaršice
na ples. Ne da bi se Kortona tega povabila branila, temveč
pozabi vse nauke in žuganje svojih starišev, nabere si denar¬
jev 'in gre na plesišče. Dolgo dolgo zvečer ne pride domov.
Oče in mati sta še po konci, kajti namenila sta se čakati je,
dokler ne pride, potem jo pa prav spridoma pretepsti. Pol¬
noči odbije in še je ni bilo. Še le okoli ene čez polnoč pri¬
vihra vsa spehana in vinjena domov. Oče si je bil pripravil
palico, mislil je Kortono dobro namahati, mati mu je pa obe-
čala pomagati. Sklenila sta, da bosta svoji poredni hčeri dala
živo čutiti, kar sta jej večkrat žugala; toda zel6 sta se zmo¬
tila. Ko Kortona stopi v hišo, udari jo oče prav dobro s palico
po hrbtu ter jo jame grdo zmerjati. Tudi mati je vpila in jo

7

zmerjala, kar je največ mogla; Kortona pa, ki je bila močna,
kakor marsikateri moški ne tako, skoči v očeta ter mu s silo
potegne palico iz rok, odpre vrata in sune očeta iz hiše, potem
pa popade še mater in jo vrže iz hiše rekoč: „Tam oni konec
hiše je vaše stanišče; tukaj nimate nič opraviti, tu je vse moje. 1 '
Hudo potem zaloputne z vratmi, zapre je in se spravi spat.

Zelo je žalilo to očeta in mater; od jeze in žalosti sta se
jokala. Rekla sta: „Samega otroka imava, pa še ta naju tako
žali in zaničuje, da nama greni stare dni in nama krajša živ¬
ljenje. Pa saj. sva vredna tega, ker sva zamudila spolnovati
svojih dolžnostij, zakonskim ljudem naloženih." — „Pa čakaj
Kortona", reče oče sam pri sebi, „prav živo ti hočem poka¬
zati, kaj se pravi svoje stariše zaničevati."

III.

Občutljiva kazen.

Oče Andrej je imel dva hlapca, mlada korenjaka, kakoršnih
je potreboval pri svoji veliki kmetiji. Ko pride sobota, pokliče
ju ter jima tako-le pravi: „Ali znata molčati?" Eden hlapcev
odgovori: „Oče! Če vi nama kaj ukažete pa rečete: molčita!
molčala bova kakor zid, popolnoma se smete zanesti na naju."
„Dobro“, pravi gospodar, „dobodita si še vsak enega tovariša;
pa taka morata biti, da bosta znala molčati kakor vidva;
zvečer pa pridite vsi štirje k meni, da se bomo na tihem raz¬
govorili." „Že prav", rečeta hlapca.

Kmalu dobita vsak svojega tovariša in zvečer gredo vsi
štirje h gospodarju. Oče Andrej je pelje v hišo, zapre vrata
za seboj in jih dobro zaklene. Potem gredo v drugo sobo na¬
prej, sedejo krog mize ter se jamejo tako tiho pogovarjati, da
je bilo čisto nemogoče, da bi jih zunaj kdo razumel, naj bi
še tako vlekel na uho. Oče Andrej pravi hlapcem to-le:
„Predno vam povem, kar sem si namenil, prosim vas še en¬
krat, da boste molčali, kajti ako kdo izmed vas le eno bese¬
dico zine komu o tem, kar vam mislim naročiti, vse mi skazi,
nemogoče mi je potem doseči svoj namen. Zdaj mi pa po¬
vejte, ali ste pripravljeni storiti, kar vam bom naročil; za
gotovo mi obljubite?" — „Bomo!“ odgovorč enoglasno. —
„Tedaj", povzame gospodar zopet besedo, „če boste tako sto¬
rili, dobro vas bom plačal, nikdar se ne boste kesali. Poslu¬
šajte, kaj vam naročim ! Dobro veste, kakšna je naša Kortona;

8

vse sem si že prizadejal, da bi jo spravil na pravo pot, pa
do zdaj je bilo vse zastonj. Eno sem si še izmislil; če ta ne
pomaga, ne pomaga potem nič druzega več. Zato sem si iz¬
bral vas, vi mi boste pomagali in sicer to-le boste storili:
Pripravljeni bodite jutri popoldne, kedar pride Kortona iz
cerkve domov. Ona gre navadno potem v svojo sobico, da
odloži praznično oblačilo. Tudi jutri pojde, zato bodite pri¬
pravljeni in stopite za njo ter jej recite: „Z nami pojdeš!“
Zdaj naj jo primeta dva, vsak za eno roko, tretji pa naj bo
pripravljen, da jej roke na hrbtu zveže. Močna je, zelo se
vam bo branila, pa trije jo boste že zmogli. Med tem, ko jo
boste vezali, naj gre četrti k sosedu po oslička, vpreže ga naj
in naglo pride z vozičkom pred našo hišo. Posadite potem
Kortono na voz, pa privežite jo dobro, da se z voza ne zvrne.
Zraven nje pa denite zibko, nalašč za to sem jo napravil, tu
v hiši bo. Zdaj pa peljite Kortono dvakrat po vasi gori in
doli, včasih postojte in eden izmed vas naj vzame v roke kos
popirja, pa naj bere ž njega — če tudi ne bo nič zapisanega
—■ prav na glas te-le besede: „Taka nečast naj se godi tistim
otrokom, ki svoje stariše zaničujejo!“ To sem sklenil s Kor¬
tono še poskusiti, morda jo to poboljša. Če mi vi to storite
in nikomur pred ne poveste o tem, srkali ga bomo jutri
zvečer, da bo na vseh štirih straneh od mize teklo, pa še
dobro bom plačal vas po vrhu. Mene pa jutri ne bo doma,
v Celovec pojdem, proti večeru pa pridem že domčv. Zdaj mi
pa še enkrat obljubite, da boste to gotovo storili.“ — Z ve¬
seljem mu obljubijo hlapci, da bodo vse natanko storili, kakor
jim je naročil. Mislili so si, vsaj smeh bomo imeli, potem ga
pa še pili. Domača hlapca sta se tega posebno, rada poprijela,
zat6 ker je Kortona napajala le druge fante in za nje plače¬
vala, domačim pa nikoli ni privoščila kupice vina, nič jej niso
bili zato kaj prijazni.

V nedeljo popoldne snidejo se fantje in skrijejo v An¬
drejevo štalo, tudi potrebne vrvi si pripravijo. Po popoldanji
službi pripiha Kortona iz cerkve in gre kakor po navadi v
sobico, da bi se preoblekla, kar stopijo za njo trije fantje, dva
sosedova pa eden domačih, in jej rekd: „Z nami pojdeš!“
Kortona se nasmeje in pravi: „Zakaj ne, kam pa mislite, da
bi šli ?“ Namesto odgovora jo primeta dva za roke, tretji jej
je pa zveže na hrbtu, kakor jim je bil Andrej naročil. Kaj
pa Kortona reče k temu? Nič, smeje se ter misli, da je to
vse le norčija, in da to hlapci ž njo le iz prijaznosti ravnajo,
zat6 jim reče: „Fantje! ali ste neumni, ali kaj vam je, saj

9

grem rada z vami, zakaj mi roke vežete ?“ Med tem so jo
fantje prevezali tudi čez pas ter jo iz sobice zvlekli pred hišo,
kjer je že voziček stal pripravljen. Da bi bila Kortona pred
vedela, kaj mislijo ž njo, vse tri bi bila otepla. Zdaj pa jej
ukažejo fantje, naj sede na voz. Kortona pa začne pri tej
priči grozno kričati, kleti in jokati se. Grdo je zmerjala fante,
dejala jim je, da so rabeljni, da so beriči. Vrgla se je na tla,
nikakor je niso mogli spraviti na voz. Fantje pa jezni popa¬
dejo Kortono, dva pri glavi, dva pri nogah, in jo denejo na
voz; trdno jo privežejo za komolce k vozičku, da bi se ne
zvrnila doli. Branila se je, kar se je največ mogla, tudi vpila je,
da se na takem vozu ne bo vozila; ali vse je bilo zastonj, saj
je imela roke zvezane in že je bila na vozu. Ko so Kortono spra¬
vili na voz, gre hlapec še po zibko in jo dene k nji na voziček.

Ko je bilo vse opravljeno po očetovem povelju, stopi eden
fantov k oslu in ga vodi ob brzdi, dva stopita vsak na eno
stran voza, četrti pa, ki je bil namenjen za vozom hoditi,
pokne s bičem in pravi: „Hi!“ — Zdaj peljejo fantje počasi
Kortono z zibeljo poleg sebe po vasi, in ko pridejo do kake
bolj imenitne hiše, zavpije bičar: „Stoj!“ Vzame Spisrno iz
žepa, razvije ga ter ga drži v obeh rokah, kakor da bi bral,
in na glas govori: „Taka nečast se godi tistim otrokom, ki
svoje stariše zaničujejo!“ — Pok! — „Naprej!“ Tako so fantje
storili pred vsako imenitnejšo hišo, prepeljevaje Kortono dva¬
krat po vasi gor in dol. Ljudje so hodili iz vseh hiš gledat
Čudno vprego znane Kortone, smejo se jej ploskaje z rokami
in pravijo: „Prav je, prav je, prav prileže se jej ta vožnja,
ker se tako grdo obnaša in zaničuje svoje dobre stariše!“ —
Otroci pa, katerih se pri takih posebnih prigodbah nikdar ne
manjka, spremljali so Kortono skozi in skozi ter glasno za
njo vpili. Stariši pa so Kortono kazali otrokom in jim rekali:
„Glejte, kako se godi takim, kateri svoje stariše zaničujejo.
Varujte se, da se tudi vam ne primeri kaj tacega.“

Zdaj pripeljejo Kortono domov. Odvežejo jo ter jej reko,
da naj gre z voza, ker je prestala očetovo kazen. Kortona pa
ni mogla sama z voza, kar opreti se ni mogla, nekaj zavoljo
togote, nekaj pa zavoljo osramočenja in tolikega zaničevanja.
Vsa prepadena in bleda je bila bolj mrliču ko živemu človeku
podobna; nesti so jo morali z voza. V postelj se je vlegla,
več dnij ni mogla vstati. Predno gredo fantje iz sobice, pro¬
sijo jo za zamero rekoč: „Kortona! ne zameri nam tega, kar
smo s teboj počenjali; kajti vedi, da nismo storili tega iz svoje
volje, ampak le spolnili smo, kar so nam tvoj oče zapovedali;

10

le z očetom se zmenita v tej zadevi.“ Kortona jim ne dd.
nobenega odgovora.

Oče Andrej pride še le v pondeljek domdv iz Celovca.
Ko stopi v hišo, popraša po Kortoni. Dekli mu poveste, da
leži. Zdaj gre k nji in jo prav prijazno popraša: „Kako je,
Kortona?" Kortona malo pomolči, potem pa reče: „Lep oče
ste vi, ki napravite svoji lastni hčeri toliko bridkosti in tako
grozovitim, ne še slišano sramotijo. Da bi me bili k smrti
obsodili, menda ne bi bila trpela toliko. Saj tudi vas mora
sram biti; sramota je to za našo hišo in za vso našo rod¬
bino, ker lastno hčer daste tako zaničljivo sramotiti vpričo
toliko ljudij. Noben grozovitnež ne bi storil kaj tacega, kar
ste storili vi z menoj.“ — Oče jej odgovori na to: „Ljuba
moja Kortona! vsega tega si kriva čisto sama le ti: ali ne
veš, da po delu je plačilo? Ali si pozabila, ali nočeš vedeti,
koliko bridkosti in žalosti si meni napravila, ker si me pah¬
nila iz hiše, mene in pa mater ? S tem, kar so fantje s teboj
ravnali na moje povelje, hotel sem te le spomniti na četrto
zapoved božjo, katero si ti popolnoma v nemar puščala. Mislim,
da znaš še toliko krščanskega nauka in da še veš, da boljše
je trpeti sramotenje na tem svetu, kakor pa po smrti osra¬
močen in vekomaj pogubljen biti. Jaz te želim s tem le ob¬
varovati časne in večne nesreče!"

Hud nauk, ostra svaritev in grozno občutljiva kazen je
bila za Kortono oslovska vožnja; zat6 je pa tudi veliko po¬
magala, prav dobre nasledke je imela. Kortona ni šla odslej
v nobeno tovaršijo več, v nobeno krčmo in v nobeno hišo;
več ni hodila rajat in popivat ter nespodobno se obnašat, am¬
pak bila je le doma in sicer najrajša sama. Drugam ni za¬
hajala kakor v cerkev, iz cerkve pa domov, pa le sama; z
nikomur se ni hotela meniti, ne z moškimi, ne z ženskami.
Sram jo je bilo, da bi se bila pokazala v kako tovaršijo; sme¬
jali bi se jej bili vsi, če prav ne radovoljno. Oče jej je potem
večkrat rekel: „Kortona! da bi bila ti vselej tako pametna
in modra, kakor si zdaj, nikdar ne bi ti bilo treba trpeti tolike
sramote."

IV.

]ST ap ačno pri j atel j stvo.

Odkar se je Kortona odpovedala vsem tovaršijam, hodil
jo je včasih obiskovat neki sosed; bil je že srednje starosti.

11

Pisal se je za Janeza Garispolija, ljudje so mu pa navadno
rekali Lah; bil je namreč iz Laškega domd. V Borovljah je
bil že več let, tu je skupoval dobe, smreke in drugi les, ka¬
terega je potem pošiljal na Laško. Bil je bogat, saj mu je
kupčija dajala lepe denarce. Sosedje so ga vsi spoštovali, kajti
bil je pravičen, nikoli ni koga ogoljufal. Slovenskega jezika
se je bil že skoro do dobra naučil, prav gladko mu je tekla
beseda, z vsakim se je lahko po domače pogovarjal. Ker je
pa Lah le prevečkrat zahajal h Kortoni, in je na zadjne še
ona jela njega obiskovati, zdelo se je to očetu zopet nevarno;
posvaril jo je nekega dne in prav lepo jej rekel: „Kortona, veš
kaj? iz tega ne bo nič, tvoja prijaznost z Lahom je nevarna.
Vse preveč mu verjameš, ue veš še, kaj Lahi znajo: v nesrečo
te bo zapeljal, potem se ti bo pa smejal. Nikar mu ne ver¬
jemi in ne pečaj se. ž njim. Nič več ga nimaš obiskovati, pa
tudi on tebe ne sme, če ne: nesreča bo gotova. Kaj ne veš,
da kdor v nevarni priložnosti živi, nesrečno umrje? Kdor se ne
boji majhnih pregreškov, kmalu bo zagazil v velike hudobije!“

Kortona se zajezi nad očetom in pravi: „No! po takem
še z nobenim človekom ne bom smela izpregovoriti, biti bom
morala kakor nuna. Jaz mislim, da s tem ue bom storila nič
hudega, ako govorim s kakim človekom. Človek govori s člo¬
vekom, pes pa laja s psom.“ Oče na to malo pomolči, ker
vidi, da nič ne opravi, potem pa reče: „Kortona ostane zmerom
Kortona, svojeglavna, prevzetna in malopridna. “

Ko pa je prijaznost med Lahom in Kortouo prihajala
vedno večja, posvari oče hčer še enkrat in jo okrega rekoč:
„Kortona! ti mi toliko prizadevaš, da bom pred časom moral
s tega sveta, sama ti me boš spravila pod zemljo, toda po-
vračevalo se ti bo še gotovo. “

Kmalu zapazi oče, da Kortona nič več sama na sebi.
Postal je sila žalosten; videl je, da je zastonj nauk in sva-
ritev, da je zastonj bila kazen. Zelo ga je to potrlo, še za-se
ni dosti več skrbel. Prehladil se je zatd; prijel ga je hud
kašelj; potem pa je dobil pljučnico in v malo dneh je umrl.

Kortona je sicer jokala po očetu, pa le na videz, v resnici
se ga je kaj rada iznebila. Mislila si je, zdaj vsaj nimam toliko
sitnega in ostrega svarilca. Matere se ni bala prav nič, tiho
je morala mati biti ter storiti, kar jej je hči ukazovala. Zdaj
je živela Kortona po svoji volji in po svojih željah, bati se
jej ni bilo treba nikogar. Z Lahom je bila prijaznost čimdalje
večja, brez strahu je k nji zahajal in sicer prav pogosto. Zgo-

12

dilo se je pa, da je Kortona nekega dne povila hčerko, kateri
so dali pri krstu ime Kortona.

Ta novica se je kmalu razvedela po vasi; nihče se jej
ni čudil, saj je bilo očitno, da mora tako priti. Redek je bil,
da bi bil Kortono čislal, zdaj so se pa še ti obrnili od nje,
vse jo je zaničevalo. Samo Garispoli je še zahajal k nji, če
prav bolj po redko. Donašal je otroku kake igračice ali pa
kako oblačilce.

Kortona pa je izprevidela zdaj, da so bile očetove besede
resnične. Hudo se je kesala, da jih ni ubogala; pa kaj jej je
vse to pomagalo, prepozno je bilo. Sklenila je sedaj, na hčerki
popraviti, kar je na sebi zamudila. Hotela jo je prav po
krščansko izrediti. Zat6 je lepo skrbela za-njo, in ko je jela
govoriti, učila jo je moliti. Lepo jo je poučevala, kolikor jo je
moglo razumeti otroče; prav brihtna punčika je bila.

Ni bilo preveč, da je Kortona svojo zmoto tolikanj ob¬
jokovala ter si prizadevala popraviti jo, saj je ona izgubila po
nji poštenost, dobre stariše je pa spravila v prezgodnji grob.
Oče ni doživel sramote svoje hčere; prej je umrl; mater pa
so zagrebli, ravno ko je imela Kortonina hči eno leto. Žalost
in bridkost ste spravili premehko mater pod zemljo. Kortona
je bila zdaj popolnoma zapuščena; zat6 reče nekega dne
Garispoliju: „Dragi moj! glej, kakšna reva sem, čisto sem
zapuščena, stariši spe v grobu, ljudje se me ogibljejo, vsaj ti
me ne zapusti! Usmili se me, vzemi me za ženo, da bo Kor-
tonica imela očeta, hiša pa gospodarja, saj vidiš, da se mi
premoženje taja ko led na solncu. Ljubi moj! povej mi od¬
kritosrčno. kaj misliš z menoj, mar me tudi ti misliš zapustiti?
Ti si mi pomagal v nesrečo, pomagaj mi zdaj še iz nje!“

Garispoli Kortoni to-le odgovori: „Prav veseli me, draga
moja! da me naravnost vprašaš, kaj mislim s teboj. Kratko
pa odkritosrčno ti povem svoje misli. Rada bi, da bi se s
teboj zaročil; ali ljuba Kortona, prav žal mi je, da tega ne

morem storiti, in sicer prvič zat6 ne, ker se ženiti nikoli ne

mislim; preveč v letih sem že, nespametno pa je, na stare
dni se možiti ali ženiti; drugič ne mislim dolgo tukaj ostati;
precej ko mi bo mogoče, da svoje reči poravnam, povrnem
se v svojo domovino nazaj; tretjič mi pa ne kaže s teboj se
zaročiti, ker ti laškega jezika ne znaš; vse bi se mi smejalo,
ko bi jaz tebe na Laško pripeljal, vsi ljudje bi rekli: „Glejte!
tako ženo je pripeljal, da z nobenim človekom ne zna go¬
voriti. Lahko izprevidiš, da je boljše za-te, ako ti tukaj ženina

poiščeš. Skrbeti ti ni treba, da bi ga ne dobila, saj si še

13

mlada, tvoje reči so pa tudi še nekaj vredne, dober gospodar
ti bo vse poravnal. Da pa ne boš rekla, da sem hudoben,
krivičen zapeljivec, hočem za te in pa za Kortonico vsaj ne¬
koliko poskrbeti. Naložil bom šest sto goldinarjev, od katerih
boš ti dobivala obresti vsako leto trideset goldinarjev, dokler
boš morala skrbeti za hčer. Če pa Kortonico drugim ljudem
oddaš v izrejo, dobivali bodo tisti ljudje obresti vsako leto po
petnajst goldinarjev. Ko bo pa ona petnajst let dopolnila, do¬
bivala bo Kortonica sama obresti od treh sto goldinarjev, in
naj je obrne, kamor jih hoče. Naloženega denarja pa ne sme
vzdigniti, dokler ni štiri in dvajset let stara, če se prej ne
omoži; če se pa moži, sme jih vzeti, naj bo stara kolikor
hoče. Ti pa stori s svojimi tristo goldinarji, kar se ti poljubi;
najbolje bo, da je na posojilu pustiš, dokler jih posebno ne
potrebuješ. Denarji so že naloženi in dolžno pismo je postavno
narejeno, gosposka ga hrani, k nji pojdi, kedar boš kaj po¬
trebovala. Zdaj mi pa povej, ali si s tem zadovoljna ?“ — Na
to vprašanje mu Kortona odgovori: „Kaj hočem, ker si po¬
magati ne morem; saj bi tudi zadovoljna morala biti, ako bi
me ti bil kar skrivč popustil. To me pa vsaj nekoliko tolaži,
da Kortonice nisi popolnoma pozabil. Upam in nadejam se, da
bo tudi njo Bog pogledal z usmiljenim očesom in angelj božji
jo bo spremljal."

Kakor je Garispoli obečal Kortoni, da bode skrbel za nji,
tako je tudi pošteno storil. Naložil je za vsako tristo gol¬
dinarjev, pismo je pa gosposki dal hraniti. Kmalu potem je
pustil kupčijo in se vrnil domdv. Nihče ga ni več videl v
tistem kraju.

V.

Možitev.

Kortona je bila zdaj čisto zapuščena. Nikakor jej ni ka¬
zalo, da bi tako ostala; sklenila je, poiskati si moža, da bi
imela Kortonica očeta, hiša pa gospodarja, kajti precej je bilo
Še vredno njeno posestvo, da-si je bila že marsikak kos zemlje
prodala od hiše; tudi dolgov si je bila že nekaj nakopala.

V hipu se je razvedelo čez štiri fare, da se Kortona moži.
Ni ga bilo skoro dneva, da bi se jej ne bil kdo prišel ponujat.
Tako je prišel nekega dne h Kortoni fant srednje starosti in
se jej je tako-le ponudil: „Zvedel sem, da se možiš, zato sem
se prišel pokazat, ali ti bom všeč." Kortona ga vpraša:

14

„Koliko pa dote prineseš ?“ „Eh, kaj dota!“ — odgovori jej
— „denarjev nimam kaj dosti, ampak brihtno glavo imam,
dobro znam pisati, večkrat pisarim kmetom in marsikak groš
ulovim. Mislim, da bi ne bilo napak, ko bi me vzela. u  Kor-
tona mu pravi na to: „Prav je, da imaš brihtno glavo in da
znaš dobro pisariti, ali jaz ne potrebujem pisača, potrebujem
le delavca in pa dobrega gospodarja. Bog te obvaruj!“

Drugi dan se zopet pride nekdo ponujat; tudi ta ni bil
več mlad, zraven pa še bolj majhne postave. Ali tudi tega
odpravi, češ, da je premajhne postave.

Tako si je izbirala Kortona ženina. Mnogo jih je zapo¬
dila, nihče jej ni bil všeč. Pri vsakem je dobila kak izgovor,
da ga neče. Dolgo je izbirala, nazadnje si je pa vendar prav
slabo izbrala.

Tisti, ki si ga je izbrala za ženina, pisal se je Anton
Findelj; ta jej je bil najbolj všeč med vsemi. Že so odločili
dan, kdaj pojdejo delat ženitno pismo. Predno so pa šli. reče
Kortona svojemu ženinu: „No Anton! zdaj mi povej odkrito¬
srčno, ali imaš resnično voljo, da bi se zaročil z menoj, zato
da ne bom potem imela nepotrebnih stroškov, če bi se skujal
pred poroko. Znano ti je moje premoženje, druzega nimam
ko hišo in vrt in pa nekaj njiv, drugo smo že vse poprodali.
Dobro ti je pa tudi znano, da imam hčerico, katere pa ne
boš smel zaničevati; ako bi jo pa imel sovražiti, rajši odstopim
precej in iz najinih rečij ne bode nič.“ Anton jej pravi, da
je z vsem zadovoljen. Drugi dan so naredili pismo; potem so
dali zapisati oklice, opravila sta skušnjo iz krščanskega nauka
in čez tri tedne je bila poroka. Bili so vsi dobre volje in si
obetali boljšo prihodnost.

Anton je bil dober, prijazen možiček; samo eno hudo
lastnost je imel: — bil je pijanček. Da bi vina in žganja ne
bilo na svetu, ne bi bilo treba iskati boljšega moža, kakor je
bil Anton Findelj; kedar se je pa malo upijanil, ni ga bilo
takrat spraviti iz krčme, zapiti je moral vse do zadnjega
vinarja, zraven je pa še večkrat naredil dolg. Kmalu zapazi
Kortona, da njun zakon ne bode srečen. Od začetka sta živela
dobro, prav po gosposko, delala pa nič, toliko bolj pridno pa
hodila po krčmah. Napravljala sta si lepa oblačila in zaprav¬
ljala, kakor da bi imela Bog zna koliko premoženja. Ker so
bili stroški veliki, prihodki pa čimdalje manjši, nakopavala sta
si čimdalje več dolgov na hišo in zemljišče. Kmalu sta imela
toliko dolga, da že hiša in vrt nista bila toliko vredna. Po¬
sojevalci so hodili vedno tirjat, ker pa nista mogla plačevati,

15

skrivala sta se jim; ali nista se mogla dolgo skrivati, zat6
sta prosila odloga ter obetala vse plačati; ali kaj, vse je ostalo
le pri obljubi. Posojevalci čakajo in čakajo, pa nič ne dobodo.
Dali so dolgove gosposki v roke, katera je kmalu storila konec j
dala je namreč oklicati, da se bo posestvo prodalo po očitni
dražbi. Vse čisto je bilo prodano: vrt, hiša in kar je še bilo
pri hiši. Zdaj sta bila Kortona in Anton popolnoma reveža;
sama sta si bila tega kriva, ker nista pred preudarila, kam
pridejo taki, ki le zapravljajo, pridobivajo si pa ničesar. Mož,
ki je hišo kupil, naznanil je njima, da v štiri in dvajsetih urah
morata hišo izprazniti, naj gresta kamor hočeta. Komaj toliko
sta si izprosila, da smeta v hiši ostati še drugih štiri in dvajset
ur, da si med tem poiščeta druzega stanišča.

VI.

Med cigani.

Ko je bilo Kortoni in njenemu možu vse prodano in njiju
nihče ni hotel vzeti pod streho, napotila sta se proti Celovcu.
Hotela sta. poskusiti svojo srečo, rada bi se bila potaknila
kamorkoli si bodi, kajti izprevidela sta, da se nimata nadejati
ničesar dobrega. Spoznala sta, da ju je udarila šiba božja,
katera jima bode tudi v prihodnje težko prizanašala, saj sta
vsega hudega vredna. Udala sta se torej v vse, naj pride,
kar hoče. Sram ju je bilo ljudij, zato sta sklenila, popolnoma
zapustiti pošteno človeško družbo: pri prvi priložnosti sta se
mislila uvrstiti med cigane; slišala sta namreč, da se krog
Celovca potika mnogo ciganov, in ti imajo še celo svojega po¬
sebnega gospodarja, ki jim je vojvoda in zapovedovalec.

Kmalu sta imela priložnost storiti, kar sta namerjala.
Na poti proti Celovcu srečata cigana in ciganko; ustavita ju
ter jima rečeta: „Kaj ne, vidva sta cigan in ciganka?“ Od¬
govorita jima, da sta res, potem vprašata: „Zakaj bi pa rada
vedela, da sva cigana ?“ „Rada bi tudi midva stopila v vašo
družbo, povejta nama tedaj, kje prebiva vaš poglavar.“ „Ne
daleč** — pravi jima cigan —, „ne daleč od Celovca v majhni,
revni, na pol podrti koči prebiva naš vojvoda, tam ga bosta
našla in pozvedela, kaj in kako. Ko prideta do Celovca, bosta
že zvedela po kakem naših ljudij, kje prav biva. Le po Moj¬
zesu poprašajta, in peljali bodo vaju k njemu. Star je že naš
poglavar in ima veliko sivo brado.* 1

16

Ko prideta Anton in Kortoua blizu Celovca, poprašujeta
pri ciganih po Mojzesu. Kmalu zvesta, kje je. K njemu gresta
in tako-le govorita: „Oče Mojzes! zvedela sva, da ste vi po¬
glavar ciganske družke, ki se že nekaj časa todi okoli potika.
Namenila sva se, da bi stopila v vašo družbo, če boste naju
hoteli sprejeti." — „Z veseljem ! 0  — odgovori Mojzes — „če
je le vama resnična volja, in če nam ne mislita kako škodo
napraviti . 0  „Ne bojte se, oče Mojzes ! 0  — odgovori Kortona
— »odkritosrčno vam povem, midva sva prisiljena stopiti v
vašo družbo. V nesrečo sva prišla, prodali so nama vse, zdaj
pa naju še pod streho niso hoteli vzeti . 0  — Mojzes vzame
velike bukve in jima reče, naj se z lastno roko vpišeta v tiste
bukve. Ker sta znala oba pisati, lahko se je to zgodilo. Potem
pa jima reče Mojzes: „Zdaj šepa morata pridno učiti našega
jezika, zakaj mi ciganje govorimo poseben jezik, katerega nihče
ne razume, če ni naše družbe. Iti bosta morala, kamor se
bo vam ukazalo in potrpežljivo bosta morala prenašati nad¬
loge našega stanu. Bolj natanko pa, kakšne dolžnosti bosta
imela odslej, pouče vaju do dobrega tovariši in tovaršice; va¬
dili vaju bodo tudi v našem jeziku . 0

Zdaj sta bila Anton in Kortona med cigani. Kmalu sta
se prepričala, da nista nič kaj pametno ravnala, ker sta za¬
pustila poštene ljudi. Poslali so ju bili po vaseh celovške
okolice; tu sta morala od vasi do vasi, od hiše do hiše ljudi
nadlegovati, prositi jih in se jim legati; če pa s tem nista
dosti opravila, morala sta pa grdo goljufati in slepariti, da
sta se preživila in toliko dobila, kolikor sta morala dati ci¬
ganskemu poglavarju. Posebno težko je njima delo, da sta
morala prenočevati pod milim nebom, v gozdih kuriti in
kuhati, spati pa večkrat na mrazu. Kortona je bila silno ne¬
potrpežljiva; večkrat je rekla svojemu možu: „Nisem mogoč
več prestajati težav in nadlog ciganskega stanu . 0  Mož jej reče:
„Tudi meni je težko, pa človek se vsemu privadi. Le potrpi
do leta; ko leto poteče, stopila bova iz te napačne družbe . 0

Kar je pa tolikanj sililo Kortono, da je hrepenela po
boljšem življenju, bila je njena hčerica. Večkrat se jej je milo
storilo, ako jo je Kortonica s svojimi otročjimi vprašanji spo¬
minjala prejšnjih srečnejših dnij. Skoro ni vedela, kaj bi jej
odgovarjala, s čim bi jo tolažila. Hudo jo je tudi bolelo srce,
kedar je premišljevala, kakšna prihodnost čaka Kortonice, ako
ostane med cigani; saj je imela žalostne vzglede pri svdjih
novih tovaršicah. Previdela je, da bode svojo hčer storila še
bolj nesrečno, kakor je sebe po svojem razuzdanem življenju.

17

Kaj je tedaj hotela druzega, ko premeuiti svoj žalostili stan.
Pa česa naj bi se lotila? Bokodelstva ni nikakoršnega znala
— ne ona in tudi njen mož ne. Kazalo jima ni druzega,
kakor da bi si poiskala kako službo pri ljudeh, kajti trdno
sta sklenila, rajši še poprijeti vsacega dela, kot da bi še dalje
ostala v taki družbi. Kaj sta pa hotela z otrokom v službi
pri tujih ljudeh? Dobro sta vedela, da ga bodo povsod pi¬
sano gledali, in da jima bo povsod le za napotje. Gledala
je zato Kortona odslej le, kako bi se iznebila hčerke; da-si
jo je srčno ljubila, vendar bi jo bila prav rada izročila kakim
dobrim ljudem, da bi jo lepo po krščansko izredili. Iskala
je tedaj v ta namen prilike in jo je tudi našla, kakoršne si
je želela.

Nekega dne pride Kortona sama s svojo hčerico mimo
lepe hiše, uro daleč od Celovca. Lep vrt je bil pred hišo.
Vse je kazalo, da je to posestvo premožnih ljudij. Kortona
gre groti velikim hišnim vratom, misle, tukaj se bo že kaj
dobilo, če le niso ljudje trdega srca. Ko pride bliže hiše,
kar zagleda pod visoko lipo na klopici sedeti priletnega moža.
Prijazno ga pozdravi Kortona ter povpraša: „Kaj ne, oče! da
ste vi hišni gospodar?" Mož pomolči malo, ogleduje Kortono
hi Kortonico, potem pa reče z mogočno besedo: „Bog je prvi
gospodar te hiše, za Bogom pa sem jaz, Primož mi je ime.“
Kortona ga začne prositi rekoč: „Dobri oče! prav lepo vas
prosim, če mi morete kaj jesti dati, glejte, jaz in moja hčerka
že dva dni nisve imeli nič kuhanega v ustih.“ Primož jej
Pa pravi na to: „Škoda je, da bi vam ciganom človek kaj
dal, vi ste hudobni ljudje, ste goljufih, tatinski in zapeljivi;
kdor koli se z vami pečd, gotovo pride v škodo; ciganov se
vsak boji." Kortona zvesto posluša Primoževe besede, potem
Pa reče: „Dobri oče! vse je res, kar ste mi povedali; toda
vedite, da jaz nisem po rojstvu ciganka, le sila velika me je
k temu prignala, tudi upam, da bom kmalu zapustila cigan¬
sko družbo, da le to-le hčerko Kortonico izročim pametnim
in dobrim ljudem. 1 ' Primož jo vpraša: „Kaj je ta deklica vaša
hčerka?" — „Moja je, šest let je že stara." — Zdaj stopi
Primož med vrata in zakliče svojo ženo: „Marta! Pojdi, pojdi
ciganko pogledat! Marta godrnja po veži: »E, cigank sem
sita, da jih vidim le od daleč." Še enkrat jo mož pokliče:
»O le pojdi, le pojdi, videla boš zalega ciganskega otroka!"
^daj pride Marta, ogleduje ciganko in njeno hčerko, potem
ji pa vpraša: „Ste li lačni?" „0, dobra mati! pač si mo-
r ete misliti, kako sve lačni; že cela dva dni nisve imeli nič
Kortonica. 2

18

kuhanega v ustili." Marta, kateri ste se prikupili na mah,
reče jima: „Le sedite, nekaj cmokov je ostalo opoldne; po¬
grela je bom vama." Med tem se Primož prav prijazno po¬
govarja s Kortono in vedno ogleduje hčerko; zeld mu je bila
všeč. Kmalu prinese Marta polno skledo dobro zabeljenih
cmokov, postavi je na mizo in pravi: „Le jejte zdaj, kolikor
se vama zljubi, da ne boste lačni hodili od tod."

Predno ste začeli jesti, opravili ste lepo molitvico pred
jedjo, spodobno zajemali iz sklede; Primož in Marta sta ji pa
gledala, vesela dobrega dela. — Mož pravi ženi: „Lej, lej!
kako lepo znajo moliti ciganke, tega bi pa ne bil verjel, ko
bi sam ne slišal, tedaj molijo tudi ciganje." — Ko odjeste, gre
Kortonica in poljubi Primožu in Marti roko, pa se tudi lepo
z besedo zahvali za tolik dober dar. To je jima tako do-
padlo in tako je bila jima Kortonica všeč, da sta kar vsak
pri sebi sklenila, da bi jo vzela za svojo; ali izreči si vendar
ni upal ne on in ne ona svojih mislij. Molčala sta nekaj časa,

— prvi izpregovori Primož, rekoč: „Kaj se ti zdi, Marta! ali
bi ne bilo prav, če bi midva cigansko hčerko vzela za svojo ?“
Kortoni je pa rekel: „Kekla si, da te je volja cigane zapu¬
stiti, ko bi mogla prej hčerko dobrim ljudčm izročiti. Glej, če
ti je tedaj resnica, midva jo vzameva za svojo hčer, če Kor-
tonico nama pustiš. Naša hiša je poštena, premoženja imamo

— hvala Bogu! — tudi nekaj, deklici bo dobro in če bo
pridna in ubogljiva, skrbela bova za njo, da bo prav." Kor-
tona je na tihem sama sebi rekla: „Sam Bog je v vajinih
srcih obudil take misli!" Nato jima pa reče: „Dobri oče,
dobra mati! prav rada vama izročim svojo Kortonico, če boste
le lepo ravnali ž njo, če je ne boste zaničevali, ker je cigan¬
skih starišev." — „Nič se ne boj" — rekel ji je Primož,
„prav lepo bom skrbel za-njo, kakor je očetu dolžnost; dal
jo bom v šolo, da se bo naučila vseh rečij, katere so žen¬
skam potrebne, da si bo lahko služila kruha, če tudi jaz umrjem,
predno Kortonica odraste."

Nato objame Kortona svojo hčerko in jej reče: „Glej
Kortonica! to so zdaj tvoj oče in tvoja mati. Ubogaj jih
vselej, bodi pridna in poštena, moli rada in skrbi, da ne boš
nikoli razžalila očeta in matere, bodi pohlevna; zvesto služi
Bogu, če ti ne boš Boga zapustila, tudi Bog tebe ne bode;
glej, da boš zvesta božja služabnica in Bog ti bo pomagal v
vseh nadlogah. Svetinjica pa, ki sem ti jo privezala na vrat,
ima vtisnjeno podobo matere božje, to moraš vsak dan po¬
ljubiti zjutraj in zvečer, da se boš priporočevala Mariji, ki je

19

dobra in usmiljena mati." — Tako je dajala Kortona svoji
hčerki lepe nauke ter ji priporočevala, kako se ima vesti pri
svojih novih stariših. Tudi s Primožem je imela veliko go¬
vorjenja, pravila mu je, kaj je že vse skusila. — Naglo je
minulo popoldne: solnce se je pomikalo za gore in ge so se¬
deli pod lipo v živem pogovoru. Še le, ko jih je Marta po¬
klicala k večerji, vzdignili so se ter šli v hišo. Okoli mize
sedejo vsi skupaj: oče, mati in domači sin Joža in pa Kor¬
tona s svojo hčerico. Predno začn6 jesti, moli Kortonica tako
lepo, da so Primožu in Marti solze igrale v oččh. Dejala sta,
da nikdar bi ne bila mislila, da znd, ciganski otrok take lepe
molitvice. Zeld se je prikupila s tem Kortonica. Kmalu po
večerji so se spravili k pokoju, pred pa je še Kortona rekla
Primožu: „Zgodaj bom jutri vstala in pojdem od vas, kedar
bo Kortonica najtrdneje spala, da me ne bo videla pri od¬
hodu in ne bo preveč žalostna. Kedar bo po meni popraše-
vala, tolažite jo, kakor veste in znate!"

Kortona vstane zjutraj zgodaj, tudi Primož in Marta vsta¬
neta ter ji prav dober zajutrek napravita. Predno je odšla,
dala sta ji vsa nova oblačila, da se je preoblekla; nekaj de¬
narja pa še zraven. Iz srca se jima zahvali za toliko do¬
broto , katero sta ji storila. Še enkrat pogleda svojo Korto-
nico, obriše si solzo, ki se ji pri tej priložnosti zasveti v očesih,
potem pa urno zapusti hišo in odide naravnost proti Celovcu.
Mislila je na potu: „Bog ve, ali bom še kedaj videla svojo
Kortonico, ali bo bolj srečna, kakor sem jaz. Bog jo obvaruj!"

V Celovcu je dobila moža pri nekem starem znancu. De¬
belo je gledal Anton svojo ženo v popolnoma novi obleki.
Povedala mu je, kako so se dobri ljudje usmilili Kortonice.
Pri tej priči sta sklenila slovo dati ciganom. Tudi znanec je
jima pritrdil, da to prav storita in preskrbel je Antonu čisto
novo obleko; ciganske cape sta pa zakopala v gnoj.

Prvo, kar sta zdaj storila, je bilo, da sta poiskala cigan¬
skega poglavarja. Stanoval je v neki veliki hosti blizu Be¬
ljaka. Kmalu prideta do njega; pri bukvah ga najdeta, bilo
je videti, kakor da bi molil. ^ Prijazno pozdravi Anton sta¬
rega Mojzesa ter mu reče: „Če se še veste spomniti, prišla
sva midva lansko leto k vam in vas prosila, da bi naju vzeli
v vašo cigansko družbo, kar ste nama radi dovolili in tudi
naju sprejeli. Zdaj pa prideva vas prosit, da bi naju izbri¬
sali, ker se hočeva popolnoma odpovedati vaši družbi." Mojzes
ju vpraša, zakaj se mislita ločiti od družbe. Anton mu pa
odgovori: „Oče Mojzes! nisva več v stanu ostati v vaši družbi,

2 *

20

ker to življenje ni krščansko. Vaši podložniki nikdar ne mo¬
lijo, nikdar ne gredo v cerkev in nikoli ne slišijo božje be¬
sede, ampak le lažejo, kradeje, goljufajo, ljudi motijo, prazne
neumne vraže trosijo med ljudmi in vsega tega si nič ne šte¬
jejo v greh. Kaj bo pa pri takem življenju na zadnje, kaj
bo takrat, ko bo treba umreti? Kaj ne veste, da bomo vsi
poklicani odgovor dajat od svojega hiševanja?" Zdaj vpraša
Mojzes Antona, kako se piše. Anton pravi: „Jaz sem Anton
Findelj in žena moja je Kortona/ Mojzes išče po bukvah in
kmalu najde njiju imeni; vzame pero, pomoči ga v rudečo
tinto in ga d& Antonu rekoč: „Na, prekrižaj zdaj svoje ime
in ime Kortone, zraven pa zapiši, da sta današnji dan sto¬
pila iz naše družbe, popolnoma se ji odpovedala in jo za vselej
zapustila.' — Vesela, da sta spet prosta tako žalostne družbe,
rekla sta poglavarju: „S teškim delom, z velikim trudom, s
potom v obrazu si hočeva služiti potrebni živež, dokler sva
še pri moči, da le ne bova v nevarnosti, za vselej pogubiti
svoje duše/ — „Prav storita", pravi jima stari Mojzes, „res
je, kar pravita, tudi jaz mislim storiti tako in se vrniti v svojo
domovino na Ogersko, tam pa hočem skrbeti za zveličanje
svoje duše. Bodita srečna, kjerkoli bosta hodila, in spomi¬
njajta se včasih mene v svojih molitvah, da bi mi Bog skazal
milost. Bog bodi z vama in obilni blagoslov naj vama daje!“
Anton in Kortona sta sklenila iti zdaj na Sveto goro na
božjo pot, da bi si tam očistila svoje duše grehov in se po¬
polnoma spravila z Bogom. Potem pa sta se namenila po¬
štene službe si poiskati, da bi vprihodnje svetejše živela.

YII.

ISTa božji poti.

Cesta, ki drži iz Beljaka proti Gorici, gre v nekem kraju
skozi gozd, kateri ni ravno velik, ampak je porasel z velikim
gostim drevjem; cesta ga prepreza čez sredo. Ko Anton in
Kortona prideta v ta kraj, pravi ona: „Grozno je žalostna in
dolgočasna ta pot, prav strah me je v taki samoti sredi gozda/
Anton ji pravi nato:  „Saj je res; doma sem še bil, ko sem
slišal o tem kraju, da se skrivajo tu roparji in tolovaji, marsi¬
katerega popotnika slečejo ter mu vse poberč, pretepč ga ali
pa še umorč, če se jim brani/ Anton pripoveduje to dobro
na glas, kar ga sune Kortona, prst položi na usta in mu kaže

21

tihemu biti. Antou se začudi ne vede, zakaj bi ne smel glasno
govoriti. Kortona mu pokaže s prstom človeka, revnega in
raztrganega, ki je ne prav daleč od njiju hodil okoli hrasta,
ga ogledoval, kakor bi sadu iskal na njem; mislila sta že, da
je ta neznani človek ropar. Anton ga ogleduje nekaj časa,
potem pa reče: „To ni ropar, kak revež mora biti, ki se mu
v glavi meša, saj nima nič orožja, ropar pa v gozdu ni brez
njega, kolikor jaz vem.“ Zdaj vzame svojo težko okovano
palico in reče Kortoni: „Tukaj sedi, varuj svojo in mojo culo
in glej za menoj, jaz grem gledat čudnega neznanega človeka.
Če se sprimeva, ali pa če jih več pride nad-me, hiti pomagat;
če se bova pa z lepo menila, pri miru bodi poleg ceste, pri¬
peljal ti ga bom k tebi.“ Kortona mu brani, ali Antona pre¬
hudo žene radovednost, ne dd se ji pregovoriti. Naglo stopi
proti tujcu. Ko pride bliže, zakliče z močnim glasom: „Kdo
si, kaj si?" Kevež se nič ne zmeni na klic in se tudi ne
obrne, delal se je, kakor bi ne bil nič slišal. K njemu stopi
misleč si: „Saj me sliši, da se mu bližam, obrnil se bo
in me vprašal, kaj hočem, na prvi besedi ga bom spoznal,
kakšen človek je.“ Prav z močnim glasom mu zakriči Anton
prav za hrbtom: „Kdo si!“ Revež se na to obrne in godrnja
rekoč: „Pri miru me pusti, k smrti se pripravljam" in gre
počasno po gozdu naprej. Anton skoči za njim, stopi pred
njega ter udari s svojo težko palico ob tla in zagrmi nad
njim: „Stoj! nevaren človek si ti, veš, da te imam pravico
zvezati in izročiti gosposki ? Pri tej priči pojdi z menoj; ako
ne greš, zvežem te in rad pojdeš z grdo!" Neznanec, bolj po¬
doben mrtvemu, kot živemu človeku, se strese in reče s sla¬
bim glasom, da se je komaj razumelo: „Ne veži me, saj grem
rad s teboj kamor hočeš.“ Zdaj gresta oba proti cesti, kjer
je čakala Kortona. Ko se snidejo, vpraša Anton tujca: „Po-
vej mi, dragi moj! kaj vendar misliš, da se potikaš tu po tem
gozdu, kaj ne veš, kako nevarno je tu?“ Predno je še ne¬
znanec mogel odgovoriti, rekla je Kortona: „Počijmo si malo
tukaj, da se malo pomenimo, morda smo vsi enaki, in se nam
vsem enako hudo godi.“ Vsedejo se poleg ceste in revež jame
tako-le govoriti: „Jaz sem Karol J.; vse hočem vama od¬
kritosrčno povedati, če me le ne izdasta. — Premožnih ple¬
menitih starišev sem jaz sin ; oče moj je bil slavni grajščak J. J.
Lepo so me učili in izrejali moji stariši, ali umrli so mi pre¬
zgodaj, — Bog jim daj dobro! — prav mlad sem bil še ta¬
krat. Zdaj sem bil čisto zapuščen, nihče mi ni več dajal
lepih naukov, sorodniki so mi pustili, da sem delal, kar sem

22

hotel. Ker sem bil bogat, ni se mi manjkalo prijateljev; ali
Bog se usmili, kakšni so bili pač ti prijatelji! Oni so mi vzrok,
da sem nesrečen, kakor ne kmalu kdo tako. Popolnoma so
me spačili moji tovariši in tovaršice. Vedno smo bili dobre
volje, pili smo in radovali se brez prenehanja. Nasledek tega
je bil, da smo v malo letih vse pognali in zapravili. Nič mi
ni ostalo, le sami dolgovi. Vse so mi prodali, ostalo mi je
le beraštvo. Šel sem v velikih potrebah k prejšnjim zvestim
prijateljem pomoči prosit, in kaj mislite, da so mi jo skazali?
Kaj še, smijali so se mi in rekli: „Saj si imel v rokah lepo
premoženje, zakaj si pa vse zapravil; prav se ti godi zdaj,
da trpiš revščino in pomanjkanje/—Kam sem se hotel revež
obrniti v toliki nadlogi ? Dela nisem znal nobenega, ker dobri
stariši me niso dali nobenega učiti, rekli so večkrat, da se
bom že lahko živil ob svojem premoženju, če bom pameten.
Kes bi mi bilo lahko dobro, pa kaj, kolikor ui človek sam
zadosti neumen, to ga store hudobni prilizovalci. Kes da znam
pisati, pa čemu mi je to, ker ne morem dobiti službe. Nihče
nima zaupanja do znanega zapravljivca, raztrganca odganjajo
povsod. Nimam ga več upanja, da bi mi še kedaj na svetu
bilo dobro, zatd sem sklenil končati svoje revno življenje.
Vendar sem pa še hotel pred tu pa tam poskusiti svojo srečo,
sklenil sem prijeti za beraško palico, morda mi pomagajo
dobri, usmiljeni ljudje. V svojem novem stanu pridem v neko
veliko vas; grem od hiše do hiše, pa kamor sem prišel, po¬
vsod so vpili nad menoj: „Takim mladim potepuhom ne da¬
jemo nič, dosti je slabih in zelo revnih, — služit pojdi, služit!“
Rekel sem, prav imate, res je taka, le službo mi dajte, rad
bom delal, da mi daste le hrano in obleko. Sosedje pravijo
na to: „Če ti je resnica, precej te vzamemo v službo, ravno
nimamo črednika; če hočeš biti naš črednik, že danes lahko
stopiš v službo.* Kaj sem hotel, mislil sem si, da se le pre¬
živiš, naj bo služba že taka ali taka; prevzel sem tedaj službo
soseskinega črednika. Poganjal sem živino vseh vaščanov in
mislil sem si, malo preponižen je ta posel za me, pa tolažil
sem se s tem, da me nihče ne pozna. Nisem bil dolgo v
službi. Nekega dne sem izgubil dve kravi, iskali so ji kmetje
celo noč, hodil sem tudi jaz ž njimi. Našli smo ji k sreči
zdravi, vendar moje službe je bilo konec. Ponujal se jim je
že več časa neki drugi, in zdaj so si tega izvolili za črednika,
mene so pa zapodili rekoč: „Ne potrebujemo tacega nemar¬
nega črednika; lahko nas pripravi ta postopač v veliko škodo.
Tu imaš nekaj krajcarjev, kruha in sira, pa pojdi, kamor veš

23

in znaš, mi te ne maramo več." — Prikipelo je zdaj moje
obupanje do vrha, videl sem, da mi ni več živeti, zato sem
mislil svoj nekdanji sklep zdaj uresničiti: hotel sem se umoriti.
Kupil sem vrvico za zadnji denar, ki sem ga še imel, ter
sem se namenil ž njeno pomočjo konec storiti vsem nadlogam.
Vendar ni mi šlo po želji; dobil si me ti in zdaj sem tu; ne
vem, česa bi se lotil, svetuj mi!“ — Verno sta poslušala ne¬
srečneža in ko je nehal govoriti, jela ga je milovati in tola¬
žiti Kortona tako-le: „Kes, vreden si vsega usmiljenja, pa
vendar ne obupaj. Zanašaj se na božjo previdnost in trdno
zaupaj v božjo neskončno milost, saj je Bog dober oče in mi
smo vsi njegovi otroci. Kaj ne veš, kako radi dajo stariši
otrokom, česar jih prosijo; ravno tako nas Bog rad usliši, .če
ga s trdnim zaupanjem prosimo in iskreno molimo. Tudi
tebi bo Bog pomagal in te rešil velikih nadlog, v katere si
se sam pogreznil. Pokazal je očitno Bog, da te še ni popol¬
noma zavrgel: rešil te je. žalostne in strašne smrti. Pomisli,
kako bi se bilo tebi godilo, da bi se bil umoril. Strašna in
grozno žalostna bi bila tvoja smrt, še strašnejša bi pa bila tvoja
večnost, zavržen bi bil za vselej izpred božjega obličja, med
pogubljenimi v peklenskem breznu bi bil na veke tvoj delež."

Zdaj &&  Kortona nesrečnemu kupico žganja in lep kos
belega kruha, da bi se malo poživil, kajti videti je bil zelo
izstradan. Z veseljem použije lepi dar in rečeKortoni: „Bog
nebeški oče naj vama povrne stoterno, kar sta meni dobrega
storila, da sta me rešila nesrečne smrti; nikdar ne bom po¬
zabil vajine dobrote. 1 ' „Veš kaj?“ — reče mu na to Kor¬
tona, — „midva greva na božjo pot na Sveto gor6, da bi
tam Mater Božjo počastila in se ji priporočila; svetujem ti,
da greš z nama, da greš tudi ti Marijo počastit ter se jej
priporočiš. Dobra, usmiljena mati je Marija, veliko more ona
izprositi pri svojem Sinu, da nam skaže milost." Karol ji
pravi na to. „Kam hočem, saj vidita, kako sem raztrgan!"
Zdaj pogleda Kortona njegovo suknjo in reče: „Tvoja suknja
je še vsa dobra in čedna, le sparana je. Sleci jo in zašijem
ti jo, taka bo, da boš smel v nji k vsaki gospodi. Klobuk
ti bo treba samo malo skrtačiti in lep bo zopet. Srajco in
hlače ti bom pa oprala, kjer bomo prenočili. Pošteno boš
potem opravljen." Karol pravi: „V resnici bi šel prav rad
z vama na božjo pot, ali groša nimam nobenega." „Za to
ti pa že ni treba nič skrbeti," tolaži ga Kortona, „nič se ne
boj, če le rad greš z nama, pojdeš, če še tako dolgo ho¬
dimo, midva te bova na poti preskrbela z vsem, zakaj kar

24

imamo, delili si bomo med seboj; mislim, da bomo izhajali.
Na Sveti gori se mislimo razkropiti, vsak naj pojde na svoj
kraj sreče si iskat. “

Zdaj se vzdignejo vsi trije, in počasi korakajo proti Sveti
gori, pripovedovaje drug drugemu svoje dozdanje izkušnje.

VIII.

Bolnik.

Bilo je že nekaj čez poldne, ko pridejo v veliko vas T.
Anton pravi: „Tukaj si bomo malo počili, južinali bomo in
potem pojdemo naprej.“ Rekši gredo v prvo gostilnico. Krč¬
mar in krčmarica sta bila prav prijazna in postrežna; kmalu
so dobili dobra jedila na mizo. Gospodar prisede k njim in
pripoveduje o svojih sosedih, koliko .žalost in bridkost da imajo.
Kortona pravi: „Kaj pa jim je?* Krčmar na to vprašanje
počasi pripoveduje z žalostnim obrazom to-le: „Moj sosed je
pošten, dober mož, pa je tudi premožen; njegova žena je tudi
dobra mati, rada pomaga revežem, je pobožna in z vsakim
prav priljudna. Otrok nimata več, kot samega sina, kateri je
že pri dvajsetih letih, ali umrl bo v kratkem. Dobil je tako
bolezen, da je ne ugane noben zdravnik. Grlo se mu je tako
skrčilo, da komaj komaj, požira, tudi diha kaj silno težko.
Težko težko ozdravi kedaj, pred ko ne bo kmalu po njem.“

Zdaj vpraša Kortona krčmarja, kako dolgo je že bolan
sosedov sin in kako je dobil bolezen. Krčmar pravi: „Ni dolgo
še bolan, o kresu še le, ko smo po travnicih kosili, jelo mu
je hudo prihajati. Kosil je na domačem travniku, vročina je
bila huda, žejen je bil močno, vode ni bilo blizu, šel je k luži,
vleže se na trebuh in se do dobrega napije kalne luže. Zdrav¬
niki pravijo, da je moral kako živalco požreti, ker pravi, da
ga zelo grize v trebuhu." Kortona vpraša: „Ali bi pa jaz
smela bolnika videti?" „0 zakaj ne?“ — odgovori ji krčmar
— „le pojdiva, tudi jaz grem z vami, ker ga že nekaj časa
nisem videl." Zdaj sta šla Kortona in krčmar bolnega mla¬
deniča obiskat.

Ko prideta v bolnikovo hišo, najdeta ga, da se že ni nič
zavedal. Dihal je prav malo in silno težko; vse je kazalo, da
mu je zadnja ura blizu. Kortona pravi starišem bolnikovim,
ki so bili vsi objokani: „Ako mi dovolite, dala bom bolniku
neko zdravilo, če mu pomaga, bo prav, če mu pa ne, — umreti

25

tako mora, kakor sami previdite . 44  Stari ši ji pravijo: „Le dajte
mu, kar veste in znate, morda mu še more kaj pomagati . 44
Zdaj steče Kortona v krčmarjevo hišo in prosi malo kuhinjske
soli, drobno jo stolče in z gorko vodo zalije. Gre k bolniku
in mu po slamnati bilki vlije v grlo malo slane vode. Niso
mu mogli ust razkleniti, k sreči ni imel enega zoba in po
tisti škrbini je zlila Kortona slano vodo bolniku v usta.

Ni minulo še četrt ure, kar se bolnik napne z vso močjo,
zelo zakašlja in plune v ruto na postelji ležečo. Okoli sto¬
ječi pogledajo, kaj je plunil, ker so videli na ruti nekaj črnega,
kar se je pregibalo. Bolj na tanko pogledajo in vidijo, da
je plunil črno, debelo pijavko. Kmalu potem je bolnik jel
laglje dihati, odprl je oči in poskušal tudi govoriti, ali vendar
se je prav težko razumelo, kar je govoril. Očitno je bilo zdaj,
da je bolnik za enkrat odlezel smrti. Kdo more popisati ve¬
selje starišev! Srečni, presrečni so bili, ozdravel jim je sin,
katerega niso več šteli med žive.

Ko Kortona vidi, da bolnik ni več v nevarnosti, reče nje¬
govim starišem: „Zdaj gremo jaz, moj mož in najin tovariš
naprej; na Sveto goro smo se namenili. Postrezite bolniku, kar
največ morete, tako dolgo, da popolnoma ozdravi. Z Bogom,
bodite srečni!“ Pri teh besedah je, hotela Kortona stopiti
iz hiše, ali bolnikov oče jo prime za roke, drži jo nazaj in
ji pravi: „Ne hodite še naprej, nič se vam ne mudi, dva dni
morate še tukaj biti, da boste mojemu sinu le vi stregli, ker
najbolj veste in znate, kaj mu je treba. Ne skrbite za nič,
vse vam plačam in povrnem, kar boste použili in potrosili . 41
Kortona se je tega sicer malo branila, pa dala se je prego¬
voriti in ostali so vsi trije pri krčmarju še dva dni. Kor-
tona je bila vedno pri bolniku, stregla mu je tako pridno, da
mati ne more bolj streči svojemu sinu. Zato se je pa bolnik
tako zboljšal, da je četrti dan že na potelji sede jel bolj
glasno govoriti.

Ko to zvedd bolnikovi tovariši in prijatelji, pošljejo zelo
veseli njega poprašat, ali bi smeli zvečer vsi k njemu priti,
da bi ga obiskali in mu voščili srečo, ker je ušel smrtni ne¬
marnosti. Bolnik poroči tovarišem: „Recite vsem mojim pri¬
jateljem, da naj le pridejo drevi k meni, da se kaj pomenimo.
Zdrav sem že toliko, da mi ne bodo nadležni. Težko sicer
govorim, pa me bodo že razumeli, kar bodo vedeti hoteli
° moji bolezni. 44

Tisti večer so prišli vsi vaški fantje k bolniku. Eden iz¬
med njih ga je nagovoril tako-le: „Hvala Bogu, da si žit

26

ostal! Bil si že skoro mrtev, in odzvonili smo ti bili že. Po¬
vej nam, povej! kako se ti je vendar godilo, kaj si mislil ta¬
krat, ko smo mi menili, da že umiraš ?“ „Zelo me veseli,“ —•
reče jim bolnik — „ljubi moji tovariši, da ste me obiskali. Ve¬
deli bi radi, kako se mi je v smrtni bolezni godilo; rad bom
vam povedal, samo prav na glas ne morem, zato prosim vas,
bodite prav tiho. Le vsedite se! — Nisem mogoč, vam po¬
vedati, kako grozno hudo mi je bilo takrat, ko sem že komaj
dihal; mislil sem, da se vsi hribi in gorč podirajo na me,
videl sem vrata večnosti odprta. Zdelo se mi je, da okoli
mene skačejo grde peklenske pošasti in čakajo na mojo dušo,
da bi jo zgrabile, angelj varih je pa vedno bil pri meni in
mi prijazno rekel: „Ne boj se, nič hudega se ti ne bo zgo¬
dilo, dokler bom jaz pri tebi.“ Lepo me je tolažil, vendar
sem pa bil v groznem strahu in trepetu. Zdelo se mi je
tudi, kakor bi bil popolnoma umrl. Angelj varih me pelje
k sodbi. Šla sva po nekem dolgem silno temnem mostovžu,
peklenske pošasti so pa zmerom za nama kričale s pravim pe¬
klenskim glasom: „Ta bo naš, naš bo!“ Kar prideva do ve¬
likih vrat; sama se odpro nama in jaz zagledam silno ve¬
liko planjavo v nezapopadljivi svetlobi. Sredi svetle planjave
je sedel na nebeškem prestolu naš pravični sodnik. Neizrekljiv
strah me spreleti; tresel sem se ko šiba na vodi, mislil sem
si, težko bom obstal. Kake velike hudobije mi res ni očitala
vest, vendar pa, ker sem se spomnil, da bo treba od vsake
besede odgovor dajati, neskončna je bila moja žalost in grozen
moj strah. “

Prideva do sodnika; angelj se globoko prikloni in tako
govori: „Pravični sodnik! glej privedem ti mladeniča, ki se mi
je vedno priporočal in pa tvojo mater zelo častil; posebno hu¬
dega ni kaj storil, zato se nadejam da doseže milostno sodbo.“
— Pravični sodnik sedeč na nebeškem prestolu v svojem ne¬
skončnem veličastvu je bil obdan z veliko množico nebeških
duhov, svetnikov in svetnic. Zdelo se mi je, kakor bi videl
med njimi tudi sodnikovo mater, katero sem milo pogledoval
in ji dajal znamenje, naj bi za-me govorila za milostno sodbo.
Zraven sodnika so bile odprte tiste velike bukve, v katerih so
zapisana vsa dobra in huda dela vsacega človeka. Sodnik reče
angelju: „Poglej, kaj je zapisanega o tem mladeniču.“ Angelj
bere, kar je bilo zapisano o mladeniču, namreč: „Ko je bil
18  let star, je nekega dne svojo mater z grdim očesom po¬
gledal , roko je vzdignil in že zamahnil ter jo mislil udariti.
Ni je sicer udaril, pa prišteto mu je to za greh, kakor da

27

bi jo bil. Zelo je prelomil četrto zapoved, torej ne more v
nebesa."

„Kakor bi bilo treščilo v me, stresel sem se po vsem
životu, vse upanje sem izgubil. Silno žalosten sem se oziral
po sodnikovi materi. Ona stopi pred sodnika in mu tako go¬
vori : „ Ljubi moj sin! lepo te prosim, dovoli temu mladeniču
še nekaj življenja, da popravi, kar je napačnega storil; go¬
tovo se bo v prihodnje varoval vsacega greha." Sodnik pravi
na to: „ Preljuba mati! naj se zgodi tvoja volja, ne spodobi
se. da bi sin kaj odrekel svoji materi." Kavno ko sem za-
kašljal in iz sebe vrgel pijavko, zavedel sem se zopet, zbudil
sem se iz dozdevne smrti in izginile so neskončne bridkosti.
Dokler bom živ, častil bom vduo Mater Božjo in priporočal
se angelju. Vi pa tovariši! Varujte se greha; gorjč vam, ako
se v grehu ločite iz tega sveta; strašna sodba nas čaka. Pri¬
zadevajmo si pošteno in krščansko živeti, to bo naša sreča
tu in tam."

Pazljivo so poslušali bolnika vsi pričujoči; marsikateremu
so bile oči solzne, vsi pa so obljubili lepo sveto živeti.

Še tisti večer je šel bolnikov oče v krčmo, kjer so bivali
naši romarji. Zahvalil se je srčno Kortoni, ker mu je sina
otela. Z veseljem je plačal vse, kolikor je tirjal krčmar za
popotnike. Pa ue le z besedo se je zahvaljeval srečni oče,
ampak tudi z dejanjem: posilil je Kortoni petdeset tolarjev
rekoč: „Vzemite za ljubo to-le v znamenje moje hvaležnosti;
dostojno vam ne morem dobrote poplačati, le Bogu je to mo¬
goče, zato bo on vas spremljal in pripeljal do sreče že v tem
življenju, na 6nem svetu bo pa veselje vaše neskončno. Ho¬
dite srečno, na Sveti gori spomnite se tudi mene; jaz vas ne
bom pozabil nikdar. Z Bogom!“ Segli so si v roke ter se
ganljivo ločili.

Drugi dan so se spravili za rana naprej. Kortona je rekla:
»Glejte, kako lepo skrbi Bog za nas, gotovo mu je všeč naša
pot. Le trdno zaupajmo v njega, on nas ne bo zapustil, da
bomo le mi njemu zvesti. Pač moramo biti Bogu hvaležni,
ker tako lepo po očetovsko za nas skrbi; varovati se moramo
skrbno, da bi se mu ne zamerili." Anton pristavi: „Res je
tako, torej naj bo posvečeno Njegovo sveto ime!" — „Amen!“
odgovorč vsi trije.

IX.

!NTa Sveti gori.

Počasi so hodili naši romarji proti Sveti gori, vendar so
prišli še tisti dan na vrh. Prenočili so na gori. Zjutraj so
vsi trije lepo opravili spoved in prejeli tudi sv. obhajilo. Bili
so pri vseh sv. mašah in potem so še dolgo molili in se pripo-
ročevali Mariji. Posebno iskreno je molil Karol in sicer s
tako pobožnostjo in gorečnostjo, da so ga pogledovali vsi po¬
božni molivci. Zlasti ga je gledal neki lepo napravljen go¬
spod; videti mu je bilo, da bi rad ž njim govoril. Dolgo je
čakal, ali Karol ni nehal moliti; šel je torej ven, kjer sta tudi
Anton in Kortona čakala svojega tovariša, da bi se od njega
poslovila. Prijazno sta se pogovarjala s tujim gospodom, kar
pride Karol ven; ves zamišljen je bil in ni vedel, kam bi se
obrnil. Zdaj mu sežeta Anton in Kortona v roko ter mu re¬
četa: „Karol! Bog bodi s teboj in angelj njegov naj te spremlja
po vseh potih. Zdaj se bomo ločili, šli bomo vsak na svojo
stran, morda se ne vidimo več.“ — Karol ves ganjen reče s solz¬
nimi očmi: „Lepo se vama zahvaljujem za vajino prijaznost in
za vse meni storjene dobrote, hvaležen bom vama do smrti,
saj vidva sta me pripeljala do prave sreče, ki le v čistem
srcu prebiva; lahke mi bodo odslej vse težave. Bog vama
daj vse dobro, z Bogom!“

Tuji gospod je molče poslušal vse te besede; ko so se
pa mislili ločiti, pristopi in reče: „Prosim, potrpite, tudi jaz
bi rad nekaj govoril.“ Zdaj se obrne proti Karolu in mu
reče: „Karol! ali me še kaj poznate ali nič ?“ Karol ogle¬
duje gospoda od vrha do tal in pravi: „Znani se mi zdite,
vendar se vas ne vem spomniti. “ „Tudi jaz vas nisem spo¬
znal, če prav ste se mi znani dozdevali; kdo da ste, to sem
zvedel od teh dveh romarjev/ — reče gospod in pokaže na
Antona in Kortono. „Jaz sem pa tisti, ki je kupil vašo graj-
ščinico, ko je vam bila prodana. “

Karol se zavzame, ko vidi gospodarja nekdaj svoje graj-
ščine, ter reče: „ Privoščim jo vam, da bi večjo srečo imeli
pri njej, kakor sem jo imel jaz. Pripravila me je v veliko
nesrečo. Da bi bil jaz imel ubožne stariše, boljše bi mi bilo:
navajen bi bil dela in nikoli bi ne bil prišel v take nadloge.“
Gospod pravi na to: „Zvedel sem, da se vam hudo godi;
smilite se mi, pa kriv jaz nisem tega; da bi jaz ne bil kupil
vašega posestva, kupil bi ga bil drugi. Težko se mi pa zdi,

29

da prejšnji posestnik zdaj mojih rečij revščino trpi. Sklenil
sem zatd, pomagati vam, če hočete.“

„Vedno vam bom hvaležen", reče Karol, „če me vza¬
mete le za zadnjega hlapca, pridno bom vam delal, da me le
rešite nadlog. Ves drugačen hočem biti; hudobnih, pohujš-
ljivih prijateljev se bom varoval ko strupa, saj me je dosti
izučila lastna izkušnja/'

Zel6 so dopadle gospodu Karolove besede, zato mu reče:
»Karol! pomagati vam hočem in vas postaviti v dober stan;
ako ste pripravljeni, privolite v eno samo reč.“ Karol pravi:
»K vsemu, kar hočete, sem pripravljen, da mi le pomagate."
Gospod reče na to: „Yeč otrok nimam, kot samo hčerko: če
se ž njo zaročite, izginila bo vaša revščina/ Karol se na¬
smeje in pravi: „O gospod! tega me pač ni treba vpraševati,
uikdar bi si ne mogel misliti take sreče, kakoršno mi ponu¬
jate vi." — „Počasi, počasi, Karol! nisem vam še povedal
vsega. Ali pa veste, kakšna je moja hči, vaša prihodnja ne¬
vesta? Cisto slepa je, zato si pridržim jaz gospodarstvo do
smrti, po moji smrti boste pa vi gospodar in lastnik graj-
ščine." Karol bi se bil morda ponudbi odpovedal; ali zdelo
se mu je, da mu kaže božja roka, kam da ima iti, da bo
srečen; privolil je tedaj. Zdaj se poslove vsi in gredo potem
narazen. Gospod in Karol gresta po oni strani Svete gore
doli, Kortona in Anton se pa vrneta nazaj proti Gorici, kjer
sta se mislila tudi ona dva ločiti.

X.

Sreča pri nesreči.

Ko prideta Kortona in pa Anton pod Sveto goro, gresta
v Solkanu v krčmo, da bi se malo okrepčala. Potem sta šla
dalje. Komaj gresta četrtinko ure proti Gorici, ugleda Anton
od daleč dva splašeua konja, ki grozno dirjata in zvrnjeno
kočijo vlečeta za seboj. Anton precej spoznd, da je nesreča;
naglo skoči na stran ceste in izdere iz ograje močen drog.
Zdaj reče Kortoni prijeti na koncu in jej pove: „Drživa drog
Vsak na svojem koncu, morda se konja ustavita pred nama;
ee pa dereta naprej, spusti drog, naj gresta, kamor hočeta,
samo varuj se, da naju ne podereta." In res, ko konja pri¬
letita, ustavita se pred drogom. Anton skoči, popade ju hitro
pri brzdi in ju popolnoma umiri. Kortona pa odpre urno na-

30

preznice. Potem privežeta konja h kolu in gresta zvrnjeno
kočijo vzdigovat.

V kočiji je bil star gospod in stara gospd; namenjena
sta bila na Sveto goro. Na poti pa med Gorico in Solkanom
se konja splašita, kočijaža povozita in kočijo prevrneta. Vsa
pobita sta bila gospod in gospa v kočiji. Anton in Kortona
vzdigneta kočijo, Anton pripreže enega konja h kočiji, dru-
zega je pa Kortona za kočijo peljala, in tako pripeljeta po¬
bitega gospoda in na pol mrtvo gospo v krčmo, katero sta
bila ravno zapustila. „Imate li dve postelji?" vpraša Anton
krčmarja. „Imam jih, imam, le prenesite ju“, odgovori krčmar,
ko vidi kaj da je. Anton in Kortona odneseta najprvo iz ko¬
čije na posteljo staro gospd, katera se ni zavedela nič;, potem
gresta po gospoda, ki je bil zeld ranjen. Anton spravi konje
v hlev in naglo steče v Gorico po ranocelnika, Kortona pa
streže med tem bolnikoma. Kmalu se pripelje zdravnik, dd
zdravila gospej in obveže rane gospodu; potem napravi ma¬
zila za drugi dan in priporoči Kortoni in Antonu skrbno streči
bolnikoma ter pravi: „Le strezita jima, vajin trud ne bo za¬
stonj, zakaj premožna sta, jaz ju poznam; jutri pridem zopet
in potem vsak dan, dokler ne bosta popolnoma zdrava.“ Dal
je jima še nekaj svetov, kako imata streči, in potem se je poslovil.

Odslej sta se vrstila Anton in Kortona v postrežbi go¬
spoda in gospd. Trpelo je tako cel mesec. Konec meseca
se pripelje v Solkan mladi Galvagni, sin bolnikov. Ranocelnik
mu je bil pisal, kolika nesreča se je pripetila njegovim starišem.
Zajokal se je, ko je zagledal svoje stariše, stopivši v hišo.
Bolni oče ga pa potolaži: „Nič ne žaluj, ljubi moj sin! nisva
več v smrtni nevarnosti. Le domov pojdi, kjer imaš veliko
opraviti, ter brez skrbi bodi, glej! dobro postrežbo imava.
Anton in njegova žena nama tako lepo strežeta, da še domd
ne bi imela boljše postrežbe, tako da ne vem, kako ju bom
poplačal." — Zdravnik je rekel, da bolnika nista še zadosti
trdna, da bi ju brez nevarnosti prepeljali. Obečal je sinu, da
mu bode poročil, kedar bosta zdrava, da pride po nja.

Še cel mesec sta stregla gospodu in gospej. Med tem
so dali popraviti poškodovano kočijo in potem so jo prodali
s konji vred. Konec meseca poprašata zdravnika, ali bi bila
za prepeljavo. Zdravnik jima pravi, da že bosta. Še tisti dan je
poročil sinu, da naj pride po stariše. In res, kmalu je prišel z
lepo kočijo po nje. Zelo je bil vesel, videč svoje stariše zdrave.

Ker je sin še le proti večeru prišel v Solkan, reče mu
oče to-le: „Veš kaj, dragi moj sin! dobro vem, da se ti domov

31

mudi, pa potrpi še en dan, da gremo vsi skupaj jutri na
Sveto goro Mariji se zahvalit, ker je nama izprosila rešenje
iz smrtne nevarnosti/' Slišim, da se more pripeljati prav do
cerkve, zato se bova peljala jaz in mati, vi drugi pa pojte
peš.“ Sin mu odgovori na to: „Je že prav, rad vas ubogam,
saj je moja dolžnost; pa tudi veste, da sem vas vselej slušal."

Drugi dan se napravijo vsi na Sveto goro, kakor so se
bili zmenili prejšnji veder. Med potjo je Anton pripovedoval
mlademu Gtalvagni-u, koliko sta trpela oče in mati. Ko pri¬
dejo v cerkev Matere Božje, pokleknejo sredi cerkve in tako
goreče in pobožno molijo, da kar z mesta ne morejo. Potem
so opravili spoved in pri sv. maši prejeli sv. obhajilo. Dolgo
so se še potlej priporočevali Mariji. Ko odmolijo, gre stari
Galvagni k cerkvenemu oskrbniku ter dri, lep dar za cerkev
in več zlatov za sv. maše. Veseli zapuste zdaj sveti kraj.

Stari gospod in stara gospa sta bila zdaj tako okrepčana,
trdna in zdrava, da še pred nikoli ne tako. Ravno poldne je
zvonilo, ko so prišli naši romarji v Solkan. Po kosilu reče
stari Galvagni: „Zdaj bom pa jaz spolnil svojo dolžnost in
hočem plačati vsem, kdor koli je meni kaj dobrega storil in
postregel v bolezni." Najprvo pokliče krčmarja in mu tako
govori: „Oče! povejte mi zdaj, koliko sem vam dolžen za to,
kar ste mi storili in dali v bolezni. Vi povejte le za-se, za¬
kaj Antonu in Kortoni bom že posebej dal, danes hočem vse
poravnati, ker jutri grem domov." Krčmar pravi: „0e sevam
ne zamerim, vse skup znaša 250  gld.; če bi se pa vam morda
Preveč zdelo, pa naredite, kakor previdite." Gospod pravi:
»Ni preveč ne, še malo se mi zdi, zato mislim, da bo toliko
v am všeč." Zdaj odšteje krčmarju 300  gld. Krčmar se lepo
zahvali in želi gospodu dobro stanovitno zdravje. Plačal je
Potem tudi zdravnika in pogrebščino za kočijaža, ki je bil
nmrl precej potem, ko sta ga bila konja povozila. Bogato je
obdaroval gospod tudi vso krčmarjevo družino. Zdaj pa je
gospod vprašal Antona in Kortono: „No, koliko sem pa vama
dolžen? koliko bosta hotela imeti? Vidva sta bila v resnici
najina angelja, vidva sta naju ohranila pri življenju, posebno
še s toliko in tako skrbno postrežbo. Le povejta torej, koliko bi
r ada, s hvaležnim in veselim srcem bom vama dal." Kortona
Pravi: „Res, dobri gospod! dosti sva trpela z vami, pa saj
^ je bila najina dolžnost. Ravno dela sva iskala in Bog nama
S a je dal, ko je vas in vašo gospo nama izročil v skrb. Torej
°e nama daste kaj. bo dobro, če pa ne daste nič, bode pa
tudi brez zamere. Samo to vas prosim, dobri gospod, ako bi

32

mogoče bilo, da bi nama dobili kako službo, da bi si pošteno
pridobivali potrebni živež. Revna sva prav do dobrega, ni¬
mava domovja in ne stanovanja, ne denarja in ne oblačila,
pa rada bi se preživila z delom, da bi ga le dobila." — „To
imata vsak 100 gld. za svoj trud, zaradi službe se bomo pa
že jutri zmenili, pred se hočem še s svojim sinom posvetovati."

Kmalu sta bila sin in oče edina o Antonu in Kortoni.
Zato ju pokliče proti večeru k sebi ter jima tako-le govori:
»Spoznal sem vaju, da sta pridna in pobožna, zato si druzega
ne želim kot vajine sreče. Pripomogel bom vama do nje,
kakor morem. Sklenila sva jaz in moj sin, vama službo dati
v naši hiši v Benetkah, če bosta zadovoljna. Ti Anton boš
delavec v štacuni, ne boš zastonj delal, dobro te bom plačal.
Kortona pa bo pri nas vratarica, pa bo tudi pomagala v ku¬
hinji, kaka drva bo prinašala, posodo pomivala in kuharici
pri rokah, da bi jo kam pošiljala. Stanovanje bosta imela
zdolej pri velikih vratih, dobro hrano in plačo bom vama
dajal. Preskrbljena bosta po takem z vsem, in sicer ne le
do moje smrti, ampak naložil bom tudi svojemu sinu dolž¬
nost, da bo moral skrbeti za vaju, če še tako dolgo živita.
Kako vama je všeč ponudba?"

S čim bi se li moglo Kortoni in Antonu bolj ustreči kot
s tako ponudbo? Veselja so jima solze stopile v oči, iskala
sta v zahvalo besed, ali nista jih mogla najti primernih. Rekla
sta le: „0 predobri gospod, nisva vredna tolike milosti, kdaj
sva si je neki zaslužila? Preslaba je najina hvala, Bog naj
vam povrne, On le je dosti mogočen. Midva si pa bova pri¬
zadevala, da bi vedno bila vredna vaših dobrot." Rekši po¬
ljubita gospodu s srčnim veseljem roko. — Drugi dan se od¬
pravijo vsi prav zgodaj v Benetke.

Srečna sta bila Anton in Kortona v novem kraju. Služba
je jima bila lahka, z veseljem sta jo opravljala. Spominjala
sta se včasih Kortonice; vpraševala sta se takrat: „Kaj misliš,
je li Kortonica srečna?" Tudi ti, dragi bralec, draga bralka,
si morda radovedna, kako se ji godi pri njenih novih stariših.
Prestavimo se torej v mislih iz krasnih Benetek v gorato Ko¬
roško, in obiščimo Kortonico!

XI.

Kortonica pri Primoževih.

Od začetka je Kortonica zelo pogreševala svoje matere;
vedno je žalovala za njimi, ali se ve da zastonj. Tolažila jo
je Marta, kakor jo je vedela in znala. Dala ji je zdaj to
reč, zdaj drugo, ter ji obetala, da mati kmalu pride. Vselej
jo je lahko umirila. Ker pa matere le ni bilo, pozabila jo je
kmalu popolnoma, kakor otroci znajo, ki se ne menijo dosti
za drugo, samo da niso lačni in da se kratkočasijo. Popol¬
noma se je torej Kortonica udomačila pri Primoževih; pa tudi
domači so jo od dne do dne rajši imeli. Lastni stariši ne
Morejo svojega otroka bolj ljubiti, kakor sta Primož in Marta
ljubila Kortonico; pa saj je bila tudi tako ubogljiva, pohlevna
in prijazna, da boljšega otroka iskati ni bilo. Bila je tudi
čednega obraza in lepe postave, vsem je dopadla.

Zgodaj je Kortonica vstala vsako jutro; lepo se je umila
in napravila, pokleknila je potlej in pobožno odmolila svojo
jutranjo pobožnost. Šla je potem k svojim sedanjim starišem,
voščila jim dobro jutro in je ponižno vprašala: „Kaj mi boste
ukazali, da naj danes storim? Rada vas bom ubogala, kar mi
porečete.'* Kortonica ni hodila nikoli v kako drugo hišo, ali
pa da bi zahajala med otroke; vedno je bila domd pri ma¬
teri, pomagala je, kolikor je mogla pri svojih letih.

Bil je lep spomladanski dan; milo je ogrevalo solnce
zemljo, vidno so rastle cvetlice in drobni ptički so s svojim
Petjem z veseljem napolnovali vsako nedolžno serce, ko je
Kortonica poprosila mater rekoč: „Ljuba moja mati! gori
za našo veliko njivo je toliko dišečih vijolic, naj jih grem
Vam šopek natrgat.“ — „Ker rada ubogaš, le pojdi jih, prav
všeč mi bo“, rekla ji je Marta.

Urno kot srna je stekla deklica, ter vijolic natrgala več
popkov. Vleže se potem v travo in rahlo zaspi. Koliko časa
Je spala, sama ni vedela; zbudil jo je neki tih pogovor on¬
kraj meje. Bili so trije možaki, dobro so gledali krog sebe,
iu ker niso zapazili nikogar, dejali so: „Nihče nas ne sliši,
zdaj se zmenimo!“ Kortonica zaslišavši te besede, prestraši se
Zel6; nič se ne premakne, vesela je bila, da je niso vi¬
deli. Govorili so zdaj bolj tiho, vendar je slišala in razumela
Vsako besedo. Dobro je čula, ko je rekel eden svojemu to¬
varišu: „Ti boš stal tukaj, skril se boš v mejo, jaz bom stal
Pa za tem grmom, ti Martin pa tam-le spredaj. Kedar se

Kortonica. 3

34

bo Primož pripeljal iz Celovca, kamor bo peljal poln voz žita
na prodaj, takrat bomo pa planili na-nj. Navadno pride domov
proti desetim. Martin bo skočil pred konje in je bo ustavil,
midva pa bova stopila vsak od svoje strani na Primoža, ti ga
boš trdno prijel, jaz mu bom pa denarje pobral, potlej bomo
pa urno zbežali. Nihče pa ne sme besedice izpregovoriti, da
nas spoznal ne bode.“ Obljubivši si, da bodo tako storili, raz¬
šli so se.

Ko odidejo možaki, bilo je vse tiho. Kortonica vstane,
teče domov in nese vijolice materi. Vsa je bila prepadena
in bleda, zatd jo je Marta vprašala, zakaj je toliko časa ni
bilo. Kortonica je povedala materi, kaj je slišala. Mati pravi:
„To morave očetu povedati, da se bode vedel varovati. “

Kortonica povč očetu ves pogovor možakov, kakor ga je
slišala. Primož jo vpraša, ali je poznala tiste može, ona pa
mu na to odgovori: „Oče, saj veste, da nikamor ne grem,
zato nisem poznala nobenega; govorili so pa res tako.“ Oče
pravi: „Prav si naredila, da si mi povedala to, ti bom že
kaj kupil za to.“

Svetovala je Marta možu, da naj bi ne peljal jutri žita
na prodaj, ker mu žuga nevarnost. Primož se pa ni dal ostra-
šiti. Ukazal je zvečer žita nameriti, katero je zjutraj zgodaj
peljal v Celovec. Dobro ga je prodal; predno se je pa vrnil
domov, šel je h gosposki in jej povedal, kaj ga čaka na poti;
zato je prosil tri vojake, da bi ga varovali in roparje ujeli.
Precej so mu je dovolili. Primož vzame vojake na voz in jim
lepo plačilo obeča za brambo. Predno pridejo do odločenega
kraja, reče Primož vojakom, da naj se po vozu vležejo,
da jih bo z rjuho zagrnil in skril pred roparji. Vležejo se
in on jih zagrne. Ko se pripeljejo do meje, kjer so bili
možaki skriti, kar skoči nekdo pred kouja, ustavi ju in za¬
žvižga. Zdaj skočita dva druga nad Primoža rekoč: „Hi-
tro daj denarje, če ne — boš pa mrtev.“ Primož zakliče:
,,Možje! pomagajte!“ Ko bi trenil, skočijo vojaki po koncu
in popadejo hudobneža, ki sta držala Primoža. Tretji je
utekel. Zdaj ju vklenejo vojaki in peljejo v hišo županovo;
Primož se je pa potem mirno domov pripeljal. Celo noč
so varovali vojaki roparja, katera so drugi dan gnali h go¬
sposki; ostro po postavi sta bila kaznovana. Tudi tretjega so
kmalu ujeli in ga izročili sodniji. Bili so vsi trije Primoževi
sosedje, katerim je bil večkrat kaj dobrega storil.

35

XII.

Pridna učenka.

Odslej je imel Primož še veliko rajši Kortonico, saj ga
je bila obvarovala velike škode in morda tudi smrti. Na¬
kupil ji je zat6 vsa nova oblačila. Izročil jih je nji in
tako-le ji govoril: „Tu imaš vso novo obleko, veliko sem dal
za-ujo, pa namenil sem ti še nekaj druzega storiti, ako boš
zadovoljna.“ — „Kaj tacega, oče?“ — „Zdaj si ravno v pravih
letih, da bi začela v šolo hoditi. Tudi rožanska nedelja ni
več posebno daleč, ko se bodo šole začele v Celovcu, kajti tja
te mislim v šolo dati. Boš li rada šla k nunam v šolo? Ve¬
liko lepega in koristnega se boš učila." Zdaj zgrabi Korto-
nica Primoževo roko, poljubi jo srčno in reče.vesela: „Oče,
ljubi oče! kako ste vendar dobri; dokler bom živa, hvaležna
vam bom, nikoli ne bom pozabila take dobrote, molila bom
vedno za vas. Prav veseli me, da se bom kaj naučila; čutim,
da mi bo lahko: dobro glavo imam. Sama bi bila vas že
prosila, da bi me dali kaj učiti se, kar si že bodi, ali nisem
si upala; vesela sem bila, da me redite.“

„Prav je,“ reče Primož, „le spravi do tistega časa svoje
reči skupaj; dal bom s teboj vse, česar ti bo treba in kar
mora vsaka imeti, ki gre v nunski samostan v šolo.“

Kdo more popisati Kortoničino veselje? Komaj je čakala
dne, ko se bo v Celovec odpeljala. Bog ve, kolikrat je pre¬
ložila svoje reči v skrinjici; druzega ji ni hodilo po glavi,
ampak samo, kako se bo pridno učila.

Kmalu je prišel zaželeni dan. Primož jo odpelje v Ce¬
lovec. Tu jo vpiše med učenke in jo nunam izroči rekoč:

Skrbite lepo za Kortonico, in učite jo v vseh potrebnih reččh.
Konec leta pridem po-njo, pred, mislim, da me ne bo; z ve¬
seljem bom plačal vse, kar boste zahtevale. 11  Gospa mati
vpraša Primoža: „Je li to vaša hčerka?“ „Ni moja, vzel sem
jo za svojo od neznane matere.“ — „To je lepo,“ pravi nuna,
»da daste svojo rejenko, izučiti, česar nikakor niste dolžni.
Kog bo vas obilno poplačal za tako dobro delo. Le brez skrbi
bodite, oče! z vsem bo Kortonica preskrbljena in lepo jo bomo
poučevale. Prepričali se boste, kedar pridete po njo konec
leta." Primož odide domov, Kortonico pa so dejale nune med
druge učenke.

Prvi dan, ko se je šola začela, pridejo v šolo vodja, uče¬
nik krščanskega nauka in več nun, ki so bile učiteljice. Brale

3 *

36

so se učenkam šolske postave, po katerih se bodo morale
celo leto ravnati. Vse učenke so poslušale, kar so brali go¬
spod vodja. Posebno pazljivo je poslušala Kortonica, kar oči
ni odmaknila od gospoda. Nune so se pogledovale, kajti niso
še videle kmalu kake učenke tako pazljive. Po končanem
branju gospa mati, t. j. predstojnica samostaua, pokliče Kor-
tonico vstati. Kortonica namreč ni še vedela, da mora učenka
vstati, kedar je poklicana. Zdaj jo vpraša nuna: „Prav paz¬
ljivo si poslušala, povej nam tedaj, kaj si si zapomnila!"
Kortonica jame govoriti, skoraj kakor bi brala, vse je pove¬
dala, kar se je pred bralo, skoraj nič ni izpustila. Čudeč se
poslušali so vsi pričujoči sedem let staro Kortonico; tacega
spomina pri takem otroka ne bi se bili nikdar nadejali. Pred¬
stojnica ji reče: „Kortonica! srečna si, ki si dobila tako dobro
glavo od Boga, hvaležna mu moraš biti za tak dar; rada moli
in bodi ponižna, veliko se boš naučila prav z lahkoto."

Prvo leto se je učila brati, pisati in nekaj številiti ali
računati. To ji je bilo vse lahko, zlasti ker je brati že od
doma znala; sploh pa je kazala za vse prav dobro glavo.
Pisati ni znala prej še nič, zdaj se je še le začela učiti; prav
veliko in z veseljem je pisala. Koj s konca je pokazala, da
ima dobro roko za pisanje, zat6 je pa tudi vidno napredovala,
tako da je konec leta pisala tako lepo, da so se vsi čudili
nje pišu, ki so ga videli. Pa tudi v drugih rečeh se je Kor¬
tonica konec leta dobro obnesla. Dobila je prvo darilo; zelo
je razveselila ž njim doma svoje dobrotne stariše.

Tudi drugo leto se je Kortonica prav dobro učila. Po¬
sebno se je odlikovala v številstvu; najteže naloge je v hipu
izdelovala. Marsikakega starega bi bila ugnala v kozji rog.
— Nekega dne, ko so bile učenke same, vpraša ena izmed
njih Kortonico in ji pravi: „Kortonica! ali ti dajo mati ka-
terikrat kaj denarja, ker niso tvoja prava mati, ampak le
krušna?" „0 dajo mi, dajo,“ odgovori Kortonica, „6ni dan
so mi dali nekaj krajcarjev, pa so mi rekli, da ne smem ni¬
komur povedati, koliko sem dobila, drugače ne bom več do¬
bila. Součenke radovedne, koliko je neki dobila, jo zelo nad¬
legujejo. Kortonica jim pravi: „Naravnost ne smem pove¬
dati, ker sem materi tako obečala, toliko vam pa povem, da
si boste potem lahko izštevilile. Poslušajte me: Ko bi mi
dali oče tudi toliko, kolikor so mi dali mati in pa še enkrat
toliko; brat bi mi pa dal tretji del tega, kar so mi dali mati,
imela bi potem sto krajcarjev. Zdaj mi pa povejte, koliko
sem dobila!" Součenke so se upirale, da bi izštevilile, pa jim

37

ni šlo. Prosile so nune, da bi jim razjasnile nalogo, in še le
te so jim povedale, koliko je Kortonica dobila. — Kaj misliš,
mladi bralec, koliko je dobila?

Tretje leto se je Kortonica užila zraven drugih šolskih
režij tudi laškega jezika, in sicer s tolikim vspehom, da je
konec leta že malo govorila. Bila je med nunami neka La¬
hinja; ta je imela grozuo veliko veselje do Kortone, vedno se
je ž njo lahko pogovarjala.

Četrto leto se je užila med drugim tudi muzike in sicer
je na glasoviru igrala tako mižno, da se ji je vsak žudil. Po¬
sebno jo je veselilo, svete napeve igrati in zraven pesmi peti.
Peto leto se je užila še kuharije in šivanja, tudi v tem je bila prva.

Približal se je zadnji dan šolskega leta. Komaj je Kor¬
tonica že prižakovala Primoža, da bi jo odpeljal domov, kar
jo pokliže prednica samostana k sebi in ji tako pravi: »Pre¬
pričali smo se vsi, da si ti posebno dobre glave, tudi ob¬
našaš se lepo, kar moramo vse sprižati, in izučena si že ne¬
koliko ; lahko si boš pridobila še vež vednosti, zato želimo, da
bi ti med nami ostala in stopila za zmerom v naš samostan,
da bi bila nuna. Povej nam tedaj, ali bi te bila volja to sto¬
riti, ali pa boš nas zapustila ?“

Kortonica je pazljivo poslušala besede prednice, potem pa
pohlevno reže: »Častita gospa mati! lepo presržno se vam
zahvaljujem za tako ponudbo in veselo povabilo, da bi stopila v
samostan. Prav žal mi je, da moram naravnost povedati, da
ne čutim v sebi poklica za tako sveti stan. Vaše življenje
me veseli, ker imate lepo priliko veliko skrbeti za dušo in si
prislužiti nebesa; toda jaz med vami ostati ne morem in si¬
cer zato ne, ker me vedno nekaj spodbada, da bi šla po svetu
iskat svoje prave matere. Bog ve, kako se jim godi, kako
so revni in koliko morda trpe. Rada bi jih šla iskat in jih
tudi pojdem o prvi priložnosti, da jih še enkrat vidim in jim
pomagam po svoji moči. Noč in dan bom rada delala za
nje. Pojdem in ne bom mirovala pred, da jih najdem!“ Na
to ji nuna odgovori: »Če je tako, ne bom ti vež prigovarjala,
ampak želim ti srečo, pojdi po svetu in angelj božji naj te
spremlja, da srečno najdeš mater!“

Drugi dan je prišel Primož po Kortonico. Plačal je za
njo vse, kolikor je bilo treba in se lepo zahvalil nunam za
trud, ki so ga imele ž njo. Tudi Kortonica se jim lepo za¬
hvali ter se ganljivo poslovi od njih in od svojih souženk.
Vsem so bile oži solzne ob ločitvi, videlo se je, kako so se
imele rade.

38

XIII.

ISTa Primoževem domu.

Ko se Kortonica po dovršenih šolah pripelje domov, spre¬
jeli so jo vsi domači s častjo, saj je bila izučena in izobra¬
žena, da malo katera v vsi okolici tako. Kakor je bila v šoli
pridna, tako tudi doma ni lenarila in pohajkovala, kakor marsi¬
katera, ki iz šol spet pride v domačo hišo, doma pa za no¬
beno delo prijeti ne ve in tudi ne mara. Vedno je imela
dosti opraviti, saj se je lotila vsacega dela. Pomagala je ma¬
teri v kuhinji, k vsemu se je tu pripravila. Pridružila se je
tudi hlapcem in deklam in je ž njimi vred delala; pazila je
na vsako najmanjšo reč, kako se opravlja. Če ni kdo kaj prav
naredil, ali je kaj zamudil, ali kaj škode storil, ali pa kaj
napačnega in pohujšljivega govoril, še tisti dan je Primožu
povedala, da je svoje služabnike posvaril in poučil, in če to ni
nič izdalo, spodil iz službe. — Kar je Kortonici časa ostajalo
pri njenih navadnih delih, zvesto ga je porabila vselej. Šivala
je takrat pridno in narejala oblačila vsem domačim ljudem,
posebno ženskam, pa tudi za moške je naredila marsikako reč.

Kakor sta jo oče Primož in mati Marta rada imela, tako
so jo jeli sovražiti hlapci, dekle in delavci; vsem tem je bila
Kortonica trn v peti. Posebno so jo črtili hlapci, ker je očetu
precej povedala, ako se je le kdo po noči umaknil iz hiše.
Primož ni trpel ponočevanja pri svojih služabnikih; zato mu
je bilo prav po volji, ker mu je Kortonica zatirati pomagala
to grdo navado. Ali kaj, kar je enemu po volji, pa drugemu
ni; tako je bilo tudi tukaj. Družina je čedalje bolj sovražila
pridno Kortonico. Dejali so: „Dobro bi bilo pri Primoževih
služiti, da bi te prevzetne ciganke (Kortonice) ne bilo pri
hiši, pa le potrpimo, kaj ne veste, da vsaka reč le nekaj časa
trpi?" — „če je nihče ne bo spravil od hiše, jaz jo bom",
pristavil je hlapec, „le potrebne prilike mi je treba, vrtal in
vrtal bom tako dolgo, da dosežem svoj namen; naj velja kar
hoče, od hiše mora!“

Žalostna je bila Kortonica, ko je zvedela, da ji ne pra¬
vijo drugače kot „ prevzetna ciganka 1 '; zelo jo je bolelo to,
pritožila se je očetu in rekla: „Ne verjamete mi, kako mi je
hudo, ker me domači vsi pisano gledajo ter me le prezvetno
ciganko imenujejo. Pomagajte mi, če mi morete!" Primož
jo tolaži: „Vem, da ti mora hudo deti to, ker si si v svesti,
da te nihče ne more obdolžiti česa hudega, pa le voljno po-

39

trpi, jaz ti bom že pomagal, kolikor je v moji moči." Primož
je posvaril svoje posle zaradi pritožbe Kortoničine; ali to ni
nič pomagalo, bilo je le smola na ogenj, še bolj so jo črtili.
Prevzetno so jo pa zato imenovali, ker z nikomur ni hotela
kake posebne prijaznosti imeti; sicer pa je bila dobra in pri¬
jazna z vsakim, posebnega znanja pa ni imela z nobenim, bila
je bolj sama za se, tiha in malo besedij.

Nekega dne reče Kortonica prav prijazno Primožu: „Dragi
moj oče! prav lepo vas prosim, dovolite mi, kar vas bom
prosila." — „„I zakaj ne, če boš prosila kaj pametnega. 11 "
■— „Dovolite mi, da grem na božjo pot." — „„Kam!"“ •—
„Na Sveto goro pri Gorici." — „„Zakaj pa ravno na Sveto
goro misliš romati?"" — „Neki notranji glas mi pravi, da
tam pri Mariji bo dobjlo moje srce mir in tolažilo, saj veste,
kako sem nesrečna. Čisto med tujimi ljudmi sem tukaj, vse
me sovraži in psuje. Da bi mi vi ne bili prijazni, kar zbe¬
žati bi mi bilo. Tudi mislim tam zvedeti, kje so moji sta-
riši, kajti slišala sem, da so se od tukaj obrnili proti Sveti
gori." Primož ji nato reče: „Prav vesele me tvoje misli;
ali kaj boš revše, ki si še tako slaba, ni te spustiti med svet
Še; premalo si še izkušena, le potrpi še nekaj časa, Bog ti
bo že poslal priložnost, če mu je tvoja misel všeč." Kortonica
je izprevidela, da mora Primož prav imeti, zat6 se je udala
njegovim besedam; v srcu je pa vendar še gojila vroče želje,
da bi ji Bog še kedaj dal priti do predragih starišev.

XIV.

Huda ura.

Drugo poletje, od kar je Kortonica dovršila šole in ostala
doma, pride nad Primoževo posestvo in okolico velika nesreča.
Bilo je ravno sv. Krha dan ob dveh popoldne, kar se pri¬
vlečejo grdi črnosivkasti oblaki od južne strani. V zraku vre
kakor vroča voda v kotlu; grmeti jame in bliskali se, da je
strah in groza. Kar na enkrat pa se vsuje strašna kot orehi
debela toča izpod neba in neusmiljeno pobije vse, kar je ro¬
dovitna zemlja obetala pridnemu kmetovalcu. Naredila je
toča silno veliko škodo. Ljudje so vpili, jokali se in molili,
ali vse je bilo zastonj: toča ni nehala pred, dokler ni bilo
na polju vse do čistega zdrobljeno. Tudi Kortonica je po¬
kleknila v svoji sobici v kot, milo je tu jokala in zvesto mo-

40

lila, kakor da bi se ji dozdevalo, da bo ta nesreča napravila njej
še veliko večjo žalost in bridkost, kakor drugim. Drugi dan
gre Primožev veliki hlapec, ki se je posebno rad prilizoval
gospodarju, po vseh njivah ogledovat, koliko škode je naredila
toča, da bi vedel doma povedati, ali je še kaj upanja ali nič,
da bi se kaj obrastlo. Hlapec pride domov in tako sporoči:
„Oče! prav veliko škodo je nam napravila toča, marsikaj se
še morda obraste, pa prevelikega upanja ne moremo imeti,
preveč je zdrobljeno/'

„He, kar je, pa je!“ pravi Primož zvedevši žalostno spo¬
ročilo; „ker nas je Bog obiskal z veliko nesrečo, da nam je
vzel vso letino, ki je lepo kazala, moramo za dobro vzeti.
Bog že ve, kaj dela, saj je nas že večkrat obdaroval z do¬
brimi letinami. Da nam pa je zdaj poslal nesrečo, smo pa
tudi zaslužili; Bog daj, da bi nam to bilo v dušni prid!"
Hlapec pravi: „Prav lepo govdrite, oče! in tolažite sami sebe,
ker pravite, da kar Bog naredi, je vse prav narejeno. Res
je to; ljudje pa pravijo drugače, in to je ravno tako res. Pra¬
vijo namreč, da je vse te nesreče kriva naša Kortonica, ker
ona je ciganka, vsaka ciganka je copernica, naša se je pa še
v šolah posebej izučila v tej reči. Dokler bo Kortonica pri
vaši hiši, pravijo ljudje, tako dolgo bo vsako leto pobila pri
nas toča." Hlapec s temi besedami ni druzega želel, ko da
bi Kortonico spravil od hiše. Primož ga zavrne s hudo ter
mu reče: „Pojdi se solit s tacimi praznimi verami in s pre¬
grešnimi vražami; kaj mar misliš, da sem jaz tudi tako ne¬
umen ko ti? Kaj ne veš, da so take vraže zoper božje za¬
povedi? Bog bi nam gotovo ne bil prepovedoval kaj tacega
verovati, ko bi to bilo res. Ali ne včš, da se ne zgodi naj¬
manjša reč brez volje nebeškega Očeta ? Kako si moreš mi¬
sliti o Bogu, ki je vsegamogočen in neskončno moder, da bi
ciganskim babam v roke dal svoje gospodarstvo nad svetom!
Glej, kako si bedast. Da bi znale babe točo narejati, nare¬
dile bi veliko lože dež, katerega včasih zel6 potrebujemo in
ga moramo večkrat prositi."

Zvedela je Kortonica kmalu, kaj je govoril priliznjeni
hlapec očetu in da jo je obdolžil čarovanja. Bila je zato ža¬
lostna brez mere; noč in dan se je jokala, ni mogla ne jesti
ne piti, vidno je hujšala. Pa ni le samo žalovala, iskala si
je tudi tolažila; srčno je molila, da bi jo Bog rešil sovraštva
hudobnih ljudij. Šla je nekega dne k materi, milo ji je po¬
tožila svoje težave in vsa v solze vtopljena to-le govorila:
„Ljubeznjiva mati! dobro veste, da sem nedolžna v tej reči,

41

kar me dolžijo; obdolžili so me , da sem čarovnica, da sem
točo naredila in da bo toča vsako leto pobila, dokler bom jaz
pri vaši hiši. Vidim zdaj, drugače ne more biti, morala bom
vas zapustiti; neskončna žalost je zž-me to. Kam se hočem
reva obrniti, nimam očeta ne matere, nimam nobenega pri¬
jatelja, nobene prijateljice. Samo vi ste mi še dobra mati,
pa kaj mi to pomaga, ločiti se bom morala tudi od vas. Tu¬
kaj ne morem več ostati, kajti vse me sovraži in črti, ne vi¬
dim ga v celi soseski prijaznega obraza. Rajši trpim vse drugo,
le tega ne. Rajši bom trdo delala in se opirala pri ptujih
ljudeh, dokler bom živa in zdrava. Vam pa, preljuba mati,
naj Bog vašo ljubezen do mene poplača z nebeškim veseljem,
le tacega darila je vredna; zakaj vaša prijaznost do mene je,
ki me še nekoliko tolaži, ki me varuje, da ne obupam.“ Lepo
potolaži Marta Kortonico: „Ljuba moja! nikar ne žaluj pre¬
več, spominjaj se, da če tudi nimaš ne matere ne očeta tu na
zemlji, imaš pa v nebesih najboljšega očeta in najboljšo mater:
Bog je tv-oj oče, Marija je pa tvoja mati. Če ti Bog pošilja
bridkost, on te le skuša, ali mu boš še zvesta ostala; neiz¬
merno te bo enkrat obdaroval za to, morda ti bo dal še srečo,
da boš našla svoje stariše in da boš ž njimi srečna. Bog ve,
kakšne namene ima še s teboj, zato le na Njega zaupaj. On
ti lahko pomaga vsak čas, če te tudi vsi ljudjč zapuste; če
se pa Bog od tebe obrne, ves svet ti potem nič ne pomaga.
Če se ti bo pa zdelo, da ti Bog le noče pomagati, ostani mu
zvesta; misli si, kako kratko je življenje, večno pa da bo trajalo
nebeško veselje. Tedaj, draga moja, nikar ne žaluj preveč!“

„Res je to, kar mi pravite, in lepo me tolažite, pa kako
je meni mogoče vse voljno prenašati, ker ml oče ne privoščijo
nikoli lepe besede, še ne pogledajo me z lepim očesom in če
jih kaj prav lepo vprašam, ne dajo mi lepega odgovora, am¬
pak le zavpijejo nad menoj. Pri tem se pa meni le to čudno
zdi, kako me vendar morejo sovražiti oče, ki ne mislijo tako
napačno, kakor drugi ljudje, in ki so me sicer sploh vedno
kaj radi imeli; Bog vč, kaj sem se jim zamerila?“

„Ne misli/' reče ji Marta, „da te oče sovraži; le težko
se mu zdi, ker so mu povedali hlapci, da ti in naš Joža sta
si preveč prijatelja; tega pa on ne more trpeti, zato se grdo
drži proti tebi."

„Ljuba moja mati," pravi na to Kortonica, „Bog je moja
Priča, da to ni res; obdolžili so me zopet po krivici, kakor
so me obdolžili čarovanja. Povem vam resnično, da imam
r es Jožeta rada, in kaj bi ga ne, saj sva zrastla oba pod eno

42

streho, saj sva si kot brat in sestra, drugače pa ni bilo med
nama ne najmanjše napačne besedice. Zdaj vidim, da se jeza
Primoževa nad menoj ne bo nikdar potolažila, morala bom v
kratkem od hiše, vendar ne grem prej, da se mi ukaže. Božja
volja naj se godi nad menoj, čudna so Gospodova pota. Težko
se bom ločila od vas, vendar pa hočem vedno hvaležno srce
ohraniti do očeta, ker so me dali toliko izučiti, da si bom
lahko sama služila vsakdanji kruh.“

XV.

Ločitev.

Ostalo je zdaj vse tiho celi mesec, da so se pozabile malo
neumne besede. Konec meseca — bila je ravno nedelja — reče
po obedu Primož svojemu sinu vpričo Marte, da naj malo pri
njima ostane, ker se mislijo nekaj sami pogovoriti. Ko so
bili sami, izpregovori Primož: „GIej, Joža! star sem že in
opešal sem, tvoja mali je tudi priletna, ne moreva več go¬
spodariti, zato misliva vse posestvo tebi izročiti. Izgovorila
si bova le, da nama boš dajal vsako leto potrebni živež, obleko
in stanišče, saj dolgo nama ne bo dajati treba, slaba sva že
oba. Izberi si torej nevesto, ki bo dobra žena in dobra gospo¬
dinja, da boš srečno živel ž njo v miru in edinosti, kakor sem
živel jaz s svojo Marto." Joža odgovori pohlevno: „Oče! prav
je tako, samo prosim vas odloga osem dnij, da si premislim."
Oče pravi: „Dobro, le premisli si, da mi poveš prihodnjo ne¬
deljo, katero si si izbral za nevesto; Bog naj te razsvetli!“

Odslej je Joža pridno gledal, kako bi Kortonici odkril
svoje misli in želje. Komaj je našel med tednom nekega dne
priliko, da sta bila sama. Pri tej priložnosti je sklenil njej
razodeti, kar je že dolgo nosil v srcu in kar ni smel več pri¬
krivati. Rekel ji je: „Kortonica! sama sva zdaj, nihče naju
ne vidi in ne sliši, povedati ti hočem, kaj so mi oče skrivaj
naročili, namreč, da mi mislijo posestvo in gospodarstvo iz¬
ročiti, pa ukazali so mi tudi, da si moram poiskati nevesto
in jim jo naznaniti. Povej mi, Kortonica, bi li ti hotela mene
vzeti, najrajši bi se s teboj zaročil, druge pa ne maram no¬
bene." Kortonica mu na to odgovori: „Pač škoda kaj ta¬
kega meniti se, saj boš morda vedel, da bi oče nikoli v to ne
privolili. Pa če bi bili oče tudi s tem zadovoljni, jaz bi ti
sreče ne prinesla k hiši; saj vidiš, kako me sovraži vsa so-

43

seska, nihče bi ne hotel potlej z nama govoriti: kjer pa pri¬
jaznosti ni s sosedi, gre vse navskriž. Zat6 bom morala jaz
od hiše, ne morem več prenašati tega sovraštva. Rada bi te
osrečila, pa vidiš, da mi je čisto nemogoče. Poišči si druge
neveste. 0

Naglo so minili dnevi premisleka, prišla je nedelja in po¬
vedati je moral Joža, katero nevesto si je izbral. Po obedu
ga Primož povpraša po nevesti. Joža pravi: „Le eno poznam,
s katero bi mogel biti srečen, pa vem, da ne bo iz tega nič.
Prvič bi vi ne bili zadovoljni, drugič pa ne vem, ali bi se
ona dala pregovoriti, ali ne. Izbral sem si našo Kortonico
za nevesto. 0  — Primož se je premagal, da se ni razsrdil nad
sinom, ampak obrne se proti Marti in mirno reče: „ Vidiš,
stara, kaj sem ti pravil, pa mi nisi hotela verjeti! Proti Jo¬
žetu pa reče: „Ne zamerim ti, da si si izbral Kortonico za
svojo nevesto, ker ona je res dobra, pridna, pametna in po¬
božna, utegnila bi biti dobro gospodinja. Da bi je jaz ne bil
poznal, ne bi bil potrosil toliko denarja za nje pouk. Pri vsem
tem ti pa povem, Joža, da tega ne dovolim nikoli. Ne bom
ti branil, če si izbereš revno dekle, če prav bi lahko veliko
priženil na naše reči. Kortonice pa nikakor ne k hiši, po nji
bi izgubila svoje dobro ime; kdo ve, kdo in kaj je bil Kor-
tonici oče? Tudi je ona ciganskih starišev, kar je vsem pre¬
dobro znano, zat6 ji pravijo ciganka. Nočem, da bi pri moji
hiši ciganje in ciganke gospodarile, smijali bi se nam vsi so¬
sedje in znanci, in to po pravici. 0  Na te resnične očetove
besede odgovori Joža samo to-le: „Oče! dobro veste, da vas
žalil nisem nikoli, ubogal sem vas vselej, ubogal vas bom
tudi zdaj; ker mi ne dovolite zaročiti se s Kortonico, povem
pa naravnost, da se zaročil z drugo nobeno ne bom.“ Oče
reče nato sinu: „Pojdi hitro in povej Kortonici, da le tri dni
Še sme biti pod našo streho, četrti dan boš napregel in jo
Peljal v Celovec, tam naj si poišče službe. Dosti je že stara
Ul toliko že zna, da se lahko sama preživi, jaz ji nisem nič
v eč dolžen, spolnil sem svojo obljubo. 0

Joža povč Kortonici to očetovo povelje, ona mu pa mirno
reče nato: „Meniš, da si mi kaj novega povedal; dobro sem
^edela že prej, da bo taka z menoj. Prosim te, Joža, pojdi
h očetu nazaj in povej jim, da nisem k smrti obsojena hudo-
helnica, kateri dajo tri dni odloga, da se pripravlja na zadnjo
Uro, zato grem ne čez tri dni,  ampak precej jutri od hiše.
Nocoj še lahko spravim svoje reči skupaj. Jutri pa, če me
pelješ, ljubo mi bode; če pa ne, najela bom druzega."

44

Primož je bil s Kortoničinim sporočilom zadovoljen, zat6
reče sinu, da naj še danes pripravi voziček, da jo bo jutri
peljal proti Celovcu. — Zadnjo noč ni Kortonica nič spala v
Primoževi hiši; ko je pospravila in zvezala skup svoje reči,
pokleknila je k molitvi, milo se je jokala, kajti strašile so
jo misli, kakšna ji neki bode prihodnost. Ne bi si bila prej
kedaj mislila, da ji bo tako težka ločitev. Rekla je sama
proti sebi: „Bog zna, kako se mi bo godilo pri tujih ljudčb.
Pa naj bo vse k božji časti, saj me tolažijo besede dobre
Marte, da imam najboljšega očeta v nebesih, in da najboljša
mati mi je Marija. 11

Kmalu je prešla noč, napočila je zarja zadnjega jutra za
Kortonico v Primoževi hiši. Poklicana k zajutreku gre že
vsa napravljena za pot, bila je zelo žalostna in objokana.
Molčč použije, potem pa stopi k Primožu in reče z milim gla¬
som: „Dragi moj oče! Prav lepo vas zahvaljujem, da ste me
imeli toliko časa pri hiši, posebno pa zat6, ker ste imeli to¬
liko troškov zaradi mene. Dokler bom živa, iz srca vam bom
hvaležna za to; zvesto bom molila za vas. Odpustite mi, če
sem vas kedaj razžalila, — mislim, da radovoljno vas nisem
nikdar; povem pa, da sem čisto nedolžna, česar me ljudje
dolžč. Zdaj grem, prav grenka mi je ločitev; zdi se mi,
kakor bi šla v smrt, saj ste vi bili meni vse. Bodite zdravi,
sreča naj bo pri vaši hiši! 11  Molče jo posluša Primož, ven¬
dar mu solze igrajo v oččh, potem reče ves ganjen: „Ljuba
moja! iz srca sovražil te nisem nikoli, da pa moraš od hiše,
to tirjajo okoliščine — dobro so ti znane. Prazna pa ne poj-
deš od hiše, tu imaš sto tolarjev za doto od naše hiše. Pa
tudi po svojem očetu imaš nekaj dobiti. S pomočjo pisma,
ki mi ga je izročila tvoja mati, sem iztirjal za te naloženi
denar, katerega je zdaj ravno 450 goldinarjev. Glej! lepo doto
imaš, lahko si ž njo pomagaš. Pojdi zdaj srečno in Bog ti
daj, da najdeš v kratkem svoje stariše, kar si želela že dalj
časa. Ako jih najdeš, postrezi in pomagaj jim, morda potre¬
bujejo pomoči. Boga ne zapusti, in Bog te bo vedno va¬
loval. 11  — Zdaj mu Kortonica zadnjikrat poljubi roko in ga
še enkrat zahvali.

Zel6 ganljiva je bila ločitev Kortoničina od Marte. Obe
ste iskali besed za slovo, ali niste jih mogli najti, vsak glas
je bil vtopljen v žalost in solzč. Molčč ste se objeli, z vso
silo je Marta komaj izihtela besedice: „Z Bogom, Kortonica,
bodi srečna! 11  — „Srečni tudi vi,“ odgovorilo je dekle, da se
je komaj slišalo. Tudi od hlapcev in od dekel se je Korto-

45

niča poslovila; vsakemu je segla v roke ter ga prosila, da
naj ji odpusti, če ga je kedaj razžalila. Vsedla se je potem
na voziček, ki je kmalu ž njo oddrdral proti Celovcu. Z ža¬
lostnim srcem se je še enkrat ozrla na Primoževo hišo, ki je
naglo izginila izpred njenih očij. Dolgo so gledali domači za
njo, nekateri so jo v resnici težko pogrešali; nekaterim je pa
očitala vest, ker so preganjali nedolžnost, kesali so se tega
Morda, ali popraviti se ni dalo več.

Na poti reče Joža Kortonici: „Le eno željo sem še imel,
in ta je bila, da hi se s teboj zaročil. Ali oče mi tega ne
pustč, zato bom moral tebe pozabiti, druge pa iskal ne bom,
kolikor zdaj mislim. Tebi pa Bog daj srečo, kjerkoli boš. Ra¬
doveden sem, kako se ti bo godilo; zatč bi rad, da bi mi
kedaj pisala; pa ne bom te prosil za to, ker vidim, da mora
najina ločitev biti popolnoma; je že božja volja tako. V Ce¬
lovcu te bom izročil svojemu prijatelju trgovcu K., da ti po¬
išče službo, če si s tem zadovoljna. 4 * Nato mu reče Korto-
nica: „Lepo te zahvaljujem za tvojo prijaznost proti meni,
zel6 mi je ta sladila grenko življenje zadnje leto v vaši hiši;
Bog te poplačaj za to! Veš kaj pa, Joža! v Celovcu si ne
Mislim službe iskati, preblizu sem tu domu, nevoščljivi jeziki
Me lahko tudi tu dosežejo. Kdo me bo imel v službi, če se
dez-me spravijo opravljivci in opravljivke vaše vasi? Šla bom
daleč po svetu, kjer me nihče ne bo poznal in nič vedel o
Meni. V rokah imam vsa potrebna pisanja, zato bom šla
lahko brez strahu, kamor se mi bo zljubilo. 41

Joža pripelje Kortonico ter jo izroči svojemu prijatelju
rekoč: „Glej, dragi prijatelj! pripeljal sem ti sestrico Korto¬
nico, preskrbi jo z vsem potrebnim, dokler bo pri tebi; po¬
vrnil ti bom vse z veseljem. Ker pa ona nima veselja, da bi
ostala v Celovcu, če bi se ji primerila tudi dobra služba, pro-
s 1m  te, da jo prepelješ kam dalje, saj hodiš daleč okoli po
kupčiji/ „Prav tako , u  pravi nato trgovec K., „težko se tu¬
kaj dobi dobra služba za tako mlado deklico. Cez dva dni
Srem v Gorico, če jo bo volja, lahko prisede k meni na voz,
M kmalu bo v Gorici. Tam se ji bo gotovo primerila kaka
služba/ Zelo je bila Kortonica tega vesela, ker je vedno že-
* e la priti v Gorico in tam povprašati po svojih pravih stariših.

Primožev Joža se je kmalu moral k domu vrniti, ker ga je
čakalo doma dosti dela. Ni mogel tedaj čakati, da bi se Kor-
t( Mica odpeljala v Gorico. Poslovil se je torej pred od nje. Prav
ganljiva je 'bila ločitev. Srčne pozdrave je poslala Kortonica po
"jem do Primoževih.

46

XVI.

V službi.

Še tisti teden se je odpeljal trgovec K. s Kortouico v Go¬
rico. Prišedši v gostilnico, povprašata, kje bi se kaka služba
dobila. Krčmar pravi: „Ravno sinoči je bila pri meni neka
plemenita gospa; vprašala me je, ali vem za kako mlado žen¬
sko iz Kranjskega ali pa iz Koroškega, precej bi jo rada v
službo vzela. Vendar pa jaz nerad svetujem v to službo;
kajti ta gospa mora biti kaj sitna, ker ima vsako leto več
dekel, nobena ti ne pretrpi leta. Res dobro plača, pa je neki
tudi neskončno huda, zato nima zdaj nobene dekle." Korto-
nica pravi: „Naj bo huda, kakor hoče, eno leto bom že pre¬
bila pri nji, če me sama po sili ne spodi iz službe. Ce prav
drva seka na meni, bodem že potrpela." — „Le počakaj tu¬
kaj, grem poprašat gospo, če ni še dobila druge; kmalu pri¬
dem nazaj in ti povem, kaj in kako,“ pravi krčmar in gre
h gospej. Krčmar pride kmalu nazaj in veli Kortonici, da
naj gre kar precej h gospej.

Gospa bistro pogleda Kortonico od glave do nog; bila ji
je všeč. Gospa jo povpraša, od kod da je doma in kaj vse
zna. Kortonica ji pove ob kratkem vse resnično, kar jo je
vprašala. Gospa jej potem pravi, če hoče pri nji služiti, da
bo imela vsak mesec pet goldinarjev plačila, in če bo pridna,
še pogosto zraven kak dar. Kortonica pravi, da je s tem za¬
dovoljna in bo stopila v to službo, tudi obeča, da si bo pri¬
zadevala gospej vselej ustreči. Nato ji reče gospa: „Povem
ti pa, da boš morala biti potrpežljiva; veš, ljudjč pravijo, da
sem sitna, da sem huda in da mi nihče ne ustreže. Spo¬
znam, da imam svoje misli in želje; pa jaz vsakomur dobro
plačam, kdor je v moji službi, zatd pa tirjam tudi, da mi
mora delati, kakor jaz hočem. Povem ti tedaj, rada stori
vse natanko, kar ti ukažem, in tiho bodi, če bom nad teboj
vpila; jezikanja in odgovarjanja jaz kratko malo ne trpim.
Zdaj pojdi, prinesi, kar si pripeljala s seboj, danes še stopiš
v mojo službo."

Kmalu je Kortonica prenesla svoje reči v hišo, kjer je
stanovala njena gospa. Prvi dan ji ni dala nobenega dela,
ampak rekla ji je: „Pojdi po mestu pogledat, zakaj potlej ne
boš mogla okoli hoditi, danes se naglej, da le do večera pri¬
deš domov. “

47

Kortonica stori z veseljem, kar ji ukaže gospa, čudno
se ji je zdelo vse, saj ji je bilo vse novo. Najhujše ji je
bilo, ko je slišala ljudi govoriti, pa jih nič ni razumela, da-si
je že precej znala laški. Mislila si je: „Kakšen jezik neki
govorč tukaj, ker dosti besed ne razumem; kako bom vendar
mogla med njimi živeti, ker se moram ž njimi pogovoriti. Pa
saj se bom lahko še naučila, česar zdaj ne znam, saj sem še
mlada." Tako premišljevaje je hodila počasi iz ulice v ulico,
iz trga na trg, kar sreča pred veliko farno cerkvijo neko žen¬
sko, tudi mlado, ki se ji je pa prav znana zdela, zato jo kar
slovenski nagovori: „Povej mi, povej, kako se pravi pri tej
cerkvi?" Druga, vesela slišati domačo besedo, hitro odgovori:
„To je farna cerkev sv. Ignacija na Travniku." Potem jo ta
vpraša, odkod da je doma, ki zna slovenski. Kortonica ji
pravi: „Iz Koroškega sem doma, pa sem prišla služit v Go¬
rico." Druga reče: „Tudi jaz sem prišla iz Koroškega in
služim tukaj." — „Iz katere vasi si pa prav za prav." —• „Iz
Borovelj." — „Jaz tudi iz Borovelj!" — „Zato si se mi tako
zuana zdela, da sem te slovenski nagovorila." Zdaj ste se
še-le spoznali in do dobrega pogovorili. Obečali ste se obis¬
kovati ter ste postali prijateljici.

Dan se je nagnil, večer se bliža: Kortonica hiti domov,
boji se zameriti svoji novi gospodinji. Ko pride domov, sprejme
jo gospa prav prijazno in ji reče: „Kortonica! danes te ne
bom silila še k nobenemu delu; tu imaš večerjo, potem se
pa spravi spat, da se počiješ, vem, da si trudna." Kortonica
poljubi gospej roko in ji želi lahko noč, pa poje svojo večerjo
in se spravi spat.

Drugi dan vstane Kortonica prav zgodaj, da svoje reči v
red spravi, potem pa skuha zajutrek; prav zadovoljna sta bila
ž njim gospod in gospa. Po zajutreku pride gospa k nji in
ji reče: „Vsedi se in poslušaj, kaj ti bom povedala, kako se
moraš obnašati, ako hočeš, da boš ostala v službi pri meni.
Vsak dan boš morala zjutraj že ob štirih vstajati. Ko se
napraviš, poklekni in odmoli svojo jutranjo molitev. Potem
boš morala šivati do šestih, potlej je sv. maša, k sveti maši
pa moraš iti vsak dan. Potem boš skuhala zajutrek kakor
danes. Po maši pa ne smeš nikoli nikamor; dobro vem,
koliko časa maša trpi. Ko boš postelje postlala in prah po¬
brisala ter pometla, pojdeš, kamor te bom poslala. Domov
prišedši boš pa kosilo pripravila, kakor ti bom vsak dan po¬
sebej rekla. Ko boš po kosilu pomila in pospravila, boš ši¬
vala ali pa nogavice pletla po leti do petih, po zimi do štirih;

48

potlej pojdeš pa večerjo kuhat, po večerji pa boš spravila vse
v kraj in potem se spat vlegla. Tako bo moralo biti vsak
dan. Ali si si zapomnila? 1 * — „Dobro, skušala bom vam
vedno ustreči. 11

Dobro je bilo, vse je šlo po sreči prvi mesec. Gospa je
bila s Kortonico prav zadovoljna. Drugi mesec je pa že jela
gospa nad deklo godrnjati zavoljo vsake najmanjše reči. Ni
skoraj minulo dneva, da ne bi je gospa ozmerjala in okregala.
Ni ji kmalu kake reči prav storila, vsako reč je grajala. Pri
vsem tem je pa gospa še včasih kako za uho priložila Kor-
tonici. Voljno je dekle pretrpela vse te težave. Vedno po¬
trpežljiva ni odgovarjala gospej nikoli kake besedice. Mislila
si je, saj bo minulo; leto bo poteklo, pa pojdem drugam v
službo. Vsi so občudovali potrpežljivo Kortonico, ker zdavnaj
že ni ostala nobena dekla tako dolgo, kakor ona. Da-si je
bila gospa res grozno nevšečna, sitna in huda, vendar jo je
jeza naglo minula. Kedar je gospa Kortonico udarila, bila
je takoj dobra; komaj se je še okoli obrnila, stopila je h Kor-
tonici in ji rekla: „Ne zameri! Veš, prenaglila sem se, pre¬
več sem nagle jeze. Na to-le, da ne boš huda." Pa ji je
dala srebern tolarček.

Najhujši dan za Kortonico pa je bil sv. Jakoba dan, to
je tisti dan pred sv. Ano. Po zajutreku pokliče gospa Kor¬
tonico k sebi ter ji reče: „V štacuno pojdeš in boš kupila
kave in sladkora, pa tudi skusi dobiti prav dobrega mleka.
Denarja imaš tu, mislim, da bo še kaj ostalo. Veš. jutri je
sv. Ane dan, moj god bo, zato bodo popoldne k meni hodile
gospe sreče mi voščit; ker pa vem, kako rade srkajo dobro
kavo, skuhala jo boš ti popoldne ob štirih za kakih šest ali
sedem gosp L “

Ko so se jele gospe shajati, zakuri Kortonica in pristavi
k ognju kavo in mleko; ali žalibog, jako je bila nesrečna pri
tem opravilu. Ravno je mislila veliko poleno priložiti na ogenj,
kar ji pade iz rok in ji prevrne mleko in kavo, da je na
vseh straneh teklo z ognjišča. Rada bi tekla Kortonica kupit
druge kave za svoje denarje, toda med vrati jo sreča gospa
in jo vpraša, ali je že kava gotova. Kortonica vsa prepla¬
šena povč, kaj se ji je primerilo. Zdaj popade raztogočena
gospa železne kuhinjske klešče in udari Kortonico z vso močjo
po glavi, da je precej omedlela; kri ji je tekla iz glave. Gospa
začne vpiti in klicati na pomoč. Gospe prilete v kuhinjo
gledat, kaj se neki godi tukaj. Ko vidijo ranjeno Kortonico,
dejale so: „Zdaj, zdaj bo umrla, naglo jo denimo na posteljo

49

in pošljimo po duhovnika, da hi jo deli v sv. olje, — tudi po
zdravnika bi bilo dobro, morda še ni vse zamujeno." — Vse
so tako storili. Kmalu sta prišla zdravnik in duhovnik. Deli
so jo v sv. olje, zdravnik pa je skušal kri ustaviti; vendar
nekaj težko mu je bilo to delo, ker je bila rana velika, lasje
so mu pa bili celo na poti. Odrezati jih je moral, da je za¬
vezal rano. Vsa krvava je bila postelja, na kateri je ležala
Kortonica, ki se ni zavedela do druzega dne. Prav pogosto
jo je obiskoval zdravnik. Gospa pa ni povedala nikomur, da
je ona jo tako zelo udarila, rekla je le, da je Kortonici slabo
prišlo, in ko je padla, se je tako hudo pobila. Zdravnik ji pa
reče: „Gospa! ne govorite tega, vsak lahko pozna, da človek,
ki pade, se ne pobije vrh glave, ampak kjer si bodi na kaki
strani." Gospa pravi zdravniku: „Lepo vas prosim, ne pri¬
povedujte tega nikomur, ampak le skrbite, da se ozdravi Kor¬
tonica, če ne, že vidim, imela bom težek odgovor. 1 ' Zdravnik
pa pravi: „Gospa! štirnajst dnij potrpite; povedal vam bom
potlej, kako bo s Kortonico, za zdaj pa, kolikor je v moji moči,
prizadeval si bom, da bi jej bilo bolje."

Peti dan, ko pride zdravnik Kortonico obiskat, najde jo
samo; vpraša jo, kako ji je kaj? Kortonica pravi: „Boljše
mi je, mislim, da ne bo nič hudega, jutri bom skušala že
vstati in opravljati svoja dela." „Tiho bodi, da ti je boljše,"
pravi ji na to zdravnik, „deset dnij moraš še v postelji biti,
povedal sem že gospej. Nič se ne boj, tvoja rana ni ne¬
varna, nobenih hudih nasledkov ne bo, popolnoma boš ozdra¬
vela. Gospej pa sem zato rekel, da bo težko kaj s teboj, da
sem jo malo ostrašil, da ne bo tako neusmiljeno ravnala ne
s teboj in tudi ne s kako drugo deklo." Kortonica je tedaj
morala še štirnajst dnij ležati, pa saj je bila tudi počitka po¬
trebna, močno je oslabela. Lepo ji je stregla gospa, in drugo
deklo je dobila za ta čas, ko je ležala Kortonica. Ko je prvič
vstala, prinese ji gospa lepo novo oblačilo v dar in ji reče:
„Kortonica, nikar mi ne zameri, ker sem ti napravila take
bolečine; prenaglila sem se, saj te nisem mislila tako zelo
udariti, moja nagla jeza je tega vzrok, odzdaj pa le brez skrbi
bodi, nikdar več te ne bom."

Odslej je bila Kortonica v lepem miru, nikoli ji gospa
ni rekla besedice. Šla je, kamor je hotela in če se je še tako
dolgo zamudila, nikdar ni bila huda gospa zategadelj; vesela
je bila, da je ozdravela. Med tem je imela Kortonica lepo
priliko po svoji pravi materi popraševati, vendar pa ni mogla
ničesar zvedeti. Samo toliko je zvedela, da sta Anton in Kortona
Kortonica. 4

50

stregla nekemu ranjenemu gospodu in neki gospej v Solkanu,
in da sta šla potem nekam na Laško; kam pa prav, tega
nihče ni vedel povedati.

Kortoničina prijateljica je že pred kresom zapustila Gorico,
služila je zdaj v Trstu. Ko je zvedela, kako velika nesreča
se je pripetila Kortonici, pisala ji je to-le pisemce:

Srčna prijateljica!

Zelo sem bila žalostna, ko sem zvedela, da te je tvoja
huga gospodinja zelo ranila; svetujem ti zat6, da pustiš službo,
precej ko moreš. Pridi k meni v Trst, dobila ti bom tukaj
kmalu dobro službo, katera ne bo tako težavna, kakoršno jo
imaš zdaj; tudi trpela ne boš toliko, plačilo pa boš imela ve¬
liko boljše. Da bi bila jaz tako izučena, kakor si ti, lahko
bi že zdavnaj dobila prav dobro službo. Prav lepo te prosim,
stori kakor ti svetujem. Težko te pričakuje

lv °j a  zvesta prijateljica

Marija M.

V Trstu dne 25. velikega srpana 18**.

Kortonica dobro spravi to pismo in nič ne pove gospej,
kakšen nasvet je dobila. Ko je še šest tednov manjkalo do
konca leta, katero je Kortonica služila v Gorici, odpovedala
je gospej svojo daljno službo ter ji rekla, da naj si poišče
druge dekle. Gospa se zavzame nad to odpovedjo in pravi:
„Kaj, ali res misliš iti preč iii me zapustiti? Vsaj še eno leto
bodi pri meni, rada ti primaknem nekoliko k tvoji letni plači.“
-— „Gosp&! ne zamerite mi, ne morem več ostati pri vas,
služba ta je pretažavna za-me, preveč moram trpeti. Od ta¬
krat, ko ste me tako zelč udarili po glavi, me zmerom glava
boli, menim, da ne bom več popolnoma zdrava. Prisi¬
ljena sem poiskati si kake bolj lahke službe, za!6 se bom
obrnila proti Trstu." Gospa reče: „Kortonica! silno rada bi
te še imela; ker pa le nočeš ostati, siliti te ne morem, sve¬
tujem ti pa, da v Trst ne hodi.“ — „„Zakaj ne?““ — „Zato,
povem ti naravnost in odkritosrčno: ti si prav čedna, zala de¬
klica, velika nevarnost bo za te v Trstu, veliko je tam ne¬
varnih prilik, tam je veliko zapeljivcev in nesramnih grdunov,
škoda za te, če se ti primeri naj napačnega.“ — „0 gospa!
tega se pa ne bojim. Kdor hoče hudoben biti, ta je lahko
hudoben v Gorici, v Trstu in drugod; kdor hoče pa pameten
biti, lahko je to povsod. Varovala se bom z božjo pomočjo
vsake napake; v tovaršijo pa ne hodim tako že v nobeno.

51

Pozabila ne bom nikdar besed svoje matere. Te besede mi
vedno donč v ušesih, varovale me bodo vsega hudega."

Kmalu je preteklo še zadnjih šest tednov Kortonici v go-
riškem mestu. Zadnji dan je spravila svoje reči skupaj in se
lepo poslovila od gospč. Sedla je na voz, katerega je gospa
sama najela in plačala s svojimi denarji. Srečno se je pri¬
peljala k svoji prijateljici v Trst.

XVII.

"V^ožiija po morju.

Ni bila še Kortonica štiri cele dni pri svoji prijateljici
v Trstu, že zve, da je neka baronovka prišla iz Benetek, ki
bi rada pri tej priložnosti deklo dobila v Trstu. Precej se
napravi Kortonica, gre k nji in se ji ponudi v službo. Ko je
baronovka zvedela, kaj vse zna to dekle, koj ji je bila všeč;
obljubila je Kortonici deset goldinarjev na mesec plače ter
ji rekla, naj še tisti dan prenese svoje reči v njeno stano¬
vanje, ker drugi dan ne bo imela časa za to; veliko drugega bo
imela opraviti, morala bo namreč pomagati baronovki njene
reči spravljati, katere misli drugi dan ob devetih zjutraj s se¬
boj po morju v Benetke odpeljati. Kortonica je obečala, da
bo vse tako storila, kakor ji je naročeno.

Drugi dan se je Kortonica vkladaje oblačila in druge reči
obnašala tako umno, da se je že prvi dan zel6 prikupila ba¬
ronovki. Ko je bilo vse spravljeno, pošlje baronovka po no¬
sača, da bi Kortonici pomagal na ladijo nesti, ker za-njo je
bilo pretežko.

Sešlo se je na ladiji že čez petdeset popotovalcev, kateri
so bili namenjeni v razne kraje. Vsak se je vsedel, kamor
se je hotel, blago popotnikov pa je bilo shranjeno na poseb¬
nem kraju.

Ko odbije ura devet, začne se ladija majati in odmikati
Trstu. Od začetka gre le po lahkoma, potem pa čedalje hi¬
treje, tako da ob desetih že nikjer ni bilo videti Trsta. Bilo
je lepo vreme, nobena sapica ni pihljala, morje pa pokojno;
kar nič se ni gibalo, da-si tudi je malokdaj popolnoma mirno.
Vodja ladije reče svojim popotovalcem; „ Gospoda moja! pri¬
pravite se, danes bomo imeli hudo vreme, predno prijadramo
v Benetke. Po večletni skušnji sem zapazil, da vselej po
prav veliki tihoti morja kmalu nastopi huda ura.“

4 *

52

Komaj je odbila enajsta ura, že se prikažejo na podnebju
grozni, črno-sivkasti oblaki; kmalu je bilo pooblačeno vse.
Da-si je bilo okoli poldne, bilo je vendar temno kakor o mraku.
Dež je jel liti, kakor bi kdo vlival iz kake posode, zraven je
pa bliskalo, kakor bi bilo vse v ognju; strašno je grmelo in
treskalo, vrelo je morje ko krop v kotlu. Zdaj privihrd močen,
hud veter, velik vihar, strašen vriš in piš, tako zvana vrtuna,
da so vsi popotniki kot pred smrtjo trepetali v ladiji, ki se je
zibala ko orehova lupina na vodi. Taka nevihta je bila, da
so vsi jokali in molili na ladiji; molili so taki, ki se morda
popred niso pokrižali nikoli. Vsem se je zdelo, da jim zadnja
poje. Vodja ladije je rekel: „Več let se že vozim po morju,
pa še nisem doživel take nevihte kakor je ta.“ Veliko so
si prizadevali brodniki, da bi ustavili ladijo, toda ni jim
bilo mogoče; namesto proti Benetkam gnal jih je vihar proti
Dalmaciji. Zeld so se bali, da ne bi zadeli na kako drugo la¬
dijo, kajti vse bi se zdrobilo, in težko bi jo kdo odnesel živ.
Tudi so bili v nevarnosti, da bi jih vihar ne vrgel z vso na-
glostjo proti suhemu; vsa ladija bi se razbila in vsi bi potonili.

Naglo se bližajo Dalmaciji, že ugledajo imenitno mesto
Kotor. Vsi se tresejo, kajti bili so v očitni smrtni nevar¬
nosti; videli so, da se mora ladija razrušiti, če jih vihar z
vso močjo vrže k suhi zemlji. — Dalmatinsko mesto Kotor
je obdano z visokimi gorami, torej vihar ni imel več tolike
moči, nego na planem morju. Brodniki so si veliko prizade¬
vali, da bi ustavili ladijo, predno bi še kam zadela. Prav težko
jih je to stalo, vendar so srečno priveslali v luko kotorsko.
Hitro so jim prišli ljudje na pomoč s čolniči, da so je pobrali
iz ladije in je na suho prepeljali. Šli so v mesto in se po-
taknili, kamor se je kdo mogel; vse gostilnice jih je bilo
polno; zelo so bili veseli, da so še ostali pri življenju; vse je
hvalilo Boga. Med tem pa vihar ni še pojenjal, cele tri dni je
še razsajal. Podoba je bilo, kakor bi se bil pekel odprl in
sprle se vse podzemeljske moči in se vojskovale med seboj.
Mirno so tičali popotniki po hišah, še prikazati se na ulici ni
bilo varno zaradi silnega viharja.

Naša baronovka je dobila stanovanje za-se in za svojo
deklo Kortonico v neki gostilnici. Zraven njiju je imel sobo
že prileten gospod, ki je bil tudi iz Benetek doma, pa se z
baronovko prav nič ni poznal, kajti Benetke so silno velike;
ne poznajo se tam vsi prebivalci, kakor se poznajo kmetje v
kaki še tako veliki vasi.

53

Kmalu se je baronovka seznanila s svojim someščanom;
živi so bili odslej pogovori med njima, pa saj so bili potrebni
zaradi dolgega časa.

Zvečer reče gospod baronovki: „Milostljiva baronovka!
ali bi mi vi dovolili, da bi vaša dekla stregla tudi meni?
Jaz ne potrebujem velike postrežbe, pa tudi mislim, da to
tako ne bo dolgo trpelo, kmalu morda odjadramo proti domu.“
Baronovka pravi nato: „0 prav veseli me, ako vam morem
kaj postreči; le ukažite ji, česar boste potrebovali, vse vam
mora storiti, kakor meni."

Še tisti večer gre Kortonica h gospodu in ga vpraša:
„Kaj boste ukazali? Pri svoji gospej sem opravila vse, zdaj
so mi pa rekli k vam priti.“ Gospod pravi: „Druzega ne,
kakor da mi malo posteljo popraviš in nekaj vode prineseš.“
Kortonica vse to z veseljem opravi in sicer tako urno, da se
je gospod čudil. Ko vse opravi, želi gospodu lahko noč in
steče ven; tresla se je po vseh udih, čudni, nerazumljivi ob-
čutljeji so se ji gibali v srcu. Celo noč ni zatisnila očesa,
premišljevala je, kaj neki pomenijo ti posebni občutljeji. Drugo
jutro, ko opravi vse pri gospej, gre zopet h gospodu, želi mu
dobro jutro in pohlevno vpraša, kaj ima storiti. Gospod ji
dd, oblačila izkrtačiti in čevlje osnažiti. Urno opravi vse to
Kortonica. Predno gre, poljubi gospodu roko, pa se zopet
vsa trese. Gospod pravi: „Kortonica! povej mi, ali si zdrava?
Gotovo si bolna, ker se tako treseš pri tacih letih." — „0
gospod žlahtni! zdrava sem prav dobro, najmanjše bolezni ne
Čutim na sebi, samo kedar vam roko poljubujem, se vselej
tresem. Bog vč, kaj to pomenja; vedno premišljujem, pa ne
uganem vzroka temu." Gospod pravi: „Eh, to dela mlada
kri, samo od sebe bo to prešlo, ko prideš med ljudi in boš
bolj priletna."

Četrti dan je bilo lepo prijazno vreme, svetlo je sijalo
rumeno solnce, popolnoma se je umirilo morje. Z veseljem
so zapustili popotniki kotorsko mesto in se spravili na ladijo,
ki je bila že pripravljena za odhod. Ob osmih zjutraj se jame
ladija majati proti Benetkam. Ker je bilo vreme toliko pri¬
jazno, ostali so večjidel vsi popotovalci vrhladije ter razgledovali
široko morje in gord vrhunce, ki so kakor bi iz morja rastli.

Naši nam bolj znani popotniki se vsedejo skupaj na neko
klop in se pomenkujejo razne reči. Zlasti je vedela baronovka
dosti povedati o svojih ljudčh, kako zel6 je bodo veseli, ker
je srečno prestala toliko nevarnost. Tudi gospod je rekel, da
tudi njega že težko čakajo domd.

54

Da-si tudi sta bila gospod in baronovka zelo zgovorna,
vendar je jima zmanjkalo besed. Zato se obrne gospod proti
Kortonici rekoč: „Od kod si pa ti doma? Gotovo nisi Trža¬
čanka, jezik te razodeva." — „Nisem iz Trsta ne, tudi sem
bila tu le malo dnij, prišla sem bila ravno iz Gorice.“ — „Tudi
iz Gorice nisi dom d, dobro vem, kako tam govorč, več časa
sem se že mudil v Gorici." — „Res, tudi iz Gorice nisem
doma, ampak veste iz Koroškega sem.“ — „Iz Koroškega!"
začudi se gospod; „iz katerega kraja pa prav za prav?" —
„Ne prav daleč od Celovca, v vasi, kateri se pravi Borovlje,
kjer se govori le slovenski." — „Tedaj si Slovenka?" — „Se
ve da sem." — Gospod zel6 vesel reče slovenski: „Dobro mi
je znan tisti kraj, prebival sem več časa tam, znam tudi slo¬
venski, kakor slišiš." Ni se mogla Kortonica prečuditi lepi
besedi slovenski, ki jo je govoril gospod. Pogovarjala sta se
odslej le slovenski.

Baronovka je bila do zdaj Kortonici prav prijazna; kar
je pa začela z gospodom govori slovenski, jela jo je od strani
gledati; le malo je govorila. Gospod se pa ne zmeni za to
in reče Kortonici: „Glej, tvoji gospodinji ni všeč, da govoriva
slovenski, ker ne razume; misli, da jo opravljava; vidiš, kako
se grdo drži? Povej mi, bi li ti hotela k meni v službo iti?"
Kortonica pravi na to: „Prav rada bi služila pri vas, zato
da bi vsaj včasi govorila mili materni jezik, pa pogodile sve
se že z gosp6; težko, da bi me izpustila." — „Bomo posku¬
sili." — Zdaj se obrne gospod proti baronovki in jo prav
prijazno nagovori: „Dobra gospd! nekaj vas bom prosil, kdo
vč, ali me boste uslišali ali ne?" Baronovka pravi: „Če je
le v moji moči, kar me prosite, prav rada vam storim. Meni
se dobro zdi, če mi kdo kaj ustreže; tako tudi jaz vsakomur
rada postrežem, če mi je le mogoče; torej kakšne so vaše
želje?" — »Prosim vas, gospd! pustite meni vašo Kortonico,
dal ji bom letnega plačila ravno toliko, kolikor ste ji obečali
vi. Vzel bi jo pa zato rad v svojo službo, ker je Slovenka.
Z velikim trudom sem se naučil slovenskega jezika, drag mi
je zdaj, saj me spominja najlepših let mojega življenja, katere
sem preživel na slovenski zemlji. Bojim se, da bi ga popol¬
noma ne pozabil, zat6 bi se rad včasih pogovarjal s Korto¬
nico. Ako bi vi radi imeli deklo iz Trsta, pripeljal vam bom
drugo. Večkrat grem v Trst, mnogo jih tam čaka na službo,
izbral jo vam bom, kakoršno boste hoteli."

Baronovka malo pomolči, potem pa izpregovori tako-le:
„Ne prepustila bi dekle komu drugemu, vam pa, ki sva do-

55

mačina, jo že prepustim, pa le če je Kortonica sama s tem
zadovoljna/' Zdaj seže Kortonica v besedo in. reče: „Ne za¬
merite mi, milostljiva gospd, da vas tako naglo zapustim.
Prav rada bi še ostala pri vas, če bi mi ne pustili; zdaj sem
pa že rajši pri gospodu, ki znd slovenski."

Ko ladija prijadra v Benetke, veseli šinejo popotniki v
mesto. Tudi naši ljudč se poslove drug od druzega in se lo¬
čijo brez zamere. Ves vesel pelje gospod Kortonico na svoj dom.

XVIII.

Spoznanj e.

Ko pride gospod s Kortonico domov, razkaže ji svojo
krasno hišo, pokliče kuharico in ji pravi: „Ker si se vedno
pritoževala, da preveč trpiš, da ne moreš vsega sama opra¬
viti, pripeljal sem ti pomočnico, ki ti bo pomagala v kuhinji,
zakaj ona zna dobro kuhati." Kuharica pravi: „0 žlahni go¬
spod ! prav lepo se vam zahvaljujem, ker ste mi pripeljali po¬
močnico. Da bi le to zalo dekle dolgo ostalo pri nas!“

Že je bila Kortonica tri dni v svoji novi službi. Poma¬
gala je kuharici v kuhinji in na trgu pri skupovanju živeža,
tudi je nosila jedi na mizo in pri jedi je stregla gospddi.
Tretji dan ji reče gospod, ravno ko je po kosilu z mize po¬
spravljala, to-le: „Kortouica! pojdi zdaj z menoj v moje sta-
nišče in počakaj me tam, nekaj se imava zgovoriti." Korto¬
nica stori po povelju. Kmalu pride gospod za njo in ji reče
vsesti se za mizo. Gospod se ji vsede nasproti in reče: „Po-
vej mi, Kortonica, zdaj vse natanko, kar te bom vprašal.
Najprvo te vprašam, kje si prav za prav do m d ?“ — „„Iz
Koroškega sem, ne daleč od Celovca, iz Borovelj."“ — „Imaš
še očeta in mater?" — „„Ne zamerite mi, gospod! očeta ni¬
sem nikdar poznala, mati so me pa, ko sem bila šest let
stara, pustili pri premožnih ljudeh, reklo se jim je pri Pri¬
moževih. Ti ljudjč so me vzeli za svojo, lepo so ravnali z
menoj, dali so me učiti vseh potrebnih rečij; pa hudobni ne¬
voščljivi ljudjč so me sovražili in niso odjenjali pred, da so
me spravili od hiše. Kar so me mati pustili pri Primoževih,
nisem jih več videla, ne vem tedaj, ali so še živi, ali ne."“
— „Kako pa je bilo tvoji materi ime?" — „„Kortona.““ —
„Ali pa veš morda tudi, kako je bilo starišem tvoje matere
imč?" — „„0 vem se še spomniti: očetu je bilo im4 An¬
drej, materi pa Hema.““ — „Ali si kdaj slišala imč svojega

56

pravega očeta? — „„Mati so mi včasi pripovedovali, da so
sosedje rekli mojemu očetu Lah, ker je bil iz Laškega; pisal
pa se je, meni se prav zdi, Janez Garispoli. Eh! čakajte
gospod, precej bom zvedela pravo ime. Na tej-le svetinjici
je vrezano ime mojega očeta, le poglejte/'" Pri teh besedah
sname Kortonica srebrno svetinjico z vrata in jo da gospodu.
— „Kdo ti je pa dal to svetinjico?" — „„Dali so mi jo mati,
navezali so mi jo na vrat, ko sem bila še prav majhna, in
rekli mi, da jo moram vsak dan poljubiti, ker je na nji po¬
doba Matere Božje, tudi so mi večkrat dejali, da v svetinjici
vrezano ime mi more še kedaj kaj pomagati.““

Gospod je že od daleč poznal svetinjico, da je ravno tista,
katero je dal Kortoničini materi pred svojim odhodom iz Ko¬
roškega. Ko je vzel svetinjico v roke, milo se je zajokal na
glas; srčno je objel Kortonico, poljubil jo na čelo in ji rekel:
„Ljuba moja Kortonica! moja prava hčerka si ti in jaz sem
tvoj pravi oče. Nič ne potrebujem več daljnega spričevanja,
razodela mi je vse svetinjica. Glej, kako sva srečna, da se
najdeva in spoznava po tolikih letih. Srčno sem želel po tej
srečni uri, trdno sem pa vedno upal od Boga, da mi jo bo
dal doživeti. Res je tedaj, da Bog nikogar ne zapusti, ki na
njega stavi svoje zaupanje. Čast in hvala njemu na višavah!"
Pri teh besedah je tudi Kortonica jokala na glas; zdaj je še
le razumela svoje občutke, ki jih je imela, ko je roko polju-
bovala Garispoliju. — „Glej, Kortonica! več ne boš ti zdaj
dekla, vedno boš na moji strani, saj si moja hči, z vsem po¬
trebnim te bom preskrbel. Dokler boš živa, ne boš poznala več
revščine. Sama ti mi boš stregla v moji zadnji bolezni in kedar
umrjem, le ti mi boš oči zatisnila. Toliko ti pa povem, Korto¬
nica : Bog varuj, da bi ti komu povedala, da si moja hčerka.
Kedar te bo kdo vprašal, zakaj te imam tako v časti, reci, da
sva si nekaj v rodu. Drugače me ne smeš imenovati kot stric,
jaz ti bom pa rekal strina. Ko bi ti povedala, da sem jaz tvoj
oče, škodovalo bi meni in tebi na dobrem imenu." Kortonica
obeča z veseljem, da se bo ravnala po očetovih besedah.

Drugi dan po jedi pokliče Garispoli kuharico k sebi in ji
pravi: „Od zdaj zanaprej ne bo Kortonica več tvoja pomoč¬
nica v kuhinji, drugo bom dobil namesto nje. Kortonica tudi
ne bo več stregla pri meni, ampak ona bo sedela zraven mene
pri jedi in streči ji bodo morali vsi, kolikor jih je pri hiši; zakaj do
dobrega in za gotovo sem zvedel, da sva si prav blizu v rodu."

Odslej je imela Kortonica svojo lastno lepo sobo; pri mizi
je sedela poleg gospodarja Garispolija, ki ji je napravil po-

57

sebno draga gosposka oblačila. Dobra hrana, počitek, lepo
oblačilo je storilo, da je bila Kortonica najlepše dekle v Be¬
netkah. Obnašati se je pa znala, kakor bi bila že od mladih
nog živela med gospodo; vse jo je gledalo, zlasti pa so jo za¬
lezovali benečanski mladeniči, vendar se pa Kortonica ni nič
zmenila za vse te reči. Nikoli ni šla v kako ptujo hišo, še
v cerkev ni hodila sama; spremil jo je ali oče, ali pa kuha¬
rica. Tudi domd, je ni smel nihče obiskovati ali pa ž njo se
razgovarjati; nikakor ni tega trpela.

Živela je tako Kortonica leto in dan v sreči in veselju
pri svojem pravem očetu; vsega je imela dosti, česar ji je
poželelo srce; pri tem pa ni pozabila Boga in svojega prej¬
šnjega stanu; srčno je hvalila nebeškega Očeta, ki se je je
tako bogato usmilil.

Ob neki priložnosti vpraša Garispoli Kortonico: „Povej
mi povej, draga moja, ali bi se ti hotela možiti?" — „0 za¬
kaj ne, če bi vam to bilo po volji, samo ne vem, kako bo
kaj, ker ne poznam nobenega ženina/' odgovori mu Kortonica.
•— „Je že to dosti, da vem zdaj, pride čas, bomo se pa še
zmenili." — Imel je pa Garispoli poleg drugih svojih služab¬
nikov oskrbnika, pametnega, zvestega mladeniča, katerega je
imel gospod rajši nego vse druge svoje podložnike; ime mu
je bilo Ludovik Fabiani. Tega je namenil Kortonici za ženina;
kajti zapazil je, da se rada vidita, akoravno se snideta le pri
mizi, Garispoli pa je pri jedi njima iz očij bral njune misli.

Bilo je neko nedeljo, ko reče Garispoli oskrbniku pri jedi,
da naj potlej pri mizi ostane, ker se imata nekaj posebno važ¬
nega pogovoriti. Ko so odšli drugi in sta še sama sedela
pri mizi, reče mu Garispoli: „Ludovik! dobro te poznam, da
si najpridnejši mojih služabnikov in zvest oskrbnik mojega
premoženja; zato sem ti zaupal vse in prav sem to storil,
mnogo si mi ti koristil, treba je torej zdaj, da se ti hvalež¬
nega skažem. Veš, da imam tri hiše s štacunami, vse polne
lepega dragega blaga. Eno teh hiš hočem tebi v last dati
brez vsega plačila, če le dve reči spolniš, kateri si bom iz¬
govoril. Prva je, da našo Kortonico vzameš za svojo ženo,
druga reč pa je, da, če se vzameta, v moji hiši ostaneta do
moje smrti; s podeljeno hišo pa stori, kar se ti zdi. Po moji
smrti pa, če bosta lepo z menoj ravnala, dobita še kaj. Si li
zadovljen s to pogodbo, Ludovik?"

Ludovik samega veselja ne vč kaj odgovoriti; on ne ve,
ali je resnica, ali ga gospod le skuša, da bi zvedel njegove
misli; zato reče ves ponižen: „Dobri moj gospod, moj do-

58

brotnik! ne zamerite mi, ker se predrznem vas vprašati, ali
je resnica, kar mi pravite, ali me le skušate?“ Gospod pravi:
„Popolnoma so resnične moje besede, v resnici ti želim po¬
magati v boljši stan, ker si bil vedno zvest služabnik, le po¬
vej, ali si zadovoljen s ponudbo. “ Ludovik poklekne pred go¬
spoda, prime ga za roko in mu jo poljubi. S solzami v očeh
hoče nekaj govoriti, pa zavrne ga gospod z resno besedo
rekoč: „Hitro vstani, le pred Bogom se kleči, ne pred člo¬
vekom." Ludovik naglo uboga ter vstane, gospod pa mu
reče, da naj urno pove svoje misli. Ludovik pravi: „Žlahtni
gospod in dobrotnik! nikdar mi ne bo mogoče, da bi se vam
zadosti hvaležnega skazal za tako dobroto; drnzega nič ob¬
ljubiti ne morem, vedno bom molil za vas, dokler bom živ.
Da sem vam bil zvest in ves udan, io je bila moja sveta
dolžnost, to zapoveduje Bog vsakemu služabniku, saj sem
imel zato vedno dobro plačilo. Da mi pa Kortonico daste v
zakon, tega bi si jaz ne bil domišljeval nikdar; mislil sem,
da ji boste iskali bogatega ženina. Ponujate mi jo zdaj pa
še sami; to je za me prevelika sreča. Tirjajte od mene, kar
le hočete, v vsem sem vam na službo pripravljen."

O ponudbi, katero je zdaj naredil Garispoli svojemu zve¬
stemu oskrbniku, ni nič vedela Kortonica. Zato si je gospod
mislil sam pri sebi: prezgodaj obetam, kajti kdo ve, ali bo
Kortonica tudi zadovoljna z mojim sklepom ali ne. Da bi
zvedel, ali se bodo te reči dale poravnati po njegovih željah,
pokliče nekega dne Ludovika in Kortonico k sebi ter pravi:
„Ljuba moja strina Kortonica! Glej, obečal sem te v zakon
svojemu zvestemu oskrbniku Ludoviku, ker ga poznam, da je
pameten, pošten mladenič in tebe najbolj vreden. Obečal sem
mu eno svojih hiš, če se s teboj zaroči. Ker pa tega dozdaj
nisem tebi nič razodel, iz vsega tega pa nič biti ne more
brez tvojega dovoljenja, vprašam te torej zdaj, ljuba moja
Kortonica, boš li hotela se z Ludovikom zaročiti? Vedeti pa
moraš tudi, da šiliti te v zakon nihče ne more, tudi jaz te
nikoli silil ne bom."

Kortonica stopi zdaj h gospodu, prime ga za roko in jo
srčno poljubi rekoč: „Predobri moj striček! prav lepo sevam
zahvaljujem za toliko skrb, ki jo imate za me. Vedno sem
ravnala po vaši volji; tako se vam vsa udajem tudi zdaj. Sto¬
rite z menoj, kar hočete, z vsem bom zadovoljna; v tej stvari
so pa še celb vaše želje tudi moje, zakaj prosila bi bila že
tudi sama, da bi mi privolili Ludovika vzeti, ali bala sem se
vam zameriti, ker reči bi znali: Glejte jo, komaj je prišla k

59

hiši, in že se meni o možitvi. Iz srca ste mi tedaj govorili,
lepa hvala vam zato in Bog vam povrni. “

Bil je Garispoli s temi besedami prav zadovoljen; ve¬
selje se mu je znalo na obrazu. Tudi Ludovika je še enkrat
povprašal zaradi ženitve ter mu rekel, da naj razodene raz¬
ločno svoje prave misli. Ko je tudi Ludovik pokazal, da je
s tem zadovoljen, pošlje Garispoli po beležnika, da je naredil
izročilno in ženitvanjsko pismo, zraven pa še druga potrebna
pisanja. Vsi trije je podpišejo z lastno roko in v kraju je bila
zaroka, treba ji je bilo le še potrditve sv. cerkve. Zato sta
šla precej drugi dan ženin in nevesta k svojemu gospodu žup¬
niku, pokažeta pisma, in prosita, da bi zapisali oklice. Žup¬
nik pravijo: „Vse je prav, takoj bomo zapisali oklice; toda
predno vaju okličem, morata opraviti izpraševanje, da poka¬
žeta, ali sta zadosti poučena v krščanskih resnicah.“ —• „Kdaj
pa ukažete, da prideva?" — „„Ker ravno utegnem, pa se
bomo kar zdaj zmenili, če je vama všeč."" — Zdaj pove
Ludovik vse potrebne reči, na vsako vprašanje je dal dober
odgovor, pokazal je s tem, da je bil dobro poučen v krščan¬
skem nauku. — Zdaj reče nevesta župniku: r Gospod. jaz
znam tudi vse molitve, toda ne po italijansko, znam jih le
po slovensko in po nemško." Gospod pa ni razumel sloven¬
skega jezika, še menj pa nemškega, zato ni vedel nekaj časa,
kaj bi storil. Kar malo pomisli in pravi: „Eh! počakajta,
imam duhovnega pomočnika, ki zn& dobro slovenski, je nam¬
reč rojen beneški Slovenec, blizu Vidma domži, tega bom
poklical." Zdaj stopi urno po njega in kmalu ga pripelje s
seboj. Zdaj je pokazala tudi Kortonica, da je prav dobro po¬
učena v sveti veri.

Brez zamude so zdaj gospod župnik zapisali oklice ter
obečali, da se bode jelo oklicevati precej s prihodnjo nedeljo.

Mnogo rok je imelo odslej v Garispolijevi hiši dela, silne
priprave so se delale za svatbo. Sklenil je Garispoli po¬
ročni dan svoje hčere z velikim veseljem obhajati; rekel je
napraviti veliko pojedino ter je na njo povabil mnogo znancev
in prijateljev od daleč in blizu. Bila je poroka odločena, da
bo v nedeljo zadnjega oklica precej po veliki maši.

60

XIX.

Srečna svatba.

Primerilo se je, da je ravno tisto nedeljo, ko je Korto-
nica bila zadnjikrat oklicana, poslal veliki trgovec Galvagni
svojega kupčijskega učenca tirjat nekega dolžnika blizu cerkve
sv. Jurija. Galvagni pravi fantiču: .Nesi to pismo dolžniku,
kakor ga kaže napis. Povej mu, če hoče denarje dati, da
naj jih kar tebi d£, zaupam ti jih, da mi jih boš gotovo pri¬
nesel; če ti jih pa ne bo hotel izročiti, pazi dobro, kaj ti
poreče, da mi potem poveš.“ Fant opravi vse zvesto, kakor
mu je bilo naročeno. Dolžnik mu reče: „Le pojdi domov in
povej svojemu gospodarju, da bom v kratkem že sam pri¬
nesel denarje. 4 ' — Fant gre mimo cerkve sv. Jurija, kar za¬
zvoni k maši, bila je ravno deseta ura; misli si: »Glej, ne¬
delja je danes, pri maši nisem še bil, kako lepo priložnost
imam zdaj-le.“ Eekši stopi v cerkev in je z vso pobožnostjo
pri sv. maši. Po sv. maši so bili oklici, fant pazi dobro,
posluša zvesto, ker bil je zel6 radoveden. Med drugimi sta
bila oklicana tudi Ludovik Fabiani in Kortona J., doma iz
Koroškega, zdaj že čez leto v Benetkah.

Dobro si je fant vse to zapomnil. Komaj pride domov,
že pripoveduje, kakšne oklice je slišal in reče vratarici Kor-
toni: »Danes so oklicevali neko nevesto, ki je tudi Kortona,
kakor ste vi, pa je tudi dornti iz Koroškega; gotovo ste ji kaj
v rodu?“ — Da-si je bila Kortonica že čez leto v Benetkah,
vendar mati še ni vedela za njo; zato se ji je kaj čudno zdelo
to, kar ji je pravil fantič, mislila pa si je, morda je sreča
prinesla ravno mojo hčerico v Benetke. Naglo je šla prosit
svojega gospoda Galvagnija, da bi ji dovolil po kosilu iti k
župniku sv. Jurija. Tudi je prosila za svojega moža in za
kupčijskega učenca, da bi ju pustil ž njo. Povedala mu je
vse o oklicih, kakor ji je bii pripovedoval fant, ter je rekla,
da ima upanje kaj zvedeti o svoji hčerki. Gospod Galvagni
privoli rekoč: „Le pojte vsi trije in srečno pozvedite, povem
vam pa, da drevi ob devetih morate biti vsi doma. 44

Zdaj se napravijo vsi trije v najlepša oblačila in gredo
ven. Dolgo dolgo morajo hoditi, predno pridejo do cerkve
sv. Jurija. Fant pravi: „Tukaj je tista, kjer sem slišal oklice;
kje pa je župnikovo stanovauje, tega ne vem.“ Kortona vpraša
nekega človeka, ki je stal blizu cerkve: »Prijatelj! povejte mi
povejte, kje pa stanujejo gospod župnik ?“ Mož reče prijazno:

61

„Le z menoj pojte, pokazal vam bom. — Glejte, v tej-le hiši
so!“ Kortona gre sama v hišo, Antonu in fantiču pa reče
čakati pred hišo.

Kortona sreča župnika ravno na stopnicah; vprašajo jo
gospod, kaj bi rada. Kortona pravi: „Ne zamerite, gospod
oče, da vas motim, ker ste se ravno napravili z doma." —
„„0 nič hudega, le z menoj pojte, pomenila se bova hitro.—
No, kaj bi pa rada?““ — „Slišala sem, da ste danes imeli
oklic‘neke neveste tujke, z imenom Kortona? Ali bi mi ne
hoteli povedati, odkod je prav nevesta domd, ker vem, da je
morala imeti krstni list?" Župnik pravijo: „Vse vam bom
povedal." Vzamejo oklicne bukve in ber6 tako-le: »Ženin
Ludovik Fabiani iz Benetek vzame Kortono J., rojeno v Bo¬
rovljah na Koroškem." — Zdaj vpraša Kortona, kdaj bo poroka
teh dveh zaročencev." „Je že bila po veliki maši ob enajstih,"
odgovore župnik. — „Kje pa je tista hiša, kjer sta ženin
in nevesta?" — „„Ako bi radi videli ženina in nevesto, le
pojte z menoj, ravno sem namenjen tja, ker sem povabljen
tudi jaz, prijatelja sva si s starim Garispolijem.""

Zelo je bila vesela Kortona tega povabila. Vsi trije gredo
z gospodom župnikom. Ko pridejo blizu hiše, kjer so imeli
svatbo, že zaslišijo krasno petje veselic in lepo godbo. Vsi so
bili Židane volje, to je bilo podoba že od daleč. Kortona reče
gospodu župniku: »Gospod oče! lepo vas prosim, pojte vi sami
gor in recite nevesti, da v veži čakata dva tujca, ki jo lepo
prosita, da bi dol prišla, prav rada bi ž njo govorila nekaj
besedic." — „„ Zakaj ne, to opravim prav lahko."“ Rekši
gre prav urno gor in povd, kakor mu je bilo naročeno.

Nevesta Kortonica se nagne k ženinu in mu reče tiho:
»Ljubi moj Ludovik! smem li iti dol pogledat tujcev in se
pogovorit ž njimi; radovedna sem, kaj mi bosta povedala."
Ludovik pravi: »Le pojdi, le pojdi, pa čakaj, — tudi jaz
grem s teboj, tudi jaz bi rad vedel, kdo in kaj sta."

Ko nevesta pride v vežo, kjer sta stala Kortona in njen
mož Anton, in jo mati ugleda, precej jo spozna, akoravno je
Veliko let ni videla. Nagovori jo v maternem jeziku: »Povej
mi, Kortonica, ali me še kaj poznaš ali nič?" — Kortonica
bi ne bila spoznala svoje matere, katera se je bila močno po¬
starala in zeld premenila, kar ni videla svoje hčere; ali ma¬
terin glas vedno sladko doni v ušesu otroka, tako da se more
še čez veliko let spomniti klicanja svojih starišev.

Kortonica z velikim veseljem objame svojo mater, ne d&
se odtrgati od nje in jo vpraša z milim glasom: »Ljuba moja

62

mati! kako ste zvedeli za-me, da ste me našli?" Kortona
pravi: „Naredila je vse to previdnost nebeškega Očeta, ki v
resnici nikoli ne zapusti svojih otrok."

Ženin Ludovik stoji, gleda in se čudi; ne ve, kaj to po¬
meni, ker ni razumel nobene slovenske besede. Nevesta mu
razloži vse in mu povč, da to je Kortona, njena mati, to pa
Anton, materin mož in njen očem.

Naglo gre nato Ludovik v dvorano, kjer so bili svatje
zbrani in se gostili, ter ukaže godcem v vežo.

Z lepo godbo so spremili Kortono in Antona k svatom.
Tu so posadili mater zraven neveste, Ludovik, ženin, pa je
oznanil vsem pričujočim, da je to nevestina mati. Antona so
posadili pa poleg Garispolija, ki je bil že na Koroškem dobro
znan ž njim. Kortona, ki je sedela Gaspoliju nasproti, vpraša
ga, ko je prišla k besedi: „No Garispoli, ali me še kaj poznaš ?“
— „Dobro te poznam, akoravno si se zelo postarala in pre-
menila.“ — „Pa veš, da sem jaz ravno tista Kortona ? 41  —
„Mislim da.“ — Zdaj mu Kortona pokaže srebrno svetinjico,
katero je dal Garispoli v Celovcu narediti za-njo, eno pa za
Kortonico. Že od daleč je spoznal svetinjico, ter se prepričal,
da je res mati nevestina pričujoča. Zdaj reče Garispoli: „Kor-
tona! ne menimo se zdaj več o tem, drugikrat se bomo kaj
več pogovorili . 41

Ne konca ne kraja ni bilo zdaj pogovorov. Pripovedoval
je drug drugemu, kako se jim je vse med tem godilo, kar so
se zadnjič videli. Milo je bilo slišati mnogo žalostnih in ve¬
selih rečij.

Vsi so dobre volje bili.

Dobro sladko vince pili,

Hvalo vsi Bog« dajali,

Da prijazno se spoznali.

Prijatli hočejo ostati,

Večkrat tud’ se obiskati.

Kazalo.

Stran

I. Izprijeni otrok.3

II. Hudobna liči.5

III. Občutljiva kazen.7

IV. Napačno prijateljstvo.10

V. Možitev.13

VI. Med cigani.15

VII. Na božji poti.20

VIII. Bolnik '.24

IX. Na Sveti gori.28

X. Sreča pri nesreči.29

XI. Kortonica pri Primoževih.  33

XII. Pridna učenka.35

XIII. Na Primoževem domu.38

XIV. Huda ura.39

XV. Ločitev.42

XVI. V službi.46

XVII. Vožnja po morju.51

XVIII. Spoznanje .55

XIX. Srečna svatba.60