86 duhovni glasbi (Družina, Ljubljana 2011). Avtor na vsega 555 str. natančno popiše in oriše vse tri najbolj pogoste vsebine pod naslovom in kot so: bogoslužna ali liturgična glasba, cerkvena ali sveta glasba in nabožna ali religiozna glasba. Za vse to avtor obravnava 212 skladateljev (od tega 33 slovenskih), 494 skladb (120 slovenskih) in se v vsem tem opusu najpogosteje dotakne najbolj značilnih glasbenih in vsebinskih form kot so maše, oratoriji, kantate, litanije in moteti. Edo Škulj je bil roj. 1941 v Velikih Laščah, kjer sedaj v bli- žnjem Škocjanu upokojen vodi župnijo Škocjan pri Turja- ku. Po osnovnih izobrazbah je teolog in muzikolog: najprej je diplomiral na Teološki fakulteti v argentinskem Androguéju (1965), potem pa še doktoriral iz cerkvene glasbe na Papeškem inštitutu za cerkveno glasbo v Rimu (1972). Od 1975 je najprej deloval v Ljubljani kot korni vikar, organist, vodja Škofijskega glasbenega sveta. Obnovil je (leta 1945 prekinjen o izhajanje) revijo Cerkveni glasbenik in jo (1975-2001 tudi urejal). 1985 je postal zunanji sodelavec Muzikološkega inštituta ZRC SAZU, kjer je za zbirko Monumenta artis musiace Sloveniae pripravil celoten Gallusov opus v dvajsetih zvezkih. Predaval je na Or- glarski šoli v Ljubljani, bil tajnik TEOF (od 1998 kot znanstveni svetnik), od leta 1993 je predaval paleografijo in organografijo na AG v Ljubljani in v letih 1997–2004 kot izredni profesor za zgodovino na PEF v Mariboru. Raziskuje delo J. Gallusa, orgle na Slovenskem in slovensko cerkveno glasbo. Doslej je izdal številne znanstvene in strokovne monografije s teh področij. Eden vodilnih slovenskih muzikologova našega časa in pro- stora, neumorni pedagog, pisec, raziskovalec, znanstvenik in duhovnik dr. Edo Škulj je spet presenetila tako stroko kot (slo- venski) knjižni in raziskovalno-znanstveni trg z novo (glasbe- no) monografijo. Gre za obsežno knjigo z naslovom V odnik po Edo Škulj: Vodnik po duhovni glasbi (Ljubljana, 2011) Franc Križnar franc.kriznar@siol.net Edo Škulj (Foto Tihomir Pinter) 87 Poroc ˇila kot uspešen glasbenik, do kar osmih pesmaric že omenjenih (slovenskih) protestantov, ki očitno niso bili pomembni le za začetek slovenske književnosti, ampak tudi za nadaljevanje glasbenega razvoja na Slovenskem. To je zagotovo tudi Primož Trubar, ki je s svojim Katekizmom (1550) dal Slovencem poleg prve slovenske knjige še prvo slovensko (tiskano) pesmarico. Seveda je tukaj takoj za Trubarjem pomemben za zasluge za slovensko ( duhovno) glasbo Iacobus Gallus - Jakob Petelin. Ta je bil rojen nekje na Kranjskem, deloval pa je večinoma na Češkem, kjer je tudi umrl in je pokopan. Bil je mojster (rene- sančne in začetne baročne) polifonije. V okviru katoliške obno- ve in času do jožefinskih omejitev (1595–1780) je npr. Matija Kastelic (1620–1688) v svojih Bratskih bukvicah (1678) povzel iz protestantskih pesmaric šestnajst pesmi, iz protestantskega molitvenika pa še nadaljnjih trinajst. Nadaljnja pomembna slovenska pesmarica je Katoliš keršanskega vuka pejsme, ki jo je leta 1729 izdal Ahacij Steržinar (1676–1741). Od jožefinskih omejitev pa vse do cecilijanstva (na Slovenskem; 1780–1877) je najpomembnejši pesnik, skladatelj in orglavec Gregor Rihar (1796–1863). Njegov opus še dandanes izvajajo na (slovenskih) korih, kakor tudi še pesmi Blaža Potočnika (1799–1872); iz časa cecilijanstva pa vse do pisma papeža Pija X. (1877–1903), posredno pa traja kar do danes. Tu so še opusi naslednjih po- membnih slovenskih (duhovnih) skladateljev: Leopold Cvek (1814–1896), Andrej Vavken (1838–1898) in Ignacij Hladnik (1865–1932). Cerkveni glasbenik (1878–1945; 1976 →) je glasilo iz tistega časa, ki je svoje morebitno in začetno poslanstvo raz- širilo daleč prek meja. Vse to pa je bilo nekako »v službi božji« slovenskega Cecilijanskega društva, v katerega odboru so bila tehtna in pomembna imena slovenske cerkvene glasbe, kot npr. skladatelji Stanko Premrl, pater Hugolin Sattner in Franc Kimovec. Pri tem je bil skladatelj p. H. Sattner (1851–1934) strokovnjak v orglarstvu in zvonarstvu. Zavzet cecilijanec je bil tudi skladatelj, frančiškan, pater Angelik Hribar (1843–1907), ki je komponiral tudi odlične latinske maše. Pri tem je bil za- četnik (slovenskega) cecilijanstva Anton Foerster (1837–1926). Dal je pobudo za izdajanje Cerkvenega glasbenika, ustanovitev Orglarske šole in je avtor prve slovenske (opere, operete) Go- renjski slavček (1872). Od pisma Papeža Pija X. do drugega vatikanskega koncila (1903–1963) si velja obuditi prav pismo motuproprij, tj. papeško poslanico iz leta 1903, s katero je pa- pež določil, naj cerkvena glasba izraža svetost bogoslužja. Pri tem so igrali pomembno vlogo na področju cerkvene glasbe na Slovenskem skladatelj in zborovodja Vinko Vodopivec (1878– 1952), skladatelj Franc Kimovec (1878–1964) ter skladatelj in organist Stanko Premrl ((1880–1965). Orglarska šola je še vedno med Celjem, Gorico, Ljubljano in Mariborom vzgajala po eni strani organiste in bodoče glasbenike skladatelje. Tako lahko med »novodobnimi« (vse od drugega vatikanskega kon- cila do danes; 1963–2012) izpostavimo učenca S. Premrla, or- ganista, skladatelja in učitelja Martina Železnika (1891–1962) ter Korošca Antona Jobsta (1894–1981), ki je vse od leta 1919 Vsa navedena dela – pa še kakšno bi se našlo – so vokalna ali vokalno-inštrumentalna dela z duhovnim besedilom, zato av- tor v uvodni besedi najprej razloži vse (tri) vrste duhovne glas- be. Med bogoslužno ali liturgično glasbo šteje uglasbena besedi- la uradnega bogoslužja Cerkve (maše in oficija). Pri prvih so to mašni spevi ordinarija (tj. stalni mašni spevi) ter spremenljivi mašni spevi proprija. Nato sledi cerkvena ali sveta glasba (maš- ne pesmi, pesmi bogoslužnega cerkvenega leta idr.). Sledi opus nabožne ali religiozne glasbe, pri katerem gre za versko glasbo, ki s samim bogoslužjem nima več posebne povezave. Avtor je – kot ga sicer že poznamo iz njegovega obsežnega mu- zikološkega opusa – nadvse sistematičen, še več: tudi prakti- čen, saj v svoji zadnji in obseženi monografiji v glavnini knjige predstavi skladbe (na vsega, reci in piši, skoraj 460 str.). T e si po posameznih avtorjih sledijo od prve (Motet Alexandra Agrico- le, 1445/46–1506) pa vse do Te Deuma (našega Jakoba Franči- ška Zupana, 1734–1810), kajti (vse) predstavljene skladbe so v tem delu razvrščene po abecednem redu zastopanih skladate- ljev. Številčnim opombam, ki sproti sledijo besedilu (in slikam) je Škulj na koncu dodal še štiri dodatke, v katerih predstavi pre- gled evropske duhovne glasbe, pregled slovenske cerkvene glasbe, nekatere oblike v duhovni glasbi in najpogostejša besedila v du- hovni glasbi (v izvirnem latinskem in prevodnem slovenskem jeziku). Sledi popis literature, abecedno kazalo po skladateljih in po skladbah. Cena knjige je 38,60 evra. Če se počasi sprehodimo po zadnji Škuljevi monografiji in se morda za nameček še posebej ustavimo ob kakšnem pomemb- nem mejniku slovenske duhovne glasbe, zagotovo ne moremo mimo enega od osnovnih dejstev, da je »cerkvena glasba zaklad neprecenljive vrednosti«. Kot zaščitnico (cerkvene) glasbe so v 15. stol. sprejeli sv. Cecilijo (+ ok. leta 230), katoliško svetnico in mučenico (tudi zaščitnico glasbenikov, pesnikov in slepih); če v zvezi s tem omenimo samo srednjeveške freske v p. c. sv. Nikolaja na Godešiču pri Škofji Loki, ki nam prikazujejo npr. angele s fidlom, harfo, avtorja slikarja Jerneja iz Loke. Saj v tako zgodnjem času (ok. leta 1530) še nimamo na razpolago kakšnih primarnih virov. Zato se seveda začetki slovenske (duhovne) glasbe nanašajo na t. i. sekundarne muzikološke vire. Pomemb- na postaja (svetovne) duhovne glasbe je zagotovo škof v rimski severni Afriki in cerkveni učitelj sv. Avguštin (354–430), ki je o petju zapisal: »Poj radostno! Dobro peti v hvalo Boga se pravi: peti radostno. Kaj pa se pravi radovati se? Kadar srce res poje, besede ne morejo izraziti napeva.« Mimo pokristjanjevanja do protestantizma nas vodi tudi Škuljev vodnik, saj so prav prote- stantske pesmarice na Slovenskem prve, ki so prinesle (v tisku) tudi prve napeve z notami: od rokopisnih psalterijev do »kraljice glasbil« orgel. Med temi so npr. tudi orgle pri Treh farah v Beli krajini, ki so najstarejše orgle, izdelane na Kranjskem (J. J. Eisel, 1753). T u je še naš (slovenski) duhovnik in zborovodja (na Du- naju), Jurij Slatkonja (1456–1522), ki je tam deloval predvsem 88 deloval v Žireh. Pri tem je največ (slovenskih) Marijinih pesmi uglasbil skladatelj Alojzij Mav (1898–1977), skladatelj Matija Tomc (1899–1986) je znan po svojih (7) cerkvenih kantatah: Slovenski božič (1938), po starih slovenskih božičnih nape- vih, Križev pot (1942) in Stara pravda (1956). Skladatelj Ivan Šček (1925–1972) je (prvi) uglasbil novi mašni obred. Sklada- telj, zborovodja in pedagog Štefan Mauri (roj. 1931) je najbolj znan po svoji Slovenski maši Kristusa Odrešenika (2001; prim. Križnar F. & Mauri Š., Biti sam, Goriška Mohorjeva družba in Občina Kanal ob Soči, Gorica/Italija – Kanal, 2011), duhovnik, glasbenik, dirigent in skladatelj Jože Trošt (roj. 1940) pa po pe- smi Za nas si, Jezus se rodil. Da s tem še ni konec oz. prelomnice nadaljnjega razvoja sloven- ske in svetovne duhovne glasbe, priča tudi omenjena Škuljeva knjiga, katere funkcija je kar interdisciplinarna: znanstveno- monografska, leksikološka, didaktično-metodična, pedagoška in še kaj bi se našlo v tem obsežnem in bogatem besedilu. To ostaja po eni strani spomenik avtorja duhovni glasbi, obenem pa nas opominja na tehten kontrapunkt preostali, posvetni glasbi – tako doma, na Slovenskem, kot v tujini, na celotnem evropskem in svetovnem glasbenem odru. Edo Škulj: VODNIK po duhovni glasbi (Ljubljana, 2011)