42   
Iz koče v palačo
(Povest. — Spisal St. pl. Orlovič)
in.
'e hitro se poslovita, konja že težko čakata«, zakliče Kreslin v vežo, stoječ s Hektorjem  pred hiSo, »Bergerjevi so se odpeljali včeraj na vse  zgodaj, a mi smo še sedaj tu. Pavel, hitro podaj materi roko, saj ne odhajaš za vedno.« Iz veže pride Pavel, držeč mater za roko; oba sta se žalostno izpogledavala, s tresočim glasom je govorila mati:
»Toliko časa sem se veselila počitnic, da ostane vsaj jeden po dnevi doma pri meni; vedno moram biti sirota sama; ti, Pavel, odhajaš v šolo, a ti, ljubi mož, v tovarnico.«
»Ljuba mati, ne veste, kako težko odhajam. Potrpiva oba, ti tedni hitro poteko, skoro se povrnem v vaše naročje«, tolaži Pavel mater.
»Bog ve, ali se povrneš. Pri Bergerjevih je lepo in obdrže te takoj pri sebi, če boš le hotel. Bojim se, Pavel, zate. Ona družba, katera je včeraj odšla ž njimi, mi nikakor ne ugaja. Pavel, ogiblji se je in ne pozabi na Boga; stori, kar ti vele, le v tisto družbo ne hodi preveč!«
»Mati!« vsklikne nekako očitajoče Pavel, a ne more nadaljevati, Hektor skoči in glasno zalaja: od tovarnice prihajajo štirje delavci in neso nekoga na rokah.   Kreslin se jim približa:
»Kaj se je zgodilo? Nesreča? Kdo?«
»Gospod nadzornik, Peklenika je zagrabilo kolo; komaj smo ga oteli, da ga ni raztrgalo popolnoma. Bodite tako dobri in vzemite ga pod streho, da mu prineso zadnjo popotnico. Še živi, a nič se ne zaveda«, odgovori jeden delavcev.
»Po duhovnika, po zdravnika!« zakliče Kreslin, in Pavel odhiti nemu-doma v mesto. Peklenika odneso v sobo in ga polože na postelj. Predno je prišel duhovnik, odprl je oči in plašno pogledal krog sebe, šepetajoč:
»Kje sem?« Nadzornikova žena pristopi in ga potolaži:
»Pri dobrih Ijudeh, pri nadzorniku Krcslinu.« Peklenik zamolklo nadaljuje:
»Oh, hudo sem bolan. Kje je zdravnik ? . . . Ne, ne zdravnika, duhovnik naj pridejo!«
»Oba prideta v trenotku.«
»A kje je nadzornik, dobra žena?«
»Kreslin, moj mož?«
»Da, da, Kreslin, on naj pride prvi, potem naj pridejo duhovnik. Oh!« In Peklenik začne bridko ihteti kakor otrok. Kreslin se približa, mehko govoreč:
»Kaj bi radi, ubogi mož?« Peklenik obrne rosne oči k nadzorniku in ga pogleda proseče, potem izpregovori:
»Nisem vam mogel odpustiti, da vas je postavil Berger lakrat za nad-zornika. Jaz sem čakal že toliko let na to mesto, a brez uspeha. Kar vrelo je po meni od sovraštva zoper vas. — — — Oni napadnik pred leti tam v mestnem logu sem bil jaz. Pes vas je rešil.-----------Oh, prosim, odpustite
-m   43   s«-
mi, da mi odpusti tudi Bog.« Nato se je zaslišal pred hišo zvonček, duhovnik
je prišel z Najsvetejšim — — —.
Šele  popoldne  sta  odpotovala Pavel in Kreslin.   Odhajajoč je naročal
nadzornik svoji ženi:
»Ne gani se od bolnika, strezi muj jaz se vrnem morda še danes.« »Mati, dobili ste mi namestnika«, rekel je Pavel ob slovesu.
Berger je imel svoje letovišče ,na Grebenu\ šest ur od mesta v prijaznem gorskem zakotju. Bila je to stara grajščina, sezidana sredi košatega gozda. Kjer je bil prej krog nje zverinjak z velikim ribnjakom, dal je Berger na-praviti park z okusnimi nasadi, jednako je dal mala okna na grajščini iztrgati in raidati druga, ¦velika, kakoTsna imajo mestne palače. Vse to je kazalo neko čudno mešanico starinskega z novodobnim.
Letos se je zbralo na sicer zapušdenem Grebenu nenavadno dosti gostov: vsa Bergerjeva družina, več Bergerjevih mladih sorodnikov, trije častniki: dva poročnika in jeden stotnik, Pavel in mnogobrojna služinčad. Pričeli so se dnevi šumnega in bučnega življenja. Pavlu se je zdelo, kakor bi bil prišel na drugi svet. Začetkom ga je vse zanimalo, a skoro je bil sitvsega: ljudje so le jedli in pili, zopet pili in jedli, burke izbijali, napravljali hrumne izlete po okolici, denar razsipavali, — a delal, trudil se ni nikdo. Pavel je zaČudeno opazoval vse to, a vedno pogrešal nečesa. »Ali žive ti ljudje le zato, da se vesele, da se trudijo drugi zanje?« to vpraSanje se mu je vsiljevalo koncem opazovanja. Kar mu je bilo posebno novo, bilo je zasebno življenje Bergerjeve družine. Tu ni bilo nobenega razločka mej stariši in otroci, vsi so se obnašali jednako, da, celo otroci so strahovali svoje stariše. Njegova mati je doma skrbela za vse, poleg tega je imela se vedno toliko časa, da je dajala sinu dobrih opominov. A tukaj ? Gospa Bergerica se ni brigala za nič drugega na svetu nego za svojo Magdico. Vedno je pripovedovala, kjer je le mogla, kako je srečna in vesela, da je hčerkina ročica ozdravela, po desetkrat na dan je pravila o junaškem činu svoje lepe Magdice. Nikoli ni zapazil Pavel, da bi bila mati posvarila hčerko radi nerednostij, katerih je vprizorila na dan brez števila, da bi ji bila le jedenkrat priporočila molitev. Da, molitve ni poznala Bergerjeva obitelj niti v jutro, niti opoldan, niti zvečer. često zvečer, ko je v obednici vse popivalo in jedlo, krohotalo se neslanim, včasih celo nespo-dobnim šalam, sedel je Pavel v družbi zamišljeno in otožno; le telo je bilo prisotno, duh se mu je mudil tam v oni koči poleg krasne palače, kjer sta klečala v pobožni večerni molitvi oče in mati ob brleči luči. Tedaj se je najrajši neopaženo izmuznil iz obednice in odšel v spalnico, pozno je prišel za njim Egon. Družba ga je včasih silno nadlegovala; vedno mu je trobil kdo, koliko je slišal o njegovem izrednem govorniškem daru, zakaj ne pove nič  zanimivega? In Pavlu je  bilo  srce  tako  polno, tako bi rad govoril in
koliko bi vedel povedati! Taki družbi naj bi razkril srce ?-----------Pavel se
je čimdalje bolj dolgočasil in zatapljal v otožna premišljevanja; molil je goreče, naj ga Bog vendar skoro reši iz te družbe.
3*
   44   
Neki  večer je sedel zopet po navadi pred večerjo v spalnici in pisal
materi pismo: »......Vse dni, kolikor jih imam še prebiti ločen od Vas,
Ijuba mati, napisal sem na poseben listič. Kako sem srečen zvečer, ko pre-črtam pretekli dan, ko pomislim, koliko žalosti in dolgega časa sem vžil — brez nesreče. In drugo jutro preštevam počrtane in nepočrtane dni. Oh, mati, dosti je še nepočrtanih! Srce mi je tako tesno, tako polno, a vendar prazno, ko pomislim na družbo, na to nadležno družbo. In ta družba me hoče vedno imeti  v svoji  sredi.   Ljuba  niati, ne  vem, kaj namerja z menoj ta zoperna
družba.------------Krepe me žarki prihodnje sreče, one sreče, katera me čaka
zopet pri Vas, Ijubi stariši!« .... Pismo konča in je zalepi v zavitek; skoro nato pride Egon, Pavel ga nagovori:
»Prijatelj, kdaj se začneva učiti ? Ali nisva zato tukaj ? Ali nama ni že dosti zabave?«-
»Ljubi prijatelj, ali ti ne prija tako življenje? Hvaliva nebo, da ni no-benega sitnega profesorja blizu! Zakaj sva mlada? Da se veseliva. Ko se postarava, itak nama ne bo do veselja. In tu v grajščini, sredi gozda, kako smo svobodni, nič nam ne kali veselja! Tam v mestu se nisem nikoli tako radoval, vsa radost je bila pri kraju, ako sem le zapazil umazanega delavca, neveljavega berača! Hvaliva nebo, da ni take zalege blizu! Prijatelj, kdo bi se trudil in ubijal v mladosti ? Zakaj imamo prirodo, živali, hlapce, delavce ? Ti se morajo truditi za nas! Ljubi Pavel, ti si izboren človek, žal, da nisi moj brat. Nič ne de, bodiva si zato pa tem zvestejša prijatelja: skupaj hočeva živeti, skupaj se veseliti. Zaluči knjige pod mizo, podaj rni roko in pojdi z menoj. Iz mesta je prišlo danes več imenitnih gostov; ha, to bo se danes veselja!« Komaj konča Egon, kar se odpro vrata na stežaj: objestno priskače v sobo Magda, \leko<5 poročnika, bratranca Hermana, za roko. Pavel jo do-stojno pozdravi, kakor zahteva olika, čeravno se mu protivi njeno drzno govorjenje in vedenje.
»V naravo, knjigobrska«, zakliče Magda, »v veliko naravo, da postaneta tudi vidva krepka, junaška, velika po duhu. Vedno žedita v prašni, ozki sobi, ah, zato sta pa tudi tako ozkosrčna, bojazljiva!« — In kaj še celo stori mlada razposajenka ? Bratrancu potegne sabljo iz nožnice in jo začne vihteti proti Egonu tako drzno, da se mu ne zdi več šala ter se začne umikati, strahu bled kakor zid. Na vse to se začne pa še porogljivo smejati, očitajoč:
»Nikoli  nisem mislila, da  imam takega zajca za brata.   Sram me je!
Kaj  pravite vi na to, Herman, in kaj vi, Pavel?-------A sedaj, gospoda, k
večerji. Tebe, Egon, ni treba, ako nočeš doživeti sramote, — a kaj zajcu sramota, hahaha?!«
* *                   #
Drugo jutro je vstal Pavel še pred šesto uro, Egon je še čvrsto smrčal, metal se po postelji in momljal nerazumljive bescde, spalo je še vse po gradu. Pavel se je napravil, vtaknil v žep knjigo in oprezno odšel proti bližnji vasi — k maši. Zunaj v naravi je bilo že vse živo: solnce je stalo visoko na čistem nebu, po grmovju je odraevalo ptičje petje, zrak so opajale hladne in
   45                                                     
sveže vonjajoče sapioe. Pot ga je vedla nokoliko časa po gozdu, nato po bujnih travnikih. Kako življenje se je razvilo tu! Vso ravan je preplavila pasoča se živina, slišalo se je zategnjeno mukanje, vmes so zamolklo in ubito žvenkljali zvonci, pokali biči, vriskali in peli pastirji. Pavlu se je ob tem prizoru  kar  oko iskrilo od veselja, srce se mu je odprlo, — kar tonil je v
sreči.----------Po  maši je obiskal  župnika, častitljivega starčka, zamudil se
je pri njem dalje ko po navadi, — saj je bil stari župnik jedini človek v okolici, kateremu je smel povedati, kar mu je težilo in lajšalo srce, oh, le bolj težilo. Mahnil je po isti poti nazaj v grad, koder je prišel. Mnogo je pravil staremu možu o prebivalcih na Bergerjevem letovišdu, a on ga je le tolažil in opisoval lepo čednost, kateri se pravi potrpljenje. Pavlu so po glavi šumeli posebno dogodki včerajšnjega dneva: surovo govorjenje Egona, Magda s sabljo; pri večerji ga je nadlegoval ves čas poročnik Herman, zatrjeval mu je svoje neomejeno prijateljstvo in naposled, ko so mu začele rojiti po glavi vinske čebele, zahteval od njega, naj pije ž njim bratovščino, nato mu je začel hvaliti vojaški stan in ga hotel po vsaki ceni pridobiti zanj, češ, da je kakor nalašč ustvarjen za vojaka. Pavel — vojak? »Vse drugo, Ie vojak ne«, šepetal si je vso pot, »kaj je vojak? V miru nima koristnega opravila, a v vojski je morilec. Ali pozna vojak ono prelepo čednost, Ijubezen do sovraž-nika? Malo je napredovalo v tem bziru človeštvo, pogrešati ne more preli-vanja krvi. — — — Vse drugo, le vojak ne!« Iz glave mu niso mogle tudi Bergerjeve besede: »Le premalo obračamo pozornost na mlade ljudi, delavci nam ne bi nikoli povzročili nikake sitnosti, ko bi jih že v mladosti navadili pokornosti in ponižnosti. A godi se baš nasprotno: delavski otroci hodijo v isto šolo kakor naši, učijo se istih ved in navadno z boljšim uspehom. Umevno, učiti se morajo, ker nimajo druge zabave, a našitn otrokom preostaja le malo časa za učenje, tako si množijo oni znanje in večajo omiko, a s tem tudi upornost in ošabnost. Jaz ne bi nobenega delavskega otroka pustil v šolo, vsi bi morali ostati butci in neomikanci!« Kako je pri teh besedah pogrelo Pavla, najrajši bi bil skočil po koncu in se poslovil za vedno. Vino je izdalo Bergerja. Vem, kaj hočete napraviti z menoj«. vskliknil je Pavel, »a glejte, da se ne uštejete! 0 Bog, vrni mi skoro prejšnjo svobodo!« .... Pospešil je korake in prišel do gozda, na porobju je zagledal pred seboj na pol sesedeno kočo. čudno, druge dneve mu je pritekel iz nje vselej hrom deček naproti s šopkom gozdnih cvetlic, in mu je dal zanje vselej par krajcarjev. In danes ni bilo hromega dečka. Pavel je koračil dalje, a hipno obstal: zdelo se mu je, da sliši več glasov, mej njimi jok. Stopi hitrejše in kak prizor zapazi za grmovjem? Več dečkov drži njegovega hromega znanca, a nad njim vihti pasji bič — Egon. Poteptan leži na tleh šopek, njemu namenjen.
»Le držite ga, beraškega paglavca, obdarim vas za to«, kliče Egon dečkom, nato se obrne k Hermanu, opazujočemu njegovo zabavo od strani: »Povsod je dosti beraške nesnage, povsod mi kali veselje. Rajši vidim ka<5o na potu ko berača!«
»Egon, ali si človek ?« zakliče Pavel in stopi izza grma, prime hromega dečka za roko in ga odvede.  Osuplo zro vsi za njim.
   46    
»Cakal sem vas s cvetlicami«, pripoveduje ubogi deček jokaje Pavlu, »ker mi ležijo bolni doma stara mamica in jitn nimam kaj jesti dati; včeraj sva oglodala zadnjo skorjico trdega hleba, zato sem stopil pred ona dva gospoda, ki sta prišla baš iz gozda, in jima ponudil šopek, prosež ju par krajcarjev. Oh, čakal sem vas, pa vas ni bilo tako dolgo. Prosil sem in zato sern bil tepen.«
»Nič ne jokaj, ubogi deček, povedi me k svoji bolni mamici«, potolaži ga Pavel.