štev. 4 Leto 11 0 ^ u Uredništvo in upravništvo: Izhaja enkrat na mesec. Ljubljana, Miklošičeva c. (palača Del. zbor- Naročnina četrtletno 12 dinarjev niče), kamor naj se tudi pošiljajo rokopisi. NEODVISNO GLASILO ŽELEZNIČARJEV, UPOKOJENCEV IN TRANSPORTNEGA OSOBJA Gospodarska kriza In železnice Že več let pišejo gospodarski strokovnjaki o vzrokih in posledicah svetovne krize, napovedujejo njeno kulminacijo, prorokujejo zboljšanje gospodarskih razmer, vendar se doslej njihove napovedi niso izpolnile. Neki francoski učenjak in narodni ekonom je pred leti izjavil: Če gledamo nazaj v preteklost in primerjamo pojave prejšnjih gospodarskih kriz, pridemo do zaključka, da bo morala sedanja gospodarska kriza doseči svoj vrhunec nekako v sredini med letom 1930 in 1940. Tudi gospodarski strokovnjaki drugih držav so napovedovali vrhunec krize za leto 1935, na kar da bo rešeno eno glavnih vprašanj — vprašanje brezposelnosti. Vse te napovedi se niso u-resničile in zaznamujemo v večini držav nadaljna poslabšanja. Število brezposelnih ne pada, plače se še vedno reducirajo, izvaja se vedno strožja racionalizacija. Državni budžeti so verna slika (če izvzamemo seveda kredite za oboroževanje), da v bližjni bodočnosti še ni pričakovati zboljšanja. Obračuni in proračuni državnih odnosno privatnih železniških družb dokazujejo, da kriza ni v popuščanju, marveč v naraščanju, kar se razvidi iz padca dohodkov pri prometu odnosno deficitov, s katerimi zaključujejo družbe in državna podjetja svoje obračune. Splošen deficit sedmih železniških družb v Franciji je znašal v preteklih petih letih nad 15 milijard frankov. V letu 1934 se je deficit na-pram preteklem letu sicer znižal, vendar le vsled uvedbe zasilnih odredb. zmanjšanjem plač, pokojnin in redukcijami se je prihranilo skoraj poldrugo milijardo frankov. Kljub vsem tem ukrepom pa je znašal deficit v letu 1935 zopet štiri milijarde in se vsled tega železniške uprave bavijo ponovno z vprašanjem nadalj-nih redukcij, da bi se deficit znižal vsaj za dve milijardi, ker z ozirom na velikanske izdatke za oboroževanje ni računati na zvišanje državnih dotacij. Avstrija je zaznamovala v letih 1933—1935 padec dohodkov od prometa po približno 400 milijonov šilingov. V letih 1934 in 1935 je znašal delicit povprečno po 80 milijonov, kljub velikanskim redukcijam. Z ra-cicnalizacijo, uvedbo strožjih turnusov m redukcijami osobja, je bil zni-zan stalež od 60.300 na 56.400 oseb, izdatki za prejemke pa so padli od leta 1929, ko so znašali še 362 milijonov, v letu 1935 na 195 milijonov šilingov. Štiri največje železniške družbe v Angliji so zaznamovale predlansko leto padec dohodkov za nad 13 milijonov funtov. Lansko leto so se dohodki nekoliko dvignili ter so imele družbe 39 milijonov funtov dobička, ki pa so ga dosegle v veliki meri z redukcijami prejemkov (prejemki osobja so padli za nad 3 milijone funtov) in racionalizacijo. Nemške državne železnice predstavljajo s svojim kapitalom (26 milijard zlatih mark) največje svetovno podjetje. Letno poročilo za leto 1934 zaznamuje prebitek 24 milijonov mark napram deficitu v letu 1933, ki je znašal še 136 milijonov mark. Povišanje v letu 1934 je Nemčija' dosegla v glavnem s primerno tarifno politiko, ker se je število potnikov povišalo, nadalje je zelo porastel tovorni promet. Na drugi strani pa je največ prispevalo k dobičku osobje, ker so bile izvedene občutne redukcije prejemkov. Sovjetska Rusija je šla drugim potom: Naredila je gospodarske načrte za obnovo in v svojih ogromnih gospodarskih načrtih posvečala železniškemu vprašanju največjo pažnjo ter je načrte tudi izvedla. V načrtih je na primer predvidela za maj 1935, da1 bo dnevno naloženih 62.500 voz. Dejansko je v tem mesecu dosegla 69.252 voz. Po načrtu bi morala junija transportirati 67.500, dejansko jih je transportirala 72.000. Najbolj odločne ukrepe je podvzela proti nezgodam, na železnici ter posveča največjo pažnjo vzdrževanju voznega parka, dalje povečanju brzine in varnostnim napravam na progi. Milijarde in milijarde je investirala, s čimer je zaposlila velike množice delavstva in odprla ogromne predele svoje države, ki so bili preje odrezani od sveta. V vseh državah so bile izvedene v svrho ublažitve krize občutne redukcije prejemkov tako pri državnih kot pri privatnih železnicah, vendar se vsled tega posledice krize niso zmanjšale, marveč so se še povečale. Z redukcijami pri železnicah nepotrebnega osebja, se je povečalo- le število brezposelnih, za katere ni najti zaposlitve drugod, ker državni budžeti ne preneso izdatkov za velikanska javna dela, privatna inicijativa pa zelo trpi vsled velikih obremenitev z davki in ostalimi javnimi dajatvami. Svetovna kriza torej kljub vsem, ukrepom, ki jih podvzema današnji kapitalistični sistem, ne pojenjava, marveč celo narašča. To naraščanje krize se občuti tudi v velikanskih vojnih pripravah in grozi prodreti celo v države, kjer se doslej še ni občutila. Kapitalistični sistem ne najde izhoda iz krize in ga najbrže tudi resno ne išče z ozirom na izkušnje v preteklih časih. Saj je svetovna vojna za mnoge pomenila ogromno obogatitev in dotični so želeli, da bi vojna kar naprej trajala. Tudi kriza prinaša enim ogromna bogastva, čeprav povzroča pri tem na drugi strani za množice nepopisno bedo. Medsebojno sovraštvo gospodarske krize ne more odpraviti, pa se ne bo dala zmanjšati s topovi, strupenimi plini in milijardnimi izdatki za oboroževanje, ki ne prinašajo blagoslova marveč prokletstvo. Le mednarodni sporazum in sodelovanje med narodi zamore zaustaviti val krize in omogočiti, da se bodo milijarde, ki se danes po vsem svetu porabijo za pripravo nove svetovne morije, porabile za povzdigo gospodarstva, za lajšanje ran, ki jih je zasekala kriza in prinesle bodo blagoslov ne samo posameznikom, marveč celokupnosti. Maja bo pri nas počivalo delo v v: tovarnah m obratih, kjer je količ zavedno delavstvo. Ako bodo dovoljena vanja in akademije, še ni tudi zboro-znano. Sodrugi m sodružice, pripravljajte se na dostojno proslavo velikega delavskega praznika! Cankarjeva družba Sodrugi, ne pozabite: Proletarska izobrazba in kultura je temelj proletarske zavednosti in odločnosti. — Jn knjige Cankarjeve družbe Vam’ nudijo proletarsko izobrazbo in proletarsko miselnost. Priglasite se in plačajte članarino 20 Din za 4 knjige poverjeniku C. D. iz vrst upokojencev Rešitev zadeve staroupokojencev in rentnikev ed- godena Staroupokojenci, vdove in kronski rentniki so lansko leto začeli odločno akcijo za ureditev njih položaja. Ker so vse ostale evropske države vprašanje pravične prevedbe staroupoko-jencev že davno rešile, so prizadeti tudi v Jugoslaviji upravičeno pričakovali, da bo nova vlada popravila eno največjih krivic, ki jih trpe v službi osiveli državni uslužbenci odnosno njih družine. Posebna deputacija je 10. julija 1935 ter na to 8. in 10. avgusta 1935 v Generalni direkciji in Ministrstvu predložila točno izdelan predlog za prevedbo staroupokojencev in kronskih rentnikov. Dobila je zagotovilo, da se bo to vprašanje smatralo za eno najvažnejših. Pred začetkom finančne debate je deputacija ponovno obiskala vse poslanske klube, slovenskega ministra dr, Kreka in ostale vplivne osebnosti, da bi s finančnim zakonom dali potrebna pojasnila železniškemu in finančnemu ministru za rešitev vprašanja staroupokojencev in kronskih rentnikov. Razočarani pa so bili staroupokojenci in rentniki, ko je dne 12. marca prišel pismen odgovor železniškega ministrstva pod štev. 2612-36 sledeče vsebine: »Obvestite predstavnike staroupokojencev in kronskih rentnikov, da se njihovim prošnjam od 10. VIL 1935, predloženi g. železniškemu ministru in od 8. in 10. VIII. 1935, predloženim Generalni direkciji in Oblastni direkciji v Ljubljani, s katerim so zahtevali povečanje pokojninskih prejemkov in rent ter zboljšanje njih materijelnega položaja, za enkrat ne more ugoditi, ker za to ni ne zakonske in. tudi ne budžetne možnosti. Težko gospodarsko stanje in finančne razmere, v katerih se nahajamo, ne dovoljujejo nikakega povečanja in tudi ne nikakih novih izdatkov iz državne blagajne. Vsled tega je g. finančni minister v svojih navodilih za se- stavo budžeta za leto 1936-37 z dne 31. VII. 1935 opozoril, da povodom izdelave budžeta ne bo vzel na znanje noben predlog ali amandman, ki bi bil vezan z novimi izdatki iz državne blagajne, odnosno katerega vsebina bi zahtevala sprejem posebnega zakona ali izmenjavo in dopolnitev obstoječih zakonskih predpisov. Ker pa je povečanje pokojninskih ali kakih drugih prejemkov vezano na donol-nitev obstoječih zakonov, se z ozirom na preje citirano navodilo take vrste amandman ni mogel vstaviti v letošnji finančni zakon, ker so prišle v finančni zakon samo one odredbe, ki predvidevajo način uporabe budžeta. Kot posledica sedanjega težkega ekonom-sko-gospodarskega stanja je bila izdana poleg splošnega zmanjšanja državnih izdatkov tudi zadnja uredba o zmanjšanju prejemkov državnih uslužbencev in upokojencev. To je najboljši dokaz, da je danes vsako povečanje prejemkov izključeno in nemogoče. Kadar se bodo ekonomske razmere malo uredile in zboljšale, bo Ministrstvo saobraćaja imelo v evidenci zahteve staroupokojencev in rentnikov ter bo o njih sklepalo. Za sedaj pa se morajo zadovoljiti s stanjem, v katerem se nahajajo' in s prejemki, ki jih vživajo.« Objavljamo ta odgovor železniškega ministra, iz katerega vsi prizadeti razvidijo, da v letu 1936 ni pričakovati kljub svoječasnim obljubam odločujočih, nikakega zboljšanja gmotnega stanja staroupokojencev in kronskih rentnikov, ker za rešitev tega vprašanja za enkrat ni denarja. Vendar ta odgovor prizadetih ne sme omalodušiti, da bi sedaj prenehali s svojimi akcijami in se vdali v svojo usodo, marveč porabiti morajo tudi v bodoče vsako priliko, da glasno povedo svoje zahteve: Izednačenje oo-kojnin staroupokojencev ter naknadno prevedbo kronskih rent. Kdo v?e se smgšfra za upokojenca bivših južnih železnic? Čl. 46 pravilnika o voznih ugodnostih je bil z odlokom Ministra saobraćaja GD 23262-36 spremenjen in je z novim besedilom točno predvideno, kdo se smatra za upokojenca južne železnice in ima pravico do voznih ugodnosti. Ta dopolnitev se glasi: Pod nazivom »upokojeni uslužbenci« se razume vse upokojene uslužbence bivše južne železnice, ki se v smislu konvencije za ureditev tranzita in prometa na progah društva prejšnje južne železnice smatrajo kot staroupokojenci in sicer: a) Če izplačuje njihovo penzijo', provizijo, rento ali stalno miloščino kraljevina Jugoslavija v breme bivše južne železnice in stanujejo v Jugoslaviji. b) Če izplačuje penzijo, provizijo, rento ali stalno miloščino kraljevina Jugoslavija v breme društva, stanujejo pa na teritoriju neke druge države, ki je podpisala pogodbo in se niso odrekli voznim ugodnostim na progah kraljevine Jugoslavije. c) Če izplačuje penzijo, provizijo, rento ali stalno miloščino neka druga država, ki je podpisala pogodbo, a stanujejo v kraljevini Jugoslaviji in so se odrekli voznim ugodnostim v oni državi, ki jim prejemke izplačuje. Kdaj bo prišlo tolmačenje finančnega ministra o zadnji uredbi o dokladah državnih upokojencev? Dne 27. in 28. januarja je s. Gril predložil finančnemu ministrstvu daljšo spomenico o krivici, ki se je zgodila onim staroupokojencem, ki so bili upokojeni s polnimi službenimi leti ter jim je bila priznana manjša osebna doklada kot onim, ki so šli v pokoj na pr. samo z 10 službenimi leti. Od tedaj bo kmalu potekel že tretji mesec, vendar rešitve ni od nikoder. Ponovno opozarjamo finančno ministrstvo na veliko krivico, ki je prizadeta staroupokojencem s čl. 4 uredbe o draginjskih dokladah, saj znaša pri služitelju ta razlika v Ljubljani napram njegovemu mlajšemu tovarišu Din 80.—, napram služitelju s polno pokojnino, ki je bil uslužben v ka- kem drugem resoru (financa, pošta itd.),^ pa kar Din 180.— mesečno. Ker se je s citirano naredbo vsem staroupokojencem povišalo doklade, je bil gotovo namen finančnega ministrstva, da odgovarjajoče poviša doklade tudi železniškim služiteljem in zvaničnikom — staroupokojencem s polnimi službenimi leti, ne pa da te direktno degradira. Ker je finančno ministrstvo po sprejetju budžeta sedaj gotovo razbremenjeno z delom, prizadeti železniški staroupokojenci s polnimi službenimi leti upravičeno pričakujejo, da bo v krajšem času izdan dodatek k uredbi, s katerim se bo tudi njim pripoznalo primerno zvišanje dosedanjih doklad. Izplačajte takoj doklade rentnikom S 1. majem 1936 poteče eno leto, od kar je bilo ukinjeno izplačilo doklad k rentam takozvanih »kronskih ■rentnikoV« z motivacijoi, da pokrajinski pokojninski sklad ne da dotacije. Izplačilo teh doklad je utemeljeno s § 206 zakona o zavarovanju delavcev in je znašal mesečni prispevek iz pokrajinskega fonda in SUZOR-a skupno Din 36.000.—. To je tako malenkosten znesek, da se prizadeti upravičeno čudijo, zakaj ne more železniško ministrstvo in ministrstvo socialne politike te zneske iz prihrankov nakazati, saj so bili prihranki železniškega ministrstva vsled reduk- cij in nezasedbe izpraznjenih mest v preteklem letu naravnost ogromni. Začetkom aprila so posamezniki dobili izplačane doklade za tri mesece, vendar se boje, da bo ostanek doklad prišel v spisek »Obveznosti preteklih let«, za katerega bo potreba posebnih naknadnih kreditov, ako ne bodo do konca junija 1936 izplačane. Ker se gre v celoti, da se izplačajo doklade do konca marca 1936, le za znesek Din *396.000.—, ki ga imajo prejeti ravno najpotrebnejši, ki se nahajajo že danes v najtežjem položaju, apeliramo na odločujoče, da ta kredit preskrbe in doklade še tekom aprila v celoti izplačajo. Kaj bo z železničarskimi hišami v Mariboru? Že dva meseca vlada v Mariboru med onimi železničarji, ki stanujejo v hišah dunajske občekoristne stanovanjske in gradbene zadruge (v Bet-navski 18 in Kejžarjevi 9, kjer je 62 stanovanj), veliko razburjenje, ker ne vedo, ali bodo še ostali v stanovanjih, ali bodo hiše prodane in jim bodo novi lastniki stanovanje odpovedali odnosno najemnine občutno povišali. Že lansko leto so se razširile razne govorice o prodaji teh hiš, kar je zadruga sicer demantirala, vendar pa se je izkazalo, da je vodstvo dunajske zadruge potom zastopnika ponudilo hiše v odkup »Fondu za zgradbo stanovanjskih hiš pri železniški direkciji v Ljubljani«, ki je ta nakup odklonil. Na to so bile hiše ponujene v nakup Na-bavljalni zadrugi in celo nekaterim privatnikom, vendar se ni za nakup nikdc odločil. Vsled teh izkušenj so prizadeti železničarji bili tudi sedaj uverjeni, da je govorica o prodaji neutemeljena, vendar so se v kratkem prepričali, da gre sedaj za res in da jim pripravlja nepozabni g. Tumpej novo presenečenje. Že začetkom decembra 1935 je začel g. Tumpej, načelnik železničarske Kreditne zadruge in baje »voditelj vseh železničarskih elementov« v Mariboru pogajanja glede nakupa teh hiš. Še istega meseca je bil ponovno na Dunaju (vidi se, da ima dobre zveze na merodajnih mestih, ker mora drugače železničar dolgo čakati in navesti tehtne razloge, da dobi dovoljenje za potovanje v inozemstvo) s pravnim zastopnikom radi koncepta kupne pogodbe. Ko je zadeva prišla v javnost, je seveda železničarska kreditna zadruga hitro izjavila, da ne kupuje ona hiš. (Radovedni smo, v čigavem. imenu je g. Tumpej vodil pregovore, ker sam gotovo nima takega premoženja, da bi se lahko interesi-ral za nakup hiš). »Stanovanjska zadruga državnih uslužbencev«, ki je bila končno ugotovljena kot resni re-flektant za nakup hiš, se je uradno rodila šele 24. marca 1936 in je čudno, da bi kar štiri mesece pred rojstvom pošiljala svoje zastopnike na razna pogajanja. O tej zadrugi se je pisalo, da jo je zasnoval g. Tumpej za odkup obeh hiš pa ne samo med železničarji, ampak na splošno med interesenti raznovrstnih poklicev. Vsak interesent naj bi odkupil stanovanje. Za. enosobno stanovanje naj bi plačal interesent 19.000 Din, za dve sobi in kuhinjo pa 30.000 Din, nakar ostane stanovanje njegova last. Prizadeti železničarji so ukrenili vse korake, da se ta Tumpejeva nakana prepreči ter da se omogoči že- lezničarjem, članom, zadruga na ta ali oni način prevzem hiš. Obveščena je bila o željah železničarjev tudi kr, banska uprava v Ljubljani in centralne oblasti v Beogradu ter je zastopnik prizadetih stanovalcev zahteval energično zaščito jugoslovanskih članov Občekoristne stanovanjske zadruge, ki so edini upravičeni do stanovanj v teh hišah že po pravilih zadruge in tudi po mirovni pogodbi, ker to jasno določa člen 270 sentgermainske pogodbe. S prodajo hiš pa bi šlo premoženje naših ljudi v inozemstvo, oškodovan bi bil torej naš državljan in naš Državni zaklad, ker dunajska zadruga vsa leta ni plačevala davkov baš vsled oprostitve Ministrstva financ z ozirom na delavska stanovanja. Dunajska zadruga pa sedaj niti občini ni plačevala davkov in se je ravno ta teden vknjižila Mestna občina za svoje davščine za hiše z zneskom okrog 10.000 Din. Z ozirom na vse to je Banska uprava ugodila predlogu zastopnika starih zadrugarjev in postavila nad hišami sekvester v osebi svojega organa obrtno-zadružnega nadzornika g. Založnika. G. Tumpej pa seveda ni miroval in hoče na vsak način izvesti svoje načrte. Velik del predpriprav za nakup hiš je izvršil in je med drugim Kreditna zadruga, v Mariboru pri Ministrstvu financ pribavila dovoljenje za izvoz deviz, ki ga je dobila z motivacijo, da nakupi hiše za svoje člane. (Radovedni smo, ali tako delovanje Kreditne zadruge spada v delokrog, ki ga predvideva § 3 pravil te zadruge?) Denar je baje tudi že pripravljen v inozemstvu glasom gornjega odobrenja, da tako ni nikake druge ovire, kakor da se pogodba definitivno podpiše in seveda s tem prepusti stanovalce 62 stanovanj v teh hišah njihovi usodi odnosno odredbam g. Tumpeja. Intervencije prizadetih stanovalcev in zadružnikov so imele doslej delen uspeh, da so načrti g. Tumpeja začasno preprečeni. Dunajska zadruga je namreč potom svojega zastopnika podala izjavo, da zaščiti vse interese dosedanjih stanovalcev v njenih , hišah v Mariboru. Na članih zadruge samih je sedaj, da bilo sami, bilo z mariborskim: železničarskim podpornim društvom podvzamejo vse korake, da se omogoči odkup' hiš na tak način, da bodo interesi dosedanjih članov te zadruge in sedanjih stanovalcev popolnoma zaščiteni in da pride tako do definitivne prekinitve pogajanj odnosno do preklica pogodbe med dunajsko zadrugo in g. Tumpejem. Naknadni prispevki upokojenih železničarjev za uradniški pokojninski sklad Začetkom aprila je začela Finančna direkcija v Ljubljani onim železničarjem, ki so po določbah zakona iz leta 1923 prejemali 15% povišek k plači, a so šli v pokoj predno so dovršili 32 službenih let, ter jim, vsled tega ta povišek ni bil priznan zta pokojnino, dostavljati odloke, da morajo naknadno za čas od 1. IV. 1931 plačati 5% prispevek za pokojninski fond tudi od 15% poviška. Tozadevna obvestila se glase: »Po odloku Ministrstva za finance z dne 27. XI. 1934 štev. 159466-11 se morajo vzeti na podstavi § 136 zakona o uradnikih iz leta 1931 za osnovo, od katere se pobirajo 5% mesečni prispevki v uradniški pokojninski fond tudi tisti upokojenčevi aktivni prejemki, od katerih se mu osebna pokojnina sicer ni odmerila, od katerih bi se pa morala odmeriti, če bi bili izpolnjeni izvestni pogoji. Ker doslej pri odmeri prispevka za uradniški pokojninski sklad nismo uvaževali 15% poviška osnovne plače, vam bomo po svoji službeni dolžnosti za čas od 1. IV. 1931 do 30. IV. 1936 naknadno odtegnili ta prispevek in sicer od pokojninskih prejemkov za maj—julij 1936.« Čudimo se, da finančno ministrstvo še ni razveljavilo svoječasne svoje naredbe iz leta 1934, ker je Državni svet v sličnih slučajih javnih nameščencev že opetovano razsodil, da je stališče finančnega ministrstva protivno odredbam zakona. Gornji odlok tudi za železničarje ni zakonit in sicer iz sledečih razlogov: 1. Že zahteva, da morajo plačati naknadni prispvek od 1. IV. 1931 dalje, je protivna odredbam zakona o drž. prom. osebju, ker je ta zakon stopil v veljavo s 1. julijem 1931 ter § 259 zakona točno predvideva, da morajo oni uslužbenci, ki so bili upokojeni po določbah zakona iz leta 1923, plačevati prispevke v uradniški pokojninski fond šele od dne uveljavljenja zakona t. j. od 1. julija 1931 dalje, prejšnji čas pa se jim avtomatično brez vsakih doplačil všteje. 2. Neosnovana pa je tudi zahteva, da morajo železničarji, ki so za časa aktivne službe sicer prejemali 15% povišek, v pokojninsko osnovo pa se jim ni vračunal, ker niso imeli 32 službenih let, kljub temu plačevati prispevek za uradniški pokojninski fond tudi od 15% poviška. Zakon je jasen ter predvideva v § 259 dobesedno: »Osnova za vplačevanje v uradniški pokojninski sklad so skladno s § 142 oni prejemki, ki so bili osnova za odmero osebne pokojnine,,,«, § 142 zakona, drugi odstavek pa odreja: »Pri upokojencih so osnova njih zadnji aktivni prejemki, po katerih jim je odmerjena pokojnina.« Vsi prizadeti so bili upokojeni po določbah zakona iz leta 1923 in ta zakon glede 15% poviška plače v § 29 izrecno odreja, da se teh 15% računa za penzijo samo onim, ki imajo 32 (v neeksekutivi) odnosno 26 let (v eksekutivi) službe. Iz prednavedenega sledi, da je stališče finančnega ministrstva neosnovano na zakonu. Seveda bodo odloki posameznikov ostali v veljavi, ako se ne bodo proti njim pravočasno pritožili. Če se ne pritožijo, bodo morali plačati prispevek za 5 let za nazaj in na to plačevati prispevek redno do smrti. V interesu prizadetih je torej, da takoj po prejemu odloka o odtegljaju zahtevajo od Finančne direkcije for-melno rešenje, proti kateremu se pritožijo na Ministrstvo financ in proti odklonilnemu odloku Ministrstva financ pa vlože v roku 30 dni pritožbo na Državni svet, ki je doslej v vseh konkretnih slučajih javnih nameščencev take pritožbe ugodno reševal. Iz okrožnic in razsodb Finanlna direkcija povraža od podpor odtegnjene prispevke za uradniški pokojninski sklad »Naš Glas« je v eni zadnjih številk objavil iz razsodbe državnega sveta št. 25063-35 tolmačenje drž. sveta v zadevi plačevanja 5% prispevka za urad. pokojninski sklad od podpor, ki jih uživajo uslužbenci po § 104 zakona, ako imajo že 3 leta službe in postanejo vsled bolezni za službo nesposobni. Tozadevno tolmačenje se glasi: »Po § 138 u. z. si vlagatelj pridobi pravico do rodbinske pokojnine iz urad. pokoju, sklada, če je vlagal najmanj 5 let, in umrl kot vlagatelj v sklad. — Iz spisov tega spora je videti, da je bil mož tožiteljice odpuščen iz državne službe zaradi bolezni z odločbo ... in da mu je na podlagi § 96 u. z. bila dovoljena podpora v višini 30% plače in položajne doklade, in da je kot tak odpuščen drž. uslužbenec umrl 14. decembra 1934. Kot odpuščeni drž. uslužbenec pokoj- nik ni mogel biti vlagač v urad. pokojninski sklad v smislu § 136 u. z., ker imajo pravico in dolžnost vlaganja samo upokojeni in aktivni državni uslužbenci, ker v uradniškem zakonu ni določbe, po kateri bi vanj mogli vlagati tudi odpuščeni drž. uslužbenci. Ker je to ugotovljeno, zaradi tega tudi tožiteljica nima pravice do družinske pokojnine skladno z navedenim § 138 u. z. — Kolikor je pa finančna direkcija nezakonito odtegovala vloge za račun uradniškega pokojninskega sklada od podpore, dovoljene pokojniku, ni ovire, da1 se to-žiteljca obrne na pristojno upravno oblastvo zaradi povrnitve nepravilno odtegnjenih vlog.« — Po ti razsodbi je finančno ministrstvo odločilo, da se v bodoče od podpor ne smejo odtegovati prispevki za uradn. pokojninski sklad, event. že pobrani prispevki se bodo pa strankam na zahtevo novr-nili.« Veljavnost brezplačnih uputnic Glasom pojasnila Ministrstva sao bračaja GD br. 3710 se mora uputnice za brezplačen prevoz živil, premoga in drv, pohištva ali gradbenega materijala porabiti najkasneje zadnji dan njihove veljavnosti. Na ta dan se mora oddati dotično blago v prevoz in vživa uslužbenec brezplačen prevoz, če prav pride blago na namembno postajo že po poteku veljavnosti nakaznice. Uvrščanje vlakospremnikov v razporede Ljubljanska direkcija je izdala II. dodatek k svoječasni okrožnici o sestavi ranga za vlakospremno osobje, s katerim je popravila vsaj delno krivico, ki se je s prvotnim besedilom o rangu vlakospremnega osobja pripetila onim vlakospremnikom, ki imajo potrebno strokovno izobrazbo, nimajo pa šolske. Nova odredba se glasi: »Za stalno uvrstitev v razporede kot vlakovodje potniških in brzih vlakov pa imajo — neglede na činovni seznam — prednost vlakospremniki, ki so opravljali stalno najmanj pet let službo vlakovodje pri tovornih vlakih.« Tej odredbi pa je dodano še opozorilo, da imajo domicilne postaje skrbeti, da se bodo določbe natančno upoštevale in da se vlakospremnike, ki določbam gornje točke pred uvrstitvijo v višji razpored niso v celem obsegu ustregli, takoj zopet dodeli nazaj v nižji razpored, za toliko časa, da bo gornjim pogojem zadoščeno. Vlakospremno osobje bo to odredbo novega direktorja gotovo pozdravilo, saj je s tem odpravljena ena izmed krivic, ki jih je prizadel g. Der-žič, čeprav s to odrebo nekaj uslužbencev ne bo zadovoljno, ker izgube ugodnost, ki jo je Deržič predpisal. Je ta odredba ne samo v interesu osobja, marveč tudi v interesu uprave same, ker bo na ta način dobila stro- kovno bolj usposobljene vlakovodje, ker vsakdo ve, da spričevalo štirih gimnazij še dolgo ne bo nadomestilo izkušenj praktičnega dela. Bivši g. direktor Cugmus je julija 1935 prijazno sprejel tričlansko deputacijo vlakospremnikov pod vodstvom s. Korošca in je obljubil, da bo ukrenil vse za zaščito onih pravic osebja, ki jih je vživalo že dolgo vrsto let. Prvi korak je z gornjo dopolnitvijo narejen, vlakospremno osobje pa pričakuje, da ne bo ostalo' samo pri tem ukrepu, marveč da se bo naredil še korak naprej in da se bo za vse vlakospremno osobje, ki je že nastavljeno, uvedla dodelitev v turnuse na podlagi položenih strokovnih izpitov. S tem bo narejen red, pretežna večina osobja bo zadovoljna in koristi bo imela tudi železniška uprava. VABILO na redni občni zbor Splošne delavske gospodarske zadruge »Železničarski dom« V Ljubljani, ki se bo vršil v nedeljo, dne 10. maja t. 1. ob 8. uri zjutraj v zadružnih prostorih v Ljubljani, Novi trg št. 2. Dnevni red: a) odobritev zapisnika zadnjega občnega zbora; b) poročilo načelsitva; c) poročilo nadzorstva; č) odobritev bilance; d) volitev novega načelstva in nadzorstva; e) razno. Načelstvo. Godišnja skupština centrale Boles> nićkog fonda Ova redovna godišnja skupština je 22. III. 1936 u Beogradu. Ne bi se moglo reći, da je za istu vladao neki naročiti interes, ma da je imala na dnevnom redu vrlo važna pitanja, medju nimi i novi Pravilnik o poslovanju. Ovaj interes ubijen je unapred događanjim sistemom poslovanja u fondu, za koji se zna, da ne može biti bitno mijenjan. U fondu još uvijek dominiraju one birokratske sile, koje su sadanji sistem inaugurisale, pa je razumljivo, da iste ne će dopustiti da dodje do zamašnjih izmjena. Kad se to unapred znade samim tim otpada volja i energija za bilo kakve nove ideje. Slab interes za skupštinu došao je do izražaja odmah pri otvaranju. Sve formalnosti obavljene su za razmjerno kratke vrijeme. Najveći dio debate utrošen je na razpravu po predlogu za kupnju bolnice u Skoplju. Po tome predmetu vznesena su zapravo 3 pred loga: Centralnog odbora, da se bolnica kupi, jer je zgrada gotova i snabdjevena sa svim potrepštinama za 50 kreveta; nadzornog odbora, koji se kupnji protivi, jer da bi to bilo Dedinje broj 2, za koju bolnicu se isto reklo da treba samo »pritisnuti na dugme« i bolnica će funkcionisati, a u-istini se moralo investirati teške milijune; članova iz Skoplja, koji se protive kupnji bolnice, jer će tako da izgradi Banovina, pa kad ova bude gotova, bolnica fonda biti će suvišna. Konačno je prihvaćen predlog da se bolnica ipak kupi. Razni predloži Oblasnih skupština, s kojima se saglasio Centralni odbor, bili su primani glatko. To ranije nije nikad bio slučaj. Da li je to posljedica promenjenoga političkoga vjetra teško je znati. Pitanje je samo, da li će Centralni odbor biti konze-kventan i te zaključke poštivati do kraja. Predstavnici Oblasnih odbora iz Zagreba zalagali su se za odluku gradnje bolnice u Zagrebu sa kapacitetom od 200 kreveta. Načelna odlu-ka je pozitivna. Manjak bolničkih kreveta u Zagrebu osjeća se sve teže. Mnogi članovi i njihovi pripadnici propadaju, jer ne mogu doći do bolničke njege, koja je uslov za ozdravljenje. Pitanje je sada samo u tome, da li će se ostvarenju donesene odluke pristupiti odmah i sa dovoljno ozbiljnosti? Ako ne će biti zavlače-nja, problem bolničkog lečenja za članove fonda u oblasti zagrebačkoj bio bi riješen — za godinu-dve. Bilo je riječi i o organizovanju vlastitih apoteka. Sa strane Central- ne uprave nije pokazana volja, da se u tome pravcu išta ozbiljna poradi. Ostalo je u pitanju, da li će htjeti da što uradi u buduće, ma da su izdatci na Ijekove (sa kojima nitko nije zadovoljan) nenormalno visoki. Priznajemo, da je članova Bol. fonda premalo koncentrirano u jednom mjestu za ostvaranje vlastite apoteke, ali zar tu nije moguća saradnja sa Okružnim uredima, koji vlastite apoteke već imaju? Zar ne bi bilo moguće, da se članovi fonda služe uredskim apotekama pod jednakim uslovima? Treba samo u tome pravcu poraditi i mi smo uvjereni, da će se izdatci za Ijekove sužiti, a njihov kvalitet porasti. Time će se povratiti i povjerenje članova u vrednost Ijekova, primati će ih sa povjerenjem. Bolnica na Dedinju bila je i ovom zgodom kamen spoticanja. Prije kupnje prikazalo se tu bolnicu kao stvorenu za potrebe fonda, da je njenim prelazom pod upravu fonda učinjen »vrlo dobar« posao, a kad tamo stvari se razvijaju sasma obratno* 1. Da bi bolnica bila koliko toliko sposobna za primanje članova, bilo je potrebno izvršiti predhodne milijonske investicije, a mora ih se činiti i naknadno. Najnovija investicija za kanalizaciju iznosi milijon dinara, koji je upravo izgubljen. Uslijed tih investicija mnogo trpe financije fonda, a uslijed toga i mi — članovi. Nešto više se razvukla debata o novom Pravilniku fonda i o zubnoj njezi. Predhodno su bile izabrane komisije, koje su izradile predloge za skupštinu. Ti predloži bili su prihvaćeni. Komisije ih nisu bitno izmenile od onog sadržaja i duha, kakav im je dala fondovska birokracija. Protiv svake radikalnije izmjene ustalo se argumentom, da bi to bilo protiv duha Naredbe o osiguranju saobraćajnog osoblja, a to nije dopustivo Samim time bila je zagušena svaka borba za bilo kakve naprednije izmjene i dopune, pa do nje nije ni dolazilo. Na diskusiju o novom Pravilniku kao i o uslovima zubne njege mi ćemo se još povratiti. Godišnja skupština završena je jednako1 neinteresantno i monotono kao što je i započela. Održana je pod dirigentstvom poznatih udruženjaških protagonista, koji su ali ove godine svoj nabusiti ton mnogo spustili. Vide i osjećaju, da im. sve više izmiče tlo ispod nogu, pa našto na nabusi-tost. — Naredna skupština održati će se — nadamo se barem —- u znaku njihove konačne likvidacije. Pred godišnju skupštinu Konzumne zadruge Na uvodnom mjestu u prošlom broju »Zadružnog vjesnika« je drug Hojanić napisao, medju ostalim, par rečenica, koje su zavrijedile, da se ponove. »U vašem ćete radu steći i mnogo neprijatelja, no ne bojte se. ok je vaš rad u službi čovjeka protiv izrabljivanja i gospodarskog uništenja slabijega po jačemu, možete pred svakoga stupiti vedra čela. Protiv vas će biti profitlije i egoisti, koji osim sebe ne poznaju nikoga u službi nezasitnog kapitala, grizu i vlastito meso, puzajući pred svim i svakim.« Istina. Čista istina. I baš poslije obavljenih izbora delegata za godišnju glavnu skupštinu naše zadruge vrijedno je, da se o tome porazgovori ne ispuštajući iz vida citirane rečenice. Svaki, koji se bori za zaštitu onih najslabijih izložen je napadajima »profitlija« i »egoista«, koji ne poznaju nikoga osim sebe, a kao jedinu nagradu za sve to ima »vedro čelo« i (da dodamo) čistu savjest. Za prave borce i iskrene kole-ktiviste dovoljno, za druge zaista premalo. Ali kako razlikovati one »prave«? Zar ne istupaju svi s jednakim parolama boreći se za one »najpotrebnije«, a zaboravljajući i prezi-rući u toj »plemenitoj« borbi sebe? 1 reslabo je prikazao pisac članka, iz kojega smo izvadili citat, način borbe, kojom nastoje oni, koji se smatra-m »najspremnijima i najpozvanijima« oa upravljaju imovinom zadruge. Za samu zadrugu moguće je to i bolje, ali sumnjamo, da su poslije ovakovog načina borbe »zadrugari izabrali svoje najbolje«, kako se to dalje u istom članku kaže. Delegatima, koji su izabrani za glavnu skupštinu pruža se prilika, da pokažu koliko im je stalo do zadrugara u prvom redu, a osim toga do zadruge. Njima, kao pretstavnicima brojnih zadrugara će pasti u dio zadaća, da na glavnoj skupštini ocijene dosadanji rad uprave i da kažu na tom mjerodavnom forumu mišljenje onih, koji su ih izabrali. I tom prili-.m će se pokazati, da li su zaista svi dorasli svojoj zadaći, da li su zaista najbolji, koje su zadrugari mogli izabrati, da li će pred njih moći stupiti vedra čela i čiste savjesti. Jer pored svih vrlina pojedinaca nemo-že svaki imati dovoljno odvažnosti, da otvoreno prihvati sve napadaje profitlija i egoista, koji su kao sluge kapitala još uvijek jači od onih koji ispovjedaju kolektivistička i solida-ristička načela zadrugarstva. Barem u pojedinim prilikama. Osim ocjene rada prošlog odbora čekaju novoizabrane delegate dvije još teže dužnosti: da izaberu nove odbornike, »koji će upravljati imovinom zadruge« i da odboru dadu ovlaštenja za zamašnije reforme za boljitak poslovanja zadruge. Da li će delegati tim pitanjima posvetiti dovoljno pažnje, i da li će biti dovoljno ob- i jektivni? O tome ovisi zaista izbor | »spremnih« i »pozvanih« u odbor, i davanje onakovih ovlasti, koje mogu koristiti zadrugarimai. Tiha želja većine kandidata na izborima za delegate je bila, da »upravljaju imovinom zadruge«. Da li je svaki ovakav pored toga mislio, da je najspremniji i najpozvaniji ostavljamo po strani, ali smo čvrsto ubje-djeni, da su kod toga igrale i druge »sporedne« okolnosti ulogu. I baš glavna skupština mora riješiti tešku zadaću selekcije ovih kandidata, a da li će to riješiti uspješno ovisi o uvjerenju većine delegata o kome i kojom prilikom su stekli uvjerenje, da može vedra čela stupiti pred svakoga. Naše je duboko uvjerenje, da će delegati bez obzira gdje i kako su izabrani, bez obzira s kojim parolama su se služili pojedini pokretači izborne borbe, moći i htjeti da biraju one, koji uživaju povjerenje »najbjed-nijih«. Samo u tom slučaju mogu govoriti, da su prebrodili sve prepone lične i druge koje naravi, koje su sporedne za zadrugarstvo, što se medju-tim dosada još uvijek u sličnim prih- I kama dosta oštro ispoljavalo. Naša zadruga, kao najjača eko- ! nomska institucija željezničara zagrebačke direkcije trebala bi danas moguće više nego ikada dokazati, da je na visini svojih zadataka. Prilika se pruža, mogućnosti su tu, a ako se ne iskoriste onako, kako to oni najbrojniji i najmanji žele, snosit će odgovornost svi delegati, koji se nijesu dali voditi svojom savješću i srcem zadrugara, nego zavedeni sirenskim glasovima idu putevima, koji vode u službu nezasitnog kapitala. Nadajmo se, da će medju nama biti što manje onih, koji »puzajući pred svim i svakim« će omogućiti onima, »koji osim sebe ne poznaju nikoga«, nadajmo se, da ovakovih uopće ne će biti. Vjeru zadrugara u zadrugu će moći spasiti delegati i po njima birani odbornici, koji će moći svakoga trenutka stati pred zadrugare, da »vedra čela i (da dodamo) čiste savjesti polože račun o svome radu za koji su se toliko borili pribiru-ći simpatije i glasove birača. Jedina svrha im mora biti prosperitet i napredak zadruge, koja je uto-I čiste mnogih, a koja ima najveće oba-I veze prema najbjednijima medju na-! ma, r, m. Za industrijske željezničare Položaj željezničara kod držav, rudnika Ljubija Cjelokupnoj radničkoj javnosti poznato je, da je državni rudnik u Ljubiji mirovao nekoliko godina. Z.a celo vreme tek nekoliko radnika bilo je zaposleno kod toga velikog rudnika. Sada prije izvjesno vreme odpočelo se je sa radom i dnevno se odprema ipo 1500 tona rudaće, što iznosi 15 rudničkih vozova. Rudnik imade vlastitu željezničku prugu, koja je dugačka 20 km, t. j. od rudnika Ljubija do Prijedora, gdje se utovara u državne vagone. Kao i mnoge druge tako i ova industrijska željeznica prevozi iputnike i ostalu privatnu robu. Za ovu svrhiu ta željeznica ima i svoju blagajnu, koja naplaćuje sve prevoze po tarifi državnih željeznica. Na ovoj željeznici zaposleno je kvalifi-kovano i nekvalifikovano osoblje, a u glavnom svi imadu službe po 10 i više godina, tako da su stekli svu potrebnu praksu u tom radu, a oni od kojih se to zahtevalo, ipolo-žili su i potrebne ispite. Pored svega toga njihov je položaj potpuno neregulisan i prepušteni su nekim uredbama direkcije rudnika, koje se često kroje po nahodjenju same direkcije, kod čega se uzima u obzir godišnje doba, kriza itd., samo u cilju da se željezničkom osoblju skinu tekuće nadnice i kilometraža (Turnuszulage«). Najnoviji način ove makinacije jest taj da je direkcija, vodeči računa o čim jeftinijem prevozu rudače, podvostručila broj željezničkog osoblja (kočničare i skretničare), koji su još neiskusni i neuki za tu službu i bez da su predhodno pripremljeni za istu. Mi nemamo ništa protiv štednje, ali se nameče pitanje, dali nije direkcija rudnika sti-me ugrozila i izložila opasnostima prevoADRIA< PRAŠKOV dosežete vse boljše uspehe, Svoii k svojim! Tiska: Ljudska tiskarna, d. d., Maribor. (Predstavnik: Jos. Ošlak.) — Odgovorni urednik: Adolf Jelen, Maribor. — Lastnik in Izdajatelj: Konzorcij »Ujedinjeni Železničarc. Predstavnika: Jurij Stanko v, Ljubljani in Adolf Jelen v Mariboru.