ANNALES i»/' 95 strokovno delo UDK 373.3=863(497.12 lstra)"1 5/9" SLOVENSKA ŠOLA V ISTRI Milan MARUŠIČ clipl. ped. in psih., 66000 Koper. Vojke Šmuc 12, SLO prof. dr ped. e psic., 66000 Capodistria, Via V. Šmuc 12, SLO IZVLEČEK V prispevku o slovenski Soli v Istri je prikazano pojavljanje, ukinjanje in obnavljanje slovenskih ljudskih Sol. Posebej je poudarjen pojav prvih ljudskih - laičnih šol (Osp, Dekani, Sv. Anton in Korte) v dvajsetih letih prejšnjega stoletja in razmah po uveljavitvi osnovnošolskega zakona I. 1869, ko so razen v Piranu, slovenske šole delovale na celotnem ozemlju Slovenske Istre. Opisano je odpravljanje slovenskih šol po nastopu fašizma ob zloglasni Gentilejevi šolski reformi ter celovita obnovitev po I. 1945. UVOD V prispevku, ki ga objavljamo ob 50. obletnici obnavljanja slovenske šole v Istri, želimo prikazati nastanek in razvoj šole - slovenske v Istri skozi čas. Ob tem se bomo posluževali primernih virov (npr. Schematismo deli'!. R. Litorale austriaco-ilirico), virov in publikacij o zgodovini šolstva na Slovenskem in v Istri (npr. C. Cottone, V. Schmidt) ter virov, ki jih hranijo v Pokrajinskem arhivu v Kopru. Pisanje zgodovine šole je zahtevno delo, ker je šola pač družbeni pojav in v kateri se uresničujejo na poseben način oblikovani družbeni smotri: to so vsakokratne družbeno-politične in ekonomske razmere, socialni interesi, kulturne potrebe in filozofija - ideologija časa, ob stičišču narodov pa še delovanje nacionalnih sil pri nastajanju šole v maternem jeziku. Šola se je pojavila že v daljni preteklosti. Na evropskih tleh jo poznajo že stari Grki in Rimljani. Vendar o soli, ki ima poleg socialnega tudi narodni pomen, lahko govorimo šele v dobi protestantizma. Tedaj se namreč pojavijo zahteve, naj poteka pouk v materinščini. Od takrat lahko trdimo, da je zgodovina šole hkrati tucii zgodovina nacionalne biti. Čeprav se v Slovenski Istri slovenska šola pojavi šele v 19. stoletju, je treba njene korenine iskati na začetku našega tisočfetja. Zato bomo ta opis začeli s šolami, ki so nastajale v 12. stoletju, nadaljevali s prikazom oblikovanja osnovne šole, v osrednjem delu pa borno opisali nastanek, razvoj, odpravo in obnavljanje slovenske šole v Istri. Omejili se bomo le na nastanek in razvoj, omenjali, kjer bo le mogoče, tudi število učencev in učiteljev v različnih obdobjih, opustili pa druge sestavine šole (predmetnik, učni načrt, metode dela ipd.j. ŠOLE DO LETA 1550 V poznem srednjem veku poznamo le cerkvene -stolne, samostanske in župnijske šole ter poklicno usmerjene mestne šole. Prve pri na s izpričane šole so bile stolne Šole, t.j. višje šole na sedežih škofij. V neki listini koprske škofije iz leta 1186 nastopa kot priča Bonifacius, magister schoiarum, leta 1216 pa joannes, magister scholarum in kanonik koprske škofije. Iz podatka lahko sklepamo, da je bil to učitelj ali vodja stolne šole v Kopru, saj je dokazano, da so tedaj obstajale šole tudi v drugih istrskih škofijskih mestih in jih je vodil član stolnega kapitlja5. Stolne šole so se razvile v 8. stoletju, nastajale pa naj bi v vsakem samostanu na sedežih škofije, v katerih naj bi se dečki naučili psalmov, branja, petja, izračunavanja (premičnih) cerkvenih praznikov ter latinščine. Vodstvo stoine šole je I F. Majer, Ptogramrna dell'l. R. Ginnasio Superiore di Caj)odistria 1900-1901, 5; Toischer, Die ältesten Schulen Österreichs, lahies-beucht d.k.k. Neustädten Obergymn. in Prag 1899, 13; Fr Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev L, 259 179 ANNALES i»/' 95 Mil,lil MAFtUSlC. SLOVfNSKA JOLA V ISTRI. 1 >' 1550 DO 1772 Šole, ki naj bi bile drugačne od dotedanjih cerkvenih in mestnih šol, se pojavijo v dobi protestantizma in imajo naslednje značilnosti: šola naj bo elementarna (za vpis ni potrebna nobena izobrazba), namenjena naj bo vsem, ne glede na spol in premoženjsko stanje ter naj bo v materinščini. Začetnik take šole je bi! Primož Trubar, slovenski protestant. Svojo zamisel o osnovni šoli je izrazil v svojem znamenitem Abecedniku iz leta 1550, saj ga je namenil "vsem mladim inu preprostim Slovencom", da bi jim pokazal "en lagag kratig pot koku se ima an vsaketeri skoraj brati navčiti". To idejo pa je dokončno izoblikoval v predgovoru k svojemu delu "Ta prvi dej! tiga noviga testamenta", ko je izrazil upanje, da bo vsemogočni Bog vernikom odprl oči in duše, da bodo spregledali ter spoznali Odresenika,7 in nadaljevat. "In ker je Gospod Bog tako poskrbel 111 dopusti!, da se naš slovenski jezik šele v teh poslednjih časih bolje tiska, upam, da boste odslej pošiljali v šoto in dali poučevati v čitanju in pisanju ne samo tiste vaše mladine, ki jo nameravate poslati v tuje dežele, da bi se učib drugih jezikov, ampak tudi tisto, ki jo obdržite doma*1." Tako je šola potrebna za vse. Poleg verskega nagiba v zvezi s Šolstvom je Trubarja navdajala tudi skrb za šolo in iskrena želja dvigniti "preproste Slo-vence" iz kulturne zaostalosti9. Koliko osnovnih šol je bilo pri nas med reformacijo ustanovljenih, ni mogoče ugotoviti Vemo pa, da so bi le. Trubar sam pravi, da njegovih knjig ne berejo le v mestih, kjer so navadne šole, bero jih tudi kmetje ir> 2 VI. Schrniclt, Zgodovina šolstva in pedagogika na Slovenskem 19&3, t, !ft. 3 VI. Sc.hmidt, o d., 20-21. 4 Fr. Kos, Gradiva.., V., 195, 250. 5 S. Crafenauer, Zgodovina slovenskega naroda l!„ 1953, 13f>, Carmelo Cottorie. Storia del I a scuola in istria, Capodistria 24-28. 'I VI. Sdimidt, o,d, 47. 8 M. Rupel. Slovenski protestantski pisci, Ljubljana, 1934. 27. 9 VI, Schmldt, o .d.. 49-50. 180 ANNALES i»/' 95 Mil,m MARUŠIČ. SLOVENSKA SCHA V iSTRi, njihovi otroci po vaseh z velikim poželenjem in veseljem. Otroci v mestih in na deželi so torej znali brati slovenske knjige in so se tega naučili tudi v navadnih šolah v mestih, kakor Trubar imenuje slovenske osnovne šole. Izraz osnovna ali ljudska šola se namreč pojavi šele ob koncu 18. stoletja'0. Protestantske šole so se pojavile v Ljubljani, Celovcu, Kranju in mnogih krajih na Slovenskem, zlasti v mestih in trgih (Bela na Koroškem, Brežice. Ptuj, Bled, Kamnik, Žužemberk, Stari Dvor na Koroškem, Velj-kovec, Črnomelj, Metlika, Idrija, Velenje in drugod)11. Po doslej objavljenih virih v Slovenski Istri ni moč zaslediti nobene protestantske šole. Z nastopom protireformacije je postalo šolsko delo protestantov onemogočeno. Posamezni učitelji in posamezne šole so se obdržale do tretjega desetletja 17. stoletja. Škof Tomaž Hren je leta 1616 sicer poročal v Rim, da je s svojimi reformacijskimi komisarji uničil zadnje tri protestantske šole na Kranjskem, vendar sta delovali na Koroškem dve protestantski šoli še leta 161252. Od-slej so otroke pošiljali v "prave stare župnijske in druge šole", v katerih pa za deklice ni bilo mesta. Prenehale so delovati šole za vse. V 17. stoletju je zavladalo na lem področju stanje, kakršno je bilo pri nas v srednjem veku. Koliko Šol je delovalo v tem obdobju, je težko reči. Če seštejemo vse kraje, v katerih je po doslej znanih podatkih od 1598 do 1772 enkrat ali večkrat omenjena šola ali učitelj, je bilo število šol naslednje: na Primorskem 6, na Kranjskem 26, na Štajerskem 54, na Koroškem 23 in vPrekmurju 12. Podatki pa so le približni13. V obdobje protireformacije spada tudi pedagoško delo jezuitov. Na naši tleh so pričeii ustanavljati gimnazijske razrede v Ljubljani 1597, Celovcu 1604, Gorici 1619, Trstu 1620 in Mariboru 1758 V 18. stoletju pa so na slovenskem ozemlju ustanavljali semenišča z nalogo, da duhovnike z upoštevanjem slovenščine praktično uvajajo v poklic: v Ljubljani 1708, v Kopru 1710, v Gorici 1757 in v Celovcu 1759. V zavodih so dobili brezplačno oskrbo tudi revni gojenci, s čimer je bila zlasti slovenskim otrokom olajšana pot med izobražence14 ŠOLE OD TEREZMANSKO jOŽEFINSKE ŠOLSKE REFORME 1772 DO DRŽAVNEGA OSNOVNOŠOLSKEGA ZAKONA 1869 V drugi polovici 18. stoletja se je v Avstriji pojavila potreba, da bi vsaj minimalna splošna izobrazba postala čimbolj množična; to je bila zahteva po osnovni šoli, zahteva, naj bi obnovili na tem področju ideje protestantov. Blaž Kumerdej, slovenski reformator, je sestavil načrt za organizacijo slovenske osnovne šole na Kranjskem in v njem združil svojo slovensko usmerjenost s prosvetljenskimi težnjami časa. V tem načrtu se je prvikrat po Trubarjevi Cerkovni ordnungi (1564), po presledku dobrih dvesto let, spet pojavila zahteva po slovenski osnovni šoli, to pot kot znamenje slovenskega narodnega prebujanja'5. Leta 1774 je začela veljali Splošna šolska naredba, ki pomeni reformo v avstrijskih deželah. Naredba je zahtevala ustanavljanje treh vrst šol: trivialk (v manjših mestih, trgih in na deželi), glavnih šol (v vsakem okrožju) in normaik (v glavnem mestu vsake dežele). V nor-rnalki naj bi poleg splošnih predmetov poučevali še normo, zgled, kako je treba poučevati; usposabljala naj bi torej tudi učiteljske kandidate. Splošna šolska naredba uveljavlja šolo za vse otroke: dečke in deklice, bogate in revne, v mestih in rsa deželi. Prav zaradi tega pomeni naredba osnovnošolski zakon Po tej naredbi so šole naraščale približno do devetdesetih let 18. stoletja, v zadnjem desetletju pa je število začelo upadati. V šolskem letu 1789 - 1790 so obstajale na Goriškem in v Trstu naslednje šole: po ena normalka, po ena dekliška samostanska šola, po ena židovska šola, dekliška šola v Gorici ter pet trivialk in nekaj mestnih šol v Kopru, Izoii in Piranu'7. V podeželskih trivialkah na Primorskem in na Kranjskem je bil po Kumerdejevem predlogu, vsaj v začetku reforme, zakonit tudi samo slovenski poukia. Pedagoške tečaje so organizirali tudi v glavnih šolah. V Kopru se je tak tečaj začel šele po letu 181619. Leta 1810 so na podlagi Marmontovega uka^a v Kopru poleg gimnazije ustanovili tudi licej-'1-1. 10 VI. Schmidt. o.d , 55. It VI. Schmidt, o.cl., 59, 62 12 VI. Sclimidt, o.d., 63. 13 VI. Sclimidt, o.d., 118 U VI. Sclimidt, o.d., 1G6. 15 Vi. Sclimidt, o.d., 168 16 VI. Sclimidt, o.d., 179. 17 VI. Schmidt, o.d., 252 18 VI. Schmidt, o.d., 233. 19 VI. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem 1964, il., 18. 20 VI. Sclimidt. o.d.. 83- 181 ANSIALES 6/'95 Milan MARllSlC. SI OVEN'ÄKA ÍOLA V ISTRI, !/•>•!% Po odhodu Francozov in z ukinitvijo Ilirskih provinc so avstrijske oblasti začele ponovno uvajati in uveljavljati svojo zakonodajo tudi na šolskem področju. Osnovna šola, ki se je začela razvijati na Slovenskem po splošni šolski naredbi, je postopoma dobivala podobo, kot sta si jo zamišljala P. Trubar in ) A. Komensky. V zvezi s šestletno šolsko obveznostjo, kot jo je določal omenjeni zakon, se pojavlja tudi vprašanje odnosa staršev do šole oziroma vprašanje šolskega obiska šoloobveznih otrok. Ta odnos je namreč bil zelo različen; obisk je bil vsaj na začetku 19. stoletja zelo nizek, seveda ni bilo odvisno le od staršev, ampak tudi od števila šol in razpoložljivih učiteljev. Ob polovici stoletja se je stanje izboljšalo. Okoli leta 1810 je zahajal na Slovenskem v So I o približno vsak sedmi za šofo sposoben otrok, 1874 pa vsak tretji, toda še vedno pod avstrijskim povprečjem, ki je znašalo 63%21. V tem času si slovenščina utira pot v osnovne šole,, najprej na podeželske, pozneje pa tudi v mestne šole Slovenski jezik se uveljavlja tudi z razvojem nedeljskih šol. Učni jezik na nedeljskih začetnih šolah je bi! povsod slovenski: na Kranjskem in Primorskem, pa tudi na slovenskem ozemlju Štajerske in Koroške22. V prvi polovici 19. stoletja se (udi v Slovenski fstri veča število osnovnih šol: Glavna šola v Kopru in Piianu (1817) Dekliška Šola v Kopru ¡1820). Tem glavnim šolam je odlok z dne 6. aprila 1827 dovoli! italijanski učni jezik2-5. Osnovna Sola Osp il 819);24 Osnovna šola Dekani, Korte in Škofije (1820): Osnovna šola Sv. Anton pri Kopru (1821 ):2!; Osnovna šola Plavie (1864)2i'. Tik pred šolskimi reformami 1869/70 je statistična centralna komisija na Dunaju zbrala od šolskega nadzorstva podatke o stanju osnovnih šol in o šolskem obisku na koncu šolskega leta 1864/1865. Izhodišče popisovanja je bila župnija, tudi če na njenem sedežu ni bilo nobene osnovne šole. Po tem popisu so bile v Slovenski Istri v letu popisa naslednje šole:27 Dekanija Krkavče Šmarje Pomjan Dekanija Osp Sočerga Dekanija Koper Koper, dve Šoli Milje, dve šoli Dekani Rižana Osp Predloka Kubed Movraž Tinjan Plavje Dekanija Piran Piran, dve šoli fzola, tri šole Kastel Šole so bile v glavnem enorazrednice, le redko dvorazrednice z nedeljsko šolo. Poučevali so predvsem duhovniki, posvetnega učitelja so plačevali starši s cerkveno bero ali šolnino. Najstarejša šolska listina iz leta 1868 z oznako "Ljudska šola Šmarje" vsebuje predmetnik in število učencev prvega in drugega razreda. Tu so poučevali branje, pisanje, ustno in pisno računstvo, govorne vaje iz slovenskega jezika, sadjarstvo, v nedeljski šoli pa še zemljepis in kmetijstvo. Tako urejena šola je bila gotovo prva v tem delu Slovenske Istre. V' teh šolah je bilo več otrok kot v trivialkah in pouk je bil v materinščini28. V odgovorih o stanju osnovnih šol so tudi podatki o učnem jeziku v šolskem letu 1864-1865; v viru so podatki navedeni po deželah, a izpisali smo jih le za Primorsko. Šole po učnem jeziku: učni jezik število slovenske 141 slovensko-nemške - italijansko-nemške 4 italijanske 22 srbsko-italijanske 2 169 Vseh učencev je bilo 19.914, od tega 11.160 ali 56,0% Slovencev, 8.415 ali 42,3% Italijanov m 116 ali 0,6% Nemcev. Poglejmo še stanje slovenščine v posameznih šolah. Vlado Schmicft29 ugotavlja, da so bile najbolj slovenske osnovne šole na Primorskem. Odloke iz let 1864, 1848, 1861 in 1862, ki so določali, da mora biti učni jezik v osnovnih šolah materinščina učencev, so šolska vodstva in učitelji tako dosledno izvajali, da lahko po učnem jeziku ugotavljamo našo zahodno jezikovno mejo. V tržaško-koprski škofiji sta bili na podlagi ukaza tržaškega namestniStva z dne 22. oktobra 1862, da "se mora 21 VI. Schmiilt, o.d , 137 22 Vf. Schmidl, o.d., 208. 23 VI. Schmidl, o.d., 140. 141, 191. 2A Scheinatismo clell'1. R. Utorale austriaco-illirico, Trieste 1819, 201-202. 25 Schematismo. 1821, 153. 26 Archivio r'i Stato Trieste, L. R., Luogotenenza. Atti Generali. 7/2.88 (1864-18691. 27 V!. Schmidi. Zgodovina Šolstva in pedagogike, r» Slovenskem 1966, Ljubljana, Iti. 277, 481. 28 Šolsko listino hrani sedanja osnovna sola Šmarje pri Kopru. 29 VI. Schrnidt, o.d., 301, 303, 304. 182 ANNALES <>/'9S Mibm MARUŠIČ. StOVCNSKA SOLA V ISTRI. |?9-1969, 9-10. 32 VI Schinidt, Osnovna šola..., 16 33 D. Pahor, Piegled razvoja osnovnošolskega Soislva na zahodnem robu slovenskega ozemlja, Osnovna šola na Slovenskem 1/'95 Milan MARUSlC. SLOVENSKA SOLA V 1ST», 179-} <16 Šole po daigem jeziku drugi jezik šole vse bdj slo ito število slf itf itn itpo npo slovenske 27 12 3 3 2 5 2 italijanske 15 13 I 1 slov.-ital 2 2 1 skupaj 44 25 2 4 1 3 2 5 2 Legenda: bdj - brez drugega jezika sio - slovenščina obvezna ito - italijanščina obvezna sif - slovenščina fakultativna itf- italijanščina fakultativna itn - italijanščina neobvezna itpo - italijanščina pogojno obvezna npo - nemščina pogojno obvezna Na podlagi podatkov v preglednici in tabeli 2 lahko povzamemo naslednje ugotovitve: 1. Tja do leta 1917 so delovale ljudske šole v Slovenski Istri v vseh mestih, večjih krajih in celo v nekaterih manjših naseljih. 2. Slovenske šole so razen v Piranu delovale na celotnem ozemlju Slovenske Istre. 3. V predmetniku ljudskih šoi se italijanščina, slovenščina in nemščina pojavljajo tudi kot drugi jezik. 4. Drugi jezik se pojavlja le na podeželju: - skoraj polovica slovenskih šol ima v predmetniku italijanščino kot drugi jezik; - slovenščina kot drugi jezik je zastopana !e v italijanskih šolah v Koštaboni in Božičih; - nemščino kot drugi jezik imata šoli v Hrastovljah in na Tinjanu; učenci v Movražu imajo na voljo poleg italijanščine še nemščino: - slovenščina in italijanščina se enakopravno pojavljata na šolah v Bertokih in Pomjanu. 5. Drugi jezik se po viru. navedenem pod št 49, pojavlja v predmetniku šole kot obvezen, neobvezen, fakultativen in pogojno obvezen. 6. Med prvo svetovno vojno so odprli slovensko šolo v Božičih {1916}, ponovno v Sorčegi (1914!, Sv. Petru (1914), Krkavčah (1917), ponovno v Tirijanu (1917), Hrastovljah (1917) in Podpeči (1914). 7. Po razcepitvi šole v Bertokih ria slovensko in italijansko ter po preoblikovanju oddelkov v Pomjanu v samostojne šole je bilo v Slovenski Istri 29 slovenskih šol z 2 podružnicama in 17 italijanskih šol Po končani vojni, jeseni 1918, so vse šole, ki so zaradi vojnih razmer delovale okrnjeno, nadaljevale z rednim šolskim delom v statusu, ki so si ga pridobile v Avstro-ogrski monarhiji. Edino slovenska šola v Sv. Petru, kot navajajo italijanski viri, se v šolskem letu 1918/19 na zahtevo krajevnega prebivalstva preoblikuje v italijansko šolo47. Ohranjeno pa je protestno pismo vaščanov Sv. Petra, naslovljeno komisariatu za avtonomne zadeve istrske province v Poreču, ker je piranski župan odstavil občinskega zastopnika vasi ložefa Koš-čico; le-ta je namreč zahteval slovensko šolo v Sv. Petru48. Po podatkih iz uradne statistike je bilo ob koncu šolskega leta 1918/19 v koprskem okraju, po takratni upravni razdelitvi, 28 slovenskih šol, 4855 učencev v 53 oddelkih in 53 učiteljev. 47 L. Cottone, od.. 141. 48 Kopijo pisma hrani Avgust GojkoviC, dolgoletni ravnatelj osnovne šole v Sv Petru: original je v Pokrajinskem muzeju v Kopru. ANNALES i»/' 95 Milan MAKUŠIČ. SLOVENSKA ŠOLA V ISTRI, 17'). 1 % Osnovne šole 191/ SLOVENSKE ŠOLE PO LETU 1918, CENTiLEJEVA ŠOLSKA REFORMA Takoj po prihodu ftalije v naše kraje so šolske oblasti začele razmišljati, kako bi se lotili raznarodovanja slovenske šole. O tem se lahko prepričamo že ob pogledu na poročilo, ki ga je šolski urad generalnega civilnega komisariata poslal svojemu vrhovnemu šefu ob zaključku šolskega leta 1918/19. V poglavju o jezikovnih področjih julijske krajine predlaga: julijska krajina naj se razdeli v tri ločena področja. V prvo, ki je čisto italijansko, spada ozemlje, kjer je od 85 do 100% učencev italijanskih šol; v dugo ozemlje, kjer je prebivalstvo po narodnosti mešano; tretje področje pa je čisto slovensko. V prvem področju naj bo učni jezik izključno italijanski. Na te šole naj se namestijo učitelji iz drugih provinc kraljestva. Ukrep bo sprostil sedanje domače učiteljstvo, ki bo tako na razpolago za jezikovno mešano področje. Na drugem področju naj bo glavni učni jezik italijanski. Kjer bo pomembno visok odstotek ne-italijanskih učencev in bo politični položaj to terjal, naj 49 D. Pahor, o .d., 320-321. 50 C. Cottorse, o.ci., M 2 51 L. Čermelj, Slovenci in Hrvati pod Italijo, Ljubljana 1965. 60. bo na prošnjo staršev uvedeno nekaj tedenskih ur pouka v maternem jeziku, in sicer na način, ki bi se določil od primera do primera. Predlog tudi ne izključuje možnosti, da bi v nekaterih primerih, kjer je večina učencev slovenske narodnosti, poleg italijanske bile tudi avtonomne slovanske šole. Na šole drugega področja naj bi nameščali učitelje iz Julijske krajine, ki naj bi s po-šolskimi aktivnostmi podprli asimilatorsko delo šole. Tudi na tretjem, popolnoma slovanskem področju, naj bi poučevali učitelji Primorci. Nujno pa je, da se v pošol-sko aktivnost učinkovito vključi tudi LN49. Lega se je odzvala pozivu in začela svoj izvirni program prilagajati novim razmeram. V njenem Manifestu iz maja 1920 je med drugim zapisano, da je treba nalogi dati novo usmeritev, okrepiti delovanje predvsem na predšolskem področju in v pošolskih dejavnostih50. V tem času je slovenska šola preživljala hude čase. Nova oblast je namreč začela preganjati slovenske učitelje, saj je Še pred reformo odpustila kar 200 slovenskih in hrvaških učiteljev51. Prosvetni minister v italijanski vladi Giovanni Gentile je proteste slovenskih in 188 ANNALES i»/' 95 Milan marusič. slovenska ŠOLA v istri. U'M9li hrvaških poslancev zaradi diskriminacije slovenskega šolstva zavračal kot neutemeljene. V odgovor poslancu Karlu Podgorniku je minister 18. februarja 1923 napovedal bližnjo objavo svojega zakona in napoved sklenil z besedami: "Italija terja od državljanov, da govorijo državni jezik, in z upravičenim ponosom vas opozarjam, da je italijanska kultura v vseh časih svetilnik civilizacije ter čast in ponos našega ljudstva52." Šolska naredba, znana pod imenom Gentilejeva šolska reforma, sprejeta 1. oktobra 1923 pod št. 2185 (objavljena v Gazzetta ufficiale, št, 250 z dne 24. oktobra 1923», je postopno odpravila slovenščino kot učni jezik v vseh slovenskih šolah. Na slovenske šole se namreč nanašata 4. in 17. člen. Četrti člen določa, da se v vseh šolah kraljevine poučuje v državnem jeziku. Ob meji, kjer se običajno govori drug jezik, se bo ta jezik uči! kot predmet v dodatnih urah. Pouk drugega jezika je obvezen za drugorodne učence, za katere so v začetku leta prosili za vpis njihovi starši ali zakoniti zastopniki5-5. Postopno odmiranje slovenske šole je določil 17. člen: Z začetkom šolskega leta 1923/24 bo uvedena v vseh prvih razredih tujejezičnih osnovnih šol italijanščina kot učni jezik. V šolskem letu 1924/25 se bo tudi v drugih razredih omenjenih šol poučevalo v italijanščini V naslednjih šolskih letih se bo ravnalo enako z naslednjimi razredi, dokler se ne bo v vseh razredih osnovnih in meščanskih šol poučevalo v italijanščini54. Dosedanji učni jezik naj bi postopoma uvedli kot drugi jezik v dodatnih urah. Šolske oblasti so se zavedale, da bodo z uveljavljanjem šolske reforme na Primorskem naletele tudi na odpor. Perfekti so bili zadolženi, da pripravijo prebivalstvo na reformo in da izvedejo vse ukrepe, ki so potrebni za uresničitev reformnega načrta. O tem so morali poročati na ministrstvo v Rim Koprski podprefekt v poročilu 4. januarja 1924 št. 4012336 pravi, da na njegovem področju uvedba šolske reforme ni povzročila pomembnih spopadov, vendar ugotavlja, da te spremembe (postopno uvajanje italijanskega učnega jezika, o.p ) niso dobro sprejeli In to ne samo običajni ire-dentistični voditelji in agitatorji, ampak tudi večina kmečkega prebivalstva, ki se sploh ne ukvarja s politiko in ki je, sicer ne z zanesljivo lojalnostjo, vendar vsaj z dobrohotno ravnodušnostjo sprejela novi režim. Drugo-jezično prebivalstvo ne odklanja italijanščine, nasprotno, to cenijo in želijo, vendar je splošna želja oče- tov, da bi njihove otroke poučevali v materinščini55. Čeprav je zakon določal postopno uvajanje italijanskega jezika v slovenske šole, so krajevne oblasti še pospeševale poitalijančevanje slovenskih šol. Na nekaterih niže organiziranih šolah so 2e prvo leto uvedli pouk v italijanščini tudi v naslednjih razredih, ki so bili združeni v skupnem oddelku s prvim razredom56. Toda uradno, v skladu z zakonom so bile slovenske šole dokončno odpravljene ob koncu šolskega leta 1928/29. Zgodilo se je tako, kot je določil Rim - Roma locuta, causa fin ¡ta. Čeprav je Italija ob prihodu na Primorsko obljubljala, da bo dala Slovencem enake pravice kot drugim svojim državljanom - šole v materriem jeziku in še več, kot je dala Avstrija - je v petih letih odpravila stoinvečletrio last Slovencev, slovenske Šole. Vzeli so eno temeljnih človekovih pravic, opismertiti se in komunicirati v materriem jeziku, spoznavati zgodovino in kulturo svojega naroda, kar je pomemben pogoj za razvijanje in krepitev nacionalne zavesti. Poseben problem za italijanske oblasti je predstavljalo slovensko učiteljstvo. Vlada je 22. novembra 1925 izdala zakon št. 2191. s katerim je omogočila slovenskim učiteljem, da so bili to leto še v službi, da bi opravili v dveh letih poseben izpit, ki bi jim dal pravico poučevati na italijanskih šolah. Razpisani so bili trije izpitni roki i ministrskimi odloki 1927, 1928 in 1929" Toda krnalu so se zavedali, da bi bila italijanska šola brez italijanskih učiteljev neuspešna, in če jih nima, bi bilo bolje, da bi bila zaprta5^. Fašistični zakonodajalci so z zakonom št. 2300 z dne 24. decembra 1925 uveljavili pravico, da preženejo nezaželene državne uslužbence z domaČih tal. Z zakonom so pooblastili vlado, da lahko odpusti civilne in vojaške uslužbence, če pri opravljanju svojega dela ne dajejo zadostnega jamstva za lojalno izpopolnjevanje svojih dolžnosti ali če njihovo vedenje ni v skladu s splošnimi političnimi navodili vlade59. Šolske oblasti so na podlagi tega zakona začele odpuščati slovenske učitelje ali pa jih premeščati v notranjost države60. V kratkem času so zdesetkali vrste slovenskega uči-teljstva. Toda skrb za slovensko besedo se je preselila v cerkev in slovenski dom. V tej zvezi naj omenimo besede poslanca dr. Besednjaka, ki jih je iztekel v rimski zbornici: "Ko bodo vse naše šole odpravljene in učitelji odstavljeni, se bo spremenila vsaka slovenska družina v šolo in vsi starši bodo postali učitelji, ki bodo prenašali 52 Vjekoslav BratuliC. Dokumenti o obrani i istrebfjenju hrvatskih Stola u Istri pod Italijom, Zagreb 1955, 84. 53 V. BratuliC, o.d., 42. 54 C. Coltone, o.d.. 155. 55 V. BratuliC, o.d., 45. 56 V. BratuliC, o d, 48. 57 C. Cottone, o.d., 157. 58 Arhiv narodnega sveta, tast. 304, dokument 17. 59 L Čerinelj. o.d , 61 60 INV, fasc. 304, 15. 189 ANNALES i»/' 95 Milim MARUŠIČ. SLCJVENSKA ŠOLA V ISTRI. 1Î<).1% iz roda v rod naš jezik in narodno zavest. Zakoni držav so spremenljivi, narod pa živi večno61." V šolo so prihajali fašistični učitelji; šolski skrbniki so si prizadevali, da bi v to "sveto obmejno ozemlje" dobili primerno število učiteljev iz notranjosti države, zlasti politično zaupne moške brez družine. Učiteljem so dajali posebne nagrade62. Toda po 20 letih raznarodovanja so sami fašistični veljaki priznali polom in predlagali zamenjavo učiteljic z učitelji, izredne nagrade, prednosti pri napredovanju ipd., da ne bi bilo doslej opravljeno delo zaman65. Tako je bilo najbolj mračno obdobje v zgodovini primorskih Slovencev, ko Slovenec ni smel biti to, kar je, in ko so uporne čakali zapori Regina Coeii, otoki Llpari ali Bazovica. ŠOLA PO KAPITULACIJI ITALIJE- PARTIZANSKO ŠOLSTVO Takoj po kapitulaciji Italije se je na Primorskem začelo, kjer je bilo le mogoče, obnavljanje kulturnih institucij in šole s slovenskim učnim jezikom, Ljudje so prav kmalu začeli samoiniciativno obnavljati pouk v slovenskem jeziku v tako imenovanih partizanskih šolah. Narodnoosvobodilni svet za Slovensko Primorje je v zvezi s partizanskim šolstvom izdal več odlokov: odlok z dne 22. oktober 1943 je določal ustanavljanje partizanskih šol na Primorskem; drugi odlok z dne 9. novembra 1943 pa je določal, da mora biti pouk v partizanskih šolah obvezen do 14. leta starosti in da je treba vse poklicne učitelje namestiti na partizanske šole; tretji odlok iz 17. decembra 1943 je priporočal okrožnim NOO, naj ustanavljajo tajne učne krožke v tistih krajih, kjer ni bilo mogoče odpreti javne šole, to je v krajih, kjer je imel sovražnik svoje postojanke; četrti odlok z dne 20. decembra 1943 je objavil imenovanja prvih šolskih nadzornikov za okrožja, okraje in rajone; peti odlok iz 12. marca 1944 je obveščal, da se je pri S NOS ustanovil odsek za prosveto. Partizanske šole v Istri so delovale s prekinitvami ob sovražnikovih vdorih do osvoboditve. Iz poročila šolske nadzornice Brede Preintalk ob koncu šolskega leta 1943/44 je razvidno, da je v Istrskem okrožju delovalo 30 šol, v katerih je bilo 1100 učencev in 33 učiteljev {1 kvalificiran in 32 nekvalificiranih). Prva partizanska ali pomožna šola je bila ustanovljena v Rlžani, njena prva partizanska učiteljica je bila Rozalija Kofol - Zvezda iz Kortine pri Rižani. Zbrala je otroke iz Rižane in bližnjih zaselkov ter začela s poukom v šoli, ki stoji ob glavni cesti. Ker pa je bila izpostavljena okupatorjevemu nadzorstvu, so jo preselili v Rožar. Na nekaj šolah so poučevali tudi duhovniki, somišljeniki alt sodelavci NOB; župnik jože Kocjan iz Loke, Ivan Budin iz Kubeda, Lojze Rozman iz Dekanov; on je poučeval v Srednji Škofiji. Breda Preifalk je na vseh šolah po dan ali dva v tednu poučevala slovenski jezik. V posameznih krajih so na njeno jjobudo začeli ustanavljati večerne tečaje (Gabrovica, Osp, Socerb, Kastelec, Praproče, Črnotiče, Zazid in Rakitovec; Rožar, Stepani, Krnica, Loke - Brezovica, Dol, Kubed in Pole-tiči); tečaji so bili dvakrat ali trikrat na teden za mladino v starosti od 14. leta dalje in za odrasle. Šolsko leto 1944/45 se je začelo 1. oktobra 1944. V drugem šolskem letu so partizanske šole nadaljevale pouk, vendar jih je precej prenehalo zaradi večje sovražnikove kontrole. Posebno istrski okraj (na območju bivšega Istrskega okrožja so bili ustanovljeni istrski, Socerbski, Loparski in Obalni okraj) so nadzorovali fašisti in Nemci iz Buzeta, Buj in Oprtlja. V poročilu šolske nadzornice prosvetnemu odseku pri PNOO za Slovensko Primorje beremo: J. V Socerbskem okraju so v drugem šolskem letu 1944/45 pričele s poukom šole v Borštu pri Trstu, Bel« in Ocizli z večernimi tečaji v vseh treh vaseh. 2. V Loparskem okraju so se v začetku septembra pričeli večerni tečaji v 14 vaseh, ki pa so ob prihodu sovražnika prenehali; v 12 vaseh, kjer se je v prvem šolskem letu odvijal pouk, ima okupator 12 postojank; v tem času je sovražnik v okraju ubil štiri partizanske učiteljice; Cvetko Glavina, Elviro Vatovec, Moniko Lov-rečič in Veroniko Bonin. 3. V Istrskem okraju sla v prvem šolskem letu delovali dve šoli, v drugem nobena zaradi stalnih sovražnikovih pohodov. 4. V Obalnem okraju ni bilo mogoče odpreti nobene slovenske partizanske šole, čeprav so bili imenovani prosvetni referenti. V obalnih mestih so po razpadu Italije še naprej delovale italijanske šole, v primestnih območjih ter na izolskem in piranskem podeželju so šole ostale zaprte do osvoboditve. V Slovenski Istri je z večjimi ali manjšimi presledki od kapitulacije Italije do osvoboditve, če prištejemo še kraje v današnji sežanski in dolinski občini (Italija), delovalo 57 partizanskih šol in 15 tečajev. Poudarimo naj, da okupatorju rta podeželju ni uspelo ustanoviti nobene šole64. 61 Goriška srečanja, Nova Gorica 196S, 29. 62 IN V, (ase. 304, dokument 26. (>3 !NV, Goriški arhiv, fasc. 305 M Poglavje o partizanskem šolstvu je povzeto po članku Milana Žerjava Partizansko šolstvo. Slovenska Istra v boju za svobodo, Koper 1976, 533-569. 190 ANNALES i»/' 95 Milan MAilLfSlC SI.OVENSKA 501A V ISrKI, Partizanske osnovne šole. ŠOLE PO OSVOBODITVI65 Slovenske šole v Istri, ki so biie odpravljene z Gentilejevo reformo, so NOO začeli obnavljati že takoj po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943. Kjer je bilo le mogoče, so ustanovili partizansko šolo ali odprli večerni tečaj. Kraji, ki so jih Nemci zasedli ali stalno nadzirali, so ostali brez partizanskih šol. Popolna obnovitev odpravljenih šol sc začenja po osvoboditvi, oktobra 1943. Slovenske šole so obnavljali v slovenskih krajih in v krajih, kjer živijo tudi Slovenci. Jeseni 194.5, od 1. oktobra dalje, so bile obnovljene slovenske šole na celotnem območju koprskega okraja, v mestih in na podeželju. Delovati so začele tudi slovenske srednje šole in posebna šola v Portorožu. OBNOVLJENE SLOVENSKE OSNOVNE ŠOLE V preglednici navajamo kraj obnovljene šote, začetek pouka, število učencev (u), razredov (rt, oddelkov (o), učiteljev (U); opombe za obdobje 1943-45: 65 Pokrajinski arhiv Kiper (PAK Koper), Fond OLO Koper, Zavod za statistiko, rase, 20. Opomba: Popis šol in komentar smo opravili na podlagi poročil učiteljev po *ačetku pouka ter statistike odseka za Šolstvo pri OtO Koper o stanju slovenskih osnovnih šo! ob koncu šolskega leta 1945/46. 191 ANNALES i»/' 95 mif.ni maruslč. 5lovenska šola v ¡stri, 171-116 Šola Obnovitev pouka u Število r/o U Obdobje 1943-45 T. Ankaran 3. februar 1 946 15 4/1 1 2. Babiči 10. oktober 69 3/2 2 PŠ 3. Baredi 28. oktober 24 4/1 1 4. Boršt 1945 119 2/2 PŠ S. Butari 1946 20 2/1 1 PŠ 6. Čežarji 1. oktober 99 4/2 2 PŠ 7. Črnicaxx 1. oktober 69 2/1 1 8. Dekani 1. oktober 146 6/4 4 župnik 9. Gažon 10. oktober 99 3/2 2 PŠ 10. Gradin 24. oktober 118 3/2 2 PŠ župnik 11. Hrastovlje 7. november 82 3/2 2 PŠ 12. Hrvat ¡ni* (Božiči) 1945 13. Izola 6. novembra 64 6/1 1 14. Kodoljexx 15. december 33 3/1 1 15 Koper november 76 3/3 3 16. Korle 1. oktober 166 4/3 3 17. Koštabona 2 2. oktober 95 3/2 2 18. Krkavče 5. oktober 10.3 3/2 2 19. Kubed 26. decembra 72 .3/2 2 PŠ 20. Labor 1946 35 2/1 1 PŠ 21. Loka 1945 70 3/1 I PŠ 22. Malija 18. oktober 116 4/3 3 23. Manžan 22. oktober 53 3/1 24. Merezige 1. oktober 99 3/2 2 PŠ 25. Movraž november 62 3/1 I PŠ 26. Nova vas 6, novemei 61 3/2 2 27. Osp 1. december 75 4/2 ) PŠ 28. Padna 12. oktober 62 4/2 2 29. Pomjan 1. oktober 74 3/2 2 30. Po petre 1945 36 2/1 1 31. Portorož 1 7. oktober 53 4/2 2 32. Prade 1. oktober 103 4/3 3 33. Pregara 1945 83 3/2 2 PŠ 34. Puče 28. oktober 97 3/2 2 35. Rižana 8. oktober 66 3/2 2 PŠ 36. Sergaši 11. december 66 4/2 2 37. Sečovlje 2. november 47 6/1 1 38. Smokvica 1. novemer .33. 3/1 1 PŠ 39. Sočerga 8. oktober 102 3/2 2 PŠ, župnik 40. Strunjan 15. januar 46 35 3/1 1 PŠ 41. Sv Anton 1. oktober 127 3/2 2 42. Sv. Lucija 10. oktober 28 3/1 43. Sv. peter 9. oktober 120 3/2 2 44. Škofije, Plavje 1945 PŠ, župnik 45. Šmarje 1945 160 3/3 3 PŠ 46. Tinjan IS. oktober 55 3/1 1 47. Trebeše 1945 28 3/1 1 PŠ 48. Trsek 1946 46 3/1 1 PŠ 49. Truške december 94 3/2 2 PŠ 50. Valdoltra 1946 41 3/1 1 51. Vanganel december 77 3/2 2 52. Žernjovec-Belvedur 1946 46 3/1 3719 163/87 87 x - šole v coni A xx - šole na območju Buzeia PŠ - partizanske šole 192 ANNALES i»/' 95 Mili« MAXüílC SLOVFNSKA S OLA V (STRI 170-1% Na območju Slovenske Istre so bile leta 1945 obnovljene še osnovne šole v Črnem Kalu, Čmolidh, Pod-peči m Sorerbu - Kastelcu, ki so spadale v okraj Hrpelje - Kozina. iz podatkov v preglednici je razvidno: 1. Čeprav je bil 1. oktober določen za uradni začetek pouka, je več kot 40 šol, predvidenih za obnovitev. zaradi pomanjkanja šolskega prostora, učiteljev in pomanjkljivih seznamov šoloobveznih otrok kasnih z začetkom rednega šolskega dela. 2. Število učencev v posameznih šolah se giblje od 15 v Ankaranu do 166 v Kortah; učenci iz 163 razredov so bili razporejeni v 87 oddelkov s 87 učitelji; po stopnji organiziranosti je delovalo; - 7 šol od 1. do 2. razreda, - 30 šol od 1. do 3. razreda, - 10 šol od 1. do 4. razreda, 1 šola od 1. do 5. razreda (Sečovlje), - 2 šoli od 1. do 6. razreda (dekani, izola), - v šolskem letu 1945/46 ni bilo nobene šole od 1. do 7. in 8. razreda V 50 šolah je bilo 3719 učencev: 3680 do 4. razreda in le 39 v 5. in 6. razredu. 3. Na šoli so učili največ štirje učitelji, čeprav je biio v razredih 166 učencev. 4. Najbolj razvite šole (več razredov in oddelkov) so bile v Dekanih, Kortah, na Maliji in v Piadah. 5. Čeprav so šolske oblasti 1945 obnovile 50 osnovnih šol s slovenskim učnim jezikom, je biio število vključenih učencev v primerjavi s šolskim letom 1918/19 za četrtino manjše 6. Glede na to, da so šoloobvezni otroci, kjer niso delovale partizanske šole - in teh krajev je bilo več kot polovica, ostali brez pouka, so morali učitelji odseku za prosveto poročati tudi o pismenosti učencev. V poročilih so zapisali; branje in pisanje zadovoljivo, pomanjkljivo, slabo in celo obupno 7. Učitelji so morali za obnovljene šole oskrbeti šolske prostore, opremo, šolske potrebščine, popisati šoloobvezne otroke, otroke, ki so "pozabili" na šolo, ugotavljati stopnjo pismenosti in razvrščati učence po razredih, prilagajati pouk pismenosti in (ne)znanju; obenem je učitelj moral skrbeti še za kulturno-prosvetno iri drugo delo na vasi Slovenske šole 1945-46. 193 ANNALES i»/' 95 Milan MARL&C, SIOVÇN5KA ŠOLA V ISTRI,1 '«-lift Šola vKrkavčah, ki jo je zgradila LN, 1906 (Foto: M. Maruiič, 1952). SLOVENSKE SREDNJE ŠOLE V obdobju 1945-47 so bile ustanovljene naslednje srednje šole: 1. Slovenska gimnazija v Kopru je bila ustanovljena 20. oktobra 1945: na začetku je imela 123 učencev, delo-vala pa je v prostorih nekdanjega učiteljišča. 2. Slovensko učiteljišče v Portorožu, ustanovljeno 15. januarja 1947, 27 učencev, 9 v učiteljskem tečaju, 28 rednih. .!, Slovenska gimnazija v Portorožu, ustanovljena 15. januarja 1947, vpisanih 95 učencev. 4. Pomorska in trgovska akademija v Kopru, kasneje v Piranu, ustanovljena 3. marca 1947, 29 učencev 5. Tehnična srednja šola, ustanovljena 14. septembra 1947. 56 učencev, ukinjena 26. julija 1948. 6. Vinarsko-sadjarska šola v Škocjanu pri Kopru, ustanovljena 1947,22 učencev. Posebna šola Cluhonernnica Portorož, 7. januarja 1947, 12 otrok. Italijanske Šole Italijanske šole oziroma šole za učence italijanske narodnosti so po osvoboditvi brez prekinitve nada- ljevale 7. rednim šolskim delom. V šolskem letu 1945/46 je bilo v 12 osnovnih šolah 26S1 učencev, v 7 srednjih šolah (tri nižje srednje šote, tri usmerjevalne in ena gimnazija z lice jem) pa 6S3 učencev. SKLEPNE BESEDE V razpravi o slovenski šoli v Istri se nismo posebej poglabljali v okoliščine, ki so odločilno vplivale na porajanje slovenske šole, prav tako nismo posebej opredeljevali sil, ki so ovirale uveljavljanje narodnostnih pravic Slovencev ali jih celo krnili. Ostali smo v splošnih okvirih ter se omejili na kronološki prikaz nastajanja slovenske šole od poznega srednjega veka do sodobnih dni. Bolj pozorno srno obravnavali: šole v Istri pred letom 1550, Trubarjevo zamisel o osnovni šoii, - terezijanske šolske reforme in uveljavljanje slovenščine v ljudskih šolali, nastajanje slovenske šote v Slovenski Istri v 19. stoletju, slovenske šole ob koncu prve svetovne vojne in položaj drugega jezika, 194 ANNALES i»/' 95 Mih.ii MAKUŠIČ SLOVFNJKA ŠOLA V ISTRi. 170-1% - Centilejevo šolsko reformo in odpravo slovenskih šol, - obnavljanje slovenske šole med NOB in po osvoboditvi. Šolstvo na Primorskem in v Istri terja v okviru slovenskega šolstva posebno obravnavo. Tu, na tem območju, so se namreč križali različni interesi, ireden-tislični, osvajalni, nacionalistični... V teh krajih je bila zelo aktivna Lega nazionale s svojim napadalnim nacionalizmom, ki je skušal poitalijaniti duše slovenskih otrok. Zavedajoč se, da je Šola kraljestvo duha, so začeli na slovenskem ozmelju ustanavljati otroške vrtce in osnovne šole. V kratkem času so zgradili tri društvene šole, na podlagi stare avstrijske naredbe pa vpeljali italijanščino kot drugi jezik v slovenske šole. Če bi bila to dvosmerna skrb, da bi tudi italijanske šote vpeljale slovenščino kot drugi jezik, v svoje programe, bi bil to na začetku našega stoletja edinstven primer skrbi za sožitje ob stičišču dveh narodov. Toda žal moramo ugotoviti, da je bila ta "skrb" prepojena z raznarodovalnimi motivi. Ciril-Metodova družba, ki je bila ustanovljena z namenom, da skrbi za slovenske šole v krajih, ki so najbolj izpostavljeni poUijčevanju, si je z ustanavljanjem šol in vrtcev prizadevala, da bi se slovenski otroci počutili Slovence. Četudi so italijanski iredentisti prodrli tudi na slovensko podeželje, se lahko istrski Slovenci ob koncu prve svetovne vojne pohvalijo z 28 šolami in skoraj 5000 vključenimi učenci v reden pouk. S šolami v Ospu 1819, v Dekanih, Kortah in Škofijah 1920 ter v Sv. Antonu 1921 pa se uvrščajo med druge kraje na Slovenskem. Odprava slovenskih šol v Istri je najbolj žalostno obdobje v zgodovini narodov na tem ozemlju. To je bilo nasilje velikega nad malim. Če se je italijanski filozof G. Gentile z odpravo slovenskih šol žele! vpisati v italijansko nacionalno zgodovino, mu je to uspelo, toda hkrati je zapisan kot hud nasprotnik v slovenski nacionalni zgodovini. Naključje je hotelo, da so se uresničile Besednjakove besede, da so zakoni spremenljivi, narodi pa ostanejo. Italijanski fažizem je razpadel in slovenski narod je po zmagoviti vojni obnovil odpravljene šole. Slovenski jezik ponovno zaživi v partizanskih šolah takoj po kapitulaciji Italije; to so začetki obnavljanja slovenske šole, odpravljene z znano reformo. Partizanske šole so nastajale, kjer je bilo le mogoče in kjer so le dopuščale vojne razmere. Njihovo delo je izhajalo iz dnevnih potreb osvobodilnega boja; te šole so v slovenski zgodovini šolstva pojav brez primere, ko se šolski program sklada z življenjem, ko je šola odsev dnevnega življenja. Popolno obnovitev slovenskih osnovnih šol, tudi z vidika programske celovitosti, smo doživeti po osvoboditvi oktobra 1945. Takrat so bile ob novi jene osnovne šole povsod in z vsemi značilnostmi Dijaki in profesorji portoroškega učiteljišča v šol. letu 7947/48 (foto: M. Marušič, 1948). 195 ANNALES i»/' 95 Mil,.Il MARUŠIČ, SLOVENSKA ÎOÎ A V ISTRI. T7