Mladinci osnovne šole ,,Hinko Smrekar" 
v Titovih Užicah
PRVEGA marca so učenci osnovne šole Duša-na Jerkoviča iz Titovih Užic priredili prizna-nja iz zgodovine NOB in KPJ, na katerega so povabili tekmovalne ekipe iz vseh republik. Slovenijo je zastopalo pet učencev naše šole.
28. februarja zjutraj smo odpotovali iz Ljubljane. Vožnja je bila sicer dolga, a zelo za-nimiva, saj nas večina še ni bila na Hrvat-skem in v Srbiji.
V Beogradu so nas pričakali naši vrstniki iz osnovne šole Filipa Kljajiča-Fičo. Ni trajalo dolgo, ko smo bili že dobri prijatelji. Povedali so nam, da bomo skupaj nadaljevali pot proti Zlatiboru.
Ko smo prispeli na cilj je nad prelepo po-krajino že padel večerni mrak. Nebo je bilo oblačno in začelo je rositi. Zato so nas gostite-lji povabili v lep mladinski dom, v katerem smo prebili nekaj naslednjih dni.
Bili smo presenečeni nad izredno prijaz-nostjo in prisrčnostjo, s katero so nas sprejeli.
Ker so želeli, da bi se med seboj bolje spo-znali, so nas razporedili po sobah tako, da smo bili tekmovalci iz različnih republik skupaj. Sprva smo se le težko sporazumevali, toda kmalu smo našli skupen jezik.
Naslednje dopoldne je bilo polfinalno tek-movanje. Tekmovalo je 20 ekip. Boj za uvrsti-tev v finale je bil zelo oster, toda vzdržali smo. S tekmovalci iz Cetinja smo si delili drugo me-sto in se tako poleg Kragujevčanov uvrstili v finale. Tako velikega uspeha nismo pričako-vali, zato smo se ga še bolj razveselili.
Popoldne smo odšli na krajši izlet do bliž-njega spomenika. Od tam smo imeli prekrasen razgled na prostrana smučišča, ki pa so bila žal brez snega. Sonce je zašlo, mi pa smo se napotili proti mladinskemu domu.
Pripravljen je bil literarnj večer, na kate-rega so povabili tudi pesnika »Kadinjače« Slavka Vukosavljeviča. Z zanimanjem in spo-štljivim občudovanjem smo poslušali tega osi-velega, prijaznega moža, ki nas je tako doži-veto seznanil s svojimi verzi.
Slednjič je prišel dan, težko pričakovani dan finalnega tekmovanja. Zjutraj smo se od-peljali v Titovo Užice. Na lepem Titovem trgu, na katerega so Užičani zelo ponosni, je bila krajša slovesnost. Ustanovljena je bila brigada »Bratstva in enotnosti«, katere kamandant je bil učenec naše šole, Rudi Dolšak. Brigado je pregledal general JLA iz Titovih Užic. Sledili so govori in številne recitacije. Tovarišu Titu smo poslali pozdravno pismo in glasovali, da se proglasi za dvojnega heroja. Slovesnost se je zaključila s pesmijo »Mi smo Titovi — Tito je naš«!
Nato smo se odpeljali na Kadinjačo, kjer so se leta 1942 odigrale hude borbe za obrambo Užiške republike. Neki tovariš nas je seznanil s potekom te znane bitke, v kateri so padli vsi partizani. Pred spomenik smo položili tudi ve-nec.
Ob 5. uri popoldne pa je bilo v narodnem gledališču v Titovih Užicah odločilno tekmo-vanje. Gledališče je izredno lepo zgrajeno in moderno opremljeno. Dvorana je bila popolno-ma zasedena.
Ker se je začetek nekoliko zavlekel, je to še stopnjeva-lo našo nestrpnost. V mislih smo vedno znova ponavljali letnice, heroje pa bit-ke...
Slednjič so napovedali nastopajoče ekipe. Pogumno smo stopili na oder in se napotili pro-ti mizi, na kateri je pisalo Ljubljana. Vpraša-nja so bila razdeljena v tri serije, vmes pa so se vrstile glasbene točke, ki so popestrile, in sprostile tekmovalce.
Ko so vse tri ekipe odgovorile še na zadnje vprašanje, so razglasili vrstni red. I. mesto so
zasedli učenci iz Cetinja, II. Kragujevčani, III. pa tekmovalci iz Ljubljane. Sledilo je navdu-šeno ploskanje in čestitanje. Podelili so nam tudi nagrade. Kot tretje uvrščeni smo dobili fotokamero, diplomo in umetniško sliko tov. Tita.
Kljub temu. da smo se držali olimpijskega načela »Ni važno zmagati važno je sodelovati«, smo bili zelo veseli naše uvrstitve.
Ko smo se vrnili na Zlatibor, smo imeli po-slovilni večer, na katerem smo preživljali zad-nje trenutke z našimi novimi prijatelji. Bilo nam je žal, da smo morali naslednje jutro že odpotovati proti Ljubljani.
Ko smo se poslavljali od naših vrstnikov, smo imeli občutek, da se poznamo že dolgo, dolgo. Slovo je bilo kratko, kajti stari ljudski pregovor pravi, da je kratko slovo manj bole-če.
Dnevi, ki smo jih preživeli na Zlatiboru in v Titovih Užicah, so bili zares čudoviti, polni prijetnih presenečenj in lepih dogodkov. Ko smo se peljali proti Ljubljani, smo sklenili, da bomo te kraje še obiskali.